Poštnina plačana v gotovini. Leto III., št. 1-2. V Ljubljani, dne 1, februarja 1933. Cena Din 1*—. 1/hU - si/t&oda - p,t%u/ili*6d Glasilo Zveze bojevnikov in Samopomoči Zveze bojevnikov Zveza bojevnikov je strogo nepolitična organizacija in ima za člane pripadnike vseh slojev, stanov, poklicev in naziranj, zato se ne more in se ne bo vmešavala v kakršnekoli politične spore, niti se ne bo zavzemala za kakršnekoli politične struje niti ne zastopala določenih političnih smeri. Vendar smatramo za svojo dolžnost poudariti, da je najvišje merilo svobodna volja naroda, kajti le na podlagi prave svobode more zavladati med nami resničen mir in vsestranska pravičnost. Ker so gorje svetovne vojne prenašali vsi sloji naše domovine Jugoslavije, ki je last Slovencev, Hrvatov in Srbov, ter so za osvoboditev trpeli največ vprav najpreprostejši sloji, zato odločno izjavljamo, da hočemo do skrajnosti ostati na braniku za svojo svobodno narodno državo Jugoslavijo in da brez skupnega življenja v tej državi z brati Hrvati in Srbi ne vidimo za nas Slovence obstanka. Poudarjamo, da je to glas onih, ki niso v varnem zaledju ali pa v tujih nevtralnih državah veselo preživeli hudih dni. Hkratu odločno odklanjamo, da bi se kdo za okrepitev svojega pokreta, za razširjanje svoje miselnosti in za dosego svojega političnega cilja skliceval na žrtve v svetovni vojni. (Izjava je bila soglasno sprejeta na seji širšega odbora Zveze bojevnikov v Ljubljani dne 29. januarja 1933.) Kdo smo in kaj hočemo Ker mnogi še danes ne pojmujejo pravilno našega poslanstva ter nas motre še nezaupno in se ne morejo prav odločiti za nas, zato hočemo tu na kratko obrazložiti namen in pomen našega pokreta. Mnogi mislijo, da jim bomo potisnili morda jutri7 v roko puško z nasajenim bajonetom, da šuntamo na vojno, da zbiramo denar za smodnik. Drugi zopet ugibajo, smo li od koga najeti, ker tako vneto zbiramo bivše borce. Nekateri si belijo glave, če nismo morda zato tu, da nabiramo petelinja peresa starih feterajnarjev in morda biksamo knofe plesnivim paradnim bluzam. Dalje bi utegnil kdo domnevati, da je edini naš smoter, vsako leto enkrat porajžati na Brezje ali na kako drugo božjo pot. Vsi, ki tako domnevajo, nas pač ne poznajo. Zveza bojevnikov je samobitna, neodvisna organizacija na slovenskem ozemlju. Zbira borce iz svetovne vojne in je nadstrankarska in nepolitična. Njeno delovanje je bilo več let omejeno in posvečeno le pieteti padlih. Na njeno iniciativo in z njeno moralno močjo je zgrajenih v Sloveniji do danes nad 150 vojnih spomenikov; med njimi je mnogo umetniško dovršenih. V poslednjem času se je pa organizacija pod vodstvom generala Maistra temeljito preosnovala in stopila s svežimi načeli na plan. Njen ustroj je čisto enostaven: krajevnim skupinam je nadrejen osrednji odbor, toda skupine imajo dovolj pogojev za samostojen razmah. Članstvo tvori izvečine kmetsko in delavsko moštvo, vendar je notri in posebno v odborih lepo število bivših častnikov, ki se počutijo tu kot pravi tovariši. Saj je glavno načelo organizacije: nesebičnost, enakost in resnično, globoko zakoreninjeno vojno tovarištvo, ki je bilo spočeto v trpljenju in ognju. Bivši častnik in bivši prostak sta enakovredna člana, sta si prava tovariša. Temeljna ideja organizacije pa je: bramba miru, svoboda naroda in borba za socialno pravičnost med kapitalom in proletariatom. Ta načela propagiramo na vseh svojih taborih, zborih in sestankih in pa v svojem organu «Bojevniku». Naši napori streme bolj do notranje izpopolnitve, do nesebičnosti in človeške popolnosti, medtem ko zunanjim efektom ne polagamo posebne važnosti, najmanj pa paradam in kričavemu pompu. Osobite brige posvečamo današnji bedi ter jo skušamo tešiti in lečiti po svojih močeh. Nekatere skupine imajo že močne podporne sklade v ta namen; naj omenimo samo vzorno skupino v Mostah, ki je izplačala v poslednjih dveh letih okrog 20.000 Din podpore svojim revnim in brezposelnim članom ter ponovno obdarovala sirote padlih. Invalidski organizaciji pa nudimo moralno oporo. Ker pa naši ljudje spričo prebujajočih se bolezenskih kali s front močno odmirajo, smo si osnovali posmrtninsko samopomoč, ki je baš pričela poslovati. Naša načela so torej humana in mirovna. Ker pa zavisi svetovni mir od sporazuma med narodi in od pravične socialne ureditve in zadovoljstva ljudskih mas, zato se organizacija načelno bori proti izkorišče-vanju delovnih