r f\*
[RANA-
—
LETO
2 ŠT
t
glrsilo juco glrsilo jugo slovanskega slrvenskoc katoliškegr krthličkbc
OURiTVA	DR ¿TVA

Vsebina
ČLANKI:
Žareti Franc: Socializacija ......................................85
Janko Kralj: Do nove družbe....................................94
Fra Srečko Perič: Dogmatički momenal u istočnom crkvenom pitanju	97
Mihajlo Firak: Impresionizam i ekspresionizam u modernoj umjetnosti	102
f Dr. Pero Rogulja: Medu Slovencima..............106
K.: Delo......................;.....108
J. A.: Česa nam je treba!....................109
KULTURNI VESTNIK.................. 112—115
PRVO CVIJEČE:
Paul Claudel: Canticus Mesas..................116
Duro Sudeta: Žuto veče...................117
Duro Sudeta-D. Čaič: Pozdravljenje...............117
Duro Sudeta: Teško doba...................118
Duro Sudeta-J. Špoljar: Na umoru dana.............118
R, Venny: Moj soputnik....................118
Roza Venny: Jedna svetla noč.................120
Roza Venny: Kad umiru akordi.................120
Roza Venny: Sena.......................120
To je tako ..........................120
Anton Vodnik: Večerna pesem deklice.............121
Deklica v črno jamo pokopana.................121
Anton Vodnik: Zimski večeri so kakor svetišče...........122
Anton Vodnik: Moji večeri ...................122
Invalid....................-........122
Anton Vodnik: Deklica misli..................123
Anton Vodnik: Mračen poletni večer..............123
Anton Vodnik: Kakor vrtovi..................123
Anton Vodnik: Sladek je prvi zimski čas..............124
M. Solačič: Iz ciklusa »Carmen«.................124
B. Kristov: Januarsko jutro......................124
Uredmštvo »ZORE«: Janko Kralj, Ljubljana. Jugoslovanska tiskarna. Naročnina naj se blagovoli pošiljati Upravništvu »Zore«: Ljubljana, pisarna Jugoslovanske tiskarne. Naročnina za celo leto 20 K, za dijake 10 K.
I^MMfilM
M
LETNIK XXII.
ZORA

Glasilo katoliškega jugoslovanskega dijaštva.
mom

ŽAREN FRANC, eksp. akad.
1.
Socializacija.
Uvod,
Českf študent má si osvojit dúkladé vzdélání odborné a všeobecne, otázky politické a soci-ální musí predevšim a predné studovat a dú-kladné studovat.
Masaryk.1
»Vojna je prinesla zmago njemu, ki jo je sovražil najbolj, namreč proletarcu,« pravi po pravici Fr. Bevk.2 In res bi nosil kamenje na Kras in meglo v Ljubljano, kdor bi še dokazoval danes važnost socialnega vprašanja. Dogodki zadnjega časa so napravili za idejo socializma tako propagando z dalekosežnimi dejanji, kakor si jih nikdar noben anarhist niti sanjati ni upal. Zlasti gre zasluga revolucionarnemu boljševiške-mu gibanju, da je postal socialistični problem mahoma kardinalni problem vsega kulturnega človeštva,
V čem tiči bistvo marksističnega socializma? Odgovor: socializacija produkcijskih sredstev, t, j. njihovo podržavljenje; oziroma prevzetje v občinsko upravo.3
»Socializacija je danes najvažnejše gospodarsko' vprašanje. Pečati ¡se morate ž njim vi, vlada in ves narod,« je govoril nedavno Masaryk delavcem v Škodovi tovarni. Najbistrejše glave v Avstriji, Nem-
1	Češki di ak naj si pridobi temeljito strokovno in splošno izobrazbo, politična in socialna vprašanja mora predvsem študirati in to temeljito. Ceská otázka, str. 160.
2	Rdeče vrste, D. i. Sv. 1919, str. 179.
3	Teoretično naj se rešuje ta problem tako ali tako, praktično bi mogla izvesti in vzdržati splošno ekspropriaciio — kot predpogoj socializacije — in socializacijo samo le država z bajoneti.
čiji, na Angleškem in po drugod si belijo lase z njim in ga uvajajo deloma že v resničnost.
Namen nastopnih vrst je, pokazati, kako je mogel priti proletariat, nositelj socialnega gibanja, do tega cilja in kakšno je naše stališče napram njemu.
2.
Kaj je socializem in socialni pokret?1
,.. roke so stregle stroju ves dan, ali zvečer je zablisnilo čelo to sajavo, in oko je krožilo po svetlih pokrajinah, sanjalo smele sanje bodočnosti, spremljalo silne kretnje govornika in verovalo za rod, ki še rojen ni.,.
Župančič, Duma.
Socializem je duševni produkt modernega socialnega pokreta. Pod socialnim pokret o m razumemo- vse emancipacijske poizkuse proletariata, to se pravi enega izmed slojev našega časa.
Sloj je ona skupina človeške družbe, ki zastopa po svoji ideji gotov gospodarski sistem. Gospodarski sistem je gospodarski red z enim ali več vodilnimi gospodarskimi principi. Gospodarski red je celokupnost pravnih in nravnih norm, ki regulirajo vsakokratno produkcijo in razdelitev (oziroma konsuma) pro-duciranih dobrin. Gospodarski principi so pa motivi, ki določajo obnašanje in ravnanje gospodarskih subjektov.
Domovina modernih slojev, kakor tudi teorije o njih, je Francija. Glavna propa-gatorja te teorije sta Lorenz v. Stein in zlasti Karl Marx,
1 Prim, Werner Sombart, Socialismus und Sociale Bewegung, 7. Aufl. 1919, str. 1—15.
Po tej teoriji delimo našo družbo v štiri sloje: fevdalno aristokracijo, malo-meščanstvo, buržoazijo, kot zastopnico kapitalističnega gospodarskega sistema in njeno nasprotje — proletariat.
Če hočemo spoznati bistvo proletar-cev, se moramo otresti predstave, ki smo jo imeli o njih, predno smo čitali Marxa, namreč kakor da bi to bila množica ste-puhov, razcapanih beračev. Besedo proletariat rabimo danes v tehničnem smislu in mislimo pri tem na tiste plasti prebivalstva, ki so udinjane v službi kapitalističnih podjetnikov in jjih označujemo s tem izrazom kot objekt kapitalističnega gospodarstva. •
Kdo so torej proletarci? Kaj označuje njihov položaj? Kam merijo njihova prizadevanja, ki jih imenujemo socialni pokret?
Prosti dninarji, ki so zaposleni v kapitalističnih podjetjih, tvorijo jedro tega sloja. Skupaj eno tretjino prebivalstva največ in to v zapadnih industrialnih državah. Če pa štejemo zraven še druge neprave proletarce, vse tiste, ki nič nimajo, il popolino, male ljudi med poljedelci in obrtniki, osobenke in bajtarje in najnižje plasti med uradništvom, pridemo na dve tretjini prebivalstva.
Kakor rečeno si ne smemo predstavljati pod proletarcem raztrganega nema-niča. Absolutna revščina nikakor ni speci-ficum proletariata kot sloja. Mnogo dninarjev zasluži več kot vseučiliščni profesor in v Ameriki ni njihov zaslužek nič manjši kakor pa različnih svetnikov v bivši Avstriji.
Ko vidimo torej, kako se dviguje proletariat, da bi se emancipiral iz svojega položaja, ko vidimo, da so nositelji vsega pokreta sovraštvo, zavist, upor, moramo priti do zaključka, da ne more biti absolutna; beda vir tega gibanja.
Poprej kontrast, ki ga opazuje delavec med svojim stanom in pa bogastvom, s katerim se odeva večina podjetnikov, bogastvo, ki ga kopiči po njegovem mnenju on sam. In ta kontrast mu pride vsak dan znova do zavesti, ne ker to obilico vsak dan gleda, temveč ker jo vidi neprestano rasti kakor konoplja, dočim ostane sam v svoji obskurnosti, K tej — lahko bi rekli objektivni negotovosti vseh premoženjskih razmer naših dni, pride še — z njegovega stališča — subjektivna negotovost njegovih eksistenčnih pogojev: dejstvo, da ne ve, če si bo mogel jutri še pri-
služiti kruha. Najmanjša gospodarska depresija postavi lahko tisoče na cesto.
Ta neprestana izprememba prinaša proletarcu njegovo stanje v zavest, vedno rastoča intelektualna izobrazba, ki mu jo nudi življenje v mestu, ga usposablja in sili, da začne premišljevati o vzrokih te izpremembe, o vzrokih nasprotja med njegovim in stanjem bogatašev. In tu misli, da se mu odkriva skrivnost, katere odkritje daje povod opozicionalnemu gibanju modernega dninarstva. Skrivnost namreč, da imajo vse posebnosti njegove eksistence svoj vzrok ne v naravnih, neizpre-menljivih razmerah, ampak v posebnostih socialne organizacije, v bistvu gospodujo-čega gospodarskega redu. »Proti naravi ne more nihče zahtevati svoje pravice, toda v stanju družbe na vzame lahko vsak po>-grešek obliko krivice, ki je bila storjena temu ali onemu sloju,« pravi Hegel. Tako so pripravljena tla, na katerih se razvije lahko socialni pokret, kajti s tem je dan objekt napada: obstoječi družabni red.
In kolikor bolj se poostri socialna kritika, kolikor večja postaja nezadovoljnost in želja po zboljšanju, toliko bolj pa pride do veljave še druga stvar, ki postaja čim dalje bolj neprijetna in mučna za prole-tarca: odvisnost od svojega gospodarja. Ta odvisnost postane neznosna, kadar navza-me srednjeveške oblike in se čuti fabri-kant kot patriarh »svojih« ljudi, se začne vtikati v njihovo privatno življenje in seže celo v sfero njihovih političnih pravic.
Ako smo našli tako korenine, iz katerih raste proletarska kritika obstoječega družabnega redu, moramo iskati v posebnih življenskih pogojih delavstva vzroke one idealne smeri, ki jo imenujemo lahko tendenco po komunističnem življenju na eni strani, na drugi pa ljubezen do mase.
Ljubezen do mase in rešpekt pred maso izvira neposredno iz skupnega življenja dninarja, s tisoči tovariši, ki jih ne veže drugega med seboj, kot skupno delo v službi kapitalista. Kar je zmetal skupaj kapitalizem v velikih mestih, to je nerazločna masa posameznih bitij, ki so popolnoma pretrgala vezi s preteklostjo in začela z bankrotom starih idealov novo življenje. Njihova edina opora je tovariš iste usode, ki premore kot poedinec ravno tako malo. Temu se pridruži, postane so-drug in tako nastane množica sodrugov, ki jo odlikuje ena stvar: ne posebnost posameznikov, ne skupna tradicija, ampak množica, masa. Povsod slišimo »den dum-
pfen Schritt der Arbeiterbataillone«, s katerimi je strašil svoje nasprotnike Lasalle.
Paralelno s tem nedostatkom kvalitativno in individualno barvanih razlik pri masi, ki jo le še kvantitativno vidimo in presojamo, gre in deluje v istem smislu razvoj moderne tehnike. Šele kdor pozna njene posebnosti, bo zapopadel važne poteze proletarskega pokreta, predvsem pa že poprej omenjeno tendenco h komunističnemu redu življenja.
Vedno bolj napredujoča Specializacija in kooperacija dela v modernih podjetjih je vzrok, da ni več posamezen produkt individualni izdelek delavca. Poprej je napravil sam čevljar cele čevlje, danes pa, ko gre par čevljev v moderni čevljarski tovarni skozi 250 različnih strojev in skozi 200 rok, je izgubil delavec, ki opravlja samo en delen opravek v celotnem procesu, vsako osebno zvezo s posameznim izdelkom. Produkcijski proces je v posameznem slučaju danes že v istini kolektivističen in za delavce, ki so pri tem zaposleni, ni predstava kolektivistične organizacije nič več tujega. Ravno tako postaja za velikomest-nega delavca ideja skupne, komunistične preskrbe vedno bolj domača vsled razmer, kakor nastajajo v njegovi okolici.
Posebno stanovanje, kjer najdejo individualna nagnjenja še najbolj svoje zavetje, izgubi v skupnih stanovanjih za siromaka vsak čar. Radi tega se vedno bolj dobro počuti v javnih lokalih, v katerih zadosti svojim duševnim in telesnim potrebam veliko bolj kakor pa doma. Društveni prostori, ljudske čitalnice, koncertne dvorane, gostilne, mize pod kostanji, kjer se pije pivo, kino, vse to je postalo za velikomestne mase druga domačija. Družina je razbita pod vplivom predolgega dnevnega in nočnega dela zunaj doma, radi zaslužka žen in prezgodnje dnine otrok. Proletariat je prisiljen tako, hočeš nočeš, da preloži težišče svojih interesov iz sfere posameznika v sfero javnosti.
In da bomo smer socialnega pokreta še bolj razumeli, se moramo spomniti splošnih časovnih okoliščin, v katerih se vse vrši. Kar moderni čas posebno označuje, je neka nenavadna živahnost, kakor je ni poznala nobena doba do danes. Naglo živimo, kar so povzročila moderna prometna sredstva, ki jih je ustvaril kapitalizem. Možnost, da se sporazumeš danes v par urah preko široke dežele potom telegrafa, telefona, časopisov, možnost, vreči velike mase iz enega v drug kraj, je
ustvarila stanje spoja večjih mas, čuvstvo povsod pričujočnosti, ki je bilo do danes nepoznano. Dvignila se je izobrazba in ž njo zahteve,
S to živahnostjo pa je tesno združena tista nervoznost našega časa, negotovost, hitrica, nestalnost vseh življenskih oblik. Vsakdo hoče prehiteti drugega, Božjega miru ni več!
In potem še eno! Lahko bi to imenovali revolucionizem, JJavta gel: gospodarstvo, veda, umetnost, navade. Vse predstave se nahajajo v takem vrvenju, da bi človek moral misliti, da sploh nič več stalnega ni. In to je eden najvažnejših momentov za razlago socialnih stremljenj. Kajti razloži dvoje: prvič ono razjedajočo kritiko vsega obstoječega,, ki ne pusti na ničemer nič dobrega, meče staro vero med staro šaro in prihaja z novo. To kritično gibanje je vzbudila že buržoazija, najprvo z ozirom na politične, etične, verske, umetniške razmere: proletariat pa razteza to kritiko tudi na opolzko polje gospodarskih in socialnih institucij.
Drugič pa vzbuja oni revolucionarni duh tisto fanatično vero v dosegljivost vsakega poljubnega bodočega stanja. Če se je toliko izpremenilo, toliko izprevrglo, če se odigravajo taki čudeži pred našimi očmi, zakaj pa ne še več, zakaj pa ne vse, kar si srce poželi?
Tako imamo v rokah elemente modernega socialnega pokreta. Izhodišče vsega: obstoječi kapitalistični gospodarski sistem s svojim stalnim nasprotjem med buržo-azijo in proletariatom, med subjektom in objektom gospodarskih pojavov, v katerem tičijo kali nezadovoljnosti, želja po novem, volja mas po emancipaciji. Spoznali smo nositelja te volje mas — proletariat, kot objekt gospodujočega gospodarstva — v njegovih življenjskih pogojih in smo poizkusili naznačiti iz teh pogojev ne samo upor proti obstoječemu, ampak tudi smer proletarskega pokreta: ideal komunistično urejenega gospodarskega in družabnega reda. S tem, da zastopa proletariat to idealno gospodarstvo bodočnosti, ki ga hočemo imenovati socialistično gospodarstvo, navzema značaj sloja.
Iz življenjskih pogojev, v katerih živi masa proletarcev, smo torej poizkusili razumeti, kako je mogel poslati socialistični gospodarski red cilj vsega njihovega stremljenja.
Pa ne samo peza življenja, tudi smo-treni preudarek jih je moral dovesti do tega zaključka.
Cilj modernega pokreta je z eno besedo emancipacija proletariata. Ta emancipacija ima dve strani: idealno in materialno. Idealno se smatra sloj šele takrat lahko emancipiranega, ko je svojo odvisnost odstranil in postal kot sloj gospodarsko vsaj neodvisen, ko so postali njegovi pristaši gospodarski subjekti. Lahko- se da misliti, da bi nastavil proletariat podjetnike kot svoje nameščence, ki bi vodili produkcijo kot poverjeniki. Na ta način bi postal proletariat gospodar položaja. Z materialnega stališča pa o kaki emancipaciji ravno tako ne more biti govora, dokler niso odstranjene tiste okoliščine, ki veljajo danes s stališča sloja kot vzor njegove socialne inferiornosti; te okoliščine tiče v kapitalističnem gospodarskem sistemu. Ako si postavi sloj torej kak cilj, potem more biti ta cilj le odstranitev kapitalističnega gospodarskega reda. Ta odstranitev bi bila mogoča na dva načina. Prvič tako, da bi odpravili današnja velepodjetja, te trdnjave kapitalizma, in bi jih razstavili na številna mala podjetja, kakor je bilo to pred vlado kapitalizma. Ali pa bi se obstoječi gospodarski sistem odstranil na ta način, da bi značaj veleprodukcije ostal. V tem slučaju bi pa morala preiti produkcijska sredstva iz rok kapitalistov v skupno last proletarcev, morali bi jih socializi-rati. Če noče torej proletariat odstraniti kapitalizma s tem, da bi ga razstavil na manjše oblike, potem mora postaviti na mesto kapitalistične organizacije ¡socialistično. Proletariat pa se more odločiti med tema dvema samo za zadnji način, ker je po svojem bistvu tesno združen z velepro-dukcijo; saj ni drugega kot senca veleprodukcije, nastane in obstojati more samo tam, kjer vlada veleprodukcija.
Proletariat se postavi torej pred alternativo: kapitalizem ali socializem. Seveda, pravzaprav ta alternativa res ne obstoji. Proletarcu je treba le rešitve iz rok kapitalistov. Dalo bi se to mogoče doseči tudi z delom za socialne zakone za delavsko- varstvo, socialno zavarovanje za starost, onemoglost, bolezen, za preskrbo vdov in sirot, za brezposelnost, z asociacijami delavstva. Treba bi bilo čakati, da bo socialna misel bodočnosti rešila delavce proletarstva.1
V sredi med kapitalističnim individua-lizmom in med socializmom je res še nekaj bolj realnega, treznega: individualnost v službi socialnosti.
1 Prim. A. Ušeničnik, Sociologija, 428.
Toda pomisliti moramo, s kom nam je opravka: s sajastim strojnikom, mrkim ru-dokopom, množicami, ki so v večnem boju za kruh, v neprestani borbi z bedo. Obsojeni so, da zidajo gospodarjem palače in služijo njihovim ženam za svilo. Srce jim je polno grenkobe, zavisti, sovraštva. Ne poznajo ne sprave ne kompromisa. Take ljudi vleče samo ekstrem, kolikor bolj radikalen, toliko boljši. Ekspropriacija, socializacija, diktatura proletariata, smrt buržujska.
Vsak življenjski nazor je izraz socialnih prilik tiste družbe, ki ga je splodila. Iz danih socialnih pogojev delavskih mas smo poizkusili razložiti njihov Tadikalni miselni sistem:
»Ako pristanete na to, da naj ostane dalje privatna last produkcijskih sredstev, kapitalov, potem bo hodil svet nujno svojo gospodarsko pot, kakor jo je hodil do sedaj. Manjkalo bo učinkovite ovire konkurenci, obnovili se bodo boji in osebne intrige; ostanejo nadalje bogataši in siromaki, izžematelji in izžemanci. Vse, kar zavisi na privatni lastnini. Dokler se ne iz-dere zadnja korenina fatalne rastline, bodo brstele vedno nove mladike na rodovitnih tleh človeškega egoizma in se bodo dvigale .v silen ponos novih debel.«1 Zato doli s privatno lastnino! Živela socializacija!
Socializem in socialni pokret ni nič drugega kot uresničenje onega bodočega, interesom proletariata prikrojenega novega družabnega reda — ali poizkus, uresničiti ga.
Socializem poizkuša to na polju misli, socialno gibanje pa v svetu realnosti. Vsi teoretični poizkusi so socializem, praktični pa socialni pokret. Socializem in socialni pokret sta torej samo dve različni strani enega in istega pojava, sta v istem razmerju kot misel in dejanje, duh in telo.
3.
Socializacija v praksi.
Wenn der Hahn kräht auf 'm Mist — wird 's Tag oder bleibt 's wie 's ist.
Nemška poslovica.
V istini, časi individualističnega, pro-stogospodarskega kapitalizma so prešli. Ta kapitalizem obstoja le še kot odumrla oblika, ki si ne bo več opomogla, kljub klicu gotovih krogov po »prostem udejstvovanju sil«.
1 E, Righini, Antisemitismo e semitismo, str. 157.
Na najvišji stopinji kulturnega udej-stvovanja, na polju religije, je bila individualistična misel najprvo oznanjana, prešla je na vse panoge človeškega prizadevanja in je napravila na najnižji stopinji, na polju materielne kulture velik bankrot. Prostemu raziskavanju biblije je sledil prelom na filozofskem polju; jurisprudenca se je vdala individualističnemu principu in je dovolila, da postane država iz volje posameznikov, iz socialnega kontrakta; liberalni ekonomizem je proglasil individualni interes kot gonilno silo v stremljenju in boju gospodarskega sveta. Zgodovina pa ne operira z logičnimi dokazi. Ona pozna samo eden argument, toda najhujši, to je deductio ad absurdum.
Masa naroda je morala bridko občutiti, kaj se to pravi: individualistično, prosto gospodarstvo. Upira se proti dosedaj obstoječemu gospodarskemu sistemu, zahteva individualizmu do skrajnosti nasprotno gospodarsko ustavo. Obžalovati je treba, da so šle te zahteve preko meja in se izgubile v ekstreme, kakor "smo videli. Toda lahko razumemo to prenapetost ob prehudem pritisku, ki teži po trpljenju svetovne vojne dvakrat tako težko na ubogem ljudstvu.
Torej je treba »soeializirati«. Toda kako? Zakone napraviti od danes do jutri, ni tako lahka stvar. In tudi z zakoni ni v gospodarskem ozira še nič storjenega, S samim dekretiranjem novih gospodarskih oblik te še ne zadobijo življenske moči in tudi ne jamstva, da se obneso, Samopašno eksperimentiranje z narodnim gospodarstvom je pa kaznovano s težkimi izgubami, z bedo in velikim gorjem, Exempla docent. In vendar so navezani pristaši komunistične socializacije na tako eksperimentiranje. Zakaj? Manjka jim vsak zgled. Pri vseh narodih z višjo kulturo se je udomačilo privatno premoženje produkcijskih sredstev. V teku stoletij naletimo večkrat na boje siromakov z bogataši, toda ti boji se ne končajo nikdar s socializacijo. Niti v klasičnem veku ne, s svojim tako izrazitim kapitalističnim razvojem.
Manjka vsak detajliran načrt za komunistično socializacijo, Marx je naslikal megleno podobo bodoče socialistične dražbe. Beblovih utopističnih fantazij pa tako nihče resno vzeti ne more. In tudi sicer se ni lotil v obširni socialistični literaturi nikdo te naloge. Možje so se bali bla-mirati, sklenili so rajše počakati, kaj prinese »razvoj«.
