285
Dopisi.
Iz Trsta 16. avg. <j. — Prevzvišani vladika gospod Josip Juri Strossmajer so tudi našej čitalnici blagovoljno dopustili , da Jih vpise za svojega častnega uda. Znano je vsemu svetu, koliko so uže storili za razvitek jugoslovanske izobraženosti. Poleg sto in sto družin dokazov, kako vroče Njihovo srce bije za naš narod, priča tudi to, kar so ,?Noviceu uže opomnile, da so v poslednjih dnevih stiskanim Crnogorcom poslali 100 zlatov. Tudi naša čitalnica tega zares velicega moža ponosna imenuje svojega blagosrčnega račitelja, ker tudi nam so poslali pripomoč v denarjih. Bog še mnoge leta živi tega prvega podpiratelja jugoslovanske omike!
V Gorici 13. avg. T-i. (Kako mestni odbor narodno enakopravnost razumeva f) Danes zvečer je imel mestni odbor javno  sejo,   v kteri  med  drugimi  rečmi je prišlo v
pretres tudi vprašanje učnega jezika na tukajšni gimnazii in na realki. V imenu odseka za šolske zadeve na-svetuje gosp. dr. Jona: naj zbor sklene, da na gimnazii in na realki v Gorici se vpelje laški jezik kot učni jezik že v prihodnjem šolskem letu; ker pa bi ne bilo še mogoče, že v prihodnjem letu to storiti v vseh predmetih, naj bi se prihodnje leto prednašali vsaj nekteri predmeti v laškem jeziku, in to vse naj se v potrjenje pošlje ministerstvu. Ta predlog omenjeni gospod s tem skuša podpirati, da se opira na diplom od 20. oktobra 1860, na ustavo od 26. februarja 1861 in na pravilno postavo za realke leta 1851 , in sicer na §. 10, kteri pravi, da na realkah ima biti deželni kot učni jezik. Da modrovanje njegovo vse je bilo puhlo od konca do kraja, bom z dvema besedama dokazal. Na Goriškem stanujeta le dva naroda, to je, slovenski in furlanski, in sicer ste Slovencov dve tretjini, ena je pa furlanov. Ker pravi Lahi so v Gorici iu zunaj nje tako redki kakor bele vrane, tedaj, ako bi se logično mislilo in sklepalo po narodni enakopravnosti, mogel bi se na gimnazii in na realki v Gorici kot učni  jezik   vpeljati   slovenski in   ne  laški.
—   Po pravici sta temu nasvetu ugovarjala vrla gospoda dr. Deperis in Višini, da mestni odbor ni pristojen , da bi rešil to vprašanje, ker gimnazija in realka ste šoli za celo deželo, In ne samo za Gorico, — da na Goriškem živijo tudi Slovenci, kteri v tem zboru niso zastopani, — da cela dežela je zastopana le po deželnem zboru, in naj se tedaj preiskava iu razsoja tega za celo deželo važnega vprašanja prihrani deželnemu zboru, kteri sam je v stanu to reč rešiti brez škode laškemu ali slovenskemu narodu. Na to pa se vzdigne dr. Pajer, advokat v Kanali, pa tudi z gori omenjenim 10 §. pravilnih postav za realke zagovarja 1 a š č i n o v realki in gimnazii!! Kako more pravosrednik kaj tacega zagovarjati, se nam ravno tako čudno zdi kakor to, da advokat v  Kanali je  mestni odbornik v Gorici?
