Pogied

MLADINE

v  BODOČNOST

Izdal in založil:

Arrigler Vojko, Ljubljana, Prisojna ulica štev. 3

Propad starega

Menjavanje generacij je neizogibno. Eni odhajajo,
drugi prihajajo, staro odmira, mladina vstaja.

Komaj smo prav zastavili svojo življenjsko pot, ko¬
maj smo se dobro ozrli po življenju, že smo zmajali z
glavami. V mogočni areni človeškega vrvenja smo zagle¬
dali nered, zmedo, krivice, boje in sovraštvo. Predvsem
pa smo videli, kako padajo s prestolov maliki, kako se
majejo blesteče stavbe brez temeljev, kako padajo var¬
ljive kulise in odgrinjajo ostudno gnilobo in umazanost
navideznih veličin. In zagledali smo še nekaj drugega:
narodi so uničili malike, na njih mesta po so si postavili
nove, slabše od prejšnjih! Življenje, v katerem smo se
znašli, nas je zajelo v svoj vrtinec in le s težavo smo se
skušali obdržati na površini. Čim dalje smo razmotrivali
svet okoli sebe, tem več nerazumljivega in nevšečnega
smo zagledali. Kaj vse?

Slabi izgledi

Predvsem vidimo, da je bodočnost pred nami temna
in črna. Mladina raste, vedno več je je, toda niti starejša
generacija nima dela, nima kruha. Vsa mesta so zasedena,
povsod čakajo dolge vrste brezposelnih. Vsi smo si v tem
enaki; ročni in umski delavci, povsod je preveč prosilcev,
povsod čakajo množice na zaposlitev. Kaj naj pričaku¬
jemo od bodočnosti, ko se število brezposelnih vedno
bolj veča? Kako bomo prišli do kruha?

3

In če se slednjič tudi dokopljemo do kake službe,
vidimo vsepovsod, da so plače sramotne, da pomeni
služba včasih tlako ne ipa dostojnega preživljanja z de¬
lom. Prav dobro vemo, da je treba v življenju trdo delati,
toda zakaj svet ne ceni dela pravično, zakaj žive skoraj
vedno bolje goljufivi postopači kakor delavci, ročni ali
umski, ki jedo svoj kruh v potu svojih obrazov?

Velika večina nas je občutila že od mladega težki ja¬
rem bede. Nismo imeli dovolj jesti, če smo imeli vsaj
jesti, smo bili slabo oblečeni, smo imeli slaba stanovanja.
Naši tovariši iz malih uradniških družin, ki prebivajo v
mestih, so prav hitro spoznali ničevost svoje navidezne
gosposkosti. Majhna stanovanja, varčevanje povsod, toda
mestni človek mora biti nekoliko bolje oblečen, ne sme
hoditi raztrgan in zamazan, čeprav kljub dolgoletnim
študijam in pripravam za bodoči poklic nima dosti več
plače kot navaden ročni delavec.

Pokukali smo v življenje. V strastnih pamfletih se
napadajo nasprotujoče si skupine, očitajo si vse mogoče
zločine, grdobije in hudobije. Če je samo polovica res¬
nična, potem ljudje sploh nismo vredni, da živimo na
svetu. A slepi bi bili, če ne bi opazili ljudi, ki prav za
prav ničesar ne delajo, pa vseeno žive in sicer dobro žive,
bolje kakor delavno ljudstvo, ki se peha in peha za skor¬
jico trdega kruha. Voditelji naroda, ki obljubljajo vse,
a ne dajo ničesar, ti so nam predvsem padli v oči.

Študirali smo naprej in podrobneje, kajti šlo nam
je za resnico in pravico. Politika, vera, gospodarstvo,
kultura, ves ta ogromni film se je vrtel pred nami. In
kaj smo našli?

Dvatisoč let je minulo, odkar se je pojavilo krščanstvo
in začelo učiti nauk ljubezni in pravice.

4

Dvesto let je poteklo, odkar se je pojavil liberalizem,
odkar je človeštvo začelo proglašati načela svobode, ena¬
kosti in bratstva.

Dvajset let je že, odkar se je zrušil habsburški ne¬
stvor in imamo svobodno jugoslovensko državo.

Krivičen družabni red

Z obljubljanjem svobode, enakosti in bratstva je pre¬
slepil liberalizem množice, da so mu zaupale, takoj nato
pa jih je zasužnjil s kapitalizmom. Zasužnjil maloštevil¬
nim kapitalistom, ki jim je edina sveta stvar — denar,
edina pravica — njihova lastna korist. Tudi pri nas se je
kapitalizem razbohotil, pognal naše ljudi v tovarne, kjer
morajo delati za sramotne plače, izpostavil kmeta večnim
krizam, ki so ravno posledica kapitalizma. Potem je
segel po vladi, zasužnjil državno upravo in v skladu s
svojimi interesi rušil in postavljal vlade. Naši najboga¬
tejši rudniki so v rokah tujcev, naša najdobičkanosnejša
podjetja prav tako. (Bor, Trepča, Zenica.) Domačim
podjetnikom se da vendarle stopiti na prste. Kako pa
boš ugnal tuji kapital, za katerim stoje tuje države, za-
padne velesile?

Politične stranke

Kapitalizem, ki vlada brezobzirno v gospodarstvu, ki
ima v rokah vsa važna gospodarska podjetja ter more pri¬
zadejati državi ogromno gospodarsko škodo, seveda tudi
politike ne pusti na miru. Jugoslavija je prav tako žrtev
velekap balističnih kupčij, kakor druge majhne države.
A tudi v notranjosti nam vladajo kapitalisti, ki podpi-

5

rajo in rušijo vlade, financirajo politične stranke in se
bore za svoje žepe vairno skriti za ideološkimi programi
raznih skupin. Beograjska čaršija bi rada izrabljala vso
državo, zato podpira centralizem. Zagrebški Židje ji
tega ne privoščijo in to v marsičem pojasnjuje razmerje
med Beogradom in Zagrebom. Pri tem se vedno najdejo
politiki, katerih interesi so v skladu s koristmi kapitali¬
stičnih podjetij in ščuvajo iz gole sebičnosti narode dru¬
gega na drugega, posamezne narode pa razbijajo na razne
sovražne skupine. Neuki ljudje si domišljajo, da se bore
za svoje ideje, pa se bore dejansko za koristi in interese
kapitalistov oziroma politikov.