slojev] in proti zatiranju narodnih manjšin. V prvi vrsti seveda naše manjšine v Pri-morju in na Koroškem. To je prav lahko povod za nove vojne. Je v našem človeku že nekako zakoreninjen gnev do suženjstva, kajti on ne more preboleti, da je bil ukanjen in da so bili vsi nekdanji napori in boji zaman. On se še danes zaveda, da je nekoč faktično zmagal na Soči, nikoli bežal, a je končno vse izgubil. V dosego miru, svobode in vsakdanjega kruha je treba trajne borbe — in bojevnik ve, da si mora ohraniti in obrusiti borbenega duha in žilavo odpornost. K temu mu brez dvoma pripomore prirojena ljubezen do rodne grude im s^siofca do naroda. Konei^o pa naš človek sluti, da ni osamljen v tej sveti borbi, ampak jih je mnogo, mnogo, ki se bore ramo ob rami z& ta olaga človečanska načela. Danes i stoji in pade za te svete ideje deset milijonov mož bivših borcev Evrope, složno in zvesto v bratski skupnosti. In vse to ogromno občestvo, vsa ta mogočna armada hoče in soglasno zahteva: mir, socialno pravičnost, spoštovanje človeka, vesoljno bratstvo. Ena sama silna in sveta ideja vsem, en sam pravec: ljubezen do bližnjega. Silovito je število naših tovarišev v Evropi, tako rekoč bratov na tej težki poti. In stremljenje naše organizacije gre za tem, da se pridružimo tej veliki armadi evropskih bojevnikov in da formalno pristopimo k njihovi mednarodni zvezi kombatantov. To smo in to hočemo. Med nami je enotnost, soglasje, pri nas je iskrenost in vedrost in zdrava volja. Agrarna reforma in naša organizacija Ker smatramo vprašanje agrarne reforme za splošno marodno zadevo, ker so člani Zveze bojevnikov pri tem prizadeti in stremijo, da bi bili tudi oni deležni dobrot te reforme, je osrednji odbor na svoji seji dne 11. januarja 1933. soglasno zavzel ob priliki reševanja tega zelo važnega vprašanja naslednje stališče: Z zakonom o likvidaciji agrarne reforme in z razlastitvenim odlokom ministra za poljedelstvo z dne 16. februarja 1932. je bila uzakonjena likvidacija agrarne reforme v Jugoslaviji. Preteklo je že celo leto, ne da bi se ta likvidacija izvršila; na delu so bile temne sile, ki so to likvidacijo do današnjega dne zavlačevale. Zaradi tega zahtevamo, da se ta likvidacija izvede v zmislu zakona in ministerialnih odlokov brez kompromisa s komurkoli in brez zavlačevanja ter mešetarjenja od katerekoli strani. To svojo zahtevo utemeljujemo zlasti s tem, da je z narodno-obrambnega stališča najvažnejše, da ima zemljo na naših mejah tisti, ki bo v danem primeru najboljši njen branilec, t. j. naš slovenski kmet. Pod-črtavamo, da leži razlaščena zemlja po večini ob jugo-slovansko-italijanski in avstrijsko-madžarski meji, katera nam bodi, dobro zaščitena, najboljša garancija za mir — nas in naše organizacije najvišji ideal. Toda ne samo mir na zunaj, temveč še bolj mir med državljani nam bdi pred očmi, ko zahtevamo, da se podpre naš mali in socialno šibki človek, ki ima pravico zahtevati, da je zemlja last tistega, ki jo obdeluje z lastnimi žulji. Podpisana Zveza bojevnikov zahteva torej, da se izvede likvidacija agrarne reforme tako iz narodno-državno-obrambnih kakor tudi socialnih ozirov docela brezobzirno, dosledno in brez izigravanja in zavlačevanja. To svoje stališče je. olsrednji odbor Zveze bojevnikov s posebnimi vlogami obrazložil vsem odločilnim činiteljem, ki bodo odločevali pri reševanju agrarne reforme. Miklavec Ciril: Ne bomo molčali Kakor znano, je zajel val splošne krize vse sloje; oso-bito čuti to moro kmečki in delavski stan. Kmetiško delo, poljski proizvodi in živina so brez vsake cene; delavce postavljajo kar čez noč na cesto brez usmiljenja ali vprašanja: kaj bo z njegovo družino na zimo? Mizernega stališča ne more ublažiti niti vprašanje: odkod ta polomija v vseh državah? Kje je izvor tega zla? Lahko ugibamo, a težje pogodimo jedro. Tudi naš Čaš rie bo< pdvsem brez krivde. Pripihala je med brate neka nezaupnost, neiskrenost, skrajna sebičnost. Vse to je zakrknilo in po- kvarilo človeštvu srca; vsak vidi le sebe, a revni brat mu je deveta briga; «sejejo veter, zato pa žanjejo vihar», po besedah Odrešenika. Pa tudi krivični dinarji, z nasiljem pridobljeni, požirajo devetindevetdesetere pravične; blagoslov zemlje pa se odmiče. Ljubezni do bližnjega ni več. Poklicati bo treba med izumetničeno; zato pa tako cesto varljivo modernost nazaj naše prirodne in pristne svetinje, t. j. staro, živo zaupanje, pravičnost, poštenost, socialni