244
H. Vipavski: Na bregu.
Vodnik, naš voditelj Duševni je bil,
Slovenom ljubitelj Do smrti si žil.
Bridkost nas. presune, Ko misli srce,
Da Tvoje nam strune Ze davno molče.
Naj čas je bil resen,
Prijazen bil čas, Strun Tvojih je pesen
Povzdigala nas.
Ti dramil rojakov
Preslavljal naš dom, Ti klical junakov
Med bojni si grom.
A še bolj Tebe naj čestili <*                             In s pesnimi bi mi slavili,
Nikdar bi vredni Te ne bili,
Nesmrtni čestitak, Da, kakor Ti, iz globočine Srca ne ljubi domovine, Kdor koli je pošten rojak !
A nisi Ti trudil
Za nas se zaman:
Sloven se je zbudil In žije srčan!
Tvoj duh nas razvnemlje Za slavo domu,
Tvoj duh nas objemljo Sinove rodu!
J. Cimper man.
Na bregu.
^ako buči, kako grmi, Za valom val se sem drvi In dno se morju maja. Oj to je vriše, oj to je stok. Ko šibo svojo spleta Bog, Ko tak vihar razsaja!
Tu brezdno vidim pred seboj,
Oj kolikim bo grob nocoj,
Ki zdaj se ga bojijo !
In spet globoko zazija,
Oj, saj to morje je brez dna,
In v njem pošasti spijo!
Zato hudo, zato besno Je morje jasno in mirno; Nedolžnih vzdihe pije, Pravičnih pije vseh gorje In pije bratovske solze — To mu osrčje vije!
In nem na bregu tu stojim Ter v mislih solznih se topim, Le žalost me obhaja: Zakaj tako, zakaj tako. Brezsrčno morje, si hudo, Kaj te tako razdvaja?
Odgovori mogočni val, Ki mnogo sten je že opral In žalostno mi pravi: Ljudij krivica je skeli, Nedolžnost sveto svet mori In brat že brata davi.
H. Vipavski.