Postani kralj tudi ti! (Za praznik so. Treh kraljev) Prišli so iz temnih daljav v bogastvu svile in zlata. S seboj so prinesli dišav in lepoto čistega srca. Pred Dete so darove položili. Vsi blaženi so zrli o božji obraz, hvalili so večno Dobroto na glas in se presrečni vrnili . . . . * Naš čas je brez svile in zlata, naš čas Dobrote božje ne pozna in bisere ljubezni z nogami tepta. Težka roka je padla o naše dni. Z obraza nam kri sovraštva polzi _ in osa naša volja je brez moči. Moderni človek se ima za kralja. V strasteh nečistega srca se valja; napuh je njegova kraljevska halja. Človek I kralj brez krone in žezla si ti, kralj brez prestola, brez plemenite krvi. Tvoja noga d strašno pogubo drvi. Še je čas! Dvanajsta ura bije. Vstani vsaj zdaj, ko božja ljubezen sije, ko iz jaslic ti Dete govori: j Kral j ljubezni sem večne. Rad bi li vrnil dneve srečne. O človek, postani zopet kralj tudi tih P. GVIDO: Skrivnost božične noči 'i \ 'j »Božič je pred, vratmi.« Te besede vtisnejo dnevom, ki prihajajo, po* seben znak in posebnega duha. Otroci si z blaženim veseljem pripovedujejo v šoli o bližajočih se praznikih in majhna deteta sanjajo v mirnih, tihih nočeh o božjem Detetu. A tudi nam odraslim se zopet odpre srce, postanemo kakor otroci in se z njimi vred veselimo, ko se spomnim0 Lorenzo Lotto: Obrezovanje Gospodovo resnice: »Božič stoji pred vratmi!« Vsako leto prihaja, a vendar je vsak0 leto nov in poln mladostnih čarov in svetlobe in veselja in sijaja. Kolik0 verskih misli in lepih spominov se prebudi v tisočerih človeških dušah, k° zapojejo božični zvonovi in zadone božične pesmi, kakor da bi prihajal® z drugega sveta. Božični dan je bil dan naše prve poezije, najčistejs® veselje našega detinstva; prva šola, ko smo v tihem spoštovanju gledab malega božjega Učenika v jaslih, kjer so ga v zvestem varstvu presvete Matere in rednika Jožefa molili ubogi pastirji in bogati kralji. Stoletja s0 se iztekla, odkar se je dovršil velik, nedoumljiv dogodek prve božične noči, toda še sveti luč, ki je zažarela na betlehemskih poljanah svetu i® človeštvu; viharji časa je niso mogli ugasniti. Božič bo ostal luč, ki razsvetljuje temo, do konca dni, pa naj se zgodovina narodov in ljudi še tako izpreminja. In če zakrivajo tu in tam temne sence njeno jasnost in njen blesk, ni betlehemska luč izgubila svoje svetlobe, ampak ljudje niso luči razumeli in doumeli ter ji niso sledili. Saj vlada na svetu pogostokrat tema in so dan izpremenili v noč, ker se ljudje in narodi tolikokrat odpo- Gherardo delle Notti: Pastirci molijo vedo duhu božjega Deteta v siromašnem hlevcu, ker pozabljajo na njegov nauk o ljubezni in miru, o ponižnosti in odpovedi ter pahnejo s prestola učlovečeno Ljubezen, da postavijo na njeno mesto trdo, okostenelo, mrzlo !n hladno samoljubje. Samo tako moremo razumeti silne izbruhe v krvi ln smrti, globoke prepade sovraštva in neusmiljenja, in zdi se, da ne Korejo tudi najtežje preizkušnje dati svetu spoznanja, kaj služi v mir. NAŠA ZMOTA. Luč, ki razsvetljuje temo, je naša ponižna vera v velikost božične skrivnosti. Če božična noč ni več vir našega veselja in studenec našega miru, smo krivi sami. Izgubili smo se v vseh mogočih zunanjostih, ne da bi globlje razmišljali jedro skrivnosti polnega praznika. Da je Beseda meso postala, da je Sin Božji postal človek, da bi bil naš brat, da je sprejel nase podobo hlapca, da bi nas odrešil in spravil z božanstvom, v teni obstoji vsa velikost in globokost božične noči — svete noči. Nikdar se ni velikost božjega usmiljenja in božje ljubezni do nas zablodenih človeških otrok bolj razodela kot v noči, ki je rodila Pričakovanega narodov in Upanje vseh stoletij, ko se je dopolnila nad nami v celem obsegu in v vsej obljubi beseda: Bog je svet tako ljubil, da je dal svo- jega e d i n o r o j e n e g a Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje (Jn, 3, 16). V božični noči se je sklonilo nebo k zemlji in moč je napolnila nemoč, in življenje je prišlo v smrt. Kako nedoumljiva resnica, da je Bog človek postal, eden izmed nas, človek kot mi! Treba je ponižnosti otroka, da se moremo vživeti s pravim duhom v globokost božične misli; oholi ljudje se v Betlehemu ne bodo nikdar čutili domače. Majhno Dete na siromašni slami jim je v pohujšanje in v kamen spotike. Te vrste svet je skušal brez Boga in brez Kristusa hoditi svojo pot, končal je s popolnim polomom. Cele gore razdejanja in razvalin se kopičijo tam, kjer je prej valovalo sveže, kipeče življenje. NAŠA ŽELJA. Če je tudi nam modernim ljudem potrebna sveta božična noč? čas, ki v njem živimo, je tako zapleten in temen, da danes še ne vemo, kje in kako se bo vse končalo. Mogoče je dandanes bolj kot kdaj prej potrebno, da sveti nad zamotanimi razmerami mila luč božične noči. Saj kličemo tudi mi po rešitelju in odrešeniku človeštva, kot je klical po njem ves stari svet; zakaj tudi sedanji svet potrebuje božične sreče. Dete v jaslih mora zopet postati »Luč v razsvetljenje narodov«. Narodi so in bodo ostali razdvojeni in vse iskanje miru je odveč, če narodov ne bo združil božji mir, ki se je v sveti noči na betlehemskih poljanah sklonil na zemljp in jo objel. Zakaj tudi dandanes bomo obvladali čas in življenje le tedaj, če nam bo Kristus zopet začetek in konec, če se bomo vrnili nazaj k tistim časom, ko so ljudje živeli preprosto in skromno ter se borili za Bogu vdano, čisto in pravično življenje. Zaradi tega se mora tudi naše geslo glasiti: »Kristus in njegov duh mora zopet prepojil1 družino in šolo, državo in občino!« To je kvas, ki bo obnovil vse. Greh je storil narode nesrečne, in ker živimo le še navidezno krščansko in ne v duhu in po volji betlehemskega Deteta, smo vedno bolj globoko padli in zato tiči ves svet v hudem. Postavimo si Betlehem zopel za temelj, ki iz njega vse prihaja: veselje in radost srca, vestnost in zvestoba v izvrševanju dolžnosti, usmiljenje in ljubeča skrb za uboge, skromnost in strogost do samega sebe, požrtvovalnost in odpoved. Pa bo skrivnost božične noči tudi za nas vir odrešenja in blaženosti. Zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano, da bi se mogli v njem zveličati ljudje in narodi, kakor Kristus; Kristus včeraj, danes in vekomaj! P- M. LEKEUX, O. F. M. - P. EVSTAH1J: Marjetica — vzorna tretjerednica (Nadaljevanje iz lanskega letnika.) VII. Učenikova zapoved Novo zapoved vam dam: Ljubite se med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, se tudi vi med seboj ljubite ... (Sv. evang. po Jan. 13, 34.) Marjetica je bila po naravi usmiljena. Zares, njena lastnost, da se 1° ljubeznivo vdajala koristim in potrebam drugih, njena pripravljenost. Pomagati v vsaki stiski in sili, je morebiti poteza, ki se na njej najbolj razodeva. Če bi se bila prepustila sebičnosti povprečnih meščanskih krogov, bi njena čednost gotovo ostala nerazvita. Kakor tako mnogo drugih bi bila Marjetica kmalu doznala, da je nevarno, ravnati se po sočutnem srcu. V svoji skrbi za svoje lastno zadovoljstvo in udobnost bi si bila rekla, da siromakov ni treba tako zelo Pomilovati, češ, da ne zaslužijo podpore, da so tako odurni in da skušajo zmerom zlorabiti dobrodelnost, češ, da se človek ne sme prepustiti, da bi Se drugi norčevali iz njega, in še druge izmed modrih razlogov bi bila našla, za katere se skriva naša brezsrčnost in lenoba. Toda ljubezen do Boga je v njej ohranjala in poživljala plamen s°outja. Ljubezen do Boga in ljubav do ljudi sta namreč le eno. »Če duša prične ljubiti,« je zapisala Marjetka, »se vzdiguje k Bogu. je človek napredoval v ljubezni, se duša obrne k bližnjemu, v katerem odkrije Boga, in posnema Jezusa v njegovi ljubezni do duš.« Navdušena od želje, da bi se vsa izročila Zveličanju, Mu je služila v njegovih trpečih udih’ in ta misel ji je storila ubožce neskončno mile in drage. Ni se bala, da bi jo pogled na bedo preveč ganil, saj je bila vnaprej Pripravljena na vse žrtve, katere bi ji naložilo sočutje. Pri misli na svo-Jega Zveličarja se je docela prepustila nagibom svoje usmiljenosti. Bila je v resnici vzvišena v svoji ljubezni do“bližnjega. Da bi polagala ubožcem, je povsem in popolnoma pozabila sama nase; reči mo-remo, da je ljubila uboge kakor sama sebe, da, še bolj kakor sama sebe. Trpela je z njimi, jokala z njimi vred, in ni imela miru, dokler niso bili Potolaženi. Ni mogla »gledati, da bi kdo trpel« — kako pogosto je ponovila t° besedo! — in za vsako bolečino je skušala najti pomoč. Nekega večera je daleč zunaj v Ansu našla v neki koči bolnico. Rekli ji, da je prepozno iti v lekarno, in vreme je bilo zelo neugodno. Toda bolnica je trpela hude bolečine. Tedaj je Marjetica pohitela v mesto, kupila zdravilo ter ji ga prinesla pozno ponoči. Pripovedovali so mi o Mnogih podobnih dogodkih. Zamislila se je v položaj ubogih. Nekdo ji je nekega dne poročal ves vznevoljen, da Macurjevi jedo meso in sir pri zajtrku. »Oh,« se je smejala 1 1 Vsi verniki sv. Cerkve so udje skrivnostnega telesa Kristuso-' K a. Prin\ list sv. Pavja ap. Etežanom. — Prip. prev. Marjetica, »če bi bili mi na njih mestu, bi si tudi prizadevali, priskrbeti si meso in sir ...« Kakor njena ljubezen, tako je bila tudi njena dobrota, in darežljivost brez meja. Ni bilo bede, ki v njej ne bi skušala pomagati, ni bilo brid-kosti, katere ne bi skušala polajšati. Marjetka sama je delila več miloščine kakor mnogo Vincencijevih društev skupaj. Nikakor pa ni delila svojih dobrot brez razsodnosti, temveč s preudarkom in z izkušenim vpogledom v dejanski položaj; toda če je dala, je storila obilno in ne da bi preveč poslušala ugovore modrosti: srce je bilo močnejše kakor razum. Miloščine ni merila po svojih sredstvih, ampak po potrebah ubožcev in delila je tako dolgo, dokler ni bila beda odpravljena. Zato je že v prvih dneh vsakega meseca porabila svojo plačo za dobra dela. Nato je pa prosjačila pri bogatih ljudeh ter jim polagala na srce, naj kot kristjani žive in dajejo; tako je svojemu prvemu delu usmiljenja še drugo pridružila. Na ta način Je prejela znatne vsote. P. N. ji je nekoč priznal, da je brez sredstev za ustanovo, Flamcem namenjeno. §e isti dan mu je Marjetica prinesla tisoč frankov. Za denarjem so prišle ria vrsto njene lepotine, njene obleke in njeno perilo. Vse je razdala; Marjetka sama je pa nosila reči, ki so jih bile njene sestre slekle in odložile. Tudi to še ni zadostovalo in pričela je jemati na posodo. O božičnih praznikih leta 1915. je vprašala »male pevke«, kaj si žele za darilo. Vse so hotele oblačila, čevlje itd. Vse to skupaj je zneslo veliko vsoto. Ne (la bi trenila z očesom je Marjetica sklenila, da hoče vse kupiti na upanje-Toda pater je posegel vmes ter ji zagrozil, da jo bodo odpustili iz službe, če ne odneha od svoje namere. Zato je kupila nekaj drugega, a tudi to na obroke. Nekaj dni pozneje je prejela visok račun za naročene obleke mašnih strežnikov. Ni imela niti vinarja več. Tedaj je rekla Ivani: »Moli, Ivanka, skrbeti moram, da dobim denar.