—  Kako malo mar pa je tukajšnemu mestnemu odboru za logiko in narodno enakopravnost, kazal je njegov sklep po veliki večini, da se ima na gimnazii in na realki vpeljati laški jezik kot učni jezik, in da se imajo nekteri predmeti v tem jeziku prednašati že prihodnje šolsko leto; za potrjenje in izpeljavo tega sklepa se ima pa poslati prošnja ministerstvu v Beč. — Lepo se zahvalujemo, gospodje prvaki laške stranke v Gorici, da zdaj ste se pokazali v pravi luči in na beli dan djali nam svoje namene in namere, potalijančiti Slovence na Goriškem. Do sedaj ste nas zagotovljali, da hočete narodno enakopravnost v Gorici toliko za vas Lahe kolikor za nas Slovence; mi Slovenci, ki nismo vajeni drugače misliti, drugače pa govoriti, smo vam verovali in radi vam podali prijazno roko. Al zdaj ste se pokazali drugače in sami si potegnili krinko z obraza. Nam Slovencom je to resen opomin, da čuvajmo neprenehoma nad svojo pravico , da ne udajmo se nobeni zvijači in da srčno in pogumno brez strahu branimo svoje svetinje. Geslo nam vseskozi bodi: Vse za VTero, Cesarja in Dom! Vigilan-tibus jura!
Maribor 10. avg. (Nadaljevanje in konec popisa obletnice ? ki jo je obhajala citavnica mariborska.} Po koučauih uvodnih govorih , kterim doštevamo še pismi , s kterima ste pozdravile citavnica t o m i n s k a in reška obletnico našo , začela se je rbesedaa s popevanjem slavno-znane Jenkove ??Naprej!*' Vodo bi v Dravo nosil, ako bi o krasoti te pesmi še kaj reči hotel; prava narodna je že: s tem je dosti rečeno. Potem se je pela Riharjeva „Savicaa; valovi petja prihajajo v nji zdaj rahlo, kakor mirno šumljanje jezera v večerni sapici, zdaj mogočno doneči kakor po burji razpeujene vode — prava živa podoba slovenskega srca. — Razveselil je društvo na to naš mladi po svojih globoko ginljivih pesmih dobro znani gosp. Gr. Krek z deklamacijo nalašč za našo svečanost zloženo in ji v vsem primerno. Tako-le se je glasila:
286
Kaj da mi srce v veselji plava, Da po udih radost dans igrava, Da uncma mlado se oko?
V  zvezde svitle se oziram jasno,
V  zvezdice, ki lesketaje krasno
V  slehrnem up zbujejo samo.
Milo se nasproti mi bliščijo, Nade vsake v srcu mi budijo, Kdo tedaj bi se ne veselil? Blagor narodu več ne ugasne, Ce ga sreča,   zvezde svitlojasne. Če ga žar njih krepki bo budil.
V  vas oko se radostno ozira.
V  vas, na ktere narod se opira. Ko pomoči išče preskrbno. Dajale mu duševno svitlobo ,
Z umom vso odvračate tugobo, Luo omike vam je meč samo.
Vodite ga z žezlom učenosti. Z žarki ga napajate modrosti, Z žarki, ki so sreče prave vir, Ki pred njim, za vami narod hodi, Roka vaša ga v zavetji vodi, Sreče mu pripravlja s srečo mir.
Vse občuti, vse srce veselo, Kar občutiti je hrepenelo, Ko me gnalo sem je tak   močno. K temu srečni ga pogled navdaja, O j!  pogled Slovencev ga napaja, Ktere zbrane gleda tu oko.
Toraj v prsih se srce mi giblje,
V  sladkih me občutkih sreča ziblje, Saj radujem dans med brati se. Dans sladkost uživam prej neznano, Ktere ni popisati mi dano,
Ker preveč jo v srcu čutim le.
•
Kaj nas danas je vesele zbralo, Kaj od daljnih krajev pripeljalo. Tega ne odgovori srce. Ono čuti le sladkost goreče, Vzrok slovesnosti pa in vse sreče, Vzrok veselja to mi um pove.
Tebi, tebi domovina mila, Se iz ust bo mnogih dans glasila Slava, kakor ti spodobno gre. Tebe hčerke bodejo slavile, Tebi pesmi bodo se glasile, Ki sinovom pravi jih srce.
Zvesti bomo tebi se skazali, Verno k slogi si roke podali, Tebi darovali vse moči. Duh zapustil bil je dans nižave, Vzdignil se je v rajske bil višave, Da iz neba prosi sreče ti.
