Huda  zima na Blokah in raba šmečev.
Stara fara Bloke, v Postonjski kresii, ima na lepi ravnici svoje sela 5 med kterimi se semtertje prijazno vzdigujejo zelene gorice. Krajna prejetnost v poletnim času zamakljivo razveseluje sleherni-ga > kterimu le nekoliko serce bije za naravsko lepoto, za ktero so gotovo nekdanji hrabri Metliki obilno sladu imeli, ako so oni res v današnih Metljah #) stanovali ?
V to selo (vas) se po prelepi ravnici, **) kjer je verjetno gorsko jezero nekdej bilo, od farne cerkve proti južni strani v pol ure priti zamore.
Lepoto tega kraja pa huda zima silno manjša, ktera se pogostama ob sv. Martinu vrine in se dostikrat komej o sv. Jurju odmikuje. Med tem časam od kratkiga poletja darvano veselje stano-vavcam obilno ogrenjuje z debelim snegam, neukrotljivo burjo in do muzga grizečim mrazam.
Brez ozira na majhen poljski perdelik in na druge potrebne potroške so ljudje tukej v dolgih zimskih nadlogah že samo zavolj tega, ker jim derv za potrebno kurjavo prav zlo manjka, (kaj pa bo še čez nekaj let!), posebniga milovanja vredni. — Do Občinski ga gojzda v lepim vremenu seljani po tri ure potrebujejo. Koliko pa in z kakšnim tru-dam od onde kaj pripeljati zamorejo! ker sirove derva precej iz porobka (taka se godi pri občinskim gojzdu, ***) ki je ze ves plešast in oslabljen), na voz nakladati morajo.
Sneg je tii po 3, 4 in tudi v časi po 5 čevljev debel. Razna tega pa navadna burja z njim silne žamete dela, skidane poti kmalo spet zasuje in večkrat za pešcam komej toliko sledu odgazi, kolikor pred njim pusti. Kdo zamore takrat zmerzle derva tako dalječ sekat iti in domu zvozevati, kader mu skorej bližniga soseda ni moč obiskati ?
*) Kdor se z lego kraja in drugimi v to spadajočim okoliši— nami uposnati hoče, in če zgodbo, kakor je pretečeno leto v Karniolii od razsipa Metiila dana bila, pazljivo bere, bo skorej permoran soditi, de je sloveče mesto Metulum zavoljo svojih stanovavcov, kterih junaško smert je clo njih nasprotnik, Cesar August, z solznimi očmi obžaloval, blizo tu bilo, kjer je dan današni selo z 19 hišami, ki ga kmetje Me ti je, cerkvene spričovavne pisma pa še vedno Metule imenujejo.
**J Le škoda, de po ti ravnici, ki ji ni lahko enake najti, namesto žlahtnih rožec, detelje in drugih koristnih želiš le resje raste, in pa se občinska goveja živina tu po letu brez živeža in sence prepleta.
*##) Ko bi pač vsi grajšinski gospodje, kterih kmetje pravico imajo v občinskih gojzdih derva sekati, ho ti i slehernimu svoj delež odločiti!
Kmetam bi bilo pa tudi priporočevati, de bi svoje gojz-dičke skerbno varovali, zakaj potraten bo pa tudi kmalo obilni gojzd, če vlastnik nežna z njim pametno gospodariti 5 če. ga po versti seka, kakor kosec travo kosi, ali pa, če iz njega clo les prodaja, ga sam po cestah vozari in se na prihodno  revšino radiije pri vinskim kozarcu.
Kdor tako gospodari, bo morde že sam, gotovo pa njegov sin pri peči zmerzoval, vnuku pa bo kazalo clo od hiše iti.
Nikar tedej, ljubi kmetje, ne sekajte mladiga drevja, ampak staro , poškodvano in dozoreno. kader začne obleto-vati; ne pušajte visokih porobkov stati, ampak odsekujte drevefa pri tleh, in dajte nizkimu porobku podobo stoječe sklede, de hitrej ? ker se vanjo dež lovi, strohni in drugim prostor naredi!                                    Opombe pisatelja.
62
63
Strašno hudo je, v taki zimi brez derv biti! Marsikteri kmet je persilen potrebno orodje, kar se je tudi pri nekterih letaš godilo, za kurjavo ober-niti, de saj peč en malo ogreva.
Marsikterimu drugimu, ko bi mu v enako težavnih in zopernih okolišinah živeti bilo, bi serce vpadlo ! Terdni Bločanje pa, od mladosti na sneg, burjo in razno premagovanje vajeni, tolikanj nadlog v tolažljivi zaupljivosti na prihodno gotovo plačilo večidel voljno, kar njim resnično čast pridobiva , preterpe.
(Konec sledi.)
Huda  zima  na Blokah in raba šinečev.
(Konec.)
Hočem pri ti priliki tudi popisati eno prav pripravno in priročno orodje, kteriga se po zimi tukej ljudje poslužvajo in ktero je tudi priporoče-vati tistim, kteri v merzlih krajih, kjer jim debel sneg in zametje nadlegujejo, stanovati morajo.
To orodje imenujejo šmeče, in tudi plohi se mu pravi.
Šmeče so bukove deske, po 5 čevljev dolge, 6 do 7 palcov široke in pol palca debele.  V sredi
66
so z usnjato podvezo previdene, kamor se stopalo vtakne, de k nogi desko derži, in kjer se stopi, de ne polzi ? je klobučina perbita.
Sprednji konec šmečev je senem enak; de v sneg ne rije,je nekoliko zakrivljen; kar se lahko naredi, če se v to rabo odločena in gladko razoblana deska pri ognju ogreje in umetno zakrivi.
Dvoje takih šmečev, ko sim jih v c. k. pisar-nico kmetijske družbe za poskušnjo poslal, je Juri >S raj, kmet v Me ti j ah (Metiile) naredil. V)
V tem selu ljudje šmeče najpridnejši rabijo, clo ženske ob nedeljah po njih pridejo k božji službi.
Prav serce se človeku veseli, kader se po debelim snegu m čez visoke žamete, posebno po ravnim (če se preveč sneg ne primlje) urno šmeče potiskaje, skorej, kar iz skušnje povem, tako hitro, kakor po kopnim, zamore sprehajati. Hoja v hrib je bolj težavna in kesna, kjer je treba na ovinke hoditi, in če je treba dolgo v reber iti, se hitrej in ložej v ker pij ah, ko po šmečeh pride. Nazdol pa kdor je vajen. se ko blisk po gladki dolini spusti. Tisti pa, kije na šmečeh menj zurjen, se dolge palice posluži, na ktero se navdol dersaje naslanja.                                               PodgrivarskL
67