550 KRONIKA FRANTIŠEK BENHART, HVALNICA TRAJANJU IN PONOVITVI ALI PRIPOVED O PRIPOVEDI (Na rob knjigama Petra Handkeja)* Književnost Z nikakor pretirano dozo poenostavitve lahko rečemo, da se je umetniški razvoj Petra Handkeja udejanjal in se še udejanja v znamenju poudarjenega avtorjevega odnosa do jezika. Začetki, tako dramski (Publikumsbeschimpfung, Zmerjanje publike, 1966) kot prozni (Die Hornis-sen, Sršeni, 1966; Die angst des Tor-manns beim Elfmeter, Vratarjev strah pred enajstmetrovko, 1969), to je bil neusmiljen, brezobziren napad na podedovane izrazne kalupe ter miselne klišeje. Potem je prišlo obdobje, ko se jezik bolj in bolj umirja in »sprijaznjuje« z vlogo sporočilnega sredstva, do veljave prihajajo klasične komponente prozne izpovedi, uveljavlja se zgodba, kot se moremo prepričati o tem na primer v knjigah Die linkshandige Frau (Levičnica, 1976), Langsame Heimkehr (Počasno vračanje domov, 1979) ali Kindergeschichte (Zgodba o otroku, 1981). Po petletnem molku se je Handke oglasil skoraj hkrati z dvema knjigama, s prozo Die Wieder-holung (Ponovitev, 1986) in s pesniško skladbo Gedicht an die Dauer (Pesem trajanju, 1986) - in v obeh delih se problematika jezika pojavlja.spet v novem, ali pa točneje, v novih aspektih. PESEM TRAJANJU, štiridesetstran-ska pesnitev (nekaj več kot 800 verzov), je pravzaprav Handkejev zapozneli pesniški prvenec. Kljub temu o tem samosvojem avstrijskem avtorju z že precej zakoreninjenim vseevropskim slovesom po pravici govorijo kot o pesniku, ne da bi kdo občutil obveznost pribiti, da misli- * Hkrati izhaja tudi v češki reviji Svetova literatura. jo s tem pesnjenje v prozi. Tudi pričujoča pesniška kompozicija premore posebno potezo: v bistvu gre za obrnjen primer - proza v pesmi, se pravi, zapisana v verzih. Takoj uvodoma avtor pojasnjuje: Že dolgo časa nameravam napisati o trajanju, ne razprave, ne igre, ne zgodbe - trajanje sili v pesem. v času, ko veliko - tudi prav redkih - pesniških imaginativnosti izrabljajo v zvezi z očitno precej omamljivim fenomenom smrti ter minljivosti, prihaja Peter Handke z mislijo na pravo pravcato nasprotje, na trajanje in neminljivost, in se suvereno umetniško poskuša dokopati do odgovora na vznemirjeno in vznemirljivo večsmerno vprašanje o koreninah, o substanci tega kar premalo pojavnega pojava. Ena smer pesnikovega vpraševanja pelje čez doživljajsko, empirično bazo, druga čez območje fikcije in sanj, tretja je zamejena v vladavini golega časa... Te smeri se kajpak ne pomikajo naravnost, linearno, pač pa se večkrat približujejo druga drugi, dotikajo se, stikajo in se lahko tudi presekajo. Takoj na začetku pesniškega preučevanja (približati se bistvu trajanja) postane jasno, da trajanje ni izmerljiv in filozofsko obvladljiv pojem ter da sodi najbrž v sfero občutkov, pa še samo tistih najbolj bežnih, najbolj izmuzljivih. Temeljni kamen trajanja je potemtakem trenutek. Trenutek kot delček razčlenjenega časa, ta delček pa se lahko nepričakovano in načelno v nasprotju s privajeno življenjsko logiko pridruži drugemu, podobnemu delčku časa, tako da nastane prav nevsakdanje srečanje te vrste, kot tedaj, kadar (na primer) avtor na salzburški ulici nenadoma zasliši glas iz drugega konca mesta, glas, kateri mu pove, da je pravkar pozabil v tržnici rokopis dela Die Wiederholung, ki ga je nosil na pošto. Za take trenutke trajanja, 551 František Benhart, Hvalnica trajanju in ponovitvi ali pripoved o pripovedi pravi avtor, si pesem dovoljuje poseben glagol: Ozvezdijo te. Takšni čudeži se nikoli ne dogajajo v zvezi s svetom dnevnih katastrof, ponavljajočih se zoprnosti..., kajti stvar, iz katere se z leti lahko izcimi trajanje, je vedno neznatna, nepomembna, nevredna besede. Pesem trajanju je po Handke-jevem mnenju ljubezenska pesem, ljubezen pa ni tu nujno povezana s spolnostjo: prav tako more biti to ljubezen do lastnega otroka ali pa do samega sebe. Poglavitna je tu kraljevska pot nečesa tretjega, katera pelje po ovinku postranskih reči. Tako ima trajanje tudi svoja mesta, celo glavna; ta pa bi zaman iskali na še tako edinstvenih potovanjih sirom po svetu, kakor so bila tudi njegova, Hand-kejeva potovanja, ki se jih v tej pesnitvi spominja. Trajanje se kajpak po drugi strani ne mora pridružiti niti tistemu, ki sedi kar doma, saj se zelo rado dogaja prav tistim, ki se vračajo domov. Dogodek trajanja je milost, to pa zmore po svoje najbolj plodno obogatiti človeško življenje, čeprav samo za hip, kadar (na primer) v starčevskih očeh ugledaš nekdanje otrokove oči. Značilno je, da je moto iz Henrija Bergsona (o tem, da nobena slika ne nadomesti inspiracije trajanja, ampak mnogo različnih