za domačo in šolsko rabo. Spisal Anton Janežič, c. k. učitelj viSe realke v Celovcu. Tretji, popravljen natis. ¥ Celovcu 1864. V založbi E. Lieglove knjigarnice. Cum omnium linguarum scientia difficilis cuiquam sit, nemo tamen tam desidiosus est, lit in sua gente positus suae gentis linguam nesciat. Nam quid aliud putandus est, nisi animalium brutorum deterior? Ilia enim propriae vocis clamo-rem exprimunt: iste deterior, qui propriae linguae caret notitia. Isidorus Hisp. or ig. lib. 9. c. 1. Natisnil J. Blainik v Ljubljani. Predgovor (K drugi izdavi.) kar nam slovenščina v knjigi živi, vedno se slovniški mika in lika; nova slovenska slovnica torej Slovencem ne more biti nova prikazen. Pri vsem tem me navdaja sladka misel, da jo prijazno sprejme vsak, komur pride pod roke: poshranjena je namreč v njenih listih marsiktera nova drobtina, ki sem jo ali sam pobral med narodom ali po drugih možeh posnel izmed n&roda. Pa nikarte misliti: nova zdplata pa stara suknja. Vsa nova po obliki in po osnovi, predelana po tirjavah sedanjega jezikoslovja in popravljena po najboljših slovniških pripomočkih, prikazuje se „slovenska slovnica" v drugo na svitlo, da širi med Slovenci temeljito jezikovo znanje in ogreva njih serca za mile glasove maternega jezika. Namenjena je pričujoča slovnica sosebno mili slovenski mladini za šolsko rabo; v svesti pa sem si, da je tudi noben drugi Slovenec ne položi iz rok brez vsake koristi. Jezik, v kterem je pisana in ki ga uči, je prava čista slovenščina, posneta po ljudski govorici vseh Slovencev ob Savi in Dravi, ob Soči in Muri; pre-zerlo se ni nobeno narečje, ktero še hrani kako dragotino starega čistega blaga. Skoz in skoz mi je bila vodnica danešnja beseda našega naroda, svetovavka v dvomnih rečeh pa starša slovenska pisava in stara slovenščina, od ktere še le dohaja sedanji besedi luč in svitloba; dajala se je torej prednost vselej tistemu pravilu, tisti obliki, ki imd korenino v stari slovenščini, pa nam še dan danes živi. — Vsakemu pravilu so dodjani v pojasnjevanje nekteri izgledje, vzeti iz bogatega zaklada narodovih prislovic ali nabrani po spisih najboljših slovenskih pisateljev, ker se take iskrice narodovega uma najrajše primejo mladinskega serca. Blagor mu, komur se vrastejo v misel in serce, da mu svetijo po poti skozi življenje! 1* Služila so mi pri izdelavi razna veča dela jezikoznanska, so-sebno Miklošičeva „Vergleichende Grammatik der slaviscken Sprachen", Metelkovo „Lehrgebäude der slovenischen Sprache", Navratilov „Beitrag zum Studium des slavischen Zeitwortes", Veberjeva „Skladnja ilirskoga jezika", Celakovskega „Cteni o srovnavaci mluvnici slovanske", „Zikmundova„Skladba jazyka českeho" itd.; skerbno sem pa tudi porabil manjše slovniške preiskave o posameznih predelih naše slovnice, raztresene po Novicah in po drugih tiskopisih. — Dovoljeno mi bodi h koncu še izreči svojo serčno zahvalo prečastitim p. n. gospodom: Cigale-tu, Miklošiču in Navratilu na Dunaji, A. Marušiču in Šolarju v Gorici, Svetcu (Podgorskemu) v Kočevji, Blei-weisu, Lesarju, Levstiku in Marnu v Ljubljani, L. Hro-vatu v Novem mestu, Cegnarju v Terstu ter Valjavcu in Ž e p i č u v Varaždinu za marsiktero prijazno opombo ali popravo; ob tej priliki jih pa prosim še dalje njih veljavnega sveta, da se s časom popravi in prenaredi, kjer je obvisela drugi izdavi — vsej skerbi vkljub — še kaka pomota ali nedoslednost v besedi ali v razsnovi: več oči več vidi, vsi ljudje vse vedo. V Rožji na veliko gospojnico 1863. A. J. (K tretji izdavi.) Kar se je dalo v kratkem času med drugo in tretjo izdavo, popravilo in prenaredilo seje, kolikor se mi je zdelo potrebno, da izide slovnica še v pravilniši in rabniši obliki na beli dan. V pisavi polglasnega e pred rom sem krenil spet po starem poti, da v pisanji ne bode razločka med slovnico in med ostalimi šolskimi bukvami — slovenskimi in hrovaškimi. Tako opravljena se prikazuje „slovenska slovnica" v tretje pred slovenski svet; naj jej prizanesö in blagovoljno popravijo, če je ostala tudi tretji izdavi tu pa tam kaka resa. V Rožji na malo gospojnico 1863. A. J. V vod. §. 1. Jezik ali govor je najlepša, najdraža in naj-imenitniša dota med vsemi darovi, kar jih je prejel človek iz stvarnikove roke. Jezik druži človeku človeka, jezik mu glasi njegove misli in čuti, jezik ravnil včdi in umet-nijam pot po širocem svetu: na jezik se opira vsa človeška omika. Brez jezikove olike ni upati narodove omike: „Jezik očistite peg, opilite gladko mu rujo." §. 2. Jezik, ki ga kak narod govori, zove se njegov narodni ali materni jezik. Narodni jezik ali materinščina je najzvestejše zercalo narodovega dulia in nflrodove omike. Naš narodni ali materni jezik je slovenščina , pristna hči stare slovenščine in krepka panoga mogočnega slovanskega debla, ktero širi svoje veje od Jadre do Balta, od beloglavih evropskih planin tje do kitajskih zidin. §. 3. Ali so govorili o svojem dohodu v Evropo Slo veni le eden ali več jezikov, ta pravda še ni do tekla med jezikoslovci; jasno ko beli dan pa je, da se gub6 razlike med posameznimi narečji toliko bolj, kolikor globše se oziramo v starodavnost. Priča nam je stara slovenščina, ki obsega, da-si ravno mati le slovenščini in bolgarščini, vendar vsem narečjem najterdniša pravila in naj starše oblike. Slovanščina je pognala štiri glavne verhove, vsaki verh pa se je razrasel spet v nekaj veršičev; zato štejemo dan danes štiri glavna narečja: jugoslovensko, rusko, češko in poljsko, izmed kterih se je razkrojilo jugoslovensko v: slovensko, serbsko-hrovaško in bolgarsko, rusko v: velikorusko in malorusko ali rusinsko, češko in poljsko pa: v češko, p olj sko, češko-slovensko, gorenje- in dolenje-serbsko. §. 4. Iz perva so pisali Sloveni z režami in čertaini — rabilo jim je okorno podobopisje; potem jim je služil gerški in latinski čerkopis; pa tudi ta se je kmalu skazal presiromašen za obilico slovenskih glasov. Pervo slovensko abecedo, bogato s samoglasniki in soglasniki za vse različne glasove, sestavila sta slovanska blagovestnika in za- Četnika naše književnosti, Ciril in Metodi; reklo se jej je sploh slovenska azbuka ali glagolica; kmalu za njo pa je prišla v rabo po gerškem čerkopisji in po gla-golici posneta in za pisavo bolj neredna cirilica*), ktera je po vzhodnih krajih slovensko azbuko s časom popolnoma izpodrinila. Dan danes pišejo vzhodni Sloveni cirilico, zahodnim rabi pomnožena latinica; starodavna glagolica se je ohranila samo v cerkvi pri nekterih Slo-venih ob jadranskem morji. §. 5. Sloveni smo udje velike indoevropske rodovine, ki je že v starodavnih časih vzela Evropo pod svojo oblast in ktera po svoji izobraženosti še dan danešnji gospoduje skoraj vsemu omikanemu svetu. V rodu smo tedaj davnim Indom, Grerkom in Rimcem, ki so postali vsej zahodni Evropi učitelji v vedi in umetnijah; v rodu smo romanskim narodom, njih zarodičem in pervim dedičem klasiške omike; v rodu smo sosedom Nemcem in drugim germanskim rodovom, ki so se povzdignili v omiki že na prečudno visoko stopnjo. Napočil je dan tudi Slovencem, da nastopimo pot do svetišča narodove omike. §. 6. Jezik prav likati in izobraževati uči j e z i k o-slovje ali jezikoznanstvo; pravila in postave, po kterih se jezik lika in izobraža, obsega pa slovnica. — Slovnica ali gramatika je tedaj nauk o besedah in njih vezavi v skladne celote ter razpada na dvoje: I. nabesedoslovje (etimologijo) — to je nauk o posameznih besedah in njih. oblikah, ki uči: a) kteri in kakošni so glasovi in kako se med seboj strinjajo in preminjajo — glasoslovje, glasj e; b) kako se besede v končnicah pregibljejo t. j. sklanjajo ali spregajo — oblikoslovje, obliko vj e; c) kako se besede skladajo t j. obrazijo ali sestavljajo — besedoskladje, skladje. II. na stavko si o vje ali skladnjo (sintakso), ki uči besede skladno v stavke vezati, da postane govorica in pisava ustom lahko izrekljiva, ušesom prijetna in na vse strani razločna in umevna. ») Glej „doklado." PeiTi del. llesedoslovje. --- A. Glasje. I. Poglavje. Slovensko pismo. §. 7. Vsak govor se sklada iz besčd, besede iz zlogov in zlogi iz glasov, ki je suje človek s sapo iz pluč. Znamenja posameznim glasovom, z ozirom na izreko, so glasniki, z ozirom na pisavo pa pismena ali čerke. Vsej versti pismen pravimo abeceda. Slovenščini služi latinska abeceda ali latinica, ki Šteje, prikrojena za slovenske glasove, ta-le pismena: a, b, c, d, d, e, f, g, It, i, j, k, I, in. 11, o, p, r, s, š, t, n, v, z, ž. Pismena: q, x, y in ph slovenski pisavi ne rabijo; zato je po navadi tudi v tujkah s: kv, ks, i in f nadomestujemo, n. pr. Ksenofont; Xenophon, sinoda ssynoda. §. 8. Grlasnik, ki stoji besedi od spredaj, imennje se s p r e d n i k; v sredi mu pravimo s r 6 d n i k, na koncu pa končnik. §. 9. Grlasniki so z ozirom na izreko samo glas ni ali soglasni. Sam oglasni imajo že sami ob sebi svoj različen glas, soglasni ga pa še le dobe, kedar je zve-žemo s samoglasnimi: pervi so torej samoglasniki, ti pa s o glas ni ki. Samoglasniki so: j), e, (6, e,) 1, o, (6,) ti; vsi ostali: b, c, i, d, f, g, li. j, k, I, m, n, p, r, s, š, t, v, % in ž so soglasniki. Srednika med samoglasniki in soglasni ki sta: j in v. A. Samoglasniki. §. 10. Samoglasniki (vokali) so po svojem bistvu kratki ali dolgi in se ločijo v ozke: e, i in v široke: a, o, u. Med samoglasniki sta e in i po glasu tanka, o in a debela, a je pa srednik med občmi. Dvoglasnikov (diftongov) slovenščina nima. B. Soglasuiki, 8. 11. S oglasniki (konsonantje) se ločijo: I a) v ozke: c, č, j (lj, nj, rj), š (ŠČ), ž — k m v široke: b, d, f, g, h, k, I, m, L po izreki: (,, P'1*' s' ¡» v! . , \ b) v mehke: b, d, g, j, I, m, II, r, v, i z, ž — in v terde: c, č, f, h, k, \ p, 8, 8, t. / a) v jezik ovce ali topljivce: I, n, r 1 s topljencema: lj, vi J; II. po glasu ] b) v zobnike: d, t; z ozirom na < c) v ustnike: b, m, p, V in tuji f; govorila: J d) v goltnike: g, h, k; / e) v sikavce ali sičnike: c, s, z in \ f) v š u m e v c e ali n e b n i k e: č, š, ž in j. Srodniki t. j. v rodu so si: d, j; — g, z, ž; — h, s, š; — k, c, č; — sk, st in šč. II. Poglavje. Veljava in izreka glasnikov. A. Samoglasniki. §. 12. Slovenska abeceda (latinica) je presiromašna v samoglasnikih za obilico slovenskih glasov; torej nima vsakemu glasu posebnega pismena, kar močno ovira natančno znamnjavo in pravo izreko. — Pravo mesto slo- venskim samoglasnikom je za soglasniki; odtod je čist samoglasnik kot sprčdnik le redka prikazen. Po glasu so samoglasniki p o 1 n o g 1 a s n i, ki je tako rekoč na polna usta izgovarjamo, ali polglasni, kteri imajo zamolkel, le na pol slišljiv glas, kakor n. pr. c kot namestnik staroslovenskih x in h in pred l*om, ki ima še drug soglasnik za seboj, če se že v pisavi ne opušča. (§ 14. d.) ....... §. 13. A, vseh samoglasnikov najtehtniši, ima kot namestnik staroslovenskega a vselej in povsod svoj čist in poln glas; enako se glasi po južno-zahodnih straneh tudi tedaj, kedar je stopil na mesto polglasnikov k ali x (§. 18), n. pr. brazda ' KpASfrA i glava* v aara, klada* kaa^a, žaba* jkaka, čast = wrb, dan*^ bnh. Od spredaj mu čestokrat j prirašča, n. pr. jaz — strsl. az"K, jagnje — lat. agmis; svoj čist glas je prideržal kot sprednik samo v besedah: a, ako, ali, ampak, a no, anti in v nekterili tujkah, n. pr. angelj — lat. angelus, apostelj —• lat. apostolus. §. 14. 12 nadomestuje štiri staroslovenske glasnike, torej je po svojem glasu prav za prav čvetčr; izrekuje se namreč: a) kot namestnik starega e s svojim lastnim glasom, kakor v drugih jezikih, n. pr. četa = meta, pepel = hemeak, večer * behepz, žena = jrena. b) kot namestnik dvoglasnika k, kakor bi mu bil i ali j pritopljen, navadno z zfiglasnim j ali predglasnim i, večkrat pa tudi kakor čist e ali i, n. pr. brčg — Kpkrz*brejg, brieg, breg, brig; dete — (ykTE = dejte, diete, dete, dite; mesto — avkcro = mej sto, miesto, mesto, misto; mleko — MA-fcKo = mlejko, mlieko, mleko, mliko; svet — (mundus) CBkTX = svejt, sviet, svet, svit. c) kot namestnik starega nosnika a , kedar ima naglas, prav globoko in raztegnjeno, rekel bi kakor a, n. pr. peta = fiata, svet (sanctus) s cbatx, vezati * ba3ath, jezik * '¡A3XiK. Po nekterih straneh na Goriškem in Koroškem se glasi 6 kakor a, n. pr. petaspata, pgtek; patek, jeziksjazik; po Kranjskem pa je slišati s predglasnim i, n. pr: peta*pieta, svet (sanctus); s v i e t itd. d) kot polglasnik v končnicah in pred rom, če je še drug soglasnik za njim, prav zamolklo in le na pol slišljivo, n. pr. kratek = kpat&kx, mertev = MpXTXB&. nizek = iiH3XKX, berzda = Rpz3/\a„ serna * cpxNA, ter.? = t^aca. zerno - 3p&N0. V novejši pisavi se polglasni e pred rom navadno opušča, kar možno lajša pravo izreko, navlasti tujcem; zato sploh pišejo: brdo, brzda, krst, smrt, srna, trs namesto berdo, berzda, kerst, smert, serna, ters itd. V korenikah se glasi e kot namestnik starih pol-glasnikov x in h kakor e = e . predtegnjeno ali zategnjeno, n. pr. deska -- jVacka . teŠč = ta iji k , ves * bkck , čist (Čast) * wrh. din (dan) " ni*. Samoglasniku e od spredaj navadno j priraste, n. pr. jegidja — egulja, jelen — elen, j eden — eden, en. §.15. I, namestnik staroslovenskega n, izrekuje se poln oglasno kakor v besedah: čist= hhctk, glista = tamcta, pila = iihaa , žila = ;khaa ali bolj zamolklo, sosebno vpred-tegnjenih in breznaglasnih zlogih, n. pr. nit, = mhtk , misiti= m-bcHTH. — Polnoglasen je i kot namestnik staroslovenskega a i, n. pr. hiša kobila = koral\a , misel = ava'ic,\k. Kot spr^dnik se nahaja v besedah: igla, igo (jugum), igra, il, ime, in, iskati, iskra, ist, iti, iz in morda še v nekterih drugih; priprosto ljudstvo mu rado j dodeva in govori: j igla, j igo, j igra itd. §. 16. O je namestnik staroslovenskih o in & in se glasi: a) kot namestnik staroslovenskega o navadno kakor v drugih jezikih, le v zatezi se bliža sem ter tje nekaj samoglasniku n, n. pr. grozd * rpo3/\z. prost = npocTx, smola --cmoaa , vosek = bocks ; b) kot namestnik starega nosnika » večidel široko, kakor bi bil v njem a vtopljen, včasi pa kakor navadni o, n. pr. goba = ivkka , log = a,r>rx, mdka * mkka (farma, sup-plicium), ogor - Kroph, toča - t^ma. Kot «prednik nam služi v besedah: o, ob, oba, od, ogenj, oje, okno, oko, ol, on, orel, osa, osel, ost in še v drugih nekterih; v domačem govoru ima večkrat v pred seboj: v oje, vokno, vosa itd. §. 17. U, staroslovenski oy, glasi se p o In o glas no kakor v drugih jezikih, n. pr. luža * ao^jka . ruda ~ poyty\, ud = ov,\a . nI - oyA&, sluga - c\oyr\ ali bolj zamolklo, sosebno v breznaglasnih in predtegnjenih zlogih, n. pr. gu-biti, kup, varuh, kmalu. Spomina vredna je posebnost štajerskega narečja okoli Radgone, vse do-lenščine in pa notranjščine ob Krasu, ki v korenikah ii namesto u govori, n. pr. kupjkiip, buča*buča, bruno; bruno. Kot sprčdnik se nahaja a besedam: ud, uho, ujec, uk, ul, ulč, ulica, um, up, usnje, usta, uzda in še nekterim drugim; v domači rabi radi V pred-enj (livarno : vud, vuk, vum, vusta itd. O staroslovenskih samoglasnikih: k in a, §.18. z in h sta rabila stari slovenščini kot pol-glasnika ter sta mečila preterdo izreko; njun redni in edino pravi namestnik v novi slovenščini je e, n. pr. dež' (va/k^k, lehek = a-ataka, mest (maščevanje) = a\actk, pes = iiaca, sen == caha , tenek * tkhkka; po južno - zahodnih straneh pa je v nekterih besedah a pravilni e izpodrinil in večidel tudi v pisavi njegovo veljavo prevzel; to pa: 1. v koreniki: a) nekoliko po večem enozložnih samostavni-kov z izpeljankami vred: najnavadniši so: dan (,\mik) z izpeljankami: danes, danešnji, vsakdanji, danica, daniti se itd.; — čast (mkctk) z izpeljankami: časten, častiti, častitljiv, vendar povsod le češčen, a, o; — la,n (akiia) z izpeljankami: lanen, lanišče itd.; — laž (Ak/tik) ali leža, legati - lažem, lažnjiv itd.; — m a h (m'a\'a) z izpeljankami: mahovje, mahovit itd.; — maščevanj e (mkctk) ; — pa nj (rihiik); — sanj (cxnx) z izpeljankami: sanja, sanjav itd.; — sat (cxtz) z izpeljankami: satje, satov je itd.; — tast (TkCTk), tašča; — vas (fskck) z izpeljankami: vaščan, vaški itd.; dvozložnih tacih samostavnikov je še manj: maša (.vkhja) z izpeljankami: mašni, mašnik, maševati; sajem (cxNkMx) zraven navadnišega: semenj, sejem itd. b) nekaj pridevnikov, n. pr. lahek (AkrxK&) z izpeljanko: lajšati; — manjši (mmihh) z izpeljankami: manj, manjšati, manjšina itd.; tanek (TkNknx) z izpeljankami: natanko, natančen, tanji, tanjši, tanjšati, tančica itd. c) nekterih glagolov, zvlasti v sedanjiku in v ter-pevno-preteklem deležniku, n.pr. dehniti(dahniti),dahnem, nadahnjen * ^-a^math ; g eni t i (ganiti), ganem, ganjen* rah^th; sehniti (sahniti), sahnem, usahnjen == cxxn^th ; vtek- niti (vtakniti), vtaknem, vtaknjen - takn^th ; žeti, žanjem -/KiiN^; meti, manem = mmik; vzeti, vzamem = Bi^hM^. d) v zaimku ta*Tx n. pr. taisti, takrat, tačas. e) v predlogu v (bx), n. pr. vd-me, vd-te, vd-se, va-njo. 2. v končnicah: a) v sklonilu množnega rodivnika ženskih sa-mostavnili imen. Staroslovensko rodivnikovo sklonilo x za vse tri spole preminja nova slovenščina včasi v A, vzlasti pri ženskih samostavnikih na' samoglasnik, ki v edinjem rodivniku e naglašajo, n. pr. gora - gord = rop+x; solza - solzd = cax3+z ; voda - vodd = bo^+x b) v obrazilih ek (xkx) in en (hnx) pridevnih imen, n. pr. gladek - gladdk = vm^kx ; krepek - krepdk = Kpkn&kx; mehek - mehdk = makxkx ; bolen = boldn = koakhx ; voljen - voljdn * boaiiNX. 3. kot lep oglasni vstavek v množnem rodivniku nekterih ženskih in srednjih samostavnikov z naglasom na zadnjem zlogu, daje laže izgovarjamo, n. pr. ovca -ovec, ovdc s 0biil|h; deska - desek, desdk = ^xcxkx; tla - tdl zraven tla. §. 19. Samoglasnika a in ^ sta bila starim Slove-nom nosnika, t. j. izrekali so ju vedno skozi nos: a kakor en, em = poljskemu § v „r^ka" (renka), „post^p" (po-stemp) ali francoskemu in v „fin"; — * pa kakor on = poljskemu a v besedah: „mader" (monder), „dab" (domb) ali francoskemu on v „bon". Ta skozinosna izreka se je v novi slovenščini malo da ne popolnoma izgubila, vendar se nahaja še dan danes nekaj sledi nekdanjemu nosljanju, namreč: a) Po vsem Slovenskem govori: brenk — KpAKZ, brenkati — kpaijath, žvenk — 3bakx; po Koroškem še dan danes: mesene — AvkcAi^, dompelj (dumpelj), rop on t (ropunt). b) V zilski dolini so skoz in skoz navadne besede: lenča — aaujta, srenča — cpaujta, venč — baiutk, germonž (gerd mož) — au^k in okoli Pliberka: ronka — pSKA, pont — n^Tk itd. Enako govori sem ter tje po Goriškem: vanči ali vnxči. Besedo roka izrekujejo tudi po rovtarskih hribih nad Verhniko močno skozi nos. c) v brižinskih spomenikih se bero nosniki: sunt — Ci?»T (so), por on so —nop^tf (poročam), mogo nek a — moivfiwta (mogoča), v uensili — baujthxx (večih). d) Nemci, Rumuni in Ogri so ohranili nosnik v besedah, iz slovanšcine izposojenih, v kterih smo ga mi že pred nekaj Časom izgubili: K^Kpa — Kanker — Kokra; Makhhe—Minkendorf—Mekine; ¿pttrx — rum. drong drog; aaujta — ogrsk. lentse — leča. Primeri tudi: r^CK — gos — Gans; roA^KX — golob — columba. Vse to jasno spričuje, da so stari Sloveni a in (t, no sije v al i t. j. skozi nos izgovarjali. B. Soglasniki. §. 20. Jezikovca ali topljivca n in r (n, p) imata svoj lastni glas, kakor v drugih jezikih, naj stojita od sprédaj, v sredi ali na koncu besedi; 1 (a) se pa lastnega glasú včasi iznebi in kakor v (n) izrekuje, to pa: a) v koreniki pred s o glasnik i, n. pr. polt = povt, volk = vovk, žolna * lovna; po Štajerskem proti hrovaski meji govoré ol, kedar se je iz starega ax izobrazil, celó kakor u, torej: put, vuk, žuna itd. — Enako se glasi 1 kakor v tudi pred obrazili -ec, -en, -ik itd., če se ni že v pisavi v v zvergel, n. pr. bralec = bravee, rodilnik > ro-divnik, tkalec * tkavec. Včasi pa je vendar potreba, da ohrani l pred soglas-nikom svoj lastni glas, to pa sosebno tedaj, kedar spada soglasnik k obrazilu, ne pa h koreniki, n. pr. glagolnost, pravilnost, neštevilnost itd. b) na koncu besedi, vendar je treba v pravilni izreki vsaj samoglasnik pred lom razločno izgovarjati, naj si je zategnjen, predtegnjen ali breznáglasen, n. pr. dál = ddv, igral < igráv, délal = délav, jél = jév, terpel * terpev, mil = miv, ljubil - ljubiv. Prosto ljudstvo 1 v breznáglasnih in predtegnjenih zlogih s predstoječim samoglasnikom vred sploh kakor OV ali 11 izrekuje, česar pa pravilni izreki ne kaže posnemati, n. pr. delal s delov; terpel s terpov, terpu-, ljubil* ljubov, ljubu. §. 21. Zobnika d in t (a in t) imata vselej in povsod svoj čisti glas, naj nam rabita kot sprédnika, sréd-nika ali končnika. Mehki d naj se vselej na tanko loči od terdega t, n. pr. brod, dom, donda, ped, peta, pot, trud. §.22. Ustniki b, m, p (k, m, n) imajo sploh svoj Čist glas, samo v (b) nam je veliko meči, kakor drugim jezikom in ostalim slovanskim narečjem, ter se bliža v izreki samoglasniku n ali nemškemu tO, n. pr. brada, riba, drob, pivo, pohlep, mamilo, veha, volna, mavra, krov, žetev. Sem ter tje sta slišati b in v na koncu besedi kakor p in f, kar pa ni, da bi se posnemalo. §. 23. Le-sem spada tudi tujka f v tujih in v nekte-rili domaČih, naravni glas posnemajočih besedah; ohranila je svoj glas tudi v slovenščini, n. pr. Filip, fant, fleten, ferfoleti, flafota; kedar je pa mogoče, zamenimo jo rajši z domačim b, n. pr. baklja = Fackel, barva = Farbe, birma = firmatio. Kakor si Slovenec glas f v tujkah rad v b zamenjava, Mlako zaznamnju-jejo tudi Nemci naš b s svojim f ali v, kedar si slovenske besede po svoje krojijo, n. pr. Bled — Veldes, Bistrica — Feistritis, Bor ovije — Ferlach, Žabnice — Saifnits, Belak — Villach. §.24. Groltnika g in k (r, k) se glasita v pravilni izreki kakor v drugih jezikih, Ii (j) pa kakor ©h, n. pr. gro- mada, glogovina, blag, krotek, rokavica, liaba, muha, duh. Med ljudstvom se govori včasi g, sosebno v začetku in na koncu besedi, prav po češki navadi kakor latinski ali nemški Ii, n. pr. gora — hora, gozd — hosd, sneg — »ne/t, drag — drah. §. 25. Sikavci se glase: c (4) kakor nemški j, 8 (c) kakor ostri $ ali fg, z (3) pa prav rahlo kakor nemški f med samoglasniki (Rose, Wesen itd.), n. pr. cena, cima, raca, stric, sestra, kosa, rosa, les, zima, koza, loža, mraz, voz. §. 26. Šumevci ali nebniki se izrekajo: <• (h) kakor nemški tfd), š (111) ostro kakor nemški fcf), ž (m) pa prav rahlo kakor francoski j v „Journal", n. pr. čast, moč, meča, sena, vesa, žena, veža, mož. Mimo šumevca č, ki se vselej prav kerhko izrekuje, nahaja se med ljudstvom po Krasu in po Istri tudi meči č, kakor ga imajo v hrovaščini in serbščini in ga pišejo ondi, kjer je naš c nastal iz stopljenega kj, tj, kt, gl itd., n. pr. noč, t>ec, slepič, strici, Gundulic, Palmotic. Le-sem spada tudi j (i), vseh soglasnikov najmeči, pa vendar največe moči, ker mnogoverstno preobraža druge soglasnike; glasi se tako, kakor v drugih jezikih, n. pr. jezik, meja, žeja, lučaj. III. Poglavje. Glasniki po njih spreminjavi. §. 