Serčni opomin našim kmetam. Ljubi prijatli! v 44. in 45. listu Novic sim si prizadeval Vam cesarski patent od 7. kimovca zastran lovskih in ribških pravic tako razložiti, kakor ga nam resnica ukaže, de se nobeuimu krivica ne godi, mir ohrani, in vsi hudi nasledki iz nepostavniga obnašanja odvernejo. Žal mi je, de moram reči, de moje besede — besede Vašiga resničnima prijatla — niso bile povsod tako obrajtane, kakor bi imele biti, ker se semtertje od prestopkov cesarskih postav v ti reči sliši. Še enkrat tedej hočem svoj glas povzdigniti in Vam resnico pred oči postaviti, akoravno bojo morebiti nekteri rekli: „a kaj bomo tega poslušali, ta le za gospodo govori in se nam le z besedo našiga prijatla prilizuje." — Ljubi moji! vse to dobro vem, de bojo nekteri tako govorili; pa vse to me ne straši, resnico govoriti. Nikaf ne mislite, de so vsi tisti Vaši pravi prijatli, ki čez gospodo zabavljajo — podkupljivi in samopridni šuntarji so, ki se Vam s takim govorjenjem slinijo, pri tem pa nar bolj za svojo mavho skerbe. Cesar so svobodo dali nam vsi m in zavezo med grajšinami in kmeti odvezali. To, ljubi moji! se pa ne pravi, de bi bili poprejšnji grajšaki zdej vaši podložniki. Ali zares nekteri mislijo, de bojo prihodnjič le oni pravice imeli, drugi ljudje pa ne? Ali mislite, de to kar Vas žali, ne žali druziga ? Cesar so z ustavnim zbo-ram rekli: ;,desetina, tlaka in druge gruntne dolžnosti naj nehajo" , — tega pa niso nikdar rekli in tudi ne morejo reči, de naj vse neha tebi nič meni nič! Ko bi bili Cesar z deržavnim zboram kaj taciga rekli, bi bili toliko tavžent in tavžent ljudem krivico storili, — to pa bi ne bila enakopravna svobodnost; ampak sužnost in poguba tavžent in tavžent družin. Noben pošten človek ne more spričati, de vsa desetina in tlaka je bila krivična naloga, ker vender vsak ve, de posestvo in premoženje ni bilo in ne bo nikdar med vsimi ljudmi enako razdeljeno, — de je vselej eden več imel, kot drugi, in de je premožniši bolj revnimu to ali drugo reč posodil, in za to posojilo povernilo terjal v blagu, delu ali denarjih. To bi bila lepa, ko bi leni postopač prihodnjič pravico imel v mošnjo delavniga moža segati, in kar si ta zasluži, z unim deliti, ki krizama rok Bogu dan krade ! Tako deljec bi pa moglo priti, ko bi po glavi tistih šlo, ki pravijo: „zdej je vse frej — za tlako in desetino ni ne vinarja odrajtati, ves lov (jago) in vse ribštvo je samo naše; gojzdi, v kterih smo imeli poprej le pravico les sekati, so zdej popolnama v naši oblasti, noben drug nima nič govoriti, vse je naše, če ne z lepo, pa s silo i. t. d. Taki ljudje, ki tako mislijo in ravnajo, so zbrisali iz Božjih zapoved deseto zapoved, ki pravi: ne želi svojiga bližnjiga blaga." Varite se tacih zapeljivcov in šuntarjev, ki Vas podpihujejo k nepostavnimu obnašanju! Naš novi Cesar so poterdili vse od poprejšnjiga Cesarja nam obljubljene pravice, in ministri so — kakor ste v 49. listu Novic brali—obljubili, de se bojo terdno pravice deržali in de ne bojo pripustili, de bi se komu nar manjši krivica godila. Ti možje, ki so zdej vladarstvo prevzeli, ne bojo terpeli, de bi se vedama nar manjšimu izmed nas kaka krivica zgodila, pa tudi ne bojo pripustili, de bi se postave zaničevale, in de bi se vsak obnašal, kakor bi se sam hotel. Po taki poti bi ne imeli s vo b ode, temuč raz v uj zda no s t, ktera se ne more terpeti, dokler mora sosed s sosedam živeti. To Vi, pametni in pošteni možje! ravno tako dobro zapopadete, kakor jez, in moje misli so gotovo tudi Vaše. Pa zdej ni dovelj, de človek le pošteno misli in ravna, ampak naša dolžnost je tudi, de to očitno povemo , de nevedne ali zapeljane podučimo , in de ne pripustimo , de bi razvujzdanost se po deželi razširjevala , kteri je mir in sprava tako potrebna ! (Konec sledi.) 