Lovec Blaž.
Malo   je takih ljudi, ki ohranijo vkljub vsem nezgodam in bridko-stiin, ki sc jih zadele v življenju, Še na svoja stara leta veselo srce in vedrc   čelo,   A Če  pridcte v moj domači kraj,   dobitc takega, ttpmreč iovca Blaža.
Navadno mu pravijo samo Blaž. Toda sam trdi, da je bil nekdaj tudi lovec pri nekem graščaku, ki mu je daroval staro puško. In to ima res še zdaj. Kdo bi si torej upal trditi, da ni bil lovec — in siccr oni BlaŽt ki so ga pred sedemdesetimi leti dobili na sv. Blaža dan v Mohelnovi veži — — Tisti dan je šel namreč stari Mohel, ki ga že davno ni več med živimi, v mesto s staro grbasto kobilo. Dan je bil kratek, pot v mesto in nazaj pa dolga. Zakasnil se je torej in prišel pozno v noč domov. Ker so ŠH doma-čini prej spat, so mu pustili vežo odklenjeno, da bi jih ne budil iz spanja. Mož pa, ki ie imel lepo navado, da je pustil vsako reč tako, kot jo je našel, tudi veže ni zaklenil. Ne ve se pa, ali iz pozabljivosti ali iz hudomušnosti. Nekako okrog polnoči zasliši Mohelka v veži tenak glas, ki je po-stajal vedno mocnejši. Nekaj časa posluša, a ker utihne glas, zaspi- Toda zopet se zdrami iz spanja, Isti glas jo je zbudil. »Tine, Tinc!« začne kli-cati svojega moža. ki je smrčal za pečjo: »Slišim, slišim,« pravi Mohel, ^tcbe in mačke!  Pojdi jih podit, če se ti ljubi!«
In preobinil se je Mohel tako, da je pritisnil eno uho ravno na peč, , ki je bila še malo gorka.
Zopel se začuje oni jokajoči glas. »Dete vseh pentej! To je otrok, če ni kak škrat,« zarentači možak pri peci. Posluša, poslusa in vstane. »Meta, laz grem pa giedat,«
»•Pojdi, pojdi!   Če ne, niraamo celo noč miru.«
Mohel   ogrne   kožuh,   se   pokropi   z   blagoslovljeno vodo in stopi z l^eščerbo v vežo.   Najprcj pogleda okrog, a ko nc opazi ničcsar, hočc že nazaj,   Tcdaj pa nekaj zacvili   ravno   poleg   njega,   da   se   ves   prestraši lltari mož.
Posveti bliže in skoro, da mu pade leščerba iz roke.   Pred seboj na ¦iieh zagleda dete, zavito v umazane cunje.
«MeiaF pojdi no, vstani hitro, ga že irnam,«   kriči Mohel. Žena vsa preplašena hiti v vežo in začne gledati — najpoprej moža, ki |c kar plesa! okrog kupa slame, na kateri zagleda otroški obraz.
'Ob, ch, kaj pa to?« zajcclja žcna in vzamc otroka v naročje. Detc je kričalo in se zvijalo, kajti v veži je bil mraz.
Mož in žena gresta hitro v hišo, in kmalu je bila vsa družina skupaj. _ Vstala je še celo dekla, ki je še zjutraj niso lahko spravili na noge. B         Franc, dvanajstletni Mohelnov sin, je kar zijal, ko jc ugledal pri pcči
H otroka, in vprašal prav po judovsko, koliko so dali zanj. Komaj so mu ^B dopovedali, da so ga našli v veži, a on ni mogel tcga verjeti — io pobral ^B jo je na/.aj v posteljo.
23
»Ciganski je, ciganski,« je rekel čez nekaj časa gospodar, «in ker ga niso mogli preživiti, ga bomo pa mi. KrstiH ga bomo, pa bo naš in kato-liški------«
Hitro jc zakurila mati peč in pristavila posodico raleka. Kajti dete je bilo gotovo lačno, ker jc tako kričalo. Preden je mleko zavrelo, je pa nesla dckla že k soscdom vcst, da so našli nekega otroka v veži. Scveda je bilo takoj vse na nogah, V Mohelnovi hiši je bilo kmalu veliko Ijudi, in neki starček je celo prcrokoval, da bo dete srečno, ker je prišlo ravno
tretji dan v mesecu na svet----------Tak je bil dohod našega Blaža v našo
dolino in v Mohelnovo hišo — — No, in potem? Rastel je, da je kmalu doraslel.
