Zgodovinski zapisi - 18 - Nevenka Korpič* »FÜMI PA TUDI VZIMI ROŽE CVẾTEJO« Prispevek podaja pregled delovanja PD »Janez Trstenjak« Hum. Društvo, ki je bilo ustanovljeno že v začetku 50. let 20. stoletja, se načrtno ukvarja z zbiranjem in ohranjanjem ljudskega izročila tega območja, hkrati pa ta znanja prenaša tudi na mlajše generacije. Slika 1: Aranžma z rožami iz krep papirja, 2002. leta. Iz etnološke fototeke Muzeja Ormož. Prosvetno društvo »Janez Trstenjak« Hum pri Ormožu PD »Janez Trstenjak« Hum je bilo ustanovljeno leta 1951. V prvih letih so člani večinoma skrbeli za organiziranje kulturnih prireditev v samem kraju. Prirejali so krajevne in občinske proslave, številne dramske igre, v katerih so sodelovali igralci vseh generacij… V tem času je bila na Humu podružnična šola, ki je delovala do leta 1988. Pod mentorstvom Mimice PIŠEK so nastale številne gledališke predstave. Posebnost so predstavljali priljubljeni »Veseli večeri« z domačim ansamblom Frančeka Žibrata in s pevko Mimico Veldin, v katerih so nastopali skoraj vsi člani društva. V tem času je deloval tudi šolski pevski zbor, iz katerega je nastala odrasla pevska skupina. Društvo je pod vodstvom Tončke Dečko prirejalo tudi plesne tečaje. Člani društva so začeli s prikazovanjem številnih starih ljudskih običajev, šeg in opravil, npr. kolin, s prikazovanjem del v goricah, s poudarkom na trgatvi, napitnicah in pesmi o vinu. Obujali so ženitovanjske običaje »gostüvaja«, pridelovanje in obdelavo lanu, »česanje« perja, odhode fantov k vojakom ter obujali spomine iz otroštva. * Nevenka Korpič, kustosinja etnologinja, Muzej Ormož, Kolodvorska cesta 9, 2270 Ormož. Zbiranje in ohranjanje ljudskega izročila Prosvetno društvo »Janez Trstenjak« Hum pri Ormožu se z načrtnim zbiranjem, ohranjanjem in oživljanjem ljudskih pesmi s tega območja ukvarja že preko trideset let. Skupina ljudskih pevcev v okviru PD »Janeza Trstenjaka« Hum deluje od leta 1976. V prvem letu delovanja je skupino vodila Mimica Pišek, ki je bila širši ormoški kulturni javnosti znana kot dolgoletna predsednica ZKPO Ormož. Od 1997. leta (po smrti Mimice Pišek) je bilo mentorsko delo zaupano dolgoletni sodelavki, tajnici društva Ani Ratek, ki je prevzela vodenje skupine, raziskovanje ljudskih pesmi, šeg in običajev in vodi skupino še danes. Društvo se je usmerilo v aktivno zbiranje ljudskih pesmi, besedil, napevov in se pripravljalo za številne nastope na revijah »Ljudskih pevcev« po domači občini, okoliških krajih in drugod po Sloveniji. Kvaliteta in redno delo sta skupino pripeljali do nastopa na državnem srečanju »Ljudskih pevcev«. Številni nastopi so doživeli tudi snemanje radijskih oddaj o ljudskih pesmih na različnih radijskih postajah. Slika 2: »Cvečarka« Ana Ratek s Huma«, 2007. leta. Iz etnološke fototeke Muzeja Ormož. Društvo se ukvarja z ohranjanjem običajev ob Valentinovem, ko se »ptički ženijo«, saj je bil to v preteklosti prav poseben praznik otrok na našem območju. Posebno pozornost okolice in javnosti je društvo pritegnilo z neobičajno dejavnostjo, ki so jo poimenovali »bučijada«. To je letna predstavitev pridelovalcev jedilnih in okrasnih buč, kjer izdelujejo tudi različne likovne izdelke iz buč v kombinaciji z UDK 745.54(497.4-18) 061.2(497.4Hum pri Ormožu):39 Zgodovinski zapisi - 19 - drugimi naravnimi materiali. Namen tovrstnega srečanja