O! beseda sladka, vedno mila, Tebe v srcu hčerka bo nosila, Nosil v prsih sin te zvesti bo. Srečno mi oko zares ne laže. Brate, sestre mi veselo kaže, Ki za te gorijo le samo.
Vsak za se  občutke v sebi nosi, Blagostanja ti iz neba prosi, Ljubi te ko mater brez skrbi. Danes pa so združena čutila, Naj edina tudi moč bi bila, Da uspeh mogočen naredi.
Taka v prsih misel   me  navdaja, Ko za rod navdušen  zbor obhaja Dans čitavnice obletni god. Složna, krepka moč jo je storila, Naj bi ona tud jo ohranila, Da obilni sad rodi za rod.
Kakor soba v radosti zdaj   zlati Brez razločka nas veselo brati, Tak ljubezen naj nas brati zmir. Sloga po Slovenii naj vlada, Vse sovražtvo,  tuga naj odpada, V splošnem delu naj kraljuje mir.
Za-njo so občutki naj nam vroči, Ki v prijaznosti nikdar ne loči, In le srečo vsacemu deli. Toraj bratje! urno desno v desno, Obljubimo danes vsi slovesno Da nas složne vežejo moči.
V
Krepka desna, zraven srce vroče, Jačile nas bote, če Bog hoče, Da nevarnosti stojimo v bran. Bodi zdrava! domovina mila, Rajska zarja <i je prej  svetila, Zdaj napočil ti je krasni dan.
Um naznanja, da nas dans navdala, Da iz daljnih, raznih krajev zbrala Narodnosti moč je, ki gori. Ona, ki  vseh želje trdo veže, Vsem globoko v srca vneta seže, Zbrala deca ene je krvi.
Globoko občutjene besede z ginljivim glasom govorjene so segale vsem nazočim močno v srce.
Zdaj stopi na oder pošten kmet iz Teharja blizo Celja gospodar Bizjak, bistra glava, krepko slovensko srce, ter nagovarja kmete, jim razklada pomen čitavnic, govori o potrebi domačega jezika v šolah in kancelijah na slovenski zemlji, ktero — pravi na dalje — mi a svojimi rokami in svojim trudom obdeljujemo, ktera je naša zemlja, in naposled prav kratkočasilo in bistroumno pretresa počenjanje nasprotnikov naših, kteri vse raji vidijo, te tega ne, da bi slovenski narod vžival pravice, ki so jih cesar tudi njegovemu jeziku dali, in črnijo vse, čeravno je belo kot mladi sneg — pa — je sklenil — saj se bojo vendar enkrat tudi naveličali! Pri teh besedah zagrmi takošni ,,pravo! pravo!" od vseh strani, da govornik menda sam ni mislil, da je z besedico 5)naveličali" tako izvrstno zaznamoval konec protivnega upora.
Po tem govoru se je zapela pesem „Mar i bora, ki jo je gospod dr. L. Toman lansko leto pri svojem prvem prihodu v Maribor naši čitavnici v ča*t zložil, in h kteri je naš izvrstni vodilelj v petju gosp. J. Miklošič krasen napev napravil.   Dvakrat se je morala peli, tako je dopala.
Nepopisljivo radost je izbudil dalje češki četverospev „Pod oknom"', ki so #a ljubljanski gosp. pevci tako mi-loglasuo peli, da je vsem pričujočim srce veselja igralo.
Prišla je potem na vrsto v „Danici" natisnjena Svitlo-slavovo pesem: „AIi smem Slovenec biti?" po ideji in napevih današnjemu času in zlasti „besedaur* tako primerna kakor malo druga. Svoj namen je popolnoma dosegla, šir-jajoča pa se po Slovenii, ga še bolj doseže. Pevala se je izvrstno, posebno samospevu g. prof. Sumana celo strupeni protivnik ne more hvale odreči. Gosp. Miklošiču pa gre čast in hvala, da je sostavil to pesem, v kteri poje Nemec, Italijan, Madjar, Avstrijan in Katoličan vsak po svojih napevih in se z vsemi pogovarja Slovenec, tako mično, da se res „pevska igrau (Liederspiel) imenovati  more.
