Naše-
NOVINE 28. maj 1979.
Slovenska stran


PIŠETA IN UREJUJETA:	-7/iv?
Lojze Košorok in Pavla Gruden
(1 Gorenje'' Si Utira Pot Na Tuje
Kar po domače...
Pravio, da krščanstvo vse bolj propada, ker se je nalezlo materjalizma. Točno. Toda to ni pripisati Kristusu. Njegov nauk je neizpodbiten, ker je osnovan na ljubezi in pravičnosti do človeštva. Tega so krivi cerkveni voditelji, katerim denar postaja vse večji vladar. Vzemimo samo en droben primer.
Prejšnji teden se je vršila tridnevna panavstralska konferenca grških socialnih delavcev na katero so bile povabljene vse etnične skupine. Odzvali so se razen Avstralcev le Jugosloveni. Rojak Košorok in podpisana. (Tukaj nimam niti najmanjšega namena namigovati na Slovence, ker imamo pač samo eno Jugoslovensko agencijo za Socialno varstvo.) Konferenca se je vršila na N.S.W. univerzi v Kensingtonu, kjer so nam preskrbeli tudi hrano v zgradbi Shalom v kateri stanujejo Izraelci, ki na tej univerzi študirajo.
Ker se s kolegom Košorokom nisva prenotirala za soboto, nisva mogla plačati kosila, ker je sobota Judovska nedelja, oziroma sveti dan, kar je resnici na ljubo povedano absolutno pravilno če verjamemo bolj Kristusu kot pa onim, ki so sedmi dan prenesli na nedeljo. Rabi naju je zaprosil, da plačava najino kosilo po sončenemu zahodu. Celo zaupal nama je kot bratoma, čeprav sva imela vse možnosti, da ne plačava dolgovane vsote.
Zdaj poglejmo krščanske cerkve: v nedeljo, torej na sveti dan po trditvi teh veroizpovedi, razen Adventistov, v cerkvi zbirajo denarne priloge za to in ono. Adventisti sicer denarja ne sprejemajo "na roko" sprejemajo ga pa le. V kuvertah, pa najsi bo gotovina, cek ali pxxipisana izjava za vsoto v bodoče... Čudim se sploh, da krščanske vere polagajo toliko važnosti na denar - če imajo tako močno vero v Boga. Ljude s predsodki se vedno pritožujejo, češ, da so Izraelci vsi begati. Krščanske cerkvene oblasti niso nič manj talentirane za pridobitev kapitala v gotovini, zlatu, juvelih in v nepremičninah. Zemljišč in palač imajo ničkoliko. Tega absolutno ni zanikati. Materjalizem se je vrinil celo v osebno življenje "božjih" služabnikov ki bi v Kristusu morali biti služabniki človeštva.
Preidimo na drugi primer, ki se je zgodil na isti konferenci. Financirali so jo deloma industrijski in trgovski podjetniki grške skupine v Avstraliji, in deloma grška država ter grška pravoslavna cerkev z glavnim sedežem v Grčiji.
Rekli boste čemu vam to pripovedujem - zato, da se ne bi kaj sličnega zgodilo med nami.
Ko je vrhovni cerkveni predstavnik grške pravoslavne cerkve v Avstraliji zvedel, da se bo konference udeležil tudi duhovnik, ki pripada grški neodvisni cerkvi v Avstraliji, je zahteval, da se je ta ne udeleži v duhovniški obleki. V nasprotnem slučaju, je izjavil nadškof, "se jaz ne bom udelažil konference". Konzul pa je tetegrafiral, da konferenci ne bo prisostvoval "vled okoliščin". Nastal je spor. Po volji sklicanih je zmagal "neodvisni" duhovnik, ki je tudi
socialni delavec, in prisostvoval seminarju vse tri dni v svoji duhovniški obleki. Zmagala je pravičnost. Vsak kristjan je predstavnik Kristusov, kateremu njegovi "uradni" predstavniki kroje vsakovrstne suknje, krila in klobuke, namesto da bi bili vsi enaki, in skromni ter blagi kot Kristus.
Zmotil se je ta "visoki" (to besedo bi morali odpraviti, kajti Kristus ni priznal nobene razredne razlike) cerkveni glavar, ko je mislil da ima "njegov" denarni prispevek za ta seminar moč izključiti iz konference duhovnika, ki se njemu ne pokori. Konzul se je kot diplomat seveda dobro izvlekel iz nerodne situacije.