Tako je prišlo, da manjkajo vsa načela za oni, s tako vehemenco zahtevani proces socializacije, Marxov historično-raz-vojni socializem, ki temelji na Hegelovi filozofiji, ne pozna ravno nobenih principov, s katerimi je še pobijala racionalistična filizofija 18, veka fevdalno dražbo, Marx ni operiral s premišljevanji o pravičnosti; hotel je samo konštatirati dejstvo protislovij v kapitalistični družbi, dokazati gotove razvojne tendence, pokazati, kako ne odgovarjajo več stare politične, pravne, sociabje in idealne oblike novi vseodloču-joei gospodarski vsebini družbe, kako zahteva razvoj novih oblik. Za starejši racio-nalistični — utopistični socializem, ki ga je zametal Marx, čeprav je odvzel od njega utopistično komunistično idejo, je bilo spoznanje bodočega družabnega reda učinek miselnega procesa, za Marxa pa rezultat opazovanja historičnega svetovnega procesa in razpada kapitalistične družbe, ki se vrši po njegovem mnenju pred našimi očmi. Utopisti so si konstruirali popoln in pravičen družabni red iz glave, Marx pa je hotel spoznati elemente onega bodočega reda iz opazovanja z objektivno nujnostjo se vršečega razpada meščanske družbe, kjer da se vidijo obenem že začetki bodočih oblik. Tako se razume tudi, v katerem smislu govorijo danes o gospodarskih oblikah, ki so že »zrele za socializa-c i j o«. Kdo pa odločuje, katere oblike soi za to že »zrele«? Ali ni tu lahko različnih nazorov? Utrga se lahko tudi nezrelo jabolko. Tako bi napravila socializacija lahko težko škodo. Toda ne, nam zatrjujejo socialisti. Socializem je podoben vojaškemu zdravniku, ki kurira vse ljudi na isti način. Zapisal ti je aspirin za prehlad in revmatizem; proti jetiki in proti pljučnici. Edina bolezen, ki jo pozna socializem na gospodarskem telesu, je privatno premoženje produkcijskih sredstev. Edina medicina pa je socializacija. Neverjetna je ta pe-titio principii, na kateri boleha ves socializem, ker domneva brez vsakega dokaza, kar pa je vendar tako zelo dvomljivo, da pomeni socializacija a priori rešitev iz vseh težav naših dni. In tudi ni razlike med naivnimi socializmom mas in med omikanim socializmom vrevizionistov. Za vse je socialistična družba bodočnosti nedvomno Eldorado. In svet naj verjame njihovim obljubam! Kajti več kot poceni obljuba vse skupaj ni, kar nami more socializem navesti v priporočilo svojega ideala. Drago pa je vprašanje, ali je državni,
birokratični aparat, brez katerega moderna država, tudi socialistična, ne moire izhajati, prikladen in zmožen, voditi ves narodnogospodarski proces produkcije in konsuma. Vsak nacionalni ekonom bo rekel: ne. Izključeno je tudi, da bi preneslo kolektivistično narodno gospodarstvo konkurenco z državami, ki so organizirane po prosto-fgospodarskem principu. Kolikor bolj je kdo poučen o kompliciranem mehanizmu modernega gospodarstva, toliko več problemov se mu sili na pot, ki se jih brez velikega poloma ne da preiti kar tako z eno samo odločno politično gesto.
Kakor je ves socialistični idejni svet še nepopoln, še ni izdelan in premišljen na vse plati, tako je tudi pojem socializacije prenapet v svoji komunistični omejenosti. Privedel bi nas, dosledno izpeljan, v gospodarsko sužnost, s katero se ne da pritisk vojnega gospodarstva niti primerjati. Država ni zavod za otroke, da bi ji izročili vso oblast, vse funkcije v roke. Komunistična država bi bila velika kasarna, državljani pa kakor rekruti, ki ne smejo brez višjega dovoljenja niti v kantino. Socializem je pač ekstrem, kakor je bil individualizem. Resnica pa leži v sredi med ekstremi. Atomistični individualizem in komunistični socializem se dasta premostiti s krščanskim solidarizmom, ki posreduje med obema. Le po krščanskih načelih, z medsebojno ljubeznijo in strpnostjo, trezno, brez požigov in pobojev, brez diktature in brez gard se dajo prav rešiti moderni problemi, se da uvesti namesto boja vseh proti vsem, namesto anarhije v produkciji in konsumu, ne da bi odstranili privatno gospodarstvo in privatno premoženje produkcijskih sredstev — organizacija narodnega gospodarstva, v kateri bi se čuvali interesi celote na čisto drug način, kakor pa .s socializacijami komunističnega socializma.
4.
{y. Krščanski solidarizem.1
/Salute, o genti umane affaticate!
•) / Tutto trapassa, e nulla puo morir.
/ Noi troppo odiammo e sofferimmo. Amate. v /	11 mondo e bello, e Santo e l'avvenir.5
3	Krščanski socializem je bolj kritičen,
' nima toliko predsodkov. Mi vemo, da ne
1	Prim. Pesch Heinrich, Lehrbuch der Nationalökonomie, Freiburg.
2	Pozdravljeni, človeški rodovi, utrujeni! Vse preide in nič ne more umreti. Mi smo preveč sovražili in trpeli. Ljubite. Svet je lep in sveta je
čnost. — (Kateri idealist je zlo žil to kitico, ne vem.)
moremo nič več nazaj v gospodarski liberalizem. Zametamo poznejšo anarhijo produkcije, od kapitalističnega interesa enostransko diktirani konsum, odklanjamo monopolistično izsesavanje ljudstva. Kapitalizem je odigral — če razumemo pod kapitalizmom prevlado denarnih interesov kapitalistov v narodnem gospodarstvu. Tudi mi opazujemo gospodarski razvoj, vemo, da ga pospešuje in vodi smotreno hotenje človekovo, in ne najdemo v mnogoterih hibah kapitalistične prostogospodar-ske dobe nikakih neizpremenljivih »zakonov razvoja«, marveč nestvore, pojave bolezni in iščemo vzrokov teh pojavov. Stremimo po boljšem gospodarskem redu ne potom prevrata, revolucije, temveč potom reforme, ki se naslanja na dane razmere. Pri tem nas vodijio ideje, načela in opazovanja resničnosti. Iz tega obojega, pridobljenih izkušenj in zavednega hotenja nam zraste sistem, načrt reforme. Znotraj tega sistema so pa zopet gospodarski principi, ki utemeljujejo potrebno socializacijo in jo omejujejo.
Odločilno principielno stališče v vprašanju socializacije zavzamemo lahko saijio na temelju jasnega spoznanja smotra državne družbe.
Kajti po smotru državne družbe se ravna principielno in praktično pravo razmerje med državo in posameznikom, državo in drubo, državnim in privatnim gospodarstvom. Smoter države se pa mora ravnati po vzroku, iz katerega je izšla in ki ji daje obenem upravičenost obstanka. Država ni bila tukaj pred posamezniki in njihovo družbo, temveč je bila od teh šele ustvarjena. Postavljena v dosego pozemelj-skih, zunanjih dobrin, ki jih posamezni državljani in manjša družba ni mogla doseči. Ako bi se dosegle tiste dobrine lahko brez države in v istem obsegu, potem bi bila država seveda nepotrebna.
Katera je sedaj tista zunanja, poze-meljska, vsem državljanom skupna dobrina, ki jo posameznik, družina, vas itd. ne more doseči? Ali je to eksistenca države, skrb, da se ohrani, ojači, poveča, izpopolni? Ne! Kajti nobena družba ne obstoji samo, da bi obstojala. Eksistenca, vzdrževanje, izpopolnjevanje države je samo sredstvo. Je samo predpogoj skupnega stremljenja po skupni dobrini, ki tvori šele pravi socialni smoter države. Dobrina torej, ki tvori socialni smoter države, ne leži na polju političnega, temveč na polju državljanskega reda, torej ne v tem, kar dela država, da
se ohrani, temveč v tistem, kar stori za svoje državljane v dosego skupnih dobrin, ki jih vsak posameznik z lastno močjo ne more doseči.
Neposredno uresničenje privatne blaginje torej ni stvar države, marveč privatnikov samih. Država naj se torej ne vtika brez potrebe v privatne posle — vsak je svoje sreče kovač — država naj ustvari socialno možnost, da si državljani po svojih močeh in razmerah samodejno pridobe, ohranijo in povečajo tvarno blaginjo.
Seveda ima država pravico skrbeti za to, da samodejnost posameznikov ni v kvar socialni blaginji, ali v nasprotju s pravicami drugih. Toda ta pravica ni samovolja, temveč sega le do tja, dokler sega zahteva socialnega smotra.
Tudi ne sme država enostransko pospeševati samo gotovih polj skupne blaginje in zanemarjati druga. Treba je skrbeti za celotno kulturo, paziti na zdravo razmerje med posameznimi stanovi prebivalstva.
Tako bi bili dani elementi, iz katerih se da izvesti principielna rešitev v vprašanju socializacije.
Vse, kar ima svoj neposredni smoter v privatni blaginji državljanov in kar ti lahko dosežejo s privatnim delom, se odteguje direktnemu vodstvu države. In to velja tudi za preskrbovanje potreb državljanov. Država torej ni upravičena in poklicana, postati nosi-teljica, subjekt narodnogospodarskega procesa preskrbo-vanja naroda z življenjskimi potrebami. S tem seveda ni rečeno, da bi ne imela država indirektnega vpliva na delo svojih državljanov, ki ji gre kot čuvarici splošne blaginje.
Ali pa sme država cele gospodarske strtVke podržaviti, ali kakor pravimo sedaj, socializirati? Država naj državljansko delo izpopolnjuje, ne pa izpodriva; socializacija se uvede lahko v vsakem Špecielnem slučaju iz posebno tehtnih razlogov, kot izjema, ki jo je treba vselej posebej dokazati. Edini razlog za to pa je potreba socializacije za javni blagor, kot potrebno sredstvo v dosego državnega smotra. In sicer kot zadnje sredstvo, ko bi ne imela druga sredstva (kontrofa itd.) nobenega uspeha.
Socializacija vseh produkcijskih sredstev bi bila neupravičenost, nezakonitost, krivica, ki jo moramo odločno
zastopati napram socialno-, demokraški fikciji, češ da je to nujna zahteva »naravnega razvoj a«.
Upravičena je socializacija iz dveh razlogov: 1. takrat, kadar v kakem posebnem slučaju javni interes odločno prevladuje nad privatnim dobičkom posameznika, 2. ako zahtevajo to nujno finančne potrebe države. Torej podržavljenje iz na-rodno-gospodarskih in finančno-gospodar-skih razlogov.
Zraven pa morajo biti dani predpogoji za velepodjetje, kjer se ustvari lahko končno monopol bodisi zakonitim potom ali pa via facti, to se pravi, da ima podjetje po svoji naravi monopolističen značaj (drugega razloga ni razen teh dveh za postanek monopolov). Kajti v malem podjetju odliočtuje ravno osebna iniciativa, ki pri uradniku v državni upravi manjka; zaradi tega ne vzdržijo javne oblasti pod enakimi pogoji nikoli konkurence s privatnim podjetjem. Kako zelo vodi monopol v veleindustrijo, je najboljši dokaz bivša avstrijska tobačna industrija, kjet; je bilo zaposlenih v samo 30 tovarnah več kot 40.000 delavcev, medtem ko vlada v državah brez tobačnega monopola velika razcepljenost.1
Država je torej upravičena socializirati kako podjetje iz narodnogospodarskih in f i -n a n č n o g o s p o d a r s k i h razlogov, ustvariti narodnogospodarske in finančnogospodarske monopole.
Pri uvedbi enega teh monopolov je pa treba natančno preštudirati, kaj je tehnično in komercielno mogoče in umestno, pre-udariti tehniko organizacije (čisto javno podjetje, ali privatnogospodarsko podjetje z udeležbo države, itd,), ekonomski princip, razmerje napram inozemstvu in svetovnemu prometu. Bilo bi n, pr. nesmiselno1, ako bi hoteli odstraniti moč sindikatov na ta način, da bi podržavili premogovnike, pri tem pa morali plačevati višje cene. Tako so nadkrilili premogovniki v Ruhru, ki so bili v privatnih rokah, od daleč one v Saa-ru, ki so bili državni. Produkcija! je biila večja, dnina delavcev višja, podjetje se je bolj rentirailo in tudi tehnika je bila modernejša, In to je bilo v napredni, idealno upravljani Nemčiji, Kako bi ta primera izpadla n, pr. v Jugoslaviji?! Ali če bi hoteli
1 Prim. J. Grunzel, Industriepolitik, Wien, 1910, str. 39.
•napraviti državni monopol, zraven pa ne pomislili, da bi se dal premog bolj poceni dobiti iz inozemstva. Ali ako bi si ne prišli na jasno, ali se naj tuj premog izključi s produktivno carino, ali pa ga naij pokupi država itd. Tudi se ne sme pri vprašanju socializacije prezreti razmerje eventuelnih materielnih ugodnosti napram celotni javni blaginji, ne sme se prezreti, ako bi ne bilo to, kar bi nekateri hvalili kot gospodarski napredek, velikanska socialna škoda, pri tem, da bi bilo uničenih veliko število samostojnih eksistenc. Torej se pravi natančno preudariti, previdno delati, pretehtati škodo in korist. Na vsak način se je pa treba čuvati gorostasne zmote socialistov in smatrati socializacijo kot univerzalno medicino proti vsem zlom, ki nas težijo.
Socializacija pomeni prevzetje gotove gospodarske stroke iz rok privatnikov v upravo države .Ali se sme to zgoditi brez odškodnine dosedanjih lastnikov? To bodo zahtevali pač samo pristaši naivnega socializma, ki se priznavajo k Proudhonove-mu stavku: lastnina je tatvina. Povsod, kjer si prideta privatna pravica in privatni interes navzkriž z javno pravico in javnim interesom, se morata privatna pravica in privatni interes, kot nižja pravica in nižji interes umakniti javni pravici in javnemu interesu — ampak tudi nič več in nič manj samo takrat, kadar nastane kolizija med obema, medtem ko obdrži oni del privatne pravice in interesa, ki ne pride v ko-lizijo, svojo polno veljavo, Ako je treba napraviti n. pr. cesto preko travnika, koli-dirata pravici javnosti in privatnika samo z ozirom na oni pas zemljišča, torej izgubi privatnik pravico do njega. Med zemljiščem pa kot gotovo vrednostjo, kot delom privatnega premoženja in med javnim interesom ni nikake kolizije. Torej mora dobiti dosedanji lastnik popolno odškodnino, ker ni potrebno za zidavo ceste, da trpi privatnik škodo. Ravno tako je z ekspro-priacijami, ki so potrebne za socializacijo. Vsaka e k s p r o p r i a c i j a se izvrši pravno samo, ako dobi e k s -propriirana stranka polno odškodnino.
* * *
V individualno-kapitalistični dobi je manjkalo narodnemu gospodarstvu: 1. j ed-no t nos ti. Narodno gospodarstvo je bilo samo vsota privatnih gospodarstev, od katerih je vsako zasledovalo privatni izkupiček, privatni dobiček brez meja kot svoj
namen. Vsoto vseh teh jednot so imenovali »družbo«. Dočim je bila vezana država na svoje teritorialne meje, se je udej-stvovala ta »družba« precej svobodno v prostem svetovnem prometu, 2, manjkalo je zdravih členov, organov, ki spadajo k vsakemu organizmu. Stvorili so se pač karteh »otroci zadrege«, ali to so bile gospodarske, trgovske organizacije v službi privatnih podjetij. Stanovske, zadružne organizacije so manjkale popolnoma. 3, Ni bik» jednotne naloge, cilja narodnemu gospodarstvu, ker je manjkalo notranje jednotnosti. 4. Ni bilo ne principa in ne faktorjev, ki bi uravnavali gospodarsko življenje. 5, Ni bilo zaščite konsumentov.
To so bile glavne, težke napake indi-vidualistično-kapitalistične dobe, pod katerimi so trpeli delavci, konsumenti, pa tudi producenti.
Tu pa ne pomaga socializacija produkcijskih sredstev, ki bi napravila iz ljudi državne sužnje. Produkcijska sredstva so samo produkt ljudi, ki jih ustvarjajo, izpre-minjajo in uporabljajo po svojih lastnih idejah in prosto izbranih smotrih. Treba nam je socializacije ljudi, po gospodarskih, socialnih in pred vsem po etičnih pogojih, ki se jim mora tudi homo oeconomicus ukloniti.
Na trojen način druži krščanska solidarnost ljudi: 1. Državljani so nravno vezani državnemu smotru. Služiti morajo splošnemu blagru tudi kot gospodarji, pozitivno s svojim gospodarskim delom, negativno! pa, da s svojimi težnjami po zaslužku ne škodijo bližnjemu in splošnemu blagru. S tem, da so vsi državljani naravnani na isti cilj, t. j. materielno stran splošne blaginje, dobi narodno gospodarstvo Svojo nalogo in obenem svojo jednotnost. Ta jedlnotnost obstoja v skupnosti dela jed-nakopravnih državljanov.
2. Solidarnost stanovskih tovarišev, ki veže med seboj državljane istega poklica, da zamorejo zastopati svoje skupne interese, toda brez egoizma posameznih skupin, ki bi ogrožale skupno blaginjo. Kajti 'tudi tovariši po poklicu so državljani, torej se morajo podvreči državnemu smotru. Staležko-zadružna solidarnost pa nudi državni družbi tudi organsko členo-vitost, ki ji je manjkala v liberalno-gospo-darski dobi. Če je poznala kapitalistična doba samo delitev družbe po imetju, jemlje zadružna misel sodrugov po poklicu
razvrstitvi premoženja vso grenkobo prejšnjih nasprotij. Delavec postane tovariš podjetnika, ki ga veže ž njim isti poklic, skupnost dela v istem poklicu v obojestransko korist.
3. Splošno človeška solidarnost, pripadnost k vseobsegajoči božji družini — skupni Oče v nebesih, skupna domovina nad zvezdami — vse to premaga sčasoma še preostale družabne in narodnostne razlike z vseobsegajočo krščansko ljubeznijo do bližnjega — sprava ljudi in narodov s pobratenjem ljudi in narodov.
Princip solidarnosti nudi narodnemu ' gospodarstvu obenem z njegovo jednot-nostjo in smotrom tudi princip, ki uravnava gospodarsko življenje. Narodno gospodarstvo naj preskrbi ljudstvo njegovi kulturni stopinji primerno kvalitativno in kvantitativno z vsemi potrebščinami, in sicer ves narod z vsemi sloji.
Državna oblast, ki je v službi splošnega blagra in stanovskozadružne organizacije naj pa bodo faktorji, ki regulirajo produkcijo in konsum, kjer je tega v smislu naših poprejšnjih izvajanj treba. Država naj se udejstvuje kot vrhovna instanca do-polnujoč, kadar stanovske zadruge niso kos svoji nalogi. Prva naloga gospodarske reforme bo, organizirati in razviti stanovske zadruge, da bodo sposobne za regulacijo gospodarskega življenja, Regulacija se razteza na vse tri elemente kritja potreb: na produkcijo, konsum in tvorbo cen.
To bi bilo v par potezah naše stališče napram problemu socializacije. Seveda samo s principielnega stališča.
Glavna načela, še enkrat na kratko povzeta, so sledeča:
1,	Iz navedenih razlogov odklanjamo po svojem absolutističnem državnem pojmovanju kompromitirani komunistični socializem, postopno odpravljanje privatnega premoženja produkcijskih sredstev, postopno podržavljenje ali komunalizacijo privatnih podjetij kot nesrečo za narod in državo.
2.	Podržavljenje oziroma komunaliza-cija more biti samo izjemoma opravičena in koristna. Mora pa biti v vsakem posebnem slučaju opravičena po svoji narodnogospodarski ali finančnogospodarski nujnosti. Marxovemu nauku o nujnem »razvoju« v smer komunizma (materialistični zgodovinski nazor, razvojni zakoni kapitalistične družbe) manjka vsak znanstveni temelj. Zato so ga zavrgli tudi kritični socialisti. Radi tega ne zaupamo formuli o
podjetjih, ki bi bila »zrela za socializacijo«. Govor more biti saimo o podjetjih, ki so primerna za podržavljenje ali komunalizacijo. Poleg tega se je treba v vsakem slučaju posebno prepričati o tehnični, ko-mercielni, narodnogospodarski in finančnogospodarski možnosti, koristnosti in potrebnosti. Posebno je treba preiskati, ako bi ne bila žrtev gospodarsko samostojnih eksistenc narodni blaginji, socialnim živ-ljenskim pogojem družbe bolj v škodo, kakor pa bi jo odtehtala dozdevna korist socializacije.
3. Kolikor manj se ogrevamo za komunistično socializacijo podjetij, toliko boilj se navdušujemo za socializacijo ljudi in odklanjamo popolnoma atomistični indi-vidualizem in prostogospodarski kapitalizem. Ta socializacija vodi v skupno gospodarstvo, pa ne v komunističnem, marveč v solidarističnem smislu, vodi do regulacije gospodarskega življenja z ozirom na kvantitativno in kvalitativno preskrbo naroda z vsemi potrebščinami potom stanovskih zadrug, ki naj bodo avtonomne in naj imajo vse za svojo funkcijo potrebne pravice. Kjer pa teh zadrug še ni, ali pa še niso dosti razvite za svojo nalogo, naj vrši njihovo nalogo nadomestno država.
K obema regulatorjema gospodarskega življenja, ki smo ju omenili poprej, t. j. država in stanovsko-zadružne organizacije, je treba pripojiti še tretjega, ki pa je najbolj važen: nravnost in vest. Če se narod nravno ne probudi, potem so vsi, eksperimenti in vse reforme zastonj. Pomisliti je treba, da ni gospodarstvo nič mehaničnega, ni mrtva mašina, ki bi bila zgrajena po gotovih fizikailnih zakonih, ki bi se tako in talko gonila in na gotov način tekla; gospodarstvo je prosto udejstvovanje živih ljudi, torej; zadeva, ki se vrši lahko ravno talko moralno kakor nemoralno.
Socializem širi nevero med narod. Pa kaj pomeni pravzaprav socializem? »Pomeni neprestano in popolno žrtev osebnosti družbi, obenem hoče pomeniti absolutno odpoved vsakemu pohlepu, odpoved vsaki misli, da bi si pridobil zemlje, jo ohranil in da bi obogatel.
Pomeni, ali bolje, pomenil bi to, kadar bi mogel človek zapopasti skozinskoz nasprotno od tega, kakor je.«1
In v resnici govore socialisti povsod
1 E. Righini, Antisemitismo e semitizmo, Milano, 1901, str, 157.
o boljših, popolnejših ljudeh bodočnosti. Ne povedo pa nikjer, kaJko jih bodo- vzgojili. Mar s svojimi nauki? Ti bodo malo zalegli. — In tako pridemo, naj govorimo
o čemerkoli hočemo, vedno na isti cilj: kar nam je potreba, to je prenovlje-n j e v duhu, praktično krščanstvo.
JANKO KRALJ:
Do nove družbe.
I. Solidarnem in socializem.
Učenci Krekovi smo. Ponosni smo na to. A utegnilo bi nam biti v pogubo, če bi ne šli niti za korak naprej, če bi cel naš pokret bil tako neplodovit, da ne bi doprinesel niti kamna k novi zgradbi. Med letom 1914. in 1920. leži razvoj celega stoletja. Socialna skladovitost se je razmajala, skoro ves srednji stan je zdrknil v globine, kjer dela industrielni proletariat, iz vrst proletarcev so se pa dvignile posamezne stroke kvalificiranih delavcev in so se približale prejšnjemu stališču srednjih stanov, duševnih delavcev in uradni-štva. Še več: Socialna kriza je segla tudi na deželo. Vedno globlji je prepad med kmetskimi delavci, koloni, malimi kmeti, ki se postrani pečajo z obrtjo in industrial-nim delom — in med velikimi kmeti, ki žive res samo od zemlje. In v te velikanske razpoke, ki zevajo v gospodarski zgradbi družbe, je prodrl revolucijski duh socializma. Gospodarsko revolucijo spremlja duševna revolucija množic, ki streme iz mračnih globin bede in gospodarske odvisnosti navzgor. Ali naj prezremo vse te velike spremembe v gospodarskem in družabnem življenju? Trezno moramo računati z njimi, iti moramo dalje kot je šel Krek, ko je formuliral praktični delovni program svoje struje. To ni odpad od Kreka, ker sem gotov, da bi bil on žalosten, ko bi vedel, da se njegovi fantje ne upajo več povzpeti do samostojne misli in da glodajo le stare ideje. Gotovo je, da z nami stoji in pade osnovna Krekova misel: Krščansko delo za človeštvo v jugoslovanskih zemljah. Jasno je pa tudi, da bo to delo le tedaj uspešno, če se bo opiralo na sodobna dejstva, če bo na novo nastalih tleh utrlo samostojno pot.