27. Prečudni in mnogoverstni so potje, po kterih se gibljejo in menjavajo glasovi, da postane njih zveza lahko izrekljiva in lepoglasna. Kar koli se upira mehkemu in gladkemu jeziku, vse to se pretopi in omeči, oteše in olika, da se prikaže v ličniši podobi. Podverženi so tej menjavi samoglasniki, ki pretékajo in oživljajo kakor kri in duh terdnejše in stanovitniše jezikove dele — soglasnike, mnogoverstno se pa tudi spreminjajo s oglasni ki, ki so tako rekoč grodi ali rebra vsacega jezika. Na te spreminjave v glasovih se opira mehkota in milina, pa tudi moč in sila našega jezika. A. Menjava samoglasnikov. §. 28. I. Samoglasniki na glasu ojacàvajo (Lautstarkung) t. j. ozki se spreminjajo v širje in manj tehtni v tehtniše glasove, ali pa o slabe vaj o (Lautschwaehung) t. j. širji in tehtniši glasovi se prelivajo v ože, na glasu manj tehtne. Po tehtnosti se verste samoglasniki: a, ô o, u, é, i in polglasnik e. A in Ô, kot najtehtniša samoglasnika se ne vikšata na glasu. ' i : berem — pobirati, mer jem — umirati, steljem — postiljati, sterem ■— prostirati. Včasi se menja i z é: cvetem — pr ecvitati, precvé-tati; Snem — začinj ati, začenj ati ; Žmem — ožimati, ožemati. é: grebem — o gr ébat i, ležem—polégati, pletem — opletati, tečem — otékati. o: bredem — brod, grebem — grob, germeti — grom, pletem —plot, vezem •— voz, zveneti zvon. a: ležem — polagati, merknem — mrak, sedem \ saditi, strežem — straža, vlečem ■— vlak. é: cviliti — c v élit i, sijati •— obsevati, zijem ■— zevati. oj : bijem — b o j, Sijem ■— pokoj, gnijem ■— gn o j, lijem — loj, pijem ■— napoj, vijem — zavoj. av, va, ov: biti (sem) — zabava, kis — kvas, kriti — krov. a, n. pr. goreti — pogarjati, požar; nov — ponavljati, pojiti — nap a j ati, sopsti — o ojačava v ( sapa, sloveti'—slava, stvoriti—stvarjati, j topiti — potapljati, ustanoviti •— usta- li a vi jat i. ojačava inv: pluti — plavati, truti — trava. II ojačava v ov: kujem — kovati, sinjem — sloveti, truti — ( otrov. Oslabevajo glasovi le bolj po redkem; oslabeli so n. pr. v besedah: gibek — geniti, suh — seli neti, sluh — slišati, šiba — v šebniti. §.29. II. Samoglasniki še soglasnikom v p od ablj a j o (Assi-milazion) t. j. podobni, bolj enaki delajo, da širokim glasovom Široki, ozkim pa ozki glasovi v zvezo pridejo. Zato se preobraža za ozkimi soglasniki: /a) v samostavnikovih sklonih: o m, orna, o v, n.^v. kralj ev nam. kraljov, mečem nam. meČom, nožema nam. nožoma. b) v edinjem 1. in 4. sklonu srednjih samostavnikov in 1 o v e( Pri^vnikov, n. pr. cvet o Se lice nam. cvetočo lico; vroče poletje nam. vročo poletja. I c) v nedoločnikovi priponi: ovati, n. pr. kraljevati nam. kralj ovati, posvečevati nam. posvečovati, po-prasevati nam. poprašovati, z amen j evati nam. zamenjovati. I v edinjem mestniku moških in srednjih samostavnikov, 2 u v i ' P1' P™ kralji nam. pri kralju; na lici = na S licu; na bojišči - bojišču; v ter pij en j i nam. v ( terpljenju. §. 30. III. Samoglasniki se med soglasnike v s t a v 1 j a j o ali vtikajo (Einschiebung), da preterdo izreko meče: a) v množnem rodivniku ženskih in srednjih samostavnikov, da se dva (razun lj, nj, st, šč, zd itd.) ali še več soglasnikov ne snide, n. pr. iskra — isker nam. iskr, zgodba •— zgodeb nam. zgodb, okno — oken nam. okn. — Včasi prevzame to opravilo a (§. 18, 3.) n. pr. ovca — ovec ali ovac nam. ovc, treska — tresek ali Y , i. / tresak nam. tresk.— Pred j pa pride spet stari vja se c y izpadli i na videlo, n. pr. narečje = narečije — narečij; zarja ~ zarija ■— zarij. I b) v sestavah s predlogom s, če beseda s som ali z«m začenja; če pa predlog nAglas na-se potegne, tedaj stopi o na njegovo mesto, n. pr. sestaviti nam. sestaviti, sezidati nam. s t zidati , sosed nam. s-\-sed, soglasnik nam. s+glasnik. §. 31. IV. Samoglasniki včasi odpadajo ali izpadajo (Abwerfung — Ausstossung), da se prikaže beseda v krajši obliki. Tako se nahajajo: spod nam. izpod, spred nam. izpredl, spremeniti nam. izpremeniti, zgubiti nam. izgubiti, rcilo nam. oralo, tak nam. tako, bliz nam. blizo, blizu; verh nam. verhu i. t. d. 17 —_—_—— §. 32. V. Samoglasniki se med sebój menjavajo ali čredijo (Lautwechsel), kakor je to lepoglasju po godu. I a) z e, zvlasti kedar stoji namesto starosloven-skih polglasnikov (§. 18), pa tudi v nekterih I drugih besedah n. pr. bralno — brešno, kra-I bulica •— krebidica, natopir — netopir, prase I .— prešič, tamen — temen, vzamem — vzemem. Napek je vendar a v besedah: kardelo in ) parst namesto pravilnih: kerdelo, perst. 1. A se menjava ( b) z o, sosebno v tujkah, včasi pa tudi v doma-čicah, n. pr. bob — faba, gost — Gast, kobila — cavalus, koleda ■— calendae, morje — mare, Mohor — Mohar, nos — nasus, obá — ambo, oltar — altare, opat — abbas, orati — arare, praprot — praprat, pogan — pa-ganus, rakita — rokita, sol — sal, tovor — tovar, vozotaj — vozataj. V ljudski govorici se ta menjava po gostem najde, sosebno po Gorenskem, Goriškem in Koroškem, koder breznáglasni in kratki a návadno za o izrekajo, n. pr. prelaz — préeoa, prav — prov, tresoglav — tresoglov, adrav — zdrov; okoli Pliberka na Koroškem in okoli Mokric na Kranjskem je slišati o celó namesto dolgega n, n. pr. maslo — nioslo, mama — motna, kaj — koj. a) z a (glej §. 32, I.). Blizo Idrije in široko po Dolenskem govore, kakor Cehi, tudi za ozkimi soglasniki e za a, n. pr. duše nam. duša, veže nam. veža, volje nam. volja, česar pa ne gre posnemati. b) z o (glej §. 29). c) z i, n. pr. svetloba — sviiloba, videti — vi-diti, vedeti — vediti. 3. V nekterih besedah nam rabijo po všeči o in a ali o in t1, n. pr. poberki — paberki, jastrob — jastreb, jastran, kozolec — kozelec. 15. Menjava soglasnikoy. §. 33. I. Soglasniki se v srodne pretapljajo (Lautwandel) in sicer: / I s sledečim i v Jj: p i l j e n nam. pillen, s o l j e n nam. solien, voljen nam. volien. I)j: g o nj e n nam. gonien, me nj e n nam. menien, plen j en nam. ple-nien. rj: mor j en nam. morim, storjen nam. stori en, Širjen nam. Širien. 2. E se menjava ( 1. jezik ovci i J» » » » » Slovenska slovnica. ti pred ustnikom b vili: hramba nam.branba, h limba nam.lilinba, sprememba nam. spremenba, začimba nam. za-Činba. 2. zobniki 3. ustniki d s sledečim j i, b) v j: graja, gr a j e n nam. gradja, fradjen, gradien; ki a j a nam. ladja; sojen nam. sodjen, sodien. Enako v sodnji stopnji za samoglasniki: mlajši nam. mladši itd. t „ „ „ i: ječa nam. jetja, mačeha nam. matjeha, mlačen nam. mlatjen,mlatien; sečem nam. Šetiem. st „ „ „ šč: p u š Če n nam. pustjen, pustien; puščava nam. pustjava; rašča nam. rastja. — Goren-ščina v tem primerljeji č izpušča in govori: goša nam. gošča, puŠava nam. puščava, grobiše nam. grobišče. d pred t v končnici/ j esti nam .jedti, presti nam. predti, gresta nam. gredta, vest nam. vedt, vlast nam. vladt. t „ „ „ I cvesti nam. cvetti, plesti nam.pletti, mesti nam. metti. Včasi nastopi ta spreminjava tudi pred n. pr. gosli nam. godit, jasli nam. jadli, veslo nam. vedlo, čislo nam. četlo. 8: dobivajo Ij 4. goltniki : g rabij en nam. grdbien, ljubljen nam. ljubien, ziblje m nam. zibiem. ni T : dramij en nam. dramien, dremljem nam. dremiem, mamljen nam. mame«. :hrip lj e m nam. hripiem, tip ljem nam. tipiem, topljen nam. topien. : d evlj em nam. deviem, l o vi j en nam. lovien, opravi j en nam. opravien. g pred obrazilom i v z: drag—drazih, drazimi; strig — str iz i; pomog — po-m o z i. h „ .. ,, „ s: suh — susih, susirni; na rjusi nam. na rjuhi, pa le bolj po redkem. k >> „ „ v c: otrok — otroci, travnik — travnici, roka —na roci, velik — velicih, pek — peci, rek — reci itd. g s sledečim j (* i, b) v ž: lež a nam. legja, PraŽan nam. Pragjan, s ter Sem nam. stergiem, streŽa nam. stregja. h v » „ „ š: duša nam. dulija, piča nam. pitja, b rešem nam. brehiem, vise m nam. vihiem. k » j> v „ c : meča nam. mekja, seča nam. sekja, j očem nam. jokiem, mi Čem nam. mikiem. Enako v skladji pred i, n. pr. suh — sušica, drug — družica, ubog — ubožica, in v sklanji pred e, n. pr. igo — ižesa, uho — ušesa, oko — očesa. gt in kt zavoljo lepoglasja v c: strečinam. stregti, striči nam. strigti, p e či nam. pekti, seči nam. sekti. g in k » » „ h: lahek, lehek nam. lagek, legek; mehek nam. mekek; nohet nam. noget; h kruhu nam. k kruhu. c s sledečim j (5 i, t) vc: kličem nam. kliciem, osolnčje nam. osolncije. s» j? n „š: brišem nam. brisiem, brušen nam. brusien, nošen nam. no-sien, pošljem nam. posliem, viša nam. višja. » >, „i: režem nam. reziem, veŽem nam. veziem, vožen nam. vo-zien, vožnja nam. voznia, ž njim nam. z njim. )> i} „ šc: iščem nam. iskiem, p iščem SM nam. piskiem, puščen nam. pustien, češčen nam. Čestien. §. 34. II. Soglasniki se vstavljajo (Einschiebung), da zev ali odpertino v glasovih (hiatus) zatikajo, ker se izreka dveh zaporednih samoglasnikov (razun v sestavah) ustom sploh upira, lepoglasje pa kerha. Zagozde, ki zatikajo zev ali odpertino, so: d, j, 11 in v. Za lepoglasje tedaj skerbimo: 1) da med odperte glasove kak soglasnik vdenemo, namreč: a) A: i dem nam. i-em, bodem nam. bo-em (ero). 2* 5. sikavci, b) j: dajati nam. da-ati, pijača nam. pi-ača, vejem nam. ve-em, Azija nam. Azia. ...... c) 11, sosebno v sestavah s predlogom s ali v in pri zaimku i (on) po vseh odvisnih sklonih, n. pr. v niti nam. v-iti, sneti nam. s-eti, k njemu nam. k jemu. d) v: devati nam. de-ati, plevem nam. ple-em, prepev a ti nam. prepe-ati, zevati nam. ze-ati. 2) da samoglasnik u, ki so ga že naši predniki pisali z dvema pismenoma, v ev ali o v razvežemo, n. pr. kovati nam. ku-ati, kupovati nam. kupu-ati, sloveti nam. slu-eti, kraljevati nam. kralju-ati. , 3) da v tujkah, kedar je domačimo, dvoglasniku poslednje pisme v j ali v (ei včasi v aj) preobrazimo, n.vpr. Evropa nam. Europa, Lavrenc, Lovre nam. Laurenc, S vaj ca nam. Šveica; krajcar nam. kreucar. §. 35. Včasi se vrine kak soglasnik med druge soglasnike, da njih terdo zvezo laže izrekljivo in lepoglasnišo dela, tako gozdimo: a) d ali t, da kak sikavec z rom v zvezo ne pride, n. pr. me z dr a nam. mezra, oster nam. oser, pester nam. peser (iz glagola: pisati); b) s med preokorno zvezo bt in pt v nedoločniku, n. pr. dolbsti nam. doTbti, grebsti nam. grebti, tepsti nam. tepti, s op s ti nam. sopti. §. 36. HI. Soglasniki odpadajo ali izpadaj o (Abwerfung — Ausstossung), in sicer: 1) jezikovecr izpada za šumevci, pa le na Kranjskem zunaj Dolenskega in na Goriškem, drugej se razločno govori, n. pr. Sreda — Seda, črešnja — češnja, črevo — čevo, črez — Čez, črevelj — čevelj, žrebe — zebe, Srebelj — žebelj. 2) zobnika d in t izpahujemo: a) glagolom II. verste pred pripono: niti, nem, n. pr. ve-niti, v enem nam. vedniti, vednem; verniti, v er nem nam. vertniti, vertnem; dalje v besedah: v em nam. v edin, dam nam. dadm, jem nam. jedrn. b) pred obrazilom ski in stvo, n. pr. gosposki nam. go-spodski, bogastvo nam. bogatstvo, pa tudi v besedah: brezno nam. brezdno, prazen nam, prazden, slama nam. stlama. c) pred deležnikovo pripono I, toda le po vzhodnih in južnih krajih jezikovega obsega, n. pr. cvel t cvetel, pal s padel, plel f pletel, bol i bodel, kral t kradel. 3) ustniki izpadajo ali odpadajo: a) glagolom II. verste pred pripono: niti, nem, n. pr. treniti, trenem nam. trepniti trepnem; v ki en it i, v ki ene m nam. vklepniti, vklepnem; giniti, ginem nam. gibniti, gibnem; pljuniti, pljunem nam. pljuvniti, pljuvnem. b) za predlogom ob, n. pr. oblak nam. obvlak, obleka nam. obvleka, obeza nam. obveza; c) včasi pred t ali I, n. pr. ti ca nam. ptica, tuj nam. ptuj, las nam. vlas, lat nam. vlat, pleti nam. plevti; d) _ včasi predlogu \z, n. pr. zbuditi « vzbuditi, zdihniti = vzdihniti; e) še v nekterih drugih besedah: £e * vže, storiti nam. stvoriti, hoja nam. hvoja, zagozda nam. zagvozda, s rab nam. svrab, sraka nam. svraka. 4) golt ni k k izpada, kakor b, d, p m t pred pripono: niti, nem, n. pr. bersniti, bersnem nam. berskniti, bersknem; prasniti, prasnem nam. praskniti, prasknem; plusniti, plusnem nam. pluskniti, plusknem; stisniti, stisnem nam. stiskniti, stisknem. 5) nebnikj izpada: a) ženskim samostavnikom na -i j a v edinjem mestniku, toda ne povsod, večidel se razločno govori in piše: podertija — na po-dertiji ali podertii; kovačija — pri kovačiji ali kovačii; b) iz zveze d j, da sam j ostaja, n. pr. raji nam. radji, slaji nam. sladji. Nepotreben prirastek je j besedam: gojzd nam. gozd, ojster nam. oster, plajšč nam. plašč, ujzda nam. uzda, zagojzda nam. zagozda. 6) včasi odpadejo ali izpadejo celi zlogi, n. pr. gospa * go-spoja, pas i pojas, nograd j vinograd, vran i gavran, dosta > do sita. §. 37. IV. Soglasniki se med seboj menjavajo ali čredijo (Lautvvechsel): 1) jezi k ovci med seboj, n. pr. goltanec — gertanec, leto-pir — netopir, klik — krik, pa tudi z drugimi soglasniki, n. pr. kora — koža, poreslo — poveslo, karati •— kazen, renem — ženem, ubore — ubožen. 2) zobniki med seboj in z drugimi soglasniki, n. pr. bridek — britek, kdo — lito, ped — peta; kodelja — koželj, sladčica — slaščica, peter — peker, šartelj — Šarkelj, teden — keden. 3) ustniki med seboj in z drugimi soglasniki, n. pr. bra- mor — mramor, prača — frača, drobtina — droftina, medved — medjed, svoboda — sloboda. 4) goltniki med seboj, n. pr. gavran — kavran, gerb — herbet, gerČa — kerč, gruška — hruška, goščat — koŠčat, laket — lahet, gol — kalil (calvus). Večkrat se prebira ali čredi g z z, n. pr. migati — meziti se, dergati — derzati, obsegati — obsezati, spregati — sprezati, ustre-gati — ustrezati. 5. s i k a v e c l z som; sosebno pred t in I, n. pr. mazati — maslo, lezti—lestvica, vezati—poveslo, poreslo; lezti * lesti, griztit gristi, mlezti * mlesti. §. 38. V. Soglasniki se preseljujejo ali prestavljajo (metathesis): 1) da se preterda zveza soglasnikov, sosebno jezikovcev pred zobniki, razdruži, n. pr. brada — Bart, brod —furt, grad — got. gards, kratek — curtus, kriv — curvus, mramor — marmor, red — ordo, rabota — Arbeit, rama — Arm, tretji — tertius. 2) še v nekterili drugih besedah, ki so nam v obeh oblikah navadne: bohotno t hobotno, gomila * mogila, kropiva s kopriva, peretnica, perotnica > repetnica itd. IV. Poglavje. Zlogi in naglase vanje. A. Zlogi in besede. §. 39. Iz samoglasnikov in soglasnikov, skladno med seboj zvezanih, priraščajo zlogi in besede. Zlog ali slovkaje glas, ki ga v eni sapi ali enkrat zinivši izrečemo in kteri še nič ne pomenja, n. pr. bra, kra, ple, pre itd. — Zlogu, ki se končava na samoglasnik, pravimo o d p e r t, tistemu, ki ga soglasnik zapira, zapert zlog. Besede so glasovi, ki imajo že razločen pomen, n. pr. som, volna, dobrota itd. Besede so enozložne (enozložnice), d v o-zložne (dvozložnice) ali mnogozložne (mnogozložnice). V vsaki besedi se en zlog kerhkeje izgovarja mimo drugih. Ta zlog ima tedaj naglas ali povdarek. B. Naglas in naglaski. §. 40. Naglas ali povdarek ni druzega, nego povzdiga kacega samoglasnika v izreki. Nekteri samoglasniki se bolj na dolgo, zategnjeno ali mehko izgovarjajo, drugi zopet bolj urno,kerhko ali ostro. Povzdiga ali povdarek samoglasnikov je tedaj dvojna: počasna in mehka in pa nagla in ostra. Pri počasni izreki glasove zategujemo, pri nagli pa predtegu-jemo. Zato pravimo počasni in mehki izreki sploh zateza, nagli in ostri pa predteza. Samoglasniki so po naravi dolgi (—) ali kratki (w). Zatorej se del£ z ozirom na naglas ali težo in z ozirom na mero ali dolžino na čvetero. Oni so namreč: a) predtegnjeni (ostri) dolgi: grad,med, živ, loj,duh. b) predtegnjeni (ostri) kratki: rad, kmet, sit, som, kruh. c) zateguj eni (mehki) dolgi: kralj, greh, križ,prod, ključ. d) zategnjeni (mehki) kratki, ki ne stojé nikdar na koncu, ampak samo v sredi ali iz početka besede: laza, verta, sklepa, boba, konja, — ki so rodivniki od predtegnjenih kratkih laz, vert, sklep, bob, konj. Da laže razumeš, kteri glas je predtegnjen in kteri zategnjen, razdeli si samoglasnik v dve polovici: graad, kraalj. Ako povdariš pervo polovico, dobi» predtegnjen glas: grdad, méed-, če povdariš drugo polovico, glas bode zategnjen: kraalj, greéh. §. 41. Kedar hočemo predtezo ali zatezo, dolgoto ali krat-koto posameznih glasov v pisavi zaznamnjevati, kar je pa le tedaj neogibna potreba, ko je pravi pomenek brez naglaskov dvomljiv, — onda stavimo nad dotične glasnike posebna znamenja, ki je naglaske imenujemo. Za natančno znamnjavo predtegnjenih (ostrih) in zategnjenih (mehkih) glasov potrebni so nam, kakor hrovaščini in serbščini, prav za prav štirje naglaski, namreč: a) ostrivc ' za predtegnjeno-dolge glasove, n. pr. Bog, brämba, britva, dôm, duša, grâd, hrâst (hrašča), jok, kost küp, laž, mladost, môst, pâst, péta, pöt (znoj), rôp, strup, suša, svét, zlâto, zvést, žaba, želva ; b) podvojeni lcrativec ^ za predtegnj eno-kratke glasove n. pr. bat, böb, brät, dergët, dnö, kär, kmët, kröp, kup, (gomila), läz, möj, naš, pekel, rad, ropot, sit, släb, sova, srebro, tvöj, vaš ; c) zavijavec ali strešica A za zategnj eno-dolgegla-sove, n. pr. bel, cerkev, dam, dôga, gospâ, grêh, hrâst (dob), hvâla, ključ, kralj, križ, mlêko, nàrod, nâsad, pôt (via), rôka, pêrje, plême, sâdje, sôsed, vreme, zima. d) krativec ^ za zategnj eno-kratke glasove, n. pr. bèrem, gôra, gumno, igra, jèzik, kôga, mètla, nèsem, pèrem, pšeno, vrèteno, žena, — mène, tèbe, sèbe, böba, kmèta, pèkla. §. 42. Navadni pisavi in tudi pričujoči slovnici služita pa prav za prav samo dva naglaska, namreč: 1. ostrivec ali zategljej r kot znamenje predtegnjeno-in zategnjeno-dolgih glasov, n. pr. duh, grâd, méd, živ — ključ, kralj, križ, sadje, sténa. 2) krativec ali predtegljej y kot znamenje predtegnjeno-in zategnjeno-kratkih glasov, n. pr. konj, kmet, otrbk, ràd, slàb — čelo, igra, kbsa, osa, voda. Strešica ali zavijavec A jej hodi v rabo samo tedaj, kedar se pokaže posebno zaznamnjevanje zategnj e n o - d o 1 g i h glasov neogibna potreba, da se ločijo od predtegnj eno - dolgih, ki so z ostrivcem opisani, n. pr. v sklanjalu : ljudi (2. skl.) in ljudi (4. skl.) §. 43. Znamenito v naglaševanji slovenskem je odskako-vanje ali premikanje nâglaska in njegove vsled tega vzroko-vane premembe, in pa ritem ali mera. Naglas se premice od začetka proti koncu aH od konca proti začetku in postaja, ččm bliže je konca, tém ostreji, in cém dalje je od njega, tem meči. Tako biva naglasek, ki je na zadnjem zlogu oster (predtegnjen), napredzadnj em mehek (zategnjen) in ki je na predzadnjem oster (predtegnjen), na tretjem od konca mehek (zategnjen), n. pr. dâjem, dâjeS, dâje ali dajem, daješ, daje. Tako govorimo: gora, grenka, kosa, mène, môje, rôsa, tèbe ali gora, grenka, kosà, mené, mojë, rosà, tebë itd. — Enako postaja iz zategnjenega na-glaska predtegnjen, ako se premakne za en zlog proti koncu ; tako biva n. pr. iz nedoločnikov: pèci, reči, plèsti, ako končni i odbijemo: peč, reč, plëst in v namenivniku celo : péc, plést, pré s t. Ritem ali ravnomerna spreminjava dolgih in kratkih zlogov je nekak doglas, ki daje besedam v govoru po pésemskem načinu neko stanovitno glasovno razmérje. V slovenščini imamo dvojni ritem: trohejski in jambiški; pervi stopa pred naglas, drugi pa za-nj. Jambiški ritem se čuje po séverno-zahodnih stranéh, najčistejše po gorenjem Kranjskem, trohejski je vnàvadipo južnih in vzhodnih krajih. Trohejski ritem se od jambiškega loči samo v ostro-kratkih in mehko naglašenih besedah, v ostrih dolgih sta si pa obadva enaka. Tako n. pr. a) ostre kratko besede: butara, delati, lipa izgovarja trohejec, kakor daje: buttara, dellati, lip pa; — jambovec pa deva nekak doglas še na sledeči zlog, kakor da je butara, délàti, lipà in zato naglašeni zlog manj ostro izrekuje. b) V besedah mehko naglašenih, naj so dolge ali kratke, izgovarja trohejec drugo polovico naglašenega zloga ostro, kakor daje: glaâva (glâva), greéh (greh); jambovec pa mehko, kakor daje: glaâva, greêh c) ostre dolge izgovarjata obâ enako, n. pr. grad, sum, zrâven itd. §. 44. Po svojem izviru je. teža in mera slovenskih besed povsod enaka; razloček je samo v tem, da naglas, ki odskakuje povsod po istih opravilih, ne odskakuje vsikod v istih besedah. Tako govore neki: pomoč, poslal, drugi pa: pomoč, poslal; in večkrat se govori v enem ter istem kraji obadvoje. Kteri zlog se ima v slovenščini naglaševati, to se sploh ne da ustanoviti ; slovenski jezik je v tem neizrekljivo gibčen in svoboden. V nekih krajih stavljajo naglas skoraj sploh na predzadnji zlog, in utegnilo bi se z neko pravico reči, da se jezik temu načinu le malokdaj upira. §. 45. Sploh naj se pomni o naglasu: a) enozložnice se predtegnjeno ali zategnjeno naglašujejo ali povdarjajo, n. pr. klin, strop; dih, strup, kralj, ključ, luč. b) d v o- inmnogozložniee imajo naglas na koreniki ali na obrazilih, n. pr. graja, uzda, gibati, umeten, pokoren, nesrečen, pokorščina — steždj, legat, vozilo, obrazilo, milostljiv, poterpeŽljiv. c) S predlogi: na-, o-, pre-, pred-, raz-, so-, za-, itd. sestavljeni samostavniki in pridevniki pomikajo naglas radi nad predlog, n. pr. narod, naroden, ograda, ograbek, omota, prelaz, predmet, rdzmet, sosed, zagata, zamet, zastava, zavetje, zavora; vendar ostaja naglas po mnogih krajih nad koreniko: ograda, omota, pristava, soteska, prelaz, zastava itd. d) Pri sklanji in spregi ostaja naglas sploh ondi, kjer je bil v imenovavniku ali v pervi osebi, če ga splošna raba ne potisne na kak drug zlog, n. pr. pletem, pleteŠ, plete, pleteva, pletemo, pletejo •— pleto ; e) sploh naj se daje prednost tistemu naglasu, ki se opira na najimenitniši besedni del, na koreniko, in se tudi najbolj vjema z ostalimi slovanskimi narečji; druga je le tedaj, kedar ga zahteva splošna ljudska raba na kaeem drugem zlogu. V. Poglavje. Pravopisje. A. Splošna vodila. §. 46. Glavno pravopisno vodilo nam bodi: piši po glasu z vednim ozirom na izpeljavo. Kjer ste si izreka in izpeljava navskriž, ondi naj razsodi izpeljava: pisava po izpeljavi je ime-nitniša in stanovitniša od pisave po sami izreki. Pomni si še: 1) Kolikor zlogov, toliko samoglasnikov; ne piši torej ne več, ne manj samoglasnikov, kakor je zlogov, n. pr. ce-na, ter-ta, si-ro-ta, gra-di-vo, mi-lo-ser-Čen. 2) Slovenščini služijo v obče mala pismena; velicih se poslužuje samo v nekolikih posameznih primerljejih (gl. §. 47.) 