FRANC BENEDIK TALCI NA GORENJSKEM Nihče ne more biti kaznovan za dejanje, ki ga ni storil! Po nemški okupaciji Gorenjske je Hitler že 21. aprila 1941. leta vojaško upravo nadomestil s civilno upravo. Za šefa civilne uprave je imenoval Franca Kutschero. Glavna naloga nemških oblastnikov je bila, da pripravijo čimprejš njo priključitev okupirane Gorenjske k rajhu. Nemci niso izbirali sredstev in metod, da bi kar najhitreje uresničili ta cilj. Ze pred napadom na Jugoslavijo so imeli izdelane načrte za preseljevanje in ponemčevanje Slovencev na Go renjskem. Maja 1941 so preuredili v preseljevalno taborišče gimnazijo v Šent vidu in žensko kaznilnico v Begunjah. Taborišča v Šentvidu od leta 1942 niso več uporabljali in so za preseljevalne namene usposobili grad v Goričanah, medtem ko so taborišče Begunje že ob koncu maja spremenili v gestapovsko Lepak o talcih, ustreljenih 9. avgusta 1941 v Dragi pri Begunjal 246 Lepak o talcih, ustreljenih 3. januarja 1942 v Dragi pri Begunjah 247 ječo, ki je ves čas do osvoboditve, maja 1945, simbolizirala nacistično nasilje in strahovlado na Gorenjskem. Nemški načrti o preseljevanju, germanizaciji in nazadnje o priključitvi Gorenjske k rajhu bi se brez dvoma uresničili, če jih ne bi vstaja in oborožen boj preprečila. Ker je bila partijska organizacija na Gorenjskem zelo močna in ker so obstajali tudi dobri objektivni vzroki (preseljevanje), se je vstaja na Gorenjskem tudi najprej pričela. Najbolj organizirane priprave so bile v kamniškem okrožju, kjer se je vstaja pričela 27. julija 1941. leta. Nemška re akcija ob vstaji je bila zelo ostra. Ne le, da so takoj pričeli s policijskimi eno tami zasledovati prve partizane, ampak so posegli po zelo drastičnih ukrepih — uvedli so policijsko uro in pričeli s streljanjem talcev. Šef civilne uprave je 28. julija 1941 izdal razglas, s katerim je uvedel policijsko uro od 22. ure zvečer do 4. ure zjutraj s pripombo, da bodo na mestu ustrelili vsakega, ki ga bodo v tem času dobili na prostem in ne bo obstal na prvi poziv. Dne 29. julija 1941 je šef civilne uprave Kutschera ustanovil posebno sodišče za sojenje ko munistom, ki bi naredili oziroma poskušali narediti sabotažo na zasedenem ozemlju. To sodišče so sestavljali sodni svetnik dr. Kurt Messiner kot pred sednik, SS Sturmbahnfuhrer dr. Bauer in kapetan zaščitne policije Heinz Hiib- ner. Obtožnico je pred tem sodiščem zastopal eden od SS fuhrerjev, ki jih je imenoval poveljnik varnostne policije. Posebno sodišče je zasedalo po potrebi in v kraju, ki ga je določil predsednik, o razpravi, sodbi in njeni izvršitvi so pisali zapisnik. Smrtne obsodbe z ustrelitvijo je izvrševal eksekucijski oddelek 181, rezervnega policijskega bataljona. Obsodbe je moral odobriti Kutschera, ki si je pridržal tudi pravico, da je v posameznih primerih določil drugačne oblike smrtne kazni. Nacisti so na ta način skušali opravičiti oziroma »pravno utemeljiti« streljanje talcev. Vendar je bilo mnogo smrtnih obsodb izvršenih tudi mimo tega sodišča. Sodišče je prvič zasedalo 1. avgusta 1941 in obsodilo na smrt štiri zapor nike iz begunjske jetnišnice zaradi prepovedane posesti orožja in zaradi ude ležbe pri komunističnih sabotažnih dejanjih. Obsojeni so bili: Leopold Dremelj, Mirko Eksler, Alojz Glavič in Ignac Hren. Obsodbo so izvršili pri opuščeni Vrbančevi opekarni pri Begunjah 2. 8. 