« Prejela je nekaj sto frankov na posodo- Zavoljo njene neomejene darežljivosti. so rastli njeni dolgovi od meseca do meseca, upniki so ji bili neprestano za petami. Na vsa vrata je trkala, da bi dobila denarja. Pri enem si je izposodila, da bi drugemu plačala in zmeraj je morala misliti na nove izhode iz zagate. Ko je umrla, je zapustila dolgove v znesku več tisoč frankov. Kramarske duše, ki se jim zdi njih največje zasluženje to, da imajo v redu blagajniško knjigo, bodo nad tem nemalo ogorčeni in njih ogorčenje se bo še stopnjevalo, če zaslišijo tole: Če je bila Marjetica pri tem posebno v zadregi, tedaj je — jemala! Njene lastne omare so bile kmalu prazne, zdaj so prišle omare njenih staršev na vrsto in kakor poprej njene reči, tako so romale sedaj očetovf in materine stvari v mestni del, kjer so stanovali siromaki. Perilo, čevlju predmeti za opremo, kuhinjsko orodje, vse je izginilo, kakor v hiši, ki v njej straši. »Eh,« je rekel včasih pater N. naši materi, »pri Iksovih sem videl to in ono, kar je bilo včeraj še tukaj pri vas.« »To se mi ne zdi čudno,« je odgovorila mati. Marsikaterikrat so prišli ubogi otroci in vprašali, če je »gespudična' Marjetka doma. »Ne, je ni doma. Kaj pa hočete?« »Prišli smo po zavitek.« Nato so domači v Marjetičini sobi naleteli na zavoj, napolnjen z oblačili, z živežem in še z drugimi rečmi, kar vse je bila pripravila za otroke- Nekega dne je zapazil oče, da so bili izginili njegovi najboljši čevlji. Marjetka je priznala, da jih je podarila nekemu siromašnemu premogo-kopu za ženitnino. »Ti imaš še druge čevlje, preljubi očka,« se mu je dobrikala, »on je pa imel le cokle; ubogi fant je vendar potreboval čevljev za ženitev.« Ko je videla, da »preljubi očka« o tem ni nič kaj prepričan, je obljubila: »Kupim ti nove čevlje, očka, le takrat ravno nisem imela nič de-narja... In v nebesih ti bo ljubi Bog dal za to sto parov čevljev!« Drugikrat ni našla mati nobenih nogavic več v svoji omari. »Marjetica,« ega, ki ga je poprosil miloščine iz ljubezni do Boga. Z globokim sočutjem mu pravi brat Ginepro: »Nimam ničesar, kar bi ti mogel dati, razen halje, a še to, kakor tudi r'ele obleke, mi je moj prednik prepovedal komurkoli dati. Pa če mi jo ti slečeš, jaz Še bolj pomisleka vredno je bilo ravnanje blaženega brata Junipera. Ko mu je neki bolan sobrat priznal, da si zelo želi svinjske krače, je šel tja ter je prvemu ščetinarju, ki ga je ulovil na paši, odrezal nogo. Raz' jarjenemu posestniku je pa dal tako živ nauk, da je le-ta celega prašiča podaril samostanu.8 se ne bom branil.« Ni rekel glušcu: brž mu potegne ubožec haljo čez glavo in gre z ni0' pustivši brata Ginepra skoro nagega. Ko se vrne v samostan, ga vprašajo, kje ima haljo. Pa odgovori: »Neki dober človek mi jo je slekel in šel z njo.« 9 Ker pa je v njem čednost usmiljenja vedno rastla, mu ni bilo zadosti, da je dal haljo: razdajal je ubogim knjige, cerkvena oblačila in plašče, sploh vse, kar mu je' roke prišlo. In zato niso bratje nič puščali zunaj, zakaj brat Ginepro je vse razdal i* ljubezni do Boga in v njegovo slavo.« (Gl. »Rožice sv. Fr.« v prevodu dr. Al. Resa: str. 146 sl.) — To je nekoliko drugače kakor ima pisatelj o sv. Frančišku na podlag1 knjige imenovanega franc, učenjaka, katera pa slovenskemu prev. ni na razpok' ganje; v tistih pa, ki so pri rokah, dozdaj ni mogel najti omenjenega dogodka iz življenja serafinskega očaka. — Prip. prev. 3 Prim.: »Fioreti«. La vita di Frate Ginepro. — P. Benvenuto Bughetti OFM-Firenze. 1925. — Cap. I., pag. 253. = Alojzij Res, »Rožice sv. Frančiška«, str. 141 sl-: »Kako je brat Ginepro odrezal prašiču nogo, le da jo je dal ne' k e m u bolnik u.« Eden izmed najizbranejših učencev in prvih tovarišev sv. Frančiška je bil brat Ginepro, mož globoke ponižnosti, velike gorečnosti in ljubezni. O njem je nekoč v p°' govoru s svojimi svetimi tovariši rekel sv. Frančišek: »Ta bi bil dober manjši brat ki bi sebe in svet tako premagal kot brat Ginepro.« Vnet od božje ljubezni obišče nekega dne pri Sv. Mariji Angelski bolnega brat8 in ga z velikim sočutjem vpraša: »Ali ti morem s čim pomagati?« Bolnik odgovori' »V veliko tolažbo bi mi bilo, ko bi poskrbel, da dobim kračico.« Brž odvrne brat Gi-nepro: »Le meni prepusti, jo takoj dobim!« Gre in vzame nož — mislim, da je bu kuhinjski — in hiti v duhovni gorečnosti v gozd, kjer se je paslo nekaj prašičev. Vrze se na enega, mu odreže nogo in beži, pustivši prašiča z odrezano nogo. Doma nog0 umije in očisti ter skuha in jo kar moči skrbno ter dobro pripravljeno nese z velik0 ljubeznijo bolniku. Ta jo pa poje z veliko slastjo v neomajno tolažbo in veselje brata Ginepra, ki je, da bi bolnika razveselil, z velikim zadovoljstvom pripovedoval, kak° je prašiča napadel. Medtem pa je mož, ki je svinje pasel ie videl, kako je brat nogo odrezal, z ve' liko nejevoljo povedal svojemu gospodu vse po vrsti, kako se je bilo zgodilo. In ko ja izve, kaj in kako, gre k bratom v samostan ter jih ozmerja s hinavci, tatovi, goljuf lumpi in ničvredneži: »Zakaj ste odrezali nogo mojemu prašiču?« Ko takole razgraja, pride sv. Frančišek z vsemi brati in jih z veliko pohlevnosti0 opravičuje; in ker ni o tem nič vedel, mu obljubi poravnati vso škodo, le da se P0-tolaži. A vse to ni moglo pomiriti moža in z veliko jezo, psovanjem in žuganjem je k°r naprej zatrjeval, da so zlobno odrezali njegovemu prašiču nogo; in odšel je ves razjarjen, ne da bi ga opravičila in obljube potolažile. Vsi bratje so bili osupnjeni, le sv. Frančišek je poln previdnosti pomislil in 81 rekel v svojem srcu: »Kaj, ko bi to bil storil brat Ginepro v svoji nepremišljeni goreCi nosti?« Na skrivaj pokliče k sebi brata Ginepra in ga vpraša, rekoč: »Si mar ti odreza. prašiču nogo v hosti?« Na kar brat Ginepro odgovori ne kot človek, ki bi si bil k8! krivega v svesti, marveč kot mož, ki se mu zdi, da je storil veliko dobroto, in Pra'!1 ves vesel takole: »Moj sladki oče, res je, da sem odrezal prašiču nogo, a poslušaj s prl" zanesljivostjo vzrok, oče moj, če se ti prav zdi. Šel sem iz ljubezni obiskat bolneg8 brata...« in pove mu natanko, kaj se je zgodilo in doda: »Resnično ti povem — * se pomisli na tolažbo, ki jo je naš brat prejel in na okrepčilo, ki mu ga je kr#08 dala — da sem trdno prepričan, da bi Bog za dobro vzel, tudi če bi bil sto prašiče'11 noge porezal, kakor sem jo enemu.« Nato mu sv. Frančišek pravice željan reže z velik0 grenkobo: »O brat Ginepro, zakaj si tolikšno pohujšanje dal? Ne brez vzroka se ta m° pritožuje in je tako jezen na nas!... Ukazujem ti tedaj iz svete pokorščine: teci z« njim, dokler ga ne dohitiš, vrzi se pred njim na tla in se obtoži svoje krivde...« Brat Ginepro se je tem besedam močno začudil in postal ves osupel. Čudil je, ker bi se ob takem delu usmiljenja ne bilo treba vznemirjati, zakaj menil je, niso časne reči nič vredne, razen v kolikor jih usmiljeno delimo z bližnjim. In od' govori: »Ne boj se, oče moj, takoj jra poplačam in zadovoljim. *. zakaj r.aj se razkrajam, ko pa je bil prašič, ki sem mu nogo odreži,!, bolj božji I: o nje-gaz in k?" z njim storil toliko dobrega?« ^ Tudi sv. Paskal Bajlonski je bil znan kot tat, in niso ga mogle poboljšati niti prošnje niti grožnje. Predstojniki so bili tako neprevidni, da So ga nastavili za vratarja. On, ki je bil sicer tako vesten, je kradel vse, kar mu je prišlo pod foke, če je šlo za siromake. Vv Nekega dne je prišel k bratu, ki je imel službo, da je nabiral milo-fčino, in dejal: »Bodi tako dober in pojdi v mesto prosit kruha za naše brate, zakaj nič ga ni na razpolaganje za kosilo.« Brat miloščinar pa, kateri je bil dan poprej prinesel bogato zalogo, Se je začudil: »Gotovo si že spet vse razdal, daj, pokaži!« Vzame s seboj Paskala, išče povsod in najde naposled polno ko-®aro, ki jo je bil oni postavil na stran za siromake. Razsrjen vzame ko-Saro in povede svetnika k očetu gvardijanu. »Le poglej,« vzklikne ves iz sebe, »kaj je Paskal spet naredil. Kar m i s težavo naberačimo, razdaja ?nna debelo. Ali je to prav?! On igra vlogo darežljivega na naše stroške, to kaj bodo rekli dobrotniki k tej zapravljivosti?!...« Oče gvardijan je mirno in napol smehljaje se dopustil, da se je nad njim zlila ploha besedovanja. Paskal je pa stal pred njim kakor dočinec, ki so ga zasačili pri hudem dejanju in prijeli, in ni izrekel besedice. Ko tožitelj obmolkne, ga pater gvardijan opominja, naj se pomiri, ‘er pripomni z lahno ironijo4: »Kaj morem jaz za to, da je brat Paskal svetnik?! S takimi ljudmi ctovek ne more storiti, kar bi hotel!«6 . v In spravi se v tek in doide moža; ta pa je bil razdražen... in niti mrve potrpežljivosti ni ostalo v njem... Brat Ginepro se za vse te tako neotesane besede ne j*eni, ampak se jim le čudi, ko da ima nad razžaljenji svoje veselje... Ponovi mu °rej vso zgodbo, se mu vrže okoli vratu in ga poljubi, zatrjujoč, da je storil to le iz Usmiljenja. Obenem ga moleduje in prosi še kar je od prašiča ostalo s tolikšno ljubeznijo, preprostostjo in pohlevnostjo, da je mož vase šel in se s solzami vrgel na tla; “Poznal je krivico, ki jo je z dejanjem in besedo storil bratom. Tedaj gre, vzame pra-1Cai ga zakolje in speče. In z globoko vdanostjo in silnim jokom ga nese iz kesanja U3*! storjeno krivico k Sv. Mariji Angelski in ga ponudi svetim bratom v jed. Ko je sv. Frančišek videl v vseh nezgodah preproščino in potrpežljivost brata mnepra, je rekel tovarišem in drugim, ki so mu stali okoli: »Ko bi le Bog hotel, ralje moji, da bi takega brinja imel velik gozd!« (Al. Res, »Rožice sv. Fr.« — Življenje brata Ginepra. I. pogl., str. 141—143.) » ‘Ironij a iz grškega eironeia — tenkočuten podsmeh, duhovita, lepo izra-ena poroga ali zbadljivka. 5 P. Ign. Beaufays, Sv. Paskal Baylon str. 101. .— Prip. pis. Ne da bi svetniki sicer zanikali zasebno lastnino, čutijp vendar in tudi vidijo višji luči spoznavanja, da so časne dobrine in imetje vseeno v prvi vrsti in v naj- t Prav bolj upravitelji časnega premoženja kakor pa resnični neodvisni last-llfb Ker svetniki natanko izpolnjujejo voljo božjo, tudi Bog večkrat na izreden !