Trnjeva pot ljudskošolskega učiteljstva. Poroča državni poslanec dr. Ravnihar. Zakon z dne 14. maja 1869, št. 62 drž. zak., odnosno zakona z dne 2. maja 1883, št. 53 drž. zak., ki ga nakratko imenujemo državni šolski zakon, ima v svojem § 55. določilo: »najmanjše prejemke, izpod katerih ne sme iti nobena šolska občina, je odmeriti tako, da učitelji in podučkelji brez ovirajočih postranskih opravil posvečajo vso svojo silo poklicu in da morejo učitelji še vzdržavati krajevnim okoliščinaam primerno svojo rodbino.« To je eno izmed razteznih določil, ki so tako priljubljena v naši zakonodaji. Preveč greši na svoj dobrt smisel in pa na poštenosti ljudi. Pošteniak bo tudi sedaj veljavno besedilo § 55. razlagal tako, kakor je bil z njim zakonodajalec pošteno mislil urediti službene prejemke učiteljstva. Za normalnega človeka je čisto jasno, da ne gre morda za eksistenčni minimurrii in tudi ne za plačo kakega manualnega delavca, ampak za udobno preživljanje duševnega delavca in njegove rodovine. Duševnega delavca in njegove rodovme potrebščine so vse drugačne, nego one navadnega delavstva. Ne samo, da mora »stanu primerno« živeti, kakor se glasi ta fraza; poleg zadostne telesne prehranitve potrebuje še v veliko višji meri duševne hrane zase, pa tudi za svojo rodovino. Pravo- mero za visokost prejemkov je torej prav lahko dotoiti, zlasti če primerjamo prejemke duševnih delavcev ostalih kategorij javnega uradništva. Treba je torej Ie pošteno tolmačiti zakon, pa bi ne bilo treba prav nofoene izpremembe na njem. Toda ravno, ker si vsi žele izprememtoe § 55. v točnejši in jasnejši obliki, mi je to dokaz, da deželne uprave ne morejo ali pa nočejo pogoditi duha zakona. Še markantnejše se kaže ta neskladftost pri § 56. leg. cit., ki določa, da je uravnati pokojnine učiteljstva ter njihovih vdov in sirot po pravilih, ki veljajo za državne uradnike. Ali se je že kdai katera deželnih uprav zavedla, da ima tu naravnost slušati striktno zapoved zakona? Ali se je že temu li onemu deželnemu odboru oglasila vest, da bi poslušen jasnemu besedilu zakona — stavil predlog, ki bi v polni meri odgovarjal državnemu zakonu? Mmistrski pred&ednik grof Stiirgkh je dejal učiteljski deputaciji, ki smo bili ž njo pri njem; tudi poslanci, da bi izprememba § 55. malo koristila učiteljstvu, češ, da je državni ljudskošoiski zakon le takozvani okvirni zakon in da dežele razmere lahko urede poLjubno, samo da so v »okviru« zakona. S temi ni ministrski predsednik na glasil nič druzega, kakor da je državni zakon v tej točki gotovo — nezadosten. Ta konstatacija nam pa ne more in ne sme zadoščati. Obstati pred mrtvoi orko zakona ter skomigniti z ramo je kaj komodno stališče, toda za vlado, ki mora čuvati nad zakoni, ki mora skrbeti za dobre zakone, tako stališče ni posebno častno. Pravilno bi bilo — če že moramo ostati pri »okvirnem« zakonu — da napravimo ta okvir tako ozek, da nobena druga razlaga, ki bi ne odgovarjala pravilno zamišljenemu smislu zakona, ne bo mogoča; ali pa odpravimo sedanji sistem sploh ter na državo, ki si v državnem osnovnem zakonu z dne 21. decermbra 1867 prilašča najvišjo oblast v vod'stvu in nadrzorstvu vsega šolstva. V cnbeh smereh se gibljejo v dr. zboru od raznih strank vloženi predlogi. Vidi se, da na vseh plateh pripoznavajo nevzdržnost sedanjega položaja in veliko nujnost skorajšnji odpomoči. Da