Predvsem velja to glede naše socialne orientacije. Neprecenljiva in nikdar dovolj poudarjena Krekova zasluga je, da je vrgel v našo zemljo smisel za socializem, da je v tisočerih vzbudil zavest, da
mora današnjo družabno anarhijo nadomestiti nova družba, nov socialni red, zgrajen na principih krščanske etike. To notranje načelo, solidarizem, je absolutno resnično, ne bodo ga omajali nobeni naporni naskoki ateistične in anlisocialne morale. Ne ovrže ga niti žalostno dejstvo, da sloni današnji gospodarski red, ves sistem produkcije in konsuma na principu skrajnega egoizma (neomejenega profita), ki je odločno nasproten bistvu krščanstva. Tako kot n. pr. absolutne resničnosti in nujnosti četrte božje zapovedi ne ovržejo tisočeri prestopki in zločini, ki jih dan za dnem zakrivijo ljudje proti staršem in avktoriteti. Načela krščanskega solida-rizma so kot plamen na najvišji gori, plamen, ki ga ozremo od povsod in nam daje jasno smer in luč na pot. Solidarizem je nravna norma, zapopadek etičnih načel, ki dajejo socialnemu življenju gotove določne smernice. Prenesti pa ta etična načela v prakso, jih realizirati — to je naloga krščanskega socializma. V okviru solidarizma, t. j. etičnih načel, ki urejajo družbo, more najti prostor cela vrsta različnih gospodarskih in socialnih sistemov. Saj je v dveh tisočletjih, odkar obstoja krščanstvo, svet imel različne gospodarske sisteme: rimski latifundijski sistem v poljedelstvu in kapitalizem, zgrajen na inštituciji suženjstva; v posameznih krščanskih deželah družinske zadruge in ostanke skupnega vaškega ali pokrajinskega gospodarstva; v srednjem veku se je razvilo, polagoma klijoč iz starih oblik, fevdalno gospodarstvo. Nosilo je v sebi že kali modernega gospodarskega sistema, kapitalizma. Napram vsem tem oblikam je krščanstvo kot v prvi vrsti duhovna, od izpreminjajočih se oblik gospodarstva neodvisna sila, zavzemalo stališče: Dokler se te oblike gospodarstva gibajo v okviru solidarističnih krščanskih načel, jim ni oporekati. Krščanstvo zavzema napram raznim oblikam družabnega reda približno isto stališče kot napram raznim oblikam
vladavine. Tiranija, patriarhalna, absolutna in konstitucionelna monarhija, oli-garhična ali demokratična republika, vse to je za krščansko etiko samo na sebi in-diferentno, nemogoče je reči: Edino ta oblika (n. pr. monarhija) odgovarja krščanstvu. V vseh teh oblikah je možno slediti krščanskim načelom. Srčno in in-telektuelno izobražen tiran more v svoji' dobi ustvariti mnogo več splošnosti koristnih vrednot, kot n. pr, od posameznih interesnih skupin (plutckracije, bank itd,) vladana pseudodemokratična republika. Sama na sebi je zunaja oblika vladavine torej nravno indiferentna. In ravno tako je gotov gospodarski red sam na sebi nravno indiferenten, gre samo za to, ali se v praktičnem udejstvovanju zlaga z načeli krščanske etike, ki jih z ozirom na družabno življenje imenujemo solidari-stična načela.
In žalostno bi bilo, če bi vezalo krščanstvo svoj obstoj na kako gotovo obliko družabnega reda. Družabni red je plod danih razmer, predvsem dejanskih gospodarskih razmer. Gospodarstvo je v vednem razvoju, v vedno se izpreminja-jočih oblikah raste ali propada, vsaka nova kal nosi že v sebi smrtno obsodbo. Ni mogoče, da bi se večno-veljavna etična načela vezala na življenje in smrt s kakim gotovim gospodarskim retí o m. S propastjo dotičnega gospodarskega reda bi morala logično tudi propasti krščanska načela. V kolikor so se posamezni cerkveni organi v preteklosti identificirali, n. pr. s fevdalnim družabnim redom, v toliko je tudi trpela Cerkev, ko je zmagoviti mladi kapitalizem porušil staro družabno zgradbo.
Iz tega sledi: Solidarizem je vsota etičnih načel, ki naj urejajo družbo. Solidarizem kot nravna norma ni vezan na določen gospodarski red (n. pr. na kapitalistični). Naloga krščanskega socializma je, stremeti za tem, da se ustvari družabno stanje, ki bo v skladu z načeli etičnega solidarizma. Nebroj poti vodi, kot smo videli, do takega družabnega stanja. Naloga krščanskega socializma, ki je praktično delo za realiziranje onih načel, ki so zapopadena v nravnih normah krščanskega solidarizma, je torej predvsem: Izbrati v okviru krščanskih načel onega izmed številnih gospodarskih sistemov, ki najbolj odgovarja dejanskim gospo-
darskim in socialnim potrebam najširših ljudskih plasti.
To sem hotel najprej pribiti, da bomo vedeli, da so široke in svobodne poti pred nami.
Kot katoličani se smemo skladati s fevdalnim, kapitalističnim, socialističnim in komunističnim gospodarskim (poudarjam: gospodarskim!) redom, če eden izmed teh gospodarskih redov odgovarja dejanskim potrebam najširših ljudskih plasti in ne nasprotuje etičnemu solida-rizmu. Tu gre predvsem za to, da izberemo oni gospodarski red, ki more v najpopolnejši meri v sedanji dobi realizirati solidaristična načela in prinesti pravico najširšim ljudskim plastem. Napačna je trditev, da moramo katoliki brezpogojno braniti zasebno last. Napačna je ta trditev predvsem v sedanji dobi, ko neomejeno gospodarstvo nad zasebno lastjo rodi posledice, ki so v popolnem nasprotju s krščanskim solida-rizmom.
II, Razvoj kapitalizma.
Ko smo razširili temelje in vidimo, kako svobodni smo, oglejmo si postanek in razvoj sedanjega družabnega reda.
Korenine sedanjega kapitalističnega družabnega reda segajo v ono nobo nazaj, ko se je polagoma vršil prehod od nabiralnega k denarnemu gospodarstvu. Promet fevdalnega (t. j. naturalnega) gospodarstva se je vršil potom zamenjave, iz roke v roko, blago za blago. Z odkritjem novega sveta, s trgovskimi stiki z Indijo) bogato italijansko in holandsko obrtjo se je blagovni trg začel širiti. Iz prejšnjega lokalnega trga, ki je redno obsegal ozemlje, zvezano z umetnimi in naravnimi cestami in majhne gospodarsko enotne krajine, se je začel raztezati na več držav. Naturalno gospodarstvo je postalo pri silnem razmahu trgovine tehnično nemogoče. Blago je zamenjalo »plačilno sredstvo«, denar. Na mesto dela, ki je nakupičeno v blagu, je stopila fiktivna vrednost denarja. Denar se je začel obrestovati, t. j. za njegovo uporabo si moral plačati ekvivalent. Ker pa je redoma samo delo vir bogastva, je jasno, da so obresti v veliki večini slučajev (ne povsod!) krivične.1 Gospodarstvo je dobilo prvi in temeljni znak mo-
1 Zanimivo je, da je Cerkev (Tomaž Akvinski in drugi) odločno zavrgla obresti kot krivične.
dernega kapitalizma: kapital narašča brez dela onega, ki ga poseduje. Jasno je, da je ta prirastek (kot vsaka gospodarska vrednota) nastal iz dela drugih; zato je ta prirastek v velikem delu krivičen.
Ta kapitalistična tendenca je obvladala najprej trgovino, t. j, tisto stroko, ki posreduje, da pride blago iz rok produ-centa v roke konsumenta. Ta posredovalni stan je kupičil v svojih rokah kapital, »Kapital« je ena izmed najbolj nejasnih besed, ki jih govore dannadan tisoči. Če kmet kupi obleko, jo kupi zato, ker jo rabi zase ali za družino kot življenjsko potrebščino. Če kupi plug, si nabavi produkcijsko sredstvo. To ni kapital. Trgovec pa ne kupi blaga, da ga sam porabi, ampak da ga tako uporabi, da dobi profit, ne da bi se prvotna notranja vrednost blaga zvišala. Blago in c denar, ki ga pri tem uporabi, je kapital. Denar, ki ga kdo uporabi, da zida hišo in da v najem stanovanja, — je kapital. Ni mogoče pa reči, da je (v tem smislu) kapital vsota, ki jo da za vilo, v kateri sam stanuje, — ker ne vleče od nje direktnega dobička, ki bi mu ga nosilo tuje delo. Organiziral je denarno gospodarstvo, osnul velike denarne organizacije, banke, ki so že v 17, stoletju razpele svoje mreže po bogatih evropskih deželah. Denarno gospodarstvo je polagoma razkrajalo temelje, na katerih je stal fevdalizem. Fevdalci niso mogli s svojo primitivno in ekstenzivno metodo poljedelstva odoleti navalu gibčnega, vsa sredstva modernega prometa uporabljajočega trgovskega stanu,
Trgovina je bila neprimerno bolj dobičkonosna od primitivnega izrabljanja zemlje; razvoj poljedelstva je poleg tega zavirala mreža osebnih odnošajev med fevdalcem in njegovimi podaniki in nebroj bremen (socialne, reprezentačne dolžnosti, vojna dolžnost itd.), katerih je bil meščan prost. Ker trgovina ni produktivno delo, je jasno, da je trgovski sloj množil svoje bogastvo na stroške fevdalcev, ki so producirali gospodarske vrednote.1 Fevdalni sloj je nostajal vedno bolj odvisen od mladega trgovstva, bil je zadolžen pri njem. Država je pri trgovcih in njihovih
1 Tu leži tudi eden glavnih vzrokov, zakaj je prišlo do silnih socialnih bojev v 16. in 17. stoletju in pozneje. Trgovski stan se je krepil, fevdalni je propadal. Izpadek na svojih dohodkih so hoteli fevdalci nadomestiti s tem, da so zahtevali od kmečkih podanikov večje dajatve. Temu se je kmet uprl.
bankah iskala posojil; s tem je zadobilo meščanstvo politično moč v državi. Medtem ko je bil prej meščan podanik mestnega gospoda, fevdalca (Burggraf, Burg-herr), se je otresel te nadvlade in dobil politično samoupravo v mestih. Kultura, ki so jo ustvarjala ta samostojna mesta, se vedno bolj uveljavlja, nova gosposka plast trgovcev in bogatih patricijev se vedno bolj bohotno razvija in razjeda gospodarsko moč starega plemstva. Toda za to peščico nakvišku stremečih ljudi, ki vladajo z denarjem, se porivajo temne množice malih mojstrov, jedro kmetskega ljudstva, tlačani in najemniki.
Ta primitivna oblika modernega kapitalizma pa ni razmajala še starega družabnega reda. Še vedno so na deželi gospodje, svobodni kmetje, najemniki in tlačani, še vedno se dvigajo v starih mestih v rokodelstvu tri plasti: učenec, pomočnik in mojster, živeči v družini. Obrt je organizirana v cehih. Mladi kapitalizem se ne zadovoljuje več s trgovino v prvotnem smislu besede, hoče se polastiti tudi obrti. To so mu je posrečilo šele tedaj, ko je razbil trdno organizačno obliko cehov, uvedel več svobode v gospodarstvo. Ni bilo mogoče snovati večjih podjetij, tovarn, dokler so pravila cehov n. pr. določala, da sme mojster imeti samo omejeno število pomočnikov. Ko so te ovire padle, se je iz rokodelca, ki je prej lastnoročno izdeloval svoje izdelke, razvil podjetnik. Prej je n. pr. čevljar z lastnim produktivnim delom preživljal sebe in družino; kot podjetnik, ki je imel 40 pomočnikov, si je postavil za nalogo, iz svojega kapitala izbiti čimvečje obresti in doseči čimvečji dobiček iz trgovine: postal je enak trgovcu. Tako se je kapitalizem ustalil v rokodelstvu, uničil nešteto malih eksistenc in jih obsodil, da so dosmrtno odvisni pomočniki. Na drugi strani se je pa začela obrt polagoma centralizirati v večjih podjetjih, ki jih imenujemo manufakture. Z razvojem tehnike so ta podjetja rastla. Stroj je prinesel revolucijo v gospodarstvo; iz manufakture, kjer je vladal podjetnik nad četo rokodelcev, se je razvila tovarna, kjer vlada tovarnar nad živimi in mrtvimi stroji. Nekdanji rokodelski pomočnik, ki je stopal po lestvici do samostojne eksistence kot mojster, je postal dosmrten pomočnik, iz tega se je pa v tovarni razvil industrialen proletarec, ki prodaja svojo delavno moč »tovarni«, »kapitalu«. Oseba podjetnikova, ki je bil pred časom še oče
svojim pomočnikom, stopi čisto v ozadje. Nasproti si stojita dva faktorja »Kapital« in »Delo«, boreč se za kruh. Na eni strani kapital, ki zahteva čimvečjih obresti in dobička, — na drugi delo, ki zahteva čim-večjega plačila. Vsi nravni odnošaji; vsi oziri na pravičnost in človečanstvo, bedo in glad, bolezen in umiranje dece — vse to je odpadlo, ker kapital išče samo dobička, delo pa čimvečjega plačila.
Toda kapitalizem ni samo razdrl starih oblik trgovine, obrti in industrije, polagoma se je zajedel tudi v poljedelstvo. To je umevno, ker živo, rastoče in propadajoče narodno gospodarstvo ni strogo razdeljeno v tiste kategorije, ki so jih zapisali nacionalni ekonomi. Gospodar-fevda-lec je bil v gotovih ozirih odvisen od trgovine, ker je kupoval od nje blago in iskal pri njej kredita, Na drugi strani je bil pritisk kmetskih množic vedno večji; v teku časa se jim je sicer posrečilo povzpeti se do osebne svobode, a do gospodarske samostojnosti niso mogli priti. Dokler so držale vezi, ki so vezale kmetskega podanika na gospodarja-fevdalca, mladi kapitalizem ni našel mesta za razvoj v poljedelstvu. Ko je pa postal kmet (pri nas večinoma z zemljiško odvezo leta 1848.) gospodarsko samostojen, je novi gospodarski red tudi njega polagoma potegnil v svoj vrtinec. Kmet je rabil denarja, da uredi novo gospodarstvo in dobil je kapital za oderuške obresti. Kapitalizem je skušal izbiti čimvečji dobiček iz kmeta, ko mu je prodajal potrebščine, ki jih kmet ni pridelal sam, n. pr. industrijske izdelke itd. Toda ni ga izžemal in ga ne izžema samo kot konsumenta, ampak tudi kot producenta, ko skuša, kupujoč od njega pridelke, priviti cene čim najnižje. — Ko so se podrli stari odnošaji na zemljiški posesti, se je kapitalizem začel polaščati tudi zemlje. Veleposestva, ki so bila po
zemljiški odvezi še ostala fevdalcem, so se začela modernizirati. Z uvedbo poljedelskih strojev se je začelo intenzivneje izrabljati zemljo, mestoma je nastala agrarna industrija (sladkor, špirit, predelovanje lesa itd.). Obenem pa je nastala iz propadlih malih posestev cela vrsta novih veleposestev, ki so postala ognjišča agrarnega kapitalizma. (Hrvatska, Mažarska, Vzhodna Pruska nudijo klasične zglede,) Kdo je obdeloval to zemljo? Kakor je in-dustrialni kapitalizem rodil mezdnike, tako je agrarni kapitalizem ustvaril armado kmetskega proletariata,1 kmetske delavce, dninarje in bajtarje.
To bi bil v medlih, velikih obrisih zunanji razvoj kapitalizma. V njem ni niti na-značena centralizacija kapitala, ki so jo izvedli karteli, ringi, trusti, akcijske družbe in druge najmlajše oblike kapitalistične organizacije; tudi. ni načeto vprašanje razkroja, ki je nastal v vojni. Naj na tem mestu zadošča ta pregled. Toda, ali se ni v vas vseh že zgenila misel, kdo je v prvi vrsti pognal ta razvoj naprej? Živi ljudje. Njih mišljenje in čuvstvovanje. Ideje so ga rodile in gnale naprej. Gotovo je, da so z razvojem tehnike spremenjene gospodarske razmere odločno zahtevale nov gospodarski red. Toda da se je uveljavil ravno kapitalizem v svoji naj-ostrejši obliki, proglašajoč načelo popolne svobode v gospodarskem in družabnem življenju, to ni bila mehanična gospodarska nujnost, to je bila volja ljudi, ki so imeli gospodarsko premoč v rokah. Za razumevanje kapitalizma je velike važnosti, da smo na jasnem, kake ideje so vplivale na njihovo mišljenje.	(Dalje.)
1 Njegovo usodo je Ivan Cankar lepo karak-teriziral v »Križu na gori«: »Čigavo je to polje?« — Gospodarjevo. — »Kdo ga orje, kdo ga seje in kdo žanje?« — Mi orjemo in sejemo, gospodar zanje, ker njegovo je polje!
FRA SREČKO PERIČ:
Dogmatički momenat	u istočnom crkvenom
pitanju.
Prenos prijestolnice rimskih careva iz	kavosti i diplomacije onaj tužni degodaj
Rima u Carigrad po Konstantinu Velikom	crkve Kristove, kojeg izvede Mihajlo Ce-
jest prvi povod u povjesti crkvenom ras-	rularije u XI. stoleču. Kroz punih su sedam
kolu. Od tog se čaisa sprema najprije ne-	vijekova nicali novi uzroci raskola, a stari
opozica, zatim otvoreno, ali nepromišljeno	se usavršivali.
i najzad otvoreno s potpunim aparatom lu-	Na prvi mah izgleda da su jedno-
stavni uizroci raskola, To je varka, Oni nijesu pojave ovog ili onog dana, da se mogu lako zapaziti; oni su stolljeitne pojave i radi toga zahtijevaju dugo, temeljito, stoljetno proučavanje, Sad nam so pričinjaju uzroci crkvenog raskola jed-nostavnima, jer su ih mnogi historičari raznih vijekova u tančine istražili. I onda jo lako sve resumirati i reci, da su uzroci crkvenog raskola: Kulturne razlike istoka i zapada; pretjerani grčiki narodni ponos us-lijed utjecaja paganske literature i filozofije;1 svagdašnje otudivanje i medjusobno nerazum je vanje istoka i zapada; uranjene pojave hereza na istoku; cezaropapizam ili ti idea isitočnih careva, da učvrstu svoju vlast te podjarme pod nju crkvenu; bizan-tizam ili ti idea servilnog udvaranja i robo-vanja diržavnoj vlasti skopčana s licemjer-stvom i precjenjevanjem svega štogod je gr-čko. Dva zadnje bili su veliki čimbenici, dapače fontes principales raskola po dr. Ivanu Marinkoviču. Spomenuti uzroci poro-diše dlrage disciplinarne, liturgičke in dogmatičke uzroke, koji su bili jedrni i formalni uzroci pred civilizacijom jeda-naestog vijeka, u času dovršenog raskola.
Crkveni je naskol nanio neprocijenjivu štetu crkvi i čovječanistvu. To odmah opa-ziše pape, pa kušaju na razne načine sje-diiniiiti rastavljene crkve. Gotovo nema op-čeg crkvenog sabora od IX. lateranskog čak do XX, vatikanskog, na kojima se nije radilloi o uniji. U siav rad opčenitih sabora zapadtne crkve i pokraj sveg nastojanja is-točnih careva, koji su gledali, da dode do unije iz svojih državnih interesa, do umije nije moglo doči.
U srednjem je vijeku uniju smetao počan od prvog raskolnog dana, pa do pada Carigrada velliiki konflikti izmedu politike bizantinskih careva, koji su u zajednici s Rimom tražili potporu i spas za svoje uzdrmano carstvo i izmedu bizantinskog naroda2 koji uvijek bio u svojo j dubokoj zaislijepljeno-sti protiv sjedinjenja i sjedinjenje rušio, kad bi ga carevi preko carigradskih patrijarha sklopili s rimskim papom (Mihajlo Paleolog i Grgur X., florentinska unija 1439 etc).
Na zapadu je uniju priječio isto tako tragičan konflikt izmedu idealnog i nese-bičnog rimskog (papinskog) univerzalizma koji je nastao iz papinske primatske duž-nosti i vasionosti crkve Kristove i izmedu ograničenog i sebičnog partikularizma za-
1	Dr. F. Grivec: Istočno crkveno pitanje, str. 12.
2	Ibidem, str. 30.
padnih naroda i knezova.1 Ovi su svojim postupkom za križarskih ratova toliko ogorčili Istučnjake radi latiniziranja, da su voljeli turslko gospodistvo', kad su spoznali, da im spasa nema, nego crkvenu zajednicu s Rimom.
Da u novom vijeku nije došlo do unije, tome je razlog, što je manjkala potrebita taktika na obadvije strane; što su je mnogi u optimističkoj nadi uzimali na laku ruku, a zaisita nijesu poznavali ni samoga pitanja, ni pojedine istočne kao i zapadne narode, što važnost i korist unije nije prodirala u pojedine narodne skupine, nego je ost oj ail a kod nekoliko patrihara, bislkupa, političara, popa i bogoslova.
Največi je prigovor svih Istočnjaka protiv unije stalno njihovo mišljenje i uvje-renje, da če ih Rim iaitinizirati ukitnuvši istočne disciplinarne i liturgičke običaje po-jedinih crkava. Jamačno ovaj bi prigovor bio po'tpuno opravdan, kad bi bio istinit. Naravno je, da bi se klonuli Rima mnogo-brojni istočni narodi, kad bi im se dokidalo sa strane največeg crkvenog auktoriteta ono, što je njima najsvetije. Ali kad se zna, da crkva katolička posjeduje cijelu literatura! dekreta i odredaba rimskih papa i kongregacija, literatura, koja jamči cjelovi-tost i nepromijenljivostt isltočnih crkvenih disciplina i liturgija, prigovor, makar največi, pada. Trojica su papa: Benedikt XIV., Pijo IX. i Lav XIII. riješili svojim naredba-ma sve poteškoče u ovom pogledu. Oni strogo zabramiše vjernicima istočnih crkava prijelaz na latinski obred bez izručite dozvole sv. Stolice. Mnogi zakoni zabra-njuju vjerovjesnicima pod najstrožjim ka,z-nama svako nagovaranje na prijelaz od obreda u obred. Isto tako odredbe rimske crkve zapovjedaju Istočnjacima, da brižno čuvaju svoje liturgijč. Katolička je crkva uvjerena, da te razne liturgije ne priječe nego uvečavajiu slavu Božju, dosrtojanstvo, sjaj i jedinstvo crkava. Dana svrijedi u sve-mu geslo velikog pape Lava XIII,: »Oriens Orientalibus«.
Uz potpuno riješfenje disciplinarnih i liturgičkih pitanja ne dode do željenog sjedinjenja. Zašto? — Kažu smeta politika, no daje riješena dogmatička strana istočne i zapadne crkve, uzalud bi spletkarila politika, jer bi izgubila iz raku jedno silno oružje, bez kojeg se ne bi moglo boriti protiv sjedinjenja, niti njune narode mraziti.2
1	Dr. F. Grivec: Istočno crkveno pitanje, str. 31.
2	Dr. J. Markovič: Slaveni i pape, str. 318.
Pita se opstoji li dogmatička razlika medu vjerovanjem istočne i zapadne crk-ve? Pitanje se čini mallo smiješnim. Svatko če reči: u istinu opstoji razlika. Učeni Grk iz XIII. st. Leo Alacije, čuvar vatikanske biblioteke niječe razliku dogmata u istoč-noj i zapadnoj crkvi. Tu je ideu dogmatič-ke identičnosti obradio u velikom djelu: »De Ecclesiae occidentalis atque orientailis perpetua consensione,« Ona takoder pro-vejava i druga njegova djela. Alacijevu su tezu branili od Grka Nikola Komnen, Pa-padoli i Pitzipije. Od Rusa je mnogi zastu-paše u prcšlom stoilječu. Vrijedno je spo-menuti mišljenje največeg apoštola i patni-ka unije dr. Vladimira Solovjeva: »Opčina vjernih u pravoslavnoj Rusiji isto vjeruje kao i katolička crkva, samo što ne poznaju neke znanstvene defenicije nastale na za-padu posllije ocijepljenja, poimence o pravom značaju i o bitnim svojistvima najviše oblasti u crkvi. Kako nije bilo od raskola do dañas, a prema našim najboljim bogo-slovima,1 osobito prema svetim očima, ne može niti biti opčenitog crkvenog sabora, koji za nas —■ buduči vrhovni nastavni sud — jedini može isuditi nepogrešljivom presu-dom o člancima vjere, je li koji nauk proti-van ili srodan pravoj vjeri; stoga naša crkva nije mogla izreči dogmatičan sud o člancima vjere, koje je katolička crkva u svojim vaseljenskim saborima i bulom »Ineffa-bilis Deus« proglasila. Hoče ii radi manjka vaseljenskog sabora pojedini biskupi prisvajati sebi sud, da izreču sličnu presudu? Hoče li moči o tom presudu izreči naši teolozi?«2
Izvodi Solovjevi ne opravdavaju pori-canje katoličkih dogmata sa strane Istoč-njaka, jer za to ne treba one sveukupnosti, niti nepogriješijive vlasti, koja pripada ri-mokatoličkoj crkvi, ali oni opravdavaju nje-govu ideu, da pokaže Rusima, kako im ne priječe dogme sjedinjenje s Rimom,
Svi katolički bogoslovi izuzev nekoliko Isusovaca XVI. st,, koji su zalazili u Carigrad, uče da ima razdičitih dogmata u ispovijedanju vjere obadviju crkava. Uprav radi dogmatičke razlike teško je raditi za uniju, a ipak mora se raditi. Latinska hije-arhija radi za nju po svoj dužnosti, a i narodi su njoj podložni oduševljeni više ili manje za uniju.