Vsak kristjan bi se zavedati, da je po Mateju 6:3 zapisano: "Kadar daješ miloščino ne daj vedeti levici kaj dela desnica." Cerkev mora živeti od miloščine. Če te danes takorekoč več ni, je z milostjo krščanstva nekaj zelo narobe, tako med verniki kot v Cerkvi.
Imena oseb, ki karkoli darujejo cerkvi se ne bi smelo objavljati ne glede na obliko daru. Pravijo sicer, da se na ta način ljudstvo hrabri k miloščini. V resnici pa je to le "pihanje na človeško" dušo, ki je polna ničevosti. Kdor da, naj da ne da bi se vedelo za njegovo ime. Mnogi dajejo iz bahaštva, ki je lastnost tudi revežev. Pa pravijo ravno božji služabniki, da kontrola mora biti. Slabo je, kadar ljudstvo četo Cerkvi več ne zaupa.
Naj dodam še to, da so ti mladi grški socialni delavci z univerzitetno izobrazbo nenavadno predani svojemu delu za dobrobit človeštva, izvanredno sposobni, zvesti svojemu narodu in da se absolutno ne ozirajo na politiko, narodnost ali veroizpoved, niti na verske oziroma politične tradicije svoje nove ali stare domovine. Služijo človeštvu. Bogu sluzi kdor služi človeštvu.
Tega se mi (druge narodnosti naj nas v negativnih ozirih ne zanimajo) še vedno nismo naučili.
Pavla Gruden
LJUBLJANA - Eno izmed največjih presenečenj preteklega leta je v /ahodnoemškim poslovnih krogih povzročila novica. da je jugoslovansko podjetje iz Velenja "(iorenje" kupilo podjetje koerting iz Grassaua na Bavarskem. Pred tem je vse kazalo, da nič ne more rešili Koertinga pred finančnim polomom. Nekatere mednarodne firme so se po krajših pogajanjih umaknile, rešitev /a Koerting pa je prišla od tam. kjer so jo najmanj pričakovali.
Gorenje je v ta posel vlažio 20 milijonov mark. drugih 20 milijonov mark sta vložili dve zahodnonemški banki. Ta poslovna pote/a Gorenja je vzbudila veliko pozornost tudi v domači javnosti, toda težko bi trdili, da je bila nepremišljena.
"Matična delovna organizacija Gorenje dobi lahko brez težav znanje, ki je danes skoncentrirano v Koertingu," je povedal Oskar Pister, glavni direktor Gorenje-Koerting. "Se več. Če je v Gorenju potrebno
postaviti na noge neko novo proizvodnjo, ki je v Grassau že utečena, ni nobenih ovir, da nemški strokovnjaki ne bi prišli v Jugoslavijo ter to proizvodnjo razvili tudi v jugoslovanskem delu Gorenja."
Gorenje-Koerting je firma, ki posluje po običajni zahodnonemški zakonodaji. Koerting ima danes močan ra/vojni center (v njem dela 80 inženirjev), ki bo sodeloval z Gorenjem. Prihajalo bo tudi do dvosmerne izmenjave izkušenj in informacij, saj tudi Gorenje vlaga velike napore v razvojno dejavnost. V tem trenutku pa je Korting gotovo v določeni prednosti."
Prek petdeset let staro podjetje Koerting sodi med pionirje elektronike. Danes zaposluje 1.300 delavcev, med njimi je precej Jugoslovanov, ki so na začasnem delu v tujini. Dnevno pa izdelajo 800 barvnih televizorjev in 150 glasbenih skrinj. Toda danes ni na tem področju več velikega zaslužka.
Pesem Trboveljčanov za rojake
Gostovanje v Munchnu in nastopi v Trebčah in Križu pri Trstu
TRBOVLJE. - V okviru sodelovanja med slovenskim društvom "Triglav" iz Munchna in trbovsljsko občino je včeraj odpotovala 25-članska kulturna skupina mladih iz Trbovelj na krajše gostovanje k našim delavcem, začasno zaposlenim v tujini. Nocoj so pevci, recitatorji in
plesalci nastopili v Munchnu. jutri A'ečer pa bodo v Ausbergu. Pevci Svobode 2 i/. Zgornjih Trbovelj pa so za konec tedna nastopili pri zamejskih Slovencih v Italjiji. Trboveljski oktet je imel v petek celovečerni koncert v Trebčah pri Trstu, mešani pevski zbor Svobode 2 in "Trboveljski oktet" pa sta sinočj nastopila v Križu pri Trstu v okviru sodelovanja s pobratenim PD "Vesna". Trboveljski pevci so se poklonili tudi žrtvam pri spomeniku v Bazovici.