3) Na koncu besedi se pisme i navadno po domače izrekuje kakor v, piše se pa le l. Ako dvomiš, kaj bi pisal — l ali v, nategni besedo na e ali t, in berž se ti pokaže, kaj je prav. Ce si torej n. pr. v zadregi pri besedah: vesev, delav, orev, prav, pritekni jim i: veseli, delali, orli, pravi in pokaže se ti prava pisava: vesel, delal, orel, prav. Kedar si pa v zadregi med l in Ij, piši vselej Ij, kedar ima pred drugim soglasnikom ali kot končnik (razun nekterih rodivni-kov itd.) med ljudstvom svoj čist glas, n. pr. kralj, postelj, zado-voljnost. Sploh pa se piše Ij: a) za ustniki: b, m, p, v namesto j (= i, b), n. pr. ljubljenec, spremljevavec, konoplja, lovljen, mravlja. b) v končnicah: ljam, ljem, ljen in ljiv, n. pr. mahljam, gibljem, ljubljen, dobrotljiv. c) še v nekterih drugih besedah, ktere je že stara slovenščina pisala z Ij n. pr. ključ, ljub, ljudje itd. 4) Besedam, vzetim iz drugih slovanskih narečij ali iz ger-ščine in latinščine, dajemo v končnicah po navadi slovensko lice; tujkam iz novejših jezikov pa rajši puščajmo njih obliko in pravopis; samo v bukvah, za prosto ljudstvo namenjenih, kaže je včasi podomačiti, n. pr. Hellas — Hetlada, Cicero — Ciceron, Kra-gujevac — Kragujevec, vendar: Schiller, Gothe, Shakespeare sploh tudi v slovenščini. Dvoglasnike: au, ei, eu itd. pišemo z: a v, ej, ev itd., n. pr. Eugenius — Ev g eni, Aurelius— Avreli, Paidus — Pavel. V slovanskih lastnih imenih pišimo za serbski gibljivi a naš e, za češki h naš g, za češki in poljski ch naš h, dalje za poljski 1 naš 1, za poljski in češki rz in f naš r, za poljski cie naš te, n. pr. Praha — Praga, Požarevac — Požarevec, Przemijsl — Premisel, Cieszien — TeŠin. B. Rabit velicih pismen. §. 47. Velika pismena nam rabijo: 1) v začetku govora, n. pr. Vera je največi zaklad. Met. 2) za piko, pa za k 1 i c a j e m in v p r a š a j e m, kedar stav-kovo misel sklepata, kakor pika, n. pr. Od Boga izvira edinost, od vraga prepir. Zakaj neki to? Bog je en sam, vragov pa veliko. BI. 3) za dvopičjem, kedar svoje lastne ali besede koga drugega nespremenjene zapišemo, n. pr. Večni mojster ukazuje: Prid' zidar se les učit. Vodn. 4) iz početka vsake verstice v pesmih, n. pr. Jablane, hruške Cepi v mladosti In druge cepe Za stare zobe. Vodn. o. za vsa lastna imena n. pr. Koseski, Vesel, Valvazor, Ljubljana, Kom, Dolenee, Kerško. Včasi pa dajemo tudi njih pridevnikom veliko pismo, to pa: a) kedar pridevnik kot samostavnik lastnemu imenu službo opravlja, n. pr. Avstrijansko, Gorensko, Dolensko, na Štajerskem, po Goriškem in Notranjskem; b) kedar se končuje njih pridevnik na o v, o v a, ovo ali in, i na, in o, ki izvestni osebi ali stvari kaj prisvojuje, n. pr. Vidova meglica, Vukova pisava, Prešernove pesmi, Talvina prestava, Safina mera, Nežina peča. c) kedar se je pridevnik s kakim občnim samostavnikom v zaznambo lastnega imena združil, ker bi bil pravi pomenek dvomljiv, če pridevniku velicega pismena ne damo, n. pr. Novo mesto, Bela reka, Zlati rog. 6) za besedo „Bog" in „Gospod", če se rabi namesto „Bog". 7) večidel v listih pri zaimkih in nazivkih, ki je dajemo osebam, kterim pišemo, n. pr. Vi, Vaš, Vam itd. Se bolj pa se slovenščini v tem primerljeji podajajo mala pismena: vi, vaš, vam. C. Razzlogovanje. §. 48. Vsaka beseda ima en ali več zlogov. V pisavi se večkrat primeri, da se mnogozložna beseda ne more vsa v eni versti zapisati; treba je torej, kar še ostane, zapisati od začetka spodnje verste. Da pa bravee koj ugane, kedaj je treba iskati zadnjega konca besede v spodnji versti, postavlja se konec verste, kjer se loči beseda, delilo (-ali=). Pervo pravilo pri razzlogovanji je: loči zloge v pisavi tako, kakor je ločiš v govorjenji, namreč: 1) izpeljane ali sestavljene besede razzloguj ali deli po njih izpeljavi ali sestavi, n. pr. iz-i-dem, ko-lo-vrat, ob-last, pomlad, na-uk. 2) soglasnik med dvema samoglasnikoma se jemlje k naslednjemu zlogu, n. pr. go-vor, pi-sa-va, ro-go-vi-la, u-te-ha. 3) kedar sta med dvema samoglasnikoma dva ali več soglas-nikov, jemlje se pervi (oziroma perva dva) navadno k pervemu, drugi k drugemu zlogu, kakor je v govorjenji ločimo; topljencev Ij in nj vendar nikdar ne ločimo, n. pr. meg-la, ges-lo, is-kra, mes-to, sed-lo, soln-ce, voj-vo-da, mi-lo-serč-nost, mrav-lja, dja-nje, sa-nje. Razzlogovanje po izreki je svojstvu našega jezika primerniše od unega, po tujščini posnetega poleg ločljivosti in neločljivosti soglasnikov, po kterem bi morali gori naznanjene besede raz-zlogovati: ge-slo, i-skra, me-gla, me-sto, se-dlo, ker si, skr, gl, st, dl druge besede začenjati utegnejo in se neločljivi imenujejo. D. Ločila ali prepone. §. 49. Ločila ali prepone so znamenja, ktera stavimo v isavi, da ločimo stavek od stavka. Ločila nam govor jasnijo in ažejo, kje se je treba delj ali manj časa oddehniti. Navadniša ločila so: a) vejica ali rez, b) pika, c) dvopičje, d) podpičje, e) vprašaj in f) klicáj. §. 50. Vejica ali rez (,) nam rabi: a) kot ločilo več brez veznika priredno-zvezanih beséd ali stavkov, n. pr. Polje, vinograd, gora, morjé, ruda, kupčija tebe redé. Vodn. — Muzika odganja ljudem kalne misli, kroti neugnane njih strasti, povzdiguje poterto dušo proti nebu. Ravn. b) kot ločilovglavnih in odvisnih stavkov, naj so celotni ali okrajšani, n. pr. Cas je veter, ki pleve razpihava in le zerno puŠČa. Levst. — Koder se nebó razpenja, grad je pevca brez vratarja. Preš. — Ura, enkrat zamujena, ne pride nobena, N. pr. c) za zvavnikom v sredi stavka mesto klicaja; kedar je več besed, tudi pred njim, n. pr. Pomisli Človek, da si sad prahu. Led. §. 51. Pika (.) so stavi: a) na koncu popolnoma končanega govora, n. pr. CiČ ne da nič. N. pr. — Poterpljenje železne duri prebije. N. pr. — Okleni se predrage domovine, 'posveti v blagor serce jej in dušo. Cegn. b) pri okrajšanih imenih in za verstivnimi števniki, n. pr. g. — gospod; gl. — goldinar; i. t. d. — in tako dalje; 1. —pervič; 2. dan — drugi dan. §.52. Dvopičje (:) se jemlje v rabo: a) kedar svoje lastne ali besede koga druzega nespremenjene zapišemo, n. pr. To ti povem: kdor materin jezik zaničuje, tudi matere ne spoštuje. N. pr.— Naš pregovor pravi: Boljši je dober glas kot srebern pas. N. pr. b) kedar se kaj našteva ali v pojasnjenje prejšnega reka dodaja n. pr. Ena se tebi je Želja spolnila: v zemlji domači da truplo leži. Preš. — Ne hčere, ne sina po meni ne bo; dovolj je spomina: me pesmi pojo. Vodn. c) v strokih, ali periodah, da se ločijo naslednji členi od prednjih, n. pr. Ce rije rudar kot kert klaverno v zemlje globočino, ne vede, kedaj bo dan, kedaj noč: tebe, verli kmetovavec, tiho zdrami juterna zarja, solnce ti kaže in sveti pri delu, dokler se na večer milo zamakne za gnado božjo. Vert. §.53. Podpičje (;) se stavi: a) med vsemi priredno-zvezanimi stavki, ako so večega obsega, n. pr. Mladost živi brez vse skerbi; vsako nedolžno veselje z radostjo in popolnoma vŽiva; po veselji hrepeni in isče ga pri svoji enakosti; na nje obličji je izobražen mir ser cd in up vsega dobrega; mladost le srečne iti vesele prihodnjosti pričakuje. Vert. b) med stavki, ki eden druzega poterjujejo ali eden drugemu nasprotujejo, n. pr. Mehkužnost davi mladost in mori starost vsacega stanu in spola; zakaj skoraj vse bolezni ona zaraja in je strašno dalje plodi. Vert. — Odperta noč in dan so groba vrata; al' dneva ne pove nobena prat'ka. Preš. §.54. Vprašaj (?) nam rabi, kedar naravnost kaj popra-šamo, n. pr. Kje bratoljubja si vidil oltarje? Preš. — Kjeiskernja ljubezen gospoduje? Cb. §. 55, Klicaj (!) se stavi: a) za medmeti, kedar te besede same stoje, n. pr. Oh!Gorje! b) kedar se kdo pokliče ali se kaj prav čversto pove, n. pr. Slovenec! tvoja zemlja je zdrava. Vodn. ■— Kaj znancev je zasula že lopata! Preš. §. 56. Razun teh ločil rabijo slovenščini še naslednja ločivna znamenja: a) v e z a j (- =), ki zloge in besede veže, n. pr. slovensko-nemŠki slovnik; b) o k 1 e p a j ( ), kedar kako besedo ali kak rek vmes vtaknemo, n. pr. Dober prijatelj (pa prijatelj ni vsak, ki se ponuja) in pa star denar sta veliko vredna. Slom. •— c) pomišljaj (—) kedar se beseda ali rek zamolči ali pa kaj nepričakovanega pove, n. pr. Grob je meni rosnata livada, gaj zeleni — vsahnjena puščava. Cegn.; d) o p u š č a j ('), kedar se kako pisme v pisavi opusti, n. pr. al'te ?; e) opominjaj (zvezdica * ali križec -¡-), ki kaže na kako opombo, večidel zdolaj postavljeno; f) narekovaj („ "), kedar hočemo kake besede, zvlasti od drugod vzete, posebno zaznamnjevati, n. pr. Kristus pravi: „Ljubite svoje sovražnike"; g) enačdj ali znamenje enakosti = in h) odstavljaj ali znamenje odstavka (§). E. Kratice. §. 57. Včasi se navadne, prav znane besede, da se hitreje piše ali kaj prostora prihrani, v pisavi oltrajšujejo, t. j. izpusti se namreč več pismen ali zlogov. To se zgodi tako-le: a) Včasi se zapiše samo pervo pisme, kakor, n. pr. ■— na primer; m. — mesto ; g. — gospod; p. — postavim. b) Včasi se zapiše več pismen in se le zadnje opuste, n. pr. gl. — goldinar; kr. — krajcar, nam. — namesto. c) Včasi se zapiše pervo in zadnje pisme, n. pr. dr. — dohtar. B. Oblikovje. O razpolih govora. §. 58. Besede našega govora ločimo v: imena, glagole in členke. Pod imena verstimo: samostdvnike, pridevnike, števnike in zaimke; členki pak se ločijo: v p r i-slove, predloge, veznike in medmete. Potemtakem služi slovenščini devetero govornih razpolov ali besednih plemen, namreč: 1. samostdvnik 2. pridevnik F 3 3. števnik / 3 4. zaimek 5. glagol 6. prislov n< 7. predlog ( g" 8. veznik 9. mddmet s Spolni k a ali člena (Artikel), kakor ga imd nemščina ali gerščina, slovenščina nima, pa ga tudi ne greša, ker je slovenski samostavnik že samo sebi dosti bogat v končnicah za vse raznotere pregibe. Verh tega jej služi v izraženje tanje določnosti oziravni zaimek i, ki se pridevniku na koncu dodeva, n. pr. lep-\- i} dobr^-i. §. 59. Imena in glagoli se mnogako pregibljejo v govoru, členki pa ne; zato pravimo imenom in glagolom pregibni, členkom pa nepregibni govorni razpoli. Imena se sklanjajo, pridevniki se tudi stopnjujejo, glagol pa spregamo. Pregibanje je torej trojno: 1) sklanjan je ali sklanjatev (deklinacija) za imena. 2) stopnjevanje ali primerjatev (komparacija) za pridevnike in pridevne prislove, in 3) sprega ali spregatev (konjugacija) za glagole. L Sklanjatev. I. Poglavje. A. Samostavnik. Kaj in kolikor je samostavnik. §. 60. Samostavno ime ali samostavnik (substantiv) imenuje osebe in reči ali panjihdjanja in lastnosti; pervo je konkretno, to pa abstraktno ime, n. pr. Vodnik, pesnik, slavec, gora — lepota, čednost, vodilo, žetev. Konkretno samostavno ime je: 1) lastno, ki imenuje posamezne osebe ali reči, sem gredo imena ljudi, narodov, dežel, mest, rek, gori itd. n. pr. Kopitar, Slovenec, Ljubljana, Drava, Triglav; 2) o b č n o, ki gre vsem stvarem enega rodu ali razpola, n. pr. car, kmet, vojščak, vas, mesto; 3) skupno, ki kaže že v ednini množico oseb ali reči, n. pr. gospoda, otročija, Živadina, tersje, germovje; ali 4) snovno, ktero kaže kako snov, ki ohranja tudi v najmanjšem delu svoje ime, n. pr. mleko, vino, pesek. Pri samostavniku je treba gledati: 1. na spol, 2. na število, 3. na sklon in 4) na s klanj a nje. a. Spol. §. 61. Spol (genus, Geschlecht) je naraven (prirojen) ali pa slovničen (gramatičen). Naravni spol se razodeva po pomenu, slovnični po končaj i samostavnih imen. Naravni spol ima vselej prednost pred slovničnim. a) Spol po pomenu. §. 62. Spol po pomenu je že po sami naravi določen. Brez ozira na končnik so: a) moškega spola imena moških oseb in samcev v živalstvu, n. pr. brat, oče, sin, mož, starašina, vodja, pastir, golob, orel, oven, vol; b) ženskega spola imena ženskih oseb in samic v živalstvu, n. pr. žena, mati, teta, hči, dekla, golobica, kokoš, kobila, košuta ; Mnogim živalim, sosebno ticam, ribam in lezerčini, lastno je samo eno ime za obojni spol, n. pr. slavček, metulj, sova, senica, posterv. — Pri teh in enačili samostavnikih se določuje spol vselej slovnično po končaji, torej pravimo: slavček, metulj itd. so moškega, sova, senica, posterv ženskega spola; zat6 se veli obojni spol tacih samostavnikov: občni spol. c) srednjega spola imena večidel mladih bitij, kterih spola prav za prav še ne porajtamo; končujejo se na e, n. pr. dete, jagnje, jare, SSene, kljuse. Skupna imena, bodi si moških, ali ženskih oseb, so slovnično ženskega spola, n. pr. družina, mladina, deca, kovačija, siro-mačija. b) Spol po končaj i. §. 63. Z ozirom na končnik so: - 1) moškega spola: a) vsi samostavniki na s oglasnik, ki privzemajo v rodivniku a, n. pr. duh, grad, bezeg, potok, vinograd, mesec, tovor, ponos, um. b) imena posameznih pismen, n. pr. veliki A, mali e, ostri c. 2) ženskega spola: a) vsi samostavniki na a, ki dobivajo v rodivniku e, n. pr. gomila, groza, mezda, meča, ruda, zvezda, nedelja, senca, duša. b) vsi samostavniki na soglasnik, ki dobivajo v rodivniku i, namreč: «) mnogozložnice na obrazila: ast, est, ist, ost, ust, azen, ezen in ev (; va), n. pr. oblast, obrest, korist, modrost, čeljust, golazen, bolezen, setev. (?) skupna imena na ¿d, n. pr. gnjildd, suhljad, telad; y) mnoge eno - in dvozložnice na razne soglasne končnike ; najnavadniše so: basen, bil, bir (ber), bol, bran, čast, čer, četert, dežel, derhal, gaz, glob — globe,l, gnjat, gol, golen, gos, gož, gred, grez, grod (rebro), hrast (hrašča), jablan, jed, jel, jesen, kad, klet, klop, kokoš, kop, kopel, kost, lakot, last, laž, ljubav, lov (Fang), luč, mast, maz, med (ruda), mer, met, misel, rnlat, mlev, množ, moč, motvoz, nastelj, nit, noč, nrav, obutel, os, osonj, ost, osterv, pamet, past, peč, ped, pesem,pest, pijdl, piŠČdl, piŠČel, plat, plav,poč,pomlad, pomoč,postat,postelj,posterv,poved, povodenj,perhal,perst (Zemljina), puždl, ral, rast, raven, reber, reč, red (versta), res, rez, rež, rokovat , seč, senožet, skerb, sev, skrel, skril, sladkal, slast, smet, snov, spomlad, stern, stran, strast, svest, ščet, uš, vas (selo), ved, verst, ■ver v, ver zel, vest, vez, vigred, viš, vit, vitelj, vjer, vlast, vraž, všeč, zabel, zadel, zaved, zel, zev, zibel, zmes, zver, žal, žerd — Žerv, Žival in še nekaj drugih. Navadno v ženskem, včasi pa tudi v moškem spolu nam služijo: dlan, kal, miš, obed, praprot in vajet. 3) srednjega spola so vsi samostavniki s končnikom e in o, to je, če kake moške osebe ne pomenjajo, n. pr. lice, solnce, pleme, vreme, bedro, dleto, gradivo, vozilo, žito. §. 64. Samostavnikom, ndvadnim le v množini, določuje se spol tudi po končaji. Končnik i kaže sploh na moški, e na ženski in a na s r e d n j i spol, n. pr. možgani, gostosevci, senci itd. so moškega, bukve, grablje, statve, toplice itd. ženskega, derva, ostna, pluca, vrata itd. srednjega spola. Med samostavniki na i so vendar ženskega spola vsi, ki v rodivniku (namesto moškega ov) nobenega prirastka ne dobivajo, n. pr. cepi — rod. cepi, duri — rod. duri, gosli — rod. gosli ali gosel itd. b. Šlcvilo. §. 65. Število ali č i s 1 o (numerus, Zahl) je v slovenščini trojno, namreč: 1) edin je ali ednina (singular, Einzahl), za eno osebo ali reč, n. pr. brat, sestra, mesto. 2) dvojno ali dvojina (dual, Zweizahl) za dve osebi ali reči, brata, sestri, mesti. 3) množno ali množina (plural, Mehrzalil) za več oseb ali reči, n. pr. bratje, sestre, mesta. e. Sklon. §. 66. Sklonov ali padežev (casus, Biegungsfall) ima slovenščina sedem kakor stara slovenščina, namreč: 1. imenovavnik (nominativ) na vprašanje: kdo ali kaj? 2. rodivnik (genitiv) „ „ koga ali česa? 3. dajavnik (dativ) „ „ komu ali čemu? 4. toživnik (akkusatiy) „ „ koga ali kaj? 5. zvavnik (vokativ), kedar koga ali kaj po imenu zazovemo. 6. mestnik (lokal) na vprašanje: kje ali pri kom (čem)? 7. druživnik (instrumental) na vprašanje: s kom ali s čim? Zvavnik je svojo pervotno lastno obliko v novi slovenščini sicer izgubil in se po imenovavniku zvergel; vendar se mu nahaja še dan danes dosti sledi med prostim ljudstvom, n. pr. brate! sine! strice! Pavle! Tine! Kriste! itd. Tudi beseda oče je prav za prav zvavnik besede otec. Poslednja dva sklona mestnik in druživnik nam dan danes sama o sebi, t. j. brez predloga nikdar ne služita. d. Sklanjanje. §.67. Sklanjati (deklinirati) se pravi imena pregibati po spolu, številu in sklonili. Vse te spreminjave se gode po posameznili glasnikih ali zlogih, ki je za razne pregibe deblu pritikamo. Pri sklanjanji gre tedaj paziti na deblo in na končnice. Deblo (Stamm) je stanovitni, nespremenljivi del vsake besede, končnice (Endungen) so pa spremenljiva obrazila, ktera pritikamo deblu za razne sklone; pravimo jim torej sklonila(Kasus-endung, Kasuscharakter). Sklonila se ali na ravnost vežejo z deblom, ali pa se mu priklepajo po prirastkih t. j. po podaljških, ki je devamo med deblo in med sklonila, n. pr. brat — brata, bratu itd. grad — grad-ov-i, grad-ov-e itd. Pokaže se ti p ¿t _.,blo najpred v edinjem rodivniku, če mu sklonilo odbiješ. Slovenska slovnic«. 3 §. 68. Samostavniki se pregibljejo: 1) s pomočjo samoglasnikov, kteri se a) samostavnikom s soglasnim končnikom pritikajo: tovor — tovor-a, tovor-u itd.; nit—nit-i itd. b) samostavnikom s samoglasnim končnikom z drugimi prebirajo ali pretikajo : žena, žen-e, žen-i itd.; mesto — mest-a, mest-u itd. c) ženskim in srednjim samostavnikom v dvojnem in množnem rodivniku odpahujejo: žena — žen; mesto — mest itd. 2) S pomočjo soglasnikov m in h, ki ju samoglasniki a, e, i ali o deblu priklepajo: jelen —jelen-o-m, jelen-i-h; žena — žen-a-m, žen-a-h, žen-a-mi itd. 3) S pomočjo prirastkov ali podaljškov: ov (— za ozkimi soglasniki ev), j, n, er, es ali t: grad — grad-ov-i, grad-ov-e itd.; vratdr — vratar-j-a itd.; sleme — sleme-n-a itd. §. 69. Večina samostavnikov se pravilno pregiblje, samo peščica jih im:l svojo posebno, od pravilne različno sklanjo. Slovenščina imd tri sklanje; po pervi se pregibljejo moški, po drugi ženski in po tretji srednji samostavniki. Vsaka sklanja se kroji z ozirom na široki ali ozki končnik v imenovavniku in z ozirom na različnost edinjega r o d i v n i k a na tri sklanjala. §. 70. Sklanja moških samostavnikov je trojna. Po sklanjala A se pregibljejo samostavniki s širokim končnikom, po sklanjalu B samostavniki z ozkim končnikom (c, S, j (lj, nj, rj) Š, šč, ž), po sklanjalu C pa tisti samostavniki, kteri v rodivniku ostri u dobivajo: A. Pravilna sklanjava. I. Moška sklanja. A. B. C. Ednina. Imen. jelen kralj kralj-a kralj-u kralj-a (-) kralj kralj-i (u) kralj-em grad grad-u (a) grad-u grad- - (a) grad- - (e) grad-u grad-om rod. jelen-a daj. jelen-u tož. jelen-a (-) zvav. jelen- - (e) mestn. jelen-u druž. jelen-om Imen. rod. daj. tož. zvav. mestn. druž. Imen. rod. daj. tož. zvav. mestn. druž. A. jelen-a jelen-ov jelen-oma jelen-a jelen-a jelen-ih jelen-oma jelen-i jelen-ov jelen-om jelen-e jelen-i jelen-ih jelen-i B. Dvoj in a. C. kralj-a kralj-ev kralj-ema kralj-a kralj-a kralj-ih kralj-ema a) grad-ov-a grad-o« grad-ov-oma grad-o«-a grad-o«-a grad-ou-ih grad-ov-oma Mno kralj-i kralj-ev kralj-em kralj-e kralj-i kralj-ih kralj-i zina. a) grad-ou-i grad-o'« grad-o»-om gmd-ov-e grad-ov-i grad-ov-ih grad-or-i h) ali grad-a » grad-i ;; grad-6ma ;; grad-a » grad-a » grad-6h » grad-ema b) ali grad-j6 (i) » grad-i r> grad-em grad-6 (i) » grad-j6 (i) grad-eh » grad-mi. Splošne opombe. §. 71. Moška imena oseb in drugih živočih ali poosebljenih stvari imajo v ednini toživnik enak rodivniku; toživnilc neživočih reči pa je enak imenovavniku, n. pr. Levi uh a dan straši. N. pr. •— Strežek naznanja snežek. N. pr. — Svečan stegne dan. N. pr. Svoje dni je bil toživnik živočih in neživočih stvari enak imenovavniku; edini ostanek toživniku živočih stvari v staii obliki je: za mož dati, za mož iti v hrovaškem Medmurji. §. 72. Samostalniki, s polglasnim e v končnici, odrivajo ali izpahujejo e po vseh sklonih, kedar jim na koncu kak glasnik priraste; pravimo mu zato gibljivi polglasnik: pevec — pevca, pevcu; mutec — mutca, mutcu; glušec — glušca, glušcu itd. n. pr. Orel orla plodi. N. pr. — Slepec ne more slepca voditi. N. pr. Temu pravilu se upira le peščica samostavnikov, kterim bi se združilo po izpahnjenem gibljivcu preveč soglasnikov v nesoglasno celoto, n. pr. jazbec — jazbeca, jazbecu; mertvec — mertveca, mertvecu; ubožce k — ubožčeka, ubožce k u; veščec — veščeca, veščecu itd. §. 73. Dvo- in mnogozložni samostavniki spreminjajo svoj končnik k v množnem imenovavniku, zvavniku in mestniku včasi v srodni c; spreminjave goltnikov g v z in h v s nova slovenščina ne pozna več pri moških samostavnikih, n. pr. Otroci in stari ljudje kmalu jok stresejo. N. pr. — Turci so imeli gosti. N. pr. — Bog pošilja darove pridnim otrokom po ange-Ijih, kteri je prinašajo na zlatih oblačili. Cegn. Redkejše se nahaja v pisavi sikavec namesto goltnika v edi-njem mestniku, v kterem nam staroslovenski i> le sem ter tje med ljudstvom i nadomestuje, n. pr. Baša stopa o potoci, germeČ boben nosi v roci. N. pr. — V našem jezici. Levst. - Koroški in nekteri dolenski Slovenci govore v mestniku še dan danes prav po starem: v Belace, v mrace, o potoc.S, v Praze, v lože itd. §. 74. Mnogozložni samostavniki na : ar, er, ir, or (na or samo imena živih stvari) in ur vstavljajo po vsej sklanji j, da r meče, in se ravnajo po zgledu, „kralj": gospodar — gospodarja, gospodarju, gospodarjem; vodir — vodirja, v o dir ju itd.; n. pr. Uma mnogo, denar j ev malo. N. pr. -—Brez vinarja ni goldinarja. N. pr. — V hiši sekira, pa tesarja treba ni. Cegn. — Enako dobiva j tudi dež — dežja, dežju itd. in evangeli — evangelja, evangelju itd., n. pr. Z dežja pod kap. N. pr. Izjeme ste le besedi: prepir in večer, ki mečivnega j nikdar ne privzemate. §. 75. Nektere besede, vzlasti tuje korenine, z brezndglasnim koncem elj vstavljajo, kedar rastejo, po vsej sklanji n pred sklo-nilom in se ravnajo po zgledu „jelen", n. pr. apostelj — a posteljna, aposteljnu; brencelj — brenceljna, bren-celjnu itd.; enake beSede so: durgelj, kavelj, kembelj, kruncelj, mavželj, porungelj, rabelj itd. Temu pravilu se upira večina domačih besed na - e lj, zvlasti: a) vsa imena delajočih oseb, n. pr. učitelj — učitelja, učitelju; rešitelj — rešitelja, rešitelju itd. b) besede: črevelj, kašelj, kerhelj, parkelj, pro-gelj, recelj, rogelj, šapelj, žrebelj in še nekaj drugih, ki se ravnajo po odpahnjenem polglasniku po zgledu „kralj" ter imajo: črevlja, kašlja, kerhlja itd. §. 76. Nekteri moški samostavniki na e dobivajo pri,stavek t, enako srednjim imenom mladih stvari, kakor: druže — družeta, družetu; lene — leneta, lenetu; fante — fanteta, fan-tetu; revše — revšeta, revšetu; rohne — rohneta, r o h n e t u itd., n. pr. Kar se fante nauči, starček Še stori. Ravn. — Lenetu je zaternjena pot. Ravn. Enako se sklanja tudi: oče — 2. očeta, 3. očetu itd. — dvoj. 1. očeta, 2. očetov -— množ. 1. očetje, 2. očetov itd., n. pr. Očetje! dajajte svojim sinom strah, da ne postanejo tepeži ali tatje. Slomš. — Mimo imenovavnika „oče" je sploh navadna oblika „oča", ki jo po Štajerskem popolnoma po ženski sklanji, drugej pa tuko-le pregibljemo: edn. 1. 