Istočna hijerarhija priznaje nuždu unije u principu, a u praksi ne radi za nju. Kad bi bilo oduševljeno istočno svečenstvo za
1	Michel D'Herbígny: Vlad. Solovjev, str. 142.
2	Dr. J. Markovič: Slaveni i pape, str. 284.
uniju, lako bi pristali i istočni narodi. Ali istočno svečenstvo kaže: »Svako krščansko srce dužno je da želi sjedinjenje crkava, a naročit o vas eljenskoi pravoslavlje, koje je zahdanuto istinitim duhom pobož-nosti imajuče na vidu božanstveni cilj, radi kojeg je ustanovljena crkva od Bogočovje-ka- i Spasiteilja našega Krista, vatreno želi to sjedinjenje crkava u jednom pravilu vjere, bez kojeg je onemogučeno svako jedin-stvo u vjeri i postignuče želje o sjedinjenju crkava.«1 On očeka, doke se rimski papa odreče 13 opčenitih crkvenih sabora i nauka na njima stvorenog.
Na ovaki način nikad ne če doči do sjedinjenja. Potrebno je medusobno zanimanje bogoslovljem, jer dogmata vladaju duhovima. Pogrešni su pojmovi o dogmati-ma, što se razvriježiše na istoku, te ovlada-še duhovima bili uzrokom, da ni florenti-ska unija, pa napošljetku ni sama obračena politika Bizanta ne mogoše obnoviti stare veze, koje su spajale istočnu i zapadnu cr-kvu prije raskola u jedno tijello. Svi članovi katcličke crkve treba, da proučavaju ovo pitanje istinu na srijedu iznoseči, ali s ljuibavlju. Naše ne>zanimanje i šutnja obzirom na »dogmata credenda« mogu samo protivnicima dati veči povod odalečenja mjesto zbhženja, jer su i onako čestoput spremni na podmečanje neistine.
Da možemo barem donekle proučava-ti ta prijeporna dogmata, to je potrebno da ih ovdje iznesem i ukratko osvijetlim:
Zapadna crkva vjeruje, da Duh sveti izlazi od Oca i od Sina. Ovo je ono nesret!-no do nebesa razvikano »Filioque«. Istočna crkva vjeruje na temelju evandelja, svetih otaca i vaseljenskih sabora, da Duh sveti proizlazi samo od Oca, ali po Sinu. Ona se tuži na rimsku crkvu, što proimjena sveti simbol vjerovanja dodav mu protievandel-ski i nezakoniti dodatak uz izričnu zabra-nu oca nicejskog carigrajskog sabora. Kad čitam katoličke dogmatičare, ovi kažu, da je spisao dogme isti.2 Tu je igrarija riječi »a« i »po«. Ovo »po« uzeše Grči da označe protivnu nauku Filioque, Ostavimo bogoslovima dolkaze iz sv, pisma i tradicije te čujmo mjesto njih dva upita Soiovjeva: »Tiču li se odredbe kano-na opčenitih sabora, da nicejsko vjerova-nje ima ostati netaknuto smisla ili riječi simbola nicejsko-carigradskog?3 Ako je taj dodatak, koji se je pojavio u zapadnim crk-
1	Balkan, 1. svezak, str. 39.
2	Tanquerey: Synopsis th. dogm. spec. 385.
3	M. D'Herbigny: VI. Solovjev, str. 139.
vama u VI. vijeku, a koji je bio poznat na istoku oiko polovice VII. vijeka, sadržavao krivovjerenje, kako to, da dva posljednja ekumenička sabora, šesti g. 680. i sedmi 787. nijesu osudili to krivovjerje i da nijesu osudili to krivovjerje i da nijesu izopčili one, koji ;su ga prihvatiili, nego su napro-tiv ostali u crkvenoj vezi s njima?«1
Latinska crkva uči, da se pretvara kruh u tijelo Kristusovo, riječima Spasiteilje-vim, koje svečenik izgovara: »Ovoi je tijelo moje«, a vino u krv Kristovu riječima: »Ovo je krv moja«. Istočna pako crkva uči, da se ti darovi pretvaraju nakoni izgovo-renih gornjih riječi s epiklezom t. j. zaziv-nom molitvom Duha svetog, da on pretvori kruh u ■ tijelo i vino o krv Golsipodnju.2 Proučavatelji liturgije znaju, da su istočne liturgičke knjige imale i dianas imaju epik-lezu iza onih Kristovih riječi, dok su je za-padne liturgičke knjige imale dio pape Da-maza, a od tlog doba je izostaviše. Dakle koje se biltne riječi za pretvorbu Euharisti-je? Ili one koje se ne nallaze u svim litur-gičkim knjigama ili one koje se nalaze u svim tim knjigama? Svatko če priznati, da je ovo posljedne od bitnosti, jer se ne smjede nikad od nikog izbaciti, nego li ono prvo, koje se izbaci iz zapadnih litur-gičkih knjiga, buduči da bez njega pretvorba može biti.
Pravoslavna crkva uci, da nema či-stillišta, a ipak faktično priznaje opstanak čistilišta! Istočna i zapadna crkva uče, da ljudi dolaize na poseban sud čim urnru. Po izrekom ispovjeda njihovo »Ispovjedanje vjere« od Petra Mogile, ali ono ispovjeda, da nema ljudi, koji bi umirali u srednjem stanju medu spasenima i osudjenima.3 Isto sadržaje poslanica istočnih patrijara s jeruzalemske sinode g. 1720, kad veli: »Vje-rujemo, da su duše preminulih ili u pokoju ili u mukama, kako je tko zaslužio, jer od-jeliv se od tijela idu ili u mjesto uživanja ili tuge i ječanja:.«4 Mjesto se osudenika zove paklom (9<5??g), vječnim ognjem, vanjskim talinama, geenom. Na naulku se čistilišta odnose ove riječi iz »Pravoslav-nog ispovjedanja«: »Svi griješnici odmah poslije smrti nijesu bačeni u geenu, nego stoji u božjoj ruci, da im oprosti ili da ih u nju baci.«B Poslanica patrijara ispovjeda: »Vjerujemo, da duše onih ljudi, koji su živ-jfeli u smrtnim grijesima, aili nijesu u bezu-fanju umrli, nego se prije smrti za grijehe
1	M. D'Herbigny: VI. Solovjev, str. 138.
2	Dr. J. Markovič: Slavemi i pape, str. 317.
3	Ib. str. 304. — 1 Ib. str. 305. — 5 Ib. str. 306.
pokajaše, no ne učiniše dostojnih plodova pokore, odlaze u pakao, gdje za učinjene grijehe trpe pravedne kazne znajuči, da če se ipak izbaviti po dobroti božjoj, kroz sve-čeničke molitve i milostinje, što če njihova rodbina zanje činiti, a poglavito kroz bes-krvnu žrtvu.«1 Leo Alacije nazivi je vreme-nitim paklom boravljenje ovih duša, a onih što umiru be^ pokajanja beskonačnim.
Prema tome istočna crkva ne priznaje srednje stanje medu spasenima i osu-denima, ali priznaje mogučnost izbaviljanja iz pakla prije nego se duše bace u geenu — razlikuje geenu od pakla [$àr)ç) — a to je isto što i katoličko čistilište. Oni se mole za pokojnike, koji potrebuju našeg zagovora, a to je u biti priznavati čistilište.2 Teološka razlika medu zapadnom i istočnom crkvom stoji u tom, što prva daje značaj zadovoljštine mukama, koje duše pokojnih trpe u čistilištu, druga odriče im taj značaj te hoče, da se mogu farno izbavljati molitvama, što crkva koli učeča, toli slušajuča obavlja za nji.
Katolička crkva uči, da je Bogorodica bez istočnog grijeha začeta, a istočna se tome protivi učeči, da poznaju samo jedno čisto i neoskrvnuto od Duha svetog i od Marije Djeve nadprirodno ovoplodenje Je-dinca Sina i slova božjeg.3
Priznati se mora, da nema očitih ar-gumenata za ovaj članak vjere niti u svetom pismu, niti u tradiciji. U tim izvorima Božje objave imade hiljadu mjesta, koja sa-držaju gornju dogmu implicite, i ako explicite o- njoj šute. Stoga je ovo pitanje kroz vijekove sva crkva bistrila sve dotle, dok nije pred vatikanski sabor sazrelo, i dok ga ne dogmatizira Pijo IX. osmog decembra 1854. na veiiku radost cjelokupne rimoka-toličke crkve.
Kod ovog pitanja treba držati na umu, a) da je začeče Djevice čin roditelja kao i sve druge djece, b) da joj je Bog sačuvao besmrtnu dušu od istočnog grijeha onim momentom, kad je nju ulio u njezino tijelo. Taj se momenaft zbiva po današnjoj opče-nitoj naiuci katoličkih teologa, filozofa, fiziologa u prvom zametu tjelesnog organizma.4
Kružnica Antima VII., carigradskog patrijare i njegovih dvanaest metropolita upravljena podložnim vjernicima g. 1895 kao odgovor na jubilarnu poslanicu Lava
1 Ibidem, str. 306.
- St. Bralič: Skromni nazori, str. 64.
s Balkan, 1. svezak, str. 79.
4 J. Donat: Psychologia, str. 294.
XIII. poslatu svim narodima i vladarima prigodam njegove 50godišnjice. biskupova-nja u g. 1894., sadržaje tri tačke: krštenje trikratnim zaronivanjeim pogrušanjem, mje-sto trikratnog poiijevanja; obavljanje sa-kr amen t a Euharistije s nekvasnim hljebom, mjesto kvaisnim; pričeščivanje pod jednom prilikom kruva, mjesto pod obadvjema, to-bože tri dogmatičke razlike u »Čredo« is-točne i zapadne crkve. Zanimljivo bi bilo i ove tačke prikazati, ali prikaz može mirne duše izostati, jer su one posve disciplinarne naravi i več potpuno riješene dekre-tima papa u prilog unije,
Antim i njegova sveta sinoda u spo-menutoj okružnici kaže, da siu sve doisad iznešene tačke važne i bitne u vjeri razlike, koje njegovo Blaženstvo (Lav XIII.) iz-ostavlja, a ističe u svojo enciklici kao glavni i jedini tobož uzrok pitanje o prvenstvu rimslkog jepiskopa.1 Tkogod bude proma-trao s objektivnog stojališta primat rimskih bisikupa, uvidjeti če, da je to glavna zapreka sjedinjenju. To je nesvadiva zapreka za istočnu hijerarhiju. Uz nju bi se cjelokupni laikat istoka lako sjedio s Rimom, da mu nije pastira. Vjernicima; sigurno više priječe gore istaknute vjerske razlike dočim učečoj Crkvi istoka ovo je ono »tužno« pitanje i rastave i unije
Obadvije crkve vjeruju u jednu, svetu, katoličku i apoštolsku crkvu, u jednog ne-'vidlljivog poglavara Isusa Krista. Budučj da je Krist nevidljiva glava, a Kristova crkva vidljivo tijelo i vidljivo društvo pojedinaca, obadvije isto tako priznaju, da je svaki bi-skup vidljiva glava svoje posebne crkve i kao takav namijesnik Kristov.
Istočna crkva ne priznaje potrebe, da u sveopčoj crkvi, koja se sastoji iz posebnih crkava, bude jedna vidljiva glava, koja bi prestavljala Krista u ovoj crkvi, kao što Ga prestavlfjaju pojedini biskupi u posebnim svojim crkvama. Istočna crkva kaže, da je nemoguče jednom samrtnom čovjeku opčenito i vazda biti glavom katpličke crkve; stoga je njoj glava sam Krist, koji drži u svojoj ruci vodice. Duh sveti postavlja u crkvi biskuipe, da ovi vladaju njome u pravom, a ne u nepravom smislu.2 Ove riječi dovode do kontradikcije, jer kako da biskup — buduči samrtni čovjek —može biti glava svoje posebne crkve, a jedan samrtni čovjek ne može biti vidljiva glava sveopče crkve.
1	Balkan, 1. svezak, str. 44
2	Dr. J. Markovič: Slaveni i pape, str. 299.
Obadvije crkve iznose neizcrpljive dokaze iz vjerskih izvora i njima svaka brani svoju nauku, Što istočna crkva tim dokazima zabacuje i pobija primat, to sli-jedi odatle — kako psihološki promatra Solovjev, da čovječanstvoi vjerujuči u božanstvo Kri s to v o strogo drži njegove riječi.
Neka su mjesta iz evangelja tako ude-šena, da se tumače prema volji, a protiv drugih, koja se ne daju tako tumačiti uro-tiše se naukom.. Neprestano se ponavljala zapovijed: »Dajte cesaru, što je cesarevo, a Bogu, što je Božje« — da se potvrde prilike, koje su davale cesaru sve, a Bogu — ništa. Ali riječi: »Sva mi je dana vlast na nebu i na zemlji« — nijesu citirali. Pri-hvatili su Krista kao pomirnu žrtvu, ali nijesu htjeli Krista Kralja.1
Solovjev prigovara svim neprijatelji-ma unije, da sadašnije papinstvo nije nasilno prisvojenje vlasti, nego zakoniti raz-vitak načela, koja su očito djelovala prije razdijeljenja crkava, protiv kojih ta crkva nije nikad prosvjedovaJla, On opravdava primat: »Jedan sam čovjek, koji uz pomoč Božju odgovara za cijeli svijet, to je ustavna osnova opčene crkve. Ona nije utvrde-na ni nemogučom jednodušnoču svih vjer-nika, ni slogom vazda sumljivog crkvenog sabora, nego realnim i živim prvenstvom prvaka medu aipoštolima, A kasnije svaki put, kad se pred krščankim čovječan-stvom bude tražila istina, ona se ne če od-redeno i odlučno riješiti ni opčenim glasovanjem • ni viječem odabranika. Samovoljna mnijenja ljudi prouzročit če krivo-vjerja: hijerarhija nezavisna od središnje vlasti, a prepuštena samovolji svjetske vlasti ne če se htjeti izjaviti,«2
Katolička crkva uči nepogriješivost pape u stvarima vjere i čudoreda, kad govori ex cathedra, Istočna crkva ne priznaje nepogriješljivosti, a carigradski patrijar Antim konstatira, »da crkva rimska ne samo po svojoj naravi ne teži povratku i odredbama vaseljenških sabora, nego i na sa-mom izmaku XIX, vijeka šireči več posto-ječi jaz, zvanično je proklamovala i nepo-griješljivost jepiskopa rimskoga na veliko čudo hriščanskog svjeta,«3
I kod ovog zadnjeg prijepornog pitanja medu obadvjema crkvama pripuštam razne dokaze dogmatičarima, samo nek bude dozvoljeno nešto čistim razumom pri-
1	M. D'Herbigny: VI. Solovjev, str. 173.
2	Ibidem, str. 184.
3	Balkan, 1. svezak, str. 48.
mijetiti. Jedna je vjera prava, više ih ne može biti pravih. Tu vjeru treba spoznati sigurno , lak o, bez ikakorvih zabluda. Za to je potrebna jedna nepogriješiva glava, koja uz ravnanje Duha svetog ne može u stva-rima vjere i čudoreda pogriješiti, Nepoko-lebivu osnovu opčenite crkve ne sačinjava lažno mnijenje, niti vjera, koja koleba, nego nepogriješiva odredena vjera združivši ljudlski rod s božanskom istinolm. Ta je osnova vjera Petrova, koja živi u njegovim nasljednicima.1 Bit če da ima opet Solov-jev pravo, kad se tuži svom prijatelju Kir-jejevu, što mu je htjela cenzura u djelu »Nekoliko razmatranja o sjedinjenju crka-va« prečrtati riječ nepogriješivost: »To je bila po mom sudu glavna stvar, jer treba odrediti, je li kalolištvo istinito ili lažno, je li Leon XIII, u istinu nasljednik Leona Vel, ili ne,«2
Devet gornjih tačaka pod vodstvom papinskog primata smetaju uniju. Svaki krščanin, koji želi, da dode do sastave rastavljenih crkava, treba da poradi što-god oko unije. Dva načina vode do tog cilja. Prvi — direktna metoda više kon-venira hijerarhiji i poznavateljima u dušu
1	M. ' Herbigny: VI. Solovjev, str. 185.
2	Ibidem, str. 144.
istočnog crkvenog pitanja. On se sastoji u obračanju zapadnih ljudi na pojedine istoč-ne skupine i njihove prestavnike. Takav je rad koristan, ako je vrlo oprezan i združen s dubokim poznavanjem zbiljskih prilika, inače škodi i katolike ruglu izvrgne.3
Druga indirelktna metoda prozelitizma predobiva pojedince, koji postaju vijesnici i pobotnici unije, Ovaj rad nama više kon-venira, dapače bez njega se ne radi u današnje vrijeme. On nije ograničen na vjer-sko polje, on proučaje istočne kulturne i političke prilike. Tim če se prije ostvariti unija, čim se prije pojednačni istočna kultura sa zapadnom.4 Zato je treba mnogo vremena, možda i stolječa. Unija nije djelo jednog diolomatskog akta niti dana, ona je djelo stoljetnog, zbiljskog, samoprijegornog rada. Nijedna se ideja ne ostvaruje sporije. Ta eto ideja nacionalizma! Koliko je mlada od crkvenog raskola i več proživi svoj Vijek! Unija računa s ozbiljnim činjenica-ma, ne trpeči optimizma niti pesimizma. Samo trijezno razpravljanje o dogmatičkim razlikama, dovesti če cjelokupno čovje-čanstvo do najveselijeg dana — dana unije.
3	Dr. F. Grivec: Istočno crkveno pitanje, str. 68.
4	St. Bralič: Skromni nazori, str. 74.
MIHAJLO FIRAK:
Impresionizam i ekspresionizam u modernoj
umjetnosti.
Kritična študija.	(Konac.)
Taj pretjerani umjetnički subjektivi-zam je uz nedostatak viših i dubljih ideja, glavna mana modernog impresionizma. Nu — sasvim je naravno, ako se baš svaki »impresionist« ne drži strogo tog impresio-nistiokog programa, te ide svojim putevi-ma, koja se često ne slažu s teoretičnim zahtjevima impresionizma. Ta to bi zna-čilo pripadati jednoj »školi«, a impresionizam je navijestio boj svim »školama« i strujajma. Ipak se opaža kod svih tih »modernih« nešto zajedničko: t. zv. liberalnost, t. j. potpuna sloboda u izbiranju predmeta.
Onaj strogi, konsekventni impresionizam sa svim stvojim ekstremima je danas več preživljen, ostalo je na životu samo ono, što je umjetnosti davalo zdravih ži-votnih sokova, a to je zahtjev, da umjetnik mora biti iskren i da se mora obazirati na život u prirodi.
Za impresionizmom se je pojavila druga radikalna stroja u umjetnosti — antipod impresionizma, struja, kojom se danas odu-ševljava mladi umjetnički svijet, a to je
ekspresionizam.
Nemirna duša modernog čovjeka, brzo se je nasitila puste fenomenalne umjetnosti impresionizma, koja je, kako smo vi-djeli, bila prepuštena milosti i nemilosti vanjskih pojava, dok je sama priroda — vanjska i nutarnja, naša, ostala nepoznata, tajnovito zastrta, jer se impresionizam zanju nije brinuo. I sada se rodila želja — čežnja za neznanim svijetovima naše duše, za spoznajom bivstva, unutrašnjosti predmeta; umjetnost ima biti slobodna od tiranije, diktature utisaka. Kaošto prije (kod impresionizma) inicijativa, impuls (za umjetničko stvaranje) dolazio izvana, tako
neka bi odsada sve umjetničko stvaranje bilo izrazom nutarnje potrebe. Umjetnošču' neka vlada jasnogledi duh, umjetnik neka se u stvaranju oslanja na svoje nutarnje doživlja j e. Taj n e p o s r e d n i u n u-tarnji doživljaj ima odsada biti je-dinom i glavnom normoim u umjetničkom stvaranju (kod impresionizma neposredno gledanje, kod ekspresionizma isto tako d o ž i v 1 j a v a n j e). Na pri-rodu se ne treba mnogo, da uopče, obazi-rati. Sve se ima pokoriti umjetnikovu doživljaju, on si može sam, prema zahtjevima svoje nutarnjosti, stvarati formu vanjskih pojava, — umjetnik kao da dobiva pravo, popravljati prirodu, da, stvoriti može novu, svoju prirodu. Čisti, krajnji individualizam!
Sa svojim doživljajima neka nam umjetnik tumači sve, sto je u nama i izvan nas, a glavno je, da nam prikaže, ono bitno, jedino vječno — dušu svijeta. Sve to potpuno autonomno, ne obaziruči se ni li-jevo ni desno.
»Poudarja se popolna brezobzirnost nasproti nazorom v umetnosti in njenim vrednotam, volja, da ne sme priti do veljave nič drugega, nego predstava čisto-prvotnega doživetja osebno-s t i. Kakor pride to doživetje v človeško zavest, naj se poda; umetnika pa pri poda vanju ne smejo prav nič voditi forme, ki: jih more odvzeti oko zunanjemu svetu, ali pa, ki jih nudi umetniška tradicija« kaže J. Dornik o toj novoj umjet-nosti.1
Pojava te nove struje antipoda impresionizma — je u genetičnoj sveži s op-čim nezadovoljstvom modemog čovjeka kako s racionalizmom, tako i s empiriz-mom moderne filozofije i znanosti uopče. Tome nezadovoljstvu je dao najbolji izražaj moderni francuski filozof H. Bergson svojom filoizofijom »intuicije«, pa onda ši-renje teosofije, okultizma i si,
Bergsona ne zadovoljava racionali-stično filozofiranje, jer je po svojoj naravi statično, to je, hoče, da pomoču stalnih, odredenih pojmova tumači sve pojave u svijetu, a to je za Bergsona nasilje. Ni empirična metoda ne može Bergsona zadovoljiti. Njemu je današnja empirijska metoda premalo empirijska, jer se još nije sasvim riješila racionalizma, pa hoče, da pod formule i pojmove dobivene (dakako empirijski) kod jedne skupine pojava strpa
1 »Čas« 1918 str. 79, podcrtao ja, M. F.
sve druge pojave u težnji za monizmom; to isto predbacuje monizmu sociolog Gum-plowicz, zastupnik prirodoslovnoi - isocijo-loške škole u socijologiji.1 Ali to je opet naisilje, a osobito u svijetu duševnih pojava. Jer duševnost je, kaže Bergson, svijet sui generis, »svijet slobodnog i neograni-čenog stvaranja«.2 Da se tome nasilju ug-nemo, potrebno je, da se čisti od naprijed pripravljenih formula neposredno u ž i -v i m o u svaku skupinu pojava, — da nekako zajedno s tim pojavima d o ž i v 1 j u-j e m o njihovo postajanje. Taj neposredni dotik sa samom stvari — (doticaj naše »gole« duše reka o bi satanist Pszybyszew-ski) — bez posredovanja prije stvorenih pojmova, to je jedini način, kako da spoznamo predmete u njihovoj saštini, i to na-zivlje Bergson intuicija«3. To vrijedi, kako smo gore spomenuli, još posebno za duševni svijet. Glavna oznaka tog dušev-nog svijeta je ta, da je on tvorni, da svojom evolucijom stvara nove vrijednote, Ekspresionist bi rekao: čo-vjek se doživ-ljuje. »Biti se pravi živeti, živeti pa je doživljati« kaže J. Dornik u ocjeni Lovrenčičevih pjesama »Deveta dežela«4. A jer je to doživljanje tvorno, mora dakako biti apsolutno slobodno — sve se mora prema njemu ravnati i njemu pokoravati. Potrebno je samo, da to doživljanje, to tvaranje novih vrednota u nama osjetimo, spoznamo^, a tu nam pomaže intuicija — taj zlatni ključ svake spoznaje.