1941; dva talca so ustrelili, dva pa obe sili. Nemci so računali, da bo ta krvavi primer uspešen opomin pred nadalj njim širjenjem upora. Res je, da so prva eksekucija in prav tako vse druge močno odmevale med prebivalstvom, vendar nikdar ni bil dosežen cilj, ki so si ga zastavili Nemci, da bi s tem zavrli nadaljnji razvoj oborožene vstaje in širjenje OF. V prvem obdobju streljanja talcev je veljalo pravilo, da so za vsakega padlega Slovenca, ki je bil naklonjen Nemcem, ustrelili 5 talcev, za vsakega ubitega Nemca pa 10 talcev. Od 2. avgusta 1941 do 17. aprila 1945 so nacisti umorili na Gorenjskem v 127-tih skupinah 1270 talcev. Leta 1941 je bilo usmrčenih v 22-tih skupinah 152 talcev, leta 1942 v 48-tih skupinah 612 talcev, leta 1943 v 19-tih skupinah 153 talcev, leta 1944 v 28-tih skupinah 315 talcev in leta 1945 v 10 skupinah 38 talcev. Prvo skupino talcev so ustrelili v bližini begunjskih zaporov, v Vrbančevi cegunci, nato pa so pričeli streljati talce v bližnji dolini Drage, kjer so ustre lili prve skupine že 6. 8. 1941, zadnjo skupino pa so v Dragi ustrelili 24. 5. 1942. Draga je tako postala simbol trpljenja v prvih dveh letih upora, saj je bilo tam ustreljenih v štirinajstih skupinah 182 talcev. Kljub temu da so bila stre- 248 Poslovilno pismo Antona Benciča 249 ljanja v Dragi izvedena v največji tajnosti, so ljudje kmalu izvedeli za te dogodke in pričeli obiskovati grobove, kjer so bili pokopani talci. Prav zaradi tega, ker se je razvedelo o množičnih streljanjih v Dragi, so Nemci maja 1942 tu prenehali streljati in pokopavati talce. Ze avgusta 1941 so pričeli Nemci streljati talce tudi na krajih, kjer so partizani izvedli sabotažne akcije. V gozdu pri Smledniku so 22. 8. 1941 ustrelili 5 talcev, ki so jih pripeljali iz begunjskih zaporov zaradi napada borcev Ra- šiške čete na barona Lazarinija. Nemci so v svoji nemoči zaradi partizanskih akcij streljali talce na kraju bojev ali sabotaž do konca vojne. Tako so po raz ličnih krajih Gorenjske do 17. aprila 1945, ko je bila usmrčena še zadnja žrtev, ustrelili, obesili ali sežgali 1270 talcev. Da bi zastrašili prebivalstvo, so Nemci objavljali sezname talcev na plakatih, na katerih so navadno skušali tudi opravičiti oziroma navesti vzroke za njihovo ustrelitev. V vsem obdobju okupacije pa so Nemci streljali talce na vrtu begunjskih zaporov, kjer je bilo ustreljenih 74 talcev. Poleg tega pa so na vrtu begunjskih zaporov pokopavali talce, ki so bili ustreljeni v drugih krajih Gorenjske. Talce so Nemci v začetku izbirali med jetniki begunjskih zaporov, pozneje, zlasti pa v letu 1942, so talce polovili v neposredni okolici, kjer je bila izve dena partizanska akcija, in jih takoj, brez predhodnega zaslišanja ustrelili. Kronološki pregled streljanja talcev in število ustreljenih, nam prikazujeta, kako so Nemci ves čas okupacije skušali s sistemom talcev zadušiti narodno osvobodilno gibanje, s tem, da so po vseh večjih partizanskih akcijah ustrelili veliko število talcev. Prve usmrtitve avgusta 1941. leta so bile izvedene takoj po pričetku vstaje v kamniškem, jeseniškem in kranjskem okrožju. Prvi talci so bili ustreljeni samo zaradi tega, ker so bili osumljeni, da so komunisti ali da so sodelovali v pripravah na vstajo. V svoji nemoči, ker že ob pričetku vstaje niso mogli uni čiti prvih partizanskih enot, so Nemci že avgusta 1941 ustrelili 50 talcev. Ta grozotna nemška reakcija je vplivala na razpoloženje prebivalstva, vendar ni zavrla nadaljnjega širjenja OF in vojaških akcij. Prav na primerih prvih talcev je prebivalstvo Gorenjske spoznalo, da bodo Nemci krvavo dušili vse poizkuse upora. Po bojih z Nemci avgusta 1941 so se prve partizanske enote razdelile v manjše skupine in niso izvajale pomembnejših akcij, kar se odraža v manjšem številu ustreljenih talcev, saj so septembra 1941 ustrelili 20 talcev. Oktobra so zaradi okrepljene dejavnosti Cankarjevega in Kamniškega bataljona (požig žage na Lancovem, borba na Golčaju) ponovno ustrelili 30 talcev. Nemci so skušali s streljanjem talcev preprečiti vojaške akcije partizanov in že od novembra 1941 tudi širjenje OF. Po vseh večjih aretacijah, ki so sledile izdajam, so Nemci streljali kot talce aktiviste in somišljenike OF. Talci, ki so bili ustreljeni v Dragi do maja 1942, so bili v glavnem vsi aretirani kot pristaši OF ali pa so narodnoosvobodilno gibanje podpirali z materialom. Ob izdajah oz. aretacijah decembra 1941, posebno pa še ob t. i. Kumerdajevi izdaji februarja leta 1942 je bilo v kranjskem in jeseniškem okrožju aretiranih nad 300 aktivistov. Večji del so jih odpeljali v različna koncentracijska taborišča, ostale pa so postrelili v glavnem v Dragi (14. 11. 1941 petnajst, 4. 12. 1941 osemindvajset, 3. 1. 1942 šestintrideset, 21. 1. 1942 petnajst, 12. 2. 1942 šestnajst, 31. 3. 1942 devetindvaj set in 24. 5. 1942 deset). V Mauthausenu pa so 19. 4. 1942 ustrelili 49 talcev, aretiranih aktivistov OF, kot povračilno akcijo zaradi likvidacije jeseniškega župana Luckmana. 250 Fotokopija iz begunjske zaporniške knjige 251 Po bojh v Dražgošah so Nemci zagrešili enega največjih zločinov, ko so se zaradi svojih neuspehov v boju s Cankarjevim bataljonom maščevali nad do mačini. Po vdoru v Dražgoše in umiku borcev Cankarjevega bataljona na Jelo vico so Nemci 11. januarja 1942 zasedli vas in v Jelenščah pobili 20 domačinov, naslednjega dne, 12. januarja 1942 pa še 21. Med ustreljenimi je imel najmlajši 11 let, najstarejši pa 67 let. Toda s tem nemškega divjanja še ni bilo konec, saj so vas požgali in razminirali, ostale preživele, ženske in otroke pa izselili. Kljub temu, da je gestapu v veliki meri uspelo ob koncu zime 1941/42 razbiti organizacijo OG na terenu, so priprave za spomladansko vstajo uspešno potekale. Ustanovljena sta bila Gorenjski in Kokrški odred. Borci teh dveh enot so v skladu z odlokom Glavnega štaba slovenskih partizanskih čet prešli v splošno ofenzivo, ki se je kazala predvsem v uspešnih akcijah na posameznih komunikacijah, ki povezujejo Gorenjsko s Koroško in v napadih na posamezne nemške ustanove. Razmere so za nemške okupatorje postajale nevzdržne. Him- ler je 25. junija 1942 ukazal Rossenerju, naj pomiri Gorenjsko in Štajersko. V tem odloku je Himmler sam napisal navodilo za izvedbo akcije, v katerem je naročil, naj vse tiste osebe, ki so delovale proti rajhu in podpirale partizane, najstrožje kaznujejo. Moške naj pobijejo, ženske aretirajo in odpeljejo v kon centracijska taborišča, otroke pa v rajh. Za realizacijo teh navodil je bila skli cana 3. junija 1942 konferenca, kjer so sprejeli sklep o uvedbi izrednega stanja, s katerim je bilo med drugim tudi določeno, da je potrebno v vsaki vasi dolo čiti osebe, ki Nemcem niso posebno naklonjene in jih v primeru nemirov ustreliti s svojci vred kot talce. Tudi v zaupnem povelju generalpolkovnika po licije Kurta Daluegeja je bilo navodilo, da bo vsak prebivalec, ki bo ugodno govoril o partizanih, izgubil vso svojo imovino in bodo ustreljeni on in njegovi sorodniki. Prav tako bo ustreljena vsa družina, če bo kateri od njenih članov sodeloval v partizanih. Za realizacijo teh načrtov so bili pripravljeni izkore niniti cela naselja in postreliti vse njihove prebivalce. Vsem tem pripravam je sledila nemška ofenziva, ki je trajala od julija do septembra 1942 in je pomenila višek nemškega divjanja na Gorenjskem, pa tudi dneve največje groze. Julija 1942 so Nemci na Gorenjskem ustrelili 330 talcev. Ze 1. julija so v Mostah ustrelili 28 talcev zaradi požiga železniškega mostu. Kako kruto so obračunavali s prebivalstvom, kaže