List 50
Šota in nje pepel za gnoj.
Po „SchIes. landw. Zeitg." je Lam pa d i najdel, da odpadki ali tako imenovani drob od šote, če se z apnom, pepelom in cegelnim prahom pomeša, daje dober gnoj za rež, krompir, kavro, fižol in drugo razno zelenjavo. Napravlja ali prav za  prav meša se pa ta  gnoj tako-le:
Vzame se 12 centov presejanega šotnega drobil , 3 cente zmletega apna, 2 centa in pol pepela iz derv in 3 cente in pol cegelnega prahu; ta mešanca se kake 3 čevlje nasuje in berž z vodo dobro namoči; ko začne nuna prihajati, se mora pa zopet z vodo polivati, če zmerzuje, pa z vročim kropom. Tako je ostal kup čez zimo, in sicer od mesca listopada do susca, samo da se med tem časom dvakrat premeša. Kadar se njiva s tem gnojem gnoji, se mora posebno na to gledati, da se gnoj natanko razkida in z brazdo dobro pomeša. Njiva se preorje in povl> če dobro, ktera se ima s šotnim gnojem gnojiti, potem se še enkrat s ternovo brano prevleče. Raztrošeni gnoj se potem plitvo podorje in skerbno zavleče. — Ravno tako dobro se je ta gnoj, kakor so skušnje poterdile, tudi na travnikih in se nože ti h skazal. Za suhe travnike je šota posebno dober in koristen gnoj, posebno če ostane čez poletje na kupu, da se le večkrat prekoplje in poliva, v jeseni pa po senožeti raztrosi. Frišna šota pervo leto malo koristi. Ako se pa šota, naj je sirova ali pa že vležana, z ugašenim apnom pomeša, se gnoj močno zboljša, od kterega se na-kosi več in veliko boljše trave. Za 20 centov šote se jemlje po navadi poldrugi do pol tretji cent apnenega prahu , da šota popolnoma razpade. Tudi senožeti je najbolje v jeseni gnojiti. Ce se s šoto spomladi gnoji, se kaže korist gnoja še le drugo leto. Posebno dobro pa je, če se šota z gnojnico poliva in pomeša. Za šoto in za gnoj je tako polivanje neizrečeno koristno. Šota se z nobeno rečjo tako naglo v živo ali rodovitno zemljo ne spreoberne, kakor če se z gnojnico pomeša, amonijak se z gnojnico zveze (kar se drugač lahko pozgubi), in to je ravno za gnoj posebno koristno. Apna ali pepela se pa ne sme k ti me-šanci devati, sicer bi amonijak iz gnoja pobegnil. Ako pa hočeš ravno tisto senožet z apnom gnojiti, stori to še le drugo ali tretje leto potem, ko je bila z gnojnico gnojena.
Kar šotni pepel zadeva, pravijo, da je še boljši kot pepel iz derv. — Na Angležkem napravljajo na močvirji (mahu) velike kupe šote, ki jih počasi žgejo, pa ne, da bi s plamenom goreli (sicer bi bil pepel veliko slabejši). Kdor pa šoto v peči žge, mora pepel, kadar vroč iz peči pride, z vodo politi, da dalje ne tli, sicer zgubi pepel veliko rodovitne moči. Ce hočeš s šotnim pepelom njive ali travnike gnojiti, ne puščaj ga pod milim nebom na zraku, da bi ti ga dež izperal ali pa solnce prepekalo, in glej, da ga preseješ, preden ž njim gnojiš, da mu najbolj so-žgane kose odpraviš. Najbolje pa bos s šotnim pepelom opravil, ako ga z apnom mešaš. Za jaro žito, jaro rež, oves in ječmen ni ta pepel dober, ker preveč v slamo žene; tem večega priporočila je pa vreden za druge pridelke po jariui.
Kdor hoče s šotnim pepelom sadne verte za zelenjavo in kuho gnojiti, ga ne sme koj frišnega iz peči jemati in ga ne na debelo posipati. Skušnje so pokazale, da si že oslabljene drevesa, če se z imenovanim pepelom gnoje, jako opomorejo. Ce pa pepela, ki si ga okrog dreves potresel, dež ali rosa ne pomoči, ga moraš s škropivnico poškropiti. Ce je rja vertu debela in rodovitna, pri tem pa pregnojna zemlja, je vležan pepel najbolja pripornoč, perst zopet oživit[, da jame svojo dolžnost zopet  čverslo  opravljati.
Ce se šotni pepel po deteljsčah mesca svečana potrese, jim kaj dobro stori; posebno koristen je pa za grahorišča, ktere obilo tega pepela za svojo rast potrebujejo. Na An-gležkeiM gnoje s tem pepelom pogostoma tudi pesi, po kterern se prav dobro ponaša in jako debeli. Za senožeti in travnike ž njim gnojiti, ga mešajo s četertim ali petim delom neugašenega apna, in jih spomladi, ki je za to najbolja doba, ž njim potresujejo. — Posebno dober gnoj je ta pepel za n i z k e in m o č i r n a t e travnik e. Na Nizo-/emljj mešajo kmetovalci pepel iz šote tudi s človečjekom. Zato so napravljene v straniščih posode z nekoliko pepelom iz šote, kjer se nekoliko časa puste, da se gnojna mešanca dobro povre in  podela.