Tako Bergson, Moderni teosofisti bi opet htjeli svojim unutamjimi, mračnim, mističnim doživljajima spoznati Boga, dušu svemira i u tome nastojanju pružaju ruku pomočnicu ekspresionistima.
To bi eto bilo filozofska i psihološka pozadina ekspresionizma, tlo, iz kojega je niknuo, On dakle unaša u umjetnost opče-nitq nezadovoljstvo i nepovjerenje u onu tako hvaljenu »ekzaktnost« mišljenja, koje nezaidovoljistvo i nepovjerenje je zavladalo dušom savremene generacije. Ekzaktne znanosti ne mogu protumačiti bistva stva-
1	Gumplowicz: »Načrt soc. filozofije« osobito prva poglavlja,
2	Dr. Dvornikovič: »Savremena filozofija«, str, 235.
3	Ta metoda intuicije je po Bergsonu jedino prava empirijska. »Pravi empirizem se smije da radi po nekom gotovim mjerilima. Njemu valja na svakom području iznova počimati, na svakom polju stvarati nove pojmove, nova mjerila, koja če biti adekvatna posebnoj naravi toga područja pojava« Dr. Dvornikovič »Savremena filozofija« 233.
4	»Čas« 1918, 79.; podcrtao ja, M. F.
ri, a nemirni duh Prometeja - čovjeka ne može se zadovoljiti suhom bezdušnom sta-tistikomi pojava, koji njim potresaju sve do dna i zato se on obrača u beskrajne otaj-stvene, a zato baš i zamamne regione duha, da ovdje poišče odgovor na pitanja, o kojima je odvisan njegov život i njegova sreča. »Prava zbilja je u duhovima, a ne u džepu« — dovikuje Kurt Pinthus u eks-pres. aimanaku »Die neue Dichtung«, Sa-svim u smislu Bergsonove filozofije! A njemački ekspresionist Fidus sam priznaje (Kunstwart 1911), da ga je k ekspresionizmu dovelo študiranje okultističnih Ï teo-sofističnih djela. Isto tako kaže ekspresio-nistični slikar, Rus Kandinski, da je izvor te nove umjetnosti u spiritizmu i teosofiji.
Ekspresionizam je dakle umjetnost, koja crpe svoj materijal iz unutarnjeg indi-vidualnog umjetnikovog doživljanja, a da se ne obazire na dogadanje u naravi. Kako je ekspresionistu bilo glavno oblik utiska, impresija, ili neposredno gledanje predmeta, tako je ekspresionistu jedini kriterij, jedina norma kod stvaranja neposredno doživljanje, što ga on za-paža u tamnim, neznanim dubinama svoje duše. Sveta je dužnost ekspresionista, da to svoje doživljanje izrazi vjerno i nepa-tvoreno, bez ikakovih obzira na svoju oko-linu.
I. Dornik je to ovako izrazio:1 »Eks-presionisti jemljejo zakone za ustvarjanje čisto iz notranje potrebe in dušnega doživetja: njim je le za najsilnejši izraz notranjega doživet j a«. A Jože Lovrenčič piše Dorniku:2 »Pesem je življenje samega sebe. Življenje samega sebe je pa ustvarjanje človeka«. Nije li to čisti Bergsonov nauk o tvornoj evoluciji duha i ujedno skrajnji individualizam? Ekspresionizam hoče da bude umjetniokim iz-ražajem tog duševnog doživljanja, što sve stvara i sve obuhvača.
Najbujnije se moderni ekspresionizam razcvao u• slikarstvu baš kao i impresioni-zam i s istih razloga. Prešao je i u literatura, osobito u liriku.
Prvim začetnikom ekspresionizma može se smatrati Mlečanin II Gracco, slikar, koji je živio koncem 16. i početkom 17. vi-jeka. Njegovi vijesnici u Njemačkoj bili su slikan: van Gogh (f 1890); Césanne (f 1908). A razmahao se je ekspresionizam istom u 20. vijeku, baš pred svjetskim ra-tom. (Osobito u Njemačkoj.)
1	»Čas« 1918, 80, podcrtao ja M. F.
2	Ibidem.
U tehnici nastoje eksipresionisti (ako se kod njih može govoriti o svijesnom na-stojanju!), da se što više približe glazbi, toj najčistijoj, najdubljoj umjetnosti, ili se opet —■ vjerni svojem naziranju o intuitivnoj, pr-votnoj spoznaji suštine stvari pomoču duha
—	kušaju približiti primitivnoj tehnici prastarih, nekulturnih vremena. U ostalom — forma se, po njihovom naziranju, ne smije smišljati, jer to potamnjuje ideju. Ideja, doživljaj si ima sam nači odgovarajuči oblik!
—	nekoliko poteza kistom, bez reda natrpane riječi, rastrgane rečenice ili tamna, ne obična simbolika, — to je vanjština impresionizma. A što tu ekspresionističku tehniku još posebno karakterizira, to je radikalni antimaterijalizam. To je uzrokom, da je ekspresionist s formama predmeta, kako ih gleda u naravi, nezadovoljan. Sve bi on to htio promijeniti, deformirati, jer sve to nije onako kako bi imalo biti, ti naravni oblici samo nas zbunjuju i priječe, da spoznamo ono pravo, jedino, što ti predmeti predstavljaju. Čini se, da Bog zbilja nije svega tako stvorio, kako je bio zami-slio i da je On stvarajuči svijet morao reči: I vidje Bog, da je sve bilo zlo.
Jer ekspresionist ne če da čita u naravi one ideje, koje je Bog u nju zapisao, nego bi joj on htio narinuti svoje ideje, svoje vizije.
Tako se je iz neomedene težnje za in-dividualnom slobodom rodilo grdno nasilje nad prirodom. Da se u tome uvjerimo, do-sta je, da pogledamo nekoliko ekspresioni-stičkih slika. (Na primjer Eberzovo »Uskrs-nuče« ili van Goghov »Autoportree«, u »Stimmen der Zeit« 1918, sv. 10.)
Najskrajnji se ekspresionizam u svojoj tehnici skoro ne razlikuje od futurizma i kubizma. Tu je tehniku slikar Kandinski ovako označio: »Borba tonova; izgubljeno ravnotežje, padajuča načela, neočekivani gromoviti udarci, velika pitanja, prividno besciljna nastojanja, prividno razbijen napor i čežnja, razbijene verige i spone, sa-stavljanje mnoštva u jedno, nesklad i protu-slovlje — to je naša harmonija«.1
Nad kritikom te umjetnosti s onako-vom filozofskom pozadinom i s takovim načinom izražavanja, ne treba se baš od-više naprezati; barem što se tiče glavnih njezinih oznaka,
1 Citira Kreitmaier, St. aus M.-L. 1912, sv. 83, str. 147.
Svatko če s radošču pristati na to, da se u umjetnosti sto više manifestira duh i ona vječna težnja da se duša riješi sramotnih okova materije, koja težnja je najjači ferment svakog višeg života i koja je izvorom svih naših radosti i boli. Svatko če priznati, da baš umjetnost ima da bude izrazom tih viših težnja, u njoj se imaju realizirati vječni ideali, pohranjeni u nedogled-nim dubinama čovječje duše. Neosporivo je takoder i to, da je za umjetnost pogubno, ako se ju veže uz stanovite oblike, ako se je hoče uniformirati i ako joj se postavljaju tjesnogrudni propisi. Umjetnik je živo biče i život je njegove duše bogatiji, dublji i in-tenzivniji, nego kod drugih ljudi i gadno je nasilje, ako mu se brani, da se ne izrazi onako, kako to zahtjeva njegova bogata individualnost, da nam p oda s v o j u dušu, svoje doživljaje, svoj s v i j e t.
Ali isto tako je neosporivo, da — sunt certi denique fines! I kaošta, je pogubno za umjetnost (i za umjetnika!) ako se umjet-niku nameču unaprijed smišljeni, njegovo) duši tudi zahtjevi, isto je tako, a možda još i više pogibeljno za umjetnost, ako se postave sasvim individualni, nikome ne znani i od nikog ne kontrolirani doživljaji umjet-nikove nutarnjosti kao jedrna norma,, jedi-no mjerilo umjetničke vrednosti. Ne! — neka kontrola, neka kritika mora uvijek biti! Mora biti tim više onda, kad umjetnik hoče da nam odgovara na najvažnija pitanja naše nutarnjosti, kad dapače hoče, da nam tumači pitanja religije i spoznaje.
A moderni ekspresionizam bi to htio, jer tome naginje umjetnost sama po sebi, samo što se ekspresionizam ne kani oba-zirati na ono, što je ljudski duh u spome-nutom pravcu več pridobio i što je istinito. Time ekspresionizam izmiče svakoj kritici — jednostavno ne priznaje nikakvog kriterija osim svoje duše, Nijemac Bürger piše u svojoj knjiži »Einführung in die moderne Kunst«: »Autor daje sam, u svojem djelu, mjerilo po kojem če se sam suditi i po ko-jem če proisudivati, drugi pa se ne smije prosudivati prema kak vom druigom mje-rilu«. Koga da zadovolji takva umjetnost? Kako da nam ekspresionist dokaže, da je
sve ono, što nam on u svojem djelu pruža, zaista istinito, da to nije sanjarenje pre-osjetljive duše? Medutim pardon! — ekspresionist ne misli, da se obrača na naš razjtun, ne, njegova je nakana, da svojim djelom probudi, prouzroči isti doživljaj, koji je on osjetio. On ne zahtjeva, da ga razumijemo, nego da zajedno s njim čuvstvujemo, d o ž i v 1 j a m o, A ako ga ne možemo u tome slijediti, onda nije kriv on, nego mi, jer smo tupi, bez osječaja, bez duše i srca. Moramo njegovim vizijama, njegovu bulaznenju, vibraciji njegovih bo-lesnih živaca priznati valjanost, naravnost, istinitost, inače smo duševno zaostali!.., Sasvilm je prirodeno, da takav eks-tremni individualizam mora usoditi anarhi-jom i kompromitirati umjetnost. »Oni (eks-presionisti) moraju slikajuči prirodu zapasti u posvemašnji umjetnički skepticizam, u subjektivizam, u kojem je toliko struja, koliko autora.«1
Ekspresionizam hoče doživjeti Boga, ali taj »Bog« nije onaj metafizični, krščan-ki konfesionalni Bog, nego nekakav svje-tovni duh, koji sve proniče (panteizam!), Medutim »transcendentalizam kao raspolo-ženje (»Stimmung«), nastojanje, da se očuti svemir — nije još religija, a po gotov o ne na estetičnem polju.«2
Rado čemo puznati mod. ekspresionizmu, da odrešito i radikalno zaštičuje umjetnost od površnosti, plitkosti i jednostrane pretjeranosti impresionizma. Radosno ga moramo pozdraviti kao »stranku duha«, koja se bori za sveta prava naše nutarnjosti za sve ono, što je u nama vječno i uzvi-šeno'. Priznajemo, da je onaj kategorički zi'htjev ekspresionizma, da umjetnik mora biti sam sebi vjeran, životne vrednosti za umjetnost izruči samovoljnoj despotiji slučajnih i nekontroliranih umjetnikoivih doživljaja. Jer je umjetnost od prevelike važnosti za viši život čovječanstva, a da postane igračkom bolesne samovolje pojedi-nih individua.
1	Kreitmaier: Vom Expressionismus, u »Stimmen der Zeit« 1918, sv. 10, str. 360.
2	Dr. Hartlaub u ekspres. casopisu »Kunstblatt« 1916.

t Dr. PERO ROGULJA:
Medu SI
Organizacija kučne industrije.
20. III, Radi učenja za kolokvij i drugih sličnih stvari nijesam mogao nastaviti dnevnik.
Najprije o iziletima! Škola je pregledala kožnu tvornicu, tvornicu platna i pa-mučnih tkanina u Ljubljani, mizarsku (sto-larsku) zadrugu u Št. Vidu, mlin, žimarsku (sitarsku) zadrugu i tvornicu lanenog ulja u Kranju. Od svegai toga su zanimljive samo* mizarska (stolarska) i žimarska (sitar-ska) zadruga, kao u zadrugu udružena ku-čna industrija. Kod jedne i druge zadruge isti je princip kao i kod sl amnik a rs ke zadruge u Mengešu: zajedničko kupovanje si-rovina i zajednička prodaja produkata (u mizarskoj (stolarskoj) zadrugi u Št, Vidu može svaki član prodavati napose svoje produkte, nu to se pokazalo vrlo zlim). Samo obradivanje sirovina ostavljeno je kučnomu radu, ali se sve, što je najpotrebi-tije, obavi u zadružnoj radionici, U mizarskoj (stolarskoj) zadruzi izglade se i obrežu daske i druge manje stvari prirede, pa ih onda svaki majstor nosi kuči i zraduje po-kučstvo. Zadruga eksportira svoje proizvode i preuzima radnje čak u Egiptu, Žimarska (sitarska) je zadruga bolje organizirana od mizarske (stolarske), jer 1. svaki član stolar i privatno prodaje svoje proizvode, paJ tako konkurira zadruzi, 2. sam naručuje daske i potrepštine, istina, preko zadruge, alli ipak sam na svoj: račun, i 3. poradi toga plača napose odštetu za upo-treibljavaiije zadružnih strojeva. Kod sitar-ske zadruge naručuje sama zadruga konjske repove iz Galicije i Rusije. U zadružnim radionicima te repove operu i očiste. Pojedini članovi muškj i ženski dlake po veličini slože (po kučama to rade), a onda istom razdaje zadruga repove po dužini i težini članovima, da sitkaju sita, kojih ima več oko 50.000 K vrijednosti na skladištu. Tkanje i ostali rad zadrugara (zadrugari nijesu vlasnici tih stvari) hude plačen po komadu, i zadruga raspolaže po volji sa sitima, Sita se prodaju Ribničanima, koji jim udare drvene obruče i šalju ih u trgovinu, U Ribnici još nema zadruge.
Jedan načrt kulturne organizacije.
Razgovarao sam se sa Smolnikarom o hrvatskim prilikama i o tom, kako bi se dale neke kulturne institucije slovenske
prenijeti u Hrvatsku. Kao jedan od najbo-Ijih financijelnih pothvata, koji bi financi-rao katolički pokret, preporočuje on usta-novljenje »Katoličke knjižare u Zagrebu«. Ta bi morala krasno uspijevati, a za prvi mah bi bilo doista, da se investira 20.000 K. Mogla bi se baviti i kolportažom osobito na velikim sajmovima i proštenijima, n. pr. u Mariji Bistrici itd. Za to bi trebalo poslati koga poštena mladiča u ljubljansku ka-toličku knjižaru, da se u tom izvješti. Slovenci ne mogu preduzeti, da osnuju katoli-čku knjižaru u Zagrebu, jer je predaleko od Ljubljane, pa bi nadziranje bilo onemo-gučeno. — Osim toga vrlo bi bilo zgodno, kada bi se »Hrvatsko katoličko tiskovno društvo na dionice« u Zagrebu pretvorilo u nedioničko društvo na taj način, da se dionice proglase isplativima u nekom stal-nom vremenu. Društvo bi moralo svoje pro-storije raširiti, na čelo pothvata postaviti posebno poštena posloivodu, a na čelo poje-dinih odjela (slagarne, knjigovežnice, društvenih edicija itd. svagdje postaviti po jed-nog povjerljiva faktora, za svaki od tih odjela neka se vodi posebno knjigovodstvo i blagajnica.
Što se tiče osnovanja društva, kao što je u Slovenskoj krščansko-socijalna zveza, došao sam u razgovoru sa Smolnikarom do ovog rezultata: Sva dosadanja naša kato-lička društva i pučke knjižnice veljalo bi, da dobiju svoju centralu u Zagrebu i to centralni odbor, koji neka bude kao i kod Slovenaca odbor središnjega resp. zagre-bačkoga krščansko-socijalnoga društva. U tom odboru neka budu mladi, oduševljeni i agilni ljudi. Ti neka potpomažu predava-njima i raznim drugim sredstvima rad za-grebačkog i drugih provincijalnih katolič-kih prosvjetnih društava, a isto tako i osni-vanje novih. U Zagrebu je zbilja potrebito, da se osnuje katoličko prosvjetno društvo za srednje staleže a pogotovo za. purgare, jer je s jedne strane organizirano krščansko radništvo u svom »savezu«, a inteli-gencija u »Katoličkom kasinu«. Odbor da-kle toga katoličkoga prosvjetnega društva u Zagrebu bio bi duša cijele prosvjetne organizacije.
U Št. Vidu nad Ljubljano.
Na izletu u Št, Vidu, što sam ga na poziv Podlesnikov s Repcem preduzeo,
upoznao sam se s racijonalnim vodenjem knjiga u njegovu gospodarstvu i napretkom njegova gospodarstva. Svakako je vodenje računa jedan od najglavnijih uvjeta napret-ka u svakomu gospodarstvu, U razgovoru, što se vodio o ručku, istakao je Podlesnik zasluge slovenskoga klera za napredak zemlje, ali je tvrdio, da ima, i u »Slovenskoj djudskoj stranci« dosta slabili strana.
Imao sam priliku, da vidim u Št, Vidu jedan od onih 18 tečaijeva, što ih je pred-sjedništvo »Orla« priredilo po Kranjskoj, Na takvorn tečaju, koji traje 1, 2, 3, 7 ili 14 dana, pola se vremena upotrijebi za orga-nizatorična i prosvjetna. predavanja, a pola na gimnastiku i tehnička predavanja, »Orli« idu više puta na godinu zajednički u uniformama na sv, pričest, a jer je tečaj i u nedjelju, prisustvuju velikoj misi. Krasno ih je pogledati, kada u redovima stupaju kroz mjesto k crkvi! Sprijeda su oni, koji su u uniformama, a iza njih oni u običnom odijelu, na čelu je čete fanfara od 4 tru-bača, A Hrvatska? —
Popodne smo pregledali k n e z o -škofijske zavode, Nijesam do sada vidio večeg i ljepšeg instituta ove vrsti, Zgrada krasna s veličanstvenim dvoranama i svijetiim sobama s plinskom rasvjetom, centralnim grijanjem pomoču pare i najmo-dernijim strojevima u kuhinji (kuha se pomoču pare) za kuhanje kruha i pranje rublja, te s vrlo moderno uredenom gimnastič-kom dvoranom itd,, odgovara svim higijen-skim i pedagogijskim idealima, Zadača je tomu zavodu, da odgaja valjane katoličke dake, bez obzira na to, da li kane postati svečenicima ili ne kane, Profesora ima oko 7, jer ima zasada samo 5 razreda; prefek-ta 6 i jedan ekonom, — svi su svečenici, Hranu pripravlja 10 millosrdnih sestara, 10 sluškinja i 5—6 sluga, Svih ljudi je u zavodu 250, a kada se načini novi dio bitče ih do 500. Zavod je stao — zgrada sa strojevima i uredajem pa i novi dio, koji se do-vršuje — do 2 milijuna kruna. Sav je novac u početku (1 milijun kruna) saibrao illi pozaj-mio biskup, a sada je vlada dala na zahtjev slovenskih zastupnika 1 mil. kruna zajma s 1 % kamata. Bilanca svake godine pokazuje troškova 80.000 K, a sa svim popravcima i dobavama 100—200.000 kruna, od toga pokiriju pitomci 60.000 K mjesečnim uplata-ma, a ostalo pokriva biskup. Profesori imaju badava stan, hranu i poslugu, 1200 K go-dišnje plače i po 40 K nadoplatka svake godine. Moraju imati sveučilišne študije i ispite iz svoje struke, a na sveučilištima
se iškolajiu na biskupov trošak. Gimnazija ima pravo javnosti, Daci se primaju obično do 2, razreda, a u više samo vrilo izvan-redno, da se ne bi uvukla pokvarenost, tako mi je biskup sam rekao.
Dr. Ratajc, tamošnji profesor, koji nas je vodio i pokazao nam št, vidski zavod, pozvao nas k sebi u sobu, da se odmorimo i da založimo, U razgovoru raspitivao se o prilikama u Bosni i iznio vrlo pametnu mi-sao. Buduči, da je katolička Crkva u Bosni malena, a imaju dolje tri konfesije, valjalo bi, da se organizuju crkvene katoličke opčine (po uzoru srpslkom i u dias-porama). Na taj bi se način dala provesti samouprava ikatioličke Crkve u Bosni.
Krek o Zagrebu.
Bio sam s Repcem i Čunkom kod dra, Kreka i raspravljali smo opet o Radiču, On priznaje, da je Radič (Ante) liberalac, ali bi valjalo njegovu stranku rekristijanizirati. Što je Radič govorio u socijalno^demokrat-skim skupštinama, dobro je radio, ako se radilo o sveopčem izbornom pravu. Rekri-stijanizaciju Radičeve shvača Krek ovako: valjalo bi, da se koji od naših javi za riječ na kojoj Radičevoj skupštini i da govori — ne proti Radiču —, to neka se čini na više skupština. Kada dode do doticaja s pukom, neka se osobito omladina počme organizirati itd.
Za prvi početak rada katolika u Zagrebu valjallo bi, da se nekoliko zauzetnijih počme gdje u privatnom stanu sastajati i razgovarati o radu medu katolicima u Hr-vatskoj. Svake nedjelje neka se održi bar jedna takva sjednica, za svaku neka se odredi prije tema, a referat neka ko preuzme i neka se malo pripravi. Ti bi mogli početi osobito pomoču predavanja raditi medu za-grebačkim radnicima i to polako ali ustraj-no, po mogučnosti svaki dan. — Razgovor je za to došao na ovo, jer je Čuniko upitao, kako bi se Volksveirein uveo u Hrvatskoj i hoče li uspjeti. Krek mi sil i, da je to vrlo sumnjivo. — Svaki početak neka ostane tajan, za to se Krek vrlo ljuti, što su Dal-matinci razbubali vijest o osnovanju neke katoličke stranke u Dalmaciji. — Za finan-siranje n. pr. »Hrv, poljodjelske banke« i drugih naših gospodarskih institucija drži Krek, da bi se dao dobiti novac iz Austroi-ugarske banke, te da se po gradovima osnu-ju veliki novčani zavodi po Schultze-De-htzschevom sistemu, S tim bi se novcem
mogle lako finansirati rajfajznoivke, Pri koncu sam pripovijedio Kreku, da želim stupiti u »Hrvatsku poljodjelsku banku«, da tako zadružništvu pomognemo. On veli, da je to jedini način, kako bi se ta institucija mogla razviti u zadružnom smislu.
Kada sam radi kolokvija bio u Zagrebu, opazio sam, da su svi katolici pesimi-stički raspoloženi prema »Volksvereinu« u Hrvatsko,j. Anderlič V. veli, da treba ljudi, a da če onda sive doči, a dotle se ne is-plati ni raditi; Lončarič se ljuti na novu instituciju, gdje bi trebalo sačuvati bar stare itd. S drom Markullinom, Donkovičem i Ivanekom razgovarao sam o organizaciji i radu u Zagrebu u onom smislu, kako sam govorio! sa Smolnikarom, Sva trojica simpa-tiziraju s tim idejama, a Ivanek me je sa-vjetovao, da 7. IV., kada budne pod pred-sjedanjem biskupa Mahniča konferencija pouzdanika u Zagrebu, iznesem taj prijed-log. — U »Domagoju« je radi ličnih svada nastalo mrtvilo.
U gospodarsko) školi ca Grmu.
1. V. Študij i drugi poslovi ne dadoše mi, da dnevnik nastavim. Sada ga po svr-šetku »Zadružne škole« nastavljam.
Oko 1. IV- bio sam na kletarskom kur-zu na Grmu kod Novog mesta. Na Grmu je gospodarska škola, za seljačke sinove (30 učenika), koja prireduje svake godine kurzove iz raznih grana gospodarstva. Tako je bila od 2. IV, priredila trodnevni kurz za podrumske radnje, na kojemu je asistent Zdolšek dodao nešto i o vinogra-darstvu. Radi velikoga snijega nijesam rao-gao pregledati okolice, a, i na kurzu sam se malo okcristio. Najbolje je, što smo pregledali državnu pivnicu (podrum) u Novom mestu, koji ima uzorna vina, osobito ona od gnjiloga grozda, —- Novo mesto u liberalnim je rukama, dok je .Kandija, največa opčina kranjska, samo preko mosta Krke, tako klerikalna, da nije pao nijedan glas za liberalnoga kandidata, Uzrok je — kako
mi je rekao jedan liberalac — u tom, što je načelnik kandijski Zurc klerikalan, a on ima velik utjecaj na ljude,
Hrv. kat, nar. savez u Zagrebu.
