Ali v »Novicah« leta 1872,:
1, Ljubica  in  sladko   vino Odpravi skrb in bolečino,
2. Lovec in resnica,
Pazite dobro na to, kar vam jaz lovec povem.
(Pentameter,)
Na zadnjih platnicah »Novic« iz leta 1858. najdem sledečo zastavico:
Zastavica   po   zlogih.
Z a ženske dražiš, z e malo uma imam, z i pri morju me opaziš, z o skledo jedi ti dam, z u otrok kerči (— kriči), Ko ga kej boli.
Odgovor je narobe napisan takole:
baba,
beba,
biba (odtok in pritok morja),
boba,
buba,
Na prvi platnici »Novic« leta 1848. stoji:
Kaj  je   smrt?
Smrt je časov berič, Kteri brez milosti Za zmirej zapira ljudi In druge žive stvari.
Na zadnji strani berem:
Otroci, bodite resnični in zvesti, Nikdar laž ne oskruni vaše naj  vesti: Govorite redko, pa lično, Malo, pa vselej resnično! In:
Kdor govori, kar hoče, More slišati, kar noče.
Novorojeni hčerki je napisal istotam:
Glej, tisti dan, ko si na svet prišla,
Vsi so se smejali vesel'ga srca;
Ti sama si jokala. Bog daj, ko pride tvoj zadnji čas,
Vsim žalost in jok bo edini glas,
Ti pa se boš smejala!
Usoda je hotela, da mu je ljubljena hčerka Her-mina, kateri je ob rojstvu posvetil to pesem, umrla na pljučnici v starosti 15 let in da se je na njej ta pesem izpolnila.
Ded moj Franc Andrejka je umrl leta 1881, kot vpokojeni vladni svetnik v Trstu. Bil je do zadnjega diha zaveden Slovenec, Njegov pesniški dar je prešel na njegovo hčerko Amalijo, ki pa je tudi že pred njim umrla. Od njenih nemških pesmi, ki jih je spisala, se ni, kakor mi pripoveduje moja mati, nič ohranilo,
Dr. Rudolf pL Andrejka.
Iz Segantinijevih pisem.
Kaj je umetnost drugega nego fotografična slika človeškega občutka? Iz lepega samo, ki ga vzamemo prirodi, ne more nastati nobena umetnina, ako ni vse predstavljanje proniknjeno od človeškega občutka, ako ga ni porodil duševni impulz. Tedaj lahko rečemo, da obstoja lepo v prirodi le kot naša ideja. Umetnost mora duhu posvečenca odpreti nove občutke; kakor-hitro je umetnost opazovalcu brezpomembna, ne izpolnjuje svoje naloge. Moč učinkovanja umetnine je v enakem razmerju z močjo občutka, ki je napolnjeval umetnika pri osnutku in v istem razmefju s fineso — rekel bi, s čistostjo njegovih čutov. Polagoma se kopičijo v možganih umetnika lahki, bežni vtiski, dokler jih  ni  primoran  obdelati  in  preliti  v   obliko   živega,
Celica jezikoslovca P. Stanislava Škrabca v samostana Kostanjevica pri Gorici.
umetniškega ideala.   Da more to  z duševnim očesom opazovano sliko med izdelovanjem objeti, mora umetnik združiti vse svoje moči.   Energija ne sme opešati, r.     napeti  živci morajo  vedno  vibrirati.   Zopet  in  zopet ia     mora  netiti  ogenj,  vzor  mora  z  vednim  zaklinjanjem m     biti v njem vedno živ, da se ideja ne razblini ali ne zbega: ideja, ki naj zadobi na platnu življenje in telo 0t     s  tem, da  se  duševna,  osebna  in materialna  resnica ja     združeno  razodene.    Ne   ona  zunanja,  površna,   kon-el     vencionalna  resnica,  ki je  znak  vulgarne  umetnosti, m     ampak ona, ki izdaja v obliki, luči in barvi najglobljo 3e     vglobitev v  prirodo.   Tako  nastane  .dovršena  umetnina': inkarnacija duha v materiji, stvaritev...
Cvetka uči bolje od vsakih besed, kaj je lepota.
106