*a3in izpolni njih voljo ter jim v posameznih primerih prepusti svojo ast. — Prip. prev. (Dalje prihodnjič.) GIOV ANNI PAPINI — F. T.: Prvi štirje Med ribici v Kafarnaumu je Jezus dobil svoje prve učence. Bil je malone sleherni dan na obrežju jezera; zdaj so čolni odrinili na globoko — drugič jih je videl na povratku z jadrom, nabreklim od sape, in s čolnov so stopali bosonogi možje, brodeč po vodi prav do kolen, po dva med sabo košaro, natovorjeno s srebrom ujetih rib, vse skupaj, užitne in neporabne, in končno še velike stare mreže, vse premočene. Včasih so se peljali venkaj, ko se je nočilo in je sijal mesec ter so se vračali zgodaj zjutraj, ko je že zašel mesec in še ni vzšlo sonce. Jezus jih je često pričakoval na obali in bil prvi, da jih pozdravi. Toda vselej se lov ni obnesel: če so se vračali praznih rok, trudni in nevoljni) jih je pozdravil Jezus z besedami, ki so dobro dele, in razočarani so ga rade volje poslušali, dasi neprespani. Neko jutro sta se v Kafarnaum vrnila dva čolna, ko je Jezus na bregu govoril ljudem, ki so se bili zbrali okoli njega. Ribiči so izstopil’ in začeli urejati mreže. Tedaj je Jezus stopil v enega izmed čolnov in prosil, naj odrinejo malo od kraja, da se reši gneče. In stoje pri krmil” je učil one, ki so ostali na bregu. Ko je nehal govoriti, je dejal Simonu: 5 Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« Tedaj je odgovoril Simon, sin Jonov, ki je ladja bila njegova: Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mrežo.« Toliko da sta bila Simon in njegov brat Andrej malo proč od brega, sta vrgla v vodo veliko mrežo. In ko sta jo potegnila zopet ven, je bil” tako polna rib, da so komaj držali vozli. Tedaj sta brata poklicala tovariše v drugem čolnu, naj jima pridejo pomagat, in so še enkrat vrglj mreže ter jih zopet potegnili ven do vrha polne. Simon, buren po svoj’ naravi, se je vrgel gostu k nogam in zaklical: Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek in nisem vreden, da je svetnik z menoj v čolnu.« Toda Jezus je smehljaje rekel: Hodi za menoj, verjemi v mojo besedo in napravil te bom za ribiča ljudi.« Stopili so na breg, potegnili čolne h kraju, pustili mreže in oba brata sta šla za njim. Nekaj dni pozneje je Jezus videl druga dva brata, Jakoba in Janeza, sinova Zebedejeva, ki sta bila poprej tovariša Simonu in Andreju, in poklical tudi nju, ko sta se ravno lotila popravljati raztrgane mreže. In tudi onadva sta se poslovila od svojega očeta, ki je bil z mladeničema v čolnu, pustila na pol raztrgane mreže ter šla za njim- Zdaj Jezus ni bil več sam. Štirji možje, dvakrat po dvoje bratov, ki so si v isti veri še bolj postali bratje, so bili pripravljeni iti z njim? naj bi šel kamorkoli, oznanjati njegove besede in ga slušati kakor očeta in še bolj, kakor če bi jim zares bil oče. Štirje revni ribiči, štirje preprosti ljudje z jezera, ljudje, ki niso umeli brati in so še govoriti komaj znali, štirje skromni možje, ki bi jih nihče ne bil ločil od drugih, in Jezus jih je poklical, da z njim ustanove kraljestvo, ki naj posede vso zem}j°’ Z njim so zamenjali dobre čolne, ki so jih bili že tolikokrat spustili v vodo in tolikokrat privezali v pristanišču ter stare mreže in vrše, ki Je šlo vanje že na tisoče rib, pa očeta in druge domače ter hišo; vse so zapustili, da gredo za tem človekom, ki ni obljubil ne denarja in ne zendj1' in je govoril samo o ljubezni, uboštvu in popolnosti. Tudi če bi njih duh trajno ostal preveč plitek in okoren v primeri 2 učenikovim in bi včasih dvomili ter omahovali in bi ne razumeli njegovih resnic in prispodob in bi ga nazadnje zapustili, vse bi jim bilo odpuščeno zavoljo iskrene in zanesljive pripravljenosti, s katero so šli za njim od prvega klica. Kdo izmed nas, kar nas je danes živih, bi bil zmožen posnemati te štiri skromne može iz Kafarnauma? Če bi prišel kak prerok in bi dejal trgovcu: pusti prodajalno mizo in blagajno; in profesorju: stopi s katedra in vrzi knjige proč; in ministru: pusti svoje papirje in laži, mreže za ljudi; in delavcu: odloži orodje, dam ti drugo delo; in kmetu: Rafael Sanzio: Pojdi proč od mene, ker sem grešen človek... Prenehaj sredi brazde in pusti lemež med rušami, obljubljam ti božjo žetev; in strojniku: ustavi stroj in pojdi z menoj, zakaj duh je več od kovine; in bogatinu: razdaj vse svoje imetje, ker z menoj pridobiš nezmerno bogastvo — če bi tako govoril kak prerok nam, ljudem tega stoletja, koliko bi jih tako preprosto in neprisiljeno šlo za njim kakor °ni stari ribiči? Toda Jezus se ni obrnil do trgovcev, ki so kupčevali po trgih in v prodajalnah, niti ne do pravnih veščakov, ki se oprijemljejo Najmanjših določil postave in znajo na pamet povedati iz knjig po cele vrstice, tudi ne do kmetov, ki so preveč navezani na polje in živino, še veliko manj do sitih, prenapolnjenih in zadovoljnih, ki se ne brigajo za drugo kraljestvo, ker je njih kraljestvo že zdavnaj prišlo. Jezus ne izbere po naključju svojih prvih tovarišev med ribiči, f^ibič, ki velik del svojih dni preživi na gladki, prazni površini vode, Je mož, ki zna čakati. Je potrpežljiv mož, ki se mu ne mudi; ki vrže svojo mrežo in zaupa v Boga. Voda ima svoje muhe, jezero svoje divje ure; dnevi niso nikoli enaki. Ko odrine, ne ve, ali se bo vrnil s Polnim čolnom ali tudi brez najmanjše ribice, ki bi jo mogel dati na °genj sebi za obed. Zaupa se rokam Gospoda, ki pošilja obilje in po- manjkanje; ob slabih dneh se tolaži z mislijo na dobre dni, ki so bili in ki še pridejo. Ne želi obogateti čez noč, vesel je, če more donos svojega ribjega lova zamenjati za malo kruha in vina. Cist je na duši in telesu; roke umije v vodi in svojegu duha v samoti. Iz teh ribičev, ki bi bili sicer, ne da bi kdo razen sosedov vedel zanje, umrli v nepozabnem Katarnaumu, je Jezus napravil svetnike, ki se jih še danes spominjajo in k njim molijo. Vsak resnično velik je stvaritelj velikih; iz zaspanega ljudstva prikliče buditelje, iz pomehkuženega ljudstva vojščake in iz nevednega učitelje. V vseh časih so zaplapolali ognji, če je le bil kdo, ki jih je prižgal. Če nastopi kakšen David, takoj najde svoje izbrane vojščake, Agamemnon svoje junake, Artus svoje viteze, Karel Veliki svoje paladine, Napoleon svoje maršale. In Jezus je med prebivalci Galileje dobil svoje apostole. P. ROMAN: Na svetovni razstavi katoliškega tiska v Rimu Sredi novembra preteklega leta se je kar naenkrat naključilo, da grem v Rim, opravim neke redovne posle, zaeno pa seveda ne zamudim prilike ogledati si svetovno razstavo katoliškega tiska v Vatikanski palači. 12. maja 1936 je bila razstava otvorjena. Udeleženih je bilo pri tej razstavi 47 držav Evrope in Amerike, 53 mest iz Azije, Afrike, Indije in Oceanije. Da imate približno pregled, kako je ta razstava ogromna, moram povedati, da obsega razstavni prostor 69 prostornih dvoran, poleg tega prekrasno urejeno predvežje, kjer se nahaja vodomet, ki neprestano brizga vodo in sicer iz prav posebnega vodometa; sredi vode se namreč nahaja galera ali srednjeveška ladja iz brona, po načrtu slovečega arhitekta Maderna iz leta 1614. Iz vseh glavnih jamborov iz vrvi in seveda bronastih jader curlja voda v stotinah curkov. Na steni pa je napis v glavnih kulturnih jezikih, ki se glasi: »Brati časopis se pravi misliti z vsem človeštvom in s srci vseh ljudi čutiti-« Sredi predvežja se dviga stopnišče in sicer je vsaka stopnica iz drugačnega marmorja. Črni afriški, starinski rdeči marmor, prekrasen oniks, rdeč porfir, snežnobeli kararski itd. Po teh stopnicah se pride v mogočen atrij ali pravo vežo, kjer nas preseneti takoj mogočna slika sv. Frančiška Šaleškega, izdelana iz stekla. Sv. Frančišek Šaleški je namreč patron katoliškega tiska, obenem pa je prav on povdaril, da je t\sk mogočno orožje resnice. Prav te besede ima v latinskem jeziku napisane na ovoju vsaka izkaznica, ki jo dobi sleherni tujec že v svoji domovini, če gre na to razstavo. Na ovoju je namreč napisano pod križem: ARMA VERITATIS — OROŽJE RESNICE. V tem oddelku je nameščena tudi prva tiskarna z gibljivimi črkami, ki jih je iznašel Gutenberg. Takoj za tem se nahaja posebna srednjeveška izba, ki prikazuje tiskarno in tiskarski obrat okoli leta 1500. Nato se vrste dvorane s splošnim pregledom katoliškega tiska po svetu in nato se vrste posamezne narodnosti kakor je pač velik, ne številčno, temveč po svojem tisku. Med dvoranami se odlikujejo po svojem izbranem okusu zlasti država Luksem; burška, zatem Nizozemska in Avstrija. Mi Slovenci imamo zaeno s Hrvati dvorano 29. V katalogu je značilno, da je naša dvorana označena s prvotnim imenom: »SHS«. Dvorana sama je dovolj velika, takoj nad vhodom ima državni grb in nato napis v petih jezikih: »Jugoslavija«. Desno steno zavzema pregled hrvatskega katoliškega časopisja, levo steno slovensko katoliško časopisje. Ozadje je pokrito z velikim zemljevidom in glavnimi mesti katoliškega tiska. Pri tej priliki bi omenil, da bi se dalo tudi z našimi skromnimi sredstvi, ki so nam bila na razpolago, napraviti razstavo našega tiska veliko bolj učinkovito in našega slovenskega imena dostojno. Ne da bi hotel očitati, se mora to vendarle povdariti, da naposled dober okus in izbrana oblika ne staneta nič več denarja ali pa še manj, kot pa nekaj za silo narejenega. Ta utis sem imel, ko sem primerjal našo raz- Svetovna razstava katoliškega tiska: Marija Zaščitnica misijonov stavno dvorano z drugimi narodnostmi, ki so bile manjše. Pogrešam tudi toed častnim in aktivnim komitejem imena kakega arhitekta, ki jih imamo vendarle dovolj Sicer je v katalogu napisano, da je uredil dvorano slikar Vladimir Kirin. Toda žal, ali ni imel denarja ali pa mu je manjkalo volje. V zgodovinskem pogledu pogrešam tudi imena tednika »Domoljuba«, in ce hočemo biti pravični, tudi imena prvega slovenskega nabožnega lista, Namreč našega »Cvetja«. V vsej Jugoslaviji izhaja okoli 1000 časopisov, teh je 130 katoliških. 