DUHOVNI
PASTIR.
Izhaja vsak mesec. — Velja 4 gld. na leto.
Letnik XVI. V Ljubljani, maja 1899.	S. zvezek.
Peta nedelja po veliki noči.
Naš Gospod Jezus Kristus.
xx.
Oče vas ljubi, ker ste vi mene ljubili.
Jan. 16, 27.
Nobena reč dobrega človeka bolj ne skrbi, kakor vprašanje, kako je zapisan v knjigi življenja; kako bode obstal, kadar pride na vrsto pri sodbi; bo li prištet med izvoljene v rajskem veselju. Zato tudi rad poizveduje, kako bi si neki zagotovil, da bi bil zanesljivo vzprejet v nebeško veselje, kadar se mu tukaj iztečejo ure. Mnogovrstna so znamenja, po katerih se dokaj zanesljivo da soditi, bo li kdo zveličan ali pogubljen. Vem, da ste tudi vi že večkrat slišali naštevati in razlagati taka znamenja, po katerih se da že sedaj soditi, bo li kdo srečno umrl ali ne.
Posebno zanesljivo znamenje našega prihodnjega zveličanja so mi pa zdi to, kar Jezus govori v današnjem sv. evangeliju: Oče vas ljubi, ker ste vi mene ljubili. Torej če kdo Jezusa ljubi, če si resno prizadeva, Jezusa čimdalje bolj spoznati, čimdalje zvestejše izpolnjevati njegov božji nauk in posnemati njegov bliščeči zgled, ta sme prepričan biti, da ga tudi nebeški Oče ljubi in da se mu ni treba bati nesrečne sodbe. Zato pa tudi vsi tisti, kateri se hočejo zagotoviti za večnost, kateri se trudijo za krščansko popolnost, radi vsak dan premišljujejo kakšen oddelek iz Jezusovega življenja in delovanja. Po samostanih je to v obče že po redovniških pravilih zapovedano. Poprimite se tudi vi tega izredno dobrega po-močka za sveto življenje. In če se že nočete toliko potruditi, da bi sami redno vsak dan vsaj nekaj premišljevali iz Jezusovega
19
življenja in učenja, vsaj to mi storite, da zvesto poslušate, ko vam jaz razlagam in pojasnujem. Sedaj prideta dve jako imenitni reči na vrsto: izvolitev dvanajst apostolov in Jezusov govor na gori.
I. Kako imenitna je bila izvolitev dvanajst apostolov, kaže nam vsa zgodovina novega veka, ker po njih je hotel Jezus ustanoviti in širiti sv. cerkev, svoje kraljestvo na zemlji, na njih kakor na krepkih stebrih sloni takorekoč vse krščanstvo in vse, kar je v zvezi s krščanstvom. Jezusu samemu se je zdelo to dejanje eno najimenitnejših v njegovem življenju, ker je poprej vso noč molil, predno je to storil. Sv. evangelij namreč sporoča: Prigodilo pa se je tiste dni, da je šel Jezus na goro molit in je prenočil v molitvi. Ko se zdani, pokliče svoje učence ter jih izvoli dvanajst izmed njih. Imenoval jih je apostole (t. j. poslance), da bi bili s njim in da bi jih pošiljal pridigovat. Dal jim je oblast ozdravljati bolezni in izganjati hudobne duhove. Imena dvanajst apostolov pa so ta: Prvak Simon, ki se imenuje Peter, in Andrej, njegov brat; Jakob (starejši) sin Zebedejev, in Janez, njegov brat — tema je dal ime Boanerges, t. j. sinova groma; Filip in Jernej, Matevž in Tomaž-, Jakob (mlajši), sin Alfejev, in Simon Kananejec s priimkom Zelot (gorečnik), Juda Tadej, brat Jakopov, in Juda Iškarijot, ki ga je pozneje izdal.
Pri Jezusu so vsa dela neskončno zaslužna, veličastna, ker so človeškobožja dela. Kako veličastno je moralo biti pri Jezusu še najimenitnejše človeško delo na zemlji, namreč moliti! Saj že navadnega človeka blagrujemo, če zna prav dobro, izvrstno moliti. Nekateri svetniki so bili pri molitvi tako zbrani, — tako zatopljeni v nebeške božje reči, da so se od pozemeljskega kar ločili, da je dušni vznes premagal telesno težo ter so se v zraku vzdržavali za časa molitve. Če je bila že taka svetniška molitev tako nepopisno lepa in ganljiva, nekak predokus nebeškega rado vanja, kako nepopisno lepa je še le morala biti Jezusova molitev! Nam se zdi molitev vtrudilna, mnogim mlačnim kristijanom celo zoperna — nekakšna pokora; za Jezusa je bila najprijetnejše delo. Torej se ne bomo čudili, da je prečul kar celo noč. Kaj da je molil, seveda ne moremo vedeti; a lahko si mislimo, da zlasti to noč se je obračala njegova molitev na njegovo najimenitnejše delo — sv. cerkev. Prosil je za apostole, da bi bili dovolj sveti, da bi mogli po njegovi smrti njega nadomestovati, da bi bili dovolj močni, da bi mogli hrabro premagati vse nasprotnike njegove
sv. cerkve. Pa ne le za apostole, prosil je tudi za njihove naslednike, za vse mašnike, visoke in nizke, do sodnjega dne. Gotovo je zahvaljeval že naprej nebeškega Očeta za vse, kar bodo katoliški mašniki vseh časov, vseh krajev izvršili v slavo božjo; zahvaljeval za vse, karkoli bodo izvrstni katoličani, svetniki in svetnice božje, vseh dežel, vseh narodov, vseh časov storili v čast božjo, v lastno zveličanje ter v zboljševanje in osrečevanje človeštva . . .
Zjutraj pa, ko se je zdanilo, takorekoč še žareč od ponočne molitve, stopi med svoje učence — množica ljudstva je bila bolj vr ozadju — ter prične ono volitev, od katere je bilo toliko odvisno. Vsakega pokliče po imenu, ga blagoslovi in mu izroči apostolsko čast in oblast. Kako ganljiv prizor je bil to! Kdo ne misli na svečanostno posvečevanje sedanjih mašnikov v škofijski cerkvi. Pobožno ljudstvo v cerkvi strmeč opazuje sveto dejanje; kakšna čustva pa navdajajo mlada srca preblagih mladeničev novomašnikov v tistem svetem trenotju, ko se jim izroča največja čast in tudi najvišja oblast na zemlji, to ve le oni, kateri je sam skusil. Oj, kako veličasten je bil še-le oni dan, ko je sam Jezus si volil in po imenu klical svoje namestnike. Kako srečni so bili apostoli, ki so odslej vedno pri njem ostali, od blizo gledali njegove čudeže in njegovo presveto življenje, njegove nebeške čednosti; slišali iz njegovih božjih ust nebeške nauke in deležni bili njegove prijateljske ljubezni. Še več, deležni si bili celo njegove božje mogočnosti; v njegovem imenu so delali čudeže, namesto njega so po njegovi smrti vladali kraljestvo božje, mesto njega delili božje milosti; z njim vred bodo tudi kdaj sodili žive in mrtve. .. Zares, veličastni možje!
Jezus si je bil že poprej odbral nekatere, a še ne za stalno, smeli so še izvrševati svoja opravila. Znani so nam že: Sv. Peter in njegov brat Andrej pa sv. Janez, katere je Jezus poklical že v puščavi pri sv. Janezu Krstniku; na potu sta se jim pridružila še sv. Filip in sv. Jernej; znano nam je tudi že, kako je poklical sv. Mateja od mitnice in s kako odločnostjo je slušal njegov klic ta svetnik. Šest drugih jim je še na novo pridružil. Ako imata dva isto ime, se tako razločujeta, da imata še kak pridevek ali po starosti, ali pa po očetu. Simon, ki ga je Jezus izvolil za poglavarja svoji cerkvi, se stalno imenuje Peter (Jezus sam mu je premenil ime), drugi Simon pa ima pridevek Kananejec (t. j. gorečnik). Juda izdajavec se imenuje tudi Iškarjot, zvesti apostol Juda pa Tadej •ali tudi brat Jakopov; oba Jakopa se ločita po očetu: Zebedejev
19*
in Alfejev, ali pa po starosti starejši in mlajši. Med apostoli imamo tudi trojne brate: Peter in Andrej, Jakob in Janez, Jakob in Juda. Enajst jih je bilo iz Galileje, le eden iz Judeje, ker mestece Ka-rijot je v Judeji, kake štiri ure od Hebrona proti jugovzhodu. — V sv. pismu so imenovani v laki vrsti, da je najprej naštetih onih sedem, ki jih je Kristus prve poklical, in na čelu so oni trije, katere je Jezus najbolj ljubil in najbolj odlikoval. Ločimo jih torej lahko v tri skupine : v prvi skupini so trije (Peter, Jakob in Janez), v drugi so štirje (Andrej, Filip, Jernej in Matej), v tretji je pa drugih pet. Pri sv. maši v kanonu in v litanijah, kjer je pridejan tudi sv. Pavel in sv. Matija, pa so našteti v drugačni vrsti, ki se lahko tako-le zapomni: na prvem mestu sta prvaka sv. Peter in Pavel, potlej prvega brat: sv. Andrej, nato še dva brata: sv. Jakob in Janez, potlej pa po pratiki : 28. decembra sv. Tomaž, 1. maja sv. Jakob in Filip, 24. avgusta sv. Jernej, 21. septembra sv. Matej in 28. oktobra sv. Simon in Juda.
Ravno dvanajst apostolov si je Jezus izvolil zato, ker je bilo to število v božjih sklepih in pa ker je bilo v prcdpodobi naznanjeno že v stari zavezi in sicer: po dvanajsterih sinovih J a k o p o v i h, ki so očetje dvanajst izraelovih rodov (apostoli so duhovni očetje izvoljenega ljudstva v novi zavezi); po dvanajstih dragih kamenih na prsnem škitu velikega duhovna (apostoli so predragoceni biseri v svetišču sv. katoliške cerkve); po dvanajstih knezih, ki so bili na čelu izraelske vojske (apostoli so pogumni vitezi na čelu vseh junaških bojnikov Kristusovih) ; po dvanajstih oglednikih, katere je bil Mozes poslal iz Kadeza v obljubljeno deželo (apostoli so nam zanesljivo pokazali pot v nebeško domovino); po dvanajstih spominskih kamenih, katere je postavil Jozve, ko je čudežno prišel čez Jordan v Sveto deželo (apostoli so večni spomeniki Jezusovih čudežev in dobrot). Sv. Avguštin pripisuje temu številu še skrivnosten pomen, češ, da so bili apostoli poklicani oznanovat vero v tri božje osebe narodom vseh štirih svetovnih stranij.
Vsi po vrsti so se res izkazali vredne Jezusovega zaupanja; sveto so živeli po zgledu svojega božjega vzornika; pogumno so oznanovali njegov zveličanski nauk; potrpežljivo prenašali vso težave svojega vzvišenega poklica in vse krivice ljutih sovražnikov ter razun sv. Janeza tudi vsi prestali mučeniško smrt. Le Juda Iškarjot je bil odpadnik in celo izdajica. Čudno se zdi marsikomu, zakaj je Jezus poklical in izvolil tudi tega nesrečnega apostola.
To je skrivnost božje modrosti in pravice. Poklic je bil zanj velika milost; a milost ne jemlje Človeku prostosti; vsakdo jo še lahko zlorabi. Bržkone je bil Juda Iškarijot od začetka še dober in veren, a ker ni sodeloval z milostjo božjo, padal je čimdalje nižje, da ga je strast popolnoma prevladala in pogubila. Apostolstvo samo ž njim ni vničeno in ne omadeževano; obratno se poleg njega kot temne sence tem lepše sveti lepota drugih apostolov. Tudi sedaj ne more posamezni duhovnik, ako zaide na napačna pota, omadeževati duhovstva sploh, marveč pogubiti le samega sebe; čast duhovstva pa vzdržujejo v vseh časih goreči in izvrstni duhovniki, kakor takrat Peter, Janez, Jakob i. t. d. Hudobni svet se je nekakšno privadil, da (zlasti po časnikih) kaže ljudem le Judeža Iška-rijota, t. j. če kdaj zve za kak pregrešek, ki ga je storil kak nepoklican — nesrečen duhovnik, četudi tam kje v deveti deželi, takoj to obesijo na veliki zvon in kričijo: »Taki-le so duhovni!« Zakaj pa nočejo kazati gorečih »Petrov«, nedolžnih »Janezov« ? Zakaj ne? I zato ne, ker potlej bi njih počenjanje ne bilo več satansko delo!
II. Tako se je pričel ta preimenitni dan v Kristusovem življenju, ki vam ga ne morem dovolj slaviti in povzdigovati, saj je takorekoč pričetek in temelj nove zaveze, najprej po izvolitvi dvanajstih apostolov, potlej pa tudi po gorski pridigi, kakor vam mislim takoj dokazati. Ta dan se mi zdi tudi Zveličar, če smem tako govoriti, nekako izredno navdušen v govorjenju in vedenju, ter je tudi njemu slavnosten dan, ko svoje nebeško milosti deli v nenavadnem izobilju.
Ko jo bil Zveličar odmolil na gori in odbral apostole, šel je ž njimi in učenci med ljudstvo v nižave učit in ozdravljat. Gora, na kateri je Jezus govoril slavno gorsko pridigo, je pač ista gora, na kateri je poprej molil in izvršil apostolsko volitev, tako-zvana »gora blagrov«, ali tudi »gora Jezusova«, ki je na nji molil, tudi »gora apostolov«, ker so bili na nji izvoljeni. Ta gora je na zahodnji strani mesta Tiberije, nekako v sredi med tem mestom in mestom Kano, in ima dva vrhova, med katerima je prijetna planota, nekoliko nižje pa je lepa ravan. Tukaj se je nabralo silno veliko raznovrstnega poslušalstva: bili so apostoli, ravnokar polnoštevilno odbrani, in učenci Jezusovi, velika množica ljudij iz Galileje in Desetmestja, iz Judeje in Jeruzalema, iz Idumeje in od unkraj Jordana, od Tira in Sidona; bilo je torej tudi več paganov med Izraelci. Mnogi so bili od poprejšnjega dne tam. A niso bili
samo poslušalci, marveč nabralo se je tudi premnogo bolnikov irt betežnikov, kateri so pri Jezusu iskali zdravja in pomoči. In ravno to je storilo ves prizor še najbolj ganljiv in svečanosten. Sv. pismo namreč pravi: Katere so nadlegovali nečisti duhovi, so bili ozdravljeni. In vsa množica se ga je iskala dotakniti, ker je moč šla iz njega in je vse ozdravila. Le mislite si prav živo to množico bolnikov in potlej to hipno čudežno spremembo: ravnokar toliko zdi-hovanja in bolestnega javkanja bolnikov, pretresljivega divjanja in kričanja obsedencev, toliko sočutnega pomilovanja sorodnikov, znancev in prijateljev, ki so spremljali in podpirali bolnike; precej potem pa se začno od vseh stranij razlegati klici radostne zahvale, solze trpke žalosti so se spremenile v solze kipeče radosti!
Povrh tega pa še veličastni govor! — najlepši in najdaljši, kar jih je govoril naš božji Učenik, vsaj najdaljši izmed teh, kar nam so jih zapisali apostoli! Najobširnejše nam ga je zapisal sveti evangelist Matej. (Nekateri razlagalci menijo, da je ta sveti evangelist nekaj naukov vzprejel med ta govor, katere je Jezus izrekel o drugi priliki. Ker je pa pridiga na gori v svoji celoti vendar prav gotovo vsa od tega večno znamenitega dne, ker je takih rečij, o katerih se meni, da so od drugod privzete, le bolj malo, in se ne da tajiti, da je Jezus nekatere nauke večkrat ponavljal po raznih krajih, premisliti hočemo po stari navadi ob kratkem ves govor, kakor ga je zapisal sv. Matej. Saj pač nič ne škoduje, četudi mi po večkrat slišimo nekatere nauke.) Predno si pa ogledamo ta prekrasni govor, moram šo splošno pojasniti neko jako važno misel.
Jezus si je bil ravnokar odbral dvanajst apostolov in s tem postavil temeljni kamen svoji cerkvi. Torej je sedaj najugodnejša prilika, da jim tudi na kratko napove in razjasni nalogo, katero jim bo dopolniti v sveti cerkvi, da vsaj pregledno našteje najimenitnejše nauke, katere bodo učili v sveti katoliški cerkvi, ter posebno povdarja take reči, v katerih so bode krščanstvo popolnoma razločevalo od izraelske vere; sploh da jim pokaže, kakšen duh svetosti in popolnosti ima vladati v novem kraljestvu božjem, — v čem da obstoji pravi »duh Kristusov«. Ker je pa bilo poleg apostolov tudi toliko drugih poslušalcev, je Jezus tako vravnal svoj veličastni govor, da, čeravno v prvi vrsti namenjen apostolom, je vendar veljal tudi vsem drugim poslušalcem, velja tudi nam ter vsem vernikom vseh časov. Komu bi ne prišlo takoj na misel,, da »Goro blagrov« smemo primerjati Sinajski gori in ta svečanostni dan Jezusov onemu večno imenitnemu dnevu, ko je Bog dal deset
zapovedij izraelskemu ljudstvu v puščavi. Kolika sličnost, pa tudi kolik razloček! Obojno, staro in novo postavo nam je Bog oznanil na gori. Po mnenju mnogo svetih očetov je Bog že izraelskemu ljudstvu na Sinajski gori govoril po svoji večni Besedi, po svojem edinorojenem Sinu; na »Gori blagrov« je govoril isti Sin božji, toda sedaj vidno v človeški podobi, kakor Bog-človek, živeč med ljudmi. Postava stare zaveze je bila dana med gromom in bliskom, vsa gora je bila kakor v ognju; vse ljudstvo je bilo prestrašeno ter je prosilo Mozesa, naj on govori z Gospodom, ker se boji umreti. Kako vse drugače pa se oznanja postava nove zaveze ! Včlovečeni Sin božji govori množicam čisto mirno, krotko in ljubeznivo ; na gori je vse mirno in tiho; le iz posvečene osebe Sinu božjega izžariva sveti ogenj božje ljubezni; bolni in pomoči potrebni ljudje se mu zaupno bližajo in dotikajo se ga kakor otroci svojega ljubega očeta ter odhajajo vsi zdravi in potolaženi, — vsi veseli! Zares, dobrota in miloba božja biva vidno med ljudmi! — Postava stare zaveze je bila oznanjena le enemu ljudstvu, Izraelcem; vse drugačno pa je poslušalstvo, ko se oznanja nova postava, kakor sem vam že poprej opisal; tu so zbrani ljudje od vseh stranij, tudi iz paganskih krajev. Judje in pagani so poklicani v novo kraljestvo božje; za ves svet, za vsa stoletja velja, kar na tej gori uči veliki prerok in postavodajalci nove zaveze, o katerem je Mozes, 6rednik stare zaveze, pred svojo smrtjo preroško govoril: Glej, preroka kakor mene bode Gospod obudil izmed ljudstva, tega poslušajte! Najlepše je pa Jezus sam v tesno zvezo spravil obojno goro, ko je ravno v gorskem govoru zatrjeval, da ni prišel razvezovat postavo, marveč dopolnit, ter je res nekaj zapovedij posebej razložil ter tako apostolom in učencem pokazal, kako naj razlagajo še druge; ni pa le kazal grehov, kateri so prepovedani v božjih zapovedih, marveč še bolj vneto je povdarjal nasprotne čednosti. Sicer so vsi Jezusovi nauki le dopolnitev in razlaga božjih zapovedij, katere je Gospod oznanil na Sinajski gori; še posebej se pa mora to reči o njegovem gorskem govoru. Ta »pridiga na gori« se mi zdi, da govorim po sedanjem običaju, nekakšen program božjega kraljestva na zemlji ali Kristusove cerkve, (v njem jo izražen namen, ki ga hoče doseči Kristusova cerkev,) osobito že precej v začetku, ki nam našteva osem blagrov. Ves govor ima 107 stavkov in nam v kratkih potezah krasno naslika sveto krščansko življenje in zlasti oni pravi duh in čisti namen, ki je mora prešinjati v nasprotju z napačno razlago judovskih
pismarjev in učenikov. O zares, kdor natančnejše prevdarja ta prekrasni gorski govor, mora končno vsklikniti: Oj, stokrat blagor človeku, kateri se vestno in zvesto ravna po tej Kristusovi pridigi!
Ves dolgi govor si za lažji pregled lahko razdelimo v pet delov: v prvem imamo osem blagrov kot nekakšno podlago vsemu nadaljnemu govoru; v drugem delu našteva Jezus dolžnosti, katere bodo imeli posebej apostoli; v tretjem delu nas uči ljubi Jezus, kako moramo razlagati božje zapovedi (pač ne tako, kakor so jih razlagali pismarji in farizeji); v četrtem nam opisuje, kakšen namen moramo imeti pri svojih dobrih delih; in petem delu podaje nebeški Učenik še več preimenitnih naukov svojim poslušalcem in potlej konča z veličastno primero dvojne zidave na skalo in na pesek.
Najprej pride na vrsto osem blagrov. Ta oddelek se bere kot »evangelij« na praznik Vseh svetnikov, zato ker ima v kratkem vsa glavna pravila čednostnega in popolnega življenja. Blagri se imenujejo zato, ker te čednosti privedejo do časne in večne sreče. To je kraljevska cesta za vojsko Kristusovo, to je edino prava stezica do časne sreče, to je zlata lestev do nebeške sreče. Uči nas v prvih treh blagrih, kaj nam je odstraniti, če hočemo vspešno napredovati v dobrem, t. j. premagati napačno nagnenje do svetnega premoženja, do jeze in razveseljevanja; dalje, katere čednosti si moramo zlasti pridobiti, namreč usmiljenost, mirnost do bližnjega, sami zase pa gorečnost v dobrem, ljubezen do čistosti in do križa.
Danes vam seveda ne utegnem tega dalje razlagati, marveč vam le še samo pristavim opomin kot sad današnjega premišljevanja : Spoštujte vse duhovne in molite zanje, kakor ste slišali, da je Jezus molil zanje že naprej. Radi in zvesto poslušajte besedo božjo, kakor one množice, ki so od vseh stranij hitele poslušat Jezusa, da bo mogel tudi vam kdaj reči: Oče vas ljubi, ker ste vi mene ljubili. Amen.	A. Kržič.
Križev teden.
I.	Molitev za zapeljane in pohujšane.
Gorje človeku, po katerem pride pohujšanje. Bolje bi bilo, da se mu obesi mlinski kamen na vrat in da se potopi v globočino morja. Mat. 18, 6. 7.
Veliko se moli vsaki dan, posebno veliko pa križev teden, ko hodimo v procesijah od cerkve do cerkve in prednašamo Bogu svoje prošnje. Pri procesijah križev teden naj bi molili posebno za potrebni živež, za vsakdanji kruh! In zato je treba dan današnji še posebno prositi, ker se je žito tako podražilo in je tako trdo za kruh, posebno tam, kjer ga morajo kupovati. — Kakor pa je duša več kot telo, je tudi dušni živež imenitneji od telesnega. In če torej molimo za telesni kruh, moramo še bolj moliti za dušne dobrote in potrebe. — Že sem vam na sv. Marka dan razlagal, kako imenitna in potrebna je molitev za spreobrnenje grešnikov. In ker se v bratovščini Jezusovega in Marijinega Brca posebno v ta namen moli, sem vam ti bratovščini tudi prav gorko priporočal.
Je pa še neka molitev, ki je silno potrebna, ki se pa le prevečkrat zanemarja: to je molitev za zapeljane in po-pohujšane, in ravno o tej molitvi bi danes rad nekoliko spregovoril.
Krščanska pravičnost nas uči in nam naklada, da moramo tuje blago in dobro ime povrniti, storjeno škodo popraviti. Brez povračila tudi ni odveze in odpuščanja! Enako pa je treba, da se pohujšanje popravi.
Kakor je pa ložje, škodo narediti kakor potem popraviti jo, tako je tudi silno težavno, večidel nemogočo, vsako pohujšanje do pičice poravnati.
1.	Če hočeš pohujšanje popraviti, moraš prvič vedeti, koliko in katere osebe si pohujšal! Ti si leta in leta preklinjal vpričo otrok, ki so se od tebe naučili kletvine; ti si vpričo odraščenih ali tudi vpričo otrok govoril vsakeršne nespodobnosti; ti si velikokrat kvantarske pesmi pela, pohujšljivo se oblačila in nosila; ti si velikokrat v krčmi in pijači zabavljal čez duhovnike, si smešil verske obrede in spodbijal tudi vero in tako marsikaterega omajal v veri, ali celo od vere pripravil; ti si se nespodobno obnašal z drugim spolom, si čednost zasmehoval, nečisti greh polepšaval in
zagovarjal; si z nesramnimi pogledi, z dotikanjem, objemanjem v drugih budil poželjivost, si tudi naravnost komu greh pokazal, ali ga greha naučil, si jih mnogo tudi naravnost v greh zapeljal. Pa kdo bi naštel vse te in enake okoliščine, pri katerih se v greh napeljuje in svetuje, v katerih se greh hvali, poveličuje, ukazuje, zagovarja z besedo ali z zgledom.
Ali moreš le povrhu prešteti vse take pohujšljive besede in dejanja? Ali moreš povedati, koliko in katere si pohujšal?
2.	Pa to še ni vse! Veliko huje se pokaže pohujšanje, ako pomisliš, kako se je to pohujšanje razširilo, kako daleč je zašlo? Ti si morda pohujšal le dva, tri, ti pa so jih pohujšali dvajset, trideset in ti zopet sto, dve sto ali pa tisoč! in ali moreš povedati, kje in kdaj bo konec? — Poglejmo to le v nekaterih zgledih. Tu pride od vojakov človek, ki že popred ni bil dosti prida, in prinese s sabo nemške, laške, mažarske kletvine in jih zatrosi med ljudi. Tistega človeka že davno več ni, kletev od njega zasejana pa se še vedno sliši in razširja. — Ženska, ki je služila v Gradcu ali v Trstu, prinese s sabo spodtikljivo nošo — brž se je poprimejo druge ženske in v kratkem je tista noša razširjena po vseh vaseh. — Kje je že tista ženska, ki je prva v župniji povila nezakonsko dete in koliko jih je bilo za njo, ki greše na njen račun. — Že je skoro štiri sto let, kar je Martin Luter trosil svojo krivo vero, in še danes jih živi tisoče in milijone v njegovi krivi veri, za kar bo tudi on odgovor dajal. — S pohujšanjem je tako, kakor če kdo vrže v vodo kamen. Kjer je kamen padel v vodo, naredi se majhen kolobar, za njim pa se naredi drugi širši in potem vedno več in vedno sirjih krogov. Tako tudi pohujšanje, ki je s prvo le majhno, vedno in vedno raste in se razširjuje v vedno širše kroge, in ni ga, da bi videl konec, kjer neha pohujšanje. Povej torej, pohuj-šljivec, ali moreš prešteti vse, katere si pohujšal ti, aii katere so pohujšali od tebe zapeljani?