je predvsem zbiranje in izmenjava različnih bučnih semen in receptov iz bučnih jedi. Sodelujejo pa tudi na vsakoletnih velikonočnih delavnicah, ki obujajo in predstavljajo tradicionalno velikonočno kulinariko. Prisotni so tudi na delavnicah v mesecu decembru, na katerih izdelujejo miklavževe šibe, parklje in Miklavže iz testa. Člani društva s Huma so se kmalu po ustanovitvi društva začeli ukvarjati tudi s »cvečarstvom«, to je z raziskovanjem in izdelovanjem rož iz papirja, ki je del tradicije kraja. Nekoč so bili vsi prostori, v katerih so se odvijali pomembnejši dogodki, okrašeni s cvetjem iz papirja, pa najsi je šlo za cerkvene praznike ali pa za druge pomembnejše dogodke, ki spremljajo človeka od rojstva, poroke do smrti. Sicer je bilo izdelovanje rož iz krep papirja do druge svetovne vojne na območju Huma značilna domača obrt. Tako je še danes vodilo »cvečark« s Huma pri izdelovanju rož iz krep papirja »FÜMI PA TUDI VZIMI ROŽE CVẾTEJO«. »Cvečarstvo« oz. dediščina izdelovanja rož iz krep papirja Izdelovanje rož iz krep papirja spada med spretnosti, ki vključuje vrsto delovnih opravil in izdelkov. Te izdelujejo ženske na svojih domovih za različno uporabo. Žal o tej obrti na širšem ormoškem območju v preteklosti, razen ob ohranjenem fotografskem gradivu, nimamo na voljo dovolj ohranjenih materialnih virov. Na ormoškem območju je še nekaj poznavalk oziroma izdelovalk, ki znajo iz krep in povoščenega papirja izdelovati cvetove in jih nato oblikovati v cvetne in druge cvetlične aranžmaje. Ene zadnjih mojstric te obrti so članice PD Janeza Trstenjaka s Huma pri Ormožu. Vzpodbudno je, da se prav »cvečarke« s Huma, pod vodstvom ge. Ane Ratek, že vrsto let ukvarjajo s cvečarstvom, to je z raziskovanjem in izdelovanjem rož iz krep papirja, ki je del tradicije kraja. Slika 3: Aranžma z rožami iz krep papirja, 2008. leta. Iz etnološke fototeke Muzeja Ormož. Članice društva so z raziskovanjem šeg, povezanih s to zvrstjo ljudske umetnosti, dosegla zanimivo, večjo zbirko papirnatih rož, ki jih predstavljajo na številnih delavnicah in razstavah. Njihovi aranžmaji rož iz krep papirja so krasili prizorišča kulturnih dogodkov s področja ljudskega petja, nastopov in revij folklornih skupin. Pri ohranjanju tega izročila še posebej izstopa predsednica društva Ana Ratek, ki se je te spretnosti naučila od mame, Slavice Novak, dodatna znanja pa je dobila še od Otilije Kolarič, Katarine Ivanuša, Neže Zlatnik, Pavle Geč, Milice Zemljč in Antonije Zorjan. Te so znale izdelovati specifične rože. Prvo delavnico je Ana Ratek vodila, na povabilo Alenke Šalamun, leta 1995 na Osnovni šoli Ormož. Že leta 1996 pa je, v sodelovanju z Andragoškim centrom v Ljubljani, sodelovala na sejmu vseživljenjskega učenja na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Eden večjih projektov je bilo leta 2002 sodelovanje s Pokrajinskim muzejem Ptuj, Enoto Ormož pri pripravi razstave »Cvečarstvo« oz. Dediščina izdelovanja rož iz krep papirja na ormoškem območju. Dejavnost izdelovanja rož iz papirja je bila opažena in večkrat predstavljena tudi v časopisih, revijah, na TV. Ana Ratek je za svoje večletno delo oblikovanja rož iz papirja pridobila leta 2003 certifikat Obrtne zbornice Slovenije »Izdelek domače obrti«, ki ji ga je dodelila komisija pod vodstvom priznanega etnologa profesorja dr. Janeza Bogataja. Certifikat