stvar ne gre tako naprej, kakor bi radi prijatelji ljudskošolskega učiteljstva, dasi dregamo venomer, so krive deloma nezdrave razmere v našem parlamentu. Najenostavnejša predloga potrebuje nekaj polževih let, predno postane zrela za uzakonitev. Zastareli opravilni red, izredno veselje do rrmogo govorjenia, ki pa je namenjeno manje zbornici kakor domačemu časopisju, nekaj demagogije — vse to in še drugo ne dopušča nagle rešitve. Trikrat je treba pnemesiti testo v zbornici, v odsekih mu pridenejo novega kvasa, in tako premečkana stvar dobijo avstrijske narodnosti največkrat kot neužitno pecivo na mizo. Seveda je pa vsaka zadeva tudi »politicum«. Četudi vsestransko pripaznavajo stvarno upravičenost tega ali onega predloga, se končno vsak klub vpraša, je li tudi s politiškega stališča umestno, prepustiti predlog ali pustiti zavleči njega rešitev, dokler ne puste, da pade. Takih zadržkov imamo iskati tudi na poti, ki jo hodijo predlogi za izpremembo § 55. in odnosno predlogi za odporaoč sedanji mizeriji. Poleg naravnih neprijateljev šol in učiteljstva, ki sede na skrajni levici zbornice na klopeh nemške krščansko^socialne stranke in v sredini na stolčkih slovenskega kluba, igra politika veliko svojo vlogo. V poštev pride predvsem volia ali nevolja vlade, ki pod njo ždiia zlasti poljski klub in nemški Nationalverband. To se je videlo pri znanem Pacherjevem predlogu, ki pravi:»V finančnem načrtu za prihodnjo finančno dobo. je vsako leto ustaviti 20 milijonov kron v svrho izboljšanja plač na javnih ljudskih Jn meščanskih šolah z izpričevalom o učiteljski sposobnosti nameščenih učiteljskih oseb. Ta znesek ie porazdeliti na posamezne kronovine in dežele po razmerju števila definitivno nameščetiih učnih oseb.« — Finančni odsek je pritrdil predlogu. Ko pa ie v zbornici imel priti na vrsto, so ga predlagatelji na pritisk vlade umaknili in izzvenel je v pohlevno resolucijo. Posmeh na eni in ogorčenje na drugi strani sta bila glasna spremljevalca nemško-nacionalne retirade. Pa naj kdo trdi, da taki predlogi, ki že vnaprej kažejo na neuspeh, nimajo demagoškega namena! — Češkim Nemcem je bila poleg tega novod za nasprotovanje — svojemu lastnemu — predlogu domača politika. Kakor znano, so češki Nemci z obstrukcijo preprečili delovanje češkega deželnega zbora. Upajo tem potom izsiliti od Čehov — risum teneatis — »ra.vnopravnost«. Z izstradanjem češkega ljudstva nameravajo to doseči. Pričakujejo med drugim, da bo tudi gladni češki učitelj pomagal omehčati češke politike, da bodo prizanesljivejši napram nemškim postulatom1. Ako bi pa državni zbor s pomočjo fin. ministrstva učiteljstvo nasitil, potem je češkim Nemcem odvzeto eno najizdatnejših sredstev za pritisk na češke politike, ki bi potemi lažje čakali na dobo, ko bo izstradano nemško Ijudstvo zahtevalo od svojih voditeljev — odnehati od obstrukcije! Jako nevarna rasprotnica določnejši obliki § 55. je — avtonomija, češ, to je izljučno zadeva kronovin in dežel, zategadelj ne dopuščajo nobenega vmešavanja s strani centralnega parlamenta. Naravnost neverjetna je ta argument., neverjetna zaradi tega, ker nastaja prav pri relativno tako neznatni zadevi kakor je izprememba dotičnega paragrafa. Ako so gospodje tako zagrizeni avtonomisti in nasprotniki centralizmu, potem^ se je mnogo bolj čuditi, da sploh posečajo oentralni parlament in sklepajo dan