5. oča, 2, oča, 3. oču, 4. oča, 6. oči, 7. očem (očam); — dvoj. 1. očova, 2. očov itd.; — m no ž. 1. očovi, 2. očov, 3. očovomitd. n. pr. Nimam oča, matere. N. pr.— Po sinku, oči, možu jokala. N. pr. — Vari, kar je-po oči. N. pr. §. 77. Po moški sklanji pregibljemo radi moške samostav-nike z ženskim koncem a, kakor : m o ž i n a, oproda, sluga, starešina, vedovina, vodja, vojvoda itd., namreč: 1. 2. 4. 5. sluga, vodja, vojvoda, 3. slugu, vodju, vojvodu, 6. slugu, vodji, vojvodu itd. n. pr. Zbrani njegovi vojvodi so se potopili. Ravn.— Ide truma v o j v o do v junaških. Levst.— Boljše in svojstvu našega jezika veliko prikladniše pa je sklanjati take samostavnike po starem, kakor se tu pa tam še sedaj nahaja med ljudstvom, t.j., po ženski sklanji, namreč: 1.5. sluga, vodja, vojvoda, 2. sluge, vodje, vojvode, 3. slugi, vodji, vojvodi itd., n. pr. NatoČi oči starešini. N. pr. — Vsak vojak ima svojega slugo. N. ps. — Lej ga no glav in o! N. r. Opombe k posameznim sklonom. §. 78. V rodivniku dobivajo predtegnjeno-dolgi u in se pre-gibljejo v dvojini in množini navadno s prirastkom o v (za ozkimi soglasniki cv) enozlo žni moški samostavniki na širok končnik, kakor: cvet — cvetu ali cveta; med — medu ali meda; klas — klasii ali klasa; rod — rodu ali roda; tat — tatu ali tata itd.; le-sem spada tudi z ozkim končnikom: mož — možu ali moža in panj — panju, ali'panja, n. pr. Bez potil ni medu. N. pr. — Iz sadu se drevo spozna. Met. — DomaČega tatu se je^ težko ubraniti. N. pr. — Banov i Slovencem cekine neso. Vodn. — Cerni v r a n o v i bodo pogrebci moji. N. ps. •— Tiha voda m o s tov e pobira. N. pr. — Suhi panjev i lahko netilo. N. pr. — Odločeni so roži kratki dno v i, ko v cvetji jo zapadejo snegovi. Preš. — V ednini se nahaja prirastek le redkoma v rodivniku in dajavniku ali mestniku z naslednjim i, n. pr. Zdaj punt vervi zvonova tira. Kos. — Sel je k svojemu t as t o vi. Dalm. — Po dnevi. Večina teh samostavnikov ima mimo pravilne sklanje s prirastkom ali brez prirastka še svojo posebno sklanjo (gl. C. b), ki se nekaj vjema s sklanjo ženskih samostavnikov na soglasnik z rodivnikom i, n. pr. Vasi l a s j e na glavi so vsi prešteti. Met. — Skerb lasi beli. N. pr.— Na Kranjskem imam tri gradi. N. ps.—■ Delavcu nese bogate dari. Vodn. — Na grobeh je trna nocoj. Pot. — Terta se opira in pleza po drevji in po koleh. Tuš. Po tej sklanji se pregiblje tudi beseda „1 j u d" v množini: 1. 5. ljudje 3. ljudem 6. ljudeh 2. ljudi 4. ljudi 7. ljudmi, n. pr. Vsi ljudje vse vedó. N. pr. — Svet vseh ljudi dom. N. pr. — Pri hudobnih ljudeh gre vse na smeh. N. pr. — Kdor glumi ne vé glas, naj ne hodi ljudem v vas. N. pr. §. 79. Stara zvavnikova oblika v ednini e za širokim so-glasnikom se je ohranila v posameznih izrekih do najnovejših časov, sklonilo u za ozkimi soglasniki paje nam popolnoma izginilo iz ust, n. pr. Kaj ti pravim, sine ti! N. ps.— Kaj ti pravim, Krištof e! Kri ste usliši nas! — Aj ti brate! Kr. r. §. 80. V množnem imenovavniku dobivajo návadno je namesto i: a) besede, ki izhajajo na b, d ali t, z enim ali dvema zlogoma, n. pr. Pitni bratje v mladosti, siromaštva svat je v starosti. N. pr. Ljudjé vsi bratje, bratje vsi narodje. Preš. — Bodite razumni kakor kače in priprosti kakor gol ob je. Met. Le-sem spada z mnogimi drugimi enozložnicami (§. 78) tudi beseda volk, ki imá mimo pravilne oblike tudi: volčje, n. pr. Hujši so kakor volcjé. N. ps. b) ljudstvina imena na —an, n. pr. Rimljan — Rimljani ali Rimljanje; Laščan •— LaŠčani ali LaŠčanje itd. Po nekterih krajih na Dolenskem je slišati je namesto i tudi za prirastkom OV in za jezikovcem r, n. pr. pisar — pisarji ali pisarje; sin — sinovi ali sinovje; tat — tatovi ali tatovje. §. 81. M n o ž n i r o d i v n i k nekterih eno- in dvozložnih samo-stavnikov je še dan danes, kakor v stari slovenščini, enak edinjemu imenovavniku, samo po zatezi se loči od njega. Ostanki stare skla-njave v novi slovenščini so: bráv — brav, konj — kónj, las — lás, lonec — lonec, mož — mož', ó r e h — oreh, otrok — otrók, pénez — penéz, pot — pót (via), róg — rog, sód — sod, stremen — stremen, vóz — voz, zób — zób, zvónec — zvonec in morda še nekaj drugih, n. pr. Zima je bela ko golob, pa je volčjih zób. N. pr. — Polno dvorišče je njih konj, polna hiša černih mož. N. ps.— To je sapa turških k o nj meglena. N. ps. — Njih je več kakor mojih las na glavi. Dalm. Nekterim enozložnicam je v rodivniku zategnjeno-dolgi i po godu, sosebno med ljudstvom po Dolenskem in Notranjskem, po Goriškem in Koroškem, n. pr. lasi, zobi, doli, poti, rogi, dni, lahti itd. §. 82. Toživnikova končnica v množini je e za vse moške samostavnike brez ozira na njih široki ali ozki končnik ; nahaja se vendar, navlasti pri enozložnicah, še dosti sledi staroslovenski obliki t.i, po našem i, n. pr. Odkleni bele gradi. N. ps. — Le napravi nama svati. N. ps. — Vse turške gradi, žolte zlati. N. ps. — Delajte mi mosti iz mojih belih kosti. N. ps. V ogledi se tebi peljajo. N. ps. — Da slednji svoje voli in svoje ovce k meni pripelje. Dalm. II. Ženska sklanja. §. 83. Ženski samostavniki se pregibljejo po treh sklanjalih: po sklanjali! A sklanjamo samostavnike na samoglasnik a, po sklanjalu B ali C pa samostavnike na s o glasnik, to je, kakor imajo v rodivniku i ali i: A. B. C. Ednina. Imen. rib-a nit gos rod. rib-e nit-i gos-i daj. rib-i nit-i gos-i tož. rib-o nit gos zvav. rib-a nit gos mest. rib-i nit-i gos-i druž. rib-o (o, oj) nit-jo gos-jo Dvojina. Imen. rib-i nit-i gos-i rod. rib- - nit-i (-) gos-i daj. rib-ama nit-ima gos-6ma tož. rib-i nit-i gos-i zvav. rib-i nit-i gos-i mest. rib-ah nit-ih gos-6h. druž. rib-ama nit-ima gos-čma Množina. Imen. rib-e nit-i gos-i rod. rib- - nit-i (-) gos-i daj. rib-am nit-im gos-6m tož. rib-e nit-i gos-i zvav. rib-e nit-i gos-i mest. rib-ah nit-ih gos-6h druž. rib-ami nit-imi gos-mi. Splošne opombe. §. 84. Kakor moškim samostavnikom izpada gibljivi e tudi ženskim na soglasnik po vseh sklonih, vkterih jim na koncu kak glas priraste, kakor: bolezen — bolezni, prikazen — prikazni, setev — setve, cerkev — cerkve itd. n. pr. Bez setve ni žetve. N. pr. — Lepe pesmi glas seže v deveto vas. N. pr. §. 85. Razun ženskih samostavnikov na —a ravnajo se po sklanjalu „riba" tudi: a) samostavniki, kteri izhajajo po nekterih krajih v. imeno-vavniku na ■—en, po drugih bolj pravilno na —va, kakoršni so: molitev — molitva, cerkev — cerkva, britev —britva, breskev — breskva, pletev — pletva, setev — setva, žetev — žetva itd., samo da je njih edinji toživnik v per-vem primerljeji enak imenovavnfku, druživnik pa dobiva —ijo (redkeje —evjo) namesto o, namreč: 1. molitev, 2. molitve, 3. molitvi, 4. molitev, 5. molitev, 6. molitvi, 7. mo-litvij o i. t. d. b) skupna imena: gospoda, deca, otročija, kovačija, siromačija in še drugih nekaj, ki se sklanjajo samo v ednini, n. pr. Gospoda se spogledajo. N. ps. — Milostljiva mati grintavo deco češe. N. pr. — Deci se daj a mlečnati močnik, težakom pa žganci in močni kruh. Slomš. c) po gostem moški samostavniki z ženskim končnikom a, kakor: starešina, vodja, vojvoda, glavina itd. (gl. §. 77). §. 86. Besede ženskega spola, ki imajo po nekterih krajih ostri naglas na koreniki, po drugih pa na končniku, kakor: gora — gora, voda -— voda, kosa — kosk, koza — koza, kopa •—- kopa, osa — osa, rosa — rosa itd. gibljejo se naj-češče pravilno po zgledu „riba", včasi pa se sklanjajo tako-le: Ednina. 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. gora — gora gore •— gore gori goro — goro gora — gora gori goro. Množina, gore gora gorkm — gorem gore gore gorah — goreh. gorami. Dvojina, gore gora gorama gore gore gorah — goreh gorama. n. pr. Debele kapljajo solze kakor vinske jagode. N. ps. — Ogerne halo do peta. N. ps. — Konj je uren ko verh gora postojna. N. ps. §. 87. Goltniki g, h, k prehajajo pred i v dajavniku in mestniku večkrat v srodne: z, s, c, kakor: loka — loci, na loci; sprega — v sprezi; rjuha — na rjusi itd., kar daje govoru včasi prijetno spremembo, n. pr. Bog pomozi k naši s lož i. N. pr. — Se persti na roci si niso enaki. N. pr. Tej spreminjavi se vendar upirajo goltniki, ki imajo kot debelni končniki še drug soglasnik pred seboj, kakor: mačka — mački, puška — na puški itd. Opombe k posameznim sklonom. §. 88. Besede s končnico —ija izpahujejo v pisavi rade j v edin jem dajavniku in mestniku, kakor: berači j a — beračii, hudobija — hudobii, tovaršija — tovaršii itd. -- Ker pa slovenščina v nobeni nesestavljeni besedi ne teVpi zevi ali od-pertine in se j v teh sklonih med ljudstvom malo da ne povsod razločno govori, zato kaže pisati j med samoglasnikoma tudi v da-javniku in mestniku kakor v ostalih sklonih, n. pr. Kdor na bera Sij i (beračil) ene črevlje razterga, ne pusti več beraŠke palice. N. pr. — Po hudi tovarsiji (tovaršii) rada glava boli. N. pr. §. 89. Po sklonilu se v novoslovenski pisavi edinji toživ-nik ženskih samostavnikov na —a sicer ne loči od druživnika, razlika je vendar med njima po glasu: toživnik samostavnikov s kratkim samoglasnikom v koreniki (§. 86) se sploh predtezava, druživnik pa zatezava; samostavnikom z dolgim samoglasnikom pa je ravno nasprotno toživnik večidel zategnjen, druživnik pred- tegnjen, n. pr. gora, koza, voda — krava, lipa, riba — tož.: v goro (redkeje g 6 r o) ali g o r 6, koso ali koso, vodo ali vodo — kravo, lipo, ribo; — druž. za goro, koso, vodo — kr&vo, lipo, ribo itd. Štajerski Slovenci govore še dan danes oj v druži vniku, n. pr. Z brad o j giblje, r, v dvojini in množini pravilno po zgledu A. hči tudi po sklanjalu II; v ednini pa se pregibljete tako-le: 3. materi, hčeri 6. materi, hčeri 4. mater, hčer 7. materjo, hčerjo 1. 5. mati, hči 2. matere, hčere, hčeri n. pr. Kdor matere ne uboga, tega tepe nadloga. N. pr. — Ne h če r e ne sina po meni ne bo. Vodn. — Ko v beli grad prideta, hčer mertvo zagledata. N. ps. — Žlahtni gospod, žlahtna gospa devet hčera (hčeri) imela sta. N. ps. — Naše stare matere in stari očaki so živa shranila narodnega slovstva. Tom. Enako se pregiblje tudi beseda „kri": 1. 5. kri, 2. kervi, 3. 6. kervi, 4. kri, kerv, 7. kervjo, n. pr. Kri, življenje mi je dal. N. ps. — Rudeča (rožica) pomeni rudečo kri. N. ps. III. Srednja sklanja. §. 102. Beseda „oko", kedar je govorjenje o človeških ali živalskih očeh, pregiblje se v množini tako-le: 1. 5. oči | 3. očem 6, očeh 2. oči | 4. oči 7. očmi, kar je prav za prav stara dvojina, ki se v starših spisih še tu pa tam v pervotniši obliki: oči, oči, očima itd. nahaja, n. pr. Oči več vidijo od očesa. N. pr. — Resnica oči kolje. N. pr. — Bolje verjeti svojim očem, kot tujim očesom. N. pr.— Moramo pred njih očima Žeje sehniti. Dalm. §. 103. Beseda „tla", navadna samo v množini, pregiblje se tako-le: 1. 5. tla 2. tal — tla 3. tlam, tlem 4. tla 6. tleh 7. tlami, tlemi n. pr. Ob tla z nogami bije. N. ps. — Masni plašč po tleh raz-gerne. N. ps. C. Sklanjava lastnih imen. §. 104. Lastna imena se ravnajo v sklanji sploh po enačili pravilih kakor drugi samostavniki: imena na soglasnik (razun ženskih) pregibljemo po moški, imena na a po ženski, imena na e ali o (razun moških) po srednji sklanji, n. pr. Vodni k — Vodnika, Vodniku itd.; Ravnikar — Ravnikarja, Ravnikarju itd.; Celovec — Celovca, Celovcu itd.; Soča — Soče, Soči itd.; Berdo — Berda, Berdu itd. ; sicer pa je treba pomniti: A. 0 imenih ljudi. §. 105. 1) Moška imena na a in o se sklanjajo pravilno bez prirastka, n. pr. Marko, Luka — 2. Marka, Luka — 3. Marku, Luku itd., manj se jim prilega prirastek t: Marko — Markota, Markotu. Priimke moških oseh na a pregibljemo pa rajši po ženski sklanji, n. pr. Godina, Robida, Terdina; — 2. Godine, Robide, Terdine; — 3. Godini, Robidi, Terdini itd. 2) Moška imena domača na e brez prirastka t sploh niso navadna; tuja, zvlasti novejših narodov, pa s prirastkom ne, n. pr. Jože — 2. Jožeta, 3. Jožetu itd.; K obe — 2. Kobeta, 3. Kobetu itd.; B o n a/p a rte — 2. Bonaparta, 3. Bonapartu ; G o tli e — 2 .Gotlieja, 3. Gotheju itd. 3) Moška imena na i v samostavnikovi obliki pravilno sklanjamo, j pristavljaje ali i v j spreminjevaje, n. pr. Juri, Alojzi 2. Jurja, Alojzija itd.; Mali — 2. Matija, 3. Maliju itd.; Z ur bi — 2. Zurbija, 3. Zurbiju itd.; — v pridevnikovi obliki pa se ravnajo po pridevnikih, n. pr. Dobrov ski — 2. Dobrovskega, 3. Dobrovskemu itd.; Ko se ski — 2. Koseskega, 3. Koseskemu itd. Sklanjanje s prirastkom t, kakor: Dobrovski — Dobrovslsita itd. n&vadno je sicer sem ter tje, toda ne splošno. 4) Končnice gerških in latinskih imen: as, es, is, os, us oseb in krajev odpadajo vsaj po ostalih sklonih, če se že v ime-novavniku niso opustile, n. pr. Sokrate s — Sokrat — 2. Sokrata, 3. Sokratu itd.; Del o s — 2. Dela, 3. Delu itd. B. 0 i menili krajev, mest, rek, gora. §. 106. 1) Imena krajev s staro množinsko obliko — ane, kakor: Goričane, Svečane, Poličane, Draždane itd. tako-le rabimo v posameznih sklonih: 1. 5. Svečane 3. Svečam, Svečanom 6. Svečah 2. Svečan 4. Sveče, Svečane j 7. Svečami. Rodivnik na —an je lasten še nekterim drugim množinskim vasnim imenom, n. pr. Cerklje — Cerkljan, Gorje — Gorjan, Duplje — Dupljan, Zver Se — ZverSan itd. 2) Imena, ki so prav za prav pridevniki, pregibljejo se sploh kakor pridevniki, h. pr. Trebno— 2. Trebnega, 3. Trebnemu itd.; S ostro — 2. Sostrega, 3. Sostremu itd.; — včasi pa kakor samo-stavniki, n. pr. Ravno — Ravna in Ravnega itd. Imena s pridevnikovo obliko ovo ali sko sklanjamo vselej kakor pridevnike, n. pr. Vele s ovo, Nemško — 2. Velesovega, Nemškega, 3. Velesovemu, Nemškemu itd. §. 107. Pri sestavljenih imenih je treba paziti, so li sestavljena s pridevnikom ali s predlogom in kako: 1) Sestavljenke s pridevnikom, če hrani pridevnik še svojo lastnijo, pregibljejo samostavnik po svoje in pridevnik po svoje, n. pr. Novo mesto, Vini ver h — 2. Novega mesta, Vinega verha, 3. Novemu mestu, Vinemu verhu itd.; — ako je pa pridevnik popolnoma zrasel s samostavnikom, spreminja se le samostavnik, n. pr. Mokronog — 2. Mokronoga, 3. Mokronogu itd. 2) Sestavljenke s predlogom, če je predlog povdarek na-se potegnil, ne delajo razločka v sklanjanji, n. pr. Zalog, Zastava — 2. do Zaloga, do Zastave, 3. proti Zalogu, proti Zastavi itd.; ■— ako je pa ime povdarek ohranilo, ravni se ž njim v predlogovih sklonih tako, kakor ne bi bilo sestavljeno. Po tem pravilu rabijo nam n. pr. Podkernos, Zaverh, Predjama, Nabrežina tako-le: Imen.: Tu je pod Kemosom, za Verhom, pred Jamo, na Brežini— pa tudi: tuje Podkernos, Zaverh, Predjama, Nabrežina; rod.: do Podkernosa, Zaverha, Predjame, Nabrežine; daj.: proti Podkernosu, Zaverliu, Predjami, Nabrežini; t o ž.: grem pod Kernos, za Verli, pred Jamo, na Brežino ; mest.: bivam pod Kemosom, za Verhom, pred Jamo, na Brežini; druž.: pred Podkernosom, pred Zaverhom, pred Jamo, pred Na-breŽino. Taka je tudi pri krajevnih imenih, ki je rabimo samo v množini. II. Poglavje. B. Pridevnik. Kaj in kolikšr je pridevnik. §. 108. Pridevnik ali prilog (adjektiv, Beiwort) je beseda, ktera naznanja, kakošna je oseba ali reč ali pa čegava je. Po pomenu so tedaj pridevniki: a) kakovostni, ki naznanjajo lastnost ali kakovost osebe ali reči, n. pr. bel grad, mala koča, lepo vreme; b) svojivni, ki naznanjajo čegavost ali svoj ost oseb in drugih stvari, n. pr. kraljev dvor, materina kletev, pastirska palica. §. 109. Pridevniki imajo za vsak spol svojo posebno končnico: za moški spol kak s o glasnik ali i, za ženski a, za srednji pa o ali e, n. pr. pisan trak — pisani trak, rumena zarja, ribje oko. Z nedoločno (neizvestno) obliko (—, a, o-e) naznanja pridevnik, kakošna ali čegava je oseba ali reč, n. pr. lep vert, priden delavec, visbka gora, globbko morje;— z določno (izvestno) obliko (i, a, o-e) pa tudi dopoveduje, ktera je ta oseba ali reč, n. pr. lepi vert, pridni delavec, visoka gora, globoko morje. A. Pridevnikova sklanja. §. 110. Od kar se je novi slovenščini izgubila imenna t. j. samostavnikovi enaka sklanja nedoločnih pridevnikov, sklanjajo se vsi pridevniki, v določni sklanjalu: Moški spol. in nedoločni obliki, enoliko po tem-le Srednji spol. Imen. rod. daj. tok. zvav. mest. druž. Imen. rod. daj. tož. zvav. mest. druž. Imen. rod. daj. tož. zvav. mest. druž. lep- (i) lep-ega lep-emu lep-ega (—, i) lep- (i) lep-em lep-im lep-a lep-ih lepima lep-a lep-a lep-ih lep-ima lep-i lep-ili lep-im lep-e lep-i lep-ih lep-imi Ženski spol. Ednina. lep-a lep-e lep-i (ej) lep-o lep-a lep-i (ej) lep-o Dvoj i na. j lep-i (e) lep-ih lep-ima lep-i (e) lep-i (e) lep-ih lep-ima Množina. i lep-e lep-ih lep-im lep-e lep-e lep-ih lep-imi lep-o lep-ega lep-emu lep-o lep-o lep-em lep-im lep-i (e) lep-ih lep ima lep-i (e) lep-i (e) lep-ih lep-ima lep-a (e) lep-ih lep-im lep-a (e)' lep-a (e) lep-ih lep-imi. Splošne opombe. §. 111. Kedar se veže pridevnik z moškim samostavnikom nežive reči, tedaj mu je v ednini toživnik enak imenovav-niku, pri živili stvareh pa je enak rodivniku, n. pr. Prepo-vedan pot pelje v prepovedan kot. N. pr. — Dobro drevo rodi dober sad. Met. — Kdor ubogega (človeka) stiskaj stvarnika preklinja. Ravn. — Kdor se mlad belega kruha brani, bode star rad čemi hrustal. N. pr. Ako pa samostavnik in pridevnik nista v tem istem stavku in se pridevnik na samostavnik v prednjem stavku nanašaonda dosedanja slovenska pisava sploh ne dela razločka med živimi in neživimi stvarmi ter si kroji toživnik vedno po živih, n. pr. Mladina novi svet preveč čisla, starega (bolje: stari) pa zanemarja. N. pr. — Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, kterega (bolje: kteri) je žena vzela itd. Met, §. 112. Gibljivi polglasnik e v končnicah: ek, el, en, er, ev itd. opušča se kakor samostavnikom tudi pridevnikom po vseh sklonih, v kterih na koncu rastejo, n. pr. bister, bistra, bistro; krepek, krepka, krepko; čerstev, čerstva, čerstvo; bolen, bolna, bolno; svitel, svitla, svitlo. Enaka je tudi z ostrim a, ki v dvozložnicah na —ek in —en včasi e nadomestuje, n. pr. sladak, sladka, sladko; teman, temna, temno. §. 113. Goltnika k, g (redkejše h) spreminjata se za samoglasniki pred naslednjim i, v ednini tudi pred e, včasi v srodne sikavce: c, z (s) n. pr. Ne obračaj od ubozih oči. Ravn.— Kedar vidiš nazega, obleci ga. Ravn. — Z velicimi gospodi ni dobro črešenj zobati. N. pr. Ta spreminjava se vendar po gostem opušča, bodi si zavoljo preobilice sikavcev v slovenščini, bodi si iz ozira na staro slovenščino, ki v edinjem rodivniku in dajavniku in v množnem rodiv-niku, mestniku in toživniku ne poterjuje te menjave. §. 114. Stara imenna t. j. samostavnikovi enaka sklanja nedoločnih pridevnikov se je ohranila v novi slovenščini le za moški spol v edinjem imenovavniku; po ostalih sklonih se gibljejo dan danes vsi slovenski pridevniki po zložninit.j. po zloženi sklanji, ktera se je iz imenne s tem izobrazila, da se je samostavnikovim sklonom pritikal stari zaimek: h, u\, ie (i, ja, je), n. pr. le pri, 2. lep a+j e g a, 3. lep u—j emu itd.; te polne oblike so se vendar s časom obrusile in v danešnje skerčile. Ostanki stare imenne sklanje nedoločnih pridevnikov so a) rodivniki: z davna, od davna, z lepa, zviša, domala, dosta (do sita), za perva, zla itd. — b) dajavniki: k dobru, k ljubu itd.,— c) mestniki: po malu, na nagli itd., n. pr. Nočem z lepa se podati. N. ps. — Z mlada se tem ostri. N. pr. — Ne reče mu dobra, ne Želim ti zla, to nebo k dobru. N. r. — Vse bi z nova dobro bilo. Valj. §. 115. Slovenščini rabi nekaj pridevnikov, kteri se ali nikdar ne pregibljejo, kakor: napek, peš, res, s o vraž in še nekaj tujk, — ali samo v nekterih izrekih, kakor: laž, všeč, tešč, žal, ker so prislovne ali samostavne natore, n. pr. L in tek beseda ne preseda. N. pr. — Vsi drugi svatje so mi v še & N. ps. — Slovencu je dobrovoljnost všeč tudi v knjigah. Levst. — Zal besede v ustih ni. Preš.— Zale misli v sercu ni. Preš. — Dobil v odgovor laž besede. Valj. Pljuvajte sline teŠče. N. ps. Opombe k posameznim sklonom. §. 116. Dajavniku in mestniku ženskih pridevnikov v ednini služite dve obliki: i in ej; perva je navadniša vdanešnji pisavi, druga pravilniša in vsega priporočila vredna, ker ne rabi samo mnogim Slovencem, ampak tudi dragim slovanskim narečjem, vsaj za določne pridevnike; marsiktera dvoumnost bi se utegnila od-verniti po njej. §. 117. Pravilna končnica ženskega imenovavnika in toživ-nika v dvojini je i; e namesto i utegne nam rabiti le tedaj, kedar sklonilo ndglas na-se potegne, n. pr. Dve krivi priči. Dalm. — Dve ubogi, priprosti ženi. Krell. — Pokaže čemi kiti dve. N. ps. •— One dve ste {sta) dorasli, tam pa ste (sta) se osepili no rasli v sveto nebo. N. ps. §. 118. Pravilna imenovavnikova, toživnikova in zvavnikova oblika za srednji spol v množini je a, kakor nam kaže stara slovenščina, starša slovenska pisava (16. stoletja) in ostala slovanska narečja, n. pr. O Gospod! kako so tvoja dela velika in mnoga! Dalm. •— Ozka vrata. Trub. •— Svetijo se tam že okna grajska. N. ps. Preprosto ljudstvo in po njem večina slovenskih pisavcev pa družijo srednjim samostavnikom v množini pridevnike rajši z ženskim koncem na e, ki je nekako mileji na glasu od resne-jega a ; zat6 pišejo: velike mesta nam. velika mesta; dobre dela nam. dobra dela. B. Pridevnikovo stopnjevanje. §. 119. Stopnjevati se pravi: pridevnik tako spreminjati, da ne znani samo lastnosti oseb in reči, ampak tudi pove, v kteri meri se jim prilaga. Kakor drugim jezikom služijo tudi slovenščini tri stopnje : 1) perva ali nasebna (positiv), ktera kaže lastnost kake osebe ali reči brez vsake primerjave ali prispodobe z drugo, n. pr. zvest prijatelj, lepa hiša; 2) druga ali sodnja (primerjavna — komparativ), ktera lastnost kaki osebi ali reči v veči ali manjši meri prilaga kot drugi, n. pr. z v estej Ši prijatelj, lepša hiša; 3) tretja ali presežna (superlativ), po kteri se osebi ali reči lastnost v najviši ali najniži meri prideva, n. pr. naj zv estej ši prijatelj, najlepša hiša. A. Sodnja stopnja. §. 120. Sodnja ali primerjavna stopnja se obrazi, če se deblu pridene: a) za moški spol: ši ali ji n. pr. lep — lepši; star — starši ali starji ; b) za ženski spol: ša ali ja n. pr. lepa — lepša; stara — starša ali starja; in c) za srednji spol: še ali je n. pr. lepo — lepše; staro — starše ali starje. Končnici ji se staplja j s predstoječimi goltniki in sikavei v srodne šumevce ali je vsaj pretaplja v taiste, n. pr. blag — blaži ali blažji nam. blagji; jak —j a Si ali jaSji nam. jakji; Sest — SešSi nam. Sestji; berz — berži ali berŽji nam. berzji; vis-ok — visi ali višji nam. višji. §. 