Tromba sodnica
(Po Auerbachu predelal Val. Jarc.)
Sredi razrastlega gozda, ki je mejo delil dvema vasicama, godilo se je v svitlej pomladauskej noči grozovita delo. Mož srednje velikosti, ubožno oblečen, klečal je na človeškem telesu, ki se mu nij brauilo, uže nij gibalo, — bilo je mertvo. — Gost oblak je zakrival bledo luao, a klečeči mož je naglo preobračal
*) Griva je to, kar tr%ta. — Trata nij sloveuska beseda.   ,,Ured."
— 102 -
mertveca, skerbno ma pretipžval žepe ter gotovino pospravljal. Pobravši vse imetje poskuša ga zadeti na ramo, da bi ga odnesel k deročej reki ter potopil v šumeče valove in vsak sled storjenega hudodelstva zakril. Mertpeca naloživši nese nekoliko korakov, a breme ga teži, da jed?a hrope. Mahoma obstane ter premišlja, kaj bi mu bilo storiti. — Luna zdaj posije izza temnega oblaka, medle žarke mej drevjera pošiljaje nesrečuemu ubojniku. Groza ga je mesečiae ia sroje sence. Lice mu obledi, oko sterini, seree mu jame glasno utrfpati in merzel p6t mu čelo oblije. Zdaj zasliši, ne daleč od ondod, po cesti vozečega postilijona, ki je po svojej navadi trobil, ter zdi se mu, kakor bi njemu trobil: ,,kaj si storil ti? Ali te kaj skerbi?" Lasje tnu po konci sterme; bilo je, kakor bi mu oživelo mertvo, čez ramo po herbtu viseče breme in ga davilo. Težo bitro odverže ter skokoma zbeži po tihej goščavi. Do reke dospevši začne poslušati; — vse molčf, sarao valovi hrameče imrno hite, kakor bi hoteli uteči grozoviteoiu ubijalcu ter večnemu sodniku tožiti njega hudodelstvo.
Jezilo ga je, da grozne moritve ne more skriti in da je tako ostrašen. Naglo zbeži nazaj, hiti po temnej goščavi sem ter tja, — saoi ne vedi kam. Mertvaški pot ga oblije ter noge mu oteže, kakor — svinčene.
Ostrašil je nekatero ptico, ki je v gnjezdu valila ali uže Ijube mladiče ogrevala z mebkim perjem. Tudi še ranogo drugih gozdnib. stanovnikov je vzdra-mil iz sladkega spanja ter spodil iz utneteljno zgrajene postelje. Tako brez namena leta in zopet obstane, da bi sam ksebi prišel. Premišlja, kje je in česa tukaj išče; a nij se mogel zavedeti. Migetalo mu je vse pred očiina, kakor bi se pred njim pripogibala drevesa ter z vejaini in sibkimi verhovi pot zapirala. Dolgo je blodil po hosti, a potem se je vendar jelo daniti. Živo gibanje nastane, poljski pevcl se tu in tarn oglašajo, stvamiku jutranje pesence daruj6č, in ponočne grabljive živali se umikajo uže k pokoju. Stdperv zdaj nesrečni ubojnik izpregleda, kje je in kaj se godl.   Hitro pobegne iz gozda.
Še tisto jutro so uašli mertvo telo ter je v bližnjo vas prinesli. Na desnem senci je imel znamenje terdega udarca z rogljatim kdmenom. Popotnih bukvic nij bilo, niti ne drugih pisem, katera bi govorila, kdo in kaj je ali od kod in kam je bil hodeč. Jutrodan so neznanega ineiiica nesli na pokopališče, ki je bilo na bolmci okrog cerkve, a ob njem je šla v terdo skalo vsekana cesta. Velika velika muožica pogrebcev je izpremila mertveca do groba; iz rseb. so-sednjih vasij so se ljndje sešli; vsak je hotel svojo nedolžnost izpričati in po-kazati bridko žalost o storjenej pregrelii. A duhovnik se je namenil, zbraneinu narodu nekoliko v serce sezajočih besed izpregovoriti pred pokopom, ter zato reče: ,,Na poti si padel mej razbojnike; Bog ve, kam je tvoj dub hrepenel, katero serce je zate gorelo! 0 ti večni oče, ki vse rane znaš ter je ozdraviš, daj nesrečnim ubojuikom tega človeka pravo obžalovanje, kes in pokoro; daj jim večni mir in pokoj! Nihče ne ve, od kod si šel in kam si hitel. Nain si ne-znan, ter neznaua roka te je umorila; a on, kateremu je znan tvoj prihod iu odhod, nij branil, da so te ubili; napotil je tebe v deželo, katere še uij videlo živo oko, v deželo, smertnim ljudem nezriano. Katere vere si, kateri li jezik si govoril? — A komu odgovori nein človek! Stopil si pred soduika, ki so mu znane vse vere, in ki umeje vse jezike. Vsak narod ga po svoje iuienuje, a razumefci ga ne more nobeden. Povzdignite z mano roke!" duhovnik dalje be-seduje zbraaej množici, ter vsi povzdign6 roke. Potem zopet reče: ,,mi vsi roke
— 103 —
vzdigujemo k tebi, vsevedtfči! nedolžne so, nijso se oskrunile s kervjo tega mer-liča. Tukaj na solnčno luč prisezamo, da nijsmo krivi uboja. A pravici božjej ne odideš, kjer koli si, kedor si svojega brata ubil v nočnej temoti. Meč božje pravice je nad tvojo glavo, ter zdaj in zdaj pade in ti jo razdrobi. Spreoberni se, o nesrečni človek, dokler še utegneš, ter ne kopiči hudodelstva na liudodelstvo, kajti pela ti bode tromba k sodbi —"
V tem hipu se raz cesto zasliši postilijonov rog, tako trobee: ,,kaj si storil ti? Ali te kaj skerbi?" Vse umolkne, niti zasopsti se na glas ne derznejo. — A iz srede zbranih Ijudij mlad člorek pade na obraz ter zakričf: ,jaz — jaz — sem!" Ko ga po konci vzdigu<5, izpove se skesan svojega greha, kako je v mestu zaigral novce gospodove, katerega je služil; kako je umoril tujca, ki ga je hotel samo na tla vreči; kako 'ga je postilijonov rog z uma zmeknil; kako ga je roka pekla, kedar jo je prisezaje k uebu vzdigoval, ter kako se mu postiljonovi gla-sovi še vedno po ušesih razlegajo.
Molče in brez tožbo a serčuo žalostua se množica dom<5v povrača. Ubojnik se jedva očituo izpove ter potem od straha in žalosti izdahne svojo dušo. Bodi mu soduik milostljiv!