Pele so se še dalje zaporedoma slavnoznane pesmi: „Kje so moje rožice?", „Zvezde", „S t run a m". Končala pa je besedo slovanska visoka pesem: »Hej Slovani".
Po končani besedi so se začele postavljati mize v dvorano , in zdaj se je začelo živo gibanje v večernici prav po domače. Toliko napitnic , polnih krasnih misli, je bilo, da obžalujemo, da nismo stenografa imeli, ki bi bil vse zapisal. Prvo napitnico je napil gosp. predsednik tako-Ie: wKadar se možje v slavni zbor snidejo, jih navdaja močna, ognjena čut, za ktero radi žrtvujejo blago, kri in celo življenje. Ta čut je ljubezen do vladarja in domovine, ktera tudi v tem zboru vse srca navdaja. Povzdigujem tedaj polno čašo in napijem najprej našemu m i los ti ve mu cesarju:   naj mu Bog  slavo   in   moč   pomnoži   in   ga   še
let   nam    poživi!"    —   Tako   navdušenega
mnogo
mnogo
M
„Drugo
zivio"   se nisem   slišal;   sobana se  je tresla.   — zdravico pa napijem naši blagi  očetnjavi,   edini,   vsem narodom pravični   in   ravno   po   tem najmogočnejši   Avstrii. Živila!"  — In „živila" je navdušeno donelo od vseh strani.
Zdravica je potem sledila za zdravico. Omenimo le nekterih, pa prosimo za odpuščenje, ako izpustimo nehote ktero ali če se tam pa tam ne spominjamo prav. Ponavljali pa ne bomo, s kako radostjo je bila vsaka sprejeta, ker utegne dragim ^Novicam"  prostora primanjkovati.
Gospod dr. Toman: „Od kar sta sv. Ciril in Metod slovenskemu narodu oznanovala blagovest Jezusa Kristusa v njegovem njemu razumljivem slovenskem jeziku in s sveto vero razširjala pravo omiko med slovenski narod, sta vera in narodnost v ozki zvezi. Zvesti naslednik sv. ozna-novavcov , za vero in narodnost v žlahnem plamenu unet, je visi dušni pastir na slovenskem Stajarskem Anton Martin Slomšek. Napijem tedaj gg. vladiku S 1 o mš e k u in njegovim pridnim pomagavcom, vsem slovenskim duhovnikom, in želim , da bi vetrovi to zdravico nesli do blagega srca vladikovega: naj bi se mu srce razveselilo."
Potem je napil gosp. dr. Bleivveis na slavo predsedniku in odbornikom čitavnice mariborske, ki, čeravno hode po dosti trnovi poti so odgojili narodno stvar tako srečno, da mariborska čitavnica je prva, ki obhaja obletnico svojo.
Zatem napije gosp. dr. Toman zdravico zvezdi j u-goslavenski: preuzvišenemu škofu diakovaškemu Jurju Strossmajerju, gosp. dr. Pavlic vsem Slovanom, gosp. dr. Bleivveis pa še posebno bratom Hrvatom, ki so v današnji slovesnosti prvikrat nadomestovani po slavnih možakih. To zdravico odzdravi gosp. odvjetnik Sabljič iz Varaždina tako-le: „Dok taj slovenski narod ovako čvr-stočo, dok ovako narodno saviest i narodan život pokaziva takove veselice pripravljat, nije dvomiti, da je vriedan i sposoban lastnom močjom se razvijati i odlikovati iznebiv se tudjih oskrbnikah. U taj namen napijam zdravicu s I o-venskomu narodu!"
Gosp. prof. Suman napije zdravico dr. Janez Blei-\veis-u, pogumnemu zastopniku omike in pravic slovenskega naroda že blizo 20 let, ktero zdravico odzdravlja . doktor s tem, da napije na slavo vsem domoljubnim
možem,   ki   so ga  podperali   in ga še   podperajo   v „No-vicah" s svojo dušno pripomočjo, a ktero le je mogel slov.