WASHINGTON Organizaciji "Naprednih ameriških Slovenk", ki je pravkar slavila svojo 45-letnico zelo vsebinskega in humanega dela. so slovesno izročili red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem, s katerim jo je odlikoval predsednik Jugoslavije Josip Broz Tito.
V Slovenskem domu v Cievelandu, kjer je sedež te organizacije, so proslavili 45-letnico. goste pa je v imenu Izseljenske malice Slovenije pozdravila Barbara Goričar. Za novo predsednico je bila izvoljena Cecilia Wolf, za glavnega sekretarja pa dolgoletna aktivistka te organizacije Josi Zakrajšek.
Igor Košak. 30-letni slovenski plesalec, solist Nemške opere v zahodnem Berlinu, nastopa jutri na veliki mednarodni prireditvi v londonskem Coliseumu. posvečeni mednarodnemu letu otroka. Na prireditvi nastopajo umetniki
Konkurenca je v ZR Nemčiji zelo velika, zato je v tem trenutku glavna naloga razvili nove proizvodne programe.
Proizvodnja zabavne elektronike, danes glavni proizvodni program, naj bi se do leta 1985 skrčil na eno tretjino celotne proizvodnje. Proizvodnjo barvnih televizorjev bodo povečali do 1000 sprejemnikov na dan. vedno bolj pa bodo svoje mesto iskali na področju proizvodnje
krmilne, komercialne, računalniške, šolske, in merilne elektronike.
Glavna tržišča Koertinga tudi vnaprej ostajajo v ZR Nemčiji in deželah EGS. Avstriji. Egiptu in Iraku. Koerting bo v prihodnje tudi dober kupec jugoslovanskih materialov in izdelkov za elektroniko. Tako bo samo promet z radgonskim Elradom do leta 1985 dosegel vrednost 80 milijonov mark.
Razstava obrti
Na 4. mednarodnem sejmu malega gospodarstva bo 14.000 eksponatov
- Proizvodni in storitveni dosežki obrtnih delovnih organizacij, ¿robne industrije, združenj samostojnih obrtnkov, obrtniških zadrug, pogodbenih delovnih organizacij in njihovih združenj ter povezovanje drobnega gospodarstva z industrijo • takšen je okvir letošnjega 4. mednarodnega sejma malega gospodarstva, ki ga bodo na razstavišču Gorenjskega sejma v Kranju odprli v srednoob 10. uri in bo odprt do 16. maja.
Na sejmu bo sodelovalo 400 neposrednih razstavljalcev z okoli 14.000 eksponati, približno 2.000 obnnikov in manjših delovnih organizacij izomovine in tujine.
Od 5.600 kvadratnih metrov pokritega razstavnega prostora so odstopili 1.000 kv. metrov razstavljalcem iz Avstrije. Italije. Švice. ZR Nemčije in Švedske.
Tako kot lani bodo tudi letos v okviru sejma pripravili dvodnevno strokovno posvetovanje. Na prvem, ki bo v četrtek. 10. maja v prostorih
kranjske občinske skupščine, bodo spregovorili o osebnem delu v okviru slovenskega gospodarstva ter o urajanju medsebojnih odnosov med obrtniki in njihovimi delavci v skladu / novimi pogodbami o zaposlovanju delavcev v obrti.
Naslednji dan se bodo udeleženci seminarja seznanili z oblikami sodelovanja osebnega z združenim delom ter s tovrstnimi potrebami industrije
Peter Potočnik
Jubilej Ameriških Slovenk
M
Haue f \" HOBHHE
Blizu 400 delegatov je na slovesnem banketu pozdravil jugoslovanski generalni konzul Stane Lenardič. ki je poudaril, da je organizacija majhna, loda dejavna, predvsem na humanitarnem področju. Po njegovih besedah so napredne ameriške Slovenke zeto veliko prispevale tudi k boljšemu razumevanju in dobrim odnosom med njihovo sedanjo in bivšo domovino. Članice omenjene organizacije so bile med prvimi, ki so med in po vojni pomagale domovini, saj so zbirale in pošiljale odeje, hrano in denar.
svetovnega slovesa, na primer Viktoria de los Angeles. Tereza Berganza, Valentina Levko in Andrej Heidrun Schwaarz. ki' je Kontratjev. S Košakom nasiopa tudi njegova žena prav tako baletna solistka v berlinski Open.
