62
GeoGrafija v šoli  |  1/2020
zanimivosti
Avtor zanimivosti (besedilo in fotografije): Dr. Anton Polšak,  
Zavod RS za šolstvo
COBISS: 1.04
Vegetacijska geografija kot del 
biogeografije
Vegetacijska geografija je del biogeografije, ki 
zajema rastlinstvo in živalstvo v pokrajini. Pri 
tem geografi mnogo večjo pozornost posvečajo 
rastlinstvu kot pa živalstvu (približno 95 % : 5 
%), a to ne pomeni, da je eno pomembnejše od 
drugega. Glavni namen vegetacijske geografije 
je spoznati dejavnik v pokrajini, ki je najvidnejši 
– vegetacijo oz. rastlinstvo. Vegetacijo je treba 
spoznati, saj jo lahko le na ta način podrobneje 
opredelimo v sklopu naravnogeografskega 
kompleksa. 
avtor sinteznega dela Osnove biogeografije 
(2003), ki ga je sam opredelil kot visokošolski 
učbenik. Gotovo pa noben raziskovalec tega 
področja ne more mimo izsledkov drugih 
avtorjev, zlasti biologov, ki jih je prej omenjeni 
avtor (op. cit.: 17) navedel le nekaj.
Nemški geograf Josef Schmithüsen je bil 
rojen 30. januarja 1909 v Aachnu, umrl pa 
2. septembra 1984 v Formenteri (Balearski 
otoki). Najprej je študiral biologijo v Aachnu, 
nato geografijo v Bonnu in leta 1932 
doktoriral pri Waiblu
1
 (delo »Der Niederwald 
des linksrheinischen Schiefergebirges«, 
1934). Po drugi svetovni vojni je delal kot 
predavatelj in profesor na Visoki tehniški 
šoli (kasneje univerzi) v Karlsruheju, nato 
sprejel poziv na univerzo v Saarlandu, kjer 
je poučeval med letoma 1962 in 1977. Kot 
študent Waibla in Trolla
2
 je bil Schmidhüsen 
viden predstavnik krajinskega koncepta, o 
katerem je napisal več znanstvenih člankov 
(nazadnje »Allgemeine Geosynergetik«, 
1976). Krajinska znanost in sociologija 
rastlin sta pri njem združeni in tvorita 
celovito vegetacijsko geografijo (npr. 
»Splošna vegetacijska geografija«, 1959; 
»Atlas biogeografije«, 1976; zbirka 
»Pokrajina in rastlinstvo«, 1974; serija 
»Biogeographica«, 1972–85). Z Meynenom
3
 
je pomembno sodeloval pri preučevanju 
naravne delitve Nemčije.
Vir: https:/ /www.spektrum.de/lexikon/
geographie/.
 
Kako biogeografijo in vegetacijsko geografijo 
opredeli geografski terminološki slovar?
Ta navaja: 
bíogeografíja -e ž 
1.  spl. geogr. veja fizične geografije o 
rastlinstvu, živalstvu kot sestavinah 
pokrajine in njunem razmerju do 
naravnega in antropogenega okolja 
2.  biogeogr. del biologije o geografski 
razširjenosti rastlinskih, živalskih vrst na 
Zemlji 
in
vegetacíjska geografíja -e -e ž 
biogeogr. del biogeografije o rastlinstvu kot 
sestavini pokrajine ter njegovem razmerju do 
naravnega in antropogenega okolja 
S: geografíja rastlínstva 
PRIM.: fítogeografíja
V naravni, nespremenjeni pokrajini, če 
izvzamemo pokrajine z malo ali brez rastlinske 
odeje, je eden najvidnejših (naravnih) dejavnikov 
gotovo rastlinstvo – njegov videz in sestava. Obe 
komponenti (sestava in videz ali fiziognomija) 
sta rezultat medsebojnega delovanja in 
učinkovanja naravnih in družbenih dejavnikov. 
Termin vegetacijska geografija je uvedel nemški 
geograf Josef Schmithüsen (1909–1984), pri 
razvoju te znanosti pa so bili pomembni tudi 
drugi znanstveniki (glej npr. Lovrenčak, 2003: 
15–16). Pri nas so se kot geografi z vegetacijsko 
geografijo oz. biogeografijo ukvarjali že Anton 
Melik, Ivan Gams, Svetozar Ilešič in drugi, 
nazadnje pa Franc Lovrenčak, ki je mdr. tudi 
1 l eo h einrich Waibel (1888–1951), nemški geograf, ki je prvotno 
študiral biologijo, nato pa pri Pencku in Hettnerju geografijo. Leta 
1911 je doktoriral iz živalstva tropske Afrike (Življenjske oblike in 
načini življenja gozdnih živali v tropski Afriki), a se je kasneje bolj 
ukvarjal z gospodarsko, zlasti agrarno geografijo. Bil je profesor na 
nekaterih nemških univerzah, leta 1939 je emigriral v ZDA. Zanj je 
bila osnova za zajemanje flore kot opredeljujočega videza pokrajine 
razvoj vegetacijskih oblik in formacij, tj. sistematizacija vegetacije 
glede na gostoto, višino in habitus (videz, oblika rastlinstva). 
Nekatere koncepte s tega področja je prenesel celo v gospodarsko 
geografijo. 
2 c arl t roll, nemški geograf (1899–1975). Študiral biologijo, 
geologijo in geografijo, po doktoratu pa se je usmeril v preučevanje 
podnebja in človekovega vpliva na rastlinsko odejo. To področje 
danes poznamo kot (po)krajinska ekologija in je pojem, tesno 
povezan z njegovim kasnejšim delom. Raziskoval je možnosti 
uporabe letalskih posnetkov pri preučevanju rastlinstva in poudaril 
pomen t. i. sezonskih podnebnih zemljevidov.
3 emil meynen (1902–1994), nemški geograf in eden vodilnih 
nemških prostorskih planerjev. Je mdr. soavtor standardnega 
dela o naravni delitvi Nemčije (Handbuch der naturräumlichen 
Gliederung Deutschlands (izd. 1953–1962)).

