LISTEK. Iz umetniškega sveta. Namenili smo se,  dda bomo tuintam objavljali poročila iz umetniškega sveta. Ogromna večina naših naročnikov in naročnic nima prilike, da bi uživala umetnost — iz prve roke: predaleč so od krajev, kjer goje umetnost. Ako so pa ob viru samem, je pač največkrat učiteljska mizerija izvor naših — Tantalovih muk: tikoma ob umetnosti je ne moremo uživati! Zatorej naj nadomešča skromna naša beseda, česar nam odreka živo življenje! Morda komu še pov,ečamo bridko zavest umetniškega gladovanja, večini pa upamo le ustreči. Pa tako je ob umetnosti sploh: eni jo uživajo z radostjo, drugi z bolestjo; ti zadnji večinoma posredno — iz poročil, iz mrtve črke. Kolikor vemo, so lanska naša poročila n. pr. o predstavah v slovenskem deželnem gledališču, o koncertih »Glasbene Matice«, o »Novih Akordih« spričo svoje stvarnosti, dostojnosti in umerjenosti v umetniških krogih samih zbujala obče zanimanje. Slovenska kritika zavzemlje žalibog dimenzije napuha, domišljavosti in absolutne negacije, kar ni niti zdravo niti umestno. Mi se hočemo držati meje objektivnosti v vsakem pogledu: hvaliti, kar je vredno hvale; grajati, kar je vredno graje. Ni enega ni drugega pa ne bomo tehtali s pavšalnostjo, ker je to z resnostjo neskladno, torej zavrgljivo. Tak posel prepuščamo kritikujočim napihnjenim žabam in nevoščljivcem! Seveda so tudi osebe od umetnosti neločljive; to pa zlasti tedaj, kadar jo posamezniki jemljejo v zakup in samo pobijajo, kar ne nosi pečata njihove cenzure. Iz tega izvira, da je slovenska kritika premnogokrat popolnoma pristranska, ki jo še pospešuje in spravlja ob kredit — protekcija in samoljubje. Dokazali bi lahko, da stoji pri nas kdo pred kaj, da jemljejo za podlago sposobnosti takozvano akademiško izobrazbo in da — kakor povsod — pri nas tudi na tem polju otepa politika s svojim repom. Naša kritika je dostikrat tako sirova, tako plitva in tako površna, da nam je v sramoto. kritikom samim pa v nečast. Ne bilo bi težko celo dokazati, da so tudi zahrbtnosti in intrige priljubljeno sredstvo nekaterih kritikov, kakor ni prav nič nenavadnega, ako pišejo mnogokrat ocene očala učenosti, namesto da bi govorilo čuvstvo. vsem temn taem sea mnogo povedati. Od svoje strani botno storili toliko, kolikor nam dopuščajo prostor in sredstva. Naši sotrudniki morajo namreč vstopnice plačevati iz svojega, a naš prostor je v prvi vrsti odmerjen reševanju naših stanovskih vprašanj. Vendar hooemo svojim močem primerno pozornost posvečati umetnosti, ki ima do nje pravico in od nje delež tudi slovensko učiteljstvo. To je pokazalo že večkrat in bo še obilokrat. Morda se bodo tudi v tem pogledu od nas še kaj pametnega in koristnega naučili. Slovensko deželno gledališče. »C a v a 11 e r i a R u s t i c a n a.« Ni je kmalu opere, ki bi jo lahko imenovali opero svetovne slave kot je »Cavalleria Rusticana«. Mascagni si je z njo dobil svetovno slavo, še sedaj se neštetokrat poje in bržkone izlepa ne izgine iz opernih repertoirjev. V njej se godba naslanja na izvrsten libreto, odlikuje jo melodijoznost, združena z realistiško-naturalistiškim izrazom in je zato mojstrsko delo novoitalijanske glasbe. Z uprizoritvijo »Cavallerie Rusticane« na slovenskem odru smo bili zadovoljni. Predstavila se nam je letošnja pnmadona Elza Orlova v vlogi Santuzze. seenikep gas ma, gra ne zaostaja za njim. Feftar, kot voznik Alsio, je napravil ugoden vtisk s svojim simpatičnim glasom in vlogi primerno brutalno igro. Omenjenim sta se pridružila Richterjeva in Peršlova. Zadnja je domačinka in bo sčasoma vrlo porabna moč. Kot Turiddov je gostoval naš ljubi Cammarotta iz Zagreba. Dasi je že precej v letih, je njega tenor svež in lepo doneč. Cammarotta se nikdar ne sili, ampak obvlada višino z izredno lahkoto. Igra njegova je pač nekoliko pomanjkljiva. Orkester letos ne zaostaja za lanskim, časih bi ne škodovalo nekoliko več temperamenta. Kapelnik Hrazdira ima dobro ime in renome. Po prvi predstavi sem videl. da upravičeno. Vodil je opero s priznanja vredno rutino. Zbor na odru in za odrom je bil po zatrdilu kritikov jako dober in se le čudim, kako more »Slovenčev« »kritik« pisati o križu, ki ga ima gledišče z zborom! O, Svetek ne more skriti svoje umazane zavisti in zabavlja čez glediški zbor le zato, ker je to pot sodelovalo v njem 25 izvrstnih pevcev in pevk »Glasbene Matice«, ki mu je trn v peti. Svetku nihče ne zameri. S svojim zlobnim zabavljanjem čez »Glasbeno Matico« pa »Ljubljani« gotovo ne bo pripomogel do Cherubinijevega »Requiema«! —a. »M o ž i č e k.« Pantomime na slovenm odru še nismo imeli, zato je prav, je intendanca spravila na pozorišče Josip Ipavčevega »Možička«, srčkano r z lahko, graciozno domačo muziko, ateri plesni ritem prevladuje. Orkester il popoln in so morali del instrumen nadomestiti s klavirjem. Vsi sodelu zaslužijo pohvalo. Pantomima je obtvu jako ugajala. Po prvi predstavi eč, bomo imeli letos dobro opero in o mnogo umetniškega užitka polnih erov. —a. Pevsko društvo »Ljubljanski Zvon« riredilo v soboto, dne 5. t. m., prvi leji koncert v dvorani »Mestnega doma« vodstvom Z. Prelovca. Konštatujemo anes, da je bilo izvajanje pesmi preo, da je bil v programu zastopan v eč točkah tovariš E. Adamič s svo najnovejšimi, še ne izvajanimi skladi in da je društvo v polni meri rešilo o pevsko čast. Ni pa tega storilo obtvo, ki je počastilo ta koncert s prav  nesijajnim obiskom, kakor je bilo iznje društva sijajno. Čast društvu za večer, pa takisto najlepše priznanje evitemu pevovodji Z. Prelovcu. 0 meznih točkah več o priliki! golenaspdaprčamnisokrvrIzlepspveimfeszodrsrbozoin pogokrznsolpr