o

umni živinoreji.

Slovenskim gospodarjem

spisal in s podobami razjasnil

Dr. Janez Bieiwels.

Izdala in založila c. k. kmetijska družba kranjska.

1871 .

Natisni) Jožef Blaznik v Ljubljani.




Predgovor.

Živina je gospodarju kmetijskemu največe bogastvo.
Res je to, da vsak  kraj ni enako ugoden živino¬
reji, ali da vsaj ni ugoden za rejo vsake  živine. Al
tudi to je resnica, da gospodar, ki umno  ravnd svojo
živino in ki posluša,  kako se gospodarji vedejo z bla¬
gom svojim ondi, kjer je živinoreja na visoki stopinji,
ima od svoje živine desetkrat več dobička memo onega,
kogar ne briga nič, kar se po svetu godi, in kdor o
živinoreji komaj več vednosti ima , kakor je je imel Jakob
nekdaj, ko je pri Labanu pastiril za Rahelo.

Umna živinoreja je vednost,  ktere se gospodar
učiti mora, kakor vsake druge vednosti, kajti le pravo
znanstvo mu luč prižiga, da slabo blago odstrani iz svo¬
jega hleva , da si iz malovredne živine naredi dobro, iz
dobre prav dobro. Vsaj je vsakemu gospodarju napo¬
sled vendar to cilj in konec, kadar si živino redi, da bi
od nje in iz nje vlekel največi dobiček.

In kako lahko je mnogokrat to, ako se gospodarju
le oči odpro, da vidi,  kar mu po Vodnikovih besedah
„stvarnica ponuja“ in da  srečo najde, če le ni zaspan !“
Poslednja leta so se v vseh deželah živinorejci ne¬
kako živejse gibati začeli; nezadovoljni s slabo domačo
robo so jeli segati po tuji v drugih deželah , in ž njo
začeli si boljšati ali žlahniti domačo ; — zvedeli so, kako
drugod izrejajo mlada živinčeta, kdaj in kako jih začno

rabiti v ta ali uni namen , kako in kaj jim pokladajo,
kakošni so pri njih hlevi, kako živini strežejo , da zdravo
ohranijo itd.

Vse to so zvedeli po drugotnih skušnjah; prepričavši
se pa, da jim po takem utegnejo dohajati veliko veči
dobički , opustili so starodavne napake, in umnost  po¬
sadili na mesto neumnosti, novost  na mesto starega
kopita.

Živinoreja v avstrijskih deželah pa je vzlasti se jela
dvigati na viso stopinjo takrat, ko je c. k. minister kme¬
tijstva grof Potočki, spoznavši, da za to, da kmetijstva
državi največ plačujejo davka, je treba jim tudi nekoliko
povrniti onega denarja, ki od njih teče v državni za¬
klad. Od tega časa je vlada hvalevredno začela vsaki
deželi nekoliko denarne podpore dajati za povzdigo mno¬
govrstnih razdelkov kmetijstva, in dobila jo je tudi za
povzdigo živinoreje. Izvolilo si je pa c. k. ministerstvo
posebno kmetijske družbe za svoje posrednice, ki nasve¬
tujejo, česa je potreba vsaki deželi, in prejeti denar po
pravilih, ki jih potrdi ministerstvo , obračajo za različne
potrebe.

In tako je tudi pri nas na Kranjskem, Stajarskem,
Primorskem, Koroškem  — Slovenskem sploh.

Ko je pa za blagor kmetijstva že več ko 100 let
nevtrudljivo delavna družba kmetijska kranjska začela
pred S leti nakupovati goveda, ovce in praseta tujih
žlahnih plemen in jih deliti kmetom našim po deželi,  —
ko je začela po novem načinu premije dajati gospodarjem
za lepo govejo živino , in ko je deželna komisija za po¬
vzdigo konjereje nasvetovala novo pot, da se doseže ta
namen , razvidela je družba kmetijska Živo potrebo, da
se našim gospodarjem podd tudi v posebni knjigi na-
tanjčen poduk,  kako naj v vseh razmerah ravnajo
živinorejo, da si ž njo pomnožijo dohodke svoje , deželi

pa ustvarijo živino tako , da ne bode treba lepih denar¬
cev pošiljati na tuje.

In meni je sl. družba dala nalog, naj spišem tako pod-
učno knjigo, kolikor mogoče po domače, da jo lahko razume
tudi najprostejši kmetič. Da pa se tam, kjer je treba,
pisana beseda oživi s tem, da se živinorejcu nauk pred
oči postavi v podobah, zato so se dale po dobro izbranih
izgledih narisati slike , ki jih je kamnotiskarnica Kbke-jeva
na Dunaji izvršila tako izvrstno, da v tem razdelim
slovensko slovstvo doselimal ni še imelo take knjige.

In tako misli družba kmetijska kranjska, da vstreže
s to knjigo ne le svojim deželanom, temuč tudi vsem
drugim gospodarjem po slovenskih deželah, ki zmirom
radi segajo po knjigah, ki jih izdaja družba kranjska.

Idi tedaj knjižica po vseh okrajinah mile naše do¬
movine in razširjaj poduk umne živinoreje  ne samo
pri tacih gospodarjih, kterim so hlevi polni živine, temuč
tudi pri tacih, ki imajo le majhen hlevček!

V Ljubljani O binkoštih 1871. leta.

Pisatelj.

*

Prvi razdelek.

Splošna vodila o reji naše domače živine.

Stran

Kaj prav za prav je živinoreja?.1

O izrejevanji domače živine.

Različnost živine.1

Razločki plemenjenja.2

Kaj je namen umnega plemenjenja in kaj o njem skušnje učč? . 3

Kako si gospodar more dobro in lepo živino iz domače izrediti? 6
Kako pa, če domačo živino plemenimo s tujim rodom, to je, če

domači rod s tujim križamo ?.6

Od klaje, strežbe in oskrbovanja živine sploh.8

a) Skrb za sad ali za mladiča v maternem telesu ....  8

b) Skrb za mladiča, dokler sesA.11

e) Skrb za živino po odstavi do prvega plemenjenja ... 13

d) Skrb za odraslo živino noter do njenega konca ... 14

O krmi ali klaji.14

Raba živine. Za delo.22

Za molžo...23

Za debeljenje (pitanje).23

Drugi razdelek.

O živinoreji posamezno.

Vvod v ta razdelek.26

A. O reji konj.

Natoroznanski del konjskega razpola.

Popis razpolov.26

Konj in rodovi konjski*.  28

Popis nature konjske ..37

Stran

Živinorejni del.

O plemenjenji k6nj .39

O reji žrebet.40

O klaji za odrasle konje.41

Strežba konjem .42

Korist k6nj.4G

B. O reji goveje živine.

Prvi ali natoroznanski del.

Popis goveje nature.47

Mnogovrstni rodovi govčd.48

Dolinski ali ravninski rod.48

Planinska ali hribovska živina.50

Srednji ali navadni deželski rod.55

Kteri rod je najbolji?.50

Drugi ali živinorejni del.

O plemenjenji govčd .50

O izrejevanji govčd .57

O klaji za odraslo živino.57

Strežba govedom.58

O koristi krav .      59

Raba in korist volov .66

C. O reji ovac.

Prvi ali natoroznanski del.

Natora ovčja.68

Od ovčjih rodov.69

O plemenitvi ovac.73

Reja jagnjet.74

Korist ov&e .... . 75

D. O reji koz.

Prvi ali natoroznanski del.

Natora kozja. 77

Od kozjih rodov.77

Drugi ali živinorejni del.

O plemenjenji koz.  78

O reji in strežbi.  78

Korist k6z.78

E. O reji prešičev.

Prvi ali natoroznanski  del.

Natora prešičev ... . . 80

O prešičjih rodovih ..80

Stran

Drugi ali živin or e j ni del.

O plemenjenji prešičev.84

O reji in strežbi prešičev.85

Korist prešičev .88

Tretji razdelek.

Kaj naj še ve gospodar, ki je živinorejec.

I. Starost živine treba mu poznati.89

II. Nektera poglavitna vodila gospodarjem, da si živino, ktero

redijo, zdravo ohranijo.99

Škodljivo vreme.100

Škodljiva klaja .101

Škodljiva pijača.  103

Škodljivost pašnikov.104

Škodljivi hlevi.105

Škodljiva raba.106

Škodljivosti strežbe, opravljanja in snaženja.106

Kužnine.107

Strupi...108

Škodljiva zdravila, a) Puščanje.108

b) llristila.109

c) Čiščenje gobca.109

d) Še druga nerodna opravila v gobcu . .109

III. Živinska kupčija, nje težave in goljufije, in kako jim v okom priti 110

Dodatek.

Posnetek iz razglasa družbe kmetijske, kako se državne premije

za zboljšanje goveje živine na Kranjskem delijo . . . .115

Posnetek iz razglasa družbe kmetijske, kako se za povzdigo ovčje
reje na Kranjskem iz državne podpore nakupljeni ovni in
ovce jezerskega in trbiškega plemena dado gospodarjem na
deželo .  118

V razjasnilo mnozih naukov

dodane so podobe.

Splošna vodila o reji naše domače živine

Kaj prav za prav je živinoreja?

^Živinoreja pomeni in obsega več, kakor le živino rediti.
Gospodar nima zmirom le kupljene  živine; večkrat si je mora
tudi sam domd izrediti,  tedaj mora vedeti, kako s kupljeno
ali prirejeno ravnati  in kako jo oskrbovati,  da mu iz
nje dohaja največi dobiček v delu, gnoji, mleku, mesu, masti,
volni i. t. d.

O vsem tem ga podučuje živinoreja.

Zato bomo v živinoreji razlagali te poduke tako, da
prvič povemo: kako živino si vploditi,
drugič: kako jo krmiti, kako jej streči in v obče
kako jo oskrbovati  (gleštati), in

tretjič: kako jo rabiti v to, da nam donaša naj-
veči dobiček.

Prvo poglavje.

O izrejevanji domače živine.

Različnost živine.

Vsak gospodar ve, da ni samo eno pleme živine na
svetu. Treba je pa da n m en gospodar kaj več o tem vč.
Zato bomo najpoprej razložili tiste splošne različnosti, ki jih
mora umen živinorejec vedeti, namreč to: kaj je razpol, Kaj
pleme, rod i. t. d'.

Živinoreja. 1

2

Razpol obsega vso množico tiste živali, ki si je v bi¬
stvenih lastnostih svojega života edina.

Tako imamo razpol  konjski,  razpol  prežvekvajoče
živine. Razpolu  konjskemu  se prišteva vsa tista živina, ki
ima kopita,  enako število in osnovo z6b in enako napravo
tlruzih životnih delov. V razpol prežvekovalcev  spada vsa
živina, ki ima parklje, štiri  želodce, i. t. d.

Razpol pa razpada v plemena.

Enega  plemena imenujenio vso tisto živino, ki se med
seboj plemeni, in tako, na priliko, v konjski razpol spada 6 ple¬
men: čebra, kvaga, dšigetaj, dauv, osel in konj;  vsa
ta plemena se med seboj morejo rodovitno plemeniti (pariti).

Vsako pleme se pa sopet razdeluje v različne rodove.
Kraj, podnebje, živež, voda itd. narejajo v istem plemenu take
razločke, da se očitno vtisnejo v kri in vso natoro živinsko.
Tako imamo pri konjskem  plemenu azijaški, evropej¬
ski, afrikanski  rod, med azijaški rodovi sopet arabski,
perzišlci  rod itd., med evropejskimi  angležki, pincgavski,
ogerski, hrvaški rod itd. — Pri govejem  plemenu imamo mi-
ricodolski, mariahoferski, pin cgavski, švicarski,
tirolski  itd.—Pri ovčjem  plemenu merinoški, nemški,
jezerski  itd. — Pri prešičjem  plemenu srbski, an¬
gležki  itd.

Rodovi  pa tudi v isti deželi ne ostanejo zmirom stano¬
vitno enaki, kajti po mnozih okoliščinah se more rod preme-
niti; stanovitni razločki rodov se imenujejo rodbine ali sorte.
Če se živina iste rodbine ali sorte stanovitno  med seboj ple¬
meni, dedvajo mladi po starih njih lastnosti, po kterih se ločijo
od druzih rodbin. Tako, na priliko, je med arabskimi  konji,
kakor med angležkimi  itd. več rodbin ali sort.

Izrodki  so takošni razločki med živino, ki se le zgolj
po naključbi primerjajo  in o kterih lastnostih se ne
more za gotovo reči, da bojo stanovitne  ostale v rodbini;
tako, na priliko, pridejo včasi konji na svet s kratkimi repi, s
kodrasto dlako, goveda brez rogov itd.

Ako bi smeli živino primerjati z ljudmi, rekli bi, da rod
je pri živini ravno to, kar narod  pri ljudeh, rodbina  pa
ravno to pri živini, kar družina  (familija) pri ljudeh, •— iz¬
rodki  pa so posebni razločki, ki jih nahajamo tudi pri nekterih
otrocih enega očeta in ene matere, ki niso nič podobni drugim
bratom svojim ali sestram.

Razločki plemenenja.

Iz tega, kar smo ravnokar povedali, spoznal je živinorejec
poglavitne razločke med živino.

3

Povedali bomo sedaj nektere razločke p 1 e m e'n e n j a.

Ce se živina enega  domačega rodu in ene rodbine med
seboj plemeni, imenuje se to sploh domače pleme;  če pa se
ce!6 živina iste  krvi in, kakor pravijo, v žlahti  med seboj
plemeni, je to krvno ali čisto  pleme.

Ce se živina dvojnega razločnega rodu  med sabo
plemeni, se temu pravi: rod mešati  ali živino križem  plemeniti.

Taka kri je pomešana kri;  na priliko, če kobilo našega
domačega  rodu plemenimo z žebcem pincgavskega  rodu,
našo domačo  kravo z bikom š vaj carskim ali miricodol-
s k i m (Murzthaler) ; domačega  mrjasca z ogersko  svinjo itd.

Iz tega se vidi, da po takem plemenenji se more rod
zboljšati,  a tudi pohabiti  ali pokvariti, kakor namreč je
dober ali slab  tuji rod, s kterim plemenimo domačo svojo
živino.

Križem plemeniti  živino more tedaj le takrat dobro
biti, če gospodar umno  izbira plemenno živino in se zvesto
ravni, po pravilih, ktera bomo pozneje razložili. Če pa brez
prevdarka plemeni „vse križem“, napravil si bo sodrgo mladih,
ki ne bo nikomur podobna. Odkar je slavni natoroslovec
Buffon  priporočal po plemenitvi kri iz enega rodu preli¬
vati v druzega, to je, kri mešati  ali živino križem ple¬
meniti,  so se živinorejci teh besed prijeli, kakor da bi bile
sveti evangelij, in brez ozira, ali se rod vjema z rodom, začeli
so na vrat na nos živino križem plemeniti ter hrepeneti le po
tujih  rodovih, da bi s tem popravili domači rod. Sedaj pa
so se umnim gospodarjem že oči odprle, da to vendar ne grč
vselej in povsod  brez premislika, in opustili so napako.

Umno  križem plemeniti živino, je res dobra reč, a ni
edina pot k zboljšanju domače živinoreje. Če potrebuje gospo¬
dar, postavimo, močnega, težkega konja, ali bo mar prav storil,
če svojo kobilo močnega  pincgavskega rodii pelje k lah¬
kemu  tankonožnemu ogerskemu žebcu, naj je ta še tako žlahen?
Nikdar in nikoli ne! Če pa ravno tisto kobilo pelje k težkemu
Pincgavcu, prav bo opravil.

Iz samega tega izgleda se že vidi, da križem in križem
plemeniti,Je.dvoje; prav dobro utegne biti, a tudi prav slabo.
Naši Bohinci so si v prejšnjih letih nekako pokvarili svoje
krepke težke  konje s tem, da so na težke svoje kobile pinc-
gavskega. rodu dali spuščati lahkega  tenkonožnega cesarskega
žebca, kije  bil sicer lep, al ne primeren težkim  kobilam.

Kaj je namen umnega plemenenja in kaj o njem skušnje uče?

Namen umnega plemenenja je to, da si gospodar priredi
dobre in lepe živihe, kakoršne potrebuje za svoje
gospodarstvo.

1

4

Navadno je gospodarjem bolj vstreženo z dobro  živino,
kakor z lepo: če se pa more oboje  doseči, tolikanj bolje je.
Lepota  se pa tudi rada vjema z dobroto,  in tako gospodar,
ki potrebuje težke  živine, imenuje močnega  konja lepega,
čeravno ni izdelan v vsem životu po razmerah žlahnega Arabca.
Dobra  živina je mnogokrat  tudi lepa, vzlasti kar vprežno
živino zadeva, ker tista  naprava in sestava glave, vratu,
hrbta, križa in nog, ki konja dela lepega,  dela ga večidel
tudi dobrega.  Misliti si moramo živino kakor maš in o, ktera
dobro in ročno dela, ako se vsak del mašine z drugim delom
lepo vjema. Zato ravni hrbet  pri konji in govedu ne dela
živine samo lepe, temuč tudi bolj močno.

Priredba lepe in dobre živine se opira na ono stanovitno
postavo natore,  po kteri se lastno  sti  r o d i t e 1 j e v (staršev)
prenašajo na otroke.  Kakoršni roditelji, tak otrok, — to je
pravilo, ki vsaj večidel  velja, čeravno ne vselej.

Umnim gospodarjem je tedaj na voljo dano si zaploditi
dobro in lepo živino, da le hočejo,  in da tudi morejo
umno ravnati pri živinoreji. Kakor si gospodar moro zaploditi
le lepo in dobro sadje  v svoj vrt, v kterem so poprej samo
lesnike bile, ravno to more tudi gospodar v svojem hlevu do¬
seči, — al cepiti  je treba drevje, ga žlahniti, mu streči
pridno itd.

Kakor na vrtu, tako v hlevu. Brez uma, pridnosti in
stanovitnosti  ne bo nikjer in nikoli nič!

Očiten izgled resnice te so nam mnogotere dežele, ki so
jo na visoko stopinjo pripravile z umno, skrbno in stanovitno
rejo živine. Ali mar mislite, da so Angleži od nekdaj  take
konje, Svajcarji in gornji Štajarci od nekdaj  taka goveda
imeli? Nikarte! Res je, da veliko in največ stori rod,  zrak,
živež ■— a vsega  vendar ne, in Španjce, ki so nekdaj  imeli
najžlahnejše merinoške ovce, so poslednji  čas  že prekosili
Saksonci in drugi.

Očiten dokaz, koliko je ležeče na umnem plemenenji, nam
je tudi rod človeški.  Kako močan in čvrst bil je nekdaj,
— kaltošen pa je sedaj, in kakošen še bo, ker se pri ženitvah
no gleda na telesne lastnosti. Ce nektcro nevesto in nekterega
ženina pogledamo, žalibog! kakošna sta! V b o 1 n i š n i c o ju
poslati bilo bi bolj pametno, kakor jim pravico  dati ljud¬
stvo množiti.  Iz tute bo le tuta, in iz pokveke bo le sopet
pokveka. In tako hira rod za rodom, in nemožen na truplu
prihaja nemožen tudi v duhu. Tu se očitno vidi, kaj je iz tega,
ako se „vse križe  m“ plemeni.

Skušnje mnozih let in mnozih dežel so o prenašanji
životnih lastnosti roditeljev na mlade  učile
sledeče:

5

1.  Na očetih  je pri plemenenji veliko in največ
ležeče, a vendar ne vse;  tudi matere  zmorejo veliko.

2. Po očetu  se izdeluje večidel sprednji  del  ži¬
vota, koža in dlaka,  in sploh vnanjstvo,  — po.ma¬
teri  pa holj zadnji  del života, velikost  mladega in pa
notranjstvo, to je, kri,  iz ktere se dela meso, mleko, mast,
volna itd. Očiten dokaz tega nam je mula;  mula je otrok
matere kobile  in pa očeta osla;  poglej jo in videl boš, kako
jej iz glave  z dolgimi ušesi osel gleda, — velika  pa je
kot kobila itd. Zato je pa tudi znano, da se manjša  živina
možkega  spola po veči  ženskega spola veča  naredi in
zlepša. Zato, če hočeš dobro molzno  kravo imeti, treba je,
da ni le krava (mati) dobra mlekarica, temuč tudi bik (oče)
mora biti sin dobromolzne matere.

3. Cern bolj stanovitne,  to je, po mnozih rodovih ne-
premenljivo podedovane lastnosti imata oče ali mati, tem go¬
to više je, da tista stanovitna  kri se bo prelila tudi v mladino.
Če ni živina prave vtrjene korenine, se dobre lastnosti, ki jih
ima, rade pogubijo. Zato tudi pri živini po pravici velja hvala,
ako moremo reči: „to je živina še stare korenine“.

4. Čem bolj sta si oče in mati razločna  drug od dru-
zega, tem slabeja  bo mladina, in toliko težo je, dobre ali
žlahne lastnosti spraviti v mladega. Oče in mati si morata v
telesnosti enaka  biti, potem bo lahko tudi mladina taka. Na¬
mesti da bi živinorejec z različnimi  starši si zboljšal rod, bode
ga še večkrat spačil; tako, na priliko, je znano, da žlahni ovni
z grobimi ovcami narode mladiče, kterim se volna „cvirna“, da
skor ni za nobeno rabo.

5. Napake  (falarji) in bolezni  staršev se pokažejo
včasih še le v poznejšem  rodu. Včasih v prvem  ni nič
videti tiste napake, ki jo ima oče ali mati, v tretjem ah četrtem
rodu pa pridejo na dan. Tako tudi nekteri otroci niso ne očetu
ne materi podobni, dedcu ali babici (stari materi) pa.

6. Od.premladih  slabih, pa tudi od starih  slabotnih
mater  pravijo, da rode posebno rade mlade možkega  spola,
nasproti pa po mladih slabih očetih pride več mladine ženskega
spola na svet.

7. Sploh je število  možkega in ženskega spola si zelo
enako,  tako, da ne moremo za gotovo reči, da je več živine
možkega spola na svetu kakor ženskega.

6

Kako si gospodar more dobro in lepo živino iz domače izrediti?

Kakor vedna luč naj sveti gospodarju sledeče poglavitno
vodilo pri živinoreji ter naj si ga zapiše z debelimi črkami na
svoj hlev:

Plodi (pari ) najbolj o in najlepšo Sivino
z najboljo in najlepšo , in vsikdar enako
z enako. Tega vodila se drži stanovitno
od rodit do rodit.

Tega vodila se pa drži, kdor

1) si izmed svoje lastne živine ali kakošne drugo domače iz¬
bere  za pleme tako, ki ima najbolje lastnosti; tudi majh¬
nih napak  naj se ogiblje kar najbolj more; tako naj ravnd
stanovitno od roda do roda.  Plemenenje v bližnji
ž lahti  lepe živine ohrani najbolj to zaželeno stanovitnost,
ker živina edine krvi  se najbolje vjema;

2) ko si je izbral gospodar dobro in lepo živino, in ima tedaj
dobro blago, naj jo dobro  redi (pa je za pleme ne pita
in ne debeli, kajti pitana živina, ki si izdeluje mesa in
masti, ne more poleg tega delati tudi mladih), pridno
naj jo cedi in snaži  in v vsem marljivo oskrbuje;

3) nikar naj premlade  ne pušča po plemenu, ampak v
pravi  starosti (kakor bomo učili pri vsakem razponi po¬
sebej) , kadar se je želja po plemenu sopet in sopet in pa
močno oglasila. Ce bo gospodar že na prvi majhni opomin-
ček tekel s telico k juncu, češ, da ne bi nič zamudil,
se bo pač pozneje zelo kesal, ker od premlade  živine
dobil bode ne le majhno, temuč tudi slabotno živinico.
Otroče še ni nikoli možaka rodilo! Ce pa se gospodarji
boje, da bi jim živina potem jalova  ostala, ako ne bi za¬
dostili brž prvemu pojanju, se pač zelo motijo, in le govore,
kar so od druzih slišali in ti sopet od druzih, — skusil
pa tega nobeden ni.

4) Kakor premlada  živina ni za pleme, tako pa tudi pre¬
stara  ne, ker na unem koncu kakor na tem koncu ni
prave moči;  tam je še  ni, tukaj je že ni.

Kako pa, če domačo živino plemenimo s tujim rodom,
to je, če domači rod s tujim mešamo?

Gospodar, ki nima priložnosti svoje domače živine s tujim
žlahnim  rodom plemeniti, naj za tega voljo nikar ne obupa,
da si ne bi mogel svoje živine zboljšati,  če ravno je po-
žlahniti  ne more. Imamo že tudi med domačo  živino do¬
bro,  in le naša skrb naj bode, da za pleme le najboljo in

7

najbolj enako izbiramo, in zvesto in stanovitno ravnamo v
vsem, kakor smo ravno rekli. Da imamo slabo živino, tega so naši
predniki krivi, ker niso imeli pravega uma ali trdne volje zbolj¬
šati živino svojo in je tudi mi nismo imeli. Vse to pa moremo
popraviti, ako ravnamo kakor bode učila ta knjiga.

Ce pa ima gospodar priložnost svojo domačo živino po
natanjčnem prevdarku  gori povedanega poglavitnega
vodila s tujim  rodom požlabniti, ali če si more omisliti tuj
rod, s kterim bo svojo domačo živino križem plemenil, mu po-
včmo, da v ta namen ni treba tuje matere, ampak le tujega
očeta.  S tem očetom tujega rodu naj plemeni svojo domačo
dobro izbrano  živino neprenehoma t a k o dolgo,  da mla¬
dina bode do dobrega podobna očetu.

Kdaj  pa bo taka? V L, 2., 3., 4. rodu še ne, ampak po
mnozih skušnjah še le v 5. rodu.

Slavni učenik kmetijstva je to s številkami prav očitno
tako-le dokazal:

Zaznamovajmo, je rekel, svojo domačo kravo, ki nima
nič žlahne krvi v sebi, z 0 (ničlo), žlahnega  tujega bika pa,
da ima 100 delov žlahne krvi. Ta dva se plemenita skupaj, tedaj
bo od nju rejena telica imela od očeta pol, to je, 50 delov, oa
matere pa tudi pol (tudi 50 delov) krvi. Po tem takem je že
n a pol ž 1 a h n a.

Ce tako prirejeno telico plemeniš ob svojem času sopet z
žlahnim tujim bikom, imela bo od teh dveh rejena telica že
75 delov žlahne očetove krvi.

Ce plemeniš prirejeno to telico sopet s tujim žlahnim bikom,
bo imela 87 in pol delov očetove žlahne natore.

Ce sopet to mlado plemeniš z žlahnim očetom, bo tedaj v
četrtem rodu že čez 93 delov žlahne krvi — v 5. rodu bo po¬
tem popolnoma 100 delov žlahne krvi v mladino prelite.

Po sledečih številkah je to prav jasno:

Krava nima žlahnih lastnosti 0, junec  pa  jih  ima  100;

v od nju storjeno junico se prelije žlahne krvi:
v 1. rodu 50 delov, telica jih ima tedaj zdaj 50 delov,
v 2. rodu sopet 25 delov, telica jih ima zdaj že 75 delov,
v 3. rodu sopet 12 */ a  dela, telica jih ima zdaj že 87 1 / 2  dela,
v 4. rodu sopet 6 delov, telica jih ima zdaj že 93 1 /, 1  dela,
v 5. rodu sopet 3 delov, telica jih ima zdaj že 96 x / 9  dela,
tedaj je v 5. rodu prelito skor vseh 100 delov žlahne krvi v njo.

Naj tedaj noben gospodar ne misli, da je že svojo živino
do. korenine zboljšal ali požlahnil, če je svojo kravo enkrat
P r i .miricodolskem biku imel, in da tele bo potem že žlahno, in
ce je junec, da bo za .pleme že tako dober, kakor pravi, izvirni
miricodolski. Ni ros! kakor smo ravno dokazali. Tak junčelc

8

zna sicer bolji in lepši biti, pa stanovitna  korenina še ni.
Treba je še zmirom skozi kakih 5 rodov od izvirnega mirico-
dolskega junca narejene telice plemeniti s pravim  miricodol-
skim juncem, da po takem stanovitnem križanji se doseže žlahni
zarod. — Če ni mogel oče tega dopolniti, mora sin napredo¬
vati in dodelati, kar je oče začel. To je umna  živinoreja.

Ker pa po križanji požlalmjena kri je vendar le mešana
kri, zato se pozneje — po več letih — lahko izvrže  sopet v
domačo,  tedaj je treba od časa do časa ponavljati  (friškati)
rod s tujo žlahno  živino možkega spola, da se v okom pride
izvržkom.

Drugo poglavje.

Od klaje, strežbe in oskrbovanja živine sploh.

Za živino je treba skrbeti preč ko je v maternem telesu
spočeta bila.

Skrb za njo pa ni zmirom ena, ampak se ravna po raz¬
lični starosti, ktera se navadno loči v 4 dobe.

Prva doba  obsega: sad v maternem telesu,
druga doba  obsega: mladiča dokler s e s d,
tretja doba  obsega: mlado živino po odstavi
noter do prvega plemenenja,

četrta: odraslo živino  noter do pogina.

a) Skrb za sad ali za mladica v maternem telesu.

Skrb za mladiča v maternem telesu obsega skrb z a
starko,  ki ga nosi. Zlasti prve 3 mesece pri veliki živini in
prve tedne pri mali živini, je sad z materjo le ralilo  zvezan.
Varuj tedaj, da se ta zveza po pretegi, teku, skakanji, pretepu,
sunku ali vdarcu na trebuh matere itd. ne odtrga in mati ne
z vrže, ali da prezgodaj  ob mladiča ne pride v poznejem
času, zlasti zadnji čas brejosti, kadar je trebuh že velik in teža
velika, ki jo starka nosi.

Skrbi, da starka ima dovolj  klaje, posebno v drugi
polovici brejosti, ko že mladiček več živeža potrebuje, ker bolj
raste. Toda ene dni pred porodom in ene dni po po¬
rodu  jej klaje malo pritrgaj, da ne bo presilno nabasana

9

ob porodu, kadar lahke sape potrebuje, pa tudi ne preveč
obdarovana  s klajo prve dni po porodu, da mleko vimena
preveč ne zaliva  in tako imenovanega „ovčiča“ ali „sajevca“
na vimenu ne napravlja.

Varuj, da krava ne dobiva, dokler je breja, spridene,
zmrznjene  klaje in takošne ne, ki živino zelo razbaše  in
jo rada napenja.

Skrbi, da se mlademu, kadar pride na svet,  nič ža¬
lega ne zgodi.

če grč vse po sreči, porod se opravi brez človekove po¬
moči. Vse, kar nam je takrat storiti, je samo to, da polajšamo
porodnici trud in težave; da odvrnemo vsaktero nevarnost ma¬
teri in mladiču.

Polajšamo pa poroda težave,  da zadnje dni
pred porodom ne bašemo živine s preobilno klajo, posebno s tako
ne, ki jej vamp preveč napenja, vzlasti ako je živina debela;
hladne vode naj se jej daje večkrat piti, in s pijačo in primerno
pičo naj se pripomore, da si živina vsaki dan čeva izprazni
blata in mehur scavnice, da nista mladiču na poti, kadar se
iz maternice pomika na svet. Tudi naj se kobila zadnje dni
pri delu še bolj varuje. — Hlev naj bo zračen,  pa ne pre-
soparen in tudi ne premrzel, zlasti ne smč sapa skozi hlev pi¬
hati; vedeti jo treba, da mladič  je bil v maternem telesu ve¬
like  g o r k o t e (30 stopinj) vajen  in se tedaj zdaj zunaj
lahko prehladi; pa tudi starka,  ki se je v porodnih težavah
zelo izdelala in spotila, se lahko prehladi in potem zboli za p o-
rodno vročnico,  ktera je ena najhujih bolezni. — S t čl j e
naj se jej obilno in čisto suhe da; nastelje naj se pa tako, da
z zadnjim koncem malo niže  stoji, kakor s sprednjim, ker to
mladiču zelo olajša izhod iz maternega telesa.

Ne pa, da bi se živini dajala kakošna zdra¬
vila,  ki živino preveč zgrejejo ali rodila združijo, kakor so:
češenj, žefran, strupeno brinje (sabina) in druge enake reči ka-
koršnega koli imena.

Odvrne se pa nevarnost materi in mladiču,  da
se ne poškoduje, s tem, da se odloči porodni živini dovolj velik
prostor in odpravi vse, s čemur bi se utegnila poškodovati.

Vselej je treba, da je kak pameten človek ali pametna
dekla pri porodu pričujoča, zlasti pri taki živini, ktera še le
prvikrat stori,  ker taka včasih na mladiča brca in ga k sebi
ne pusti; svinja celo mladiče požreti hoče, zato je treba jih po-
redoma na stran dcvati, dokler niso vsi na svetu.

Ce živina ležč stori,  se primeri včasi, da se popkovina
(vrvca, s ktero se sati drži maternice) ne odtrga. Takrat je treba,
da jo kdo brž odreže ali raztrga, če ne, se lahko preveč na-

10

tegne  in  popkova kila  napravi. Popkovina se pa raztrga
tako-le: z eno (levo) roko se popkovina prime blizo popka mla¬
dega živinčeta in se trdo drži; z drugo (desno) roko pa se od¬
trga. Zavezati odtrgane  popkovine treba ni, ker trgane rane
ne krvavijo rade. Ako pa popkovino odrežemo s škarjami kaka
dva dobra palca od popka doli, jo moramo proti popku poprej
z močnim trakom, pa ne s pretanjkim, prevezati,  cla mladiču
preveč krvi ne odteče; kajti to bi ga preveč oslabilo, čeravno
morebiti ne umorilo.

Tudi vime  je treba že pred porodom poskusiti: ali mleko
rado iz njega teče. Včasih se primeri, da se sesci zabašejo,
mleko se odtekati noče, vime se potem napne, z obilnim mle¬
kom napolni in zavoljo tega poslednjič vname (ovčič ali Sa¬
jevec  nastane, kakor naši ljudje pravijo). Treba je tedaj, da
v tacih okoliščinah se sesci s pooljeno ali mastno roko pomolzejo.
Če bi živina tega rada  ne pustila, naj jo več ljudi prime in
se jej ena sprednja  noga vzdigne, ker potem, le na treh no¬
gah stoječa, ne more brcati.

Ko je živina storila, naj se jej novorojeno živinče blizo dene,
da ga more oblizati in očediti.  S soljo, moko, janežem
in tako šaro ni treba potresati ga, saj ga mati rada liže brez
teh mazarij, ktere le več škodijo, nego koristijo. Če bi mladič
preslab bil, da se ne more kmalu vzdigniti in k materi sesat
iti, naj se pusti nekoliko časa pri pokoji, da leže  bolj k moči
pride; če je pa le slab, naj se mu pomaga na noge in drži, da
se napije prvega mleka.

Včasih je kobila ali krava  tako huda, da ne pusti mla¬
diču sesati, in je v nevarnosti poškodovanemu biti. Taka ži¬
vina se mora s silo  primorati, če z lepa ne gre. Sila pa ob¬
stal v tem, da se hudi živini ena sprednja  noga vzdigne in
v tem pomagač postavi mladiča k vimenu. Tudi pomaga, če
se starki oči zavežejo in jej mlado pod nos postavi, da ga duha.
Če vse to ne pomaga, morajo se jej noge tako zvezati, da brcati
ne more. Včasih so kaka 2 dni velike homatije, predno se mati
mladiča privadi.

Praseta  se morajo tako dolgo na strani pustiti, da iztreba
od starke gre, sicer jih napade in včasih celč požre; pa tudi
iztrebe jej ni treba privoščiti, ker potem še požrešniša po mladih
sega. Po sescih naj starko kdo rahlo praska, da se vleže, in
kadar leži, naj se praseta pristavijo najpoprej k prednjim
sescem, ker ti imajo večidel sprva največ mleka. — Če bi pa
svinja pr e divja  mladiče le pokončati hotela in če se nikakor
prisiliti ne more, da bi dobrovoljna prepustila sesce mladičem, naj
se mladiči po životu, starka pa okoli gobca namažejo z žganjem,
brinovcem ali pivom (olom); kajti obilne skušnje učijo, da duh
njihov starko sprijazni z mladimi.

11

Pri ovcah je včasih treba, da se volna okoli in po vimenu
postriže, da jagneta morejo lože do sescev, in da sesaje ne poži¬
rajo volne.

Živina potrebuje, zlasti po težkem porodu, počitka in
veče skrbi; naj tedaj ostane pri pokoji v gorkem, pa ne pre-
soparčnem hlevu, in če je zdrava, naj se jej dajč, pa malo
na enkrat,  tečne klaje, močnate pijače. Nar manj 8, pa tudi
14 dni naj bo brez dela.

Mlado živinče naj sesi pri materi, če bo za rej o (pleme),
delj časa, in sicer tako dolgo, da zob dobi in želodec dovolj
močan postane. Teleta, jagneta in koze naj sesajo 6 tednov,
žebeta 6 mesecev; prasci in psici tako dolgo, dokler kaj mleka
v vimenu dobivajo in jih starke sesati pustijo.

Kako naj se odstavljajo,  povemo pozneje.

Zastran gleštanja mladičev le še to tukaj omenimo, da naj
se snažno  drže in s pripravnim česalom večkrat češejo,
zakaj čednost in snažnost kože je tudi pri mladi živini pol živeža;
snažno držana mlada živina se veliko bolj redi in uši se jej
odvrnejo.

Ce pa je lega  mladičeva v maternem telesu (maternici)
napačna, ali drugi  vzroki ovirajo porod, takrat pa le brž
po pametnega, to je, pravega živinozdravnika, da preišče spolo¬
vila in najde pravi  zadržek in ga odstrani z umno  pomočjo.
Nikar pa ne kličite na pomoč bahačev mojster-skazov,
kajti ti ne znajo druzega kakor mladiča vleči iz matere, da na¬
zadnje on in ona pogineta.

b) Skrb za mladiča, dokler sesa.

Materno mleko je edini  naravni živež mladiču; to mu
je živež prav po natori, kterega si gre sam iskat. Naj se mu
tedaj privošči prvo mleko,  kteronavadno,,mlezvo“imenujejo.
Mleko prva dva dni je drugačno  od poznejšega, ker to mlelso
nima le mlademu živež,  temuč mu ima tudi dristilo  (pur-
gacija) biti, ktera iztrebi iz čev tisto limasto blato,  kr se
je napravljalo v trebuhu mladiča, dokler je še sad bil v mater¬
nem telesu. Natora nareja ravno za tega voljo to mleko nekako
slano,  da sol blato iztrebi iz života. Ce tedaj gospodar v svoji
aboti ne pusti mladiču tega mleka, ker ni navadno po barvi in
okusu, ravno dobri materi natori ravna nasproti.  Treba bi
bilo tacega modrijana pri nosu prijeti in ga peljati med divjo
živino, ktera je vendar veliko bolj zdrava in trdna, kakor naša
vdomačena, da bi videl, kdo uni prvo mleko izmolzuje, da ga
mladiček ne posesa. Naša domača mlada živina boleha  ravno
za tega voljo pogostoma, ker se jej to mleko ne privošči j sadovo

12

blato zabasano v čevih ne gre od nje, se začne kisati, potem
mladiča kolje in napenja, driska ga napade, nbge mu v kolenih
začnd otekati itd. A vendar obdolžujejo se potem copernice ali
hudobni sosedje! Neumnost lastna  pa, ki je vsega tega
kriva, se ne vidi!

S tem pa ne rečemo, da bi mladiček moral vse to mleko
posesati. Kar mu ga o s t a j a, naj se le pomolze, da vime ne
oteče.

Dovoli mladiču, kterega misliš za pleme  obdržati, kar
naj dalj e moreš, sesati, ker mleko materno ga najbolje redi
in močnega  dela. Kdor hoče živino večo iz manjše
domače si izrediti, ima v tem, da mlade delj časa
sesati pušča, gotov pripomoček.  Za pleme obdržana
teleta, jagneta in kozlički  naj.sesajo najmanj 6 tednov,
žbeta  pa 6 mesecev; praseta  sesajo večidel, dokler se jim
poljubi.

Ce ima mati toliko mleka, da ga mladiček vsega posesati
ne more, ali če bi mu preveč povžitega v škodo bilo, treba je
mater molsti, da mleko ne zaostaja v vimenu  in bolezni (ov-
čiča) ne napravlja.

Najbolj naravno je, ako mladiček ostane pri materi. Na¬
vadno so vendar mladiči zavolj prostora v posebne pregraje za¬
prti in se puščajo le ob določenih urah k materam. V teh tesnih
pregrajah pa so mladiči kakor jetniki, in to je zoper natoro in
zdravje, če ne morejo včasih malo ritati in poskočiti. Naj bi
tudi v tem le n at or a izglod bila! Divja živina ima svoje mla¬
diče vedno okoli sebe.

Varovati pa je treba, da starka, mladičev ne pohodi  ali
kako drugač ne poškoduje, kar se pa le pri svinjah  po hu¬
dobni volji zgodi, ktera včasih svoje mlade tudi rada požre.
Kako pa se to odvrne, smo že povedali.

Sicer naj je hlev, v kterem so mladiči z materami, zra¬
čen, gorak,  pa vendar ne preveč  soparčen, ker tudi zrak
je mladini živež; sicer pa naj se doječe matere in mladi varu¬
jejo, da mrzla sapa čez nje ne piše.

Posebno zdrava in trdna živina bo tista, ktera pride v
takem času na svet, da morejo mladiči z materjo vred kmalu na

S ašo;  pašnik pa mora biti na solnčnem kraji in v zatišji, hu-
ega vetra obvarovanem. Tako mater na pašo spremljaje se
vadi mladiček počasi druzega živeža in se tako rekoč nevedoma
sam odstavi.

Včasi se primeri, da starka koj po porodu zboli ali po¬
gine,  in da mladiča, ki nima sesati, je treba učiti, da iz sklede
ali kake druge posode drugo  mleko (tako spod krave ali izza-
četka malo mlačno) pije. Sesati  zna mlada živina sama po
sebi, piti  pa iz posode še ne zna;  lahko pa se tega privadi,

13

če gospodinja ali dekla vtakne en prst v mleko ,  da iz mleka
ven gleda; ako se pristavi mladič zdaj k skledi z gobcem,. da
prime za mlečni prst kakor za sescc, bo kmalu vedel, kaj je
v skledi, in če kake trikrat tako ž njim ravnaš, se brž nauči
sam mleko popivati iz sklede.

Mleko  pa je za mladiča vselej najbolj naravni živež in
če se mii čez en teden začne drugačna hrana dajati, je izprva
vselej na to gledati, da je mleku zelo podobna, postavimo,
beljak  od jajca, moka ali otrobi  na vodi, v vodi razdrob¬
ljene lanene preše.  Dokler mladič še nima dosti  zob  in
je želodec še zel6 tanka in slaba kožica,  nima moči, da bi
mogel seno ali sicer trdo klajo žvečiti in prebavljati. Naj bi
tega noben pameten gospodar nikdar ne pozabil.

Odstavlja  naj se pa mladič vselej polagoma; po
malem  naj se mu pritrguje mleko na dan in v tem poklada
druga primerna klaja; če je, postavimo, pred sesalo 4krat  na
dan, naj se mu dovoli to potem skozi kaka dva dni le 3krat,
spet čez dva dni le 2 kr at itd. Treba je tako ravnati, da ne
zboli v enem hipu odstavljen mladič zavolj velike premembe
živeža. To počasno odstavljanje je pa tudi za take matere
potrebno, kterih gospodar po odstavi mladiča ne molze,  kakor
so kobile, svinje itd. Ce takim hipoma odstaviš mladiča, se bo
vime  napelo in zbolelo.

Govorili smo dosehmal le od dojenčkov,  kako naj od
matere dobivajo živež, — ker pa starka,  da more mladiča
rediti, mora sama rejena biti, zato se iz tega že očitno vidi, da, kdor
za dva živi, mora tudi za dva rejen biti. Starka tedaj, dokler
doji, mora več in dobre  klaje dobivati, da sama ne hujša in
da tudi mladič dobiva dovelj hrane, kajti že gori smo rekli, da
moč in velikost živine se ravna potem, kakor je mladič iz¬
prva  rejen bil.

c) Skrb za živino po odstavi do prvega plemenenja.

Mlada živina mora dosti in dobre  k 1 a j e dobivati. Če
živina strada v mladosti, no bo nikoli nič prida.

Pozimi  se jej najbolj prileže sladko zeleno send
(mrva), rujava začrnela mrva in pa otava naj se jej nikar ne
pokladate. Pri dobri mrvi  se mladina najbolje počuti; tur-
šica, rž, pšenica,  bob  jo preveč redi in pregosto kri dela,
ob sl ami in enaki malopridni klaji pa hujša.

Kakor hitro pa je vreme za to, da more brez škode mla¬
dina na pašo,  naj se goni na pašo, ker prosti zrak in gibanje
in skakanje pod milim nebom daje živinčetom moč in zdravje.

14

Tudi če se v hlevu redijo, naj se spuščajo oh lepem vremenu
vsak dan iz hleva. Kar pa se pašnikov  tiče, morajo hiti suhi,
proti solncu ležeči in obvarovani burje in severja. Nevarno je
mlado živino zgodaj, dokler je še trava po rosi  preveč mokra,
na pašo spuščati, ravno tako pa tudi ob hudi vročini, ako na
pašniku ni dreves, da se živinčeta, kadar solnce zel6 pripeka, ne
bi mogla vleči v hladno senco. Ako gospodar vsega tega ne porajta,
ni čuda, ako mu večkrat boleha živina pa tudi počepa. Ni prav
ne, ako se mlada živina me h kuži,  a tudi ni prav, ako gospo¬
dar misli, daje  živina železo,  kteri ne more nič škodovati!

Dokler se živina v hlevu  redi, naj si gospodar dobro
zapomni, da vsaka stvar, dokler raste, potrebuje primerne gor¬
ko  te,  kajti gorkota pospešuje rast vseh stvari na zemlji; mraz
zadržuje življenje. Pri reji posamnih živinskih razpolov bomo
povedali, k olik osna  gorkota je vsaki  primerna. — Kakor pa
v hlevu ne sme mrzlo biti, tako nasproti tudi ne sme biti pre¬
vroče, presoparno, zagatno;  v takem hlevu ni čistega
zraka,  brez dobrega zraka  pa, ako živino še tako dobro
pitaš, ne boš izredil zdrave in močne.

Zdaj pa še nekaj. Kadar živina odrašča in močneja pri¬
haja, se izbuja v njej tudi poželenje po plemenu;  to požele¬
nje se pa tem preje izbuja, če mladina možkega in ženskega
spola je skupaj v hlevu. Ker pa mlada živina ne sme privezana
biti, zato je treba, da se mladina možkega spola skupaj, žen¬
skega pa tudi skupaj v posebno ograjo v hlev stavi, da se
obrani prezgodno  plemenenje.

d) Skrb za odraslo živino noter do njenega konca.

Kadar je živina toliko dorastla, da je za pleme ali za
drugo rabo, kakor si je gospodar želi, treba je ž njo tako rav¬
nati, da mu more  dobro služiti za to, v kar jo je namenil,
naj že je za pleme, vprego, molžo, pitanje, volno itd.

• Ker živina ni vsaki čas za vsako rabo, bomo vse to na
drobno razložili ondi, kjer bomo od posamnih razpolov govorili.

Tu samo le to povemo, kar sploh  velja, da gospodar zve
glavna vodila.

O krmi ali klaji.

Krma  (klaja) je ena izmed poglavitnih potrebščin za živ¬
ljenje. Gospodar mora tedaj živini toliko in tacega živeža da¬
jati, da je ne samo pri življenji ohrani, temveč jo tudi v tak
stan dene, da mu more delati, kar od nje zahteva.

15

Dan na dan in leto za letom naj tedaj dobro redi živino.
Vedeti pa mora pri tem, da klaja se ne ceni po velicih kupih,
ampak potem, ali ima dosti tečnega, redivnega  v sebi. Ce
si živina napolni želodec z obilno klajo, bo sicer vamp napet in
velik, živina bo veliko posrala, v kri pa in potem v meso, mast
itd. pa bo cel6 malo  prišlo. Eno perišče tečne klaje ima
včasih več v sebi, kakor cel kup druge prazne.

Kolikošna mera  klaje na dan pa je prava,  da se ži¬
vina zdrava ohrani?

Na to moremo po gotovih skušnjah veljaven odgovor dati;
treba je, da bi si gospodarji to mero dobro zapomnili in da bi
jim bila vodilo  pri klaji (futranji) goveje živine.

Dobro seno  (dobra mrva)  je za živino to, kar je za
človeka meso in vino. Zato se jemlje v živinoreji sen6  tako
rekoč za sr e dnj o m ero,  po kteri se ceni vsaka druga živin¬
ska klaja, ktera ima ali manj  ali pa tudi več tečnega (rediv¬
nega) v sebi. Po tej meri volja pri klaji goveje živine tedaj
sledeče poglavitno vodilo, ki od vseh skušenih živinorejcev po¬
trjeno se glasi tako-le :

Zvagaj ali presodi živo živino,*) koliko vaga
ali koliko je težka, in potem jej na vsak cent  (100
funtov), ki ga vaga, dajaj na dan 3 funte in pol šeni, ali
pa kako druge klaje toliko, da zaleže za 3 funte  in

E ol  sen  d, (mrve). Ce vaga, postavimo, živa živina 2 centa,
oš pravo mero zadel, ako jej na dan daš 7 funtov mrve  ali
toliko druge klaje, da z da za 7 funtov mrve.

Da pa more gospodar primerjati  drugo klajo z mrvo,
mu podamo v sledečem pregledu tako primero.

Da druga klaja toliko zaleže ali toliko tekne živini kakor
jej zaleže, postavimo, 100 funtov navadnega dobrega
s e n d,  mora živina dobiti:

suhe klaje:

sladkega planinskega send.82 funtov

suhe navadne detelje.94 ,,

suhe nemške detelje.. . 93 „

suhe turške detelje .89 „

slabejcga kislega send.175 „

sočivje slame.• 175 „

ječmenove slame. 200 „

ovsene slame. 225 „

pšenične slame. 275 „

režene slame. 300 „

*) Koliko vaga živa goveja živina, to se izvč tudi po neki
meri, ki sem jo jaz na svetlo dal in veljd 1 gold. Kdor to
mero  ima, živino le zmeri, pa ve, koliko telita. Kako se meri,
poglej podobo XIII. Pis-

16

zelene (frišne) ki a j e:

dobre trave, detelje, grahore vsake sorte . .

repnega in pesnega perja.

korenstva:

krompirja.

korenja.

pese.

repe.

400 funtov
550

200

275

300

450

r>

})

v

v

žita:

rži..

pšenice.

ječmena.

turšice.

lanenih preš.

ovsa.

reženih otrobov.

divjega kostanja in želoda . .

olovin tropin.

43

45

46
50
50
55
60
75

120

»

»

»

n

y>

yy

j>

»

Iz tega se vidi, da tečnost  klaje je različna in da ne-
ktere manj že bolj redi kot od druge veliko. Da tedaj gospodar
ve razsoditi tečnost te in une klaje, naj mu bo ravno omenjena
primera njene tečnosti vodilo, iz ktere, na priliko, razvidi, da je
cleteljno seno (suha detelja) še bolj redivno kot navadno seno
s travnikov, da pa slame je treba dvakrat ali trikrat toliko kot
sena dati, 4krat in 5krat toliko celo presne (frišne) klaje itd.

Z gori imenovanimi 3 funti  in  pol  sena na vsak cent
žive teže ali pa s toliko druge klaje, da zaležejo 3 funte in pol
send, se goveja živina le p r e r e d i, in ta mera klaje zadostuje tudi
delavni živini takrat, kedar ne dela, to je, brez dela v hlevu
stoji, ne pa, da bi iz te klaje se debelila (pitala), dobro molzla,
težko vozila itd. Zato se klaja v tej meri imenuje preredilni
živež. Vedeti je namreč treba, da živina kakor človek diha po
pljučah, da hlapi skozi kožo, da scavnica in blato od nje
gre, — po vseh teh potih pa zgubljata  vsak dan veliko,
kar se po klaji nadomestiti mora, da se živina in človek pri
življenji ohranita (preredita).

Al s tem, da se živina le preživi, gospodarju ni poma-
gano; on hoče od nje več imeti; on hoče mleka, loja, mesa, da
mu težko dela. Zato pa jej mora več klaje dajati, kakor le
3 funte in pol na en cent njene teže, sicer mu ne more dajati
mleka, ne debeliti se, ne mu težko voziti, in če, dajoč jej le
preživilno  klajo, zahteva od nje vse to, hujšala mu bode
in slabela, ker nima s čem da bi nadomestila to, kar zgublja
po molzi in vpregi.

1 ?

Treba je tedaj, da živini, ki jo molzemo, debelimo, vpre-
zamo, damo več živeža, in ta živež, ker si živina ž njim
mleko, meso, mast itd. prideluje,  se imenuje pridelo¬
valni  živež. Tega pridelovalnega  živeža pa potrebuje
več ali manj, kakor je namen, zarad kterega živino imamo, in v
obče ga potrebuje še enkrat toliko  kakor samo preredilnega.

Kakor se iz dozdaj rečenega more spoznati, daje razloček
med klajo in klajo, tako je treba na dalje vedeti, da klaja ve¬
liko več zd&, če je, kolikor je moč, zdrobljena,  to je,
razrezana, zmleta itd. Takošno želodec lože prekuha in prebavi,
da mu nič ne uide.

Manj tečna in manj okusna klaja pa se zboljša in živini
bolj prijetna naredi, alco se skuha, popari, spari, osoli
in z drugo bolj okusno in tečno pomeša. S k u h a n a ali
poparjena  klaja več zaleže, krave več molzejo  in sploh
se živina po njej bolj spita in odebeli.  V več krajih Bel¬
gije,  kjer je živinoreja in kmetijstvo sploh na visoki stopinji,
dajejo govedom le samo toplo  hrano; sicer pa odnekdaj že v
mnozih deželah kmetovalci dajejo govedom poparjeno  krmo
(rezanico z repo, peso, korenjem, krompirjem) zraven suhe
(kakih 6 do 10 funtov mrve). Po več krajih, zlasti v doljni
Avstriji itd. pa dajejo z velikim pridom goveji živini vsaki dan
rezanico,  ki se v kadčh sama po sebi spari  in toliko zavrč,
da diši kot ki sij ato vino.  Tako ravnati je kaj dobro, le na
to mora gospodar skrbno paziti, da se sparjenarezanica preveč
ne skisa, namreč da ne postane tako kisla kakor jesih
ali da ne gnjije,  ker potem se živini priskuti. Kdor hoče
po tem načinu svoja goveda dobro rediti, naj si napravi po šte¬
vilu živine večo ali manjo kad; to kad naj napolni z rezanico
kakoršne koli slame, pa ne celč do vrha. Na rezanico naj vlije
toliko vode, da se vsa dobro namoči; potem naj pridene neko¬
liko domače soli  (na vedro vode četrtinko funta soli) ter naj
vse skup s kakim kolom dobro premeša. Za poboljšek se z ve¬
likim pridom pridene še mrvica otrobov.  Tako namakana in
osoljena rezanica živini kaj dobro tekne in krave dajejo veliko
mleka. — Za vsaki dan se napravi sproti taka rezanica; oso¬
ljena voda pa služi za 3 ali 4 dni. Tako sem videl ravnati pri
živinorejcih na kmetih poleg Dunaja; krave so bile kaj lepe in
dajale so po 12 bokalov mleka na dan.

Naj se pa poklada živini to ali uno, nikdar se j e j ne
srn 6 na enkrat preveč dati,  poklada se jej najbolje
trikrat  na dan (zjutraj, opoldne, zvečer); čedna  naj bo
klaja in v čednih posodah,  da se jej ne gnjusi. Naj se
živini tudi toliko pokoja d&, da polagoma sne in da
želodec more prekuhati,  kar je dobil. Vozniki že
to sami iz lastne skušnje vedo, zato krmijo konje vsaj dve uri
poprej, predno jih naprežejo.

živinoreja. 2

18

Tudi ni varno živine nanagloma iz suhe  klaje na zgol
presno  (frišno), kakor tudi iz p r e s n e ne na zgol suho
djati. Vsak tak prenagel skok utegne bolezen, posebno drisko
in napenjanje, napraviti; naj se živina počasi prepelje iz suhe
na presno klajo, tako, da se jej izprva meša presne med suhe
malo po malo in zmiraj več, dokler ne pride na zgol presno.

Na nap anj an j i je tudi veliko ležeče. B i str a, hladn  a,
tedaj dobra  voda, je živini ravno tako za zdravje in moč po¬
trebna kakor dobra klaja. Napaja naj se med tem ali po
tem, ko se je živini dala suha klaja.

Po skušnjah slavnega Pabsta  potrebuje največ  pijače
prešič, ovca pa najmanj,  in sicer ob srednje toplem vre¬
menu potrebuje prešič 8 krat  več vode kot suhe klaje, goveda
5 kr at več, konj 4krat  več, ovca 3 kr at več. Koj po frišni
klaji, posebno po detelji,  napajati jo, je nevarno, kajti na¬
penjati  jo začne in klati.

Po vsem tem pa zdaj še nekaj od soli.

Sol  je vsakemu želodcu potrebna; če se živini klaja soli,
pomaga so želodcu, da lože prebavlja tudi slabejo klajo, in ži¬
vina ostane krepka, vesela in zdrava.

Sol je človeku, pa tudi živini potrebna. To je resnica,
zoper ktero se ne d ji nič druzega ugovarjati, nego to, da vsak
kmet ne more živini soli dajati, ker si je revež še večkrat sam
sebi kupiti ne more. „Kjer ni nič, je tudi cesar pravico zgubil,"
je star pregovor, kterega tudi mi ne zabimo, rekoči, da je sol
človeku pa tudi živini potrebna.

Ako tedaj sol za živino priporočamo, priporočamo jo takim
kmetovalcem, ki so v stanu  si vsaj nekoliko soli za svojo ži¬
vino kupiti, posebno živo pa jo svetujemo onim, ki so premožni
kmetje.

Predno pa se dalje vrinemo v to reč, hočemo svojim bral¬
cem pred vsem nekaj povedati, kar jih bo prepričalo, da naše
besede niso prazne in da sol ni potrata, izmišljena le po tako
imenovanih „učenih“ ljudeh, kteri si mnogotere reči izmišljujejo,
če tudi niso potrebne.

Pomisli naj vsakdo, da želodec živinski ni le meh, v kte¬
rega bi se spravljalo to, kar povžije, kakor v kako shrambo, —
ampak želodec je prava kuhinja,  veča ali manjša, kakor je
živina veča ali manjša; poglavitni kuharji  v njem pa so
šoki, ki se v želodcu  in še druzih organih zunaj njega
napravljajo, in pa tudi po slinah  v želodec pridejo. Že zdav-
nej so hoteli umni možje zvedeti: iz česa  tisti imenitni šoki
obstoje — in našli so: da eden najimenitniših sokov med njimi,
ki se v želodcu nareja in želodečni  sok  imenuje, ima veliko
solne kisline,  tedaj soli, v sebi.

19

Solna kislina (sol) je tedaj  obstojni del želodeč-
nega soka, ktero natora sama v želodcu živinskem kakor člo¬
veškem kuha. Vzemimo želodečnemu soku solno kislino, in že¬
lodec ne bo mogel več prav kuhati, — povžiti živež bo obležal
neprebavljen v želodcu in čevih, živina bo hirati začela, ker si
ne bo mogla narejati dobre, tečne krvi, ktera se le dela iz d o-
bro prekuhane  piče v želodcu in čevih.

Če tedaj živini soli  dajemo, dajemo jej to, kar jej na¬
tora  sama daje kot najpotrebniši pomoček za prekuhovanje
povžite piče.

Mnogokrat vidimo živino slabo in klavrno s krmežljavimi
očmi, s ščetinasto dlako, brez moči; jed se jej upira! Naj je
taka živina za molžo ali za pitanje ali za vprego namenjena,
nikjer ne bo dobro storila. Poiščimo pa vzroke, zakaj daje
živina taka, in bomo našli — ako ni kakošna posebna bolezen v
njej — da jej ali klaje manjka, ali da je klaja slaba, spridena,
ali da je po slabem vremenu in napačnem gleštanji začela hirati.

Pa kako temu pomagati? Kmetovalec si ne more vselej
dobre klaje  omisliti, če je slabo pridelal, — tudi z vre¬
menom  ne more gospodariti, da bi ne bilo mokrotno itd. V
tacih okoliščinah ni druzega bolj gotovega pomočka zoper vse
to, kakor je sol.

Že natora  sama naganja živino, da slano zidovje
rada liže,  da včasih celo srka scavnico in vse pohotno po¬
žira, kar je količltanj slanega  okusa, in to zato, ker silno
poželenje po soli v sebi občuti in si prizadeva, temu poželenju
kakor koli zadostiti, zato se jej tudi scavnica ne gnjusi, če je
le slana.

Dajmo taki živini potrebne soli,  in kmalu bomo videli,
kako bo od dne do dne bolja, — koliko raje bo začela tudi po
slabi lclaji segati, koliko bolje jo bo sedaj prekuhala, ker jej
sol pomanjkanje slanega želodečnega soka nadomestuje. In
ker bo raje jedla in tudi bolje prebavljala, se bo kmalu v vsem
zboljšala, da jo boš od poprejšnje komaj poznal. Vse to bo
storila sol,  če, kakor smo že poprej rekli, ni kakošne bo¬
lezni  v živini.

S o 1 si moremo v tacih okoliščinah ravno tako misliti, kakor
p r i p r e g o. Eno samo preslabo živinče ti ne more vozit čez
klanec spraviti; če mu pa priprežeš še eno v pomoč, šlo bode.
Kavno taka je s soljo, ki pride prepičlemu ali preslabemu že¬
lodečnemu soku na pomoč — v priprego.

Sol je tedaj prava namestnica  želodečnega soka, ki
sp o db a da vse tiste dele, ki pomorejo pri kuhanji povžite
klaje. Kdor tega ne verjame, naj potrese en kos mesti ravno
zaklane  živine s soljo, pa bo videl, kako se bo jelo krčiti.

2  *

20

To dobro vedo kuharice, kterim se ravno osoljena riba večkrat
iz rok zmuzne.

Povžita sol napravi tedaj več slin, več želodečnega
in čevnega soka,  pa tudi več žolča  — tedaj pomnoži
vse tiste šoke, ki so kuharji  povžite jedi. Al še veliko
dalje sega moč soli, tako, da se naredi potem veliko boljša
kri,  iz dobre krvi več in boljše mesč, mast, loj, obilniša molža
itd., dlaka in volna postane gladka, živina je vesela in močna,
da jej ne škoduje vsaka reč. Se gnoj  je bolj i. Vse to stori sol!

Dalje tudi skušnja uči, da sadeži in mesene stvari se dajo
v solni vodi delj časa gnjiline  obvarovati, — da osoljeno suho
mesč je meče in lože prebavljivo, — da kislo zelje, kisla repa
tudi po soli svojo dobroto dobiva. Kar sol zunaj  trupla dela,
dela tudi v truplu.

Iz vsega tedaj vidimo, kolikošno dobroto nam je Bog s
s olj 6 podelil, in kako kratkovidni so oni, ki še dvomijo, ali je
sol zares dobra in potrebna živini.

Ko smo dokazali veliko  moč  soli za rejo in zdravje
živine, grčmo zdaj na dalje o ti reči.

Prvo  vprašanje: Kdo naj daje živini soli?

Odgovor je: Vsakdo,  kteri hoče biti dober gospodar,
— kajti živini dajana sol je kapital,  ki donaša dobre
obresti  (činže), in nikdar v zgubo ne grč. Sol, če tudi z
gnojem iz živine pride, p o vik š a rodovitno moč gnoja,  ker
je po skušnjah znano in potrjeno, da sol že sama po sebi
je dober gnoj.

Drugo  vprašanje: Kakošna  sol naj se daje živini?

Odgovor je: Vsaka sol, naj je čista morska, kuhana,
k a m n e n a,  ali tako imenovana živinska  sol, zmešana z
encijanom, pelinom, ogljem, je dobra, da je le sol in ni okusu
živine zoprna. Zalibog, da na škodo kmetijstvu vlada ne nareja
več tako imenovane živinske  soli!

Tretje  vprašanje: Kteri  živini naj se daje sol?

Odgovor je: Najbolj  potrebujejo soli tista plemena,
ktera prežvekujejo,  namreč goveda, ovce in koze.
Ta živina ima 4 prostorne želodce, ona povžije veliko več
klaje grobe in teže prebavljive, kakor druga živina; zato po¬
trebuje v e č i pomoči v želodcu za prebavo povžite piče. —
Dobro tekne sol tudi konjem in prešičem;  konjem, zlasti
takim, ki le samo frišno klajo ali seno, otavo ali deteljo dobi¬
vajo, — prešičem pa, kedar se pitajo. — Po spolu  potre¬
bujejo soli bolj krave, ovce, koze in voli,  kakor biki,
ovnji in kozli, — mlada  živina, ki še za rast več klaje po¬
trebuje in Iti je glistam  bolj podvržena, je potrebuje bolj
kot stareja, — molzna in pitavna  živina bolj kakor vprežna.

21

— Dalje potrebuje soli taka živina, ki se celo leto. v Hle vu
drži,  ali ktera hodi na močimo  pašo, kjer ločje in bičje
raste, ali pa na pašnike, na kterih vročina  vso travo, zaduši, in
taka, ktera več slame kakor send povžije. Taki živini pa, ki
se veči del leta pase na planinah  po dobri, sladki,. dišeči,
tečni travi, kjer vživa čisti zrak in čisto vodo,  in tedaj
njen želodec že dobiva vse, česar za lahko prebavo kiaje in za
dobro kri potrebuje, ni treba celo nič soli, ali le takrat, če v
hleve prišedši se jej slaba klaja poklada.

Četrto  vprašanje: Kdaj  naj se daje živini soli?

Odgovor je: Takrat jej je posebno potrebna, kadar iz
frišne  kiaje pride na suho,  in proti koncu zime, ko je boljša
klaja že pošla, — kadar se jej spridena, mokro  domu
spravljena, zatuhla  klaja poklada, — kadar se živina pita,
cla veliko kiaje o kratkem času povžiti mora. Tudi o tacih le¬
tinah, ko trava na spašnikih zavolj vročine  naglo vsahne in
vode zmanjka, da je živina po tem prisiljena, slaba močirnata
zelišča žreti in mlako piti, da si glad in žejo potolaži. Pa tudi
posebno takrat potrebuje živina soli, ko se je kakošne kuge
bati; sol, ki pomaga klajo dobro prekuhati, dela živino močno,
da se natora lože brani bolezni.

Peto  vprašanje: Kako  naj se sol daje živini?

Odgovor je: Sol se daje živini na tri načine (viže). Ali se
jej postavlja v velicih koscih  v jasli ali na tla, dajo liže,

— ali se zdrobljena potresa  na klajo (rezanico, pomije itd.),

— ali se poprej v vodi raztopi in se s tako osoljeno vočlo
presna, suha ali poparjena  klaja poškropi. — Sol za
lizanje  je le za tako živino (govejo), ki ima bolj oster in trd
jezik, — taka sol je tudi draža, in ima to napako, da se ne
more določiti, koliko naj je na enkrat  poliže. Veliko boljše
je tedaj gotovo  mero soli v vodi raztopiti,  ali še bolje je,
jo razdrobiti  in ž njo klajo potresti.

Šesto  vprašanje: Koliko soli  naj se daje živini?

Odgovor je: Kakor človek za pol funta mesd dvakrat to¬
liko soli potrebuje, kakor za eno četrtinko funta, ravno tako
tudi živina toliko več soli  potrebuje, kolikor več kiaje
povžije. Skušnje sploh uče, da je za 1.0 funtov kiaje 1 lot soli
potreba. Ker tedaj eno govedo ali en konj srednje  velikosti,
ali pa 10 ov&c ali 5 prešičev na en dan 20 funtov njim primerne
kiaje dobiti morajo, potrebuje tedaj eno tako govedo, en tak
konj, ali 10 ovac ali 5 prešičev skupaj vsak  dan  najmanj dva
lota  soli, — za celo leto  po tem takem skupaj okoli 20 fun¬
tov- — Ako hočemo od živine več dobička imeti in jej dajemo
vsake sorte klaje^na dan 30 funtov, jej moramo tudi vsak  dan
3 lote soli dati. Če pa živino pitamo, da dobi vsak dan 60 funtov
kiaje, mora se jej tudi 6 lotov soli dajati na dan.

22

Kadar pa živini sol dajemo, moramo skrbeti zato, da tudi
dovolj piti  dobiva. Kriva misel je, da po soli živini voda ško¬
duje,  ali da sol po vodi moč zgubi. Ze n atora  sama nam
očitno kaže, da po soli in po osoljenih jedilih je pijača  po¬
trebna, zato nas in živino žeja.  Treba je tedaj, da se živini
po d ani  soli ali po osoljeni klaji vselej piti  d&. —

Nadjamo se, da bo iz tega poduka vsakdo korist in po¬
trebo zapopadel, svoji živini dajati soli; verjeti smč, da vsak
goldinar, ki ga za živinsko sol da na leto, mu donese d e s e-
terni  dobiček na mleku, mesu, loji, slanini  (Špehu),
volni  ali na veči moči  živine — zraven tega pa tudi marsi-
kterih bolezen  obvaruje živino, kterih ozdravljanje,  če
tudi ne pogine, dostikrat desetkrat veči stroške gospodarju pri¬
zadene.

Le takrat, kadar živino driska  dere, naj odjenja go¬
spodar za tisti čas s soljd, da se želodec in čeva še bolj ne
zdražijo.

Kdor noče vsaki  dan  soli svoji živini daj ati, naj je
daje saj vsaki drugi dan v nekoliko obilniši  meri,
kakor smo jo poprej za en dan določili po obilnih skušnjah,
znanih iz vseh dežel sveta, kjer živino redijo.

Raba živine.

Za delo.

Konji, voli in tudi bolj po malem krave so za vprego.

Za vprego pa je živina brez škode pripravna,
kadar doseže dosti moči v pravi starosti.  O tem
bomo govorili pri vsakem razpolu posebej. Al tudi d or a s tl a
živina naj se vprega po pameti, to je, toliko naj se jej naklada,
kolikor peljati more brez pretege, m nikar naj se predolgo ne
žene, da ne onemore. Gospodar, ki preganja živino, je sam sebi
sovražnik: pregnana živina pride hitreje  ob moč, včasih pa
nevarno zboli.  Tudi na opravo  (kšir) je treba paziti, da
jej je pripravna, da jej delo zlajša, ne pa je obtežuje. Po¬
sebno z mlajšo živino, kadar se začne vpregati, se mora rahlo
in lepo ravnati, da ne postane oporna  (štatljiva), kar se le
prevečkrat zgodi. Hudobne in muhaste živine pride malo na
svet: večidel jo še le neumni in surovi gospodarji hudobno in
muhasto narede.

Sploh pa živino s presilnim delom trpinčiti  razodeva
tudi hudobno srce; boj se tacega, ki nima usmiljenja do živine.

23

Da živina, ki v e 6 dela,  mora vo6 klaje  dobivati,
vsak sam razume, kajti nadomestiti se joj mora to, kar se v ži¬
vini po delu podela.

Za molžo.

„K r a v a pri gobcu molze"  je star domač in resničen
pregovor. Kakor se tedaj krmi ali futra, tako ti tudi molze.
To je poglavitno vodilo. Pa še več druzega je, kar stori, da
je živina bolja ali slabeja za molžo. Ker pa to posebno zadeva
krave,  bomo o tem govorili pri reji goved,  da ne ponav¬
ljamo dvakrat ene stvari.

Za debeljenje (pitanje).

Kaj se pravi: živino debeliti ali pitati?

Živino pitati  se pravi, klajo,  ki jo živini dajemo,
hitro spreminjati v meso, mast ali loj.

Kako pa se to stori ?

1. Da so v živino ob kratkem času kar se največ
more  klaje spravi. Tista mera, od ktere smo že rekli, da je
redilna  inera, velj d le za toliko, da se živina pri mo či ohrani
in da se nadoinestuje to, kar je po delu zgubila. Če pa hočemo
od živine še mesd, masti ali loja imeti, mora se jej tudi več
klaje dajati, iz ktere se napravlja meso in mast. Človek, ki
ima le toliko dohodkov na dan, kolikor jih potrebuje za živež
in obleko, si ne bo mogel ničesa na stran  djati, in konec leta
je ravno tako suh, kakor je bil iz začetka. Ravno taka je tudi
s klajo.  Pitanci potrebujejo več.

2. Ker pa vsaka klaja ne redi živine enako dobro, naj
se za pitance izbira t a k o š n a , iz ktere se napravlja več
mesa, masti ali loja.

3. če ima pa tudi živina veliko klaje in redilne pred
seboj, pa je rada ne je in do dobrega ne prebavi, ne bo pi¬
tanje hitro spod rok šlo. Treba je tedaj, da je klaja tako sna,
da jo živina rada jč in lahko prebavlj  a.

4. Pitanci ne smejo biti za nobeno drugo rabo:
ne za molžo, ne za pleme, ne za vprego.  „Nihče ne
more dvema gospodarjema služiti,“ je pregovor, ki posebno
velja  pri pitanji. Če želi gospodar svojo živino hitro spitati in
jo potem v denar spraviti, ne sme je več vpregati, ne mleka od
nje pričakovati, in tudi ne po plemenu je spuščati. Kar bi mu
prišlo na mleku, delu ali plemenstvu na dobro, šlo bo na mesu
in loji v zgubo.

24

Prvo,  da namreč pitanec, kar največ more, pičepovžije,
se doseže, da

1. pičo po sili  v živino bašemo, kar se dela pri perut¬
nini,  včasih tudi pri teletih,  ali

2. da živino zmiraj ješčo  obdržimo; to pa se doseže,
da jej pičo zmiraj po malem (5krat na dan) pokladamo, da se
ne prebaše želodec na enkrat, in da jej iz začetka dajemo sla-
bejo  klajo (plev, sena), potem pa, ko živina že bolj kočljiva
prihaja, jej dajemo boljšo,  bolj okusno, (trave, korenstva,
žita), — da večkrat preraenjuj  emo  pičo, da se ene ne prenaje,
— da manj okusno parimo ali kuhamo, z boljšo mešamo in
solimo.  Tako jo vabi gospodar, da zmirom rada je.

Drugo,  da namreč pitanec več mesa, masti in loja na-
reja, se doseže s pokladanjem takošne piče, ktera ima posebno
veliko močnatega in beljakastega v sebi; taka je : vsako žito,
posebno koruza, pšenica, ječmen, ajda, potem bob, krompir,
laneni kravajci, olovne tropine, v sladko seno. Po takem živežu
se redi živina na mesu in loji. Če si jej pa bolj vodena in slad¬
korna piča daje, kakor repa, pesa,  žene to bolj na mleko.

Tretje,  da namreč pitanec zmiraj dobro prebavlja,
se doseže, da se jej vse lepo po redu in zmerno daje, da je ži¬
vina čedna, hlev, posoda in živež čeden, da ne dela pretežko in
bolj pokojno stoji, le včasih se po hlevu ali zunaj hleva pre¬
pelje. Sicer je pa sol dobra pomočnica za ješčost živine,
zraven soli pa vse, kar je grenko in dišeče,  kakor bri-
njeve jagode, encijan, kalmež, pelin, divji kostanj. Pri prešičih
živinorejci posebno hvalijo oglje,  ki drobno stolčeno ali zmleto
se postavi jim v kot svinjaka, da ga jedo, koliko se jim
poljubi. Tudi žveplo in antimon  se hvali, toda žveplo in
antimon nista prijatia želodcu, ampak le trebušnim srkavnim
žilicam in žlezicam; če se kaj zabašejo, se sopet odpro z žveplom
in antimonom.

Četrto,  da se pitanci ne rabijo za nobeno drugo rabo,
se doseže s tem, da se živina ne molze, ne vprega, ne
rabi za pleme.  Zato se reže  (kastrira), ker je znano, da
rezana živina se veliko bolje spita, kakor ne rezana, in tudi
meso njeno je bolj okusno. Zato je treba, da pitanec zmiraj
počiva;  čem manj hodi, tem manj se izdela, zato imajo pitance
v eno mer v hlev zaprte. Judje na Moravskem, ki so pravi mojstri
v pitanji gosi, ktere cele ali sama njihova mastna jetra drago
prodajajo, posade gos v lonec, da se ganiti ne more in jo v tej
ječi kar hitro in prav na debelo spitajo; gosi v loncu pa nimajo
na svetlem, ampak ševkaktamen kraj jih postavijo, kjer svet¬
loba ne draži čutnic očesnih; kajti kar čutnice draži, jemlje ži¬
vini meso in mast. Zato shujša človek in živina po bolečinah,

25

zato shujša noga, če trpi dalje časa bolečine. Sicer pa naj imajo
pitanci mehko in čedno nasteljo,  da počivajo. —

To so poglavitna  vodila pri pitanji živine. Sicer je pa
še vedeti, da ni vsaka  živina in ne vsaki letni  čas  za
pitanje pripraven.

Najlože in najhitreje, tedaj z največim dobičkom se spita
popolnoma dorastla, ne premlada,  a tudi ne prestara  ži¬
vina srednje  velikosti. Znamenja,  ki že od zunaj kažejo,
da se živina bo dala dobro spitati, so: mehka, volna koža,
svitla dlaka, kratke noge, velik trebuh, debel rep.

Srednja gorkotaje  za pitanje najbolja; prevroče in
premrzlo, ne velja oboje nič; če je prevroče,  gre veliko po
potu (znoji) v zgubo; če je premrzlo,  se krči vse v životu
in živina sploh ni vesela. V hlevu, kjer se goveda  ali pre-
šiči pitajo, naj je 15 do 17 stopinj gorkote po gorkomeru Romir-
jevem, pri ovcah s kosmatim kožuhom pa je dosti 10 stopinj.

Naj si premožen gospodar tudi omisli gor komer,  ki le
par goldinarjev veljd.

Spomlad in jesen  ste tedaj po gorkoti najbolji čas za
pitanje; vendar se prešiči in tudi druga živina pita večidel na
pozno jesen in pozimi, a to zato, ker takrat ima gospodar
največ pridelka.  Vendar ob mrazu mora skrbeti za gorak

Pita naj pa se živina tako dolgo,  dokler še debeleja
prihaja, in se tedaj vidi, da se na pitanje obrnjena klaja spla-
čuje, to je, da živina še zmiraj mesž, masti in loja nastavlja na
život svoj. Kakor hitro pa gospodar vidi, da ne grč debeljenje
naprej, je čas, jenjati s pitanjem in blago spraviti v denar.

26

Brnet

O ž i v I n o r e j I posamezno.

Vvod v ta razdelek.

Rejo mnogovrstne naše domače živine učili bodemo tako,
da pri vsakem razpolu  bomo najpred povedali imenitnejše
reči, ktere zadevajo natoroznanstvo  vsacega razpola, in
potem ko bomo vse to razložili in svoje bralce malo po svetu
peljali, da poznajo rodove  tujih dežel, učili bodemo vse to,
kar prav za prav spada v živinorejo.

A. O reji k6nj.

Natoroznanski del konjskega razpola.

Popis razpolov.

Konj pa še 5 druzih plemen konjskega razpola se šteje
h kopitarjem  (Einhufer), in to zato, ker vsa ta plemena se
poglavitno ločijo od vsake druge živine na svetu v tem, da
imajo kopita.

Vsa ta plemena imajo v sprednji in zadnji čeljusti po 6
prednjih zob (sprednikov), kočnikov pa tudi po 6 v vsaki če¬
ljusti; sicer pa ima živina teh plemen, če je možkega spola,
med spreduiki in kočniki v vsaki čeljusti na vsaki strani še
enega samca,  ki ga v nekterih krajih jekel  (Hackenzahn)
imenujejo, — kobilam  in sploh živini ženskega spola izmeči
teh plemen pa navadno manjka teh štirih zob.

27

j  Rti

O [ r\

v—' i.«

z ::.'jo

Punčica v očesu stoji  poprek in je okroglop odol-
gata; z zgornjega roba notranje očesne kožice, ki se mavrica
(iris) imenuje, vise neke majhne črne franžice.

Reber  ima konj na vsaki strani 18, zato je prsna  nje¬
gova votlina široka, da se pljuča morejo zelo razširiti; že to
je znamenje, da je konjski razpol bolj kakor vsaka druga do¬
mača živina za tek vstvarjen.

Želodec  kopitarjev je enojin  in v primeri k velikemu
životu majhen;  čeva so pa zatega voljo obširna. Žolčnega
mehurja  nima ne konj ne nobeno drugo pleme tega razpola.

Konj ima grivo;  na vsaki nogi vznotraj ima rožen izra¬
stek, kteremu kostanj  pravijo, o kterem se pa ne ve, čemu je.

\

Kobila ima le dva sesca. Ona je po 11 mesecev breja;
stori navadno le po eno žrebe.

Konj doseže starost  do 30 let, redkokterikrat tudi do
40, 50 let.

Konji se nahajajo po vsem svetu. Prvotna  domovina

E  a jim je, kakor človeku, jutrova dežela — Azija.  Konja na-
ajamo v mrzlih severnih krajih noter do 64. stopinje, vendar
v Grenlandiji in druzih ledenih krajih se le redko kteri in majhen
konj dobi. Kakor prav mrzli  kraji niso za konja, tako tudi
prav vroči  ne. Konj more sicer veliko mraza in vročine
strpeti, a uni in ta zatirata njega rast, moč in život. Da se
je pa konj tako zeld razširil po vsem svetu, to ni čuda, ker je
jako koristna žival; sicer pa so tudi preseljevanja ljudstev, voj¬
ske in kupčija konje zaplodile sem ter tje po svetu.

Konjski razpol spada v 6 plemen,  ki se imenujejo:

1) navadni konj, 2) osel, 3) dšigetaj ali napol
osel, 4) čebra, 5) dam, 6) kvaga.

O konjih  bomo več govorili. Od peterih  njegovih
žlahtnikov pa le sledeče povemo ob kratkem:

Osel je domača  živina po več krajih sveta, zato, ker
jo za tovore in vprego koristen. Najlepši osli se nahajajo na
Laškem, Španskem in Portugalskem,  kjer jih zeld ob-
rajtajo in drago plačujejo; oni so črne, rujave, sive, tudi bele
barve, redki so tigrasti. Osel je močna in trpežna živina. Na
Španskem in Laškem tudi oslovsko meso jedo. V Aziji je več
divjih sort oslov, med kterimi je dšigetaj ali napol osel
sopet posebna. O oslu so nekdaj mislili, da je prevržek konja,
a to ni res; osel je živina za-se kakor konj, in se od njega
loči po postavi in značaji.

Kaj pa j e mezeg  (Maulesel) in kaj je mula  (Maulthier)?

Mezgi in mule  so polutani ali dvojci, to je, otroci dvoj¬
nih starišev (konjskih in oslovskih), tedaj napol od vsacega, in

S\i<

28

sicers tem razločkom, da muli je oče osel, mati pa kobila;
mezgu je oče žrebec, mati pa oslica. Mula in mezeg sta
možkega ali ženskega spola. — Mula  je veča kakor mezeg in
tako velika kakor konj (včasih 15 do i6 pesti): to ima od ma¬
tere kobile. Sicer pa je mula po oslovsko  izdelana, ima nam¬
reč velika, široka, ohlapljena ušesa, debelo glavo, majhne oči,
ozek križ, precej gol rep, ozko in visoko kopito in je trmasta
žival. Ker je pa močna in trpežna, zato jo zlasti za tovore jako
cenijo na Laškem in Španskem. — Mezeg  je veliko manjši
od mule in tedaj bolj oslu podoben, zato ga ne obrajtajo kakor
mulo ali pa pravega osla. — Mide in mezgi, ker so polutani,
so navadno jalovi, to je, niti med seboj, niti z oslom, niti s
konjem niso v stanu  mladih roditi; vendar se je 1868. leta
na Laškem  primerilo in komisija prefekture Caltanisette je po
vradnem preiskovanji potrdila, da je na paši se mula  ubrejila
po žebcu  in 14. julija 1868 rodila žebčeka mulo;  glava,
vrat, kopita in glas bili so mulji.

Dšigetaj ali napol osel  je v Aziji v puščavi Gobi
doma, se ne privadi lahko človeka; streljajo tedaj le to živino
in jedo meso njeno.

Čebra  in dam  sta pisana po životu, čebra  pa še bolj
kakor dam.  Zel6 divja živina sta oba, vendar se čebra  da
še precej lahko ukrotiti, in tudi v naše dežele jo pripeljejo včasi
tisti, ki divjo zverino vozijo po svetu in jo za denar kažejo.
Doma sta oba dva ta „pisana konja" v južni in izhodnji Afriki,
kjer njuno meso jedo.

Kvaga,  ktera v obilnih čedah prebiva v Afriki in kjer
jo „divjega konja" imenujejo, je zelo enaka čebri,  vendar se
od nje lože vdomači.

Konj in rodovi konjski.

Razen domačega konja  se nahajajo na svetu tudi
zdivjani, napol divji  in p o p o 1 n o m a d i v j i konji.

Zdivjani  konji se nahajajo v Aziji, izhodnji Evropi,
južni Rusiji, južni in severni Ameriki itd. Ti konji bili so iz-
prva domači; zapuščeni ali izpuščeni pa od lj udi so se raztekli
po stepah in puščavah in so potem se podivjili  (zdivjali).

