83 Otrok in knjiga 98, 2017 | Poročila – ocene ki je prinesel pomlad, »odleti nazaj«, rak, ki je šel gledat, kakšen kraval je na vrhu skale, še pravi čas naredi »nazaj- korak«, še celo morje bo nekoč »odšlo nazaj«, najbrž tja, od koder je prišlo. Vsi ti »junaki« so se odpravili od doma in se domov vračajo kot v pravljicah: odidejo, izpolnijo nalogo in se srečno vrnejo domov: zunaj naletijo na valove, na burjo, na zimo, na vse mogoče reči, ampak vedno se srečno vrnejo domov. Vse te pesmi mogoče hote, mogoče pa nezaved no, znova in znova izrekajo te- meljno zagotovilo otroku: na varnem si, vse bo v redu, nič se ti ne more zgoditi; z eno velikansko mero spokojnosti izreka- jo spet in spet, da so se vsa morska bitja, vsi čolni, ki so odpluli, vrnili domov in da so zdaj na varnem. Otrok bo razumel, da je na varnem on sam. Več od tega je otroku najbrž težko povedati. Pesmi so, tako jih po mnogih branjih vidim, subtilno izpisana podoba ne idiličnega, ne nekonfliktnega, ampak kljub vsemu varnega otroštva. In konec koncev, razjasnila se mi je tudi podoba na naslovnici: riba, ki plava v morski modrini, v njej pa morje in čoln, zasidran čoln: riba se v morju ne more izgubiti, ker je morje pravzaprav v ribi. Prav tako mora biti z otrokom. Tri pesmi iz zbirke, čeprav je to prva avtorjeva otroška zbirka, so že uvrščene v antologijo Sončnica na rami, v temeljni izbor slovenske otroške poezije. Upra- vičeno. Peter Svetina DIŠEČE! Anja Štefan: Sadje z naše ladje. Ilustr. Jelka Reichman. Mladinska knjiga, Lju- bljana 2016 (Zbirka Velike slikanice). Pisatelj ali pesnik napišeta besedilo, ilustrator ga ilustrira – v takšnem vr- stnem redu običajno nastajajo slikanice ali ilustrirane knjige. Gre pa včasih tudi v obratni smeri, da torej pisatelj ali pes- nik pišeta na podobe oziroma besedno ustvarjata na podlagi podob. Tako je na- stala tudi knjiga Sadje z naše ladje – naj- prej so obstajale podobe Jelke Reichman, nanje so nastali verzi Anje Štefan. Ali je to za avtorja utesnjujoče ali spodbudno, pravzaprav ni bistveno, kar zanima bral- ca je to, kako je uspela knjiga kot celota. Na naslovnici se deklica pripravlja, da bo ugriznila v velik kos lubenice, a ni edina, ki si ga želi – videti je, da ima takšne namene tudi čebela, ki ji deklica zaskrbljeno sledi z očmi. Pa nista edini, ki si želita sočne, zrele lubenice – tudi bralcu se ob pogledu na vabljiv sadež usta raztegnejo v nasmeh širine lubeni- ce, pocedijo se mu sline in prav nič lažje mu ni, ko polista po knjigi. Na notranji naslovnici ga pričakajo jagode, ki so jim namenjeni tudi verzi prve od petnajstih pesmi, zbranih v novi pesniški slikanici uspešnega tandema. Juhuhu, jagode! ni samo razigrana pesem, ampak je hkrati tudi uganka. V naslednji, Limona, se ton nekoliko spremeni, saj dekliški lik pesti bolezen, ki pač terja nekaj pritoževanja, a je tudi v tej pesmi prisotna igrivost, tokrat na ravni jezika – avtorica se poigrava z besedo kislo (kislo vreme, kisle misli, skisano gledati). V pesmi Prismodek se avtorica hudomušno in s posrečenim obratom na koncu dotakne lastnosti, ki tu in tam »napade« otroke – lenobe. Spet malenkost drugačna oziroma na druge strune ubrana je pesem Breskve in marelice, v kateri igrivi verzi z izrazitim 84 Otrok in knjiga 98, 2017 | Poročila – ocene ritmom (nekatere pesmi so po tej plati blizu izštevankam) v drugi kitici pre- idejo v premislek oziroma ugotovitev o svetu: »Tinka-tonka gre ta svet,/ker je ni stvari,/ ki imeli bi jo res/radi čisto vsi.