na dan zakone, ki posegajo v avtonomijo kraljestev in dežel. Tudi § 55. sedanje oblike krši avtonomijo, a vzlic temu ga respektirajo in uporabljajo, dasi po svoje. Avtonomistom na čelu so Čehi in Poljaki. Znano je, da je poslanec češki učitelj Konečny bil celo siljen odložiti mandat v šolskem odseku, ker je zagovarjal izprernembo § 55. Seveda se bodo tega stališča oklenili tudi poslanci drugi(h dežel zlasti oni, ki se ne bodo hoteli izdati kot — nasprotniki šole. Avtonomija — dober izgovor! Predlagana izprememba § 55. se giblje skoro v vseh predlogih v tej smeri, da je minimalne prejemke, izpod katerih ne stne iti nobena dežela (šolska občina), odmeriti enako prejemkom c. kr. državnih uradnikov štirih spodnjih činovnih razredov v smislu vsakokratno objavljenih zakonitih določil. Tako n. pr. se nakratko glasi predlog nemškega NationalVierbanda, ki utemeljuje svoj predilog nekako s temi; raizlogi: »Velika razteznost določbe § 55. drž. ljudskošolskega zakona glede odmere učiteljskih plač je imela za posledico, da razne kronovine svoje učiteljstvo plačujejo različno. Te razlike pa ne moremo opračevati z razliko v oenah ipotrebščin, je marveč vzrok, da je v krogih učiteljstva velika nezadovoljnost. Nedostatek natančneje določbe v navedenem paragrafu je pa tudi vzrok, da so učiteljske plače v nekaterih kronovinah v ostrem nesoglasju s potroški za preživljanje. kakor bi bilo to primerno učiteljskemu stanu. To nesoglasje je tem ostrejše, ker so bile učiteljske plače potiajveč normirane v dobi, ko cene živiljenjskih potrebščin niso dosegle one višine kakor danes. Zaradi draginje je neštevilno učiteljskih rodovin prišlo v stiske, katere odstraniti je neodložljiva dolžnost vzdrževalcev šole. Da se ugotovi gotova, vsakega samovoljnega tolmačenja svobodna podlaga učiteljskim prejemkom, da se likratu spravi v sklad najmanjša mera letnih dohadkov z dejanskimi potrebščinami, zahteva učiteljstvo že leta in leta, da se ga v prejemkih izenači s c. kr. drž. uradniki štirih spodnjih činovnih razredov. Tako izenačenje m samo opravičeno zaradi predizobrazbe, ampak tudi z ozirom' na naporno stanovsko delo učiteljev. Več kakor tri petinke vsega učiteljskega osobja nima s 40. službenim letom niti plače, kakor je dolooena po najvišji stopnji X. čin. raz- reda. To razmerje med prejemki učiteljev in oniini c. kr. drž. uradnikcnv pa se bo še poslabšailo v škodo prvih, ko bodo državni uradniki dosegli vsestratiski priznano potrebno zvišanje temeljnjih plač, odhosno1 aktivrtetaih doklad. Z ozirom na to, da je dobra vzgoja mladine v javnih šolah v umevnem interesu Ijudstva ier da taka vzgoja prav bistveno zavisi od zadovcljnesti učiteljev in iz te izhaiajočega veseSja do stanu, ljudsko zastopstvo ne sme zamašiti ušes pravičnioi žeIjam, prihajajočim iz učateiisiva. V danem slučaju more tenibolje storiti svojo dolžnost, ko se ne zabieva ničesar, kar v zakonu ne bi bilo že obljubljeno in gre dejanjski sarno za tohnaeenje neke preveč raztezne dcločbe.