Zgodovina v šoli 1, 2022 PREDSTAVLJAMO 83 pomembna je vloga različnih društev, posameznikov, javnomnenjskih anket za dosego skupnega cilja. Šesto poglavje Potek plebiscitnega dne opisuje, kako je potekal zgodovinski 23. december 1990, ko so se Slo- venci množično odpravili na volišča, in kakšen učinek je imel ta zgodovinski dan na vse tri avtorice in seveda tudi na Slovence. Bralec tako dobi jasno predstavo, kakšen učinek je na prebivalce Slovenije imelo dejstvo, da smo v tistem obdobju za naš skupni cilj in uresničitev temelj- ne pravice o samoodločbi naroda stopili skupaj in zbrali pogum, da smo se tako množično in enotno odločili za našo samostojno državo. Sedmo, zadnje poglavje Slavili smo zgodovinski uspeh slo- venskega naroda opisuje, kako je potekalo slavje ob raz- glasitvi reultatov, kakšna obučtja so prevevala avtorice. (Mladi) bralec tako plebiscitarno zgodbo smiselno za- ključi s spoznanjem o pomenu vsakega posameznika pri uresničevanju pomembnih in skupaj sprejetih ciljev. Ob koncu vsakega poglavja je tudi rubrika Za vedoželjne, kjer lahko (mladi) bralci nadgradijo svoje znanje in ga tudi aktualizirajo. Radovedneži in zainteresirani pa lah- ko svoje znanje poglobijo in razširijo s pomočjo spletne razstave Zbrali smo pogum (htt ps://www.zbralismopo- gum.si). Do nje lahko bralec dostopa kar prek QR-kode, ki je zapisana na začetku knj ige. Knjiga se sklene s časovnim trakom, kjer so dogodki, po- vezani s plebiscitom, vpeti v preostale pomembne svetov- ne dogodke. (Mladi) bralec tako dobi celostni vplogled v naše plebiscitrano obdobje in tako tudi laže razume dina- miko tega nemirnega obdobja ter kako so takratni ključni dogodki demokratizacije Evrope sovpadali. Kot je zapisano v uvodu, je omenjena knjiga več kot knjiga, saj je tudi odličen didaktični pripomoček in priročnik za vse učitelje od 1. razreda dalje, iz katerega lahko črpajo in- formacije in ideje za poučevanje o samostojnosti naše drža- ve. Zato je to knjiga, ki ni namenjena samo mladim bralcem oz. učencem/dijakom, ampak tudi širšemu krogu ljudi. Hkrati pa knjigo zaznamuje tudi odlično sporočilo »/.../ o pogumu in enotnosti. ter opomnik, da lahko še tako velike sanje postanejo resničnost. Kajti če stopimo skupaj, zmo- remo. Zmoremo sanjati, zmoremo biti pogumni in zmo- remo uresničevati sanje /.../.« (Pridobljeno s https://www.emka.si/webapp/wcs/stores/ser- vlet/sl/emkasi/zgodovina-13631/zbrali-smo-po- gum-9789610163930.) In naj bo to tudi vodilo za vse tiste, ki z (mladimi) bralci tudi delajo in jih vsakodnevno vodijo in usmerjajo. Lorieta Pe čoler Knjigo Lovorovi gozdovi in krompir je napisal mag. Ivan Smiljanić, ki je diplomiral na Filozofski fakulteti Univer- ze v Ljubljani iz zgodovine in rusistike. Leta 2019 je na isti fakulteti magistriral iz zgodovine in za magistrsko delo prejel dekanovo nagrado. Od leta 2019 je kot mladi raziskovalec zaposlen na Inštitutu za novejšo zgodovino, kjer se posveča raziskovanju stečajev na Slovenskem v obdobju med letoma 1868 in 1941. Njegovo razisko- valno delo pa obsega tudi vprašanje javnih spomenikov, javnega spomina in kulturne zgodovine Kranja. Rezultat tovrstnega raziskovanja je pričujoča knjiga. IVAN SMILJANI Ć LOVOROVI GOZDOVI IN KROMPIR. PREŠERNOV KULT V SOCIALIZMU Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2021, 267 strani. IZPOSTAVLJAMO PREDSTAVLJAMO 84 Lovorovi gozdovi in krompir Knjiga ima zanimiv naslov, ki ga bralcu avtor pojasni v pred- govoru. Povzema misel znamenitega nemškega pesnika Hei- nricha Heineja. Čeprav je bil po osebnem prepričanju hu- manistični socialist, pa tudi Marxov prijatelj, je že sredi 19. stoletja zaskrbljeno ugotavljal prevlado komunizma. Kot je zapisal, se je bal, da bodo njegove lovorove gozdove komuni- sti po prihodu na oblast posekali, da bi tam zasadili krompir, njegove knjige pa uporabljali kot kavne vrečke. Avtor upo- rabi kot naslov