3.	Pa to še ni vse. Jaz moram poznati tudi škodo, katero je moje pohujšanje napravilo pri bližnjem. In kako bom mogel velikost pohujšanja presoditi, ko še škode na lastni duši dovolj ne poznam! Učeni so preračunih, koliko je od zemlje do lune ali do solnca, koliko potrebuje luč, da pride od zadnje vidne nepremičnice na zemljo. To vse so preračunih, ah tega, kar pohujšanje škode stori, ne more preračunih tudi največji učenjak ne! Samo toliko lahko rečemo, da je škoda neizmerna. Če si bližnjemu naredil škodo na premoženju, na zdravju, se ta škoda vendar d& določiti
in včasih tudi poravnati; ali škoda na duši narejena s pohujšanjem se ne da nikoli prav premeriti, še manj pa poravnati. S pohujšanjem si vzel namreč bližnjemu milost božjo, ki je več vredna, kot celi svet. In če je ta škoda ne pri enem ali pri dveh, ampak pri desetih, stotih, tisočih? Oh, Bog nas varuj koga pohujšati!
4.	Pa to še zmirom ni vse. Ako bi tudi mogel natančno preceniti vso škodo, katero sem s pohujšanjem naredil, ali jo pa morem tudi popraviti ? ali imam moč za to ? Ali morem vse pc-hujšane in zapeljane postaviti v tisti stan, v kakoršnem so bili pred pohujšanjem? Jaz sem gospodar le čez svojo voljo, čez svojo dušo. Četudi težko, vendar z božjo pomočjo se morem spreobrniti. Ali pa morem pri drugih to storiti ? Prositi, opominjevati, rotiti jih morem, ali bodo pa tudi ubogali in spreobrnili se, kdo ve ? Na pot pregrehe se lahko gre; na pot krščanske čednosti se pa le s težavo pride. Marija Magdalena je vpričo celega mesta delala očitno pokoro, ali nikjer ne beremo, da bi se bili od nje zapeljani in pohujšani tudi spreobrnili in spokorili. In kaj še le, če so nekatere ali mnoge od mene pohujšane in zapeljane osebe že mrtve, in morda — tudi že pogubljene ? — Kakošcn strašen odgovor tedaj za vsacega pohujšljivca, za vsako pohujšljivko! Sedaj pač umemo, zakaj Kristus tako strašno svari pred pohujšanjem, ko pravi, da bi bilo bolje, ko bi se pohujšljivcu obesil mlinski kamen na vrat in bi se potopil v globočino morja!
Ali tedaj ni nobenega pomočka, storjeno pohujšanje popraviti ali vsaj odpuščanje zadobiti? — Kristijani moji! Se je pomoček za to in sicer pri njem, pri katerem je usmiljenje in obilno odrešenje, pri Jezusu Kristusu in njegovem presvetem Srcu. — Samo on vd, koliko in katere smo pohujšali, in koliko škode smo storili pri dušah pohujšanih; on zamore tudi duše pohujšanih omečiti, k pokori in poboljšanju nagniti. In to bo tudi storil, ako ga za to prosimo, ako v goreči molitvi pohujšane Jezusovemu in Marijinemu Srcu priporočamo.
Ako hočemo torej storjeno pohujšanje kolikor mogoče popraviti, se moramo sami najprej poboljšati, lepe zglede dajati, resnično se pokoriti, tudi pohujšane, kolikor jih poznamo in do katerih moremo priti, svariti in opominjevati; pred vsem pa in posebno za take veliko in goreče moliti in jih priporočevati Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Poglej, krščanski poslušalec! koliko in koliko si jih že pohujšal; povej, koliko si pa zanje že molil? Morebiti do danes še nobenkrat!
Za vsacega je več ali manj strašna zadnja ura, za pohuj-šljivca pa še najbolj. Pohujšljivca ne skrbi le za njega samega, ampak še posebno za vse zapeljane in pohujšane, katerih kri vpije v nebesa za maščevanje.
Nek Berengar, naddijakon v Angersu na Francoskem pred osem sto leti, je krivo učil o zakramentu sv. Rešnjega Telesa in jih je mnogo potegnil za seboj v krivo vero. Proti koncu svojega življenja je preklical svoje zmote in se poboljšal. — Ali smrt njegova je bila vendar strašna. Ko se mu je namreč smrt bližala, postal je nemiren in velika groza gaje obhajala. »Zakaj se tako plašiš, ljubi brat,« mu prigovarja zraven stoječ duhovnik, »zaupaj v Boga, ki je neskončno usmiljen!« »To vem « odgovori umirajoči, »in tudi zaupam, da mi bo Bog ozirajoč se na moje spokorne solze, odpustil moje grehe: kaj pa grehe drugih, katere sem zapeljal, ali mi bo tiste tudi odpustil? Gorje mi, zdi se mi, da me duše od mene pohujšanih čakajo pred sodnim stolom Kristusovim, želeč maščevati se nad mano ; zdi se mi, kakor da bi slišal Kristusa prašati me: ,Kje je ta, kje je una duša, katere si ti pohujšal?1«
Preljubi! Tudi nas čaka smrt, čaka sodba! Gorje nam, če smo mnoge pohujšali, pa pohujšanja nismo vsaj po mogočnosti popravili. Storimo vsaj, kar moremo. Zraven lastnega poboljšanja, lepega zgleda in resnične spokornosti, molimo večkrat in goreče v ta namen. Če smo do sedaj to dolžnost zanemarjali, popravimo to koj danes in precej sedaj molimo: Za pohujšane in zapeljane Oče naš in Češčeno Marijo. Amen.	J. Ažman.
2.	Molitev za sovražnike.
Ljubite svoje sovražnike, dobro jim storite, kateri vas črtijo in molite zanje, ki vas žalijo in preganjajo!
Mat. 5, 44.
Predragi! Krivico bi vam storil, ko bi rekel, da ne molite radi. Saj ste se zopet danes v tako obilnem številu vdeležili prošnje procesije, saj ste zopet danes tako goreče klicali k Bogu za pomoč v dušnih in telesnih potrebah! To je že res: molite večinoma radi; ali prav velikokrat ne molite prav; prav velikokrat molite raztreseno ; velikokrat molite svojeglavno! Čudno se vam zdi tako očitanje, pa je vendar tako. — Vi molite le bolj po svoje, kar se vam bolj prilega, ali kar bolj želite: molite le bolj za časne, kot za večne dobrote, molite le bolj zase, na bližnjega pa pozabite; molite malokedaj za spreobrnenje grešnikov, še manj pa za po-
hujšane in zapeljane, najmanj pa za sovražnike! Pa tudi ta molitev je potrebna, pa tudi silno koristna. — Torej : molitev za sovražnike je predmet današnjega mojega govora. Upam, da bote pazljivo poslušali in po tem tudi ravnali!
Kako je to, da je toliko sovraštva med kristijani ? Na to je lahko odgovoriti: zato, ker kristijani ne žive po krščansko, zato, ker ne delajo po nauku in zgledu Kristusovem. Kristus je rekel pri zadnji večerji in nam zapustil ta poglavitni nauk: Ljubite se med seboj! Če pa pogledamo okoli sebe, pa vidimo, da kristijani tako delajo, kakor	bi bil Kristus	rekel: Sovražite	se	med seboj !
Pojdimo po vaseh	in	prašajmo,	ali žive	sosedje	v	prijateljstvu
med seboj, in kaj bomo slišali ? Slišali bomo, da celo v najmanjši vasi, ki šteje samo kakih pet hiš, niso prijatelji med seboj; kaj pa še-le v večjih vaseh: tam je pa že celo vse navskriž! Jaz ne bom danes razpravljal, zakaj in od kod pride sovraštvo med sosedi ene vasi, med prebivalci ene hiše, med člani ene družine: med očetom in sinom, med bratom in sestro, med možem in ženo! Pa naj si bo vzrok sovraštva kateri si hoče, to je gotovo, da je sovraštvo velik madež vsacega kristijana, in da bi se tak človek, ki v sovraštvu	živi, prav	za prav	ne smel	več imenovati
kristijana! Gotovo	je	nadalje pa	tudi to,	da tak,	ki	v sovraštvu
umrje, tudi zveličan biti ne more, ker je Jezus naravnost rekel, ko je povedal priliko o neusmiljenem hlapcu (Mat. 18, 35.): Tako bo tudi moj nebeški Oče vam storil, ako ne odpustite vsakteri svojemu bratu iz svojih src.
Ako hočemo torej biti pravi kristijani (ne samo po imenu) in ako hočemo kedaj zveličani biti, moramo odpustiti svojim sovražnikom, se moramo z njimi sprijazniti in pobotati! To pa je, rad spoznam, težavna reč. Pa z milostjo božjo že gre in zavoljo Boga se že stori!
Kateri so tedaj tisti pomočki, da se doseže sprava med svo-ražniki? Mnogo jih je, pa ne bom danes vseh navajal; imenujem le enega najboljših in najzdatnejših pomočkov, katerega sem že v začetku imenoval, to je molitev za sovražnike!
Za sovražnike moliti nam je sam Jezus zapovedal, kakor pravi šesta poglavitna krščanska dolžnost: Ljubite svoje sovražnike, dobro jim storite, kateri vas črtijo, in molite zanje, kateri vas žalijo in preganjajo 1 — Ljubi moj! Če si s kom v sovraštvu in ne moreš druzega storiti, vsaj moli zanj. Nekateri so res kakor da bi bili
obsedeni. Če prideš v hišo, te spodi; če ga pozdraviš, te ozmerja; Če mu kaj pošlješ, ti nazaj vrže; če ga k sebi pokličeš, ker si bolan, ne pride; tedaj ne ostaja drugo, kot da moliš zanj. — Ali to je velika težava, in kolikokrat naleti duhovni pastir na velik upor. Če takemu, ki v sovraštvu živi, pravimo v spovednici: »Pa moli zanj!« je pa ogenj v strehi. »Kaj? za tacega človeka bom molil; saj še zase ne vtegnem moliti, pa bom molil zanj, ki mi je tako krivico storil, ki me je tako razžalil, ki me je ob vse pripravil, ki mi nagaja, kjerkoli mi more!
Vidiš, dragi v Kristusu! Ravno s tem ugovorom kažeš, da ti je sovraštvo še globoko v srcu. če ti pravim, da moli za svojega sovražnika, si nisem jaz tega zmislil, ampak rekel je sam Jezus, večna resnica, kakor sem že navedel popred njegove besede. Pa ne samo rekel je, ampak tudi storil je tako: Poglej in premisli Jezusa na križu! Oh kako on trpi, kakšne strašne bolečine čuti! Sedaj pa poslušaj tiste, ki so ga na križ pripravili, kako se še sedaj norčujejo, kako ga preklinjajo, kako mu privoščijo! Kaj pa Jezus? Ali se maščuje nad njimi? Lahko bi se, pa se noče! Eno samo besedo bi rekel, pa bi ležali vsi na tleh, in nobeden bi več ne vstal. Pa kaj vender stori ljubi Jezus? On odpre svoja razsušena usta, milo pogleda k nebesom in moli: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo! Kristijan! kar so bile te besede izgovorjene, nimaš nobenega izgovora. Presodi in primerjaj Jezusovo osebo in svojo osebo; Jezusove sovražnike in svoje sovražnike; Jezusovo razžaljenje in svoje razžaljenje! Kaj je pač krivica, ki se je tebi zgodila, ali se ti godi, proti krivici, ki se je Jezusu zgodila? Kdo si ti, reven človek — on pa vsemogočni Bog! In vendar, on odpusti sovražnikom in moli zanje; ti pa nočeš ne odpustiti in ne moliti zanje! Pa praviš: Jezus je bil Bog, je lahko to storil; jaz pa sem slab človek in nimam te moči! No kristijan, če se s tem izgovarjaš, ti pa pokažem sv. Štefana, prvega mučenika. On je bil človek, kakor ti, in je bil od Judov neusmiljeno kamenjan. In kaj je storil? Umirajoč je molil zanje, rekoč: Gospod Jezus, ne štej jim tega v greh! In še to je storil: Ko je zase molil, je stal; ko je za sovražnike molil, je pokleknil! Ako tedaj nočeš posnemati svojega Gospoda, posnemaj vsaj njegovega učenca, posnemaj tiste, ki so molili za svoje sovražnike!
Takih zgledov bi vam lahko mnogo navedel. Pa naj zadostuje en sam iz naših časov. Kateri ste stareji, se spominjate, da je leta 1852. nek hudoben človek napadel našega cesarja in ga tako hudo
zabodel v vrat, da je ceBar komaj še pri življenju ostal. In kaj je storila mati cesarjeva, ko je slišala to strašno novico! Pokleknila je pred podobo križanega Jezusa in molila za morilca, da bi se spreobrnil! Ta pobožna žena je storila še več. Ko je morilec za svojo hudobijo umrl na vislicah, je cesarica vstanovila večno mašo, da se bere vsako leto zanj na dan njegove smrti.
Torej tu ne veljajo nobeni izgovori. Ako druzega ne moremo storiti za svojega sovražnika, vsaj moliti moramo zanj; in če rabimo še druge pomočke, rabimo zraven vedno tudi molitev; ta naj spremlja, naj podpira naše korake, da se ložje sprijaznimo in pobotamo.
Taka molitev je silno koristna za sovražnika, pa tudi za nas. — Mi včasih pri najboljši volji in z vsemi po-močki ne moremo sovražnika omečiti in k spravi nagniti. Bog pa, ki ima vsa srca v oblasti, more tudi srce našega sovražnika omečiti in spreobrniti. Ako po besedah sv. Pavla tisti sovrašniku žrjavico na glavo trosi, ki mu daje jesti in piti, (Rim. 12, 20.), tako mislim, bo tudi speklo sovražnika, če molimo zanj.
Kaj pa, če se sovražniku ne omeči srce, akoravno molimo zanj? Potem naša molitev vendar ni bila zastonj. Ako tudi to ne pomaga sovražniku (in žalibog, da so taki med nami), potem pomaga molitev vsaj nam. Pomaga nam, da ložje prenašamo njegove krivice, ki včasih res niso majhne, in njegova razžaljenja so včasih res nezaslišna. — Glejte, sovraštvo naredi in pusti v srcu neko grenkobo, ki je ne moremo lahko zatreti in se je otresti! Četudi mislimo, da smo odpustili, pa kadar zopet kaj neprijetnega slišimo, da je rekel naš sovražnik, ali če se srečamo, se zacelena rana iz novega odpre. In tu ne pomaga nobeno zdravilo tako, kakor molitev za sovražnika.
Torej kaj hočemo storiti? četudi je težavno, zavoljo Boga moramo odpustiti in če druzega ne, vsaj moliti moramo za sovražnike. Ta molitev bo pomagala sovražniku, da se mu prej srce omeči in da se prej spravi z nami. Ta molitev bo pa pomagala tudi nam, da bomo ložje prenašali krivice in raje odpustili. Pomagala bo nam, če sovražniku ne, da najdemo nekdaj usmiljenje pred tistim, ki je tudi molil za svoje sovražnike in nam naročil: Ljubite svoje sovražnike, dobro jim storite, ki vas črtijo, in molite sanje, ki vas žalijo in preganjajo. Amen.	j. Ažman.
3.	Molitev starišev za otroke; molitev otrok za stariše.
Prosite, in se vam bo dalo; iščite, in bote našli; trkajte, in se vam bo odprlo.
Luk. 11, 9.
V tretjič smo se danes zbrali k procesiji; v tretjič že danes kličemo k Bogu, da nam sad zemlje daj in ohrani! In zaupati smemo, da nas bo dobrotljivi in vsemogočni Bog tudi uslišal, če je k našemu zveličanju; saj nam je besedo dal in obljubo, rekoč: Prosite, in se vam bo dalo; iščite, in bote našli; trkajte, in se vam bo odprlo!
Procesije križevega tedna pa naj prineso še drug sad. Te procesije naj namreč v nas ožive veselje do molitve, da bomo tudi med letom radi in pobožno molili. Zakaj vedite, tudi ljubezen in veselje do molitve je dar milosti božje. Če nam Bog ne da te milosti, tudi ne bomo mogli radi in pogosto in pobožno moliti. Sami ste že skusili, da se včasih človeku kar ne ljubi moliti, da se včasih celo dolgočasi pri molitvi, ali kakor pravimo, da ni razpoložen. Mnogokrat se človek molitve tudi hitro naveliča in jo hitro, hitro konča. In če ga vprašamo, kako da je tako hitro sklenil svojo molitev, nam včasih odgovori, da ne vč, kaj bi molil in za koga bi molil.
Oh, kako žalosten izrek v ustih vernega kristijana! Ti tedaj ne veš, kaj bi molil in za koga bi molil? Da za naprej ne boš imel tega izgovora, naj ti navedem danes, za katere smo dolžni moliti, ali za katere naj posebno molimo. Naštel sem vam že sv. Marka dan in ta križev teden nekatere molitve, katere naj opravljamo, in rekel sem, da naj molimo: 1. za spreobrnenje grešnikov; 2. za zapeljane in pohujšane; in 3. za sovražnike.
Ali to še ni vse: sveta cerkev nas uči in napeljuje, da naj molimo tudi za duhovno in deželsko gosposko, za papeža, škofa in cesarja, za duhovne pastirje in spovednike; dalje, da naj molimo za zdrave in bolne, za dobrotnike in sorodnike, za tiste, ki so po ječah in na ptujem, na morju in na vojski; da naj molimo posebno še za duše v vicah. — Slednjič pa ne smem pozabiti neke posebne molitve, ki naj se vsaki dan opravlja, namreč ta, da s t a-riši molijo za svoje otroke: otroci za svoje stariše! — Obojni ste danes tukaj, torej sem prepričan, da bote tudi obojni zvesto poslušali!
I. KrSčanski poslušalci! Radi mi bote pritrdili, če rečem, da je prihodnost kakega človeka najbolj odvisna od njegove odgoje ali izreje. Kakor je bil kdo izrejen v mladih letih, po tem se ravna večidel njegovo poznejše življenje. Ako se je od mladih nog navadil na molitev, na poštenost, odkritosrčnost, na čistost, na treznost in druge krščanske čednosti, tak bo navadno ostal tudi od-raščen. In če bi se le primerilo, da bi se kdo v poznejšem življenju zgubil na slaba pota, dasi je bil v mladosti lepo izrejen — se bo skoraj gotovo še zopet poboljšal in spreobrnil. — Kdor pa od mladega ni bil dosti prida, od takega tudi pozneje ni kaj dobrega pričakovati. Tu se ravno vidi, koliko je ležeče na odgoji in kako veliko odgovornost imajo krščanski stariši glede krščanske odgoje. Vidite krščanski stariši! srce vaših majhnih otrok je kakor mehak vosek ; in v ta vosek morete vtisniti podobo božjo, ali pa podobo hudičevo. Kar bote svojega otroka navadili iz mladega, to bo pozneje tudi znal. Ako ga bote navadili moliti, bo znal tudi moliti; ako ga bote navadili kleti, bo znal tudi kleti. Vi ga lahko navadite na snažnost, zmernost, sramežljivost, varčnost; ali pa tudi na vma-zanost, pijanost, nečistost, zapravljivost. Kakor ga učite in kakoršen zgled mu dajete, tak bo navadno tudi vaš otrok pozneje. Ce otrok vidi, da stariši radi sami molijo, v cerkev in k sv. zakramentom hodijo, mu ni treba mnogo ukazovati, sam od sebe vse to stori, in tudi ko je od doma ali že v letih, se po tem ravna in pravi: Tako so moj oče delali, tako so me mati učili in tega tudi jaz ne pustim!
In da bote tako lepo izredili svoje otroke, krščanski stariši, kaj je k temu treba? Ne samo, da jih učite, da jim lep zgled dajete, ampak posebno še to, da zanje molite. Kakor pri poljskih sadežih, tako velja tudi pri otrocih: Ne tisti, ki sadi, ne tisti, ki priliva, je kaj', ampak tisti, ki rast daje — Bog! (I. Kor. 3, 7.) Verjemite, dragi krščanski stariši, da se vam odgoja vaših otrok nikoli ne bo posrečila brez molitve, to je, vaše besede, vaš nauk nič ne bo izdal, ako Bog ne da svoje milosti in pomoči. Storite torej sami, kar je v vaši moči za odgojo otrok, zraven pa neprenehoma Boga pomoči prosite, da bo on dal zraven svoj blagoslov. Storite, kar je storil pobožni Job, ki je vsak dan o svitu vstajal in žgavne daritve opravljal za svoje otroke, da ne bi grešili. (Job 1, 5.) Vsak dan zjutraj, ko ste Boga prosili sebi za pomoč, prosite ga še za svoje otroke, da bi bili pridni, pobožni, ubogljivi, pošteni, čisti; priporočajte jih Mariji, njih angelom varuhom, sv. Alojziju,
20
da bi pošteno živeli in bi se vam nobeden ne zgubil! — Molite zanje, kadar so majhni ali tudi že odraščeni; kadar so še doma, ali še bolj, če so na tujem! — Krščanski stariši! Včasih tudi dru-zega pomočka nimate, kakor molitev. Ko so odrastli, vas več ne poslušajo in po svoje delajo; takrat morate pa še bolj zanje moliti. Bog bo rad poslušal tako molitev in jo tudi skoraj gotovo pred ali potlej uslišal. Molite, da naj jih Bog raje vzame s sveta, kakor pusti, da bi smrtno grešili.
Poslušajte to zgodbo: Neka mati je imela edinega sina, pa ta sin ji je delal veliko žalost. Ne da bi ubogal svojo pobožno mater, posnemal je celo svojega hudobnega očeta. Še le šestnajst let star, je že zgubil svojo nedolžnost. In ko je bil storjen prvi korak v hudobijo, je potem hitro šlo navzdol. Slaba družba in krivoverske bukve so ga tako spridile, da se je celo bahal svojih hudobij. — Mati gaje sicer svarila in opominjevala, pa nič ni pomagalo , sin je ni poslušal, in da bi se odtegnil njenemu svarjenju, je bežal daleč na tuje. Kaj je mati storila? Molila je, jokala je in šla je za svojim sinom čez morje v daljno deželo. In glejte: Bog je njene molitve uslišal. Cez osemnajst let se je nje sin spreobrnil! Mislim, da poznate oba, mater in sina: to sta sv. Monika in nje sin, sv. Avguštin!
Nek duhovnik to-le pripoveduje: Poznal sem mladeniča, ki je prišel iz visocih šol, pa ni imel nič vere. Prašam ga, kedaj je molil zadnjikrat očenaš? Odgovori mi: »Sinoči!« »To ni mogoče,« odvrnem, »kako morete pri popolni brezvernosti še moliti?« »To je tako,« mi pripoveduje, »moja ranjca mati so bili pobožna žena in so me naučili dobro moliti in so tudi vedno zame molili. Ali prišel sem med svet, prišel na visoke šole — profesorji in hudobni tovariši so mi vzeli vero, pozabil sem na materine nauke, pozabil sem moliti. Ko pa mati za smrt zbole, me domu pokličejo in na smrtni postelji sem jim moral obljubiti, da bom molil vsak večer en očenaš. In to obljubo zvesto držim, in še zaspati ne morem, če tega ne storim. Včasih že ležim, ali ko se spomnim, da še nisem opravil svoje dolžnosti, vstanem precej in opravim svojo molitev.« Kakih deset let pozneje, piše ta duhovnik, se je ta človek popolnoma spreobrnil in potem zares spodbudno in spokorno živel. — Glejte, kaj pomaga materina molitev!
II. Ce so pa stariši dolžni moliti za svoje otroke, so pa otroci dolžni moliti tudi za svoje stariše. To že tirja hvaležnost od njih.
Sv. Tiln, učenec sv. Frančiška Asiškega, in njegov tovariš že več dni nista nič jedla in sta goreče prosila Boga, da naj jima preskrbi kaj jedila, saj je tudi puščavnika sv. Pavla redil v puščavi po nekem krokarju skozi šestdeset let. In res, Bog je uslišal njujino molitev. Kmetje iz okolice so jima prinesli, gnani po nekem notranjem glasu, jedi in pijače. Lahko si mislimo, kako sta bila ta
dva človeka vesela božjega daru. Najprej sta zahvalila Boga, da je nju prošnje uslišal, potem pa sta molila tudi za svoje dobrotnike.
Enako so tudi otroci dolžni moliti za svoje največe dobrotnike, za svoje stariše. Za Bogom so namreč stariši otrokom največji dobrotniki. Saj imajo otroci od starišev ne le življenje, ampak tudi hrano, obleko, pomoč, svet, nauk i. t. d.
Nek škof so pri birmovanju majhno deklico izpraševali tudi v računstvu. Prašali so, kdo zna dobro računiti, in ko pričujoči pokažejo neko deklico, jo prašajo škof: »Deklica, povej mi, koliko si že stalav svoje stariše?«v Deklica je v zadregi in ne ve kaj odgovoriti. Škof pravijo: »Čakaj, ti bom jaz pomagal! Če rečemo, da stariši izdajo vsak dan za tvojo hrano in obleko le 10 kr., ali je to preveč?« Deklica pravi: »Še raje premalo!« »No češi jib stala vsak dan 10 kr., koliko znese to na mesec?« Dekle pravi: »Tridesetkrat po deset kr. ali tri gld.« »Dobro si odgovorila,« pravijo škof. »Koliko je pa to na leto?* »Dvanajstkrat tri goldinarje, ali šestintrideset gold.* — »Koliko si pa sedaj stara?« »Deset let sem jih spolnila.« »Koliko so torej stariši izdali za tebe v desetih letih?« »Tristoinšestdeset gold.« — »Poglej, ljuba deklica,« nadaljujejo škof, »koliko stroškov si že provzročila svojim starišem, in v tem računu niso še stroški za šolo, za igrače, za zdravila, kadar si bila bolna i. t. d. — Glej, koliko si že dolžna svojim sta rišem in kako boš to plačala? Seveda ne moreš tega plačati, ali če si pridna in ubogljiva, bodo stariši ravno tako zadovoljni ali še bolj, kakor če bi jim to nazaj plačala. Potem moraš pa prav pogosto, če mogoče vsak dan, zanje moliti. S tem najbolje plačuješ svoj dolg pri stariših!«
Tako tudi jaz vam pravim, krščanski otroci! Morebiti hote kedtj premožni,	in bote lahko starišem	nekaj nazaj	dali, kar so
za vas potrosili.	Če bi pa tudi tega	ne	mogli storiti	in stroškov
jim ne povrniti,	molite pa lahko za	svoje stariše in	morate tudi
moliti, če ste zares hvaležni. Molite	za	stariše vsak	dan, molite
zanje posebno v nedeljah in praznikih pri sv. maši pred povzdigovanjem, in če so že umrli, po povzdigovanju; molite pa tudi zanje, če bi morebiti vaši stariši ne živeli po veri, če bi bili vdani pijanosti, preklinjevanju ali drugim pregreham!
