FLASH 4. NADALJEVANJE IZŠT. 1/2006, STR. 19
22
FLASH­ ANIMACIJE
Uvod
V tem članku se bomo že po-
svetili bistvu programa Flash, to
je animacija. Dosedanjičlanki so
bili nekakšen daljši uvod, ki pa je
potreben za razumevanje orodij
in pojmov Flasha, ki nam poma-
gajo pri izdelavi animacij. Spo-
znali bomo pojme hitrost ani-
macije, ključna sličica, prazna
ključna sličica in navadna sličica.
Razložili in izdelali bomo klasič-
no animacijo ter prikazali orod-
ja, ki nam pomagajo pri njeni iz-
delavi in popravljanju. Na kon-
cu bom prikazal tudi primer zelo
enostavne animacije, ki pa ustva-
ri precej prepričljiv vtis.
Razumevanje animacije
Vsaka animacija je sestavljena
iz posameznih slik ali posnetkov.
V Flashu vsak tak posnetek ime-
nujemo sličica. Vse, kar delamo s
sličicami, delamo v oknu s ča-
sovnim trakom, ki smo ga spo-
znali v prvemčlanku med opiso-
vanjem okolja v Flashu in ga pri-
kazuje slika 1.
Kot vidimo, je časovni trak
oštevilčen, pričemerštevilke po-
menijo posamezne sličice. Rdeča
oznaka nam pove, katera sličica v
animaciji je trenutno prikazana.
Spodnje številke v oknu s časov-
nim trakom pomenijo:
7 številka trenutne sličice nam
pove, katera sličica je trenutno
prikazana (v bistvu nam pove,
kje je rdeča oznaka);
7 hitrost sličic je hitrost, s kate-
ro se sličice prikazujejo, ko upo-
rabnik predvaja animacijo. Naj-
večkrat govorimo kar o hitrosti
animacije;
Slika 1. Okno s časovnim trakom.
7 trenutni čas je čas od začetka
animacije, ko nastopi označena
sličica.
Izmed teh podatkov je vsekakor
najpomembnejša hitrost sličic.
Podana je v frames per second
(fps), to pomeni število sličic na
sekundo. Privzeta vrednost je 12
sličic na sekundo. Hitrost je ena-
ka za vso animacijo in tako ne
moremo imeti dveh različnih hi-
trosti v enem izvoženem filmu.
Seveda pa lahko hitrost animaci-
je, kot jo dojame uporabnik (hi-
trosti ne smemo mešati s hitro-
stjo sličic), »določamo« z različ-
nim številom uporabljenih sličic
v sami animaciji. Več sličic upo-
rabimo, daljša je naša animacija.
Hitrost nastavimo z dvojnim kli-
kom na številko v časovnem
oknu, v oknu z lastnostmi ali z
uporabo ukaza Modify→ Do-
cument.
Animacijo znotraj programa
Flash predvajamo na dva načina.
Z ukazom Control→ Play ali
pritiskom tipke Enter se nam
animacija odvije od začetka do
konca. Drug način pa je ročno
previjanje animacije tako, da pri-
memo rdečo oznako in jo po-
ljubno premikamo po časovnem
traku. Okno s časovnim trakom
bomo spoznali malce bolj po-
drobno v nadaljevanju članka in
še v enem od prihodnjihčlankov.
Pri vsebini animacije so po-
membni naslednji pojmi: ključna
sličica, prazna ključna sličica in
navadna sličica. Njihove primere
na časovnem traku prikazuje sli-
ka 2.
Ključna sličica je tista, v kateri
natančno določimo, kaj se bo v
kakem trenutku v animaciji pri-
kazalo. Uporabljamo jih vedno,
kadar v animaciji želimo spre-
membo. Ima oznako polnega
kroga na sivi podlagi.
Prazna ključna sličica se od
ključne razlikuje le v tem, da na
zaslonu nič ne prikaže. To se
vam morda zdi malce nenava-
dno, vendar po načelu, da časov-
ni trak ne more biti razsekan, ta-
ke prazne ključne sličice nujno
potrebujemo, kadar v kakem tre-
nutku animacije želimo, da na
prizorišču ni nič prikazano. Ima
oznako praznega kroga na beli
podlagi.
Navadno sličico uporabimo,
kadar med animacijo ni nobene
spremembe in z njo zagotovimo,
da vsi elementi v animaciji osta-
jajo isti do naslednje ključne ali
prazne ključne sličice. Ima sivo
podlago (zadnja navadna sličica
pred nastopom ključne ali pra-
zne ključne sličice ima še oznako
kvadrata).
Te definicije so malce težje ra-
zumljive, zato si lahko primer
Slika 2. Tri vrste oznak za sličice na ča-
sovnem traku.
pogledate na spletni strani Grafi-
čarja in si lahko shranite izvorno
datoteko Razlaga.fla. V Flashu jo
nato ročno predvajajte in posku-
šajte razumeti animacijo s pomo-
čjo navedenih treh definicij (po-
goj za to je seveda, da imate pro-
gram Flash nameščen na raču-
nalniku).