ostro nasprotje, ki nastane, ko primerjamo lovorove gozdove in krompir; ko primerjamo pesniški svet idealov in vzvišenih čustev s pragmatičnostjo in utilitarno- stjo realnosti. Omenjeno primerjavo povzema kot metaforo, ki pooseblja zapleten položaj kanoniziranega pesnika v soci- alistični Jugoslaviji. V pričujočem delu je pozornost raziskave usmerjena ne toli- ko na dejstva, temveč na analizo interpretacij in (iz)rabe dej- stev, zato je osredotočena predvsem na politično in kulturno zgodovino. France Prešeren je za analizo političnih interpre- tacij kulturnih vprašanj primeren kandidat, zato ker je bil v slovenski novejši zgodovini dosledno obravnavan kot nepre- seženi genij, čigar status ni bil od 60-ih let 19. stoletja dalje nikoli več negiran, izzvan ali postavljen pod vprašaj. Zaradi tega obstaja o njem tudi največ gradiva, ki ga je moč raziskati skozi omenjeno perspektivo. Znanstvena monografi ja je razdeljena na več poglavij, ki obravnavajo razvoj pesnikovega kulta od 19. stoletja do ob- dobja osamosvojitve Slovenije v začetku 90-ih let 20. stole- tja. Ta razvoj postavi v evropski kontekst, saj že v začetnem poglavju avtor opozori na dolgo tradicijo pesniških kultov. Sledimo jim lahko vsaj od starogrških časov, v katerih izsto- pa vrsta Homerjevih kultov. Čas 19. stoletja je bil v smislu množične kanonizacije velikih prednikov in njihove reaktua- lizacije v, do takrat neznanem, političnem kontekstu ugoden. Gre za čas porajajočih se nacionalizmov, formiranja nacij, konstruiranja nacionalnih identitet in iskanja zgodovinskih izvorov posameznih narodov. Po Evropi so se razširili tren- di komemoriranja zgodovinskih jubilejev ter množičnega odkrivanja spomenikov. Pesniški kulti so tako dosegli širše občinstvo, saj so se tovrstnih dogodkov udeležile večtisoč- glave množice, ki so s tem pripomogle k širjenju nacionalne ideje ter občutka pripadnosti. Po prvi svetovni vojni je sicer kanonizacija nacionalnih pesnikov delno izgubila zagon, 20. stoletje pa je ponudilo prve teoretično-kritične in znanstve- ne refl eksije tega pojava, a to ni pomenilo, da je bil status nacionalnega pesnika pozabljen, saj se je še naprej pojavljal v različnih oblikah in bil vpeljan tudi v socialistične države. V drugem poglavju avtor raziskuje rojstvo in rast Prešer- novega kulta do leta 1918 in ugotavlja njegove začetke že v času pesnikovega življenja. Zanimivo, kanonizacijo je začel pesnik sam v svojih pesmih. Tovrstna avtoapoteoza se kaže v poudarjanju povezovalne in narodotvorne funkcije poezije ter razumevanju svoje vloge kot preroškega pevca. Po oceni literarnega zgodovinarja Zorana Božiča se je Prešeren v Glosi primerjal s Homerjem, Ovidom, Dantejem, Cervantesom in Petrarko, v Novi pisariji s Shakespearom, v Krstu pri Savi- ci ima položaj političnega in vojaškega voditelja Slovencev, v Zdravljici je glasnik slovenstva, slovanstva. Prešeren pa je bil že za časa svojega življenja deležen tudi slavospevov, ki si jih je delil s pesnikom Jovanom Veselom - Koseskim. V prvih letih po Prešernovi smrti lahko v slovenskem tisku sledimo nadaljevanju Prešernovega in Veselovega dvovlad- ja na položaju osrednjega slovenskega pesnika. Hkrati pa so bili prisotni prvi izrazi nestrinjanja favoriziranja enega ali drugega. Bleiweisove Novice so naziv prvega pesnika pode- lile Veselu. Bodoči pisatelj Janez Trdina je Vesela cenil kot spodbujevalca narodne zavesti, a je hkrati zagovarjal stališče, da se ga ne sme povzdigovati na račun zmanjševanja pome- na Franceta Prešerna. V tem »pesniškem dvoboju« je bil lik Prešerna močnejši. S Stritarjevim ustoličenjem pesnika na vrh slovenskega Parnasa je bilo jasno, da je bitko za to me- sto Koseski izgubil. Leta 1866 je namreč izšla zbirka Prešer- novih Pesmi, ki sta jo izdala literata ter mladoslovenca Josip Stritar in Josip Jurčič. Stritarjev predgovor k zbirki je postal temelj za Prešernovo