slik zapored lahko tako inspiracijo omogoča) namestil Handke šele svojo pesnitev - kot da bi bil s tem hotel reči: Quod erat demostrandum. Razmeroma obsežna trodelna prozna stvaritev PONOVITEV (230 strani), kot je očitno iz prejšnih stavkov, je nastala pred Pesmijo trajanju in sestavlja z njo v nekem smislu duhovno inspiracijsko celoto. Tako kot v pesniški gre tudi v prozni noviteti za poseben (poseben) notranji svet, ki se vanj pesnik odpravlja za dogodivščino preživetih ali presanjanih trenutkov in še posebej v tisti drugi spretno spleta iz njihovega oddaljenega refleksa nadstvarno svetlikajočo se podobo štiridesetih let lastnega življenja, početega v vojnih letih v koroški dvonacionalni vasi. Okvir vse pripovedi je avtorjevo tik pomaturitetno potovanje (1960) v Slovenijo, deželo prednikov po materinem rodu, pravzaprav po stopinjah svojega triindvajset let starejšega brata. Ta se je počutil Slovenca, v Mariboru je končal kmetijsko šolo, v vojni pa je vendarle moral z Nemci na fronto, toda po določenem času je pobegnil in potem se je zaprla voda nad njim. Prvi del pripovedi (Slepo okno), ves prečepen in presanjan v kolodvorski restavraciji na Jesenicah, je posvečen zgodnji mladosti in družinskemu zaledju, iz katerega je izšel Filip Kobal, avtobiografski junak. To družinsko zaledje, četudi se ni oblikovalo z bogatostjo, ni bilo najslabše, še zlasti v primerjavi z okrutnimi leti v cerkvenem internatu, toda fant ga (tega zaledja) kljub temu ni maral kaj prida, za dom je imel prej vožnje z vlakom ali avtobusom v šolo in nazaj. Niti med sošolci se ni počutil dobro, namerno je bil nekdo drug, hkrati pa je slutil, da ni niti tisti, ki se izdaja zanj (nisem bil pristen, sploh nisem bil, igral sem). V drugem delu pripovedi (Prazne steze), ki se »odigrava« deloma v železniškem predoru proti jutru, deloma pa sredi naravnih lepot Bohinjskega kota, se »zgodba« malone zagolstne s povišano dejavnostjo zaživelega jezika, ritem obeh (zgodbe in jezika) se kontaminira ter prenika drug v drugega, povrhu pa pripoved o resničnosti ponekod prehaja v sanjske ravnine. »Hudi duh pripovedi« seveda ni spet tako vseskozi hud. Ta presvetli te v zgodbe, ki jo ima na vesti, v resnici pomeni, da se pripovedovanje sproti počasi razkriva, postaja pripoved o pripovedi. Privid, sen sodi vanjo prav tako neizogibno kakor informacija o tem, kako se je kaj kdaj (v zunanjem svetu, v zgodovinskem času) dogodilo. Na nekem mestu Handke celo zakliče: Privid naj živi, in naj bo moja snov! (Že nekoč v šoli ga je profesor zgodovine večkrat »ozemljil« z besedami: »Filip Kobal ima spet privide.«) V zadnjem delu (Savana prostosti in deveta dežela) se okvir pripovedi prenese na slovenski Kras in se prvič zasidra 552 C. Z. v pokrajini, in sicer kot v nečem življenj- številna poznejša taka potovanja - v bi- sko, bivanjsko določujočem. Tudi tukaj, stvu zgolj potovanje k samemu sebi, to res je, nadaljuje Handke združevanje pa z nalogo, da se bolje prepozna, da davnih doživljajev in sanjskih prividov z vso kritičnostjo razgali svoje bistvene, s sedanjostjo, se pravi, s svojim sedanjim konstitutivno določujoče poteze in se ta- miselnim ter čustvenim svetom in svetom ko varneje zakorenini v svojem (samo- okoli sebe, le da je tokrat ta zunanji svet svojem) svetu. V tistem notranjem in mnogo bližji, bolj določen in bolj neo- v tistem okrog sebe. Kot je nekje na sredi drinljiv. (Kako lahko pokrajina sploh po- knjige plediral za privide, tako pledira meni nekaj kot »svoboda«? se začudi v njenem koncu za pripoved: Pripoved, pesnik v nekem trenutku.) Kratko malo, vladarica moja (...), glasba udeležbe, po- Peter Handke je takoj, ko je prišel in kloni nam svojo milost in blagoslovi nas videl - »izgubil«, na vsej črti zapadel (...). Naj živi pripoved. občudujoči ljubezni do Krasa. Zaljubil se je v pokrajino, zaljubil se je v tukajšnje Vse je zdaj v vsem, vse je pretopilo, ljudi (kaj vse zna povedati o njem in daljave sveta in lastna notranjščina, kar o njih po čisto stvarni plati, obenem pa je bilo in kar je zgolj moglo biti, zgodba z redko neobrabljeno poetičnostjo!) in in jezik, ki hkrati je in ni samo sredstvo naravnost z navdušenjem priznava, kako komunikacije. To je Peter Handke zad- ga je takoj ob prvem obisku pritegnil njih let. Zares umestno pa je potemta- Kras, kako mu je šele on pokazal, igrivo kem vprašanje, kdo je neki bolj pridobil, in neizpodbitno, kakšen sem in kako se ali Peter Handke z nagrado Vilenica '87 gibljem... ali pa sama Vilenica s tem, da je nagradi- Tako pa je Handkejevo prvo potova- la svojevrstni, v več pogledih izredni nje v tujino - prav tako kot tudi njegova knjigi Petra Handkeja.