Tabor Odreda Blagajev volčin
Najlepši del celotnega taborniškega programa je seve-da taborjenje, ki se ga vsak pravi tabornik najbolj veseli.
In ob misli na vse to starega tabornika spreleti srh po telesu, malega medvedka in čebelico pa rahlo stisne pri srcu ob misli, da bo deset dni moral preživeti brez svoje ljube mamice.
Lanski taborni prostor v Podbeli v Breginjskem kotu je zmagal pred vsemi ostalimi, ki smo si jih še ogledali. Konačarji smo ga tri dni pred pravim taborjenjem morali seveda postaviti in urediti. Veliko dela je na konačarstvu, saj tabor zahteva veliko objektov: improvizirano kuhi-njo, umivalnico, latrino. Da pa je življenje v taboru res prijetno, postavimo tudi vhod v taborni prostor, jambor z zastavo sredi tabora, stenčas, smetnjake...
Vreme nam je bilo naklonjeno in tabor je bil v treh dneh tak, kot mora pravi tabor biti.
In četrti dan so prišli naši taborjani. Najprej jih je bilo ireba z velikimi nahrbtniki razporediti po šotorih, sledilo je prvo kosilo, dan pa se je zaključil z večernim zborom. Vsi so stali v ravni vrsti pred jamborom v krojih, zatlače-nih za hlače in zlikanimi rutkami okrog vratu. Seznaniti smo se seveda morali z dnevnim redom, delom na tabo-ru, programom gozdne šole, urnikom nočnih straž, vod-stvom tabora.
Polni pričakovanj smo po večerji legli v našo deset-dnevno prijateljico - rusko posteljo, k počitku.
In zjutraj - »o kako zgodaj je še!« se je slišalo iz šotorov, nas je iz sladkega spanja zbudil pisk piščalke. In potem globok glas našega taborovodje Gregorja: »Vsta-janje«! Hitro smo skočili v trenirke in že tekli v zbor za telovadbo, ki jo je tudi letos vodila vodnica Tina. Uh, kako nas je utrudila vsako jutro! Samo ob nedeljah smo bili varni pred njo (pa kaj, ko pa je bila nedelja samo ena!). Ko smo se vrnili nazaj v tabor, smo bili budni kot miške!. Sledilo je umivanje in zajtrk, zatem pospravljanje
šotorov z ocenjevanjem in gozdna šola.
Veliko stvari se dogaja v gozdni šoli. Učenje potnih znakov, vozlov, postavljanje šotora iz šotork, tabornih ognjev, osvajanje veščin za MČ. pa topografija, skica terena, signalizacija, orientacija, lokostrelstvo za TT.
Zvečer so bili na programu večerni sprehodi, nočnc igre in taborni ognji, kjer taborniki najraje preživimo večer. Toliko lepih trenutkov se zgodi ob svetlih in toplih plamenih pagode: skeči, vici. taborniške pesmi...
No, lani pa nam vreme na taborjenju ni omogočilo izvedbe vsega tistega, kar je zahteval naš program. Ni-smo mogli izvesti celodnevnega izleta v prelepo okolico Podbele za MČ, dvodnevnega izleta za TT in zaradi razmočenih tal bivakiranja.
Ko se je spustil mrak nad tabor, je bil čas še za zadnji večerni zbor in spuščanje zastave, po večerji pa smo se vsi taboreči zbrali okrog velikega ognia - pagode. Začela se je zabava.
Napočil je tudi zadnji dan. Pospravljanje opreme, po-diranje šotorov. Tabor se ruši, izginja podoba, ki nam je bila tako draga teh deset dni. A spomini bodo ostali. Hudo nam je vsem, pogrešali bomo prijatelje, vodnike, prijetni in dobri kuharici Maričko, Moniko (kako smo dobro jedili!!) in zabavne večere, igrice, taborniško delo v gozdni šoli...
Ampak enkrat mora biti konec. tako kot je konec vsake stvari. Vse je minljivo, tudi labor, ki bo ves čas do naslednjega taborjenja glavna tema vodovih sestankov.
Tabora ni več, taboreči so odšli, le še vodniki smo ostali v tihem, praznem bivšem taboru, da pospravimo še zadnje objekte, in se vrnemo domov, z mislimi na nasled-nji tabor čez leto dni v...
Načelnica odrcda
Blagajev Volčin
Mateja