čut, ljubezen in bratsko vzajemnost. Le v pravičnosti in ljubezni je zmaga; zmotljiva pa je domneva onih, ki zro isvoj spas v sovraštvu, osveti in pokol jih. Vojska, še tako slavna in zmagoslavna, je pogibel za ves človeški rod. Če pa tisoče trpinov čaka danes težko in željno izhoda iz teh stisk, ga imamo pravico pričakovati tudi mi bojevniki, ki smo za našo lepo domovino največ storili in žrtvo-. vali. Med nami pa so največje pomoči potrebni naši naj-bednejši, to so naši invalidi. Slavni ruski pisatelj Lev Tolstoj, velik ljubitelj in zaščitnik ljudstva, se je izrazil, da je največ poštenosti, pravičnosti ter srčne dobrote našel med preprostimi sloji. Ni se motil. Še danes lahko te besede podčrtamo. Preprosti ljudje so prežeti teh čutov in se zanimajo mnogo za nas, prav posebno pa za invalide. Mnoga ogorčena beseda pade, ne zaradi tega, ker morajo za preskrbo invalidov znatno prispevati, marveč zato, ker dobe invalidi od teh res ogromnih dohodkov tako bore malo. «Kar je za invalide, naj se da invalidom, ne pa raznim organizacijam in za športe», slišiš večkrat iz ust naših preprostih ljudi. Vsa čast poštenjakom. Posebno obsodbo pa je čuti zaradi redukcije invalidov-bolnikov. Mar ni invialid z občutno kaljo bolezni v sebi, ki ga slabi in onesposablja za delo, pomoči vsaj toliko vreden kakor oni, ki ima le lažje poškodovan posamezen ud? Saj vemo, da je vsak vojak, bodisi Še tako trdnega zdravja, gotovo laže ali težje zbolel ter si nakopal posledice zaradi nečloveških naporov, vlage, mraza in nezdrave hrane. In vsi ti bedni in bohii so v največji stiski prepuščeni sami sebi, brez gmotnih podpor in brez socialne zaščite. Tudi na take siromake moramo misliti. Na odločilnih mestih morajo odločujoči činitelji to uvideti in storiti vse, da se krivice, ki se gode našim najbednejšim — invalidom —, z novim zakonom popravijo in pravično urede. Živel duh vzajemnosti Prelepo so prepevali naši koroški pevci pred kratkim po naši ožji domovini, njih pesmi so vlivale na srca in duše nas vseh, ki smo jih poslušali, novo navdušenje za naše brate onstran Karavank. Njih pesem nas je združila in nas zagotovila, da še bije v njih srcih slovensko srce in da se čutijo z nami eno. «Narod in država st^< družabna organizma», je rekel dr. Krek in razlagal: Bistvo družabnega organizma je, da imajo njegovi udje, to je posamezniki, ki organizem sestavljajo, skupno misel: delovati za splošno korist vseh. udov organizma. — Naš narod je po večini zedinjen v jugoslovanski državi. A še nismo vsi združeni. Veliki kosi naroda bivajo še v tujih državah, kjer se nikakor ne skrbi za splošni blagor našega naroda, marveč kjer naš narod hočejo uničiti in iztrebiti. Te tuje države zlasti v šolah naš narod potujčujejo z vso silo. In kakršna mladina, tak bodoči rod. — Bistvena naloga države je, da dela za splošni blagor. Kjer pa so države zatrle narodno šolo, kjer naša deca ne sme v šoli niti peti niti moliti v svojem materinskem jeziku; kjer se naša deca ne sme izobraževati na podlagi materinskega jezika, ondi se ne more govoriti, da te države delajo za splošen blagor našega naroda, marveč delajo za pogibelj našega naroda. Te države delajo proti namenu države. V njih je naš narod obsojen na narodno smrt. Brez pretiravanja smemo reči, da je naš narod v tujih državah obsojen na narodno smrt. Naš narod se v teh državah krčevito bori 2 proti svoji narodni smrti — podobno kakor potapljajoči se —, ali pa se je vdal v svojo usodo in se ne bori več. Dr. Krek pravi, da zaradi združevanja posameznikov v družabne organizme raste v ljudeh duh vzajemnosti. Narod je organizem. Če naj ta organizem izpolni svojo nalogo, mora v članih narodovega organizma, ali kratko: naroda, vedno bolj rasti duh vzajemnosti. V čem se kaže ta duh vzajemnosti? Po Krekovih besedah se kaže ta duh vzajemnosti v tem, da se člani organizma vedno bolje poznajo med seboj, da se ljubijo med seboj, da se čutijo med seboj kot brate in prijatelje. Geslo vzajemnosti se glasi: Eden za vse, vsi za enega, ali: Vsakdo za vse, vsi za vsakega! Temu geslu nasprotno je geslo individualistične sebičnosti in samoljubja, ki se glasi: Vsak zase, Bog za vse! Proč z omejeno sebičnostjo! Več duha vzajemnosti v naš narodni organizem! En družaben organizem smo, eno narodno telo, pa bodisi da bivamo znotraj ali zunaj mej naše narodne države. Zato se moramo vedno bolje poznati med seboj, vedno bolj