Tudi politikov. Nočemo reči, da so vsi politiki goljufi
ali lopovi. Toda že sam liberalni sistem s svojim pretira¬
nim poveličevanjem svobode in demokratičnega nereda
nujno napravlja iz politikov hujskače in demagoge, ki se
morajo vedno posluževati sredstev, ki so vsaj nekje v
sredi med poštenimi in nepoštenimi. Kakor hitro je po¬
litik malo manj tankovesten, se bo nemudoma poslužil
nepoštenosti. Ali je pošteno in prav, če samo iz stran¬
karskih interesov politiki škodujejo državi in narodu,
če iz strankarskih interesov podpirajo kapitaliste in dru¬
ge škodljivce delavnega ljudstva? Poglejmo samo en
primer: stranke, ki imajo samo v eni pokrajini večino,
so zato federalistične, podpihujejo pokrajinska nasprot-
stva in zahtevajo avtonomijo, druge, ki imajo relativno
večino v državi, v posameznih pokrajinah pa ne, zahte¬
vajo centralizem. Liberalni družabni red dovoljuje stran¬
karstvu neomejen razmah in pozablja, da je diktatura
strank hujša kakor diktatura posameznika in da se z de¬
mokratično krinko zakriva diktatura brezsrčnega, pro-
tiljudskega in protinarodnega kapitala.

6

Vloga cerkve in vere

Pred vero in Cerkvijo smo se prav tako ustavili. Lepa
zunanjost — a preveč razočaranj smo doživeli, da bi še
kaj dali na zunanjost. Šli smo raziskovat. Spet smo mo¬
rali ugotoviti, da zunanjost vara. Ideje lepe, toda praksa?
Ali se duhovščina, ki izrablja prižnice, cerkve in spoved¬
nice v politične namene, ki javno podpira politične
stranke in s tem neposredno demagoške politike, po¬
sredno pa kapital, duhovščina, ki priporoča im dela re¬
klamo za politične liste, ki na vsaki strani hujskajo in
lažejo, — ravna po nauku ljubezni in pravice? In šli
smo še naprej. Cerkev, ki vodi visoko politiko, na eni
strani brez predsodkov sodeluje s fašističnim brezver¬
skim šefom, na drugi strani odlikuje voditelje liberalno-
marksistične ljudske fronte, cerkev, ki spravlja svoje
ljudi na ulico, da kriče in razgrajajo proti vladi, ali je
to v smislu Kristusovih načel? Ne, tudi tu nismo našli,
kar smo iskali, tudi tu smo videli, da je treba podirati
lažne malike, napihnjene avtoritete, zavite v lepa in pri¬
kupna oblačila.

N acijonalizem

Spet nov privid. Narod, delo za narod! človeštvo se
deli na narode, ki imajo svoja posebna svojstva, svoje
posebne znake, ki se po jeziku, krvi, kulturi, običajih
med seboj razlikujejo. Brez dvoma je človeštvo zelo
širok pojem, ki se nekako mora deliti. Dobro. Naj se deli
na narode im človek naj ima pred očmi svoj lastni narod,
zanj naj se trudi in skribi. Tako uče nacijonalisti. Spet
smo šli raziskovat. In spet smo našli marsikaj zanimivega,
kar nima z delom za narod prav nič opraviti: sebičnost,

7

politikantstvo, strankarstvo in slednjič začetek vsega zla
— kapitalizem.

Kapitalizem — jedro vsega zla

In kaj je to kapitalizem, ki ga povsod srečujemo?
Gospodarski sistem? Več kakor gospodarski sistem! Ka¬
pitalizem pomeni blazno hlastanje za denarjem, kopi¬
čenje bogastva v rokah maloštevilnih kapitalistov, po¬
meni izmozgavanje delavnega ljudstva, vnebovpijočo kri¬
vičnost, vlado peščice magnatov nad sestradanim člove¬
štvom. To kruto resničnost skriva pod krinko gospodar¬
ske svobode in preprečuje tako državi kakor narodu re¬
ševanje gospodarskih vprašanj, kajti dobro ve, da je
delavni človek preslaboten, da bi se sam uprl kapitali¬
stični pošasti, ki ga mora pogoltniti. In v svoj voz je
vpregel vse človeško udejstvovanje. V politiki se je skril
za demokratični plašč, da lažje goljufa ljudi, govori o
samoodločbi narodov, misli pa na vlado političnih strank,
ki so samo njegove lutke. Sedaj se obleče v talar, sedaj
ovije narodno zastavo okrog sebe, čeprav je brezverski,
protikrščanski, protinaroden, mednaroden, sredstvo ži¬
dovskih magnatov.

Poskusi rešitve iz kapitalističnih krempljev

Svet se je kmalu naveličal navidezne svobode in člo¬
veštvo se je zganilo, da se v resnici sprosti. A z grozo
je spoznalo, da je suženjstvo hujše, kakor je mislilo, da
se kapitalizem divje brani ter da ima moč in sredstva, da
se obdrži na vladi. Tu in tam je ljudstvo zbesnelo in v
divji revoluciji uničilo ves družabni red, da na razvali¬
nah starega zgradi nov red. Drugje so se ljudje zbrali

8

v močne narodne formacije za novimi voditelji, ki so
brez krvave in razdirajoče revolucije gradili na starem
sistemu in počasi skušali ukrotiti kapitalizem. V obeh
slučajih so žrtvovali skoraj vso svojo navidezno svobodo
računajoč pravilno: kaj mi bo svoboda, če stradam?

1. Marksizem, komunizem

Zlasti spretno je pokazal množici njeno bedno stanje
nemški Žid Karl Mara, čegar nasledniki so raznesli nje¬
govo ideologijo po vsem svetu. Židovska tolpa samo¬
zvanih delavskih voditeljev je s svojimi nauki rušila ne
samo slabo, ampak tudi dobro ter s tem uničevala delav¬
nemu ljudstvu vse one opore, ki so mu bile nujno- po¬
trebne. Ko je proglasila pravico za »meščanski pred¬
sodek«, je vzela ubožcem vsako možnost, da se skli¬
cujejo na svoje pravice. Ko je proglasila razredno bor,
bo in s tem pravico moči, je priznala kapitalistom vso
pravico, da izkoriščajo delavno ljudstvo, dokler imajo
moč v svojih rokah. Ko je napravila iz naroda sredstvo
za zatiranje proletariata, ko je osmešila vero, moralo in
poštenje kot preostanke kapitalistične miselnosti, je vzela
človeštvu vso osebnost in ga ponižala pod žival. Toda
židovska druščina, ki je sejala in še vedno seje komu¬
nizem po Evropi, je hotela poživinjenih ljudi, kajti samo
po njihovih hrbtih bi se mogla povzpeti do oblasti.

Marksistični nauki so bili brez dvoma privlačni, saj
so postavili mnogo pravičnih zahtev. Proti njim so se v
glavnem borili kapitalisti in njihovi zavezniki, ljudje,
ki med delavnim ljudstvom niso uživali simpatij in je
njihovo nasprotovanje delalo samo reklamo za marksi¬
zem.

