List 40.
Gospodarske stvari.
Sadimo orehe!
Kar človeku k srcu gre, ostane mu rado v spominu. Tako je tudi meni ostalo, kar so nase „Novice" toplo priporočale, naj bi začeli po domovini naši prav pridno saditi orehe. Kako se prileze orehova senca, še bolj pa orehov kolač in kako paradira v snažni sobi orehova omara!
Sam sem že posadil veliko orehov, katerih vžival se bodem, iz načela, iz katerega naj bi tudi drugi delali, da vsaj koristimo ljudem, ki bodo živeli za nami, ako sedanjim premalo koristiti zamoremo. Zatoraj si drznem ziniti prav priprosto besedico, ki naj bi vsaj stoteri sad rodila, hočem reči, vsaj sto orehov več naj bi se prihodnje leto sadilo, kjer se jih kaj sadi; zato zakličem po svetu, da odmeva od Krima na Go-renBko, Dolensko in Notranjsko: Prijatelji orehov in prijatelji naroda našega: sadimo orehe, da bomo imeli vesele praznike božične, velikonočne in sv. Miklavža!
Oreh je lepo, žlahno in koristno drevo. Otrok ti stori in uboga vse za kopico orehov, fantje in dekleta radi skrivaj stikajo po sušilnicah, oče in mati jih spravljata na posebno varni kraj, in stara ženičica jih po-skriva po izbah, da bi v prirojeni ljubavi z orehi krotila izročeno jej deco, in zavarovala mirno tihoto od starosti trudnim ušesom.    Sadimo toraj orehe! —
Takih žlahnih dreves je čedalje manj, kajti na-nje mizarji preže, kakor pajek na muho. Le slab gospodar prodaja iz svojega posestva orehe, dokler nima nove zaloge, da morda prestavi dan pri sodniji, ali pa da zamore kaj dalj ob mizo trkati, ko že davno na upanje več ni dobil. Kdor hoče posekati star oreh, mora, ako pošteno gospodari, poprej krog njega nasaditi druzih, *a ko bodo ti rodili, naj grć še le brusit sekiro. Toraj sadimo orehe!
Orehe množiti je lahko in prijetno delo. Še je ^8 začeti za prihodnje leto, dokler zadnji orehi doli Cepajo, ki so najlepši in najbolji, tudi niso črvivi; a tudi je zadnji čas, da si odbereš surovih orehov za fieiae, vsa] na peči. v peči in na sušilnici posušeni ti »• kalijo.
... Za seme odbrani surovi orehi naj se dobro presu-^j° na zračnem kraji — dobro je med okni. Ko J° osušeni, se pa spravljajo čez zimo takole: V priden lonec deni na dno drobnega peska poldrug palec t)a debelo;  na  pesek  vloži  oreh pri orehu natesnoma
tako, da orehi po koncu stoje, pa so z ostrim koncem doli obrnjeni, da kal spomladi iz ostrega orehovega konca požene naravno navzdol v pesek, in se ne polomi, kedar orehe jemlješ iz lonca, ne od vrha, ne od spod, kar bi se moralo zgoditi, ako bi orehi križem ležali med peskom , ker se čez zimo pesek trdo vleže. Na vrsto pokoncu postavljenih orehov pride druga vrsta peska, in na pesek ravno tako, kakor je zgoraj rečeno, vrsta orehov, dokler ne zmanjka prostora ali orehov. Zadnja vrsta orehov pri vrhu se konečno zopet pokrije s peskom, in lonec se spravi čez zimo v kak zavarovan zračen kot pod streho, kjer ni plesnobe.
Ce so orehi slabo sušeni, ali če je lonec spravljen v plesnjivi zaprtiji, jedro v orehih snć plesnoba, in sadil ne boš spomladi praznih plesnivih lupin.
Ko je na spomlad zunaj že zeleno, porose se orehi v loncu dva- ali trikrat z vodo, da se pesek ohrani vlažen, in se pospešuje kalenje.
Ko stanovitna gorkota pride k moči, in si pripravil rahlo gredo, loti se lonca od vrha, in vesel boš. Kaleči orehi šli bodo iz peska brez škode vrsta za vrsto.
Kakor so stali v loncu, tako jih posadi v gredo, in nastavili bodo lepe ravne srčne korenine, ki se, mehke kot koren, pri prvem presajanji drugo ali tretje leto zelo prirežejo, stranski laski pa se polože razdeljeni na vse strani v zemlji. Tako se pri prvem prešaj e-vanj i še le zastavijo korenine. Da je presajen oreh meh-keji in žlahneji, je znano; vzrok tega pa se vidi tukaj. Kedar se taki orehi presajajo, se jim vzamejo pri deblu proč vse druge mladike, razen srednje, katera ne-prirezana se hranuje za krono. Dokler se visokost krone ne doseže, se vsako leto brez skrbi porežejo vse letne mladike, razun vrha. Oreh se toraj vsako leto obrezuje na šibo, in se presaja obrezan na šibo. Ta oreh se gotovo rad prime in dobro žene, če le pride v rahli svet; po zaraščenem svetu pa orehe saditi, kjer jih trava zamori ali kosa poišče, je toliko, kakor prazno slamo mlatiti.
Toraj sadimo orehe,  pa sadimo jih umno, da bodo   veje  košatih velikanov v zavetje vzele naše gomile, kjer bomo počivali,  ko bodo potomci radovali se v orehovi senci, in gostili se pri orehovih kolačih. Golo sv. Mihela dan.
Lovro Mencinger Golski. *)
*) Danes, ko to pisem, imam na vrtu spomladi vsajeno jablanico v najlepšem spomladanskem cvetji, od zastavljenega sadu pa gotovo nihče ne bo dobil' skomine.     Pis.