121. Ko bi se pri obraževanji s o dnj e^ stopnje preveč so-glasnikov sešlo, treba je za lepoglasje s tem poskerbeti, da vstavimo: a) eno- in d v o zložnim pridevnikom vez ej, kteri pred končnico ji j odleti, n. pr. prost — prostejŠi ali prosteji nam.prostejji; moSen— moSnejŠi ali moSneji nam. moSnejji; krepek — krepkejŠi ali krepkeji nam. krepkejji; b) m n o g o zložnicam pa i, redkejše ej n. pr. mogoSen — mo-goSniši ali mogoSnejši; terdovraten — terdovratniši ; pogumen — pogumniši; imeniten — imenitniši. Splošne opombe. §. 122. Pristavek si, ša, še sploh dobivajo: a) enozložni pridevniki s končnikom: b, I ali r, n. pr. ljub — ljubši, mil — muŠi ali milejši, slab — slabši ali slabejši, lep — lepši, star — starši ali starejši. Pridevnikom na m, n, v prideva se končnica sploh po vezi ej, n. pr. hrom — hromejši ali hromeji; cen — cenejši ali ceneji; nov — novejši ali noveji, zdrav — zdravejŠi ali zdraveji itd. b) vsi eno- in mnogi dvozložni pridevniki s korennim končnikom d, ki se za samoglasnikom v j pretaplja, za soglasni-koin pa izpada, kakor: mlad — m 1 a j š i, rad — r a j š i, g e r d — gerši,terd — terši, slad-ek — siajši, gladek-—■ glajši, redek — rejši itd. n. pr. Človek je terši od kamena in slabši od jajca. N. pr. — Poslednja zmota je h uj Ša od perve. Met. — Slajše reSi na svetu ni kakor je pesem lepa. Slomš. Včasi privzamejo ti pridevniki rajši končnico —ji: zat6 govorimo in pišemo tudi: mlaji, raji, gerji, terji, slaji, glaji, reji itd. n. pr. Turek je hud, njegova mati še h uj a. N. ps. — Ne peSaj se s hujim od sebe. N. pr. §. 123. S pristavkom ji, ja, je obrazijo sodnjo stopnjo: a) eno zložni pridevniki na kak g o 11 n i k, na st ali z — z vezj6 ali brez vezi: drag — draži, dražji nam. dragji; blag — blaži, blažji nam. blagji; gost — gošči (nam. gostji) ali gostejši; čist — čišči (nam. čistji) ali čistejši; gluh — gluši (nam. gluhji), glušeji ali gluheji. Prost imd le: prost ej š i ali p r o s t e j i, n. pr. Kdor je j a Si, tlaSi. N. pr. — Klaja draža od konja. N. pr. b) mnogi dvozložni pridevniki po odpahnjeni končnici: ali, ek in ok, kakor: vis-ok — viši ali višji (nam. višji); n i z - e k — 4* niži ali nižji (nam. nižji); krat-ek — krači (nam. kratji) ali krajši; lah-ek, leh-ek, loh-ek — laži, leži, loži (nam. lagji, legji, logji), laglji ali lajši; meh-ek — meči (nam. mekji); tan-ek, ten-ek — tanji, tenji ali tanjši; oz-ek — oži ali ožji (nam. ožji); šir-ok — širji itd. n. pr. Vi š emu prijenjaj, niz emu prizanesi. N. pr. — Hišni prag naj viša planina. N. pr. — Od dne do dne se v ožem krogu sučem. Cegn. Ti pridevniki se stopnjujejo tudi s končnico: ak, ek, ok pravilno po §. 121, n. pr. visok — visočejši, visokejši ali visočeji; širok — širočejši, širokejši ali širočeji; globok — globočejši, globokejši ali globočeji; kratek — kratkejši kračejši, ali krače j i; nizek — niže j si, nizkejši ali ni žeji itd. §. 124. Nepravilno se stopnjujejo: velik — veči ali vekši — največi, najvekši; majhen — manjši, manji, rnenji — najmanjši, najmenji; dober — boljši, bolji — najboljši, najbolji; dolg — daljši, dalji, delji — najdaljši, naj dalj j; zli (hud) — gorši, gorji ' — najgorši, najgorji; n. pr. Bolj a pamet, kakor žamet. N. pr. — Boljša je kratka sprava, kakor dolga pravda. N. pr. — Človek težko Čaka boljših Časov. Slomš. §. 125. Včasi se obrazi sodnja stopnja s pripomočjo stopnjevanega prislova: bolj, ki se dene pred nestopnjevani pridevnik. Rabi nam pa ta način stopnjevanja sosebno pri pridevnikih na—č, ki so prav za prav deležniki sedanjega časa, in pri terpevno-pre-teklih deležnikih, če je kaže stopnjevati, n. pr. cvetčč — bolj c,vet6č; pekoč — bolj pekoč; učen — bolj učen itd., n.pr. Ce boš pila vinčice rudeče, boš imela lice bolj cveteče. N. ps. Pri pravih pridevnikih je boljše ogibati se te stopnjave, ker ni prav slovenska; zato se^nahaja včasi celo kak deležnik pravilno stopnjevan, n. pr. Matija Cop, Slovenec izmed najučenejših Slovencev. Navr. B. Presežna stopnja. §. 126. Presežna stopnja se obrazi: 1) če se sodnji stopnji spredaj besedica naj ali nar pritisne ali pred-njo dene, kakor: lepši —najlepši ali naj lepši; krajši — najkrajši ali naj krajši; slajši — najslajši ali naj slajši, a, e, n. pr. Najbolj a (naj bolja) luč je Bog. N. pr. — Največe (naj veče) bogastvo je čisto serce. Slomš. 2) če se pred nestopnjevani pridevnik postavi: a) zel6 (zlo), kaj, kar, močno, jako, silo, silno, neznano, prav ali kaka druga enaka besedica, n. pr. zelo bogat, kaj učena glava, neizrečeno velika puščava. b) najbolj ali naj bolj, pa sploh le pri deležnikih kakor „bolj", n. pr. Lice najbolj cveteČe, glava najbolj učena. §. 127. Presežna stopnja se dalje lika: a) če postavimo pred pridevnik: p re—, spre—, vse— ali vsega — , n. pr. premil, spreljub, vseučen, vsemogočen, vsegaveden. Zlog pre- pomenja v sestavi tudi: preveč; naj se tedaj previdno jemlje v rabo, n. pr. Premerile so v gozdih mi vaših rosé. Preš. b) če pridevnik dvakrat zapored postavimo, n. pr. visoka visoka gora; globoko globoko morje. c) s pripomočjo predlogov nad, mimo ali od, n. pr. Bodi še tako drazega kaj, mimo čiste duše ni nič. Ravn. — Ni meštra nad potrebo. N. pr. d) z različnimi narodskimi primerami, kedar hočemo posebnost ali imenitnost kake osebe ali reči nad vse druge povzdigniti, n. pr. veselo, daje kaj; mlad kakor kaplja; sladek ko med; bistro ko ribje oko; siten kakor griža; raŠčav kakor hmelj; grenek ko pelin ; učen, da se mu čudi mlado in staro i. t. d. §. 128. Stopnjevani pridevniki se sklanjajo kakor nestop-njevani po vseh sklonih in številih, n. pr. 1. lepši, najlepši grad — lepša, najlepša hiša — lepše najlepše poslopje; 2. lepšega, najlepšega gradu — lepše, najlepše hišo •— lepšega, najlepšega poslopja; 3. lepšemu, najlepšemu gradu — lepši, najlepši hiši — lepšemu, najlepšemu poslopju itd. Ta sklanjava, ki še dan danes živi med štajerskimi in oger-skimi Slovenci in med Dolenci na Kranjskem, vjema se popolnoma s staro slovenščino (razun ženskega imenovavnika v ednini) in z drugimi slovanskimi narečji, pa tudi s slovensko pisavo 16. stoletja; naj se jej torej daje v pisavi prednost pred uno, ki je navadna po Kranjskem (razun Dolenskega), po Goriškem in po Koroškem in je taka-le: Moški spol. Ženski spol. Srednji spol. C. Sklanjanjc stopnjevanih pridevnikov. Ednina. 1. 5. lepši lepši lepši lepši lepši lepši lepši lepši lepšega (iga) lepšemu (imu) lepši lepšem (im) lepšim. 2. lepšega (i, iga) 3. lepšemu (imu) 4. lepšega (iga, —) 6. lepšem (im) 7. lepš-im Dvojina. (Za vse spole.) 1. 5. lepši 2. lepših 3. lepšima 4. lepši 6. lepših 7. lepšima n. pr. Na svetu lep (i i rožice ni, kakor ^ In je rožice pregledovala, ktera lepši je cvetu. N. rož na svetu ni iskati, ko so oča ino mati. N. ps. Množina, (Za vse spole.) . 5. lepši 2. lepših 3. lepšim 4. lepši 6. lepših 7. lepšimi je vinska terta. N. ps. — ps. — Lepših III. Poglavje. C. Števnik. Kaj in kolikör je števnik. §. 129. Števnik aH brojnik (numerale, Zahlwort) naznanja število oseb ali reči, o kterih je govorjenje. Števniki so: 1) določni, kteri na tanko kažejo število oseb in reči, o kterih se govori, kakor n. pr. pet, šest, sto, desetero itd.; 2) nedoločni., kteri naznanjajo samo večo ali manjšo množico oseb ali reči, n. pr. veliko, malo, dosti itd. A. Določni števniki. so po svojem opravilu: 5. delivni 6. druživni 7. ponavljavni 8. samostavni. I. Glavni števniki. §. 131. Glavni števniki ali števci (cardinalia, Grundzahlen) kažejo na vprašanje: koliko? število enoverstnih oseb in reči in so ti-le: 1 eden — en, ena, eno 5 pet 2 dva, dve, dve 6 lest 3 trije, tri, tri 7 sedem 4 štirje, štiri, štiri — četiri 8 osem §. 130. Določni števniki ,1. glavni ali števni; 2. verstivni ali redovni; 3. ločivni ali razpolni; 4. množivni 9 devet 10 deset 11 ednajst — enajst 12 dvanajst 13 trinajst 14 Štirnajst 15 petnajst 16 šestnajst 17 sedemnajst 18 osemnajst 19 devetnajst 20 dvajset •— dvadeset 21 en in dvajset 22 dva in dvajset 23 tri in dvajset 24 štiri in dvajset itd. 30 trideset 31 en in trideset itd. 40 štirdeset *) 50 petdeset 60 šestdeset 70 sedemdeset 80 osemdeset 90 devetdeset 100 sto 101 sto in eden 102 sto in dva itd. 200 dvesto 300 tristo 400 štiristo 500 petsto 600 šeststo 700 sedemsto 800 osemsto 900 devetsto 1000 tisoč, jezer, tavžent 2000 dva tisoč, dva tavžent 3000 tri tisoč, tri jezeri, tri tavžent itd. 10000 deset tisoč 1000000 miljon. §. 132. Eden — en, ena, eno sklanja se kakor pravi pridevnik in se sklada s svojim imenom v sklonu, številu in spolu, n. pr. Z eno roko daje, z dvema jemlje. N. pr. — Eden (en) krivičen vinar deset pravičnih sne. N. pr. To veljd tudi o besedah: nobeden — noben, nobena, nobeno in nijeden, nijedna, nijedno, n. pr. Nobeden prijatel ne poj de z mendj. Pot. — Sreče slaje od le-te ne želim nobene. Vilh. §. 133. Dva, oba (mošk. spol), dv£, obe (žensk, in sredn. spol) sklanjamo v dvojini tako-le: 1. 5. dva, oba žensk, in srednj. spol 2. dveh, obeh 3. dvema, obema 4. dva, obk 6. dveh, obeh 7. dvema, obema n. pr. Obsedlaj berž dva konjiča, tako hitra ko dva ptiča. N. ps. — Zdaj dve zvesti duši Žalostna ločitev kruši. Virk.— Če slepec slepca vodi, ob d v jamo padeta. N. pr. Stari pravilni rodivnik: dveju, obeju nahaja se ševpri pisateljih 16. stoletja; na Koroškem je še dan danes slišati: dvu, obvi, na Štajerskem padvoju, obuju mimo dveh, obeh, n. pr. liter i izmed obli sinu? — Ta vinograd je obu bratu. Ravn. . » » » v tj » » » » » jr a jj dv6, obe dveh, obdh dvema, obema dve, obe dveh, obeh dvema, ob6ma, *) Po Koroškem štejejo: 40 « štirredi, 50 j petred, 60 = šestred, 70 * sedem-red itd. §. 134. Trije, štirje (mošk. sp.), tri, štiri «ali če tiri (žen. in sred. sp.) se sklanja v množini: 1. 5. trije, štirje žensk, in srednj. sp. 2. treh, štirih 3. trem, štirim 4. tri, štiri — četiri 6. treh, štirih 7. tremi, štirimi, » » » » 17 U }> }) !> » » » » ,1J tri, štiri ali četiri treh, štirih (trijeh, štireh) trem, štirim (trijem, šti-rem) tri, štiri — četiri treh, štirih (trijeh, štirih) tremi, štirimi (štiremi). N. pr. Kjer sta dva ali kjer^so trije v mojem imeni, tam sem jaz v sredi med njimi. Met. — Žena hiši tri vogle derži, mož le enega. N. pr. Da so ti štirje verhovi, sam jezik razodeva. Vodn. Vendar pravimo tudi za moški spol tri, štiri v imenovavniku namesto: trije, štirje, sosebno že ima samostavnik kak pridevnik pred seboj, n. p. Tri zali mladinci. §. 135. Pet se za vse spole tako-le pregiblje: 1. 5. pet 2. petih, petžh 3. petim, petem 4. pet 6. petih, peteh 7. petimi, petemi. Po sklanjalu „pet" se ravnajo vsi viši glavni števniki, od „pet" naprej — samo: sto, t i s o č, j e z e r in m i 1 j o n ne, n. pr. S šestimi konji ne boš vozu pretegnil, s sedmimi pa poteče. Vodn. — Jela je slovo jemati od devetih tudi sestra. N. ps. §. 136. Sto se navadno ne pregiblje; večkrat ga nadome-stuje samostavnik stotina ali stovina; vendar je sem ter tje slišati: s stomi, na stove itd. Tisoč in jezer, če se spreminjata, sta navadno ženskega, miljon pa vselej moškega spola. II. Verstivni števniki. §. 137. Verstivni števniki ali verstivci (ordinalia, Ordnungszahlen) kažejo versto ali red posameznih predmetov na vprašanje: koliki, kolika, koliko? Verstivci so: 1. pervi, a, o 2. drugi, a, o 3. tretji, a, e 4. četerti (šterti), a, o 5. peti, a, o 6. šesti, a, o 7. sedmi, a, o 8. osmi, a, o 9. deveti, a, o 10. deseti, a, o 11. ednajsti, a, o 12. dvanajsti, a, o 13. trinajsti, a, o itd. 20. dvadeseti, a, o 21. dvadeset in pervi — eden in dvadeseti 22. dvadeset in drugi — dva in dvadeseti itd. 30. trideseti, a, o 40. štirideseti, a, o 50. petdeseti, a, o 60. šestdeseti, a, o itd. 100. stoti, a, o 101. sto in pervi itd. 1000. tisoči, a, e — jezerni, a, o 1000000. miljonni, a, o. Verstivni števniki so po sklanji pravi pridevniki^ namreč: 1. skl. pervi sin, 2. skl. pervega sina, 3. skl. pervemu sinu itd. III. Locivni števniki. §. 138. L o čivn i števniki ali ločivci (Gattungszahlen) zna-nijo na vprašanje: ko liker, a, o? razpole ali plemena oseb in reči, in so ti-le: edin, a, o dvoji, a, e oboji, a, e troji, a, e čveteri — cetvéri, a, o petéri, a, o šesteri, a, o sedmeri, a, o osmeri, a, o devetéri, a, o deseteri, a, o ednajsteri, a o dvanajsteri, a, o itd. stoteri, a, o dvestoteri, a, o tristoteri, a, o itd. tisočeri, a, o kolikeri, a, o tolikeri, a, o Opombe. §. 139. Mimo gori naštetih rabi slovenščini še druga verst ločivnih števnikov, namreč: 1) sestavljeni z verst, a, o ali ver sten, tna, o, n. pr. en overst ali enoversten ; dvoverst ali dvover-sten; tr o vers t ali troversten ; čveteroverst ali čveteroversten; peteroverst ali peteroversten; kolikoverst ali kolikoversten i. t. d. 2) po Notranjskem tu pa tam: štiroji, a, e; petoji, a, e; sestoji, a, e itd., kterim pa v knjigi ne dajemo prostora. Vsi ločivni števniki, sestavljeni in nesestavljeni, so po sklanji pridevniki. IV. Množivni števniki. §. 140. Množivni števniki ali mn o živci (multiplicativa, Vervielfáltigungszahlen) kažejo na vprašanje: ko lik eren ali_ ko-likojen, jna, o? kolikomnožna je kaka reč. Množivci so: edinj, a, e ali enojen, jna, o dvojen, jna, o „ dvojnat, a, o obojen, jna, o „ obojnat, a, o trojen, jna, o „ trojnat, a, o čveteren, četveren, a, o „ čveternat, četvernat, a, o peteren, rna, o ali peternat, a, o šesteren, rna, o ,, šesternat, a, o itd. stoteren, rna, o „ stoternat, a, o kolikeren, rna, o „ kolikernat itd. Sem tertje, pa le bolj po redkem, slišati so med preprostim ljudstvom mimo gori omenjenih: dvoj sten, troj sten, štiro-jen, petojen, šestojen ali sestavljeni: dvogub, trogub, čveterogub, peterogub, a, o itd. Množivci se pregibljejo kakor pridevniki. V. Delivni štcrniki. §. 141. Delivni števniki ali deli ve} (distributiva, Ver-theilungszahlen), kterim slovenščina nima lastne oblike, naznanjajo na vprašanje: po koliko? enaki delež oseb in reči: po eden, ena, eno ■— po enega itd. po dva, dve •— po dvoje po trije, tri — po troje po štirje, štiri — po čvetero po pet — po petero po šest — po sestero itd. po sto, — po stotero itd. n. pr. Orlica izvali po dvoje, po troje mladih in živi po sto let. Slomš. VI. Druživni števniki. Druživni števniki ali druživci (Gesellschafts-zahlen) naznanjajo, koliko oseb je v druščini, pa so nam razun pervih dveh le malo v rabi: sam, samoedin, a, o t. j. brez druga; samodrug, a, o „ „ sam z enim drugom; samotretji, a, e „ „ sam z dvema drugoma, tako daje sam tretji: samočeterti a, o „ „ sam s tremi drugovi, tako da je sam četerti ; samopeti, a, o „ „ sam s štirimi drugovi, tako da je sam peti itd. Namesto samoedin rabi Slovencem okoli Metlike: sam samcat. Druživci se pregibljejo kakor pridevniki. VII. Ponavl javni števniki. §. 143. Ponavljavni ali prislovni števniki (adverbialia, Wiederholungszahlen) odgovarjajo na vprašanje: kolikrat? ali na vprašanje: koliko č (ko lik i č) in kterikrat? 1. Pervi se zlagajo iz glavnih in nedoločnih števnikov, če se jim krat, redkejše pot (manj pravilno bar t, ki je brez potrebe iz nemščine privzeta besedica) pridene, n. pr. enkrat, dvakrat, trikrat, Štirikrat, petkrat, velikrat, mnogokrat, marsikrat itd. Besedici krat in pot ste sem ter tje pregibna samostavnika ženskega ali moškega spola, n. pr. nektere krati. 2. Drugo verst ponavljavcev obrazimo iz verstivnih in nedoločnih števnikov, če jim na vprašanje: kolikoč (kolikič) č, na vprašanje: kterikrat? pa krat privesimo, n. pr. pervič, drugič, (drugoč), tretjič, ČetertiČ, petič, šestič, mnogič, savioČ itd. ali: pervi-krat — pervo pot, drugikrat ■— drugo pot {drugipot), tretjikrat— tretjo pot (tretji pot), malokrat, velikrat itd. VIII. Saraostavni števili ki. §. 144. Iz pridevnih števnikov se obrazi množica samostav-nikov. Taki samostavniki so: 1. imena posameznih številk: samica, dvojka, trojka, čveterka, peterka, šesterka, sedmerka, osmerka, ali tudi: petka alipetica, Šestka ali šestica, sedmica, osmica, stotica. Iz nič je ničla > o. 2. imena tacih stvari, ktere dve ali več samic v sebi imajo, kakor: dvojica, trojica. Drugi južni Sloveni rabijo tudi imena: četvorica, petorica, šesto-rica itd. pa le ondaj, kedar so vse osebe moškega spola. 3. imena, ktera dele kake celine pomenjajo: kakor pol ali polovica, tretjina, Četert ali četertina, petina, šestina, ali v številbi: tretjin, četertin, petin, šestin itd. Polje prav za prav samostavnik, pa se v številbi in sestavah po navadi ne spreminja, n. pr. o pol eni, o pol dveh, do poldne itd. pa tudi: o poli ene, o poli (polu) dveh, o poli dne itd. — Do poli dneva nosi angelj vodo za Človekom. N. pr. Sestavlja se pa z ver-stivnimi števniki, prilogi in samostavniki, n. pr. poldrugi, poltretji, polšterti, poldan, polnoč, polnočen itd. 4. imena vpreg po številu glav: čveter, sester, osmer itd. 5. imena denarjev, a) kovanih: dvojača, petica (t. j. petnaj-stica), Šestica, desetica, dvajsetica itd. — b) papirnatih: dvojak, šest ak, desetak, dvajstak, stotdk itd. 6. imena predstojnikov: desetnik, stotnik itd. in samostavniki: dvojčic, — dvojček; trojčič, — trojček itd. 7. imena papirjeve velikosti samega na sebi ali v bukvah: četertinka, osminka (osmerka), dvanajstinka (dvanajsterka), Šestnaj-siin&a^(šestnaj sterka). Četert nam rabi tudi pri meri suhih reči: t. j. r/4 vagana ali J/4 ure. B. Nedoločni števniki. §. 145. Nedoločni ali splošni števniki so: 1) pregibni in sicer po svoji naravi: a) samostavniki, kakor: tma (najviše nedoločno število), sila, množica, mnoštvo, obilica, truma, trop, kerdelo itd. b) pridevniki kakor: mnogi, a, o; mnogoteri, a, o; velikoteri, a, o; raznoteri, a, o itd. V nekterih sklonih se pregibljeta tudi malo in dosti, n. pr. V do stih (malih) besedah imamo enakost. Vodn. 2) nepr egibni: mnogo, veliko, malo, več, manj (menj), preveč, premalo, dosti, precej, obilo, obilno, n. pr. Kdor preveč misli, ne stori veliko. N. pr. — Med dosti kmeti je malo kme-tovavcev. N. pr. IV. Poglavje. 0. Zaimek. Kaj in kolik6r je zaimek. §. 146. Zaimek ali zaime (pronomen, Fürwort) nam služi kot namestnik samostavnih imen, da jih ni treba vedno ponavljati. Zaimki razpadajo po svojem opravilu: 1. na osebne j 4. na vprašavne 2. na svojivne 5. na oziravne in 3. na kazavne | 6. na nedoločne. 1. Osebni zaimki. §. 147. Osebni (personalni) zaimki so: a) jaz (jez, jest), za pervo osebo, ktera govori; b) ti, za drugo osebo, kteri se govori; e) on, ona, ono za tretjo osebo, o kteri se govori; d) sebe, povračavno-osebni zaimek za vse tri osebe; in e) one, za tretjo neznano osebo. §. 148. Osebni zaimki se sklanjajo s pripomoojo prirastkov b ali n tako-le: I. oseba. Imen. jaz (jez, jest) rod. mene, me daj. meni, mi tož. mene, me zvav. jaz (jez, jest) mest. meni druž. menoj (mano, meno) Imen. midva Ž. i. sr. medve rod. naju, naji daj. nama toŽ. naju, naji zvav. midva •— medve mest. nas (nama, naju) druž. nama II. oseba. povračavni: sebe. Ednina. ti — tebe, te sebe, se tebi, ti sebi, si tebe, te sebe, se ti — tebi sebi teboj (tabo, tebo) seboj (sabo, seboj )vojina. vidva Ž. insr. vedve 1 vaju, vaji vama vaju, vaji manjka. vidva — vedve vas (vama, vaju) vama I. oseba. II. oseba. _ Množina. Imen. mi ž. in sr. me vi ž. in sr. vč rod. nas vas daj. nam vam tož. nas vas zvav. mi — m6 vi — ve mest. nas vas druž. nami vami povračavni: sebe. manjka. III. oseba. §. 149. Zaimek t r e t j e osebe: on, ona, ono obrazi vse sklone razun imenovavnika in zvavnika v ednini od zastarelega: j&,ja, je: Moški spol. Ženski spol. Srednji spol. Ednina. Imen. rod. daj. tož. zvav. mest. druž. Imen. rod. daj. tož. zvav. mest. druž. Imen. rod. daj. tož. zvav. mest. druž. on njega, ga njemu, mu njega, ga on njem njim ona, ond (dva) nju, ju.. njima, jima nju, ju ona njih, (njima, nju) njima oni, oni njih, jih njim, jim nje, je oni, oni njih njimi ona nje, je njej, jej — nji, njó, jo ona njej — nji njo D vojina. oni — oné (dve) nju, ju njima, jima nju, ju (ji) oni njih (njima, nju) njima 'Vin ožin a. one, oné ni" J1 ga mu — njega, ga ono njega, njemu, nje, je ono njem njim oni — on£ (dve) nju, ju njima, jima nju, ju (ji) oni njih (njima, nju) njima one, one njih, jih njim, jim nje, je one, oné one, njih . njimi ona, on6 njih, jih njim, jim nje, je ona, on6 njih . njimi. Splošne opombe. §. 150. O pervi in drugi osebi naj se pomni: a) Jaz in ti sta nekterim Slovencem tudi v dvojnem in množnem imenovavniku, kakor po ostalih sklonih, brezspolna, to je, rabi jim le ena oblika: mi •— vi za moški, ženski in srednji spol, n. pr. Mi gremo, v i pojdete itd. tako govore moški in ženske; midva — midve delava, vidva — vidve delata itd. b) Pervotna toživnikova oblika v ednini: me, te, se (,\\A, ta, ca) ohranila se je samo za predlogi, n. pr. Ti za me , jaz za te, Bog za vse. N. pr. — Le na se sme zanašati se človek. Cegn. e) Namesto druživnika: menoj, teboj, seboj nahajajo se tudi oblike: mano, tdbo, sdbo ali meno, tebo, seb6, n. pr. Nad mano, pod mano, krog mene je Bog. Vilh. — Ti ga nimaš pod sebo, da bi skusil se z meno. N. ps. d) Pervotna imenovavnikova in toživnikova oblika: na — v a v dvojini, in toživnikova ni — vi v množini nam se je že davno izgubila; zato so prevzela v novi slovenščini druga sklonila nju opravilo: v dvojnem imenovavniku množni imenovavnik s števni-kom dva — dve, v dvojnem toživniku dvojni rodivnik, v množnem toživniku pa množni rodivnik. §. 151. O tretji osebi treba je pomniti: a) Na mesto staroslovenske oblike i {> j i.), j a, je v imenovavniku je stopil v novoslovenščini kazavni: on, ona, ono; ostali skloni so pa ohranili stare oblike do današnjega dne s to majheno razliko, da jim je stara slovenščina zagozdo 11 samo za predlogi vstavljala, nova jo pa vselej pred nje deva. Pervotne oblike: jega, je mu itd. žive samo štajerskim in ogerskim Slovencem in nekterim Dolencem. b) Namesto pervotnega moškega toživnika: i in srednjega je v ednini nam rabi sploh rodivnikova oblika: ga; enako delajo mnogi slovenski pisatelji s toživnikom v množini ter ga zamenjajo, če nima predloga, z rodivnikom. Pravilni množni toživnik nje, je se govori za predlogom pri vseh Slovencih ; pri štajerskih, koroških in nekterih dolenskih pa tudi brez predloga. §. 152. Kedar govorimo o osebi ali reči, ktere nočemo imenovati ali ne moremo, pravimo za moški spol: one, za ženski: ona in za srednji: ono. Ta zaimek se sklanja, kakor toživni ta, ta, to, namreč: 1. skl. on6 — od a — on6, 2. skl. onega — one — onega, 3. skl. ondmu — onej — onemu itd. V dvojnem rodivniku se je ohranila se stara oblika: orni zraven on ¿h ali nju dveh. §. 