[ Spet ženkam nekaj. Veste, drage ženke, kako se že majhna deklica lispa: lase gladi, robček na glavi popravlja, prah iz oblačila otepa, predpert in janjkico vravna itd. vse mora lično, gladko in snažno biti. To je prav, to je lepo, tega jim nikdo nc zameri. In ako že majhne deklice tako gledajo na snago in red ua sebi in okoli sebe, koliko bolj še pa odraščene dekliue, da svetu dopadajo! Toda o tem uaj niso le odraščene dekline, temuč tudi žene, tojetiste ženske, koje so že pod kapo —gospodinje — snagoljubne ne le na sebi, da so možu in domačim vizgled, prijazno-mile kot jutrajna zorja, niarveč se naj tasnagoTjubnost v celi hiši in okoli nje odiikuje tako, da bo z daleka videti: Tu stanujejo blage duše, snagoljubne Slovenke! Ali je v resnici tudi tako ? Je, hvala Bogu! pri mnogih ljubih Slovenkab. Al mora se žalibožc tudi reči: da pri mnogib se naopak vidi iu najde. Zato naj se nckoliko o nekterih rečeb oponini. Pogledite naj prej v bišo. Al vidite koliko prahu na mizi in nesnage po klopehV Okna so vsa zanemarjena; rosa se na šipab redkokrat obriše, karstori, da še celo les trohni, ker je vedno moker. Postelje se le v času, to je vsake kvatre poravnajo, zrašijo, posteljejo iu z novimi rjuhami, prti prevlečejo — kakor bi se vsak mesec storiti moralo. Pajčevina seguje iz enega kota v drugega in pajki se debelijo in kraljujejo kakor uekdaj Mehikanski zeleni bog ,,Viclivucli!"— Vse naj bo omito, snažno in lično, akoravno je prosta roba pobištvo. Sedaj se pa podajmo v bubinjo. Vsaka reč mora irneti svoj prostor, burklje iu pominjak svoj kot, Hčno oribani in oniiti škafi svojo snažno klop za vodo s pokrivali, kropnjače, ranjgle, piskii, lonci svojo čisto polico, nakteri naj preobrujeni in lepo oplaknjeni čakajo na prihodnjo rabo, da se znotrej ne ognuse ali pejčeviiia ne naredi. Nikoli naj ne bo nobenib ostankov v kotih, k/ajib, po skledab, loncih, rangljab ali kakoršni koli posodi od prejšnib jedil. Okrožniki, taljeri, sklede se morajo oplakniti in s čisto snažno biisačo obrisati, da se mahovje in niti ne osuše na posodi, v ktero se nova jed deva ali vsipuje, kar bi bilo močno odurno in naj se v ormaru zhranujejo, ali pa v ličnem sklednjaku. Vsikdar se mora posoda pogledati, predno se kakošna jcd va-njo dene : ali je čista ali ne. Posebuo pa pazite, drage ženke, po letu o vročinskem času, ko je mub kot živi panj, da jih ne spravite med jed; pa tudi nobeue kebrove krače, bedre, ne! — Meso: govedino in svinino posebno skrivajte v hladnih krajih pred velikimi mubanii, koje brž, ko se vsedejo nanieso, žeživečrvičeke vcepljajo — ta gnjusoba, ta! Ne česajte se v kubinji — ali pa saj pazite, da ne bo lasi v jubi, kot bi se medved kopal! — Roke vain naj so vedno čiste, Učite se rade, kakor nam je znano, da rade čitate. Gledajte na vse, da bo v redu in snagi in vas bvalilo vaše delo, prikupilo Bogu in poštenemu človeku, ker ne vete čega neveste bote. Nezameri uježni spol, da te iz kuhinje vkravji blev peljam in pokažera veliko nesnago pa tudi nered. Glej, tu vidiš svilnatih robcev, hočem reči: pajčevine, da rae je strah vstopiti. Ko ljubi živinici krme v jasle vržeš (.kaj dobro bi bilo, kakor drugdej ravnajo, da bi seno, slamo, vso subo klajo prej zrezale na kratko, in nekoliko se slano vodo poškropile, kadar ni otrobov, repe, pese, mrkovce, krompirja i. t. d. smešavati, kar bi pa morali blapci pripraviti' lehko celo plahto pajčevine s klajo vred v jasli spraviš živina jo s pajki vred poje, pa tudi lehko zboli. (Dalje prihodnjič.)