se moramo ljubiti med seboj, vedno bolj se moramo počutiti med seboj kot brate in prijatelje! Kdo je postavil deželne meje, ki so nas ločile v stari Avstriji? Ali jih niso postavili tujci? Da, tujci so jih postavili! Ni jih postavil Bog in ni jih postavil narod! Duh vzajemnosti pa pravi: Kaj nas brigajo meje, s katerimi so nas ločili tujci! En družaben organizem smo, eno narodno telo! Skupno občutimo veselje in bol. Kar boli en ud našega narodnega organizma, boli nas vse, kar veseli en ud tega organizma, veseli nas vse! Vzajemno občutimo in doživljamo veselje in bol. In živa je v nas zavest, da je treba najbolj ogroženim udom narodnega organizma najprej hiteti na pomoč! Eden za vse, vsi za enega!' Tega duha vzajemnosti moramo neprestano poglabljati v nas! Če bi bil ta duh vzajemnosti pred 14 leti bolj živ v nas vseh, bi danes mnogo manj naše zemlje ječalo pod tujskim jarmom. Živel duh vzajemnosti v našem narodnem organizmu! Vsakdo za vse, vsi za vsakega! Mladino pripravljajo na novo klanje Skoro v vseh državah imajo organizacije, ki pripravljajo pod raznimi gesli mladino za boj. Ponekod imajo take organizacije popolnoma vojaški značaj, vodijo in vdžbajo jih častniki redne vojske, mladino poučujejo v vseh panogah bojnega orožja in ji predočujejo v predavanjih o nujnosti in potrebi obrambe. V Franciji je že leta 1910. zahteval socijalist Jean Jaures, naj se mladina od desetega leta dalje vojaško izobražuje. Sedaj skrbi za vojaško vzgojo organizacija, ki je pod vodstvom vojnega in naučnega ministrstva. S 16. letom se začne mladina vojaško izobraževati v pehoti, zlasti jo uče streljati z navadnimi in strojnimi puškami. S 17. letom se vojaška vzgoja nadaljuje v oni stroki orožja, v kateri namerava kot vojak pozneje služiti. Celo s tanki se upoznavajo sedemnajstletni mladeniči. Tako se vojaška vzgoja za časa redne aktivne službe samo nekako dopolnjuje in izpopolnjuje. Francijo sta kopirali Poljska in Češkoslovaška, tudi tu uče častniki redne vojske mladino v metanju ročnih granat, streljanju, obrambi pred strupenimi plini, o rabi vseh vrst orožja, poročevalski (službi in vseh ved, ki so v zvezi z vojaško službo. Vsa vzgoja Italije je v fašistični organizaciji. Od osmega do štirinajstega leta gledajo pri vsakem dečku na dobro telesno vzgojo. S 14. letom se začenja že vojaška izobrazba, ki se nadaljuje z 18. letom, ko isprejmejo mladeniča v fašistovsko milico. To izobraževanje traja, dokler je v fašistovski organizaciji. Tudi v deželah, kjer je angleščina občevalni jezik, se gleda na vojaško vzgojo mladine. Na državnih vseučiliščih Združenih držav Severne Amerike je obvezno v" prvih dveh semestrih vojaško vežbanje, v zasebnih pa lahko izbirajo med njo in športom, združenim s telesno vzgojo. Za vojaško vežbanje je prav amerikansko preskrbljeno. Velika vseučilišča imajo za vse svoje učitelje in dijake uniforme in vse vrste orožja: strojnice, lahke in težke topove, letala. Na razpolago so dijakom tudi konji, da se vežbajo v jahanju. Častniki so nastavljeni kot učitelji taktike, strategije in za pouk v rabi orožja. V nekaterih višjih šolah še danes obstojajo vojaški tečaji, ki so jih vpeljali pred vojsko. Celo za take, ki imajo lastne poklice, na-pravljajo tabore za vojaško vežbanje in velika ameriška podjetja kaj rada dovoljujejo svojim nameščencem dopuste za taka vežbanja. Vse to je v deželi, kjer ni nikake potrebe ali skrbi, da bi njih deželo napadli sovražniki. Sam predsednik Hoover je pred dvema letoma naglasil, da je nujna potreba mladino vojaško vzgojiti in da mora država vedno skrbeti za zadostna denarna sredstva v državnem proračunu za ta namen. Anglija ne zaostaja za drugimi deželami. V vseh delih prostranega svetovnega imperija mladino v posebnih društvih uče o rabi orožja. Zelo močno in enotno organizirano mladinsko vzgojo ima Japonska. Dijaki višjih razredov srednjih šol nosijo uniforme, dobijo strelno orožje in se vadijo dvakrat na teden v rabi orožja. Redno imajo strelske vaje, enkrat na teden pa delajo vojaške pohode z vso vojaško opremo. V Sovjetski Rusiji se mladina obeh spolov že v zgodnji mladosti uči rabiti orožje. Razen tega prirejajo po vsej širni deželi (streljanje na dobitke, pri tem uporabljajo mesto podob narisanih na platno prave podobe iz papirja. Pri športnih prireditvah je na sporedu tek s polno vojaško opremo, telovadba čez ovire itd. Nemčiji je sicer po mirovni pogodbi prepovedano