287
narodni list to dovršiti kar je dovršil. „Ne morem jih vseh posebno imenovati — je rekel — zato naj velja ta na-pitnica vsem, zedinjenim v eno kolo delavnosti vzajemne". Gosp. bilježnik dr. Horvat iz Varaždina napije dr. T o-inanu blizo tako-le: „Vi Slovenci imate slavne može, kteri se borijo za slovanski in posebno za svoj narod , sicer na takem mestu, na ktero na Hrvatom ni moči bilo poslancov poslati. Vaše politične razmere vendar to zahtevajo. Tedaj slavimo one može, kteri se tam, kamor nam ni mogoče iti, borijo za pravice slovanskega naroda in posebno za Vas Slovence. Napijem zdravico g. dr. Toman-u.u — Za tem stopi dr. Tomau na oder in v lepi priliki govori o prihodnosti slovanskega naroda glede na zgodovino starodavno narodov. — Prišle so dalje živahne napitnice g. Hermanu, iskrenemu zagovorniku stajarskih Slovencov v zboru graškem, A nt. € e r n e t u , dr. D o m i n k u š u in njegovi domoljubni s o-prugi, g. dr. Kočevarju, predsedniku čitavnice celjske, gosp. župniku Terstenjaku, marljivim učiteljem slovenskim, kmetiškim našim gospodarjem in gospodinjam. To poslednjo zdravico je napil dr. Bleivveis, rekši po besedah rajnega nadvojvoda in vojskovodja Karola, da tiste pridobitve niso najimenitneje, ki jih da zmaga na polji bojišča, ampak tiste so, ki jih pridna roka kmetova dobiva od matere naše zemlje; zato naj živi k m e t i š k i, velike časti vredni stan!
Gosp. An tole k iz Varaždina, prihodnji vrednik zaže-Ijenega „Ježa podravskega" je v šaljivi svoji napitnici kazal, da je humorist od nog do glave.
Pa tudi slavnih že umrlih mož ni vesela družba pozabila: živahna napitnica je veljala v spomin rajnemu domoljubu Domin kušu, ki je marsikteri bistri slovenski glavici na noge pomagal, ki se zdaj z umom in djanjem odlikuje, in pa rajnemu slovenskemu pesniku Modrijaku, iz kterega življenja je gospod dr. Predlog zbrani družbici zanimive črtice povedal.
Ko je tako zdravica zdravico podila, nas je vmes razveselil četverospev šentjurski s krasnima dvema pesmama „Pod lipo" in „Napitnica". Posebno prva, ki jo je složil gosp. dr. Ipavic , je v svojem izvrstno narodnem duhu tako zgrabila srca vseh , da ploska ni bilo pred ne konca ne kraja , da so jo gospodi pevci mogli še enkrat zapeti. Svesti smo si, da ta pesem, ki pride kmali na dan v zbirki gosp. dr. Ipavicovih pesem, bo romala po celem slovenskem svetu in se prepevala po mestih in kmetih.