za izdelovanje papirnatih rož sta leta 2006 dobili tudi članici društva Angela Juršič in Ana Jaušovec. Slika 4: Člani PD Janeza Trstenjaka s Huma pri Ormožu s svojimi izdelki, 2008. leta. Iz etnološke fototeke Muzeja Ormož. Društvo sodeluje s svojimi rožami iz papirja na številnih krajevnih in občinskih prireditvah, delavnicah ter razstavah. Člani društva s Huma se zavedajo, da je izdelovanje rož iz papirja kulturna dediščina, ki jo moramo ohranjati in negovati. Povezana je s šegami vsakdanjega in prazničnega življenja tukajšnjega prebivalstva. Svoja znanja prenašajo na mlade. Povezni so tudi s TIC Ormož, Zgodovinski zapisi - 20 - kjer lahko obiskovalci dobijo informacije o delovanju društva. S krasitvijo s »cvečarskimi« izdelki pa sodelujejo tudi na različnih prireditvah na ormoškem območju (npr. krasitev mesta z »duhi« v času pusta, na rokodelskih tržnicah). Njihove čudovite umetnine iz papirnatih rož in okrase iz naravnih materialov pa smo lahko občudovali tudi že na gostovanjih zunaj naših meja. Rože iz krep papirja po obliki in izbiri barv sledijo bogati dediščini njihovega izdelovanja v preteklosti. Danes predstavlja obliko ročne spretnosti žensk, ženske pa se z njo ukvarjajo na svojih domovih. Izdelovanje rož je vezano predvsem na območje Huma, kjer se opira na tradicijo ali dediščino izdelkov iz preteklosti, hkrati pa ohranja vse sestavine tradicionalnosti in izvirnosti. Slika 5: Z rožami iz krep papirja okrašena kapela. Okolica Ormoža v 30. letih 20. stol. Iz etnološke fototeke Muzeja Ormož. O izdelkih »cvečark« danes več ne moremo govoriti kot o izraziti domači obrti, temveč je primerneje govoriti o domači ali hišni dejavnosti. V preteklosti to v glavnem niso bili izdelki za vsakdanjo, ampak za dekorativno rabo. »Cvečarstvo« je bilo do srede prejšnjega stoletja kot obrt v središču hišnega življenja ter odraz raznih oblik družabnih srečanj. Izdelovanje rož iz papirja je bilo že od nekdaj predvsem delo ženskega dela družinske skupnosti. Z izdelovanjem rož so si v preteklosti, kakor tudi še danes, dekleta in žene krajšale predvsem dolge zimske večere. Izdelovanje papirnatih rož je bilo kot ročno delo pomemben del preživljanja prostega časa. Tako so ženske izdelovale rože zlasti pozimi, ko ni bilo dela na polju, ali pred posameznimi dogodki, prazniki. Največ so jih naredile v času med božičem in veliko nočjo. Večno cvetoče rože iz papirja pa so nekoč skupaj z zimzelenim rastjem krasile kapele, cerkve, svatovska oblačila, praznični kruh in vence ob pogrebih. Tudi ob božiču so krasili jelke s papirnatimi rožami. Da pa rož ne bi uničil dež, so jih povoskali. Izdelovanje papirnatih rož pa je pomenilo tudi obliko druženja žensk. Ob izdelovanju rož so se razvili posebni družbeni odnosi, saj so si ženske izmenjevale izkušnje, govorile so o ljubezenskih in drugih zvezah, pele itd. Pele so pesmi, ki so opevale lepoto posameznih rož in z njimi povezanih praznikov. Nekoč so bili vsi prostori, v katerih so se odvijali pomembnejši dogodki, okrašeni s cvetjem iz papirja, pa najsi je šlo za cerkvene praznike ali pa za druge pomembnejše dogodke, ki spremljajo človeka od rojstva, poroke do smrti. Šopke in cvetje iz povoščenega papirja so »cvečarke« izdelovale za različne namene in potrebe. Manj za vsakdanjo rabo in bolj za posebne priložnosti. Najpogostejši izdelki so bili