Pasel je potem Mohelnovo Čredo, iskal in ogrebal čmrlje, bil na vasi svinjko in mJel pozimi šuhe hruške. — To je bilo skoro vse njegovo živ-ljenje. Šole ni obiskoval, ker v onih časih to še ni bilo tako strogo kot dan-danes. Sicer so pa videli njegovi redniki, da je Blaž prebrisana glava, in da mu lahko doma ubijejo v glavo najpotrebnejse stvari. Pozimi zvecer ga jc učila Moheljka moliti, kot se spodobi dobremu katoličanu, in tudi črke ga je učila, da je Iahko vsaj na mašno knjižico molil v cerkvi.
Taka je bila Blaževa mladost. Vesela, brezskrbna, kakor vsakega, dasiravno je bil on le rejenec ...
Prišli so pa resnejši časi zanj,
Nekc hude zime zboli nenadoma stari Mohel. Šel je ponoči vun iz hise v samem kožuhu in bos. Rckel je, da ga žge v nogc, zato si jih je hotel ohladiti v snegu. Nekaj časa je stal zunaj, a kmalu ga je menda začelo zebsti, da je moral spet v posteljo.
Že prej roalo bolehen, se mu je sedaj še poslabšalo. Oporoka je bila že pref napisana, le nekaj je dobri starček še pristavil: Da dobi onih scdemindvajset tolarjev, ki jih ima on še prihranjene, njegov rejenec Blaž. — Posestvo je že prej prepisal štiriindvajsetletnemu sinu Francetu,
Nekaj doi nato mu je zazvonilo tako žalostno, da se je Blažu dozde-
valo, kot bi zvonili njemu, vsi njegovi sreči----------Pri pogrebu je jokal
oajbolj on, ker je imel še najmanj moči skrivati solze. Saj je imel tudi komaj dvanajst let. In Ijubil jc svojega dobrotnika kot svojega očeta. Saj pravcga oceta ni poznal.
Dolgo časa so žaiovali Mohelnovi, in žaloval je posebno Blaž. Čutil jc, da je zdaj nekako osamljen na svetu; imcl je sicer še raater — kot jo je imenoval — a ta je bila tudi že slabotna in ba! se jc tudi vedno, da mu ne umre še ona.
Minulo je več let, in na Mohelniji se je raarsikaj izpremenilo. France je postal popolnoma samsvoj gospodar, a mater so žc odnesli k počitku. Blaž je bil še vedno pri Mohelnovih, kjer so ga nasli, če je tudi imel že nad dvajset let. K vojakom ga niso hoteli. On sam je pravil, da se jim jc zdel prevelik.   Taki baje prcveč pojedo.   Vsaj Blaž je trdil tako.
24
Po šoli.
Blaž torej ni bil vojak, pač pa korenjak. Visok je bi\ in vitek kot jelka v lesu, in koščen kot malokateri vaških fantov.
Tiste čase pa, ko je bft Blaž največji junak pri delu in pri skledi, je bilo slabo za kmeta. Nastopilo je scdcm suhih Iet — po ustncm izročilu Blaževem — in nobena stvar ni hotela rasli.   Če so sejali žito, je zrastel
plevel, a mesto krompirja osat —-------Vsaj tako je pravil včasih Blaž
in tudi stari možje so mu pritrjevali. - -
Tudi pri Mohelnu so občutili to izpremembo. Jedli so ovsenjak, in sc tega ni bilo vselej. Nekega dne pa je rekel mladi gospodar Blažu: »Ti, pojdi šc malo drugam poizkusit svojo sreco. Vidiš, da te ne bomo mogli več dolgo preživljati, ker imamo sami komaj za potrebo. Kadar nastopijo spet boljši časi, pa pridi! Toda zdaj ti ne morem kaj. Ni dela ne jela! Pojdi služit. Močan si dovolj, star tudi, in lahko si še kaj prislužiš, če bos pameten.«.
In Blaž jo je res kmalu popihal proč, ker je uvidel, da ima njegov gospodar čisto prav.
Poslovil in zahvaMl sc je pri njera. Denar, ki mu ga je zapustil stari Mohel, je pa pustil shranjen pri mladem gospodarju.