Nekoliko dana, iza kako sam se vratio u Ljubijanu, morao sam iči u Zagreb zaradi »pučkoga SciVCZcl« i nekih privatnih stvari. Prispio sam s Čunkom upravo na glavnu skupštinu »saveza« in na prve dogovore. Dojam, što ga je sve na mene učinilo, bio je vrlo slab. Vidio sam, da se operira samo frazama mjesto radom. Več na dogovoru 'došlo je do prepirke, a na skupštini »saveza«, koji se nazvao »Hrvatskim katoličkim narodnim savezom«, ustao je dr Ortner proti njegovu osnovanju, pozivajoč članove da stupe u »Pučku prosvjetu«. Sasvim je ispravno prigovorio, da su trebali doči na glavnu skupštinu »Pučke prosvjete« i na njoj proturiti u pravila »Pučke prosvjete« svoja načela. — Bio sam i kcd biskupa Mahniča, koji ®e razljutio, kada sam izra-zio bojazan, da je zlo, što je »Savez« en gros osnovan. Za Beč mi je obečao prepo-ruke. — Isti sam dan prisustvovao sjedni-cama za enciklopediju i »Hrvatsku stražu«. Te su još jedino temeljito djelo, što se tih dana izvršilo. Skupština »nar. saveza«, na koju su došli i svečenici iz pokrajine, vri-jedi samo u toliko, što podiže solidarnost medu katolicima.
U počast biskupu Mahniču održao je »Domagoj« u večer sjednicu, kojoj je bi-skup prisustvovao. Debata se vodila o »da-čkom savezu« i zaključeno je, da se poša-lju Deželic i Jelavič u Zadar, da zastupaju domagojski načrt pravila, jer je zadarski neprovediv. — U Zadru je domagojski načrt primljen. — »Domagoj« je počeo — kako sam opazioi — bolje živjeti nego prije, samo organizatorna akcija dosta slabo djeluje. Ipak ima po izvještaju Kataliničevu 2300 naših daka po hrvatskim zemljama. Ostali je život u Zagrebu i u Hrvatskoj truo kao i prije.
Delo.
Ni odveč, če spregovorimo resno besedo sami o sebi, Naiš pokret je zbral v svojih vrstah številno množico; med nami je cela vrsta ljudi, ki so zelo dobri in zelo izrazite inteligence, in vendar gibanja ni več, kar je bilo nekdaj. Ni več one ponos-
ne zavesti, ognja, napadalne sile, ki jo je nekoč imel naš pokret.
Vzrok leži v nas samih, Zapredli smo se v razasežno in zamotano organizacijo, neprestano snujemo nove sekcije in krožke, — a uspeh? Uspehi so majhni. Mislim pred-
vsem na akademske organizacije, ki jih tvori od vojne razbita generacija. Ko pogledamo' naše ljudi, se vprašamo, zakaj so pravzaprav organizirani. Sami pravijo, da od organizacije niso duševno nič pridobili, jaz pa vem, da tudi ljudstvo od njih ni doi-bilo še počenega groša. Treba je iskati novih poti, po načelnem teoretiziranju je treba prijeti za delo. Naj se vsak naš akademik vpraša: koliko sem že vrnil ljudstvu, delavnemu ljudstvu, ki me je z delom svojih rok vzgojilo? Da, zavest dolžnosti do prosvetnega dela mora priti med nas in malodušnost in zaspanost bodeta izginile, Vsakdo naj si vtisne v dušo sliko in misel:
Temni možje, v rovih stoje; pod zamolklimi udarci temno
pesen pojo:	»
Mi smo proletaroi.,, Vi, modreci, bedni; vsa vaša
modrost bila naših žuljev je gost, in vaše skrbi
nas iz spanja plašile sredi noči.
(France Bevk.)
Toda mesto te zavesti, je naš pokret premnogokrat gojil drugo: Da se mlad in-teligent, ki stopi med ljudstvo, med kmete in delavce, spusti z višin svojega duha med plebejce, v duševno puščavo. A priti mora k njim, da se uči od njih, da odkrije krepko moralno jedro, zdrav razum, moralne in materielne njihove potrebe in naivno, globoko vero v zmago vsega dobrega, kar živi v njih. Preobraziti moramo najprej svoje mišljenje, odvreči »gospoščino«, ki se je zakrila z napačno vzgojo, predvsem z napačno družabno vzgojo v naš duh, potem mcremo šele iti med delavne stanove.
Eden najlepših načrtov, ki jih je že pred leti bila razvila »Zora«, je bila misel o katoliški ljudski univerzi, Zagreb naj bi
J. A.
Atmosfera naše dobe je nasičena centrifugalnih sil, ki delujejo posebno potom brezverske literature na to, da predvsem akademski mladini zasovražijo Cerkev.
dobil eno, Sarajevo svojo, slovenska bi bila, pa v Ljubljani. Ljudje božji, kako lepe sanje so bile to! Delavci bi poslušali v večernih kurzih predavanja iz idealnih in praktičnih ved, kmetski mladenič bi obiskovali po- zimi izobraževalne tečaje, v kratkem času bi si vzgojili četo izobraženih, zavednih, načelno vzgojenih ljudi, ki bi tvorili jedro novega rodu. Knjižnice in praktične vaje, slkioptikon in ekskurzije bi poglabljale to kulturno delo, — ljudska univerza bi bil živ vir, iz katerega bi se razlival blagoslov po Vsej deželi. Od spodaj navzgor, pri dušah bi začeli graditi socialno družbo. Bile so sanje in bodo sanje, dokler ne bo med nami ljudi, ki se bodo znali žrtvovati, postaviti vso svojo osebnost, Vse svoje sile v službo krščanskega kulturnega dela.
In še sto velikopoteznih načrtov je že rodil naš pokret. Po večini so ostali na papirju; menda zato, ker so bili preobsežni.
Toda na dlani imamo priložnost, da izpolnimo svojo dolžnost. Ali ni mogoče, da prirede akademiki delavstvu serijo predavanj? Ni mogoče, ker zato gg, akademiki nimajo časa.,, Delavke prosijo, da bi se vršil dvadneven socialen tečaj. Predavateljev ni, najsi je tudi v mestu skoraj stotina naših akademikov. Nikdo nima časa. Za tiste, ki mrki in trudni pridejo z dela, še na predavanje, nima nikdo časa. Moglo bi se tudi zgoditi, da bi delavec g. akademika pozdravil na cesti, kar bi mu bilo v zadrego. Hm! In potem tudi mogoče predavati, ko je jutri družabna prireditev, kjer bo treba z vso graciozno eleganco in uglajeno besedo in frizuro reprezentirati — pokret J. K. D.
Ven iz tega mrtvila! Nevarnost je, da se vrastemo v tiste filistrozne plasti, ki tvorijo meščansko družbo. Tja gre naša pot, kjer so najnižji, najubožnejši, — tam so korenine družbe in sveta. Tam bomo delali, delali, — sicer postane naš pokret zavarovalna družba zal konservativne lenobe in če ima postati to, potem naj propade !	K.
Dasi sredstva, s katerimi se operira, niso ne nova in ne znanstvena.ter je na njih modema samo oblika, v katero je zavito staro zmotno jedro, se vendar zdi, da pri-
■v
Cesa nam je irebai
zadevanje nasprotnikov posebno v naših dneh ni popolnoma brezuspešno. Tukaj ne govorimo o dijaištvu, ki se zbira, v nasprotnem taboru, ampak pri dijakih, ki stoje pod praporom pozitivne religije, se tuin-tam opažajo pojavi, ki jih nikakor ne moremo spraviti v sklad z našimi načeli. Nekateri so nekako razočarani in svoje verske orientacije niso odkrito veseli. Zdi se, da jim religija ne nudi tega, kar so pričakovali, misli se jim vzbujajo, da vera ne zadostuje več potrebam modernega izobraženca, da njena vsebina ne izpolni v tisti meri njihove notranjosti, kot bi si želeli z ozirom na razmere sedanjih dni. V duši se porajajo resna vprašanja: Ali more še moderna doba vpoštevati krščanstvo kot resen življenski faktor in ga ceniti v tisti višini in globini, kakor nam je bilo izročeno? More li krščanstvo veljati še vedno kot edino merodajen pravec našemu notranjemu življenju? Če bi iskali vzroka tej negotovosti, bi bilo treba marsikaj vpoštevati, toda mislimo, da ni zmota, ako označimo kot glavno korenino tolikih dvomov pomanjkanje temeljitega verskega znanja. Kot neposredna posledica tega se kaže v tem, da jih je toliko včlanjenih pri naših društvih, katerim manjka vsak globji smisel za skupno katoliško stvar, da njih srce nima tiste tople ljubezni, ki se izraža v vnetem sodelovanju in je v slučaju potrebe pripravljena doprinesti tudi žrtve. Nihče se namreč ne bo navduševaj za stvar, ki je ne pozna in o katere resničnosti ni popolnoma prepričan. Toda brez ozira na to zunanjo okoliščino ima zanimanje za apologetično in sploh versko literaturo za nas akademike še drug globok pomen: Prvič je vsakega posameznika kot mislečega človeka dolžnost, da se kritično prepriča o podlagi, na katero zida svoj svetovni nazor in se v siu-čaju verskih dvomov in dušnih razprtij ve orientirati. Drugič pa pride posebno akademik neštetokrat v položaj, da mora proti napadom nasprotnikov braniti svoje versko prepričanje. Ne enega, ne drugega pa ne bo mogel vršiti, ako mu manjka potrebnega znanja in jasnosti. Naj v naslednjem nekoliko podrobneje razvijem obe točki!
Homo est animal rationale, bitje, ki misli in sklepa. In res vidimo, da se v vseh posvetnih znanostih smatra kot edino pravilno postopanje, da dijak osredotoči vse svoje dušne zmožnosti na kako znanost, na kak predmet, v katerega se poglobi in
se včasih po cela leta trudi, da zasiedi one skrivne steze in dohode, ki vodijo do za-željenega končnega cilja. Le kadar gre za versko spoznanje, ne velja to pravilo. Čeprav bi bilo treba slediti le zdravemu razumu, uporabiti gole dokaze ter premotriti njih vrednost, se marsikdo nejevoljen obrne proč, češ: To so skolastične stvari, ki za praktično življenje nimajo nikakega pomena; ni potreba, da bi se o tem razpravljalo. Pa je vendar tudi teh stvari jako potreba in ravno oni, ki najbolj proti temu nastopajo, imajo navadno največ verskih predsodkov. Je pa gotovo v naših vrstah tudi nekaj takih, katere so le domača vzgoja in pa poznejše socialne razmere vključile naši organizaciji, ne da bi kedaj tudi skušali resno premotriti temelje svojega naziranja. Toda v akademskih letih, v dobi, ko za marsikoga šele prične čas resnih študij, se često primeri, da se naenkrat pojavijo pred nami navidezna nasprotja med znanostjo in vero. Zazdi se nam, da uči znanost nekaj drugega, kakor pa spri-čuje vera. Temelji, na katere smo leta in leta zidali, se majejo in groze z razsulom. Kai storiti? Nastopi važen trenutek in navadno je vse odvisno od tega, kam se bo mladi mož obrnil, pri kom bo iskal pojasnila za svoje dvome. Mogoče, da seže po krščanskih avtorjih in v njih išče resnice, ali se obrne do mož, v katere ima zaupanje in ki so v to poklicani, da pomagajo mladim ljudem v dušnih bojih. Navadno je mogoče hitro odstraniti potežkoče. Veliko je pa tudi takih, ki v temni dušni noči stegnejo roko po luči človeške vede. Z veliko vnemo se vržejo na najbolj proslule pisatelje, najmodernejše filozofe; čitajo, študirajo, razglabljajo ter razmišljajo z velikim naporom. Vendar vse zastonj, težave rastejo in učinek je navadno ravno nasproten, kot si ga želi zbegana duša. Še to, kar je bilo preje jasno, je postalo temno, preje gotovo, je postalo dvomljivo. Končni uspeh je tak, kakor navadno, kadar slepec slepca vodi. Tu tiči tudi vzrok, zakaj ravno akademska doba pobere toliko dijakov našim vrstam, ki so bili preje leta in leta pri nas organizirani. Nobene katoliške literature ne poznajo, tovrstna slovenska dela so jim znana komaj po imenu. Nikogar bi ne smelo biti med nami, ki bi ne preštudiral vsaj glavnih del našega Mah-niča in Ušeničnika!
Drugi važen moment, ki nas sili, da se često poslužujemo apologetične literature, je pa dejstvo, da pride naš akademik često
v položaj, da mora svoje versko prepričanje braniti napram napadom brezverskih tovarišev. Ti namreč s svojo znanstveno nevero jako radi operirajo! tako, kot bi bila sad moderne vede, in radi označujejo one, ki se ne strinjajo z njihovim mnenjem, kot umsko in znanstveno inferióme. Toda to jim je mogoče le toliko časa, dokler se jim v resnici posreči, da pripravijo našega akademika s svojimi brezverskimi tezami k molku. Kakor hitro bodo pa pri svojih izvajanjih naleteli na odločen odpor, ki je zmožen, svoje prepričanje podpreti tudi s temeljitimi znanstvenimi dokazi, ki napadalca skoraj prisilijo v defenzivo, potem seveda bo tudi nasprotnik prisiljen, da temeljiteje prouči svojo moderno šaro, kar nikakor ne bo nam v škodo, kajti le polovičarska veda vodi v odpad, popolno znanje pa vodi k Bogu.
Naši nasprotniki se pogosto bore z zavijanjem in lažjo, zato je treba dobro ločiti videz resnice od pravega jedra, V to pa je potreba znanja in često ravno temeljitega verskega znanja. Skrbimo torej, da bomo zmožni zavrniti laž in neresnico, kjerkoli se pojavi, kajti najmučnejše je, laž spoznati, pa se obenem čutiti nezmožnega, jo tudi z učinkovitim orožjem pobiti. Ako pustimo svojo verskoi izobrazbo popolnoma vnemar, se nam more poleg drugih usodnih posledic pripetiti tudi to, da nas nekega dne javno osramoti in užene v kozji rog socialističen delavec, ki je absolvirail tridnevni izobraževalni tečaj in razume s par sofismi, ki so mu jih vtepli v glavo, spretno manevrirati.
In končno, ako vse to tudi abstrahira-mo, bi ne smeli pozabiti, da je ravno pri-poznanje k pozitivni religiji bistven znak, ki nas loči od nasprotnikov, V verskih resnicah je izpolnjena vsebina našega svetovnega naziranja, in kaj žalostno bi bilo, ako bi se ravno v tem ne čutili sigurne. Odkod
naj sicer črpamo tiste moralne sile, ki jih rabimo v boju za svoje knščanske ideale, ako ne iz večno veljavnih načel sv. vere? Toda šele spoznanje resnice nas bo do-vedlo do odkritega pripoznanja resnice! Kako dalekosežne bi bile posledice, ako bi ravno izobraženci konsekventno sledili tudi v praktičnem življenju svojemu verskemu prepričanju! Pravnik in politik bi tako v družbi, kakor v državi lahko vsepovsod našel sledi božjih zakonov, zdravnik bi jih mogel zaslediti v človeškem telesu, vzgojitelj bi z njihovo pomočjo vplival na vzgojo in razvoj človeškega značaja, pisatelj in učenjak bi božjo postavo s spoštovanjem pozdravil v kraljestvu znanosti in umetnosti. Največjo korist bi pa imelo naše dušno življenje samo, ki bi ob opazovanju logične, strnjenosti katoliškega verskega sistema zadobilo ono jasnost in sigurnost, ki jo more nuditi edinole krščanstvo. Verske resnice, dogme, ki so vsled vedno novega študija in vsestranskega razmotrivanja vedJno izšle zmagovito iz onih temnih sfer, ki jih ustvarja zem-sko mišljenje, nam sijejo iz davne davnine večno moderne, kar vzbuja v nas moč in samozavest.
Zato so zelo pomilovanja vredni oni, ki si domišljajo, da nam vera s svojo vsebino v primeri z znanostjo, umetnostjo in kulturo sploh ne nudi bogve kaj. Resnica je namreč, da so se nešteti tisoči velikih in največjih duhov napotili k temu neprestano izvirajočemu studencu žive vode, da se pokrepčajo v boju življenja, nešteti so hodili semkaj v šolo, tu iskali odgovora na sfingo življenja in ga tudi našli. Nešteti tisoči so si v boju za veličino svojega krščanskega prepričanja izklesali značaje, ki se tudi za naše oči še vedno dvigajo liki gore nad nižavami našega spoznanja, postali so mejniki dob in silni kažipoti novih smernic. Pojdimo k njim v šolo!
goooooocroooooooooooooooooooooooocooooooooooo^
Kulturni vestnik
ooooooooooooooooooooooooouwuooooooooooooooqoooooooooooooooooooooooooooooo oooooooooooooooooooooooo ooooooooooooooooo<
Karel Kadlec, Jugoslavija- O bojich jižnich Slovanu za statní samostatnost. V Praze 1919. Nákladem spolku »Jugoslavija«. Tiskem Emila Geistlicha v Praze, Str. 245 z literaturo, osebnim in stvarnim registrom.
Profesor na juridični fakulteti praškega vseučilišča, priznani strokovnjak v državnem in historičnem slovanskem pravu ter najboljši poznavalec jugoslovanskega vprašanja med Čehi, Kadlec, je na stroške dijaškega društva »Jugoslavija« v Pragi izdal kritično in vseskozi znanstveno obdelano zgodovino.in razvoj jugoslovanske misli. Knjiga sega do februarja 1919. Oveseliti bi se je moral vsak Jugoslovan, saj je to dragocen dokument našega stoletnega življenja in delovanja v tej smeri. Pri proučavanju centripetalnih sil na slovanskem jugu se nehote spomnimo velikega dela ujedinjenja pri Nemcih in Italijanih, ki so tudi dobili dostojne zgodovinarje, da vsestransko raziščejo sile ujedinjenja svojega naroda. Po celem svetu je znana klasična knjiga prof. Pietra Orsija: L' Italia moderna, ki je izšla v prevodih v vseh svetovnih jezikih. Svoj prevod so si oskrbeli tudi Srbi.
Kadlec nam v dvanajstih poglavjih podaja sicer koncizno, pa kljub temu pregledno razvoj jugoslovanske državne ideje. Naravno je, da se pisatelj najobširneje bavi z XIX. stoletjem in pa svetovno vojsko. V prejšnjih stoletjih se o državnem in političnem jugoslovanstvu ne more dosti govoriti (če izvzamemo seveda Zrinj-sko-Frankopansko zaroto in pa Vitezovi-čev program tkzv. »Velike Hrvatske«). V uvodu govori pisatelj o narodnostnih tedencah v bivši monarhiji in njenem parlamentu ter o ustavnih krčih »bolnika ob Donavi« — Palacky-jevih predlogih, Loh-nerjevi (1848) in Belcredi-jevi pentarhiji (1865). S parlamentarnim življenjem in širšo državnopravno izobrazbo je tudi težnja po lastni samostojni jugoslovanski državi našla vedno več razboritih zagovornikov in oznanjevalcev. Škoda pa je, da se na drugi strani pisatelj ni obširneje pečal z znanim pismom metropolita Stra-timiroviča ruskemu carju Aleksandru, ki je najstarejši in zelo dalekovidni program nove dobe, čeprav v malo preveč eksklu-
zivnem srbskem smislu. Lepo pa je obdelal politično življenje ogrskih Srbov, ki so vedno prednjačili.
Kdor piše zgodovino našega ujedinjenja, mora poleg ognjišča kompliciranih narodnostnih problemov stare Avstrije in Ogrske dobro poznati tudi preteklost drugih držav, ki so obstojale na slovanskem jugu. Posebno točno je treba poznati razvoj političnega življenja v sami Hrvatski, Slavoniji in Dalmaciji, kjer je bilo historično državno pravo vedno močno gibalo javnega življenja. Posebno hrvatski mladinski pokret od leta 1895. dalje (ko so hrvatski akademiki v Zagrebu sežgali mažarsko zastavo) in pa »selitev« zagrebškega vseučilišča v Prago zasluži večjo pazljivost jugoslovanskega historika. Kadlec je v prvi vrsti pisal politično zgodovino ujedinjenja ter verno očrtal razvoj državne jugoslovanske misli. Bodoči pisatelji se nikakor ne bodo smeli omejiti samo na to, ker še močnejše kot državno-politično jugoslovanstvo je bilo kultur-n o jugoslovanstvo, ki je živelo v glavah naših miselcev in umetnikov in od časa do časa tudi v širših slojih doseglo večjo popularnost. Kdor bo hotel napisati popolno in tudi psihološko opremljeno zgodovino ujedinjenja, bo nujno moral obširno in na globoko spregovoriti o kulturnem vplivu narodne pesmi, o Kopitarju, Šafariku, Kollarju, Ljud, Šturu, Gaju, Vrazu, Strol3mayerju, Skerliču in drugih, ki jih je častitljiva armada. Politika rsi antecedens, pač pa kultura, ki je osnova in baza politike. Vsaj moralo- bi biti tako!
Razume se, da v današnji dobi še ne moremo zahtevati idealne zgodovine Osvo. bojenja in ujedinjenja že iz enostavnega razloga, ker material še ni dostopen, Kadlec je porabil najboljše, poslužil se je zelo obširne in avtentične literature, ki jo pozna dodobra. Težko dostopni diploma-tični material najnovejših let je z velikim trudom zbral in ga kritično predelal. Pripovedovanje je zelo prikupno in pregledno, slika jasna in za svoj namen dobro ko-lorirana. Vsi Jugoslovani moramo z iskrenim veseljem pozdraviti ta dar češkega mojstra mladi Jugoslaviji. Lahko bi rekli, da je to naš krstni list! Želeli bi le, da se ta kodeks našega osvobojenja in naših
stoletnih teženj s prevodi na celem našem teritoriju popularizira. Knjiga bi spadala v vsako šolo in vsako hišo. J. Kovač.
Izidor Cankar: S poti. 0 ti knjigi je težko pisati. Mnenja ljudi so se strogo ločila že od nekdaj, a nikoli ne tako strogo kot danes». Da bi napisal o knjigi grajo, mi je nemogoče, ker ji ne sežem tako visoko, hvalil je ne bom, ker ne potrebuje hvale, kvečjemu toplega priporočila mladim ljudem, Sta um pa: Prehitela vas je, preko glav ie šla in ne zadržite io ne s prezirom, ne z omak važevanjem, ae najmlajši rod hodi le deloma vštric nje. Eno je čisto gotovo: mlad in moderen človek, ki dorašča, bo vzel to knjigo vrenja in mladostnih bojev znova in znova v roke in se mu bo zdelo, da bere samega sebe in dal je dobilo obliko ono, kar je pri njemu zaman iskalo izhoda. Zato je bila knjiga dogodek i-a mlade ljudi. Popolnoma razumem, za-l-.aj jo je Miran Jarc s takim navdušenjem pozdravil v »Ljubljanskem Zvonu«, Tudi je razumljivo, da se je zdela dr. Tavčarju ta hvala pretirana. Če bi bilo drugače, bi se svet ne sukal prav; zakoni so nespremenljivi. Nekdo se je zelo zgražal (privatno), da kar je bilo napisano v knjigi, ni bilo napisano prav in ne zgrabljeno do dna. Ta človek sam ni poizkusil zgrabiti do dna, kot ne bom poizkusil jaz. Vsakemu je bila knjiga doživetje po svoje in s tem si je spis ustvaril trajnost. Spominjam se, da so mi bile te črtice, ko sb izhajale v »Dom in svetu« o samoti gorske vasi, kamor sem bil službeno priklenjen, novo obzorje in novo doživetje, ki mi je nudilo novih impulzov in novih sil! Danes je berem še ravno tako rad; ta ali ona stran se mi odpre do dna šele danes, ko sem jo doživel sam in mi poda novih perspektiv za nova spoznanja. Zato ne morem povedati o knjigi ničesar drugega kot to: beri jo in beri! Ni treba, da veš, če je to potopis, novela, ali roman — besede so, tebi napisane! Tebi, ki te kliče duša, da bi postal umetnik (str. 9), tebi, ki bi hotel raje opisovanja Italije in si razočaran (str. 13 spodaj), tebi, ki te moti raznolikost umetnosti različnih vekov (str. 19), tebi, ki te zanima skrivnost stila, jezik umetnega plesa, tajnost človeškega nemira ... ki se ti z vsakim dnem porajajo nova vprašanja in novi odgovori. Tresljaji tvojega nemira in nemira naših dni so v knjigi, zato je knjiga dofora. Pisati o nji bo mogoče tedaj, ko nam ne bo ležala tako na srcu, kot nam leži danes,
France Bevk.
