Tudi v verskih koncepcijah je bil odločilen vpliv sumerske kulture. V ma­ lih sumerskih državicah so se, podobno kot v grških polisih, izoblikovali kulti mestnih božanstev z zapletenim ritualom in teologijo, ki skuša kar'najbolj povzdigniti domače božanstvo. Tako so nastale razne kozmogonije, razlage razvoja sveta in poteka zgo­ dovine. Najvažnejši »teološki sistemi«, če lahko tako rečemo, so se izoblikovali v sumerskem verskem središču Nippurju, v Suruppaku in v Eriduju. Kljub temeljnim delom S. N. Kramerja, A; Falkensteina, Â. Sjöberga in drugih, je tudi tu še mnogo nerazjašnjenih problemov. Predvsem potrebujemo več teme­ ljitih filoloških obdelav mitov in ritualov in s tem v zvezi raziskav verske terminologije Starega vzhoda. Eno od zapletenih vprašanj je tudi nastanek in razvoj hetitske države. Edini vir so nam teksti iz Bogazköya. Iz njih lahko delno rekonstruiramo po­ tek hetitske zgodovine. Zal je večina tekstov iz t. i. nove države, iz obdobja zadnjih dvesto let od šeststo let hetitske zgodovine. In še med njimi je 80 °/o verskih. Iz stare in srednje države je ohranjenih le nekaj tekstov. Nekaj ma­ lega o vrstnem redu vladarjev lahko povzamemo iz ritualov in daritvenih seznamov za umrle kralje. Tu so vladarji našteti približno po vrstnem redu, kakor so vladali. Vendar tudi ti seznami niso popolnoma zanesljivi. Tako nam je dobršen del hetitske zgodovine nejasen in ö mnogih dogodkih lahko le ugibamo. Tudi čas viška hetitske moči, nova država, ni popolnoma jasen. Kaj malo vemo o odnosih z državami in plemeni v Mali Aziji, s Kaškejci, Arzawo in Ahhijawo, ki so jo nekateri enačili s Homerjevo Ahajo. Kljub velikemu številu virov tudi hetitska religija ni kdo ve kako dobro obdelana. Kot pri sumerskem verstvu so potrebne tudi tu predvsem temeljite filološke obdelave ritualov in mitov. Ko bi to bilo opravljeno, bi lahko točneje določili pomen vsaj glavnih hetitskih božanstev (npr. sončne boginje iz Arinne, Tešuba, Telepinuja itd.), lahko bi globje prodrli v verska in s tem y zvezi tudi v etična načela Hetitov. Zadnje poglavje obravnava še ostale tri velesile Starega vzhoda v drugi polovici 2. tis. pr. n. e.: Mitannijo, Asirijo in Babi- loriijo. Avtor obravnava medsebojne odnose, majavo ravnotežje, ki je nekaj časa vladalo med njimi in spopad, ki se je končal z uničenjem mitanske in propadom hetitske države. V tem kratkem pregledu tretjega dela so seveda nakazani le glavni pro­ blemi, ki jih avtor okvirno obdelava. Dotakne se še vrste manjših problemov in jih skuša reševati: sumersko versko in administrativno terminologijo, pro­ blematiko okrog vojaških pohodov Šuppiluliume I., problem Ahhijawe, pojav bojnega voza na Starem vzhodu, itd. Garellijevo delo, posebno še tretji del, s kritičnim obravnavanjem zgodovine in kulture in z nakazovanjem poti k reševanju problemov ,je krepka spodbuda in hkrati soliden vodnik, vsakomur, • ki se hoče posvetiti zapleteni problematiki zgodovine in kulture Bližnjega vzhoda. ' Marko Urbanija Georges Roux, Ancient Iraq, a Pelican Book, A 828, Harmonds- worth, Penguin Books 1969, 480 str., 8°. Pričujoča knjiga je pravzaprav razširjena in dopolnjena izdaja serije člankov, ki jih je avtor od septembra 1956- do januarja 1960 objavljal v reviji »Iraq Petroleum« pod. naslovom »The Story of Ancient Iraq«. Serija je doži­ vela nenavaden uspeh med laiki in med strokovnjaki. To je avtorja opogur milo, da se je lotil pisanja najstarejše zgodovine Iraka. Avtor sam pravi, da »knjiga. ni namenjena učenjakom, ampak nestro­ kovnjakom in študentom. Po svetu narašča število izobražencev, ki jih zelo zanima splošna zgodovina Orienta. Zeljni znanja pa še niso našli v eni knjigi in v primernem obsegu zbranih vseh podatkov, ki si jih želijo o deželi, ki jih zanima«. Tem je knjiga namenjena. Knjiga je razdeljena na 25 poglavij. Prvo poglavje, »The Geographical Setting«, oriše zemljepisno okolje Mezopotamije, geologijo