ROK ARIH, KROKIJI. Grmovje, uvodni kraki v drobni istoimenski knjižici Roka Ariha,* nam morebiti najjasneje razkrije ustvarjalne pobude, ki so vodile avtorja pri snovanju in pisanju te nepretenciozne knjige: kraška plan, porasla z žilavim trnastim grmičjem, je pisatelju metafora za naše življenje; in ko se avtor sprašuje, kako živeti na tej plani, si na zastavljeno vprašanje tudi sam odgovori: »Kdor zaide vanj (se. grmovje — op. B. T.) in mora tam živeti, se opraska, ne, še rani se in kdaj kdaj tudi zakrvavi. Toda treba je iti skozenj, treba je brazgotin, drugače pač ne bi sploh vedeli zanj, za to grmovje s cvetjem, s plodovi, s trnjem. Treba si je obleči kocinasto kožo in potem — naprej...«
To je osnovno človeško sporočilo Krokijev, ki je v njih zbral Rok Arih vse drobne zapiske iz svoje pisateljske beležnice pa vse črtice, ki jih je objavljal že nekaj let sem, povečini v Naših razgledih. V knjigi sami so ti drobci zelo smotrno porazdeljeni v štiri skupine; v prvi in zadnji so zbrane predvsem drobne impresije, ki so jim predmet naša drobna, vsakdanja, a zato nič manj pomembna doživetja, ki se porodijo v avtorjevi (in lahko tudi v naši) domišljiji ob tem, ko najde človek na morski obali kamen, ki je vanj vtisnjen škorpijon, ali pa ko zaide v zabavišče na robu Tivolija. Tako majhno doživetje sproži v Arihu nekakšen meditativen proces, katerega rezultat je življenjsko spoznanje, prežarjeno s človečnostjo, ki je pristna in nas prepriča predvsem s svojo neideo-loško preprostostjo; in tako se drobci iz beležnice spremenijo v literarno oblikovane fragmente, v katerih je nenehno prisoten pisateljev odnos do sveta. V drugi in tretji skupini pa so zbrane nekatere daljše črtice, ki glede na snov
* Rok Arih, Krokiji. Založba Obzorja, 1964.
505
večkrat posegajo nazaj v pisateljevo življenjsko preteklost, v njegovo otroštvo pa v dijaška in študentska leta. Tudi v teh daljših skicah je opaziti vse značilnosti, ki smo jih srečali že pri krokijih v prvi in četrti skupini, vendar je struktura teh nekolikanj bolj literarna: pisatelj nam ne prikazuje več samo drobnih impresij, marveč že fabulistično obdelane izseke iz sodobnega, še večkrat pa polpreteklega sveta in življenja«. Tu se do neke mere kaže tudi modernost tehnične plati Arihovega pisanja, ki po svoji ustvarjalni metodi spominja nekje na Prousta (s tem seveda ni rečeno, da skušam primerjati Proustov in Arihov opus): droben dogodek (npr. razkopavanje gradbenega terena pred avtorjevo hišo v črtici Dandv, eni najbolje in kljub temu, da je prežeta s precej trpke ironije, človeško najpretresljiveje napisanih črtic v zbirki) sproži v pisatelju množico asociacij, ki se počasi strnejo v nekekšen »izlet v preteklost«; in ob tem izletu v preteklost se prikažejo avtorju njegova mladostna doživetja (tako npr. na videz nepomembna, banalna storija o psih njegove tete, morda še najbolj primerna za hudomušno humoresko — prav tako v Dandv ju) v novi luči — šele spomin odkrije pomembnost vseh teh drobnih, vsakdanjih dogajanj. Zato tudi ni čudno, da so prav te črtice (poleg Dandvja še Baronica, Fotografije in Iluzija) v celotni zbirki tako z artističnega kakor tudi z izpovednega vidika najboljše.
Kljub ugotovljeni dvojni zasnovi zbirke pa je v kompozicijski strukturi le-te ves čas očitna rdeča nit, ki jo predstavlja že omenjena izpoved Arihovega pisanja. Ta izpoved vibrira v posameznih sestavnih delih knjige od začetka do kraja, včasih sicer manj uspešno, predvsem v tistih nekaj krokijih, ki so po svoji snovi že morda na robu cenenosti (nipr. v Vprašanjih, v Stripteasu ali pa v Asfaltu) — toda prisotna je venomer in to je gotovo poglavitna odlika knjige. Kajti Arihova človečnost ni prav nič deklarativna, ampak izvira iz pristnega občutja življenja, njegovega cvetja in trnja. Druga odlika Krokijev, ki je v slovenski literaturi skoroda izjemna, pa je njena nepretencioznost; pisatelj namreč ni napisal svojih krokijev in jih zbral v zbirki zato, da bi le-ta pomenila v našem sodobnem književnem snovanju po svoji izpovedni kakor tudi po artistični plati nekaj izrazito novega, prej mu je šlo za to, da opravi artistično vajo, ki naj ilustrira tisto izpovedno in stilno zaledje, iz katerega sta se porodili že njegovi prejšnji dve knjigi in iz katerega bo zrasla morebiti tudi njegova naslednja. Predvsem tiste zgodbe, ki nam pripovedujejo o njegovih prednikih in njegovih mladostnih doživetjih, so morda obet za prihodnost, obet za tekst s tematiko (seveda razširjeno, poglobljeno' in problemsko zastavljeno), ki se vsaj snovno dotika teh črtic. In prav zato se zdi, da nam Krokiji pričajo o Arihovem ustvarjalnem postopku, kolikor se le-tega sploh da dojeti in dognati s pomočjo racionalne analize literarnega besedila.
Naj zaključim to kritično meditacijo, ki so jo sprožili v meni Arihovi Krokiji, s povzetkom še ene zgodbice, tiste o lutki, ki jo je pisatelj izrezljal in s katero prireja otrokom vsak večer predstavo: oživiti hoče ta svoj lastni izdelek, to glavo na vrvci, roke in noge, tega človečka spačka, oživiti ga hoče s tem, da premika vrvce in, prikrit z zaveso, nastopa. S svojim nastopom navduši mlade gledavce, da s klici zahtevajo, naj ponovi predstavo: »Za zastaram pa sem sam že zasopihan, utrujen z nitkami na prstih roke, zvezan z lutko, ki je brez življenja pokleknila in vsevprek razložila svoje ude, sklonila glavo in nagnila trup — kot kup nesreče... Potem uredim zapletene nitke,  odgrnem
506
zastor in spet nastopiva...« Tako kot je v tem drobcu zaobsežen problem slehernega pristnega umetniškega ustvarjanja, se mi zdi, da je v njem zaobsežen namen Arihove knjige. In če je to res njen namen, menim, da ga je avtor 7. njenim izidom tudi dosegel.
Borut  Trekman
507