[ U Občinski svet naše bele Ljubljane je podaril velezaslužnemu šolniku in književnilku, dvornemu svetniku F r a n u L e v c u , najvišje odlikovanje, ki ga more komu dati: na seji z dne 23. junija t. 1. ga je izvolil za častnega meščana. Podžupan dr. Karel T r i 11 e r je povzel tekom seje besedo k predlogu ex praesidio, rekši: Slaivni obemski svet! Gre za to, da izkaže mestna občina primerno priznanje odličnemu someščanu, ki slavi dne 4 .julija t. 1. svojo 70letnico. Gospod dvorni svetnik v pokoju FRAN LEVEC si je pridobil za ves naš narod tako nevenljivih zaslug, da je slovenska prestolica dolžna, izkazati mu ob njegovem slavju svojo hvaležnost s tem, da rnu podeli za njegove velike zasluge častno meščanstvo. Utemeljiti hočem ta svoj predlog s tern-le kratkim pregledom njegovega življenja in delovanja: w Rojen dne 4. julija 1846 na Ježici. Bival pozneje v Radomlju in Pod Rožnikoin. Študiral v Ljubljani. Maturiral ondi z odliko leta 1867. Modroslovec na Dunaju do 1871. leta. Domač vzgojitelj. Suplent v Gorici do 1874. leta; potem na realki v Ljubljani, ravnotami od leta 1877. do 1901. c. kr. proiesor. Od leta 1886. c. kr. okrajni šolski nadzornik. Od leta 1901. c. kr. učiteljiščni ravnatelj v Ljubljani, od leta 1903. c. kr. deželni šolski nadzornik, od leta 1913. dvorni svetnik in vitez železne krone III. razreda; od februarja letos stalno umirovljen. Dvorni svetnik Levec je na glasu pedagoga, jezikoslovca, literarnega zgodovinarja, estetika, kritika, štilista, biografa in urednika. Levec — pedagog. Kot učitelj slovenskega jezika in literature je umel kot malokdo za predmet vnemati in je dosezal velike uspehe. Vnemal je s svojo živo besedo in s svojim mikavnim pripovedovanjem za materni jezik, za domačo kulturo in za ugled domovine. Osnoval si je velik krog vernih učencev. Kot nadzornik je bil v teoriji in praksi nedosegljiv strokovnjak, zlasti na polju ljudskega šolstva. Šestnajst let c. kr. okr. šolski nadzornik in dvanajst let c. kr. deželni šolski nadzornik je Levec razvil plodovito delovanje na polju šolske vzgoje in s svojim spretnim in veščim peresom temeljito reformiral kranjsko ljudsko šolstvo. • Levec — jezikoslovec. Natančno poznanje slovenskcga jez.iika in njegove praktične uporabe sta usposobila dvornega svetnika za praktičnega jezikoslovca prve vrste. S »Slovenskim pravopisjem« je zasnoval navodila o pravopisu slovenskega jezika in z njim zasnoval pravopfena pravila, ki so fiksirana v epohalnem Pleteršnikovem slovensko nemškem slovarju. Levec — Hterarni zgodov-nar, estetik, kritik, biograf in urednik. 2e v zgodnji mladosti so mu tedanji slovenski slovstveni veljaki vcepili vese- lje do književne zgodovine, Marn itd. Stopil je v stik s slovenskimi pisatelji' še kot girnnazijec (Umek, Levstik, Jurčič, dr. Celestin), dalje kot modroslovec (Stritar, Ogrinec itd.). Kot domač vzgojitelj je veliko prepotoval in si ondi pridobil fin okus za umetnost in estetski čut. V Goricl se je seznanil z Erjavcem, dr. Lavričem in S. Gregorčičem ter imel mnogo izbornih in poslušnih učencev. Svoje slovstveno delovanje je pričel kot mladmski pesnik in objavil nekaj pesmi, ki so bile uglasbene.* Sodeloval je pri1 Stritarjevem »Dunajskem Zvonu« v vezani in nevezani besedi. Izkazal se je kot izbornega biografa in podal javnosti: Vodnika, Staniča, Čopa, Prešerna!, Levstika, S. Jenka, Bleiweisa, Jurčiča, Erjavca, JCersnika, Valjavca itd. Njegovi životopisi1 niso suhoparna reprodukcija biografskih dat. Čitajo se s svojo živahno dikcijo in lahkim pripovedovanjem kot mikavna knjiga. Levec se je pokazal tudi jako spretnega urednika in izdajatelja, za kar je imel v obilni meri vsa potrebna svojstva. V Gorici je dve leti uredoval »Sočo«. Leta 1881. je postal urednik »Ljubljanskega Zvona«, kar je ostal deset let. Kot urednik je okrog »Ljubljanskega Zvona« zbral najboljše pesnike, pripovedovalce, noveliste, znanstvenike, strokovnjake itd. »Ljubljanski Zvon«, ki ga je Levec nad vse spretno urejal, je štel nad 200 sotrudnikov. V njem je objavil Levec nebroj življenjepisov in veliko drugih času primernih sestaivkov in samostojnih razprav. Kot izdajatelj je slovenskemu občinstvu podal: Erjavca (2 izv.), Jurčiča (11 zv.), Levstika (5 zv.), Valjavca itd. Kot literarni zgodovina,r in književnik je stopil v krog prvega slovenskega literarnega društva »Slovenske Matice«, ki ji je bil 25 let odbornik, štiri leta drugi, šest let prvi podpredsednik in 15 let predsednik. Pod njegovitn predsedstvom se je »Slovenska ' Matica« krepko razvijala Raizumel je kot malokdo, poiskati, kar spaja, in izločati, kar razdvaja. »Slovenske Matice« ni le vodil, marveč je v njej tudi živahno sodeloval kot pisatelj in urednik (Knezova knjižica itd.). Napisal je mnogo esejev in razprav po raznih »Zbornikih« in v raznovrstnih strokovnih in tudi politiških časopisih. Vsi njegovi spisi značijo izbornega štilista, ki rnu teče jezik gladko. Njegov slog je lahko razumljiv, vsakemu prikupljivi Kot oznanjevalec in ocenjevalec prvih slovenskih knjig se je pokazal vedno za finega estetika in pravičnega, razumnega kritika. Kot zgodovinar in arheolog je sodeloval tudi pri »Muzejskem društvu«, ki mu je bil mnogo let zaslužen načelnik in od katerega se je letos poslovil kot njegov častni član. Kot sotrudnik revije »OesterreichUngarn in Wort und Bild« je spisal sestaivek »Zur Geschichte Krains« in objavi'1 tudi vee znanstvenih sestavkov v realčnih programih. Navedeni podatki, ki niti izdaleka ni1so še zadostni, naj vsaj nekoliko označijo Levčevo mnogostransko, vplivno in neutrudljivo delovanje na različnih poljih slovenske javnosti. Mcžu, ki je poleg tega žrtvoval domovini dva sinova, gre tO' najvišje priznanje, ki ga more podeliti mestna občina. Predlog je bi'l soglasno sprejet. Na tem odlikovanju tudi mi gospodu dvornemu svetniku iskreno čestitamo! Na mnoga leta! * V »Učit. Tov.« pod imenom »Mirko Zorin«. Uredn.