UČITELJEV GLAS | 2024 | št. 1–2 | Vzgoja & izobražeVanje 91 inTer Vizija V Š oLski praksi Intervision in School Practice I ntervizija je vrsta supervizije in hkrati oblika poklicnega učenja, v kateri mala skupina kolegov in kolegic s podobno stopnjo usposobljenosti in na podobnih delovnih mestih izvaja supervizijo drug z drugim na podlagi vprašanj, ki se jim porajajo pri njihovem delu. Gre za vrstniško supervizijo, pri kateri strokovnjaki s podobno stopnjo poklicne usposobljenosti preučujejo in reflektirajo lastne poklicne izkušnje. Inter- vizija tako omogoča posamezniku, da je vključen v stalen učni proces skozi vso poklicno dobo in ne v času izob- raževanja in usposabljanja. Nizozemski supervizor Hank Hanekamp (1994, v Kobolt in Žorga, 1999) izpostavlja, da je intervizija učinkovitejša od drugih metod učenja, kadar se želimo učiti o profesionalnem odnosu, delovnih izkušnjah in svojem načinu opravljanja dela. Intervizija poteka v skupini od pet do sedem članov, srečanja so redna in vnaprej določena z datumi, prisotnostjo, vloga- mi in vsebino. Pogostost srečanj je odvisna od delovnih obveznosti članov, priporočeno je, da poteka na dva ali tri tedne najmanj uro in pol. V osnovi se razprava v intervizi- ji nanaša na vprašanja lastne odgovornosti pri poklicnem delu. Da lahko člani govorijo o svojih delovnih izkušnjah in predvsem o dilemah in morda tudi neuspehih, je treba ustvariti zaupno in varno klimo. Ta pogoj omogoča, da udeleženci spoznavajo načine ravnanja in reagiranja kolegov v različnih profesionalnih vlogah in odnosih z učenci in drugimi uporabniki. S tem širijo svoje znanje in krepijo veščine vodenja procesov, učenja iz izkušenj, postavljanja odprtih vprašanj, samorefleksivnega raz- mišljanja. Intervizija je priložnost za trening jasnega raz- Dr. brigita rupar mišljanja in za analizo čustvenega doživljanja. Celostno gledano pa je intervizija odlična možnost za refleksijo poklicnega dela, prek katere pedagoški delavci osebnost- no in profesionalno zorijo. Intervizija ni enoznačni koncept in se v praksi pojavlja v različnih oblikah. Kot navaja Van Kessel (2002), se je najprej pojavila kot nadomestna oblika supervizije. Uporabniki intervizije so jo kasneje želeli označevati kot kolegialni posvet, ker v skupini ni bil prisoten supervizor, ampak so si supervizorsko vlogo delili člani med seboj. Večinoma niso bili posebej usposobl- jeni supervizorji (Van Kessel, 1986, v Žorga, 2002). Kasneje se je intervizija zelo razmahnila in je dobila najrazličnejše funkcije in uporabno vrednost. Danes se v vzgojno-izobraževalnih institucijah pojavlja predvsem kot oblika kolegialnega posvetovanja, kjer se vključujejo tudi strokovni delavci, ki še nimajo izkušenj sodelovanja v supervizijskih skupinah. uSPOSABLJANJE ZA VODENJE INTERVIZIJE Na Zavodu RS za šolstvo je bil novembra 2023 izveden že 4. spletni seminar za vodenje intervizije, ki se ga je udeležilo 30 strokovnih delavcev iz vrtcev, šol in dija- ških domov. Seminar je pripravila predmetna skupina za svetovalno delo, izvajalke smo bile članice te skupine, poleg avtorice članka še mag. Tamara Malešević in Ma- tejka Lovše. Namen seminarja je bil, da pedagoški delavci pridobijo temeljna konceptualna znanja o vodenju pro- cesov in o tem, kako se učijo odrasli. Vsebino