Jože Šmit ŠALJIVKA
O j tele, kdótele? Jáztele, títele: jesti le, piti le, dremati, spati in se igrati.
Ojíele, jójtele, jáztele, títele, mar boš le mucke obuval in bril, mar boš s koprivo si pamet solil?
Ojíele, jáztele, ojíele, üíele, kdo bo pa delal, kdo se učil?
Za boljše
medčloveške odnose
Zdaj pa še nekaj tako po domače, da bolj domače ne more biti. Daily Mirror, torek, 22 maj 1978. Avstralski	obiskovalci
kinematografov bodo imeli kasneje v tem letu priliko videti (in slišati) čuden, majhen angleški film z zvezdnikom Leonardom Rossiter-jem, ki igra slavnega francoskega Music Hall "vetrskega" artista, iz dobe kraljice Viktorije, ki je med predstavo imel hrbet obrnjen k avdienci. Posebno francoska aristokracija je izvanredno uživala v tej umetnosti.
Navzlic protestu, ki p je vložila borka za "čiščenje" TV programov in filmov, Mary Whitehouse, je sedaj prikazovan v Londonu.
Za novo leto je vsak uslužbenec slovitega ameriškega podjetja IBM dobil namesto novoletne voščilnice tole napotilo:
Šest najpomembnejših besed: ŽAL Ml JE, NISEM PRAV STORIL.
Pet najbolj važnih besed: TI SI TO DOBRO NAREDIL.
Štiri najbolj važne besede: KAKŠNO JE TVOJE MNENJE?
Tri najbolj važne besede. LEPO TE PROSIM!
Dve najbolj važni besedi: HVALA
TI!
Najbolj važna beseda; Ml. Najmanj važna beseda: JAZ.
Milena Baiič BALON
Dvignil balon se rumen je v nebo, vrabček si misli: meh z.a proso.
Spustil balon se rumen je na tla, miška ugane: sir se trklja.
Počil balon je, kjer potok izvira, zaba vanj skoči: svel se podira.
NAŠA VAS
Na belo steno
sem obesil sliko naše vasi.
Lepa je ta naša vas.
Na sredi stoji cerkev
v gotskem slogu in
okoli nje so strnjene
druga ob drugo
rumene, bele in zelene hiše
in v vsaki hiši nekdo stanuje:
v rumeni družina, ki
ima pet otrok.
Lani so imeli nesrečo:
nekdo je povozil mačko,
ki so jo imeli vsi tako radi.
V zeleni družina, ki
ima dva otroka, fanta in t
deklico, kakor sta si mati
in oče želela. Vsi so srečni,
ker imajo vsi isti okus:
vsi namreč zelo radi jedo
svinjsko pečenko.
In v beli hiši je trgovina.
Kupiš lahko vse, kar
potrebuješ za življenje,
o vseh svetih so celo prodajali
sveče in lučke za na grob,
o božiču pa okraske za
božično drevo in
o veliki noči zajčke, pri
katerih so imeli smolo,
ker Sta dva padla na tla
in se zdrobila, bila sta
pač iz čokolade.
Še ena hiša se vidi na sliki,
ki je rumeno pobarvana: to
je vaška gostilna.
Ker stoji blizu cerkve, gre
tja po maši veliko ljudi, ki
tam pijejo in pojejo: najrajši
pač pesmi, ki pojejo o ljubezni
o polju, o glažku, o vincu
rumenem in o mladosti.
Škoda je samo, da morajo
gostilno opolnoči zapreti.
Vsi ljudje te vasi
pa hodijo v gotsko cerkev
z baročnim oltarjem ne samo
k maši in spovedi,
tudi zelo radi k porokam.
Samo če kdo umre,
tedaj ga morajo nesti tja.
In čisto zadaj se vidi
še lipa, ki je stara menda
čez tristo let.
Votla je že in trhla,
morali bi jo posekati —
škoda za našo vas.