39% prebivalstva Jugoslavije je katoličanov, z °zirom na tisk imamo katoličani le 13% v rokah. In to ni prav nič razveseljivo dejstvo. Zelo veličastna je tako imenovana ,častna dvorana1, kjer se nahaja v ozadju osem mogočnih stebrov. V sredi je papeški prestol, odkoder je imel Sveti Oče otvoritveni nagovor. Nad stebri blesti napis: »Nezmotljivemu učitelju resnice«. Tu moram priznati, da so Italijani v resnici mojstri, kar se tiče hitre in lepe gradnje. Pri nas stanejo samo seje različnih odborov več in nazadnje cela stvar ostane pri načrtu. Tu bi se imeli naši oblastniki veliko učiti. Omembe vredne so dvorane Katoliške akcije, kjer so zbrane vse pomembnejše revije, ki se bavijo z vprašanjem katoliške akcije. In sicer je ena dvorana s splošnim pregledom, št. 51, dvorana KATOLIŠKE MLADINE, zbrane pod zastavo Katoliške akcije je posebno izbrano urejena, in sicer ima takoj pri vhodu kip sv. Jurija, delo slovečega kiparja Donatella. Velika stena v ozadju j6 posvečena katoliški delavski mladini- W«E«fc J. H Svetovna razstava katoliškega tiska: Dvorana Jugoslavije Krasen mlad fant z zavihanimi rokavi dviga kladivo kot kovač novega časa. Ozadje te slike tvorijo naslovni listi vseh mogočih katoliških delavskih listov z vsega sveta. Tudi ženske imajo posebno dvorano, ki jo je uredila ženska arhitektinja, gospodična Mulders. Glavni sedež ženske zveze za katoliško akcijo je v Utrechtu v Holandiji. Vsa mogoča vprašanja jih zanimajo: vera, morala, zdravstvo, družinsko življenje, vzgoja, življenje meščanske družine, zavetišča otrok itd. Krasen kip brezmadežne Gospe krasi to zelo značilno urejeno dvorano. Za sklep opisa tega oddelka moram pripomniti, da so naše slovanske države tako Poljska, Češkoslovaška, Bolgarija v splošnem kar dobro urejene. Po izbranem okusu se odlikuje zlasti Poljska. S tem prehajam k p°' sebnemu oddelku, ki je določen za posamezne velike in manjše redove in kongregacije, po številu 34. Nas zanima predvsem dvorana, ki je p°' svečena našemu frančiškanskemu redu. Frančiškanom je dodeljena ena večjih dvoran, ki se takole vrste: prvo imajo benediktini, drugo dominikani, tretjo frančiškani, četrto kapucini, peto jezuiti, šesto salezijanci. Frančiškanski red ima nekaj nad 350 časopisov v rokah in sicer od nabožnih listov, ki se pečajo s široko ljudsko vzgojo, preko socialnih in misijonskih mesečnikov, noter do najvišje znanosti in mistična življenja. Dvorana frančiškanov obsega 10 velikih knjig z nad 400 revijami in okoli 200 posameznih številk. Na polici ob srednji steni sem Cdel tudi ležati lepo vezano »C v e t j e« iz leta 1935, ki se mu je videlo, da ga je marsikateri tujec imel v rokah in ga gledal. Na eni strani na steni je bila videti naslovna stran v sinjemodro platno vezana »Lučka } n e b a« in na drugi strani v slonokoščeno platno vezan letnik »Vera * n Življenje«. Videti pa je prav nazorno, koliko en sam red stori za kulturo, za moralo, za vzgojo ljudstva, med katerim deluje. Koliko čiste ljubezni in koliko dela je nagromadenega v teh sto in sto zvezkih, v teh Svetovna razstava katoliškega tiska: Dvorana frančiškanskega reda C o in sto tisoč tiskanih straneh. Zelo čedno urejena dvorano imajo tudi kapucini, jezuiti in salezijanci. Posebej oddelek imajo na tej razstavi Misijonske dežele. Ena dvorana je posvečena Oceaniji, ena Afriki, ena Aziji in posamezne ostale dvorane onim misijonskim deželam, kjer je hsk v domačem jeziku že močno razširjen. Tako v Indiji, na Kitajskem M Japonskem. V posebni levi (niši) stoji prekrasen kip Matere božje kraljice misijonov. Zanimive so v teh dvoranah posamezne številke misijonskih listov, ki že izhajajo v domačem jeziku. Tako ima Afrika dvorano O1 ato v afriškem slogu okrašeno. V sredini dvorane pa se v obliki čolna, kakor ga rabijo zamorci, razprostira miza in tam sem tudi videl velik časopis, tiskan na prav drobno tkane — slamnice. Kaj takega do tedaj nisem imel v rokah. Zelo posebna in zanimiva je tudi dvorana Nove Zelandije in Filipinskih otokov. Vse je strogo držano v ondotnem domačem slogu in barvah. Za sklep naj omenim še posebno dvorano, kjer 5° se dnevno predvajali filmi o katoliškem tisku in delu za katoliško Casopisje. Tu mi prihaja na misel tudi naš odnos do časopisja, in povdariti je treba, da smo prav pri nas še zelo površni in da se premalo zavedamo odgovornosti v tem pogledu. Vsaka katoliška hiša bi morala imeti najmanj en katoliški dnevnik in eden do dva katoliška mesečnika. »Domoljub« in »Slovenski gospodar«, ki sta zelo razširjena po deželi, vršita brez dvoma veliko delo. Toda koliko se izda pri nas za tobak, ki ni potreben — za časopis pa ni. Koliko se izda med ženskim spolom za nepotrebne in včasih skoraj smešne stvarce, ki veliko stanejo, niso pa prav nič prikladne za gospodarsko delo — za časopis pa ni. Omenjam tudi tukaj še prav po-sebno naše tretjeredniške družine, naše skupščine, v katerih je tu in tam naravnost očividna zanikrnost glede tretjeredniškega glasila »Cvetja«. P° točnih zapiskih, ki jih imamo vse v rokah, bi moralo biti najmanj 18.000 naročnikov »Cvetja«, tiska se ga pa komaj 10.000. Tukaj velja le geslo: neustrašeno na delo! Trkati, prositi, svariti, opominjati. Ena sama številka »Cvetja« prinese v tretjeredniško hišo in krščansko družino novo veselje, novo zanimanje, gorečnost za božjo stvar in odločnost za katoliška načela v javnem in zasebnem življenju. Razgled po svetu prinaša mesec za mesecem sporočila o razgibanem življenju drugod, o gorečnosti posameznikov, o velikih žrtvah, ki jih drugi doprinašajo. Nikar ne govorimo samo o krizi, pojdimo tudi vase in pretehtajmo svoj ljubi jaz, pa bomo videli, da se da še veliko storiti. Vsak naj pomni, da je tisk velesila, da je ali blagoslov ali kletev, da je tukaj v vsej ostrini veljavna Jezusova beseda: »Kdor ni za mene, je proti meni, kdor ne zbira, ta raztresa.« P. JUSTINIM W1DLGCHER - B. P.: Božje oko V pozabljenem Camaldoli, ob tajinstvenem gozdnem šelestu in živahnem žuborenju potočkov, je molil Romuald nekega dne prastare psalmi Premišljevaje je okušal svete verze v slavospevih Davida pastirja, ki po* veličujejo nebeškega Očeta gori nad zvezdami in opevajo božjo dobrotljivost. Nenadoma sredi prisrčne zahvale — je začel starček jokati. Zadel je ob psalm: »Spoznanja ti hočem dati in naučiti te hočem poti, ki jo moraš hoditi. In moje oko bo počivalo na tebi. (Psalm 31, 8.) Vsa veličina psalma ga je zajela. Starček je v duhu gledal božje oko nebeškega Očeta, ki je skrbno čuvalo vsa pota njegovih mladostnih let-Spomnil se je tudi ure, v kateri je zaslišal glas milosti, spoznal svojo zmoto in se vrnil k Očetu. Njegova duša se je zdaj v iskreni hvaležnosti dvigaj k Bogu in zadrhtela je v velikem veselju, da ni preslišala tistega glasu, ki je vabil k iskanju večnostnih vrednot in izpremenil njegovo življenj®-Starčkove trudne oči so se zasolzile — o, kaj bi bilo, če ne bi bil takrat spoznal dobrote, s katero je nad njim čuvalo oko Očeta, ki je v nebesih- Bil je plemenitega rodu. Svoja mladeniška leta je preživel v grehu-Poskušal je večkrat, da bi se vrnil domov in začel novo življenje... Toda pohotnost in strast njegovih dvajsetih let sta izključevala vsak preobrat-Sele ko je postal neprostovoljna priča krvave žaloigre, v kateri je njego' podivjani oče umoril nekega sorodnika, ko sta se prepirala zaradi koščka travnika, se je streznil. Vzel je očetovo krivdo nase in bil primoran opra' viti štiridesetdnevno pokoro v samostanu sv. Apolinarija v Raveni. V samoti spokornih dni je šele prav razumel, kako je božje očetovsk0 oko, kakor nočni sij zvezd čuvalo nad njegovim življenjem. Poznal je Prej ta pogled, to oko neskončne ljubezni božje, ki ga je ves čas iskalo, kakor v evangeliju oče izgubljenega sina. Razvajeni grofovski sin je šel y3se, zapustil pot strasti in greha, zaprosil redovno obleko, postal pu-Scavnik, učitelj in oče mnogih, ki so mu sledili v odpovedi in samopozabi, zato da bi služili edinole Bogu. Nespametno je, da ljudje ravno ob uri greha zapro svoje srce in Sv°jo dušo pred dobrim Bogom. Prav tako je skrajno brezmiselno, da, ko Se zapletejo v zla dejanja in greh, se začno izogibati Kristusa in hodijo P° poti, na kateri ne morejo nikoli več srečati Boga. Čestokrat bi storili samo še en korak, pa bi lahko pokleknili pred božjega Zveličarja, se po-nižno obtožili in potem duhovno sproščeni bi se neizmerno srečni dvigali Proti lepši bodočnosti. Namesto tega pa zajame dušo neutemeljena sramež-‘jivost povezana s trmoglavostjo in slabostjo, ki hoče z najbolj nespametnimi in neumestnimi izgovori božjo, usmiljeno in vse odpuščajočo Ljubezen iz svojega srca izbrisati in zatajiti. Zakaj neki imamo našo sveto vero in v njej vse bogastvo svetih zakramentov in neštevilnih milosti? Morda samo za strah odpadnikom ali samo za čutno pobožnost nekaterih ^voljenih? Čemu je naš božji Odrešenik iz svojih skrčenih in raztrganih prelil zadnjo kapljo svoje presvete Krvi? Ali ne zaradi naše grešnosjti Pl hudobije? Zakaj torej naj bi zatajili našega, nas tako ljubečega Gospoda in njogov sveti zakrament, vir usmiljenja in dobrote božje? Zakaj se ga otre-Sati z neko trmo, ko dobro čutimo, da se pogrezamo in obupujemo? Ali se ne bi raje v tej najbridkejši dušni onemoglosti in najobupnejšem strahu j^radi svoje velike revščine, vrgli z vsem zaupanjem na božje, za nas prebodeno Srce Jezusovo in priznali: »Grešil sem!« Veliko verskih dvomov, zagrenjenosti zoper zakrament in Cerkev, Vebko upora in mržnje zoper duhovnika pride na račun nepoštenih, ne-°dkritih in zavrnjenih spovedi. Svetemu arškemu župniku, temu jetniku grešnikov, je marsikdo pri-zPal resničnost tega dejstva. Prišli so k njemu z razdvojeno dušo. z najbolj Omotanimi vprašanji, z brezkončnimi ali bi, ali ne. Toda prvo srečanje ? svetim duhovnikom, katerega oko je prodrlo v globino duše in ki le bil Kristusu tako podoben, jih je pretreslo. Zagledali so pred seboj dobrega pastirja. Pred njegovo sveto osebo so izginili vsi dvomi. Spoznali ?° sv°j goljufivi ponos in nesveto sramežljivost. Pokleknili so pred duhovnika in se obtožili brezobzirno, odkritosrčno — tako, kot bi storili pred Jezusom samim —. Priznali so vso lakomnost svojih src, vso pohotnost Sv°-jib čutil in vse izdajstvo svojih želja. __ Potem so vstali srečni, blagoslovljeni z mirom teh duhovniških ust 111 obdarjeni z odpuščanjem njegove roke. In nesli so v vse dežele — prišli ?? iz vseh delov sveta — veselo oznanilo, svojo vero v otroško spoved. Vsa polnost sreče tega njihovega doživetja stoji kakor močna obramba in yolika zmaga proti tisočerim verskim težkočam, pomislekom, zatajitvam 'n odpadom. Devet sto let je minilo, odkar je sveti Romuald ob premišljevanju danega psalmoyega verza jokal v iskreni hvaležnosti in prisrčnem ve-Selju, da je našel lek za zapravljeno mladost, da je spoznal in priznal svoje j=reŠno življenje, se mu odpovedal ter našel tisto ljubezen, ki ga je prisilila, jja je vzkliknil: »Dobri Jezus, ti moja sladkost, ti sam si moje neizčrpno hrepenenje!