9

Marksisti so se ločili v socijalne demokrate in komu¬
niste, toda samo po taktiki, kajti smotre so imeli iste.
In na veliko žalost vseh Slovanov je zmagal internacij o-
nalni židovski komunizem najprej v Rusiji. Marksistični
sistem in komunistične poskuse, ki jih je moral na lastni
koži preizkusiti ubogi slovanski ruski narod, bomo po¬
drobneje obravnavali v kaki drugi knjižici. Tu le na
kratko povemo, da so boljševiki, ruski komunisti, zasuž¬
njili delavca bolj kakor je bil kdaj preje, da so židovski
velikaši samo tekmovali za oblast, dokler jih ni začel
izpodrivati in pobijati nič manj brezobzirni Stalin, ki
počasi čisti Rusijo ne samo komunističnih veljakov, am¬
pak tudi marksistične navlake, ne morda iz kakih ideal¬
nih nagibov — saj mu gre samo za vlado — ampak, ker
so se komunistični poskusi ponesrečili, ko je realno živ¬
ljenje zahtevalo svoje.

Komunistična zdravila nas torej niso mogla zadovo¬
ljiti. Nismo ne tako nespametni, ne tako brezglavi, da bi
hoteli s slabostmi odpraviti tudi vse, kar je dobrega. Še
manj nas mika zamenjati eno verigo za drugo. Sužnju je
naposled vseeno ali ga tepe kapitalistični ali komuni¬
stični bič.

2. Fašizem

V Italiji so ubrali drugo pot. Oklenili so se Mussolini¬
jevega fašističnega pokreta, ki je odklanjal kapitalistični
sistem in demokratični nered, a odklanjal tudi interna-
cijonalni marksizem. Povdarjal je, da so narodi sestavni
deli človeštva in skušal prikrojiti tak družabni red, ki
italijanskemu narodu najbolj prija. Izvedel je koristne
reforme, izboljšal življenjske razmere italijanskega de¬
lavnega ljudstva in ukrotil kapitalizem, zato pa je popol-

10

nama odvzel vsako svobodo italijanskim državljanom in
postal krivičen nasproti drugim narodom, kar zlasti ob¬
čutijo Jugoslovani v Primorski in Istri.

Toda upoštevanja vreden je gospodarski; sistem itali¬
janske države, ki ni nič drugega kakor preoblečeno in
za italijanske prilike prikrojeno slovansko zadrugarstvo.

3. Narodni socijalizem

V Nemčiji je spodrinil kapitalistično navlako Hitler.
Marksistično časopisje rado dokazuje, da so kapitalisti
sami dvignili Hitlerja na vlado. Tudi če je to res, mo¬
ramo reči, da so si s tem sami ustvarili mogočnega tek¬
meca, ki je njim samim stopil na prste. Kapitalizem
potrebuje slabih vlad, močne roke se boji, ker ve, da ga
utegne pošteno oplaziti po glavi. Hitler povdarja skup¬
nost nemškega naroda, tretje cesarstvo je v marsičem
pomagalo delavcu, kajti skrbeti hoče za ves narod, za
vsakega posameznika v okviru narodne skupnosti. A
kakor fašizem, tako tudi narodni socijalizem jemlje
vsako osebno svobodo, prekomerno poveličuje nemško
raso ter je v tem pretiravanju zašel v take skrajnosti,
da potvarja zgodovino, zviška gleda na druge narode,
zlasti Slovane, dokazuje, da so bili vsi geniji germanske
ali vsaj arijske krvi itd. Prav tako kakor Mussolini tudi
Hitler ni povsem ukinil kapitalizem, ampak ga skuša
podrediti narodnim interesom.

4. Krščanski socijalizem

Pri nas se mnogo govori o krščanskem socijalizmu, o
krščanski socijalni akciji ali kakor se že tej reči pravi.
Na zborovanjih se razpravlja o papeških socijalnih okrož-

11

nicah, časopisi pišejo učene razprave, a pravega rezultata
ni. Kot edine vzglede krščanskega socijalizma navajajo
razni t. im. katoliški listi portugalski ali avstrijski kor¬
porativni sistem, ki pa ni nič druveira, kakor kopija itali¬
janskega fašizma. Sicer pa niti vsi krščanski socijalisti
ne priznavajo omenjenih držav za svoje. Sploh se krščan¬
ski socijalizem vrti nekje v zraku, ni stvaren, je premalo
jasen in odločen. Papeške okrožnice kljub priporočanju
fašističnih korporacij ne nudijo nikake iprave opore za
gospodarski ali politični sistem, ker so mnogo presplošne,
ker se dajo razlagati na preveč načinov, ker jih lahko
razlaga po svoje proletarec ali kapitalist. Zato je vse pre¬
rekanje okoli krščanskega socijalizma razumljivo in pač
nikoli ne bo dovedlo do otipljivih zaključkov.

Skupni znaki vseh socijalističnih pokretov

Vsi pokreti, ki so se dvignili proti liberalizmu in
kapitalizmu so socialistični. Vsi imajo tudi nekaj skup¬
nih znakov, čeprav se med seboj pobijajo in si nepre¬
stano nasprotujejo: marksizem, fašizem, narodni socija-
lizem, portugalska ureditev.

1. Načrtno gospodarstvo

Prvi skupni znak je državna kontrola nad gospodar¬
stvom. Država, ki predstavlja narod, naj vodi gospodar¬
sko življenje, kajti gospodarstvo je radi ljudi, ne ljudje
zaradi gospodarstva. Zato hoče država nadzirati kapita¬
liste, jim hoče stopati na prste. S tem pa je zlomljena
kapitalistična moč, odstranjena gospodarska svoboda in
porušeno osnovno načelo kapitalističnega gospodarstva.

12

Ni treba, da vzame država vse gospodarske panoge v svoje
roke, dovolj je, da vrši učinkovit pritisk na kapitalistična
podjetja, naj služijo v prvi vrsti narodnim potrebam in
v drugi vrsti šele svojemu žepu. Do tega preprostega
zaključka je v zadnjem času prišla celo najbolj kapi¬
talistična dežela na svetu — Zedinjene države severne
Amerike.

2. Diktatura

Vsem socijalizmom je skupna tudi diktatura v po¬
litiki. Vsi odklanjajo parlamentarizem kot navaden cir¬
kus kapitalističnih združenj in marksizem se zateka k
diktaturi proletarijata, ki naj spretno maskira diktaturo
peščice židovskih mogotcev, drugi, desni socijalizmi javno
priznavajo potrebo diktature enega samega človeka, ki pr.
mora biti pošten in čistih rok, ki v resnici dela za ljud¬
stvo, čeprav morda s tihim namenom, da podpre s tem
svojo lastno osebno pozicijo. Diktatura seveda ni pri¬
ljubljena, saj leži kakor težka mora na posameznikih.
Toda, če diktator dela v skladu z interesi ljudstva, po¬
tem ima delavni človek vedno raje kruh in red kakor
svobodo, ki mu nič ne koristi. Seveda je veliko vprašanje,
kako preprečiti zlorabo diktatorskih oblasti in uvesti vsaj
malo kontrole, kajti prvi diktator je morda še pošten,
a potem? Marsikaj vemo iz zgodovine