primer, da so v Gobovcih pri Podbrezjah ustrelili 5 talcev samo zaradi dozdevnega napada par tizanov na nemškega policista. Še bolj krute pa so bile nemške akcije, v katerih so v enem mesecu požgali 11 slovenskih vasi, moške prebivalce, stare nad 15 let, so postrelili in njihova trupla zmetali v ogenj, ženske in otroke pa so izselili. Takšno usodo so doživele naslednje vasi: 8. julija Gradiše in Koreno, 20. julija Hrastnik, Kokra in Sovodenj, 27. julija Bistrica pri Podbrezjah ter Zlato Polje, Obrše, Trnovče, Mala Lasna in Brezovica 2. avgusta. Poleg pogromov nad celi mi vasmi so za vsako najmanjšo akcijo streljali na desetine talcev, ki so jih dovažali iz Begunj ali pa so jih pobirali v bližnjih vaseh, kjer so bile akcije izvedene. Po zaključeni ofenzivi septembra 1942 je šef civilne uprave za Gorenjsko na zborovanju v Kranju sporočil, da je Gorenjska pomirjena in da ne bodo več streljali talcev, prebivalstvu pa bodo podelili nemško državljanstvo na preklic. Nemcem je med ofenzivo res uspelo prizadeti partizanskim enotam hude izgu be, vendar partizanov niso uničili. Tudi s svojim terorjem so v nekaterih pri merih prestrašili prebivalstvo in s tem otežili dejavnost partizanov. Vse to pa ni zavrlo narodnoosvobodilnega gibanja, ki se je po udarcih poleti in jeseni 252 Plaltat o ustrelitvi 133 talcev na Hrušici, v Bistrici in Brodeh 253 1942 prek zime ponovno okrepilo in z dotokom novih borcev se je spomladi '943 povečalo število partizanskih akcij. Nemci so, ne glede na obljubo, kot povračilo za partizanske akcije spomladi 1943 spet pričeli streljati talce. Od marca do julija 1943 so na Gorenjskem ustrelili 123 talcev. Od srede leta 1943 so Nemci oziroma gestapo pričeli spreminjati taktiko boja proti partizanom. Frenehali so odgovarjati na partizanske akcije s streljanjem talcev. Od avgusta do novembra so jih ustrelili 5, čeprav je bilo izvedenih na Gorenjskem vrsta uspešnih akcij in je nastalo prvo osvobojeno ozemlje. Narodnoosvobodilno gi banje na Gorenjskem so skušali uničiti z notranjim razkrojem. Ob koncu leta 1943 se je že jasno pokazalo, da tudi ta taktika partizanskega gibanja ni uni čila. Zaradi tega je takrat že onemogli bes nacistov dosegel svoj drugi vrh v podivjanosti in so svojo nemoč spet pokazali s tem, da so decembra 1943 ter januarja in februarja 1944 ustrelili 242 talcev. Po teh pogromih v zimi 1943 44 Nemci do konca vojne na Gorenjskem niso več streljali večjih skupin talcev. 20. septembra so se ponovno znesli nad nedolžnimi prebivalci vasi Radovna, ko je cela vas doživela usodo Dražgoš in ostalih enajstih vasi, ki so bile požgane poleti 1942. V tem zločinu je bilo ubitih 24 domačinov. Po zločinu v Radovni so Nemci do konca svoje okupacijske oblasti še vedno streljali talce v Begunjah, vendar ne več tako množično kot poleti 1942 ali v začetku leta 1944. Streljanje talcev ob koncu vojne je bil znak onemoglega besa pred neizbežnim porazom. Kljub temu, da je bil konec vojne le še vpra šanje časa, so Nemci v zadnjih ofenzivah na področju kamniškega okrožja pozimi 1944/45 in na področju desnega brega Save marca 1945 še vedno stre ljali nedolžno prebivalstvo in požigali domačije že zaradi najmanjšega suma, da so domačini pomagali partizanom ali so jim nudili zatočišče. 1270 umorjenih talcev na Gorenjskem je zelo prepričljiv dokaz, da so Nemci na Gorenjskem svoje načrte uresničevali tudi za ceno nedolžnih žrtev, prav tako se vidi, da je brutalnost, s katero so nameravali zatreti upor, le za kratek čas prestrašila prebivalstvo, ki je potem še z večjo vnemo sodelovalo v boju proti nacističnim okupatorjem, v želji, da bi maščevali nedolžne žrtve. 254