Napol divji  konji se izrejajo v tako imenovanih napol
divjih kobilstvih;  gospodarji imajo žebce in kobile, ktere
večidel proste pod milim nebom žive, mlade divjake pa vjameio,
kadar so določeno starost dorasli, in jih vadijo potem za do¬
mačo rabo. Love jih mnogovrstno z zanjkami, mrežami ali po¬
sebnimi mašinami. Na Rusovskem, v Moldavi in Valahiji, tudi
na Ogerskem itd. je dokaj tacih napol divjih kobilstev.

29

Divji konji se nahajajo po naznanilih zanesljivih mož
še v nekterih krajih Azije in posebno velicih stepah Mongolskih,
okoli Aralskega jezera in v južni Sibiriji. Popolnoma divje
konje Rusi imenujejo tarpane.  Divji konj je majhen, ima
debelo glavo, velika pa špičasta ušesa, bistre oči, kratko pa
kodrasto grivo, kratek rep, dlaka je večidel mišje^ barve in de¬
bela kot kožuh; sila plahi so in hitri ko blisk. Žive skupaj v
čedah; vsaka čeda ima svojega vodnika, kteri čuje nad svojimi
tovarši kadar se pasejo.

Domači  konji so mnogovrstnih rodov in rodbin.
Vsi pa se razdelujejo v vprežne in jezdne konje,  kakor
so za to ali uno rabo bolj pripravni, in pa v p 1 e m e n i t n e
(žlahne) in borne.

Poglejmo po svetu, kjer konje imajo in oglejmo različne
njihove rodove.

Med konji jutrovih dežel  najizvrstnejši so:
arabski.

Najlepši in najžlahnejši konj je a r a b s k i.

Pravljica pravi, da so se arabski plemenitni konji zaredili
iz konj, ki jih je nekdaj imel kralj Salomon;  druga pa trdi,
da najžlahnejši arabski konji izvirajo od 5 Mu h ame do vili
kobil. Arabci imenujejo svoje najžlahnejše konje k o hi lan e
ali kohlane,  in trdijo, da vsi ti so zapisani s svojimi rodi¬
telji v poseben zapisnik (rodopis). Težko je tacega konja ku¬
piti, zlasti kobil  ne, kajti tudi za drag denar jih ne prodajajo
radi; ponašajo se ž njimi in jih ne dado radi iz dežele. Zlahni
arabski konj je res kaj lep konj, pa še b olji  je kot lepši, ker
tu in tam bi se dala kakošna malenkost očitati na njem. Posebno
v stali  ne boš cenil arabskega konja tako kakor zasluži; kadar
pa pride včn na prosto, je vsa druga žival.

Žlahni arabski konj (glej podobo I.) je te-le podobe:

Glavo ima skoraj štirivoglato, čelo mu je široko in ravno,
nos je večidel malo vdrt; gobčnice (žnablji) so kratke in tanke,
oči velike in bistre, ušesa majhna in tanka; pod tanko kožo se
povsod vidijo žile po suhi glavi; glavo nosi kviško, vrat je šibak,
širok in suh, noge suhe, široke, bincelj jim je dolg; hrbet je
lepo raven, kite po nogah se tako lepo vidijo, da bi se lahko
štele; nikjer ni nič zabuhlega; vse je suho in šibko; rep je
lepo nastavljen in kaj lepo ga nosi arabec; živ in iskren je,
kakor ogenj, zraven pa krotak, podučljiv in strpi sila veliko.
Arabski konj ni posebno velik, le 13 do 15 pesti je visok; kožo jma
tanko in gladko, da se sveti od daleč; barve je bele, rujave
ali rdeče. Že davno kupuje, tudi naša avstrijska vlada arab¬
ske  žebce in kobile in ž njimi požlahnuje avstrijsko
konjerejo.

so

Pa nikar naj nihče ne misli, da v s i arabski konji so taki;
imajo tudi Arabci slabeje blago,  in večidel ta je, ktero pro¬
dajajo iz dežele in jo svet rad kupuje. Arabska družina živi in
spi s svojimi žlahnimi konji in jih oskrbuje z neizrečeno mar¬
ljivostjo;' konj pa, ki jih ima za svoja navadna teža dela, ne
glešta tako, in tudi pri plemenitvi jih ne izbira kakor une. Arabci
krmijo svoje konje z ječmenom  namesti ovsa; kar je našim
konjem oves, to je arabskim ječmen.

Perzijski  konji so za arabskimi najžlahnejši; oni so
sploh v e č i od unih, a ne tako trpežni; večidel so belci.

Tartarski  konji so močni, živi, pogumni; grivo imajo
večidel dolgo. Najžlahnejši izmed teh so ukrajnski.

Po tartarskem rodu požlahnjene  konje imajo na Ru¬
šo vskem in Poljskem.

Turkomanski  konji so veči in močneji, za vojsko po¬
sebno pripravni, zato jih Turki  posebno čislajo. Enaki so
čerkeski.

V sredi med turkomanskim in tartarskim konjem je
donsko kozaški  konj.

Med konji afrikanskimi  so najbolj čislani:

Egiptovski,  ki so zelo podobni arabskim; čeravno pa so
viši (16 pesti in še čez), vendar niso tako trpežni; — berberski
so sila nagli, lahki in trpežni; iz Maroka  izvirajo naj izvrstnejši
te vrste. Verjetno je, da po marokanskih ali mavriških konjih
so si nekdaj požlahnili Spanci  svoje domače. Tudi numi-
dijski  konj je lep in dober.

Od vseh teh rodov jih ne dohaja nič v avstrijsko cesar¬
stvo, zato so nam le po imenu znani, po rabi ne.

Le arabski  pridejo k nam.

Med evropejskimi  konji najbolj znani so sledeči:

dognali in po umni in stanovit _ li vsake vrste

konj (jezdnih in vprežnih) take cene in veljave, da smemo
reči, da za arabskimi slovč angležki  najbolj po svetu.

Angležki žlahni konj pa izprva n i domače blago. Angležki
konji izvirajo od arabskih in berberskih,  ktere so si
Angleži pripeljali v svojo deželo in jih plemenih med seboj ter
tako ohranili popolnoma čisto  kri  (Vollblut). Oni imajo
natančne rodopise (registre), v kterih je rodovina vsacega konja
popolnoma čiste krvi dokazana noter do tistih 12 berberskih
kobil in 3 arabskih žebcev,  ki jih je dal angležki
kralj Karol  H. (leta 1662) iz teh dežel na Angležko pripeljati.

Lastnosti angležkega  konja so te-le:

Angležki  konj (glej podobo II.) ima lepo. glavo, ki pa
je včasih predebela, prekostnata; oko je veliko, bistro, vrat mu
je dolg, šibak, suh; hom (vidermaž) je visok, hrbet raven, križ

Angležki  konj. Angl

ji konj naj dalj e

Sl

lep, pri nekterili malo preveč navzdol; rep je lepo in visoko
nasajen; života je stegnjenega,  trebuh pa mu je kakor
da bi bil malo gori potegnjen. Angležki konj je velik,
(15 '/ 2  do 16 pesti visok), noge ima visoke in suhe, na kterih
se lepo vidijo kite. Sila hiter je v teku.

Angleži imajo pa tudi konje napol čiste krvi  (Halb-
blut); te so si izredili iz domačega in pa arabskega
rodu. Po tej poti se je požlahnil  domači angležki konj.
Napol-krvnjaki so močneji,  vrat imajo debeleji, tudi noge so
močneje. Da so kobile te sorte plemenili z najmočnejim in naj-
večim žebcem popolnoma žlahne krvi, izredili so si svoje slav-
noznane lovske konje,  ki skačejo čez grabne in grmovja,
da je čuda, in da jih v tem nobeno drugo pleme ne prekosi.

Druga vrsta imenitnih angležkih konj srednje veli¬
kosti,  pa močni in srčni so, tako imenovani galloway-i;
nekteri jili imajo za mešanico iz domačih požlahnjenih kobil in
španskih  k6nj, drugi pa iz škocij škili poni-jev.

Poni  so menda gorski konji iz Skočijo; najmanjši
konji so na svetu, pravi pritlikovci, le kakih 9 pesti visoki.
Zato sploh vsacega prav majhnega konja imenujemo poni.

Ti angležki konji, o kterih smo zdaj govorili, so le
jezdni.

4 1 v ' ’ - v  - ' enitne konje, ki pase

konje za vprego v kočije;  močneji so odunih, čvrstega života
in so veči, vendar je v njih še sled arabskega  rodu.

Imajo razun teh še druge konje za vprego v vozove, razun
teh pa še posebno sorto tacih težkih, zelo močnih  konj z
debelo glavo, širocimi prsi, debelim životom in močnimi nogami,
da jih imenujejo zavolj te nenavadne velikosti in moči slone
ali elefante;  posebno olarji jih vpregaj o v vozove, na kterih
vozijo ol (pivo) po mestu.

Ogerslti konj.  Težko je popisati ogerskega konja, da
bi popis se prilegel vsakemu, ker jih je več vrst. Navadni
ogerski konj ima majhno glavo, ozko medčelustje, majhne nos¬
nice, bistro'oko, dolg in tanek vrat, nekoliko vglobljen (slokast)
hrbet, križ mu visi malo navzdol, ima ven stoječe kovke, precej
drobne noge; v kolenih je ozek in tudi v skoknem členu; ve¬
likosti je srednje in dober za trpež.

Erdeljski konj  (Siebenburger) je veči  in lepši od
ogerskega, živ, čvrstih členov, očitnih kit po nogah; dober za
trpež.

Hrvaški in slavonski konj  je manjši, pa srčen,
hiter in strpi veliko.

Najimenitniša kobilstva na O g e r s k e m so: 1) v M e z d-
hegyes-u;  konji iz tega kobilstva so veliki, močni; žebci v

Angleži imajo zale

32

tem kobilstvu so iz Normandije, Kladruba, in Erdelj-
skega; kobile  pa  so  ogerske, erdeljske, iz Bukovine
itd.— 2) V Bab ol ni. To kobilstvo je manjše; žebci  so  A rab ci,
Španci, Er del j ci in Ogri, kobile  pa  arabske, moldav¬
ske, erdeljske in ogerske.

V Bukovini je imenitno kobilstvo  v Radavcu.

Moldavski in valaški konji so dobri konji s precej

veliko glavo, večidel nekoliko izpognjenim nosom, močnim vra¬
tom, visoki so 14 ] / 2  do 15 pesti.

Na Krasu je v Lipici  cesarjevo kobilstvo, v Pre¬
stranku  pa žrebstvo, kamor žrebeta pridejo iz Lipice. Lipičani
so lepi žlahni konji s trdnimi kostmi in posebno trdnimi kopiti,
imajo tanko glavo, so urni in trpežni.

Med težke  konje se štejejo:

Češki konj  je velik m močen, ima debelo, mesnato
glavo, majhne oči, kratek vrat, široke prsi in širok križ, debele,
težke, zelo kodraste noge — sploh znamenja, da ni žlahne krvi
v njih, da so pa za težko vprego jaki. Oči jih rade bol4, tudi
topost (Dummkoller) jih rada napada; kopita imajo mehka.

V Kladrubu  je imenitno cesarsko kobilstvo.

Moravski konj  je urniši, ker ni tako težek in ima bolj

lahke in manj kodraste noge.

Noriški  konj, izprva domd v gornjem Štajarskem,
je naj teži  konj našega cesarstva in se je še tako čist obdržal,
kakor je v nekdanjem Noriku  bil. On je močen in težah, ima
debelo glavo, velika ušesa, široke prsi, širok život, debele noge
in večkrat plošnjata kopita. Za počasno in težko vprego je
prav dober.

Iz noriškega (gorno-štajarskega)  konja so se za¬
plodili težki konji bližnjega koroškega  in menda tudi kranj¬
skega  Bohinja, ki so nekdaj imenitni težki konji bili.

Tudi pincgavski  konj na Salcburškem se je iz nori¬
škega  konja izdelal in sčasoma tako imeniten postal, da ime
„p i n c g a v š k i k o n j“ se dandanes rabi navadno za težke
vprežne konje noriškega  rodu. Pod imenom p i n c g a v-
skem  se vpeljujejo noriški konji za pleme v vse naše dežele,
kjer se za težko vprego težki konji potrebujejo; med cesarskimi
in druzimi plemennimi žrebci je veliko pincgavskili. Lahi kupujejo
te konje pod imenom burgundskih  (francozkih težkih).

Treba tedaj, da od noriškega  konja našim gospodarjem
kaj več povemo.*)

*) Potrebno se nam zdi, da našim gospodarjem kaj več povčmo od
dežel,  ki so bile nekdaj Norik  um  imenovane in kjer je bila
v starodavnih časih konjereja že imenitna, da jim je potem zgo¬
dovina noriškega  konja bolj jasna.

33

Noriškega rodu konji  so  dvojni: eni so žlahni';
živahni noriški konji, kteri se izrejajo v kobilstvih in pri po¬
sebno umnih konjerejcih,—drugi pa so navadni,  vsakdanji,
bolj leni noriški konji, kakor jih izrejajo kmetje.

Od žlahnega glej podobo III. , od navadnega glej
podobo IV.

Ker sto podobi  prav natanko posneti po tacih konjih,
ktere je malar pred seboj imel, zato ni treba obširnega popi¬
sovanja vnanje postave; prav taki so, kakor jih kaže podoba.

V obče ima noriški  konj debelo glavo, žlahni Noričan
pa vendar manj kakor navadni; vrat mu je dolg in zelo širok,
tako, da širjava njegova znaša 3G do 40 palcev; kom (greben)
je visok; života je, posebno žlahni, p o dolgasto-okroglega, navadni
noriški konj nima tako okroglega trebuha, vendar ni vampast, križ
je zelo širok; noge ima močne in krepke, pa ne nevkretne, vendar
je navadni noriški (vsakdanji pincgavski konj) bolj štorkljast in

Visokoučeni naš gosp. Davorin Trstenjak piše nam o tem
to-le: „Prebivalei od C e 1 j a do virov Dravo, od tod čez visoke
Tore  (Hoehthauern) do izliva reke In v Donavo,  dalje doli
kraj desnega  pobrežja Donave blizo do Kahlenberga  (mons
Cotius) v dolcnji Avstriji, od tod prek čez štajarsko gorovje
pri virih Rabe,  nad gorenje slovenske gorice (Windischbiicheln)
po sedanji železniški črti do Save, proti zapadu pa do Karvanj-
kov  imenovali so se že pred Rimljani, za Rimljanov noter do 6. sto¬
letja Norici ali Noričani,  to je Stanovniki: nora,  Schluehten,
Vertiefungen, Thaleinschnitten, kterim je glavno mesto bilo N o-
reja,  ki pa že za Plinija ni več stala. Iščejo je pri denešnjem
gorenještajarskem Neumarktu,  2 uri od koroškega Brezja
(Friesach). Te prebivalce imajo Nestor, Schlotzer, Gilferding in
jaz za Praslovene.  Kakor Strabon piše, bilo je divjih k6nj
(equi sjlvestres) obilo v Noriku,  in kralj V o e c i o, ali po
drugem berilu Vocio  (primeri ime kranjske vasi Voklo,  staro-
česko ime Vok,  starosrbsko Voke  a), je poklonil Juliju Cesaru
300 konjnikov, ko so je vojskoval z Galli.

Noriške  konje so že Rimljani  zavoljo njihove teže, krep-
kosti in živahnosti zelo čislali, rabili so jih pri triznah (Kampf-
spielen) in ime „equus noricus“  obveljalo je tako za zazna¬
movanje čilega  konja, kakor „chalyos noricus,“ za čilo
tvrdo jeklo.  Cesar Nero je imel posebno čvrstega konja iz
Norika,  kteremu je bilo ime: Drauco,  to je, D r a v ko, bodi-si,
da je kraj Drave  zrastel, bodi-si, da je bil silen,  čvrst, (staro¬
slovenski drav,  firmus, novoslovenski s predpostavljeno pismenko
z, zdrav,  sanus). Rimljan sufiksa ko ne pozna, nima ga nobeden
drug jezik, nego slovanski, primeri: Vranko,  črn konj, Žoltko,
Črnko, Sivko; Dradko  je toraj bil cuzek slovenski.

Živinoreja. 3

34

čotast; noge navadnega noriškega konja imajo pod kolenom na
sprednjih nogah in pod skoltnim členom na zadnjih nogah za
2 palca (cola) manj obsežja, kakor ga ima žlahni noriški, zato
sc pri hitri hoji pogostoma spotikajo; kopito ima dobro izdelano,
ne plošnato; barv je različnih; najbolj cenjeni pa so rujavi. —
Noriški konj je bolji kakor burgundski;  njegov vrat jemoe-
neji, in skušnje pričajo, da debelost vratu  je pri žebcih
znamenje plodnosti njegove, to je, čem močneji je vrat, tembolj
ubre j a kobile.

Na Štajarskem je cesarsko kobilstvo v Pibru,  v kteri
imajo posebno angležke polno kervnjake za pleme.

Poljski navadni konj  je ali prav velik ali pa prav
majhen, vrat je presuh ali predebel, prsi so mu ozke, pleča

To po Rimljanih rabljeno ime za težkega  konja, za konja
noriškega  plemena, se je obdržalo do denešnjega dne, in go-
renje-štajarsko in koroško pleme se veh' po deželi,  v kteri se je
rodilo, in ki se je Norik, Nori cansko  zvala, „noriško,“
„die norische Pferderace.“

Slovani so od nekdaj sloveli kot izvrstni konjerejci. Ze Homer
hvali mule in konje Venetov  Slovenov, kteri so pri svojem
preseljevanji iz azijanske pradomovine v mali Aziji v tako zvani
Paflagoniji ob severnem primorji črnega morja zaostali.  Tudi
Veneti ob Adriji  stanujoči so redili izvrstne konje, in že za
Rimljanov je slovela ergolia (Gestiitt) blizo Akvileje, brž ko ne
na Krasu v denesnji Lipici. Stari letopisci radi trdijo, da se je
v Lipici ohranila še pleha starovenetskih konj. Akvilejčani, po¬
sebno pa Venetčani  so častili boga solnca Belina;  Tertullian
pravi, da Belin  je tudi bil Bog Noričanov,  in res so našli
na Cigelni blizo Celovca kamen z napisom: „B e 1 i n o augusto sa-
crum. u  Mi Štajarci imenujemo g o r e n j e-š t aj ar sk e ga (nori¬
škega)  konja Turjaka. En del Noričanov  in pa starih
prebivalcev zapadno-slovenskih dežel od Nauporta  (Verhnike,
ktero Strabon imenuje: colonia T aur i s c o r u m), od tod spod
Triglava  prek čez gorenj e-koroške  planine pri sv. Krvi,
dalje po gorenj e-štajarskih  planinah in solnograških
(Rottenmanner, Radstiitter, Hochtauern) se je imenoval Taurisci,
toje:Toriščani, Turiščani,  Stanovniki tur,  tor  dialektično
taur.  Slovenec vse, kar le po takem gorovatem  svetu stanuje,
imenuje: „turje,“  tako turji  petelin, Auerhahn, turja  koza,
Steinbock, turji  zajec, beli, kakoršni so na Ojstrici in na Kočni,
in tako tudi konja planinskega turja  k.

Tako imate dokazov dovolj, da so noriških  konj pleho slo¬
venski žrebci  vplemenili, da je „Norisches Pferd,“  Ne¬
ronov Dravko si na slovenski  zemlji iskal sladkega send,
čilega ovsa za moč obremenjenja.“

35

plošnjata, noge slabe, kom visok, hrbet raven. Poljski konj je
rad muhast. — Poljski konji iz kobil štev  pa so žlahni konji.

R u s o v s k i konji  v severni Rusiji (v veliki Rusiji) so
konji srednje velikosti, ki imajo precej debelo glavo, široko čelo,
kratek in debel vrat, široke prsi, močan križ in močne noge,
dolgo grivo in dolg rep. Ti konji so najbolj za vprego pripravni
in so krotki. Konji južne Rusije so slabi in greli.

Švedski in norveški konji  so živi, hitri, varni, veči¬
del majhni, sicer pa ne posebno lepi.

Frižki konj  je težek, močen konj, debele glave, moč¬
nega in kratkega vratu, mesnatih pleč, širocih prsi, širocega
hrbta in žlebatega križa; na nogah stoji visocih, pa večkrat
predebelih, okornih. Frižki  konj je zelo podoben pinegav-
s k e m u.

Danski konj  stopa ponosno, je srčen pa lahak, sicer
imajo ti konji večidel debel vrat, mesnata pleča.

Meklenburški konj  slovi za lepega in močnega konja
že od nekdaj; on je angl ežke krvi. Meklenb urški. konj ima dolgo,
suho in ne predebelo glavo; oči je prijaznih, čela širocega in
ravnega, nosu ravnega, včasih malo izpognjenega; vrat je lep,
prsi so široke, križ okroglat, rep visoko nastavljen, noge visoke
in močne, kite po njih lepo razločne. Krvi so mirne, sicer pa so
močni in trpežni; za težko ježo so zelo pripravni, 15 y 2  do 16
pesti visoki.

Holstanjski konji  so bili nekdaj za ježo in vprego
v kočije močno obrajtani konji; veliki so in težki; glavo imajo
dolgo z izpognjenim nosom (ovnovo glavo); vrat je lepo nastav¬
ljen, dosti dolg, pa ne predebel, prsi so široke, hrbet malo vdrt,
križ žlebat, večkrat navzdol obrnjen, rep je širok, dolg, nizko
nastavljen.

Virtemberžki navadni konj  je precej velik in dober,
trpežen konj; glavo ima veliko; vrat kratek in mesnat, život
kratek in čokljat, noge debele. Okoli kraljevega kobilstva v
Marbaku  se nahajajo lepi, žlahni konji.

Parski konj  je precej velik, močen, lepih prs, dobrih
kopit, a glavo ima preširoko in preveliko, vrat kratek, trebuh
je večkrat kravji, križ preveč navzdol, rep nizko nastavljen.

Pruski  (prajzovski) konji  so v vsaki okrajni te države
drugačni; sploh pa je konjereja na Pruskem na visoki stopinji,
ker je požlahnjena z angležkimi, turškimi, perzijanskimi in tar¬
tarskimi žebci.

Francozki konj  je različne podobe po različnih okra-
jinali te države^ Najimenitniši med njimi so Limonsinci in
Normane  i. Žlahni Nor m a n c c ima štirivoglato glavo, bistre
oči, lep, močen pa lahak vrat, visok kom, malo vdrt pa močen

3 *

36

in okrogel križ, krepke noge in gladko svitlo dlako. Mnogoteri
konji, ki se prodajajo za Normance, so pa Bretajnci.

Med francozkimi vprežnimi  konji slovi burgunški in
fl andr iški  rod; okorni so in težki, pa za težko  vprego prav
izvrstni; glavo imajo debelo, oči majhne, vrat močen, širok život,
mesnate prsi; kosti so pa suhih in krepkih.

Med spanj skimi  konji, ki so nekdaj posebno imenitni
bili, slovi najbolj andaluški  konj, ki ima veliko glavo z moč¬
nimi ganašami in večidel izpognjenim nosom*), vratu je moč¬
nega in mesnatega, debele grive, širocih prs, križa žlebatega,
včasih prenizkega; bincelj je dolg, kopito ozko. Spanjski konji
imajo posebno lepo ponosno hojo.

Med laškimi  konji se odlikujejo Napolitanci,  ki so
zelo podobni spanjskim, le da so veči, imajo debelo glavo z iz¬
pognjenim nosom, ušesa so špičasta, pa dobro nastavljena, vrat
je dolg in Napolitanee ga nosi visoko; prsi so lepe, život dolg;
noge visoke, sila ponosno (štimano) stopa. Napolitanec je dober
za ježo in vprego.

Sardinci in piemontežki konji  so sicer dobri konji,
a majhni so (12 do 13 pesti).

To o rodovih  konjskih. —

Skušeni konjerejci zahtevajo od konja, ki ne spada v vrsto
težkih vozniških konj, da se more prav dober  imenovati, sle¬
deče lastnosti:

1. glava ne sme biti pretežka, kolikor mogoče majhna,
2. nosnice široke, 3. oči velike, punčica plava, 4. ušesa majhna,
ne daleč narazen, pa lcviško stoječa, 5. vrat ne predolg, a tudi
ne prekratek; nikoli ne sme biti tako imenovani„špehasti“ vrat,
6. prsi in pleča široka, 7. život okrogel, skoz in skozi zel6
enako širok, 8. hrbet raven, 9. ledje široko in ravno, 10. križ
ne oslovsk, 11. rep visoko nastavljen, 12. noge zgorej mesnate,
spodej tanje, piščali ne predolge, spodnje noge ne prekratke,
13. kopito okroglo, visoko, na peti široko, 14. na glavi in nogah
naj se vidijo žile in kite, 15. mesd krepko, ne mehko, 16. kosti
tanke, jedrene, ne okrogle, ampak plošnate, 17. dlaka fina, svetla,
kratka, 18. velikosti je srednje, 19. živega duh d in trpežen.

Da težki konji za težko vprego ne morejo teh lastnosti
imeti, ni nam treba opominjati.

Naj stare ji angležki pisatelj o konjereji A. Fitzherbert je
zahteval od dobrega konja 54 lastnosti: 3 ženske (široke prsi,
okroglo ledje, dolgo grivo), 3 levje (pamet, pogum, iskrenost),
3 bikove (oči, nosnice in noge), 3 ovčje (nos, krotkost, potr-

*) Glave  z izpognjenim nosom, ker so podobne ovnovim gla¬
vam, se tudi pri konjih imenujejo ovnove  glave (Ramskopf),
tedaj taki konji ovnoglavci.

37

pežljivost), 3 muljc (mož, trpežnost in varno hojo), 3 srnje
(glavo, kosti in kratko dlako), 3 volčje (grlo, vrat, sluh), 3 li¬
sičje (ušesa, rep in tek), 3 kačje (oči, spomin, lcretanje), 3 zajčje
ali mačje (naglost, hojo in tek).

Po Bourgelat-u  je konj lep, če je dvakrat in pol
daljši in dvakrat in pol viši, kakor je glava njegova dolga.

Pregledavši mnogovrstne rodove  konjske, podamo živino¬
rejcem našim zdaj

popis nature konjske.

Ce primerjamo naturo konjsko  z naturo goveje ži¬
vine,  nahajamo poglavitne razločke, ki naj se jih kmetovalec
zapomni, v tem-le:

1. Konj ima le en želodec,  ld je m a j h e n v primeri
z njegovo velikostjo.

Kaj sledi iz tega? To, da konju se mora dajati takošna
klaja, ktera v malem že veliko zaleže,  to je taka, ktera
dobro  red  i. Ce misliš, da konju le z velikim k u p o m
malo tečne klaje  želodec napolniš, je pa že prav, motiš
se zelo, — zakaj kmalu ti bo opešal. Konja imeti stane tedaj
d r a ž e nego vola ali kravo.

2. Konj ne prežvekuje,  ne  potrebuje tedaj toliko
časa, kakor goveda, da želodec h kij o povžije.

3. Konj jo bolj živ in hitreji  kakor vol, zato konj
v goratih  krajih ni za vprego tako pripraven, kakor počasni
in bolj varni vol.

4. Konj strpi več mraza, vročine in moče, kakor goveja
živina.

5. Tako imenovano kislo  seno vživa konj brez škode;
govedom posebno molznim kravam pa ni koristno.

6. Konj za prisadnimi boleznimi na p 1 j u o i h in č e v i h
večkrat zboli kakor krava ali vol; sploh je treba bolnim konjem
večkrat puščati  kakor govedom.

Kobila je breja  11 mesecev, tedaj naj dalj e memo vsake
druge domače živine.

Žebe prinese večidel dva prva kočnika  na vsaki
strani obeli čelusti sabo na svet. Kadar je žebc 4 ali 8 dni
staro, se prikaže 3. kočnik in dvoje sprednjih zob, inporedoma
v stanovitnem času se prikazujejo potem drugi zobje, tako da
v 4., 5. ali včasih še le v 6. letii ima konj vse zobe, in z d a j
še s m 6 še le reči, da je konj dorastel.  Naj bi si to
kmetovalci dobro zapomnili, da vedo: zakaj  se jim priporoča,

38

pred dopolnjenim 4.1etom konja ne težko vprezati!
— Starost se pri nobeni živini tako gotovo ne spoznh, kakor
pri konjih  iz  zob. V priloženih  podobali vidijo gospodarji,
kakošne zobe ima konj v različni starosti. (Več o tem na koncu
te knjige.)

V 5. ali 6. mesecu  svoje starosti preminjajo žebeta tudi
dlako; zdaj še le se črno rojeni  konji spremene v
belce.

Kadar je že konj 20 let star, je vsaki dan manj za rabo,
in le redki so taki konji, ki so še močni še po 20. letu. Naj viša
konjska starost je 40 do 50 let.

Raste  pa konj prva leta tako-le:

V prvem  letu zraste za 15 palcev (colov), v drugem
letu za 5, v tretjem  za 3 palce, v četrtem  1 palec in pol,
v petem  le pol  palca.

Tedaj tudi to pričuje, da konj še le v 6. letu doraste. To
vedeti: za k o 1 i k o mlad konj eno leto zraste , je posebno ta¬
krat dobro, kadar si kakemu konju par kupuje, ki pa si še
nista enake velikosti, da se prevdariti more: ali si bosta kedaj
enako velika ali ne.

Konji se merij o po p e s teh, po palcih  (ena pest
ima 4 palce) in po črtah  ali štrihih (ena črta ali štrihječetrt
palca). — Najmanjši  konji merijo 7 pesti, največi 19.

Merijo se konji s posebno mero;  najbolj pripravna je
tista, kije narejena iz močnega traka, kteri ima na enem koncu
mesingasto plošico, ki se vtakne na strani pod kopito sprednje
noge, in potem se trak nategne po nogi čez pleča do koma ali
vidermaža in tam se pogleda, koliko mera kaže. Ravno tako
dobra kakor ta mera je tudi tista, ki namesti mcsingaste plo-
šice ima na koncu s svincem zaliti valjarček, kterega pa ni
treba pod kopito vtikovati, ampak le tikoma kopita do tal spu¬
stiti; ker je valjarček težak, ostane na tleh, in trak se potem
kakor poprej nategne do koma. *) Kadar koli pa konja meriš,
moraš ga postaviti tako, da stoji lepo na ravnem,  drugač te
mera goljufa.

P rt lik ovci  se imenujejo tisti konji (poni ali korzi-
kanci), ki merijo k večemu 10pesti; majhni konji  so taki,
ki merijo od 10 do 14 pesti, s r e d n j i k o n j i, ki merijo od
14 do ib pesti, veliki konji,  ki merijo od 16 do 18 pesti,
velikani  pa tisti, ki merijo 18 do 20 pesti.

Zastran lastnosti  k6nj je treba še vedeti, da konj za
lahki voz ali vprego  mora biti drugač vstvarjen, kakor
konj za težko vprego.

*) Ta mera  je  zedinjena  s tisto, s ktero se goveja  živina meri,
da se zve, koliko bo zaklana imela mesft.

39

Dober jezden  konj mora biti jelenu podoben, mora imeti
majhno glavo, tanek vrat, široke prsi, dolge noge, pa ne pre¬
dolgih piščali in ne predolgih binceljnov; ne sme biti trebušnat,
velikosti pa srednje (15 do 16 pesti).

Konj za kočije,  v kterih se vozi gospoda, mora biti veči
in dalji, in močneji v vseh delih.

Dober kmetijsk konj  mora biti čvrstega života, a ne
vampast, širocih prs, širokega križa, ravnega hrbta in srednje
velikosti (okoli 15 pesti).

Vozniški  (furmanski) konji  morajo biti veliki, težki,
trpežni, kakor so bili popisani pri mnogoterih rodovih.

Živinorejni del.

Od plemenjenja konj.

Čeravno se kobila že pred poja, vendar je pravi čas še le
v 4. letu, da se k žrebcu  pelje.

Pojatev trpi skozi 8, tudi včasih 14 dni. Ce se je kobila
obrejila, jenjajo vsa znamenja,  po kterih se pojatev razodeva,
in ta so, da je kobila srborita, da večkrat rezgeta, se večkrat
poščiva in da jej zlem teče iz sramnice; včasih je tako občut¬
ljiva na spolovilih, da se še vpreči ne d:i, vzlasti če jej jermen
pride pod rep. Nevedni ljudje mislijo, daje oporna  (štatljiva).

Pojajo se pa kobile v različnih časih, najbolj spomladi od
meseca sušca (marca) do malega travna (julija).

Ce je kobila od 4. do 10. leta poredoma vsako leto žebe
storila, utegne do 20. leta za pleme  dobra biti, ako se sicer
pridno glešta, ima dosti dobre klaje, in se z delom ne presili.
Počez se šteje na eno kobilo, da po 5 do 6 žebet na svet pri¬
nese, pa jih moro tudi 10 in še več v vsem skupaj.

Žrebec se smo še le v 5. letu  po malem za pleme rabiti,
v 6. letu je še le popolnoma  žrebčar. Na dan ima dosti
eno kobilo, in ker na nektero mora dvakrat ali še večkrat
skočiti, šteje se na onega žrebca v 6 do 8 tednih k večemu 40
kobil. — Če se preveč ne spušča in tedaj preveč ne zdela, more
pri dobri klaji do 20. leta za pleme biti. Vendar težki noriški
(pinegavski) pred nehajo za pleme  ugodni biti kakor lahki
žlahni.

Žrebci za pleme so cesarski  ali pa tudi drugi, necesar-
ski. Vsak gospodar sme spuščati  svojega žrebca, kteri ie
od komisije zato pravico dobil. Novejši čas je začela vlada
žrebce za pleme tudi zanesljivim gospo darjem  proti temu da-

40

jati, da jih po odločeni tarifi na kobilo svoje okolice skozi 10 let
spuščajo j čez 10 let ostanejo lastnina tistih gospodarjev, ki so
jih imeli, in povrh dobijo še 80 gold. vsako leto, dokler jih za
pleme imajo. Se ve da so gospodarji odgovorni  zato, da po
k:iki  nemarnosti žrebec pod zlo ne gre.

Naši konji so se po cesarskih žrebcih že veliko zboljšali
in zlepšali, semtertje pa tudi popačili, ako so gospodarji zane¬
marili poglavitno vodilo, da naj se vselej enaka  živina plemeni
z enako.  Slabo je, ako gospodar išče za svojo težko  kobilo
lahkega žrebca z drobnimi nogami.  Iz take mešanice ne bo
nikdar nič prida. Tudi premlade  kobile spačijo zarod. Zra¬
ven tega so nektere napake in bolezni nog,  posebno krak
(Spath, napačno Stichbein  imenovan), kijih  žrebe podedova
zlasti po očetu. Naj se tedaj skrbno gleda na to!

Od reje žrebet.

Žrebeta naj s e s A j o pol leta,  ker takrat še le dobe vse
prednje zobe in morejo z materjo na solnčno, suho in hudih
vetrov obvarovano pašo iti.

Pozimi prvega leta  po odstavi naj bivajo v prostornih,
ne mrzlih štalah, a ne privezani; zjutraj in zvečer naj se jim
dA dobrega sena, kolikor ga hočejo jesti, opoldne se jim sme
kako perišče ovsa dodati; opoldne in zvečer naj se napivajo z
čisto vodo.

V drugem  letu naj hodijo od srede meseca majnika do
kimovea (septembra) na pašo na suho travnike in take, kjer je
kako drevje, da jih solnce preveč ne pripeka; — pozimi dru-
zega leta se morajo, če ima gospodar več žrebet, žrebeta možkega
in ženskega spola že ločiti,  sicer pa tako rediti kakor prvo
zimo, le da na teden pol mernika ovsa  dobivajo. — V dru¬
gem  letu se morejo žrebci že rezati  (kopiti); poprej pa ne,
ker konji po prezgodnjem rezanji ne pridejo do moči.

V tretjem  letu se pasejo žrebeta do pozne jeseni in do¬
bivajo pozimi na teden polovico tiste mere ovsa, ki jo odrasel
konj dobiva. Tudi v 3. letu še ni prepozno, jih rezati, ako ni
bilo to že v 2. letu opravljeno.

V četrtem  letu potrebuj cj o žrebeta največ  k 1 a j e, tedaj
naj se jim zraven 14 do 16 funtov sena na dan tudi na teden
vsaj pol vagana ali 1 vagAn (2 mernika) ovsa d A. Dosti in dobre
klaje potrebuje mlada  živina zato, da dobro k moči pride in
se, kakor pravijo, prav utrdi.

Žrebeta  pa se morajo tudi čediti in rahlo štrigljati,
da se dobro rede, kajti koža ni mrtev meh, ampak ima tudi
pri mladi živini že veliko opraviti, da iz sebe izmeče, kar ima

41

skoz kožo ven priti. Če pa je ta vsa zablatena in nečedna, kako
je to mogoče? Grozno neumna vraža je tedaj, ktera pravi, da
žrebetom sta krtača in štrigelj škodljiva.

Od klaje za odrasle konje.

Klaje se sicer konjem daje več ali manj, kakor je konj
.velik ali majhen, za lahko ali težko delo. Da se gospodar¬
ski  konj pri moči ohrani, daje se mu na dan 3 maslece (8 do
10 funtov) ovsa,  10 do 12 funtov sena  in 2 do 4 funte re-
zanice.  Na enega konja se tedaj sme počez šteti na leto 66
vaganov ovsa, 40 centov sena, 10 centov rezanice. — Za na-
steljo  potrebuje konj na dan 5 funtov slame, tedaj na leto
okoli 18 centov.

Iz te klaje more en konj na leto 33 centov suhega, prh¬
kega, ali pa 107 vlažnega gnoja narediti.

Na srednjega jezdnega  konja se šteje 6 do 7 fun¬
tov sena, 9 funtov ovsa, na velikega jezdnega  konja pa
ravno toliko sena, 13 funtov pa ovsa, na kočijskega  konja
9 do 10 funtov ovsa, na težkega vozniškega  pa 14 do
15 funtov sena in 18 do 22 funtov ovsa.

Klade naj se konjem trikrat  na dan, da se jim na en¬
krat trebuh preveč ne napolni.

Če se konjem namesti ovsa  poklada kako žito, treba
je vedeti, da koruza, rž, ječmen, ajda, bob in grahora
na pol več zaležejo, kakor oves, zato je dosti, ako se s tur-
šico  itd. krmijo, da se jim daje polovico  manj, kakor ovsa.
Vprežnim in težkim konjem dobro tekne turšica; bolj nevarno
pa je dajati rži ali ječmena,  ker po njih rado konje napenja
in kolje,  da jim želodec ali pa čeva počijo. Kes je, da v ju¬
tro vih deželah sploh kladejo ječmen,  na Angležkem bob, na
Hrvaškem, Slavonskem, v Srbiji, Bosniji innaOger-
skem koruzo,  — a živina mora že od mladega vajena biti
te klaje.

Zakaj pa je oves  najbolja klaja za konje? Zato, ker se
v želodcu ne skisa  tako rad, kakor drugo žito, in tedaj tudi
konj ne napenja.

Živo pa priporočamo, naj bi sc konjem vsako žito in tudi
oves na drobno zmleto  (šrotano), z rezanico  zmešano in
malo z vodo pomočeno  dajalo, zakaj če se zrnje ne zmelje
in morebiti ce!6 ne pomoči,  da bi se zmehčalo in potem lože
prebavilo, grč po gotovih skušnjah desetina  zrnja v zgubo.
Nekemu konju se je dalo na dan 10 funtov celega  ovsa, 15
funtov sena  in 2 funta rezanice;  — ogledali so potem na¬
tanko blato  njegovo in nabrali so 1504 zrna celega ovsa, ki so

42

neprebavljena od njega prišla. Ker pa na en funt ovsa gre
15472 zrn, zato je očitno, daje šel deseti  del  ovsa v
zgubo na gnoj.

Tudi krompir  redi konja (2 vagana krompirja redita
toliko kakor 1 vagan ovsa), al konj se s krompirjem le bolj
spita, da je debel, ne pa močan, zato se taki konji radi pote.

Korenje,  dobro zrezano in z rezanico pomešano, tekne
posebno takim konjem, ki so po boleznih, posebno pljučnih
boleznih, po kašljanji, naduhi in smoliki oslabeli in še kašljajo.
5 funtov korenja zaleže toliko kakor 1 funt ovsa.

Otava  naj se konjem le varno in v sili daje, ker jim
rada škoduje.

Trava  jim dobro tekne, da jih izčisti. Če pa konji le
samo zeleno klajo dobivajo, se radi potijo in oslabe. Presna
(frišna) detelja  pa jim je nevarna.

Poparjene, kuhane ali zavrele  piče konjem ne

dajaj.

Lanene preše  so konjem močno tečne; po njih se
jim dlaka lepo sveti. Angleži jim jih dajejo po 2 do 4 funte
na dan.

Strežba konjem.

Velik čas življenja svojega prebiva konj v stali.  Naj
je štala taka, da vživa živina čist  zrak v njej, ki mu je po¬
lovica živeža, in pa, da jej ne manjka svetlobe,  ki je tudi
življenju potrebna. Naj bo tedaj hlev zračen,  ne prevroč in
soparčen ; bode naj s v i t e 1; okna pa naj bodo vselej tako na¬
pravljena , da konj ne gleda naravnost va-nj  e,  kajti
to ga blišči in naredi očesne bolezni in nazadnje slepoto; okna
naj so nad glavo, ali pa od druge  strani tako, da svet¬
loba ritensko nad konja pride.

Koliko pa en konj prostora  potrebuje v stali ?

6 čevljev na široko, vsaj 9 pa po dolgem; visoka pa naj
bo štala kakih 12 čevljev. Treba je to razmero vedeti tudi
takim, ki si napravljajo novo  štalo, da vedo po številu konj
primerno veliko narediti.

Da je štala suha, potrebuje en konj, ltaker smo že rekli,
vsaki dan 5 funtov nastelje.

Strigljati  se mora delavni konj vsak  dan  enkrat.
Poleti o veliki vročini mu tekne, če se koplje,  toda spoten
in truden ne sme v vodo; pa tudi ni dobro, po kopanji brž
vpreči ga.

Dva konja potrebujeta za postrežbo enega hlapca.

43

Pri konjih se tudi kovanje  šteje k postrežbi. Pameten
gospodar, ki za to skrbi, da se konju kopito ne popači in noge
škode ne trpe, si bo poiskal dobro izučenega kovača
in ne bo svoje živine v tem prepuščal mojstru-skazu. Vsacih
6 tednov,  ali če konj bolj težko dela, še bolj pogostoma je
treba konja prekovati,  če tudi podkev še dobro drži, kajti
v 6 tednih zraste toliko rogu, da ga je treba porezati, sicer
kopito škodo trpi.

Skrb za kopita  konj mora biti glavna skrb gospodar¬
jeva, kajti na kopitih stoji ves život konjski. Prav pravičen
je pregovor, da „konj ima eno samo  nogo," kajti če je ta
za nič, mu ne pomagajo vse druge tri nič.

Zato treba, da gospodarjem kaj več povemo, kako treba
mu je skrbeti za kopita konja svojega in kako treba je, da se konj
daje le izučenemu kovaču podkovati. Veseli moremo biti, da
imamo že mnogo dobrih kovačev po deželi, ki so se izučili um¬
nega podkovstva v kovaški in živinozdravniški šoli ljubljanski,
in učitelj podkovstva gosp. Skale,  ki jih je izučil, je gotov
velik dobrotnik deželi v tem obziru.

Preglejmo tedaj, kaj gospodarji,  kar se tiče skrbi za
konjska kopita, navadno v nemarpuščajo, in kaj nerodni  ko¬
vač  pokaži, da vemo kako pomagati.

Sprednja  kopita, ki navadno na suhem stoje, se rada
vsušijo in postanejo zato krhka in tesnejša, od česar rog poka, ltos-
čeki odpadajo, majhna, ozka strela, tiščanje rogd in žalostno
šantanje pride. Zadnja  kopita pa, ki zato zmiraj bolj na vlaž¬
nem stoje kakor prednja, ker je staja od vlastne scavnice bolj
vlažna, v nasprotne napačnosti in v nasprotne bolezni padejo, to
je omehčanje, gnjiloba strele itd.

Zavoljo tega treba, da zadnja kopita konj na suhem in na
čednem stoje, kar je mogoče, sprednje pa na mehkem in ohlap¬
nem, kakor se da.

Mazilo pomaga v obojih zlegih, kajti mast stori, da je rog
bolj voljan, naredi pa tudi, da se ga mokrota toliko ne prime.
Namesti vseh družili mazil vzemite samo svinjsko mast  in
namažite dvakrat v tednu ali pa še večkrat po potrebi kopita
prav dobro ž njo, pa ne samo zdolej , ternuč tudi dobro naj-
zgornejši  del  kopita z mastjo naribajte; zakaj ondi je ko¬
renina kopita, ki se ima masti napojiti. Mešanih kopitnih mazil,
posebno če so saje vmes, vam ne svetujemo; zakaj to črnilo
ravno toliko osuši, kolikor ima mast pomagati.

Dalje ne zabite in ne bodite, pretožljivi, konj e, predno
jih podkovati daste, v kravjek  s sprednjimi nogami postaviti;
ker je najboljši mazilo za omehčanje, da se rog raztegne in
konj lehko hodi.

44

Drugo, s čemur se kmetovalec prav dostikrat pregreši, je
to: da konju, kadar ž njim iz cestnega blata, iz gozda ali polja
pride, nog ne osnaži, predno ga v stalo pelje; blato konjska
kopita močno osuši, in lahko se med rog in podkev vrine pesek,
ki živino šantovo stori. „Da! — slišimo nektere klicati — to je
vendar preveč! Kedaj bo tacega dela lconec?“ —- Al to ni ve¬
liko truda in za kaj koristnega ne sme gospodar nikoli tožlj iv biti:

Še drugo je, da gospodarji ali zavoljo vohernije ali pa za¬
voljo zanikernosti konj pridno podkovati ne dajejo; posledki
tega so, da se podkev zgubi in kopito poškoduje; kajti kopito
se zmiraj narašča, kakor naši nohtovi, in vse se mora izverižiti,
če se včasi ne obreže.

Poslednje je pa to, da gospodar, hlapci, ali drugi nevedneži
kovaču zapovedovati hočejo, kako da ima konje podkovati, če¬
ravno sami tega ne razumejo; to more storiti samo tak, ki res
sam več ve, kakor neroden kovač. Res je, da je pri nas še
precej nepripravnih kovačev, ki bi imeli rajši kaj druzega v
roko vzeti kakor podkev, pa tudi pametnih je dokaj, in k tem
idite.

Vedoželjnemu kovaču damo sledeče brati in premisliti, da
vč, v čem se pregreši, gospodarju konj pa, da podkovstvo po
tem presodi, in to, kar je škodljivega, zavrže.

1. Kopita je treba, če so prav trda in krhka, tisti dan,
predno se konj podkuje, z omehkajočim obvezilom, najboljše je
s kravjekom obvezati. Potem se tudi najbolje obvaruje, da ko¬
vaču, kadar kopito pripravlja, treba ni žgati ga.

2. Kadar se stara podkev proč jemlje, naj se najprvo po
redu žeblji izvlečejo, ne pa, da bi se podkev in žeblji ob enem
odtrgali;  s tem se mnogokrat kosčeki roga odtrgajo in ko¬
pito poškoduje.

3. Trpeti se ne sme, da bi se kopita, če niso preveč izra-
ščena, na kraj eh preveč odščipavala; na bolj ali manj votli pod¬
plat se mora vselej gledati. Vselej se imajo pa kraji povsod
enako  obrezati.

4. Zadej za pctjd se z roženim nožem  ne sme nikoli
preveč posneti, temuč samo obhojen rog, ki se je sam od sebe
odpahal; drugače se preveč kopitnih bolezni naredi.

5. Od strele  daj le toliko posneti, kolikor je odločene;
zakaj strela je silno imeniten del kopita; ona je zagozda, ktera
kopitne kraje narazen drži in težo života nosi; to pa le takrat
more, ako ima dovolj moči in se tal dotika. Ni tedaj pripu¬
stiti, da se preveč strele posname; kovaču, ki od strele toliko
posname, da kri teče, imele bi se roke odbiti; zakaj tako sc
stisnjen  ali ozek rog naredi.

6. Prevroča podkev so nima nikoli prikovati, temuč le
majčicno znamenje naj bo videti, kako se podkev prime; dru-

45

gače se kopito usuši in prisadi. Zato se nima trpeti, da bi kovač
razbeljeno podkev na rog poskušal.

7. Podkve so morajo vselej, prodno se nabijejo, čisto in
snažno izklepati, na obeli straneh gladko in ravno izkovati, da
se povsod dobro primejo. Poglavitno pravilo je: ravnaj pod¬
kev po kopitu, a ne kopita po podkvi.

8. Nikoli se ne smejo ne predolge ne preširoke kakor tudi
ne pretežke podkve trpeti, ampak po kopitu in po opravkih konj
se imajo ravnati. Pravijo sicer nekteri: težke podkve dolgo
t r p č,  — al pomisliti se mora, koliko noga pri tem trpi in da
je bolje, v letu par grošev več izdati, kakor pa zdrave noge
konju poškodovati! Tri četrti funta je po primeri teža podkve,
— pri težkih vožnjih konjih 4 do 6 lotov več, pri lahkih jasnili
konjih (to je tacili, ki se jezdarijo) le neke lote manj.

9. Podkev naj se na notranji strani nekoliko izvegne, da
ne leži na podplatu, sicer tišči, otisko na rogu naredi, ki se več¬
krat po tiščanji podkev, kakor od peska med podkev naredi.
Vsegdar se mora noževa klinja med podplatom in podlcvo lahko
sem ter tj e premikati dati; na to se mora posebno pri plošna-
tih  kopitih gledati.

10. Tako, kakor je preobilno porezovanje podplatov in strel
škodljivo, tako je tudi piljenje kopita na krajčh, kakor se več¬
krat pri neumnih kovačih vidi, ki ne ved6, da so ti deli s svit-
lim firnežem prevlečeni zato, da dele, pod njim skrite, preobilne
vlage in suhote varuje.

11. Žebeljske luknje nimajo nikoli preveč na notranjo
stran zvrtane biti, če ne, se zakuje. Število žebljev se po ve¬
likosti in teži podkve ravni in nima nikoli manj kakor po 6, naj¬
večkrat po 8, pri velicih konjih včasih tudi po 10 lukenj šteti.

12. Pri majhnih ali krhkih kopitih naj se opuščajo pre¬
veliki ali premočni žeblji.

13. Podkve, poprej pičene, se ne smejo nakovati.

14. Podkve tacih konj, ki še sicer močno na peto  sto¬
pajo,  nimajo nikoli prekratke biti; če ne, konje v pito stiskajo,
in to jih šantove stori.

15. Neumne so predolge podkve, ki zadcj večkrat za palec
(colo) ali še več ven molijo, ki se posebno pri težkih konjih to¬
likokrat vidijo. Ni le, da sc taki konji krešejo, podkve si trgajo
in da tudi padajo, temuč take podkve so tudi kopitu na poti,
da ne more rasti.

16. Štole morajo tako postavljene biti, da se konji z njimi
ne krešejo in do krvavega ne ranijo. V zimskem času sc no¬
tranje štole ne smejo ostre delati. ..

17. Podkve ne smejo nikoli čez 6 tednov prikovano ostati;
kajti kopito raste, in tako kopitne bolezni, kakor počen rog itd.
nastanejo.

46

18. Kjer je rog preklan, ondi se ne smč podkev priko¬
vati; tudi take podkve na tisti strani, kjer je rog preklan, ne
smejo nobenega grifa in nobene štole imeti, temuč tako morajo
izdelane biti, da so kakor majhna štola visoke.

19. Ce konj šepa (šanta), naj se pred vsem kopito na¬
tanko  ogleda, zakaj med 100 konji jih 90 zavoljo kopit šepa.

Korist konj.

Konj je za delo;  tudi gnoj  njegov zaleže gospodarstvu.
Od crknjenega konja se porabi koža, rep, griva,  pa tudi
vsaka druga stvar se more k pridu obrniti tako, da je vsak
crknjen konj vendar še 20 golči, vreden, ako kdo zna od njega
vse porabiti.

Zaklanih zdravih  konj meso je tudi za vžitek tako
pripravno kakor vsako drugo meso.

Konjsko meso se je nekdaj in sicer noter do 9. stoletja
sploh vživalo, potem je bilo, da so pogane (ajde) ločili  od
kristijanov, kristijanom prepovedano. Ker pa dan današnji v
kristijanskih deželah tega razločka ni več treba, zato sejesopet
konjsko meso, ako je bil konj zavolj nesreče zaklan, da si je,
postavimo, nogo zlomil, in je sicer zdrav bil. Po nekterih me¬
stih so cel6 mesnice za konjsko meso napravljene. In zakaj bi
se konjsko meso ne jedlo? Vsaj je dobro in konj bolj čedna
kakor marsilctera druga domača žival! En konj da okoli 4 cente
mesd.

Kar se tiče dela,  more konj srednje velikosti, če dela
8 do 9 ur na dan in ima ponoči počitek, 17 centov peljati po
dobri ravni cesti, po gladki železnici pelje 178 centov, po vodi
pa vleče 1068 centov. Vozniki  nakladajo po navadnih velikih
cestah na enega konja po 12 do 15 centov, če le redkokterikrat
priprege potrebujejo. Pri gospodarskih konjih se za voz z dvema
konjema šteje na enega po 10 do 15 centov.

Za lahko  vprego se sme konj v 4. letu, za težka  dela
pa še le v 5. letu rabiti; kdor ga pred rabi, pohabi mu noge
in vse drugo.

Od enega konja more gospodar leto in dan dobiti 107
centov surovega, prhkega g n o j a.

47

B. O reji goveje živine.

Prvi ali natoroznanski del.

Popis goveje nature.

Goveda se štejejo  k prežvekovalcem,  zato, ker imajo

4 želodce. Prvi  želodec (vamp)  je tako rekoč le shramba,
v ktero goveja živina meče in spravlja, kar je klaje snedla,
brez prežvekovanja; tu ostane nekoliko ur, da se malo zmehča;
potem prestopa osvalk za osvalkom od te ne še prežvečene
klaje v drugi  želodec (avhico),  ktera osvalk za osvalkom
podaja gori skozi požiravnik v gobec, da zdaj še le do dobrega
prežveči  živina klajo, ki jo je prvikrat požrla brez prežve¬
kovanja. Ko je klaja prežvečena bila, jo požrč; al zdaj ne gre
več v vamp ali avbico nazaj, ampak po posebnem žlebčku, ki
se naredi v tem trenutku, smukne prežvečeni in požrti osvalk
naravnost v tretji  želodec (p r e b i r a 1 n i k) , kjer pride tako
rekoč v prešo, da oddč, bolj vodene dele, in potem prestopi v
četrti in pravi  želodec (airšnik),  v kterem se klaja še le
prav prekuhuje ali prebavlja, kakor v človeškem želodcu ali
v želodcu take živine, ki ima le en želodec.

Posebna lastnost goveje kakor vse prežvekujoče živine je
ta, da v zgornji  čeljusti spredej nima zob,  ampak le pra¬
zen, gladek čeljustnik, v spodnji čeljusti pa ima nasproti 8 pred¬
njih zob.  Kočnikov ima v vsaki čeljusti na vsaki strani po 6.

5 m e r č e k širok in svitel je tudi le tej živini lasten. Goveja
živina ima na vsaki nogi dvoje  parkljev.

Divja  goveja živina grč po plemenu jeseni  (septem¬
bra in oktobra meseca), ko je poldrugo  leto stara; rodi ve¬
čidel le po eno tele, ki pri materi na paši sesa po 2 do 3 me¬
sece. V enem mesecu dobi tele vseli 8 prednjih zob ; vse kočnike
pa še le v 6. letu. Iz tega je očitno, da goveda po¬
polnoma dorastejo tudi še le v 6. letu.

Starost  goveje živine spoznavati iz zob, uči ta knjiga
na koncu v posebnem oddelku, ter so zato tudi dodane podobe;
tedaj tukaj le toliko povemo, da v 12. letu so zobje že zelo
pohabljeni, škrbinasti in se majejo, v 16. letu izpadajo. Iz tega
naj se uči gospodar, da čez 16. leto se ne splača več go¬
veje živine pri hiši imeti,  čeravno more starost 30 do 40
let doseči, ker brez zčb ne more niti jesti niti prežvekovati.

Kar pa zadeva m a j a n j e prednjih  zčb  pri goveji
živini, povčmo tukaj memogredč le to, da se to pri bolehnih ali
bolnih govedih prav po gostoma  primerja, ker pri goveji

48

živini  so prednji zobje tako rahlo  vtaknjeni v čeljust, da
se majati začnd, če dlasna (zobno meso) le malo ohlapne. Ni
se tedaj zavolj tega koj hudega bati, zakaj kmalu se spet vtrdijo,
če se le dlasna okrepča in zobe sopet močno objame.

Starost goveje živine se spoznava tudi iz obročkov  (rink)
na rogovih, čeravno ne prav za gotovo. Opira se pa ta znanost
na to, da kravi po vsakem teletu  se napravi pri korenini
rogov en obroček.  Ker pa krava navadno prvo tele v 3. letu
stori, zato naj se štejejo  obročki na rogovih, in številu
obročkov naj se prišteje vselej še 3 (to je, una 3 leta,  ko se
še niso obročki delali), in to, kar to štoviljenje da, je število
let.  — Ce je krava jalova  ostala in ktero leto ni teleta
imela, je med obročki več prostora  kakor sicer, — če pa je
krava z v r g 1 a, ni obroček po navadi očiten. — Pri bikih
se naredi prvi  obroček v 4. letu  in vsako naslednje leto en
nov, ki se do 9. leta očitno ločijo.

Mnogovrstni rodovi goved.

Vse rodove moremo ločiti v trojne:

1) v dolinske ali ravninske,

2) v planinske ali hribovske,

3) v srednje ali navadne deželske.

Dolinski ali ravninski rod.

Posebna lastnost života dolinskih  rodov, ki od nekdaj
bivajo po dolinah in velicih ravninah, je ta, da vse pri njih je
bolj na dolgo  stegnjeno. Ta goveda imajo namreč dolgo in
ozko glavo, večidel dolge in gladke, bolj ali manj proti spred
zakrivljene rogove, ozka in bolj gladka ušesa, dolg in ozek vrat
brez ltreželjca ali le z majhnim kreželjcem, široka močna pleča,
dolg ne preokrogel život, križ navzdol, dolg pa nizko nastavljen
rep, noge visoke.

Najimenitniša goveda dolinskega  rodu so:

holandska,  barve šelcaste, ona slove zavolj obilnosti
mleka; od todi tudi imenitni holandski sir. V naših krajih je
cel6 malo take živine;

ogerska in poljska  goveda. Goveda ta so sive  barve,
ki ali bolj na belo ali bolj na črno cika, imajo visoke noge,
široke lrovke; za mleko  ni ne poljska ne ogerska živina; al
meso nje je žlahno, spitati se da kaj dobro, in za
vprego  ni močnejših goved. Da bi ogerska in poljska goveda
še za mleko  tako dobra bila, kakor so za meso in vprego,

49

prekosile bi vse druge na svetu. Ogerska  goveda se ločijo
od poljskih  v tem, da so še bolj velika  (na viših nogah)
in da imajo veče, vun obrnjene in gladkeje rogove.

Naj o ogerskih  govedih (glej podobo XI. ) kaj več povemo.

O ogerskih  govedih trdijo mnogi natoroznanci, da oni
so začetniki  goveje živine, ne pa, da je tur prvotni oče
mnogovrstnim govejim rodovom.

Ogerska goveda se odlikujejo posebno zarad svojega zelo
okusnega in tečnega  m e s a,  ktero na zraku barve ne spre¬
meni tako naglo, kakor je to pri mnogih drugih plemenih goveje
živine navadno; tudi v p i t a t i ali odebeliti se dado prav posebno;
vrh tega je ta rod tako spretnih in urnih nog,  da se ogerski
v61i, kar sc njih delalne moči tiče, po vsej pravici z dobrimi
gospodarskimi konji primerjati smeio; dva ogerska vola namreč
preorjeta v enem samem dnevu 8 do 900 Q sežnjev zemlje po¬
polnoma globoko. Le njihovi dolgi, močni in široko narazen
stoječi rogovi,  ki so v ozki zvezi z njihovimi visocimi nogami
in njihovo veliko rodovitnostjo,  so jim pri delu večkrat
na poti.

Nasproti tem izvrstnim lastnostim pa ogerske krave imajo
majhena vimena, in dado cehi malo mleka;  one molzejo samo
3 mesece še po odstavljenem teletu in dado le po 3 maslece
mleka na dan, ki sicer veliko smetane naredi. Zato ne gre no¬
beden naših gospodarjev po ogersko kravo.

Iz teh lastnosti, kakoršne smo ravnokar opisali, je tedaj
razvidno, da ogersko govedo je le za mesarje in vprego
izvrstna živina, a ne tako, kar se tiče mleka, kajti od ene oger¬
ske krave so pri najboljši krmi in najboljšem oskrbovanji v
hlevu le kakih 350 do 400 bokalov mleka čez leto in dan na¬
molze.

Ogerske vole vpregajo  veliki posestniki v 5. letu ter
jih potem skoz 5 let za delo rabijo; potem jih 3 do 4 mesece
pitajo in prodajo mesarjem.

Kože  ogerskih volov so si posebno na Štajarskem tako
veljavo pridobile, da kmetiški gospodarji podplatno usnje najraji
od takih strojarjev kupujejo, od kterih jim je znano, da kože iz
Ogerskega dobivajo. Pravijo, da se taki podplati ne lomijo,
marveč se do zadnje hrpe izbrusijo.

Pri govedih na meji med »Staj ar s k im in Ogerskim
se še očitno vidi oblika ogerskega rodu, vendar ne samo noge,
temuč tudi rogovi ogerske živine so na štajarslci meji  krajši,
kajtiživina, za dolino narejena, ne prilega se hribovski  zem¬
lji, kjer mora živinski život niži pri tleli biti in kjer bi jej
tudi prerogovilasti rogovi delali mnoge zapreke.

Živinoreja. 4

50

Planinska ali hribovska živina.

Poglavna lastnost tega rodu memo dolinskega je, da pri
njem je vse bolj na kratko  izdelano; glava je bolj kratka in
debela, rogovi so kraji in bolj nazaj obrnjeni, vrat je debel, život
okrogel, križ visok, rep kraji, debeleji in visoko nastavljen,
zadnji del je mo ban.

Najimenitniša goveda planinskega  rodu so:

M urico dolska.  (Glej podobi V. VI.)

Ta goveda so doma vMuricini dolini  (Miirztbal) na
zgornjem Štajarskem,  so tako rekoč prestopek  dolin¬
skega rodu v planinski. Gotovo je, da iz bližnjih ogerskih
ravnin so se zaplodila goveda v štajarske planine, in tukaj se
je sčasoma izdelal poseben rod, ki slovi po svetu in ima z oger-
skim v barvi veliko enakost, pa tudi v tem, da za mesnico
in vprego  so štajarski voli posebno dobri, vrh tega pa so šta¬
jarske krave še kaj dobre mlekarice. Zavolj teh trojnih  do¬
brih lastnost stoji tedaj štajarska goveja živina iz M uri cin e
doline med govedi našega cesarstva v vrsti najboljih. Popisali jo
bodemo zato bolj na drobno.

Kedar ogersko pleme v Muricodolsko pleme prehaja, godi
se to pretvarjanje s sledečimi spremembami, ktere naposled Mu-
ricodolskemu plemenu kot posebna znamenja ostanejo:

Prvotna bela barva ogerskega rodu. se prevrže vselej v
sivo  (jazbečevo) in živina je tem več vredna, čem temnejšo
(črnkasto) barvo ima po glavi, vratu in repu; rogovi  se
močno skrajšajo (6—9 palcev) in so nekako bolj nazaj vkriv-
Ijeni, posebno pri bikih, barve so bele, na konceh črne. Glava
je krajša in širokejša; živino, ki ima zelo kratko  glavo (izpod
23 palcev), imenujejo „mopse“ in biki te vrsti so za pleme po¬
sebne vrednosti. Vrat  v ravni potezi je k večemu le 30 palcev
dolg; ako se pa primeri dolgost s širjavo, ktera pri kravah 23
palcev in pri bikih do 27 palcev meri, je vrat v primerji z
ogerskim plemenom kratek, kajti ogersko pleme nima na videz
daljega, ampak le bolj ozek vrat (18 palcev je dolg pri kravah).
— Noge  so v primerji nekoliko krajše; sprednji nogi merite
na dolgost 28 do 30 palcev, zadnji pa 42 clo 44 palcev, to je,
ako se zadnji nogi merite od tal do skočnega člena (Sprung-
gelenk) in od skočnega člena do krače. Od tal do krače znaša
visokost v ravni meri 33 do 35 palcev. — Visokost od tal na¬
ravnost do grebena (vidermaša) znaša 52 do 54 palcev, okoli
ledja pa 54 do 56. Po tem takem ni živina Muricodolskega
plemena v zadnjem delu preveč vzdignjena, pa tudi rep jej ni
tako visoko nastavljen, kakor pri pinegavskem, tirolskem in
bernskem plemenu.

51

Posebna  znamenja,  po kterih se goveda Murico dol¬
skega  rodu spoznajo, so ta-le: 1) višnjelkast  (po ljudskem
izrazu č r n) j e z i k pri novorojenih teletih; 2) očala  (beli obročki)
okrog oči; 3) tenki beli rogovi  (po ljudskem izrazu „ne-
oskrunjeni“ rogovi) s črnimi špicami na koncčh,  ki so
pri bikih tako nastavljeni, da nas nehote na ogersko pleme spo¬
minjajo; 4) majhno pa zelo dolgo in z e 16 ozko  molzno
ogledalo (Milchspiegel*); 5) belkast gobec; 6) precej vi¬
soko nastavljen rep, in 7) j azbečevo-siva barva.

Muricodolsko pleme se nahaja po Murični dolini od Miirz-
zuschlaga do Brucka, po gorenji Murski dolini od Brucka čez
Ljubno, Trofaje, Kraubath, Knittelfeld, Judenburg do Uncmarkta,
kakor tudi v postranskih dolinah proti Neubergu, Marijacelju in
Aflencu. Prava domovina tega rodu pa je porečje Murice in
Murska dolina od Brucka noter do Uncmarkta.

Muricodolski rod daje prav obilno mleka;  dostikrat se
primeri, da se od velike Muricodolske krave po 2500 bokalov
mleka čez leto in dan namolze. Vsakoletni povprečni dobitek
na mleku velikega muricodolskega rodu se računi na 1500 bo¬
kalov.

Junice se spuščajo k biku, ko so blizo 2 leti stare, in se
navadno do 12. leta za pleme vporabljujejo; junce pa, ko so dobro
leto stari, rabijo za pleme k večemu le do 5. leta.

Pri reji mladine  (juncev in junic) Stajarci sploh ravnajo
tako-le: Teleta, ki niso za pleme odločena, puste 2 do 3 tedne
sesati, potem se pa, ne da bi se še dalje pitala ali debelila,
prodajo; to je pa tudi krivo, da se od takih telet dobra teletina
sekati ne more.

Za pleme  odbrana teleta se pustč sesati 6 do 8 tednov.
Ko se odstavijo, daje se jim v prvem letu tako imenovana me¬
šanica iz drobnega send in otrobov ali ovsenega zdroba, ki se
popari in živini trikrat na dan poklada. — O gorkem letnem
času se mladini odločijo dobri, solnčni pašniki, ki so ostrih ve¬
trov dobro obvarovani.

Kar se pitanja ali debeljenja Muricodolskega rodu tiče, se
je pokazalo, da se s 30 centi sena 1 cent mesi in maščobe pri¬
dobi.

Voli  po dolinah se rabijo za vprego od 3. do 8. leta, po
goratih krajih pa od 5. do 6. leta, potem se spitajo in prodajo
od 4 do 8 centov mesarske teže. M e s 6 ni tako okusno kakor
od spitanih ogerskih, vendar pa boljše nego od rumenkastih
Marijnodvorskih volov. Muricodolski voli se kot vprežna živina
v prvo  vrsto za ogerskimi štejejo."

*) O tem ogledAlu, ktero podobe na tabli XII. razjasnujejo, go¬
vorimo pozneje več.

4 *

52

Kože  tehtajo 65 do 80 funtov.

Najboljši kraji, za nakupovanje Muricodolskega plemena
so: Miirzzuschlag, Šmarje, Sv. Lovrenc in Bruck.

Mariiinodvorski (Mariahoferski) rod. (Glej |io-
dobi VII. VIII.)

Marijini dvor  (Mariahof) je farna vas z veliko pristavo
samostana Benediktinskega Št. Lambreht, v okraji Neumarkt na
gornjem Štajarskem.  Tukaj se izreja goveji rod, ki se Ma¬
rij inodvor  ski  imenuje in je vreden primerjan biti sMurico-
dolskim.

Lepe vnanje podobe ima Marij inodvor  ski  rod sledeče
lastnosti:

Koža pod dlako, zelo voljna (elastična), če tudi precej de¬
bela, ni črna,  kakor Muricodolskih goved, ampak taka, kakor
telesna; dlaka  je ali rumenkasta kakor so žemlje, ali bela,
se sveti; glava mu je majhena, z nekoliko obokanim nosom,
zdolej oža; rogovi  so na zunaj in gori zakrivljeni, s koncem
pa nekoliko nazaj obrnjeni, so gladki in okroglasti; ušesa so
precej velika, oči velike; smrček, jezik, nebč in ustnice so na¬
ravne barve (ne črne); vrat je raven, kratek, širok in mesnat;
kreželj precej močan in tanek; hrbet in križ večidel raven; život
dolg, prsi precej široke in globoke; rep ni tako visoko vsajen
kakor pri Muricodolskih govedih; tanki rep ima bel šopek. Sploh
so ta goveda velika, mesnata, močna na dobro postavljenih no¬
gah; parklji  so rumeni, njih rog je meči kakor druzihrodov;
vime veliko in mlečno ogledalo veliko.

Čeravno med Marij inodvorskim in Muricodolskim
rodom ni posebno velik razloček, vendar se razločujeta po
glavi z rogovi, po vratu, grebenu in križu. N a j v e č i razloček

E  a je v barvi  rogov in parkljev, kože, jezika in neba: pri
1 a r i j i n o d v o r s k i h govedih so roženi deli rumeni, mehki deli
pa mesne barve, — pri Muricodolskih pa je vse to črno.

Marijinodvorska goveda dado najbolj okusno mes6,
in sicer tako okusno, da v tem še prekosč Muricodolska, če¬
ravno so tudi s slabejšo  klaj o zadovoljna. Ona tudi hitrej  še
rastejo, tako, da skor eno leto hitreje dorastejo. Mlekarice
so Marijinodvorske krave izvrstne; za vprego  pa se ne morejo
meriti z Muricodolskim rodom.

Pincgavski rod.  ( G loj podobi IX. X.)

A ko gremo skoz gorenjo Anižko dolino od Grobminga
čez Šladming proti zapadu in pridemo do Pongava in Pinc-
gava, goratih krajev na Salcburškem,  zapazili bomo,
da se prvotna ruiavo-rdeča  barva goved ni spremenila,
le bele proge  (lise) po križu  so se podaljšale; proge
segajo do grebena, trebuh  je mnogokrat bel in še cel6

53

zadnja stegna so včasih bela. Glava je kratka (18—20
palcev); okoli oči se vidijo belkasti okrožki, gobec
ali smrček je bel;  rogovi so jim malokdaj čez 12 palcev
dolgi, in so pri korenu v stran, na vrhu pa malo bolj navzgor
vpognjeni; vrat je kratek (20—23 palcev) in širok (23—26);
greben je pri kravah ozek, pri bikih bolj širok; v spred¬
njem delu je živina mnogo slabejša nego v zadnjem; čez
greben ima v obsegu 63-72  palcev; dolgost od grebena do
zadnjega stegna meri 52 — 59 palcev; navpična visokost do gre¬
bena znaša 45 — 49 palcev, in od zadej 48—52 palcev; živina
je tedaj od zadej za 3—4 palce visokejša kakor od spredej;
rep je zelo visoko nastavljen; dolgost sprednje noge do grbe
znaša 25 palcev, zadnje noge v ravni potezi do krače pa 29
palcev.

Živina tega rodu je krotka in prijazna, jzato si je pa tndi
med živinorejci mnogo prijateljev pridobila. Živinorejci gledajo
posebno na tenke in popolnoma bele rogove, svitel smrček in
bele mošnje (Taschen) okrog vseh štirih nog.

Živina, ki smo jo tukaj opisali, izPincgava  na Salc-
burškem, imenuje se P in ega vs ki rod.

To pleme je na Salcburškem  najbolj razširjeno, in
je po rodovitih dolinah in ravanih še mnogo v e č e g a razmerja
v životu. Posebna prednost te živine obstaja v tem, da v klaji
ni kočljiva, ampak je zadovoljna tudi s slabejo.

Molža ni ravno tako obilna kakor pri M u r i c o d o 1 s k i h
in M a r i j i n o d v o r s k i h kravah, pa mleko je mastnejše in boljše.
Tudi vpitati  (odebeliti) se da pinegavska živina prav dobro.

Blizo velikih mest, koder se mastno mleko in mleko spod
krave (frišno mleko) prav lahko v denar speča, bilo bi pač
primemo, da se za pridobivanje mleka prav pogostoma redi
pinegavska živina.

V Pongavu  na Salcburškem pa se Pinegavska živina
nekoliko sprevrže; postane namreč manjša  in tanjih kosti,
daje več mleka in se tudi veliko bolje izpita ali odebeli. Ni
tedaj čudo, da živinorejci pongavsko  pleme še bolj obrajtajo.
Ta rod je pod imenom „Kavriško pleme“ skorej povsod dobro
znan.

Pomenljivo je posebno to, da ima Pincgavslco in Pongav¬
sko pleme skorej popolnoma tako podobo kakor švicarski Bern¬
ski  rod, samo s tem razločkom, da je pri Bernskem plemenu
rujava barva svitlejša, pa tudi celo-truplo močnejše in veče.

Tudi tukaj moramo omeniti, da se na Salcburškem  še
mnogo drugih rodov goveje živine nahaja, ki se pa še niso tako
razplodili, da bi bilo vredno jih posebej naštevati.

54

Belanski  rod  (Mollthaler Race).

Dolina na gornjem Koroškem,  skozi ktero teče
reka Bela  (Mollfluss), se imenuje B e lanska  dolina. Iz te do¬
line izhaja rod, ki vže po svoji rdeči  barvi z belimi progami
in tudi druzih lastnostih je ves podoben Pincgavskemu,  tako,
da lahko rečemo, da Pincgavski in Belanski  rod sta en
rod, le s tem razločkom, da uni se izreja na Salcburškem,
ta pa na Koroškem  in da sta si toliko drugačna, kolikor dru¬
gačne so razmere podnebja, živeža itd. tu in tam. Zato tudi za
ta rod, ker je ves podoben Pincgavskemu, nismo dali posebne
podobe napraviti.

Ker tedaj ima Belanski  rod vse hvale vredne lastnosti
goveje živine, tedaj iščejo živinorejci druzih dežel tudi Belanskih
goved in jih imajo na Koroškem, Štajarskem, Kranjskem itd.
umni živinorejci. —

Ko smo tako popisali Muricodolski, Marijinodvor-
ski, Pincgavski in Belanski  rod, naj zdaj še na kratko
nekoliko rečemo o vseh teh 4 rodovih.

Vsi ti 4 rodovi so za kranjsko  deželo in vse druge
slovenske  dežele posebnega priporočila vredni. Zato jih tudi
kmetijska družba kranjska nakupuje za tisti denar, ki ga do¬
biva v povzdigo domače živinoreje iz državne podpore (sub¬
vencije).

Vsi ti rodovi so planinski in hribovski,  in živina
teh rodov se le nekoliko spremeni v velikosti,  akojevviših
ali nižih krajih; v unih je nekoliko manjše, v teh pa veče po¬
stave.

Ako si hočejo tedaj naši gospodarji ta ali uni rod izmed
imenovanih 4 rodov izbrati, naj gledajo pred vsem na to, da
si izbero takega, ki se po barvi  prileže domači živini. Naša
domača živina je ali bela, ali siva ali rdeča.  Kjer tedaj imajo
vsaj največ bele  (rumene), ondi se prilega Marijinodvor-
ski  rod, — kjer imajo sivo,  se prilega Muricodolski,  —
kjer imajo raečo, pa Pincgavski ali Belanski  rod. —
Na to se ima pred vsem gledati, da se ne napravi čudna sodrga
barv  (farb).

Dalje je gledati na velikost  živine, da se domačemu
rodu prilega tuji. Sploh pa je namen naš, da si po tujem  rodu
povekšamo domačega,  ker krave in voli, ki so premajheni,
nimajo na nobeno stran velike vrednosti.

Že gori smo rekli, da najbolje in najokusnejše mes6  dado
M a r i j i n o d v o r s k a goveda; vredno zraven nj ih stoj e tudi M u-
ricodolska, Pincgavska in Belanska.  Prednost pred
druzimi pa imajo Marijinodvorska  goveda v tem, da tudi
slabejo krmo  dobro obrnejo na meso in da hitreje  rastejo.

55

Kar se mleka tiče, tudi Marijinodvorske krave v
prvi vrsti stojijo, prav blizo njih M u r i c o d o 1 s k e, potem P in c-
gavske in Belanske.

Za vprego pa prekosijo Muricodolski voli Marijino-
dvorske, Pincgavske in Belanske. Oni so močni, trpežni, hitri;
zarad močnih parkljev posebno v hribovskih krajih izvrstni;
noben drug rod jih ne prekosi v tem, kakor samo ogerski.

Razen govejih rodov, ki smo jih ravnokar imenovali in s
kterimi naše slovenske dežele skušajo svoj domač rod si zbolj¬
šati in požlahniti, so na svetu še drugi rodovi visoko cenjeni.

V našem cesarstvu, toda od nas bolj oddaljena, imenitna
goveda so:

Tirolska goveda.  Ona niso velika, so večidel rdeče,
pa tudi kostanjeve barve; života so okroglega, kožo imajo de¬
belo; za mleko so dobra;  mes6 njih je pa malo grobo, bolj
temno-rdeče barve; jedo kaj rada in niso zbirčna; tudi ob pičli
klaji ne shujšajo hitro, ker imajo debelo kožo; ravno zavolj te
debele kože pa so, kadar se pitajo, ob kratkem debela videti.

Posebno imenitna so Švicarska goveda.  Sem ter tje
jih ima tudi lcakošen premožen gospodar pri nas; al ker je
Švica  daleč od nas, zato jih ni lahko v naše kraje dobiti zarad
prevelicih stroškov. Švicarska  goveda slove po svetu posebno
zavolj obilnosti mleka,  pa tudi dobrega mesd; v Švici  pa
si niso vsa goveda enaka; tri plemena se dajo lahko razločiti:
naj več a švicarska živina je v kantonih Švic in Cug, —
srednja  v kantonih Apencel, Lucern in Čurin,  —
m a j h e n a v kantonih Unterwalden in Uri. Švicarski
rod je črno-rujave barve; v  Bernu in Freiburgu je pa še-
kast  rod, namreč rdeče-rujav z belimi lisami.  Meso tega
rodu je pa grobo in za molžo ne velja veliko.

Srednji ali navadni deželski rod.

Go,veda tega rodu se bližajo včasih bolj dolinskim, včasih
planinskim; večidel so mešanica, ki si jo naredi vsaka de¬
žela  po svoje. Da v tacih okolišinah, če gospodarji ne rav¬
najo po vodilih umne živinoreje, se ne more nič žlahnega pri¬
rediti, vsak lahko sam previdi. Ako pa gospodarji ravnajo
umno, da le dobre  in naj  lep  še  domače krave  plemenijo z
lepimi,  njim primernimi biki, pa morejo tudi iz domačega
b 1 a g a dobro živino napraviti, in če stanovitno  po teh vo¬
dilih delajo, si morejo izrediti tako rekoč svoj posebni rod, kakor
se to vidi na nekterih grajščinah, ki so si iz domače osnovale
prav lepo in dobro živino.

56

Popisa vunanje podobe deželskih rodov ne moremo bral¬
cem podati, ker v teh rodovih ni nobene stanovitnosti ne v ve¬
likosti, ne v barvi, ne v nobeni drugi stvari.

Kteri rod je tedaj najbolji?

Vsak ravno omenjenih ima svoje dobro, tako, da ne mo¬
remo od nobenega reči: čez tega ga ni druzega!

Holandski  je sicer prvi zastran obilnosti mleka,  al
več druzih rodov ga prekosi v druzih ozirih; — o g er s ko-
poljski  preseže v mesu, loji, koži in pripravnosti za vprego
vse druge; mesar si tedaj ne more boljih goved želeti, kakor
so ogerska; — švicarska  živina slovi zavolj obilnosti dobrega
mleka, tako tudi štajarska muricodolska, marijino-
dvorska, pincgavska in belanska,  ki so tudizarad mesa
in vprege čislana; — dobre mlekarice so tudi tirolske  krave,
in ker so bolj majhene in zadovoljne s slabo klajo, zato jih imajo
v goratih  krajih posebno radi; tudi med domačo deželsko
živino, če ravno je silo veliko slabe in zanemarjene med njo,
se sem ter tje nahaja lepa in dobra, in pa za domačo rejo zato
pripravna, ker ni tako draga kot ptuja.

Drugi ali živinorejni del.

Od plemenjenja goved.

Naša domača, zelo omehkužena živina se začne že včasih
pojati, ko je leto stara.  Pojajo se domače krave vsaki letni
čas; pojatev trpi le 24 do 48 ur, in se v 2 do 3 tednih ponav¬
lja, če krava ni pri biku bila ali pa če je ni prvikrat ubrejil.

Nikar naj se ne puščajo junice prezgodaj  po plemčnu.
Pravi čas za majhene ali srednje krave  je,  kadar so
eno leto in pol ali dve leti  stare, — za veliko živino
pa ne, predno ni 2 leti ali tudi 2 leti  in  pol  stara.

Po teletu  se poja krava sopet že v 3 ali 4 tednih, če
je tele bilo zgodaj odstavljeno in je krava dobro rejena. Al ne
bi bilo prav, jo tako zgodej sopet puščati k biku, ker telečnik,
komaj spraznjen, še ni tako k moči prišel, da bi mogel brez
škode nositi sopet nov sad. Pred dvema mesecema  po te¬
letu naj se tedaj nikoli ne pušča krava h biku.

Do 12. leta  so krave za pleme pripravne, in ker je med
enim in drugim teletom 11 mesecev časa, more ena krava do
12. leta 11 telet storiti. Ker se pa živina vselej ne ubreji, se
sploh šteje na eno kravo po 9 telet,

57

Junec  (bik) jc za pleme pripraven, kadar je eno leto
in  pol  star, do 6. leta, potem je že večidel pretežek in ni prida
za pleme.

V Švajci je od 1848. leta postava, da se na enega  bika
pri reji v hlevu  šteje 60 krav, pri reji na paši pa 40.

Od izrejevanja goved.

Teleta so majhena, srednja in velika.  Maj  h e na
se imenujejo taka, ki vagajo od 40 do 60 funtov, srednja
od 60 do 80 funtov, velika  pa od 80 do 110 funtov.

S tretjim teletom  pride krava še le do po¬
polne molže, tudi so prva tri teleta manjša od
p oznojili;  za tega voljo je že star pa dober svet ta: prvih
treh telet ne pridržuj si za pleme!

Dokler tele sesa, prihaja vsaki dan za poldrugi
funt  teže; zato pa potrebuje vsaki dan 4 bokale ali 10
funtov mleka.  Ce tedaj si sesajoče tele napravi 3 fu n t e
mesi,  potrebuje za te 3 funte mesd 8 bokalov ali 20 funtov
mleka.

Potem kakor je cena mleka in pa cena tele čj ega
mesa,  se lahko prevdari, kaj več dobička vrže: ali da tele
dalj  e časa ses& ali da se prej  odstavi.

Teleta za mesnico  naj sesajo saj 8 do 14 dni, — za
pleme  pa 6 do 8 tednov.

Poglaviten in lahak pomoček iz majhene živine
veče pleme izrediti, je to, da tole dalj časa  ses4.

Se ko teleta sesajo, se režejo  (kopijo) junčeki, ker tačas
se najraje in najhitreje zacelijo rane. Ako pa češ, da ti bo vol
za vprego močan,  daj ga rezati še le v drugem letu,  da
še poprej dovolj izraste.

Ako se teleta zgodaj  odstavijo, morajo se s posnetim
mlekom, otrobi, zmletim žitom, lanenimi ali ogršičnimi prešami,
s kuhano zmečkano repo in dobro mrvo rediti. Ce hočeš, da
ti bojo telički dobro spitani, ne smeš zraven sena skop biti z
zmletim žitom, otrobi, moko ali s prešami.

Od klaje za odraslo živino.

Odraslo govedo, če se krmi (filtra) s senom,  potrebuje
za vsaki cent  svoje žive  teže 3 funte in pol sena; po tem
takem govedo, ki vaga živo 3 cente, potrebuje 10 funtov in pol
šemi ali pa kakošne druge pice toliko, da zaleže teh 10 1 /,,  funta

58

send; govedo 5 centov težko potrebuje 17 funtov in pol send
ali pa kakošne druge pice, da zaleže za 17 funtov in pol. Tako
se more mera klaje za vsako živino po njeni živi teži prera-
čuniti.