nadaljnjo kanonizacijo. Šestdeseta leta 19. stoletja v strokovni literaturi po navadi veljajo za konsti- tutivno obdobje Prešernovega kulta. T o ne pomeni, da je bil pesnik Vesel pozabljen, je pa njegov pomen bledel. Urednik časnika Novice Bleiweis se je na to odzval z mislijo, ki je Pre- šernu dajala vse priznanje, a hkrati opozarjala, da ne smemo pozabiti tudi drugih domačih ustvarjalcev. Proces Prešer- nove kanonizacije se zaradi njegovih opozoril ni upočasnil, ampak pospešeno nadaljeval z odkrivanjem spomenikov. Med prvo svetovno vojno je pesnik nekaterim Slovencem predstavljal duhovno zavetje, tako Ivanu Cankarju. Imel se je za Prešernovega sledilca v boju za slovensko nacionalno idejo in osvoboditev. V poglavju Prešeren med Karađorđevići in komunisti avtor nadalje razvija predstavitev Prešernovega kulta. Pesnik je v novi jugoslovanski državi postal koristno orodje za legitima- cijo vladarske družine Karađorđević v slovenskem prostoru, kjer ni imela predhodno vzpostavljene oblasti. Prav zaradi tega je bila prisiljena priznavati pomen slovenske kulturne in politične preteklosti. Prešeren se je v novih časih po prvi sve- tovni vojni v kontekstu nove države preoblikoval v zagovor- nika jugoslovanskega zedinjenja. Namen oblastnikov ni bil dosežen, saj Prešeren ni postal pravi simbol jugoslovanstva, temveč so se nanj pogosteje sklicevale avtonomistične skupi- ne, ki so unitarizmu nasprotovale. Hkrati se je v vsakdanjem življenju intenzivnost Prešernovega kulta zmanjšala. S pesni- kom so se začeli strokovno ukvarjati slovenisti na novousta- novljeni ljubljanski univerzi. Obdobje med obema vojnama je bil hkrati čas, ko je besedna zveza Prešernov kult vstopila v javno rabo. Ključni dogodek tega je bilo odprtje pesniko- ve rojstne hiše kot muzeja leta 1939. Ob tej priložnosti je nastopil prvak slovenske ljudske stranke ban dr. Marko Na- PREDSTAVLJAMO 85 Zgodovina v šoli 1, 2022 tlačen, ki je poudaril vrednost Prešernove vere v slovenstvo kot prvobitne vrednote. Pesnikova apropriacija je potekala tudi v vrstah slovenskih komunistov. Največji vpliv sta imeli dve besedili predvojnih komunistov in povojnih političnih funkcionarjev Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča. S poudar- janjem Prešernove zgodovinske vloge sta se oba oddaljila od marksistične interpretacije, da zgodovino krojijo množice, in se približala »teoriji velikih mož« kot kreatorjev zgodovine. Poglavje o odnosu do pesnika v času druge svetovne vojne preseneča v smislu, da se je Prešernov kult znašel v komple- ksnem položaju. Pesnika so si lastili vsi vpleteni tabori, od revolucionarnega do protirevolucionarnega, hkrati pa sta razmeroma naklonjen odnos do njega gojila tudi italijan- ski in nemški okupator. Za italijanskega okupatorja je bil pesnik »duhovni sin italijanske omike«, kar je bilo v skladu z italijansko t. i. kulturonosno politiko, ki je predvidela po- stopno asimilacijo slovenske kulture v dvatisočletno rimsko. V ta namen so izpostavljali osebnosti, ki so navdih za svoje delo črpale iz italijanske kulture ali so bile italijanskega rodu. Prešeren je bil torej uporabljen kot priročen simbol sloven- skega sprejemanja italijanskih vplivov. Prešerna je poskušal izkoristiti tudi nemški okupator, ki je poudarjal pesnikovo ustvarjanje v nemškem jeziku. Prešeren je bil torej učinko- vit simbol nemškega vpliva na Slovence. Bistveno večkrat kot pri protirevolucionarnem taboru je bil Prešeren priso- ten v revolucionarnem gibanju, ki je pesnika videlo kot ve- likana, čigar duhovno dediščino samo prevzema in si želi izbojevati njegove nacionalne in človečanske misli. Če je za oba okupatorja Prešeren predstavljal simbol hvaležnega slovenskega sprejemanja romanskih in germanskih vplivov, pa Prešeren kot simbol protiokupatorskega gibanja ni bil sprejemljiv. Preden se avtor pričujoče znanstvene monografi je usme- ri v razvoj