seminarja izVLeček v prispevku je opisana intervizija kot eden izmed učinkovitih načinov poglobljenega učenja in sodelovanja strokovnih delavcev v šolski praksi. na kratko je predstavljena struktura srečanja, bolj natančno je opisanih nekaj metod dela. Pri interviziji gre za obliko supervizije pri kateri nobeden od udeležencev ne prevzema stalne vloge supervizorja. za delo v skupini je pomembno medsebojno zaupanje, saj le tako lahko člani govorijo o dilemah in stiskah ter razkrivajo svoje neuspehe, šibkosti in razočaranja. ključne besede: intervizija, intervizor, supervizija, refleksija, učenje iz izkušenj absTra CT this research highlights intervision as one of the most effective methods of comprehensive learning and practitioner collaboration in educational practice. While the meeting‘s structure is only briefly described, the working methods are outlined in greater detail. intervision is a sort of supervision in which participants do not act as permanent supervisors. Mutual trust is vital in group work because it allows participants to address issues and difficulties and disclose their weaknesses, flaws, and frustrations.  keywords: intervision, intervision participant, supervision, reflection, learning from experience UČITELJEV GLAS Vzgoja & izobražeVanje 92 tvorijo tematike o pomenu refleksivnega razmišljanja, kako vzpostaviti in vzdrževati varno okolje za deljenje izkušenj, regulacija odnosnih vidikov in teme iz skupin- ske dinamike. Seminar je potekal v 4 delih na daljavo, v vmesnem času pa so udeleženci preizkušali pridobljeno znanje v svoji praksi. V prispevku navedene refleksije so napisali udeleženci seminarja. Svetovalna delavka, ki se pripravlja na vzpostavitev inter- vizijske skupine na šoli in se je usposabljala na seminarju za izvajanje intervizije (ZRSŠ, november 2023), je zapisala: ZNAČILNOSTI INTERVIZIJE Intervizija je učinkovita metoda učenja, kadar se želimo naučiti česa o profesionalnem odnosu, delovnih izkušnjah in o svojem načinu opravljanja dela. Naj jih nekaj naštejem: • praviloma nihče od udeležencev ni supervizor oziroma posebej usposobljen za vodenje takšnih skupin, • vlogo intervizorja lahko prevzemajo vsi člani skupine ali pa se odločijo, da samo eden od njih prevzame to nalogo, • člani uporabljajo strokovni jezik, • izkušnje, ki si jih delijo med seboj, naletijo na razume- vanje in empatijo brez podrobnih razlag, • skupaj se učijo sodelavci iz iste šole ali kolegi iz različ- nih šol, ki delajo na istem oziroma podobnem delovnem mestu, • udeleženci spoznavajo načine ravnanja in reagiranja kolegov v različnih profesionalnih situacijah in s tem širijo poznavanje raznovrstnosti dela, nalog, postopkov, dilem in doživljanja, • intervizija krepi zavest, da so sodelujoči poklicno avto- nomne in odgovorne osebe, ki zmorejo brez strokovnih avtoritet reševati svoje stiske in dileme, • člani razpravljajo o problemih, ki so vezani na poklicno delo, in ne o tistih, ki izhajajo iz osebnega življenja, in tako razvijajo občutek za primerno bližino oziroma distanco, • komunikacija v interviziji poteka brez vrednotenja in ocenjevanja in tako se razvijajo odnosi medsebojnega upoštevanja, spoštovanja, povezanosti in zdrave kritič- nosti (Miloševič Arnold, 1999; Žorga, 1996, v Kobolt in