23
VRNITEV Jože   U d o v i č
Od daleč prihajaš, od vlažnih sten,
ki so jih potemnili odmevi sveta,
po njih neprestano hitijo
roji mravelj kakor pogrebci,
vračaš se iz globeli,
kjer v skritih votlinah
dogorevajo sveče žrtvovanih oči,
iz kraja, ki nima imena,
kjer v stolpu zvoni,
v preperelo haljo zavit,
zvonar brez oči.
Od daleč se vračaš, mračne sape so še na tvojih ramah! O zenice, nasmehnite se znova zaupljivo bregovom in travam in stezam. Glej, že ti obletavajo dlani tvoje grlice, pozobale ti bodo trpko, grenko seme iz rok.
Pohiti, ne oziraj se nazaj, vrni se k svojemu drevesu, slišal boš, kako bo pelo pesem vrnitve in pesem poletja.
Poiskale te bodo oči vedrine, v njih globini boš videl zelene vence, spletene zate.
Poiskali te bodo glasovi, modri kakor plavice v žitu, še nemo dušo ti bo preiskrila duša studenca.
Potiho bo prišel k tebi večer, gorak kakor krzno zveste živali, in gore bodo prižgale vse luči v gradu svojih temnečih daljav.
Vstopil boš spremenjen in zagledal pred sabo vse, ki so zaznamovani z znamenjem te poti.
In v njihovih obrazih
bo v ostrih črtah
kakor podoba v podobi
vrezan
tudi tvoj obraz.
24