« Nemški socialisti predlagajo to-le izpremembo § 55.: »UredRev zakoniiih službenih dohodkov učiteSjev in način njihovih prejemkov je stvar deželne zakoncdaje, pri čemer naj veljajo ta načeia: 1. minimalni dohodki, izpod katerih ne sme iti nobena dežela, naj bodo tako odmerjeni, da pcsvete učitelji prvega razreda (učitelji) in učiteiji driigega razreda (podučitelji) vso svojo silo svojemu poklicu in morejo prvi po krajevnih okoliščinah tudi preživljatf rodovino. Kot taki minamalni prejemki naj veSjajo oni, ki pristojajo c. kr. drž. uradnikom XI., X., IX. in VIII. činovnega razreda, in sicer na prejemkih in aktiviteinih doklitdah v smislu vsakokratnih ter v dotičnih krajih veljavnih zakonhih določil. Vsak učitelj in vsaka učUeljica z izprieevalom o učiteLjski sposobnosti za ljudske šole mora — razen v disciplinarnih slučatjih — najmanje doseči prejemne stopnje c. kr. drž. uradnikov, za katerih nameščenje je pogoj, da dovrše srednjo šolo, s to-le službeno dobo: od pričeiega 4. do dovršenega 9. službenega leta prejemne stopnje (plača in aktlvitetna doklada) XI., od pričetega 10. do dovršenega 16. služ. leta prejemne stopnje X., od pričetega 17. do dovršenega 25. služb. leta prejemne stopnje IX. in od pričetega 26. do dovršenega 35. služb. leta prejemne stopnje VIII. čin. razreda. Ob zaračunanju službene dobe je od službenih let, ki iih je prebil učite!,j v javni šolski službi pred izpitom o učiieljski sposobnosti, všteli dve lerti ter je v dveh ali več kronovinaih prebito službeno dobo imeti za eno in nepretrgano. Najkasneje eno leto po izpiiu o učit. sposobnosti mora slediti stalno nameščenje. Za učiteljstvo z učno sposobnostjo za meščanske šole ie določiii primeroma višje prejemke. Ravnateijem, nadučiteljem in voditeljem je dovoiiti višje prejemke ali pa posebne iunkcijske doklade, katerih izmera se ravna po številu šolskih razredov. 2. Učitelji morajo svoje službene dohodke prejeti neposredno od šolske oblasti ter ne smejo pobirati šolnine. 3. O pravočasnem in pravilnem izplačilu prejemkov čuvajo in razsojajo šolske oblasti.« Ta predlog, kakor tudi vsi drugi enaki predlogi imajo dobesedno isto utemeljevanje kakor prej navedeni predlog nemškega Nacionalv-erbanda. Skoro vsi predlogi so bili tudi vloženi istega dne, namreč 21. julija 1911. Takoj v enih prvih sej novoizvoljene zbornice. To je najboljši dokaz enodušnemu spoznanju upravičenosti in nujnosti zadeve. Vzlic temu spoznanju pa še do danes ni prišla iz odseka. Pasivna resistenca vseh ctnih činiteljev, ki sem jih bil gori navedel. Upali smo, vsaj govorilo se je tako, da pride predlog v plenumu že v predvelikonočnem zasedanju na vrsto. Delati hočemo na to, da pride na dnevni red vsaj pred poletnimi počitnicami — ako ne bo rešen na drug način. Kakor namreč že omenjeno, merijo zcpet drugi predto;^ na to, da bi država prevzela ali v celoti ali vsaj deloma siroške za vzdrževanje ljudskega šolstva. Nekaj takega je nameraval uvodoma omienjeni Pacherjev predlog, da država pri- spevaj vsako leto 20 milijonov za zvišanje učiteljskih plač, in nekaj takega tiamerava tudi tpredlog poslancev slovensko-hrvaškega kluba, ki hoče § 62. leg. cit. izpremeniti v tem smislu, da prispev.aj država k zgradbam in vzdrževanju šo'lskih poslopij! Zaradi kurioznosti naj o-b tej prfliki omenjam, da so poslanci brvaško-slovettiskega kluba vložili predlog na noveliranSe drž. Ijudskošolskega zakona iz L 1869 v; smislu teh-le načel: »Nad štiridesetletje trajajoča veljavnost drž. ljudskošolskega zakona iz 1. 