Žorga, 1999). Intervizija je pomembna za razvijanje in utrjevanje pro- fesionalne identitete. Manj primerna je kot edina oblika dela z začetniki, zelo učinkovita pa je na kasnejših sto- pnjah poklicnega razvoja. Zato naj intervizijsko skupino sestavljajo izkušeni in strokovno dobro usposobljeni pedagoški delavci. Le tako se lahko vzpostavi enakovre- dno sodelovanje in učenje iz izkušenj vseh sodelujočih. Seveda pa je priporočljivo, da se v skupino vključijo tudi manj izkušeni kolegi, ki pa naj bodo v manjšini (Van Kes- sel, 2002). POTEK INTERVIZIJSKEGA SREČANJA Intervizijska skupina potrebuje jasno strukturo ter ustre- zne pogoje za delo (Miloševič Arnold, 1999). Najprej se morajo potencialni udeleženci dogovoriti o prostoru in drugih pogojih z vzgojno-izobraževalnim zavodom, kjer bo skupina delovala. To nalogo praviloma prevzame tisti, ki je zaposlen na šoli, kjer bo potekala intervizija. Glede notranje strukture pa se dogovorijo udeleženci na prvem srečanju, in če je potrebno, tudi kasneje. Van Kessel (1986, v Žorga, 2002) predlaga naslednje vloge: • koordinator je tisti, ki ureja organizacijska vpra- šanja, kot so npr: rezervacija in priprava prostora, skrb za napitke, stik z vodstvom šole, obveščanje udeležencev v primeru nepredvidenih težav glede prostora. Ta vloga se lahko prenese tudi na druge člane skupine, lahko jo prevzame intervizor, če intervizija poteka na šoli, kjer je zaposlen; • intervizor je član skupine, ki lahko stalno prevze- ma to vlogo, če je tako dogovorjeno, in če ima več znanja in veščin kot drugi člani. Vendar Van Kes- sel (prav tam) poudarja, da naj vlogo intervizorja prevzemajo tudi drugi člani skupine, saj je v tem bistvo intervizije; • intervizant je član skupine, ki predstavi svoje intervizijsko vprašanje, dilemo ali problem, ve- zan na njegovo poklicno delo. Na posameznem srečanju naj bosta eden ali največ dva; • opazovalci so vsi preostali člani, ki na posamez- nem srečanju nimajo določene posebne vloge. Njihova naloga je sodelovanje v razpravi, pozor- no sledenje izpostavljenim dilemam, postavl- janje vprašanj, dajanje povratnih informacij in deljenje svojih izkušenj. Pri izvajanju intervizijskih srečanj je treba upoštevati zakonitosti posameznih faz, to so pripravljalna, začetna, osrednja in sklepna faza (Kobolt in Žorga, 1999). V pri- pravljalni fazi, ki je lahko del intervizije ali pa poteka pred uradnim začetkom, se potencialni kandidati pogovarjajo o svojih razlogih za vključitev v skupino, pričakovanjih, organizacijskih vprašanjih, razdelitvi vlog, načinih dela in drugih pomembnih zadevah. Sledi uvajalna ali začetna faza, ko se vzpostavlja varno vzdušje, člani se spoznavajo med seboj, oblikuje se delovni dogovor, ki zajema časovno obdobje in število srečanj, pravila in cilje intervizije. Po- membno je, da udeleženci spregovorijo o odgovornostih v procesu učenja, o tem, kako si bodo razdelili vloge, kako bodo delali evalvacije. Sledi delovna faza, ki je najdaljše obdobje v procesu intervizije, kjer se člani intenzivno učijo »Sem članica delovne skupine ‘samoevalvacija’ (v šoli, kjer je kolegica zaposlena, op. avtorice), v kateri smo v lanskem šolskem letu izvedli anketo v učiteljskem zboru in med dobljenimi rezultati se je izpostavilo tudi področje odnosov, komunikacije in osebne rasti. V nadaljnjih pogovorih smo se odločili, da za dobro počutje v kolektivu ponudimo tudi intervizijska srečanja, ki bi bila prostovoljna in bi dala prostor za osebno rast, izmenjavo izkušenj, pogovor ipd.