poročni šopki, diademi za nevesto in šopki za priče ter svate. Pri tem so veljala določena pravila, ki so natančno določala, kakšna mora biti velikost in oblika šopka ali cvetov za posamezne sodelujoče v ceremonialu. Izdelovale so tudi šopke za nabornike, ki so jih ti nosili na reverjih suknjičev. Ti šopki so bili po pravilu večji kot poročni in so bili okrašeni z dolgimi trakovi. Izdelovale so tudi posamezne cvetove, cvetje za velikonočne presmece, cvetne vence in šopke za okras kota z razpelom v hiši, za okras znamenja na polju ali ob cesti in za vaške kapelice. Domače izdelovalke papirnatega cvetja so krasile tudi notranjščino cerkva, še posebej ob slavnostnih priložnostih (ob žegnanjih, prvih obhajilih, vnebohodu). Posebno obliko okraševanja bivalnih notranjščin pa še danes predstavlja kombinacija papirnatega cvetja s slamnatim okrasjem in svežim zelenjem, kar je v navadi zlasti v severovzhodni Sloveniji, in sicer na gostijah ali ob božiču. S papirnatimi rožami so okraševali tudi praznične pletene pogače in kruhe (bosmane), kruh na poročni gostiji itd. Pri izdelovanju rož potrebujejo naše »cvečarke« s Huma veliko potrpežljivosti in domišljije. Nekatere enostavnejše rože jim uspe narediti že v nekaj minutah, za mnoge pa potrebujejo več časa. A ker ena cvetica ne pomeni veliko in jih morajo narediti vsaj za šopek, je dela kar precej. Ko pa se odločijo za povsem nov cvet, mine kar nekaj časa, da ugotovijo, kako bi ga izdelale. Izdelovanje novih cvetov je zanje še poseben izziv. Iz papirja izdelujejo različne cvetove, najpogosteje pa se lotevajo irisov, šmarnic, aster, narcis, zvončkov, vrtnic, nageljnov, sončnic, lilij, trobentic, tulipanov. Izdelovalke ročno oblikovanega cvetja iz barvnega krep papirja s Huma v zadnjih letih z izdelki uspešno nastopajo na najrazličnejših razstavah in prireditvah ali pa organizirajo tečaje. Svoja znanja o izdelovanju rož prenašajo na mlade ljudi. Izdelovanje papirnatih rož je del dediščine, ki se je ohranila v današnji čas in predstavlja dokument nepretrganega ustvarjalnega procesa, ki je živel in se Zgodovinski zapisi - 21 - prenašal iz generacije v generacijo. Izdelovanje papirnatih rož se torej danes ne ohranja le kot dediščina, ki so jo »cvečarke« prevzele iz preteklosti, ampak tudi kot dediščina, ki jo same ohranjajo, razvijajo in ustvarjajo. Že nekoč je bil poglavitni material za izdelovanje rož barvni krep papir. Papirnate rože izdelujejo z izrezovanjem cvetnih in stebelnih listov iz papirja, ki jih nato povoščijo. Rože iz papirja lahko razdelimo v več skupin. Prvo predstavljajo izdelki, ki so tako po uporabi gradiva kot tudi po motivih vezani na dediščino in so povezani s posebnimi priložnostmi (cerkvenimi prazniki, porokami, …). V ostale skupine pa spadajo rože, ki jih izdelovalke izdelujejo v povezavi s posameznimi letnimi časi. Te izdelke lahko imenujemo interpretacija dediščine, saj »cvečarke« pogosto posnemajo rože iz narave in jih sestavljajo v papirnate cvetne aranžmaje. Tukaj še lahko govorimo o tipičnih oz. tradicionalnih »cvečarskih« izdelkih. Seveda pa v zadnjem času nastajajo tudi nove oblike »ustvarjalnosti« na področju izdelovanja papirnatih rož. Postopek pri izdelavi papirnatih rož je zelo zahteven. »Cvečarka« najprej od zvitka krep papirja odreže nekaj centimetrov širok trak, ga nekajkrat pregane in izreže obliko