449
VLADIMIR   KAVČIČ,   ČEZ   SOTESKO   NE   PRIDEŠ
Vladimir Kavčič je resen, nadarjen pripovednik najmlajšega literarnega rodu. Skromen je in samoten in le poredko se oglaša v revijah. Brez običajnih napovedi, skoraj sramežljivo neopazno je izšla tudi njegova knjiga novel.* Prebirala in komentirala jo je predvsem mlada generacija; sodeč po ustnem izročilu je novele lepo sprejela in jih celo občutila kot lastno izpoved. V resnici Kavčičeva proza pošteno in odkritosrčno izpoveduje svojevrstno, v našem leposlovju pravzaprav novo moralno problematiko. Ta problematika je tudi prava vrednota pričujoče knjige, saj posreduje marsikateri zanimiv podatek o generaciji, ki šele vstopa v življenje in je zategadelj še velika etična in psihološka neznanka. Njena umetniška realizacija je znatno manj zanimiva, vendar že sam način izpovedovanja obeta v prihodnosti dobro prozo.
Vse Kavčičeve novele so ubrane na. vojno temo. Pri mladem pisatelju, ki bržčas ni aktivno sodeloval v vojni, to preseneti. Zbudi celo sum, da je avtor špekulativno posegel po popularni in bogati tematiki. Toda nepošteno sumničenje se kmalu razblini: Kavčič vojno pozna in jo samostojno popisuje. Podobe strahot so slikovite in nazorne. Celo več: vojno temo, bolj ali manj omejeno na partizansko poluto, je Kavčič razširil in zaokrožil z novimi, zanimivimi motivi. V njegovih novelah nastopajo tudi belogardisti, skrivači, bivši nemški vojaki in dolenjski kmetje, ki panično beže iz domovine v zadnjih dneh vojne. Široka lestvica motivov in oseb potrjuje sodbo, da je mladi pisatelj samostojen in da se z lahkoto vživlja v soljudi. Do oseb je pravičen in zdi se, da ga posebno mikajo komplicirane, zavožene usode. Vse to je na začetku pisateljske poti razveseljivo znamenje.
Toda v vseh raznolikih motivih je v središču eno samo moralno vprašanje: človekovo srečanje s smrtjo. To pravzaprav niti ni več problem, ampak neizprosno, grozljivo  dejstvo.  Smrt je prisotna na vseh straneh Kavčičeve
* Vladimir Kavčič: Čez sotesko ne prideš. Zbirka Feniks. Slovenski knjižni zavod. (Knjige nismo prejeli v oceno. — Op. ured.)
29   NaSa   sodobnost
knjige, širi strah in grozo ter neusmiljeno pobira ljudi. Pred njeno koščeno roko je človek nemočen in ne najde nobenega opravičila. Smrt ni več posledica moralnega spopada in razvoja, z njo ni nihče več odrešen ali kaznovan, smrt je samo še neusmiljena gospodarica in en sam neizmerno krivičen absurd. Enako hladnokrvno pokosi etično čistega, na vse pripravljenega partizana in moralno iznakaženega belogardista. Tudi ni važno, kako umreš — ponosno ali strahopetno; kajti največkrat te smrt zadene v hrbet, ko se je sploh nisi nadejal. Kavčičev človek je uklenjen v sila ozek krog nemoči pred zahrbtno zmagovalko in grozljivega občutka o absurdnem fizičnem izginotju, njegovo delovanje pa je omejeno na poslednje trenutke in na sam zadnji akt.
Ta zožitev moralne probllematike bralca prizadene. Sprva ga celo odbije, ker se mu zazde številne smrti zgolj nespretne konstrukcije, s katerimi si je avtor pomagal iz začetniških težav. Toda trdovratna prisotnost koščene uni-čevalke in resnična groza pred njo, ki se širi v podtekstu od strani do strani, dasta misliti: avtor vendar ve, kaj je literatura in kaj sam hoče. Smrt in nečloveški strah pred njo sta v njegovih novelah elementarna in globoko doživeta. Od kod torej to strašno, v človeškem in umetniškem smislu nezrelo občutje, ki hromi in oživlja pričujoče novele?
