Ivo Trošt: Z doma.
617
pijana, kaj takšen se vračaš k očetu, — k županu?" In solza je starcu zalesketala v očesu. Hkrati je pa tudi župan zvedel, pri čem da je: Pepetu je klobuk zdrsnil raz lice, in režeč obraz, osteklenele oči, zevajoča usta so molče govorila, da je šel Brlin-
P r i  kopi.
čev Pepe z doma in se ni nikdar več vrnil — živ.
Radovedni Slivjani, ki so se bili nepo-zvani nabrali pred županovo hišo, nategnili so obraze; plašnejši so zbežali; pametnejši pa so pristopili, zakaj krščanska dolžnost jim je velevala,  rajnemu  županovemu   sinu
pripraviti spodoben pogreb. — Županu Brlincu so se solze očetovskega uzaljenja premenile v srčno žalost za sina in niso mogle na dan. „Moj Pepe, moj ljubi, o Pepe moj ljubi!" drugega ni izgovarjal. Jeronček je klical:
„Ata, doma smo! Pridi z nami, ata!" Pepina je pa kar otrpnila, da ni mogla z voza; tudi mala Marija se je oglašala. Samo Lucijeta je molčala; pa ljudje govorč, da je molčala tudi poslej, — ker je morala. Se tisti večer je baje poudarjala svoje pravice do Pepe-tove dedščine v odpovednem pismu.
„Da", zavrnil jo je stari Jeronim. „Pepetov del — petak — tebi, vse drugo pa njegovima otrokoma in njih materi. Tako ostane. Sedaj pa več ne odneham: nikoli več se ne bomo pričkali o tem."
„A, a, a! Hkrati sta se ženila, pa je oče pokopal sina. Pet let se  nista videla, pet let ne govorila, a, a, a ! Kaj takega pa še ne!" Tako so ugibali Slivjani   v dan  pogreba.   Gospod vikarij   pa  je pel  s tresočim glasom za pokojnikom: „Mise-rere mei Deus!" Lucij eti, ki se ni udeležila pogreba, marveč stala s hčerko v naročju   pri oknu,  se je zdelo, da veljajo te besede — nji . . .
Stari Brlinec je stal ob grobu potrt na duhu in telesu. Kaj je storila trma njegova in sinova! Ali je bilo tega treba?
Risal J. Grohar