Če se pa govedom presna klaja  (trava, frišna detelja)
poklada, mora se jej je vsaki dan štirikrat  več  dajati, ker
en cent ali 100 funtov frišne trave ali detelje tekne le toliko
kolikor 25 funtov suhega send; potem takem potrebuje govedo
3 cente težko čez 40 funtov frišne trave ali detelje za živež itd.

Ce se goveda redijo na paši,  potrebuje živina v ravno
omenjeni meri  živeža, in le takrat se dobro počuti na paši,
če dobiva 3 cente težko govedo čez 40 funtov trave, 5 centov
težko čez 80 itd.

Pomislite malo, dragi gospodarji, kako se počuti živina,
ktera se na navadne spalnike  (gmajne) goni? ali dobiva de¬
setino tega, česar potrebuje? Gotovo ne! Le strada tedaj, in
gnoj trosi po cestah. Očiten bi bil tedaj dobiček, da bi se
spalniki, kar je največ moč, razdelili in v travnike ali njive
prenaredili.

Ce se pozimi goveda krmijo s koren st vom,  naj vel j d
gospodarjem za vodilo: da na 2 dela korenstva dobijo
1 del suhe  k 1 a j e.

Ce gospodar pozimi nič druzega ne poklada kakor seno
in slamo,  naj ravnd vedno tako, da živina vsacega  pol
dobiva, to je, polovico sena in polovico slame.

Ce se govedom daje mehka in bolj vodena  klaja,
kakor v žganjarijah, oljarijab, itd., mora se vsaki dan sune
klaje  (sena ali slame) po velikosti živine 5 do 10 funtov do¬
dajati.

Kako se sploh seno  z drugo pico namestuje, to je, v ko-
likošni meri, smo povedali že drugod.

Strežba govedom.

Po velikosti živine potrebuje eno govedo v hlevu 4 do 5
čevljev širokega prostora,  10 do 12 pa dolzega. Visok naj
je lilev 10 do 12 čevljev.

Ce se goveja živina redi zmirom v hlevu, potrebuje noč
in dan 8 do 12 funtov nastelje,  — če gre na pašo, pa 5
funtov. Sploh eno govedo potrebuje na leto okoli 30 centov
nastelje.

Tudi za govejo živino je skrbeti, da je v primerno
gorkem  hlevu, ker za mleko  je to posebno važno. Če ima
gospodar gorkomer,  naj ga prinese večkrat v hlev, da pre¬
sodi po njem gorkoto, ali pa po svojem lastnem občutku, česar

59

se človek lahko navadi, ako v svoji izbi pozimi pri različni
toploti presoja občutke gorkote in jih primerja s stopinjami na
gorkomeru.

Za vole in jalovo živino  je pozimi dosti, če je 15
stopinj gorkote v hlevu, — molzna in pa mlada  živina po¬
trebuje 17 ali 18 stopinj, da je vesela in pridno molze. Le v
primerni gorkoti je dosti mleka, kajti mraz stisne tako rekoč
vse mlečne žile.

0 koristi krav.

Največi dobiček, ki nam ga krave dajejo, je mleko.  Ni
vsaka krava dobra za molžo, — pa tudi krava  ni vselej kriva,
ako dobro ne molže.

Da mleka  gospodar veliko  dobiva, je treba:

1) da ima kravo dobrega, mlečnega rodu, 2) da
jej dosti in dobre klaje daje,  3) da je hlev dostojno
gorak,  41 da se živina pridno snaži, 5) daje  hlev čeden
in suh,  6) da se živina trikrat na dan pa vselej do do¬
brega, to je, do zadnje kapljice  pomolze in 7) da se ž
njo prav prijazno  ravna.

Vnanja znamenja dobre molžne  krave so: dobra mle¬
karica ima lahko glavo, širok gobec, tanke rogove,
je prijaznega, krotkega obraza,  ona ni debela, ampak
bolj suha,  kožo ima bolj tanko, ki se rada p remi  če,  vratu j e
slokega, života okroglega, hrbet je jej raven, mlečne  žile pod
trebuhom so debele, posoda (vime) je velika, mehka
ne mesnata;  tu in tam imajo tudi dolg in tanak  rep  za
znamenje mlečne krave. Neki izvedenec v živinoreji, Quenon
po imenu, je mlečnost razsojal po tem, kako kravi leži dlaka
pod ritjo in med stegnoma in je imenoval to molzno ogle¬
dalo, in po ti različnosti,  kakor je tu dlaka položena, je
rekel od ene krave, da je dobra mlekarica, od druge da ne.
Ker se veliko govori o tem molznem ogledalu,  hočemo
tudi mi svojim bralcem kaj več povedati in jim to tudi v po¬
dobah  razjasniti. ((»loj podobo llil XII. tabli.)

Ce dlako med zadnjima stegnoma od srede vimena
gori do repa  natanko ogledamo, videli bomo, da na tem kraji
je dlaka veliko bolj kratka in fina,  kakor povsod drugej po
životu, pa tudi drugač položena  je ta dlačica in zato je
bolj svitla,  kajti ona ni od zgorej (repa) doli obrnjena,
ampak od spod  (od vimena) gori proti repu. Taka gori obr¬
njena dlaka pa je različne podobe:'" včasih je podobna liri,
včasih srcu,  včasih vilicam ali klicu ali ščilu.

In ta položaj dlake med zadnjima nogama od vimena gori
do repa se imenuje molzno ogled d  1 o (Milchspiegel).

60

Po velikosti in podobi tega molznega ogledala rav¬
najo se pogostoma (ne vselej!) notranje mlečne žile.
Če ima tedaj krava veliko  molzno ogledalo lepe  podobe,
znamenje je to, daje  krava dobra mlečna  krava; — če
pa je molzno ogledalo m a j li e n o in nepravilno,  kaže to,
da ima krava le malo mleka.

Da naši gospodarji molzno ogledalo natanko poznajo, dali
smo narisati različne podobe  molznega ogledala ki se vi¬
dijo na tabli XII.

Na podobi 1. se Andi molzno ogleddlo, ktero kaže, da ta
krava daje največ mleka in da dolgo molze.  Kakor vi¬
dite, ima to ogledalo podobo lire,  začenja se od srede čveterih
sescev, kjer kratka, tanka, fina dlačica pokriva vime, se vleče
gori med zadnjima stegnoma ter se na desno in levo razširja,
kjer se pri črki c bolj stisne, pa pri sramnici b  vendar še
kaka dva palca na vsako stran sega. Ta del vimena je rumen¬
kaste barve in kakor da bi bil potresen z otrobi, ki se dajo z
nohtom odlušiti. — Takih krav se pri nas zelo malo  vidi; al
na Holandskem  se nahajajo pogostoma. Se A T am pa moram
pokazati dve okrogli lisi, kiju  kaže črka d;  ti lisi dela
dlaka, ki ni kakor druga, na tem mestu gori obrnjena, ampak
doli, zato imate bolj temno barvo.

Na podobi 2. se kaže molzno ogledalo take podobe, kakor
je srce narobe postavljeno;  tudi to ogledalo je narejeno
iz tanke, rumenkaste, navzgor obrnjene dlake, al ne sega več
gori do sramnice; dve okrogli lisi pa tudi še ima. Tudi ta krava
je dobra  mlekarica.

Na podobi 3. se kaže lepo široko  molzno ogledalo od
vimena gori blizo do srede med stegnoma; tu pa je kakor od¬
rezano, podolgato-okrogli lisici tudi se kaže; tudi gori na vsaki
strani sramnice je dlaČni šopek. Ta krava je tudi še dobra
mlekarica, al tako dolgo, kakor prejšnji dve, ne molze.

Na podobi 4. se vidi ozko  molzno ogledalo, ki sicer seže
gori do repa; večkrat omenjenih dveh lisic nima; taka krava
navadno ni dobra mlekarica.

Na podobi 5. kaže se molzno ogledalo še revniše; sega
sicer gori do sramnice, pa je kakor nit tenka. To je navadno
še slabeje mlečno znamenje.

Na podobi 6. se jmolzno ogledalo že komaj zapazi; dlaka
na njem je groba. Če taki kravi tudi dobro kladeš, dobiš
vendar-le malo  mleka. Taka krava ni sltoro klaje vredna.

Tudi pri juncih  se vidijo taka ogledala, pa so manjša
in oža. Znamenja so, da je mati junceva bila prav dobra,
dobra, srednja, slaba ali prav slaba mlekarica. Če si tedaj go¬
spodar more zbirati junce za pleme, prav je, ako tudi pri juncu
gleda na ogledalo, kakošno da je.

61

To  o molznih ogleddlih. Dostaviti pa vendar mo¬
ramo, da tudi pri teh ogledalih so večkrat izjemki;  skušnje
o tem to-le uče: če ima krava lepo, veliko  ogledalo, go¬
tovo je dobra; — če pa ga nima, vendar ni vselej znamenje,
da je slaba mlekarica.

Od mleka in sira  naj tukaj kaj več povemo.

1) Mleko.  Prve dni po rojstvu teleta ima krava največ,
pa še bolj vodenega in nekako slanega za izeišo teleta  na¬
menjenega mleka, potlej pa malo manj, pa bolj mastnega. Tudi
raste mleko pri kravi, dokler krava doraste;  doraste
pa od 6. do 8. leta; to je, v tem času ima dobra krava od te¬
leta do teleta več mleka, namreč pri drugem teletu več, kakor
pri prvem; in pri tretjem več kakor pri drugem itd. Ko je pa
7, 8 let stara, ostane po tem mleko pri isti meri. Po 3. teletu
začne krava najbolj molsti.

Cembolj je krava od mladega dobro oskrbljena, rejena,
snažena, privajena bila, temveč mleka ima po tem, če tudi zdaj
še dobre klaje in obilo ^dobiva in se jej dobro streže, in je že
sama na sebi mlečna. Ce pa je krava že od mladega zanemar¬
jena, zapuščena, zastradana, tepena bila, bolj vse v njej zasu-
hoti in zastane. Vidimo to pri kravah, ktere so se v mladosti
celo poletje po golih spašnjah lačne klatile, in s paše revniše
kakor na pašo hodile; nasproti pa poglejmo lepo rejene, zale
telice skrbnih in umnih gospodarjev, ki niso svoje živine zane¬
marili, kako lepo, kako koristno živino imajo ljudje po druzih
krajih, v S vaj eri, v Tir o lih, na Holandskem, v zgor¬
njem St ajarskem, na Laškem  itd., koliko dobička j im
daje. Znano po vsem svetu je oldengraško surovo maslo; znani
so laški in švicarski siri. Kakošen komaj verjeten razloček je
med kravami na zgornjem Nemškem, na Holandskem, na La¬
škem pri Lodi, Milanu itd. kjer nekterc krave po spričevanji
Majarja in dr. Burgerja po odstavi teleta en dan po 25—32
estrajskih meric (firklov) mleka dajo, iz kterega vsaki dan naj¬
manj tri funte masla lahko pride in še enkrat toliko in še več
sira — in pa med kravami pri nekterih kmetih, ki v najboljši
molži komaj dvč do pet meric dajo! Tako deleč so prišli
kmetovalci z umnostjo, pridnostjo in skrbnostjo!
Ali se ne da tudi pri naših kravah  kaj poboljšati? Krava,
ktera skozi celo leto toliko mleka ne da, da bi klajo plačala,
naj se ne drži, ampak naj se vpita in mesarju proda, in go¬
spodarji ali gospodinje, kteri ne znajo boljše živine napraviti si,
škoda, da so gospodarji ali gospodinje!

Dobra krava mlekarica da naj več dobička ondi, kjer se
dobro mleko lahko in drago pr odd, postavimo, pri mestih ali
blizo mest, in to je najboljša beratija, ker tako pride mleko
draže od masla in sira. Pa tudi v stranskih krajih, kjer se

62

mleko ne proda, je mleko dober vžitek pri domu, in se dela iz
njega maslo in sir, ki se lahko prodasta, in ostanki tudi še za¬
ležejo, posebno za mlade prasce in za odrasle svinje.

Krava po odstavi, ko še najbolj molze, se na dan po tri¬
krat, zjutraj, opoldne in zvečer pomolze; štiri mesece pozneje
pa le dvakrat, zjutraj in zvečer. Zjutranja molža da več in bolj¬
šega mleka.

V vimenu je spodej bolj vodeno, z go rej bolj mastno
mleko. Kdor čisto ne iz molž uje, ima slabe j še mleko.
Skušnja je prepričala tiste, kteri so hoteli to natanko vedeti.
Molzli so v več pos6d. V prvi posodi je bilo malo smetane, v
drugi več, v tretji še več, in v zadnji največ, dasiravno vse
posode enako velike, enako polne in vse mleko od ene krave.
Kdor tedaj čisto ne izmolzuje, z gub i n aj b o 1 j š e mle¬
ko;  pa ta zguba ni edina škoda, ampak zastalo mleko napravlja
marsiktere bolezni, ktere nevedni ljudje raji copernicam, kakor
svoji lastni zanikernosti pi-ipisujejo. Dober gospodar in dobra
gospodinja tedaj ne pustita ne kaplje mleka v vimenu, in skrbno
gledata na snažnost posode, vimena in mleka.

Iz mleka se dela maslo  in sir.

2. Maslo.  Iz mleka se maslo počasi primiroma samo loči
in navrh grč, in naredi klobuk, to je, smeteno, iz ktere se maslo
vmane. V to je treba pravšnje gorkote in časa.  Pravšnja
gorlcota je 8 do 12 stopinj Romirjevih. V veči gorkoti se mleko
prehitro skisa in strdi, da maslo ne more več nakviško: v
manjši pa je premrzlo, in maslo v mleku zastane in ne more
iti do čistega navrh, in se smetana prav ne naredi. — Čas pa,
v kterem se to samo od sebe godi, je 36 do 48 ur, kakor je
namreč zrak gorkeji ali hladneji. Taka smetana je kisla in
debela, in tako tudi mleko poleti oboje vkup in vsako posebej
prijetna hladna jčd v vročini.

Pozimi pa, in včasih tudi poleti, se tako ločenje masla od
mleka dži tudi posiliti, in mlekarice naše devajo polne latvice
postalega mleka po kruhu ali pa sicer po mali kurjavi v malo
gorko peč,  da grč maslo v latvici pri malo veči gorkoti od
zunanje prej na vrh in se tako naredi sladka smetana, in tako
mleko imenujejo pregreto,  in ga rabijo pri hiši za žgance,
za kašo, za močnik itd. Postalo mleko naj se v peč dene, ne
preč po molži; ampak po molži naj mleko v mlečnem hramu v
latvicah pri miru stoji, pozimi kacih 24 ur, poleti 12, da se sme¬
tana naredi, in kar še manjka, jo gorkota v peči na vrh požene.
Potlej se v shrambo na hlad postavi, da se smetana sprime in
strdi. Vse to je prav in koristno, ker pregreto sladko  mleko
je boljše od skisanega.

V plitvih latvicah  se ločenje masla od mleka bodi v
peči ali v hramu vse bolj popolnoma zgodi, kakor v globokih,
ker ima maslo manj napotja in bliže na vrh.

63

Sladke smetane je manj od kisle, pa je bolj mastna, če se
po neumnem v peči ne sožge, da je črna namesti rumena.

Da je smetana čedna in čedno mleko, da muke, šurki,
pajki, miši in drugi mrčesi va-njo ne pridejo, morajo se ne le
take shrambe z vso skrbjo snažiti in čediti, ampak tudi še
okna in latvice z redkim sitom ali kaj tacega zakrivati.

Kdaj smetano posnemati  in kako maslo  iz nje
dobiti?

Takrat, kadar je vse maslo na vrhu, predno se mleko
zgrize, ne prej ne poznej. Če bi prej, bila bi smetana dobra,
pa premalo bi je bilo. Ce pozneje, dobila bi se^slaba ne dobra
smetana in manj, ker zgine v gazji podobi. Ce je v hramu
smetana, naj se posnema najpozneje do 48 ur; če v peči, brž
ko se shladi.

Posneta smetana se v pini mane, da se maslo od mleka
popolnoma loči, da se maslo spopade, mleko pa odstopi. Tacih
p in je več mnoge naprave. Pa tudi v vsaki posodi se da maslo
vmeti, postavimo, v latvici.

Smetana se ne vmane, če je pregorita, ali prehladna, ali
prestara, ali od nezdrave živine. Če je pregorka, se jej mrzle
vode da; če prehladna, se jej malo kropa prilije; če prestara,
naj se v kosečih med mlajšo pomeša; če pa od nezdravih krav,
naj se za kaj druzega porabi, ne za ljudi.

Vmeto surovo maslo v naših krajih na ognji stajajo, ga
sold in hranijo ali pa prodajo ; v druzih deželah pa surovo maslo
še od mleka in vodenih reči bolj izpirajo tako dolgo, da samo
maslo ostane; z vodo pa ga ne čistijo, ampak premetajo in stis¬
kajo, da od sebe dh, kar maslo ni; potlej ga solijo, na vsak
funt 1 lot soli, ga v posode stisnejo, in ali za-se hranijo, kolikor
potrebujejo, ali pa prodajo; in se tako surovo maslo ravno tako
dobro celo leto ohrani, kakor stopljeno in še boljše. Pri top¬
ljenji gredo pri 10 funtih trije v zgubo. Cena pa topljenega ni
veča od surovega: tedaj pride pri topljenem v zgubo kurjava
in maslo.

Koliko  masla je v mleku?

To se ravrui po času in klaji. a)  Molža po odstavi je
manj mastna, potlej starja mastnejša. b)  Dobra redivna klaja ne
da le več mleka, ampak tudi mastnejše. c) Stara molža in
dobra klaja v hlevu: detelja navadna, metelka, turška, grašica,
zelnato perje, koruza; zunaj pa tudi še dobro tolsta, zelena,
sladka paša spomladi ali jeseni — dh naj več mleka in . naj -
mastnejše. Slamnata klaja pozimi da celd malo, in tudi ne¬
mastno. Navadno je v 10 mericah dobrega mleka 1 funt
masla; včasih pa tudi v 7 mericah, in včasih dh od 10 do 17
meric 1 funt, kakor je čas in klaja.

64

3. Sir. V mleku je vselej največ vode; v 100 delili je
vode 85 do 90, in včasih še več; drugo je maslo in sir. V 100
funtih mleka je 7 do 8 funtov sira, in 3 funte masla; včasili je
masla manj in sira več; in tudi, kadar je druzega več, je se
ve da vode manj, če je namreč gostejše mleko, kar se pri sta¬
rejši molži in suhi paši godi.

Maslo se loči od mleka, kadar gre v latvici na vrh, in se
smetana posname, kakor smo prej povedali. Mleko pa se od
vode loči, ko se po kakošni kislini zgrize ali vsiri. Znano je,
kako brž vsaka kislina mleko vsiri, posebno zgreto. Ko sir iz
posode pride, ostane voda z imenom siratka,  v kteri je še
malo sira, ki se pri precejanji skozi gost prt prestreže, in potlej
je v siratki nekoliko mlačnega sladkorja in solnatih reči, slad¬
kor se dobi, ako siratko tako dolgo pokuhujemo, da se vodena
reč shlapi in ostane sladkor, ki se na zadnje še izčisti, da je
bel. Izčisti se z ogljem itd. kakor drug sladkor.

Kako delajo sir?

V raznih krajih delajo sir po razni šegi in mnoge baze.
Je sir tolst, ko se opresno mleko, to je, mastno, preč po
molži  siriti dene; in je sir napol tolst,  ko se današnje
opresno mleko, in pa poprejšnje že posneto siri; in pust,  ka¬
dar zgolj posneto mleko sirimo. Ce hočemo posebno tolst
sir imeti, pridenimo opresnenm mleku še nekaj smetane.

Sir delajo iz sladkega in kislega  mleka. Okus se
ravna po lastnosti mleka ali paše, in gostota manjša ali veča
pride od ravnanja in gorko te, v kteri se sir manj ali bolj stisne,
in je se vč da na tem veliko ležeče. V vsakem kraji ga neko¬
liko drugače delajo, in ima po tem svoje ime, laški, švicarski,
holandski sir itd.

Bomo tukaj povedali iz dr. Burgerjevih kmetijskih bukev
II. del, stran 241, kako delajo na Laškem sloveči parmczan-
ski  sir. Dr. Burger,  ki je to delo na več kmetijah na Laškem
sam ogledoval, popisuje to ravnanje tako:

Najprej so pripravili surovi  ali pa pr  ek  aj  eni  soljeni te¬
lečji želodček, v kterem je posesano in že zgrizeno mleko bilo,
so ga razrezali in nekaj dni v primerni vodi namakali. Po tem,
ko je bilo sinočnje o petih zvečer, in današnje od treh do štirih
zjutraj pomolzeno mleko posneto, so ga v bakren kotel zlili, in
pod kotlom podnctili, da je bila gorkota ali toplota od 20 do
24 stopinj, to je, malo veči od zdravega, mladega človeškega
života. Po tem so labo, to je, s telečjim želodčekom skisano
vodo v mleko vlili, pomešali, kotel zakrili in ogenj pogasili. V
eni uri blizo je bilo vse sosirjeno.

Zdaj pa so pod kotlom vnovič zakurili, in sir s kolčem
hiteli mešati, in brž ko je bilo že vse dobro zdrobljeno, malo
žefranovega prahu primešali, da je sir farbo dobil, kakoršno

65

sicer le mastni sir ima. Še zmiraj so kurili, in sir še z drugim'
kolčem, ki je na koncu okrožek imel, da dnu kotlu škode ni
bilo, mešali in mešali, dokler ni bil sir, kar najbolj moč, zdro-
bižen, in ko je ta plojdra čez in čez tako vroča bila, da roka
ni trpela, od 42 do 44 stopinj Romirjevih, so kotel od ognja
potegnili, in ogenj z vodo pogasili. Zdaj so pustili to kake
četrt ure pri miru stati, in je v tem času ves sir na dno šel.

Po tem ko so siratko toliko očedili, da je je malo še čez
sir stalo, je šel sirar in toliko mrzle vode prilil, da so roke lahko
trpele, ter na to sir z obema rokama zgrabil in stisnil, potlej
čeden prt pod sirom na dnu kotla prepeljal, ga vzdignil in sir
v rešeto zvalil, kjer je nekaj ur ležal, da se je očedil.

Zdaj pa so sir iz rešeta vzeli in s prtom vred v lesen
obod djali, pa ne stiskali ali obtežili. Štiri dni so ga tukaj
obračali; čez štiri dni pa so ga po vrhi solili, in tako skozi 40 dni
v hladnem, suhem in tamnem hramu vsaki dan obračali. Na to
je bil zadosti trd, da je bil prenesen v shrambo, kjer so ga
povrhi z lanenim oljem mazali in še vsaki dan obračali.

Taki hlebci so od 40 do 90 funtov tehtali, in je tak sir
od leta do leta boljši bil, dokler ni bil 4 leta star. Cent tacega
štiriletnega sira so po 200 lir ali dvajsetič na mestu prodajali.

V druzih krajih pa sir na sapi  suše.

Pri nas delajo sir iz kislega in sladkega,  pregretega
mleka, ko mleko kuhajo in sladkemu kislega pridenejo, da se
sesiri. Potlej ga še gorkega zdrobe in osolč, in ga ali v hlebce
stisnejo in posušč, ali pa za potvico in štruklje porabijo. —

Tako nam krave dajo teleta, mleko, maslo in sir.

Na zadnje pa že stare ali jalove krave, ko so dostale,
vpitamo in mesarju prodamo.

Krave malokje vprezajo,  ker delavne krave malo mleka
imajo. Vendar so skušnje učile na Ogerskem in v druzih de¬
želah, da tudi krave  se morejo s pridom vprezati brez ve¬
like zgube na mleku,  ako se namreč le enkrat  na dan
vprežejo, dobro krmijo, in 4 tedne pred teletom in 4 tedne po
teletu ne vprežejo.

Da bi krave v eno mer več molzle, svetujejo nekteri re¬
zati  jih, (to je, jim iz trebuha izrezati obd jajčnjaka). Ker
krava začne po 3. teletu najbolj molsti, pravijo, da sedaj naj
se režejo, da se potem ne bodo več pedale in vbrejile in tako
ne prišle ob tisto mleko, ob ktero pred teletom vselej bolj ali
manj pridejo ali celo popolnoma. Mislijo si, da rezane krave so
mlečen studenec,  ki nikdar ne vsahne. Pa se motijo!
Brejostjo vselej nov poganjek mlečnosti. Dr. Princ  pravi,
da v 5. letu rezane (kastrirane) krave molzejo eno ali 2. leti
obilo, in ko nehajo molsti, se pa odebelijo. On tudi pravi,, da

Živinoreja. 5

66

ta operacija ni nevarna, čeravno od družili strani vemo, da po¬
lovica  rezanih krav pogine. Pameten gospodar ne bo poskušal
kaj tacega, kar je ravno tako negotovo, kakor v loterijo staviti.

Pred nekimi leti se je tudi mahoma hrup zagnal, da krava
se da brez dekle molsti, ako se le neke novo znaj dene cevke
(mlečne cevke  imenovane) v vsak sesec vtaknejo, teče po¬
tem mleko samo po sebi iz vimena. Res, da teče, a tako po¬
polnoma se vime ne izprazni  po teh cevkah, kakor če dekla
molze ali tele sesa. Le kadar je vime bolno  (oteklo in bo¬
leče) in je vendar treba mleko iz njega rahlo  spravljati, sve¬
tujemo take koščene cevčice,  ki jih imajo strugarji (draks-
larji) na prodaj.

Raba in korist volov.

Voli so za vprego, pitanj e in gnoj.

Da je vol za vprego  posebno pripraven, mora imeti
majhno, bolj zastavno glavo, močen vrat, široke prsi, raven hrbet,
širok križ, močne, precej visoke noge.

Kdaj  je vol za delo pripraven? Za lahko  delo se more
rabiti, kadar je 3 leta  dokončal, za težko  vprego je pa še le
v 5. letu,  potem pa strpi dobro do 12. leta.  Ni  pa dobička,
če gospodar vola čez 12. leto vpreza, ker potem je že prestar,
da bi se lahko spital, in mes6 nepitanih volov je zrniraj manj
vredno. V 6. letu pitajo najbolj take vole, ki se kot pitanci
mesarjem prodajajo.

Vprezajo se voli mnogovrstno: v jarem, kornet itd. V
kom&t  vola vprezati, je najbolje, čeravno je komdt draži od
jarma. Da so stari stari  naši očaki začeli vole za rogove
vprezati, jim ne smemo zameriti, kajti pred sto in sto leti ni
nobeden kaj druzega vedel, kakor to, da vol ima naj več o
m o č v rogovih (v glavi); videli so vola z rogovi suvati in
prebadati to in uno stvar — in mislili so si brž: „lejte! ka-
košno moč ima ta živina v glavi.“ Res, da ima vol veliko moč
v rogovih,Jo je, v glavi, — pa še veliko večo ima v
prsih.  Če se vol vpreza za rogove, vleče le z glavo in
vratom, in si strašno napenja vse žile, ker se mu vidi že na
očeh, in ker ne more glave prosto vzdigniti, zalivajo se možgani
s krvjč, da marsikter vol je za to že hipoma poginil na cesti,
zlasti ob hudi vročini. Komat,  prav narejen, je. tudi za vola
prava oprava; — v komatu vleče vol s prsmi in z vsem
životom, veliko lože vozi in veliko več pe¬
ljati more.

Vprežni voli se tudi kujejo,  da parklji njih škodo

ne trpe.

67

Da vol vročino teže  prenaša kakor konj, to je treba gospo¬
darju vedeti, kakor tudi to, da potrebuje več časa za jed in
več počitka zato, ker prežvekuje.

Voli (pa tudi krave)  se pitajo, da se debeli in mastni
po viši ceni prodajo.

Ktere lastnosti naj ima p i t a v n a živina, to smo že po¬
vedali v „živinoreji sploh".

Znamenja posebna, da je govedo za pitanje  pripravno,
so: širok  kom  (vidermaž), širok križ, tanke, p 1 o š-
n j a t e in k r e p k e k o s t i. Če je vol debel in o k r ogel
v členih  nog, nikdar se ne bo dal dobro spitati.

Pitati se dad6 voli na dobri mastni  paši zunaj hleva,
še bolj v hlevu  ali s suho klajo, ali z mehko pičo, kakor v
olarijah, žganjarijah itd., ali tudi s presno (frišno) klajo med
suhe.

Navadno se izpita vol v 4 do 5 mesecih (16—20 tednih).
Za velicega vola se potrebuje v tem času kakih 35 centov mrve
ali pa manj, če pitamo kaj pese, repe, krompirja in korenja,
oblojeno z žitno debelo moko. Pitajo tudi po malem, kadar je
žito po ceni, z ječmenom, ovsom, z ržjo, s koruzo na debelo
zmleto. Mrva in rezanica ste zmirom poglavitna klaja; vse
drugo je bolj, toda dobra, priklada. Da po malem soli  pitan¬
cem dobro tekne, smo že povedali na drugem mestu.

Gospodar, ki živino pita, naj ima zmirom tablico pred
seboj, in naj računi: kako se mu bo najboljše splačalo, živino
pitati. Po dozdanjih skušnjah se iz 100 funtov  serih in druge
klaje enake vrednosti naredi 8 funtov  mesa in loja. Po tem
more lahko preračuniti: kako se mu splačuje pitanje. Naj le
prevdari: po čem je mrva itd. — po čem pa meso, loj in koža.

Mesarji kupujejo živo živino in jo presojujejo, ko jo ogle¬
dujejo in ošlatujejo po rebrih, ledji, prsih in pri repui Zveden
mesar se ne okupi lahko; on precej natanko zadene, koliko bo
zaklana imela mesa in loja.

To mesarsko težo (to je, težo č v e t e r i h četrt)  na¬
tanko zvedeti, pa nam pomaga ona mera,  o kteri smo že go¬
vorili. Po tej meri zmeri gospodar svojo živino, ki jo misli
prodati, po dolgem in širocem, in potem le pogleda v priloženi
listek •— in vedel  bo,  koliko živina ima mesil. —

Tudi gnoj,  ki ga gospodar dobiva od goveje živine, je
veliko vreden za kmetijstvo, tedaj se med dobičke, ki jih vol
donaša gospodarju, mora tudi gnoj šteti. Od srednjega, dobro re¬
jenega vola se ceni počez 150 centov prhkega, surovega gnoja.

6

68

C. O reji ovac.

Prvi ali natoroznanski del.

Natora ovčja.

Tildi ovce, kakor goveda se štejejo v vrsto prežveko-
valne  živine in sicer tiste, ki ima dvoje  parkljev na vsaki
nogi. Ovca ima bolj zakrivljene rogove in okroglat gobec, pa
nima brade, kakor koza. Tudi ima ovca še dve posebnosti:
pod vsakim očesom v notranjem kotu je koža tako v gubo
položena, da je kakor mali žlebček, — nad parklji  pa je
majhena luknjica, ktera je iztok kratkega podkožnega kanalčka,
iz kterega rosi neka lojnata tekočina, in če se ta strdi, ima
podobo črviča, da nevedni ljudje res mislijo, da se je črv za¬
redil ondi. To pa je vselej pomota.

Pravde: ali je naša domača ovca posebna sorta,  ktere
divjega očeta več ne poznamo, ali pa da izvira od muflona
ali od sibirskega  ali afrikanskega argali-ta,  natoroznanci
še niso prav do konca dognali. Nam živinorejcem pa za to tudi
ni dosti mar.

Ovca v prostem stanu se plemeni na pozno jesen, je čez
5 mesecev (21 do 22 tednov) breja in rodi navadno eno jagnje.

Kar zobe  tiče, jih ima, kakor goveja živina, in tudi
sprednje mlečnikc spreminja v stanovitne, kakor una; drugi ali
stanovitni  sprednji zobjč so podobni lopaticam,  in tako
vidimo, da ovca v 2. letu ima dvoje  lopatic, v 3. letu čve-
tero,  v 4. letu šestero, v 5. osmero.  V 6. letu ima popol¬
noma vse zobe, in takrat je ovca popolnoma dorasla, v 7. letu
začneta srednika  škrbinasta prihajati, v 8. letu druga dva,
srednikom bližnja, in tako pride vsako leto vrsta na bližnja dva
vsake strani, da so v 12. letu vsi sprednji zobje že tako za nič,
da se ne plača ovce rediti čez 12. leto, čeravno moro 20 let
stara postati.

Kako se starost  ovac po zobeh spozna, kažejo podobe
na priloženi zadnji tabli.

Ovca ima malo krvi; nje koža jc zelo občutljiva in mno¬
gim boleznim podvržena; sploh je slaba in plaha žival, ki se
?;el6 boji bliska in treska; ni je živine, ki bi mogla tako malo
mraza in moče  strpeti, kakor ovca. Navadne bolezni ov&c so
gljiste in črvi,  ki se jej zaredijo v mnozih delih života.

69

A D

mm

o

Ni

Od ovčjih rodov.

Nobene domače živine ni, ki bi imela toliko razločkov
kakor ovca. Poglavitni razločki so v volni, v velikosti,
v rogovih, v repu.

Kar se tiče volne,  ločijo se ovce v take, ki imajo
1) žlahno,  2) take, ki imajo srednjo,  in 3) take, ki imajo
borno  (grobo) volno. Poleg teh so ovce, ki se redijo najbolj
zavoljo mesa.  Pa tudi na mleko  se gleda, iz kterega sir delajo.

K ovcam z žlahno volno  se štejejo spanj ske,  ki
se imenujejo Merinoške s trojnim  plemenom: eno pleme
se zove Infantado ali Negretti,  drugo pleme Elektoral
ali E skuri  al,  in tretje pleme M e ti s ali Mestice.

M erinoško  ovco glej na podobi XIII.

Besedo m er in o izpeljujejo nekteri od morja,—potem
bi se merinoške  imenovale pomorske;  drugi od me-
rino  v pomenu, kodrasto,  — po takem bi se imenovale
kodraste  itd. Te najžlahnejše ovce so srednje velikosti, po
60 do 80 funtov težke, imajo jako žlahno in gosto volno, ki je
zelo mastna,  oljnata; za tega voljo se te ovce rade opraše
in so potem umazane  videti. Naša borna ovca nima v bolj
pusti volni veliko oljnatega, tedaj se ne umaže tako lahko.

Na Spanjskem pa imajo tudi ovce z borno  volno, a te
se ne imenujejo merinos, ampak Kuro s.

Saksonci in Francozi  so si zaplodili iz Spanjskega
žlahno merinoške ovce, in ker jih oni še z večo skrlijb oprav¬
ljajo, slove saksonske  dan današnji bolj kakor španjske. Ce¬
sarica Marija Terezija  je leta 1763. tudi v naše cesarstvo
pripeljati dala teh žlahnih ovac in iz Mannersdorf-a in Hotič-a so
se zaplodile potem po Avstriji, Češkem, Marskem, Ogerskem
itd. Posebno lepo oven tega plemena veljd 3000 gold. in še več.

Na Francoskem v Rambouilletu so si iz španske
ovce Ncgretiške  za pleme zaredili tako, ki ima nekoliko manj
žlahno, dolgo volno,  pa se tudi dobro spitati  dd; ona
zraste velika in je močne  nature, zato je tudi za bolj ostre,
mrzle kraje, da ima le mastno pašo; tudi se za a / 4  ali funt
volne več nastriže od Rambouillet-ovke kakor od Negretti-ovke.
Stareja ostrižena ovca  vaga 120 funtov, neoprane volne se dobi
od nje 12 funtov; oven  vaga 180 funtov; in dd neoprane volno
18 funtov na leto in dan. — Razloček med to francozko ovco
in izvirno španjsko je tedaj posebno ta, da Rambouillet-ovka
zraste veča,  je tedaj zarad mesa  prav dobra, pa vendar daje
tudi precej žlahno  volno. Zato je"še zmirom nekaka pravda
med ovčerejci, kajti nekteri to ovco zelo čislajo, drugi pa ne pri¬
trdijo temu po vse. — Podoba XIV. kaže jagnje Rambouillet-
ske  ovce.

70

Ovdc z manj ali bolj borno (grobo) volno je več rodov:

Navadna ali nemška ovca,  bela pa tudi črna, 60
do 80 funtov težka; volne daje po 2 do 4 funte.

Resica ali Lineburška  ovca, ima sivo, rujavo ali
črno borno volno; je najmanjša in živi na Lineburški planjavi
od resice (resja).

Angležka  ovca, z dolgo, srednjo in kratko volno; med
temi slovi Bakvelova  ovca, ki nima  rogov, je kratkih rog,
ima malo volne, ki pa je svitla kot svila; med vsemi ovcami
se ta da najbolje spitati; ovni se spitajo do 120 funtov in dajo
do 24 funtov loja.

Ogerska  ovca (cakelj)  ima borno ali zel6 dolgo
volno, da visi do tal; (poglej podobo XVI.).

Ogerske, kakor valaške ovce imajo te-le lastnosti: narave
so bolj vtrjene in vlažno vreme in mokra paša jim tolikanj ne
škoduje; v klaji niso zbirčne, imajo obilnejše in bolje mesi), se
bolje vpitati dajo, pa tudi mleka se od teh ov&c obilno namolze.
Ako se jim pridno in dobro streže, storijo dostikrat po dvoje
jagnjet. Volna je dolga in groba, iz nje se narejajo koci,
konjska odeja in najgrobejše kmečko sukno (darovec). Iz kož
si narejajo ogerski kmetje svojo najljubšo obleko „bunda“ ime¬
novano, ki jih varuj.e mraza in mnogih drugih škodljivih vre¬
menskih vplivov. Ogerske in valaške ovce niso tedaj tako ma¬
lovredne živali, kakor to nekteri, posebno tako imenovani pri¬
vrženci merinoških ovac, krivo mislijo. Marveč mnoge skušnje
nam kažejo, kakor n. pr. v Zaladski županiji, kjer se iz mleka
teh živali izvrsten sir nareja, da gospodarjem povžitek na klaji
in paši z volno in sirom obilno povračujejo.

Kakor se je iz vseh dosedanjih skušenj pokazalo, potre¬
buje dorasla ovca, ki ima 60 funtov žive teže, za vsak dan,
da se preživi, dva funta send ali pa kake druge seno name-
stivne klaje. Po tem takem znese klaja, ki jo ena ovca čez
dan potrebuje, ako se s pravilno vrednostjo sena primeri, ‘/30
ali 3% % žive teže. Pri doječih ovcah znese vsakdanja klaja
3 2 /„ odstotkov prave vrednosti sena, pri brejih ovcah v zadnjem
mesecu pa tudi ravno toliko.

Za vsako čredo, ki šteje okoli 400 ovac, treba je enega
pastirja. Ako se tedaj vzame, da se na Ogerskem in sosednjih
deželah v vsem skupaj 17 milijonov ovac nahaja, moralo bi se
po tem takem blizo 42.500 ljudi z izrejo te živine ukvarjati.

Laška ali bergamoška, je naj veča,  pa nima
rogov, ima srednjo in dolgo volno in je zelo rodovitna.

Jezerska ovca  (Seelanderschaf) na Koroškem,

Trebiš k a ovca  (Tarviserschaf) tudi na Koroškem;
obe te ovci kažete po svoji> podobi, da ste se zaplodile po b e r-

71

gamoški  (laški). Naj ju popišemo bolj na drobno, ker po¬
sebno po njih skušamo zdaj zboljšati  naš domači rod.

Z Jezerskimi in Trbiškimi  ovcami (ovni) zbolj¬
šamo in požlahnimo naše domače, malovredne ovce najbolje
in gotovo. Zato treba, da se prav dobro seznanimo z ovcami
obojnega tega koroškega plemena.

Jezerska inTrbiška  ovca izvirate s planin  tistega
neprevročega okraja laškega, ki se Bergamo  imenuje in kjer
redijo lepe ovce, ki se Bergamoške ovce  imenujejo. Kako
pa so prišle v Trbiž  (Tarvis) in Jezero  na Koroško, ki se
tii meji z deželo kranjsko, to ni natanko znano. Pisatelj Komers
misli, da so iz Bergama prišle v M e r a n na Tirolsko in odtod
na Koroško; mogoče je to; al od druge strani pa je tudi ver¬
jetno, da so iz Bergama  prišle naravnost čez Potablo in
N a b o r e t (Malborget), v Ugovice, Žabnico, Trbiž
in potem dalje tudi na Jezero.

Čeravno so nekteri razločki med Trbiško in Je¬
zersko  ovco, kaže nam vendar vsa podoba njuna, da obč
izvirate iz enega  prvotnega rodu Bergamoškega,  ki se
je nekoliko le predrugačil po krajih,  v ktere so prišle te
ovce, ter se ondi nekoliko premenile po obnebji in paši teh kra¬
jev, kjer bivajo že mnogo mnogo let.

Jezerska in Trbiška  ovca ste si v tem podobni, da
obe ste velike, da se dobro spitati  daste, in da imate, če
tudi ne prav fino volno, vendar lepšo volno  kakor vse naše
domače, (plačuje se cent od 75 do 90 gold.); se ve, da se ce¬
nijo tudi zarad mleka.

Ker ste Jezerska in Trbiška ovca enega rodu, zato smo
dali le eno tako ovco narisati, ki jo vidimo lia podobi XV. pod
imenom „T r b i š k a (Jezerska)  ovca". Im6 „Trbiška“ smo
postavili naprej, ker bolj izpognjeni nos in črne veče ma-
roge  očesne in ušesne so bolj znamenja Trbiške  ovce kakor
Jezerske, — v vsem drugem pa ste si zelo podobne. Obč ovce
ste velike in močnega čvrste ga života,  nekteri trdijo,
da Trbiškega še čvr štej ega od Jezerskih.

Ker pa smo rekli, da so vendar nekteri razločki med
Jezersko in Trbiško  ovco, povejmo zdaj, kakošni so ti
razločki.

Jezerska  ovca — in o tem so skušeni ovčjerejci, Stular,
Kilar, Seitner edinih misli — je hčerka tacih visokogoratih pla¬
nin, kjer zavolj drevja, ki senco dela in je bolj hladno, raste
bolj visoka trava.  Zato je za planine s tako travo Jezer¬
ska  ovca za pleme najbolj pripravna-; ondi dobiva na paši več
živeža, kterega potrebuje, in bolj hladno  jej je; napasi, kjer
le kratka, slaba  travica raste in jo velika vročina  pre-
pelca, se Jezerska ovca ne sponaša dobro, marveč hira. Zato

72

i

trdita g. Seitner na Savi  in g. Legat v Lescah na Goren-
s k e m,  da v ondašnjih gorenskih planinah, kjer kratka, slaba,
medla trava raste, nimajo radi  Jezerskih ovžc, ki več živeža
potrebujejo, in da raji špogajo Trbiške,  ki so zadovoljne s
slabejo  pašo, so trdnega  zdravja, ki kljubuje tudi sla¬
bemu vremenu in viharjem. — Od druge strani pa Jezersko
ovco  hvalijo po lastnih skušnjah g. Trpinec v Fužinah pod
Ljubljano, dr. Orel v Ljubljani in pl. Garzaroli v Postojni, in
vendar niti v Ljubljani niti v Postojni in na Krasu ni ne pod¬
nebje ne trava takošna, kakoršno imajo Jezerske  ovce do m d.