in trgovske poti. 290* Drugo poglavje, »In search of the Past«, kratko opiše zgodovino razisko­ vanja Mezopotamije, sedanje stanje nekdanjih cvetočih mest, metode dati­ ranja najdb. Tretje do petindvajseto poglavje govori o prazgodovini in zgodovini Me­ zopotamije od najstarejših najdb človeka (Barda-Balka, 120.000 pr. n. e.) do konca partske dobe 227 n. e. Podrobneje se pomudi pri dveh obdobjih, ki pomenita vrhova v razvoju mezopotamske civilizacije in kulture: ob Hamurabijevi dobi in ob novoasirski dobi, ko doseže asirska država višek razvoj a.. Ob Hamurabijevi dobi podrob­ neje opiše babilonsko verstvo, ki je dajalo ton vsemu mezopotamskemu .ver­ stvu, življenje kralja in dvora, po katerem so se tudi zgledovali vsi večji in manjši vladarji, in življenje navadnega človeka v tistem času. Ob vzponu asirske države, ki je zajemala zopet vso Mezopotamijo, pa se pomudi ob organizaciji asirske države in asirske vojske. Podrobneje tudi analizira asirsko umetnost. Posebno poglavje posveti mezopotamski znanosti in ugotavlja, dà so mezopotamski učenjaki dosegli mnogo več, kot si navadno predstavljamo. Zdravniki so uporabljali skoraj moderne metode diagnostike, matematiki so reševali kvadratne in kubične enačbe in računali kvadratne in kubične korene. Dolžina astronomskega leta, kot so jo oni izračunali, se od današnje razlikuje le za 4 minute in 32,65 sekunde. Izračunana je bila točneje, kot jo je leta 1887 izračunal astronom Òppolzer. Delo je napisano tekoče in zanimivo. Čeprav je namenjeno nestrokovnja­ kom, bo po njem rad posegel tudi strokovnjak. V njem so pregledno in, precej podrobno zbrani vsi važnejši zgodovinski in kulturnozgodovinski podatki, ki tvorijo okvir razvoja mezopotamske civilizacije. V opombah je zbrana osnovna literatura za študij določenih obdobij oziroma problematike v mezopotamski zgodovini. Opombam sledi osem zelo podrobnih kronoloških tabel, ki zajamejo vsa obravnavana obdobja. Avtor pri datiranju uporablja srednjo kronologijo. Kro­ nologijo dopolnjuje pet prav tako podrobnih zemljevidov Mezopotamije in širše okolice. Knjigo zaključuje obsežen indeks. Knjiga daje osnovno znanje o civilizaciji in kulturi stare Mezopotamije, podaja pa tudi napotke za nadaljnji študij. Marko urbanità Dragoslav Srejović, Lepenski Vir, nova praistorijska kultura u Podunavlju, Beograd 1969, 328 strani, fotografije, risbe in plani v tekstu ter francoski povzetek. Ne samo bogate najdbe, ampak predvsem brez analogij, ki so bile leta 1967 odkrite v Lepenskem Viru, so vzbudile v svetu prav tako veliko pozornost kot na prelomu stoletja odkrita neolitska naselbina v Butmiru pri Sarajevu" s svojo izredno realistično upodobljeno plastiko in bogato ornamentirano ke­ ramiko. Lepenski Vir je že med odkrivanjem doživel izredno publiciteto, tako znanstveno kot poljudno. Ob koncu leta 1969 pa je izšla izčrpna monografija vodje izkopavanja D. Srejovića »Lepenski Vir«. Gradnja hidroelektrarne pri Sipu blizu Kladova bo imela za posledico povprečen dvig nivoja Donave v Đerdapu za ca. 12 m. S tem bo prelita vrsta pomembnih prazgodovinskih, antičnih in historičnih lokalitet vzdolž vse kli­ sure. Da bi se vsaj do neke mere ublažila izguba vrste pomembnih doku­ mentov, ki jih hranijo ta najdišča, je bila ustanovljena republiška komisija za raziskovanje in zaščito kulturnih spomenikov v Đerdapu, ki je prek Arheolo­ škega instituta SAN v Beogradu organizirala načrtno raziskovanje in reševa­ nje na ogroženem terenu. Tako so bila dela na Lepenskem Viru poverjena D. Srejoviću. Prvotni topografski ogled terena in prva dela v vrhnjih plasteh so dala gradivo starčevačke kulture znane v jugoslovanskem delu Podonavja. Šele odkrivanja nižjih plasti pod horizontom starčevačke kulture (Lepenski Vir III a-b) so pokazala gradivo kulture Lepenskega Vira z monumentalno pla­ stiko, in arhitekturo, ki je danes brez analogij. Pod horizontom Lepenski Vir 291