mladino vojaško vzgajati, vendar ima toliko telovadnih in Športnih organizacij, da te prav lahko nadomestujejo vse vojaško vežbanje. Iz navedenega je razvidno, kako hite vse države, da bi kmalu zopet prišlo do medsebojnega sovraštva, kar so posebno dokazali dogodki na Daljnem vzhodu. Povsod vidimo, da je smer, ki propagira in dela za mir, prijateljstvo in bratstvo med narodi, na zelo, zelo slabih nogah. Saj oni, ki poznajo grozote vojne, izumirajo, voditelji narodov pa slepomišijo z mirovnimi gesli, delajo za oborožitev ter s tem rušijo ideale, za katere se je borilo človeštvo štiri dolga leta. Naročnikom, članom in skupinam Zveze bojevnikov Številki smo priložili položnice ter prosimo, da nam čimprej nakažete naročnino za leto 1933. v znesku 10 Din. To je tako nizek znesek, da ga lahko utrpi prav vsak, zaradi česar upamo, da nam nihče ne bo vrnil lista. Člani lahko poravnajo naročnino pri svoji skupini, ki bo z nami obračunala. Dolžnost vseh naših članov je, da pridobivajo nove naročnike. Kdor je naročnino že plačal ali jo plača potom skupine, naj shrani položnico za poznejša plačila. Uprava. Reklamacije in naročila na list pošiljajte na naslov: Ivan Rozina, Ljubljana, Dunajska cesta 14 («Orient»). «Bojevnik» izhaja mesečno. Čekovni račun št. 14.160 3 Dr. o. Stanko Marija Aljančič, CSF.: Iz spominov prostovoljskega življenja na Solunski fronti. Od čet na položaju so se polkovne slave udeležili kot zastopniki po en častnik, en podčastnik in dva redova. Od naše čete je komandir Djuro vzel s seboj mene. Bil sem radoveden, kakšna je srbska slava, o kaiteri sem že tolikokrat slišal pripovedovati. Slava je specifično srbska posebnost. Nimajo je ne Bolgari, ne Rumuni, ne Grki, tudi v svoji parohiji v djevdjelijskem okraju med Makedonci na grški meji je nisem našel. Običaj slave sega nazaj v čase pokristjanje-nja Srbov. Kdor je prejel krst, je z novim imenom tudi dobil svojega nebeškega patrona, katerega god je potem častila kot svojo «slavo» tudi vsa njegova družina. Zato pri Srbih ni navada, da bi praznovali god vsakega družinskega člana posebej, temveč obhaja vsa rodbina slavo svojega zavetnika skupaj na njegov vsakoletni praznik. Slava se je v srbskem narodu tako vkoreninila, da se je ohranila do danes celo pri mnogih Bosancih muslimanih, ki so pred več stoletji pod turškim pritiskom sprejeli mohamedansko vero. Zato pravi srbski pregovor: «Gde je Srbin, tu je slava». Obhaja ise pa slava kot največji praznik posebno slovesno. Pripravljena mora biti sveča, kandilo, blagoslovljena vodica z bosiljkom, kolivo, kolač, sladkarije in ko*-zarec vina. Svečenik najprej blagoslovi vse, nato prime z «domačinom», t. j. poglavarjem družine — v vojski s komandantom, podčastnikom in redovom —, kolač in ga med molitvami zavrti v različno stran, potem pa ga razreze v podobi križa (sečenje kolača) in polije med obredno molitvijo z vinom, enako tudi kolivo. Naposled sprejema domačin čestitke, ki mu jih gostje izražajo z besedami: . Posebno smo v tem času razpravljali o- pomoči našini brezposelnim tovarišem, vojnim vdovam in sirotam. Skupno z bratskima skupinama Ljubljana-Moste ter Hrušica, Bizovik in Štepanja vas smo priredili 1. novembra dopoldne pri vojnem spomeniku ob šentpetrski cerkvi lepo žalno svečanost, popoldne smo se pa udeležili skupne proslave pri Sv. Križu. Sodelujemo tudi pri naši Samopomoči, ki ima svoje prostore v hiši našega predsednika tov. Zupančiča. Vsa poročila društvenih funkcionarjev so bila odobrena in jim je občni zbor podelil absolutorij. V novi odbor so izvoljeni: za predsednika tov. Zupančič Leopold, za odbornike pa tov. Beline Ivan, Gajšek Ivan, Jančar Ivan, Kuberka Venceslav, Pire Jože, Pišek Franc, Vrhovec Franc, WagneT Rudolf in Žan Ivo*; za preglednike pa Dinter Drago in Fst Rudolf. Na občnem zboru smo mnogo razpravljali o naši Samopomoči ter o občnem zboru osrednjega odbora naše zveze. — V nedeljo 18. decembra smo priredili božičnico, kjer smo s pomočjo naših tovarišev in prijateljev obdarovali 25 članov vojnih tovarišev, vojnih vdov in sirot. Svibno pri Radečah. Naša skupina se j6 ustanovila z občnim zborom dne 4. decembra in je torej najmlajši član Zveze bojevnikov. Do sedaj šteje 27 članov. Za predsednika je bil izvoljen Nanut Franc, za podipredsednika pa Podlesnik Franc. Zanimanje za našo organizacijo je veliko in upamo, da bo skupina dobro uspevala. Tržič. V petek 6. januarja smo imeli I. redni