V nekem kraju je bil sv. misijon. Prišli so na vrsto možje. Kar pride k spovednici neka deklica, stara kakih trinajst let, in hoče govoriti z misijonarjem. Ta je nekoliko nevoljen, ker misli, da hoče dekle iti k spovedi, ko je vender vrsta za može. Ali deklica pravi: »Ne prosim zase, da bi me spovedali, ker sem že opravila; ampak skrbi me za očeta, ki nočejo o misijonu nič slišati, in kar preklinjajo in razbijajo doma. Kaj nama je storiti z materjo?« Misijonar odgovori: »Priporoči očeta Jezusovemu in
L
Marijinemu srcu in trdno zaupaj, da te bo Bog gotovo uslišal.«■ Deklica res moli, ali oče se le ne poboljša. Vsa objokana prida zopet k misijonarju. Ta pa jo skoraj ošteje, da ni dobro molila. »Le še moli,« pravi, »še bolj goreče, še bolj zaupljivo, še bolj stanovitno!« In res, dekle stori, kakor je bilo rečeno; dolgo joka in moli pred Marijinim oltarjem! In sedaj je bila uslišana njena molitev. Oče je prišel k pridigi, v kateri je bilo govorjenje o-božjem usmiljenju; njegovo srce se je omečilo, prišel je tudi k spovedi in rešen je bil, rešen po molitvi svojega otroka.
Kaj vas hočem sedaj še opominjevati ? Gotovo ste vsi prepričani, da je tako moliti potrebno in koristno za stariše in otroke. Vem, da ste že do sedaj tako delali; zato upam, da bote zanaprej še raje. In to je bil ravno namen današnjega govora. Zato si zapomnite to dolžnost vsi pričujoči: Stariši, da bote molili pogosto in goreče za svoje otroke; otroci pa, da bote molili pogosto in goreče za svoje stariše! Amen.	j. Ažman.
Praznik vnebohoda Jezusa Kristusa.
I. Naš Gospod Jezus Kristus.
XXI.
Gospod Jezus je bil v nebo vzet in sedi na desnici božji. Mark. 16, 19.
Današnji dan je Jezus Kristus dovršil delo svojega odrešenja na zemlji. Današnji praznik je praznik zmagoslavja. Sicer je Jezus že pred štiridesetimi dnevi obhajal svojo zmago ob svojem častitljivem vstajenju, a hotel je ostati še štirideset dnij na zemlji in apostole še v marsičem poučiti, zlasti v zadevah sv. cerkve; posebno pa jih je hotel še bolj v veri potrditi, predno jih zapusti, da pojdejo na božje delo v njegov vinograd. O veliki noči je nekakšno praznik Jezusove zmage, a danes je praznik Jezusovega zmagoslavja. Kadar se zmagoslavni vojvode vračajo domov z bojišča, kjer so vničili in strli nevarnega in škodljivega sovražnika, napravljajo se jim izredno velike časti in svečanosti. Osobito so bile v starih časih, kakor nam opisuje svetovna zgodovina, take svečanosti zelo bliščobne. Vse je veselo v dan zmagoslavja: vojaki radostno spremljajo svojega slavnega načelnika zmagovalca, domačini pa jim veselo naproti hitijo in sami skoro ne vedri, kako bi še povikšali veselje zmagovalcem, zlasti zmagoslavnemu vojskovodji.
Kako slavnosten dan je moral biti še-le današnji dan, ko je nebo obhajalo zmagoslavje svojemu nebeškemu Kralju, kateri je popustil našo solzno dolino, da bi tudi po svoji človeški natori hil poveličan in kraljeval na desnici svojega nebeškega Očeta. S koliko radostjo so ga spremljali vsi pravični stare zaveze, kateri «o se zveličali ravno s tem, da so hrepeneč pričakovali Zveličarja in z ozirom na prihodnjega Odrešenika tudi pošteno živeli po za povedih božjih! Naproti pa so mu prišle vse neštete množice nebeških duhov. O kolika nepopisna radost! Zato je pa tudi še sedaj vsako leto tako svečanosten spomin današnjega praznika. Tembolj ganljiv se nam bo pa še-le zdel, ako pomislimo danes še na one brezštevilne množice naših presrečnih bratov in sester, ki so od Kristusovega vnebohoda pa do današnjega dne prišli za njim v nebeško veselje, in pa če se ozremo tudi na oni prostorček v nebeškem veličastvu, ki je pripravljen slehernemu izmed nas. Da, ta presrečni prostor v nebesih si priboriti, to je naša najimenitnejša naloga na zemlji, naloga tako vzvišena, da bi nam tudi vse druge nič ne pomagale, ako Be nam bi ta ponesrečila, ako bi zgrešili svoj poglavitni namen: nebeško zveličanje.
Ta svoj namen bomo pa le tako dosegli, ako zvesto hodimo po oni poti, katero nam je Jezus pokazal z besedo in zgledom: ako Jezusa posnemamo. In v to svrho, da bi ga mogli bolje posnemati, prav pridno rabimo njegove božje pomočke, ki nam jih tako radodarno deli v sveti cerkvi.
Nobena reč nas pa v tem svetem posnemanju tako ne podpira in bodri, kakor natančno spoznavanje Jezusovega življenja in njegovih naukov. Do tega spoznanja se pa pride le po pridnem učenju in premišljevanju svetega evangelija. To nam bodi nov opomin, da bomo radi in temeljito premišljevali Kristusa in njegovo delovanje. Jako primerno se mi zdi, — kakor srečen slučaj, da ravno za danes pride na vrsto osem blagrov, v katerih nam je Jezus tako lepo narisal pot, po kateri se more za njim dospeti v večno veselje.
V osmih blagrih je Jezus v kratkem razvil takorekoč načela krščanskega življenja, pokazal one temeljne stebre, na katerih sloni vsa krščanska popolnost. V prvih treh nam pove, katere zapreke mora odstraniti dober učenec Jezusov, v drugih pa, katerih čed nostij se mora v prvi vrsti poprijeti in jih izvrševati, da zadosti dolžnostim, katere ima sam do sebe in do bližnjega. Po tej vsebini
lahko delimo osem blagrov v tri skupine: Prvi trije nas učijo,, kako moramo zatirati lakomno poželenje in napuh, kako se moramo ustavljati jezi in maščevalnosti, kako se moramo umikati posvetnemu razveseljevanju. Druga skupina, peti in sedmi blagor, nas uči, kako moramo gojiti ljubezen do svojega bližnjega posebno s tem, da imamo usmiljenje ž njim in se trudimo za medsebojni mir; tretja skupina, ki obsega četrti, šesti in osmi blagor, pa nas-uči, kako moramo sami sebe vladati, da dosežemo časno in večno srečo, in sicer nas četrti blagor priganja, da bodimo goreči in navdušeni za dobro stvar, za božjo čast in svoje zveličanje; šesti nas opominja, da gojimo vsestransko čistost ne le v dejanju, marveč tudi v mislih in željah s čistim in nedolžnim srcem; osmi blagor pa nas hoče navdati s krščanskim pogumom, da bi junaško prenašali vse težave, katere nam naklada življenje, zlasti pa še bogoljubno življenje, da bi, kakor smo vajeni reči, voljno nosili vsak svoj križ za Jezusom.
Po tem splošnem uvodu si oglejmo v kratkem vsebino po-samnih blagrov.
I.	1. Blagor ubogim v duhu. Tukaj Jezus blagruje vse uboge v duhu z ozirom na vidno in nevidno bogastvo, t. j. z ozirom na premoženje ali denar in z ozirom na čast ali imenitnost. Ubogi v duhu, katere Jezus blagruje, so torej oni blagi ljudje, ki nimajo premoženja, pa niso zaradi tega žalostni in nimajo lakomnega poželenja, marveč zadovoljno živijo v tihi skromnosti; drugič oni plemeniti ljudje, kateri so sicer v resnici bogati, pa ne navezujejo svojega srca na svoje obilno premoženje ter lepo mirno hodijo po pravi sredni poti med skopostjo in zapravljivostjo, in so z dobrim srcem pripravljeni kaj žrtvovati, kar gre za čast božjo in blagor človeštva; posebno še blagruje one junaške ljubljence božje, kateri se iz ljubezni do Boga odpovedo svojemu obilnemu imetju in potlej Bogu in človeštvu služijo v popolni revščini. Dalje so ubogi v duhu, katere Jezus tukaj blagruje, tudi vsi ponižni, t. j. vsi oni blagodušni ljudje, ki enako delajo z duševnim ali nevidnim bogastvom, t. j. najprej taki, ki nimajo nikakoršne svetne časti in slave, pa si je tudi ne želijo, marveč so popolnem zadovoljni, če ostanejo čisto nepoznani pred svetom; ubogi v duhu so oni, kateri vživajo visoko čast, pa se tako vedejo, kakor bi je ne vživali, in se ne boje preveč tudi zgubiti svojo čast, če zahteva to volja božja, ali pa se še celo prostovoljno odreko vsej posvetni slavi in se umaknejo v samoto, kjer ni nikogar, da bi jih častil; da, še tako popolni so nekateri, da si želijo biti zaničevani in poniževani.
Vsem takim je Jezus obljubil nebeško kraljestvo, to je v nebesih bodo imeli vsega, karkoli si bo srce poželelo; dosegli bodo pa tudi najvišjo čast, ker bodo kraljevali z Bogom ter bodo vekomaj deležni njegove časti in slave. O srečna zamena: tukaj so si odrekali le malenkost, tam bodo pa prejeli v toliki obilnosti! Lahko pa tudi vsakdo sprevidi, da taki vrli ljudje že tukaj na zemlji srečno živijo, ravno zato, ker so popolnoma zadovoljni s tem, kar imajo, in še to so pripravljeni zgubiti, ko bi bilo treba. Oj, kako moramo biti hvaležni Jezusu za ta zlati nauk! Koliko dobrega in velikega je že provzročil na svetu! Koliko ljudij je že vtolažil v uboštvu in poniževanju, da bo bili zadovoljni, veseli, srečni! Koliko najboljših src je premagal, da so se prostovoljno odpovedali časti in bogastvu, odložili krone in žezla ter v skromni ponižnosti stregli drugim! (V tem blagru je najboljša rešitev soci-jalnega in narodnostnega vprašanja.)
2.	Blagor krotkim, pravi drugi blagor. Ta čednost je v tesni zvezi s poprejšnjo, ker ubogi v duhu, t. j. ponižni, so navadno tudi krotki, ter se ne dajo jezi premagati, krivico voljno trpč, ako si ne morejo mirnim potom priboriti pravice; taki blagi ljudje ne poznajo maščevanja, pač pa imajo svoje dobro srce v toliki oblasti, da celo hudo povračajo z dobrim. V tej čednosti se nam je Jezus še posebej sam postavil za učenika, ko je rekel: Od mene se učite, jaz sem krotak in iz srca ponižen. In sv. apostol Peter pravi o njem : On, ki je bil preklinjan, ni klel; ko je trpel, ni pretil, temveč se mu je vdal, kateri ga je krivično sodil (I. Pet. 2, 23.).
Kako krasne značaje je že vzgojil ta nauk. Res, čudodelna je bila ta nebeška šola Jezusova.
Le en zgled naj vam navedem. Ko je bila sv. Elizabeta Tu-rinška neusmiljeno pregnana s knežjega dvora, je živela v onem kraju bolehna in jako nadložna beračica, kateri je bila kneginja storila že veliko dobrega. Nekega dne je hotela Elizabeta iti čez umazan potok; tu jo sreča stara beračica. Pa noče so umakniti, da bi mogla iti kneginja mimo, marveč se še nalašč zaleti ob njo, da Elizabeta pade v umazano vodo. Hudobna žena jo pa še zaničuje ter kriči: »Prav ti je, nisi hotela živeti kot kneginja, ko si še bila, sedaj si revna in ležiš v blatu; jaz te že ne vzdignem.« Elizabeta je ostala potrpežljiva in krotka; pomagala si je sama, kakor je vedela in znala, in še smejala se je sama sebi, rekoč r »To je zlato in lepotičje, ki sem je nekdaj nosila.« Pisatelj njenega življenja pristavi: »Potlej je šla polna udanosti in nezkaljene pobožnosti k bližnji vodi, očistila si je obleko in potrpežljivo dušo v krvi Jagnjetovi.«
Takim plemenitim dušam Jezus obeta, da bodo zemljo posedli. Tu pomeni zemlja obljubljeno deželo, torej večno zveličanje v nebesih. Vendar tudi tukaj na zemlji dosežejo take krotke duše z mirnim prizadevanjem čudovite vspehe, zlasti pa si pridobijo srca vseh dobro mislečih ljudij.
3.	V tretjem blagru: Blagor žalostnim, Jezus ne blagruje onih žalostnih, kateri žalujejo zarad zgube časnega imetja, ali še iz slabših vzrokov, iz jeze, maščevalnosti, razžaljene nečimrnosti itd. Žalostni, katere Jezus blagruje, so oni častitljivi spokorniki, kateri so spoznali svoja kriva pota in objokujejo svoje grehe in zgubo milosti božje, kakor David, Peter, Magdalena, Marija Egipčanka, Pelagija in brez števila drugih svetnikov in svetnic božjih. Močno moramo biti Jezusu hvaležni za ta blagor. Če nam sedanja skušnja kaže, da med sedanjimi katoličani - poštenjaki je več spokornikov nego nedolžnih, moramo tudi po pravici sklepali, da je v nebesih veliko več tacih, ki so prišli po poti spokornosti, kakor pa po stezi nedolžnosti. Kdo bi mogel dopovedati, koliko sreče je v tem blagru v nebesih in na zemlji!
Poleg tega si pa žalovanje lahko mislimo tudi v širšem smislu kot neko resnobno mišljenje in vedenje nasproti razkošnemu in grešnemu razveseljevanju in vživanju posvetnih lahkoživcev. Žalovanje v tem smislu pač ni druzega nič, nego resnobno in modro zatajevanje in premagovanje samega sebe, ki je največja modrost v krščanskem življenju. V tem smislu pa lahko rečemo, da se ni z lepa kaka druga beseda bolj uresničila, kakor ta Jezusov blagor. Zgodovina in skušnja pričata, da se zato toliko ljudij zgubi in pogubi, ker se ne znajo veseliti. Žalost jih je malo še pripravila v pravo nesrečo, veselje — grešno veselje pa že brez števila. Lahko se torej kar naravnost reče: Grešno veselje privede človeka v žalost in nesrečo večinoma že tukaj na zemlji, le pre-pogostokrat pa tudi v večno pogubljenje. Nesrečna družba v peklu šteje malo takih med seboj, ki so prišli izmed žalostnih in resnobnih na svetu, pač pa brez števila takih, ki so prišli izmed posvetnjaških veseljakov. — Torej blagor žalostnim, ker bodo oveseljeni.
II.	4. Sedaj preidemo k drugi skupini: Blagor usmiljenim, ker bodo dosegli usmiljenje. V latinščini se zove usmiljenje »miseri-cordia«, kar je sestavljeno iz dveh besedij: »beda« in »srce«. Usmiljen je torej oni, komur gre k srcu beda in nesreča bližnjika, in — ker je srce tudi sedež naše volje — ima resno voljo, dejansko pomagati. Beda ali gorje na svetu je pa dvojno, dušno in
'telesno ; zato nam sv. cerkev priporoča dušna in telesna dela usmiljenja. Polje za to čednost je silno obširno, osobito, če jemljemo v poštev to, da ima več stopinj ta čednost. Najnižja stopinja je v srcu milovati nesrečnika in ž njim sočutje imeti; druga višja stopinja je bližnjiku v telesni bedi pomagati; tretja stopinja bližnjiku skazovati tudi dušna dela usmiljenja; četrta stopinja te plemenite čednosti je v tem, da celo iščemo nesrečnikov, da bi jim pomagali; peta stopinja je takrat, če človek sam sebi pritrguje in si marsikaj odreče, da bi mogel nesrečnim izdatnejše pomagati; na šesto ali najvišjo stopinjo pa se povspne oni, kateri daruje vse, kar ima, ali celo sebe samega za druge, kakor je storil Jezus, apostoli in premnogo svetnikov. Že ljudje ne moremo odreči spoštovanja takim plemenitim značajem, koliko moi*ajo še-le veljati v božjih očeh! S to čednostjo postanemo posebno podobni Bogu, ki je neskončno usmiljen, in zdi se mi, da Bog nam poleg vsemogočnosti ni nobene lastnosti tolikrat in tako jasno razodel in še vedno razodeva, kakor svojo neskončno usmiljenost.
Prelepo plačilo je Jezus obljubil tej čednosti rekoč : Usmiljenje bodo dosegli. In reči moramo, da bi nam ne moglo biti z nobenim drugim plačilom toliko vstreženo, ker ničesar ne potrebujemo bolj nego usmiljenja božjega. Usmiljeni pa dosežejo usmiljenje božje že tukaj, posebej pa v večnosti. Bog namreč je obljubil, vse, kar storimo dobrega ljudem, tako vsprejeti, kakor če bi bili njemu storili. Bog pa plačuje z zvrhno mero, torej smemo pričakovati za svoje malo usmiljenje, ki je imamo z ljudmi, veliko usmiljenje zase pri Bogu. Zato pravijo sveti učeniki: Ako hočeš posoditi na velike obresti, posodi Gospodu; Gospodu pa posojuje, kdor se usmili reveža, in Gospod mu ne bo povrnil enako, marveč z obilnimi obrestmi; za časno bo prejel večno, za zemljo mu bo dal nebesa.
To zrnce besede božje jo padlo na rodovitna tla; koliko prekrasnega sadu je obrodilo že na svetu, nam priča vsa zgodovina sv. katoliške cerkve. Ako je Kristus rekel: Na tem bodo spoznali vsi, da ste moji učenci, ako se ljubite med seboj, smemo tudi sedaj reči: Na tem lahko vsi spoznajo pravo cerkev Kristusovo, ker se je ves čas odlikovala s tako veličastnimi deli usmiljenja.
5.	Blagor mirnim! Ta čednost še tudi zadeva našega bližnjega, če ravno se ob enem ozira tudi na naš notranji mir, ki naj vlada naše srce. Ko je bil Jezus rojen, so angelci peli: Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, kateri so dobre volje. V teh besedah: Mir ljudem, kateri so dobre volje, je izražen pogoj

obojnega miru: notranjega in zunanjega, t. j. onega zaželenega miru, ki ga imejmo sami s seboj v srcu, in oni blagodejni mirr ki ga imejmo s svojim bližnjikom, z vsemi ljudmi. Pravi mir v srcu torej more le on imeti, kateri je dobre, svete volje, kdor je ukrotil razne strasti, kdor je utolažil svojo nemirno vest s tem, da se je čisto spovedal in korenito poboljšal. Res blagor takemu človeku ! Le tak človek je pa tudi sposoben z drugimi ljudmi v miru živeti, in kar je še več, med sprtimi ljudmi mir in spravo pospeševati.
Da je tako miroljubno srce res Bogu posebno ljubo, razvi-dimo lahko že iz tega, ker je Bog naš Oče in mi vsi smo njegovi otroci. Saj že zemeljski oče ne more imeti veselja s svojimi otroci, ako so sprti med seboj in sovražijo drug drugega. In naj bo družina sicer še tako imenitna in bogata, ne more biti srečna, ako ni ljubega miru pri hiši. Kako bi tedaj mogel nas ljubiti nebeški Oče, ako bi ne ljubili miru. In sv. pismo res na mnogih krajih pripoveduje, kako želi Bog miru med ljudmi na zemlji, in Jezus Kristus, ki se imenuje kralj miru, ni vedel voščiti nič boljšega kakor mir. Slovo jemaje pred smrtjo je rekel: Svoj mir vam zapustim, svoj mir vam dam, kakoršnega svet ne more dati, in ko je vstal od mrtvih, jih je večkrat pozdravljal: Mir vam bodi!
Sedaj je tudi jasno, zakaj je temu blagru pridejana obljuba _ Otroci božji bodo imenovani.
III.	Ozrimo se še v kratkem na tretjo skupino Jezusovih blagrov, ki zadevajo v prvi vrsti nas same.
6.	Blagor jim, kateri so pravice lačni in žejni. Katekizem nam pove, da krščanska pravica ali pravičnost zahteva, naj z božjo pomočjo se varujemo hudega in delamo dobro, kakor uči sveta vera. Krščanska pravičnost je torej to, kar ljudje imenujejo pobožnost ali svetost, v višji stopinji pa popolnost. Pomen tega blagra je torej: Blagor takim ljudem, kateri s toliko vnemo, s tako silnimi željami iščejo svetosti, popolnosti, kakor si želi lačni jedi ali žejni krepilne pijače. Povdarja se tukaj oboje: pravice in tudi lačni pa žejni. Če povdarjamo besedo pravico, naznanjamo, da so dobri kristijani v nasprotju z onimi posvetnjaki, kateri se ne zmenijo za Boga in božje reči; katerim je le posvetna imenitnost posvetno vživanje mar, ne zmenijo pa se kar nič za krščansko pravico; žejni in lačni so le take hrane, katero jim ponuja svet in svetna modrost. Znano je pa, da posvetno vživanje nikdar popolnem ne zadovolji človeškega srca, marveč, da je tembolj neza-
dovoljno, čim globlje se potaplja v grešno veselje. Torej posvet-njaki ne bodo nasičeni ali zadovoljni na zemlji, tem manj pa v večnosti, ker ne pojdejo v nebesa, za katera sedaj nič ne marajo, ko je čas, da bi si jih zaslužili.
Ako pa povdarjamo besedi: »lačni in žejni«, nam ta blagor povč, da le oni kristijani so kaj vredni, kateri z veliko navdušenostjo delajo za nebesa, ter se z veseljem poslužijo vsake prilike, kjer je kaj dobička za dušo, kakor lačni in žejni človek išče jedi in pijače, kjer je more dobiti. Taki kristijani niso polovičarski in mlačni, marveč z veseljem in vspešno delujejo za svoje zveličanje,, kakor lačnega in žejnega ni treba priganjati in siliti, naj je in naj pije.
V takem prizadevanju za čednost in dobra dela pa so tem bolj zadovoljni in srečni, čim bolj napredujejo, čim višje se po-vspenjajo; popolnem pa se bodo izpolnile želje srca v nebesih; da, po pravici jih blagruje Jezus: Ker nasičeni bodo!
7.	Nad vse lep in ganljiv je pa blagor, ki pride sedaj-le na vrsto: Blagor jim, kateri so čistega srca, ker gledali bodo Boga t' Čistega srca se imenujejo najprej oni, kateri še niso nikdar v svojem življenju storili nobenega smrtnega greha ter se vestno ogibljejo tudi malih grehov; čistega srca so dalje tudi oni, kateri so bili sicer grešili, pa so se čisto spovedali in temeljito poboljšali;, posebno pa se imenujejo čistega srca (katere Jezus tako veselo blagruje), vsi oni, kateri zvesto spolnujejo šesto zapoved božjo, kateri so prosti vsake nečistosti in nesramnosti, kateri so se ves čas tako hrabro vojskovali zoper ta ostudni greh, da svojega srca niso nikedar omadeževali niti s prostovoljno nečistimi mislimi in željami. Jezus torej veselo blagruje vse one otročiče, ki so umrli ali še živijo v krstni nedolžnosti; veselo blagruje vse čiste mladeniče in deklice, one nežne snežnobele lilije v božjem vrtu, katerih še kar nič ni oškodovala pogubna slana nečistosti, še posebej blagruje one srečne, ki so dosegli že višjo starost, a ves čas brezmadežno belo ohranili obleko krstne nedolžnosti. Za Jezusom pa blagrujemo tudi mi ljudje take blage duše: v kako vznesenih besedah jih slavijo cerkveni očetje! kako ganljivo lepo nam opisujejo njihovo srečo najboljši pesniki, celo taki, kateri sicer vmazano in ostudno pesnikujejo, vendar v treznih trenutkih tudi poveličajo čisto nedolžnost z ljubko pesmico; nedolžne deviške ljudi spoštujejo in čislajo vsi pošteni ljudje, da, še celo oni izprijenci, ki se sami valjajo po blatu grde nečistosti, ne morejo si kaj, da bi z rosnim

očesom ne blagrovali nedolžnih ljudij, ker jim tako britko resno očitajo njihovo podlost; slavi in časti jih vse povprek, ter jih naslavlja s prečastnim imenom: angeli na zemlji. Da, še celo one blagrujemo, kateri so v ožji zvezi z nedolžnimi, čistimi in neoma-deževanimi ljudmi, ter kličemo: Srečni stariši, kateri imajo čiste sinove in nedolžne hčere; srečni učitelji in vzgojitelji, kateri znajo vzgajati nedolžno mladino in jo ohraniti v nedolžnosti; srečni dušni pastirji, kateri pasejo snežnobele ovčice, brezmadežna jagnjeta; srečna hiša, srečna vas, srečno mesto, srečna dežela, kjer se še nad vs8 čisla ljuba nedolžnost; srečen narod, kateri se je ohranil še čilega in krepkega ravno s pomočjo te prelepe čednosti, čiste nedolžnosti 1
Izza vseh teh vsestranskih blagrovanj pa odmeva iz daljave od črnih in pogubnih oblakov nečistosti — pretresljiva obsodba: Gorje jim, kateri niso čistega srca, ker Boga ne bodo gledali. Že na tem svetu so nesrečni; nepopisljivo gorje pa jih čaka v večnosti, ako se o pravem času ne spokorijo.
