KO ZZB NOV MILAN ČESNIK
Izlet 
v Belo krajino
Krajevna organizacija ZZB NOV »Milan Česnik« je oktobra organizirala izlet v partizansko Belo krajino.
Dva avtobusa sta odpcljala okrog šestdeset borcev in bork, da si eni prvič, drugi pa ponovno ogledajo kraje, kjer je za časa okupacije dan za dnem razsajala smrt, posebno na področju Zužemberka, stnrt, ki je poleg sovražnikov pokosila tudi veliko število naših borcev in talcev za svobodo domovine.
Predsednik KO ZZB Stane Lavrič je med vožnjo od časa do časa prekinil živahen pogovor izletnikov in po mikrofonu navzoče opozoril na razna mesta ob cesti, kjer se jc v tistih časih zgodilo kakšno junaško dejanje, pomembno za partizansko stvar.
Pripeljali smo sc v Žužemberk in odšli k spomeniku padlim žrtvatn. Tovariš Stane Škrlj, ki je v borbah za časa NOV velikokral prehodil tamkajšnje področje, nam je obrazložil pomen tega spomenika. Z enominut-nim molkom smo počastili spomin na borce, ki so žrtvovali svoja življcnja za svobodo naroda.
Z avtobusom smo potem odbrzeli po partizanski magistrali preko Črmošnjic in Semiča v Črnomelj. Sonce je čedalje bolj ogrevalo pokrajino, a v vinogra-dih zlatilo zapuščeno, ie obrano vinsko trsje. Na polož-nih, ponekod bolj strmih, podolgem valovitih pobočjih so zdaj samevale stare zidanice in iz starih nove, preu-rejene v počitniške hišice.
V Črnomelju smo si ogledali spominsko obeležje, kjer se je komandant NOV Franc Rozman Stane smrtno ponesrečil s še štirimi svojimi spremljevalci.
Izletniški program nam je dopuščal, da smo se za pol ure nekoliko sprehodili po ulicah Črnomlja. Takrat so množice praznično oblečenih Belokranjcev že odhajale iz mesta. Med njimi je bila večina kmečkih ljudi, ki so se po opravljenih poslih vračali domov. Nekateri ne-mara od nedeljske maše. drugi pa z zadružnih sestan-kov.
Pot smo nadaljevali v Metliko. Tam smo obiskali etnografski muzej, obenem pa tudi muzej NOV, ker sta oba v isti zgradbi. K temu naj pripomnim, da bi že samo ogled obeh muzejev zadostoval za enodnevni izlet. Čc bi si namreč izletnik hotel natančneje ogledati vse eksponate, bi potreboval najmanj štiri do pet ur časa. V poldrugi uri pa komaj preletiš vse sobane z razstavljenimi predmeti.
Vendar bo tudi obisk muzejev ostal izletmkom v lepem spominu. Vsakdo si je pač ogledal tisto, kar ga je najbolj zanimalo.
Na dvorišču gostilne Brunskole v naselju Hrast pri Suhorju. kamor smo se odpeljali na kosilo, smo uzrli preprost lesen zaslon s pristreškom in dvema ozkima stranicama. V tem zavetju pa so se drug pod drugim počasi obračali na ražnjih: dva jagenčka, pod njima pa še odojek. V življenju sem prvič videl takšen način pečenja, ko se na ražnjih hkrati pražijo tri živalice.
Ko smo se z izdalnim kosilom podkrepili, ga s pijačo ludi primerno zalili, se je v gostilniškem pfostoru spet razvnel živahen pogovor, ki ga je za nekaj minut prekinjl tovariš Belopavlovič, ko je prišel v lokal poz-dravit borce-izletnike.
Ob šestnajsti uri smo se čez Gorjance odpeljali do Novega mesta in dalje mimo znanih naselij proti Ljub-Ijani.
Med vožnjo smo se v avtobusu vsi razživeli. V veliki meri je na to vplival čudovil oktobrski jesenski dan. Sonce se je bližalo zatonu, pa je z večerno svetlobo oranžasto obarvalo valovito dolenjsko pokrajino vse do vrhov oddaljenih goric.
V imenu vseh tovarišev in tovarišic se zahvaljujem prirediteljem za odlično pripravo in izpeljavo našega izleta. Posameznik je zanj odštel komajda simboličen prispevek.
. :         ANDREJ TRKMAN