« Tako kot v Prismodku je tudi v pesmi Slive izpostavljena otroška slad- kosnednost, poskočna pesem Kostanj ček prikliče jesensko vzdušje, Ančka bančka pomarančka pa se vrti okoli želje majhne deklice, da bi bila kmalu velika in bi se pri igri lahko pridružila večjim. Tudi v Čarodeju je prisotna otroška želja, ki kaže na praktičnost otrokovega razmi- šljanja – če bi bil fant čarodej, bi češnje z lahkoto spravil tudi z najvišjih vej. Pesmi Hruške in Orehi sta edini z živalskimi junaki, obe pa prežema podobno sporo- čilo – lepo se je družiti in za vse je dovolj (hrušk, orehov). V Škratu spet pride do izraza avtoričina hudomušnost (borovni- ca v dar je fina stvar, toda zakaj le ena?), v pesmi Fige, fige, figice pa je izrečeno priznanje otroški domišljiji, ki zna staro figovo drevo uporabiti kot skrivališče, razgledni stolp, konjička in zibalnico. Tako v tej pesmi kot tudi v V dvoje Anja Štefan spet poudarja vrednoto deljenja – stvari in doživetij; v Fige, fige, figice deklica Petrčku izda svoje skrivališče, v V dvoje pa si deček in deklica ne delita le lubenice, pač pa tudi bližino – lepo je v dvoje, tako lepo, da naj čas čim počasne- je teče. Pozitivna naravnanost do sveta oziroma veder pogled na svet in iskanje lepote v njem pridejo do izraza tudi v pesmi Sosed se jezi na ptičke – že res, da mu pernati požeruhi kradejo grozdje, a nas v zameno razveseljujejo s petjem. V zbirki je še pesem Banane, ki pa po resnem, celo družbeno angažiranem in kritičnem tonu precej izstopa od ostalih. Opozarja, da daleč, daleč, daleč stran (pri obiranju banan) garajo tako starci kot otroci, »A če še tako hitijo,/revščina jim maje tla./Kdo banane jim odpelje,/ njim pa čisto malo da?//Kdo ne vidi, da jim krade?/Kdo nemarno bogati?/O, da bi se svet popravil/v boljši dom za vse ljudi.« Je torej apel k pravičnosti in tak- šna, kot rečeno, nekoliko štrli iz zbirke, s čimer pa ni nič narobe in je pravzaprav lepo uglašeno s siceršnjim opusom Anje Štefan, v katerem najdejo mesto tako duhovitost, igrivost, prijaznost, kot tu- di bolj resni poudarki in premisleki o manj veselih plateh sveta in življenja. Nenazad nje se v takšnem sopostavljanju resnega in neresnega, velikega in majh- nega, pomembnega in manj pomemb- nega razprejo tudi raznolika narava in mnoge možnosti same poezije. Kljub te- mu v poeziji Anje Štefan »zmaga« otro- ška radoživost, s katero ima gotovo nekaj malega opraviti tudi sladkosnednost – v verzih njene tokratne knjige se otroci sladkajo s sadjem, bralec pa z verzi. Glede na zaporedje dogodkov, ki so pripeljali do slikanice Sadje z naše lad- je, bi bilo seveda nevzdržno, da ne bi nekaj besed zapisala še o ilustracijah. Enostranske ilustracije so zamejene z okvirji, iz katerih v spodnjem delu v pr- vi plan »uhaja« realistično upodobljeno sadje, po katerem pesmi pogosto dobijo naslove. Prizori znotraj okvirjev so iz- čiščeni, barvno lepo ubrani in, kot smo pri Jelki Reichman vajeni, topli, mehki in prijazni, torej lepo uglašeni z verzi. Ali pač verzi lepo uglašeni s podobami, kakorkoli že, to ne pomeni nič drugega, kot da je knjiga dobro uspela. Gaja Kos 1000 uND 1 BucH 2016 Vsebina strokovnih prispevkov prve šte- vilke revije 1000 und 1 Buch (1000 in 1 knjiga) iz leta 2016 je posvečena družini in njeni vlogi v mladinski literaturi.