63
GeoGrafija v šoli  |  1/2020
zanimivosti
Vegetacijska geografija je veja geografije, 
ki preučuje rastlinstvo v pokrajini z vidika 
njegovega povezovanja z ostalimi dejavniki 
te pokrajine in vidika njene prostorske 
diferenciacije. To ni samostojna veda, deluje v 
okviru fizične geografije. Na videz enak termin 
je fitogeografija, ki pa ni ustrezen, ker se 
uporablja v biologiji in geobotaniki, kjer pomeni 
preučevanje razprostranjenosti posameznih 
vrst. Pri geografiji nas zanima rastlinstvo kot del 
pokrajine in nam vegetacija ni najvišji sistem oz. 
cilj, kot je v botaniki. 
Najbližja znanost vegetacijski geografiji je 
fitocenologija
4
, specifična znanost, ki nadrobno 
preučuje rastlinstvo. Iz te znanosti geografi 
črpajo rezultate, da razumejo rastlinstvo v 
pokrajini. 
Pri razlagi neke vegetacijske odeje v pokrajini ne 
gre samo za prikaz odvisnosti med rastlinstvom 
in drugimi dejavniki, dati ji moramo natančnejšo 
razlago. Ne smemo samo opisovati, ampak tudi 
razlagati medsebojne zveze. 
Iz tega sledijo trije glavni vidiki:
• opis aktivne (sedanje) vegetacije (naravne ali 
antropogene),
• lokalizacija (omejitev) – prostorska ločitev 
določenih vplivov vegetacije (kartiranje),
• razlaga aktualne vegetacije (najpomembnejša 
stopnja) (Lovrenčak, 2003: 14). 
Ker danes v večjem delu sveta ni več prvotnega 
naravnega okolja, ločimo naravno (potencialno) 
vegetacijo in sekundarno (aktivno, sedanjo) 
vegetacijo, kjer je prisoten vpliv človeka. 
In še: tudi vegetacijsko geografijo delimo na 
dve veji, in sicer na splošno (občo), ki zajema 
preučevanje osnovnih zakonitosti med 
rastlinstvom in drugimi dejavniki okolja, ter 
posebno (specialno), ki se ukvarja s posebnimi 
vprašanji (npr. kartiranje). 
Tudi pri rastlinstvu lahko govorimo o sferi. 
Tudi rastline rastejo tesno druga ob drugi, in 
to je rastlinska odeja, pokrov, sfera. Če gre za 
določeno območje, pa govorimo o flori. 
4 Po sistemu, ki se uporablja v Sloveniji (Braun-Blancquetova šola) fitocenologi podobne vegetacijske sestoje (kakovostno in količinsko podobne 
rastlinske formacije) združujejo v osnovne enote ali asociacije. Kljub podobnosti v imenu asociacija ni sinonim za združbo. Je njena abstrakcija, 
ki omogoča lažje uvrščanje različnih vegetacijskih sestojev v pregledni sistem. Vsake združbe ne moremo uvrstiti v določeno asociacijo. 
Asociacija se imenuje vselej po dveh rastlinskih vrstah. Ena je gradnik združbe, druga njena značilnica (Kaligarič, 2004). Asociacije združujemo 
v zveze, te pa v redove. Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Fitocenologija (18. 11. 2013). 
nekatere živalske in 
rastlinske vrste na 
mokrišču pri Lesičnem v 
Kozjanskem regijskem 
parku
Foto: a. Polšak