216 222 Serčin opomin našim kmetam. (Konec.) Postave, sodniki in kazin morajo biti na svetu. Brez njih bi nam ne bilo moč izhajati. Ne mislite , de imajo Cesar zato vojake (jsoldate) , de le Njih branijo. — vojaki so zato, de branijo pravico, in de s silo opravijo , kar z lepo ne gre. Poglejmo na Laško — spomnimo se Dunaja — in ozrimo se na Ogersko ! Sto in sto tavžent vojakov je pripravljenih, postavam čast ohraniti in razvujzdane puntarje pokončati^ — poštenim in mirnim prebivavcam pa v varstvo biti. Čeravno so si prizadevali hudobni ljudje tu in tam vladarstva spodkopati, se jim njih prizadevanje vunder ni nikjer po sreči izšlo, zato ker junaški armadi na strani stoji velika množica poštenih ljudi, ktere ne zamorejo hudobneži premotiti. Naše slovenske dežele si dozdej niso svojiga ča-stitiga imena omadeževale, ampak so ga ohranile čistiga razun nekterih zgodeb , ktere rajši pozabimo, kakor de bi od njih govorili, pa toliko moramo vunder spomniti , de se nikjer ni razvujdanost terpela brez kazni (j-stra-iinge). Tisti, ki so se na Igu mesca sušca pregrešili, vam bojo zamogli kej več od tega povedati. Prašajte družino, žene' in otroke tistih, ki so se takrat okrivičili, koliko hudiga zamore razvujzdanost čez cele družine prinesti! Nikdar si ne sme človek s silo sam pomagati: zato so sodne gosposke, de pravdo zaslišijo tistih, ki mislijo, de se jim krivica godi in po pravici razsodijo. Poprej ko so nam presvitli Cesar Ferdinand svobodo dali, je zares marsiktera pravda dolgo tekla — zdej pa , ko bojo soseske poprejšnjiga jarma odvezane, ko bo po deželi več sodnic napravljenih in ko se bo vse očitno godilo, bo ta reč vsa drugači. Tode nikjer in nikdar ne bo pripušeno, de bi truma ljudi čez druge padla, jih ropala, požigala i. t. d. ali pa si sama pravico razso-devala. Taka se še pri divjakih v Ameriki ne terpi. Kdor se ima kej pritožiti, nej se pritoži pri gosposki — de se bo njegova pravda po novih postavah presodila. Ker pa te zdej še niso vpeljane, mora poter-peti, de bojo nove postave dane. Sej to ne bo do sodniga dneterpelo! Ministre močne volje zdej imamo, in tudi deržavni zbor bo mende začel pridniši postave delati. Novi Cesar ga tudi spodbadajo k pridnimu delu. Sicer pa moram poslednjič še opomniti, de je po-hujšljiva beseda, če kdo pravi, de le kmet je bil pri stari vladi zatert— drugi ljudje pa ne, in de le kme-tam je polajšanja treba, družim ljudem pa ne. To ni res. Vsaki stan je zdihoval po svobodi, ki so nam jo mili oče Ferdinand dali, in ktero nam novi Cesar Franc Jožef varovati hočejo. Nej bo svoboda kakoršna si koli bode — nikdar ne bojo pečene tiče takim v usta letele, ki se ne bojo za vsakdanji kruh trudili — veste zakaj ne? — zato ker nas je veliko preveč ljudi na svetu! Ce tedej hočemo še eden čez druziga biti, brez spoštovanja pravic živeti, ne bomo nikdar dobrot vživali, ki nam jih svoboda ponuja; namest sprave bomo imeli nepokoj — namest svobode sužnost — namest mirniga življenja pekel na svetu. Pamet in postavnost nej boste naši vodnici v vsim , ljubi moji! — Po novim letu se bomo v tim na dalje pogovorili. K. Codeli.