Pogled naprej. Neskončno modro je uravnala božja previdnost, da je človeku prihodnjost prikrita. Pa kakor iz nekaterih znamenj moremo sklepati na prihodnje vreme, tako iz nekaterih političnih znamenj sklepamo politično prihodnjost. Vendar človek obrača, Bog pa obrne. Skoraj gotovo letos v Evropi ne bode vojske, ako se na Laškem ne bode kaj posebnega skuhalo. Mi Avstrijci dobimo letos par prav važnih postav, namreč volilno preosnovo in novo davčno postavo. Naj bi obe bili pravični, pravični za glavni steber naše države, za kmečki stan! Letos borao zopet volili deželne poslance. Mi Slovenci se volitve ne bojimo; zgubili ne bomo nič, prej kaj pridobili, ako smo složni. Ali pa bomo mi štajarski Slovenci složni ostali? Gotovo! Ako n. pr. »Slov. Gospodar« tako sodi o sedanji ljudskošolski postavi, kakor so pisali avstrijski škofje dne 11. novembra 1891, ali s tem dela neslogo? Nikakor, ker je od nekdaj istega mnenja. Zoper kak stan pa ni ščuval in tudi ne bode. Sploh pa je »Slov. Gospodarju« vedno^bila sv. vera voditeljica in mu bode tudi zanaprej! Le poslušajmo, kako lepo so o sv. veri sedanji namestnik Kristusov, papež Leon XIII., govorili v zadnjem božičnem ogovoru kardinalom in prelatom! Rekli so, da je bilo vse dosedanje njihovo delovanje na prestolu sv. Petra posvečeno namenu, da se po svetu vedno bolj razširja krščanska omika in kraljestvo božje. Hvaležni Bogu priznavajo, da ta njihov trud ni bil brezuspešen, kar spričuje zlasti oživljajoči se verski duh pri raznih narodih. Nevera, kateri so se narodi udali, rodila je žalostne sadove. Narodi sedaj britko čutijo te nasledke; osleparjeni in nesrečni gledajo rastoče nevarnosti za nravnost in družabnost in spoznavajo, kako nespametno je zametovati kraljestvo božje in njegovo pravico. Sedaj jim je jasno, da se posamezni Ijudje kakor države zastonj trudijo za blagostanje, srečo in spopolnjevanje, ako tega ne iščejo pri Bogu. Ved6 sedaj, da ni vestnosti in društvene kreposti, da tudi ojstre postave ne zadostujejo brzdati duhove, kjer so zavrgli vero v Boga. Zato pa treba skupnega delovanja, da se tem krepkeje razvija verska zavest ter da prešinja vse žile javnega in zasebnega življenja. Da bi se pač vrnila Bogu dolžna, ali mu tako nečastno odvzeta čast! Ime Njegovo imenuj se s spoštovanjem po zakonodajalnih zbornicah, po vseučiliščih, akademijah, po društvih in in družinah; uved6 naj zopet to ime oni, katerim je sveta dolžnost, med vojake, v šolo, delavnico in med ljudstvo, ki hrepeni po Njem! Ako se tako utrdi vera v Boga, da njegov duh prešinja človeško družbo, tedaj človek na novo oživi, hrepeni po blažjih namenih, tedaj varno preiskuje najvišje resnice, diči se s posebno omiko in krepi s plemenitimi krepostmi, ki ga spopolnjujejo v sedanjem živjenju ter omogočijo, da doseže tudi večno. To je ona srečna omika, katero je včlovečeni Sin božji prinesel človeštvu na svet! Tako papež Leon XIII. — Slovenec je posebnež. Pri njem sta vera in materin jezik nerazdružljiva. Ako zataji svoj materin jezik, navadno zataji tudi sv. vero in nasprotno. Zato pa iskreno Ijubimo sv. vero in mili materin jezik. Ako * bode naše dobro ljudstvo sv. veri udano, bode tudi krepostno, in gotovo bode učakalo boljših dnlj. Vsem ljubim Slovencem daj Bog srečno in veselo novo leto! Bog naj blagolovi n;iš trud! Vse za vero, dom in cesarja!