(arhivirano pri avtorici).« ❞ UČITELJEV GLAS | 2024 | št. 1–2 | Vzgoja & izobražeVanje 93 drug od drugega, njihov napredek postaja viden, skupina postane sproščena in se poveže med seboj. V skupini se lahko pojavijo tudi določene napetosti in omejitve, ki jih prinaša kombinacija vseh članov. O tem člani spregovorijo, saj je to priložnost za učenje. V zaključni fazi je zelo po- membna zaključna evalvacija. Pri tem obravnava, kakšne rezultate je prinesla intervizija za udeležence, kaj so se na- učili o sebi in drugih, kako so doživljali vlogo intervizorja, kako bodo nadaljevali svoj proces učenja, če ne bodo več sodelovali v interviziji, in kako se bodo poslovili drug od drugega (Kobolt in Žorga, 1999). Refleksija udeleženke intervizijske skupine: NAČINI DELA Intervizija ima svoj specifičen način dela. Dostikrat vsaka intervizijska skupina, posebej če se sestaja dalj časa, izo- blikuje svoj način dela, ki je kombinacija znanja, izkušenj, spretnosti članov. Uporabljamo lahko skoraj vse metode iz supervizije, kot so incident ali metoda reševanja problema, analize dobre prakse, metoda »kot«, k temi usmerjena inte- rakcija (Žorga, 2002) in še številne druge. V nadaljevanju jih bom nekaj povzela po avtoricah Žorga (2002) in Milo- ševič Arnold (1999). Ključna veščina vsakega intervizorja pa je postavljanje močnih vprašanj, ki odpirajo prostor za nove poglede na strokovne dileme in omogočajo učenje iz izkušenj in strokovno rast. Gre za vprašanja Sokratovega tipa ali »K«-vprašanja, ki jih Žorga (2002) predstavi v protokolu za postopek refleksije. Metoda reševanja problemov ali incident poteka v štirih korakih (Žorga, 2002, in Miloševič Arnold, 1999): 1. Najprej član skupine predstavi problem in okoliščine, v katerih se je pojavil. Ostali si zapišejo po eno infor- mativno vprašanje v zvezi s problemom in ga zastavijo intervizantu, ki na vprašanja sproti odgovarja. 2. Člani vsak zase razmislijo in si zapišejo, kaj je po nji- hovem mnenju bistvo problema, ter svojo formulacijo tudi predstavijo. Diskusije v tem koraku ni. 3. Člani si zapišejo, kako bi vsak sam rešil predstavljeni problem. Glasno preberejo svoje rešitve, intervizant si jih sproti zapisuje. Nato pove, katero rešitev je izbral in kaj se je novega naučil s pomočjo prispevkov ostalih. 4. Ostali člani povejo, v kolikšni meri prepoznajo problem pri sebi in v situacijah, v katerih so bili sami udeleženi. Razmislijo, kaj so pridobili zase in za svoje poklicno delo. »V tem tednu smo izpeljali našo prvo intervizijo na šoli, vodja je bil sodelavec. Pozorna sem bila na korake intervizije in opazila nekaj napak, ki pa samega procesa sicer niso motile. Želim si, da bi sama skupino vodila po neki strukturi, ki je bodo ostali vajeni in jim bo nudila varnost. Želim si tudi, da se v skupini vsi dobro počutimo in da je to naša priložnost za osebno in strokovno rast (arhivirano pri avtorici).