« Vrnitev mladega grešnika in solze sivolasega puščavnika bodo v nas rodile trden sklep, da se hočemo vedno v svojih lepih, svetih, Pobožnih, a še prav posebno v svojih grešnih dneh zatekati k Bogu in k hjegovi milosti. MONTGOMERY CHARMIHAEL — PELE ASA: Iz Manchestra v Asisi (Ivan Viljem Walshe, svetniški konvertit-tretjerednik.) I. poglavje Starši mojega očeta Moj oče, Ivan Viljem W a 1 s h e , se je rodil v H a 1 e poleg Man; chestra. Njegov oče, Ivan W a 1 s h e je bil bogat trgovec s tkaninami, mat1 Marija pa rojena B o d 1 e y. 0 svojem starem očetu vem prav malo zanimivega in skoro nič pri; jetnega. Predstavljam si ga kot trdega in odločnega človeka, ki se pf1 najmanjši priliki razjezi, ki je samozavesten, koristoljuben in ki se daje popolnoma svojim trgovskim opravkom. Kot trgovec pa je bil pošten in' trgovskih krogih čislan mož, toda odkrito povedano, prav nič več. Zdi se, da je slovel radi svojega vljudnega, odličnega nastopa, kajj1 na borzi v Manchestru so mu bili dali priimek »Vojvoda«. Vselej je b*' izredno skrbno napravljen in zlasti natančen, kar se tiče obutve, ker je imel silno majhne noge. Hranim njegovo sliko po vzorcu Riharda Dingi*' tona iz Chettenhama: rast je visoka, poteze krepke in trde, roke fine» ustnice tanke, suknja črna, dolge hlače so bele, čevlji lakasti, rokavih iz belega usnja in prav smešen cilinder ima zadaj svilene trake. Rad je imel masivno pohištvo iz mahagonca in težke okraske iz slonovine. Nj®* gova prav suha knjižnica je bila samo za videz, knjige, po večini ilustrirane, so bile v usnje vezane in skrbno shranjene za steklenimi vrati. Samo ' enem oziru je bil stari oče darežljiv in razsipen: Rad je dajal večerje. P pojedine, katerih gostje so bili nič kaj izbrani, so bile na glasu, da p*-e' kašajo vse druge v trgovskem svetu Manchestra okoli leta 1830. Nikakor ni mogel doumeti, kako naj se večerja brez veliko želv: želvina juha, želvina pečenka, za pojedek pa je moralo biti cele piramide indijskih citron in velikanske množine hladetine indijskih hrušk. Ker je ime* trgovske zveze z Zapadno Indijo in republikami Srednje Amerike, je t<* uporabljal, da je uvažal želve, indijske citrone in hladetino indijskih hrušk ter tamarinde za svojo ženo. Moja stara mati, Marija, na katero se prav dobro spominjam, je bila majhna žena, nežna in bojazljiva, neodločna v vsakem oziru, razen, kaj se tiče vodstva gospodinjstva. Bila je rahločutna in to vedoma in hote’ Sicer pa je bila skromna in ni imela drugih napak kot to, da se je dostikrat onesvestila. Vse čednosti mladenk iz 1830 so bile najti tudi na njej: S°' vorila je francoski in znala Corneille-ja mestoma na pamet. Znala je ital*' janski, in kadar je čitala Moje jetništvo«, se je vselej jokala. V vezeni*1 se je odlikovala, imela slaboten in mehek glas in pojoč se je spremljala s harfo. V spominske knjige svojih prijateljic je pisala priložnostna čustvene verze. Imam tudi njeno sliko, ki je oljnata. Na svoj način je prav gotov** očarljiva. Oblečena je v fini mezlan z belimi čipkami in pasom iz sinjega usnja; prosojni rokavi dajo uganiti lepo oblikovane nadlakti, velik safir, z biseri obložen, drži obleko na nežnem vratu. Po takratni navadi ji obil*ca kodrov pada po obrazu, kjer je razbrati klasično koprnenje. Oči so ji modre, kot popek vrtnice, na bradi nosi ljubko jamico, v finih belih rokah Pa drži grlico, ki jo gleda z nič manj mehkimi očmi kot so njene. Človek b mislil, da je to bitje iz mezlana, iz tančice, da je le bitje sanj, košček belega oblačka, nežnega in zračnega, ki se odraža na mirnem poletnem jiebu. Ta nežna mladenka je pa bila zelo vešča gospodinja, ki zna peči krulb pripravljati marmelade in tudi družinska zdravila, ki nosi svoj po-yez ključev, ki kot gospodinja kraljuje v shrambi, kjer se pripravljajo Jedila prav tako kot v oni, kjer se šiva perilo. , Ali je bila s starim očetom srečna? Ne vem. Pisala je dnevnik, v katerem je mnogo sentimentalnosti in prav ohlapne vere. Nikjer pa se ne pritožuje o svojem možu, kot sploh o nikomer in o ničemer. Vprašam Se le, če je sploh kdaj pomislila, ima li žena, ko je enkrat poročena, še Pravico, da se pritožuje. v Rod moje stare matere sega jasno do bitke pri Beauge. Grb njene aružine je: zeleno vezenje, sestavljeno iz srebra in rdeče barve, trije debeloglavi jeleni. Ni mi znano, kje in kako jo je moj stari oče spoznal, tudi ^Predhodnih dogovorih, o poroki in o medenih dnevih ne vem ničesar. Narega očeta je prav gotovo dičil odličen nastop, da se je plemič Bod-e,y H a 11 v tisti dobi odločil in dal svojo hčerko trgovcu brez plemstva, ?aJ napis na grbu Bodleycev ni bil zatemnel in Ivan W a 1 s h e ni bil mi-jjonar. Tu gre morda za kako skrivnost, gotovo pa je vplivalo tudi to, Ua je komaj 22 letna Marija strastno ljubila 40 let starega trgovca. Za nas, otroke XX. stoletja so rahločutne mladenke iz 1830 zanimiv P‘edmet raziskovanj. Zdi se, da so imele čisto poseben dar, da so se one-Jestile ravno v psihološkem trenutku in vselej, kadar so to same hotele. čustvenem pogledu je opažati mnogo razkošja in malo praktičnosti in , ‘ein, da so se onesvestile, so našle velik užitek, ki pa nikdar ni presegal fužinskih razmer.'Ljubile so domačnost, če smem tako reči, in to jih je čuvalo pred marsikatero nevarnostjo. ... Moja sentimentalna stara mama je bila brez dvoma najbolj praksa gospodinja, najbolj ponosna tudi, vedno s tisoč skrbmi zaposlena, ?ndar je nikdar nobena teh malenkosti ni spravila iz njenega miru. Imam Jeno čudovito knjigo kuhinjskih receptov, z lepo dekliško pisavo pisanih, j, kateri sem našel številne izvlečke iz del gospe Herman in Reginalda heberja. Pisati jo je začela 1820, ko je pravkar končala svojo vzgojo za 2akon. Pozneje kdaj, ko bom končal z izdajo očetovih del, bom te recepte adevolje dal v javnost, recepte, ki bi prav gotovo koristili kakemu kro-lstu domače zgodovine. Kake čudne naslove čitam v kazalu! N. pr.: kako °bini sirotko z galunom, kako prepojimo sapo z ambrozijo, kako varimo angleško pivo ali pivo v čajniku, ranajsko vino, recept Viljema Quintona a mrzlo govedino, holandska bela jed, kako napraviti pivo brez slada, ako umetno kožo osebam, ki so primorane ostati v postelji ali ki trpe na k°Privki. ^ Evo eden ali dva teh receptov za vzorec: so-li dovolj dragoceni? lrpite na naduhi? Vzemite 1 kg korenja, razrežite ga v prav tenke ploščke I11 ga kuhajte v približno 2 litrih vode, dokler tekočina ne izhlapi do po-°\’ice. Nato ga px-etlačite skozi sito in pijte pri jedi in med jedjo toliko, da sP!jete dnevno okrog 1 litra. , Ali: Imate vrastel nohet? V tem primeru evo neovrgljivo, dasi malo erojično zdravilo: Vzemite v enaki meri galun in poapnelo smolo, dobro l°mešajte in zdrobite v fin prah. Kadar vas bo zelo bolelo, dajte malo tega Prahu na kraj bolečine z nožičem ali kakim drugim predmetom, s katerim ^ute do bolečine in nikoli več ne boste trpeli. Upajmo! , Bolečine v želodcu izginejo po eni žlici vode, pomešane z eno žlico k°linske vode. Evo zdaj sladkosnedna jed, katere bržčas še ne poznate: riba s ta# rindom. Osnaženo in v majhne koščke razrezano ribo pomešaj dobro s kon-serviranimi tamarindi. Nato daj to zmes v škatlico, kjer bo v prav kratke® času kislina tamarinda popolnoma prodrla v ribo, razkrojila njene koš® in ji dala lepo barvo in okusen vonj. V Indiji še te koščke ribe scvrejo1 rižem in to da dobro kosilo. Evo nekaj, na kar pa ne držim mnogo, toda moja sentimentalna star® mati daje sledeče zdravilo proti kurjim očesom: kavno žlico katrana, dr® go v sipo zdrobljenega sladkorja, tretjo kositra. Vse to segrej in razgr®1 na košček usnja v velikosti kurjega očesa in v dveh dneh bo to izginil® In, da vam pokažem, da v koprnenju rahločutne mlade osebe ni bu* pretirane nežnosti, vam v vašo korist navajam uspešno zdravilo zoper rev matizem, katerega ona označuje: Predpis ciganke. >Napolnite steklenk11 z največjimi črvi, ki jih morete dobiti, zamašite jo hermetično in post®' vite steklenico v toplo gnojišče ter čakajte, da se črvi spremenijo v oljnat® tekočino, in s to drgnite boleč ud!« Kako je tisti čas, ki na vse to spominja, že daleč in vendar, kako j® bil ta svet praktičen! Ti stari recepti bolje kot dolge strani popisov# kažejo izredno okolico in okoliščine, v katerih se je rodil naš junak: uČ® njak in svetnik. Končno pa je to ozračje zapustil, toda šele potem, ko je njegova dus® šla preko velikega trpljenja in silnih bridkosti. II. poglavje Očetova otroška leta Moj oče se je rodil v Hale, ki je bilo takrat ljubko mestece, le sed# milj od Manchestra oddaljeno. Danes ga je morda zajel duh časa in ga razširil z modernimi stavbami, stanovanji trgovcev in trgovskega oseb)8 iz Manchestra, kar pa mi ni znano. Hiša, v kateri je stanoval stari <#’ je bila iz oglate opeke in oboje nadstropij je imelo številna in ozka ok# Hiša je bila zidana v prvih letih kraljice Ane. Obrnjena je bila na ulk°' na obeh straneh masivnih hrastovih vrat je bila ograja iz kovanega^® leza. Nad temi vrati je bil v kamen vsekan napis, ki je nosil letnico l^f' Za hišo je bil kvadratasti angleški vrt starega kova, s kupom bradasbj1 nageljev in špalirji, kjer so zoreli naši pojedki, malo dalje je bil sadovnjak ki je zadoščal za marmelade stare matere. Ivan Walshe ni imel ničesar od podeželskega plemiča: ne jate' ne lova, niti najmanjšega poželenja, da bi svoje posestvo zaokrožil. His(! v Hale je kupil v času, ko je dvoril Mariji B o d 1 e y in samo za to, da_nje! napravi veselje. On sam pa bi bil stokrat rajši stanoval nad svojimi pis# niškimi prostori na Preston Square. Tja se je v prav preprostem voz® vsak dan vozil. Mariji na ljubo pa je imel tudi krasno rumeno štirisedežn0 kočijo, katero mu je vsa sošeščina zavidala in jo občudovala. V njej # videti vsekakor oba prav mogočna, on v svoji malo neokretni obleki 5 cilindrom in pritisnjenim frakom, ona v oblakih čipk in trakov. V tem ozračju je pet let po poroki staršev zagledal luč sveta n1,®! oče; bil je njihov edini otrok. O njegovih prvih letih ne bom dosti govor11, bila so to leta silnega trpljenja. Čisto naravno je, da so ga od prvega dn rojstva namenili za trgovski poklic, za katerega pa mu je manjkala vsak sposobnost. Dozdevno je stari oče to instinktivno opazil, vsekakor pa se zdi, da je do tega otroka čutil neko mržnjo, ga neprestano karal in usmiljeno pretepaval. Stara mati pa, ki ga je ljubila in srčkala, ne da b !