153. Kedar hočemo na kako osebo z večo določnostjo pokazati, rabi nam zaimek: sam, sama, samo, ki imd v slovenščini sosebno to opravilo, da zaimke in druga imena na pomenu okrepljuje; sklanja se pa kakor pridevnik, n. pr. Lenuh sam sebi čas krade. N. pr. — Kdor se z ošabnikom pajdaši, ta se sam po-oŠabi. Ravn. II. Svojimi zaimki. §. 154. Svojivni (posesivni) zaimki kažejo, čegava je oseba ali stvar, o kteri je govorjenje. Obi'azijo se od osebnih zaimkov in so ti-le: a) p e r v e osebe: moj, moja, moje najin, najina, najino naš, naša, naše b) druge osebe: tvoj, tvoja, tvoje vajin, vajina, vajino vaš, vaša, vaše c) tretje osebe: njegov, njegova, njegovo njen, njena, njeno njun, njuna, njuno njihov, njihova, njihovo d) neznane osebe: onegov ali onegav, a, o nekov, a, o e) povračavni za vse osebe: svoj, svoja, svoje f) vprašavni: čegav, čegava, čegavo ali čij , a, e. Mimo njen, a, o sluzi nekterim Slovencem tudi: nje z i n , a, o in mimo njihov, a, o tudi: njihen, njihna, njihno. — Obliki naj en in vajen, j n a, o namesto n a j i n in vajin ste nepravilni. Svojivniki so po svoji sklanji pravi pridevniki. III. Kazavni zaimki. §. 155. Kazavni (demonstrativni) zaimki kažejo na osebe in reči, o kterih je, je bila ali bode govorica, in so ti-le: ta, ta, to (v sestavi: ta-le, ta-le, to-le ali le-td, le-t d, 1 e -16 ali toti, tota, toto); oni (uni), ona, ono (v sestavi: oni-le, ona-le, ono-le ali le-oni, le-ona, le-ono ali uni-le, una-Ie itd.) isti, ista, isto (vsestavi: tisti, tista, tisto ali taisti, taista, taisto ali ta isti, ta ista, to isto) tak, taka, tako ali takov, a, o ali takošen, šna^ o; tolik, tolika, toliko ali tolikošen, šna, o ali toli-ker, a, o ov, ova, ovo, — ovak, ovaka, ovako in onak, onaka, onako rabijo Slovencem le ob hrovaški meji. sb, si, se (ci>, en, ce) se je ohranil iz starih časov samo v nekterih sestavah in drugih izrekih. §. 156. Kazavni zaimki se sklanjajo kakor pridevniki, samo: ta, ta, to ima mimo pridevne še svojo posebno sklanjo, namreč: Moški spol. Ženski spol. Srednji spol. Ednina. Imen. ta ta to rod. tega tč tega daj. temu tej (ti) temu tož. tega — ta to to zvav. ta ta to mest. tem tej (ti) tem druž. tem t6 tem D v o j i n a. Imen. ta tč te rod. teh teh teh daj. tema tema tema tož. ta tč tč zvav. ta te tč mest. teh teh teh druž. tema tema tema Množina. Imen. ti tč ta (te) rod. teh teh teh daj. tem tem tem tož. te tč ta (te) zvav. ti te ta (te) mest. teh teh teh druž. temi temi temi. Splošne opombe. §. 157. 1) Imenovavnik t d se glasi po severni strani jezi-kovega obsega navadno te, po vzhodni pa ti, ki je v rabi drugje samo v sestavah: t o t i, tisti itd. 2) Sestavljenki: taisti, a, o pregiblje se v novi slovenščini sploh le druga beseda, v starših slovenskih spisih pa se spreminjate obč, namreč: 1. ta isti — ta ista — to isto; 2. tega istega •— te iste — tega istega; 3. temu istemu —tej isti itd., kar je vse po-sneme vredno tudi v sedanji pisavi, n. pr. Vtem istem času. Dalm. 3) Zaimek st, si, se živi dan danes samo: a) v nekterih sklonih, v ednini: 2. sega — se, 3. semu — sej, 5. sem — sej in v množini 2. 5. sih, n. pr. Na sem svetu. Krell. — Po sem životu, coni. gen. — O sej dobi, dosihmal — posihmal itd. b) v nekterih sestavah, kakor: danes, sinoči, letos. IV. Vprašavni zaimki. §. 158. Vprašavni (interrogativni) zaimki vprašujejo po osebah in rečeh in so: 1. samo stavni: kdo (kto) in kaj. 2. pridevni: kteri, ktera, ktero ali koji, koja, koje; č-egav, a, o ali čegavšen, šna, o ali čij, a, e; kak, kak o v, a, o ali kakošen, šna, o; k o.l i k, a, o, k o 1 i k o š e n, šna, o ali k o 1 i k e r; ki, ka, ko navaden samo na spodnjem Do-lenskem in po Istri. §. 159. Pridevni vprašavni zaimki se pregibljejo kakor pridevniki, samostavna kdo in kaj pa tako-le: 1. 5. kdo kaj 2. koga (čega) 3. komu 4. koga 6. kom 7. kom (kim) česa (čega) čemu kaj čem čim. V. Oziravni zaimki. §. 160. Oziravni ali nanašavni (relativni) zaimki se ozirajo ali nanašajo na osebo ali reč, o kteri je govorjenje. Ozi-ravniki so: 1. samostavni: kdor in kar; 2. pridevni: kteri, ktera, ktero ali koji, koja, koje ali ki za vse spole in sklone; čegaršen, šna, o ali čegavor za vse spole in sklone; kak, a, o ali kakoršen, Šna, o in v starših spisih: kako v^r, a, o kolik, a, o ali kolikoršen, šna, o in ki, ka, ko, nivaden samo ob Kolpi in po Istri. §. 161. Pridevni oziravniki se ravnajo po sklanjalu pridev-nih imen, kdor in kar pa sklanjamo tako-le: 1. 5. kdor 2. kogar (čegar) 3. komur 4. kogar 6. komur 7. komur (kimur) kar česar (čegar) čemur kar čemur čimur. v ■"* VI. Nedoločni zaimki. §. 162. Nedoločni ali splošni zaimki kažejo na kaka osebo ali reč, ktere nočemo ali ne moremo imenovati. Nedoločni zaimki so: Slovenska slovnico. 1) samostavni: kdo, nekdo, nikdo ali nihče, malo- kdo, marsikdo, vsakdo, kaj, nekaj in nič; 2) pridevni: kteri, kak, neki, nekteri, marsikteri, inarsikak, marsikakosen, vsak, vsa-kteri, raznoteri a, o in ves, vsa, vse. §. 163. Samostavne nedoločne zaimke pregibljemo: a) kdo, nekdo, nikdo, nihče, malokdo, marsikdo in vsakdo po sklanjalu „kdo" ali tudi po oziravnem „kdor", n. pr. Bog ne da nikomur vsega. N. pr. b) kaj in nekaj po sklanjalu „kaj", n. pr. Vsem posamez nečesa manjka. N. pr. C) n i č pa tako-le: 1. 5. nič 4. nič 2. ničesa (ničesar)' 6. ničem (ničemur) 3. ničemu (ničemur) 7. ničim (ničimur) n. pr. Smert si v ničem ne prebira. N. pr. — Bog je maj pastir, ničesar mi ne manjka. Ravn. §. 164. Pridevni nedoločniki se ravnajo v sklanji po pridevnikih, samo ves, vsa, vse ima mimo pridevne še svojo posebno sklanjo v ednini in množini. Moški spol. Ženski spol. Srednji spol. Ednina. 1. 5. ves vsa vse 2. vsega vse vsega 3. vsemu 'vsej (vsi) vsemu 4. vsega — ves vso vse 6. vsem vsej (vsi) vsem 7. vsim vso vsim Množina. 1. 5. vsi vse vsa (vse) 2. vseh vseh vseh 3. vsem vsem vsem 4. vse vse vsa (vse) 6. vseh vseh vseh 7. vsemi vsemi vsemi n. pr. Na vsem svetu se vse dobi. N. pr. — - Vseh del mojster, vseh rev gospodar. N. pr. — Svet vseh ljudi dom. N. pr. f "IL Spregatev. V. Poglavje. Glagol. Kaj in koliker je glagol. §. 165. Glagol (verbum, Zeitwort), v kterem se razodeva vsa moč in krasota slovenskega jezika, imenuje se vsaka beseda, ktera dopoveduje, kaj oseba ali stvar dela ali terpi ali v kterem stanu se nahaja, n. pr. Kdor seje, ta zanje. N. pr. -— Visoko leta, nizko obsedi. N. pr. — Brez glav» storj eno , gotovo s kaže no. N. pr. — Glagoli so : 1) po svojem pomenu: a) prehajavni (transitivni), če prehaja njih djanje na predmet, ki ga imajo v toživniku pri sebi, n. pr. Tuja zemlja ubija človeka. N. pr. — Vreme nosi svoje breme. N. pr. b) neprehajavni (intransitivni), če njih djanje na samem osebku ostaja, neprehajaje na kak drug predmet, kakor: spim, sedim, s k a č e m , rastem itd. ali pa se druži s predmetom v kakem drugem odvisnem sklonu kot v toživniku, kakor: služim tebi, kažem mu itd.; pervi so osebkovi (subjektivni), ti predmetni (objektivni) neprehajavniki, n. pr. Veliko drevje dolgo raste. N. pr. — Orožje spi. Kos. — Rajši dobrim slu živi, kot hudim zapovedani. N. pr. Le-scm spadajo tudi začinjavni (inchoativui) glagoli, ki pomenjajo kako menjavo v početku, n. pr. Les se razsvetliva, pogorje o rum ene v a. Cegn. c) brezosebni (impersonalni), ki nam rabijo samo v 3. edinji osebi, n. pr. Bliska se, germi in treska. Slomš. d) povračavni (reflexivni), ki naznanjajo kako povratno ali vzajemno djanje. Nekteri povračavniki nam nikdar ne služijo brez povračavnega zaimka, kakor: čuditi se, bati se, nadjati se itd.; drugi so sami ob sebi prehajavnega pomena, namreč: učiti — učiti se, voziti — voziti se, motiti — motiti se itd. n. pr. Boj se Boga! — Varuj se greha! 2) po kakovosti djanja t. j. z ozirom na njegov čas ali terpež: a) doveršni (perfektivni), ki znanijo po vsej spregi nastop, doveršenje ali konec kacega djanja ali stanja, n. pr. sesti, leči, izgubiti, derkniti'—žablisniti, zager meti -— dognati, dokralj evati. b) nedoveršni (imperfektivni), ki kažejo, po vsej spregi terpeče djanje ali stanje brez ozira na njegov začetek, konec ali vspeh, n. pr. sedati, legati, delati, gubiti, germeti, kralj evati. 3) po obliki: a) pervotni t. j. neizpeljani, kakor: biti, greti, peči, ples ti ali izpeljani od pervotnili glagolov in drugih govornih razpolov, n. pr. bloditi od blesti, moriti od mreti, kositi od kosa, svojiti si od svoj; b) celotni t. j. nesestavljeni z drugimi besedami, kakor: gubiti, trobiti, rojiti, terpeti —ali sestavljeni t.j. zloženi z drugimi besedami, n. pr. pogubiti, zatrobiti, zaničevati, preterpeti itd. 4) po spregi: a) pravilni, ki se v vseh naklonih pravilno pregibljejo; b) nepravilni, ki se v nekterih naklonih ne menjajo po splošnem pravilu in c) nepopolni ali pomanjkljivi, če nam rabijo samo v tem ali unem naklonu. Osebe, števila, časi, nakloni in doba glagolov. §. 166. Glagol se spreminja po osebah, številih, časih, naklonih in dobi t. j. glagol se sprega. Pri spregi (konjugaciji) glagolov je treba paziti: a) na osebe in števila b) na čase (tempus) c) na naklone (modus) in d) na dobo ali obliko (genus). A. Osebe in števila. §. 167. Osebe so tri: perva, ktera govori; druga, kteri se govori, in tretja, o kteri se govori. Število je trojno, kakor pri imeni: ednina, dvojina, množina. ß. Časi. §. 168. Slovenščini rabijo štirje časi: a) sedanji čas ali sedanjik (praesens), ki naznanja v sedanjosti terpeče ali v sedanjosti doveršeno djanje, n. pr. Kar na svetu živi, vse kmet preredi. N. pr. b) prihodnji čas ali prihod nji k (futur), ki znamenuje v prihodnjosti terpeče ali v prihodnjosti doveršeno djanje, n. pr. V zeleno goro polet im, in tamkaj bom prepevala, v zeleni travnik gledala. N. pr. c) pretekli čas (perfekt), ki kaže v preteklosti terpeče ali v preteklosti doveršeno djanje, n. pr. Skušnja je pregovore rodila, poterdila in ohranila. N*. pr. d) predpretekli čas (plusquamperfekt), ki kaže doverseno djanje ali stanje z ozirom na drugo preteklost, n. pr. Ko se je bila naša armada prikazala, zdajci so se razkropile sovražne trume. €. Nakloni. §. 169. Nakloni so štirje: a) določni naklon ali določnik (indikativ), ki naravnost in brezpogojno naznanja, kaj kdo dela ali kaj se godi n. pr. Smert pobrati pod lopato, kar rodil je beli dan. Cegn. b) pogojni naklon ali pogojnik (kondicional), kteri kot negotovo in pogojno kaj naznanja, n. pr. Ko bi sreča kramo razgernila, pdrva bi se blaga iznebila. N. pr. c) želevni naklon ali želevnik (optativ), po kterern se razodeva kaka želja ali vošilo, n. pr. Mojstru pevcev na zdravico naj mi teče ta požir ! Vodn. Kedar se naznanja po želevniku kako dopuščenje, onda mu pravimo dopustni naklon ali dopustnik (koncesiv), n. pr. Hodim naj tudi po dragah smertnega mraka, bal se liučle ne bom. Ravn. d) velevni naklon ali velevnik, s kterim se kaj veleva, opominja ali prepoveduje, n. pr. Kruh, sol jej, pravico govori. N. pr. — Ne zabi, da si praha sin. Led. §. 170. V širjem pomenu prištevamo naklonom tudi deležja (participalia): namreč a) ne določnik (infinitiv), n. pr. Dajati slajše kot jemati. N. pr. b) namenivnik (supin), n. pr. Ne razvezovat, ampak dopolnit sem prišel postave. Met. c) deležnik (particip), in sicer: 1) v tvorni obliki: ( i. t. j. prislovni, n. pr. delaje, stoje, molče > , v ) i. t. d. a) sedanjega časa S n. t.j. priclevni n. pr. delajoč, stoječ, molčeč ' (a, e) i. t. d. (I. t.j. pravi glagolni n. pr. pozabivŠi, , , , „ ) skrivŠi, rekši (a, e) i. t. d. fl preteklega časa n t j opiso'vavni n. pozaUl> M> [ rekel (a, o) 2) v terpevni obliki: preteklega časa, n. pr. pozabljen, skrit, rešen (a, o) Terpevni deležnik sedanjega časa še je slovenščini že davno izgubil; ostanki so mu: znam, lakom, pitom. d) glagolni samostavnik ali glagolnik, n. pr. pohajkovanje, odpuščanje, pitje, hrepenenje. I>. Doba ali oblika. §. 171. Doba ali oblika je dvojna: a) tvorna ali djavna (aktivna), ktera naznanja, da, oseba ali reč, o kteri je govorjenje, sama kaj dela, n. pr. Cas vse zgrudi. N. pr. b) terpevna ali ter p na (passivna), ktera kaže, da oseba terpi, da se ž njo kaj godi, n. p. Kar je skrito, vse bode oSito. N. pr. Pomen s r e d n j e (medialnej dobe daje slovenščina glagolom s po vrača vnim zaimkom, n. pr. Trata se je hipoma v sušila, hipoma se skala razvalila. N. ps. Obraževanje časov in naklonov. §. 172. Pri obraževanji časov in naklonov treba je paziti: a) na o se bila ali pripone za posamezne osebe; b) na naklonila ali pripone za posamezne naklone; e) na pripone deležij t. j. nedoločnika, namenivnika, deležnikov in glagolnika in d) na spono in osnovo. A. Oscbila. §. 173. Osebila ali pripone za posamezne osebne pregibe imajo svoje opravilo v obražavanji posameznih oseb in so ta-le: j 1. osebe: m, n. pr. del-a-m, ber-e-m, nos-i-r». Stara slovenščina je kalila m s pred-l njim samoglasnikom v nosnik; ostanki | te menjave so: hočo, mogo v star- / ših spisih. a) v ednini ( 2. osebe: š, n. pr. del-a-ž", ber-e-s, nos-i-s. j Pervotno obrazilo: si, ši seje olira- i nilo samo v pomožniku: si. / 3. osebe: —, n. pr. del-a, ber-e,nos-i. Pervotni I t je odpadel in se ohranil samo v hro- vaški pomožnikovi obliki: jest. / 1. osebe: va za moški, ve*) za ženski in srednji V spol, n. pr. del-a-va — del-a-«e, ; ber-e-«a — ber-e-ve, nos-i-im — b) v dvojini / n o s - i - v e. \ 2. osebe: ta za moški, te za ženski in srednji spol, / n. pr. del-a-ča — del-a-ie, ber-e- 1 ta — ber-e-če, nos-i-ča—nos-i-ie. *) Namesto v a — ve rabi nekterim Slovencem v domači oblioji: m a — me n. pr. Sedma v sencico, da si pogledama senjem lep. N. ps. 3. osebe: (a — te kakor v drugi, 11. pr. del-a-. ta — del-a-ie, bcr-e-ia —b-er-e-te, nos-i-ia — nos-i-če. Nekterim Slovencem rabi osebilo Va —ta tudi za ženski in srednji spol. 1. osebe: mo, n.pr. del-a-TOo, ber-e-mo, nos-i-mo. — Staroslovenskemu osebelu MX se je v novoslovenski pisavi poiglas-nik r. v o povzdignil. 2. osebe: te kakor v stari slovenščini, n. pr. del-a-te, ber-e-če, nos-i-£e. 3. osebe: jo ali o — e, n. pr. del-ajo, ber-o, n o s - i -j o, g u b - e. — Pervotnemu ose- c) v množini ( bilu — NTh je nova slovenščina t odpah- nila, n pa s predstoječim o v o, z i pav e stopila n. pr. bero iz ber-f-o-fn, terpe iz terp+i+in;— ali 3. osebo s pripomočjo spone in zagozde j na o izobrazila n. pr. vidijo * v i d-J-i-Fj to itd. Pervotna krajša oblika o — e služi še dan danes vsem glagolom, kteri v daljši obliki spono e ali i na-glašajo. 1. del-a-m 2. del-a-s 3. del-a 1. del-a-ya ž. 2. del-a-to „ 3. del-a-ta „ 1. del-a-mo 2. del-a-če 3. del-a-jo ve -te -te Spregalo sedanjega časa. Ednina. ber-e-m ber-e-s ber-e D v o j i n a. ber-e-m ž. ber-e-ča „ ber-e-ia „ -ve -te -te Množina. ber-e-mo ber-e-če ber o 1$. Naklonila, nos-i-m nos-i-Š nos-i nos-i-u« z. nos-i-ia nos-i-i« nos-i-mo nos-i-ie nos-i-jo. —ve —te —te §. 174. Določni naklon sedanjega časa nima nobenega posebnega znanila; od ostalih naklonov in časov se odnaša po sponi, po osebilih in po tehtniših samoglasnikih v koreniki. Znanilo velevnega naklona (velevnikovo naklonilo) je i, ki prehaja za samoglasniki v j : Spregalo velevnega naklona. Ednina. 1. — 2. del-a/ 3. del-aj ber-i ber-¿ Dvojina. 1. del-rt/-va z. —ve ber-i-va S. —ve 2. del- iH> U>> j° brez sl)0nc Potikamo, n. pr. J del af n, b r afn, p a se+n, n o šef»i; ' bif<, sufč (a, o). I). Spona in osnova. §. 178. Spona je samoglasnik, ki se prikazuje med korenom in osebili ali med deblom in naklonili. V sedanjiku nam rabijo spone: a, c ali i: del-a-m | ber-e-m | nos-i-m itd. Spona, ki veže v nedoločniku pripone s korenom, imenuje se verstna spona, in,glagolov koren z verstno spono brez pripone deblo ali osnova. Verstne spone so: ni, e, i, a, ova. Ce izhaja osnova na samoglasnik, pravimo, daje od-perta, če jo pa soglasnik zapira, zaperta. Sprega je osnovana na eni osnovi ali na dveh. Glagoli, ki se pregibljejo na dveh osnovah imajo posebno osnovo za nedo-ločnik in za sedanjik: perva je nedoločnikova, druga s e d a-njikova osnova. Glagolska sprega. Razverstitev. §. 179. Da se slovenska sprega prav razločno pokaže, krojimo glagole po njih verstni sponi na šest verst; nektere verste pa razpadajo spet na več ali manj razredov. i. verstaobsega glagole brez verstne spone: pas-ti, pi-ti, nes-ti. II. „ „ „ z verstno spono ui: ka-m-ti, gi-m-ti, ve- m-ti. jjr Je: kip-e-ti, sed-e-ti, " » " " " » j a: molč-a-ti. IV- „ „ „ „ „ „ i: nos-i-ti, red-i-ti, sad- i-ti. V. „ „ „ „ „ „ a: del-a-ti, plav-a-ti, pis- a- ti, yr lova: "kup-o«a-ti, stan-ovati, " » " » » "Jeva: kralj-eva-tl Sprega slovenskih glagolov je dvojna: sponna ali brez-s p o n n a ; perva pritika korenu ali deblu obrazila po sponi, druga brez spone. A. Sponna sprega. I. Vcrsta. §. 180. V I. versto spadajo glagoli brez verstne spone. V sedanjiku jim rabi spona e po vseh osebah in številih, samo v 3. množni osebi se staplja glagolom z zaperto osnovo navadno v o; glagolom z odperto osnovo prirašča j ali v, da zatika zev ali odpertino v glasovih. Pri glagolih z odperto osnovo dan danes daljša oblika pre-vaguje. Z ozirom na končnik, ki deblo ali osnovo zatika, razpada I. versta na sedem razredov: Pervi razred. Osnova na d in t. §. 181. V pervem razredu se spregajo glagoli, kterim zatika osnovo (1 ali t, namreč: a) na d : bled—, bod —, bod —, bred —, god—, klad—, krad —, . med —, pad —, pred —, sed—, sred—, ved — in nepravilni: gred—, id — šed (gl. nepravilno sprego) b) na t: cvet čet —, gnet —, met —, plet —, rast. Da se okorna zveza dven zobnikov v nedoločniku priglajša, spreminja se pred pripono d in t v s, n. pr. bled — blesti nam. bledti; pred — presti nam. predti; cvet — cvesti nam. cvetti. Spregalo: plet •— v Število oseba I sedanjik velevnik deležnik Ednina 1. 2. 3. plet-e-m ple-t-e-š plet-e plet-i plet-i a) sedanjega Časa: I. plet-e II. plet-o-č (a, e) Dvojina 3. plet-e-va, ve, | plet-e-ta, te plef-i-va, ve plet-i-ta, te b) tvorn-pretekl. časa : I. (s)plet-ši II. plet-e-1 ali ple-1, a, o Množina 1. 2. 3 plet-e-mo plet-e-te plet-o (e-jo) plet-i-mo plet-i-te c) terpn.-pretekl. Časa: plet-e-n (a, o) d) glagolnik: plet-e-n-je Nedoločnik: ples-ti. — Namenivnik: ples-t. Opombe. §. 182. 1) Po južnih in vzhodnih straneh jezikovega obsega zobnik v opisovavnem deležniku redno izpada, korenov samoglasnik se pa bolj ostro izgovarja ali predteguje n. pr. Cegar prejo prelet, tega kruh jela. N. pr. 2) Glagol rastem se pregiblje v nedoločniku in v njegovih rastikah (sem ter tje tudi v sedanjiku) rajši na osnovi ras. — Pravi terpevno-pretekli deležnik mu je rasten ali rasen; govori in piše se pa tudi r a š č e n. 3) Osnova ret se je ohranila le v glagolu sredem (nam. sretem), ki živi še dan danes v zilski dolini, n. pr. Sredla ga je hudoba. N. ps. — Drugod ga je izpodrinila oblika srečati. Mesto sredem je slišati v sedanjiku tudi s reje m. Drugi razred. Osnova na s in z. r- §. 183. V drugi razred verstimo glagole, kterini se končuje osnova na s ali z. V tem razredu se pregibljejo: a) s končnikom s: nes —, pas —, tres —, b) s končnikom z pat griz —, lez —, molz —, vez —. Pred nedoločnikovo pripono prehaja z rad v s tudi v pisavi. Spregalo: nes — v Število oseba 1 sedanjih velevnik deležniki Ednina 1. 2. nes-e-m nes-e-š nes-i a) sedanjega časa: I. nes-e 3. nes-e nes-i II. nes-o-č (a, e) Dvojina 1. o nes-e-va, ve | nes-e-ta, te nes-i-va, ve nes-i-ta, te b) tvorno-pretekl.časa: I. (do)nes-ši II. nes-e-1 (sla, o) 3. Množina 1. 2. 3. nes-e-mo nes-e-te nes-6 (e-jo) nes-i-mo nes-i-te e) terpn.-pretekl. časa: nes-e-n (a, o) d) glagolnik: nes-e-n-je Nedoločnih: nes-ti. — Namenivnik: nes-t. Opombe. §. 184. 1) Terpevno-pretekli deležnik se obrazi, če se ne-določnikovim osnovani: nes —, pas —, griz —, molz — itd. po gibljivcu n pritakne; pravilne so tedaj le oblike : nesen, pašen, grizen, molzen itd. nepravilne pa: nesen, pašen, grizen, molzen itd. kakor sem ter tje govore in nekteri pisavci tucli napek pišejo. 2) Mol z e m ima v nedoločniku: molzti alimlezti (mlesti). Tretji razred. Osnova na b, |» in v. §. 185. V tretji razred spadajo glagoli, kterim b, |» ali v osnovo zapira. Spregajo se v tem razredu : a) s končnikom b : dolb —, greh —, skuh —, zeb — ; b) s končnikom p: krop —, sop —, sp — (v nedoločniku prestopi v 7. razred: suti), tep—; c) s končnikom v: plev —, živ —. Glagoli na b in p jemljo v nedoločniku s med osnovo in pripono, n. pr. dolb — dolbsti (nam. dolbti); tep — tepsti (nam. tepli) itd.; končnik v pa celo izpada: pleti, žiti (nam. plevti, živti). Spregalo: (ep — Število s ^ CD K O sedanjih velevnik deležniki Ednina 1. 2. 3. tep-e-m tep-e-š tep-e tep-i tep-i a) sedanjega Časa: I. tep-e II. tep-o-č (a, e) Dvojina 1. 2. 3. tep-e-va, ve | tep-e-ta, te tep-i-va, ve tep-i-ta, te b) tvorno-pratekl. Časa: •1. (o)tep-ši II. tep-e-1 (pla, o) Množina 1. 2. 3. tep-e-mo tep-e-te tep-o (e-jo) tep-i-mo tep-i-te c) ter p.-preteki. Časa: tep-e-n (a, o) d) glagolnik tep-e-n-je Nedoločnih: tep-s-ti. — Namenivnik: tep-s-t. Opomba: O oblikali: skubljen, grebljen itd. velja to, kar smo povedali o oblikah: nesen, molzen itd. (§. 184); napečne so, prave pa: skuben, greben itd. v Ceterti razred. Osnova na g in k. §. 186. V četerti razred verstimo glagole, kterim kak goltnik osnovo zatika. Spregajo se v tem razredu: a) na g: leg—,mog—,preg—,seg—, streg—,strig—,verg—, b) na k : pek —, rek —, sek —, tek •—, tolk —. Zarad lepoglasja nastopijo pri glagolih tega razreda te-le spremembe: 1) Okorna zveza gt in kt v nedoločniku se pretopi v c: leči, seči, peči, tolči ali tleči (nam. legti, segti, pekti itd.) 2) Pred spono e v sedanjiltu in v terpevnem deležniku prehajajo goltniki v sumevce: ležem, seževi, rečem, tečem, pečen itd. 3. Pred velevnikovim naklonilom i prehajajo goltniki v srodne sikavce: sezi, strezi, verzi, peci, reci n. pr. Verzi torbico čez ramo. N. ps. — Vsak po svojo smojko v ogenj sezi. N. pr. Spregalo: pok — Število oseba 1 sedanjik j velevnik deležniki Ednina 1. 2. 3. peč-e-m peč-e-š peč^e pcc-i pec-i II. pek-6-č (a, e) b) tvorno-pretekl. časa: I. (s)pek-ši II. pek-e-1 (kla, o) c) terpno-pretekl. Časa : peč-e-n (a, o) d) glagolnik: peč-e-n-je Dvojina 1. 2. 3. peč-e-va, ve j peč-e-ta, te pec-i-va, ve pec-i-ta, te Množina 1. 2. 3. peč-e-mo peč-e-te pek-o (pečejo) pec-i-mo pcc-i-te Nedoločnih: peč-i. — Namenivnik: peč. Opombe. §. 187. 1) Glagoli s končnikom g so v 3. množni osebi sedanjega časa sploh izgubili v sedanji pisavi pervotno krajšo obliko: stregö, segö itd., ki se bere še pri pisateljih 10. stoletja in jo govore še dan danes ogerski Slovenci; v sedanjem deležniku seje nam pa še popolnoma ohranila: mogoč, stregoč itd. 2) Glagolu moči — mörem (können) se je v sedanjiku pervotni g v r sprevergel (oblika možem je med Slovenci le ob" hrovaški meji še navadna); po ostalih časih in naklonih se vendar pravilno pregiblje: mogoč, (po)mozi, mogel itd. n. pr. Pomozi vsakemu, kolikor uterpiš. Ravn. Od glagola: moči, morem, mogel naj se v pravilni pisavi loči: morati, moram, moral, ki se med ljudstvom sploh: morem, mogel glasi, n. pr. Mlad more, star mora umreti. 