GUSTAV JANUŠ
Sirana za čitaoce
-—Naše
28. maj 1979.NOWIÍE
				TRIBINAČITALACA

Svi radovl konkurišu za 'Njegoševu nagradu'
ŽivoradJovanovič
Daniela
O more, more, ti biseru Balkana, šta učini sa domovinom mojom, kakva to potekla iz tebe sila nezana? Zašto baš zemlju moju koja živi u zdravoj slozi, zašto je obavi tugom i crnom nogom zgazi? Zašto mnogima nama, sinovima tvojim što lutamo po dalekom svijetu, zašto zau vjek uze oca, majku, brata ilisestru? Zašto domove mnogim idijela ruku njihovih ti srušiu naletu svome, zašto siročad mnoga da nemaju više poči kome? O more, more, ti biseru Balkana, zašto tugom nas obavi, usmjerenaiztebe sila neka neznana (sa zorom što tek je radila, 1979. petnaestog Aprila)?
A.G. Marčok
Voleo sam tu devojku i bio u nju neizmerno zaljubljen. Zamišljao sam kako bi sa njom bio srečan; ustvari, toliko sam se bio uživio u nas dvoje kao par, da sam u to bio siguran. U svojoj mašti ja sam več video ceo naš zajednički život unapred, uokviren porodičnom srečom koja nam uvek iznova potvrduje, da smo nas dvoje upravo rodeni jedno za drugo...
Ali, ona me je izbegavala i uspevala da me svojom pojavom zanese. Tada bi se osečao izgubljen, glup, nesposoban...
A ona bi se smejala nadmočno i ostavljala me da bezpomočno i uzalud pletem svoje prazne snove o nama. Nešto mi je u podsvesti govorilo da joj nišam dorastao, da joj nišam ravan. A ja bi hteo baš nju i srce mi je drhtalo svakoga dana od neke nepoznate sile čeznje i želja, uvek kada bi se sreli ili kada bi mislio o njoj. Ja sam voleo Danielu i želeo da i ona bude srečna zbog toga, jer sam smatrao da je za svaku ženu naj važnije da bude voljena.
Njeni roditelji su bili na dobrom položaju. Ona je
uskoro trebala da završi študije nafakultetu.
Ja sam tezgario po Beogradu i nišam uspeo ništa konkretno da završim. Ali ja sam imao smisla i osečaja za sa vremen i kulturan život. Hteo sam da je volim; da joj budem veran muž i iskreni drug.
Ona me je verovatno smatrala za bezkučnika, ili možda za donžuana koji nema cilja. Malo smo razgovarali jer je ona uvek navodno nekud žurila...
Vreme je prolazilo. Ona se kasnije udala za nekog lepotana, a ja sam otišao u Australiju. Ovde sam se probio. Imam dobar posao, izvestan ugled i lep položaj...
A ona?
Brat mi je pisao da ga je jednom pitala za mene. Ostavila je muža, dvoje dece, roditelje i - pobegla u Australiju!...
Raspitao sam se za nju. Savest mi je nalagala da joj pomognem u tudini. Ali, to nije bilo potrebno. Našla je posao, radi i živi u nekom fletu. Jednom smo se čak i sreli u Sydney-u. Ona više nije ličila na onu devojku koju sam
nekada poznavao. Gledali smo se ukočenih pogleda dugo vremena. Iz naših očiju izbijala su istovremeno: sečanja, bol, patnja, tuga, žudnja, prkos, srdžba, ponos i čežnja...
Na momente vidimo kako bi oboje trebali vrtoglavom brzinom da poletimo jedno drugom u zagrljaj. Zatim ja vidim kajanje u njenim očima, dok ona u mojim vidi pitanje koje glasi: zašto voljena, zašto? Več u tom momentu u meni se rasplamsao bol očajnika, koji je i ona videla i na koji mi nije mogla dati nikakav odgovor. Ono što je prošlo, nije bilo moguče povratiti.
Rastali smo se bez i jedne izgovorene reči i produžili svako svoim putem. Kuda? To stvarno dugo nismo znali...
Nastavili smo da živimo, jer moramo; do sudenog dana. Ona negde u Sydney-u, ja negde u Kanberi. Ostalo nam je samo da i dalje razmišljamo o neostvarenim željama, o porodičnoj sreči, o zadnjem susretu... Ostalo nam je još da proklinjemo naše sudbine, (tako se to kaže); ona njen uja svoju.
Svako na svoj način.
Tebi Dalekoj
Tu sam i dalje stojim kao kip slobode. Dok oluje nemilosrdno ruše sve želje u očajanju tuge i besa.