>a razumela, je trepetaje posegavala vmes in vse to je dajalo scen in solz 111 dramatičnih onesveščenj, da so se morala uporabljati poživljajoča sred-?Ka. Iz njihovega zakonskega življenja je izginila ljubezen; Ivan Walshe je to pripisoval otroku in ga zaradi tega še vse bolj mrzil, k Kot že v najnežnejši otroški dobi, ga je celo življenje odlikoval glo-“°k razum, bujna domišljija in izredna občutljivost. V tisti dobi je bil jako živahen, globoko je občutil vsako nepravičnost, kar prav težko razumem jaz, ki vem, kako dosleden je bil v samozataje-v?nju, in ki sem ga poznal le skrajno nežnega. Do izpolnjenega 6. leta n'so za njegovo vzgojo prav ničesar storili; tedaj pa so ga zaupali oskrbi gospodične Helene Barlow, o kateri je vsikdar spoštljivo in vdano govoril, ki ga je nadvse hitro naučila čitati in pisati. Zdi se, da dotlej ni bil dobil nikake verske vzgoje. V svojih »Spojnih« pripoveduje, da je pač molil neko kratko molitvico, da pa ne ve, kd° ga jo je naučil. Očenaša ni imel navade moliti. Ne spominja se, da ga bil v verskih stvareh kdaj poučeval kak duhovnik, ali da bi bili o Veri kdaj govorili njegovi starši. Seve, hodili so v cerkev, in cerkev je bila ®alemu dečku v veliko veselje. Daši tudi je bila služba božja dolgočasna, Pridiga uspavajoča, je vendar vse to njegovi domišljiji govorilo in lepa Ceneča angleščina Svetega Pisma in Molitvenika (Prayer Book) je nanj Opravila neizbrisen vtis. Gospodična Helena Barlovv ga je kaj hitro pripravila, da je Sveto pismo znal čitati; tedaj pa je prerokbe in drugo vse-blao poželjivo in z užitkom naravnost požiral. Kako se je zanj vse spremenilo, odkar je znal čitati! V sadovnjaku J® bila stara jablana, katere veje, ločivši se od debla, so bile tako zrastle, I so nudile kar najudobnejši sedež. Tja se je navadno umaknil, za na-j^Bjač, ki so ga tvorili listi in belo cvetje; tam je vzdihoval nad zgodovino jelovo, nad mukami Zveličarjevimi, tja se je zatekel potem, ko je bil ^brisal silno seeno z mojim starim očetom (ta paglavček je znal prav ži-Vahno odgovarjati) in potem, ko ga je ta neusmiljeno pretepel. V tem cve-,0f*m skrivališču je jokal nad lastnim trpljenjem in nad nepravičnostjo, atere žrtev je bil. , Ko mu je bilo osem let, se splazi nekoč v sobo, katero so razkošno posili z imenom: »Knjižnica« in tam lista knjige, v lepo usnje vezane. njegovo odkritje je »Pilgrim’s Progress«. To delo, polno domišljije p |ako očara, da se v njo poglablja eden do dva meseca. V knjižnici najde Jpdi Gulliver-ja, Robinzona, Spomini viteza Dona Quichottea in župnika ;akefieldskega; najde tudi Fieddinge in Scotte, poleg tega še mnogo pesjakov. Cita vse to in še koliko drugega, preden je stsr deset let! Knjiga P&> ki tedaj za obljudenje njegove domišljije največ prispeva, mu odpre rot v znanost, to je angleški prevod antičnih in modernih pesnikov: Ilijada ^ Odiseja, Vergilija in Juvenala v Dreydovem prevodu, Horacija, Tibula, vidija, Hesioda, Ariosta Tassa itd. Najljubši pa mu je Camoena. Danteja e Pozna, dokler ga ne zna čitati v izvirniku, tedaj pa ga čita vse bolj kot abožno kot literarno knjigo. Njegove poznejše študije in obsežno znanje Je klasikom odtujevalo. Torej mu je bilo v veliko korist, da se je že Zelo nežni dobi seznanil s te vrste književnostjo. ; Te knjige je treba čitati zgodaj, med 15. in 19. letom, posebno z 17. v?. 18. letom. Ko pa ta lepa leta minejo, ima človek res malo časa za to ,!v°. ker z leti postaja moder in nima več okusa, za to malce trdo delo 1 Pa mu vzamejo ves čas opravki, zabave, vera. Prav gotovo pa nam .a.njka časa in volje, da bi proučevali spomenike antične književnosti, vrtajte, čitajte,« je ponavljal moj oče, da se vas ne bo polastila mrzlica Odiranja!« Že v teh tako mladih letih se na mojem očetu opaža neko metodično delo, zaradi česar postane pozneje tako dovršen arhivar. Še imam njego'} sezname slovitih mož, ki so urejeni po stoletjih z dnem rojstva in smrti katere je napisala roka začetnika na liste šolskega zvezka. Ko pa je osmo leto izpolnil, se je pod ceno grenkih solza moral ločiti od Miss Helene Barlow, edine prijateljice. In zaupali so ga vzgojitelja čigar imena žal nisem mogel najti. Daši so bile mojemu staremu očetu vse na svetu številke, se je vendarle odločil in sinu dovolil, da se uči tu® latinskega jezika, ki je temu postal kmalu strast. Že zelo zgodaj je v lati®' ščini zaslutil neko intelektualno silo, njegova domišljija je tako rekoč na-gonsko spoznala, koliko globokih korenin je bila latinščina pognala v zg® dovini in problemih tega sveta. Polagoma se je v tej mladi duši jel vzbujati intenziven vex-ski čut. ki naj bi pozneje vodil vse njegovo življenje. Naučil se je bil z Boga® občevati tudi izven molitve. Izredno potezo njegove otroške dobe najde® pod letom 1864. Ko je bil približno osem let star, se mu je nekoč zdel®' da vidi Brezmadežno, ki visoko iznad oblakov sklanja svoj pogled na ®a' lega modrijana, ki udobno sedi med vejami svoje jablane. V trenutku P3, ko je k njej dvignil svoje oči, je ona počasi izginila s svojim sladkim mat® rinskim nasmehom. Sam od sebe jo je odtlej jel klicati na pomoč in k njej moliti. Sicer pa o Brezmadežni ni vedel dragega, kot kar je bil čital Svetem Pismu. Popolnoma neznano mu je bilo, da jo milijoni kristjanov kličejo na pomoč in k njej molijo vsak dan. Vendar je to lepo navado mo®1 opustiti in to dejstvo mu je popolnoma izginilo iz spomina do dne, ko s® je čitajoč Newnanovo Apologetiko za njene izdaje 1864, v njem zopej zbudila misel na ta dogodek, to pa zaradi podobnega dejstva, ki ga je f31 doživel ta sloviti kardinal (Apologia pro vita sua, stran 3, izdaja 1873, kjel Newman pripoveduje, da je nekega dne v svojih zvezkih odkril čisto kaj®' liški znak, katerega je narisal z 10 leti: rožni venec. Ne more pa razložit’’ kaj ga je do tega privedlo.) Ko je bil 9 in pol leta star, je v knjižnici odkril Lawovo knjigjl >;Klic k pobožnemu in svetemu življenju«. To znamenito delo je v tej ml®01 duši povzročilo popolno revolucijo. Prvič se je zavedel, da je kristja® torej poklican k višjemu življenju, k življenju čutov. Njegovo razmerje d® strašnega očeta si je popolnoma izpremenilo. Potrpežljivo je sprejem® vse kazni in grizivši si ustnice je skušal zadržati solze in grenke odgovor®’ trudil se je celo, ljubiti njega, ki ga je bil kaznoval in mu biti za to ®e hvaležen. Stari oče, mislim, je postajal še bol razjarjen zaradi nenava® nega vedenja sinovega. Goreči mali mistik je z navdušenjem sprejel navodilo, katerega j® bil podal Law ter molil ob tretji in šesti uri, vsak večer si izpraševal v$ in Bogu spovedoval grehe vsakega dne. Svojega učenika je celo preko®} in se vdajal majhnim pokoram, katere si je sam izbral: pri mizi si je Pr!' trgal najnujnejše, se odrekel vsakemu poboljšku. V svojih Spominih« Prlj poveduje celo — ko je to napisal, se je pač moral nasmehniti — kako ® je v čevlje nasul graha in se tako sprehajal po sadovnjaku, medtem p*' zamaknjenju pošiljal molitve v nebo. Slepo, toda vznešeno tipanje cis* duše, ki je nasičena z zatajevanji, ki išče Boga v ljubezni in se mu sku® pribljubiti. Vedite pa, da je bil v svojih slepih in tako odkritosrčnih nap0 rih čisto sam sebi prepuščen. Duhovnik (bilo je 1846) bi bil skušal, ga prepriča, da je vse to le neumnost, oče bi bil te misli izganjal rajs’ . palico, mati bi ga bila v vsej opojnosti stisnila na svoje srce in ga v r°s solz rotila, naj se odreče, naj bo pametnejši, naj ne žalosti očeta, ce! izvrstna Miss Helena Barlow bi bila vzkliknila: ?Ubogi otrok! Kdo mu J 'tepel v glavo tako neumnost?« In v poljubu bi ga bila prosila, da veruje y zadostne zasluge Zveličarjeve. Toda ne, »ubogi otrok« ni bil sam. S seboj le imel Boga in Bog ga je z obilnimi milostmi bogato obsipaval, kot priča "jegov »Dnevnik«. v. Rad gledam njegov portret, ki je približno iz tiste dobe njegovega življenja: majhen deček jasnih potez, v svojem modrem suknjiču z bakre-jiimi gumbki, prav dobro zadet. Hlače ima bele, ki pa ne segajo čisto do ttolen, čevlje črne, katerih jermeni se križajo na belih nogavicah, in velik Nazaj upognjen ovratnik z borduro iz batista. Zelo gosti kostanjevi lasje s° ob straneh rahlo kodrasti. En koder pada na čelo in daje dečku izraz žalega modrijana. Polti je zelo blede, brada mu je lepo oblikovana, čelo yisoko in čisto, pod dolgimi trepalnicami so mehke oči lešnikove barve, polne so začudenja in polne so vprašanj; žalostne so te oči in vendar Se ne razumejo kaj je to žalost. Že v tej nežni dobi polne nade iščejo odgovorov na vsa vprašanja, katera mu v srcu vzbuja njegova živahna domišljija. Kadarkoli občudujem to drago sliko, tedaj neham pritoževati Se o odhodu te ljubljene duše, zakaj veliko mora biti plačilo, katerega je Prejela pri Očetu, ki je v nebesih. (Dalje prihodnjik) FRANC REIMERINGER - P. MARTIN: Moli Jezusa! Vprašal sem neko dušo, kaj v prvi vrsti moli in premišljuje, in dogovorila je: »Molim Jezusa.« »K Jezusu,« sem hotel popraviti, a ona ?°Pet: »Ne, ne mislim tako. Molim Jezusa.« Mnogokrat sem premišljal te Je Jezus vsebina naše molitve.' Vse, kar mislim v temle razmišljanju povedati, je prav za prav doseženo v vzdihljaju: »Jezus, moje vse!« Žal, da je to le preveč za nas fevne grešnike in mnogi najdejo v tem zelo malo ali celo nič. Naše ome-Jeno spoznanje se mora posluževati drobnih poedinosti; kar je veliko, Mogočno, nas skoro duši in opomoremo si šele, ko začnemo premišljati Posameznosti. Kako pa naj zdaj povemo, kaj obsega ime Jezus? Če ga Nočemo razčleniti, zadenemo na nepregledno vrsto, ki ji ne pridemo nikdar Po konca. In vendar moramo pobližje raziskati, kaj nam kličejo omenjene ri besede, saj na vse naenkrat misliti nam ni mogoče. Kako naj torej Premišljujemo o našem Zveličarju, da bo on res vsebina naše molitve? J*°rda bomo rešili to nalogo, če premislimo dve stvari: Kako pridemo k , °gu in kaj smo Bogu dolžni. Na prvo vprašanje bomo brž odgovorili: Rogu pridemo po veri, upanju in ljubezni. Na drugo pa: Bogu smo dolžni hvalo, zahvalo, prošnjo in zadoščenje. Zares, o Kristusu moremo ecb da je on naša vera, upanje in ljubezen, nič manj pa ni hvala, zahvala, Pr°šnja in zadoščenje za nas. Kristus je to, kar verujemo, je vsebina in moč naše vere, je pri-Nanje naše vere, je sploh naša vera. Kar odprimo sveto pismo, ki je °zje razodetje, in povsod bomo našli Jezusa, od prve do zadnje strani. roz Njega bi bila Stara zaveza brez pomena, le mrtva zaporednost dogodkov; kaj naj rečemo šele o Novi zavezi, kako nična bi bila brez Njega! ^.aJ bi vedeli o Bogu Očetu, če nam ne bi kot živo razodetje poslal svojega |na> kaj bi vedeli o svetem Duhu, kje bi bili sveti zakramenti? Če preudarno vse, kar verujemo, povsod nas sreča Jezus, in sicer ne kot nekaj tostranskega, marveč kot jedro, okrog katerega se giblje vse. Molimo na Pr>mer, da verujemo v odpuščenje grehov. Kako je to mogoče, kako se to zgodi? Edino po Jezusu. Kdo nas umije, kdo nam podeli milost opravičenja? Jezus sam. Če bi kdo hotel izslediti eno samo piko naše vere, kjer bi bilo razmerje do Jezusa drugačno — zastonj bi se trudil. H koncu bo vsak katoličan toliko iskreneje molil: 0 Jezus, moja vera! Jezus ni le vsebina naše vere, ampak je tudi njena moč, je vrelec, iz katerega se vedno vera razteka; vse, kar verujemo, se povrača vanj, ker je on osebno božje razodetje; on nam deli milost vere; on nam daje dar in zmožnost, on nas razsvetljuje, spodbuja in pripravlja, da verujem0; V večni resnici nam ni zaupal mrtvega kapitala, temveč skrivnosti, ki nam jih je s svojo besedo in s svojim življenjem razodel, morajo v nas postati žive. Kdo nam more dati zmožnost, razsvetljenje in moč za delo, ki daleč presega človeške moči? Kdo drugi kakor Jezus sam, ki edin’ ima takšna sredstva in jih more kot sodnik duši podeliti! Tudi v te® pomenu moremo moliti: O Jezus, moja vera! Brez njegove milosti bi na® dobrine razodetja ne bile nikdar dostopne. Jezus je tudi naše upanje. »Upam in trdno pričakujem, o Bog,« tako molimo, »da mi boš po zasluženju Jezusa Kristusa dal odpuščenje grehov, svojo milost in večno življenje, ker si to obljubil ti, ki si vsemogočen; neskončno dobrotljiv in zvest. O Bog, utrdi moje upanje. Amen.