občni zbor, katerega se je udeležilo veliko število članov. Zbor je otvoril predsednik tov. Lazar Ivan s pozdravnim nagovorom, nato pa je sledilo poročilo posameznih funkcionarjev. Prav vzorno iz zelo izčrpno poročilo tajnika tov, Cilerja je vzbudilo splošno 6 pozornost, saj smo iz poročila posneli vse ogromno delo, ki ga je skupina izvršila v kratkem času svojega obstoja. Pri tajniškem poslu mu je ves čas neumorno in z vso požrtvovalnostjo pomagal nad vse agilni član tov. Šuster, ki je bil ob tej priliki soglasno imenovan za prvega častnega člana skupine. Tovariš blagajnik je poročal zelo vzorno o stanju blagajne, ki pa se ne more ponašati s prebitkom zaradi nujnih izdatkov, ki jih ima vsaka skupina pri svoji ustanovitvi. Tudi poročila ostalih funkcionarjev so bila z vsem odobravanjem sprejeta, potem pa je bil izrečen dosedanjemu odboru absolutorij. Pri volitvah je bil ponovno z navdušenjem izvoljen za predsednika tov. Lazar Ivan, ki je v svojem zahvalnem govoru obljubil, da bo posvetil vse svoje moči in znanje napredku in blaginji organizacije. Za odbornike so bili izvoljeni tovariši: Seljak Anton, Ciler Vinko, Dobrin Andrej, Markovič Ivan, Mežek Anton, Tišler Andrej, Logar Jože, Kalan Peter, Godnov Miha, Lopota Miha in Ahačič Anton. Zbor je v imenu osrednjega odbora, predsednika generala Maistra in skupine Ljubljana-Moste pozdravil tov. Vertin, ki je v izbranih, jedrnatih besedah govoril o pomenu in namenu naše organizacije, bodril navzočne na složno delo in pozival, da mora vsak bojevnik v vrste naše organizacije. Zborovale! so navdušeno sledili govorniku in so zlasti generalu Maistru priredili burne ovacije. Tovariš predsednik se je tov. Vertinu za iskrene besede toplo zahvalil in obljubil, da se bodo vrste naših tovarišev do prihodnjega občnega zbora prav gotovo pomnožile. Sprejetih je bilo še nekaj za razvoj skupine zelo umestnih predlogov, nato pa je tovariš predsednik zaključil veličastni občni zbor. Z občnega zbora se je poslala tudi vda-nostna brzojavka Nj. Vel. kralju in pozdravna brzojavka generalu Maistru. Šentpetrski bojevniki v Ljubljani za revne družine. Svoje vrlo srce, vednoi pripravljeno pomagati potrebnim, so pokazali šentpetrski bojevniki, to se pravi Zveza bojevnikov, skupina Sv. Peter v Ljubljani, na najlepši način. Dne 18. decembra 1932. dopoldne je bila v gostilni g. Leopolda Zupančiča na Jegličevi cesti prirejena lepa in primerna božična obdaritev. V svojem okraju je odbor skupine pri raznih dobrih ljudeh nabral v živilih in denarju toliko, cla je poleg podpore, ki jo je v ta namen določil iz društvene blagajne, obdaril 25 družin. Ob 11. uri je predsednik tovariš Leopold Zupančič pozdravil ob-darovance, ki so bili zbrani v salonu, in v kratkem nagovoru poudaril, da bi bojevniki radi pomagali še mnogim drugim, saj je toliko potrebnih, toda napravili so, kar je bilo v danih razmerah mogoče. Zahvalil se je vsem darovalcem, obdarovan-cem pa želel vesele božične praznike. Nato se je pričelo obdarovanje. Vsaka družina je prejela nekaj moke, sladkorja, riža, zdroba, kavne primesi, makaronov, slanine in kruha, v papirni vrečici pa še jabolk in sladkarij za otroke. Tudi oblačila so nekateri prejeli. Bojevniki so se pri obdarovanju pač ozirali v prvi vrsti na najbolj potrebne člane, vdove in sirote padlih vojakov, pa tudi nekaj drugih, podpore res potrebnih družin s številnimi otroki je bilo obdarovanih. Vsaka družina je prejela toliko živil, da jih en sam ni mogel odnesti; družine z več otroki so morale svoje darove celo z vozički odpeljati. Preprosta bo-žičnica je bila res genljiva. Tednik «Pohod» je objavil v štev. 17. z dne 31. decembra 1932. naslednji napad na naše člane iz Trbovelj, ki so se udeležili našega občnega zbora v Ljubljani: K. u. k. Inf. Reg. No. 4. Dne 11. decembra 1932. je imela zveza bojevnikov Ljubljana, osrednji odbor, svoj redni letni občni zbor. Od vseh 4 strani so prišli delegati in govorili in kimali. Do sem je vse v redu! A sedaj čujte! Skupina zveze bojevnikov Trbovlje se jei močno zastopana udeležila občnega zbora v Ljubljani in baje tudi posegla vmes! Sprememba zraka pa je le na nekatere delegate skupine Trbovlje čudno vplivala. Na po-vratku domov z večernim vlakom so v kupeju ginjeni in-tonirali «Wir sind von k. u. k. Inf. Reg. No. 4. Aber Stier» ... Kar z rok mi jei padel časopis, ko sem čul Trboveljčane — delegate v tako čudnem* razpoloženju. Mislim, da