8.	Slednjič mi je omeniti še zadnjega blagra: Blagor jim, kateri zavoljo pravice preganjanje trpi, ker njih je nebeško kraljestvo! Ta blagor velja vsem trpinom na zemlji, vendar ne vsem povprek brez razločka, marveč kakor ima prvi blagor pridevek »v duhu«, tako ima ta blagor pristavek »zavoljo pravice«, torej zavoljo čednosti, zavoljo vere, zavoljo Boga! Tu se torej proslavlja sveto mu-čeništvo v raznih podobah, krvavo in nekrvavo mučeništvo — vse težave, ki jih moramo prenašati na poti proti nebesom, vse hudo, kar moramo prestati zavoljo čednostnega življenja. Pred vsem seveda se blagrujejo oni junaki in junakinje, ki darujejo rajše tudi svoje življenje v najhujših mukah, kakor bi žalili ljubega Boga in zapravili svoje zveličanje. Kako se je tudi pri tem zadnjem blagru razjasnilo in oveselilo Jezusovo oko, ki je videlo vse milijone viteških mučencev in mučenic vseh časov, vseh dežel, vseh narodov! Saj mnogi so bili ravno pred njim v njegovi pričujočnosti, namreč vsi apostoli ; zato se nekako ginjen obrne do njih in vsklikne : Blagor vam, ko vas bodo ljudje sovražili in preganjali, izobčevali in zasramovali in zametovali vaše ime in lažnjivo govorili vse hudo zoper vas zavoljo mene: veselite se in radujte se, ker vaše plačilo je obilno v nebesih!
Glejte, to je v osmih točkah kratek obris naše sreče, ki nam je zagotovljena v večnosti, pa tudi memogrede v sedanjosti, ako bomo izpolnjevali zveličanske čednosti. Zato se drznem pridejati še deveti blagor, ter rečem: Blagor nam vsem, blagor sedaj in vekomaj, ako bomo vsikdar zvesto izvrševali vse čednosti, katere nam Jezus priporoča v osmih blagrih! Amen.	a. Kržič.
2. Ozirajmo se proti nebesom.
Kaj stojite, in gledate v nebo?
Dj. ap. 1, 11.
Kadar nas zapusti dober in ljub prijatelj, gremo ž njim kolikor daleč je mogoče, in če se potem od nas loči, gledamo še dolgo za njim, dokler nam ne izgine izpred očij; potem gremo še - le s težkim srcem zopet domu. Ravno tako se je godilo apostolom na dan, katerega spomin obhajamo današnji praznik. Njihov Jezus, zaradi katerega so zapustili dom in vse, kar so imeli, s katerim so živeli skupaj tri leta, in ki ni bil le njihov prijatelj, ampak njihov Gospod in Bog, ta Jezus jih je hotel zapustiti. Gotovo so bili apostoli zaradi tega žalostni, in zadnjikrat so spremili svojega Učenika na Oljsko goro, od koder je imel iti v nebesa. Še enkrat je razprostrl svoje roke nad njimi, blagoslovil jih je in potem se je počasi vzdignil z zemlje proti nebesom. Ali je mar čudno, če so apostoli gledali za njim, dokler so ga mogli videti, da, še celo potem, ko ga je že zakril oblak njihovim očem? Gotovo ne, saj to je bilo popolnoma naravno in samo ob sebi umevno. Toda zakaj pa sta jim angela, ki sta se prikazala, rekla: Možje galilejski! Kaj stojite, in gledate v nebo? Ali jih nista s tem posvarila? Ne; pač pa imajo te besede v sebi nek opomin za apostole, pa tudi za nas. Angela sta hotela reči apostolom: Prav je, da gledate v nebesa; toda ne smete le gledati. Pojdite in storite, kar vam je Gospod ukazal, in skrbite, da bote tudi vi enkrat prišli k njemu v nebesa. Da bomo tudi mi, dragi kristijani, ložje spol-novali ta opomin, poglejmo danes nekoliko proti nebesom in v nebesa. Razložil vam bom ob kratkem : 1. Kaj nam ta pogled kaže; in 2. na kaj nas opominja.
I. Ozrimo se torej proti nebesom! Sv. vera nas uči, da so nebesa kraj večnega veselja, če je pa veselje večno in popolno, potem v nebesih gotovo ni nobenega trpljenja. To je prvo, kar nam kaže ta pogled. V nebesih ni trpljenja; kajti, kako pa more biti tisti v resnici srečen, kdor bi še imel kaj trpeti? Toda že to, da ni trpljenja, je velika sreča. Ako mora kdo na tem svetu veliko trpeti, potem je včasih njegova edina želja, da bi bil svojega trpljenja rešen, in potem si misli, bi bil srečen.
Le poglejte malo okoli sebe, dragi kristijani; koliko trpljenja in nadlog je na svetu. Saj smo molili te-le dni v litanijah: Kuge, lakote in vojske, reši nas, o Gospod! Toda o teh treh strašnih šibah božjih vam še nočem govoriti. Poglejte le vsakdanje življenje. Koliko križev in težav pride nad marsikatero družino zaradi bolezni in smrti, kako je treba s potom v obrazu skrbeti za vsakdanji živež. Koliko truda in sitnosti imajo stariši s svojimi otroci. In potem še greh, koliko gorja še le ta prinese na človeka in njegovo dušo. O le prašajte starčka, ki gre vpognjen ob svoji palici, koliko zares veselih dnij je preživel v svojem dolgem življenju, morda vam jih bo le malo naštel. Pa kaj bi vam našteval križe in nadloge, ki teže človeka, saj sami veste, koliko jih je. In ali bi mar vi ne bili veseli in srečni, če bi se mogli znebiti vsega trpljenja ?
Stari pagani so mislili, da je neka dežela, kjer ni ne mraza, ne vročine, nobene bolezni, ne smrti, skrbi, nobenega trpljenja, ampak kjer vživajo njeni prebivalci večno veselje. Če bi bila kje tako srečna dežela, kako bi pač vse hitelo v tisto deželo, bogato in revno, staro in mlado, nobena pot bi jim ne bila predolga, noben trud prevelik. Seveda, take dežele na tem svetu ni, pač pa veste vsi za tako deželo na unem svetu, nebesa ji pravimo. Tam je konec vsakega trpljenja, tam ni nobene bolezni, nobene britkosti, nobene skrbi, nobene bolečine. Saj pravi sv. pismo: Bog bo obrisal vse solze od njih očij; in smrti ne bo več, tudi ne bo več ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine. (Razod. 21, 4.) O kolika sreča! Le mislite si, nek popotnik blodi po noči sem ter tja v groznem viharju; ves je že premočen in zebe ga in noben trenutek ni varen, da ne bo padel v kako brezno, ali da ga ne bo strela ubila. In če potem kar nepričakovano najde svojo domačo hišo, kako se mora pač zveseliti; hitro sleče svojo mokro obleko in sede k gorki peči; kmalu dobi dobro večerjo. Sedaj si misli; rešen sem, končano je strašno popotovanje s svojimi nevarnostmi in trudom. Koliko večje
bo pa še-le naše veselje, dragi kristijani, če bomo srečno dokončali popotovanje tega življenja, kjer nas čaka toliko nadlog in trpljenja, kjer smo zmiraj v nevarnosti, da bi ne padli v brezno smrtnega greha in se vekomaj pogubili, če bomo, pravim, srečno dokončali popotovanje skozi solzno dolino, in enkrat prišli k svojemu nebeškemu Očetu. Tam bomo vedeli: Sedaj sem rešen, nobenega trpljenja, nobene skrbi ne bom več imel. Da, dragi kristijani, ko bi ne bilo v nebesih nič drugega, kakor to, da tam ni nič trpljenja, bi že zaradi tega morali hrepeneti po nebesih.
Pa ne le, da nimajo prebivalci v nebesih nobenega trpljenja, ampak oni vživajo neskončno, neizrekljivo srečo in veselje. Kako bi vam mogel pač opisati to veselje? Misli si, dragi kristijan, ti bi moral otroku, ki je od rojstva slep, opisati kak prav lep kraj, kako bi mogel ti to storiti? Ravno tako malo ti morem jaz pokazati in opisati veselje v nebesih. Nekaj ti pa le povem.
Svetniki v nebesih gledajo in vživajo Boga. Mi na tem svetu ne moremo videti Boga, v nebesih pa bo drugače. Tam ga bomo gledali od obličja do obličja, pa ne le gledali, ampak mi bomo tesno ž njim združeni, če utakneš železo v ogenj, postane razbeljeno in goreče, vzame nase barvo, vročino ognja in vendar ostane železo. Tako tudi svetniki v nebesih postanejo nekako božji, in se vdeleže in vživajo veselje, ki ga vživa Bog sam. Pa si misli vse veselje, kolikor ga more vžiti človek na tem svetu, in to veselje je v primeri z nebeškim veseljem, kakor kaplja pelina proti morju najslajšega medu. Zares: oko ni videlo, uho ni slišalo, in v srce človekovo ni prišlo, kar je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo {I. Kor. 2, 9.).
II. Pogledali smo le nekoliko proti nebesom, kaj nam kaže ta pogled. Toda s tem se ne smemo zadovoljiti, sicer bi tudi nas zadele besede angela: Kaj stojiti, in gledate v nebo? Zato hočemo še ob kratkem premisliti, na kaj nas ta pogled v nebesa spominja.
Če obljubiš otroku, da bo dobil nove in lepe igrače, ali da bo šel s teboj v mesto, kjer bo videl lepe reči, potem otrok zmirom misli na to, še po noči se mu sanja o lepih rečeh, ki jih bo dobil. In tudi ti sam, dragi v Kristusu, se veseliš, če te čaka kje kak dobiček ali veselica, ali če bi dobil pismo, kjer je zapisano, da boš v kratkem dobil več sto goldinarjev. Zdaj pa pomisli, kako neskončno večje je veselje, katero nam je Bog obljubil v nebesih, in kako je vsa sreča na zemlji proti nebeški le otročja igrača. In vendar tako malokaterikrat mislimo na nebesa, le redkokrat hre-

penimo po njih. Če bi kdo ponudil otroku velike dragocenosti in zraven košček sladkorja ali kako igračo, in otrok bi pustil dragocen zaklad, pa bi igračo vzel, ki je vredna komaj par krajcarjev, potem bi si vsak mislil: je pač otrok, saj ne razume bolje. Toda kaj pa naj človek reče o kristijanu, katerega sv. vera uči, da je vsa zemeljska sreča in lepota le otročja igrača proti nebesom, in ki vendar hrepeni po tej igrači, za nebeške zaklade pase ne zmeni? Kolika nespamet!
Vi pa, dragi kristijani, nikar tako ne delajte, ampak pomislite včasih, kako ničvredna in minljiva je posvetna sreča, in kako velikansko je veselje v nebesih. In če vidite včasih kaj lepega mislite si: kako lepo mora biti še-le v nebesih, in vzbudite hrepenenje po njih in pa trden sklep, katerega je večkrat izgovoril sv. Frančišek Ksaverij: V nebesa hočem, moram prili, naj velja, kar hoče! Nikar ne navezujte svojega srca na časne stvari. Nek prav vroč poletni dan bi šli daleč, postali bi bili jako žejni, in zdaj pridete do neke umazane luže pa hočete piti. Pa pravi vaš spremljevalec: Počakaj se pet minut, tedaj prideva do mrzlega studenca in precej zraven je tudi gostilna, kjer se boš okrepčal z dobrim vinom. Ali bi ne bili vi nespametni, ko bi ne hoteli počakati še par minut, ampak bi rajši pili grdo lužo, da bi morda potem še zboleli? In posvetno veselje je taka umazana luža, nebeško veselje pa najslajše hladilo. Zato pa nikar ne drvite za časnim veseljem, ampak skrbite, da boste kedaj vživali veselje v nebesih.
Posebno pa se varujte vsega grešnega veselja. Kdor hoče vživati tako veselje, ta zgubi nebesa. Kajti nek sv. učenik pravi:. Ne moremo se na tem svetu s hudičem razveseljevati, in na unem svetu s Kristusom se veseliti. Ako te tedaj n. pr. vabi skušnjava v pijančevanje ali nečistost, potem moraš izbrati. Če premagaš skušnjavo, potem praviš takorekoC hudiču: Poberi se od mene, satan! Rajši imam nebesa, kakor pa tvoje grdo veselje. Če se pa vdaš skušnjavi, potem praviš svojemu Bogu: To pregrešno veselje mi je ljubši, kakor ti in tvoja nebesa; kaj mi jo mar za te, jaz se odpovem veselju, ki si mi ga obljubil v nebesih. Pa mi sami povejte: Ali more biti večja nespamet, kakor prodati nebesa za kratko, grešno veselje ? Kaj bi vi rekli, če bi bogat kmet vse svoje posestvo prodal za kozarec vina? Ali pa mar nebesa niso veliko več vredna, kakor najlepše posestvo? In ali ni vselej, kdor je storil kak smrten greh, nebesa prodal za veselje, za dobiček, ki je bil dostikrat še manjši in slabši, kot par kozarcev vina? Moj
Bog! kolika nespamet! Ako bi mogli spoznati, kaj ste storili, tako spoznati, kakor boste po svoji smrti, kako bi vam moralo biti pri srcu!
Nekega vročega poletnega dne grem mimo studenca; pride mi nasproti zdrav in krepak mladenič; vroče mu je, da je moker samega potu, pa hoče piti iz mrzlega studenca. Jaz mu branim, ga svarim: če boš pil, se lahko prehladiš in nevarno zboliš. Je vse zastonj, nič ne mara, in pije. Drugi dan pa ima hud kašelj, ki se kmalu spremeni v neozdravljivo jetiko. Zdaj ga obiščem; bled in suh leži na postelp, in toži, ker mu bolezen napravlja bolečine. On pa mi pravi: O, ko bi vas bil ubogal! Kako neumen sem bil, da sem za ničvreden požirek vode prodal svoje zdravje in življenje.
Vidiš, dragi kristijan, če imaš smrtne grehe na svoji duši, potem si ne le svoje zdravje, ampak celo življenje svoje duše prodal za kratko, ničvredno veselje. Ce bi bil ti v takem stanu umrl, in bi bil spoznal, kaj si storil, potem bi pač moral reči: O neumnež, kaj sem storil! Zgubljeno, VBe je zgubljeno na vekomaj! Poglej, dragi v Kristusu, Bog te ljubi, ti še živiš. On ti daje še priliko, da delaš pokoro za svoje grehe, in da si nebesa, katera si že tolikrat zgubil, zopet nazaj pridobiš. Ali se ti ne boš po-služil te prilike, ki ti jo ponuja Bog? Ali ne maraš s kesanjem, dobro spovedjo in pokoro zgubljenih nebes nazaj pridobiti? Oj nikar ne odlašaj — kajti tu se gre za večnost! — In če te bo v prihodnjič skušnjava zopet vabila v greh, takrat pa pomisli sam pri sebi: Ali naj prodam večno srečo v nebesih za kratko ničvredno veselje? Ce ta greh storim, pa bi v njem umrl, kaj bi bilo? — Ne, tako po ceni ne prodam svojih nebes!
Pogled v nebo naj nas na dalje Bpominja, da se bomo tudi kaj prizadevali, prislužiti si nebesa. Ko bi rekel gospodar svoji dekli: Prav pridno delaj to leto, pa ti bom dal štirikrat toliko kakor lani — ali mislite, da bi dekla ne delala bolj pridno? In če bi kdo komu celo rekel: Samo danes delaj prav pridno, pa se ti bo potem celo življenje dobro godilo — kdo bi ne sprejel z veseljem te ponudbe? Bog pa od nas samo zahteva, da bi mu v svojem življenju, ki je vendar v primeri z večnostjo, dosti krajši, kakor en dan človeškega življenja, zvesto služili, njegove zapovedi spolnovali, dobra dela delali, in zato nam obeta večno veselje v nebesih. Ali ne bomo z veseljem sprejeli te ponudbe? Mislite na to, dragi kristijani, kedar vam bo težko kako Božjo zapoved spol-novati, kedar vas bo lenoba odvračevala od molitve ali drugih
dobrih del. O kako se boste enkrat na unem svetu veselili, ako boste tako storili. Pa pomislite malo: Ali bi ne bilo nobene priložnosti, da bi še danes kaj dobrega storili in vaše plačilo v nebesih povečali?
Slednjič naj vas pogled v nebo tolaži v vaših bridkostih. Vidiš, dragi kristijan, bolezni, skrbi in nadloge, ki jih moraš na tem svetu prenašati, bodo kmalu minule, potem pa te čakajo nebesa s svojim večnim veseljem. Kaj so svetniki trpeli, da so si prislužili nebesa, in mi bi ne mogli prenesti kratkega trpljenja, za katero bomo enkrat prejeli večno plačilo v nebesih? Potrpel bom, z veseljem hočem prenašati križe in težave tega sveta, saj pravi sv. apostol Pavel, da se trpljenje tega sveta ne da primerjati s prihodnjo Častjo, ki bo nad nami razodeta.
Poglejte včasih, dragi kristijani, na ta način v nebesa! Sklenite včasih sami pri sebi: V nebesa moram priti, naj velja kar hoče! In grešnega veselja ne maram, nisem tako nespameten, da bi zanj prodajal nebesa. Pa tudi hočem kaj storiti in si prizadevati, da bom prišel enkrat v nebesa. Saj se splača, da se člevek nekoliko potrudi zanje, in nazadnje, saj ta trud ne bo dolgo, le malo časa bom trpel, potem pa se bom veselil brez konca in kraja. Ce boste večkrat tako na nebesa mislili, potem smete upati, da boste enkrat res tudi sami vživali nebeško veselje, kar vam vsem prav iz srca želim! Amen.	M. K.
Šesta nedelja po veliki noči.
I. Naš Gospod Jezus Kristus.
XXII.
Tudi vi boste pričevali (o meni), ker ste od začetka pri meni. Jan. 16, 27.
Nedavno, predno smo začeli razlago gorskega govora, sem vam pravil, kako slovesno si je Jezus izvolil dvanajst apostolov, kako je goreče poprej molil vso noč, da bi se prav izvršilo to velevažno delo. Tudi sem že takrat omenil, da so apostoli vsi po vrsti, razun Juda Iškarijota, vrlo dobro izvršili svojo nalogo in opravičili upanje, katero jo imel Jezus do njih. In glejte, ravno apostoli so mu bili še posebna tolažba, ko se je poslavljal od sveta, kakor
nam pripoveduje današnji evangelij, v katerem danes zadnjikrat beremo odlomek iz Jezusovega poslovila. Tudi vi boste pričevali (o meni), ker ste od začetka pri meni, govori nekarno zaupno in tolažno. Predragi, če je bil Jezus vesel apostolskega pričevanja, koliko bolj moramo biti še le mi veseli in hvaležni apostolom, da so nam zapustili tako krasno spričevanje o Jezusu, da so nam tako lepo opisali njegovo življenje in delovanje. Prosimo goreče te častitljive ljubljence Jezusove, naj prosijo za nas, da bi bili še mi tako vneli poslušalci in posnemalci božjega Zveličarja, da bi tudi mi tako nevstrašeno dajali spričevanje Jezusu Kristusu z besedo in dejanjem povsod, v cerkvi, doma in v javnosti, zmiraj v življenju in smrti. V tej sveti misli in navdušenosti nadaljujmo svoje premišljevanje o Jezusovi pridigi na gori. Slišali bomo danes dolžnosti apostolov in lepe besede Zveličarjeve o razmerju med postavo stare in nove zaveze.
I. Iz Jezusove pridige na gori smo si natačneje ogledali pričetek, namreč osmero blagrov. Ob koncu teh blagrov ima sveti evangelist Luka še štirikratno gorje, ki z nasprotjem še bolj po-vdarja to, kar se je poprej izreklo. Prvo gorje: Gorje vam bogatinom, zakaj vi že imate svoje oveseljenje; drugo gorje: Gor ji vam, ki ste nasičeni, zakaj stradali bodete; tretje gorje: Gorji vam, ki se sedaj smejete, zakaj žalovali bodete in jokali; četrto gorje: Gorji, ako vas bodo ljudje hvalili; prav tako so namreč delali njih očetje lažnjivim prerokom.
Poslednje gorje velja posebno apostolom in njih naslednikom, ker ti morajo oznanovati le resnico in pravico, naj bo ljudem všeč ali ne; naj jih ljudje hvalijo ali grajajo. Isto tako se Jezus v drugem delu svojega govora obrne do apostolov in jim razjasni njihov preimenitni poklic v trojni priliki. Pravi jim: Vi ste sol eemlje; ako pa se izpridi sol, s čim se bo solila ? Ni več za drugo, nego da se ven vrže in jo ljudje poteptajo. Vi ste luč sveta. Mesto, ki je postavljeno na gori, se ne more skriti. Tudi ne prižigajo luči, da bi jo stavili pod mernik, ampak na svečnik, da sveti vsem, ki so v hiši. Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in časte vašega Očeta, ki je v nebesih.
Luč in so 1 imata nekaj skupnih lastnostij, nekaj pa vsaka posebej. Obema je lastno to, da oddajeta svojo dobrodejno moč na vse strani, kjer prideta v dotiko s kako rečjo. Sol se raztopi in v kratkem prešine in presoli vso tvarino, s katero pride v do-
21*
tiko; luč hipoma razprostre svoje žarke na vse strani, tudi gorkoto oddaje vsestransko, osobito, če ima sama veliko moč v sebi. Isto tako morajo tudi apostoli oddajati svetu to, kar so prejeli od Jezusa, naj bo komu všeč ali ne. Sol že po svoji naravi ne more drugače, kakor soliti, in luč ne drugače, nego svetiti; vendar bi bilo mogoče moč luči ustaviti s tem, da se pokrije, a moči soli, ki se je dejala v kako tvarino, ni mogoče več zadrževati, da bi ne razodevala svojega vpliva. Zato pri apostolih in njihovih naslednikih ni še dosti, da bi bili samo luč, ki se da tudi skriti pred ljudmi, četudi še tako lepo žari, namreč če gredo v puščavo; morajo biti tudi sol, ki ne more in ne sme odtegniti svoje blagodejne moči.
Posebej pa se sol rabi, da nekatere sprijene reči zopet popravi in izčisti, da jedila dela okusna in jih varuje, da se ne spridijo, posebno meso; sol tudi vzbuja žejo. Pri judih so soli pri-devali daritvam, ki so jih darovali Bogu; posebej pa je v krščanstvu sol podoba čistosti in nedolžnosti, ki je Bogu nad vse všeč, in pa krščanske modrosti, zato se še pred krstom da detetu nekoliko soli v usta. Tako naj bi v dušnem oziru delovali tudi apostoli ter njihovi nasledniki, škofje in mašniki. S poučevanjem in deljenjem božjih milostij naj bi grešni svet očiščevali greha in hudobije, dobre utrjevali v dobrem in jih varovali zapeljevanja (dušne gnji-lobe), vse pa naj bi učili prave modrosti, da bi hrepeneli tukaj na zemlji po čimdalje večji popolnosti, tam pa po višji stopinji nebeške radosti ter tako postali ljubljenci božji.
Luč pa je v naravi pogoj življenja; v temi ne more vspevati ne rastlinstvo, no živalstvo; brez svetlobe in gorkote bi ne moglo obstati življenje. Enako, kakor luč v naravi, naj bi bili tudi apostoli posredovalci dušnega življenja, in sicer v dvojnem oziru, po razsvetljevanju uma in z ogrevanjem srca za vzvišene, nebeške blagre.
V tem smislu je prav za prav le Jezus mogel reči: Jaz sem luč sveta, kakor o njem priča tudi sv. evangelij: V njem je bilo življenje in življenje je bilo luč sveta (Jan. 1, 4.). Jezus daje svetu življenje; on je edino, večno sijajoče solnce. Če pa sedaj tako imenuje tudi apostole, hoče s tem naznaniti, da bodo apostoli v vsem njegovi namestniki, da bode po njih delil dušno življenje vsem, kateri bodo hoteli.
Vse to, kar sem rekel o soli in luči, pa še bolj pojasni obojna naslednja primera o mestu, ki je zidano na gori, in o luči, ki se ne sme skriti pod mernik. Apostoli morajo delovati v
javnosti — morajo biti sol: javnosti se ne morejo odtegniti, ko bi tudi hoteli; pa se ji tudi ne smejo odtegniti, ko bi tudi mogli. Mesto, ki je pozidano na gori, ne more biti skrito; na hribu zidati pa v tajnosti ostati, to bi bila nesmisel, nasprotje, ki se ne da zravnati. Istotako bi bila nesmisel: apostol biti, pa ne v javnost stopiti. Primera o luči pa povč, da ko bi tudi mogli skriti ostati, ne smejo. Ker je bilo v starih časih težko ogenj narediti ali luč vžgati, so vedno imeli prižgano luč, le da so jo pokrili s posodo, kadar je niso rabili. Taka pokrita luč bi torej bili apostoli, ko bi hoteli sami zase ohraniti to, kar so sprejeli od Jezusa. Gospodar, ki je pripravil svetilko za svojo hišo, bi pa s tem ne mogel biti zadovoljen. Hiša v tej priliki je svet, hišni gospodar je Bog, svetilnice so apostoli in njihovi nasledniki; nad nje se razlije olje svetega maziljenja, da veselo svetijo vsemu svetu, da vse privedejo do spoznanja Jezusa Kristusa in vsa srca ogrevajo za sveto ljubezen do Boga in do bližnjega. — Napovč jim pa tudi strašno kazen, ko bi nezvesti postali svojemu poklicu. Ce apostol odpade, ni za nobeno rabo, je brez časti za ves svet. Ce se namreč spridi kaka druga reč, se da še popraviti s soljo. Ce se pa sol sama spridi, se ne more več popraviti, za sprijeno sol ni več rešilne soli. Sprijena sol je le za to, da se proč vrže in jo ljudje poteptajo.
Ta prelepi nauk v tako prekrasnih primerah res da v prvi vrsti velja apostolom, a resen opomin je pa tudi vsem drugim vernikom. Tudi vsak katoličan je podoben mestu na hribu zidanemu in luči, katera mora svetiti na svečniku, da ne bo le drugovercem v pohujšanje, marveč vsem v lep zgled, da bodo videli njegova dela in hvalili nebeškega Očeta.
