505
sedeli, posluali Soin um in nazdravljali arei mladi deklici.
Minile so teave uenja," je objemala Kamenska polherko, zdaj se odpoije, otrok, zdaj bo zopet ivela meni."
Minile so teave uenja, draga mama ... A nastopil je resni as, as dela v poklicu. Hvalena sem ti, draga, blaga mati. Hvalena sem vam vsem za vao ljubeznivo pomo. Pa zabiti ne smem, da uivam kruh usmiljenja, zabiti ne smem, da mi pokae lahko danes, jutri, nova gospodinja pot. . . Tudi se nisem uila za to, da bi visela kot tea na tujih ramenih. Oglasila sem se pri ravnatelju za slubo."
Nehvalenica!" se je zasolzila Kamenska, tudi ti me zapusti?"
Moram, mati, moram, sramovala bi se, e bi jedla e nadalje nezasluen kruh. Sramovala bi se akati, da me odpodi druga ... Ah, mama!... Saj ne bo ve sama ..."
Prebledela je, gledala na stopnjice. Peris s pod-nosom, polnim steklenic, je sledil njenemu pogledu. Steklenice so padle z ropotom na tla. Mati se ozre, srce ji zastane. V popotnem plau stoji na stop-njicah bradat tujec. Kot da ga je pripodilo hrepenenje kot da mu je ustavila srna tesnoba korak. Bradat je, zagorel. Moat obraz, ponosna postava. Kdo bi poznal v njem vitkega mladenia, ki je odel, pet let je tega, v bajno deelo, za bajnim zakladom. Niso ga poznali Goriani, ko je el pe po Gorici, motril hie in ljudi. Niso ga poznali Solkanci, ko jih je sreeval na prani cesti, katero je prehodil, mali koveg v roki Kamenski graak.
Pa spoznala ga je mati, spoznala najdenka. Novih steklenic je - prinesel Peris. Poslom sta bila odprta klet in hram. umne zdravice so pozdravljale prihod gospodarjev. Tiho, plaho, se je izgubila Ivanka iz vesele drube, tiho, plaho so izpraevali posli, zakaj je priel gospodar brez sluge. (Konec.)
2MK
Dalmacija!
Zloil G. Koritnik.
Dalmacija, deela plodnih sanj, kako za tabo dua je gorela, ponosna misel me je spreletela na pragu tvojem, ki sem stopil nanj.
Dalmacija! kot nekdaj v carskih et blesteem solncu kraljevala si, kraljica morska, kras mi svoj odkrij!
Zader, 19. avgusta 1908.
Na prag slovanstva poln priakovanj! Ta vroa misel je duha prevzela, ko je pred mano rastel iz pepela stoletij rimskih veliastni dan^,...
Bila barbaru v strah si in trepet, ki krhal me ob tvoje je eri slovanstvu bodi zdaj ponos in cvet!
L
1
Domotoje.
Zloil G. Koritnik.
Odkod si doma in kako ti je ime tvoje oi so objokane, bolne, ustne so tvoje alosti polne, mrzle- kot polno so tvoje roke?
Strah me je samega v tvoji bliini, v hladnem objemu izstradanih rok v strahu zaklical bi kakor otrok, ki mu je mati umrla v tujini
V bledi se marmor lice oblai, kjer se zabliskajo tvoje oi, v dui globoko bolest zaskeli, kakor klic mrtvih v zakleti palai.
Vse je prenesel duh v sebi moan, duh, ki sovratvu in boli kljubuje, vendar, ko tvoje stopinje zauje, vsaka ponosna je misel zaman!
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si