Paul Claudel nam je le malo znan francoski katoliški pesnik. Znana so nam dela Paula Bourgeta, znan nam je celo René Bazin, vendar se mi zdi, da je Paul Claudel mnogo bolj izrazit katolik in večji umetnik kot ostala dva. Njegovo življenje mi je popolnoma neznano, mislim, da se nahaja nekje v francoski državni službi. Njegove drame, ki jih z občudovanjem bere vsakdo, ki jih spozna, so resnično nekaj posebnega, samorastlega po svoji obliki in tudi po svoji globoki ideji in po silnem spoznanju, ki veje iz njih, kot da je pesnik daroval za vsako misel celo večnost dragocenega življenja. V Paulu Clau-delu ni nič francoskega, samo obče človeška nota diha iz njega, sila krščanskega duha, ki je več nego znanstveno prepričanje. Če berem Paula Bourgeta, se ne morem iznebiti misli, da je on h o t e 1 to ali ono idejo poudariti; to se zgodi več ali manj vsem pisateljem-konvertitom. (Jôr-gensen, Bahr.) Iz Paula Claudela pa diha življenje, umetnost in to življenje, ta umetnost nam govori jasneje kot ihilijon besed, ki jih je rodilo hotenje. Včasi je drzen v svojih izrazih in primerah; kljub mistično-sti, ki preveva vsa njegova dela, je tako realno resničen, kot malokateri realist. ■ On nam ne podaja vestno zunanjih znakov človeka, podaja pa vse notranje znake do tolike dovršenosti in potankosti, da ostrmiimo pred lastno človeško nagoto, kot da stojimo pred zrcalom. Njegova dela vplivajo po svoji umetniški lepoti na človeka sugestivno. Pred1 menoj leži njegova drama v treh dejanjih »Menjava« (nemška »Der Tausch«), V ti drami slika pesnik dejanje, ki se je zgodilo na ameriški obali od jutra do večera. Mladi, lahkomišljeni človek je v lakomnosti po denarju prodal svojo ženo denarnemu mogotcu in se vdal za hip gledališki igralki, demonski ženski, ki ga je uničila in vrnila njegovi ženi mrtvo truplo, kajti ljubila ga je divje, on pa ji je hotel ubežati:
Vzemi ga in obdrži ga zdaj. Vzemi ga, jaz ti ga vračam.
Zdaj je tvoj in ne uteče ti več. —
Zakaj ženska je ljubosumna in globoka in noče delitve.
In usoda ženske je, ljubiti in ne biti ljubljena, zakaj moški je ne ljubi.
V ti drami je opisal pesnik dvoje žena: dobro, ponižno ženo, ki pozna čisto ljubezen in ki odpušča vse in sledi možu kaihor-koli v bedi in v trpljenju — in ženo, ki je kot vihar, ki pozna samo sama sebe, raz-
košje in maščevanje. Kako strašno se ona sama definira,
»In ne približajo se mi zastonj; toda odnesejo od mene semena,
prevaro, jezo, strup, popačenost ženske in izgubo otrok,
poželjivost, pohotnost, hudobijo, ogab-nost do dela in truda in vse v zvezi s kaznijo.
In to ni gorje za enega samega, ampak traja dalje do konca, zakaj on je udarjen v svoj bodoči rod. To je radost, ki jo delim.« Neizmerno- globoko opisuje razmerje žene do moža, Marta govori:
»Žena te je porodila in zdaj ti je zopet prvo, žena. —
To je res, jaz ti nisem dala življenja. Toda jaz sem tu, da ga zahtevam od tebe nazaj.
Zato izvira zmedenost moža pred ženo kot iz vesti, zmedenost kot pred upnikom.
Zakaj to je lepo in izvrstno, in prav je tako, da objame žensko s solzami in ječanjem,
zakaj on je bil sam in sam svoj gospod, in zdaj je vedno nekdo tu, ki deli ž njim poteitedjo, če spi in ljubosumje ga zgrabi in ga trpinči.
Bil je len in mora delati, tolika kot more, brezskrben je bil, evo nemira.
In kar pridobi, ni zanj; in ne ostane mu ničesar.
In se postara, njegovi otroci zrastejo in lepota njegove žene, kje je?
Ona preživi svoje življenje v bolesti in ne prinese s sabo ničesar kot bolest. In kdo ima iše pogum, da jo ljubi? In mož nima nobene druge zakonske žene in ta mu je dana, in prav je tako, da jo objame s solzami in poljubi.«
Z enim samim stavkom karakterizira denarnega mogočnika, ki moli svojo vero« izpoved, svoj dolarski »očenaš«, ki se glasi:
»Hvaljen bodi, Gospod, ki si ustvaril človeku dolar, s katerim lahko vsakdo proda to, kar ima in si nabavi, kar potrebuje,
in da tako vsakdo živi na spodoben in ugoden način, amen!«
Na stotine značilnih in lepih mest bi lahko navedel; naj bo dovolj! Vsaj delček ste zaslutili, kakšen je.
Poleg »Menjave« je spisal tudi drame »Ko je najvišji dan« (Partage de Midi), »Zlatoglav«, »Razodetje« ter druga dela, V vseh razkriva najgloblje skrivnosti, ki nas obdajajo in ki jih sami zaklepamo vase. ¿Njegove drame so kot pesmi, podobne psal-mlom, ne samo po svoji formi, ampak tudi po svoji močni idejnosti in sili, ki je v njih. Želim;, da bi ga tudi Jugoslovani natančneje spoznali,	F. B.
Charles van Lerberghe, rojen 1861 v Gentu. Skupaj z Maeterlinckom in z Grégoire Leroy je študiral v jezuitskem kolegiju, ki sta ga malo prej obiskovala George Rodenbach in Emile Verhaeren. Charles van Lerberghe je nekako predhodnik Maeterlinckov. Njegova drama »Flaireurs« je v tako ozki zvezi z Maeter-linckovimi »dramami vsakdanjosti«, posebno z »Vsiljivcem«, da so Lerberghe-u očitali literarno nepoštenost, ker niso vedeli, da je Lerberghova drama časovno pred Maeterlinckovo. Maeterlinck sam se je zavzel za njega. — Lerberghe je pisal tudi pesmi. Izšli sta tudi dve zbirki: » En-trevisions« in »La chanson d' Eve«. To so pesmi o deviških plavolasih deklicah, o deviških pokrajinah, na katere ne stopi nikdar nikoli kaka druga noga. Pesmi polne melodije, — »Slavo« je užival Lerberghe le malo časa: ko je napisal Maeterlinck v »Figaro« članek o njegovi »Visoki Evini pesmi«. Umrl je, bolan na umu, dne 28. oktobra 1907 v Bruslju. (Prim. Otto Hauser: Charles van Lerberghe »Ahnungen«, Aus fremden Gärten, Heft 35).
Renée Erdös se je rodila leta 1879. v Ersekéel na Ogrskem kot hči judovskih staršev. Prvi učitelj ji je bil učen benediktinec; posvetila se je gledališču. Slučajno jo je spoznal ogrski publicist in poslanec Karel Eötvös in dal na lastne stroške tiskati prvo zbirko njenih pesmi »Dekliške sanje« in ji napisal laskav predgovor leta 1899. Z navdušenjem je bila sprejeta njena knjiga. Mlada pesnica je očarala občinstvo s samosvojim, orientalsko bleste-čim slogom, hkrati biblično preprostim, z vročimi izlivi novih erotičnih čuvstev, s plastičnostjo, z neprisiljeno, naravno metaforiko. Židovski in ogrski element sta se združila v njenih pesmih v poseben čar. Potem je po vrsti izdala: »Pesmi« (1902), »Žena in njen spremljevalec«, »Zgodba deklice« (roman, 1904), »Na čudežnih lokah« (1905), »Nove pesmi« (1905).
V zbirkah »Dekliške sanje« in »Pesmi« je dosegla Erdös višek v pogansko-materialističnem obožavanju življenja. Za njeno takratno svetovno naziranje so značilni sledeči verzi:
Aber wissen, was da sicher kommen wird!, Daß unser Leib, der blühte und in Freuden
brannte,
Dessen Wonne und Leid ein heiliges Geheimnis ist, Den Würmern zur Speise anheimfallen
wird,
— Was kümmert mich das Schicksal der
Seele! —
Das ist in meinen Augen das fürchterliche.
Toda — že se je v pesnici začel preobrat. Občinstvo je to zaslutilo in je njene zadnje zbirke sprejelo1 ž,e hladneje. Renée Erdös je pretrgala zvezo z listi, ustanovila svoj list — mesečnik, ki je vanj pisala popolnoma sama: romane, pesmi, ocene. Toda ogromno delo je pesnico prisililo, da je po enem letu ustavila izdajanje lista. Kmalu je odpotovala z namenom, da se več ne vrne v domovino, najprej v Pariz, potem v Italijo, kjer se je začela zanjo odločilna doba duševnih bojev; v tej dobi so nastale pesmi: »Prišel sem k vam« (naslov je izpopolniti: toda vi me niste sprejeli!) L. 1908. je šla v Rim. Že 1. januarja 1909 je v benediktinski cerkvi S. Anselmo na Aventinu izpovedala katoliško vero. Da pa to ni bila le trudna resi-gnacija, ne kulturna prenasičenost, ne estetski ali samo sentimentalni razlogi, ki so dovedli veliko umetnico v naročje sv. Cerkve1 — za to so nam najboljše priče njene pesmi. Tako! se v eni izpoveduje:
Mir bot das Leben lockend noch und
lächelnd
Des bunten Tisches blumenschmucke Stätte; Dort könnt ich schmausend sitzen wie die
andern,
1 Prim. Renée Erdös, Die Perlenschnur, aus dem Ungarischen von I. Mumbauer.
Wenn ich drum Hunger hätte. Doch führte mich zu Dir ein großes
Dürsten.
Leta 1910. je izdala zbirko »Zlata posoda« in dramo: »Učenec Janez«, in potem še zbirko pesmi: »Knjiga Sibil«, v katerih skuša dati svojim globokim religioznim čuvstvom primernega izraza,
Maeterlinck o Shakespeareovem »Kralju Learu«, Lahko rečemo, da je »Kralj Lear«, če pregledamo slovstva vseh časov in dežel, najmočnejše, največje, najbolj pretresljivo, najbolj dramatično delo, katero se je kdaj napisalo. Če bi nas prebivalci drugega planeta vprašali, katero je reprezentativno in sintetično delo, katera je pravzaprav tipična drama zemeljskega gledališča, drama, ki ideal najvišje gledališke umenosti na najpopolnejši način uresničuje, sem gotov, da bi jim najboljši slovstveni kritiki, ko bi pretresli pesnike vsega sveta, odgovorili enoglasno, da je to »Kralj Lear«. Le dva ali trije umotvori grškega gledališča bi jim le za hip padli na tehtnico, ker v bistvu se more Shakespeare primerjati le sam s seboj, z drugim čudom svojega genija, s »Hamletom«, — »Prometheus«, »Oresti-ja«, »Kralj Ojdipus« sO čudežna, osamljena drevesa v primeri s čudežnim gozdom »Kralja Leara«. — Lažje je napisati krepko tragično enodejanko, v kateri nastopajo tri ali štiri osebe, kakor petdejansko tragedijo, v kateri nastopi vse ljudstvo, in v kateri mora tragika in sila ostati petkrat daljše na isti višini. Toda proti »Learu« so najsilnejše grške drame le enode-janke. — Če bi prišel Shakespeare danes zopet na svet, bi »Hamleta« ali »Mac-betha« ne mogel več napisati. Spoznal bi, da temna in vzvišena temeljna misel, na kateri počivata ti deli, ni več sposobna nositi ju. Na »Learu« bi ne imel spremeniti niti ene situacije, niti enega verza.1
1 Maeterlinck - Friedrich von Oppeln Bronikow-ski: Die Inteligenz der Blumen.
%
«xmo<x»mxxxxxmoo<moo<»cfflck»oot
Prvo cvijece
Leposlovna priloga Zore
cxjooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo« >00000000000000000000000000000000:
PAUL CLAUDEL:
Mezin canticus.
Tu ležim napravljen v sijaju luči, Od vseh strani, od desne in od leve, zamaknjen, v gozd nebeških plaimenic, ki me obdaja!
Ne vosek, ki prižgan gori, ne, mogočna ozvezdja so, enaka vzvišenim devicam, ki tu svetijo
Pred obličjem božjim, kot na pre-svetih podobah Marija s ponižno odvrača-jočo roko!
In jaz, ki sem človek, razmišljujoči človek,
Ležim tu na zemlji, pripravljen, da umrem, svečan kot na mrtvaškem odru V globokem dnu vsemirja. In celo sredi zbora teh zvezd in roja božjih častilcev.
Vidim svečenike noči brez števila s svojimi škofi in patrijarhi.
In nad mano je zemski tečaj in ob meni je živalski krog in ravnik z migljajočim prostorom,
Ki se imenuje rimska cesta in ki je močnemu pasu enak!
Pozdrav vam, ve moje sestre, nobena izmed vas, ve svetlikajoče
Ne nudijo mesta duhu, le zemlja edina v sredini stvarstva	„ ,
Je vzgojila človeka, in ve, kot milijon belih ovc
Obračate glave po nji, ki je pastir m mesija svetov!
Pozdrave vam, zvezde! Ve me vidite samega! Noben svečenik v spremstvu pobožne srenje
Mi ne more prinesti poslednje tolažbe.
In že se odpirajo Vrata neba in svetnikov krdelo, Ki nosijo sveče v rokih, stopa k meni kol nasip okrog strašnega jagnjeta! — Zakaj?
Zakaj ta gospa! čemu na ti ladji naenkrat ta ženska?
Čemu tedaj pride? kaj hoče li z nami? smo jo li potrebovali? — Ti sama!
Ti isama v meni, z onim udarcem, ob rojstvu življenja,
Ti si bila v meni zmaga in bila si iz-kušnjava, in število in začudenje, in moč, čudež in glas!
In ona druga — ali smo verovali v njo? in da nosi srečo v svojem naročju?
In nekega dne sem si izmislil biti tvoj in tebe darovati meni,
In bedno je bilo to. Toda, kar sem mogel
•Sem storil in sem daroval. In ti me nisi vzela in tedaj je prišla druga, ki me je vzela.
In le kratek trenutek še, ko te bom zrl in groza me objemlje
in strah me pretresa v dno mozga mojih kosti!
In ti me boš vprašala. In tudi jaz te bom vprašal.
Kaj tedaj nisem človek? Čemu tedaj obračaš Boga zoper mene?
Ne, ne, moj Bog! Pojdi, saj te ne vprašam ničesar.
Ti si tu in to je dosti. Molči, le molči Moj Bog, da te tvoja stvar čuje! Kdor je okusil tvoj molk,
Ne potrebuje nobene besede več. — Zakaj jaz sem te ljubil, Kot se ljubi z očmi milobni sijaj zlata ali sadež, — potem pa tudi: Zgrabi ga!
Vzvišenost zavrača neskromnost, in ljubezen zametuje ujeto žrtev. Moj Bog, in moj ponos se mi gnusi!
Resnično, nisem te ljubil, kot bi te moral ljubiti, ampak da obogatim svoje znanje in svoje zadovoljstvo.
Bil sem pred teboj kot nekdo, ki spoznava, da je osamljen.
No, tedaj! znova sem se seznanil s svojo ničnostjo in okusil sem zopet od snovi, iz katere sem ustvarjen.
Grešil sem iz vse svoje moči. Zdaj me pa reši, moj Bog, zakaj mera je polna!
Ti si to zopet in jaz sem! Ti si moj Bog, in jaz vem, da vse veš.
In poljubljam tvojo očetovsko roko, in glej, pokladam se v tvoje roke — uboga, zavržena, krvaveča stvar!
Kot trs pod valjarjem, kot tropine pod težkim lesom.
In ker sem bil poln samoljubja, zato se zgodi, da me kaznuješ
Z grozno ljubeznijo do nekega drugega bitja. —
Ah! Tedaj vem,
Kaj je to, ljubezen! in vem, kaj si pretrpel na križu, in v svojem srcu,
Če si vsakogar izmed nas tako ljubil, Tako grozovito ljubil, kot jaz to žensko — in tvoje grgranje poznam in to davljenje in ta vijak!
Toda jaz sem jo ljubil, o moj Bog, in ona mi je storila to! Ljubil sem jo in nisem imel strahu pred teboj, in kaj je tedaj višjega
Kot je ljubezen, niti sam ti — in ti si videl, o Bog, s kako žejo sem jo nase pri-vil, in škripanje z zobmi
In žeja ust in groznica in trganje Od vseh korenin! In o n a mi je storila to!
Ah, ti si to skusil, ti veš to, ti, Kaj je izdana ljubezen. Nobene bojazni nimam več pred teboj!
Moje hudodelstvo je veliko, a še večja je moja ljubezen.
In samo tvoja smrt, o moj oče, Smrt, ki si mi jo t i dovolil, smrt je tako velika kot obadva.
Umreti tedaj in zapustiti to bedno
telo!
Kvišku, moja duša, raztreščiva to nesramno telo z enim sunkom!
Že je napol razpočeno, pripravljeno kot kos mesa na kljuki. Zavrženo kot načet sad.
Sem li res to? To uničenje
je delo žene, in zase naj si jo obdrži
—	jaz grem proč, kam drugam.
Že mi je razbila svet in ničesar ni več Zame, kar ne bi nosilo njenih potez, in zdaj bo razdrla še mene samega. In glej, prikrajša mi pot. Bodi mi priča, da sem v nasprotju s samim seboj!
In ti tudi vidiš, da ni več mogoče, In da ne morem biti ni hipa več brez ljubezni, V tem trenutku še in ne jutri, ne vedno, in da se mi hoče življenja samega in vira samega,
In dvojnosti same in da ne morem več dalje,
Da ne morem več dalje prenašati svoje slepote in svoje smrti.
Ti vidiš, da nisem za nobeno stvar več, in da me je sit ves svet
In da sem za vse samo pohujšanje in sem uganka.
Tako vzemi me zopet k sebi v nebo
—	daj mi zavetja v svojem naročju, moj Oče!
(Ta odlomek Claudelove drame de Midi«.)
je preveden iz Paul v treh aktih »Partage
Sí©
DURO SUDETA:
Zuto veče.
Žutim svjetlom odavno dogorjele su sviječe i nema več one plave svjetlosti i nema onih svjetlih titraja .., Črnim velom ogrto je nebo, zemlja i ljudi — i cviječe,
jer posljednje svjetlo popio je dan,
©Š9
I dječji je suton ulicom pošao: Od sjene do sjene, od kuče do kuče, kroz zavjese tada je sišo i sobom je doveo san , ,.
Dañas je žutim svjetlom dogorio dan.
duro sudeta - d. čaič: Pozdravljenje.
Lavež. Na poljima magla pada,	U sutonu sunce plaho tone,
mirisnom cvječu klonule glave.	gledamo njemi cijuče ptiče,
Podosmo: Prolječe pjesme sklada,	pokraj nas s livade zvonca zvone
nasmijami vedri — kose plave.	na usnama vlažan karmin viče.
Oči lazurne a usne mole. Pozdravljenje. Cvječu niknu glave. Kleknusmo — jer srca naša vole, nasmijani vedri — kose plave .,.
6S9	9
duro sudeta:	Teško
Hladne sobe moje njeme tupe zure, monotono teku dosadne minute. Teško doba kida vrisak stare ure, duša plače, misli raskidane čute.
doba.
Prozori se na čas lagano potresu, iz dna duše bolno projecaju niti... Ulicama lišču u zutomu plesu, plave, bjele kuče miluje i kiti . ..
pa se opet smiri.. , Sobe dalje zure, monotono teku dosadne minute. Teško doba kida vrisak stare ure, duša plače, misli raskidane čute ...
®Š9
duro sudeta-j. špoljar:
Na umoru dana.
u duboku vodu plava oceana zapalo je sunce tio i polako. Opustjele gore. Nema više dana, javljaju se magle, ja bi plako — plako —
ne znam zašto, dok mi oko nebom bludi, što je puno sjajnih zvjezda i krjesova, i dok sve več sniva i nebo i ljudi, moja duša dršče puna plavih snova.,,
Mjesec gori. More iskri se i ljulja, ko beskrajna miso žarka uzburkana. Ljevaju se vali. Tužna sjen se šulja — ustala je sada, kada nema dana.
To je moja draga — što je pošla jednom valovima burnim plava oceana, a ja sam je gleda na igalu lednom — isto kao danas na umoru dana.

R. VENNY:
Moj soputnik.
—	Putovali smo neko vreme zajedno. Do prve željezničke stanice. Upoznadoh se s njim u dolini jedne vratolomne bosanske reke. Ime ču njegovo prešuteti.
Sedeo je podnimljenih ruku na jednoj klisuri iznad vode. Pozdravim ga, a on nemo ozdravi. Buljio je u zelenu površinu. Okolo je vladala tišina i sparina, Zasiče-nosit. Bujna su brda spavala u vručini.
Zanimao me je, jer mi ne htede odgovoriti.
—	Što vi radite? — upitam ga. No nije mi odgovorio. Pomislih, da je drsko tako pitanje. Iza male stanke popravim tu drs-kost.
Strašno je dosadno! Sparina! — Odložim putnu torbu, da se odmoiim u bližini vode. No on je opet šuteo, Nije se ni cbazdirao. Tada ustanem sa svoga mesta te se bližam klisuri, na kojoj je sedeo. Či-nillo mi se, da me nije video. No prevario sam se. Za isti čas je skinuo s vrata jedan lančič, ustao, izmakao se nekoliko kora-čaja na'!rag i skoro je poleteo, da ga nesta-ne u vira. Naglo mu se primakoh, prihva: tlm ga za rub kaputa i — spasim. On me pogfeda.
—	Jeste li ve andeo? — upita me,
—	Ne, ja sam čovek! — On zaplače.
—	Čovek, da, vi ste u istinu čovek! — Izustio je, kada prestade plakati.
—	Pa i vi ste! Mi smo svi ljudi! —
—	Ne, mi nismo svi ljudi! Danas nema ljudi. — I plakao je. Tada se opet osvesti. — Gospodine, oprostite mi, što sam vas uvredio!
—	Niste me uvredili.
Ja sam se hteo utopiti.
—	A zašto ste to hteli?