II. Sedaj se pa Jezus obrne do množice in razlaga nauke, ki so namenjeni vsem ljudem, ter v tretjem delu svojega govora pojasni, v kakšni razmeri je njegov nauk z nauki stare zaveze, in kako se loči njegovo razlaganje postave od razlage farizejev in pismarjev: Ne mislite, da sem prišel razvezovat postavo in preroke; ne razvezovat, ampak dopolnit sem jih prišel■ Zakaj resnično vam povem: dokler ne prejde nebo in zemlja, le ena črka ali ena pičica ne bo prešla od postave, dokler se vse ne zgodi. Kdor tedaj razveze le eno teh najmanjših zapovedij, in uči tako ljudi, bo najmanjši imenovan v nebeškem kraljestvu; kdor pa stori in uči, bo velik imenovan v nebeškem kraljestvu. Ker povem vam, ako ne bo obilnejša vaša pravica, kakor pismarjev in farizejev, ne pojdete v nebeško kraljestvo.
Jezus torej naravnost izreče, da postav stare zaveze ne b& odpravil, marveč le dopolnil. Deset božjih zapovedij, ki so glavni del stare zaveze, ostane, kakor so bile, le da jih hoče natančneje razložiti in pojasniti; prerokov ne bo odpravil, obratno jih je sam dopolnil s tem, ker izvršuje vse tako, kakor so napovedali že več sto let poprej; starih darov in šeg tudi ne bo odpravil, marveč le izpremenil in izpolnil, ker vse daritve stare zaveze so bile le pred-podoba edine daritve, ki jo bo postavil v novi zavezi. Ko bi torej kdo drugače učil, ravnal bi zoper božjo voljo in bi bil kaznovan.
Zadnji stavek: Ako ne bo obilnejša vaša pravičnost, kakor pismarjev in farizejev, ne pojdete v nebeško kraljestvo, je potlej pojasnil v nekaterih vzgledih govoreč o peti božji zapovedi, o šesti in o drugi glede na prisego ter še o nekaterih rečeh.
O p e t i zapovedi pravi: Slišali ste, da je bilo rečeno starim: Ne ubijaj! Kdor pa ubija, je sodbe kriv. Jus pa vam povem, da vsak, kateri se jezi nad svojim bratom, bo kriv sodbe; kdor pa svojemu bratu reče raka, bo kriv zbora; kdor pa reče norec, bo kriv peklenskega ognja.
Najprej opozorim na izraz: Jas pa vam povem. Noben očak, noben prerok, noben učenik stare zaveze ni smel, če je oznanjal kako zapoved božjo, govoriti v svojem imenu, marveč stalen izraz je bil: To reče Gospod, tako govori Gospod. Jezus pa govori kot najvišji postavodajalec: Jaz pa vam rečem.
Ob Kristusovem času je bilo pri judih trojno sodišče. Najprej je bila v vsakem večjem kraju sodnija, ki je štela sedem mož in je razsojevala v manjših rečeh, zlasti v denarnih zadevah. V večjih mestih je bila pa še višja sodnija, broječa triindvajset članov. Ta sodišče se je navadno imenovalo „sodba“ in to misli tudi Jezus tukaj, ko pravi o njem, da ima pravico soditi ubijalce. Razun teh je bil pa še v Jeruzalemu, v glavnem mestu dežele, veliki zbor, ki je sodil o večjih zločinih, n. pr. o bogokletstvu, ter določeval izredne smrtne kazni s kamenjanjem, obešanjem ali tudi z ognjem. Jezus torej hoče naznaniti s takim stopnjevanjem tisto kazen, ki jo je izrekla v stari zavezi sodba za uboj, zasluži že tak, ki se na tihem (seveda krivično) jezi nad svojim bližnjim; ako pa jezo pokaže z žaljivo besedo (n. pr. raka = malopridnež), zasluži že večjo kazen, če pa bližnjika zasramuje ter mu pravi »norec" t j. brezbožnež, zasluži tako smrtno kazen, pri kateri se izročujejo zločinci tudi peklenskemu ognju.
Ljubezen do bližnjega je Jezusu pač tako imenitna, da bi brez nje tudi služba božja ne mogla biti Bogu všeč, zato nadaljuje: Če tedaj prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pusti ondi svoj dar pred oltarjem in pojdi poprej spravit se s svojim bratom in tedaj pridi in daruj svoj dar. Potlej pa še pristavi: Hitro se spravi s svojim zoprnikom, dokler si z njim na potu, da te kje zoprnik ne izda sodniku in da te ta sodnik ne izda slušabniku in da ne boš v ječo vršen. Resnično povem ti, ne pojdeš venkaj od ondot, dokler ne plačaš zadnjega vinarja. Pri judovskih sodnijah je bila taka šega, da je bila sprava mej tožnikom in tožencem veljavna, če se je izvršila še na poti proti sodniji; kadar sta pa že stala pred sodnikom, potlej ni bilo več govora o spravi, sodba je šla svojo pot. Tako nas tudi Jezus prelepo svari, naj se s sovražniki spravimo, dokler smo še na poti, ki nas pelje v večnost, kajti, če stopimo s sovraštvom v srcu pred večnega Sodnika, tam sprava ne bo več mogoča, marveč nastopi takoj obsodba in kazen: za manjše zamere vice, za hudo sovraštvo pekel.
Kot drugi vzgled, kako Jezus razlaga božje zapovedi, nam navede šesto zapoved. Slišali ste, da je bilo rečeno starim: Ne prešestuj. Jaz pa vam povem, da vsak, kateri ženo pogleda, da jo poželi, je še prešestoval š njo v srcu. Kakor je poprej Gospod izpopolnil razlago pete zapovedi v tem, da se ne pregreši samo s telesnim umorom, temuč tudi s tiho jezo in še bolj z jeznim govorjenjem, zaničevanjem, zmerjanjem in zasramovanjem, tako je tudi izpopolnil razlago šeste zapovedi v tem, da v šesti zapovedi niso prepovedani le dejanski grehi zoper sveto čistost, marveč že vsako prostovoljno poželenje nečistih rečij in vsaka prostovoljna nesramna misel. In to zahteva jako strogo in brezpogojno, ker pristavi resne besede: Ako te tvoje desno oko pohujša, izderi je in vrzi je od sebe; zakaj boljše je, da eden tvojih udov pogine, kakor da bi bilo tvoje celo telo vršeno v pekel. In ako te tvoja desna roka pohujša, odsekaj jo in vrzi jo od sebe, zakaj boljše ti je, da eden tvojih udov pogine, kakor da bi bilo tvoje celo telo vršeno v pekel. Jezus hoče s tem reči: če ti je kaka hiša, oseba, knjiga, služba ali katerakoli reč nevarna, ter bi ti bila vzrok nečistim mislim in željam, moraš jo zapustiti, naj se ti zdi še tako težavno, moraš se je ogibati; ko bi ti bila katera reč tako ljuba in draga, kakor desno oko, kakor desna roka, — ne pomaga nič, moraš jo žrtvovati, zakaj čisto srce bode ohranil le oni, kateri se zveBto ogiblje vsake prilike in nevarnosti, katera zapeljuje v nečistost.
Tudi o drugi zapovedi božji nam Jezus podaje vzgled, kako naj se razlaga v duhu krščanstva, in sicer nam navede le samo nauk o prisegi, rekoč: Dalje ste slišali, da je bilo rečeno starim: Ne prisegaj po krivem, izpolni pa svojo prisego Gospodu. Jas pa vam rečem, celo ne prisegati, ne pri nebu, ker je sedeš bošji; ne pri zemlji, ker je podnožje njegovih nog; ne pri Jeruzalemu, ker je mesto velikega kralja. Tudi pri svoji glavi ne prisegaj, ker ne moreš ne enega lasu storiti belega ali črnega. Vaše govorjenje bodi: Da, da, ne, ne; kar je pa več, kakor to, je od hudega.
Priseganje je lahko dvojno: naravnostno ali posredno. Naravnost se prisega, ako se Bog imenuje v prisegi; posredno pa se prisega, ako se v potrjenje kličejo reči, katere so z Bogom v ožji zvezi, n. pr nebesa, duša, križ, evangelij itd. Judovski učeniki so delali razloček mej pravo prisego in zatrdilom ter učili, da le prisega pri Bogu velja, če kdo prisega pri nebesih, pri Jeruzalemu, pri svoji glavi, ni dolžan izpolniti take prisege, torej bi to niti prava prisega ne bila, marveč le lahkomišljeno in nespoštljivo izgovarjanje svetih imen. V novi zavezi v kraljestvu syete popolnosti pa je tudi tako priseganje prava prisega; toda obojna prisega naj bi pojenjala popolnoma. Kako pa to, da je prisega vendarle dovoljena ali celo zapovedana ? Da, prisega sama ob sebi je dobra reč, s katero se Bog časti, ker se slovesno priznava njegova neskončna pravičnost in resničnost in vsevednost. Bog sam je prisegal, sveti možje stare in nove zaveze so prisegali in Jezus sam pravi, da je treba prisego izpolniti. Pomen teh Jezusovih besedij je torej ta-le: V krščanski dobi bi morala mej ljudmi vladati tolika svetost in plemenitost, da bi prisege sploh treba ne bilo, laž bi se ne smela nikjer prikazati. Ko bi ne bilo laži nikjer, bi bilo tudi brez potrebe kaj več zatrjevanja kakor besedici da pa ne. Ce je pa treba kaj več nego samo zatrdilo da pa nikalnica ne, je to že od hudega. Da je torej potrebna še prisega, to prihaja le od hudega, od hudobnosti ljudi j, kateri ne dosežejo one vzvišene vzornosti, katero želi Jezus v svoji cerkvi pri vseh vernikih. Le pomislite, kako lepo bi bilo na svetu, ko bi zavladala tolika pravičnost in resnicoljubnost, da bi zadostovala že gola beseda. V obče se tudi res odsvetuje prisega kot skrajno sredstvo, ki naj se rabi le redkokrat, le takrat, kadar se gre za velike reči. Posebno naj bi se pa ljudje varovali lahkomišljenega priseganja v navadnem življenju in takih kletvic, katere izražajo neko priseganje ter s j večji greh kakor brez potrebe imenovati božja in sveta imena.
Sedaj pa se povrne Jezus zopet do svojega najbolj priljubljenega predmeta ter nadalje govori o ljubezni do bližnjega. Slišali sle, da je bilo rečeno: Oko za oko, zob za zob■ Jas pa vam rečem, hudemu se ne zoperstavljati, marveč, če te kdo udari po desnem licu, pomoli mu še levega. In kdor se hoče s teboj pravdati in vzeti tvojo suknjo, temu pusti tudi plašč. In kdorkoli te prisili eno miljo daleč, pojdi dve z njim. Kdor te prosi, mu daj in kdor hoče od tebe imeti na posodbo, ne obračaj se od njega. Vse te zahteve niso zapoved, marveč le svet in Jezus hoče pokazati, kolika vzornost naj bi vladala v njegovem kraljestvu, s koliko kratkostjo naj bi verniki prenašali krivico in potrpeli tudi večjo škodo rajše, kakor pa da bi se pravdali s svojim nasprotnikom ; svetuje res junaško milosrčnost. Kako krasne sadove so obrodile te besede v vinogradu svete katoliške cerkve, kaže nam dovolj cerkvena zgodovina, življenje svetnikov. Oj, kako blagodejno se je omilila stara kruta postava v krščanski dobi!
Slednjič Jezus sklene ta odstavek s prekrasnimi besedami: Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. (Memogrede naj opomnim, da zadnje besede : Sovraži svojega sovražnika so pridejali farizeji, v stari postavi jih ni.) Jaz pa vam povem: Ljubite svoje sovražnike, dobro jim storite, kateri vas sovražijo, blagoslavljajte one, kateri vas kolnejo, in molite zanje, kateri vas preganjajo in obrekujejo, da boste otroci svojega Očeta, ki je v nebesih, kateri daje svojemu solncu sijali na dobre in hudobne, in da dežiti na pravične in krivične. Zakaj ako tiste ljubite, kateri vas ljubijo, kakšno plačilo boste imeli? Ali ne delajo tega tudi cestninarji ? Pa ako pozdravljate le svoje brate, kaj storite posebnega? Ali ne delajo tega tudi neverniki? Bodite torej popolni, kakor je vaš Oče nebeški popoln!
Takim krasnim naukom pač nimam druzega pridejati, kakor to, da vas opomnim: Zahvalimo se Jezusu za njegove božje besede in trdno sklenimo, da jih bomo radi premišljevali, in kar je še bolj potrebno, tudi zvesto se ravnali po njih. Amen.
A. KržiS.
2. Zadolžena nevednost.
To vam bodo storili, ker ne poznajo ne Očeta, ne mene.	Jan. 16, 3.
Naš Gospod Jezus Kristus je napovedal svojim učencem, da se jim bo po njegovi smrti hudo godilo. Rekel jim je: Iz shodnic vas bodo devali: pride celo ura, ko bo menil, kdor vas umori, da Bogu službo stori. To pa vam bodo storili, ker ne poznajo ne Očeta, ne mene. — Hotel je reči: Preganjali so mene, ker niso poznali ali ker niso hoteli poznati ne Očeta ne mene; preganjali in morili bodo tudi vas, ker bodo s svojimi napačnimi nazori in v svoji zadolženi nevednosti mislili, da ste zapeljivci, da ste nevarni no-votarji, katere je treba s poti spraviti v prid človeštva.
Ker Judje niso poznali Kristusa in niso hoteli verovati, da je Sin Božji in poslan od Boga, zato so ga umorili, misleč, da so Bogu službo storili v brambo Mozesove postave. Zakaj, ko bi bili Jszusa poznali, bi Gospoda (vsega) veličastva nikdar ne bili križali (1 Kor. 2, 8.).
In zakaj je Savel tako silno preganjal kristijane? Zato, ker je napačno mislil, da so zaničevalci Mozesove postave, da so nevarni zapeljivci, ko hočejo ljudi odvrniti od prave (t. j. judovske) vere, od pravega češčenja Božjega. Ali bomo pa zato Jude branili, ker so Jezusa umorili in Savlu prav dali, ker je kristijane preganjal? — Nikakor ne. Kar so Judje vganjali zoper Kristusa in kar je Savel vganjal zopet kristjane, je bilo silno pregrešno, ker so ravnali sicer iz nevednosti, ali ravnali so iz zadolžene nevednosti. Judje bi se bili lahko prepričali iz nauka in čudežev Jezusovih, da je On pravi Mesija, pravi Sin Božji; in Savel bi se bil lahko posvetoval z apostoli, (kakor se je pozneje tudi res posvetoval) in bi bil zvedel, kaj je z novo vero in bi ne bil hitel ves iz sebe v Damask! — Glejte torej, preljubi, kakšni strašni grehi so se zgodili zavoljo zadolžene nevednosti — in jaz trdim, da se so dandanašnje veliko veliko greha stori iz ravno tistega vzroka.
Poglejmo torej danes: 1. Kaj je za dolžena nevednost? 2. Kakšne slabe nasledke ima? 3. Kako se ozdravi?
1. Kdaj se človek pregreši? Gotovo tedaj, kedar kako Božjo ali cerkveno zapoved vedoma in prostovoljno prelomi. Ako ni vedel za postavo ali nikakor ni mogel vedeti, tedaj se mu ne prišteva v greh. — Mi vemo, da je vera k zveličanju potrebna
in da bo pogubljen, kdor ne veruje. — Vendar pa nimajo greha recimo zamorci v srednji Afriki, ki še nikoli niso nič slišali o veri. Taka nevednost je, kakor pravimo, nezadolženain oprošča od greha. Drugače pa je s protestanti, ki žive med katoličani. Taki bi prav lahko prišli k spoznanju prave vere, če bi le hoteli, če bi se kolikanj dali podučiti. Njih nevednostjo toraj zadolžena kakor nevednost trdovratnih Judov, o katerih je Jezus rekel: Ko bi jaz ne bil prišel in ko bi jim ne bil govoril, bi ne imeli greha’., tako pa nimajo izgovora! (Jan. 15, 22.)
Kakšna je potemtakem nevednost mnogih kristjanov, ki nimajo pravega pojma o velikem in malem grehu, o človekovem poklicu, o dolžnostih svojega stanu; ki nekatere reči celo za greh nimajo, ali pa le za majhen greh, kar je velik greh? Taka nevednost, preljubi, je gotovo navadno zadolžena, ker imajo navadno mnogo prilike podučeni biti, pa se morebiti sami podučiti ne dajo, ali podučenju naravnost umikajo, ker ne hodijo k pridigam in krščanskim naukom, dasiravno bi lahko šli. Prašam vas, ali imajo taki kristijani kaj izgovora? Ali bodo mar mogli izgovarjati se: Jaz tega in tega nisem vedel; mi nihče ni povedal, ko bi se bili vendar lahko dali podučiti. Vsaj so imeli in imajo pridigarje, učenike, spovednike, le te naj poprašajo in bodo gotovo zvedeli, kaj je treba storiti in kaj opustiti! Enako se s tem izgovarjati ne moreje tisti, ki ne umejo dolžnosti svojega stanu. Kdor ne ume, kaj njegov stan terja od njega, tak pač ni vreden, da vživa vgodnosti tistega stanu. Ali mora stan pustiti, ali pa v svojih dolžnostih dobro izuriti se. Kaj bi pač rekli o zidarju, tesarju ali o drugem rokodelcu, ki bi kaj pokvaril, napačno naredil, potem pa bi se izgovarjal, da ni vedel, kako se to in to naredi! Kaj pa potem plačilo jemlješ za tako delo, katero ne znaš. Enako se mora kristjan izučiti, kar je res potrebno k krščanskemu življenju in da svoj namen doseže.
Kdor bi se tedaj lahko dal podučiti, in ima lepo priliko zato, se ne more izgovarjati z nevednostjo; ampak njegova nevednost je zadolžena ali včasih še celo nameravana, ker se nekateri zato ne dajo podučiti, da jim potem ni treba po postavi živeti in si potem skušajo vest tolažiti s tem, češ, da nismo vedeli. Kaj bote rekli o takih, ki ne hodijo k pridigam in krščanskim naukom, ampak nalašč proč hodijo, kaj bote rekli o njih, če ne znajo najlažjih molitev, če se ne znajo spovedovati in če nimajo nobenih pravih zaumenov o krščanski pravici? Gotovo je takih
nevednost zadolžena in ne da bi se s tem opravičili, se s tem še bolj pokopljejo. Kar je Abraham bogatinu v peklu odgovoril, to bo Bog na sodnji dan takim zadolženim nevednežem odgovoril: Vsaj si imel preroke in učenike, te bi bil poprašal in poslušal 1
2. Iz zadolžene nevednosti pa se izhaja mnogo, mnogo greha. Koliko je med kristjani še vraž in prazne vere. Ce živina zboli, če gad piči, če se kaj zgubi, brž mora kdo priti in zagovoriti ali zarotiti — in tega neumni ljudje v svoji zadolženi nevednosti nimajo za greh. Tako iz zadolžene nevednosti tudi nekateri nimajo za greh, če kdo večkrat po malem kaj izmakne (dasiravno iz malih tatvin naraste velika škoda), ali če kakemu bogatinu vzame, ali na srenjskem kaj poseka; ali pri smrti kakega duhovnika kaj pograbi! Neumni ljudje mislijo, da ni greh, če se kdo zlaže, da bi ne bilo prepira, ali da bi se ognil kazni, ali da bi naredil veči dobiček, ko je vender laž vselej greh! — Pijanosti nimajo za greh, če se vpijani za svoj denar, ali če ni toliko pijan, da bi v jarku ležal, ali preobilno jed in pijačo iz sebe bruhnil. Mladi zaljubljeni ljudje nimajo za greh, če se nespodobno šalijo, nesramno dotikajo, po noči skrivaj se shajajo in pogovarjajo, darove dajejo in prejemajo, zaljubljene pisma pisarijo, ampak mislijo, da je le tedaj greh, če se nečistost v dejanju stori. — Taki, ki se nameravajo vzeti, pa še nečistosti nimajo za greh, ampak delajo brez skrbi in strahu, kar je le v zakonu dovoljeno. Enako puščajo neumni stariši pregrešno znanje pri svojih odraščenih otrocih, ker mislijo v svoji zadolženi nevednosti, da se takim že sme več dovoliti, ki se hočejo vzeti. Enako mnogi zakonski v svoji zadolženi nevednosti mislijo, da je v zakonu vse dovoljeno in počenjajo strahotne reči, o katerih jim vendar vest očita, da to ne more biti prav in bi jim tudi vsak spovednik povedal, če bi ga prašali. Iz napačne zadolžene nevednosti berejo nekateri pohujšljive knjige in časnike, ne da bi se o tem kaj spovedovali; iz napačne, zadolžene nevednosti se pri spovedi zamolčujejo največji grehi in njih število in potrebne okoliščine; iz grešne nevednosti je med kristijani vtrjena misel, da je spoved dobra, če se le vse spove, ako se tudi nič ne poboljša ali če tudi volje nima poboljšati se! Ali pa če vidiš bližnjega grešiti, pa ga ne posvariš, in ne poveš ne predstojnikom, ne spovednikom!
Pa kedaj bi vse naštel, kar je greh, po okoliščinah velik greh, kar pa ljudje v svoji zadolženi nevednosti nimajo za greh. In
vendar bo zavoljo take zadolžene nevednosti marsikateri pogubljen na dan sodbe. Nič ne bo pomagal izgovor: da nisem vedel, da mi ni nihče povedal. Reklo se ti bo: Lahko bi bil vedel, lahko bi bil poprašal, lahko bi se bil posvetoval; saj si imel Mozesa in preroke: te bi bil prašal, te poslušal. Tedaj zavoljo zadolžene nevednosti bo težak račun na dan sodbe, in zato ni čuda, da se je tega kralj David tako bal in zdihoval: Mojih (zadolženih) nevednostij se ne spominjaj, o Gospod! (Psi. 24, 7.)
3. Predragi! Če smo iz dosedaj rečenega spoznali, da se ne bomo mogli izgovarjati z nevednostjo na dan sodbe, ako imamo priliko podučiti se, kaj nam je tedaj storiti?
Storimo to, kar mnogi delajo v posvetnih stvareh, in kar delate tudi vi sami. Če se gre za vsakdanji kruh, za časni dobiček, za gospodarski napredek, za srečni izid kake tožbe i. t. d., kako ste vender pridni in skrbni. Ne gledate na trud, ne zmenite se za težave, vse storite in poskušate, da bi prišli do boljšega kruha. Kako in koliko se nekateri uči in leta in leta po šolah vbija glavo, da bi potem dobil boljšo in višjo službo ; kako marsikateri rokodelec prehodi daljne dežele, da se v svojem rokodelstvu dobro izuči in potem več zasluži; kako letajo nekateri od doktorja do doktorja, da bi jim pravda srečno iztekla. Kar tedaj znate in delate v časnih rečeh, ali bi ne mogli tega storiti tudi v duhovnih zadevah, ko se vendar gre za večno zveličanje? Da bi se vam tukaj malo časa dobro godilo — vse storite; da bi se vam pa na večno dobro godilo, za to pa ne skrbite. Da bi kje ne zašli, kako skrbno pra-šate; da bi pa na poti proti srečni večnosti prav hodili, za to vam pa ni mar! Ako ste v dvomih, ako ne veste pravega pota, pravega sveta, obrnite se na učenike božje postave, na duhovnike in spovednike. Ti so vendar nalašč zato postavljeni, da kažejo pravo pot proti nebesom, in da podučujejo nevedne! Tedaj v prihodnje skrbite, da bote dobro podučeni v verskih resnicah in sploh v vsem, kar zadeva vaše zveličanje. Zato radi hodite k pridigam in krščanskim naukom; v dvomih tudi sicer prosite duhovnike in spovednike za svet — in potem ne bote v temi hodili in tudi se ne zgubili.	__________________
Slišali ste torej danes, preljubi, kaj je zadolžena nevednost; kakšne slabe nasledke ima, koliko se greha zavoljo nje zgodi in koliko se jih tudi zavoljo nje pogubi. — Zato sem vam pa tudi povedal, kako se taka nevednost ozdravi, namreč s tem, da skrbimo
za dobro, temeljito podučenje v verskih zadevah. Če smo do sedaj delali mnoge napake in grehe zavoljo zadolžene nevednosti, se to za naprej ne sme več goditi. Z božjo pomočjo hočemo popraviti vse napake kar le mogoče; za to pa, kar smo greha storili iz napačne zadolžene nevednosti, z Davidom prosimo odpuščanja, rekoč: Mojih nevednostij se ne spominjaj, o Gospod! Amen.
J. Ažman.
Binkoštna nedelja.
Moč svetega Duha nekdaj in sedaj.
Tolažilih sv. Duh pa vas bo učil vsega, in opomnil vsega, karkoli sem vam rekel.
Jan. 14. 26.
Stvarjenje sveta s šestim dnevom ni bilo dokončano, temveč se še vedno nadaljuje v ohranjevanju in pomnoževanju stvarij. Tudi odrešenje grešnega sveta z ustajenjem in vnebohodom Kristusovim ni bilo dokončano, temveč se še vedno nadaljuje v spreobračanju celih narodov, in v poboljšanju posamnih, ljudij. — Pa kdo je ta, ki neprenehoma nadaljuje stvarjenje Boga Očeta? In kdo je ta, ki odrešenje Boga Sina neprenehoma izpeljuje? — Ta je Bog sv. Duh, tretja božja oseba, ki je plaval nad vodami, ko je Bog svet stvarjal, ki je povsod spremljal in navdihoval Boga Sina pri odrešenju, ki se je v podobi goloba prikazal pri njegovem krstu, in ki je binkoštni praznik v podobi gorečih jezikov prišel nad apostole. Ravno zato se sv. Duh imenuje tudi stvarnik, ker ga vedno Bog Oče pošilja, da novim stvarem daje življenje in jih pomnožuje (Ps. 103, 30.). Pa tudi v tem pomenu se imenuje stvarnik, ker ga je Bog Sin poslal, in ga še vedno pošilja, da ustvarja vedno novih vernikov katoliški cerkvi, in da v srcih vernikov zbuja svete misli in pobožne želje. — Kar sta tedaj Bog Oče in Sin storila pri stvarjenju in odrešenju sveta, to sv. Duh vedno in neprenehoma nadaljuje, da po njem spoznamo njuno ljubezen. Zato se pa sv. Duh na več krajih sv. pisma imenuje naravnost ljubezen, in je res tudi poosebljena ljubezen, s katero se Oče in Sin ljubita, in s katero se vedno svetu razodevata.
Nadaljevanje stvarjenja, odrešenja in ohranjenja pa se po sv. Duhu godi tudi zato, da tretjo božjo osebo s tem spoznavamo, in da jo tako enako z Bogom Očetom in Sinom častimo, hvalimo in molimo.