Ko je odhajal, se je ustavi! še na pokopališču, kjer sta spavala nje-gova odgojitelja. Kako težko je bilo takrat Blažu! Klečal je na grobu in bridko zajokal, kot že ne dolgo časa. Ej, da bi bila pokojnika vedela, kaj ga Še vse čaka v življenju! .. .
Blaž je šel torej po svetu, Kje pa je vse hodil in bil, o tem Še ni iz\edel nihče in menda tudi ne bo. Da se mu ni dobro godilo, se razume samoobsebi. Sploh nerad pripoveduje, kako je potoval. Iz tcga sc sklepa, da je doživel marsikaj slabega. Blaž nima navadc tožiti, kaj je prestal, ampak samo, kaj je doživel veselega. In tu se zacne zopet povest njego-vega življenja.
Blaž sam pripoveduje o tej dobi tako-le: »Prišel sem menda v drugo dežcio; tako Čudno se mi je zdelo, ko scm zaglcdal Grintovec že za svojim hrbiom. Hodil sem še več kot tri dni in jedel same suhe hruške, ki sem jih imel na rami v vreči. Četrti dan pa je bilo vsc drugače. Prišel sem v tako lcpc kraje, kot nam jih popisujejo včasih v cerkvi in pravijo, da se je cedilo po njih med in mleko,  Medu res ni bilo nič več, mleka pa kot vode.
Takrat, ko sem prišel v one kraje, so ravno želL Na neki njivi so nakladali snopje — in kakšno je bilo! Tako težko, da so moški vzdigovali snope. Mislil sem si: »Blaž, ravno ti boš za tako delo! Kruha in mleka ti že dajo in en otep, da boš na njem spal.« In kar ubral sem jo po njivi proti Ijudem. Nckako na sredi njive pa zagledam za kupom Žita jcrbas, okolu pa kakih pet vran, ki so prav pridno migale s kljuni, Pogledam, vidim, da kavsajo kruh. Planil sem nad požrešnice s palico, pa kaj, ko so mi pred nosom odletele. A glej ga spakar ena je vzela kos kruha in hajdi z njim čez polje. Trdno ga je morala držati, ker sem tako zakričal, da se je kar streslo. A vrana pa le ni izpustila kruha iz kljuna. To rae razjari, pa jo uberem črez polje za njo.  Kričal sem in metal palico v zrak, da bi
26
jo zadel, pa žival se ni dala prestrašiti.  Da bi jaz ne bil lačcn, bi bil pustil ubožico; a ona je imela dovolj zrnja, jaz pa niti mrvice kruha.
Menda sem se ji zasmilil, ker sem tako neznansko kričal, in izpustila je kruh, da je padel na zemljo, ravno pred me. Kako sem ga hitro pojedel! Dober je bil, kakor še nikdar nobeden. Ljudje so se mi prav smejaH; jaz scm bil pa vendarle sit,
No, in potem sem jim pomagal nakladati.   Kar prišel sem in začel
lcpo devati snopc na voz,   Vprasali so rae, odkod prihajam, pa sem po-
vedal, da sem Mohelnov Blaže iz Kozjega Brda in da grem po svetu iskat
kruha in dobrih ljudi.   Povedal sem jim tudi, da imam doma še sedem-
indvajset tolarjev dote.   Pa mi je še danes žal, da sem to rekel, ker so se
W   mi tako neurano smejali, da sem jo mislil že pobrisati.   Pa bi bil tudi šel,
K   da nisem bil tako hudo lačen —- — —
|          Šel sem torej z njimi domov, in dali so mi kislega mleka in kruha,
I kolikor sem hotel. Pomagal sem jim še nakladati žito v kozolce, potera f so mi pa pokazali posteljo v hlevu za vratmi. Tam je bil kup listja — in r prav lcpo sem spal. Samo v nevarnosti sem bii zjutraj. Prise! je hlapec I v lilev — velik je bil in kosraat koi Abraham — zgrabil je vile in jih po-I rinil v listje, da ga je zmetal pod živino. Jaz sem se ravno zbudil in opazil, \ da sem zlezel popolnoma v listje; samo glavo sem moli! malo vun. Mislil t me je hlapec že nabosti na vile, a takrat sem skočil pokonci in toliko, da L   mu nisem vzel vil.  Še zmenil se ni za raoj hudi pogled, sarao smejal se mi
I   je, jaz pa njemu-----------
f           Potem sem vstal in šel zopet z drugimi na polje. Mislil sem si: Toliko
J časa bom os(aJ, dokter mi boste da/{ jestf. Ker mi ni gospodar nfč reke^, I ampak me še celo pohvalil, da pridno delam, sem ostal še nekaj dni pri r njem. Kako so me pa tudi ljudje gledali, kadar sem bil pri delu! Poznal I pa nisem prav nobenega, in tudi oni raenda ne mene. Doraači so me H ogovarjali in me vse izpraševali, pa kako neumno: če imam kaj veliko Wt polja doma, koliko repov je v mojem hlevu — jaz sem jim pa odgovarjal [f vse tako, kot je res. Ampak od drugih hiš me pa le nobeden ni upal ogo-I voriti. Potem sem pa jaz začel. Vprašal scm tegaf koliko jc dal za konja; D   onega, kje ga je tako poceni kupil, in druge stvari.
