Ukradena nevesta Reimmichlova povest podomačena 4 Bil je izvrsten smučar — saj je pol vojske prebil pri »planincih« na smučih — in v vsem okraju mu je bil le eden kos: Tonč. Enkrat pa se je Hanzeju pri tekmah le posrečilo, da je, ko so na Homu tekinovali, prehitel Tonča za dve minuti. Odtlej ga je Tonč hudo po strani gledal in, kjer je le mogel, ga je zasledoval, da mu prekriža pot. Še bolj navzkriž sta si prišla, ko ga je Tonč videl, da zahaja k Žnidarju. Hanzeju so že kar od začetka obtičale oči na Leji. Ko pa jo je zbliza spoznal, je pri sebi sklenil: Ta ali nobena! Če me ta noče, se nikoli ne bom oženil... Zdaj pa sta bila z Lejo tik pred ženitvijo. Tisto jutro potem, ko sta se Leja in Tonč srečala gor v lesu, je mahal Hanzej od svoje bajte dol proti vasi. Bil je postaven fant, okrogloličen in zdravega obraza, pod nosom je imel svetlorjave brčice. Oblečen je bil po lovsko, za klobukom pa se mu je vihal dvojen krivec. Bil je tako mladostnega videza, da bi mu nihče ne bil prisodil njegovih tridesetih let. Ko je stopil čez prelog, je pod leso zagledal Lejo; svojo nevesto. Bila je bleda kakor smrt, oči so ji bile rdeče in vsa se je tresla. »Leja, ti?« se je prestrašil. »Za božjo voljo, ali si bolna?« Usta so se ji skremžila in napol z jokom je dejala: »Kaj, ko bi bila le bolna!« »Kaj pa ti je za sveto Kriščevo voljo? Govori vendar, Leja!« »Z ženitvijo ne bo nič, Hanzej, nisem te vredna.« »Ne bodi no otročja! Ali se ti je ponoči kaj hudega sanjalo?« »Hanzej, že davno bi ti bila morala nekaj povedati, pa si nisem upala.« »Meni ^ahko vse poveš. Če pa je kaj takega, da ti je nerodno, nič ne de, če mi tudi zamolčiš. Zaradi tega te ne bom nič manj rad imel.« »Ne, ti moraš to vedeti. Storila sem nekaj zelo zelo hudega ... Veš ... jaz ... veš ... ubila sem ...« Hanzej se je zdrznil, koj nato se je glasno zasmejal: »Ubila? Kuro? Kaj? — Leja, saj si bila vedno pametno dekle in se tudi zdaj ne boš vdala takim zmešanim mislim.« »To niso zmešane misli — vse je res — res je — jaz sem jo ubila.« »Koga pa?« Skoeila je pokonci, stopila čisto tesno k njemu in mu zašepetala nekaj na uho. Tedajci ga je spreletelo, prebledel je in nabral obrvi. Izpod hriba so se začuli ljudje. »Leja, nekdo prihaja,« je dejai. »V hišo morava. tam se lahko zmeniva.« »Tam je tvoja sestra.« »Tina je šla v cerkev Ln prej ko v poldrugi uri ee ne vrne.« »Ali pa smeva biti midva sama v hiši?« »Drugega kraja ne vem, da bi se mogla v miru pogovoriti. Toliko časti in poštenja pa tudi imava. da ne bova ničesar storila, česar ne bi smel vsakdo videti... Pojdi!« Stopil je hlastno nazaj proti domu. Dekle je švignilo na njegovo stran. sunkoma so ji priha.iale besede z jezika, šepetala jih je kakor pri spovedi in še preden sta prišla do praga, mu je vse povedala. Hanzej je naglo odklenil duri in jih od znotraj zopet zaklenil. Stopila sta v sobo in sedla vsak na drugi konec mize. Leja se je z lahti naslonila na mizo, z obema rokama si je zakrila obraz in je tiho ihtela. Nekaj časa ie tako minulo, potem je dejal Hanzej nežno in sočutno: »Leja, pomiri se in nikar si ne delaj težkega srca! Po vsem tem, kar si mi povedala, tvoja krivda ne more biti velika. Bog ;-'e usmiljen.