3. Socijalni čut

Vsi socijalizmi povdarjajo družbo, predpostavljajo
družbo poedincu, češ da je celota več kakor posameznik
ter zahtevajo, da človek ne sme radi osebnih koristi oško¬
dovati skupnosti. Ker močnejši in premožnejši lažje
ščitijo sami sebe kakor reveži in ubožci, zato ščitijo

13

socijalizmi predvsem nižje sloje prebivalstva, proletarce,
delavce, kmete, male obrtnike, male uradnike itd. Socija¬
lizmi so ljudski sistemi, kajti kapitalist se gotovo ne bo
navduševal za družabni red, ki bo njemu samemu gledal
na prste. Zato skušajo na eni strani vsi socijalizmi dvig¬
niti splošni življenjski stalež ljudi, na drugi strani pa ne
dovolijo ogromnega kopičenja premoženja ter jemljejo
na ta način zasebni lastnini sijaj nedotakljivosti. Komu¬
nizem je zasebno lastnino sploh ukinil, drugi socijalizmi
so jo občutno omejili.

Ker so socijalizmi izrazito družbeni sistemi, se udej¬
stvujejo vsi na socijalni podlagi in to razen internacijo'
nalnega marksizma v okviru narodnih držav ter skušajo
dati vsakemu narodu najprimernejšo ureditev. Tudi
marksizem se je moral ukloniti nacijonalnim potrebam
in današnji ruski komunizem je čisto nekaj drugega,
kakor bi bil komunizem v Nemčiji ali kakor so nauki
Kominterne v drugih državah in pri drugih narodih.

4. Revolucijonarnost

In še eno skupno lastnost naj omenim. To je silna
revolucijonarnost, stremljenje po prevratu dosedanjega
sistema, popolnem zlomu -dosedanjega družabnega reda,
želja po novem, še ne preizkušenem. Radi socijalnega
čuta so socijalizmi pokreti delavnega ljudstva, radi revo¬
lucionarnosti so to- pokreti mladine. Vsa osnovna zna¬
menja socijalizmov so brez dvoma pravilna in jih tudi
mi brez rezerve sprejemamo. Prepričani smo, da bodo
primerna tudi za naše prilike. Potrebna pa so za nas
druga pota in druge zunanje oblike, kakor jih imajo
omenjeni socijalizmi.

14

Kaj pa pri nas?

Do sedaj sem razpravljal o velikem svetu, kakršnega
smo videli, ko smo se ozrli po njem. Kaj pa pri nas
doma? Ali je kaj boljše ali slabše? Tudi Jugoslavija je
del sveta, del Evrope, zato imamo pri nas vse to, kar
sem do sedaj navedel. Vse te težave leže tudi na našem
človeku, ves krivični družabni red pritiska tudi nas, tudi
pri nas se javlja odpor, padajo in vstajajo maliki, ki se
trdovratno branijo. Vendar je danes kapitalističen jarem
še močan, še vedno leži kot mora nad vso našo domovino.

1. Gospodarstvo

Skoraj vse naše gospodarstvo je v rokah velikih, povrh
še tujih kapitalistov. Naš mali človek je popolnoma od¬
visen od denarnih magnatov. Delavstvo ima po tovarnah
skrajno nizke mezde, mnogo ga je na cesti, brezposelnost
kljub pojemanju svetovne gospodarske krize še vedno ni
prestala. Kmet je zadolžen in ga vse polovičarske uredbe
z vsemi pravilniki vred ne morejo rešiti. Obrtništvo je
bilo s krizo težko prizadeto in si še davno ni opomoglo.
Prihranki malega človeka so zamrznjeni po hranilnicah
in manjših denarnih zavodih. Zadružništvo je na tleh in
še vedno ne izpolnjuje svoje naloge, ker so postale za¬
druge pridobitna podjetja, mesto da bi bile važna pomoč
članstvu. Toda vsa kriza ni niti malo prizadela kapita¬
listične beograjske čaršije. Beograjske banke so imele
odprta okenca, ko podeželske hranilnice in mali denarni
zavodi že dolgo niso mogli več izplačevati vlog. Potem
so prišle razne afere: Našice, Bodi, železnice. Najprej
hrup, potem pa vse tiho. Zgrešena finančna politika, ki
so jo vodile na ministrskih stolih lutke velekapitala, je

15

gnala državo v dolgove, obremenjevala delavno ljudstvo,
poviševala davke, zniževala plače, podpirala in ščitila
kapitaliste. Revščino in uboštvo so izrabljali boljševiški
agenti in ščuvali ljudstvo proti lastni državi. Narod je
pozabljal, da ni kriva država njegovega uboštva, ampak
da so ga zakrivile .podkupljene figure kapitalističnih
mogotcev.

Dejal sem že, da je skoro ves naš kapital v rokah
tujcev, ki so takorekoč nedotakljivi in znajo sijajno iz¬
koriščati naš narod. Poglej v trgovske registre in čitaj
imena na mogočnih trgovskih hišah: Rosenfeld, Rubin-
stein, Kolin itd. Židje se znajo seveda sijajno nrilagoditi
in se skrivajo že sedaj za razne blagoglasne priimke na
-ic. A ne samo Židje, tudi drugih inozemcev imamo v
državi dovolj: Francoze v Boru, Angleže v Trepči, Nemce
v Zenici. Milijoni našega denarja gredo vsako leto v ino¬
zemstvo, ko tisoči naših ljudi nimajo najpotrebnejšega.

Domači kapitalisti seveda niso boljši kakor tuji, a
lažje jim bo priti do živega. Kajti tudi v naši državi, kjer
je toliko revežev, kjer je ves narod dovolj ubožen, ima¬
mo še vedno nekaj domačih veličin, ki se goste kot pi¬
javke s sadovi ljudskega dela.

Rekel sem, da je narod reven. Reven je pa le zato,
ker ga izkorišča kapitalizem, ker nima naše gospodarstvo
nikake smotrne ureditve in naravnost razsipljemo svoja
prirodna bogastva. Naša zemlja ima vsega dovolj: rodo¬
vitna je, lahko bi preživljala samo s poljedelstvom dokaj
številnejše prebivalstvo, kakor ga ima, rud in sirovin je
dovolj, v južnih predelih uspeva celo bombaž; premog,
železo, baker, celo nekaj petroleja, srebro, zlato, cink —
vsega imamo! Z industrijo smo začeli in štirinajst in pol
milijonov (manj nekaj lenuhov) .pridnih delavnih ljudi

16

bi moglo biti zadostna podlaga za izgradnjo gospodar¬
stva, ki bi zadovoljevalo vse člane našega naroda. Zakaj
torej vlada pomanjkanje? Ali ni krivda v gospodarskem
sistemu, v brezglavem kapitalizmu, ki polni žepe neka¬
terim bogatašem, medtem ko ljudstvo strada? Ali niso
tudi pri nas potrebne temeljite gospodarske in socijalne
spremembe?