Po takem tedaj mislimo, da ni treba na pretanko sitice
devati tega: ali si izberemo Jezersko ali Trbiško  ovco;
obe ste posebne hvale vredni  za naše kraje, in se vč,
da bolje se bo obnašala Jezerska  ovca ondi, kjer visoka,
dobra trava raste in ovca ne trpi hude vročine, — Trbiška
pa je zadovoljna s slabejo klajo in tudi več vročine ali sicer
slabega, vremena strpi. Obe te ovci imate tudi veliko lepšo
volno kakor naše domače borne ovce, vendar je volna Jezer¬
ske  ovce še nekoliko lepša in tudi njeno meso je bolj okusno.

G. Štular, čegar Jezerske  ovce so celo v Parižki  raz¬
stavi pred nekimi leti pohvaljene bile, nam je naznanil o svojih
Jezerskih ovcah to-le:

Živa ovca vaga 100 do 120 funtov, koštrun 110 do 130
funtov. Volne mu daje ovca, dvakrat strižena, na leto vsaj 2
funta in pol, po 70 kraje., stori to 1 gold. 75 kr.; na 6 gold.
60 kr. pa ceni jagnjeta, tedaj v  pravi, da mu ena ovca donaša na
leto in dan 8 gold. 35 kr. Čez jAmo  potrebuje počez 4 cente
sena. „Po mojih skušnjah, pravi g. Štular, so take ovce gospodarju
najkoristnejša živina.“ — Strižejo  jih navadno dvakrat  pa
tudi trikrat  na leto: meseca januarija (prosenca), maja in
septembra (kimovca). Mlade  ima ovca navadno dvakrat v letu,
namreč maja in septembra meseca; mnogokrat imajo dvojčeke.

O Trbiški  ovci nam piše g. Solmajer to-le: Trbiška
ovca, navadno trikrat strižena, d J 3 funte volne; jagnje odsta¬
vijo čez 5 tednov; ovco molzejo potem 3 mesece, najmanj da
na dan 1 maslec mastnega mleka. Če pa se ovca molze, nareja
manj volne. Med Trbiškimi ovcami so najbolje mlekarice tiste,
ktere imajo kratka  ušesa. Če niso na paši, mora se ovcam
pokladati le sladko seno; ovnom se dodaja nekoliko ovsa. Da
ovcam in ovnom tekne s o 1, to je starodavna skušnja; vsak teden
enkrat se jim dd soli lizati. — Oven ne sme v cedi biti; le od
sv. Mihela naprej ga 17 do 20 dni ponoči  spustijo v hlev
med ovce; podnevi ga sopet prestavijo. Po takem pridejo jag¬
njeta sušca meseca na svet. —

Vse to smo povzeli iz gotovih skušenj, ki nam kažejo, da
se naša domača ovčjereja more močno povzdigniti po tem, da

73

Jezerske in Trbiške ovce vpeljemo v našo deželo. Kupu¬
jejo se na Jezeru in v Ugovicah  (poleg Trbiža) najbolje v
začetku septembra  (kimovca) meseca: Trbiški  posebno
lepi 1 do 2 leti stari ovni po 12 do 20 gold., ovce od 7 do
10 gold. Jezerske  se večidel na funt žive teže prodajajo in
sicer funt po 10 kr.

G u i n e j s k a ovca  je velika, ima dolg rep, ima dlako
namesto volne.

Perzijska in kinežka  ovca imate kepo masti na-
mestu^repa.

Se več druzih rodov je, pa za nas nimajo ne ti ne uni
nobene važnosti.

0 plemenitvi ovac.

Ovce v prostem stanu prskajo jeseni,  in to trpi 24 do
48 ur; ta čas se ne sme zamuditi, da ovca pride k ovnu.

Kteri letni  čas  pa naj se puščajo ovce po plemenu?
in kdaj  je bolje? — Dolga pravda med živinorejci je bila
zavoljo tega; sedaj pa je gotovo, da je najbolje, da se po ple¬
menu puščajo meseca decembra  (grudna), ker potem pridejo
jagnjeta spomladi  na svet; spomladi morejo kmalu na pašo
iti in takrat raste žlahna trava, ki jim najbolje tekne. V tacih
krajih pa, kjer je spomlad kasneja,  naj se plemenijo še le
meseca januarija ali svečana.

V čedah bode naj plemenjenje v 8 do 9 tednih končano.

V tem času se šteje na mladega ovna le 25 do 30 ovdc,
na starejega pa 30 do 40. Oven  naj se loči tisti čas od čede;
najboljše je, ga k vsaki ovci posebej spustiti; vsaki dan en¬
krat  je dosti, zlasti če je še mlad.

Ovca  je za pleme še le pripravna, kadar je poldrugo
leto ali 2 leti stara.

Na Spanj  s kem  jih spuščajo še le v 3. letu zato, ker le

E  o preteklem drugem  letu se ve pri ovci: ali ni vrtoglav-
a,  to je, ali nima nagnjenja do tiste ovcam z el 6 nevarne bo¬
lezni, ki se v rt o glavno  st  imenuje in pri kteri se črv za¬
redi v možganih.

Do 12. leta so ovce pripravne za pleme.

Oven  pa naj skakati začne, kadar je 2 leti dopolnil, tedaj
v 3. letu; za pleme je do 12. leta.

Ce želi gospodar ovac si prirediti z žlahno volno,  naj
gleda 1) da si ovca in oven nista  v letih, velikosti in volni
preveč navskriž; 2) ovni z redko, dolgo in tanko volno naj se
nikar ne pripuščajo, ker pri mladih od tacega ovna se volna
rada ,,cvirna“; 3) nikar naj se ne spuščajo preveliki in predebeli
ovni; 4) pred 3. letom ne spuščaj nikoli ovna po plemenu.

74

Če si gospodar izbira jagnjeta  za pleme ,  naj ve to,
da dolga in tanka ušesa  pri jagnjetih so znamenja
žlahne volne, — gola  ušesa znamenje redke, zelo obraščena
pa goste volne.

Reja jagnjet.

Jagnje naj sesa 3 do 4 mesece, a že čez 14 dni naj se
vadi lahko prebavljive klaje, to je, otrobov, kratke, sladke
mrve itd.

Dokler jagnjeta še sesajo, naj se, kadar so 8 do 10 ted¬
nov stara,  kopijo (režejo). Tem kakor tudi mladim ovcam
se odsekajo repi,  da volne tam ne osirajo.

Kadar so jagnjeta odstavljena  bila, naj se puste po¬
leti na suh in solnčen  pašnik, pozimi  pa denejo v hlev,
v kterem je 10 do 12 stopinj gorkote; kakor hlev ne sme tako
vroč biti, da bi toplota v njem presegla 12 stopinj po Romir-
jevem gorkomeru, tako tudi ne sme nikoli v njem tako mrzlo
biti, da bi gorkomer padel več stopinj pod 12.

Za 8 jagnjet se šteje prostora 36 štirjaških črevljev; z
mrvo in slamo naj bodo obilno oskrbljene.

Kadar so jagnjeta leto  stara, morajo se ovni od ovac lo¬
čiti in za vsako živinče v hlevu prostora od 6 štirjaških črevljev
odločiti.

Po gotovih skušnjah je potrjeno, da ena ovca srednje ve¬
likosti ali 60 funtov težka potrebuje na dan 2 funta dobre
mrve;  če se jim poklada frišna trava, detelja, grahorica,
potrebuje pa eno živinče 10 funtov take klaje. V Rohsburgu
na Saksonskem rede ovce v hlevu  samo z deteljo,  po 8 do
10 funtov na dan. V obče se more reči, da 10 srednjih
o v d, c potrebuje toliko klaje kot eno srednje govedo.

Kaj pa je bolje: ovce imeti na paši ali v hlevu  jih
rediti ?

Marska kmetijska družba je o tem po mnozih skušnjah
tako-le razsodila:

Paša  je za ovce najbolja in tudi najbolji kup stane; —
kdor je prisiljen ovce v hlevu rediti, naj jim daje frišne detelje
(navadne štajarske, nemške ali turške), grahore, trave, zraven
pa nekoliko suhe klaje; — če ie dalje časa deževno vreme,
naj se jim daje le mrva  (seno); jagnjeta  v hlevu rejena po¬
stanejo veliko močnejša kakor na paši, in koštruni se spitajo
tako, da se morejo koj zaklati; — pri reji v hlevu  se pri 10
ovcah za 6 funtov volne več dobi, — volna  pa je na paši
lepša;  — od ene ovce v hlevi rejene se dobi 2 do 3 cente
g n o j & več, kakor če hodi na pašo,

75

če pa hodijo ovce na pašo,  treba je vedeti, da mora biti
pašnik popolnoma suh;  na le nekoliko močvirni  paši se
mahoma zapasejo in zbolijo ali celd počepajo; na pašniku mora
biti nekoliko drevja  zasajenega, da ob liudi vročini jih ne
prepeka solnce,  ki jim je zelo škodljivo; — dokler je rosa,
ovca ne smč na pašo; — če se puste ovce čez strnišče ali de¬
telj išča, morajo se hitro  čez gnati in popred se jim mora suhe
klaje dati; — če so ovce daleč od doma na paši, se jim mo¬
rajo napraviti šupe, da se ustavijo ob deževji pod streho; — po
potih, kjer je navadno veliko prahu,  naj se nikar ne ženejo
na pašo, kajti prah, moča, vročina in slaba klaja  je
čvetero najhujih sovražnikov, ki žugajo ovcam nevarnost.

Kar se tiče p i i a č e, potrjujejo skušnje j:o, da potrebuje ovca
na dan 1 do 2 bokala naj čistejše  vode. Če ni voda čista,
je tudi žejna ovca pila ne bode. Najbolj jih pa žeja po detelji,
grahori, ječmenu, ovsu, bobu in krompirji; — nikar jih te¬
daj kmalu napajati  po takošni klaji, da se preveč ne na-
pijo, ker preveč  vode jim škoduje. Ovcam naj veča sovražnica
je mokrota,  zato v močvirnih krajih, o mokrih letinah in če
po neugodni klaji preveč vode pijo, bolehati začnč in cepajo.

če je, kakor smo že povedali, sol vsaki domači živini
koristna, je ovcam  zares potrebna,  da jih varuje mnogo¬
terih bolezni, ktere izvirajo iz mehkužne natore njihove. Za
jagnjeta  se računi ! do 2 funta soli na leto,  odraslim ovcam
in ovnom pa 3 do 4 funte. Poklada se jim sol tudi, da jo ližejo.

Koliko prostora potrebuje jagnje  v hlevu, smo že povedali;
za vsako odraslo živino je treb n  1 _  ° v,?v1 -’ 1L  *—^jev, za

ovce matere z jagnjeti vred pa . kr ar e

naj so tako napravljene, da si ovca s klajo ne oskruni volne.

Nastelje  se na eno ovco računi na leto najmanj pol¬
drugi  cent.

Ovce nam dajejo volno  bolj ali manj žlahno, kakor je
rod ovčji. Z veliko natančnostjo so preračunih, da žlahna  ovca
daje po čez na leto prav čedno oprane  volne 2 funta in 6
do 8 lotov; 100 funtov neoprane volne pa da 36 funtov oprane.

Če volno opirajo že na živini,  kakor je sedaj sploh
navada, 6 funtov in 5 lotov neoprane volne da 2 funta in 24
lotov oprane. Ovce z borno ali dolgo  volno pa dajejo več
volne od 4 do 10 funtov, če se dvakrat strižejo.

Svetovali so nekteri ž 1 a h n e ovce večkrat kakor enkrat
na loto striči, al skušnje so pokazale, da to ne stori dobro, ker
Veliko več tacih, ki so jih dvakrat strigli, je počepalo, in zraven

Korist ovac.

76

tega se jim mora še več klaje dajati, da se ohranijo pri moči,
ktera se jim jemlje, ako se strižejo dvakrat. Saj se tudi ptiči
le enkrat na leto mavsajo!

Nežlahne ovce se strižejo spomladi  in j e s o n i,  včasih
trikrat, pa celo vsake kvatre, tedaj štirikrat na leto.

Strižejo ž 1 a h n e ovce večidel spomladi, kadar mraz mine,
da se mehkužna žival ne prehladi.

Predno jih strižejo, jim opero  volno ali z gorko vodo ah
pa z mrzlo v potokih. Imajo za to nalašč narejene škarje, ki
gladko strižejo, da strižec pragov ne dela in da se volna vkup
clrži, kakor kožuh, kteri se po delu zvije in kodeli enako po¬
veže in hrani. Ce je človek priden, utegne 15 žlahnih ovac na
dan ostriči, nežlahnih pa še več.

Tudi ž lahne  ovce nimajo po celem životu enake volne.
Volna ni povsod enako lepa, ampak se očitno loči v trojno:
najlepša je spredej po hrbtu na vsaki strani do trebuha in na
vsaki strani vratu; — manj lepa je na zadnjih bedrih, po tre¬
buhu, po glavi in zatilniku, — najslabeja je po nogah, prsih,
pod trebuhom in po repu.

Nektere ovce imajo navado, da si volno pukajo in jo jedo;
vzroki tega so: če ovce ne dobivajo nič slame  za klajo in
tudi soli  ne; pri nekterih je pa to le grda navada (razvada).

Tudi zarad mesa  se redijo ovce. Dobra tedaj je ovca,
če tudi nima tako line volne kakor merinoška, ako je le velika
in se dobro spitati dd. In prav zarad tega se visoko cenijo
Jezerske in Trbiške ovce.

Tudi mleka nam dajejo ovce, iz kterega se dela dober sir.
Ovčje mleko je mastnejše od kravjega. Ce pa je ovca za
volno,  ni za mleko in tudi za meso ne. Nihče ne more dvema
gospodarjema služiti.

Kosmate kože  so za kožuhe, oguljene za tanko usnje
ali tanko jerhovino.

Gnoja  se pridela od ovce počez na leto le kakih 12
centov. Ovčji gnoj kakor kozji (prga  pri nas imenovan), je
močen in rodoviten in se posebno senožetim  prileže. Dobra
navada je, da ovce tam pa tam postavljajo v ograje  po seno¬
žetih in jih puščajo noč in dan, da pognoje zemljo, kjer stoj6;
na Notranjskem okoli Bistrice pravijo temu „s kožarjem gno-
jiti“ (kožar  se pravi taka ograja), na Nanosu pa neki pravijo
„ovce so v mandergi“; po nemški se pravi to „pferchen“.

77

D. O reji k6z.

Prvi ali natoroznanski del.

Natora kozja.

Tudi koza se šteje v vrsto prežvekovalcev in je z ovco v
tako bližnji žlahti, da kozel vbreji ovco; zato so natoroznanci
nekdaj kozo in ovco šteli v en razpol; novejši živinoznanci pa
so povzdignili kozo v lastni razpol.

Koza in kozel imata po dvoje (včasih tudi čvetero) kviško
in nazaj zavitih rogov, imata brado in dva podbradka, in pa
podolgasto-okrogle gobčnice. Naša domača koza izvira od tiste
rodovine, lctera živi po perzijanskih gorah in se bezoarska
koza  imenuje.

Z ovco  si je koza v tem enaka,  da ima enako število
z6b, ki pridejo in se preminjajo ravno takrat kakor pri ovcah.
Tudi plemeni se takrat in čas brejosti trpi ravno tako dolgo;
sploh živi kakor ovca.

Razločuje  se pa koza od ovce v tem, da je koza rodo-
vitniša, kajti koza navadno stori po dvoje ali troje kozličev.
Kozel je silno pohotna žival, tako, da je med dojivno živino ni
čez-nj. Koza ima več mleka, pa se ne spita tako lahko kakor
ovca, a tudi kozje mesč je manj okusno. — Koze so močnejše,
živejše in manj mehkužne od ovac, tudi žive dalje časa; med
debelo in gladko dlako ima koza kratko in mehko. — Koze
nimajo  pod očmi tistih žlebčkov in nad parklji ne tistega
podkožnega kanalčeka, kakor ovce.

Od kozjih rodov.

Razun pritlične, sirijske, g u i n e j s k e, arab¬
ske  ali z g o r n j o - e g i p t o v s k e koze sta še posebno dva
rodova, ki prekosita zavolj ž 1 a h n e dlake vse druge, namreč:
angorski in kašemirski  (tibetanski).

Angorska  koza se nahaja v Levanti, posebno okoli
mesta, ki se imenuje A n g o r a ; ona je vfeča pa krajša od navadne;
ušesa ima dolga in pobešena, rogovi njeni so bolj plošnjati; dlaka
je 8 do 9 palcev dolga, kodrasta, bela  kot sneg, s vitla ib
ž 1 a h n a kakor svila.

78'

K a s e m i r s k a ali tibetanska živi v visocih gorah ju-
trove Indije; njena dlaka j e tako žlahna kakor svila, zato v Ka-
šemiru in Tibetu  narejajo mnogo žlahno blago iz nje;
odtod ime te koze.

Drugi ali živinorejni del.

0 plemenjenji koz.

Koze se plemene v jeseni, večidel meseca oktobra in listo-
pada. Starodavni Slovenci so se menda veliko pečali z ovčjo
rejo ter ravnali mnogo koz, da so celo mesecu oktobru,  ko
koze najbolj prskajo, ime dali ko z op r s k. Mladi pridejo po¬
tem meseca sušca na svet.

Do 14. leta je koza za pleme; vendar rabijo koze navadno
v ta namen le do 7., kozle pa do 3. leta. Kozliči za pleme od¬
ločeni se puste 6 tednov sesati, sicer pa le po 3 tedne.

0 reji in strežbi.

Klaja je za koze zelo enaka kakor za ovce; le da listje
in brstje in mlade veje grmovja in drevja zelo rade mulijo pa
tudi kožo mladega drevja objedajo, — zato so silno škod¬
ljive  mladi h o s t i, in za tega voljo so tudi po postavi
prepovedane  v gozdih z mladim zarodom drevja. Pasejo
se po strmih bregovih in dolinah, pozimi pa jed6 mrvo, slamo,
zelstvo in korenstvo, najraje pa žito. Sol imajo tudi kaj rade
in jim dobro tekne.

Na eno kozo se računi 4 funte mrve na dan; 4 do 5 koz
se dd rediti namestu ene krave. Pozimi naj se jim zraven mrve
daje hrodelj, to je, listje jesenovo, jelševo, topolovo in druzega
drevja, zakaj čem večkrat se kozam preminja ldaja, tem bolje
se počutijo. Pomij se ne dotakne koza, ako ni bila že od mla¬
dega na-nje vajena.

Prostora  v hlevu potrebujejo koze toliko kakor ovce.
Hlev za koze mora biti pa posebno suh in ne prevroč, ako ho¬
češ od njih lepo, mehko dlako dobivati.

Korist koz.

Nobena žival ne donašav  primeri s tem, kar za
živež potrebuje, gospodarju toliko dobička kakor
koza.

79

Koristne so koze:

1) zavolj ko z lic e v, kteri se mesarjem lahko prodajajo,
ker njih mes6 je prav dobro in zdravo;

2) zavolj m loka;  sploh se more reči, da koza da na leto
okoli 350  bokalov mleka, tedaj 3 koze toliko kakor srednja
krava. Ker pa se namestu ene krave lahko redi 5 koz,
je dobiček očiten. Mleko je za sir prav dobro;

3) zavolj m e s a. Meso kozličje je dobro in okusno, kakor
smo že rekli; pa tudi kozlovemu mesu se more vzeti tisti
zoperni kozlovski okus, če se kozli ne pitajo in ne koljejo
takrat, kadar najbolj smrde, to je, ne na pozno jesen
kadar pr skaj  o,  — ampak spomladi.  Če se tudi
rezani  kozli v jeseni pitajo, vendar le smrde ta čas;

4) zavoljo kož,  ki so zelo obrajtane, ker se dela žlahno
usnje iz njih, k o r d o v a n s k o imenovano zato, ker iz-
prvega so le na Spanjskem v mestu Kordovanu  znali
umetnost, iz kozjih kož žlahno usnje strojiti;

5) zavolj volne,  če je koza žlahnega angorskega ali tibe¬
tanskega rodu;

6) zavoljo gnoja;  če so koze skoz 6 mesecev v hlevu, na¬
redi vsaka okoli 12 do 16 centov prhkega gnoja, — na
paši pa 6 do 8 centov, tedaj se računi, da od ene koze
pride na leto 18 do 24 centov gnoja, ki se kakor ovčji
posebno prileže senožetim.

80

E. O reji presičev.
Prvi ali natoroznanski del.

Natora presičev.

Prešič spada v vrsto tiste dojivne živine, ki ima po več
parkljev,  ali po novejši zvrstbi v vrsto živine z debelo
kožo.  Prešič ima 4 parklje na vsaki nogi, vendar dva zadnja
sta tako kratka, da se ne dotikujeta popolnoma tal. Glava mu
ie dolga, nosnice tudi dolge in ozke, zato se prešič hitreje
kakor vsaka druga domača živina zaduši,  ako mu
nos zateče; konec nosa je rivec,  s kterim rije po zemlji, da
si zlasti v divjem stanu išče črvov in druzega živeža. Zob ima
sprednjih 10 do 14, tesla 4, kočnikov 24 do 28. Koža mu je
debela s ščetinjami; koža ga rada srbi, zategavoljo se rad valja

( )0  mlaki in luži, ne pa iz gole nesnažnosti. Želodec ima maj-
len, ki je zeld človeškemu podoben; požrešen je prešič neizre¬
čeno; on snč vse, kar koli dobi, mnogovrstne sadeže, korenike,
travo, črve in kakoršni koli mrčes, polže, mrho, cel6 človeško
in živinsko blato. Prešič ima rad gorko.

Svinje  se bukajo, kadar so 8 ali 9 mesecev stare, na¬
vadno listopada ali grudna  meseca. Svinja je 4 mesece
breja  in rodi po 6, 10 do 14 in še več mladih, kteri sesajo 6
do 8 tednov. Mlado prasč prinese že na svet drugi in tretji
kočnik, vsa 4 tesla. V 5. letu ima vse stanovitne zobe, tedaj
doraste prešič v 5. letu. Kadar se stara, prihajajo sprednji
zobje tum p as ti, tesla pa daljša  in bolj zakrivljena  — po¬
tem se nekoliko določuje starost presičev. 20 let morejo sicer
doživeti, vendar za rabo niso dalje kakor do 12. leta; pozneje
je mesd bolj trdo in manj okusno.

0 prešičjih rodovih.

Iz začetka so vsi prešiči divji bili; iz divjih mrjascev in
svinj so se pa po različnih deželah zaplodili različni rodovi.

Srbsko-ogerski  rod  (glej podobo XVII.) se nahaja v
Srbiji, Bosni, Moldavi in Valahiji, na Ogerskem, Hrvaškem in
v Slavoniji. Ta rod je še zeld obdržal postavo divjega prešiča,
kajti stegnjenega života je, precej kratkih nog in sive farbe;
večidel ima kodraste ščetine; obličja je bolj divjega. Srbsko-

81

ogerski prešič je za tega voljo zel6 obrajtan, ker se prav rad
spitati  da; v 2. letu pitan se ob kratkem času spita do 3 ali
4 cente; slanine (Špeha) ima zelo na debelo, ki je sicer nekako
mehka, pa zelo okusna.

Na Ogerskem  v vesprimski županiji je velik gorat
gozd, ki se imenuje Bakonjski gozd.  V tem gozdu se re¬
dijo prešiči, ki so znani pod imenom Bakonjski  h prešičev;
prav podobni so divjemu  prešiču, kajti divji so, močni, de¬
belih kosti in tako trdne natore, da jim ne škoduje nobeno
vreme, — zato se pasejo po gozdu in planinah. Z dvema letoma
dorastejo popolnoma, in dado prav okusno mes6 in precej dobre
jedrnate slanine. Rodovitni niso. Sila veliko se jih proda v naše
cesarstvo; ker se jim pa grozno veliko  mora jesti dati, da se
odebelijo, zato niso za pleme toliko hvale vredni kakor, na priliko
angležki,  ki so ravno zato tako izvrstno dobri, ker do ma¬
lega vse, kar se jim poklada, obrnejo v mes6 in mast.

Angležki  prešič je prvak vseh prešičev.

Angležki  žlahni prešiči so narej eni iz a z i j a t s k i h (ja-
panežkih) in laških (napolitanskih), ktere so plemenih z navad¬
nimi domačimi. Pred letom 1862. se še ni veliko slišalo od an¬
gležki  h prešičev; zdaj pa so tako na glasu, da jih jemljejo
po vsej Evropi za pleme, da ž njimi zboljšajo domači
rod.  Angleži so sploh mojstri v živinoreji. Z umnostjo in
stanovitnostjo  v tem, česar se lotijo, so dosegli tudi to, da
živinorejci družili dežel kupujejo njihovo blago.

Angležki prešiči so izvrstni zarad m e s 4, še bolj pa zarad
slanine  (Špeha), v ktero se v kratkem spitati dado.

Za nas najvažnejša plemena velikega  angležkega rodu
so: Yor k sirski, Ese k si in Suffolkci.

Prešiči iz Y orle š ir-a  so beli, imajo majhena, špičasta
ušesa, okrogel in stegnjen život, ščetinj imajo malo, so tedaj bolj
goli, zato so pa tudi občutljivi za mrzlo in deževno vreme
in veliko jih pogine mladih. Pičo (krmo), ki jo povžijejo, dobro
podelajo v mes6 in mast, al pozno dorastejo, tako, da še le v
3. letu se dobro spitajo, takrat pa tudi do 8 centov. Za naše
kraje zavolj mehke svoje nature niso.

Prešiči iz E s ek-s  a so črno-sivi in goli, ušesa imajo čudo
tanka, kviško stoječa, drobne noge; mesč njihovo je prav okusno;
zelo rodovitni so in povžito pičo dobro podelajo v meso in mast;
eno leto stari vagajo že 3 cente. Al že bolj mehkužni  so
kakor Yorkširci, zato za naše kraje niso.

Za naše  kraje so tisti angležki ,prešiči večega  plemena
najbolj priporočati, ki so v okolici Suffolk  domfi in se zato
Suffolkci  imenujejo. Te prešiče je začela naša kmetijska
družba nakupovati, da se zaplode po deželi in se po njih
zboljša domači rod.

živinoreja.

6

82

Suffolkci, ki jih kaže podoba XVIII., so beli, ščetinasti,
precej dolge glave in velicih, spred pobeSenih ušes; imenitni so
posebno zato, ker se 1) dado silno odebeliti (spitati) in sicer
tako, da nekteri v 3. letu že 8 centov in še več vagajo, 2) da
vse, kar se jim za živež poklada, do zadnjega cemperca obrnejo
v slanino (Špeh) in meso, 3) da so trdni in ne zbirčni priklaji,
in 4) da so svinje zelo rodovitne. Za popolno spitanje pa po¬
trebujejo več časa in obilne  klaje; zato mora gospodar, ki
hoče več tacih prascev spitati, z obilno klajo oskrbljen biti.

Ni ga boljega pomočka  zboljšati našo domačo svinjsko
rejo, kakor je ta, da si premožen gospodar omisli angležkega
mrjasca. Če tudi je veliko draži, splača se kmalu zato, ker z
enako mero  klaje in v enakem času  po angležkem
mrjascu narejeni prešiči 25 odstotkov več mesa in slanine za-
rede. Pri 2 prascih, ki sta po 2 centa težka, ima tedaj gospodar
najmanj za 1 cent dobička več, to je v denarjih najmanj 25gold.

Ker pa si — tako piše v tej svinjereji skušeni g. Feuser
— manjši limet ne more lahko kupiti drazega mrjasca, naj več
gospodarjev skupaj  si omisli enega. Če tudi 10—12 tednov
star mrjasček velja 30 gold., kedar je za pleme (s 3 / 4  do 1 leta)
pripraven pa velja 70 do 100 gold., se ta denar vendar izplača,
da je svinja le nekoliko mladih vrgla, ker vsako tako prase je
med brati vsaj 5 gold. več vredno kakor drugo navadno prase.
To pa soseski, v kteri se leto in dan le 400 tacih praset rodi,
vrže že 2000 gold. — in zato je le enega  mrjasca treba, kajti
40 svinjam zadostuje en mrjasec.

Gosp. Feuser je preračunil, da celo naše cesarstvo, ki
šteje okoli 8 milijonov prešičev, bi si s plemenjenjem angležkih
prešičev lahko 40 milijonov gold. več premoženja pridobilo, po
takem tedaj Kranjska naša dežela, ki šteje blizo 100.000 pre¬
šičev, blizo 1 milijon gold. več.

Pri reji je pa na to skrbno gledati, da taki  mrjasci in
take svinje, ki smo jih dobili s tem, da smo angležkega mrjasca
plemenih z domačo svinjo, se ne smejo  za pleme obdržati,
kajti taka pomešana  živina ni več tako rodovitna in se tudi
ne d4 več tako spitati. Treba tedaj, da se na n a v a d n o do¬
mačo  svinjo vselej spušča le pravi angležki mrjasec.

Naj mimogred.6 omenimo še, da na Angležkem  med
prešiči srednje  velikosti slovi: Berkširski  rod, črn ali
šekast, zelo ščetinast, prav trdne nature  in zato v go¬
ratih krajih  za pleme izvrsten; dobro meso in posebno
dobro, jedrnato slanino; — med prešiči m aj h enimi  pa je
najbolj imeniten Windsorski  rod; še mladi se dado dobro
spitati, al čez 2 centa je ne prineso, tudi masti imajo malo.

Ko smo tako našim živinorejcem popisali n a j i m e n i t-
nejše  angležke rodove, naj jim koj zdaj povemo, kako  rav¬
nati s temi prešiči.

83

Po plemenu naj se spuščajo mrjasci, kedar so blizo eno
leto  stari; potem so do 4. leta za pleme ugodni. O 4. letu se
režejo in potem spitajo. Svinje imajo od 2. do 6. leta najbolje
mladiče.

Kdor si hoče čisto pleme obdržati, mora za pleme zmirom
imeti mrjasca istega plemena,  pa ne  od ene rodovine,
kajti napačno bi ravnal, kdor bi očeta spuščal k hčeri ali sina
k svoji materi; slabo je tudi, če bi se praseta ene matere med
seboj plemenila.

Za pleme  naj se ohranijo najlepši mladiči; svinjica naj
ima vsaj najmanj 10 sescev. — Bukanje svinje traja 36 do 48
ur; navadna brejost traja 3 mesece, 3 tedne in 3 dni. — Krma
se jej daje navadna, le da se iz začetka vsak dan pridd pol
funta rženih otrobov ali četrt funta lanenih preš, potem paunih
en funt, teh pa pol funta.

Materno mleko je tudi mladim prva in najbolja hrana. Da
se navadijo sami žreti, naj se čez 14 dni postavijo v posebno
ograjo ter jim večkrat na dan daje skleda kuhanega sladkega
mleka z nekoliko kosčeki belega kruha.

Odstavljena praseta se krmijo s posnetim mlekom, pa se
jim na dan še d& 4 lote ječmena ali ovsa. Ako jih driska
žene, naj se jim da nekoliko zmlete krede.

Mrjasčeki 7 mesecev stari se režejo, ako jih gospodar ne
obdrži za pleme.

Ko so 5 mesecev stari, smejo na pašo iti.

Svinjska hrana  je različna. Zmleti ječmen  je za
mlade in stare dober. — Oves  zmlet in v redko juho (župo)
skuhan, je najbolja hrana mladim. Laneno seme in ajda
sta izvrstna hrana za plemenno in pitavno živino; obd. se v
moko zmleta potreseta na hrano. Med otrobi so ajdovi  naj-
bolji, za njimi pšenični, najteže prebavljivi so rženi. Želod

f ’’n je izvrstna hrana. Friš  na  klaja jim dobro tekne. —
rompir  je med korenstvom najbolji, repa in buče  so
manj vredne.

Sol jim v starosti od pol leta do enega leta po četrt
do pol lota  na dan dobro tekne; al nobeni živini ni tako
nevarno, če se jej preveč soli da, kakor prešičem.

Poljski rod,  doma na Poljskem in v Galiciji, ima hrbet
bolj ozek, daljo glavo in vrat, gladke šetine umazano-bele ali
sive farbe, zavihan rep. Poljski rod je velik, posebno rad je, je
trdne natore, slanina njegova je čvrsta (jedrčasta).

Francozki rod seje  zaplodil "tudi po Laškem,  zato
sta si ta dva rodova zelo enaka, sta velika in stegnjena, imata
ozko glavo z dolgim rivcem, in dolga, pobešena ušesa; barve
so črne. Pri nas imenujejo laški  rod tudi padvanski, in

6 *

84

verjetno je, da naši domači  prešiči so mešanica ogerskih
(hrvaških) in padvanskih. Lastnost tega rodu je, da sicer po¬
časi raste, v 2. in 3. letu se pa spita od 4 do 8 centov.

Kitajski rod,  ki se je že tudi tam pa tam, toda le
redko po naših deželah zaplodil, se loči od vseh druzih, da je
sila majhen in tako kratkih nog, da se s trebuhom
skor po zemlji plazi;  glavo ima majheno, rivec sila kratek,
ušesa špičasta in kviško stoječa; vrat mu je pa debelji in moč-
neji kakor pri vseh druzih rodovih; po hrbtu je večidel
gol,  rep ima kratek. Ker je kitajski rod sila majhen, tedaj
tudi spitan ne vaga lahko čez 2 centa; svinja je pa tako rodo¬
vitna, da stori od 10 do 24 mladih na enkrat.

Drugi ali živinorejni del.

0 plemenjenji prešičev.

Kakošno mlado  p r a s e naj si gospodar ohrani za
pleme ?

Tako-le: Praše naj hode vesele, žive natore, bi¬
strega očesa, širocih prs, stegnjenega života, ši-
rocega križa, široko saksebi stoječih nog, in rad
naj žre.  Razen tega naj je mati njegova rodovitna,  in če
je mlado prase svinjica, naj se gleda na to, da ima najmanj
10 sescev, kajti po sescih se rado ravnd število mladih; mlado
ostane ves čas pri tistem sescu, ki si ga je izprva odbralo. Ko¬
likor ima svinja mladih čez število sescev, toliko jih nima
prostora na maternih prsih.

Domače svinje se bukajo že mnogokrat v 3. ali 4. mesecu;
ali takrat jih puščati po plemenu, spačijo ves rod. Svinje
majhene  sorte naj se ne puščajo pred 8, in velike  ne pred
10 meseci, ■— saj tudi divje  svinje se ne bukajo pred, in
umen gospodar mora gledati na to, kar dela natora.

Domače svinje se bukajo vsaki letni čas,  in 3 do 4
tedne potem, ko so vrgle, bukajo se iznova. Al ravni naj go¬
spodar tako, da mladi pridejo o gorkejem letnem času  na
svet. Če ravni gospodar po vodilih natore in pusti svinjo k
merjascu meseca grudna  (decembra), stori starka mlade me¬
seca aprila,  in konec majnika ali rožnika  se more svinja
sopet ubrejiti, in ima vdrugič mlade konec septembra  ali v
začetku oktobra  (kozoprska).

če se praseta lahko prodajajo, se splača gospodarju, ako
skrbi za gorak svinjak,  da tudi pozimi  starka mlade ima.
V tacih okoliščinah more svinja v 2 letih 5 kr at vreči.

85

Prvikrat ima svinja navadno le 5 ali 6 mladih, potem pa
se množi število njih od 8 do 12 in še čez, kakor je pleme.
Od 3. do 7. leta je svinja najbolj rodovitna. čez 8. leto ni
dobro svinje za pleme obdržati, čeravno je do 13. leta rodo¬
vitna, kajti pozneje se le težko spita in tudi mes6 je grobo.

Kadar je svinja storila, naj se gleda, da mladih  ne po¬
žre. Iztreba  naj se pa dovoli, ker je zelč požrešna na-njo
in jo tudi brez škode snesti sme. Kako naj se mladih  pri¬
vadi svinja, ako jih ne pusti sesati, smo povedali že na strani
10., kjer smo rekli, da je dobro, da se mlado živinče s pivo
(olomj ali žganjem po životu namaže, starka pa tudi ravno
tako okoli gobca, da se tako rekoč duh med njima zenaci.

Že v malo dneh začno mladi s starko vred jesti in se
tedaj zgodaj privadijo druge piče in odvadijo maternega mleka;
brez škode se tedaj dajo s 4 tedni odstaviti.

Če pa hočeš mladega za pleme  obdržati, naj ses& 6 do
8 tednov.

Če mrjasček ni za pleme, naj se, dokler sesa ali pa 2 do
3 tedne po odstavi kopi ali reže.

Mrjasec  je za pleme še le popolnoma ugoden, kadar
je leta dorastel.

25 do 30 svinj se šteje na enega mrjasca, ako ima v enem
mesecu na-nje skakati; če pa je čas skoka čez dalji čas raz¬
širjen, mu jih tudi 50 do 60 ni preveč; le na to je paziti, da
k večemu dvakrat  na dan skoči.

K večemu do 4. leta je mrjasec za pleme pripraven.

0 reji in strežbi prešičev.

Prasci ostanejo 6 do 8 tednov pri materi, kakor smo že
rekli, in se sčasoma odstavljajo potem, ko so se navadili jesti.
Mleko, kruh, močnik itd. so njih prva jed; in že odstavljeni
tudi nekaj časa take reči večkrat na dan dobivajo, da bolj ra¬
stejo, potlej pa zelenjavo in trje reči.

Gor ko ta je prascem posebno potrebna, ker še odrasli
težko trpe mraz; toraj morajo imeti dobro nastlano posteljo,
kjer se vkup vležejo, 'da se grejejo. To pa jim je pred odstavo
še bolj potrebno.

Kakor vsaka žival, najbolj pa mlada, dobrega zraka
potrebuje, tako tudi prasci. Toraj je treba, da je snažno v
hlevu in v koritu,  kajti prasci za ležišče suh in snažen kraj
ljubijo in v mokrem ne zaspe. Tudi..sprehoda in vnanje paše
jim je treba, da zdravi ostanejo in krepko rastejo.

Odstavljeni prasci potrebujejo, kakor vse mlade živali,
večkratne in boljše paše  memo starih, da brž in bolj rastejo.

86

Bolj odrasli pa se rede, kakor stari, ali domd,, ali pa zunaj na
paši, ali pa na obojem. Dokler jih ne pitamo, je dosti, če jih
tako redimo, da ne shujšajo, ker so silno požrešni; oni jedo,
kar je, in jih je lahko rediti. 5. del pice  v primeri z njihovo
živo težo  jim je takrat zadosti.

Pri svinjski reji pa je treba v obče sledeča vodila pred
očmi imeti:

Ce svinje doma redimo, ne smejo biti vedno zaprte v
svinjaku, ampak zraven njega bodi ograjen prostor, da se včasih
sprehajajo. Tudi je dobro ako se včasih kopljejo.

Odstavljeni  prasci naj imajo poseben hlev, naj so ločeni
od matere, da jo pozabijo.

Svinjak in korita naj so snažna, in ves svinjak
bodi malo zvikšan od tal, in tako narejen, da se
mokrota oceja, da živina ni v mlaki.*)  Toraj naj se
jim tudi vsaki dan nastelje, najboljše z listjem, da leže na su¬
hem in na gorkem. Snažnost  je tudi prešičem silno potrebna.

Daje se jim jesti siratke, mleka v pomijah z otrobi in
obrezki, in vmes kakošno korenstvo itd. To se jim daje vsaki
dan zjutraj, opoldne in zvečer,  vmes pa tudi še kaka
zelenjava, salata, detelja itd. Ravno tako se jim daje trikrat
jesti, če tudi na pašo gredo, in opoldne in zvečer domu pridejo.

Ce se jim gorka jed daje, ne sme nikoli vroča  biti, ker
jim je zelo škodljiva.

Ce so svinje v gozdih v žiru,**)  ali na planinah, ali
sicer po velicih dobrih spašnjah ***) tako, da več mesecev domu
ne pridejo, treba je skrbeti, da se zvečer v kakošno ograjo za-
pro, da se ne zgube, in če je moč, da v listji in na suhem
Iežč.

Ker so svinje grozno požrešne, zato se ne smejo doma nikoli
spred oči pustiti, da v škodo ne zaidejo, ali pa v hišo ne pri¬
dejo in morebiti kakega majhenega otroka ne ogrizejo, kar se
je že večkrat zgodilo.

Pozimi  naj so svinjaki s slamo, sirkovno, koruzovno,
trstovino itd. zapaženi,  da sever in burja hleva ne premra-
zita; to svinjam hudo dene; bodo naj na gorkem, in dado se

*) Naj bi se svinjaki pač povsod tako narejali, da stoje vsaj za
čevelj visoko nad tlami,  da se seavnica iz njih lahko
odteka!

**) 30 vaganov želoda,  ki ga dobimo od 24 do 30 hrastov, ali
pa 22 vaganov žira  je zadosti za popolno spitanje prešiča v
gozdu.

***) Na pašnikih je treba jim rinke  skozi rivec vtakniti ali po-
rungelj  privezati, da zemlje, deteljišč itd. preveč ne zrijejo.

87

jim po trikrat na dan pomije, v s siratko, olupki, in kaka repa
ali drugo korenstvo vmes. Žita pa rejenim svinjam dajati je
potrata.

Da presice, ktere so breje in proti koncu zime ali v za¬
četku pomladi mlade imajo, več in krepkejšega živeža potrebu¬
jejo, to že pamet uči.

Koliko  svinj naj redi gospodar? — Toliko kolikor jih
prerediti  more, in za kolikor mu dobiček kaže. Veliki po¬
sestniki morejo več živali rediti; maiheni posestniki naj je to¬
liko rede, kolikor jim je brez škode mogoče. Dobiček  je
vendar le prvi in pravi namen živinoreje.

Če imamo majhene prasce in se dobro plača jih že od
matere prodati, jih prodajmo. Tri, štiri tedne stari so dobri za
mizo. Take je mati vpitala.

Ce hočemo pa odrasle s svojim prizadevanjem spitati,
dobro je pop red presoditi: koliko popolnoma vpitanih za boli
potrebujemo in jih vpitati moremo; potlej pa prevdariti, kaj se
lože in bolj prodi: boh ali na pol vpitano svinje? Včasi je go¬
to viši dobiček svinje na pol vpitati, ker na pol pitanje  trpi
najmanj tretji del manj časa in je toraj manj nevarnosti, in na¬
vadno hitrejša in go to viša prodaja.

Vse zdrave svinje mlade in stare se dajo na pol ali po¬
polnoma  vpitati. Lišpave svinje niso zdrave in se ne dajo
dobro vpitati.