« ❞ navodila intervizantu Vprašanja sokratovega tipa, ki jih zastavi intervizor Opiši izkušnjo. Jasno opredeli problem. Kaj se je z godilo? Kaj si st oril? Bistv eni deja v niki, ki so prispe v ali k t ej izkušnji. Zberi podatk e, ki so pomembni z a problem, pri sebi in pri drugih. Kak šne so bile tv oje reak cije? Kaj si r a z mišljal in do življal v t em trenutku? Kaj je bilo z at e pomembno? Kaj so r a z mišljali drugi? O v rednoti, k aj je bilo dobrega in k aj slabega pri t ej izkušnji. Kaj t o pomeni? Je ta situacija z at e lahk a ali t e žk a? naredi z aključk e v splošnem in specifičnem smislu. Kak šen pomen lahk o pripišeš t ej situaciji? Kaj se je v resnici z godilo? Kaj lahk o z aključiš? Ra z misli, k at ere rešitv e so še mogoč e. Kaj bi lahk o st oril drugač e? Kaj boš st oril prihodnjič v t ej situ- aciji? Izberi tist o rešit e v, ki je z at e najboljša. Kak šne bi bile posledic e t eh rešit e v? Kat ero si ž eliš upor abiti? Ko si izbr al s v ojo rešit e v, oblikuj načrt deja v nosti, s k at erimi jo boš dosegel. Opiši, k aj namer a v aš st oriti.  PREGLEDNICA 1: Refleksija s pomočjo vprašanj Sokratovega tipa po Žorga (2002) Vzgoja & izobražeVanje 94 UČITELJEV GLAS Metoda »KOT« (Žorga, 2002): 1. Predstavitev primera. Intervizant predstavi svojo zgod- bo. Člani skupine so pri poslušanju usmerjeni na način predstavitve, kaj manjka v zgodbi, kako so bili predsta- vljeni odnosi itd. 2. Oblikovanje supervizijskega vprašanja. Intervizant oblikuje vprašanje, pri tem mu lahko intervizor pomaga s podvprašanji in usmerjanjem. Člani skupine ne iščejo novih informacij, vprašajo le, če česa niso razumeli. 3. Pogovor skupine o primeru. Člani skupine se pogovar- jajo o primeru. Intervizant pogovor tiho spremlja, lahko se umakne iz skupine ali ugasne kamero in mikrofon, če skupina dela na spletu. Ostali govorijo o intervizantu v 3. osebi ednine (kot da ni prisoten). Pogovarjajo se o svojih občutkih, asociacijah, fantazijah, ki so se jim porajale ob poslušanju zgodbe, in o tem, kaj so opazili ob predstavitvi (način govora, kaj manjka, kako so predstavljeni odnosi itd.). 4. Refleksija na pogovor. Člani skupine osvetlijo, kaj se je v skupini dogajalo. Analizirajo pogovor, ki je pravkar potekal, ter ambivalence, ki so jih ob tem zaznali. Oza- veščajo občutke ob pogovoru. 5. Dajanje pomena in integracija novih vidikov. Intervi- zant osmisli in integrira dogajanje na intervizijskem srečanju, tako da razmisli o tem, kaj je slišal, kako je doživljal pogovor, kaj je bilo novega zanj in kako bo to uporabil. Analiza dobre prakse (prir. po Metoda analize problema (Žorga, 2002) in Analiza zgodbe (Hanekamp, 1994, v Žor- ga, 2002) a. Analiza zgodbe: vsak član napiše kratek opis naloge, aktivnosti, ki je bila uspešno izpeljana. Opiše čim bolj podrobno in specifično. (5–10 minut). Lahko izbere katero koli nalogo, tudi relativno nepomembno, malo ali kaj večjega. Vsak na kratko predstavi svojo zgodbo in skupina se odloči, na katerem primeru bodo delali. b. Izbrani član predstavi svojo zgodbo, ostali zapišejo bistvene podatke in postavijo nekaj vprašanj za razja- snjevanje. c. Člani diskutirajo o tem, kaj je pripeljalo do uspeha, intervizant tiho posluša in zapisuje njihovo diskusijo. d. Intervizant reflektira na to, kar so povedali drugi. Vsi razmišljajo, kaj od predlogov, spoznanj bi lahko vpeljali v svoje delo. viri iN LiTErATUrA SKLEP Članica intervizijske skupine je v refleksiji po