2. Politika

Pravijo, da vlada pri nas ljudstvo, saj imamo baje
demokracijo, imamo parlament, ljudsko zastopstvo, ima¬
mo volitve v skupščino, v senat, v občinske odbore in kaj
vem kam še. A vse to je lepa španska stena, za katero se
skriva vse kaj drugega. Vlado imajo v rokah stranke.
Stranke postavljajo kandidate in ljudstvo samo »svobod¬
no« izbira. Kako »svobodno« izbira, je vsem znano, in
ne bom še posebej pravil. Stranke torej postavljajo kan¬
didate, se bore med seboj in se napadajo z najogabnej-
šimi sredstvi, pri tem pa monopolizirajo vse, kar je na¬
rodu svetega, izrabljajo vse, kar narod spoštuje. Ta
stranka si lasti vero, ona nacijonalizem, tretja socijal-
nost. Vsem pa gre za vlado, samo za vlado! In kje dobe
stranke milijone, ki jih razmetavajo za propagando, kje
denar, da izdajajo liste, tiskajo letake in brošure, pri¬
rejajo velike sestanke, shode in kaj vem kaj še? Od pri¬
stašev med narodom? Ljudstvo ni tako bogato, da bi še
stranke podpiralo. Za strankami stoje kapitalisti! Tako
nam postane tudi jasno, da potihnejo afere, pri katerih
gre za milijone narodnega premoženja, da velekapitali-
stična podjetja brez ovire izkoriščajo našega človeka, da
nasproti njim ne veljajo ne zakoni ne postave.

17

V svoji besni borbi za vlado se stranke prav toliko
brigajo za državo, kakor za narod. Že skoraj dvajset let
imamo svobodno Jugoslavijo: mesto, da bi se prepirali
o tem, kako jo urediti, se prepiramo, ali naj obstoja ali
ne. Zakaj to? Vse stranke dobro vedo, da ne morejo
zboljšati socijalnega stanja, ker ga ne smejo, saj bi takoj
izgubile svoje mogočne podpornike. Zato se raje pre¬
pirajo o političnih vprašanjih in mlatijo prazno slamo.
Mesto, da bi s prstom pokazali na glavnega krivca — na
kapitalizem, se hudujejo na nasprotne stranke. Mesto,
da bi obtožili beograjsko čaršijo, psujejo Srbe. Mesto,
da bi postavili za zamrežena okna beograjske in zagreb¬
ške kapitaliste in njihove oprode, rešujejo hrvatsko
vprašanje.

Vsa krivda seveda tudi ni na kapitalizmu, so vzroki,
ki tiče v strankah samih. In to je njih oblastiželjnost.
Bivša SLS ima večino samo v Sloveniji, zato kriči o slo¬
venstvu. HSS ima pristaše samo na Hrvatskem, torej
»Živela svobodna Hrvatska!«. JNS bi mogla pri »volit¬
vah« dobiti večino samo v vsej državi, zato je unitari¬
stična. Tako se izrablja vse v strankarske namene.

Nočemo reči, da so prav vsi politiki nepošteni in go¬
ljufivi. Toda izjeme potrjujejo pravilo in noben politik
se ne more preveč oddaljiti od osnovne linije svoje stran¬
ke. Tudi preide nepoštenost že tako v meso in kri, da se
zdi sama na sebi čisto pravilna in pridemo na ta način
tako daleč, da je vsak »protidržaven«, kdor ne gre volit
določene stranke, da je brezverec, kdor zabavlja čez
politične liste in da postane »narodni mučenik« človek,
ki je padel v političnem pretepu. Kajti pretepi, nož, sa¬
mokres in »trda slovenska pest«, to so argumenti, s kate¬
rimi dokazujejo politične stranke pravilnost svojih načel.

18

3. Cerkev in duhovščina

Zelo vidno vlogo igra v vseh naših političnih vpra¬
šanjih tudi duhovščna, zlasti katoliška. Pravoslavna se
je pojavila na političnem odru šele v zadnjem času. Ker
smatra narod duhovnike za božje namestnike, imajo
velik upliv zlasti med kmečkim ljudstvom. Težko bi bilo
najti same poštene ljudi, ki ne bi tega upliva izrabljali.
Še posebej važno za katoliško duhovščino pa je, da vodi
Cerkev s pomočjo svojega velikega ugleda visoko politiko
in so radi discipline vsi duhovniki podložni Vatikanu.
Nesmiselno je sicer govorenje, da se zanima Vatikan za
vse, tudi malenkostne politične boje, toda osnovne linije
vendarle daje isvojim podrejenim. Ti so seveda često
nagnjeni popolnoma na posvetno stran in tako dobimo
politike v talarju in duhovniške politične stranke, kjer
ima prvo in zadnjo besedo duhovščina. Duhovske ali
kakor pravimo s tujko — klerikalne stranke niso prav
nič boljše od drugih strank, čeprav se predstavljajo kot
zagovornice verskih načel. Če kreneš tako stranko po no¬
su, bo takoj začela upiti o nevarnosti za vero. Kakor dru¬
god po svetu, tako izrablja duhovščina tudi pri nas lečo,
spovednico in cerkev v čisto politične namene. Tudi tako
imenovani »katoliški« časopisi niso drugega kakor glasila
klerikalne stranke z vsemi slabostmi in navadami stran¬
karskih glasil. Med podeželskim ljudstvom je prav du¬
hovščina tista, ki često seje strankarske prepire in raz¬
dore. Pojma »slovenstvo in katolicizem« po nazorih go¬
tovih ljudi nekako soupadata in ker je naslov »kleri¬
kalne« stranke že precej izgubil na kreditu, smo danes
osrečeni s »slovenskim katoliškim svetovnonazorskim« ta¬
borom, kar je seveda isto kot bivša SLS.

19

4. Klavrna vloga takozv. »nacijonalistov*

Z imenom nacijonalist se dičijo tudi nekdanji sloven¬
ski liberalci, ki nastopajo pod imeni raznih jugosloven-
skih strank. Že »stranka« je tako sumljiva beseda, da mi
mladi ljudje, ki smo bili že tolikokrat prevarani od lepo
donečih imen, kar dvomljivo pogledamo njeni spremlje¬
valki »jugoslovenska« in »nacijonalna«. Če si malo bolje
ogledamo dejanja teh nacijonalistov, se bomo prijeli za
glavo. Samo en primer! Ena naših najhujših narodnih
sramot je brez dvoma Kočevje, kjer nam v lastni državi
ponemčujejov slovenske otroke in germanizirajo narod.
In kaj so napravili naši ljubi »nacijonalisti« ? Radi nekaj
volilnih glasov so se zvezali s kočevskimi Nemci, ves čas
svoje vlade so mirno gledali to ponemčevalnico sredi
narodne države, zatisnili ušesa pred prošnjami in zahte¬
vami kočevskih Slovencev in z obema rokama podpirali
dr. Arka, kočevskega »fiihrerja«. Tako so delali tudi dru¬
god, podpirali židovske kapitaliste in napravili našo drža¬
vo skoro za tujo kolonijo. Kljub blagozvenečemu nazivu
jih jugoslovenska nacija ni prav nič brigala, podpirali so
kapital, ki je zrušil diktaturo in postavil na njihovo mesto
nje kot svoje poslušno orodje. Pri nas so iz čisto osebnih
vzrokov preganjali nasprotnike in terorizirali politične
sovražnike ne iz državnih, ampak iz strankarsko politič¬
nih razlogov. Ljudstvu so jemali denar in svobodo, dali
pa mu niso ničesar. To je povzročilo, da je celo naziv
nacijonalen postal pri ljudeh nepriljubljen in vsak naci¬
jonalist sumljiv.

