322         Oton Zupančič: Cigan. — Fr. Ks. Meško: Barkariolovo hrepenenje.
Daljni glasovi — vsi ste enaki. Vriski, izgubljeni v gozdne goščave, plakate, tožite kakor težave, kadar pojo med delom težaki.
Ali pokojno gore pred šatori ognji ciganski; mirno razpreda se med drugovi tiha beseda, kakor šumenje tajno med bori.
Moje ime! In pes moj zacvili, konj moj na sredi paše obstane, dvignil je glavo — čul bi rad znane v mraku korake . . . Lisko moj mili!
Kot blisk se razmreži črez nočni vihar, opletel vso družbo je pesmi čar; dvanajste kaprol stisnil pest je v zrak in jo spustil na mizo: „Cigan, ti si vrag!"
Oton Zupančič.
Barkariolovo hrepenenje.
Dubrovnik, april.
:ih je večer ... .e iz sece s.avca spev drhti -pridi, draga, jaz te čakam, srce hrepeni.
Tih je večer ... le valovi vzdihajo, šume — pridi, draga, vse že spi, nihče ne ve.
Morje srebra lije luna na ves svet z neba — kje si, draga, slišiš li drhteči klic srca?
Pridi, draga, čolnič čaka, da v srebrno noč te popeljem, o ljubezni sladki ti pojoč.
Pridi, draga, glej, jaz čakam, srce hrepeni, kaj mudiš tako se dolgo, draga, kaj te ni?
Pridi, draga, glej, jaz čakam koprneč,  drhteč. Pridi! — Ah, saj vem, ne prideš nikdar, nikdar več . . .
Fr. Ks. Meško.