« Najvisj’ cilj našega upanja je večno življenje. Toda nič nečistega ne pride v nebeško kraljestvo: neobhodno je torej, da se oprostimo bremena naš® grehov. Edino Zveličar nam more zadobiti odpuščenje pri nebeške® Očetu, in On ga doseže kadarkoli hočemo. Saj dobro ve, kako slabotni da smo, kako lahko pademo v stare grehe in kako težko premagamo svoje slabe navade. Toda ni dovolj, da zatremo zlo v naših dušah; zla se moramo ognit’ in se truditi, da postanemo dobri in delamo dobro. V tem nas mora brez prestanka podpirati milost, ki vsa izhaja iz zasluženja Zveličarjeveg® Čisto nemogoče je, da bi kdo izključil Zveličarja, pa bi vendar kaj storil, kar bi ga vsaj za las približalo nebesom. Dovolj jasno govori Bog-člove* na raznih mestih svetega pisma. »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride * meni, ne bo lačen, in kdor v mene veruje, ne bo nikoli žejen.« (Jan, 6, 35.) Premnogi tisoči, ki so že v nebesih, so se zveličali le zato, ker so zauj)®1 v Jezusa in za vse, ki so in ki še bodo na zemlji, ni druge poti v večno življenje. »V nikomer drugem ni zveličanja; zakaj nobeno drugo ime p°° nebom ni dano, da bi se mi mogli v njem zveličati.« (Ap. dej. 4, 12.) Vsa milostna sredstva in vse milosti izhajajo samo iz Jezusa. Večno življenje ali večna smrt! Ne gre za kako malopomembn0 stvar, za kak šport, ne, gre za našo najvažnejšo odločitev. Kako močno i” tesno se moramo okleniti Zveličarja, če si prav živo predstavimo ta odločilni ali — ali, če pomislimo na pekel, in na našo malopridnost, hudobnost in slabost, ki nas tirajo na široko cesto pogubljenja, obenem Pa pomislimo na lepoto in veselje nebes in ga skušamo okusiti? Vsi s°; vražniki našega zveličanja, vse nevarnosti, ki nam prete, vsi grehi, k’ jih zagrešimo, vse strahote onega sveta, vsi pogubljeni, a tudi vsi zveličanj' vse veselje nebes, mir in blaženost, ki ju uživamo v Bogu že tu na zemlj1’ vse to nam govori o Jezusu Sredniku, vse to nas spodbuja, da gleda®0 nanj kot na svojo rešitev, da vedno znova molimo iz vse duše: O Jezu® moje upanje! Najbolj pa nas priganja Jezus sam, da le vanj zaupamo, in sicer s svojo preveliko ljubeznijo. On se je ves za nas daroval, neprimerno ve° je dal, kot je bilo treba. Zaradi svojega trpljenja s polno pravico prl" čakuje, da se mu popolnoma predamo. Kako ga mora boleti, če ga z ne' zaupnim očesom merijo tisti, ki ga poznajo! Kakor da bi naša rešitev ne Mia v prvi vrsti njegova skrb in kakor da ne bi imel moči in ljubezni za to. Zares, Jezus je edini in popolni razlog našega upanja: odprl nam le nebo in nam pridobil vse milosti, ki jih potrebujemo. A Kristus je tudi Predmet našega upanja, cilj našega pričakovanja. On sam je naše edino Plačilo. V njem imamo vso polnost božanstva, v njem najčistejše, najsvetejše človečanstvo, združeno z osebo božjega Sina; on je torej naš “°gi naš tovariš, prijatelj in brat, ženin naše duše. Če bi nas Zveličar vPrašal, kakšno plačilo da si želimo za svoje delo in trud, mar ne bi odgovorili s svetim Tomažem Akvincem: »Nočem drugega plačila kot ^be, Gospod«? Jezusovo ime ima za nas neizmeren pomen, če ga preseljujemo kot vsebino, nagib in cilj našega upanja. Take misli nas Horajo pač vneti in prevzeti, da se ne bomo naveličali moliti Jezusa. In tako molimo tudi zato, ker je Jezus naša ljubezen. Jezus je božje razodetje, prav posebno razodetje božje ljubezni. Božji Sin se učloveči, da M človeštvo rešil večnega pogubljenja in mu pridobil nebesa. Mnogo let Zl_vi kot reven rokodelec, vkljub velikim zaprekam oznanja resnico, res-nico o Očetu, Sinu in sv. Duhu, končno umre za resnico na križu. S tem Pa njegove ljubezni še ni konec. V Cerkvi in v najsvetejšem zakramentu a°Če biti vedno v bližini trudnih in obteženih, da jih poživlja. Sam sebe Prn stavi za zgled v čednosti, da najdejo mir svojim dušam, da se z njimi združi in jim bo življenje in vstajenje. To je tista nedoumna božja lju-P^zen, ki se ne da meriti z zemeljskimi merili, ki pa ima moč, da spremne naša srca in jih vname, da zagore v ljubezni do Njega. Kaj se da Primerjati z ljubeznijo Zveličarjevo, kje naj bi bilo kaj, kar bi bilo razen Njega še vredno ljubiti! Kadar so svetniki klečali pred Bogom-otrokom v jaslicah in ga klicali s sladkim imenom Jezus, so hoteli s tem pokazati svojo ljubezen. Isto yelja, če so ga molili kot tesarjevega sina, ali če so v duhu hodili za ?ozjim Učenikom in Čudodelcem, ali če so ga premišljevali kot nedolžno žrtev njegovih sovražnikov. Na kaj mislimo mi, kadar izgovarjamo ime ' ezus, kadar premišljujemo Jezusovo življenje in njegovo smrt? Ali ne ljubezen, na tisto ljubezen, ki izhaja iz vere? Saj je on sam čista ljubezen, neskončna, neizčrpna, božja ljubezen; on je najvišji predmet naše lubezni, ki nas edini more zadovoljiti. Z vsem, kar je govoril, delal in Jfpel, in s tem, kar nam daje za vso večnost, je najvišji nagib naše Jubezni, on edini more v polni meri izpolniti našo potrebo in naše k°Prnenje po ljubezni. Kako bi torej mogli ostati mrzli, kadar izgovarjamo Jezusovo ime, ko iz njega zveni sama ljubezen! Že sam spomin na to ime mora v nas beti vso ljubezen, kolikor smo je zmožni. Jezusa moliti se pravi Jezusu govoriti; »Jezus, Ti si čista ljubezen in jaz hočem le Tebe ljubiti.« To se Pravi pravilno moliti Jezusa. Bolj kot pri veri in upanju pa moramo tu pz>ti, da je naša izpoved ljubezni resnična; ne smemo ostati pri čustvih, emveč moramo prenesti vse žrtve, ki jih nalaga popolna predaja, sicer °mo nehali moliti Jezusa brž ko bo konec prijetnih čustev. Koliko Pa moreš premisliti, občutiti in hoteti ob samem imenu Jezus, če ga res-nic«o ljubiš. v Zveličar je torej naša vera, naše upanje in naša ljubezen. To je bdoviti pomen te molitve. Jezus je pot, resnica in življenje. Naša rev-*ba pred Bogom ne premore veliko, Jezus pa vse to nadomesti. On je asa hvalna, zahvalna, prosilna in spravna daritev. Kako bi brez njega vodobno počastili nebeškega Očeta, kako bi ep mu zahvalili za dobrote, b katerimi nas obsipava? Kaj bi mogli sprositi od njega, kako bi mogli zmanjšati našo krivdo pred njim in kazen za to krivdo? Vse to premoremo le po Jezusu in z Jezusom in v Jezusu, kakor vedno molimo med sv. mašo; »Po njem, z njim in v njem je tebi, Bogu Očetu vsemogočnemu v edinosti s svetim Duhom vsa čast in slava na vse veke vekov. Amen.« Najvišji cilj evharistične združitve z Zveličarjem je, da postanem0 daritev, kakor je On daritev. Če gremo k sv. maši ali k sv. obhajilu, m' če obiščemo Najsvetejše, ali če na kakršenkoli način počastimo presvet0 Evharistijo, pa pri tem nimamo onega cilja, ostanemo na pol pota. »Kdo1 je moje meso in pije mojo kri«, pravi božji Zveličar, »ostane v meni i® jaz v njem.« Po sveti Evharistiji moramo postati živ tabernakelj. Kako P® bi bilo to mogoče, kako naj živimo v Kristusu in Kristus v nas, če se čisto in popolnoma ne darujemo? Saj sta vendar njegovo meso in njegova krl; ki ju uživamo, daritveno meso in daritvena kri in se on le kot daritm' združuje z nami. Nikdar ne bomo dosegli, svojega najvišjega namena, če se ne bom0 znali žrtvovati. Ljubezen, h kateri smo vsi poklicani, se izkaže v spolnjf vanju zapovedi. Za to pa je treba cele gore žrtev, treba celo, da se daruj0 cel človek. Bog nas ni ustvaril samo zato, da ga ljubimo, temveč tudi, d® mu služimo. V se naše bistvo mu moramo predati in se truditi, da d°' sežemo, razširimo in utrdimo njegovo kraljestvo, da spolnimo njegov0 voljo. Naj že namerjamo to ali ono, če se ne žrtvujemo in sami sebe ® premagujemo, ne gre. Boga slaviti in pokoriti se njegovim ukazom se pr®'1 obenem biti hvalna, zahvalna prošnja in spravna daritev. Oboje lah® dosežemo le po milosti našega Zveličarja, če se tesno združimo z nji®1’ če vrastemo v njegovo mistično telo. V tem pomenu molimo Jezusa, če se k njemu zatečemo, da je 011 naša hvalna, zahvalna in spravna daritev, mi pa smo to po njem. Takoje recimo": Jezus, ti edina in prevzvišena slava Očetova, ti najvišja hval® svete Trojice! Daj, da bom s teboj Boga hvalil in slavil na vse veke! Ve® da me je Bog ustvaril, da ga častim. To je moj cilj, to namen mojeg® življenja; iz vsega srca želim ta cilj doseči. Toda kako naj jaz, ki sel® prah in pepel, kaj pripomorem k slavi Neskončnega, če ne po tebi ju v tebi in s teboj, o Jezus! Ti edini iz sebe slaviš Boga, kakor je njeg® vredno in kako rad bi bil jaz popolnoma tvoj, da bi tudi tako slavil Bog®’ Neštevilne, neprecenljive dobrote sem prejel od Boga in ne le j®’ marveč vse stvarstvo je delo njegove neskončne modrosti in ljubezn® Torej je naša sveta dolžnost, da se mu zahvalimo zaradi njegove lep®e’ ki jo je nam razodel in ki smo jo spoznali zlasti po tebi in v tebi, ki sl njegov učlovečeni Sin. Toda kako naj se jaz Neskončnemu zahvalim br® tebe, kako naj izjecljam le eno samo besedico, ki bi bila vredna njego'6 ljubezni in dobrote! Ti si moja hvala, o Jezus, po tebi se hočem hvaljevati na veke! Moja duša je neskončno revna. Milosti, ki jih potrebujem, so »f številne kot pesek ob morju. Koliko stvari me teži, pa najsi so to m°Je telesne potrebe, ali delo ali ljudje, ki so mi blizu, ali domovini morda celo Cerkev! Na koga se naj obrnem, da zame poprosi pri Bog®’ če ne na tebe, o Jezus? Saj ti si neskončno popolna hvalna in zahval® daritev, si pa prav tako neskončna popolna prosilna daritev. Tudi sl brž pripravljen in mi preubogemu pomagaš v moji stiski, če se le hoče®1 jaz sam s teboj darovati. Vem, da sem največji grešnik in da mi vedno preti nevarnost, <* prikličem božjo jezo nase. Kdo odvrne od mene krivdo in kazen, ki se. jo zaslužil in ki se je moram v svoji revščini kar naprej bati, če ne j}; o Jezus! Zakaj ti edini moreš kot