20

5. Komunisti ribarijo v kalnem

Komunisti bi bili silno nespretni, če ne bi izrabili
tako ugodnih prilik. Po nalogu Kominterne sejejo povsod
nezadovoljstvo in podpihujejo uporneže. Danes se vežejo
s klerikalci, jutri z liberalci, danes kriče »Živela samo¬
stojna Slovenija«, jutri »Doli Korošec«. Po nazorih so
naši komunisti večinoma nejasni, mislijo s prav bolestnim
navdušenjem samo na revolucijo. Umor, poboj, požig —
živela revolucija! Toda njihovo delo je lahko. Nihče ne
ponudi delavcu pomoči, delavske organizacije so po ve¬
čini samo priveski političnih strank. Inteligenca, ki iz
same nazorske puščobe ne ve drugam, se oklene komuni¬
stičnih gesel, poleg tega še postopači in razne propalice,
ki s komunističnimi nazori zagovarjajo svoja lopovstva.

Komunisti imajo tajne organizacije, spretno razpredene,
nekaj dobrih agitatorjev in nekaj navdušenih pristašev.
Veliko korist imajo od tega, ker se vrši ves boj proti
komunizmu večji del na papirju, ker se išče komuniste
tam, kjer jih ni — najraje med političnimi nasprotniki
— in ker se ne odstrani glavni vzrok komunizma — to
so slabe socijalne razmere in nadvlada kapitalizma. Po¬
sebna nevarnost komunistov je njihova zahrbtnost, ker se
vtihotapijo v vse organizacije, kamor le morejo, kjer se
hlinijo in skrivajo ter redkokdaj pridejo z barvo na dan.
Postavljajo se za poklicne zaščitnike delavnega ljudstva
in za zagovornike vseh, ki trpe krivico. Vse težave dejan¬
skega stanja še povečujejo in kot edino rešilno pot pri¬
poročajo »sodelovanje vseh demokratičnih elementov
proti fašistični nevarnosti«. Fašizem, to je zanje sploh
največje zlo, vrhunec vse nesreče in hudobije. Seveda pa
je fašizem vse, kar se ne sklada s komunističnimi smer-

21

nicami in s Kominterno. Da imajo prevratne kleje, zlasti
med mladino precej uspeha, je razumljivo.

6. Quo vadiš, mladina?

Do sedaj sem omenjal naše razmere samo na splošno.
Mladi smo vse to videli, marsičesa nismo razumeli, a eno
nam je bilo jasno: da tako ne more iti naprej. Iskali smo
rešitve. Eni so ubrali to pot, drugi drugo. A že po nekaj
korakih so se mnogi ustavili, gledali svojo cesto, gledali
sosednjo. Spoznali so, da so ubrali napačno pot, da je šel
tudi sosed na slepo, da jih še vedno vodi mišljenje starej¬
ših generacij in da padajo v prav iste grehe, ki jih vidijo
pri starejših. In tedaj so si sami zastavili tisto usodno
vprašanje: Quo vadiš, kam greš mladina?

Na tri tabore so nas razdelili starejši vodniki, vsaj nas
v Sloveniji. Eni se nazivljemo »slovensko-katoliška«, drugi
»nacijonalna«, tretji »demokratična« mladina, a vsi ti
tabori so samo privesek /raznim strankam in nazorom, ki
sem jih do sedaj že omenil. Voditelji jih vzgajajo pred¬
vsem v sovraštvu: prve v sovraštvu do jugoslovenstva in
do* lastne države, druge v sovraštvu do vere in duhovščine
tretje v (sovraštvu do vsega, kar danes na svetu je. Prva
dva tabora sta prežeta liberalne, strankarske miselnosti,
zadnji je ubral napačno rešilno pot — v komunizem.
Radi teh taborov se deli mladina v nasprotne skupine,
ki se prepirajo in pričkajo, mesto bi se oprijele vse
istega smotra in istega cilja.

Kam?

Podal sem do sedaj v surovih obrisih vse, kar smo
zagledali na svetu, odkar smo malo globlje pokukali vanj.
Na vseh straneh oblaki, vse temno in črno, polno neza-

22

dovoljstva, skrbi in težav. A mladina ne obupa, ne sme
obupati. Vsa stara pota so slaba, kakor smo videli. Nova
so naletela na težkoče, hočejo za vsako ceno preko
njih. Mladina noče teme, noče slepih ulic, noče poti brez
smotra, noče kolebanja po pustih, mračnih stezah. Ho¬
čemo jasnosti, hočemo svetel smoter pred seboj! Ne stra¬
šimo se naporov, samo za pot bi ratii zvedeli: Kam?

Ne potrebujemo raja na zemlji, ne verujemo v bajke,
hočemo delati, a hočemo pravičnega plačila za svoje delo.
Hočemo pravičen družabni red. Kje so pota do njega,
kam naj se obrnemo?

Ne maramo starih dogem, ki so se izkazale kot slabe,
ne maramo novih poti, ki bi nas privedle v hujšo sužnost
kakor je današnja. Kam torej?

Osnovno načelo: Potrebujemo ljudi, ne programov

Ko smo prevračali lažne malike, smo se globoko v
svoji notranjosti zavedali, da hočejo maliki predstavljati
vendar nekaj lepega, nekaj pravega, neponarejenega. In
začutili smo, da tisto pravo, nepokvarjeno nekje je. Uvi¬
deli smo, da nesreče niso krive ideje, ampak ljudje, ki
so ideje popačili. Ideje so bile lepe, a ljudje zanič.

Tudi z našimi razmerami je tako. Nacijonalizem, so-
cijalnost — vse to so lepe reči. Ko bom očrtal naše smer¬
nice, nam bo pač že vse znano, le to ali ono bo močneje
poudarjeno. In vendar kljub vsem lepim programom ni
prav nobenega izboljšanja. Tudi najboljši programi ga ne
izvedejo. Jugoslavija ne potrebuje raznih programov, po¬
trebuje ljudi, poštenih in pravičnih ljudi. Šele potem bo
mogoče uresničiti programe.