cvetnih listov. Lahko pa izreže tudi vsak list posebej in jih sestavlja. S škarjami liste zavije, nato pa trak, izrezan v obliki cvetnih listov, zvije v cvet, ga spodaj stisne ter ovije z drobno žico, ki je hkrati pecelj. »Cvečarka« s trakom iz zelenega krep papirja ovije žico, ob tem pa dodaja zelene liste, ki si jih je pripravila že prej. Na koncu jih lahko tudi povošči oz. namoči v raztopljen vosek in mrzlo vodo. Rože nato oblikuje v različne šopke in cvetne aranžmaje. Cvetovi so dobri posnetki pravih cvetov iz narave. Pri izdelovanju rož iz papirja uporabljajo »cvečarke« le malo pripomočkov: papir, škarje, žico, palčke, kvačke, iglo in spretno roko. Izdelki so po svojih oblikah in barvah zelo zanimivi, njihovo izdelovanje pa temelji na veliki meri ustvarjalnosti in domišljije izdelovalke. Slika 6: Venček z rožami iz papirja. Izdelali člani PD »Janez Trstenjak«, Hum pri Ormožu, 2004. leta. Iz etnološke fototeke Muzeja Ormož. Skoraj za vsako priložnost so izdelale določen cvet. Tako so npr. marjetice in šmarnice izdelovale za »bogecove koteke« in okraševanje kapel, sestavni del šopkov nabornikov so bili rdeči nageljni, za poročne šopke pa so najpogosteje izdelovale vrtnice. Rože iz papirja dobivajo danes svoj novi pomen v notranji opremi, predvsem v uporabi cvetnih aranžmajev kot dekorativnih izdelkov. Iz vaškega ali kmečkega okolja se selijo tudi v mesto in postajajo del splošne stanovanjske mode. Dediščina obujanja in gojenja ljudskega petja Člani društva se zavedajo, da tukajšnja ljudska pesem predstavlja bogato kulturno dediščino, ki jo moramo ohranjati in negovati. Povezana je s šegami vsakdanjega in prazničnega življenja tukajšnjega prebivalstva. Ljudska pesem je pesem našega podeželja, ki je prehajala iz roda v rod, od pevke do pevke, pesem vsakdanjosti in prazničnih dni. Pesmi, ki jih pojejo člani društva, so prebivalci na širšem območju Huma peli že na začetku preteklega stoletja, nekatere pesmi pa so se ohranile že iz konca 18. stoletja. Pesmi so se ohranjale z živim petjem v družinskih krogih, po vaseh Hum, Loperšice, Frankovci, Pušenci, Šalovci, Pavlovci in verjetno še v drugih bližnjih vaseh. Člani društva si besedila pesmi zapisujejo, jih zbirajo ter na različnih srečanjih skupin ljudskih pevcev tudi predstavljajo. Pogosto gre v zapisu pesmi za prepis rokopisnih zapiskov pesmi s tega območja. Tako imajo zbranih in zapisanih že okrog 120 besedil vsebinsko različnih pesmi. Priznanje društvu in njihovemu delu je tudi v tem, da se številna društva, pevske skupine in posamezniki zgledujejo po PD »Janez Trstenjak« Hum in negujejo ljudsko pesem. Ob poslušanju pesmi članov društva, občudovanju njihovih čudovitih umetnin iz papirnatih rož in okrasov iz naravnih materialov lahko mirno rečemo, da Humčani z okolico gotovo niso »sami kamenari in lumpi«, ampak so topli, srčni in kulturno bogati ljudje, ki si prizadevajo ohranjati tukajšnje ljudsko izročilo. Ljudske pesmi, ki jih pojejo člani Prosvetnega društva »Janez Trstenjak« Hum pri Ormožu vsebinsko delimo na več skupin. Nabožne pesmi Imajo versko vsebino, govorijo o Bogu, Mariji, o romarskih poteh ali opevajo lepoto domače cerkve. Prepevali so jih v cerkvi, pri kapelah ali pa tudi doma. Pesmi o smrti, žalostinke So pretresljive, opevajo resnične otožne in žalostne dogodke iz vsakdanjega življenja. So polne tragičnih