Tako je bila naša obletnica od konca do kraja pošteno razveseljevanje v narodnem duhu. Celo naši nasprotniki nam ne morejo ničesar očitati. Al vendar, ker jim je veliki trn v peli bila posebno za tega del, ker je bila čez vse pričakovanje veličastna , zatega del so počeli grde laži po svetu trobiti, na primer: da se je „60 deklet" — neverno v kakovem namenu, da mislijo — pogostilo s kavo; na dalje, da je naš slavni dr. Toman tarnošne Slovence nagovarjal, Wn a j bi se rajši pokopati dali pod razvalinami mariborskega mesta, preden da priznajo, da Maribor je nemško mesto.u Take in enake laži so tako debele , da jih vsaki lahko z roko zgrabi. Al to nam je nov dokaz, s kakim orodjem da se naši nasprotniki borijo, in od ktere strani da se zaželjeni mir moti. Kako se pravična reč spoštuje in kako poslavljajo tukajšni naši nasprotniki nemško „kul-turo", naj pa razjasni obnašanje tukajšnih gimnastičarov in nekterih razujzdanih mladih mestjanov. Ko smo v najeti, in tedaj za ta večer nedvomljivo naši dvorani se razveseljevali , so oni omenjeni nasprotniki ne samo , da so izvan dvorane grdovno vikali in kričali, se tudi v dvorano silili jeden za drugim, da bi naše veselje z nekakošnim že pred pogovorjenim nadlegovanjem motili. Hvala Bogu! da so saj nekteri izmed njih imeli toliko sramožljivosti v sebi in se dali po prijaznosti in priljudnosti naših odbornikov odpraviti; sicer bi bilo obtoževanja vredno bilo, ako bi bili rabili ovo orodje,   ktero   so si na   Felberovem otoku nare-
zali — kot spričevalo nemške omike, s ktero se toliko ponašajo! Kako so se prepir iskajoči in ga ne uašedši med nami, zgrabili sami med seboj, ne spada sem.
Koncema pa: Hvala Vam vsem iz bližnjih in daljnih krajev, ki ste s svojim prihodom našo svečanost povišali. Največo hvalo pa Onemu, ki zaukazuje svojemu solncu si-jati čez vse narode in ki bode kdaj tudi dal, da milo posije tudi pred naš prag.
S Pivke, jfo — Velika potreba je, da bi se v Postojni učilnica za dekliške dela napravila. Poglejmo po Postojni, po okolici in po celem Notranjskem, in vidili bomo, da velika večina deklet celo še gumba (knofa} nežna prišiti, da namesto si sama obleko popravljati ali no-govice, čipke itd. plesti, duarce drugim mojškram in pa v štacune nosi. Ker nobenega ročnega dela ne znajo, ob časih, kadar navadne dela odjenjajo, so prisiljene brez dela biti, in tako se lenobi udati. Lenoba je pa mati vseh pregreh. Tedaj tukajšna ženska mladost trpi zavolj pomanjkanja priličnega podučenja dušno in telesno škodo. Ce je star pregovor resničen , da gospodinja tri vogle hiše podpira, koliko bi se tedaj moglo na dotičnih krajih za omiko, pridnost in izurjenje v potrebnih delih ž.enske mladosti skrbeti! Gospodje! kterim je sveta dolžnost naložena za splošni blagor skrbeti, in ki ste že večkrat pokazali , da Vam je resnica za ljudsko omiko, prizadeuite si za napravo potrebne učilnice , in hvala in slava vam bo iz sto in sto src donela!
Iz Ljubljane. Rojstni dan Njih Veličanstva cesarja je bil v pondeljek z navadnimi slovesnostmi praznovan ; v nedeljo zvečer je na čast veselemu godu bila slovesna ve-černica pri deželnem glavarju gosp. baron Codelli-u.
—   V prihodnjem šolskem letu še ne bo pred prag naše gimnazije posijalo solnce ra v no pra vn osti; živa priča, da še zmiraj velja stara sistema, nam je nova naravnava, po kteri 4 učeniki (menda iz Ogerskega) pridejo le-sem, kteri ne besedice slovanskega jezika ne razumejo! — Gospod prof. Petruzzi gre v počitek, gosp. profesor Kropp pa gre za vodja doljne gimnazije v Kranj.
—   Iz Bleda se pripoveduje, da je bil tamošnji shod o Velikem šmarnu in sledeča dva dni letos prav veličasten in brez vsega dopisovanja in priduševanja še veliko obilniši kakor lani, tako, da je za stanovanje bila huda stiska. Bila je prav vesela narodna veselica in v najlepšem redu skozi in skozi, poslavljena od domoljubov iz mnogih slovenskih krajev, pa tudi iz Hrvaškega. „Novicec; bojo prihodnjič več o tem povedale.