Dejanje sv. Duha se očitno razodeva in se ne more tajiti, bodisi v naravi, ali cerkvi, ali v posameznih srcih. Kaj in kakošne reči dela sv. Duh, vidimo nad apostoli, katere je binkoštni praznik napolnil, in spoznamo tudi nad sabo in drugimi, ki se mu dajo voditi. Poglejmo tedaj danes, kaj je storil nekdaj sveti D u h n a d a p o s t o 1 i inkajjedelal p o zn e j e in dela še sedaj nad vsemi, ki se njegovi moči trdovratno ne ustavljajo. Predno pričnem o tem govoriti, zdihnimo: Pridi sveti Duh, napolni srca svojih vernih, in vžgi v njih ogenj svoje svete ljubezni!
1.	Kakšni so bili apostoli pred prihodom sv. Duha, vemo, in kakošni so postali po prihodu sv. Duha, tudi vidimo, pravi sveti Gregor, papež. In res, kaka čudna prememba, ki se po naravnem potu nikakor ne da, razlagati. Poprej so bili počasni in trdi v verovanju, in prav dostikrat niso umeli Jezusovega nauka in njegovih besedij, kakor priča sv. evangelij na več krajih, — ko so pa prejeli sv. Duha, jim je bilo vse naenkrat jasno, da niso le sami spoznali krščanske vere, temveč, da so jo tudi povsod prepričevalno oznanovali. Poprej so bili boječi, in se niso upali svete vere očitno spoznavati; potem pa se niso ustrašili nobene zapreke, bali nobene kazni ter šli brez strahu v ječo in smrt za vero. Poprej so bili mrzli in počasni k dobremu, in večkrat jih je moral Jezus svariti in opominjati, potem pa se niso ustrašili nobenega truda in dela. Poprej zaničevani in nepoznani ribiči, so potem zmagovalcem enaki nesli božjo besedo pred kralje in cesarje do pokrajin zemlje! — Zares, po apostolih je sveti Duh prenovil in prerodil obličje zemlje. Ker so bili polni sv. Duha, vžgani od tega nebeškega ognja, ga tudi skrivati niso mogli. Ljudje so se temu čudili, in so njihovo gorečnost pripisovali pijanosti, očitali so jim, da so pijani; toda sveti Peter jih je zavrnil, rekoč: da je to delo sv. Duha (Dj. ap. 2, 15.).
2.	Enako pa, kakor pri apostolih, je sv. Duh tudi pri druzih kristijanih delal, in še vedno dela tam, kjer se mu ne stavijo zapreke. Sv. Duh še sedaj spreminja, prenavlja, in prestvarja obličje zemlje, in srca človeška. On nam razsvitljuje um, da spoznamo svoj poklic in prave pomočke, ga doseči; on nam meči in nagiba voljo, da dobro volimo, in storimo, če je tudi težavno, in da se hudemu ustavljamo, če je tudi še tako prijetno. Sv. Duh nas uči prave modrosti, in vžiga v nas ogenj božje ljubezni; sv. Duh nas
naganja k pokori in poboljšanju; on meči srce h kesanju; on nas tolaži v križih in trpljenju ter nam deli svoje darove. Njegovo delovanje se tudi sedaj ne da zakrivati. Kjerkoli je namreč ogenj, tam je tudi gorkota in svitloba, in kjerkoli je sveti Duh, tam se kaže tudi njegov sad, ki je po besedah sv. apostola Pavla (Gal. 5, 22.—23.): ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, krotkost, zvestoba, zmernost, zdrznost in čistost. Kjer pa teh čednost ni v srcu, tam ni sv. Duha. — Sv. Duh pa vlada in napolnuje tudi naravne reči; on daje rast živalim in zeliščem; blagoslavlja pridelke in hrano, da nam tekne; zato lepo govori verno ljudstvo, da kjer s. Duha ni, tudi božjega blagoslova in teka ni; kjer pa sv. Duh stanuje, ondi tudi malo in pičlo tekne in zadostuje.
Ker sem poprej omenil, da sv. Duh dela enako ognju, ostanimo nekoliko pri tej podobi. V podobi ognja je prišel sveti Duh binkoštne praznike nad apostole, in sicer zato, ker je moč ognja posebno podobna moči in delavnosti sv. Duha. Ogenj raz-svitljuje, čisti in greje. To vse dela sv. Duh v nas in pri nas. Kot duh resnice nas razsvitljuje, kot duh svetosti nas čisti, kot duh moči nas oživlja, ogreva in vtrjuje vse naše zmožnosti.
Kaj naj pa mi storimo, da bomo deležni sv. Duha? Ostanimo pri podobi ognja, ki je podoba sv. Duha. Kako se napravlja ogenj ? Da tleči ogenj podkurimo, da svitlo gori, je treba a) večkrat z ustmi vanj pihati. To pihanje pri ognju sv. Duha je — molitev. Molitev je pomoček, s katerim se moro ogenj svetega Duha v nas vžgati. Zveličar sam je pri neki priliki, ko je spodbujal k molitvi, rekel: Če vi, ki ste hudobni, veste svojim otrokom dobrih darov dajati, koliko bolj bo Oče nebeški dal dobrega duha tem, ki ga prosijo. (Luk. 11, 13.) Zato so se tudi apostoli z molitvijo pripravljali na prihod sv. Duha, ker so bili devet dnij pred binkoštmi ali po vnebohodu Gospodovem skupaj zbrani v molitvi. To je bila prva devetdnevnica na čast sv. Duhu. Z molitvijo je prerok Elija priklical ogenj iz nebes, da je zažgal njegovo daritev. Tudi mi kličimo v prisrčni molitvi sv. Duha na pomoč, in tudi mi bomo prejeli luč, da ne zagazimo v temo greha. Moliti in prositi je treba, da prejmemo sv. Duha, da očisti naša srca, kakor ogenj očisti zlato, da ogreje v dobrem naša srca, kakor solnce ogreva zemljo, da ne otrpne. Zato je rekel nek modri duhovni učenik: Kdor začne moliti, jenja grešiti; kdor pa jenja moliti, začne grešiti! In sv. Avguštin pritrduje: Bog nikdar človeka ne zapusti, ako ga človek pred ne zapusti.
6) Ogenj se pa tudi s tem naredi, da se iz kamenja ukreše. Tudi človeško srce utegne biti kakor kamen trdo. Na to srce je treba biti s kladvom kesanja in obžalovanja, s spoznanjem svojih grehov, in vnel se bo v njem ogenj sv. Duha, ki bo zažgal delo greha, da bo duša čista pred Bogom. Ogenj sv. Duha so si v srcu ukresali tisti tisočeri ljudje, ki so binkoštni dan slišali mogočni govor sv. Petra, ki jih je svaril, da so Kristusa križali, ki je pa od mrtvih vstal, in sedi na desnici božji! Ko so slišali te besede, so jim srce pretresle in rekli so Petru in drugim apostolom (Dj. ap. 2, 37.): Možje bratje, kaj nam je storiti ? In dobili so odgovor : Delajte pokoro! Tudi mi, ako smo grešili in zgubili sv. Duha, stopimo s skesanim srcem pred tiste, katerim je Kristus rekel: Prejmite sv. Duha, katerim boste grehe odpustili, so jim odpuščeni, (Jan. 20, 22.) in prejeli bomo zopet sv. Duha. Da se s pravim spoznanjem in kesanjem po prejetih sv. zakramentih prejme sv. Duh, nas prepriča naslednja zgodba.
V mestu Heliopolu je živela v začetku druzega stoletja zelo pohujšljivo neka ženska Evdoksija. Nekega dnč potuje skozi to mesto menih German, ter ostane pri nekem sorodniku, ki je bil kristijan. Ta menih je po noči vstal, da bi molil, in je iz nekih bukev bral na glas popis peklenskih muk in nebeških sladkostij. Evdoksija pa, ki je blizu stanovala, je vse besede slišala. Poloti se je grozen nepokoj. Drugi dan želi in prosi, kaj več slišati o krščanski veri, in prosi meniha, da jo poduči. German to stori, in ji zelo resno govori o trpljenju nespokornih grešnikov, in o plačilu pravičnih, tako, da ona vsa ginjena strahoma praša: če je že popolnoma zgubljena? — Menih jo praša po njenej veri in prejšnjem življenju, in ona mu pove, da ni kristijana, in da je do sedaj le služila svetu in mesu. Sv. German jo tolaži rekoč:« Ako storiš pokoro, in se zares spreobrneš, bo ravno tisti Zveličar, ki je milostno sprejel veliko grešnico Magdaleno, tudi tebe milostno sprejel. Pokliči duhovna, prejmi od njega potrebni poduk v krščanstvu, in ako resnično veruješ, in se spokoriš, ti bo v odpuščenje tvojih grehov podeljen sv. krst.« Evdoksija stori, kakor je bilo svetovano, in postane prava spokornica. Vse svoje premoženje razdeli med uboge, in kakor je bila poprej v pohujšanje, tako je bila sedaj v zgled čednosti vsem. Umrla je 1. 114 kot mučenica. — Glejte, to je storila moč sv. Duha, kateremu se je dala voditi.
Tako prosimo tudi mi danes sv. Duha, ki je binkoštne praznike prišel nad apostole, in jih napolnil s svojimi milostimi in darovi, da bi prišel tudi v naša srca, vžgal v njih ogenj božje
22
ljubezni, da bi časno zaničevali ter hrepeneli po nebeškem, se svojih grehov prav in odkritosrčno kesali ter tako zaslužili v tem življenju božjo ljubezen, po smrti pa večno veselje tam pri svetem Duhu, ki z Bogom Očetom in Sinom kraljuje od vekomaj do vekomaj. Amen.	A. Šimenec.
Binkoštni pondeljek.
Naš Gospod Jezus Kristus.
XXIII.
Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da, kdorkoli vanj veruje, se ne pogubi, temveč ima večno življenje.	Jan. 3, 16.
Tudi Judje so že imeli svoj binkoštni praznik. Sicer je bil ta judovski praznik čisto različen od naših krščanskih binkoštij, vendar pa je bil le precej sličen po pomenu in namenu. Judje so se binkoštni praznik spominjali tistega svečanostnega dnč, ko je bil Bog na Sinajski gori med bliskom in gromom naznanil svoje zapovedi. Ta dan je nekakšno središče stare zaveze, ker je Bog Izraelcem slovesno ponovil zavezo, katero je bil ž njimi sklenil že po očakih, ter jim svojo sveto voljo naznanil jasno in določno v desetih stavkih, katere je tudi zapisal na kameniti plošči, kakor v opomin, naj si tudi Izraelci tako neizbrisno zapišejo vse božje zapovedi v svoja srca. Naš krščanski binkoštni praznik pa nas spominja tistega večno slavnega dne, ko se je svečanostno in slavnostno pričela nova zaveza, ki jo imenujemo tudi krščanstvo ali sveto katoliško cerkev. Sicer ima nova zaveza svojo podlago v vsem življenju in delovanju Jezusovem, posebej pa še v njegovi rešilni smrti na križu; vendar vse je bilo poprej — rekel bi — le bolj pripravljanje za veliki binkoštni praznik. Kakor je Bog ob stvarjenju človeka naredil najprej le telo, potlej pa vdihnil dušo vanje da je oživelo, slično, se mi zdi, je bil Jezus Kristus že vse vravnal, kar je bilo potreba za sveto cerkev — le še v življenje je imela stopiti. In binkoštni praznik je prišel oživljajoči Duh iz nebes ter prešinil z nebeškim življenjem učečo cerkev pa tudi njene ude; novo življenje, nova doba se je pričela sedaj na zemlji. Oj, bodimo hvaležni za nebeške dobrote in milosti binkoštnega praznika; pokažimo pa dejansko svojo hvaležnost s tem, da radi poslušamo,
pa tudi zvesto izpolnjujemo vse nauke, katere nam v Jezusovem imenu razlaga sv. cerkev, da živimo po veri Jezusa Kristusa, in da pobožno vzprejemamo milosti, katere nam deli sv. cerkev po njegovem zasluženju. K temu nas krepko opominja premišljevanje Jezusovega življenja.
Iz gorskega govora smo že premislili prve tri dele, namreč: osem blagrov, opomin do apostolov, in tretjič pravičnost, kakoršna ima zavladati v novi zavezi v Kristusovi cerkvi. To pravičnost nam je Jezus razjasnil v posameznih zgledih, ker nam je natančneje razložil peto, šesto in drugo zapoved božjo, ter še posebej zapoved ljubezni do bližnjega, tudi do sovražnikov. Danes premišljujmo četrti del gorske pridige o pravem namenu pri dobrih delih in peti del, v katerem bomo slišali raznovrstne poučne opomine za krščansko življenje.
I.	V četrtem delu nas Zveličar kaj lepo uči, kakšne namene moramo imeti pri svojih dobrih delih, da nam bodo zaslužna za večno življenje. Kakor iz katekizma veste, se lahko vsa dobra dela izrazijo na kratko s tremi besedami: post, molitev in miloščina. In vse to troje omenja tudi Zveličar: Glejte, da svojih dobrih del ne delate pred ljudmi, da bi vas videli ; sicer ne boste imeli plačila pred svojim Očetom, kateri je v nebesih. Kedar torej deliš miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in trgih, da bi jih ljudje hvalili. Resnično vam povem: prejeli so svoje plačilo. Kedar deliš miloščino, naj ne v6 tvoja levica, kaj dela desnica, da bo tvoja miloščina na skrivnem, in tvoj Oče, ki vidi na	skrivnem, ti bo	povrnil.	Te	besede so jasne, posebno
krepak je	stavek: Da ne	ve tvoja	levica, kaj dela desnica. Ker
dajemo z desnico, imenuje se kot delujoča roka desnica, levica pa je takorekoč priča dobrega dela. S to krasno primero hoče Jezus reči: naj nikar ne pričakujemo hvale pri ljudeh, kadar dajemo vbogajme; pa še več zahteva krščanska popolnost, da namreč skrijemo svojo miloščino sami pred seboj, da niti ne mislimo potlej na to, češ	kaj dobrega smo storili,	ali	da bi si kaj domišljevali.
Te zlate besede nebeškega	Učenika	naj	posebno tolažijo one ple-
menite dobrotnike, kateri žanjejo za svoje dobrote le nehvaležnost, pa vendar ne nehajo deliti miloščine, ker se ne ozirajo na nehvaležne ljudi, marveč na njega, ki je rekel, da bo tako poplačal miloščino, kakor da bi jo bili dali njemu.
Dalje pravi Jezus: In kadar molite, ne bodite kakor hinavci, kateri radi v shodnicah in na oglih potov stoje in molijo, da bi jih ljudje videli. Resnično vam povem: prejeli so svoje plačilo. Ti pa, kadar moliš, pojdi v svoj hram, zapri duri in na skrivnem moli svojega Očeta, in tvoj Oče, kateri vidi na skrivnem, ti bo povrnil. S tem pa nikakor ni rečeno, da bi javna molitev in javna služba božja ne bila Bogu všeč. Saj je Jezus sam hodil v tempel, ravno tako apostoli in prvi kristijani. Jezus le hoče reči, da kadar skupno molimo, naj nikar pri tem ne iščemo svoje časti, naj nikar ne mislimo na to, da bi nas zaradi tega ljudje hvalili; in če bi nas kdaj nadlegovale take nečimrne misli, si jih takoj odpravimo in ponovimo namen, da hočemo le Boga častiti, nc pa sebe. Uva-žujmo pa tudi željo Jezusovo in radi na skrivnem molimo: kadar smo sami, na potu, pri delu, da, tudi med ljudmi, v družbi, lahko molimo na skrivnem — v mislih in željah, zlasti v kratkih srčnih zdihljejih. Življenje svetnikov nam kaže premnogo takih častivcev.
Farizeji so imeli pri svojih molitvah še neko drugo prevzetno misel. Ker niso molili le zase, marveč tudi za druge, so se še posebej zato kazali ljudem, češ, oni edini so vredni, da molijo, le njih molitev je taka, da jo more Bog uslišati, ne pa molitev grešnikov. Taka prevzetnost je še grša.
Ker pa Gospod govori ravno o molitvi, graja še neko drugo napako, rekoč: Kadar pa molite, ne govorite mnogo, kakor neverniki, zakaj oni mislijo, da bodo zavoljo mnogo besedij uslišani. Ne bodite tedaj njim enaki; zakaj vaš Oče ve, česa vam je treba, predno ga prosite. Vi tedaj tako molite: Oče naš, kateri si v nebesih itd., (Sedaj jim pove očenaš, in značilno je, da pridene še nekaj besedij peti prošnji: Zakaj, če ljudem odpustite njih grehe, bo tudi vam vaš Oče nebeški odpustil vaše pregrehe. Iz tega zopet vidimo, kako zelo je Jezusu pri srcu njegova zapoved ljubezni do bližnjega: kakor rdeča nit se vije skoz ves gorski govor). Stari Rimci in Grki so tudi mnogo molili k svojim izmišljenim bogovom; a ker je bilo toliko malikov, skoro niso vedeli, do katerega bi se obrnili v tej ali oni potrebi; posebno pa jih je skrbelo, kako bi dobili pravo besedo, da bi ganili namišljene bogove. Zato so rabili dolge molitve, veliko besedij brez jedra, posebno pa brez glave in srca 1 To graja Jezus, nikakor pa noče s tem reči, da bi ne bilo prav, ako kdo v e 1 i ko in dolgo moli. Saj je sam molil kar cele noči in sveti Pavel je po svojem spreobrnjenju molil tri dni zapored. Zavrže torej le prazno besedičenje, zastran prave molitve pa pravi:
da je treba vedno moliti in ne prenehati, (Luk. 18, 1.) in sv. Pavel nas opominja: Molite brez prenehanja! (I. Tes. 5, 17.)
O tretjem dobrem delu — o postu pa pravi Jezus : Kadar se postite, ne delajte se žalostnih, kakor hinavci, ki grde svoje obraze, da bi jih ljudje videli, da se postijo. Resnično vam povem : prejeli so svoje plačilo. Ti pa, kadar se postiš, pomaži svojo glavo in umij svoj obraz, da ne bodo ljudje videli, da se postiš, in tvoj Oče, kateri vidi na skrivnem, ti bo povrnil. Farizeji so se poleg zapovedanih postov še vsak teden po dvakrat postili in se zelo ponašali s tem postom, ter se na postni dan niso ne umili, ne počesali in se sicer žalostno vedli, da bi tako vsakemu kazali svojo svetost. Zato jih je tako ostro zavrnil Jezus Kristus.
II. Sedaj pridemo do petega ali zadnjega dela v gorskem govoru, ki nam podaje raznovrstne opomine. Nekateri imenujejo ta del tudi deset evangeljskih zapovedij, menda zato, ker ima deset različnih odstavkov.
Ravnokar je Jezus opominjal, da je treba imeti dober namen pri dobrih delih, da so zaslužna za nebesa, in je tudi omenjal trojnih dobrih del, sedaj pa opominja poslušalce, naj si le pridno nabirajo takih dobrih del, da bodo imeli zaklad v nebesih: Ne spravljajte si zakladov na zemlji, kjer jih konča rja in molj in kjer jih tatje izkopljejo in ukradejo. Marveč zbirajte si zaklade v nebesih, kjer jih ne konča ne rja, ne molj in kjer jih tatje ne izkopljejo in ne ukradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam je tudi tvoje srce Svetilo tvojega telesa je tvoje oko. Ako je tedaj tvoje oko čisto, bo vse tvoje telo svetlo. Ako je pa tvoje oko hudobno, bo vse tvoje telo temno. Če je tedaj luč, katera je v tebi, temna, kako velika bo tema!
Dokler živimo, si nabiramo zakladov; živeti in zbirati, zbirati in živeti je isto. Zbrani zakladi so lahko taki, da ostanejo na zemlji, ali pa taki, da pojdejo z nami v nebesa. V zvezi s poprejšnjim lahko rečemo, da naši zakladi, ki si jih zbiramo, so trojni, zaklad niča pa le dvojna, v nebesih ali pa na zemlji. Obrnimo to na posamezne slučaje. Jed in vse drugo vživanje je zaklad; kdor le vživa, si nabira zakladov na zemlji; kdor pa se posti in zatajuje, ta si zbira zakladov v nebesih. Denar in premoženje je zaklad; kdor ga le na kupe grabi ali sam zase rabi, si zbira zaklade na zemlji; kdor pa deli miloščino in svoje imetje obrača v dobre namene, si zbira zaklade v nebesih. Čast in slava je zaklad, a kdor le lastne časti išče in sicer le časti pri ljudeh, ta si zbira zaklade na zemlji; kdor pa Boga časti in vse le Bogu pripisuje, samega sebe pa
ponižuje, ta si zbira zakladov v nebesih. Jezus svari, naj si nikar ne nabiramo zakladov na zemlji in sicer zato ne, ker so tako nestalni : telesne zaklade konča rja (kakor n. pr. vse tako, kar je iz kovine) ali pa molji (n. pr. dragocene obleke); vse pa lahko tatovi odneso; zlasti bo pa smrt tista tatica, ki nam bo vse vzela; ali pravzaprav vzela le nas, vse, kar je našega, pa pustila tukaj na zemlji. Dušni zakladi na zemlji so pa zato tako nečimerni, ker ne morejo nasititi in zadovoljiti našega srca; naše srce je vstvarjeno za nebesa, in vendar vsakdo, ki zbira zakladov na zemlji, priklepa svoje srce na zemljo, zakaj, kjer je tvoj zaklad, tam je tvoje srce.
Opominja nas pa nasprotno, naj si nabiramo zakladov v nebesih, kjer nam jih ne more nihče vzeti, in le taki morejo naše srce popolnoma osrečiti. Vsakdo izmed nas si želi v nebesa priti. Ako se hoče prepričati, so li odkritosrčne te želje, ali pa samega sebe slepi in goljufa, naj le pogleda, kje si zbira zakladov, zakaj, kjer je tvoj zaklad, tam je tvoje srce.
Skoro isto misel povdari Jezus še enkrat v drugi podobi, v kateri rabi oko v istem smislu kakor poprej srce, namreč za želje, hrepenenje. Ako je tvoje oko čisto, bo vse telo svetlo; pomen je ta-le: Ako so tvoje želje svete, proti nebu obrnjene, se bodo tudi vse tvoje druge sile prav razvijale in sodelovale v dosego pravega namena.
Pa bi morda kdo ugovarjal: Človek je nekako sredno bitje med nebom in zemljo, med angeli in živalmi; ali bi ne bilo mogoče, da si zbira obojnih zakladov — v nebesih in na zemlji. Toda Jezus odgovori: Nihče ne more služiti dvema gospodoma; ali bo namreč enega sovražil in drugega ljubil, ali se bo držal enega in zaničeval drugega. Ne morete služiti Bogu in mamonu. V tej primeri pokaže Jezus tako jasno, da ni mogoče zbirati obojih zakladov ; zakaj, kdor zbira zaklade na zemlji, ta služi svetu, kdor pa zbira zaklade v nebesih, služi Bogu, je v božji službi. Svet in Bog sta si pa tako nasprotna, da obema ni mogočo služiti, kakor hitro kdo začne ljubiti enega, že začne sovražiti in odklanjati drugega. Naše srce ne more imeti ob enem svetega in svetnega hrepenenja, božjega in svetnega duha in mišljenja.
Od te zahteve Jezus ne odneha, marveč še navaja iz nje prav skrajne posledice: Zato vam povem, ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli; tudi ne za svoje telo, kaj boste oblačili. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot oblačilo3 Poglejte ptice pod nebom, ker ne sejejo in ne žanjejo in ne spravljajo v žitnice, in vaš Oče
nebeški jih živi. Ali niste vi veliko več, kakor one ? Kdo pa izmed vas more s svojo skrbjo pridejati le en komolec k svoji dolgosti ? In za obleko kaj skrbite? Poglejte lilije na polju, kako rastejo, ne delajo in ne predejo, pa povem vam, da še Salomon v vsi svoji časti ni bil tako oblečen, kakor njih ena. Če pa travo na polju, katera danes stoji in se jutri vrše v peč, Bog tako oblači, koliko bolj bo vas, maloverni! Ne skrbite torej, rekoč: kaj bomo jedli, ali kaj bomo pili, ali s čim se bomo oblačili? Ker po vsem tem vprašujejo neverniki. Saj ve vaš Oče nebeški, da potrebujete vsega tega. Iščite torej najprej božjega kraljestva in njegove pravice in vse to vam bo privrženo. Ne skrbite torej za jutri; zakaj jutrajšnji dan bo sam zase skrbel■ Zadosti je dnevu njegovu lastna težava-
Kako krepke, kako veličastne in ob enem kako jasne in lahko razumljive so te besede! Kar dokaz na dokaz se kopiči, drug krepkejši od drugega. Ko je Jezus izrekel besede: Ne morete sluziti Bogu in mamonu, bi bil utegnil kdo še ugovarjati, češ, potlej se moramo pa odpovedati vsemu svetnemu, torej nam niti treba ni skrbeti še za najpotrebnejše, za hrano in obleko. In Jezus ostane pri svoji trditvi, ko bi kdo izvajal tudi skrajne posledice, ter navede za svojo odločno trditev, da tudi za jed in obleko ni treba skrbeti, šest dokazov. Prvi dokaz je: Bog, ki nam je dal večje, nam gotovo ne odreče tudi manjšega; tisti, ki nam je dal življenje, dal bo tudi živež; tisti, ki je dal telo, dal bo tudi tiste cunje, katere imenujemo obleko, da je pokrivamo. Drugi dokaz se glasi: Ako Bog skrbi za brezumne stvari in daje hrano ptičkom pod nebom, tembolj gotovo bo dal živeža vam, ki ste otroci božji in dediči nebeškega kraljestva. Tretji dokaz pove, da bi bile vse naše skrbi tudi nevspešne in prazne brez božje pomoči: ako človek z vsem trudom in naporom ne more le za komolec podaljšati svojega telesa, kako bo mogel pač to telo ohraniti živo in zdravo? Četrti dokaz se ozira na lilije na polju: ako božja previdnost celo skrbi za cvetice in travo na polju, katerim je odločen tako kratek obstanek, ter jih tako lepo oblači, da bi vsi umetniki ne skrpali take obleke, ali ne bo Bog veliko bolj svojim otrokom, ki vanj zaupajo, preskrbel potrebne oblake? Pri petem dokazu se sklicuje na pa-gansko mišljenje, ki se je zlasti kazalo v takih pretiranih skrbeh in pravi: ako pagani, kateri ne poznajo Boga, tako delajo, se da še opravičevati, popolnoma neprimerna pa je taka skrb za kristi-jane, ki poznajo Boga in verujejo na božjo previdnost. Šesti dokaz pa je božja vsevednost in neskončna dobrotljivost: ker Bog vse
vlada in pozna naše potrebščine, bo gotovo poskrbel za one, kateri njega ljubijo in iščejo nebeškega kraljestva. Tem dokazom lahko prištejemo sedmi dokaz, ki nam ga podajo zadnje besede, da je namreč nespametno skrbeti že sedaj za prihodnje dni, o katerih še ne vemo, kaj nam bodo prinesli. Bo že še takrat čas poskrbeti, saj ima vsak dan svoje potrebe.