I           Še privadil bi se bil kmalu v oni vasi, da ni zmanjkalo dela.   Ko so
m   poželi, mi je rekel gospodar, če hočem priti pozncje, da bom lahko mlatil
I   pri njih.
II           Obljubil sem mu, pa nc čisto trdno, in odšcl sem od dobrih Ijudi,
¦  ki so mi daH s seboj belega kruha in dve dvajsetici.   In še tisti kosmati W hlapec, ki bi me bil kmalu nabodel na vile, mi je dal čisto nov zelen
¦   klobuk, ker so mojemu objedlc miši kraje----------
I           Žalosten sem šel naprej in takoj scm sklenil, da moram dobiti kako
I    službo, ker delati je vendar še najboljše.
f           Še tisti dan zvečer sem bil v veliki vasi.   Grem k nekemu kmetu,
f kjer so ravno večerjali. »Bog vam daj zdravje,« sem rekel in sedcl v veži l   na stol.   Prišla je kmetica, in njo sera poprosil, če bi mogcl tu prenociti.
I                                                            27 i
Dovolila mi je; jaz sem pa še naprej vprašal, če bi lahko služil pri nji. Nasmejala se mi jc in rekla, da ima dva hlapca. — Kaj sem hotel? Počakal sem, da so oni odvečerjaU in natihem molil, da bi šc raeni malo pustili. In res sem dobi! spet dovolj. Irael scm povsod srečo za tako reč; menda zato, ker nisem še nikdar darov božjih zaničeval in jih tudi ne mislim nikdar, —
Nato sem šel spat, a drugo jutro delat z drugimi v gozd. Sckali smo borovce. Jaz sem večinoma žagal z nekim otrokom. Imel je komaj dva-najst let, pa je moral že trdo delati. Rekel sem niu, naj se le nikar preveč ne trudi, da bom že jaz bolj vlekel žago.  In res sera tisti dan veliko trpel.
Zvečer pa rai je rekla kmetica, naj grem s tistim fantora, da mi bo pokazal hišo, kjer Lahko služim, Jej, jej, jaz vcsel, da sem kat zavriskaH Kmetica mi je dala mesa in večerjo, pa en štrukelj, ki je bil še gorak.
Oni fant me je peljal v veliko, veliko hišo. Toliko je bilo vrat, da bi še danes ne vedel, kje sem prišcl noter. Že veža je bila tako lepa, da sem se zagledal v podobe na stropu. Ravno tako se mi je zdelo, kot bi bil v cerkvi; še malo oltarja in podoba Marijina je bila na vratih. Pred njo pa je gorela velika luč. Ko se ozrem, Iej, že ni bilo fanta. Stopim iz vežc in kličem za njim, pa ga ni bilo nazaj.
Kar sc cdpro vrata poteg racne in debeia ženska me nagovori, kaj bi rad. Povedal sem ji, odkod sem in čigav, pa kaj hočem.
Pokimala mi je z glavo in rckla, naj grem za njo. In šla sva visoko gor, po kamenitih stopnicah, kakršne so pred našo cerkvijo. Prcd veli-kimi vratmi se ustaviva in ona potrka. Tedaj se nekdo oglasi tako raocno, da se mi je kar srce streslo.  Ženska odpre in me porinc noter.
