78
Čudna ura.
Povedka po L. Bovicu.
v
Od revnega kramarčka se je Cižman povzdignil do bogatega tergovca. Al v sreči svoji ni pozabil revšine nekdanje; pohleven je ostal in pomagal vsakemu rad. Pošteno je bilo pridobljeno celo njegovo premoženje, in vsak ga mu je iz serca privošil, zato ker Čižmanova hiša je bila rea pribežališče vsakemu, kdor je bil v potrebi.
Huda bolezen je napadla verlega starčka. Ko čuti, da se mu bliža zadnja ura , veli svojemu vnuku, naj pride k njemu, da mu bode razodel svojo poslednjo voljo.
Vnuk pride in bolni starček se še enkrat vzdigne v postelji in mu takole govori: „Bog te sprimi, Janko! Kmali se bodem ločil od tega sveta. Ze so mi kalne oči in žila zlo pojema. Edini si iz moje žlahte, ki bodeš za mano ostal. Da si dober človek, tega sem se prepričal večkrat; nadjam se pa tudi, da bodeš moder gospodar moje zapuščine, ki ti jo hočem izročiti. Vendar se mi treba zdi, ti še poslednji opomin dati, ker iz obilnih skušinj vem, da bogastvo tudi dobrega človeka včasih spreoberne in ga zapelje na krive poti! Moja oporoka je shranjena tam v mizi. Večidel mojega premoženja bo tvoje. Kar sem še drugim namenil, zvesto razdeli in spolni vse, kar veleva moj testament. Hišno orodje razdeli vse med moje posle, le uno staro uro, ktera stoji tam na omari, vzemi ti in varuj jo dobro. Dal mi jo je v hvaležni spomin pred 30 leti neki urar, ki že davnej v zemlji počiva, da sem ga rešil iz velikih nadlog. Ne vem: ali je bila le posebna naključba ali pa volja Božja, da od tistega časa se je množilo moje premoženje neizrečeno; česa sem se lotil, vse mi je po sreči šlo. Vsaki dan sem bil bogatejši. In če me je hotel včasih duh skoposti prekaniti, sem pogledal le ono uro in se spomnil, da sem pomagal ljudem tudi takrat, ko sem še malo premožen bil, — da jim tedaj tudi sedaj ne smem dobrotljive roke odtegniti, ko mi je Bog premoženje tako čudno blagoslovil. Vzemi tedaj to uro — nikar je ne zametuj — pomisli, da je tvojemu stricu bila skoz in skoz drag spominek44.
Težko je že izgovoril te poslednje besede, — glavo naslone starček na vajšnico in mirno zaspi v Gospodu.
Mertvaška tihota je bila po vsi hiši. Le ura je bila sedem.
Janko nastopi premoženje in zvesto spolne oporoko svojega strica, pa bolj zato, da se je hitro odkrižal svojih dolžnost, kakor da bi bil častil poslednjo voljo ranjcega. Obilo premoženje ga je navdalo z nekim napuhom , ki je večidel takim ljudem lasten, ki se vsedejo, da ne vejo kako, v veliko bogastvo. Kmali je bilo serce njegovo vse drugačno. V slasti in gizdavosti živeti, je bil njegov cilj in konec.    Milostnemu biti mu ni bilo mar.
Tako je preteklo eno leto. Lica mu vpadajo, bled in čmern iše le v potratnem življenji veselje. Stricovo uro je imel sicer v svoji izbi, pa navil je ni nikoli — „čmu mi je ta stara škljemfa med drugim krasnim pohišjem najnovejše šege!"  — je večkrat rekel.
Ves nevoljen sedi nekega večera v svojem naslanjaču, kar nekdo poterka. Žena nekega kmeta, kteremu je bogati Janko kos kmetije v najem (štaut) dal, stopi noter.
79
^Usmilite Be nas , milostljivi gospod" — ee joče pred »jim — nesreča za nesrečo nas zadeva; če bi še tako radi, ni nam mogoče najemšine odrajtati. Imejte poterpljenje z nami za Božjo voljo, gospod!
„Po nobeni ceni ne! Kaj mislite, da bom nečimernost se podpiral" — zarenči gospodar.
^Nečimernost! Oh, ako bi vedili, kako nam gre. Mož je bil 5 meecov bolan, dva otroka sta nam umerla, toča nam je vse pobila — kaj sem sirota hotla početi, ker pri vseh kervavih žulih si nismo mogli kaj prislužiti".
^Praznih besed ne bom poslušal" —
„Oj, milostljivi gospod! vse bomo plačali, radi vse plačali, le sedaj ne moremo, imejte poterpljenje z nami!"
„Obernite se do mojega oskerbnika — jaz nimam z vami nič govoriti".
„Oskerbnik bo rekel, da mora spolniti, kar mu gospod zapovejo.    Kaj mi pomaga k njemu iti!"
„Jaz nimam časa, se z vami ukvarjati! Iz hiše se mi ta hip poberite, — če ne, bom zahujskal psa v vas!"
„Pri ranah Kristusovih!    Gospod, usmilite se nas!"
„Iz hiše se poberite, — če ne" — in v tem z nogo udari ob tla.
Žena se zgrudi. Iz ust se ji vlije kri.
Strah in groza spreleti neusmiljenega gospoda. Govoriti je hotel, pa ne more. Mertvaška tihota je bila po celi izbi, kar zaropoče nekaj — ura bije sedem. Kot strela iz jasnega neba udarijo ti glasovi na serce terdoserčnega, spomne se besed ranjcega strica, kterega v duhu vidi pred sabo stati.
„Ves vas dolg vam je odpuščen" — povzame sedaj besedo in ogovarja ženo, ki je na tleh pred njim ležala — in še več vam bo dal, — saj nisem satan!"
Uboga žena je končala svoje življenje. Možu in družini njeni je podaril res dokaj milošine. Al noč in dan g-a je mučil spominek na to, kar se je zgodilo pred njegovimi očmi. Smert uboge žene mu je kot težek kamen težila serce. Z nekim svetim strahom je stal večkrat pred čudovito uro. Naviti jo je hotel in pridno navijati vsaki dan; al ne on ne noben drug je ni mogel več popraviti.
Leto za letom je preteklo. Edino prizadevanje Janko-tovo je sedaj bilo, dobrodelnega se skazovati ljudem. Ce ravno blede lice ni več orudečelo, je vendar veselje, kadar je pomagal temu ali unemu revežu, razjasnilo mu temno čelo. —
Že so mu tudi sivi lasje snežili glavo, — h koucu je teklo tudi njegovo življenje. Ves omamljen se je vsedel nekega večera v svoj navadni stol in ves zamaknjen gledal na uro. Kar je začela spet iti, — trepetaje po vsem životu na ves glas zavpije, da pokliče svojega strežaja. Strežaj stopi v izbo, — mertvaška tihota povsod, le — ura z močnim udarkom bije sedem. Vnuk se je za svojim etri-com preselit v boljše življenje.
Vse svoje premoženje je zapustil bolnišnici usmiljenih bratov.
V bolnišnici hranujejo še sedaj to uro kot drago zapuščino.