Odgovor je v naslednjih stavkih:
»Strah se jim je zagrizel v podzavest.« (Temne noči.)
...trpljenje (mu je) vtisnilo podobo preganjene zveri; in zdaj nosi to podobo, še se bori z njo, še ni del njega samega — nepreživeta mladost, ki se je srečala z brezobzirnim življenjem.« (Soteska.
»Doživiš stvari, ki te spremljajo vse življenje. Živčevja ni mogoče zamenjati. Štirinajst let, temu pravijo puberteta in prevladuje mnenje, da je takrat človek občutljiv. Sem mar kriv, če z menoj živi še vse tisto in se ni mogoče otresti? Ali ni to breme, velika teža, ki ne bo nikoli dovolila, da bi bil enak drugim mladim ljudem?« (Zbogom, moj stari Walter.)
Odgovor je tudi celotna novela Zbogom, moj stari Walter, pretresljiv dokument o tragični mladosti.
Ta nepreživeta, groze in smrti prepolna mladost je pisateljeva intimna bolečina. Vojna ga je zatela skoraj še v otroških letih, videl in izkusil je njene grozote, njenega globljega smisla ni mogel doumeti. Vojna je za dolgo časa, morda za vselej zaznamovala in v nekem smislu pohabila njegovo življenje; kasnejša spoznanja in idejna rekonstrukcija dogajanja niso mogli izbrisati intuitivno doživljenih vojnih podob. To je globlja tragika pričujočih novel; najbrž tudi tragika velikega dela mlade generacije. Novele so zato predvsem dragocen in vsega spoštovanja vreden dokument o notranjem življenju in komplicirani problematiki doraščajočega rodu.
Kavčiča bi lahko to doživetje docela pahnilo od resničnosti, v ciničen upor zoper življenje. Mladi pisatdlj je vsekakor tudi toliko nadarjen, da bi lahko svoje grozljivo doživetje lepo opremil s psihološkimi in etičnimi dodatki. Toda vse to bi bilo bolj ali manj zlagano. Kavčičev človek je resničen, tudi moralno ni izgubljen vse dotlej, dokler je v njem tako žgoča bolečina in napor, da bi se je odrešil. To je pisateljeva moralna zmaga. Umetniško je najbolj uspel s tem, da ni presegel meja svojih spoznanj in zmožnosti.
450
Ta ugotovitev velja tudi za oblikovno in stilno plat pričujočih novel. Svoje intimne problematike Kavčič ni — kot bi morda pričakovali — izpovedal z lirično meditacijo, ampak z izrazito objektivno snovjo. Prva pot bi bila zaradi številnih kažipotov brez dvoma lažja, druga, izbrana, je bila bolj samostojna, dasi umetniško ni bila vedno uspešna. Kavčičeve kratke zgodbe so dovolj učinkovito zgrajene ter razodevajo epsko nadarjenost. Pisatelju daljših kompozicij ni dovoljena ozka problematika, z novelistično gradnjo v pravem pomenu besede se je Kavčič brez uspeha spoprijel samo v Begu. Dodati pa je treba, da sO' nekateri detajli te novele najboljši prizori v knjigi. Stil je preveč konservativen, toda vprašanje je, če bi lahko avtor z bolj komplicirano besedo, ki bi presegla njegovo artistično znanje, tako neposredno izpovedal tragiko svoje mladosti.
Novele so kvalitetno precej izenačene, najboljša je vsekakoT zadnja Zbogom, moj stari Walter.
Težak etični spopad, ki ga predvsem v podtekstu razodeva ta novela, vliva tudi upanje, da bo v Kavčičevi prozi slej ko prej življenje premagalo
'"^^*-                                                                                            Mitja  Mejak
451