Sapa mi je zastala, ko zaglcdam pred seboj velikega gospoda. Še odkriti bi se bil kmalu pozabil, tako sem se prestrašil. Tako širokega č\o-veka še nisein nikdar videl. Mislil sem že, da jc Štempihar, ko me prav prijazno vpraša, kaj hočem. Opogumil sem se in mu povedal vse, kar sem vedel o sebi. Mož se mi jc smejai in me vprašal: »Kai pa znaš?« — »Vse znam, vse,« pravim, »kar bodo hoteli. Na konje se razumem, potem znam kositi, opravljati živino, delati na polju in doma.« — ^Samo če je resl« pravi on.
Menila sva se in menila toliko časa, da me je določi! za konje. Sc-vcda scra mu po\fedal, da sem vozil žc gospode s koleslicm, in vsc drugo, kar sem vedel o konjih.
Nato sva se pogodila za plačo, Obtjubil mi je vsak mesec tolar in koncem lcta, o Božiču, eno zimsko obleko.
Jaz seni bi! zadovoljen, Potem mi je rekel, naj grem v kuhinjo in k hlapcu v hlcv. Ubogal sem ga vse prav lepo. V kuhinji setn dobil tako dobrih stvari, da so sc mi šc tri dni cedile sline----------
Tedaj so se začeli zame najlepši dnevi. Snažil sem konje, jim dajal jesti in piti ter vozil s polja žito domov.
Šelc čez dva dni sem izvcdel, pri kakšni hiši služim. Rekli so, da je to grad, in tisti gospod graščak. Takrat sem sc pa spomnil, da mi je včasih
28
pravil oče slabe reči o graščakih.  Rekel mi je, da so jemali kmetom žito in druge stvari.  Da moj ni bil tak, sem se kmalu prepričal.   Kajti imel je ¦ sam toliko polja, kot vsa vas skupaj,   In tudi hud ni bil tako, kot so mi pravili stari ljndje o starih graščakih.
Ej, midva sva se razumela kot z nobenim.   Videl je takoj, da sem navajen konj in gospode, in postal sem njegov kočijaž,  Vedno sem ga jaz vozil — in kako!  Če je bil še tak jarek in razkopana cesta, ga msem niti I čnkrat prekopicnil, kot ga je večkrat moj prednik.
B" Vedel sem, da me čaka pri tem gospodu še sreča, ker tni je vse Bako ugajalo.
H A glejte, kaj se vse pod solncem ne zgodi! Nekega dne me vpraša Hjospod, Če znam streljati. Kar rdeč sem postal, tako sem se prestrašil! Wfae sem mislil, da je vse izvedel, kako sem doma streljal vrabce, a nekoč Btfldei sosedovega petetina, ki se ni dobro videl v vejevju. Potrdim mu, Hja znam. »Dobro, Blaže!« pravi, »jutri zjutraj greva na lov.« B Kdo je bil bolj zadovoljen tega nego jaz. Drugo jutro sem dobil Že Hguško na ramo in šel z gospodom v gorske gozde. Po poti me je gospod Hgpraševal o različnih rečeh, jaz sem mu pa odgovarjal, kakor se mora Higkim gospodom,
B' Prišla sva v gozd. Šla sva vsak na svojo stran. Meni je gospod H&ročil, da moram vselej prihiteti, kadar bom zaslišal njegov rog. B[ Kmalu sva se izgubila in iztikala vsak po drugi strani gozda. Psi ^Bb tako letali okrog, kot bi bili nori; a jaz sem tako debelo gledal, da bi H^Iialu oslepel, Videl pa nisem nobene živaii. Samo kaka veverica je Hidajpazdaj Švjgnila po drevesu.
K         Lomaslil sem okrog po grmovju in zbudil spečega zajca.   Revež jo Ke ucvrl, psi pa za njim.  Že sem nameril nanj, a v onem hipu mi sede muha Baa nos, kakor bi mi hotela reči: »Pusti ga, naj živi še par trenutkov!« ¦,        Jaz sem ga pustil, pa kaj, ko pes ni nehal cviliti. . . Kar zaslišim
B^laseo pok in obenem lovski rog, Grem za glasom in kmalu pridem do Hffospoda, ki je onemu zajčku že upihnil življenje. Vzel sem ga na. ramo ¦ba šla 3va naprcj.