—   (Poberki iz raznih časnikov.j „Tagespošta" je imela pretekli teden z obletnico mariborske čitavnice sila veliko posla; celo gosp. Kameri je „mit offenem Vizir" stopil na dan in godernaje o slavenski zastavi. Strossrna-jerjevem pismu in deset družin rečeh kliče dr. Tomana zavoljo njegovega govora na zagovor. Gospod od Drave bi si bil v prid svojemu zdravju to sveto jezo lahko odvrnil, ako bi se bil, če razume slovensko, potrudil v dvorano Maherjevo, pa bi bil sam lahko slišal, da je dr. Toman vse drugače govoril memo tega , kar so mu lažnjivi korešpon-denti na uho natvezli. Ce gospod od Drave ne razume slovensko, da bi „Novice" bral, naj čita 108. list dunajskega „Wanderer-a", pa bo vidil, da so mu mariborski nemškutarji debelo burko nagodli. Namesti tedaj , da je pisal g. pisatelj o onih rečeh, ki so se godile v dvorani, bi bil, ako bi pričujoč bil, zunaj dvorane dosti gradiva našel za novo brušurico „Mo d er nestcs Faustrecht". Tako se tedaj velikim politikarjem večkrat primeri, da „parturiunt montes, nascitur — ridiculus mus." — Še eno smešnico o nekem dunajskem časniku, ki ga „Novice" do-zdaj še niso imenovale, namreč o wFremdenblatt-u". Ta list, ki slovi o tem, da ne zna dobro nemško, je unidan mislil, da „kolosalen Witza po svetu zatrobi, pa se je revče zmotil; pisal je: „(Garibaldi in Muuchen.)   Garibaldi
ist in Miinchen eiugetroffen und im Hotel Leinfelder abge-etiegen, namlich der Ritter v. Garibaldi, k. k. osterr. Lan-desgerichtsbeamte in Laibach." — Našega gosp. Gari-bolda je prekrstil v Garibalda.
Iz Ljubljane. (Odprto pisemce čast. očetu AlbertuJ Ker se v znanih slovenščini neprijaznih kotih po Ljubljani mnogo čenča , kako so se sostali gosp. bogoslovci z Vami, častiti gospod, in se zabavljic, norčevanja in drugih burk zoper duhovščino „dass die Pfaffen anfangen sich wegen des Slovenischen zu hassen und zu reiben", po svetu trosi, me srce ne boli zavoljo zabavljanja, ampak zavoljo pre-grdih laži, tedaj je dolžnost moja, resnico odkriti, kako se je reč ta dogodila: 24. julija kmali po 8. uri zvečer (tedaj ni bilo zjutraj) grem za samostansko cerkvijo svojo pot, kjer se sostanem, sam gredoč s gosp. O. A. in ga pozdravim z „dober večer". Gosp. O. A. se za pozdrav še ne zmeni ne, kar me zbode, da rečem: )3Herr, wenn ich griisse, so ziemt es sich, dass Sie den Gruss erwiedern; das vvill der Anstand." Gosp. O. A. se ozre in praša večkrat: „was, was?" na kar mu jez dva ali trikrat ponovim, da se spodobi pozdrav odzdraviti. Ker pa gosp. O. A. še vpraša: was, was?u grem svojo pot naprej, končavši sostavek z ,.Amenu. — To je resnična dogodba , zapisana , kakor se je dogodila. Da sem pa jez „bogo8lovec", gosp. O. A. ne more vediti, ker moja obleka bogoslovski kratko malo ni bila podobna; tudi nisem jez samec „več bogoslovcov" ; tudi nisem djal: „zakaj ne odgovarjate na slovenski pozdrav slovenski?" Gospod O. A. ni v nobenem jeziku pozdrava povrnil, tedaj ni bilo nikakor govora v slovenščini ; tudi nisem slišal, da bi bil gosp. O. A. djal: „otroci ali Kinder', kot se po kotih govori. Meni je mar za resnico, in upam, da se bode čast. O. A. tudi oglasil in mi pritrdil. Nam poštenim Slovencom je ta dogodba nov dokaz, kako nam zoperni duh komarje lovi in jih prodaja za vole.             %
288