Vendar navadno mladiče le na pol pitajo, starce pa po¬
polnoma ali na boh.  Čez tri  leta staro svinje ima trje meso
in ni več dobro napol vpitano.

Mrjasca in presico je treba prej kopiti  (rezati), predno
se pitata, ker se sicer ne dasta prav vpitati, in mrjasec ima
neprijetno, smrdljivo mesč in boh.

Če se svinje na dobri paši v gozdih, v žiru ali kjer bodi
pasejo, se večidel že na pol vpitajo ali pa še bolj, in se za
peršute precej lahko iz paše prodajo; če jih pa hočemo za boh
obrniti, treba jih je doma z žitom ali drugo dobro rejo dognati.

Kadar svinje doma pitati začnemo, jih v svinjak zapremo
in bolj poredkem iz hleva izpuščamo. Po enega ali dva v en
hlev denimo. Dobro nastlano in malo mračno bodi v hlevu, da
rajši ležijo in se tako bolj debelijo.

Od začetka  dobodo pitanci bolj r e d k o in s 1 a b e j š o jed;
počasi pa gostejšo, in proti zadnjemu  najboljšo, t. j. zrnje,
koruzo ali kaj druzega. .če se jim korenstvo daje, mora obloda
bolj moknata biti, in dovolj je morajo dobivati. Petkrat  na
dan  jim pokladati, imajo dosti.

Že ko smo govorili o reji angležkih  prešičev, smo ome¬
nili, kaj se jim poklada.

88

Prvih 6 ali 7 tednov zelč in veliko jedi, potlej pa manj,
in na zadnje celi malo.

Na pol se vpitajo v 8 do 12 tednih, popolnoma  v 15
do 18 tednih.

Nekteri s surovim  pitajo, nekteri pa s kuhanim. Ku¬
hano  je tečniše in taka jed bolj v mesi in mast gre. Zrnje
pa se prej kak dan namoči, da je tečniše. Vroča  kuha je
svinjam škodljiva.

Če bi se primerilo, da bi se z nerodnostjo kako svinje
zapitalo, treba ga je en dan ali še več postiti.

Pitati se dajo svinje vsaki čas leta; vendar je od sv.
Mihela  najbolji čas za to, ker imamo tačas že več zrelih reči,
ki jih najlože in z največim dobičkom za pitanje porabimo, in
pa ker tudi mi imamo od takrat že več časa.

Prve tedne se pitanje svinjam najbolj pozni; takrat rastejo
in se širijo, pozneje gre to bolj počasi.

Če hočemo vedeti, koliko dobička se pripita, treba je
svinje pred pitanjem stehtati, in sopet potlej, ko je dopitano;
tako se bo preumelo, koliko da je zdaj teže, in koliko je vredno,
kar se je za pitanje porabilo, in koliko da pravi dobiček znese.

Korist prešičev.

Od prešičev imamo dobro prijetno meso,  boh  za zabelo
in za druge potrebe, ščetine in kožo.

Nobena žival se tako brž in tako popolnoma ne vdebeli
od svinjeta, in razen kravjega masla ni nobena mast boljša za
zabelo, ki jo vsa ljudstva ljubijo in rabijo razen judov in mo-
hamedanov.

Tudi prešičji gnoj  se šteje v korist kmetovalcu, ki se
ga pridela skozi celi čas pitanja okoli 30 centov od enega
prešiča.

89


Kaj naj še ve gospodar, ki je živinorejec.

I. Starost živine treba mu poznati.

Po starosti se večidel vrednost živine ravnd, torej je go¬
spodarju zelo treba, vedeti, koliko je živina stara, in to se naj-
gotoviše iz zob spoznd. Na vsa druga znamenja se ne more
tako zanesti in k večemu more se iz njih spoznati, ali je živina
prav mlada ali pa prav stara; to pa ni dosti.

Govorili bomo najpred in prav na drobno o spoznavanji

starosti konjske

iz z 6b. (Glej podobe po natori nacrtane na priloženi tabli.)

Kdor se znanosti naučiti hoče, gotovo iz z6b starost konj
tudi čez 20 let spoznati in pri tem se ne motiti, kakor se mo¬
tijo drugi, kteri konju tudi na zobe gledajo, pa ne vedd, kaj
da imajo v resnici na njih gledati, ta si mora dobro v glavo
vtisniti to, kar bomo zdaj povedali. To ni težko. Da bodeš to
pa še lože umel, dali smo podobe k temu narediti. Zato le
obris podob razvij in primerjaj jih besedam.

Starost konj se prav za prav samo iz šestih sprednjih
zob spodnje čeljusti  spozna. Te zobe rez ne zobč ime¬
nujejo zato, ker živina z njimi jed prime in jo tako rekoč od¬
reže.  Na te zobe tedaj dobro pazi; v tem je vsa znanost,
starost spoznati.

Teh šest zob stori tri pare,  in sicer tako, da dva vkup
stoječa najsrednja zobova  delata en par;  ta dva zoba
se imenujeta kleščnika  zato, ker konj ž njima, kakor s kle¬
ščami, klajo zgrabi.

Tik teh dveh kleščnikov stoji na levi in na desni  strani
en zob; tadvatikklčščnikov stoječa zobova  storita
sopet en par,  in imenujeta se, ker v sredi med klčščnikoma
in krajnikoma stojita: srednjika.

90

Tik srednjih zob stoji zopet na levi in na desni strani
en zob, ki skupaj sopet en par storita, in ki se krajnika
imenujeta.

Iz teh treh parov  ali šestih zčb spodnjih čeljusti
se spozna konjska starost. Le malokdaj se ti zobje tudi na
zgornji  čeljusti gledajo.

Ker je pa, kakor smo ravno povedali, od vsacega para
en zob druzemu ves enak, zato je po takem dovolj, da se samo
trije  zobovi ogledajo: en kleščnik, en srednjik in en krajnik.

Nekoliko dalje od teh zob stoji — pa vendar navadno le
pri konjih m ozkega  spola — na vsaki strani en samec ali
jekel,  na kterega se pri starosti zčb le memo grede tudi po¬
gleda, ker na njem ni toliko ležeče, kakor na unih.

Ker smo najpoprej zobe našteli, iz kterih se starost spozna,
bodemo zdaj premembe  razložili, ktere se na njih v razločnih
časih zgode.

Najpoprej je potrebno vedeti, da teh šest zob ne ostane
skozi celo življenje; kajti v prvih letih padejo iz čeljusti  in
drugi zrastejo na njih mestu; zato se prvi mlečni ali žre-
bični zobje,  drugi pa stanovitni ali konjski  imenujejo.

Kakošen je mlečni  zob, kaže podoba 1. Barve je bele,
zob je sploh manji, zgorej širji,  spodej oži, kakor da bi
imel vrat; na sprednji plati se vidijo plitvi grabnički v po¬
dobi črt.

Konjski  (stanovitni) zob v podobi 2. je bolj rumen¬
kast, veči,  bolj v podobi zagozde;  nima razločnega vratu
in namest več plitvih črt po dolgem ima le eno ali dve globo¬
čini v podobi žleba.

Po takem se mlečni zob od konjskega  očitno razločuje.

Potem se mora prav posebno zgornje lice  slehernega
zoba ogledati, to je tisto lice, s kterim se spodnji zobje na
zgornje drgnejo;  to lice se zavoljo tega tudi drgnjeno
lice  imenuje. Na to lice je treba pazljivo gledati: — na tem
se starost bere, — to lice je rojstveni list konja. Da so na tem
licu zobje razločne podobe, se očitno vidi, ako, postavimo,
podobo tl. primerjaš s podobo 16. Prvič se vidi tam črna ja¬
mica, ktere na podobi 16. več ni. Drugič imajo zobje vso dru¬
gačno podobo; torej je pri podobi !). konj 4 leta in pol, pri
podobi 16. pa 25  let star.

Prašal pa bodeš: kako neki se je to zgodilo, da se zob
more tako spremeniti? To je tako-le: Zobje se pri zobanji,
drug na drugem sleherni dan nekoliko oddrgnejo; zato se zgodi,
da se najprvo sprednji,  potem zadnji  rob  in poslednjič j a-
m i c a, ktero ima sleherni zob na sredi, sčasoma oddrgne in nazadnje
popolnoma izbriše. Tako se zob leto in dan,  kakorskušnja

91

natanko uči, za eno črto ali linijo o d drgne, pa se
ravno toliko iz s v o j e luknj e, v ktero je vtak¬
njen, pomakne. Da pa se razume, kako se drgnjenje
sčasoma leto za letom godi, poglej pododo 3- v kteri je popolno
dorasli, 30 črt dolgi konjski zob (kakor ga kaže podoba 2.) od
zgorej doli na 5 kosčekov prerezan, da se vidi, kako da se
zob v letih sam oddrgne in zavoljo tega drgnjenja razločna
zgornja lica kaže.

Prvi  košček na podobi 3. ti kaže zgornje lice konjskega
zoba, ki še nič ni oddrgnjen.

Čez 6 let se 6 črt oddrgne, in tedaj se pokaže, kakor se
na drugem  kosčeku vidi, drugačna podoba oddrgnjenega lica,
ki je jajčno-okrogla in ki se j aj čno-okrogla doba  ime¬
nuje. Če ima tedaj konj na kleščnikih  tako oddrgnjeno
lice, je 7 let že star; tako se eno leto pozneje,  (tedaj v
8. letuj srednji,  in še eno leto pozneje (tedaj v9. letu) krajni
zobje, spremenč.

Tretji  košček ima sopet drugačno podobo na zgornjem
licu, ki se sopet 6 let pozneje prikaže, namreč okrogdasto po¬
dobo, ki se torej okroglasta doba  imenuje. Kadar tedaj
konj na klčščnikih  tako dobo kaže, je 13 let, — na sred¬
njih 14, — in na krajnih  zobeh 15 let star.

Četrti  košček ima sopet drugačno podobo na zgornjem
licu, ki se sopet 6 let pozneje prikaže in ki ima trivoglasto po¬
dobo, zavoljo ktere se ta doba trivogalna doba  imenuje.
Kadar tedaj konj na kleščnikih  tako podobo ima, je 19, —
na srednjih 20, — na krajnih 21 let star.

Peti  košček še drugačno podobo na zgornjem licu kaže,
ki se tudi 6 let pozneje prikaže in dvovoglasto podobo ima,
zavoljo tega se tudi d v o vogalna doba  imenuje. Kadar ima
tedaj konj na kleščnikih  to podobo, je 25, —na srednjih
zobeh 26, — na krajnih  pa 27 let star.

Kdor te spremembe na podobi zgornjega lica zob dobro
pozna, ta je v stanu, starost precej natanko spoznati, da je go¬
ljufije in škode varen. Na njih posebno stoji spoznanje starosti
iz zob.

Zdaj me pa spremljaj s podobami v roki od podobe do
podobe, da ti, kar še dalje sledi, razložim.

Na podobi 1. sta dva mlečna zoba, eden od sprednje
in drugi od zadnje  strane pokazan, kjer se njune črte, njun
vrat in na zgornjem licu črne jamice vidijo.

Na podobi 2. je narisan stanovitni  (konjski) zob od
srednje strani, kjer se vidi, kako da je zob proti korenini bolj
debel, pa manj širok; na tem je v pogledu na zgornja in pre-
rezna lica, kakor so na podobi 3. pokazana, veliko ležeče.

92

Na podobi 3. je popolnoma izrasel, 30 črt dolg stanovi¬
ten  zob z prereznimi lici, na kterili se že razložene 4 po¬
glavitne podobe zgornjih lic videti dajo.

Podoba 4. kaže spodnjo čeljust polletnega  žrebeta. Kadar
ima tedaj žrebe vseh 6 mlečnih zob, pa še na vseh črne ja¬
mice  ali jedra, in kadar sta kieščnika na sprednjem in zadnjem
okraji, srednja zobova pa na sprednjem okraji oddrgnjena, tedaj
je tako žrebe pol leta  staro.

Rekli smo že, da se vselej najprvo kleščnika  oddrgovati
začneta zato, ker najprvo zrasteta, in da potem naslednji zobjč
k oddrgovanju na vrsto pridejo. Al opomniti se mora še dalje,
da se pri drgnjenji zmiroin najprvo sprednji  rob  zoba, ker
je viši, za njim pa zadnji,  ker je niži, drgniti začne, in kadar
se robova ocldrgneta, potem še le črna jamica  ali jedro na
vrsto pride, se pomanjša in sčasoma vsa zgine, zato konji v
mladosti in na mlečnih in na stanovitnih zobčh imajo črno
jamico, ki se tudi imenuje jedro,  na ktero se torej pri iskanji
letne starosti mora dobro gledati.

Podoba 5. kaže eno leto  staro žrebe zato, ker je črna jamica
na klčščnikih čisto izginila, srednjika in krajnika  pa
imata še črni jamici ali jedri. Kadar črna jamica na srednjih
zobeh izgine, takrat je žrebe poldrugo leto  staro; kadar so
pa jamice na vseh mlečnih zobeh izginile, ima konj dve leti.

Podoba 6 . kaže tedaj dveletno  žrebe, ker so vse črne
jamice izbrisane.

V poltretjem  letu se začnejo zobje premenj avati,  ko
namreč mlečni zobovi po vrsti popadajo in na njih mesto novi
ali tako imenovani konjski  ali stanovitni zobje zrastejo. To
se godi tako po redu, da najprvo kleščniki, za njimi srednjiki in
poslednjič krajniki izpadejo, a ravno v tem redu sopet izrastejo.

Podoba 7. kaže tedaj žrebe p ol tre tj e leto  staro; že se
nova kleščnika vidita, ki pa vendar še nista toliko ven pomak¬
njena, kolikor so poleg nju stoječi že vsi oddrgnjeni mlečni
zobje. S tremi leti so novi zobje že toliko izrastli, da se pred¬
nji robovi  dotikajo kleščnikov, kteri se po tem od 3. do 4. leta,
zadnji robovi  od 5. do 6. leta, in ostanek jamice  v 6. letu
tako oddrgne, da konec 6. leta črnih jamic na kleščnikih skoraj
nič več videti ni. To vse se bo v sledečih podobah videti dalo.

Podoba 8. kaže žrebe 3 leta  in  pol  staro; tu sta sred¬
njika  tudi že nova, pa s kleščnikoma še ne enako velika;
krajnika sta še mlečna.

Podoba !). kaže žrebč 4 in pol leta  staro; tu so že vsi
zobje novi; oba robova klčščnikov in sprednji rob
srednjikov  so že nekaj oddrgnjeni, nekaj se pa ravno oddr-
gavajo. Zadej se vidijo (na podobi v tej starosti s pikami zve-

93

zani) samci ali jekli z ostrim robom in z ostro robasto ostjo
ali špico.

S polpetim  letom je žrebe konj  postalo, kar se z do¬
končanim premenom tek zob pokaže.

Podoba 10. kaže konja 5 let starega; na vseh novih zob6h
se jamica videti dd; robovi ki d senikov  in sr  e d n j ilco v se vi¬
dijo oddrgnjeni, samo robovi krajnikov so še celi.

Podoba 11. kaže konja 6 let starega, pri kterem se, kakor
seje že gori pri podobi i). pokazalo, jamice kleščnikov  skoraj
čisto zbrisane vidijo. Ost in robovi samcev so še ostri.

Podoba 12. kaže konja 7 let starega, pri kterem je tudi
jamica na srednjikih  že skoraj čisto oddrgnjena, ost samcev
ni več ostra, ampak oddrgnjena.

Podoba 13. kaže konja 8 let starega, pri kterem so ja¬
mice na vseh zobeh zginile.  Na tem tedaj, da noben
zob  nima več črne jamice, pa vendar še j a j čno - okroglo
podobo  ima, se da konj 8 let star spoznati, pri kterem ste
tudi jamici samcev na osti že okroglasti, robovi pa vendar še
niso čisto oddrgnjeni.

Podoba 14. kaže konja 13 let starega. Prašati utegne kdo,
zakaj smo tako naglo od 8. leta na 13. preskočili in ali se konj
9, 10, 11 in 12 let star po zobeh spoznati no da? — Preskočili
smo le zato tukaj ta leta, da ni treba preveč podob pridjati, in
ker bo lahko iz sledečega, kar bomo še povedali, vmesi ležečo
starost 9., 10., 11., 12. leta spoznal.

Že pri 3. podobi smo razložili, kako da se zobje sčasoma
oddrgnejo, se potem zmirom bolj ven pomikajo in zavoljo tega
na drgnjenem licu razločno podobo imajo. — Kadar so tedaj na
prednjih zobčh spodnje čeljusti vse jamice  izbrisane in za¬
voljo tega drgnjena lica j a j č n o - o k r o g 1 o podobo ka¬
žejo, se zobje po vrsti vsako leto za eno črto oddrgnejo, da je
v 6 letih 6 črt najprvo na klešč  n i k i 1 1  oddrgrnenih in se na
njih  najprvo o kroglasta doba  pokaže. Ta spremin iz
jajčno-okroglega drgnjenega lica v okroglasto,  ne samo na
kleščnikih, temuč tudi na druzih  zobci), se pa tako sčasoma
in nevidoma godi, da se prehod iz jajčno-okroglega lica v
okroglasto  naglo končan ne dd našim oččm gledati.

Kadar je tedaj konj 9 let star,  so, kakor smo rekli,
jamice vse zbrisane  in le drgnjeno lice je samo še čisto
j a j č n o - o k r o g 1 o.

V 10. letu že k 1 e š č n i k a začneta prav okrogla  pri¬
hajati, srednjika in krajnika  sta še jajčno-okrogla.

V 11. letu začneta k 1 6 š č n i k a bolj okrogla prihajati,
tudi srednjika  se o kr  o žit  a, krajnika sta še jajčno-
okrogla.

94

V 12. letu tudi krajnika  začneta okrogla  prihajati,
kleščnika in srednjika sta že bolj okrogla.

Starost 9., 10., 11., 12. leta se tudi na tem spoznd, da se
zobjč zgornje  čeljusti pogledajo. Gotova skušnja nas uči,
da j a m i c e na zobeh zgornje  čeljusti pozneje  zginejo,
in jamica na kleščnikih zgornje čeljusti še le z 9. letom zgine,
— na srednjikih z 10. — na krajnikih z 11. ali 12. letom.

Po takem tedaj je konj 9 let star, če je tudi na klčšč-
n i k i h zgornje čeljusti  jamica zginila, — da je 10, če
je na srednjikih,  — da je 11 ali 12 let star, če tudi je na
kraj  n i k i h zgornj c čelj usti zginila. — Krajnika zgornje
čeljusti  dobita ob tem času zavoljo napčnega drgnjenja več¬
krat neko zarezo, ki se v g r i z e k imenuje, in ker je ta vgri-
zek navadno v 9. letu največi, mislijo nekteri, da je to gotovo
znamenje 9 let starega konja.

Podoba 14. nam kaže konja 13 let starega; to se na tem
spozna, da drgnjena lica kič Senikov  spodnje čeljusti po¬
polnoma okroglo podobo  imajo; drugi zobje so tudi
že jeli okrogli prihajati; samca  sta se zdaj že pookrožila.

S 14. letom kažeta tudi srednjika  tisto okroglo po¬
dobo, ktera se na krajnikih s 15 leti prične in navadno do
končanega 18. leta trpi.

Podoba 15. kaže konja 19 let starega, ki se na tem spoznd,
da zgornje lice k 1 e š č n i k o v skoraj trivogalasto  podobo
kaže, — samca  sta prav okroglasta, in v sredi kažeta zdaj z
roženo tvarino zadelan nekdanji kanal zobove čutnice. Ta tri-
vogalna  doba tudi 6 let trpi in zgine na kleščnikih
konec 24. , na srednjikih  konec 25. in na krajnikih
konec 26. leta.

Podoba 10. kaže konja 25 let starega, ki se na tem spoznd,
da kleščnika dvovoglasto podobo imata. Kavno ta podoba se vidi
tudi s 26 leti na srednjikih, s 27 leti na krajnikih.

Starost še dalje poznavati, bo komaj kedaj treba.

Podoba 17. kaže predolge  konjske zobč. Taki zobovi,
ki zrastejo po tem, da se zavoljo čeljustnega položaja zobjč to¬
liko ne oddrgnejo, kolikor se ven pomaknejo, so silno goljufni;
oni storč, da se konj mlaj  ši  zdi, kakor je res, ker lice takih
z6b na mlajša leta opominja. Da se tedaj pri tej priložnosti ne
motiš, glej, ali zob toliko iz dlasne (mesd) gleda, kolikor je
prav: namrečpii klčščnikih 8, pri srednjikih 6, pri krajnikih 4
črte ali linije. Ce je pa zob še predolg, mora se pogledati, za
koliko  črt preveč iz mesd. gleda, in sešteti se morajo te črte,
ker vsaka črta eno leto velja, s številom let, lctere drgnjeno lice
kaže; skupno število kaže potem pravo starost.

Zobje na podobi 17. kažejo v zgornji vrsti, če se na drg¬
njeno lice pogleda, še le 9 let; al zobje so veliko predolgi,

95

namreč za 10 črt, ktere so na desnem kleščniku zaznamovane;
če se za vsako črto eno leto šteje, da to 10 let; to k letom po
drgnjenem licu zaznamovanem prišteto, pravo starost konja,
namreč 19 let, pokaže. To se v dolnji vrsti te podobe videti
more, ker ravno tisti zobovi pravo drgnjeno lice, namreč v
trivogalni dobi pokažejo.

Zobje žlebogrizcev,  ker so zavoljo naslanjanja na
trde reči, posebno kleščniki in srednjiki grdo okrušeni, so za
spoznanje starosti nepripravni. Pri tacib konjih se imata posebno
najbolj ohranjena krajnika  in pa tudi samca  pogledati.

Konečno naj še nekterih goljufij omenimo, po kterih se
včasih konji na videz bolj postarni, včasih bolj mladi naredijo,
kakor so v resnici.

Da konje bolj stare  narede, se jim eden ali več mlečnih
zob s silo izruje ali pa izbije, češ, da je konj zobje že premenil.
Mlečni krajniki se dajo najlože izkrušiti in 4 leta star konj po
takem za o let starega velja. Goljufija se da vselej samo po
tem spoznati, da se pogleda, kakošni so drugi  zobovi, po kteri
vrsti so izpadali in kako se oddrgnili.

Ker konji več kakor 7 ali 8 let stari v kupčiji precej
manj veljajo, zato jih s tem mlaj  še  narediti poskušajo, da jim
črne jamice,  že oddrgnjene, umetno  tako narode, da s
kako ostro pripravo izdolbejo jamico, kake kapljice hudičevega
olja va-nje vlij6, in tisto mesto potem z razbeljenim dratom iz¬
žgejo. — Ce se dobro pogleda, vendar se koj spozna, da
so jamice le ponarejene, kajti nikoli niso tako jajčno-
o kr  o gl  e,  kakor prave, in tudi se okoli kraja tako ne sve¬
tijo;  tudi se samca v 13. letu že okrožena k jamicam več ne
podasta, kakor tudi cela natura konja ne.

Kdor se po razloženih pravilih pri razsojanji starosti zvesto
ravnd, zraven pa tudi pridno vadi in pri živih konjih znane
starosti starost najti poskuša, ta se bo gotovo tako navadil, da se
bo malokdaj, a tudi pri starih konjih le za malo let zmotil.
Vrh tega se mora pa še opomniti, da, ker žrebeta večidel
pomladi  na svet pridejo, so še le v prihodnji pomladi eno¬
letna, in da tako dalje tudi v prihodnjih letih se njihova starost
po tem času določuje. —

Razloživši spoznavanje starosti konjske bomo govorili zdaj
o spoznavanji

starosti goveje živine:

Ta poduk je lahko krajši, ker marsikaj od tega, kar smo
rekli pri konjih, velja tudi pri govedih.

Goveda nimajo v zgornji  čeljusti nobenega zobd, v
spodnji  čeljusti pa imajo 8 sprednjih  (reznih) zob, kočni*
kov  pa v vsem skupaj 24, namreč po 6 spodej in zgorej na
vsaki strani.

96

Tudi pri goveji živini se starost spoznava iz sprednjih
zob spodnje čeljusti.

Ko se tele rodi,  prinese na svet v vsaki  čeljusti po tri
prve sprednje kočnike, tedaj skupaj 12 kočnikov (mlečnikov,
ki pozneje ven padejo) in pa dva srednja sprednja  zob 4.

Medi. in 2. tednom  po rojstvu spredej na vsaki  strani
srednjih zob dobi tele še e n sprednji zob, tako, da ima zdaj 4, —
med 2. in 3. tednom  dobi na vsaki  strani spredej sopet
enega,  tako, da jih ima zdaj 6, — med 3. in 4. tednom
pa na vsaki strani še enega, tako, da ima tele, ko je 4 tedne
staro,  vseh 8 sprednjih  zob. — 4. kočnik ali 1. stano¬
vitni kočnik  se prikaže med 6. in 9. mesecem; — 5. kočnik
konec 2. leta ali v začetku 3. leta, — 6. kočnik konec 5. ali v
začetku 6. leta, tako, da govedo ima v 6. letu vse kočnike.

Vsi sprednji zobje  pa se spremenijo, to je, m 1 eč-
niki  padejo ven in na njih mesto stopijo stanovitni;  isto
tako se spremeni spodnjih 12 kočnikov, to je, troje v vsaki
čeljusti.

Sprednji zobje  pa se menjajo tako-le :
v začetku 2. leta najbolj srednja dva,
v začetku 3. leta druga dva tikoma srednjih,
v začetku 4. leta sopet dva tikoma teh,
v začetku 5. leta dva krajnika.

Po takem ima govedo v 5. letu 8 novih, menjanih zob, od
kterih krajnika  s 7. letom popolnoma dorasteta.

Mlečni in stanovitni  sprednji zobjč so, kakor pri
konjih, tako tudi pri govedih drugačni  v svoji podobi. To
se razvidi iz podob, ki so priložene tej knjigi.

Prvi  ali najbolj spodnji kočnik se menja v 2. letu, —
drugi v 3. in tretji  v 4. letu, tako, da v 5. ali 6. letu ima
govedo tudi stanovitne kočnike,  izmed kterih so tisti s
7. letom popolnoma izraščeni, ki so se spremenili nazadnje. Zato
se more reči, da je govedo dorastlo z dokončanim 6. letom.

Od 8. do 12. leta se ne vidi, da bi bili zobje kaj posebno
zelo na licih oddrgnjeni; še le po 12. letu je to očitno; drgnjena
lica prihajajo jajčno-okroglasta, zobje pa tumpasti, škrbinasti,
votli, se začno majati in v 16. letu izpadajo. Zato ni koristno,
goveda čez 16. leto imeti pri gospodarstvu, čeravno dobro gle-
štana morejo starost doseči do 30 in celo do 40 let.

Poglejmo zdaj, kako nam podobe kažejo starost goveje
živine.

Podoba 1. a. kaže mlečni  sprednji zob od vnanje strani,
— podoba 1. b. pa od notrajne strani; glava njegova tanja in

97

oža in tudi korenina njegova krajša, kakor na podobi 2. nari¬
sani stanovitni  sprednji zob.

Podoba 2. a. kaže stanovitni  sprednji zob od vnanje,

— podoba 2. b. pa od notranje strani; glava je podobna lopa¬
tici  in po tej podobi, da so menjani ali stanovitni prednji zobje
podobni lopaticam,  se kar brž loči mlečni zob od stanovitnega.

Na podobi 3. a. se vidi stanovitni (menjani) prvi kočnik,
ki je veliko manjši memo druzih kočnikov; na podobi 3. b. se
vidi 5. kočnik, na podobi 3. C. se vidi zgornje lice ali lice, kjer
se spodnji kočnik z zgornjim drgne.

Podoba 4. kaže spodnjo čeljust eno leto  starega goveda,
vsi sprednji zobje so še mlečniki,  tanki in ozki.

Podoba 5. kaže čeljust goveda, ki stopa v drugo  leto;
srednja zoM sta že menjana (lopatična),  vsi drugi so še
mlečniki. Ce ima tedaj govedo 2 lopatici, je 2 leti staro;

— če ima 4 lopatice, je 3 leta staro, — če ima 6 lo¬
pa t i c, j e 4 leta staro.

Podoba f>. kaže govedo v 5. letu,  ker ima že 6 lopatic,
in se krajnika  (mlečnika) ravno menjata.

Podoba 7. kaže čeljust blizo 12 1 e t starega goveda; zgor¬
nje lice zob kaže o kroglasto  podobo, je votlo,  sprednji
rob je o s t e r.

Podoba 8. kaže govedo od 14 do 16 let staro; zgornje lice
z6b je trivogalno,  ni več votlo, vnanji rob je tumpast. —

Zdaj pa pridemo do razlaganja, kako iz zob spoznavati

starost ovčjo.

Zobje ovčji  so zobčm goveje živine  popolnoma
podobni.

Tudi se sprednji  zobje, iz kterih se starost spoznava,
m en j a j o kakor pri govedih, in sicer imajo
v 2. letu 2 lopaticam podobna zobd,
v 3. letu 4 lopaticam podobne zobe,
v 4. letu 6 lopaticam podobnih z6b,
v 5. letu 8 lopaticam podobnih z6b.

V 6. letu dorastejo zobje popolnoma in takrat doraste tudi

ovca.

V 7. letu se začneta srednja zoba krhati  in postaneta

škrbinasta, v 8. letu dva druga, njima bližnja, v 9. letu sopet
dva druga bližnja in v 10. letu pa krajnika, tako, da z 10. ali
12. letom so vsi sprednji zobje škrbinasti; zato za navadno
ne kaže ov&c imeti čez 12. leto, čeravno morejo doseči starost
20 let. _ ..

Poglejmo zdaj podobe na tabli narisane.

Podoba 0. a. kaže sprednji mlečni  zob od vnanje strani,
podoba 9. b. pa od notranje.

Živinoreja. 7

98

Podoba 10. a. kaže menjam ali stanovitni  sprednji zob
od vnanje, podoba 10. b. od notranje strani.

Na podobi 11. se vidijo zobje jagnjeta koj po rojstvu; 4
srednji zobje so že dorasli, 4 drugi so komaj čeljust prerili.

Podoba 12. kaže jagnje eno leto  staro; vsi sprednji zobje
so še mlečniki.

Podoba 13. kaže ovco 2 leti  staro; dva srednja zoba sta
že lopatičasta  (menjana), drugi  so še mlečniki.

Podoba 14. kaže ovco 3 leta  staro s 4 lopaticami.

Podoba 15. kaže ovco 4 leta  staro s 6 lopaticami.

Podoba 16. kaže ovco 5 let staro z 8 lopaticami.

Na podobi 17. se vidi ovca 6 let stara; sprednji rob vseh
sprednjih zob je raven in oster, in ker se dlasna (meso okoli
z6b) doli pomakne, se glave zob kažejo daljše.

Na podobi 18. se vidi ovca 7 let stara; srednja zobd kažeta
škrbino.

Na podobi 19. ovce okoli 8 let stare je ta škrbina še
očitnejša.

Na podobi 20. ovce okoli 9 let stare vidimo glave 4 sred¬
njih z6b odkrušene in da se krhajo tudi še drugi 4 zobje.

Na podobi 21. so zobje 10 do 12 let stare ovce,  lcterim
vsem so že glave odkrušene.

O spoznavanji starosti prešičev

nismo dali z6b narisati, ker pri njih ni to tolike važnosti. Po¬
vemo tedaj le na kratko, da prase prinese 2. in 3. kočnik, 4
jekla, 2 mlečna krajna spodnje čeljusti in 2 povrhna sprednja
v sprednji čeljusti na svet. 1 kočnik in vsi drugi mlečni sprednji
zobje se prikažejo do konca 3 meseca, — 4. kočnik in povrhni
kočniki v 6. mesecu, 5. kočnik z enim letom, 6. kočnik pa v
3. letu.

Menjajo  se pa

krajnika spodnje čeljusti v 6. mesecu,

mlečni jekli in povrhni sprednji zobje z enim  letom,

najbolj notranja in srednja sprednja in pa trije spodnji
kočniki z 2 letoma,

krajna zoba sprednje čeljusti in površni kočniki s 3 leti,

v 5. letu  pa so zobje s prešičem samim dorastli.

Pri veči starosti se krhajo sprednji zobje, jekla prihajajo
daljša in bolj zakrivljena. In takrat se starost le bolj po prilila
določuje — do starosti 20 let. — Čez 12 let ni koristno prešiča
imeti pri hiši.

99

II. Nektera poglavitna vodila gospodarjem, da si
živino, ktero redijo, zdravo ohranijo.

Da je gospodar v reji svoje živine srečen, ni še zadosti,
da se v vsem ravna tako, kakor smo dozdaj razlagali v tej
knjigi; silno treba je tudi, da pazi na to, da odvrača  vse to
od živine, kar jej utegne bolezni  naključiti.

To pa mu obvelja le tedaj, ako p o zrni vse to, kar živino
naredi  bolno, — to je, da pozna vzroke  bolezni ter jih od¬
vrača od živine.

V sledečih vrsticah jim hočemo tedaj odkriti mnogovrstne
vzroke  bolezni.

Vzroki, ki k bolezni pripomorejo ali ki jo nalcljučijo, se
sploh razdele 1) v priprav ljavne, 2) v naklj učljive.

Pod pripravljavnimi  vzroki razumemo vse, kar živino
v bolezen nagnjeno, za naklj učljive vzroke ugodnišo stori, in kar
jim naldjučbo bolezni polajša.

To nagnjenje ali nalčgo  k boleznim razločujemo v ob¬
čno ali naravno in pa v posebno.

Občna ali naravna  nalega k boleznim imenujemo tisto,
po kteri more vsako umrjoče bitje zboleti; pod posebno  na¬
tego pa razumemo, kar je le posamezni živini lastno, kar jo za
eno ali drugo bolezen posebno ugodno stori.

Ta posebna  nalega leži v plemenu, rodu, starosti, spolu,
telesnosti, v prirojenih ali pridobljenih životnih napakah, v pre¬
teklih boleznih itd. Tako so po plemenu  konji najbolj pljuč¬
nim in kopitnim  boleznim podvrženi, ker se večidei za naglo
vožnjo rabijo; goveda  zavolj čveterega želodca najraje bolezni
prebavilnih delov  (želodca in črev) napadajo; ovce  so
najbolj črvnim boleznim podvržene. Po rodu  so navadni do¬
mači konji bolj smolikam, žlahni pa bolj koljiki podvrženi;
ravno tako je živina po raznosti, starosti, spolu, telesnosti itd.
ta tej, una drugi bolezni bolj podvržena.

Samo nagnjenje  k bolezni pa še ni zadosti, da živina
zboli; vselej mora še kak n a k 1 j u č 1 j i v vzrok živino zadeti,
da zboli. Kolikor veča je pa nalega, toliko manjši naključljivi
vzrok že more bolezen naldjučiti, in ravno to velja’ v nasprotni
zadevi.

jivi vzroki  so vse zunanje in tudi notranje
zadeve, ki živino poškodovajo, da zboli.

N a k 1 j u č 1
(v telesu ležeče)

100

Vse naključijive vzroke razdelujemo 1) na meha-
niške, to je take, ki nastanejo s tem, da se živina udari,
otisne, suni  ali kako drugač šiloma  poškoduje, 2) na ke¬
mijske,  to j e take, ki nastanejo s tem, da škodljive zadeve, or¬
ganske dele ali razjedajo, razkroje  ali kako drugač v
svojih obstojnih delih premenč, in 3) na dinamiške,  to je
take, ki nastanejo s tem, da živina naglo iz gorkega na mrzlo,
iz suhega na mokro pride itd. in se tako s prehlajenjem po¬
škoduje.

Vse škodljivosti, ki ne ležč v živinskem truplu, ampak
od druge strani živino zadenejo, obstoje:

v škodljivem vremenu,—v pogreških klaje
in pijače, — v napčni strežbi, — v napčni rabi,
— v neprimernem prebivališču  (hlevih).

Škodljivo vreme.

Iz vremena vsakovrstne škodljivosti izvirajo, ki morejo
pri živini mnogovrstne bolezni napraviti. Pod škodljivimi zade¬
vami vremena pa razumemo neprimerno podnebno g o r-
koto in mrzloto  in njune nagle premembe,  neprimerno
svetlobo in temnoto  z njunimi naglimi premem-
b a m i.

Podnebna gorkota  telesne dele bolj raztegne in
jih omeči, pomnoži kožno hlapenje in izceje vseh tekočin, po-
vikša občutljivost telesnih delov, ki so pri tem bolj topi in leni,
pomnoži telesno gorkoto in pospeši krvotok. Pri tem se mnogo
za življenje potrebnih^ sokov porabi, čeravno je rast telesnih
delov pomanjšana. Če prevelika gorkota  dalj časa ži¬
vino zadeva, se vsa kožna sestava umehkuži, kri se spremeni
in tudi razkroji, kar mnogovrstne bolezni napravi;

Podnebna mrzlota  pa vse telesne dele bolj skup
zvleče in trde stori, pomanjša kožno hlapenje, izceje vseh te¬
kočin in občutljivost telesnih delov; živina dobro prebavlja,
toraj se mnogo organskih sokov napravi, in tudi rast pospeši,
krvi se veliko napravi in je bolj gosta, kar lahko k silovitim
krvnim navalom in vnetju delov pripomore.

Najbolj škodljiva je pa nagla prememba  gorkote in
mrzlote, ker se pri tem telesna opravila naglo spremene; zmeh¬
čani deli se hipoma stisnejo, pomnoženo kožno hlapenje in tudi
pomnožena izceja vseh drugih tekočin se hipoma ustavi in za
življenje nerabljivi deli, ktere je hotela natura po pomnoženem
kožnem potu  iz trupla spraviti, zastanejo, se s krvj6 zmešajo.
Natura si pa prizadeva te dele, ker je kožno hlapenje popolnoma
zatrto, po drugi  poti iz trupla spraviti, kar se le s pljučnim
hlapenjem, s scavnico in z blatom zgoditi more. Ker so pa že

101

po prehlajenji pljuča  kakor tudi čeva  zdražena, zato se po¬
sebno lahko zgodi, da zbole, če jim natura še to opravilo naloži, da
morajo te za življenje nerabljive, v krvi zaostale dele odprav¬
ljati. Ravno zavolj tega se največkrat po prehlajenji pljuča in
čeva vnamejo; pa tudi vsak drug del se more po prehlajenji
vneti, če je bil poprej zavolj prevelike gorkote preveč sogret
in hipoma na mrzlo pride, ker se v svojem opravilu zmoti in
tako poškoduje. Na kratko rečemo to, da polovica bolezni
nastane po prehladu.

Svetloba  pomnoži čutnično in miškino moč, vsa opra¬
vila življenja so bolj živa, truplo bolj čvrsto in trdo postane.
Prevelika, bliščeča svetloba  je pa posebno o č 6 m
škodljiva, kijih  preveč zdraži; proti možganom  rada na¬
pravi krvne navale, če dalj v glavo sije, kar je vzrok mnogo¬
terih bolezni. Temo  ta  čutnično življenje oslabi, živino topo
in mehkužno stori; posebno oči oslabe, če je živina več časa
v temi; one postanejo proti svetlobi tako občutljive, da jih že
navadna svetloba večkrat vname. Posebno škodljiva je pa hitra
prememba  svetlobe in temnote, ker v temnoti vsi deli počivajo,
in če jih hipoma prevelika svetloba zadene, jih zel6 zdraži; to
velja posebno od blišeeče svetlobe bliska, ki, če se večkrat po¬
novi, lahko vnetljive bolezni oči in možganov  napravi. Med
škodljive zadeve vremena pa tudi presuh in premoker zrak
štejemo. Suhi zrak  vse telesne dele bolj skup vleče, jih
vtrdi in okrepi, mrzli  zrak jih pa raztegne, omeči in oslabi.
Pri presuhem  zraku se zračni deli bolj sprimejo in posebno
pljuča in kožno sestavo dražijo. Premokremu  zraku je pa
preveč vodenih delov primešanih, kar posebno pljučno in kožno
hlapenje moti in ovira.

Prevelika suhota ali mokrota  zna pa tudi s preve¬
liko  gorkoto ali mrazam združena biti; to napravi sunovročo
in suhomrzlo in mokrovročo in mokromrzlo vreme, in tudi
mnogovrstne bolezni naključi.

Med podnebne zadeve štejemo poslednjič tudi veter in
dež,  ki sta posebno vroči živini zelo škodljiva.

Škodljiva klaja.

Klaja  živini na dvojni poti  škoduje: ali s tem, da
živina preveč ali premalo  tečne klaje vžije, ali s tem, da
je klaja spridena.

Ce živina preveč klaje  s.n e,  se želodec zeI6 raz¬
tegne in napne; to ovira izcejo za prekuhavanje potrebnih sokov,
pa tudi popijavne žile zadržuje, da manj iz klaje napravljenega
redivnega soka popivajo. Ker prebavilska moč želodca toliko

102

klaje ne more prekuhati, zato se večkrat zgodi, da v želodcu
k laja vreti in se kisati  začne, da se gazi (vetrovi) na¬
birajo, kar napenjanje ali grizenje napravi.

Preveč raztegnjeni želodec  pa tudi na vse
bližnje dele pritiska in jih v r  svojih opravilih zadržuje, tako pa
ovira krvotok in sopenje. Če je želodec več časa presilno napet
in pretegnjen, se ves omehča in omrtudi ali pa celč poči.

Če pa živina premalo klaje  dobiva, se nabirajo za
prebavljenje potrebni šoki v želodcu in ga dražijo, in opravilo
delov, ki prebavljajo, zastaja; iz tega mnogovrstne bolezni izvi¬
rajo. Zavolj tega, ker se premalo redivnega soka napravlja,
živina oslabi, hujša in marsikaka bolezen jo napade.

Pa ne samo to je živini škodljivo, če preveč ali premalo
klaje dobiva, ampak še večkrat v tem škodljive zadeve klaje
leže, da živina ne dobiva take klaje, kakoršna je za-njo
najbolj zdrava.

Tako živini ne tekne premaloredivna klaja,  ktere
živina premnogo potrebuje, da toliko redivnega soka iz nje do¬
biva, kolikor ga za življenje potrebuje; zavolj tega mora želodec
s tako klajo preobložiti, in iz tega vstanejo tiste bolezni, od
kterih smo že pri preobloženem želodcu omenili; ker pa taka
klaja premalo tekne, zato živina rada hujša in jo marsiktera bo¬
lezen prebavil napade.

Ravno tako je pa tudi pretečna klaja  škodljiva, ker
ima premnogo redivnega soka, posebno, če se je živini veliko
klade, ker se iz tega preveč, pregostega, vlečljivega soka na¬
pravi, ki se težko v kri spremeni. Taka živina je najbolj vnet¬
ljivim boleznim podvržena in telesni šoki se pri njej radi raz¬
krojijo. Tu sem se štejejo vse tista žita in korenstva, ki imajo
mnogo močeca, rastlinskega žlema v sebi in so grenki in gorjupi.