1869 ni prav jasno izkazala samo prednosti, amipak tudi nedcstatke in škodo, ki je kmetiškemu prebivalstvu posebno občutna. Izkušnja uči, da omenjeni zakon ni mcgel izpclniti od vseh ljudskih plasti pričakovanih in upravičeno zahtevanih ugodnih uspehov z ozirom na splošno Ijudsko izobrazbo. Temeljito noveliranje tega zakona z uvaževanjem onih načel, ki se ozirajo na vedno naraščajočo potrebo strokovne izobrazbe tako raznolikili ljudskih stanov iz mest in z dežele, je torej ne samo želeti, ampak je za deželo nujna potreba. Za vse kmetiško prebivalstvo, tako kmetiškega stanu kakoT tudi m?st po deželi, pridejo ob rzprememibi ljudskega šo<istva zlasti v poštev ta načela: 1. pričetek šolske obveznosti je določiti z dovršenim 7. letom otrok; 2. šolsko obveznost je določiti na polnih šest let. Zato pa je popolnoma opustiti one za otroke in za šolo tako kvarne olajšave za šolski obisk v poletnemčasu; 3. v iljudskih šolah na deželi, kjer to zahtevajo učne potrebe, gospodarske razmere prebivalstva, pota in vremenske razmere šolskega okraja, je na prošnjo oibčin a!i krajevne šols,ke oblasti uvesti poldnevni pouk; 4. na šolah po deželi je učni načrt tako izpnemeniti, da se v zadnjih dveh letnikih uvede pouk o kmetijstvu na način, kakor je primeren starosti in pojmovanju otrok; 5. učni načrt na učiteljiščih je razširiti in izipopolniti v tej smeri, da bodo učne osebe usposobljene, da morejo vsaj v glavnih panogah kmetijstva podati csnovne nauke; 6. po dovršeni šestletni šolski obveznosti mora slediti dveletni obvezni nadaljevalni pouk, ki temelji na razmerah po deželi in na potrebah stanov istotam; 7. primerne učne knjige kakor tudi druga, kmetijskemu pouku potrebna učna sredstva je oskrbeti pravočasmo«. Tega predloga poslanec učitelj Jaklič ni podpisal! V finančnem odseku so bile v razpravi nove davčne predloge, ki naj imajo tudi namen, odpreti deželam novih virov dohodkov. Te dohodke pa je porabiti — tako je splošna misel, dasi — žal, nlkjer ni izražena — v prvi vrsti za regulacijo in zvišanje učiteljskih plač. Ko se je stavil dolooeni predlog. da so deželne uprave zavezane, da iz drž. davkov preodkazane dohodke uporabijo predvsem v korist zvišanju učiteljskih plač, so ta predlog v odseku z veliko večino — odkloniH. Tu so se avtonomistom z treznanskimi veseljem pridružili vsi neprijatelji šolstva, pa so se udarili na prsi, češ, da odklaniaio predlog iz — avtonomističnih ozirov. Poudarjam to, ker mi je organ S. L. S. po mojem govoru o volilni kompaniji v Tržiču očital, češ, da nastopam proti interiesom učiteijstva, ko sem grajal slovenske »ljudske« zastopnike, ki se pehajo za novimi, zlasti meščansko obremenjujočimi davki, češ, iz dohodkov teh davkov bomo zvišali učiteljske plače. Čemu so pa potemi v finančnem odseku odklcnili predlog, ki >e imel le namen zagotoviti, da se iz drž. davkov preodkazani zneski resnično porabijo v korist učiteljstvu in ne morda za kak drug namen? Ako imajo resno voljo in res tak namen, kaikor ga Tazglašajo, potem1 ni brlo nobenega povoda, protiviti se predlogu, ki naj le ugotavlja ono voljo in namen. Bojim se, da so razlogi, ki z njimi zastopniki dežel zahtevajo višje preodkazane zneske iz drž. davkov v svrho regulacije učiteljskih plač, za mnoge izmed njih le z vso reservatio mentalio izrečene besede, le vada za vlado na eni strani, da bi privolila v temi višjo kvoto, in za ljudstvo na drugi strani, da bi tem rajše gutiralo nova bremena. To so čutili mnogi odsekovi člani, ker so po poslaneu dr. Rennerju stavili drug predlog: »Finančni odsek preide preko Steinwenderjevega predloga