Prešernovega kulta po letu 1945, se zaustavi pri vprašanju, kako so do vprašanja nacionalnega pesnika pri- stopali v takratni največji jugoslovanski vzornici, Sovjetski zvezi, in kako je socialistična Jugoslavija v prvih povojnih letih na mnogih področjih sledila sovjetskemu zgledu. Cilj jugoslovanskih ideologov je bil vrniti Prešerna delavskim množicam. Jugoslovani bi s tem končno postali lastniki in nasledniki lastnega kulturnega izročila, s čimer bi lahko za- čeli kulturo tudi sami soustvarjati. Za uresničitev zastavlje- nega cilja je bilo potrebno široko zasnovano izobraževanje o pesniku, njegovem življenju, delu, zlasti pa o njegovih idejah svobode, bratstva, ljubezni, zaradi katerih ni bil blizu samo Slovencem, ampak tudi drugim narodom Jugoslavije. Pe- snik naj bi postal simbol nacionalno in kulturno raznolike, a idejno poenotene države. Za dosego tega je bilo neizogib- no prikrojevanje pesnikove podobe po meri komunistične partije, in to v vseh pogledih, vsebinskem, zgodovinskem, političnem in vizualnem. Znotraj te pesnikove kanonizacije avtor razdeli razvoj pesnikovega kulta na posamezna obdo- bja. Sredi 50-ih let 20. stoletja se je postopoma zmanjševal vpliv vodje republiške ideološke komisije Centralnega ko- miteja Zveze komunistov Slovenije Borisa Ziherla, ki je za- govarjal stališča propagiranja sovjetskih teoretikov. Vrhovno avtoriteto nad slovensko kulturo in s tem razlago Prešerna je začasno prevzel Josip Vidmar, ki je nasprotno trdil, da je za umetniško kakovost dela pomembna sposobnost umetnika in ne njegov svetovni nazor. V poglavju Tradicija postane repeticija sledimo razvoju Pre- šernovega kulta v letih 1965–1980, ko je bil pesnikov kult v drugi polovici 60-ih let in 70-ih letih zaradi aktualnih doma- čih in svetovnih dogodkov v ozadju, ostajal pa je v središču zanimanja stroke, ki je v tem času o pesniku ustvarila več re- levantnih del. Konec 60-ih let in v 70-ih letih je bil Prešeren uporabljen pri oblikovanju teoretičnih konceptov, ki so sku- šali identifi cirati in elaborirati temelje, na podlagi katerih se je vzpostavila slovenska identiteta in s tem slovenski narod. Čas po Titovi smrti je bil čas tesnobnih pričakovanj, kaj bo prinesla prihodnost. V 80-ih letih je postajala pesnikova funkcija vse bolj konfuzna. Opazimo vrnitev k že znanim, če ne zastarelim vzorcem. Javnost se je strinjala, da vračanje k starim vzorcem ni smiselno, hkrati pa ni bil jasen naslednji korak, saj se je zdelo, da o pesniku ali kulturnem prazniku ni več mogoče povedati ničesar novega. Avtor v duhu teda- njega časa naslovi poglavje, ki obravnava Prešernov kult med letoma 1981 in 1991, »Kaj je pravzaprav narobe s tem našim praznikom?«. Druga polovica 80-ih let je bil tudi čas posku- sov popularizacije Prešerna med mladimi. Osmišljanje Prešerna ob koncu 80-ih let je dobivalo vse bolj nacionalni okvir. Ni bil več jugoslovanski, temveč slovenski pesnik. S sklicevanjem na njegovo delo so previdno nami- govali na možne spremembe. Spremembe pa niso bile samo politične, ampak tudi, kot se izrazi avtor, »poblagovljenje« pesnika. Pesnik se preobrazi iz protokomunističnega revolu- cionarja v kapitalistično blagovno znamko. Na ulicah Kranja je namreč lukrativno slavljenje pesnika pogosto prignano do absurdnih skrajnosti. Končajmo predstavitev znanstvene monografi je z avtorje- vim retoričnim vprašanjem iz predgovora, kako bi pesnik sam ocenil vse interpretacije, ki so se spletle okoli njegovega življenja in dela. Pričujoče delo, opremljeno s še ne videnimi fotografi jami, je izvirna predstavitev vprašanja razvoja Prešernovega kulta skozi čas. Vsi smo na neki način nezavedno in nehote pripo- mogli k njegovemu soustvarjanju. Privzgojena nam je bila misel o veličini pesnika Franceta Prešerna, ki je nedvomno neprecenljiva, a ni dopuščala vrednosti pozabljenih pesni- kov slovenske zgodovine. Dr. Dunja Dobaja