je dovolj 14 let v svobodni Jugoslaviji, ki je bila zgrajena s kostmi in krvjo naših najboljših nacionalistov, da bi se g. dele-gatje otresli one navlake germanskega nasilja iz črnih dni našega ubogega naroda! Dalje sem mislil v kotu zase: Skupno? so se borili vsi častniki in vojaki; eni z ljubeznijo, drugi pod knuto, a danes so vsi ločeni! Rezervni častnik zase — zveza bojevnikov zase! Mislim, da bi bila tudi tu sloga in tovarištvo na mestu! Saj sloga, ljubezen do naroda je rodila velika dejanja, svobodo, a nesloga nas je tlačila in nas naj še v bodoče, ko imamo pa tako ljubeznive sosede!?! Mi državljani se zavedajmo ne samo svojih pravic, ampak tudi svojih dolžnosti napram domovini in bodimo vedno in povsod Jugoslovani, ponosni Jugoslovani! Na gornji neokusni napad je odgovoril član naše delegacije tov. Kuhar Herman s popravkom, ki ga je objavil «Pohod» v štev. 3. z dne 21. januarja 1933. in se glasi: Resnici na ljubo moram pojasniti, oziroma poročati sledeče, to pa iz razloga, ker je dopisnik namenoma po-tvoril resnico, ter se zaradi tega tudi ni upal članka podpisati, kar daje potem temu jako dvomljivo vrednost. 1. Gori navedena pesem se sploh ni pela in če bi se, bi bil jaz prvi, ki bi to preprečil, kar pa vsekakor ni bilo potreba, ker so bili navzoči sami zavedni Jugoslovani, ki so svojo narodnost že nekajkrat dovoljno pokazali, tako na Soči — Judenburgu — Tolmezzu, ter po raznih ujetniških taboriščih, ker so trpeli, krvaveli in umirali, še leta po našem ujedinjenju v svobodni in mili Jugoslaviji, med tem ko je bil pisec navedenega članka sam Bog ve kje? 2. Povod objavljenemu članku je bil menda ta, ker je eden mojih tovarišev omenil, kolikokrat so morali to pesem peti na pohodih in pri raznih drugih prilikah, na pritisk bivših častnikov prejšnje Avstrije, kar je še tem bolj razumljivo, da nam je ostala ta pesem v jako grenkem1 spominu in bi iste že iz tega oizira ne mogli peti. 3. Čudno se mi pa zdi, da dopisnik, kot mogoče dober narodnjak ni v tem slučaju te po njegovem mnenju «k i -mavce» že v kupeju zavrnil, če so jo v resnici tako gi-njeno intonirali. Jako rad pa mu verjamem, da je bil sam sladko ginjen, kajti saj sam pripozna, da mu je padel časopis iz rok-------ko se je vračal iz naše bele Ljubljane v Bahovem objemu. Pozivam s tem anonimnega pisca gori navedenega članka, da nastopi izza kulis, da mu lahko pogledam v lice ter mu pri tej priliki tudi dopovem, da je bilo njegovo poročilo v Vašem listu precej netočno. H e r m a n K u h a r. Pri tej priliki moramo najodločneje zavračati klevete in podtikanja od raznih strani na našo organizacijo. Vsem nergačem, ki jim ni kaj prav pri naši zvezi, svetujemo, da se obrnejo naravnost na naš osrednji odbor in temu povedo svoje pomisleke, težnje in želje. Zahrbtno streljanje je pa metoda naših soisedov na jugozahodu, zato naj se ga pošteni Slovenci — Jugoslovani sramujejo! «Pohod» naj bi v bodoče rajši čistil tam, kjer je več grdobije in smradu. Toliko za danes, ker ni naš namen, da bi se kregali z gospodi pri «Pohodu», saj je mnogo naših članov tudi njegovih naročnikov. Zastonj dobi vsak član Zveze bojevnikov krasno izdelano vremenokazno napravo, ki kaže vreme zanesljivo 24 ur vnaprej, proti povračilu poštnih stroškov Din 3-50, ki se naj pošljejo z naročilom na osrednji odbor Zveze bojevnikov. Obeneni z naročilom pošljite tudi gornji znesek po čekovni položnici na naš čekovni račun poštne hranilnice št. 14.160. Kdor položnice nima, naj si preskrbi na pošti prazno čekovno položnico in naj nanjo napiše naš naslov in številko čekovnega računa. Kadar s6 mudite v Ljubljani, ne pozabite obiskati najmodernejše urejeno SLAMIGEVO BUFFET-RESTAVRACIJO na Gosposvetski ce ti 6. Tel 29-72 Vse meso, mesni izdelki in delikatese za restavracijo so iz lastne velemesarije in tovarne mesnih izdelkov in konzerv. Centrala: Gosposvetska cesta 6, telefon 29-73 Podružnica: Prešernova ulica 5, telefon 22-56 Izdaja Konzorcij lista «Bojevnik». Za konzorcij in odgovorni urednik Rudolf Wag1ier. Tisk Delniške tiskarne d. d. v Ljubljani, predstavnik Miroslav Ambrožič. — Oba v Ljubljani. 