Te Jezusove besede so bile od nekdaj velika tolažba za vse zveste služabnike Božje. Seveda niso tako umeti, kakor da je nepotrebno naše delo in naše prizadetje. Delo ni nepotrebno, a nepotrebne so le naše prazne skrbi. Prav lepo pravi sv. Avguštin : Delo izvršuj, skrb opuščaj! In sv. Krizostom tako-le razsodi: Kaj druzega je skrbeti, kaj druzega delati. Celo svetni modrijani, kateri učijo le to, kako naj si človek poskrbi srečo na zemlji, nekako pritrjujejo temu, ker učijo, da je nespametno mučne skrbi imeti zastran prihodnosti, ker take skrbi so večkrat popolnoma neopravičene, ter mnogokrat ne pride tako, kakor smo se bali poprej, torej je bila zastonj vsa mučna skrb; če pa tudi pride to, česar se bojimo, saj bo še takrat čas skrbeti, kadar res pride. Tudi svetnih modrijanov nauk se glasi: praznih skrbij ne imeti, marveč le dejanske, t. j. če nas skrbi kaj prihodnjega, potrudimo se, kolikor je v naši moči, da preprečimo ali odstranimo nevarnost, vse drugo nam nič ne pomaga. Lep je ta nauk, a žal, da nima prave opore. Pravo oporo mu da še le prava živa katoliška vera, ki pozna predobrotljivo previdnost božjo. Katoliška vera nam veli: Stori, kolikor moreš sam, vse drugo prepusti božji previdnosti; v nepremagljivih stiskah se ponižno izroči in udaj v božjo voljo. Poleg tega pa še pravi: Iščite najprej božjega kraljestva, vse drugo vam bo privrženo, to se pravi z drugo besedo : Živite tako, kakor je treba živeti, če hoče kdo v nebesa pr iti i pa bote ob takem življenju že srečni tudi tukaj na zemlji. Amen.
A. Kržič.
Praznik presvete Trojice.
Naš Gospod Jezus Kristus.
XXIV.
Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.	Mat. 28, 20.
Glejte, jas sem z vami vse dni do konca sveta. S to Jezusovo obljubo konča sv. evangelist Matej svoj evangelij. Saj lepše bi ga tudi ne mogel skleniti. Opisal nam je, kaj je ljubi Jezus storil za človeški rod, ko je vidno bival med nami; a naš Zveličar še ni bil zadovoljen s tem trudapolnim delovanjem in prebritkim trpljenjem, marveč hoče še nevidoma nadaljevati svoje božje delo v sy. katoliški cerkvi. Zato sv. evangelist preneha pisati sv. evangelij, ker odslej — po Kristusovem vnebohodu — se začne pisati zgodovina sv. katoliške cerkve. Kristus pa različno in mnogotero živi in deluje med nami v sv. katoliški cerkvi. Središče njegovega življenja in delovanja je v zakramentu presv. Rešnjega Telesa, kjer je bistveno in osebno pričujoč, prav tako, kakor je bil nekdaj v Sveti deželi, ali kakor je sedaj v nebesih na desnici Boga Očeta. Deluje pa tudi s tem, da nevidno podpira papeža in škofe pri vladanju svete cerkve, ter tudi s tem, da po svojih namestnikih, po svojih maš-nikih, deli vernikom svoje nebeške milosti in darove. Na poseben način pa se nadaljuje med nami Kristusovo življenje v tem, da se nam vsako leto po nedeljskih in prazniških evangelijih, obredih in naukih na novo pred oči stavijo vse najimenitnejše skrivnosti in dogodbe iz njegovega življenja, trpljenja in poveličanja. In kaj mislite, da sem imel jaz kake druge namene, ko sem se odločil, da vam natančnejše in obširnejše opisujem Jezusovo življenje, kakor le to, da bi ga boljše spoznali in vsled tega boljšega spoznanja bolj ljubili ter zvestejše izpolnjevali njegovo sveto voljo, v kratkem: da bi Jezus Kristus živel in vladal v naših srcih. Danes pričakujem tem večje pozornosti, ker vam imam razjasniti še konec Jezusove pridige na gori
Zadnjič smo že pričeli peti ali zadnji del, ki ima v sebi raznovrstne nauke in opomine. Dva smo si že razjasnili, namreč, da se moramo zelo truditi za dobra dela, da si naberemo zaklad v nebesih z molitvijo, postom in miloščino, svetnih zakladov pa naj si nikar ne nabiramo, ker so tako nestalni in nečimerni, ter
da še celo za potrebne reči ne smemo preveč skrbeti, marveč v Boga zaupati, ki oblači cvetlice na polju in preživlja ptičke pod nebom.
Sedaj pa se Jezus zopet povrne do svojega najljubšega predmeta ter zopet govori o ljubezni do bližnjega: Ne sodite, da ne hote sojeni! Ne pogubljajte, dane boste pogubljeni; odpuščajte in se vam bo odpustilo. Zakaj, s kakoršno sodbo sodite, s takšno boste sojeni, in s kakoršno mero merite, s tako se vam bo merilo. Kaj pa vidiš pezdir v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne čutiš ? Ali kako praviš svojemu bratu: Pusti, naj izderem pezdir iz tvojega očesa; in glej! bruno je v tvojem očesu? Hinavec! izderi poprej bruno iz svojega očesa in potlej glej, da izdereš pezdir iz očesa svojega brata!
Jezus prepoveduje tukaj predrzno sodbo in sicer zato, ker je nevarno bližnjega soditi, zakaj, kakor bomo mi sodili ljudi, Jezusove brate, tako bo tudi Jezus nas sodil; če smo usmiljeni in prizanesljivi v svojih sodbah, bo tudi Jezus usmiljen do nas pri sodbi, ker hoče vse, kar smo storili bližnjemu, tako poplačati — pa tudi tako kaznovati, kakor če bi bili storili njemu. Pa tudi zato ne smemo soditi, ker ne znamo soditi, ker tako radi pretiramo in majhne napake pri drugih tako radi spoznavamo in razglašamo za velike; sami sebe tako radi izgovarjamo in opravičujemo, zakaj bi pa ne tudi bližnjega. To nam pojasni v krasni primeri. Male napake primerja malim in drobnim smeticam, ki padajo od lanu, kadar ga tarejo; velike grehe pa brunu. Pri bližnjem opazimo vsako najmanjšo slabost, sami pri sebi pa prezremo velike hudobije. Kdor hoče druge svariti in zboljševati, mora najprej samega sebe zboljšati in posvetiti; mora, kakor veli pregovor, najprej pomesti pred domačim pragom, potlej naj grč gledat, če morda ni kaj smeti pred sosedovo hišo.
Potlej Jezus nadaljuje : Ne dajajte svetega psom in ne metajte svojih biserov pred svinje, da jih kje ne poteptajo z nogami, in da se ne obrnejo in vas ne raztrgajo. — Na prvi pogled je videti, kakor bi ta misel ne bila v zvezi s poprejšnjo. A zveze ni tako težko najti. Ravnokar je Jezus svaril pred predrzno sodbo, in posebej nedosežno krepko v primeri označil take svetohlince, ki so sami polni pregreh, pa vedno očitajo le drugim, večkrat prav male, nedolžne reči. S tem pa še ni zavržena pametna, z razlogi podprta sodba; saj je ob drugi priliki Jezus sam rekel apostolom: Bodite preprosti kakor golobje, a zviti kakor kače. Vsakemu torej
ne gre zaupati, in posebej opozori apostole, ki jih ima najbližje pred seboj, naj nikar ne zaupajo vsakomur; kadar bodo oznanovali besedo božjo in širili kraljestvo božje, naj bodo previdni. Ogibljejo naj se dvojne vrste Ijudij, za katere ni kraljestvo božje, katere primerja psom in svinjam. Pri miru naj torej pustijo vse one trdovratne zasmehovalce vere, ki, kakor psi, vsako sveto, čeznatorno resnico grizejo, zoper njo lažejo in jo ogrdujejo; pa tudi vse one, kateri so v svoje živinsko poželenje popolnoma pogreznjeni in se ne dajo poboljšati; za take niso svete reči, za take niso biseri, zakaj nekateri bi svete reči skrunili, drugi pa bi še napadli ozna-novalce. — Torej so okoliščine, ko je vendar le treba soditi; srditega psa nikar ne imej za krotko jagnje, prešiča nikdar za nedolžnega golobčka! Kraljestvo božje je sicer za vse ljudi, a vsi ljudje niso za božje kraljestvo!
Ta opomin je veljal posebej apostolom, sedaj pa Jezus ljudstvu nasvetuje zaupno molitev kot najboljši pomoček, da bodo vredni kraljestva božjega, vredni svetih biserov: Prosite in se vam bo dalo; iščite, in boste našli; trkajte, in se vam bo odprlo. Zakaj sleherni, kateri prosi, prejme; in kateri išče, najde; in kateri trka, se mu bo odprlo. Ali kateri človek je med vami, kateri, ako ga njegov sin prosi kruha, mu bo kamen podal ? Ali če ga prosi ribe, mu bo li podal kačo? Ako tedaj vi, ki ste hudobni, veste dobre darove dajati svojim otrokom, koliko bolj bo vaš Oče, kateri je v nebesih, dal dobro tem, kateri ga prosijo.
Te zlate besede pomenijo v zvezi z drugo vsebino gorskega govora seveda najprej prošnjo za nebeško kraljestvo, gotovo pa veljajo za sleherno molitev. Ganljivo se nam mora zdeti, kako vneto Zveličar priganja ljudi k zaupni molitvi. Saj bi zadostovalo, kajne, ko bi Jezus, neskončno resnični Bog, le enkrat zastavil svojo besedo, moral bi mu vsakdo verjeti, moralo bi že zadostovati, ko bi le rekel: Prosite, in se vam bo dalo! Pa kakor bi se bal, da ljudje ne bodo zaupali, da ne bodo imeli veselja za molitev, zato še dvakrat isto zatrjuje, le da z drugimi besedami: Iščite, in boste našli — trkajte, in se vam bo odprlo! Pa tudi to mu še ni zadosti, marveč vse trojno opominjevanje še trikrat ponavlja v drugačni obliki: Zakaj sleherni, kateri prosi, prejme, in kdor išče, najde in kdor trka, se mu bo odprlo!
In kako prepričalna je prilika — četudi le kratka in le v podobi prašanja — vendar tako lepa. Jezus sklepa tako-le : Noben oče, če je tudi sicer grešnik, ne bi dal sinu kamena, če ga prosi
kruha, ne bi dal kače, če ga prosi jajce, in ne škorpijona, če ga prosi ribo. Če se torej kaj takega ni bati pri navadnih grešnih očetih, kako da bi ne imeli polnega, brezmejnega zaupanja do najboljšega Očeta nebeškega?
Jezus se v svojem govoru čedalje bolj bliža koncu. Zato še enkrat povzame, kar je posebej učil o ljubezni do bližnjega, s prelepimi besedami: Vse torej, karkoli hočete, da vam ljudje storč, storite tudi vi njim; zakaj to jo postava in preroki.
Potlej pa opominja poslušalce, naj izpolnjujejo nauke o nebeškem kraljestvu, četudi se jim bodo težki zdeli, četudi zahtevajo marsikatero zatajevanje; četudi jih posvetno življenje bolj mika, ker ne zahteva zatajevanja, marveč se ravna po željah izprijene narave, četudi jih je na napačni poti veliko več nego na pravi: Pojdite skoz ozka vrata! Zakaj široka so vrata in prostorna je pot. ki vodi v pogubljenje, in mnogo jih je, ki hodijo po nji. Kako ozka pa so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.
Nauki Jezusovi tedaj zahtevajo veliko zatajevanja, veliko premagovanja, ker treba se je vojskovati zoper lastno hudo nagnjenje, zoper razne strasti, — to naznanjajo tesna vrata, skoz katera se gre v življenje; a tudi pot je ozka, ker je ob obeh straneh omejena in zagrajena z zahtevami deset božjih in pet cerkvenih za-povedij pa še po druzih naročilih sv. evangelija.
Pa to še ni edina nevarnost, da so vrata tako tesna in pot tako ozka, velika nevarnost preti tudi od strani pohujšljivcev in zapeljivcev, ali krivih prerokov, kakor jih imenuje Jezus. Zato nas svari tudi pred temi, rekoč: Varujte se lažnjivih prerokov, kateri pridejo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so zgrabljivi volkovi. Po njih sadu jih boste spoznali. Se li bere grozdje s trnja ali fige z osata? Tako rodi vsako dobro drevo dober sad; malopridno drevo pa rodi malopriden sad. Dobro drevo ne more malopridnega sadu roditi, tudi ne malopridno drevo roditi dobrega sadu. Vsako drevo, katero ne stori dobrega sadu, bo posekano in v ogenj vrženo. Torej na njih sadu jih boste spoznali. Krivi preroki so vsi oni, kateri zakrivajo resnico, učijo pa napačno pot, češ, da vrata v večno življenje niso tako tesna, da ni treba se toliko zatajevati, mrtvičiti samega sebe, marveč vživati radosti lepega sveta, vživati zlato svobodo, ali pa še celo pristavijo, da je človeku nemogoče sveto živeti, nemogoče strasti premagati i. t. d. Učijo, da pot v nebesa ni tako ozka, ter govorijo zoper sveto vero, zoper sv. cerkev in
njene služabnike in njene naprave, zahtevajoč tudi tukaj zlate svobode. Vsem takim krivim prerokom, zapeljivcem, je lastno, da se bližajo prav sladko in prijazno, da hlinijo neko navidezno čednost in svetost, čeravno so v srcu vsi izprijeni, prav tako, kakor Jezus pravi: od zunaj so ovčice in jagnjeta, od znotraj pa zgrabljivi volkovi.
Vendar dolgo časa se to ne da zakrivati. Glava in srce je v tesni zvezi; kdor nima resnice v glavi, tudi ne bo imel pravičnosti v srcu. Kakoršno je mišljenje, tako je tudi življenje. Kakor se plemenitost drevesa še-le na sadu prav spozna, tako tudi človek po svojih delih. In po tem je najlažje ločiti krive preroke od pravih, in to bo tudi pogubilo nje same in vse druge, kateri jih poslušajo in posnemajo, zakaj vsako drevo, katero ne rodi dobrega sadu, bo posekano in sežgano.
Prvi zapeljivec v raju ima v vseh stoletjih svoje posnemalce, katerih je brez števila po vseh delih sveta. Ta reč tudi nas dušne pastirje najbolj skrbi, da bodo pohujšljivci in zapeljivci z besedo in pisanjem podrli in vničili naše delo in trud, ki ga imamo zlasti za mladino. O, Jezus, nebeški Učenik je poznal človeško srce, zato je pa tudi svaril tako živo. Prosim torej posebno tebe, mladina, zapomni si prav dobro ta opomin Jezusov in skrbi, da te zapeljivi ljudje in zapeljive knjige ne spravijo od prave poti.
Misel o drevesu in sadu Jezus še enkrat povzame in odločno zahteva sadu t. j. dobrih del za nebesa. Vera sama, brez del ne more zveličati nikogar, in ko bi kdo celo čudeže delal, pa bi ne živel tako, kakor vera veleva, bo pogubljen: izredni dar čudežev, ki ga je prejel od Boga, je bil pač drugim v korist, njemu pa ne. Jezus namreč še pristavi: Ne vsak, kateri mi pravi: Gospod! Gospod! pojde v nebeško kraljestvo; marveč kdor stori voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, Usti pojde v nebeško kraljestvo. Veliko mi jih poreče tisti dan: Gospod, Gospod! ali nismo v tvojem imenu pro-rokovali, in v tvojem imenu hudiče izganjali in v tvojem imenu delali veliko čudežev? In tedaj jim očitno porečem: Nikoli vas nisem poznal; poberite se izpred mene, kateri delate hudobijo!
Sedaj pa pride na vrsto krasni, veličastni konec Jezusovega govora na gori. Jezus slovesno sklene: Vsak torej, kateri sliši te moje besede in jih izpolni, bo podoben modremu možu, kateri je sezidal svojo hišo na skalo, (ali kakor je zapisal sv. Luka; podoben je človeku, kateri, kadar zida hišo, globoko koplje in postavi dno na skalo); in ploha se je vlila in prišle so vode in vetrovi so pihali in so se uprli v tisto hišo, in ni padla, zakaj ustavljena je bila na

skalo. In vsak, kateri sliši te moje besede in jih ne izpolni, bo podoben neumnemu možu, kateri je sezidal svojo hišo na pesek — na zemljo brez podlage, in ploha se je vlila in prišle so vode in vetrovi so pihali in so se uprli v tisto hišo, in je padla, in njena podrtija je bila velika.
Vsi smo zidarji, vsakdo zida in si želi postaviti svoj dom, dom prave sreče. Ali le v načelih si nismo enaki. Nekateri si hočejo hišico uravnati le za nekaj časa za ta svet, po navodilih, katere narekuje svetna modrost — taki zidajo na pesek. Drugi pa hočejo imeti poslopje, katero se ob smrti ne bo podrlo, marveč jim ostane še za večnost — le-ti zidajo na trdno skalo. Hišo zidati se torej pravi: odbrati in prisvojiti si gotova vodila ali načela za življenje, po katerih se ravnajo vsa posamezna dela, — še celo vse posamezne misli in želje, ki se dan na dan kakor kamenčki in kameni skladajo in sestavljajo, da nastane ono duševno poslopje, ki se imenuje življenje — za zveličanje ali pa za pogubljenje. Precej v otroških letih se prične zidanje — seveda še ne samostojno, pomagati morajo mojstri: stariši in učeniki, ki pripovedujejo, kako in kakšni kamenčki naj se skladajo; pozneje pa vsak človek samostojno stavi poslopje svojega življenja — poslopje svoje sreče višje in višje. Podlaga, na katero zidajo, pa loči, kakor sem že rekel, vse človeštvo v dva tabora, ali kakor Kristus naravnost pravi: v modre in nespametne.
Modrim je vogelni kamen ali podlaga Jezus Kristus, ker dobro vedo, da drugega dna namreč nihče ne more vložiti, razun tega, ki je vloženo, katero je Jezus Kristus (I. Kor. 3, 11.); vedno se nanj obračajo, po njegovem nauku in zgledu uravnavajo vse svoje misli in želje, besede in dela. Ti zidajo tako zatrdno in zares, da jim ne more nobena nevihta škodovati ne sedaj, ne ob koncu. — Glavni deli hiše so: tla, stene, streha; tem nasproti so trojni sovražniki : ploha od zgoraj, vetrovi od strani, vode pri tleh. Enako ima poslopje dušnega zveličanja v Kristusovi veri trojno varstvo: vero, upanje, ljubezen; zoper vero se vzdiguje hudobni duh, ki hoče, naj se njemu verjame, kakor je zapeljal našo prvo mater in si upal reči celo Gospodu : Ako pred mene poklekneš in me moliš... zoper upanje se ustavlja grešni svet, ker z vso silo terja, naj se njemu zaupa in od njega pričakuje vsega; zoper ljubezen božjo pa se vojskuje in upira hudo nagnjenje, strastnost in sebičnost, ki ima ljubezen le za se, odrekuje pa jo Bogu in bližnjiku. Tem trem nasprotnikom, ki so takorekoč poglavarji in voditelji vseh drugih,
ki bodo zlasti zadnjo uro z vso močjo napadali ubogo dušo, se more vselej ubraniti le tisti, ki je močan v veri, neupogljiv v upanju, nepremagljiv v ljubezni, ali, da bolj jasno povem, le tisti »modri«, ki J ezu so ve bes ede p o sluša in izp o 1 nj uj e-
Nespametni pa tudi zidajo, še prav pridno zidajo, še z večjim trudom, kakor modri, toda ne za zveličanje, marveč v pogubljenje. Vse njih mišljenje in hrepenenje in delovanje je obrnjeno na reči, katere nimajo obstanka; drago poslopje zidajo z velikim trudom, pa vse na pesek! Njih tla, njih stene, njih streha je bogastvo, čast in vživanje. O kako hitro se vse to podere, ker je vse na pesku. Kako hitro se vse poruši, kadar prihruje to, kar smo vajeni imenovati »nesrečo«! Kjer so bili poprej kupi zlata in srebra — je sedaj praznota; kjer se je poprej visoko šopirila čast in slava, se sedaj v temen koteč skriva ponižanje in zaničevanje; kjer so se poprej trgale rožice in uživale le sladkosti življenja — je sedaj vse velo, tožno, obupno: hiša je padla in njena podrtija je bila — velika! In če se vse to ne zgodi v življenju, zgodi se gotovo zadnjo uro, ko mora človek vse zapustiti, na kar je tolikanj navezoval svoje srce: kaj mu je sedaj vse to? — velika podrtija!
Pa v tem smislu bi bila podrtija še najmanj strašna; brez mere strašnejša je podrtija, ki se imenuje večno pogubljenje. Zares grozovita je podrtija, pravi sveti Janez Zlatoust, če človek pogubi svojo dušo in je oropan vseh večnih zakladov. Žalostnejšega si pač ne moremo misliti, kakor če mora človek na smrtni postelji reči: »Zastonj sem živel!« Vendar še bolj pretresljivo je to, da zastonj nihče ne živi, marveč le dvoje je mogoče : ali bo poplačan ali pa kaznovan — hiša obstoji ali pa pade, in sicer tako pade, da je podrtija velika. In ta strašna podrtija v večno peklensko brezdno čaka vsakega, kateri ne izpolnjuje Jezusovih naukov, kateri noče po veri živeti.	_____________
Mi pa, predragi, bodimo modri in pazno poslušajmo Jezusov nauk, pa ga tudi zvesto izpolnjujmo. S tem si utrdimo jekleni značaj, pa si tudi zagotovimo vso srečo: časno in večno. Ako na Jezusov nauk zidamo hišo svoje sreče, se nam ne bo nikdar podrla; ne bodo jo porušili viharji skušnjav in vetrovi nezgod tukaj na zemlji, in tudi ne stiske smrtne britkosti; marveč po viharjih smrtne ure in po britkostih sodnjega dne se bode vzdigovalo na površju prelepega doma naše zemeljske sreče — neskončno krasno nadstropje večne nebeške sreče. Amen.	A. Kržič.
Priložnostni govori.
Krščanski oče.
II. Očetov poklic.
Uči svojega sina, in te bo hladil ter veselje delal tvoji duši. Preg. 29,17.
Kadar hoče slikar narediti kako sliko, naredi najprej samo glavne poteze: Kako bo slika visoka, široka, kje bo glava, kje roke in noge . .. Naš namen je naslikati podobo krščanskega očeta. Zato podamo v današnjem govoru površen obris, katerega hočemo poznej spopolnjevati.
Zadnjič ste slišali, kako lepo in častitljivo je ime: oče. Danes pa razložimo, kaj je očetov poklic.
Stanovi so zelo različni, ki imajo vsak svoje posebno opravilo. Ako izvzamemo duhovnike, najdemo v vsakem stanu oženjene može, ki imajo poleg svojih navadnih stanovskih poslov še druge mučne in težke skrbi kot družinski očetje. Resnica je, da so se ti možje za svoj stanovski poklic, recimo za svoje rokodelstvo, veliko več učili, in dalj časa pripravljali, kakor pa na svoj očetovski poklic. Zato vidimo, da se velikrat ne zavedajo dosti živo, kako važno odgovorne dolžnosti so takrat vsprejeli, ko so postali očetje.
Preljubi krščanski možje, iz ljubezni do svojih duš in do svojih otročičev, poslušajte pridno, kaj je vaša od Boga vam odkazana naloga. Pa ne samo vi očetje — tudi vi odra-ščeni mladenči, morebitni ženini prihodnji, tudi ve zakonske žene, in tudi ve odraščena dekleta premislite besede, katere bote slišale, da bote vedele, po čem imate vprašati, česa imate iskati pri svojih žoninih, če vas bode previdnost božja postavila v take okoliščine, da bote nastopile zakonski stan.
Rečemo kratko: 1. Oče ima dolžnost kot namestnik božji otroke rediti; 2. oče ima dolžnost otroke krščansko odgojiti; 3. oče ima dolžnost otroke po možnosti priskrbeti, da si bodo mogli služiti svoj kruh; 4.očeima dolžnost skrbeti, da se bodonjegovi otroci enkrat zveličali.
Sv. Duh razsvetljuj naš um in ogrevaj nam srca, da moremo prav spoznati težavne očetovske dolžnosti.
1.	Oče ima dolžnost kot namestnik božji rediti otroke . . .
a)	Namestnik božji si, otroci tvoji so res dar božji. Najprej so otroci božji, potem so še-le tvoji, po besedah sv. pisma: On nas je naredil, nismo sami sebe naredili, — in zopet po drugih besedah : in On je naš Bog, mi smo njegovo ljudstvo, ovce njegove črede. (Invit.) Ti in tvoji otroci, mi vsi, smo ovce njegove črede. Ti ljubiš svoje otroke, Bog jih tudi ljubi; ti skrbiš za svoje otroke, Bog tudi skrbi zanje. Predno so bili tvoji, so bili božji, Bog ti jih je dal, Bog jih lahko zopet odvzame, ker on je gospodar tvoje družine. Kakor postavi sodnik jeroba otrokom, katerim umrje oče, ravno tako si misli, si ti le jerob od Boga postavljen svojim otrokom. Kakor se morajo jerobi zglaševati pred sodiščem, kako opravljajo svoj posel, tako se boš moral tudi ti zagovarjati pred večnim Sodnikom. — Morda ti je pa Bog celo odločil ali hotel izročiti več otrok, kakor jih imaš? . .. Kakšen odgovor bos dajal, če si se ustavljal božji volji . . .
b)	Oče je postavljen svojemu otroku za rednika. Kako reven pride človek na svet. Novorojenček bi moral brez matere in očeta takoj po rojstvu zopet umreti, če bi ne bil Bog starišem dal tolike ljubezni do otročičev, gotovo bi bil človek na slabejem kakor živali. Živali si hitro same pomagajo, same si znajo iskati hrane, same se znajo braniti sovražnikov, treba jim ni ne obleke, ne hiše, no ognja i. t. d. Malo dete pa si ne more čisto nič pomagati . . . Zato je Bog tebe, oče, postavil, da skrbiš za mater in svoje dete. Nebeški Oče je celo lastnemu svojemu Sinu postavil človeka za rednika — sv. Jožefa. Kako torej tisti očetje izpolnjujejo svojo dolžnost, ki se za svoje otroke nič ne menijo! Tiče v gozdu tebe na sramoto postavljajo ; glej, kako skrbijo za svoje mladiče ... Ti pa imaš um in pamet, pa bi na svoje otroke pozabil? Angeli božji po dnevu in po noči čujejo pri zibelki tvojega otroka; ti angelci bodo tožniki onih očetov, katerim za otroke ni mar. . .