« »Spovedala sem se in sem obujala strašen kes,«. je dekle ihtelo. »O tem ne dvomim, da mi je Bog odpustil. Saj vem, da je Bog neskončno usmiljen. AJi Ijudje mi ne bodo odpustili.« »Jaz ti odpuščam, če ti je res kaj odpustiti.« »Da, aJi vsakobart se boš zgrozil, kadar se boš tega spomnil, zaničeval me boš; saj me ne moreš več rad imeti.« »Zaradi tega, kar se je zgodilo, se moja ljubezen še za trohico ni zmanjšala; nasprotno — še rajši te imam zdaj, ker se mi smiliš, ti moj ubogi deklič.« »Torej bi me kljub mojemu grehu hotel vzeti?« »Seveda! Še na misel naj ti ne pride kaj drugega! Ti si moja sreča, moje vse na svetu.« Dekletu so se oči od radosti zasvetile. »Ljubi, ljubi, dobri moj —!« je vzkliknila. Koj nato so jo spet oblile solze. Hanzej pa jo js tolažil: »Pamfet si posodi, Leja! Kar se je zgodilo, je minulo; n ti ne jaz ne bova nikoli več o tem govorila. Še misliti nočeva več na to. Naj ostane najina skrivnost in pokopliiva jo!« - s>0 inoj Eog, ko bi bila skrivnost!« je dekle zastokalo. »Ali ve kdo kaj?« »Da, Tonč Urbanc, ta ti povsodi tam voha, kjer ga treba ni; ta je vse videl in čul.« »Tonč? Ta!! Čakaj, posvetil mu bom, da si bo enkrat za vselej zapomnil!« »Hanzej, za sveto voljo, nikar! Ne imej s tem človekom opravka! Zahrbten je in še tebe bo. Mene Ima v pesti.« Zdaj mu je Leja povedala, kako je bilo sinoči, ko sta se pri kapelici srečala s Tončem, in kaj ji je zagrozil. Hanzej je kar škripal z zobmi, planil pokonci in divjal po hiši kakor ujeta zver. Pri srcu ga je strašnd peklo in bolelo in obraz se mu je ves nagubal odJjeze. Šele čez nekoliko časa se je ustavil pred deklčtorri in oklevaje dejal: »Leja^... če je tako ... bova morala poroko odložiti... da ne boš ... da te ne ...« »Da, kar povej: da me ne zaprejo in tebe z menoj vred ne pahnejo v sramoto!« je kriknila Leja. »Zaradi mene ni; zaradi tebe, samo zaradi tebe, Leja.« »Tudi ti bi bil osramoeen.« »Zaradi tebe rad trpim. Najhuje je to, da morava poroko preložiti.« »Še huje je, da se svoj živ dan ne bova dobila. Ko zdaj prelagava poroko, jo odlagava na šentnikoljevo.« Spet je zdivjal. in kakor brez pameti letal iz enega kota v drugega, potem se je usedel za peč, se z lakti naslonil na kolena in zakopal glavo v dlani. Zaimizo je ihtela Leia. Iznenada je poskočil in zavpil: »Lejat bežati moraš. Vsake ure je škoda.« »Kaj ini pomaga bežati?« je odvrnila bolestno. »Ne smejo te dobiti, ko te ta nosun naznani.« »Tega se ne bojim. Dokler te ne vzaraem, me ne bo naznanil.« »AH yeš gotovo?« »Čisto; gotovo. Do zadnjega bo še upal. da se mu vdam.« »Tak horec vendar ni.« »Tonč' ve, da še misliti ne smem na to, da bi katerega drugega vzela kakor njega. Šele ko bo na svoje oči videl in na svoja uš^a čul, da sem se pred oltarjem drugemu zaobliubila, šele tedaj bo nehal upati. Tedaj bi se neusmiljeno maščeval — šele tedaj, prei gotovo ne.« Hanzej je nekoliko mirneje meril sobo in premišljeval. Kakor da se mu je po dolgem zasvetilo, se je zasukal in obstal pred dekletom ter dejal odločno: »jLeja, nič ae bova odlagala. V torek — pa amen!« (Dalje prihodnjič)