—	Htedoh, da vidim, jeste li vi čovek. A ja idem svetom i tražim ljude. Došao sam do misli, da je danas vrlo malo ljudi na svetu. Možda sam se i u vama prevario. Možda ste vi kakova protuha. Verojatno, da jeste. Jest, vi ste prava, pravcata protuha. Vi niste čovek. Nišam ni ja. Ta sum-njali su u me, da nišam čovek. Te su sum-nje bile večite, I ja sumnjam o svakomu, jer svak sumnja o meni. Oprostite! Slušajte me jedan čas. Ostavio sam službu, jer nisu verovali mojim rečima. Sami je šef jednoč re-kao, da sam lažac. A iskrenost je moj ideal. On je držao, da lažem. No po momu mišljenju samo pas laže. To sam držao. Sada vidim, da i ljudi lažu. Samo tako lepo, te se

to ne može razlikovati od istine. Ta kako bi mogao moj šef reči, da lažem, kada isti-nu govorim, ako sam ne laže! On je re-kao, da •sam lažac. On je istinu kazao. Ta on verojatno i ne zna, što znači biti lažac. On misli, tko drukčije govori nego on, taj laže. On ima slabe nerve, A oni su nužni u današnje doba. Nužni su zdravi. Bolestan čovek ne zapaža sviju nijansa ili barem njihove lepote. A izmedu laži i istine je tako osetljiva nijansa. I ja sam rekao šefu: Zbogom, vi imate pravo. A u istini je imao krivo. No on je ostao kot svoga ubedenja. A mene je zabolela duša. Pošao sam svetom i proučavao ljude. Jednoč se htedoh r lade baciti u reku. Suzdržali su me. Tako kako i Vi. I ja sam plakao od zahvalnosti. Nišam im ipak bio zahvalan. Oni su bili materijaliste. Držahu, da sam ja grof. Ne znam, tko me je tako glupo predstavio. Nadali su se, da ču ih bogato nagraditi. No beh siromah. Tada sam služio nekoga ptro-ferora samo, da me podučaje. Hvalio je moju iskrenost. I mene. Jednoč odem na dulie putovanje. Često ga se sečah. Javim mu nekoga dana, kako se upoznadoh s van-redno simpatičnim čovekom. Samo to. Kad sam se vratio, gleda o me neprijazno. Dr-žao je, da mu indirektno predbacih njego-vu apatičnost. To nišam hteo. On istumači moje pismo proti sebi. Bože! A ja sam vo-leo sve ljude. Bedni mi behu simpatični zbog bede, lepi zbog lepote. On je mislio, da ga mrzim. On profesor psihologije! A ja sam ga u istini mrzio. Ta eo ipso dok ga ljubim, ja ga i mrz;m. Mi smo tako udešeni. Ljubimo, jer želimo nečije duše, nečijega imutka — barem delak. Time mu škodimo Zbog svoga egoizma. On bi imao veču du-šu, kad od nje ene bi delio- A ako mi je dadne celu, mrziti če me. Aoh, tko bi se tu snašao! Izvinite, ja sam prosti radnik. —
Išli smo dugo. On je imao na ledima putnu torbu. No hteo je i moju da ponese. Bilo mu ie žao, da se mučim. No uspelo mi je odvratiti ga od te misli.
— Oprostite, ja sam vam krivo govo-rio o ljubavi. Ja shvačam, štO' znači ljubiti, Ja sam u mladosti ljubio. Jednu devojku. Bila je lena kao sunce. I ona je mene vole-la, Hte'a je. da se venčamo. Želje joj ne mo-goh ispnniti. jer ie tada ne bih voleo, Tada ne bi bila leoa ko sunce, kad bi postaja moiom ženom. Ja sam video žena, koje ni-su lepe. Ja volim samo ono, što je lepo. Mo;a nesu^enica bila najlepša. No rasrdila re na me. Misli!?, je, da je mrzim, a ja sam
je voleo kao vino I sada to misli, a več je udata. Davno, A ja je i sada volim, premda je ne videh od našega rastanka. U zadnje vreme svetovah jedinoj rodakinji, da se uda. Želeo sam joj sreču, a te nije mogla nači samotujuči pod mojim krovom. Ona je držalla, da je teram. Zamrzila me i udala se, Zaboravila je na me. Sada sam samac. Živim s prirodom. S njom razgovaram, a i s ljudima, kojima se pričini, da su me razumeli. No oni me u istinu ne shvataju. Ni Vi me ne razumete, mladi gospodine. Vi me i ne možete razumeti, jer s vama govorim drukčije nego s prirodom. Nišam neiskren. S niom govorim šuteči i ona me razume. Vama izgovaram reči i gledate me začudeno. Mislite, možda, da sam lud. Možda to i ja mislim. Ne znam, što me ne zatvore u ludnicu. Valljda što se ne smejem. A to je danas kriterij! Glup do skrajnosti! Ta što je lepše od smeha?! Ale verujte mi, da su najlepši zdravi nervi. U teoriji se slažemo-A zamislite u praksu sve posledice jednoga celova. Tu preostaje teorija i nitko ne želi tako hladne i zdrave nerve. A ja ipak velim, da je u zdravima nervima vrelo pra-vomu zadovoljstvu. Budite zdravi kao pri-roda, pa čete se uzajamno razumeti. Čuteti čete sreču večitu i žarku, makar se potu-cali rvetom poput mene. —
Na stanici sam ga ponudio čašom pi-ve. Nije hteo. Stisnuo mi je hladno ruku, mirno me pogledao i otišao u vlaku pro-tivnim smerom od mene. Mene se duboko dojmio, no ne znam. kako sam uspeo da ga tebi prestavim i kako ti osečaš u duši.
Svrši moj prijatelj Kato.
Ja ne imadoh kada nista primetiti jer se več moradosmo rastati. Vlak je naime bio stao, kad je Kato dovršivao svoje pričanje. A osim toga moje su vede bile silno umorne, makar da je bilo u našemu vagonu veoma živahno*, pošto su u njemu bili sami učesnici sa sastanka u Mostaru. Bilo je skoro pola noči, pa se jedva mogoh oprostiti s celim lepim društvancem. Dobri mi Kato pri rastanku htede još nešto spome-nuti, verojatno o svomu suputniku, no nije dospeo.
Kad se okrepih blaženim snom, raz-mišlinh o sunutniku. što mi ¿a Kato ooisa. Osetih bol zbofi njegove nesreče, makar se on čuteo sretnim. U isti mah delih ose-čaje .s onima, koii živu nerazumljeni i zlo shvačeni. Takih ie pun svet. jer ljudi često pntr ne samo da n« mo^u drugih razumet', nego su i sami sebi zagonetka.
es
ROZA VENNY:
Jedna svetla noč.
Nocas su goreli bregovi od zvezda i sumaca. Nocas su padali ljiljaná snegovi po grudima zlatnih vrhunaca.
Nočas je delio celove opustelim stazama i mrtvim oazama, a sveti su orili himnusi
u dubokim zdencima, kad je mimo njih prošao okrunjen vencima — On.
Videh Ga. Čežnjom me okova, i verujem opet če doči — u meni sve je, sve umrlo tek svetle Ga iščikam noči...
®Š9
ROZA VENNY:
Kad umiru akordi.
(Ulomak meditacije na Veliki Petak.)
Ušuti, pesmo! Zanemi! Umiri se valu, što draškaš procvale bregove! Ohladi srce u prirode, što no na žalu ledenog mora otapljaš snegove!
Omotajte velima jagode rumene, kčeri nebesa, i sakrite opojne cvetove, jer večeri blage, kad najsladi dašak treperi, pasti če dosadni leptiri u naše svetove!
Tornjevi, šutite! Umrite, srca!
On je slomljen bolima. Mrtav.
Sunce, On je usnuo! Tvoja Svetlost — Ona je ugasla u hladnoj pečini.
Pesmo, zanemi! Srca, umrite!--
®S
ROZA VENNY:
Seta.
Čula sam. Sišla je polako, Kó ponoč u najcrnjem času. Čula sam: tiho je šaptala — to srebro joj mrelo u glasu.
Tu mi se u prsa sakrila pa šuti kó raspeta duša, umrla s večitih bolova, i sluša.
Pala sam umorna. Boli me ta okrutna njezina šutnja. Ona mi razdire moždane a srce — ah, otrovna slutnja!
SS9
To je tako.
Drejc Bogataj gre na lov.
Noge marširajo: ena, dve! pljuča dihajo in srce bije: ena, dve, tok, tok! in obraz se mu smeji, kipeči, preveseli obraz:
haha, haha!--ali ga poznate? To \<t
Drejc Bogataj, dober, pošten gospod. Glej, solnce gori in gaj žvrgoli, cel svet odseva, cel svet odmeva, še njegov klobuk, Drejčev
klobuk zeleni, pod nebo prepeva: »Kaj pa nam morejo, morejo, morejo —«
»— če smo veseli!« Drejc Bogataj je vesel, tako vesel, da bi — Kaj da bi? O, vi še ne poznate Drejca Bogataja!
Vi mislite, da gre on na lov. Kakopak, ker nosi puško! Pa mislite, da bo streljal — haha! Seveda bo streljal, ampak ne na zaj-
ce in ne na golobe in ne na črne ptiče! Koga je pa že ubil Drejc Bogataj? Oj, zajci, potepuhi, le bežite, oj, golobje, golobice in grlice ljubeznive, le prepevajte in se radi imejte — Bogu v čast in zadovoljstvo Drej-cu Bogataju!
Grru, grrru — pa je tludi lahko vesel! Tako vesel je, da bi —
Drejc Bogataj bi se bil oženil, pa se ni! To se pravi, bi se oženil, pa se še ni! Drejc Bogataj bi bil študiral za doktorja, da je le hotel, pa ni! Drejc Bogataj bi kupil zlato uro, pa je ne, ker jo že ima, še lepšo, srebrno, tako s tolarji! Drejc Bogataj bi na primer plesal, sredi ceste, če bi le hotel, pa ne; on hodi, kakor se spodobi. Vse, kakor je prav!
Saj pravim, vi ga še ne poznate. Kajne, ste pa mislili — bogvekaj. Ampak gospod Drejc Bogataj gre po cesti, kakor vi, pa ne dela greha, kakor vi. On premišlja tako-le:
»Kako je svet smotrno napravljen in urejen! Kako lepo je, če človek ni preučen
in preneumen, ampak ravno takšen, kakor je prav. Poglej, tamle vidiš rožico, rumeno, nedolžno in prijazno. Kako se imenuje? Ranunculus acer. Kdo jo je ustvaril? Bog. Čemu jo je ustvaril? O, Drejc, le povej in se od srca nasmej! Tamle skače ptičica. Kaj dela? Poje. Kako ji je ime? Tako in tako. Kdo jo je ustvaril? Bog. O Drejc, dobro si govoril! Pa tisti-le tam, ki te je pozdravil? To je človek, ustvarjen po podobi božji. Kakšen je? Raztrgan in umazan. Kako se mu pravi? BeraS. Berač, berač --da, Bog se ga usmili! Ampak
veš kaj, Drejc, ti, ti--slišiš, ti, Drejc,
ti —«
No, kaj?! Seveda, vi drugi, skopuhi, lažnjivci, potepuhi, vi drugi, pravim, ki greste po cesti, pa mislite bogvekaj in se jezite in greh delate. Potlej se pa čudite. To je, še tega ne veste, da je danes zadnji petek v mesecu, pa bi radi obrekovali, češ: tako in tako... Haha, čežane čežanaste, vas jezi? kaj? Ena, dve, tok, tok, haha, haha!
SS9
ANTON VODNIK:
Večerna pesem deklice.
Nocoj tako lepo je žalostna večerna zarja.
Vonj dehti mi v dušo iz vseh rož in trav
otožno mračen in bolno sanjav — —
trudna vsa na cvetoče drevo se naslonim
in plakam ... božam deblo, poljubujem,
veter in daljo objemam, zarjo in sen. . .
zaprem oči, o samih bledih rožah sanjam, premišljujem
o mesecu belem, ovenčanem s cvetjem nevestinih sanj,
o deklicah žalostnih, ki so jokale, ko zrle so vanj--
m
Deklica v črno jamo pokopana.
»Gospodična, ali mene čakate?«
»Ej, pravzaprav ne —«
»A zamere vendarle ne bo? Ej, ej, kako pravite?« » Hihihi! «
Sedla sva na klop, na tisto samotno-bogato, z dehtečim, zelenečim zelenjem ograjeno, ki jo vidi samo solnce, ljubeznivo nebeško solnce. Gledala sva na Barje, ki se je razprostiralo in živelo pred nama, na voznike, ki so, žvižgajoč z bičem, dr-drali po beli, ravni cesti.
»Ali me res nič ne poznate?«
Milica se mi je sklonila pod obraz, tajne oči so ji pretoplo zažarele:
»Zelo znan se mi zdite, tako znan . ..«
Roka je segla v roko, — žarki, goreči s pomladnega solnca, so pretiho zadrh-teli--
Kar sam mi je obstal korak pred grobom. Saj niti ne vem, če je bila to Milica, moja davna znanka. Le slišal sem, da je nekdo šepetnil prav do mojega srca.
Pobožal sem krizantemo, ki je žalostna in brezmadežna cvetela iz temne gomile.
»Kdo si, zakaj si umrla, deklica premlada?«
In sem posluhnil in je dihnilo kakor iz živega srca živ glas:
»Ej, ej!«
©S
ANTON VODNIK:
Zimski večeri so kakor svetišče
Zimske večeri so kakor svetišče. Bolni, izmučeni, polni nemira prihajamo tiho v sijanje večera . .. kot deklice v maj z dušami težkimi od hrepenenja — in od življenja trudni, trudni--
Prihajamo tiho kakor v svetišče po prstih ... da ne bi zbudili .. . a;i je angel, ali Marija? ali samo melodija je bela . . . tiha, da je ne čuje uho?
Prihajamo tiho kakor v svetišče skozi sijaj, ki na nas sneži.. . že ne moremo dvigniti trudnih oči — in sredi sanj smo ko v pravljici beli. . in vsakdo išče
na dnu svoje duše tiho skrivnost — -
Pobožni in tihi odhajamo . ..
po prstih ,. . obraz in roke so srebrne . .
ali od meseca, aH skrivnosti?
In marsikateri še sanja nazaj —
in kadar je truden, se vrne
spet tihi, zadivljeni gost--
m
ANTON VODNIK:	Moji večerj
Jeseni, spomladi
kot deklic umrlih smehljaji
večeri so bledi .. .
Kot žalost so tihi naši pogledi.
Po stenah, po tleh razsuti beli so venci. Li tvoje ročice, o Daljna, za roko me vodijo, da si ne upam prek njih? Kaj — če to so tančice angela mojega?
Ugasnil bi jih najrahlejši dih . .. Sredi sobe stojim.
Tvoja mi roka nevidno, previdno oči je zaprla, da duša je vzrla
tvoj beli obraz — žalosten kakor so lilije v senci
e®
Invalid.
»Koliko je ura?«
Neprenehoma se ponavlja to vprašanje. In sestra Pavla odgovarja zmerom enako, v vedno isti zadregi; »Ali Vam je dolgčas, Andrej?«
On se pa vzpne na postelji, okrene i^lavo in važen in strašen je njegov pogled. ki votlo srepi iz praznih, vlažno zardelih duplin pod čelom.
> Ali ste sama, Pavla?«
»Sama,«
Andrej posluša njen glas, prečuden urmev se mu razmakne s koščenih lic. »Pavla!«
Poštama, belo oblečena gospodična zapusti šivanje, stopi k slepcu in vpraša kolikor mogoče nežno: »Boste kaj povedali?«
»Dajte me počesati!«
»Saj sem Vas že!«
»Ne, še enkrat me dajte!«
Gospodična vzame glavnik ter začne česati s svojimi finimi, maziljenimi prsti, ki tako obzirno božaio s svojo mehkobo.
»Kai pa delate, Pavla?«
> Češem Vas vendar.«
»Sem mislil. . .«
»Kaj ste mislili?«
Nič.«	^
Revež!« se pomilovalno smehlja ftrežnica.
Ali se smejete?«
»Ne. Zakaj bi se smejala?«
Andrej stisne ustni ter ne reče besede več. Hipoma se zazdi njegov obraz še bolj okrnjen in spačen.
»Dobro je! Boste še kaj povedali, prijatelj?«
»Pojdite ven!«
»Za božjo voljo, kaj sem Vam storila?«
»Ven!« Andrejev glas je postal trd in raskav, sovraštvu podoben.
Sestra Pavla uboga. Kaj če drugega?
Mar je ona kriva, da so iztaknili Andreju oči? Zdravnik je bil naročil, da potrebuje bolnik miru, samo min;, toda . . .
Ne, Andrej je strašen človek! Včasih vstane sredi noči ter sede na postelj. Ne vzdihne in ne črhne besede. Tovariši že spe, a on jih zbudi s svojim molkom.
»Kaj ti je, Andrej?«
»Hudiči!«
Kakor dve pošastni senci se vzmah-nejo njegove roke, mlade, še vedno krepke roke Andrejeve. Nato omahne, strašen in silen; postelj zahrešči in spet utihne.
In vsa soba strmi, trideset mož strmi in molče odgovarja slepemu mladeniču.
©S
ANTON VODNIK:	Deklica misli.
Če bi slepa bila in bi ne štela dni,
bi vedela, da je že blizu pomlad ...
Vse zarje so moje, vsi gaji, ki v njih večer šumi. ..
Ah, kako sem bogata v razkošju vetrov!
Oblekla se belo bom kakor nevesta in bodem šla v polje in gozd.., tam bom molila, plakala, pela ... morda zaupa pomlad mi skrivnost?
SS9
ANTON VODNIK: Mračen poletni večer.
Kakor da v nas, okrog nas je življenje vse drugo, kakor ga slutimo v temi, tesnobi.. . in kakor da v sleherni roži, luči,drevesu je vse globokejša, mračnejša skrivnost.
Kakor da v temni daljavi temni bron zamolklo poje udar na udar ... in kakor v globokem tolmunu vihar se v duši mračno mi bolest razgoreva ..,
G©
ANTON VODNIK:	Kakor vrtovi.
Kakor vrtovi so tople poletne noči, v njih duše cveto kakor zarje spomladi in čudno svetlo gore nam oči — v nežni ljubezni bi skoprnevali radi...
Ob oknu slonimo in sanjamo v svet. Življenje je sladko in daljno kot hrepenenje ,., In kadar so zvezde najlepše, o brate, bodi poet — v zamaknjenju hvalnico pel boš Gospodu!
anton vodnik: Sladek je prvi zimski čas ...
Sladek je prvi zimski čas, sladki večeri so bledi,.. iz mraka zaprosi tih šepet: zatisni oči in sedi...
©S
Zatisnem oči in ne vem, zakaj naenkrat je duša ko vezenina vsa bela... li deklice tihe ali sijaj natkali so vanjo stotero mi sanj?
m. soi&čič:
Iz ciklusa „Carmen'
O, gde su beli oni cvetovi u duši mojoj, što su pokoj našli, i cvali, kad smo jednog jutra sašli do zlatnijeh citrona?
O, gde su tihi oni svetovi, što ti ih primi na grud onih dana, u mirnoj seni maslinovih grana i šutnji naših zvona?
U mojoj duši več su umrle sve boje sjajne i svi moji snovi. Ja ne znam, što če dan mi donet novi, al prolet moja suzi!
I prostiru se čeznje sumrle, ko gladna deca gorskijeh krajeva, bit moja grča s nekog bledog gnjeva i večno zemljom puzi.
I večno gledeč duše nevine, što sunce piju svakog belog jutra, još mučnije je svako moje sutra i tužnije u noči.
O, nad oblake, što se ne vine sved moja miso, Carmen, letom svakim! Ja verujem, da ipak bičem lakim sved ti češ k meni doči!
ii.
O, verujem, da ti češ ipak doči i zaplakane pogledat mi oči i svakog dana u večernjoj tami ti molit češ se tihoj u osami. Ja tvoju belu celunut ču ruku, a ti češ moju blagoslovit muku.
ffi©
b. kristov:	Januarsko jutro.
Uz kameni most i sivu koru leda	Onda cvetna — a sad raskuštrane grane,
propinju se vode potočne i hladne	nejasne i gole, u jutarnje magle
i besvesno šume bol, što onomadne	moči i oseča trzaj vode nagle
prošao je stazom cvetna drvoreda.	i s mirisa trne zemlje izorane.
Sada ide dete; otrcano, boso, i pogled mu ziba sva otajstva jutra:
promrznuto juče, neizvesno sutra---
Sunce kreče tiho, svečano i koso.
GŠ9

I i
1 8 I
s t
Prodajalna Kat. tiskov, društva
prej H. Ničman Ljubljana
priporoča
svojo zalogo raznovrstnih molitvenikov, svetinje in druge devocijonalije, razne šolske in pisarniške potrebščine ter veliko zalogo raznega papirja.
SdSSdSSdSSdöSdbC
Stavbna pisarna
Ivan Ogrin
Ljubljana
Gruberjevo nabrežje štev. 8
Prevzema vsa zidarska in druga stavbna dela. Izdaja strokovna mnenja, izvršuje načrte in proračune.
Delo solidno, po primerno nizkih cenah.
E




1 i
Vsem šolam!
Obrtna centrala za obnovitev po vojni poškodovanih krajev
v Ljubljani Sodna ulica štev. 11
ima v zalogi večjo množino:
normalnih trosedežnih in štirise dežnih šolskih klopi, šolskih tabel, šolskih miz, obešal in ruskih računal in jih ponuja v nakup šolske oprave potrebnim šolam
po zmernih cenah.

„Narodna knjižara", Zagreb
poručuje svima, koji hoče, da upoznaju svu južnoslav. katol. štampu, nek naru-čuju iz „Nar. knjižare", koja i dobavlja sva djela hrvatska, slovenska, srpska i njemačka. Ovo su vlastite naklade knjige:
Dr. Wilk: Moderni svetac . . K	5"— L. Monnier: Povjest sv. Franje,
I. i II, dio (500 strana) . . . „	20 —
Dr. Bauer: Theodicea . . . . „	12'—
Dr. Bauer: Antologia.......12'—
Zimmerman: Noetika.......14"—
Gunčevič: Zašto se katolički
svečenici ne žene........3'50
Harapin: Opstoji li Bog? . . . „	1'50 S. Marden, prof.: Samopouzda-
nje vodi k pobjedi . . . .•„	7"—
S. Marden, prof.: Volja i uspjeh „	8'— Grgec P.: Jugoslavenski Argo-
nauti.............4'—
Lj. Matkovič: „Najljepšoj medu
ženama", Pjesme.......5'—
I.Jakovljevič: „Študije i Fejtoni" „	4'— Ascetska knjižnica: Lehen: ,,Put
k unutrašnjem miru".......10'—
Ascetskaknjižnica: Quadrupani: Bogoljubna duša u dvojbama
duš. života...........5'—
Krijesova knjižnica: Šest sve-zaka o narodnim ručnim ra-davima po........„ 2"—

čac—
Vse šolske pofrebšCine, pisarniške, risalne in pomnoževalnepriprave
ter vedno najnovejše
umetniške razglednice
kupite najbolje v papirni irgovini
Ivan Gajšch
Ljubljana, Sv. Petra cesta 2 (pri Prešernu).
—<- c> • • ■ ■	—o

:: PfYi in edini slovenski zavarovalni zavod je ::
ttMft ZAVAROVALNICA
LJUBLJANA, DUNAJSKA C. 17. V življenskem oddelku
sprejema vsa zavarovanja, ki se tičejo človeškega življenja, pod najugodnejšimi pogoji. — Zahtevajte cenike in pojasnila.



JUGOSLOVANSKA KNJIGARNA V LJUBLJANI
K
6"—
6'—
Homerjeva Ilijada. Fr. Omerza. 1 VI. spev
V !.—XII. spev
Taras Buljba. Povest. N. Gogoij. [? ruščine prevedel Vladimir Levstik.
Vezano....... . ................. 12"—
Izlet gospoda Broučka v XV. si letje. Češki spisal S. Čech, poslovenil Stanko Svetina . . J.......................960
Četrtek. G. K. Chesterton. Posloveni Oton Župančič. Vezano . . . .	„ 6-— Zapiski iz mrtvega doma. A.M.Dostojevski. Prevel Vladimir Levstik.
Eleg. vezano........................* 16'80
Vzori in boji. Po prijateljevih pismih priobčil Jože Debevec . ...	„ 14'40
Vezano................-.........* 1920
Njiva. Spisal Ksaver Meško . . . /................. 1"20
Izbrani spisi. Dr. Janez Mencinger. I./II. zvezek: Povesti in novele. Vez.	„ 14*40
Mati. Dramatska slika v treh dejanjih. Spisal Ksaver Meško.....„ 9"60
Tri povesti. Grof Lev Tolstoj......................„ 4 80
Kazaki. Kavkaška povest. Grof Lev Tolstoj. Iz ruščine prevel Josip
Knaflič........................... 7-20
Amerika in Amerikanci. Spisal Rev. J. M. Trunk. Vezano.....„ 24'—
Jezikovni spisi. P. Stanislav Skrabec. I............... 4-80
. . „	. II................ 7-20
„ . „ *	* ■ HI. ............... 7'20
Iz Kastelčeve zapuščine. Rokopisi Prešernovi, Kastelčevi in drugi.
Objavil Ivan Grafenauer................... 9'60
Cirilica. Navodilo za čitanje in pisanje srbščine v cirilici...... 3'30
Poezije. Zložil S. Gregorčič. Životopis napisal Ivan Dornik. I. zvezek.
Mala žepna oblika, elegantno vezano.......v.....* 10*80
Josip Jurčič: Spisi. Uredil dr. Ivan Grafenauer. IV. zvezek K 14*40, vez.	„ 19'20
n n n »»»	n	V. n » 9"60, „	„ 12*
l _______________