2.	Otroci pa niso kakor živali, ki nimajo duše, in se ena od druge dosti ne razločuje. Čebela je čebeli podobna, vol volu, konj konju: Bog je dal živalim nagon, katerega se držijo in morajo držati. Pri ljudeh pa ni tako. Kolik razloček je med ljudmi: eden je pobožen kakor angel, drugi je spriden kakor hudoba. Kako velik prepad med svetim Alojzijem in levim razbojnikom ob Kristusovi strani. Sami veste, da že ljudje v eni župniji niso vsi enaki. Iz tega jasno spoznamo, da imajo ljudje res prosto voljo;
da delajo ali tako ali tako, živali pa delajo, kakor jih je Stvarnik navadil enkrat za vselej.
In če se nadalje vprašamo: zakaj nimajo vsi ljudje enakih lastnostij, zakaj niso vsi pobožni, zakaj ne vsi pridni, ne vsi pošteni, moramo odgovoriti: zato ne, ker niso vsi imeli enake vzgoje.
Dete je kakor razorana njiva spomladi: kar boš vanjo sejal, to bo pa rastlo na njej. Res je, da vplivajo na otroka različne okoliščine, druščina, šole, nevarnosti po službah, revščina ali bogastvo i. t. d. Vendar pa je gotovo, da sreča vaših otrok, ljubi stariši, sloni največ na vaših ramah, prav posebno na rami očetovi.
Kaj bo torej iz tvojega otroka? To, krščanski oče, kar boš iz njega naredil.
a) Glej, ti moraš res otroka o d g o j e v a t i, ti moraš iz otrok narediti take ljudi, da bodo mogli v miru živeti s svojimi sosedi, in da bodo na svetu tudi kaj koristili, da ne bodo samo za napotje drugim.
Če postane tvoj sin lenuh, postopač, pretepač, pijanec, za-nikrnež prve vrste, morda celo tat, ali če postane tvoja hči pekoča kopriva, v žalost tebi, v nečast fari, v jezo njenemu prihodnjemu možu; kolika nesreča je to za • te, oče, kolika nesreča za tvojega otroka!
Zato so prepričani o tem, da je treba otroke odgojevati, tudi taki stariši, ki niso sami pobožni, ali nimajo celo nič vere. Po gosposkih hišah se večkrat mnogo prizadevajo, da postanejo otroci omikani, pridni, spoštljivi proti starišem i. t. d. Nenraven, razuzdan otrok je kakor gnjilo jabelko. Tudi državna šolska postava tir ja »nravno« vzgojo otrok. Ali kako se hoče to doseči, v tem je velik razloček. Stariši brez katoliškega mišljenja in brez žive vere mislijo, da bodo otroci le zavoljo njih pridni — na njih besedo; ali pa zavoljo časti, spoštovanja, priznanja, katero jim bodo ljudje naklanjali. V takih hišah so sliši večkrat: Kaj bodo ljudje rekli, če boš tak, — ali pa: kaj bodo oče ali mati rekli, — malokedaj pa se sliši: k a j bo Bog rekel! To je vzgoja brez Boga... Stariši hočejo otroka pridobiti za čednost, pa jih vendar ne uče moliti, ga ne učč strahu božjega, ga ne uče spoštovanja do cerkve, ga no pošiljajo k svetim zakramentom, zato s svojo vzgojo ne pridejo daleč, ker prazna je misel, da ima beseda očetova ali beseda materina sama na sebi toliko veljave, da se bo
otrok zavoljo nje greha varoval in krotil svoje grešne strasti. Oče ima sam svoje slabosti in svoje grehe — oče ne vidi otroku v srce, oče ne ve, kaj otrok dela na skrivnem. In dete kmalu vse to spazi, in se več ne boji. Strah božji je vse kaj d r u z o g a! Bog je vsegamogočen — Bog je vseveden — Bog je neskončno pravičen, ostro bo kaznoval hudobne, poplačal dobre. Ti nauki imajo vso drugo moč do otroškega srca, kakor gole očetove besede. Živa vera v Boga in v lastnosti božje, v Jezusa Kristusa, v Mater
božjo------to bo naredilo otroka trdnega, da bo tudi poznejši
čas ostal zvest sveti veri in se varoval grešnega življenja, zakaj, začetek modrosti je strah božji. In če bo padel in grešil, skesan bo prišel k spovednici in se skušal poboljšati. Kedor tako odgojuje otroke, ta zida na skalo. Tista mehkužasta odgoja brez Boga je podobna penam, ki se zgube pri najmanjši sapici. S tako odgojo bi ne imeli nobenega svetnika in nobenega mučenca. Taka odgoja je zidana na pesek; komaj malo otroci odrastejo, sprši se, o kakem verskem življenju ni niti govorjenja več.
Zato rečemo: Tvoja dolžnost, oče, je: da odgojiš otroka po naukih sv. katoliške cerkve in v strahu božjem.
3.	Tvoja dolžnost — tretjič — je otroke tako preskrbeti, da si bodo mogli pozneje služiti svoj kruh. Kedar si svoje otroke preskrbel, takrat še-le prav za prav neha tvoja očetovska skrb. Gotovo ni to znamenje dobrega očeta, ki pravi: kaj so meni otroci mar. Ali se to pravi otroke ljubiti ?
Zato jo prav, da oče varčuje in pridno gospodari, da more otrokom kaj dote dati. Slabo pa skrbijo za svoje otroke tisti stariši, ki hočejo svojim otrokom z oderuštvom in krivičnim blagom pomagati do bogastva. Tako bogastvo je kakor trhlo bruno, ki se prelomi, če le z nogo suneš vanje.
Ti si pa tako ubog, da sam komaj shajaš, sam komaj svojo družinico oblačiš in prerediš — kakšno doto bodo imeli tvoji otroci ?
Če ne moreš dati svojim otrokom ne denarja, ne bale in ne posestva, se moraš pa potruditi, da boš njim pripravil drugačne dote. Blago, pošteno srce, in pridne, delavne roke — so taka dota, katere niti tat ne ukrade. Otroci naj se uče kacega rokodelstva, navajaj jih k pridnosti in bogoljubnosti, in uči jih zgodaj voljno prenašati svoje uboštvo. Hujšo ne more oče tepsti svojih otrok kakor če jih v mladosti pusti lenariti. Če si pa, recimo, navadil ina rokodelstva, da na na leto s svojim znanjem in s svojo roško
23-
zasluži samo petdeset goldinarjev, njegovo znanje je več vredno, kakor tisočak v lenuhovih rokah.
Zapomnite si tukaj očetje, revni in premožnejši, dobro, kar je Kristus rekel: Skrbite najprej za božje kraljestvo, vse drugo vam bo navrženo. Skrbite najprej za otroške duše, da bodo te oskrbljene, potem ste največ pripomogli, da bodo vaši otroci srečni tudi v časnem oziru. Ali ne vidite tolikrat, da sprideni, brezbožni otroci nič ne naredijo, če jih tudi stariši zakladajo s svojim denarjem. Resnica ostane: otrok je sam svoje sreče kovač; vi mu ne bote sreče skovali, ampak samo navadili ga, srečo kovati.
4.	In to bote najlažje dosegli, če imate vedno pred očmi večno zveličanje svojih otrok.
V teh razburjenih, po brezvernih ljudeh in liberalnih, slabih časopisih okuženih časih, se vedno bolj pozablja, zakaj smo na svetu. In veliko očetov živi celo tje v en dan, zato ne morejo tirjati tudi od svojih otrok ne tiste resnosti, s katero je treba skrbeti, da zveličamo svoje duše.
Ljubi oče, za-te in za tvoje otroke je nad vse imenitno vpra sanje: Zakaj je Bog človeka vstvaril? Zato, da bi Boga spoznali, častili, ljubili, njegove zapovedi spolnovali in se enkrat večno zveličali.
Ni zadosti, da to veš; marveč to skušaj Bebi in svojim otrokom globoko zapisati v srce, da bote vsak dan mislili na svoj konec, in po tem tudi živeli. Sv. Ignacij jo mlademu sv. Frančišku Ksav., tedaj zelo častihlepnemu di aku v Parizu, večkrat pošepetal na uho: Kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi? Kaj pomaga, oče, vse drugo, če bodo tvoji otroci pogubljeni? In če bodo tvoji otroci stali na levici — — kje boš stal ti? Morda na desnici, a bolj gotovo tudi na levici.
Oče, reši svojo dušo! Rešil jo boš, če boš skrbel za otročiče in jih vodil k Bogu, in enkrat pripeljal k Bogu, da boš mogel reči: katere si mi dal, so tukaj. ..
Ako si se trudil za dušno zveličanje svojih otrok, si izpolnil najimenitejšo svojo očetovsko dolžnost. Češi pa to zanemaril, si tudi vse drugo manj imenitno zanemaril in slabo izvršil.
Naslednja dogodba naj vam pokaže, kako je bil o potrebi verske vzgoje prepričan celo veliki cesar Napoleon I., ki je sicer v svojem življenju storil mnogo hudega, pa nazadnje v pregnanstvu, daleč doli na afrikanskem morju (na otoku sv. Helene), delajoč pokoro, prišel do boljšega spoznanja.
Neki francoski škof iz mesta B. se je zdravil okoli 1. 1840. v zdravišču Aix de-Baies na Savojskem. Nccega dne ga pokličejo k umirajočej gospej, ki je bila hči nekdanjega slovečega francoskega generala. Gospa je pokazala v pogovoru s škofom toliko žive vere in toliko verskega znanja, da se je škof čudil. Vpraša jo: »Kje ste se, gospa, navzeli toliko pobožnosti?« — »Gospod,« odgovori, »za to se imam za Bogom pred vsem zahvaliti cesarju Napoleonu. Bila sem s svojimi stariši na otoku sv. Helene. Necega dnč me sreča cesar in mi reče: ,Deklica1 — bila sem tedaj stara deset let — ,ti si čedna ; v nekoliko letih se boš še bolj razvila. Otrok moj, koliko nevarnosti te čaka med svetom! Je-li boš ostala stanovitna, če te ne bo varovala sv. vera? Pa kdo ti bo vere dal? Oče nima nobene, mati tudi nobene. Jaz te hočem mesto starišev učiti. Jutri pridi k meni, pričneva takoj.1 — In hodila sem potem skozi dve leti vsak teden po večkrat k cesarju — s katekizmom v roki. Brala sem krščanski nauk, in cesar mi je vse lepo sproti razlagal. Ko sem spolnila dvanajsto leto, mi je visoki učenik rekel: ,Tako, sedaj mislim si podučena zadostno. Treba se bo pridno pripraviti na sv. obhajilo. Zato bom naročil, da pride duhovnik s Francoskega, ki bo pripravil tebe na slovesnost prvega svetega obhajila, mene pa na smrt.1 Cesar je bil vse tako storil.«
Upam, da nobenega izmed vas ni, ki bi sedaj ne bil prepričan, kako potrebno je vzgajati otroke po naukih svete vere. Upam tudi, da se vi, krščanski očetje, trudite za to. Nadaljujte pridno to delo. Vsemogočni Bog pa vam daj svoj blagoslov. Amen.
J. Mikš.
Pogled na, slovstvo.
A.
1.	Dva pastirska lista in nekoliko o dogodkih v Lurdu daruje za pirhe svojim vernikom Anton Bonaventura, Škof ljubljanski. V Ljubljani. Natisnila Katoliška tiskarna. 1899. Str. V + 77. — Z lepimi pirhi je razveselil presvetli knezoškof Anton Bonaventura vernike svoje škofije. Dal je med nje razdeliti blizu trideset tisoč izvodov omenjene lične knjižice, ki jo je narod povsod sprejel s posebnim veseljem kot dragocen spominek, poslan mu od srčno ljubljenega višjega Pastirja. Z zanimanjem bode ljudstvo zopet in zopet bralo božični pastirski list o potovanju Presvetlega v Lurd inv Rim. Popis čudežuih dogodkov v Lurdu (str. 15—54) bodo Mariji zvestoudani verniki čitali s posebno hvaležnostjo do Boga, ki tako proslavlja nebeško Kraljico v Lurdu. Prav blagodejno pa bo uplivalo branje in razmišljevanje o teh čudežnih dogodkih zlasti na one nesrečne našo brate, ki so v nevarnosti zgubiti svojo vero. Vsi naj bi se zedinili in poslušali klic višjega pastirja, ki nas v postnem pastirskem listu unema, da se združimo pod zastavo Jezusovo, da se sestanemo pod križem. — Da se sedaj
mnogi ne bojujejo pod Jezusovo zastavo, tega je kriva vzgoja v šolah. Temu more pomagati le en poinoček, — ki ga bode Presvetli podal ljubljanski škofiji in vsem Slovencem —, katoliška vzgoja v katoliškem konviktu in v katoliški gimnaziji. Trdno smo prepričani, da se bo plemenito navdušenje za škofove zavode, ki se kaže med našim narodom, po tej knjižici še zdatno povečalo. Par tisoč izvodov je je še na razpolago ter se prodaja v korist škofovih zavodov v Katoliški in Ničmanovi bukvami po 5 kr. izvod.
Tudi slovenska duhovščina je dobila od presvetlega knezoškofa Antona Bonaventure lepe pirhe. Poklonil jej je dragoceno knjigo:
2.	Dr. W. Craraer, stolni dekan in pomožni škof: Apostolski dušni pastir ali Dušni pastir, kakšen naj bo in kako naj deluje. Po naročilu in na stroške premil, in presveti, gospoda Antona Bonaventure, kneza in škofa ljubljanskega izdal s pomočjo duhovnih bratov dr. Frančišek Lampe. V Ljubljani. Tiskala Katoliška tiskarna. 1899. Str. X + 348. — O nemškem izvirniku te lepe knjige je pisal »Duhovni Pastir* 1. 1890. (str. 168): Z najtrdnejšim prepričanjem, da je ta knjiga res dobra in da bode duhovskim bratom mnogo koristila, priporočamo to delo. Pisatelj te knjige je bil enajst let kapelan, trinajst let župnik in dekan, pozneje dvanajst let ravnatelj duhovskega semenišča v Mo-nastiru (do 1. 1876, ko je kulturni boj ukončal semenišče); v zadnji službi je pripravljal bogoslovce za duhovski stan s praktičnimi nagovori, in iz takih nagovorov je povzeta ta vrla knjiga, ki je polna naukov, opominov in navodov za pastirsko službo. Odlikuje se s tem, da ni mrtvo poučevanje, ampak je vse podprto in pojasnjeno z vzgledi in z vednim oziranjem na življenje in delovanje duhovnih pastirjev. Pisatelj povzame mnogo iz svoje izkušnje. Pri tem pa ni beseda trda, nazori niso pretirani, ampak duh Gospodove milote preveva celo knjigo, kakor tudi duh apostolske gorečnosti. Ako vzameš knjigo v roko, ne moreš je kmalu odložiti, ne moreš je odložiti, da ne bi se unel za enako gorečnost in storil nekaj dobrih sklepov. A dasi je knjiga tako lahko in prijetno pisana, vendar je sestavljena po strogem in lepem redu. Najprej kaže, kako sodi cerkev o duhovnikih in dušnih pastirjih, potem o poklicu, o važnosti apostolskega duha, podaje »sliko življenja in delovanja apostolskega pastirja«, govori dalje o pridiganju, o spovedovanju, obiskovanju bolnikov, o skrbi za mladino, o božji službi, o bratovščinah in družbah, naposled o pastirju, ki je vsem vse, ter stavi pred oči sliko dobrega pastirja v kratkih črtah. Želeti je, da bi se knjiga zelo razširila; želeli bi posebno, da bi jo dobil v roke vsak novoposvečeni mašnik, ki odhaja iz semenišča v pastirstvo in da bi jo prečital vsako leto enkrat.* To prekoristno knjigo imamo sedaj prevedeno v lepo slovenščino. Slovenski prevod jo doletela sreča, da ga je uredilo spretno pero dr. Fr. Lampeta. — Ker knjiga stane samo 60 kr. (cena nemški knjigi je 1 gld. 80 kr.), postane »Apostolski dušni pastir« gotovo pravi »vademecum" slovenske duhovščine.
3.	Bratovščina Marijinega prečlstega Srca v Mekinjah pri Kamniku. Založila cerkev Matere božje v Mekinjah. V Celovcu. 1898. Natisnila tiskarna družbe sv. Mohorja. Str. 64. — Pobožnosti bratovščin posebno poživi priročna knjižica, iz katere udje izvedb, kako je bratovščina nastala, kakšen namen ima, katere dolžnosti nalaga udom in katere duhovne dobrote jim podaja. Vse to obsega navedena lična knjižica, okrašena s sliko »Milostna podoba Marijinega prečistega Srca v Mekinjah pri Kamniku«. V uvodu pisatelj knjižice s toliko unemo pripoveduje, zakaj smo dolžni ljubiti in častiti Marijo, in kako naj sc ta
ljubezen razodeva v češčenju pročistega Srca Marijinega, da bo privabil gotovo že mnogo mnogo vernikov, da se približajo materinskemu Srcu in se zapišejo v imenovano bratovščino.	—j.
4.	Venček Mariji. Napevi za Marijino družbo. Prvi zvezek. Zložil P. Angelik Hribar. V Ljubljani. 1899. Založil frančiškanski samostan. Tisek Katoliške tiskarne. Partitura 70 kr. Vsak glas 15 kr. Dobiva se pri skladatelju. — Med pripomočki, kateri zlasti v današnjih časih po posebni božji previdnosti služijo v to, da se po njih oživlja vera in pobožnost, so izmed prvih gotovo — Marijine družbe. Kako nekaj vzvišenega je vendar dobra, lepo uravnana družba mladeničev, deklet, ki se izroče prav posebnemu varstvu Marijinemu ter pod njeno — materino — zastavo tem uspešneje skrbč za svoje zveličanje. Z veseljem moramo zato pozdravljati tudi med našim narodom snovanje takih Marijinih družeb, ki se je posebno zadnji čas kaj živahno pričelo. Naj bi že skorej vsi mladeniči, vsa dekleta našega naroda po takih Marijinih družbah bili posvečeni Mariji. Prav zato, ker vemo ceniti pomen Marijinih družeb, smo posebno hvaležni prezaslužnemu našemu skladatelju P. Angeliku Hribar-ju, ki je v svojem najnovejšem delu »Venček Mariji« zbral petnajst pesmij, ki so namenjene takim Marijinim družbam, tako mladeničem kot dekletam. Kaj naj rečemo o teh pesmih? Preveč je že znano ime skladatelja samega, da bi ga bilo treba še le priporočevati. Njegove pesmi so pete res za narod, v njegovem duhu. In take so tudi v pričujočem »Venčku«, od katerih so nam nekatere ljube znanke že od poprej, druge pa so sedaj na novo zložene. Zato rečemo kar: tolle, canta! Posebno se bodo razveselile Marijine družbe novega napeva stare priljubljene družbene pesni (v »Venčku« štev. 6): O Marija milostljiva . .., kakor tudi nove družbene pesni (v »Venčku« štev. 7): Tebe zbrali smo Devica . . ., ki tako jasno izraža pomen posvečbe Mariji. Besede je zložil dr. Aleš Ušeničnik. »Venček« podaja še dve družbeni pesni, eno za mladeniče in eno za dekleta, potem priložnostne pesni »o poroki Marijine hčere«, »o pogrebu Marijinega otroka« in »na grobu Marijine hčere«. Besede jim je zložil župnik J. Zabukovec. Druge Marijine pesni v »Venčku« bodo prepevali kongre-ganisti ob začetku in sklepu družbenih shodov. »Venčku Mariji« je pridejan drug Venček sv. Frančiška Seraf, ki bo posebno za mesečne shode in druge pobožnosti tretjereduikov zelo poraben, pa dve pesni v čast sv. Antona Pad. Vse so primerne, poljudne in v cerkvenem duhu. Zato ta »Venček« radi in z veseljem priporočamo, želeč, da bi ga Marijini Slovenci, Marijine Slovenke z vnetim in pobožnim srcem prepevali v čast in slavo svoji Materi-vodnici, Mariji. Fr. Bernik.
5.	Pomladni Glasi, posvečeni slovenski mladini. S štirimi slikami. Deveti zvezek. Uredil in založil Anton Ratajec. V Ljubljani. 1899. Tiskala Katoliška tiskarna. — Udomačilo se je pri Pomladnih Glasih, da se stavi na čelo knjižici vsako leto življenjepis. To moramo imenovali zelo umestno, zlasti ker se izbere vedno tak junak, ki je vzor mladine. Zelo ugodno je letos izbral gosp. Ratajec KI. M. Dvorjaka, slovanskega blaženca, in prav tako spretno pobral iz njegovega življenja sličice, ki so mladini zelo primerne in podučne. Spis lahko hvalimo in smo prepričani, da bo zanimal, ker je res zanimivo sestavljen. Med zabavnimi spiski je najdaljša povest: Pomoč v stiski. Pri tej se nam ne zdi umestno, daje pod naslovom povedano: povest po resnični dogodbi. Otrokom tega ni treba Praviti. Otrok in preprosti človek sta enaka; povej mu, da je to izmišljeno, kar bere, ne l,o ti rad bral še dalje laži. Sicer je pa povest ganljiva in bo vzbujala dosti sočutja in h krati zaupanja na božjo pomoč. Ostali spisi: Dva dneva iz živ-
lj en j a Kotnikovega Jožka, Zorkin god, Ob očetovi smrti, Komedija, so vsi zajeti iz naivnega otroškega življenja. Vsak ima v sebi dobro zrnice in mora poleg smeha tudi na srce vplivati prav blažilno. Vsem pisateljem je znati, da niso pisali tje v en dan, ampak se potrudili za čist jezik, krepke, kratke stavke in kolikor mogoče izvirno snov. — Pesmic je nekoliko manj kot sicer, ali so vendar ljubke in dosti gladke. — In sedaj pa še Pengova zabavno poučni spis: Iz življenja malega naroda! To je gotovo najboljše zrno letošnjih Pomladnik Glasov. Spis je sestavljen tako mično, ljubeznivo in izvirno, da ga bo sivolasi čebelar prav tako z veseljem prebiral kot bosopeti šolarček. Nekateri odstavki so kar krasni in bi bili na mesta v kakem šolskem berilu. Ugajal nam ni samo stavek: muren je igral lestvice v raznih tonovih načinih. Tega ne bodo umeli otroci. Pri slikah pa je majhna nedoslednost, ker je taisti čebelar enkrat nadučitelj, drugič pa stari Primož. Otroci bodo to opazili.
Veseli smo Pomladnih Glasov. — Sezi po njih vsak; kdorkoli jih more, naj jih izpečava in širi med otroke — vršil bo dobro delo. Naročajo se v ljubljanskem semenišču ali v »Katoliški Bukvami« in stane broširan izvod 30 kr., v pol platno vezan 40 kr., v celo platno 55 kr., krasno vezan 90 kr. f. S. F.
6.	Božja pot Marije pomočnice na Brezjah. Spisal dr Jožef Gruden, bivši zakristan. V Ljubljani 1898. Založilo cerkveno predstojništvo. Tiskala »Katoliška Tiskarna« v Ljubljani. 12°, str. 97. — Prelep spominek na slovečo božjo pot Marije pomočnice na Brezjah nam je oskrbel vč. g. pisatelj. Zanimivo je opisan začetek in razvoj božje poti, kakor tudi majhna stara in sedanja veličastna cerkev. Lepi sliki: nova cerkev in čudežna podoba Marije pomočnice, kratek molitvenik in navodilo romarjem, kako morajo obiskovati božjo pot, delajo knjižico posebno prikladno svojemu namenu. Knjižica stane 20 kr. v prodajalnici kat. tiskovnega društva, Kopitarjeve ulice, št. 2.
B.
1. Poglavitna skrb prednikov Marijanskih kongregacij mora biti, da udje redno obiskujejo skupne verske shode, kjer vedno bolj in bolj spoznavajo upravo Marijinih družeb, se vnemajo za češčenje in ljubezen do Marije in se utrjujejo v katoliškem prepričanju in v katoliški zavesti. Najvažnejša točka pri verskih shodih je pač prednikov govor. Gorečnost za razširjenje češčenja Marijinega bo duhovnika priganjala, da o tej priliki stori kolikor mogoče za slavo nebeške Kraljice. Mnogo primerne tvarine podaja časnik »Sodalen - Corrcspondeuz fiir Marianische Congregationen«, ki izhaja že peto leto na Dunaju. V prvem tečaju sta bila zlasti zanimiva članka: »Kratek pouk o ustanovitvi Marijinih družeb« in »Sv. apostolska stolica in Marijanske kongregacije«. V drugem tečaju smo brali životopis kongreganista cesarja Ferdinanda II. in začetek posebno poučnih člankov »Zvezde vodnice za življenje in delovanje kongreganistov v Marijinih družbah«. Ti članki so se nadaljevali v tretjem in četrtem letniku. V vseh tečajih je vrh tega polno kratkih životopisov kongreganistov iz raznih stanov in zanimivih črtic
0	delovanju raznih kongregacij. Članki so jako temeljiti, ker jih pišejo večinoma oo. jezuiti, ki pač najbolj poznajo Marijine družbe. — časnik stane ra leto
1	gld. 30 kr. in se naroča pri upravništvu (VVien, VII./2, Schottenhofgasse 3.) ali v »Katoliški Bukvami« v Ljubljani. Dobivajo se še vsi prejšnji letniki. _j.
Založba ..Katoliške Bukvama".	Tisk ..Katoliške Tiskarne"
Odgovorili urednik: Alojzij Stroj.