H Hodila sva še dolgo, a dobila nisva nič več. Jaz sem samo meril za K^ajo, gospod pa je menda gledal za vranami, ali kaj, ko je vedno natikal ¦uaočnik<% da je dalje videl.
Tako mi je bilo prvič na lovu. Kolikokrat sem Šel potem še z njim, in vselej sva princsla kaj domov!
Enkrat mc je imel pa Bog posebno rad.
Stal sem za grmom in čakal, pa ne vem, česa. Kar nekaj zašumi nad menoj v vejeviu — in čudna žival zleti na tla. Glcdam, gledara — pumf! — pa zadenem, Pred mano je ležal divji petelin. Prihitel jc gospod in kar zavriskal samega veselja. Ogledala sva ga natanko in se prepričala, da je imel eno perutnico že prej pokvarjeno in da ni mogel letati. —
Ko sva Šla proti domu, je bil gospod jako zadovoljen z menoj. Rckel mi je: ¦. Blaže, dobcr lovec si! Imaš nos!« Bog vc, kako se je potem bahal s tistim petelinom!
29
Tako sem preživel v gradu tri leta, ki so bila najlepša leta mojega življenja. Takiat sem pa zvedel žalostno novico, da bo gospod graščak prodal graščino in da bo šel v mesto.
Kako sem bil žalosten, ko sem se ločil od svojega gospodarja! Tako čudno mi je prislo, da sem se kar malo nakremžil in rekel; »Z Bogontr dobri gospodi Težko, če vas Še kdaj vidim v tem življenju ... Da bi vsaj
v nebesih enkrat spet prišla skupaj--------— Kjer bom hodil, bom molil za,
vas!« Zajokal bi bil kmalu, tako mi je bilo hudo. — Gospodu pa so prisle solze v oči, dolgo časa me je gledal, mi stisnil roko in dal mošnjiček, kf ga imam še zdaj na dnu skrinje, Dal mi je tudi čisto novo zimsko obleko, cn par Črevljev in še drugih takih reči.
No, in potem sem prišel domov, Štirideset tolarjev sem prislužil, sedemirtdvajsel sem imel dote in to jih je bilo ravno toliko, kohkor let imam zdaj.
Ker nigem imel svoje hiše kot polž, sem začcl misliti nanjo. Delal sem tako kot Noc barko. Kar iz lesa, tn kakor se mi je ravno zdelo. Pa imam le svojo; da mi ni trcba hoditi okrog ljudi in jim delati nadlege. Lj, vsak krgjcar pride prav. Če bi bil jaz doto pognal po grlu kakor Pctačev Matevž, bi gotovo ne spal pod svojo streho, kot on ne spi.«
Tako iivotari lovec Blaž, brez pravega domovja, saj le redkokdaj spi v svoji koči. Navadno jo zaklene in se odpravi po svetu. Od Ljubljane do Kranja potuje in zopet nazaj. Tako-le koncem tedna pa pride zopet pogledat svojo ljubo kočo.
S seboj prinese seveda mnogo novic, ki jih potem razlaga Ijudcm, kakor napriTOer: /Saj pravim, Rus — ta vse poskus!'
Pred uekaj dnevi sem videl Blaža v Ljubljani. Stal je pri novem mostu in ves zacuden gledal velikega zmaja na mostu. Stopil sem k njemu in ga vprasal, kakc je doma, BU je zelo vesel, ko jc vsaj encga znanca videl v inestu.
Tudi jaz sem bil vesel rriožakarja, kot je naš Blaže. Na glavi ]e imel polhovko, pd pazduho pa rdeč dežnik, dasiravno je sijalo solncc naj-lepše.
Izpraševal sem ga o domu, a njemu so šle Ie bolj liste pošasti po glavi, ki so čepele na oglu mostti. Ni si dal dopovedati, da so to zmaji. Rekcl je, da je tiste že vse Štempihar pomoril, in moral sem mu verjeti . . , Stisnil sem mu roko v slovo, dal nekaj drobiia za pot in mu naročil, naj pozdravi vse domačinc.
Odše! je po lepi, široki cesti, jaz pa sem gledal za njim in v duhu so mi vstajali spomini na one zlate dni, ko nam je Blaže pripovedoval pravljice pod zeleno lipo sredi domače vasi.                             Stepin
30