glede preodkazov deželnim zakladom na dnevni red«, zaeno je predlagat&Ij predtožil zak. načrt, da preodkazi deželnim zakladom iz drž. sredstev prejenjajo ter da prevzame državni proračun nase del izdatkov za šolo v drž. zboru zastopanih kronovin in dežel. (Zakon o dotaciji za šolo). Iz zvišanih davkov tekoči dohodki se stekajo v državno blagajno. Zato prevzame le-ta z v zakonu določenimi pogoji plačilo pclovice prejemkov in pokojnin v vsaki deželi stalno nameščenih učiteljev ljudskih in meščanskih šol. Ta dotacija za šolo se izvrši šele tedaj, kadar je deželni zbor učiteljske plače tako uravnal. da se v prnnernetn roku izenačijo s prejemki drž. uradnikov enajstegai do osraega činovnega razreda. To izenačenje se more izvršiti stopnjema, in sicer tako, da se tam1, kjer prejemki učiteljstva za onirni drž. uradnikov ne zaostajajo več kakor .za eno petinko, izvrši uravnava tekom enega leta; kjer zaostaijajo za več kakor eno petinko, tekom 3. let kjer zaostajajo za več kakor eno tretjinko, tekom petih let. Prvo zvišanje se mora izvršiti vsekakor tekom pol !eta po uveljavljenju zakona, ker inače dežela izgubi pravico do dotacije za šolo. Časovno napredovanje v činovnih razredih učiteljskih oseb je urediti enako kakor za drž. uradnike. V izravnavo izpadka v deželnih dohodkih zaradi prenehanja preodkazov in le teh nadomestitve z dotacijo za šolo je v državni proračun vpostaviti 10 milijonov kron.(Zaklad v izravnavo bremten.) Porazdelba letnih doneskov iz tega zaklada na deželne zaklade se izvrši s posebnim zakonom.« Tudi ta predlog je večina — odklonila. Pride v zbornico kot manjšinski predlog, vendar ga tudi v zbornici ne čaka drugačna usoda. Vzrok že opisane razmere. Predlog je za sedanje čase in za sedanje ljudi revolucionaren. Prepričan sein pa, da pride kdaj čas, ko se bo obravnal in sprejel predlog s še radikanejšimi načeli, kakor je nanje zgrajen Rennerjev predlog. To je ona druga srner, ki naj se v njej giblje reformacija: podreti sistem, v smdslu katerega imej vlada vso veliko besedo, — plačaj pa nič. Saj po svojem bistvu tudi dejstvo, da je namen preodkazom iz sedaj nameravanega zvišanja davkov — vsaj opravičujejo to zvišanje tudi s tem razlogom — med drugim tudi ta, da se dotirajo dežele v svrho regulacije in zvišanja učiteljskih plač — to dejstvo ne pomenja nič drugega, kakor da hoče država prispevaii k izdatkom za Ijudsko šolstvo. E.Kpnessis verbis sicer tega ne povedo, celo izogibljejo se taki izjavi, vendar iaktum sam po sebi nam pove, da ni več daleč čas, ko bo faktunii dobil obliko zakona. De lege ferenda! Dežele dobijo iz zvišanja davka na žganje in osebne dohodnine lepe milijone. Lahko bodo torej vršile svojo dolžnost, samo ako bodo hotele. Pri osebni dohodnini (zakon od 25. oktotvra 1896, št. 220 drž. zak.) upajo na višje dohodke v treh smereh: zvišajo se davčni postavki od dohodkov od 10.000 K dalje, uvede se davek za neoženjence in ofoligatorični vpogled v trgovske knjige. Davka za neoženjence (Junggesellensteuer) pa ne bodo plačevali samo nieoižeinjenci ali samci, ampak tudi zakonci brez otrok ali samo z enim otrokom. Davek pričenja šeie ob dohodkih 2400 K na leto. Podrobnosti in izjem tu ne bom- navajai, ker ni mesta za to. V smislu doloeb čl. XII., odst. 4., prej navedenega zakona se iz osebne dohodnine pneodikaže deželnim zakl. 12.81% realnih davkov. Ti davki