Klasična animacija
Klasična animacija pomeni ri-
sanje sličice za sličico, pri čemer
se vsaka naslednja za malenkost
razlikuje od prejšnje. Primer kla-
sične animacije hodeče figure
lahko vidite na spletnih straneh
Grafičarja. Animacijo smo nare-
dili tako, da smo za vsak delček
spremembe koraka narisali novo
ključno sličico. Tako smo za en
korak morali narisati šest ključ-
nih sličic.
Seveda lahko iz tega takoj ugo-
tovimo največjo slabost pri izde-
lavi klasične animacije. Če smo
vešči, porabimo za izdelavo še-

SPLETNO OBLIKOVANJE
23
stih ključnih sličic nekaj minut
(seveda odvisno od vsebine). Pri
hitrosti predvajanja šestih sličic
na sekundo pomeni, da smo na-
risali le eno sekundo animacije.
Iz tega lahko ugotovimo, da je
klasična animacija zelo zamudno
opravilo. Klasično animacijo to-
rej uporabljamo le, kadar želimo
animirati razne podrobnosti, ki
jih z animacijo z interpolacijo ne
bi mogli (primer je ravno po-
drobno spreminjanje nog pri
animaciji hoje figure).
Pri klasični animaciji poznamo
nekaj orodij, ki nam bistveno
olajšajo delo. Prvi način je mo-
žnost različnega pogleda na sliči-
co. Tega spreminjamo s priroč-
nim menijem, ki je pod ikono na
zgornjem desnem koncu okna s
časovnim trakom. Pri klasični
animaciji najpogosteje upora-
bljamo predogled sličic, ki ga na
časovnem traku s priročnim me-
nijem za spreminjanje pogleda
prikazuje slika 3.
Naslednje pomembno orodje
pri klasični animaciji so folije.
Ikone za uporabo folij so na levi
spodnji strani okna s časovnim
trakom, levo od prej omenjenih
podatkov o številki sličice, hitro-
sti sličic in trenutnemčasu v ani-
maciji. Prikaz ikon za uporabo
folij je na sliki 4.
Ob vklopu prikaza folij na de-
lovni površini vidimo v normal-
Slika 3. Predogled sličic na časovnem traku in priročni meni za spreminjanje pogleda.
Slika 4. Ikone za uporabo folij.
nem prikazu sličico, ki je na ča-
sovnem traku označena z rdečo.
Na levi in desni strani rdeče
oznake sta prikazaniše dve ozna-
ki, ki določata, koliko predho-
dnih in koliko naslednjih sličic
od sredinske je prikazanih na pri-
zorišču (v našem primeru dve
pred- in dve posredinski). Vsebi-
na teh sličic je na prizorišču pri-
kazana v zamegljeni podobi. Na-
stavitev števila prikazanih folij
določimo v meniju z možnostmi
prikaza folij (dve, pet ali vse pri-
kazane folije), lahko pa tudi roč-
no premikamo obe oznaki ob-
močja prikaza folij. To je tudi
obarvano s temnejšo sivo barvo.
Prikaz obrisa folij je zelo po-
dobna funkcija samemu prikazu
folij, razlikuje se le v tem, da v
primeru predmetov s polnili pri-
kaže le obris (v našem primeru,
ko nimamo polnil, sta oba prika-
za ista).
Funkcija urejanja več sličic
nam pomaga, kadarželimo hkra-
ti urejati več sličic. Takrat ima-
mo prikazanih več sličic v enaki
obliki (nobena ni zamegljena),
na vseh označimo element, ki ga
želimo spreminjati, in ga poljub-
no spremenimo.
Ustvarjanje vtisa o gibanju
Sliši se presenetljivo, vendar za
ustvarjanje vtisa o gibanju potre-
bujemo le dve ključni sličici. Če
naredimo animacijo, ko ježoga v
kakem trenutku v eni točki in
nato v drugem trenutku v drugi,
dobi gledalec vtis, da se je prema-
knila. Čeprav vidimo le hipno
premaknitev te žoge, se nam v
podzavesti ustvari vtis o gibanju.
S tremi ključnimi sličicami pa
lahko zelo preprosto naredimo
animacijo, ki ima že kar »prepri-
čljiv« vtis o gibanju. Primer je br-
ca žoge na spletni strani Grafi-
čarja.
Povzetek
V tem članku smo spoznali
osnovne pojme, ki so potrebni za
razumevanje animacije, kot so
hitrost animacije, ključna sličica,
prazna ključna sličica in navadna
sličica. Naučili smo se izdelati
preprosto klasično animacijo in
spoznali orodja (predvsem foli-
je), ki nam zelo pomagajo pri iz-
delavi in popravljanju klasične
animacije. Na koncu smo poka-
zali še zelo enostaven primer
ustvarjanja precej »prepričljive-
ga« vtisa o gibanju s samo tremi
ključnimi sličicami.
Primeri, povezani s tem član-
kom, so na spletni strani
www.delo.si/graficar (začasno v
rubriki ZADNJA ŠTEVILKA,
kasneje pa v rubriki oziroma oknu
ARHIV/Grafičar 2006/Grafičar
3/2006).
Andrej ISKRA
Univerza v Ljubljani