srečanju zapisala: Sodelovanje v intervizijski skupini omogoča poglobljeno učenje tako o lastnem načinu razmišljanja in delovanja kot tudi spoznavanje sodelavcev, njihovih stisk in dilem, pa tudi dobrih strani. Najboljša priprava za delo v intervizij- ski skupini je predhodno sodelovanje v superviziji, kjer udeleženci dobijo lastne izkušnje in spoznajo zakonitosti tega procesa učenja. Pri svojem delu s šolskimi svetovalci opažam, da se med njimi vedno bolj krepi zavest o po- membnosti in potrebnosti tovrstnega povezovanja, ki je namenjeno razbremenjevanju čustvenih vsebin. Poleg tega so nekateri ravnatelji spoznali prednosti tovrstnega učenja in spodbujajo zaposlene k udeležbi v interviziji. Priporočam, da se strokovni delavci, ki želijo prevzeti organizacijo in vodenje teh skupin, udeležijo vsaj enega supervizijskega procesa ali pa se udeležijo usposabljanja za izvajanje intervizije. Če se v intervizijski skupini poja- vijo težave v komunikaciji, pa je smiselno, da se v skupino povabi zunanjega supervizorja, ki hitreje opazi morebitne igre (kot so npr. igre moči) in opozori na skrite vzorce in vsebine. kessel, l. van (2002). začasna pomoč pri interviziji v organizacijah: model v praksi, ali kako se lahko učimo intervizije. v S. žorga (ur.), Modeli in oblike supervizije, (str. 131–151). univerza v ljubljani, Pedagoška fakulteta. kobolt, a., in žorga, S. (1999). delovne oblike supervi- zijskega procesa. v a. kobolt in S. žorga (ur.), Super- vizija. Proces razvoja in učenja v poklicu (str.159–185). univerza v ljubljani. Pedagoška fakulteta. Miloševič arnold v . (1999) Predstavitev supervizijske metode. v Supervizija – znanje za ravnanje. Priročnik za supervizijo kot proces učenja za strokovno ravnanje in osebni razvoj (str. 38–47). Socialna zbornica Slovenije. Miloševič arnold, v . (1999). iz domače supervizijske in intervizijske prakse. v Supervizija – znanje za ravnanje. Priročnik za supervizijo kot proces učenja za strokov- no ravnanje in osebni razvoj (str. 120–122). Socialna zbornica Slovenije. žorga, S. (1999) intervizija oziroma vrstniška supervi- zija. v S. žorga in a. kobolt (ur.), Supervizija, proces razvoja in učenja v poklicu (str. 178–182). univerza v ljubljani, Pedagoška fakulteta. žorga, S. (2002). intervizija oziroma vrstniška su- pervizija. v Modeli in oblike supervizije (str. 115–129). univerza v ljubljani, Pedagoška fakulteta. »V skupini sem predstavila svoj primer. Sama izkušnja predstaviti zgodbo me je postavila v drugačno perspektivo in mi je bila zelo zanimiva. Gotovo je bolje, če se vnaprej določi, kdo bo imel primer, da ta oseba primer dobro premisli, ga po možnosti zapiše in postavi tudi vprašanje. Med govorjenjem sem doživljala, da so moje misli malo bolj konfuzne in da se morda tudi izgubljam v primeru. Obenem sem se ob predstavljanju teme srečevala s pomisleki, ali je problem sploh dovolj velik, pomemben, da se ga splača predstaviti. Največ težav tekom procesa sem imela pri postavljanju končnega vprašanja. Danes, po tem, ko sem o stvari razmišljala zelo intenzivno in kar veliko časa, jasneje vidim tudi moje vprašanje. Z idejami, ki so se mi porajale tekom procesa, sem se nekako pomirila, hkrati pa sem zase našla za zdaj sprejemljivo in primerno rešitev (arhivirano pri avtorici).« ❞