so n. pr. za leto 1913 proračunani z zneskoirrii 174,840.000 kron, torej dobe dežele 22,397.000 K, in sicer vsaka dežela po istem odstotnem postavku, to je 12.81 % na vsako deželo pripadajočih realnih davkov. Večjega pomena za okrepčanje deželnih zakladov je zvišanje davka na žganie in brez tega zvišanja deželam pripadli preodkzi. Iz davka na žganje reilektuje država zase čistih 78 miilijonov, kar je čez to vsoto pnapušča država deželam. Računajo, da bo zaradi zvišanja tega davka preostalo za dežele od 54 do 60 milijonov kron na leto, dočim so doslej dobivale mnogo manj. Za 1. 1913 je n. pr. od teh preodkazov še proračunanih samo 21,100.000 K. Po novem preodkaznem1 zakonu se porazdeli na dežele 35 milijonov po ključu iz zakona od 8. jul. 1901, št. 86 drž. zak., in pride od tega zneska n. pr. na Kranjsko 4.5253 del,to je 1,585.855 K; 10 railjonov se porazdeli po ključu števila prebivalstva po ljudskem štetju 1. 1910, na Kranjsko pride 1.8409. del, to je 184.090 K: zadnjih 9 railijonov (ako znaša na dežele pripadli del 54 miljonov) se porazdeli po čistem konsumnera, ključu in pride potemtakern na Kranjsko 1.6851. del, to je 151.659 K, od 15 miljonov (ako znaša ves preodkaz 60 milijonov) pa 252.765 K. Kranjska torej dobi pri 54 miliicnih 1,919.604 K, pri 60 milijonih pa 2,020.710 K samo iz državnega davka na žganje. To je že lep dohodek in v primeri z dosedanjimi dohodki iz tega davka tako močno ojačenje deželne blagajnice, da se deželni zbor lahko takoj loti najbolj perečega vprašanja: regulacije in zvišanje učiieijskih plač. To tenrbolj, ker je računati, da se bodo omenjeni višji dohodki že letos stekali v deželne bla:gajnice. Tu ni nobenega izgovora in nobenega odlašanja več. S sprejetjem »malega« finančnega načrta bomo poslanci storili več kako-r svojo dolžnost, ker bomo zlasti meščanski posianci osobito glede reforme osebne dohodnine za marsikatero določbo glasovali contre coeur; toda hočemo na eni strani omogočiti uzakonitev službejia..pragn?atike_za drž\ uradništvo, ki jo z malimi finančnim načrtom, veže junktum, in hočemo' na drugi strani dati deželant višjih dohodkov — prav zaradi učiteljsiva. Dežele imajo sedaj realno podlago za ureditev učiteijskega finančnega vprašanja. Sodim, da uprav zategadelj sedaj niso sklicali kranjskega deželnega zbora, ker čakajo uzakonitve drž. finančnih predlog, ki bo zaradi njih deželni proračun dotoi! vse drugo lice. Potem pa naj deželni odbor vendar enkrat dokaže svojo socialno ljubezen ter naj v prvi Jetošnji seji deželnega zbora predloži učiteljske prejemke zadevajoči zaltonski načrt! Mogoče, da se to zgodi že z ozirom na deželnozborske volitve, ki so drugo leto; mogoče pa tudi, da bodo učiteljstvo potolažili z izrazom svoje platonske ljubezni ter učiteljstvu kakor Tantalu predložili okusno jed, pa Ie s pogojem, ako... Saj veste, draginjske doklade! Pa naj bo tako ali tako, dolgo ne bodo več mogli odlašati, že z ozirom, na sosedne dežele ne, ki bodo brez dvoma neodložljivo storile svojo dolžnost. V kakšni izmeri se bo izvršilo zvišanje plač, danes seevda ne moreroo vedeti. Tudi v t.em pogledu bodo po ir.ojih mislih vse dežele morale meriti z enakim vatlom. Zato pa v državnem zboru ne bomo pustili izpred oči izpremembe § 55. Prijatelj mi učitelj nosi v dobrih in slabih svojih časih na jeziku geslo: Sursum corda! Tudi jaz vam tako prav.im!