23

Nekaj smernic

Vendar pa kljub temu očrtam še enkrat program, ki
je bil že večkrat povedan, že večkrat osvetljen s te ali one
strani. Kajti ako smo krepki ljudje, ki se ne strašijo težav
in naporov, ki so odločeni iti boljšemu in pravičnejšemu
življenju nasproti, tedaj moramo vedeti tudi za pota, ki
naj nas vedejo do zaželjenega smotra.

1. Zvestoba Jugoslaviji in Slovanstvu.

Vse frazarjenje in hinavsko navduševanje za nacijo-
nalizem nam ne more vzeti vere, da je samo na narod¬
nostni podlagi mogoča rešitev perečih problemov. Člove¬
štvo je nekaj preveč razsežnega in vsečlovečanska ureditev
je za nas danes utopija, male pokrajinske enote pa niso
sposobne za življenje. Razen tega je narod jezikovna in
krvna edinica, ki ima vse pogoje za samostojno življenje.

Napadi in hujskarije proti jugoslovenskemu narodne¬
mu edinstvu izvirajo v prvi vrsti iz tihe želje čim bolj
slabiti državo, da bi ji lažje vladala peščica varno za¬
kritih kapitalistov s svojimi političnimi oprodami. Prav
tako je vse nam sovražno inozemstvo živo zainteresirano
na tem, da Jugoslavija ne dobi močnega vodstva in se
tako iznebi tujega nadzorstva.

Stoletne borbe in ogromne žrtve za edinstvo Jugoslove-
nov, borbe takih Jugoslovenov, ki so žrtvovali življenje za
svojo idejo, so živa priča, da smo na pravi poti. Vsi, ki
so padali v bojih s Turki, z Avstrijci in Nemci, vsi, ki so
umirali po avstro-ogrskih ječah, vsi buditelji in klicarji
naše zedinjene domovine nas krepko opominjajo, naj
čuvamo to, kar -so oni zgradili. In kot zadnja žrtev nas

24

opominja Viteški Kralj, borec in državnik, ki je dokončal
zgodovino ujedinjenja našega naroda.

Jugosloveni smo majhen del velike slovanske družine.
Ne romantični panslavizem, realne številke govore, da bo
Evropa slovanska. Velika bodočnost je pred nami. Glej¬
mo, da vredno stopimo vanjo.

Še na nekaj pomislimo: Brez Bolgarov jugoslovensko
narodno in državno občestvo ni popolno. Križ čez stare
čase in podajmo si roke. Velika Jugoslavija, od Zilje in
Soče do Črnega morja bi bila velesila, brez dvoma pa
vodilna sila na Balkanu in v vzhodnem delu Sredozem¬
skega morja.

2. Organski nacijonalizem

Narod pojmujemo kot najvišjo ljudsko edinico, v
kateri imajo člani sicer različne dolžnosti, toda en smo¬
ter: korist in blaginjo vseh. Da izrazimo s kratkim stav¬
kom vse pojmovanje organskega nacijonalizma: Posa¬
meznik nič, celota vse! Celota pa je ves narod, vsi ljudski
sloji. Nacijonalizem. ki bi služil samo tenki plasti višjega
meščanstva, ali gotovi politični stranki, bi bil pravi za¬
smeh resničnemu nacijonalizmu. Kdor je najbolj zapo¬
stavljen, tega je treba najprej podpirati, celotni življenj¬
ski, materijalni in kulturni stalež ljudstva je treba dvig¬
niti. Socijalne razmere so pri nas zelo slabe in jih bomo
skušali v posebni knjižici vsaj malo očrtati. Dati ljudstvu
najprej kruha, dati mu kulture, prave kulture seveda,
dati mu telesne in duševne hrane, to je prva naloga naci¬
jonalizma.

25

3. Zlom kapitalizma

Za vse to pa je potreben predvsem zlom vlade kapi¬
talizma. In tu ni treba drugega, kakor močne in energične
roke. Dokler bo namreč kapitalizem s svojimi lutkami
delal zakone in krojil postave, je vsako izboljšanje ne¬
mogoče in vsaka nada smešna.

Kakšna zdravila bi bilo treba predlagati? Najprej
proč s tujim kapitalom. Podjetja, ki so v tujih rokah, naj
se razlaste in naj jih prevzame država v lastno upravo,
ali pa naj jih da v najem. Vsa vprašanja, ki so s tako
rešitvijo v zvezi, bi mogel obdelati samo strokovnjak.

Uvedba stroge državne kontrole nad podjetji bi bila
nujna. Stroga, pravim, brez kakega obzira na »poslovne
tajnosti«, za katerimi se skrivajo same nepoštenosti. Ako
se uvedejo natančne preiskave, bodo odkrile vsaj v polo¬
vici podjetij reči, ki bi dale državi možnost, da popol¬
noma pravnim potom razlasti podjetja!

Morda bi se upirali zagovorniki zasebne lastnine v
tem ali onem primeru. A tak zagovor je jalov. Ali ni
tatvina, če se izžemajo iz ljudskih žuljev težki milijoni,
ki jih kapitalistični magnati zapravljajo za nepotrebno
razkošje? Brez skrbi moremo reči, da si s poštenim delom
nihče ne bo prislužil milijonov. Kar pa ni pošteno pri¬
dobljeno, ni več lastnina — tako vsaj pravi nepokvarjena
pravica, ki je zapisana v možganih milijonov ljudi. Po¬
polna odprava zasebne lastnine je brez dvoma krivična,
najbolj za delavnega človeka samega. Kajti lenuh vendar
ne more imeti prav istih ugodnosti kakor delavni človek.
Zdrava pamet pravi, naj bo delavec plačan za svoje delo,
lenuh pa naj umre za plotom, če se mu zljubi. Znani
stavek: Kdor ne dela (čeprav bi mogel), naj tudi ne je,
je pač osnova vsakemu zdravemu družabnemu redu.

26

Rekel sem, da bi bilo treba razlastiti vsa krivično pri¬
dobljena bogastva, vsa milijonska premoženja. Kdo pa
naj potem prevzame podjetja? Kdo naj prevzame pro¬
izvodnjo? Država? Boljševiki so napravili tak poskus, a
se ni' obnesel. Kajti država mora biti nad produkcijo, ne
sme biti podjetnik, če hoče biti nepristranska. Podjetja
naj bi bila pač pod državnim nadzorstvom, pod strogim
državnim nadzorstvom, a ne državna. Kdo naj bo torej
lastnik? Kjer zasebniki dobro upravljajo podjetja, naj
ostanejo v privatni lasti, a določiti je treba maksimum
podjetnikovega dobička in soudeležbi delavstvo na do¬
bičku podjetja. Socijalizirana, podružabljena podjetja pa
bi upravljali delavski sindikati pod strogim nadzorstvom
države. Sicer pa je to tako težak in obširen problem, da
ga ni mogoče obravnavati v okviru take kratke in splošne
razpravice.