3) Glagol vreči — veržem ima v preteklih deležnikih : vergši, vergel, veržen, če ravno seje v nedoločniku er v rc spremenil. 4) Oblike: begoč — begeč, (po)begši, (po)bege 1 kažejo na glagol beg •— beči, ki ga pa nova slovenščina ne poznä in ga sploh z glagolom bežati — bežim nadomestuje. 5. Nepravilne so nedoločnikove oblike: sečti, pečti, rečti itd., ki sem pa tam slovenski jezik pačijo, v knjižnem jeziku jih vendar ne nahajamo. Peti razred. Osnova na 111 in n. §. 188. Pod peti razred štejemo glagole, kterim se končuje osnova, na m ali u. V tem razredu se spregajo glagoli: irn — jeti, jamem ali jemem; žm — zeti, žmem; čn — četi, čnern (pričeti, začeti itd.); kln— kleti, kolnem; mn — meti, manem ali menem; pn — peti, pnem; tn — teti, tnem (zateti); žn ■—■ žeti, zanj eni ali ženjem. V nedoločniku prehaja m in n po glasovnih zakonih s predstoječim t. ali i> v globoki 6, torej: meti, peti namesto mhnti, p&nti itd. Spregalo: pn- Število oseba | sedanjik velevnik deležniki Ednina 1. 2. 3. pn-e-m pn-e-š pn-e pn-i pn-i do tedanjega II. (men-6-č, a, e) b) tvorno-preteJcl. časa: I. (raz)pen-ši (pev-ši) II. pé-1 (a, o) c) terpno-pretekl. časa: pé-t (a, o) d) glagolnik: (raz)pe-t-je. Dvojina 1. 2. 3. pn-e-va, ve jpn-e-ta, te pn-i-va, ve pn-i-ta, te Množina 1. 2. 3. pn-e-mo pn-e-te pn-ó (e-jo) pn-i-mo pn-i-te Nedoločnik: pe-ti — Namenivnik: pé-t. Opombe. §. 189. 1) V sestavah imá glagol i m — v sedanjiku a) — m e m : otmem, izmem, primem itd. — b) j m e m : najmem, prejmem, zajmem — c) a m e m ali emem: jamem —- jemem, snamem, snemem, vnamern — vnemem, vzamem — vzemem, verjamem ■— ver jemem itd. V velevniku nastopi sploh e namesto a: snemi, snemite; vzemi (hrv. slov. uzmi), vnemi, verjemi itd. namesto : snami, vzami, vnami, ver jami itd. — Tudi glagolom manem in žanjem-*je v velevniku e bolj pogodu nego a: meni, ženji, sem tertje pa tudi: mani, Sanji. 2) Glagol kleti — kolnem imá tu pa tam po Štajerskem nepravilni sedanjik: klejem, kleješ itd. kakor v češčini; med goriškimi Slovenci pa je slišati celó nedoločnik kolniti. v Sesti razred. Osnova na I in r. §. 190. V šesti razred verstimo glagole na končnike I ali r. — V tem razredu se menjajo: ml — mleti, meljem; cvr — cvreti, cvrem; dr — dreti, derem; mr — mreti, mrem ali mer jem; pr — (od )preti, prem; tr — tarem ali terem; vr — vreti, vrem; zr — zreti, zrem. V nedoločniku in v terpevnem deležniku na, —n se I in r v le in re na glasu zvišuje, v sedanjiku in njegovili odrastkih pa po gostem po samoglasnikih omečuje. Terpevno-pretekli deležnik obrazijo sploh na <; po nekterib krajih pa deležnik na n prevaguje, n. pr. mlet — m len; ter t — tren; cvert — cvren. Spregalo: mr — Število rt rO C ca o sedanjih velevnik deležniki 1.1 mr-e-in 1 — a) sedanjega Časa: Ednina 2. 3. mr-e-s mr-e mr-i mr-i I. mr-e II. mr-6-č (a, e) b) tvorno-pretekl. Časa: I. (u)merši (-vši) II. mer-1 (a, o) c) terp.-preteki, časa: cver-t — cvr-e-n (a, o) d) glagolnik: c ver-t-je — cvr-e-n-je. Dvojina 1. 2. 3. mr-e-va, ve | mr-e-ta, te mr-i-va, ve mr-i-ta, te Množina 1. 2. 3. mr-e-mo mr-e-te mr-6 (e-jo) mr-i-mo mr-i-te Nedoločnih: mre-ti. — Namenivnik: mre-t. Opombe. §. 191. 1) Med Notranjci so sem ter tje slišati nedoločniki: cverti, derti, terti, žerti itd. brez ojačanega glasu, kterega tudi pretekli deležniki na I, ( in (večidel) na si ne terpe. 2) Glagol mreti ima v sedanjem deležniku večidel: merjoč, — derem pa zraven pravilne oblike deroč tudi d e r ž č kakor pravi pridevnik n. pr. V globočini pod seboj sem slišal Šumeti derečo Pivko. Cegn. Sedmi razred. Osnova na kak samoglasnik. §. 192. V sedmi razred spadajo glagoli z odperto osnovo t. j. z osnovo, ki jo samoglasnik zatika. Glagoli tega razreda so: a) s končnikom a: zna — znati, znam ali znadem; sta — stati, stanem (ki v sedanjiku v II. versto preskoči); b) s končnikom e: de — deti, dem ali dejem (facere)de — deti ali djati, dem ali denem (ponere); de — djati, dem (clicere); gré — greti, gre jem; pe —peti, pojem; vê — véti, vejem ; zre — zréti, zréjem ; . c) s končnikom- i : bi — biti, hijeni; bri — briti, brijem; Či (po)čiti, Čijem ali Sinem; gnji — gnjiti, gnjijem ali gnijem; kli — kliti, klijem; kri—kriti, krijem; li — liti, lijem; mi — miti, mijem; pi — piti, pijem; ri — riti, rijem; ši — siti, sijem (navadniši v V. versti : Šivati) ; vi— viti, vijem; vpi — vpiti, vpijem; d) s končnikom u: blju — bljuti, bljujem; Ču — čuti, čujem; hru — kruti, hrujem; plu — pluti, plovem; rju — rjuti, rjujem ali rjovem; ru —ruti, rujem; slu—sluti, slujem ali slovem; snu — snuti, snujem; su — suti, spem ali sujem; Šču — Ščuti, Ščujem; u — (ob)uti, ujem. Y sedanjiku jim zapira zev ali odpertino zagozda j ali v, redkejše d ali 11 ; terpevnopretekli deležnik delajo glagoli na a s pripono 11, drugi pa s pripono t. Spregalo : bi. Število « "S! sedanjik m J o : velevnik deležniki Ednina 1. 2. 3. bi-j-e-m bi-j-e-š bi-j-e bi-j bi-j a) sedanjega Časa: I. bi-j-e II. bi-j-o-č (a, e) b) tvorno-pretekl. časa: I. (u)bi-vši II. bi-1 (a, o) c) terpn.-preteki, časa : bi-t (a, o) d) glagolnik: (u)bi-t-je Dvojina 1. 2. 3. bi-j-e-va, ve | bi-j-e-ta, te bi-j-va, ve bi-j-ta, te Množina 1. 2. 3. bi-j-e-mo bi-j-e-te bi-j-e-jo (redkejše : bi-j-o) bi-j-mo bi-j-te NedoloČnik: bi-ti. — Namenivnik: bi-t. Opombe. §. 193. 1) Za samoglasniki prehaja velevnikov i praviloma v j; tedaj ne kaže posnemati posebnosti ljudske govorice, ki korenov in velevnikov i, kedar se snideta, pred osebilom rada v pred-tegnjen i skerčuje. N. pr. Z mečmi se bimo (bolje: bijmo), ne z besedami. Kos. 2) Nekaj glagolov z odperto osnovo nam rabi tudi v V. obliki, n. pr .pluti — plavati; snuti — snovati; Šiti — šivati; ščuti — ščuvati itd., nekaj pa v III. obliki : sluti — sloveti; rjuti —■ rjoveti. Slovenska slovnic», K Imenik glagolov, ki se spregajo v I. versti. I. Blesti, bledem bosti, bodem bodem (ponero) bresti, bredem cvesti, cvetem gnesti, gnetem gosti, godem iti, idem klasti, kladem krasti, kradem mesti, medem mesti, metem pasti, padem plesti, pletem presti, predem rasti, rastem sresti, sredem vesti, vedem. II. grizti ali gristi, grizem lezti ali lesti, ležem molzti ali mlesti, mol- zem nesti, nesem pasti, pasem tresti, tresem vezti ali vesti, vezem in. dolbsti, dolbem grebsti, grebem hropsti, hropem pleti, plevem skubsti, skubem sopsti, sopem spem, — tepsti, tepem zebsti, zebe žiti, živem. IV. leči, ležem moči, morem peči, pečem preči, (v)prežem reči, rečem seči, sečem seči, sežem streči, strežem striči, strižem teči, tečem, tolči ali tleči, tolčem vreči, veržem. V. (četi, čnem) početi, počnem pričeti, pričnem začeti, začnem itd. jeti, jamem vzeti, vzamem sneti, snamem prijeti, primem objeti, objamem itd. i kleti, kolnem meti, rnanem peti, pnem zateti, zatnem žeti, žmem žeti, žanjem. VI. cvreti, cvrem dreti, derem mleti, meljem mre ti, mrem ali merj em (preti, prem) odpreti, odprem zapreti, zaprem itd. treti, trem, tereni in tareni vreti, vrern zreti, zrem žreti, žrem. VII. , biti, bij eni bljuti, bljujem briti, brijem (čiti, čijem) počiti, počijein čuti, čujem deti, dem ali dejem (facere) djati, dem ali denem (ponere) djati, dem (dicere) gnjiti, gnjijem greti, grejeni hruti, brujem kliti, klijem kriti, krijeui liti, lijem miti, mijem piti, pijem pluti, plovem peti, pojem riti, njem rjuti, rjujem ruti, rujem sluti, slujem ali slo vem snuti, snujem stati, stanem suti, sujem ščuti, ščujem siti, sijem veti, vejem viti, vijem vpiti, vpijem (uti, ujem), obuti, obujem sezuti, sezujem itd. znati, znam zreti, zrejem. II. ver sta, Glagoli z verstno spono ni (po starem n boste (bote) (bodo. N. pr. Strupa mi bo v vinu napivala, ga v pogači mi bo ponujala. N. ps. — Spominjal se boš tihega pristana, od kterega si odplul. Cegn. Kakor glagoli: poj dem , p o 1 e ti m, p o tečem, pojezdim itd. tako so tudi drugi doveršniki že v sedanjikovi obliki sploh prihodnjega pomena (§. 216) n. pr. Ko dorastete, pridete v svet, spoznate zlo in dobro, zapeljavali bodo vas, pridete v skušnjavo. Cegn. Včasi se opisuje prihodnjih s sedanjikom čem, češ itd. ali imam, imaš itd. n. pr. Iz njili sadov imate nje spoznati. Trub.— Da če vladati ena edina vseslavenščina. Šub. II. Pretekli čas. §. 229. Pretekli čas izobrazimo, čeli. pretekli deležnik s sedanjim pomožnikom: sem, si, je itd. zložimo, kakor kaže sklanjalo: EdninaDvojina. Množina. 1, ' 2. 3. oT j smo jf} ste 5 \, © t'' so N. pr. LenČica seje hitro zasuknila, na konjiča urno je smuknila. N. pr. — Luč resnice mi je zasvetila, steze prave sreče se odkrile. Cegn. III. Predpretekli čas. §. 230. Predpretekli čas se opisuje z II. preteklim deležnikom in s pomožnikom preteklega časa: bil (a, o) sem, si itd., kakor kaže sklanjalo: Ednina. Dvojina. Množina. 1. 2. 3. (sem IS bi ® I h3 ' N. pr. Na svetu ni človeka, da bi ustregel vsem ljudem. N. pr. — Ko solnce ne bi peklo iz višine, kak6 zorela bi polja kraljica! Ceg. b) preteklega časa: Ednina Dvojina. Množina. 1. 2. 3. cš7biUpo)delal, a, o I, .f(po)delal-i ® f(po)delal I 11 i ,H II Ck a J, 1 e, a kruha stradalo. , I pO N. pr. Ko bi ne bilo nebo dežja poslalo, vse na zemlji bi bilo V. Želevnik. §. 232. Žalevni naklon ali želevnik (dopustnik) se naredi, če postaviš besedico naj pred določni in pogojni naklon. Tako se n. pr. glasi želevnik: a) sedanjega časa: l.naj delam, 2. naj delaš, 3. naj dek itd. b) pogojnega naklona: «) 1. 2. 3.: naj bi delal (a, o) itd. /S) 1.2.3.: naj bi bil (po)delal (a, o) itd. N. pr. Kdor hoče živeti in srečo imeti, naj dela veselo in moli naj vmes. Pot. — Naj nas celi svet zapušča, serčno terpi draga duša. Olib. E. Terpevna doba ali oblika. §. 233. Terpnini slovenščina nima lastne oblike in jo zamenjava s tvorino, kjer koli je mogoče. Daje se pa glagolu ter-pevni pomen: 1) če se tvornemu glagolu (razun povračavnikov) povračavni zaimek se pridene, n. pr. Kakor se mi streže, tako mi kosa reže. N. pr. — Koder solnce teče, povsod se kruh peče. N. pr. 2) če se terpevno-preteklemu deležniku dotični pomožnik pridene, namreč za a) sedanjik: sem, si, je itd. Kdor je h kruhu rojen, nikdar hleba ne doseže, N. pr. b) prihodnjik: b o m, b o š, b o itd.: Ne sodite, da ne bote sojeni. Met. c) pretekli čas: bil (a, o) sem, si itd.: Slaba sekira še nikoli ni lila s tnala ukradena. N. pr. d) pogojnik: bil (a, o) bi itd.: Solnce čisto sije, kakor bi bilo skopano. Valj. e) želevnik: naj bom, boš itd.: Naj bo čeŠčen vekomaj! f) velevnik: bodi itd.: Bodi pohvaljena, večna dobrota! Ravn. g) nedoločnik: biti: Pohvaljenemu biti nikomur ne preseda.^, pr. HI. Členki. "VI. Poglavje. A. Prislov. Kaj in koliker je prislov. §. 234. Prislovi ali p r i r e čj a so besede, pervotne ali izpeljane, ki pojasnjujejo djanja in tudi lastnosti z ozirom na kraj, čas, način ali vzrok, n. pr. Povsod dobro, doma najbolje. N. pr. — Smert povsod za nami hodi. Slomš. S prislovi je slovenščina zelo bogata; po njih pomenu se ločijo na čvetero: I. Prislovi, ki znanijo kraj. §. 235. Krajevni prislovi naznanjajo: 1) na vprašanje: kje? mesto, kje se kaj godi ali kaj biva, 2) „ „ kam? pomikanje ali mer djavnosti, in 3) „ „ kod? (odkod — do kod)? kraj, kod se kaj verši. ozir. : kjer (kder) vpraš. : kje (kde)? tu, tu-le, tukaj tam, tam-Ie, tamkaj tu pa tam, tam pa tam ovde ondi, ondukaj drugje, drugej inde, indej kje nekje, nekde kjer koli kjer bodi nikjer, nikir vne, zunaj doli, zdolaj domâ gori, zgoraj, ozgoraj notri, notre, znotraj vpraš. : kam? ozir. : kamor sem, lepšem, les, semkaj, sem-le tje,tje-le, tjekaj(tja,tot) sem ter tje, sem pa tje ovam onam drugam inam kam nekam kamor koli kamor si bodi nikamor ven, vlin, venkaj doli, dol, navdol domu gori, gor noter, not vpraš.: k o d (odkod— dokod)? ozir.: k o d e r (od koder — do koder tod, le-tod; odtod, do-tod, dotle ovod; od—, do—-ondod (t); od—, do— drugod (t); od—, do— inod; od—, do— kod ; od—, do— nekod; od—, do koder koli; koder si bodi; nikod, nikoder; od-, do-povsod (t), vsikod; od-vsod. Na vpraš. kj e ? — kam ? na desni —- na desno na levi — na levo pri roci, pri naredi; predi, predej, spredaj spodi, spodaj, sredi, sredej zadi, zadej zraven, zravno blizo, blizu, bliz daleč, deleč krog, okrog, okoli, okol mimo, merno, mem poleg, pole takraj — unkraj, un- stran vmes vprek, prek vpričo, pričo, nazoč zverh pred, popred, naprej spod, sred, na sred zad, nazad, nazaj zraven blizo, blizu, bliz daleč, daleč kvisko, kvišku, na viš(ek) preč, proč poleg proti, naproti vmes na vprek v kraj, spoti, stran na verh od rok na same , — v breg, v kreber; — pod se, med se i. t. d. N. pr. Jabelko ne-pacle daleč od jablane. N.pr, — Zunaj lep, znotraj slep. N. pr. •— Kjer truplo, tam orli. N. pr. — Kar se doma skvasi, ne razglasi. N. pr. — Na svetli je lice večkrat daleč od resnice. Ceg. — Vsaka pot ne derži domh. pr. — Strupena sapa tod vihra! Vilh. II. Prislovi, ki znani j o čas. §. 236. Časovni prislovi naznanjajo: 1) na vprašanje: kedaj? čas, o kterem se kaj godi ali biva, in so ti-le : vpraš.: k e d á j , k d á j ? — ozir: k e d ar prihodnjosti sedanjosti sedaj, zdaj koj, kar, zdajci se preteklosti | raznega pomena kedaj, kdkj nekdaj (svoje dni) ednok, nekoč skoro, skoraj, skor še, le ti čas, tačas, tem-: potem, potle , casi nicoj, nocoj todi (ravno kar) letos, letaš vred, h krati, prec precej, pri tej priči potlej kedar koli,kedar si bodi marsikdaj, malokdaj vsikdar, vselej nikdar, nikoli ze, vze tedaj, onda, on- . .- , daJ. danes,dnes, dans jutri, jutre včeraj, včera zjutraj, zjutra drevi, drevej davi, davej zvečer, zvečera zajtro, za jutra sinoči, snoči zgodaj, rano, za k letu, ob letu lani kmalo, kmalu, pred, prej, po- kmal prej s časom, s ča- davno, zdavna soma rana pozno, pozdeje sicer, scer prevréd, prezgo-daj Na hip, hipoma; zabernišč, ko bi trenil, ko bi pihnil; po dne, po noči; pomladi, po letu, jeseni, po zimi; za dne; z nočjo; do poldne, pred poldnem; o poldne, po poldne; do polnoči, po polnoči; čez leto dni; predvčeraj, predvČerašnjim, predvčera-njim; pojutrišnjem, po jutrenjem, jutromine; predsinoči; predlani, predlanskim; predletašnjim; dosihmal, posihmal; nedavno; nevtegoma, spotoma, mahoma; v curku; na zadnje, naposled; obnam, iz konca; itd. n. pr. Rajši danes pečenega škerjanca, ko jutri kokos. N. pr. — Najpred Štalica in potlej kravica. N. pr. — Spomladi vsaka bučelica krajcar. N. pr. — Drevi utegne marsikaj drugače biti, kakor je davi bilo. Ravn. vpraš.: ob k o- vpraš.: doko-rej? rej? vpraš.: doklej? ozir.: dokler (dokič) vpraš.: odklčj? ozir.: odkler, odkar obsorej, osorej dosorej, dosore, obsorid dosorid obtorij, obtore dotorej doslej, dosle dotlej, dotle odslej, odšle, od-sele, odsihmal. N. pr. Ne prodaj kože, dokler medved v berlogu tiči. N. pr. 2) na vprašanje: kolikrat (kolikokrat)? koliko časa? doklej? itd. nadaljevanje ali ponavljanje kacega djanja: vpraš.: kolikrat? koliko časa? — ozir.: kolikorkrat, kolikor časa: tolikrat, tolikokrat marsikrat dostikrat nekikrat malokrat — manjkrat velikrat — večkrat čestokrat zmiraj, N. pr. Večkrat bit kakor sit. N. pr. ni imena vreden. N. pr. včasih često, na često; češče dalje, delj drugoč, v drugo, drugič neprenehoma, neneho- ma neprestano pogosto, pogoje zmir. po redko, poredkoma, rždkoma sopet, spet, zopet skoz in skoz, ven in ven večidel, z vekšino, največ vedno, v eno mer z nova, v novo Mojstrov sin dostikrat III. Prislovi, ki znanijo način. §. 237. Prislovi, kteri določajo način, so: 1) kolikostni, ki kažejo na vprašanje: koliko? kolikost ali silo; 2) kakovostni, ki kažejo na vprašanje: kako? kakovost ali kakošnost in 3) prirekovavni ali odrekovavni, s kterimi odgovarjamo na vprašanja: ali? li, jeli? anti? mar? mar ne? kaj ne? itd. in poj asnj evavni. vpraš.: koliko? ozir.: kolikor? toliko tolikaj — kolikaj ovoliko onoliko nekaj, nekoliko, kaj nič, nikaj (ništer) marsikaj kolikor koli kolikor si bodi kolikor — toliko kolikanj — tolikanj količkaj — toličkaj kolikor mogoče celo, clo čedalje bolj čisto dokaj dosti, dosta, zadosti dovolj, dovelj jako, grozno, silno močno kaj _ kajsi komaj, komej, toliko da kupoma, na kupe k večemu le malo, majheno manj, menj meroma mnogo, sila najmanj pol popolnoma posebno, sosebno prav precej premalo — preveč sceloma, s čelom skor, skoro, skori vpraš.: k,ako? ozir.: kako r tako, tak takisto ovako onako nekako, po nekakem nikako marsikako kakor koli kakor si bodi kakor tako inako, inače drugako, drugače enako. bolj (magis) jež — peš križem, navskriž lahkoma, z lahka mnhte- nagloma, nanagloma navlašč, nalašč napek, napečno na ravnost narazen , razrazen narobe nenadoma, iz nenadi počasi, po času polagoma, polehlcoma po malem, po malu posamič, samši, po sa- mezi posebej po verliu, poveršno prenehoma; ne — samotež skrivaj, skrivši sproti, nasproti -tešč, na tešče tik, tikoma, stikoma vedoma, ne — vidoma, ne •— vkljub, h kij ubu prirekovavni — odre- kovavni: pojasnovavni — pri-merjavni: a) prirekovavni: da, kaj pa, kaj pa da; to je, to je da, tja da to se ve, se ve da vsikako, po vsa- korŠnem gotovo; po vsaki ceni le, le le mar pač, pač da prav res, zares, resen, pač res b) odrekovavni: ne nak, naka nič nikar, nikari, kar kratko in malo ne celo ne nikakor, po nika- koršnem po nobeni ceni v noben kup zahman, zavman zastonj c) dvomno pri- in odrekovavni: blezo, blezi boje berž ko ne, beržčas li, je li menda lahko da morda morebiti, znabiti neki, nek nemara kakor se kaže po vsej priliki po videzu več, više (plus) veliko vsaj vse •— zel6, zlo z e vsema zgolj, zgoli čez nemoč N. pr. Mnogo psov zajčja smert. — Kar je preveč, Še s kruhom ni dobro N. pr. — Veliko Še imajo ljudje, le do-sta nikoli. N. pr. IV. Pr §. 238. Prislovi, vkup, skup, skupaj vsaksebi, saksebi všeč, po všeči zapored, ■— orna zastonj, zapstonj zmirom znak, v znak, v oplat zoper Le-sem spadajo tudi vsi pridevni in samo-stavni prislovi, kakor: skokoma; v stop, sto-poma; strahom, strahotna ; po paru, spa-roma itd. N. pr. Visoko letal, nizko padel. N. pr. —Majhen lonček hitro skipi. islovi, ki znanijo vzrok, ki znanijo vzrok kacega djanja, so ti-le: javelne, komaj, komej jedva težko, težko da. d) pojasnjevavni: kratkoma, na kratko namreč navlasti, zvlasti prav za prav sploh, v obče. N. pr. Ali verujeta? — To je da. Ravn. vpraš.: zakaj? pokaj? čemu? — ozir.:za česar delj. za tega voljo, zategavoljo za tega delj, zategadelj. zato, zatorej, tedaj, taj N. pr. Bog nam ne pošilja tug in nadlog vselej le zato, da bi nas ponižal, ampak dostikrat zat6, da nas povzdigne. BI. Stopnjevanje prislovov. §. 239. Prislovi ali prirečja se ne pregibljejo v govoru, kakor imena in glagoli, po sklonih, osebah, številih ali časih. Ker pa določujejo prislovi tudi kakovosti, ki jih same ob sebi ali v viši ali niži meri pridevamo stvarem ali djanjem, zato je kakovostnim prislovom lastna tudi stopnjava, kakor pravim pridevnikom za srednji spol, n. pr. lepo — lepše, najlepše; visoko — više, najviše, vseviše; lahko, lehko — laže, laglje, leže, lože; dobro — bolje, najbolje; mehko •— meče, mehčeje itd. — Verli tega si še pomni: blizo; bliže; najbliže daleč, deleč; dalje, delj; najdalje itd. N. pr. kmalo; prej, pred, poprej; najpred itd. malo, majheno; manj, menj, najmanj itd. veliko; več, više; največ, najviše. Kdor je zadovoljen, najmanj potrebuje. N. pr. VII. Poglavje. B. Predlog. Kaj in koliker je predlog. §. 240. Predlogi kažejo razmeri, v kterih so osebe ali stvari med seboj, zato jim pravimo tudi razmer ni k i. Predlogi so v obče krajevnega pomena in tolike moči, da devajo svoje ime vselej v kak odvisen sklon. Po svojem izvirku so predlogi a) pravi ali pristni, kije vedno kot predloge v rabo jemljemo, kakor so: do, iz, od, k, pri itd. — in b) nepravi ali nepristni t. j. prislovi ali samo-stavniki z močjo pravih predlogov, kakor so: blizo, okoli, vpričo, verh itd. Po njih rabi ločimo predloge a) v samostojne ali ločljive, ktere same za se ali v zvezi z drugimi besedami v rabo jemljemo, — in b) nesamostojne ali neločljive, ki nam le v zvezi z drugimi besedami rabijo. Nesamostojni predlogi so: pa—, pra—, pre(pro-), u — in v z — ; vsi ostali so ločljivi ali samostojni. Predlogi se vpregajo z enim, z dvema ali s tremi skloni: §. 241. Z enim sklonom vpregamo predloge: z rodivnikom: ž dajavnikom: s toživnikom: z mestnikom: bez, brez: Ni planine brez doline. N. pr. — Bez potu ni medu. N. pr. do: Prava snaga ne sega samo do pra,ga. N. pr. iz: Novo Življenje klije iz groba. Ceg. od: Neduha spravi Človeka od kruha. N. pr. k, h: Slabo orodje cesta k zamudi. N. pr. proti: Kedar se proti jugu pre-vedri, potegni voz pod streho. N. pr. vkljub: — Vkljub vsem opoviram domaČa omika vendar le napreduje. v čez, črez: Zivlje-nje je cesta čez plan, čez gore. Pot. raz:,Zdaj so Turki prijalialiinraz konje poskaka-li. N. ps. skoz: Gre skoz les, ne vidi dreves. - v _ o : Živi se brez plenka o petji ko tič. vodn. pri: Krava pri gobcu molze. — N. pr. §. 242. Z rodivnikoin se dalje vpregajo: a) sestavljeni predlogi: izmed, zmed: Eden izmed vas me bode izdal. Met. iznad, znad: Iz nad glave greš mi v zimo (lastovka). Vodn. izpod, spod: Izpod strupa bolečine kal veselje poženo. Cb. izpred, spred: Izpred oči, iz misli. N. pr. izza: Izza pasa zdere svitli meč. b) prislovi, sami ob sebi ali sestavljeni: blizo, blizu, bliz: Stare vrane ne pobirajo červov blizo brane. N. pr. glede: Glede cene se ne bova sperla. mimo, memo: Krepost bo seboj vzel mimo smerti star in mlad. Led. nazoč, nazoči gl. vpričo. okoli, okol: Okoli zlatega teleta svet na sapo raja. N. pr. okrog, krog gl. okoli. poleg: Bog živi tudi vas poleg nas! N. pr. prek: Burja prek logov leti in drevje šibi. Slomš. razun, zvun, zunaj: Razun tebe nimam pomočnika. štrit, vštrit, vštric, Stric: Vštrit poslopja Stoji nova cerkev. takraj — unkraj, unstran: Slaven svet se giblje unstran naših gor. Cegn. tik: Tik sreče nesreča preži. N. pr. znotraj — zunaj: Znotraj — zunaj mestnega okoliša. zraven, zravno: Ležala je klada s čemim pertom in zraven nje blazina. Cegn. c) samostavniki, sami ob sebi ali sestavljeni: dno (na dno): Dno morja gomazi prečudna gadjdd. konec: Konec vasi stoji za potom stara jablan. kraj (pokraj, nakraj): Kraj suhega drevesa tudi sirovo gori. N. pr. mesto, mestu, namesto, namestu: Namesto cirilice nam rabi zdaj latinica. sred, sredi (posred, nasred): Tabor stal je sred goščave. Villi. vpričo, pričo: Obličje stare mamke se vpričo cveteče mladine vidno pomladi. Vert. verh, verhi (naverli): Verhi hriba so jo nesli. N. ps. vsled, sled, posled: Vsled lanske uime je cena močno poskočila. zavoljo, zavolj, zadelj, zarad, zbog, zastran: Liban je slovel zastran krasnih cedrov. Vern. — Ni tresla se zbog smerti, ampak zbog rešitelja. Cegn. II. Predlogi z dvema sklonoma. §. 