------   50   ------
Slava Bogu v višavah
in na zemlji mir ljudem dobrega serca!
Prisijalo je rumeno sončice tudi nam Slave-nam! Kar smo iskreni domorodci želeli, to seje, hvala Bogu! 15. Brezna (^sušca) tega leta zgodilo!
Presvitli naš Cesar Ferdinand so dali vsi m svojim narodam ustavo (konstitucijo!) *J
Berž ko bodejo ukazali, morajo vsi narodi našega cesarstva, zato tudi mi Slovenci nekoliko poslanikov na Dunaj poslati. Tam bode velik — veličanstven zbor, in za nas Slavene neizmerno imeniten.
Vsaki narod mora svojim poslanikam odkri-toserčno naročiti vse kar želi, da bi se v deželi upeljalo, poravnalo in spremenilo. Zdaj — ne samo da smemo, temoč mi moramo odkritoserčno vse govoriti in povedati, kar za svoj narod — za svoje Slovence na Koroškim, Štajarskim, K rajnskim, Goriškim, v Istrii in sicer po slovenskih deželah želimo. Zdaj se more začeti sreča našega naroda, zdaj moremo stopiti, kakor slo-boden narod med druge slobodne narode — mi vsim slobodnim narodam enaki; zdaj smo k temu očitno in javno povabljeni: presvitii Cesar sami so ukazali! — Na Dunaji, mestu cesarskim, je mesto našim Slovenskim poslanikam med naj višji gospodo pripravljeno. Naši poslaniki se bodo poslušali, — kar bodo rekli, to bode veljajo za nas vse. Tako imenitnega časa za vse Slovence še ni bilo, kar sonce sije, in Bog sam ve ali kadaj kaj takega za Slovence bode. Samo nekoliko tednov je časa. Mi tega zlatiga časa ne smemo zamuditi! Ako nič ne poželimo, ali ako poželimo kaj škodljivega ... tedej je za naš narod grob že izkopan. — V teli tednih, ko se vsi avstrijanski narodi veselijo , iz novega se oživljajo, bi imeli žalosten pogreb našega naroda. Bog sam nas tega vari — in iskreni naši domorodci in vlastenci! Ne bodimo leni in nemarni! Kako gerdo bi bilo, ako bi ne vedili in bi ne hotli si pomagati, ker nam je zdaj le potreba, samo oglasiti se in poželeti, česar naš narod potrebuje.
Kaj je zdaj za nas naj potrebnejšega ? . . .
Vsaki izmed nas Slovencov gledaj, da po deželi mir vlada. Razbojništvo in nemir še nista no-bedne dežele osrečila; razbojnik in tisti, ki je obropan — obadva sta siromaka!
Ne zaničujmo nobenega naroda, ki se k našemu slavnemu cesarstvu šteje. Mi smo si vsi bratje — Slaveni, Nemci, Italijani, Vogri. Mi vsi jeden drugega potrebujemo: vsi vkup se lahko vsakemu sovražniku vbranimo — vsaki posebej je pa siromak, težko bi se vbranil. Kdor druge zaničuje, samo nemir dela. Vsaki naj v svoji deželi doma živi, kakor mu je drago in ljubo: Nemec po nemško, Italijan po italijansko, Voger po vo-gersko ... Mi Slaveni pa tudi tverdno, z vso močjo od vsih terjamo, da tudi nas puste doma po našim živeti: Slovence po slovensko. Presvitli Cesar so oče nas vsih; mi Slovenci pa z drugimi
*) Pri nas je tako, da v Celovcu, kar stoji, še nikoli ni bilo takega veselja. Na novim velikim tergu stoje ljudje, gospoda, šolska mladost, kmetje, duhovniki i. t. d. včeraj ves dan — danes od ranega pa spet celi dan. Učenci in tudi drugi ljude imajo od cctertka do nedelje praznik. Jaz zares od včeraj Celovca skoro ne puznam več. Danes smo ustanovili narodno, stražo , h kteri je silno veliko mestnjanov pristopilo. Zlahtniki vsi so se zapisali za proste vojake. Vse kar hlače nosi, ima bele kokarde — v veselo znamnje da so nas preblagi OčeFerdinand oslobodiliMeternihove stiske. Danes je Celovec razsvitljen.                           Pisatelj.
narodi jednaki. Mi nismo čez Nemce, Italijane ali Vogre — pa tudi oni niso čez nas. To naj pri vsaki priložnosti vsaki Slovenec proti vsakimu govori in tverdi!
Povsod pokažimo, da svoj slovenski narod ljubimo; pojišimo med nami verle domorodce in vla-stence, kteri naš jezik in nas vse Slovence ljubijo; mi jih bodemo potrebovali, kakor oči v glavi. Okoli njih se zverstimo, ž njimi se pogovarjajmo, kaj bode narodu potreba.
Svojiga naroda ne zapustimo; Slovenec s SIo-vencam bratovsko potegni... Slovenske znamnja nosi ... po slovensko se veseli, ne po ptuje, postavim, da kličeš po latinsko „Vivat" — temuč oglasi se in zakliči, kakor je slovenska gosposka navada: Slava! Slava! ... da se ve, da si Slovenec. Kdor hoče, da ga drugi spoštujejo, naj se sam spoštuje. Ptuj nikdar ne bodi, kdor svoj biti more!
Naj imenitnejsi iz med vsega je sadaj, da se iskreni domorodci in verli vlastenci k zboram dežel s ki m in pa k veliki mu zboru na Dunaj pošljejo, kteri naš materni jezik in ves naš narod ljubijo, da se bojo za nasserčno potegnili. Takim veliko čast skazimo; oni so podporniki naše sreče.
Kaj pa mi želimo? Kaj bodemo pred vsirn drugim naj serčnejši svojim poslanikam naložili, da za nas na zborih govore ?
Več stvari; — nej imenitnejsi pak je: da bode nam slobodno, da moremo v Slo v en i i kadar koli hočemo in kakor hočemo po malim v šole in v kanciije vpeljati naš slovenski jezik, da nas ne sme noben narod siliti, ptuj jezik nam nametovati. '•'*) Italijani imajo v vsih svojih šolah in kanclijah italijanski jezik, Nemci nemški, Magjari magjarski. To je pametno in prav. Nam mora biti naj ljubši pa naš Slovenski jezik! To pravico si moramo tudi mi zadobiti. To je perva potreba! Ako zdaj zamudimo, proti našemu narodu poguba; ali pak zdaj vsi naš jezik in narodnost branimo, čaka našiga naroda gosposka sreča!
To za zdaj. Ako bode potreba, se skoro spet oglasim, de se prav pogovorimo od teh stvari, ki so nam zdaj nar imenitniši. Saj smo do zdaj kar bodi brali v Novicah od ptojih narodov: Amerikan-cov, Španijolov, Zamorcov, Francozov... zdaj naj govorimo tudi od svojih vlas tn i h stvari. Neumnež, kdor bi ptuje proso branil, svoje pa vrabcam pustil! V svetim pismu stoji: Kdor za svoje ne s ker bi, je vero zatajil, in je hujši od ne-
vernika!  (1.  Tim.   5. 8.}                  Matija Majer.
*) Le pozovorimo se zdej v svojih vozilih o dkritoser eno in z mirno ker vi j o— pro in contra. — de bomo, kar bo od več strani (per majora) za boljši spoznano, povedali svojim poslanikam.                                        Vredništvo.