Za vso državo je potreben gospodarski načrt. Tako
bogata zemlja, kakor je Jugoslavija, bi prav lahko pre¬
življala vse svoje prebivalstvo, samo če bi gospodarstvo
pravilno vodila. Načrt izdela seveda država, a za izvedbo
poskrbe nedržavna podjetja.

Državno nadzorstvo bi moralo biti strogo, vsaka ko¬
rupcija nemudoma kaznovana. Za velike poneverbe tudi
smrtna kazen ni preveč. Kajti če tirajo tisoči od rev¬
ščine radi nepoštenosti tega ali onega, je huje kakor če
odstraniš enega človeka.

Kmečki stan je treba dvigniti z agrarno reformo in z
dobro izvedenim zadružništvom, ki bi služilo izključno
kmetu in ne bi bilo pridobitno podjetje.

Na podobne načine bi bilo mogoče pomagati tudi
obrtniku, trgovcu, uradniku. Samo da je zlomljena pre¬
moč kapitalizma in denarnih magnatov, samo da se od-

27

pravi gospodarski način, ki v divjem neredu koristi le
najbrezofozimejšim in najnepoštenejšim.

4. Proč z lažno demokracijo

Če postavimo državo kot vrhovno nadzorstvo nad pod¬
jetji in nad gospodarstvom sploh, je seveda izredno važno
vprašanje, kako urediti državno upravo, da bo svojo vlogo
kolikor mogoče dobro opravljala. Saj ni mogoče, da bi
bilo vedno vse prav, a treba je doseči vsaj maksimum
poštenosti.

Lažna demokracija, sistem strank, kj vladajo nad
narodom, mora pač izginiti. Svoboda, ki se kaže v tem,
da ljudstvo izbere kot svojega zastopnika to ali ono lutko,
kapitalistov in strankarskih šefov, ni nikaka svoboda.

Diktatura torej? Diktatura je vedno nekakšen zasilen
izhod iz zadrege. Res, red more napraviti samo diktatura.
Toda, ker leži kot mora nad narodom, je prav malo pri¬
ljubljena. Še nerodnejše pa je nekaj drugega: diktator,
ki so mu na razpolago vsa sredstva, se prav lahko izpo-
zabi in izrablja svoj položaj. Zato je potrebno neko nad¬
zorstvo. Neodvisna sodišča bi mogla nuditi zadostno jam¬
stvo. Prav tako bi bilo dobro prirediti v gotovih časovnih
razdobjih ljudsko glasovanje. Toda to so že teorije, ki
ne sodijo v našo razpravico. A naše mnenje je enostavno:
proč od diktature strank k vladi v ljudsko korist.

5. Vrnitev k poštenosti

Kar nam manjka povsod, v vseh panogah javnega živ¬
ljenja, v politiki, gospodarstvu, kulturi, to je poštenost.
Žal je ni mogoče vsiliti, ampak si jo mora vsakdo sam
pridobiti. Potrebna bi bila zato tudi revolucija duha,

28

odstranitev kapitalistične in liberalne miselnosti, ki hoče
samo osebno korist, za skupnost se pa ne briga. Več ob-
čestvenega duha, to je prvi pogoj za razcvit poštenosti.
Ali je res idealizem živel samo nekdaj?

6. Vera na pravo mesto!

Vera je najintimnejša last vsakega človeka in mu je
vsi e d upanja na onostransko plačilo ogromna opora za po¬
štenost v življenju. Zločin je izrabljati to, kar je tisočem
sveto, v osebne ali strankarske namene. Vso duhovščino
je treba zato popolnoma depolitizirati in ji odkazati nje¬
no pravo mesto. Naj malce pomisli na moralo in poštenje,
ki je osnova vsake religije, naj napravi najprej red v
lastnih vrstah, naj uči ljudi nauk pravice in ljubezni,
politiko pa naj pusti na miru! Če v Jugoslaviji vlada ta
ali ona stranka, nima to z vero prav nič opraviti. Ali naj
bo urejena država parlamentarno, korporacijsko ali dik¬
tatorsko, to ni povedano v nobeni sveti knjigi. Kristus je
jasno izjavil: »Moje kraljestvo ni od tega sveta« in papež
Pij XI. pravi v Quadragesimo anno, da cerkev za ureditev
svetnih zadev nima ne sredstev ne poslanstva. Naj se torej
Vatikan in duhovščina po tem ravnata in naj pustita
narodom, da si po svoje urede družbo. Ne gre pa, da z
malimi izjemami vsi duhovniki podpirajo gotove poli¬
tične stranke.

7. Delo — začetek revolucije!

Lenuhi in brezbrižneži ne bodo ustvarili na svetu
boljšega reda. Zabavljači in razgrajači tudi ne. Jasno je
sicer, da razmer ne bo mogoče izboljšati drugače kakor s
temeljito izpremembo vseh pravnih, upravnih in socijal-

29

nih razmer, ker je odpor kapitalizma in njegovih vazalov
prevelik. Toda revolucija brez glave, revolucija, ki samo
podira, je nesreča za narod in državo. Rusija nam je naj¬
lepši vzgled, kaj stori nedisciplinirana masa, če se brez
reda sprosti, če zdivja in podira, požiga in mori na
debelo. Pravijo, da svetovna vojna ni toliko dobrin uni¬
čila in toliko ljudi pomorila kot so jih boljševiki. Kore¬
nito izboljšanje more prinesti le delo organizirane in
disciplinirane skupine, ki ve kaj hoče, ki ve, za kaj se
bori in odreže samo gnojne tvore, zdravo telo pa pusti,
da se razvija naprej.

Tako delo potebuje mož. Ne število, kakovost odloča.
Kdor hoče sodelovati pri izgraditvi novega reda, naj pri¬
pravlja predvsem sebe, pa tudi tovariše. Krepki in trdni
značaji, to je prvo. Popolna usposobljenost za to ali ono
stroko, je drugo. Oboje združeno napravi bojevnika, bor¬
ca. Letanje po promenadi, ples in kino, zabavljanje, de¬
monstracije in kričanje po ulicah — vse to ne bo prineslo
nobenega uspeha. Pravi borec udari samo enkrat, a takrat
pošteno. Do takrat pa se na tihem pripravlja in usposab¬
lja ter mirno čaka, ker dobro ve, da pride njegova ura
in njegov čas.

Pogled mladine v bodočnost

Kljub temni sedanjosti gledamo z vedrim optimizmom
v bodočnost, ki mora biti naša. Mladina čaka, mladina se
pripravlja s stisnjenimi zobmi, a z neukrotljivo energijo.

In udarila bo, ko pride njen čas. Sesuli se bodo maliki,
zbežali bodo njihovi duhovni, v oskrunjenem svetišča pa
borno stali mi, da ga bomo spet vrnili Bogu in narodu!

30

Tiskarna Slatnar v Kamniku