dogodkov, v katerih posamezniki težko prebolevajo izgubo najdražjih. Besedila govorijo o smrti, Zgodovinski zapisi - 22 - umrljivosti, o dušah v vicah, o večnosti, o šegah ob smrti,o pogrebu in o slovesu svojcev od umrlega. Med te pesmi spadajo pesmi slovésa, kjer besedila govorijo o nenadni smrti zaradi nesreče, uboja, umora. Svatovske pesmi Bile so del svatbenih šeg. Po vsebini so vesele, šaljive in zbadljive. Govorijo o svatbah, poslavljanju neveste od samskega stanu in od doma, omenjajo slovo od očeta, matere, bratov, sester, prijateljev ter o nevestinem prihodu na novi dom. Tudi nekatera besedila zdravljic so namenjena ženinu in nevesti. Mati te je poškropila Mati te je poškropila z blagoslovljeno vodo, milo se je zasolzila, svatje vriskajo, pojo. Srečno bodi ti, nevesta, v novo dobo pred oltar. Gladka ti je danes cesta, ali svet je poln prevar. Prstan se ti na roki sveti, danes ti je še láhak, morda ti postane z leti temen, tesen in težak. Ti ne veš, kaj vse te čaka, človek stalno srečen ni, danes poje, jutri plaka, malo ti je jasnih dni. Cvetja naj nebo natrosi ti med trnje tu in tam, vsak svoj križ najlažje nosi, ki naloži si ga sam. Pózafčin Pózafčin je lüštno biti, rad se veselim, póskočiti, nórce bŕiti, vedno si želim. Svoj klubuček okrasiti mora pózafčin, na gostijo vábit príti srčno si želim. Žénjo se je Jurkov Franček dol na Štajersko, vabit pride Briškov Tonček s svojo palico, na palici srebrni zvonček milo cingeta, Bog naj živi domačijo našo prleško. Hišice lepó poméste, bistre Prlečke, štrüce pa v peč zložite in pogačice. Tačas fantje zaprezite iskre cüzike, tja čez cesto pohitite v blatne Püšnce. Ljubezenske pesmi So izpovedne, čustveno ubrane. Njihova vsebina se nanaša na izpovedovanje ljubezni med fantom in dekletom ter na posledične dogodke. Vsebina teh pesmi je nagajiva, šegava, zamerljiva in ljubeča. Dekleta, poslušajte Dekleta, poslušajte, ljubezni se ne vdajte, ne veste, kaj je to, od fanta vzet’ slovo. Jaz nisem poslušala, ljubezni sem se vdala, ne mine leto dni, se z drugo poroči. So mam’ca me svarili, lepo so me učili. Poslušaj, dekle ti, kaj fantič naredi. Pivske pesmi Območje Huma je območje goric in vina. Zato so vinske pesmi nastale ob pitju dobre vinske kapljice, ob delu v goricah, poslušanju pesmi klopotca in obiranju grozdja. Razlikujemo pesmi, ki so nastale v hvalo trte, vina, ter pesmi o pivski družbi, kot so napitnice ali zdravice. V obojih so primeri s krščanskimi motivi, saj se zahvaljujejo npr. Bogu za vino. Mnoge napitnice vabijo k pitju vina. Veliko teh pesmi ima šaljiv značaj, ko govorijo o vinski družbi, bahatih pivcih in posledicah pijančevanja. Šaljive pesmi Nastale so kot odraz skupnega dela na kmetiji, polju, njivi, v vinogradu. Skupna dela in opravila, številna druženje so popestrili s šalami na svoj račun, na račun odnosov med možem in ženo, na račun prijateljev, znancev, sosedov. Ljudje so se v njih znali ponorčevati iz stvari, ki so jih sami doživljali ali so se dogajale sosedom. Pripovedne pesmi Pripovedujejo o posameznih dogodkih iz tega ali onega kraja, o zanimivostih tujih dežel, o davnih zgodovinskih dogajanjih. Pomembne so zaradi dolge ohranjenosti in kot spomin na zgodovinske dogodke. Zgodovinski zapisi - 23 - Vojaške pesmi Najpogosteje opevajo žalost dekleta ob odhodu fanta na vojsko, smrt vojaka, žalost matere ob