Pa tudi preveč zdražljiva  klaja more živini škodo¬
vati, ker telesno opravilo preveč oživi, krvotok pomnoži in tako
najraji vnetljive bolezni vzrokuje; tu sem se šteje dišeče seno,
posebno s planin, ki je večkrat konjem škodljivo, žito, posebno,
če se ga veliko in samega na sebi klade, tako tudi drevesno
brstje, ki imajo mnogo balzamskih delov v sebi, kakor smre¬
kovo, hrastovo itd.

Tudi piča, ki ima mnogo vlečljivega žlema  v sebi,
utegne živini škodovati, ker se vlečljivi žlem prebavljanju trdo¬
vratno ustavlja in se rad v želodcu skisa, prebavljenje po¬
kvari, živino napne in zapre in večkrat koljiko napravi; tako
more ječmen, rž in sočivje živini škodovati.

Se bolj škodljiva je pa kisla klaja,  ki rase na blat-
natih, močvirnatih travnikih, ker rastlinska kislina, ktero ima
taka klaja v sebi, za prebavljenje potrebne telesne šoke (že¬
lodčni sok, žolc itd.) razkroji in tako prebavljenje pokvari, kar

103

živino mehkužno stori. Taka klaja tudi večkrat napravi jetrne
bolezni, posebno m e 11 a j e, spridi trebušne limfatiške žleze in
tako vstane iz tega sušica in glin;  tako, da, če živina dalj
časa tako klajo je, nje telesni deli sok zgube in suhi in krhki
postanejo, kar se posebno v kosteh pripeti in tako imenovano
kostolomnico  pri govedi napravi.

Se bolj škodljiva kakor kisla je pa gnjila  klaja, ki se
posebno takrat napravi, ko mrvo, ko se suši in ko jo solnce
spari, večkrat dež zmoči, ali če se spravi, ko še ni dobro po¬
sušena in se spravljena spari in vname, ali če se že spravljena
večkrat zmoči, da začne smrdeti in gnjiti. Taka klaja preba-
vilne dele zelo zdraži, redivni sok, ki se iz take klaje napravi,
se rad razkroji, popijavne žile ga le težko popivajo, in zavolj
tega vstane živina mehkužna; takrat se posebno lahko vsako¬
vrstne bolezni prebavilnih delov napravijo.

Pa tudi zel6 presna, sladka in sočna zelenjava, posebno
če je živina ni navajena in požrešno po njej hlasta, more živini
škodovati, ako so druge okoliščine take, da se povžita klaja skisa
in da se mnogo ogelnokislih gazov v želodcu in čevih nabere.
Tako posebno more škodovati zeleno sočivje, zelena ječmenova
slama, mlada, sočna detelja in več drugih enakih zelenjav.

Tudi dobra zelo tečna zelena in posušena klaja je večkrat
zavolj tega škodljiva, ker je oprašena, glinata, blatnata,
s peskom ali kamniči  namešana, ki se v čevih nabirajo,
in ga mehaniško dražijo.

Večkrat se tudi zgodi, da živina s klajo igle, steklene
Čepine, žeblje  itd. požre; to se posebno pri prežvekovalcih
rado primeri, ki klajo naglo požrejo, pa je ne žvečijo in jo še
le pozneje prežvekujejo. To more želodec, čeva in tudi druge
dele celo srce raniti, vneti in ognojiti.

Škodljiva pijača.

Škodljiva more pijača biti ne samo, če je živina preveč
ali premalo  dobiva, ampak tudi če je pr e več špar j ena
ali pa premrzla,  potem če so v njej kake škodljive reči
raztopljene  in če živina ne dobiva po klaji primerne
pijač e.

Preveč  živina pijače le malokdaj dobiva, ker se je sama
varuje; če jo vendar le okoliščine primorajo, preveč piti, to pre¬
bavila pokvari, redivni sok stanjša.in krvi se preveč vodenih
delov primeša; iz tega pa izvira, da prebavljenje bolj leno in
topo postane, da se slab voden rediven sok napravlja in da
živina mehkužna postane.

104

Veliko večkrat se zgodi in je tudi veliko bolj škodljivo,
če živina žejo trpi;  zavolj tega posebno prebavljanje trpi,
kajti k dobremu prebavljanju je primerna mera vode neogibljivo
potrebna, redivni sok pregost postane, popijavnice ga ne morejo
posrkati, in toraj dalj časa v želodcu in čevih zastaja. Zavolj
tega se vsi telesni šoki zgostijo in radi zastajajo, kar se posebno
v jetrih in jetrnih žilah, v trebušnih limfatiskih žlezah napravi,
in more vnetje in trdine delov napraviti. Vodene, žlemnate in
tudi druge izceje zastajajo in vsa opravila življenja bolj lena
postanejo.

Posebno škodljivo je pa za živino, če v veliki vročini
veliko hoje stori in žejo trpi, ker pri tem že brez tega po po¬
množenem kožnem hlapenji mnogo vodenih delov zgubi in se
tedaj zgoraj imenovane premembe pri živini še raji napravijo
in posebno kri se rada razkroji in mnogovrstne krvne bolezni
(erm) se napravijo.

Pregorka, sparjena pijača  pomnoži občutje so-
pilnih in prebavilnih delov, tako, da prav lahko zbole, če se le
nekoliko prehlade; pomnoži tudi vse telesne izceje, raztegne
vse organske dele, in jih zavolj tega slabi in omehča.

Pr e m r z 1 a pijača je pa toliko bolj škodljiva, kolikor
bolj je živina segreta; toraj je najbolj škodljiva, če se je po
dolgi hoji živina zelo segrela, in jo zelo goltno in požrešno pije.
Taka mrzla pijača pri segreti živini stori tiste premembe, ktere
smo že pri prehlajenji omenili; posebno pa trpe sopila in pre¬
bavila, in iz tega se lahko naval krvi in vnetje teh delov na¬
pravi.

Vodi so večkrat gnjijoči  živalski in rastlinski deli pri¬
mešani ali v njej razne soli raztopljene. Taka pijača je posebno
takrat zelo škodljiva, ko dalj časa stoji in se spari; take luže
ali mlake  živina včasih rada zavolj tega pije, ker je v njih
mnogo človeške scavnice, in ker naši živini soli zelo pomanj-
kuje, je celo primorana tako škodljivo gnojnico piti. S tem se
radi telesni šoki spridijo, kri se lahko razkroji, živina mehkužna
postane in mnogovrstne bolezni prebavil se morejo napraviti.

Škodljivost pašnikov.

Tudi pašniki morejo  živini škodovati, in sicer:

na premočvirnih  pašnikih rastejo vodenčnata kisla ze-
liša, tudi zrak je preveč z vodenim hlapom napolnjen, kar ži¬
vini škoduje.

Tudi presolnčni  pašniki so zavolj velike vročine in
zavolj vele in suhe trave živini škodljivi.

105

Ravno tako škodujejo premokri in presuhi  pašniki
posebno kopitom in parkljem, ker jih premokri pašniki preveč
zmeče, razširijo in limec raztope, presuhi pašniki jih pa preveč
vsuše in krhke store, iz česar razne bolezni teh delov izvirajo.
Potem morejo bodeča, trnjeva, ostra  zelišča na paši živino
na spodnje dele nog, na gobec, na jezik, v nosnice, v grlo in
cel6 v želodec mehaniško raniti.

Zelo je tudi živini škodljivo, če se na pašo goni, ko je
rosa, slana, medena rosa.

Tudi živino na paši mr če si nadlegujejo, ki jo koljejo,
da jej je to škodljivo. Taki mrčesi so: spanj ske muhe,
ktere živina večkrat, če grmovje obira, s perjem požira; to
napravi, da jo grize, da kri ščije, da krvavo mleko dobi itd.
Mrčesi, ki živino koljejo, so tudi muhe, komarji, brenceljni, čbele,
ose, sršeni itd. Nekteri teh imajo razun žela tudi strupen
sok,  kakor sršen; če pičijo, pičeni del zelo oteče. Tudi
strupene kače  so jej nevarne.

Tudi je treba še opomniti, da živino, če dolgo časa suho
klajo je in spomladi hipoma na zelenjavo pride, rada driska
napade.

Škodljivi hlevi.

Nič ni bolj napčnega pri nas v deželi, kar živino zadeva,
kakor hlevi,  ker vse napake, ktere hlevi morejo imeti, so
gotovo pri naših hlevih vedno združene.

Hlevi so pa škodljivi: če so premajheni,  da ima živina
v njih komaj toliko prostora, da stati more; taki hlevi so zelo
soparčni, zrak je v njih nečist in nezdrav; to živino proti
vnanjim zadevam zelo občutljivo stori, zavolj tega zel6 slabo
prebavlja in tudi kri se po sopenji v pljučih slabo čisti; potem
pa se morejo mnogovrstne bolezni izcimiti, posebno pa tiste, ki
izvirajo iz razkrojene krvi.

A tudi preveliki  morejo hlevi hiti takrat, če se v kak
velik hlev le dvojo ali troje živinčet postavi, da pozimi prezeba.

Mnogokrat so hlevi pretemni,  če nimajo oken, ampak
le majhene luknje v zidu, ki se pozimi zavolj mraza, poleti pa
zavolj vročine in muh s steljo zamašijo, da ne more ne svet¬
loba ne čisti zrak v hleve.

Škodljivo je, če zrak skozi hleve vleče,  če so z dil
zbiti in brez stropa. To je živini zelč škodljivo, posebno ob
slabem vremenu, ko veter vleče.

Tudi tla morejo živini mnogokrat škodljiva biti; ali so
pretrda in neravna,  da cele skale iz njih mole, kar je za

106

kopita in parklje zelo škodljivo; živini se lahko spodrsne, da
pade in si kaj polomi; ali če je posebno veliko gnoja  v
hlevih, da živina večkrat do kolen v gnoji in gnojnici stoji; to
napravi v hlevu soparico, ki je posebno možganom in pljučam
škodljiva, naval krvi, vnetje in marsiktere druge bolezni napravi.

Tudi zavoljo tega so hlevi škodljivi, da se ne čedijo,
da so vsi prašni, čez in čez s palčevino prevlečeni, kar napravi
mnogo mrčesov, ki živino neprenehoma nadlegujejo.

Škodljiva raba.

Ker je raba naše domače živine zel6 razna, zato so tudi
škodljivosti, ktere jo pri tem morejo zadeti, mnogovrstne.

Navadno škoduje živini prezgodnja raba,  ko je še
premlada, še nima zadosti utrjenih udov. Če se živina za delo
prezgodaj  rabi, je to krivo mnozih bolezni, posebno vnanjih
na nogah,  ki živini celo življenje ostanejo in kmalu vso po¬
kvarijo, da ni za nobeno rabo več.

Če se živina za pleme prezgodaj  rabi, škoduje to
mladi in stari živini, ker obedve v rasti zastajate, in večkrat
je zavolj tega mlada živina, še predno na svet pride, že k
mnogovrstnim boleznim posebno nagnjena.

Pa tudi preveč  se živina večkrat rabi, da se pretegne
in presili  v delu.

Največkrat pa živini raba zavolj tega škoduje, ker jo pri
tem mnogotere škodljivosti zadenejo; zdaj jej je prevroče, ker
posebno solnce pripeka, zdaj pa sopet na mrzlo pride in pri
tem mora lakot in žejo trpeti.

Poslednjič je raba tudi zavolj tega večkrat škodljiva, ker
je oprava  (komat itd.) živine zelo napčna in neprimerna, da
jo tišči, žulji in stiska, kar mnogovrstne bolezni napravi.

Škodljivosti strežbe, opravljanja in snaženja.

Najbolje je za živino, če se po pravem redu opravlja, da
vsako reč o pravem času dobiva in da se jej k vsakemu opra¬
vilu potrebni čas pusti. To se pa velikokrat opusti, ker se ži¬
vina takrat opravlja, ko ima kdo čas, in če časa ni, se večkrat
celi dan v nemar pusti.

Posebno velikokrat se pa opusti, živino snažiti.  Ljudje
mnogokrat celo mislijo, da živini dobro de, ako je vsa blatnata.
Da je pa to živini zelo škodljivo, vsak lahko spozna, ako pre¬
misli, da koža vedno hlapi zato, da se s tem več za življenje

107

za

= V

.UUiJ

DBU

ENIJO

L J ANI

nerabljivih delov iz trupla spravi. Ce je pa koža po celem po¬
vršji v blato kakor v skorjo zavita, tega opravila ne more
opravljati, in zavoljo tega več škodljivih delov v truplu ostane,
ki potem krvi primešani bolj k notranjim delom dohajajo, jih
dražijo in tako mnogovrstne bolezni napravijo. Posebno mlado
živino čediti, menijo ljudje, da je zelo škodljivo. Res je sicer,
da ni dobro žebet s štrigljem čediti; vendar jim je pa zdravo,
da imajo čisto kožo, in zavolj tega naj se mlada živina s kako
bolj mehko krtačo čedi.

Kužnine.

Večkrat od ravno imenovanih naključljivih vzrokov ni
nobenega sledu a vendar živina zboli in večkrat cel6 veliko
živine hipoma, ob enem času in na enak način. V takih
primerljejih obdolžujemo po pravici druge zadeve, ki se mi-
jazmi in nalezki  imenujejo.

Mijazmi  so neznane vnanje  zadeve, posebni pogreški
podnebnega  zraka; navadno jim pravimo „nezdrav zrak".
To so tako rekoč strupi podnebnega  zraka, ki se ali v njem
napravijo ali se mu od drugod pridružijo.

Nalezki  ali prave kužnine  so izvirki bolezni, ki se
pri posebnih boleznih napravijo in imajo to lastnost, isto  bo¬
lezen pri drugi njej podvrženi živini napraviti.

Kakormijazmi tako tudi nalezki morejo kužne bolezni
napraviti; vendar se razločijo po načinu, po kterem se napra¬
vijo, ker se mijazmi vedno zunaj trupla, prave  kužnine
pa v živinskem truplu  narede.

Da se pa razloček kužnih  bolezni bolj natanko more
razumeti, naj malo bolj na drobno govorimo o tem.

Kuga  se imenuje vsaka bolezen, ktera ob enem
času, na enak način in po enakih vzrokih več živine
enega ali raznega plemena napade. Kužna bolezen pa more
nalezljiva  biti ali ne.

Nalezljiva  je takrat, če bolestne izvirke napravi, ki
morejo pri drugi živini ravno tisto bolezen napraviti, da tedaj
ena živina od druge bolezen naleze. Nalezljivost  je pa zopet
dvojna:  ali živina kužno bolezen naleze po dotiki,  to je, da
se zdravo živinče kužnega živi  n če  ta  ali pa kužnega žlema,
gnoja, sokrovice, krvi, slin  itd. dotakne; take so smr¬
kelj, garje, steklina  itd. —ali  pa, da se živine in okuženih
reči ni dotaknila, kužnino lc po. sapi in sopenji  v-se dobi.
Kužni izmetki se širijo po zraku, dostikrat v daljne kraje; po
kožah  in druzih delih kužne živine, po drugih živalih,  po
obleki, ljudeh itd. se zanese kužna bolezen iz hleva v hlev, iz


108

kraja v kraj, iz dežele v deželo itd. Take bolezni so: goveja
kuga, ovčje koze  itd.

Nenalezljiva  kužna bolezen je pa tista, če sicer tudi
ob enem času, na enak način in po enakih vzrokih več ži¬
vine zboli, pa ne zavolj tega,  da je živina druga od druge
bolezen nalezla,  ampak zavolj tega, da so več živine
enake  škodljivosti zraka, paše, vode itd. zadele.

Strupi.

Strupovi včasi najnevarniše bolezni delajo.

Ostri  strup prime ali želodec ali čreva, jih vname, sežge,
prisad (vnetje) naredi, — omotljivi  strup pa bolj možgane
prevzame, živino omami, jo omotično, včasi divjo stori in celo
umori.

Med navadne ostre  strupe se šteje: mišica, hudičevo olje
ali žveplena kislina, kameno olje (štajnovec) itd., veliko želiš,
kakor mleček, nelctere zlatence, podlesk ali ušivec, čmerika,
teloh in več drugih. Konj bolj redko do strupa pride, ker manj
na pašo hodi; vendar se konju večkrat zavda z ostrimi zdra¬
vili, postavimo s solitarjem, lopatiko, s štajnovcem, če se jim teh
reči preveč da; že več konj je poginilo po njih, posebno po mišici
(arzenikom), ktero nekteri vozniki nalašč svojim konjem dajejo,
da bi jim po svoji pameti več moči dali. Kako se vendar ti
ljudje goljufajo! Kdor konjem dalj časa mišice po malo daje,
naredi konja le bolj napetega, zabuhlega, in tako misli, da je konj
res bolj debel in močan. Ce se pa kadaj konju le malo več mišice
dh, kakor navadno, pogine pri tej priči. Škodljive so tudi kisline,
kterih konji sploh ne iztrpč. Tako je jesih, zelnica in voda od putra
ali pinjena voda, ki drugi živini nič ne škoduje in poslednja
še svinje redi, konjem po mnogih skušnjah najnevarnejši strup,
ker se jim po njih želodec in čreva vnamejo.

Škodljiva zdravila,
a) Puščanje.

Navadno mislijo ljudje, da se mora, kadar se spomlad vrne,
puščati živini, da se kri očisti, da se prihodnje bolezni odvrnejo
itd. Al to je zelo napčno, če se pri živini nikaka bolezen ne
kaže. Kteri pameten zdravnik more tudi kaj tacega sveto¬
vati?  Ali ne veste, da kri je vir življenja, da v krvi je
zdravje, moč in življenje? Res je, če se gre h kakemu mojstru-
skazi v vasi in se vpraša, ali ne bi bilo dobro živini puščati,
in on to znh, da bo gotovo rekel vselej, da je prav dobro!

109

Zakaj? To lahko sami vganete, če mu puščanje — plačate!

— Cel6 tega pa naj ne misli nihče, da se s puščanjem živini
slaba  kri odvzame, kajti dobra in slaba kri ste v eni po¬
sodi in več dobre kakor slabe se bo s puščanjem •— zgubilo,
in slabost, otekle noge itd. so nasledki nepotrebnega puščanja.

— Da pa je puščanje v nekterih boleznih  velika pomoč,
tega noben zdravnik tajiti ne more.

b) Dristila.

Tako, kakor se s puščanjem nevedneži neumno pačijo, se tudi
s tem godi, da živini dajejo take stvari, ki jim drisko  napra¬
vijo. Pravijo, da spomladi je to posebno dobro. — Neumno je,
a ne dobro, po nepotrebnem želodec in čreva slabiti zdrave ži¬
vine, samo zato, ker ste od bedastih ljudi slišali, da se s tem
živini kri čisti. Kdo pa kri divje zverine čisti? Pogledite jo,
kako zdrava ostane, ker je nihče ne ozdravlja, jej nihče dristil
ne daje, jej nihče ne pušča!

v

c) Čiščenje gobca.

Še druga neumna navada je, vzlasti konjem, gobec či¬
stiti. — Če le konj ne žre, se mu kar brž gobec čisti, zobje
popilijo, češ, da zavoljo tega žreti noče. Pa v sto pdtih ni
petkrat pametnega vzroka za to čiščenje. Najpoprej naj se natanko
pregleda, zakaj  konj žreti noče, a ne v gobcu in v zobčh se
bo vzrok večidel našel. Tako dreganje po gobcu konja tako
boli, da še manj potem more jesti. Sleparski kovač je denar za
svoj trud v mošnjo spravil, in če to opravilo tudi konju ško¬
duje, kovaču je pomagalo — za par bokalov vina.

d) /Se druga nerodna opravila v gobcu.

Ravno tako neumno je gobec bosti in žgati. Če se ti zdi,
da ima konj oteklo nebč  in da zavoljo tega ne more lahko
jčsti, si v zmoti; saj ne jč ž njim, še manj pa ž njim žveči,
temuč s kočniki. Da pa včasi nebo za reznimi zobmi res oteče
in tako imenovano žabico  naredi, ste dve reči krivi: namreč
nečeden želodec, in to se z drisko odpravi, in pa prememba
z 6 b. Tukaj je dlasna ali zobje mes6 nekoliko oteklo in bo¬
lestno, dokler zobje ne izpadajo; tedaj sama potrpežljivost in
hladeče in žlezaste pijače m mehka krma pomaga, posebno ne¬
koliko otrobov.

110

III. Živinska kupčija,

nje težave in goljufije, in kako jim v okom priti.

Živinska kupčija je težka reč. Malokje imajo ljudje tako
malo vesti kakor pri prodaji živine; še marsikteremu očetu se
dobro zdi, ako more osmukniti sina, sinu pa, ako more opeha¬
riti očeta. „Kdor ne odpre oči, mora odpreti mošnjo,“ je že
star pregovor, kteri najbolj velja pri živinski kupčiji.

Zato treba, da gospodarjem, kteri živino kupuj  e j o,  na
kratko povemo, česa se imajo varovati. Treba jim je pa tudi
poznati cesarske postave.  Cujte tedaj !

Posebno težavno in res zelč nevarno je, živino kupovati
na sejmu,  zlasti kadar ne poznaš  človeka, od kterega si
kupil konja ali kravo, in ga ne moreš iskati, ako prikupljenem
blagu pozneje zapaziš kako bolezen (kak „tadel“). Koliko golju¬
fije se nahaja na sejmih, vemo mi najbolj iz tega, da imamo v
živinozdravnišnici prvi teden po ljubljanskih ali druzih bližnjih
sejmih s preiskovanjem kupljene živine in s pisanjem spričal
največ opraviti.

Umen človek naj tedaj nikoli ne kupi živine, da ne bi
zvedel imena in stanovanja prodajalčevega.

Nevarno je tudi živino kupovati zvečer ali ponoči,
kar se večkrat zgodi. „Ponoči je vsaka krava mavra,“ je star
pregovor, vsaka napaka se lože prezre.

Nekteri kupec je že s tem zadovoljen, da mu le prodajalec
„dober stoji za vse cesarske tadle“ ter misli, Bog ve, kako zavarovan
je zdaj za v s e napake ali bolezni, ki bi se utegnile zapaziti pri
kupljeni živini! Tako imenovanih „poglavitnih bolezni“ ali kakor
jim naši ljudje navadno pravijo „patentnih tadlov" zato, ker po
cesarskem patentu  razdero kupčijo, je v vsem skupaj le 14;
— koliko sto druzih bolezni pa je, ki jih utegne živina imeti,
ktere so ravno tako hude, pa niso  zavarovane po cesarski po¬
stavi zato, ker jih umen kupec sam lahko zapazi.

Kdor hoče tedaj vsaktere škode obvarovan biti, naj od
kupca zahteva, da ga vpričo dveh prič  zagotovi, da za vsako,
kakoršno koli napako ali bolezen  dober stoji. Da mu
stoji „za vse cesarske tadle" dober, je nepotrebna  beseda,
zakaj za cesarske  „tadle“ stoji že cesar  sam  dober, to je,

i

111

cesarska postava; za tč bolezni ne potrebuje kupec  no¬
benega druzega poroka.

Kadar živino kupuješ, preglej jo od nog do glave, od oči
do repa, ne le ko mirno stoji, temuč tudi, kako hodi, in če je
konj, kako leti in derja. Sto in sto zvijač je pri živinski kup¬
čiji, s kterimi se kupci sleparijo: šepastim ali čotastim konjem
se tu ali tam noga odere ali kakor koli nalašč rani,  in slepar
ti pravi: „to je konj še le včeraj  dobil,“ — naduha  se
izgovarja z vročino, kevžehom, smoliko, polnim trebuhom itd.,

— konji s tiščavko in topostjo  se zdramijo in oživijo, da
se jim poper v rit vtakne, — po starosti siva dlaka  se na¬
maže s kako barvo, — mlademu  konju se izbijejo žrebični
zobje, — stari  mrhi se vžgejo jamice v zobe, da se kaže mlaji,

— zavolj kake bolezni  suha in mršava krava se izgovarja le
s slabo klajo itd.

In tako vč slepar za vsako napako in bolezen sto izgovo¬
rov; vrh teh pa se še priduša, naj ga „hudič vzame/' če ni
živina čista in zdrava; — al kaj mara „hudič“ za takega sle¬
parja, ker ima take drhali že tako dosti! In kar goljufen dedec
ali prekanjena baba ne more sama opraviti, jej pomaga še drug
slepar, ki se kakor po nevedoma pritakne kbarantiji — ingorjč
potem kupcu, zlasti ako se „glihenga“ dela še pri bokalu vina.
Zato dobro glej in ostro pazi na vse, kadar živino kupuješ, in
če nisi sam kos živinske bolezni spoznati, vzemi seboj vselej
kakega zvedenega človeka, ki je v tem bolje iznajden, kakor si
ti sam.

Rekli smo gori, da je 14 poglavitnih bolezni, ktere po ce¬
sarski postavi kupčijo razdero, ako se v tistem času, ki jo po¬
stava predpisuje, kupec oglasi pri svoji cesarski gosposki in

Š rodajalca toži, če brž z lepo noče živine nazaj vzeti in mu
enarjev ali pa zamenjene živine ne povrniti. Bog ob vari pa,
da bi pri cesarskih „tadlih“ določeni čas zamudil,  ker nič ti
potem ne pomaga več.

Te postave pa obdržč svojo veljavo tudi takrat, kadar je
prvi  kupec kupljeno živino kakemu drugemu,  drugi tret¬
jemu  in tako dalje prodal. V tacih okoliščinah grč kupčija
po vrsti od zadnjega  kupca noter do prodajalca  nazaj,
ako le ni čas zamujen, kteri je po postavi za tisto bolezen od¬
ločen. Zadnji, postavimo, tretji kupec naj toži druzega,
drugi naj toži prvega,  prvi pa prodajalca.

Pri konjih

je 8 po postavi zavarovanih  bolezni ali „patentnih tadlov,"
kteri barantijo razderč, •— troje  jih je na 15, pet pa na 30
dni, in sicer so

112

zavarovane na 15 dni:

kužna  s m o 1 i k a,
s m e r k e 1 j,
naduha;

zavarovane na 30 dni pa:

t i š č a v k a (neumni kolar),
opornost  (štatljivost),
mesižna slepota,
jasna slepota in pa
kožna črvivost.

Pri goveji živini

so samo  francozi ali pojatnica poglavitna bolezen, in
sicer zavarovana na 30 dni.

Pri prešičih

je zavarovana le tudi ena, namreč: ikre  (kterim tudi p seno,
Šenki ali stroge  pravijo) na 8 dni.

Pri ovcnli

so zavarovane 4:

kozč in pa garje  (ali gr in te) na 8 dni,
m e 11 j a j i n a j e t r i h (ali jeterni metulji) in pa
m e 11 j aj i na pljučih  (ali pljučni metulji)  na
2 meseca.

Al s temi poglavitnimi boleznimi, ktere živinsko ba-
rantijo razdero, ni še vsega konec; cesarska postava skrbi še
po drugih postavah, da živinski kupci ne trpe škode po krivici.
Treba tedaj, da povemo našim ljudem tudi te postave, in jim
rečemo: zapomnite si jih dobro na svoj dobiček, kajti dostikrat
se morete z eno ali drugo teh postav rešiti,  ko
vam uni „poglavitni tadli“ ne pomagajo iz zadrege. Pazljivo
tedaj berite, kar vam bomo zdaj še povedali.

Vsaka, naj je ktera koli bolezen,  razdere kup¬
čijo ali menjo, ako kupec v 24 urah potem, ko je kup¬
ljeno ali zamenjano živino prevzel,  zapazi, da je
živina bolna, in to brž poprejšnjemu gospodarju samemu vedeti
dd, ali pa od gosposke potrjenemu zdravniku, ali županu svojega
kraja ali pa naravnost svoji cesarski gosposki. Če v 24 urah
kupljena ali zamenjana živina tudi pogine, zadene vsa
škoda prodajalca ali poprejšnjega gospodar  j a,
ker se smd misliti, daje živina že pri njem zbolela.

113

Tako veleva §. 924. cesarskih postavnih bukev. Le takrat, ko
hi prodajalec izpričati  mogel, da je k u p e c s a m k r i v,
da mu je živina zbolela ali poginila, tedaj mora o n s a m škodo
trpeti.

Marsikteri kupec je že v škodo prišel zato, ker ni vedel
t e postave, ktera za-nj dobro govori.

Dalje grč kupčija ali menja nazaj,  če je prodajalec
vpričo d v č h p r i č ali pa po pismu se zavezal, da
za vsako napako ali bolezen  dober stoji toliko in
toliko  dni. Če kupec izgovorjenega časa ne zamudi, bo go¬
sposka v tacih okoliščinah vselej za-nj pravico razsodila, ako bi
prodajalec z lepo ne hotel živine nazaj vzeti in če ne more izka¬
zati, da je še le kupec  živino pokvaril.

Razen vsega tega je pa še ena postavna pot, po lcteri se
more goljufani kupec  zadrege rešiti, iz ktere ga ne rešijo
ne „patentni tadli“ pa tudi ne postava „za 24 ur“ — ta pot je
po §. 934 cesarskih postavnih bukev tista, če kupec more do¬
kazati, da je kupljena ali zamenjena živina čez polovico
predraga  ali zavolj starosti ali zavolj kake drage napake. Če
se kupec tako goljufanega misli, ima pravico se pri gosposki
pritožiti;  ona bo po izvedenih možeh živino ceniti  dala, in
če je ona res še manj kot pol vredna, grč kupčija ali menja
nazaj, ali pa mora prodajalec  toliko doplačati,  da je cena
prava.  — Po postavi je čas za take pritožbe na 3 leta  dolo¬
čen; al bolje je, da se kupec kmalu  oglasi, sicer bi mu utegnil
prodajalec  marsikaj podtakniti, da se je v njegovih  rokah
živina popačila. —

Kakor pa varuje postava kupca,  tako pa varuje tudi pro¬
dajalca,  da se mu krivica ne godi. Treba tedaj, tudi te po¬
stave vedeti, da ne bo praznih tožba,  ktere le mošnjo ko-
ljejo, pa nič ne pomagajo.

Čujte tedaj še te postave!

Kupec se ne more pritožiti,  če se je pri kupčiji ali
menji sam vpričo mož zavezal,  da kupi ali zamenja živino
kakoršnaje,  ima naj „tadle“ ali bolezni kakoršne  koli.

Kupec se ne more pritožiti,  če mu je prodajalec pri
kupčiji ali menji očitno  (vpričo dvčh mož) povedal, da ima
živina to ali uno bolezen,  in da mu za-nj o dober ne stoji,
kupec jo je pa vendar-le kupil.

Kupec zgubi pravico povračila,  ako prodajalec
izkazati  more, da je živina bolezen še le pri kupcu  dobila.

Kupec nima pravice do povračila,  ako je skakim
dragim blagom ali s celo kmetijo tudi živino, pa vse počez
(eno reč v drugo) kupil in tedaj živina  ni bila posebej
cenjena.

Živinoreja, 8

114

Kupec nima pravice se pritožiti, ako je kupil ži¬
vino  na  očitni dražbi (licitirengi),  ki  jo  je  gosposka na¬
praviti dala. —

To so poglavitne postave pri živinski kupčiji. Naj si jih
vsak dobro zapomni, da se ogne škode, pa uide tudi dragim
pravdam.

H koncu le še nekaj. Ker je „kratka sprava bolja kot
dolga pravda,“ je vselej bolje, z lepo poravnati (zglihati) se,
kakor pa pravdo začeti. Ce je kupec  v pravdnem času za¬
pazil bolezen, ktera po cesarski postavi  kupčijo razdere,
in če prodajalec  sam dobro vč, da ima od njega prodana ži¬
vina res to napako, ali če mu t o zatrdi zveden živinozdravnik,
naj jo vzame raji z lepo nazaj, sicer bo pravdo zgubil in vrh
tega še stroške  plačal.

115

Dodatek.

Posnetek iz razglasa družbe kmetijske,

kako se državne premije za zboljšanje goveje živine na Kranjskem

delijo.

Slavno ces. kralj, ministerstvo kmetijstva je za zdaj na
5 let iz državnega zaklada za vsako leto 2200 gold. dovolilo.

Ta denar naj se obrača prvič: za premije posebno lepe
goveje živine čistega  Mnricodolskega (Murzthaler), Belan-
skega (Mollthaler), Marijinodvorskega (Manahofer) ali pa Pinc-
gavskega plemena.

Ce ne bi bilo lepe živine čistih teh plemen, se drugič:
smejo premije dajati tudi taki, litera se jo iz dveh teh plemen
ali pa iz domačega  kranjskega in iz enega teh plemen za¬
redila.

Naposled pa se smejo premije deliti tudi posebno lepim in
dobrim domačim  govedom.

V vsakem kraji, ki ga družba kmetijska določi, se take
premije delijo:

a) Za bike,  kteri ne smejo manj kot poldrugo pa ne več
kot tri leta stari biti; ena premija za 80 gold., dve premiji
pa po 60 gold.;

b) za telice,  ktere pa ne smejo biti čez dve leti stare,
ena premija za 40 gold., dve premiji pa po 30 gold.; —

c) za breje  telice ali za krave s teleti,  ktere pa ne
smejo biti čez šest let stare, dve premiji in sicer po 50
in po 40 goldinarjev.

Se vd, da mora biti živina gori imenovanih plemen ali
rodbin.

Premije se vselej imajo deliti meseca maja.

d-
e:

Razsodbe o premijah delajo pod predsedstvom o
borni k a glavnega odbora  kmetijske družbe tile možj

8  *

116

župan tiste občine, kjer se premije delijo, predstojnik
kmetijske podružnice  dotičnega kraja in pa trije
drugi izvedeni  kmetovalci, ktere glavni odbor kmetijske
družbe iz vseh okrajev razglednega kraja voli.

Sodniki smejo premije priznati le govedom gori navedenih
plemen in rodbin in po tej vrsti, ktera je spredaj imenovana,
to je, pred vsem govedom čistega  plemena Muricodolskega,
Belanskega, Marijinodvorskega in Pincgavskega; — po teh čistih
plemenih pridejo na vrsto goveda pomešanega  plodu; naj-
nazadnje imajo doleteti premije goveda domačega  rodu.
Sodniki imajo sploh na to paziti, da plemenska živina, kteri
mislijo premijo dati, ima odlične lastnosti enega ali druzega
izmed navedenih plemen. — Posebno mora biti živinče lepo
vstvarjeno, to je, naj nima prevelike, ampak lehko in kratko
glavo, široko čelo, gladke in ne predolge in debele, ampak pod-
stavne in lepo rasle rogove, to je, ne nazaj zasukane, ampak
s koncema naprej in na stran zavite. Ušesa naj ne bodo pre¬
dolga, oči naj so velike in bistre, vrat ne prekratek in pre-
mesnat, prsi široke in globoke, da segajo skoraj tako nizko kot
trebuh, trebuh ne sme biti vampast in doli obešen. Križa mora
biti širocega, hrbta od izmed pleč do tam, kjer se rep začenja,
ravnega; nog mora biti pravilno vstvarjenih in postavljenih; ži¬
vota dolgastega, sodčeku podobnega; repa tenkega, dobro po¬
raslega (dlakastega) in visoko vraslega. Kože mora biti tenke,
rahle, in lehko premične in s čisto in voljno in ne mršasto
dlako porasle. Na pogled mora živinče biti bistro, živo, in
dobro rejeno; ne sme biti shujšano, tudi ne preobjedeno. Pri
delitvi premij za plemenske b i k e je še posebno na to treba
paziti, da so kolikor mogoče primerni velikosti živine tistega
kraja, kjer se za pleme rabijo. Vratu naj bo bik močnega in
mesnatega, vendar pa ne neizmerno debelega, ali, kakor pra¬
vimo , bohatega; — žvadra (nadra) naj bo gubastega, globoko
poobešenega. Mošnja mora biti trda in nagrbančena in oba stroka
(jajci) v njej morata trdo k životu pritegnjena biti. — Cela
rast bika se mora kazati močna; bik mora biti živ in srčan,
velikih, bistrih oči, širokih nosnic, pa ne preširokega gobca.
Izmed več bikov, v vseh druzih lastnostih enacih, se ima darilo
posebno onemu prisoditi, o lcterem se ve, da ga je dobro molzna
krava storila.

Goveda s tako imenovanimi lepotnimi  madeži ne do¬
bivajo premij. Taki madeži so na primer: ven kipeče ali po
rakovo vstvarjene oči, da govedo gleda, kakor da bi bilo zabodeno,
— kot saninec krive ali v križempot zakrivljene zadnje noge, —
prav kratek pa debel rep — nevkretni parklji s sila debelimi
dokoleni (piščalmi).

Gospodar, ki je ud sodnje komisije, se ne sme sam za-se
za premijo poganjati ali glasiti.

117

Sodnja komisija prisojuje premije s čezpolovičnim številom
glasov.

Premija se more le onemu lastniku daru vredne živine
prisoditi, kteri je v oglednem okraji doma in ki se pismeno
zaveže:

a) da bo obdarjene bike najmenj 2 leti, telice 3 leta, krave
pa 2 leti na svojem gospodarstvu za pleme  rabil; dru¬
gače da premijo nazaj;

b) da bode za bika imel zapisnik,  v kterega bode za¬
pisoval imena gospodarjev, kteri priženejo krave in telice
k njegovemu biku; zraven imena v ta zapisnik mora za¬
pisati pleme in starost prignanih krav in telic, in pa dan,
kedaj je bika spuščal in po čem (po kteri tarifi) ga je
spuščal.

Le-ti zapisniki o spuščanji bika se morajo konec vsakega
leta predstojniku dotične kmetijske podružnice poslati, ta jih
potem glavnemu odboru kmetijske družbe izroči.

Sodnja komisija da vsakemu takemu živinčetu, ki je pre¬
mijo dobilo, črko K (Kranjska) vžgati.

Predstojniki kmetijskih podružnic imajo na to paziti, da
lastniki obdarjene živine svoje pismeno obljubljene dolžnosti
spolnujejo. V ta namen jim je treba dogovora z dotičnimi župani.

Če predstojniki kmetijskih podružnic izvedb, da je kdo
obdarjeno govedo prodal, da ga toraj ne rabi skoz ves določeni
čas za pleme, tedaj je treba, da se na podlagi zaveznih pisem
(reverzov), ktere imajo podružnični predstojniki v svojih rokah,
premije preč nazaj tirjajo in glavnemu odboru kmetijske družbe
pošljejo.

Ce bi se obdarjeno plemensko živinče po nesreči, brez
lastnikovega zadolženja, za pleme skazilo, takrat se od lastnika
tako pohabljenega goveda ne more premija nazaj tirjati. Al to,
da lastnik res ni bil te pohabe kriv, morata dokazati župan in
dotične kmetijske podružnice predstojnik.

118

Posnetek iz razglasa družbe kmetijske,

kako se za povzdigo ovčje reje na Kranjskem iz državne podpore
nakupljeni ovni in ovce jezerskega in trbiškega plemena dado
gospodarjem na deželo.

Slavno c. k. ministerstvo kmetijstva je z odpisom od 9.
nov. 1869 štev. 5898 v ta namen odobrilo sledeča vodila.

Cedica z enim ovnom (prazom) in dvema ali tremi ovcami
ali pa posamni ovni (praži) jezerskega in trbiškega plemena se
umnim gospodarjem tacih krajev na Gorenskem, Notranjskem
in Dolenskem, kteri so za ovčjo rejo ugodni, brez plačila proti
temu dado, da se gospodarji zavežejo, ovne in ovce dobro rav¬
nati in jih najmanj tri leta v okolici svoji brez plačila za pleme
obračati. Po preteku teh let je blago lastnina gospodarjeva.

Vsak lastnik, ki je dobil živino za pleme, mora zapisnik
imeti, v kterega zapisuje dan,  kdaj je ovna spuščal, ovco
žlahnejega plemena ali pa le domačega rodu, na ktero je bil
oven spuščen, — ime in stanovanje  gospodarja ovdc, na
ktere je ovna spustil. Vsacemu takemu gospodarju ima lastnik
ovnov plemenski listek  dati, ki ga je od c. k. kmetijske
družbe prejel, in sme zahtevati za-nj le 10 novih krajcarjev;
ako bi več zahteval, se mu vzame oven. — Te plemenske listke
morajo pa gospodarji ubrejenili o v ti c varno hraniti, da se v
potrebi ž njimi morejo izkazati.

Tacih ovdc lastniki, ki so imeli ovco pri jezerskem ali
trbiškem ovnu, si morajo pa tudi zapisnik napraviti, v kterega
zapišejo to-le: 1) dan,  kdaj je ovca bila pri ovnu, 2) dan,
kdaj je ovca vrgla, potem 3) ali je lastnik jagnje sam za rejo
obdržal ali 4) jo prodal in sicer: komu in kje ta stanuje.

Ne le lastnik, ki je čedico dobil iz državnega denarja,
temuč tudi gospodarji taki, ki so ovce svoje imeli pri jezerskem
ali trbiškem ovnu, imajo od teh narejena jagnjeta,  naj so
čiste jezerske ali trbiške krvi ali pa mešanica z domačim bla¬
gom, zaznamovati tako, da se poznajo, in zato naj se vsacemu
tacemu jagnjetu prebije desno uho z majčknim železom v po¬
dobi črke S (kar pomeni Subvencijo ali podporo državno).

Lastniki, ki so čedico ali pa posamnega ovna prejeli iz
državnega denarja, morajo predsedniku podružnice družbe kme¬
tijske, pa tudi clruzemu njenemu udu pokazati svoj plemenski

119

zapisnik ali register, ako ga ti videti želijo; po preteku vsacega
leta pa imajo izročiti ta register predsedniku podružničnemu, da
ga pošlje glavnemu odboru družbe kmetijske v pregled in pretres.

Po vseh teh pogojih, ki so zapisani v tem razglasu, se
ima vsakdo zvesto ravnati, sicer ima glavni odbor kmetijske
družbe pravico, da ovna in ovce gospodarju brez odškodovanja
vzame in jih drugam (M.

Da se bode gospodar ravnal po vseh teh pogojih in da
je porok za blagd, ki ga je sprejel od družbe kmetijske, bode
takrat, ko se mu živina izroči, se zavezal s posebnim pismom
(reverzom), da se vsem tem pogojem uda.; le takrat je odvezan
poroštva, ako je brez njegove krivice živino zadela bolezen ali
kaka druga nesreča.

I



%

Spoznavanje starosti konj na z oh g L

Spoznavanje starosti lerinj na zo"beh.

l.

od spred. od zad.

Predolgi zotje

'Tjtli .t  "F; Koke.Fier.

Stanovitni zala

od sprEd...

Spoznavanje starosti tljoved na zobeh.

4leta 5 let.

7 let.

10 . 1 ).

19.

8 let.

10. a.

18 .

okoli 8 let.

21 .

okoli 8 let.

litine £ Brke TTieu.

Spoznavanje starosti ovac na zobeh.