Prolaze noči dani i godine, odlazi mladost sa našom daljinom. Uperi pogled ka vedrom vidiku ne plaši se mraka, jer ja sam pored tebe.
I nemoj stajati jer odmiče vreme lagano starost korača k nama. Pevaj o sebi, pevaj o meni pevaj mladosti jer nisi sama.
Jednog dana kad vreme dode bičemo zajedno u pravi čas. Ne gubi nadu -volju za život veruj u ljubav, jer tojespas.
Condor Valentino
Bogomir Kuliza
Moj Izvorič
U dolini u Planini izvorič je mali bio. Niz kamen je voda lila, s'kojeg sam ja uvek pio.
To je bilo davno, davno, kad sam ovce ja čuvao. Za moj izvoru planini niko drugi nije znao.
Dok sam bio ja čobanče dan nijedan prošo nije, da moj izvor ja ne vidim dal je bistar, kakolije.
Ja, gotovo, jedva pamtim, vremena je prošlo dosta, od kad odoh iz planine i izvorič sam mi osta.
Od tog doba kud sam prošo i gde god sam vode pio, prisetim se izvoriča kod kojeg sam stalno bio.
Kad ponovo vreme dode tejaodohuplaninu, željan moga izvoriča, sišaosamudolinu.
Kad do njega, blizu, dodoh na oko se suza sprema. Ražali se srcu mome, izvoriča moga nema.
Prekrilo ga, trulo, lišče. Ne vidi se gde je bio. I putič je urastao, kojim sam mu prilazio.
Nišam hteo da se vratim, več po trulom lišču zadjoh, te, duboko, zatrpani moj izvorič ja pronadoh.
Jasa njega, trulo, lišče razgrnuh na stran u. Tad osvanu mom izvoru iSuncegagranu.
Opet voda s njega linu, niztaj kamen kao prije. Ja ga gledam, pun miline, azasuzom suze lije.
Ja ga pitam: "Moj izvoru! Znaš li šta je davno bilo, sečašlisečobančeta što je vodu s'tebe pilo?"
Kad poznade prijatelja počejačeon da teče. Niz kamen mu kapi skaču, pa mi tužnim glasom reče:
"Prijatelju stari, davno je to bilo kada bese ti čobanče, pa si vodu s mene pilo.
Tad grejaše mene Sunce preko celog dana, kad odjednom tebe nesia mene prekri tarna.
Zaveja me lišče sgore, kada, prva, Jesen dode. Tako men i, sve do sada, dol u tami vreme prode.
Medenicu, tvoga stada, slušao sam, često, tuda. Zvoneči je, uz dolinu, zamicala preko brda.
Uvek tako, svakim danom slušao sam zvuke njene, al ti nikad ne naide, da razgrneš lišče s mene.
Hvala tebi, prijatelju, negdašnje čobanče'1. A niz kamen kapi skaču svejačeijače.
Zaigralo srce meni od žalosti i miline. S'kamenase vode napih i produžihpro planine.
Sve bolnice pune, medecinke tužne, Majka oplakuje čedo malo svoje; Dvoje unakaženi, jedno mrto, a jučer ih bješe troje, Dva kamena oka jedne majke proklinju slučajeve ružne!
Dijete moje drago, slatko Vrijeme života ti bješe kratko Priroda hara i divlji sve ruši, O, dijete drago, tvoje prvo '
ma ma" u srcu me guši.
Ruše se gradovi drge nam otadžbine, Padaj u zgrade, nevino se gine, Črnogorsko Primorje bješe žrt va ovog puta, Sad pomažu brača svijetom razasuta!
Bračo draga, Črnogorci moji Strašna sudbina vas zadesi U najljepšom kad bejaste jeku To bejahu dragog Boga grijesi!
I mi ovi mali ljudi iz pečalbe
Sa suzama i solidarnošču sječamo se majke,
Tužna vijest i srce razara,
Oh oče, bračo, sestre, da'l ostade živa majko stara?
Leti J AT-u putem domovini
Nosi sažaljenje moje, da me želja mine,
Leti i majku mi obidi,
Poruku joj daj da če njena čerkastiči!
A do našeg sastanka ponovnog, Utješi mi moje sve izzavičaja, Pruži pomoč onima, koji je trebaju Reci im, da ih volimo... neka znaju!
Soka Petkovič