pretresljivi novici ob smrti sina. Zato so te pesmi globoko človeško čuteče in pretresljive. Pesmi govorijo o vojaščini, dolgosti in težavah vojaškega življenja, o slovesu od domačega kraja,svojcev, ljubice, strah pred nevarnostjo smrti v vojni. Pesmi o Humu V teh pesmih Humčani prepevajo o sebi. Odkrivajo nam vsakdanje življenje tukajšnjih ljudi, njihov miselni in čustveni svet. Pesmi so šaljive, saj se Humčani v pesmih norčujejo iz sebe. Kljub temu pa je iz njih razbrati pripadnost domači vasi in zemlji, pesmi pa opevajo tudi lepoto tukajšnjih deklet. Prav lepa je stezica vglajena Prav lepa je stezica vglajena, na humsko vas navajena, tralala, lalala, lalala, na humsko vas navajena. Tam sredi vasice en križ stoji, okoli gater z rožicami, tralala, lalala, lalala, okoli gater z rožicami. Ta prva je rožica lilija, Marija je usmiljena, tralala, lalala, lalala, Marija je usmiljena. Ta druga je rožica gatroža, Marija je brezmadežna, tralala, lalala, lalala, Marija je brezmadežna. Ta tretja je rožica rožmarin, da Jezus je Marijin sin, tralala, lalala, lalala, da Jezus je Marijin sin. Fumi sami kamenari (besedilo ob pritrkavanju humskih zvonov na ivanjsko nedeljo) Fumi sami kamenari, fumi sami lumpi, lumpi, lumpi. Fumi sami kamenari, Joža, Franča, Tinča, Vanč, lumpi, lumpi. Fumi sami kamenari, gnes na slami, zütra v jami, lumpi, lumpi, lumpi,… (Op.: f-umi – Humi oz. na Humu; kamenari – delavci v nekdanjem kamnolomu na Humu) Humska Vse drugo vam zdaj iz misli pustim, od humske vasi vam zapeti želim. Na hribčku zelenem nam hišca stoji in v drevju cvetočem nam ptička žvrgoli. Na hribčku prelepem nam cerkev stoji, v goricah krog nje pa se pesem glasi. V tej vasi je dosti mladih deklet, ki znajo za delo prav pridno prijet. So izvrstne plesalke in znajo zapet in znajo tudi fante prav rade imet. Pač škoda je, fantje, vseh vaših stopinj, da hodite v drugo vas klicat deklin. V jeseni na Humu je posebej lepo, ko v goricah klopotci pojo. Ključne besede Cvečarstvo, dediščina, ljudsko izročilo, krep papir, pesmi, običaji. Ustni viri – Člani PD Janez Trstenjak, Hum. Literatura – Nevenka KORPIČ: »Cvečarstvo« oz. Dediščina izdelovanja papirnatih rož na ormoškem območju. Ormož, 2002. Povzetek Člani društva s Huma so vsestransko aktivni, saj obujajo mnoge šege in navade domačega kraja. Začeli so s prikazovanjem številnih starih ljudskih običajev, obujanjem običaja Zelenega Jurija, šeg in opravil, npr. kolin, s prikazovanjem del v goricah, s poudarkom na trgatvi, napitnicah in pesmi o vinu. Tako se ukvarjajo z izdelovanjem vencev iz žitnega klasja in zelišč, izdelujejo tudi otroške igrače iz naravnih materialov (vuge, fučkece, pupe, oblačenje gumbov), oblikujejo izdelke iz koruznega ličja, spletajo vence iz zimzelena in z njimi okrasijo cerkve in kapele ob cerkvenih praznikih. Njihovo ustvarjalnost pa lahko občudujemo tudi ob velikonočnih in božičnih aranžmajih in okraskih ter na rokodelskih tržnicah. Obujali so ženitovanjske običaje »gostüvaja«, pridelovanje in obdelavo lanu, »česanja« perja, obujanje običajev izdelovanja izelkov iz vrbovega, brezovega in srobotovega šibja, odhode fantov k vojakom ter obujali spomine iz otroštva. S to tradicijo nadaljuje društvo še danes. Usmerilo se je v aktivno zbiranje ljudskih pesmi, besedil, napevov. Njihova posebnost pa je izdelovanje rož iz krep papirja.