KAREL DOBERŠEK: Solarske maše. V »Učiteijskem Tovarišu« se pogostoma ogla^ajo tovarisi aeioma za nacui nauznanja pri šoiarsKin masah, deioma v njia spiosno odpravo. Pri načinu nadziranja je bilo večkrat že omenjeno, da se je ra-\fnati po števiiu kateiietov, oziroma ueiteljstva na posameznili solah. V glavnem je veljala debata v tem oziru nienjavi osobja pri nadziranju. Kjer bi biio pa zadostno števiio katenetov, naj nadzirajo sami. Boj za formo nadziranja prihaja v poštev samo na večrazrednift šolah. Cnorazrednice — in teh je mnogo, premnogo — pa se niti ne omenjajo. 1 ukaj je na razpolago sanio ena ucna oseba, in ker so enorazrednice samo v župnijah z enirn katehetom, je jasno, da bo pri določitvi forme nadziranja šolarjev na teh šolah vsaka debata oaveč. Tu bi pač vsak učitelj moral biti pri šolarskih mašah navzoč, ker je pa ta učitelj obenem tudi šolski vodja, bi se njegov delokrog vedno bolj razširjal. Vsak ve, ki količkaj pozna šolo, da je delo na enorazrednicah najtežavnejše. Tukaj ne manjka dela ob nobeni ur dneva in tedna. Glavno in največ se dela v jutranjih urah, zakaj popoldne je učitelj izmučen zaradi vednega direktnega pouka. Za priprave se torej porabljajo samo jutranje ure, oziroma prosti dnevi. Ker pa je učitelj obenem tudi vodja šole, mu tudi pisarniški posli poleg šole napravljajo »kratek čas«. Ta vodja tudi vodi navadno pisarnico šolskega sveta, in če tega ne bo več, bo imel pač on iste enake posle naprej. Zato pa že iz enostavnega pomanjkanja časa ne gre puščati tega učiteljstva brez potrebnega počitka, ki bi ga itak tudi pozneje ne imel, akoravno bi ne bilo nadziranja otrok. Če se pa še dobe učitelji enorazrednice, ki imajo dovolj časa na razpolago — jih kar imenujte! Učiteljstvo, ki se vestno pripravlja in opravlja svoj posel, ima vedno premalo časa. Nadalje je to učiteljsko osobje navadno jako oddaljeno od pošte, železnice, trgovin, mest itd. Kdo more trditi, da tako zaposlen mučenik ni potreben razvedrila, družbe, informacij? Kličejo ga stanovske organizacije! Mi vendar potrebujemo učiteljstva, ki bo znalo opravljati kulturno delo, ne pa samo dobro nadzirati otroke v cerkvi, kar je dostikrat zaradi. različnih razmer v njej sami nemogoče, pa tudi zaradi prisotnosti staršev nepotrebno. Kaj pa ob počitnicah? Če tukaj more izhajati brez nadziranja, zakaj se ne bi moglo v učni dobi, ko so otroci poleg maš deležni krščanskega nauka dvakrat na teden? Če je pa vsak nauk brezuspešen in so otroci vkljub temu ne samo razposajeni, ampak moralično pokvarjeni in kažejo to tudi v cerkvi, potem se naj dbbe boljši učitelji, oziroma kateheti, da, boljši starši otrokom! In tu stojimo na prvotnem stališču: »Dajte dovolj časa učiteljstvu, da postane prvovrstno!« Omenimo naj pa še nekaj! Učitelji so vodje raznih organizacij, kakor čebelarskih, sadjarskih, kmetijskih, izobraževainih, delavskih itd. Posebno v oddaljenih krajih, kejr so enorazrednice in je tako deio za nardo večinoma v rokah učiteljstva, ima tak vodja šole neizmerno dela. Vem, da je tako tudi na višje organizovanih šolah, a dokler gre samo za formn nadziranja otrok pri šolarskih mašah, moram to stališče najbolj obremenjenega učiteljstva posebno poudarjati. Pa še nekaj prihaja v splošnem v po Stev! Ako se namreč uvede obvezno nad~ ziranje pri šolskih mašah, potem je jasno, da je nelogično, če se pri drugih verskili vajah v cerkvi (n. pr. pri blagoslovu) ne zdi potrebno nadzorovati otrok. Da torej take zadeve ni enostavno odložiti in preložiti na boljše čase, je jasno. Noben katehet, ki pozna veliko delo učiteljstva, mi ne bo očital pristranosti, ako sem omenil, da nisem za nadziranje. Gotovo mi bo pa vsak pritrdil, da bi bilo bolj važno nadzirati otroke, recimo, na paši kot pa v cerkvi, kjer je navzočih dovolj sorodnikov otrok. Zakaj nihče ne zahteva, da bi moralo učiteljstvo nadzirati otroke na paši? Nikoli nisem še slišal od staršev, d.i se njih otrok v cerkvi pokvari za v s e ž i v 1 j e n j e , ampak slišal sem že, da hočejo imeti za pašo pastirja — ker je njih otroka škoda, ker se pokvari. Nam tudi ne gre po vseh pravilih vzgoje samo za trenutni uspeh (mirno vedenje med mašo), ampak gre za vzgojo značaja. Dvomim pa, da ima naše nadziranje v cerkvi kakšen vzgojni pomen, oziroma dober t r a j e n vpliv. Gospodje, ki določujejo o tem, naj se ne vprašajo, kako se naj to in ono uredi, da bo bolj praktično, ampak vprašati se morajo, kaj ima vpliv na vzgojo dobrega značaja: ali nadziranje v tem slučaju ali dober pouk. Vprašati se morajo pa tudi, kakšno stališče zavzame učiteljstvo. Ni res, da učiteljstvo ne mara nadzorovati otrok, ker je »liberalno«. Ta očitek izreče samo mož, ki našega ogroinnega dela ne pozna. Iz člankov, ki so o tem predmetu že izšli v »U. Tov.«, moram konštatirati, da me izredno veseli objektivna razprava o tem kočljivem vprašanju. Ker je pa zadeva kočljiva, se je malokdo hoče tudi stvarno lotiti že zaradi tega, ker se boji nasprotstev. Jaz se za svojo osebo nasprotstev ne bojim, in če mi. kdo ovrže mnje samo skicirane pomisleke, — dobro, se pa pomeniva še natančneje; a če me popolnoma prepriča — sem njegov!