spravna daritev zadostiti ostri boZJ Pravičnosti za naše grehe in prebogato je tvoje zadoščenje, vendar le tedaj, ce se po tebi in s teboj tudi mi darujemo v spravno daritev. , Ce spregovorim ime Jezus, tedaj dostojno častim Boga in se mu Primerno zahvaljujem in ga hvalim in slavim neskončno bolj, kakor če bi Vse stvarstvo k temu spodbujal. Če rečem »Jezus«, je moja zahvala drago-cenejša, kakor če vsi svetniki z deseterimi angelskimi kori pojo svoj Sratias agamus Domino Deo nostro. S to besedo položim pred Boga vse *v°je srčne želje tako ponižno in prisrčno, da bolj sploh ni mogoče. S to Pesedo se združim z njim v spravno daritev, ki zbriše vse moje grehe in jjrehe vsega sveta. Moliti Jezusa se torej pravi: združiti se s predragoceno daritvijo, ki jo je Zveličar daroval na križu in ki se na naših oltarjih vsak dan obnavlja do konca sveta; se pravi: združiti se z njegovo molit-VlJ°, s katero neprestano moli Očeta. Ta molitev je najpopolnejša hvala in Zahvala, najpopolnejša prošnja in zadoščenje. Zares, ime Jezus ni prazna beseda. To ime pomeni daritev, ki jo ®ora Bog vedno znova terjati zaradi svoje lepote, dobrote in vsemogoč-nosti in zaradi naše revščine in grešnosti; te daritve pa mu mi sami nikdar ne bi mogli darovati. Pri tem ne smemo prezreti, da je Kristus ?am Bog. Kadar se združimo z njim, mu darujmo vse, kar smo in kar JP^nio, položimo vse kot žrtev pred noge njegovega božjega veličastva, ‘udi na to nas spominja sladko ime Jezusovo. Kadar torej molimo Jezusa, fecimo: Popolnoma sem tvoj, tebi v čast, tebi v slavo in meni v pomoč ln opravičilo. , Zdaj vemo, kaj se pravi moliti Jezusa. Toda vse, kar smo rekli, je le fatko navodilo, da se srce predrami in pripravi za tako molitev. Saj *dimo, kako obširno polje novih misli in nagibov se nam tu odpre! Ome-j 1 smo le nekaj stvari, ki nam to vajo olajšajo. Kadar govorimo z ezusom, kadar kličemo Zveličarja z njegovim sladkim imenom, tedaj ecimo: Jezus, moja vera, Jezus, moje upanje, Jezus, moja ljubezen, ezus, moja hvala, Jezus, moja zahvala, Jezus, moj premogočni zagovornik, ezus, moja spravna daritev, Jezus, moj Bog in moje vse. Ti si ves moj n jaz sem ves tvoj! , Kakor se je Zveličar daroval za mašnika, tako se hoče tudi mašnik kovati za Zveličarja, živeti samo za njegovo čast in zanj umreti. Prosi k Jejnu, da v ognjeni peči svoje ljubezni požge vse, kar ostane na njem ^čistega in pozemeljskega. Ka oltar devlje svoje misli in nagnjenja, svoja remljenja in želje, da se v Jezusu Kristusu odene z novim življenjem, s stlrn »življenjem po Bogu«, ki stori, da človek »ne živi več samemu sebi, njemu, ki je zanj umrl in vstal.« Globoko ponižan v navzočnosti al?išjega Gospoda in že kakor okopan v krvi, ki izprosi milost, na ta ac\n prosi za svoje bližnje, za prijatelje in dobrotnike, celo za svoje so-/ažnike, za tiste, ki ga sovražijo in preganjajo. Vse objame v svoji Iju-J,Zn{\ ki je neskončna kakor ljubezen Kristusa, ki je vse stvari zopet u^cš*7,- vse otroke nebeškega Očeta, ki »veleva solncu, da vzhaja nad udobnimi in dobrimi.« Z mašniškim posvečenjem dvignjen med nebo in ,ertdjo, odeva tako rekoč ves človeški rod s svojo molitvijo in svojo lju-eznijo. Vidi ga zaradi greha v stanju smrti in hrepenenje človeškega rodu v njem življenje, ki je podobno življenju najvišjega srednika, ki »je , ufte/i svojega življenja na zemlji daroval prošnje in molitve s silnimi k lci in solzami njemu, ki ga je mogel oteti smrti in bil je uslišan zaradi °9°vdanosti.« Lamennais. Velikomestni katoličani. V neki mestni župniji na Nemškem so vpeljali tako zvane »farne sestre« za obiskovanje družin. Največ teh sester je članic III. reda. Obiskale so 250 družin. Med temi se jih je 71 izreklo, da so katoliške. Pozneje se je izkazalo, da jih je samo 36 resnično katoliških. Člani teh družin obiskujejo »skoraj« vsako nedeljo službo božjo. Ostale družine od 71 puste svoje otroke krstiti in svoje mrtve katoliško pokopati in drugega nič, kvečjemu, da ob kaki večji slovesnosti obiščejo cerkev. 24 družin se je izreklo, da so versko indiferentne. Mnenja so, da vera nima nikake vrednosti za vsakdanje življenje. Samo tri družine zaslužijo oceno »praktično katoliške«. Bog ve, do kakšnih rezultatov bi prišli, ako bi po naših mestih vpeljali farne sestre za obisk družin! Nujna potreba bi bila, da bi enkrat vedeli, koliko nas je. Skrajna potreba bi bila, pogledati si iz oči v oči in slišati resnico. Tretji red svetega Frančiška bi se dal v ta namen najlepše uporabiti. Tretji red in katoliška akcija. Po katoliški akciji je dobil tretji red sv. Frančiška povečani pomen. Kar hoče katoliška akcija, je že skozi 700 let program tretjega reda. In kjer nič ne pomeni tretji red, tam katoliška akcija ni prav umevana. Nosilec katoliške akcije v vsaki fari je župnik, toda on potrebuje organizacij. In katera organizacija je največja in najbolj razširjena? To je tretii red. Povsod dobiš ude tretjega rada: v največjem mestu in v naj- manjši vasi. Če so ti udje vsaj deloma to, kar bi morali biti, bo vsak duhovnik lahko z njimi izpeljal katoliško akcijo do najmanjših podrobnosti' Tudi katoliška akcija tretjerednik«'; Tretjeredniška skupščina v Ful mislili na ta konec, katerega postavi božja volja, ampak na to, da bi cimprej izplačali prispevke za pet let, po katerih je zaradi splošnih pobojev »Podpornega odseka« možno začeti dobivati pripadajoče mesečne zoeske, ali z drugimi besedami, te osebe so ragunale takole: »Da le plačam za teh pet let, potem me pa vse skupaj nič ne briga. »Podporni odsek« ®°ra izplačevati stalne mesečne zneske, pa najsi sem potrebna teh zneskov ali ne, najsi sem zmožna še dela ali ne, to je zame povsem postranska stvar. Da le dobivam jaz svoje mesečne zneske, ali upravičeno ali ne, ‘° je vseeno.« Taka miselnost je očitno znamenje, da posamezni člani Podpornega odseka še niso prišli do pravega umevanja, kaj prav za prav hoče doseči “odporni odsek III. reda. Vsem tistim, ki so napačnega mišljenja moramo Zn°va staviti pred oči: .. 1. da je Podporni odsek III. reda ustanovljen zato, da omogoči živ- •jenje brez skrbi v letih starosti in onemoglosti, ko posamezni člani Podpornega odseka ne bodo mogli zaradi bolezni ali starosti izvrševati svo-JeSa poklica s katerim so se preživljali; 2. da je delo dolžnost vsakega človeka, ki je dela zmožen. Podporni odsek III. reda ni tukaj zato, da bi morda lenobo podpiral, ampak zato, ?a tistim, ki zaradi starosti ali onemoglosti ne morejo več delati, omogoči c‘°veka dostojno življenje; 3. Opozoriti moramo vse člane in članice Podpornega odseka tudi na da je Podporni odsek v prvi vrsti dobrodelna ustanova. Beseda dobrotna ustanova pomeni, da ima Podporni odsek namen izvrševati dobra ta> ki jih narekuje krščanska ljubezen do bližnjega. Krščanska ljubezen bližnjega pa nam narekuje, da smo dolžni dajati svojemu bližnjemu Ploščino ah z drugimi besedami, da smo jih dolžni podpirati po svojih jpočeh. Podporni odsek III. reda združuje v sebi oboje. Skrb zase, ker ,lsti, plačuje prispevke za Podporni odsek III. reda skrbi zase, da bo tedaj, ^dar pride on sam v leta starosti in onemoglosti in si ne bo mogel s Sv°jim delom več služiti vsakdanjega kruha, brez skrbi gledal v bodoč-n°st. Združuje pa v sebi tudi skrb za bližnjega, ker vprav na ta p3cin, če jih je mnogo, kateri plačujejo mesečne prispevke, je možno, da odporni odsek III. reda uspeva in da skrbi eden za vse in vsi za enega, ^dor pa samo sprašuje, koliko bo še treba plačati, da bo plačanih tistih Pet let, ki so neobhodno potrebna, da sploh kdo more prejemati mesečne Zlleske Podpornega odseka, pokaže s tem, da misli le nase, ne pa tudi na aruge, (ja mu je etj;no vodilno načelno ljubezen do samega sebe, ne pa ^bezen do bližnjega ali s kratko besedo povedano, takega človeka vodi ^ničnost, ne pa ljubezen, ki mora biti vodilno načelo slehernega kristjana, Se toliko bolj pa otroka sv. Frančiška. P. ODILO: Kako se gibljejo tretjeredne skupščine Ljubljana. Januarski shod bo tretjo nedeljo v mesecu. Isti dan ob 10 dopoldne seja moškega odseka, popoldne po shodu seja ženskega odseka. Pri zadnji seji smo se razgovarjali o tretjeredniških taborih, ki se bodo vršili pri' hodnje leto. Ljubljanska skupščina si je naložila plemenito dolžnost, da bo popolnoma zdrževala enega dijaka v serafinskem kolegiju. V tem p0; gledu je tretji red v splošnem premalo storil. Vsaka večja skupščina bi si lahko svojega voditelja vzgojila! Vsak bi prispeval malenkost! Pouk za novince imamo v Ljubljani vsako četrto nedeljo v mesecu ob 5 popoldne, oziroma po blagoslovu. Sprejem novih udov in obljube: Sprejem novih udov bomo imeli prv° nedeljo meseca januarja ob 4 popoldne. Isti dan bodo tudi obljube. Križi žrtve. Ljubljanski tretjeredniki so jih razjemali zelo velik0’ Mnogi so tudi že polne vrnili. Posebno požrtvovalni poleg 10 dinarjev še nekaj navržejo. Ali se bodo kaj priglasile za križe tudi druge skupščine’ Pomagajte nam pri vzgoji serafinske mladine! Kje so dopisi iz drugih skupščin? Kongres brezbožnikov: Tretjeredniki pozor! Moskovsko uradno glasilo brezbožne boljševiške stranke vabi na sve' tovni kongres vseh brezbožnih in svobodomiselnih združenj, ki bo 7. febr-1937. Prireditveni odbor 29 članov ima nalogo, da pripravi vse potrebn°> za udeležbo 1600 zastopnikov, ki bodo prišli iz 46 raznih krajev sveta. Bratje in sestre! Temu strahovitemu kongresu moramo postaviti ne-kak protiutež. Vrhovno predstojništvo slovenskega III. reda vas kliče, da se združimo vsi tretjeredniki širom domovine in izven nje v molitven0 armado, ki naj po Brezmadežni izprosi ponižanje sovražnikov svete Cerkve. V ta namen naj vsak tretjerednik, če le more, enkrat med tednon' prisostvuje sv. maši in naj daruje Bogu vsa svoja dela in vse trpljenje tistega dne. Isti dan naj daruje Bogu za vse žalitve brezbožnikov zado-stilno sv. obhajilo. Predpisano mesečno sv. obhajilo za januar naj zadostilno. Bratje in sestre, vsi božji bojevniki, hrabri Makabejci, na plan! Satan zbira svoje vrste, da bi zatrl vero! Mi pa stopimo v sveto armado molitve in končna zmaga bo naša. Živel Kristus Kralj! Nove knjige Misijonski koledarček za mladino 1937. Leto 16. Cena 3 Din. Pr* naročilu 10 izvodov eden povrh. Lepe in poučne povestice, mešane z ljubkimi slikami, se vrstijo ena za drago. Koledarček priporočamo kot lepo božično darilo. Naroča se: Družba sv. Petra Klaverja, Ljubljana, Metelkova ul. 1. Vsem dragim naročnikom in vsakemu posameznemu mnogo božič' nega veselja in sladkega svetonočnega miru, ter vsestransko srečno, blagoslova polno novo leto želi uredništvo in upravništvo „Cvetja“-