pobožnega, in iskreno opominjal mladino, naj vodijo tudi njo, kakor slavljenca, one krilate besede: vse za vero, dom, cesarja. Po službi božji so šli gostje in domačini, med njimi lep venec deklet v pristnih narodnih nošah, k rojstvenemu domu Koseškega. Slavnostni govor je ondi govoril moravški rojak, priznani naš pripovedovalec dr. Frančišek Detela. Omenjajoč drugih tukajšnjih slavnih rojakov: dr. Jakopa Zupana, Janka Krsnika, Jurija barona Vege, škofa Mateja Ravnikarja, prešel je na Koseškega in risal njegovo mladost, šolanje in službe. Jasno je predočil čase, v katerih je živel in pel naš Koseški. Podal je pregled njegovih najlepših pesmij in primerno poudarjal, kako velikega pomena so bili ob svojem času ti rodoljubni spevi in kako mogočno so dramili zaspane naše rojake in budili med njimi slovensko zavest. Pravil je tudi, da je bil Koseški leta 1848. v Trstu v vrsti najbolj gorečih in zvestih državljanov, ki so ohranili Trst v onih razburkanih časih avstrijskemu orlu. Ko je končal govornik, pala je zavesa in zalesketal
seje v solncu zlati napis na spominski plošči. Napis se glasi:
V tej hiši se je rodil
12. kimovca l. 1798.
slovenski pesnik
Ivan  Vesel Koseški, umrl v Trstu 26. sušca l. 1884.
Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos!
Ob stoletnici rojstva postavili rojaki.
Tako se je prelepo zvršila Koseškega slavnost, katere se je udeležilo več naših odličnjakov, mnogo narodnih društev ter neštete množice preprostega naroda, ki je prispel, da zahvali Koseškega za visoko pesem slovenskega oratarja, za prekrasni spev „Kdo je mar?" S to slavnostjo pa so Slovenci primerno pokazali hvaležnost pevcu budi-telju za nevenljive zasluge, katerih si je zanje pridobil v družbi z dr. Jan. Bleiweisom v burnih časih našega narodnega pokreta in preporoda.                                  Podkrajec.
Narodna pesem.
Napitnica.
To leto je dobro, To vince sladko,
Le v daj nam ga Bohnja Se letos tako.
Naj pije dušica Vse dni in noči,
Alvbolj ko ga pije, Se več ga želi.
Pa hlapčon koj rata Pri mizi gospod,
Visoko obrajta Svoj kmetiški rod.
Da, to stori.vince: Sem tud' jaz škof bil,
Sem se ga bil s'noči Prav fietno napil.
Pri prvem poliču Mu jezik ne gre,
Pri drugem že ktero Po nemško povč.
Pri tretjem zna laško, Francosko tud' vmes,
Modruje globoko, Da nima ga čez.
Da tudi ta rajnki Je vince rad pil,
Al' vender poštenja Ni zraven zapil.
Ta šmentana p'jača 'Ma tako lastnost,
Da kmeta, berača Pripravi v norost.
Clo žlahtnim gospodom Da rada po glav',
Da z nizkim narodom Se valja po trav'.
Na grob mi denite Za znamnje štrtin,
Da bode vsem p'jancem Za veden spomin: