Velika noč. Končano je. Naš Izveličar je izdihnil na sramotnem lesu sv. križa svojo dušo, sovražniki njegovi pa zmage pijani pozaspe nič hudega sluteč ob njegovem zapečatenem grobu. Toda glej, tretji dan po njegovi smrti poči nenadoma glas : Gospod je ustal! Ustal je Kristus, kakor je rekel, in ob svojem grobu je razvil zmagoslavno zastavo božanstvenega krščanstva v strah in trepet poglavarjem laži in krivice, v srečo in blagor vsem dobromislečim na zemlji. To se je zgodilo na veliko noč. H tem dnevom je celemu svetu zasijalo solnce pravice, ž njim je napočila nova doba človeškemu rodu. Pod zastavo, razvito na ta veliki, znameniti dan, so prihiteli skoraj vsi narodi in vsak izmed njih je praznoval še posebej svoj ustajenja dan. Komu bi tedaj zato ne bil veselja dan, komu bi naj ne bil drag ta dan najslavnejših spofninov? Lepo število narodov šteje Evropa in vsak ima svojo posebno veliko noč, svoj dan ustajenja, ko je vrgel od sebe dela teme in oblekel orožje svitlobe, ko je vsprejel krščansko vero. In ni ga med njimi naroda, ki bi tnogel reči, da ga ni krščanstvo preobrazilo in mu ni dalo vsega, kar ga je povzdignilo k časti in slavi. Ker }e krščanska vera bila in še je vsakemu narodu največja dobrotnica, zato bi pač mislili, da so narodi tudi hvaležni svoji najboljši materi, sveti katoliški cerkvi, in jej zato zvesto udani, toda žal, da ni tako! Skrbna mati je pozabljena. pozabljeni njeni krasni nauki o ljubezni do Boga in do bližnjega, zavladuje pa bratoljubje, ki lastne brate mori in jih prepušča žalostni usodi, kakor to jasno priča nad 100.000 ubitih armenskih kristjanov in na tisoče pomorjenih Grkov na otoku Kreti, kamor je šlo nedavno tudi čez 500 slovenskih sinov znova vklepat uboge Krečane v turške verige. Ko se mi radujemo ustajenja Gospodovega, kristjanora na Turškem poka žalosti srce, ko gledajo, kako divji Turčini koljejo njih očete in matere, žene in otroke, evropske države pa Se te grozovitneže čuvajo in varujejo s svojimi četami in ladjami. Zares največja sramota je za krSčansko Evropo koncem 19. stoletja obstoj krvoločne Turčije. Ni dovolj, da so ti divjaki mobamedanski tekom 1000 let poklali Da milijone ljudij, se še današnje toliko človekoljubne države prav nič ne zgroze nad enakira klanjem v našib dnf Tega je kriva po največ bogapozabnost in brezver5(i sef'ki je po državah na krmilu, potem pa tud; teh,lSt držav proti državi. Tudi v naši državi smo hvala Bogu, da se ljudstva • svoji najboljši maleri, sv. kf l. Sp okvarzavoziii Vendar, p ^ .,a]O zopet vračati k j&i cerkvi in spozngvati, da je odpad od Boga, libefauzem njih gotova poguba. Ker se je povsod, ni čuda, da se je tudi med vsikdar vernim slovenskim narodora zaplodil liberalizem in pokazal tu in tara svoj puhli, strupeni sad. Toda, kakor trdno upamo, bode naše krščansko misleče ljudstvo te svoje največje škodljivce prej ali slej gotovo iztiralo in odstranilo iz svoje sredine, da bomo lahko vsi edinega srca radostno ob Veliki noči klicali: Gospod je ustal, aleluja! Daj 15og, da v narodih in državab že skoraj zopet prevlada krščansko mišljenje in da postane zlasti naša trdna Avstrija še trdnejša v krščanski veri in lepa naša Slovenija še lepša v bogoljubnosti! C.