0 •n 6 •H >0 registrovana po- II IIIIh|I9R1 možna blagajna y L|[|U|J|illI Pravila~Samopomoči, potrjena od kraljevske banske uprave v Ljubljani dne 28. oktobra 1932., VIII, No. 3799/4. Že nekaj let se je bavila Zveza bojevnikov z mislijo, kako bi nudila pomoč svojim čla* nom ob času najhujše stiske, ko umre sorodnik ali član njene organizacije. V ta namen je osnovala v svojem okrilju posebno pomožno blagajno, ki ima naslov: Samopomoč Zveze bojevnikov v Ljubljani. Namen Samopomoči je: izplačevati po načelih vzajemne pomoči po smrti svojih članov ali njihovih svojcev pogrebnino. Član Samopomoči more postati vsak, moški ali ženska, ki je član Zveze bojevnikov, in njih svojci. Skupine Zveze bojevnikov imajo redne, podporne, ustanovne in častne člane. Redni član je lahko vsak bivši vojak državljan kraljevine Jugoslavije, ki se je udeležil svetovne vojne in poznejših osvobodilnih bojev in ga je sprejel odbor. Podporni član je oni, ki plača po občnem zboru določeno podpornino. Ustanovni član je oni, ki plača enkrat za vselej ustanovnino, ki jo določi za vsakih pet let občni zbor. Častne člane imenuje občni zbor za društvene ali druge občekoristne zasluge. Član Samopomoči postane, ko ga sprejme načelstvo, ko podpiše pristopno izjavo in ko plača določene pristojbine. Vsakemu sprejetemu članu se izroči članska izkaznica (polica). Članstvo se prične z dnem odborove seje, na kateri je bil sprejet. Pristojbine ob pristopu so: vpisnina, enoletna članarina Samopomoči, naročnina za «Bojevnika» in članarina za Zvezo bojevnikov. Dolžnosti članov: Redno plačevanje članarine in pogrebninskih prispevkov. Član, ki redno ne plačuje določenih prispevkov, se izključi iz blagajne. Vsi že vplačani prispevki zapadejo v korist blagajne. Vsak član lahko zavaruje samega sebe ali svojca. Pravice članov. S članstvom si pridobi vsakdo pravico, da se izplača po smrti zavaro* vanega svojca ali člana ne glede na vzrok in način smrti pogrebnina članu samemu ali nje* govim preostalim svojcem. Če svojcev ni, se izplača pogrebnina onemu, ki je oskrbel pogreb. Svojci v zmislu teh pravil so osebe, ki žive s članom v skupni rodbinski zvezi. Izplačevanje pogrebnin se izvrši po prejemu uradnega mrliškega lista, članske izkaznice (police) in pobotnice. Pogrebnina se izplača osebi, ki je navedena na pristopni izjavi Od* redbo o izplačilu pogrebnine more član vsak čas preklicati in izpremeniti. Trajanje članstva za izplačilo pogrebnine. V preprečenje kake zlorabe in preobreme* nitve članov se določi gotova nepretrgana doba članstva, po kateri se šele izplača pogreb* nina. Če umre član, odnosno svojec pred potekom karenčne dobe, zapadejo vsi vplačani prispevki v korist društvene blagajne. Ako umre član, odnosno svojec po šestih mesecih članstva, se izplača polovica po* grebnine, če umre po dvanajstih mesecih članstva, pa cela pogrebnina. Izjemoma pa se izplača pogrebnina do zavarovanega zneska tudi pred potekom ka* renčne dobe, ako se član, odnosno zavarovanec ponesreči in umre v teku treh mesecev zaradi posledic nezgode. Državno nadzorstvo. Samopomoč Zveze bojevnikov je po določilih zakona pod nad* zorstvom kraljevske banske uprave Dravske banovine v Ljubljani. Samopomoč ima štiri razrede, in sicer znašajo pogrebnine: Znesek pogrebnine Vpisnina ... Letna članarina. . I. razred II. razred III. razred IV. razred d i n a r j e v 1.000-— 4.000'- 6.000*— 10.000'- 20-- 35'— 45'-~ 50•— 4'- 8-- 12'- 20-- 050 1-25 2*- 3-- 0 75 1*75 2 75 4-50 1'— 2-50 3*75 625 1*50 3'- 4*50 8'— 1*75 4'- 6-- 12'- Pogrebninski prispevek: od 21. do vštetega 40. leta............. » 40. „ „ 50. „............. » 50 , » 60............. „ 65. leta dalje................. Poleg vpisnine in letne članarine plača član ob pristopu še štiri smrtne slučaje vnaprej, članarino Zveze (če ni še član) in naročnino za «Bojevnika» ter za stroške in tiskovine Din 10*—. — Na račun prispevkov smejo naši člani, ki nabirajo zavarovance, pobirati največ za I. razred Din 8*—, za II. razred Din 10*—, za III. razred Din 15*— in za IV. razred Din 25*—. Vsak član sme biti zavarovan le enkrat in le v enem navedenih razredov. Navedeni pogrebninski prispevek je izpremenljiv in se pri večjem številu članov lahko zmanjša, zvišati se ne sme! Objave razglaša Samopomoč v listu «Bojevnik». V tem listu bodo objavljeni tudi pogrebninski prispevki. Ker so prispevki za pogrebnino malenkostni, da jih zmore prav vsak, in ker so koristi Samopomoči izredno velike, se vpišite takoj v to blagajno! Priporočite jo tudi svojim pri* jateljem in znancem! Tudi družinske člane morete zavarovati v Samopomoči Zveze bo* jevnikov. Zahtevajte pravila! Poslovalnica: Ljubljana, Jegličeva (Ahacljeva) cesta štev. 75. 0 0' M» 9 u» (D ?96434 30