243. Z dvema sklonoma se vpregajo na razna vprašanja: I. z rodivnikom: o d-kod? in II. z druživnikom: s kom (Sem): I. toživnikom: zoper kaj? in II. dajavnikom: komu zoper? I. toživnikom: kam? in II. mestnikom: kje? I. toživnikom: kam? in II. druživnikom: kje? itd. s, z, ž: I. S starega drevja sadje samo pada. N. pr.—- Prazno je delo brez sreče z nebes. Pot. II. Skopost kupom raste. N. pr. — Bole- zoper: I. Sin je vstal zoper očeta. — Ver. II. Ta človek vse meni zoper dela. na: I. Drevo se -na drevo naslanja , človek na Človeka. N. pr. II. Na razvalinah novina oživi. — N. pr. ob: I. Kdor za med: I. Gorje golobu , ko med orle zajde. N. pr. II. Med pravico in krivico ni srede. nad: I. Nad tvoje grem kosti. N.ps. zen gre z vozom v Človeka, iz človeka po niti. tuje prime, ob svoje pride. N. pr. II. Kdor je len ob setvi, malo zanje. N. pr. po: I. Pošlji mi po sv. olje. N. ps. II. Človek po svetu, ko buČela po cvetu. N. pr. v: I. Od vsake hiše pot v Rim.Is.\n\ II. Človek kaže v mladosti, kaj bo v starosti. N. pr. II. Nad mostom kroka vran čem. N. pr. pod: I. Lavdon dene vse pod meč. N. ps. II. Pod podobo kruha in vina. pred: I. Vsaka koklja pred svoje piske berska. N. ps. II. Slovenci radi zakrivajo svoje stare navade pred ptujimi ljudmi. Vodn. III. Predlog s tremi skloni. §. 244. S tremi skloni se druži predlog: za, in sicer: a) z rodivnikom na vprašanje: kedaj? n. pr. Za dne jo zmir na rami nosi. N. ps. b) s toživnikom na vprašanje: kam? n. pr. Za pridnega za vsakim germom kos kruha, pod vsakim kamenom krajcar. N. pr. c) z druživnikom na vprašanje: kje? n. pr. Krivica se za mizo smeje, pravica pa za vratmijoče. N. pr. VIII. Poglavje. C. Veznik. Kaj in kolik&r je veznik. §. 245. Vezniki so členki, kteri vežejo posamezne besede in cele stavke v lepoglasne celote. Po njih rabi v priredno- in podredno-zloženih stavkih ločimo je v priredne (priredovavne) in podredne (podredovavne) veznike. I. Priredili vezniki. I. vezavni: i, in, ino pa ter tudi i — i ne le (samo) — ampak tudi ne — ne, ni — ni, niti — niti tako — kakor dalje Eotem, potlej temu, na to, verh tega naposled itd. časi — časi, včasi — včasi zdaj — zdaj, sedaj — sedaj nekaj — nekaj, nekoliko — nekoliko deloma — deloma kakor, kot namreč, najme vzlasti, zlasti, navlasti n. pr. Mera in vaga v nebesa pomaga. N. pr. — Slovenščino varuje Kras, burja pa CiČ. Čb. II. protivni in lo-čivni: a) protivni: a ali, alj pa, pak toda le, le da samo samo da samoč vendar vendar le, pa vendar pri vsem tem ne — ampak ne — temuo, temveč ne — marveč ne kar, ni pa kar b) ločivni: ali ali — ali bodi — bodi, bodi si — bodi si n. pr. Sanj je laž, a Bog Je istina. N. pr. — Žetev je sicer velika, ali delavcev je malo. Met. II. Podrediti vozniki. §. 247. Podredni vezniki so: II. n a č i n n i: I. krajevni in časovni : kjer, kjer koli koder, koder koli kamor, kamor koli od koder itd. III. terdivni in sklepavni: a) terdivni: zakaj kajti saj sicer, scer drugače, drugači inače, inači b) sklepavni: zato, zatorej, torej zategadelj , zatega- voljo, zarad tega vsled tega po takem, po tem takem tedaj n. pr. Molči molči mlada Breda, s a j že nama turn nasproti gleda. N. ps. kedar kadar ko kakor — tako kolikor — toliko ko, kot nego kar čem (več, manj) — tem (bolj itd.) III. vzročni. ki, ko ker kot če ako, ak ko samo da, da le dokler, dokič, do kar kar, od kar preden , predno, pre- denj, prej ko kakor, s čim, komaj, berž ko, kakor hitro itd. n. pr. Koder šolnce teče, •povsod se kruli peče. N. pr. — Britke sape ne pozabi, ko te pomlad v svate vabi. Kos. čim več — tem več če, kolikor (više itd.) — tem, toliko (više itd.) več ko, manj ko — toliko več kakor bi n. pr. Kakor mati prede, tako hči tke. N. pr. — Ko človeka smert ugrabi, seboj celo nič ne nese, ko pravična dela svoja. Cegn. da-si, da-si tudi, če tudi, ako ravno, če ravno, da ravno, če prav itd. da, da bi n. pr. Med se liže, ker je sladek. N. pr. — Ako ne teče, pa kaplje. N. pr. IX. Poglavje. D. Medmet. Kaj in kolikér je medmet. §. 248. Medmeti so besedice, ki naznanjajo dušne občutke (n. pr. žalost, radost itd.) ali posnemajo naravne glasove, in ne stoje v nobeni slovnični zvezi z drugim govorom. A) Medmeti za dušne občutke: a) glasovi radosti in v es e 1 j a : a ! eha ! ha ha ! ala ! ju, juhe ! hura! hopsasa! hajsasa ! blagor! b) glasovi žalosti: ah! oh! uh! jo! oj ! joj! ojoj ! jojmene! o kaj ! bogme ! gorjé ! za božjo voljo ! za božji čas ! c) glasovi gnjušenja in nepovoljnosti : bá! bah!fej! fej te bçdi ! čaj čaj ! bes te plentaj !' bës te lopi ! d) glasovi hude bolečine; as! asa ! as as ! ast ! oh ! ovbe ! jomnasta! božji križ ! e) glasovi zamolklega klicanj a : st ! pst! — i no ! oj ! hé! čaj, čaj te! čaki no! slišite! f) glasovi spodbade: alá ! aló ! haló ! no ! nu i nujmo, nujte ! bali, balita, balite! udri, udrimo! g) glasovi začudenja: á! i! ú! oho! dète, tète! dete vendar! jej, jej! hencaj ! hentaj! jemnasta ! kaj pa še! primarulia! ni mogoče ! raca na vodi ! h) glasovi za oporni nj e v a n j e : čuj, čujta, čujte ! tiho ! tiho bodi! lej, lejta, lejte no! viž, viž no, vidiš, vid'te! hajdi, hajdimo! nujmo, nujte! nikàri, nikarte! z mirom! i) razni izreki in volila: za Boga! pri moji veri! mož be-seda! — Bog! Bog da je! hvala Bogu! Bog bodi zahvaljen! z Bogom! srečno! Bog daj! Bog pomozi (pomagaj)! Bog hotel! Bog te (vas) živi! Bog te sprimi! slava! živel (a, o)! živeli (živili)! — Bog ne daj ! Bog prenesi!-glava te bolela! zemlja te požerla! — in še več enacih narodskih rekov, k) glasovi, s kterimi kličemo ali odganjamo domače živali (kokoši) : nu nu! čiba čiba! — vššš; (race) put put! rac rac! (pse, mačke) ps ps! t& t&! muc muc! (ovce, koze) bic bic! kez kez! (vole, konje itd.) n;t na! hejs, hejsa! hijo! (svinje) si si! koni koni! — hru! B) Medmeti za na-torne glasove: klip! klap! pik! pok! pika pok! resk! tresk! pif! paf! puf! huš! ferk! cin! pač! itd. C. Skladje. V v od. §. 249. Prečudni so potje in mnogoverstne postave, po kterih se razvija in razrašča slovensko besedišče. Bogati se namreč : a) po notranji spremembi v koreniki t. j. po glasovni menjavi, ki tvori besede po notranji vikšavi na glasu, n. pr. greb— ;. greblja, grob, grablje itd. b) po vnanji vekšavi t. j. po izpeljavi, ki obrazi besede po natiki posameznih glasov (obrazil) na koreniko ali deblo, n. pr. brodi: brodnik, brodnina, brodišče itd. c) po sestavi ali zlagi, ki veže posamezne besede v nove besedne celote, n. p. kolovrat, hudournik, stoletje. I. Poglavje. I. Glasovna vikšava. §. 250. Da ravno obrazi slovenščina besede najrajša po pri-tiklinab ali obrazilih, vendar le tudi ni majheno število tacih besed, ki so prirasle na ravnost iz glagolskih korenik brez vnanje natike. Tako so nastale po vikšavi glasnikov: a) c v e, o, a: bred — brod; greb — o-greb-ati, grob, grab-iti; lez — laz-iti; plet — o-plet-ek, plot; rek — rek, rok; sed ■— sed-ati, sad; tek — tek, tok, tak-ati itd.; (v odpertih zlogih j ali v pristopi) n. pr. de — o-dev; se — sev; mle — mlev. b) i v e, oj, ov: bi — boj; li — loj; ri — rov; zi — zev, po-zoj; vi — venec, po-voj. c) o v a: sop — sapa; stvor — stvar; krop — kaplja; gor ■— požar. d) u v a v, ov: ku — kov; plu — plov, plav-ica; slu — slov, slava; snu — snov; tru •— trava, otrov. 8* e) a kot najtehtniši samoglasnik se ne vikša na glasu, le v od-pertih korenikah se je včasi v aj ali a v razširil, n. pr. da — prodaj, prodava ; sta ■— stav, u-stav itd. II. Poglavje. II. Izpeljava. §. 251. Pri izpeljavi gre paziti na koren, na deblo in na obrazila. Koren je pervotni ali temeljni jezikov del, iz kterega pri-raščajo besede kakor iz korena. Različno od korena je deblo. Deblo ali steblo je zlog ali beseda, kije prirasla po enkratni glasovni vikšavi na ravnost iz korena. Obrazila so končnice ali pritikline, ki priraščajo, same ob sebi še temne in nedoločne, korenu ali deblu za nove pomene; tako so n. pr. besedam: brodnina, travnik, bojar, grobišče, mrazota: bred—, tru—, bi—, greb—, mer z — koreni, brod, trav-a, boj, grob, mraz debla, — nina, — nik, — ar, — išče, — ota pa obrazila. V obrazilih je slovenščina zelo bogata; v njih se razodeva prečudna moč in gibčnost našega jezika ; te prav poznati in sukati je tedaj perva dolžnost slovenskemu pisatelju. A. Izpeljava samostavnikov. §. 252. Pri obraževanji samostavnih imen nam služijo so-sebno te-le končnice ali obrazila: I. Za osebe po njih roda, opravilu ali lastnosti: ač, ki prirašča glagolom ali samostavnikom, pomenja: a) če se pritisne deblu nedoveršnih glagolov, moške osebe, ki se pečajo s tem, kar glagol razodeva, n. pr. bahdč, berač, jahač, kopač, kovač, krojač, orač, podajdč, poganjač, rezač, sekač, Škripdč, vezaČ; — za ženske osebe se dodeva še — Ica, n. pr. beračica, kovaČica, krojačica. b) deblu ženskih samostavnikov pritaknjena, imenuje moške osebe po njih lastnostih; verh tega jim daje rada vekšaven pomen n. pr. bradač, brentdč, glavač, nogač, ramač; pomni si tudi: viejaČ, meljdČ itd. a j se pritika najrajša glagolom, redkejše imenom, in kaže: a) nedoločniku na mesto poslednjega samoglasnika ali gla-golski osnovi dodana, a) na služeče ali delajoče osebe, n. p. Suvaj, kričaj, Ščuvaj, streŽcij, ratdj, liodatdj; — /j) na prepone ali ločila v slovnici, n.pr. klicaj, oklepaj, vezdj, vprašaj; — y) na daljavo ali saksebnost med dvema ali več stvarmi, n. pr. lučaj, skokdj, steždj, streljaj. b) z imenom zrasena pomenja razne osebe in reči moškega spola, n. pr. naročaj, otročaj, perliljdj, verŠdj. ak (za ženski spol se pritakne —inja), lastna samostavnikom in pridevnikom, pomenja: a) moške osebe po njih stanu ali veljavi v človeški družbi, n. pr. divjak, grajšak, junak, korenjak, možak, novak, poštenjak, prostdk, rojak, siromak, veljak, vojŠčdk; — grajščd-kinja, junakinja, vojsčdkinja itd. b) samce v živalstvu, n. pr. gosjak, lesjak, sernjdk. c) papirnate denarje, pa tudi snovi n. pr. dvojdk, šestak, desetdk, stotdk ■— beljak, rumenjak. a ii (za ženski spol se pridene —k a) prirašča imenom, znamenj uje pa: a) moške osebe po njih domovanji in služi sploh za obraževanje domovinskih imen, n. pr. Azijdn, Egipčan, BeČan, Celjan, CelovČdn, Goričan, Lezbljan, Ločdn, PražAn, Rimljan, Teržičan; meŠČdn, terŽan, vaščan, gorjdn — Azi-janka, Bečanka, Celjanka, Goričanka; meščanka, teržanka itd. Imena: Celjčan, DunajČdn, Ljubljančan, Mariborčan, Zagrebčan itd. niso izpeljana iz pervotnih imen, ampak iz: f7' , Dunajec, Ljubljanec, Mariborec, Zagrebec itd., ktera b) moške osebe po njih veri, opravilih ali lastnostih, n. pr. kristjan, luteran, mohamedan; čakdn, modrijan, tlačan. c) samce v živalstvu in razne druge reči: lipan,puran; jablan, perstan, serpan. ar (za ženske osebe pristopi —i ca). Ta rodovitna končnica prirašča najrajša samostavnikom, pa tudi pridevnikom in glagolom, in pomenja moške osebezoziromna njih opravilo ali rokodelstvo, n. pr. dervar, gosldr, jeklar, Jcamendr, knjigdr, kravdr, mesar, mešetdr, mlinar, ovčar, volar, vratar, zlatar, zvonar, žitdr, žličar, bolj dr, vertndr, pisar, tesar, tiskar, zidar; — klobučarica, kravarica, mesarica, mlinarica; vertnarica, romarica itd. Po natiki obrazil —- i j a , —ina (nina), —iti, —niča in —stvo prirašča slovenščini mnogo novih besedi: končnica — ija kaže na rokodelstvo ali obertstvo: meŠe-tarija, vertnarija; —ina (nina) na plačiloma delo: me- nam pa ni več v rabi. Šetarina, pisar(n)ind, vertnarina; — iti pomenja, kaj biti ali se s čim pečati : meŠetariti, 'pisariti, suknariti, vozariti, ži-tariti; —niča znamenuje kraje ali prostore, v kterih kaj biva ali se kaj opravlja\ derv ar niča, jeklarnica, knjigar-nica, pisarnica, tiskarnica; in ■—stvo kaže na rokodelstvo ali obertstvo kot umetnost: jeklarstvo, knjigarstvo, vertnarstvo, zidarstvo, Sitar stvo. as kaže na človeka, ki je to ali se peča s tem, kar samostavnik ali pridevnik razodeva, n. pr. golibdŠ, kočij as, mejaš, pleme-nitdš, ŠajkaŠ, velikaŠ; včasi se menja s končnico —až: kočij dz. ee (za ženske osebe ■— k a ali — i ca). To končnico slovenščina jemlje zelo rada v rabo in jo pritika raznim govornim razpolom. a) Kedar hoče imenovati moško osebo po nje domovanji, rodu ali opravilu, pritisne jo imenom na ravnost na koreniko ali na druga obrazila, posebno na — a n in A r, n. pr. Afrikanec, Avstrijanec, dolanec, gorjanec; Kranjec, Korošec, Evropejec, Slovenec, Nemec; samotar ec, živo t ar ec ; — Afrikanka, dolanka, gorjanka; Kranjica, KoroŠica, Slovenka, Nemka itd. b) Za zaznambo moških oseb po njih lastnostih pritisne se obrazilo nedoločni obliki pridevnikov, zaimkov ali števnikov, n. pr. belec, čemeč, gologlavec, gerbavec, gluŠec, krivec, kridjavec, lažnjivec, mutec, pešec, prednamec, slepec, svojec, udovec, vedec (veščeč), — belka, gologlavka, lažnjivka, slepiča. itd. c) Kedar hoče imenovati delajoče osebe, prideva to končnico glagolski koreniki ali osnovi, zev pa zatika v od-pertih zlogih z glasnikom v, n. pr. brivec, godec, jedec, jezdec, kosec, kupec, pevec, pivec, plevec, ženjec ; delavec, delivec, igra-vec, morivec, pisavec, plesavec, posluŠavec, svetovavec, tkavec, vladavec, Žveglavec; —pevka, plevica, Senjica, delavka igravka, morivka, plesavka itd. Hrovatje in Serbi in po njih tudi nekteri slovenski pisatelji izpeljujejo te in enake samostavnike rajši od II. tvorno-preteklega deležnika; zato pišejo: delalec, igralec, poslušalec, svetovalec, vladalec, tkalec. 4) Terpevno-preteklemu deležniku pritaknjena, znamenjuje ta končnica ter peče osebe, n. pr. dojenec, poslanec, pre-kletec, rejenec, učenec, utopljenec, znanec;— dojenka,poslanka, rejenka, učenka itd. elj (za ženski spol se doda —i c a). Ta lepoglasna končnica, ki je med prostim slovenskim ljudstvom močno opešala, vendar v pisavi spet čedalje večo veljavo zadobiva, prirašča nedo-ločniku nedoveršnih glagolov namesto poslednjega samoglasnika ter imenuje moške osebe po njih opravilih, n. pr. činitelj, govoritelj, kerstitelj, miritelj, mucitelj, pisatelj, redi- telj, roditelj, učitelj, verŠitelj, prijatelj, neprijatelj; — mučiteljica, pisateljica, učiteljica itd. t*i kaže na osornega, sitnega ali samogoltnega človeka, n. pr. derez, grabež, guleŽ, prevzetneŽ, revež, sitnež, snedež, štorkleŽ, tepeŽ, zagovednež. i o, po svoji naravi manjšavna pritiklina, druži se imenom in glagolom in znamenjuje osebe po njih rodu, lastnostih in opravilih; verh tega jim daje pomen ljubega, prijetnega in majlienega, kakor manjšavkam. To obrazilo nam služi: a) pritaknjeno lastnim imenom ali svojivnim pridevnikom, v zaznamnjevanje rodovinskih imen, n. pr. cesarjevič, kraljevič, Gregorič, GunduliČ, Petrič, Urbančič, Valentinič, Zupančič; GregoroviČ, IvanoviČ, Markovič, Nikolajevič, Petrovič, PreradoviČ; b) pridevnikom dodano, pomenja mladino sploh, n. pr. mladič, mladenič, poznič; c) kedar priraste glagolom, imenuje moške osebe po njih opravilih, n. p. berič, dedič, mlatiČ, poganjiČ, ribič. i k (za ženske osebe —i ca) prirašča pridevnikom ali glagolom in znamenjuje: a) pritaknjena pridevnikom, kterim n deblo zatika, osebe po njih d j a n j i ali stanu, n. pr. besednik, bolnik, dolžnik, govornik, pomočnik, rednik, tožnik, vodnik, voznik, zapovednik ; desetnik, grešnik, duhovnik, glasnik, namestnik, pesnik, popotnik, puščavnik; — besednica, bolnica, dolŽmca, pomočnica, rednica, zapovednica; dcsetnica, greŠnica, namestnica, popotnica itd. b) terpevnemu deležniku dodana, imenuje ter peče moške ' osebe, n. pr. jetnik, mučenik, otetnik, poslanik, rešenik; tvornega pomena so vendar v slovenščini: učenik in odrešenih. ilja, v slovenščini zelo redka končnica, imenuje delajoče ženske osebe, n. pr. pletilja, šivilja, vezilja in morda še drugih nekaj. in pomenja sploh mladino in možake po njih lastnostih, večidel z zaničljivim pomenom, n. pr. bogatin, capin, fantalin, gerdin, kerlin, merletin, potepin, šterkolin. man, iz ptujščine privzeta končnica, kaže sploh na moške osebe, samce v živalstvu, pa tudi druge reči, n. pr. čarman, rot-man ; purman, racman; taterman. §. 253. II. Za djanjaz ozironi ali brez ozira na način in učinek: Samostavniki, ki značijo djanje, so ali same korenike, kakor: ber, kop, lov, ml A t, s6č, sov itd. ali pa so izpeljani iz gla-golskih osnov z naslednjimi obrazili: ava, nedoločnikovi osnovi nedoveršnih glagolov pritaknjeno, kaže na djanja z ozirom na način delavnosti, n. pr. pisava, ravnava, sklanjava, spreminjava, stopnjava, veljava, vezava. ba prirašča nedoveršnim in doveršnim glagolom in znamenjuje: a) če se pritisne koreniki nedoveršnih glagolov, djanje ali stanje, ki se ravno kar verši ali biva, n. pr. dražba, služba, sodba, strežba, tolažba, tožba, vadba, vodba; b) če se zveže s koreniko doveršnega glagola, pa pomenja že doveršeno djanje ali stanje n. pr. navedba, ohramba, pogodba, ponudba, sprememba, vredba. ek prirasča glagolski koreniki ali terpevnemu deležniku in pomenja : a) če se giagolovi koreniki pridene, u m i š 1 j e n č i n ali doveršeno djanje, n. pr. dogodek, dohodek, odhodek, napotek, ovirek, poljubek, pridelek, prilepek, pripetek, prisevek, obrodek, učinek; b) terpevnemu deležniku dodana, pomenja ta končnica učinek kacega djanja, n. pr. dobitek (dobiček), napitek, osnutek, ostanek, razvitek, začetek, zapertek, zgubitek (zgubiček). ev — va. Ta končnica se vjema po pomenu z obrazilom — ba in znamenjuje po natiki na nedoločnik namesto poslednjega samoglasnika djanje ali opravilo, ki se ravno kar ali delj časa verši, n. pr. bratev — bratva, kletev — kletva, kositev — kositva, molitev — molitva, pletev — pletva, sejatev — sejatva, sklanjatev — sklanjatva, tergatev — tergatva, volitev — volitva, versitev •— versitva, Žetev — žetva; pa tudi razne priprave: britva, obutev itd. ija prirasča glagolom in imenom ter znamenjuje: a) terpevnemu deležniku dodana, učinek kacega djanja, n. pr. odmertija, podertija, prevzetija, razpertija; b) samostavnikom na — ar pritaknjena, rokodelstvo ali meštrijo z ozirom na delavnost, n. pr. kolarija, bedna-rija, zidarija, žitarija. c) po natiki na druge samostavnike in pridevnike razne urade in stanja, n. pr. dačovnija, namestnija, oblastnija, sodnija, Šlcojija; kmetija, hudobija, prekucija. je tvori po natiki na terpevno-pretekli deležnik nedoveršnih glagolov abstraktne samostavnike (glagolnike), n. pr. darovanje, povzdigovanje, premišljevanje, sedenje, pletenje, učenje — kritje, pitje, vretje. Ijej, giagolovi koreniki dodana, znamenjuje djanje, v hipu doveršeno ali abstraktne predmete, n. pr. grižljej, mahljej, migljej, občutijej, trenljej, zdihljej ; — predtegljej, zategljej. Iija, prirasča giagolovi koreniki in pomenja djanja z o žiro ni na doveršekali u miši j ene čine, n. pr, blodnja, gostnja, košnja, nošnja, prošnja, skušnja, vožnja. §. 254. III. Za shrambe, prostore in planišca: ava, če se pritisne samostavniku ali pridevniku, kaže obširna p 1 a n i š č a ali prostore, n. pr. daljava, deržava,' dobrava, goličava, goščava, nižava, planjava, puščava, širjava, višava; kaže pa tudi na umišljene čine in stanja velike obsežnosti, n. pr. grenjava, lajšava, smešnjava, težava, zmešnjava, zmotnjava. ica prirašča pridevnikom s koncem u in p omenja razne hrambe in delavnice, n. pr. apnica, denarnica, igrdvnica,kolnica, kovačnica, ledenica, mesnica, pisarnica, pivnica, predivnica, spavnica, suŠivnica, topivnica, žitnica. išče Ta končnica prirašča samostavnikom in II. tvornopreteklemu deležniku, pomenja pa: a) kraj, kjer kaj raste, biva ali se kaj godi, n. pr. ajdišče, bojišče, dvorišče, gnojišče, igrališče, kopališče, pokopališče, prebivališče, pribežališče, stanovaliŠče, tekališče; b) dele raznih orodij, n. pr. bičišče, grabljiŠče, kosišče, platišče, posteljišče, ratišče, ročisče, toporišče. Namesto išče govore kranjski (razun dolenskih) in goriški Slovenci sploh —iše, n. pr. bojiše, dvoriše, gnojiše itd., kar pa ni posneme vredno v pisavi zavoljo ostalih Slovencev. jak (a k, i k) prirašča samostavnikom in pridevnikom in zname-njuje hleve, shrambe in druge priprave, n. pr. bučel-njak, cvetnjdk, golobnjak, konjak, Jcravjak, kurnjak (kurnik), ovčjak, pesnjdk, sadovnjak, idnjak, volovjak, zelinjak, žličnjak (žličnik). Različna od te končnice je končnica —jek (§._ 255). je Ta bogata končnica obrazi mnogo besedi in pomenja: a) če jo prideneš samostavnikom, zloženim s predlogi, kraje in njih lego n. pr. medgorje,nagorje, podgorje, pogorje, predgorje, prigorje, zagorje: medpotje, napotje, podpotje, pripotje, razpotje; predmestje, primestje; medmorje,primorje; vzglavje, vznožje; nadstropje, podstrešje, pritličje. b) stan, v kterem se kaj nahaja, n. pr. bezumje, brez-glasje, dvoglasje, lepoglasje, malodušje. §. 255. IV. Za snovi, iz kterili, ter orodja in sredstva, s ktc-rimi se kaj dela: ača (ak) kaže sploh na orodja, včasi pa tudi na snovi, n. pr. borjača, gorjaČa, igrača, kopača, kozača, perača, robaČa, te-pača, teraČa, vejača, vertača-, — obuvak, vinjak, rezdk; pijača, pogača, ugrizača. a va znamenj uje snovi in z a 1 o g e, n. pr. dišava, kresava, kurjava, meljava, svečava. ec, če se pritakne svojivnim pridevnikom, pomenja: a) sploh žgane in druge tekočine in dišave, n. pr. brinjevec, hruščevec, kafrovec, pelinovec, slivovec, tepkovec; včasi znamenjuje pa tudi drevesne dele n. pr. bezeg — bezgo-vec, gaber — gabrovec, brin •— brinovec, jesen —jesenovec; b) samostavnikom ali pridevnikom dodana, kaže na kemijske pervine in snovi, n. pr. beljakec, greneč, kislec, vogle-nec, okisanec, vlečec, žlezec; nekaj samostavnikov s tem pomenom pa je izobraženih s končnico •—ic —in, n. pr. luknjic, ogljic — kislin, ogljin. ica. Ta bogata končnica prirašča sosebno pridevnikom in števni-kom in služi za: a) bolezni, ktere razodeva že sam pridevnik, n. pr. go-rečica, hudiča, kihavica, merzlica, padavica, pljučnica, serbe-čica, vročica, zanohtnica, zlatica. b) vode, n. pr. deževnica, kapnica, potočnica, repnica, snežnica, studenČnica, zeljnica, žveplenica; c) razne posode, orodja in druge priprave n. pr. latvica, nogovica, rokovica, perotnica, pletenica, plevnica, polica, ročica, sevnica, slamnica, spovednica, terlica, veternica; d) če se števniku pritakne, števila oseb ali reči, n. pr. dvojica, trojica, četverica ali denarje po njih veljavi in številke, n. pr. desetica, dvajsetica, petica, šestica; letnica, osmica, sedmica, stoletnica, tisočletnica. i I« (al o, elo, lo) prirašča sosebno glagolovi koreniki in po-menja sploh orodja in sredstva, ktera nam služijo v dosego ali izveršitev kacega djanja ali namena, n. pr. belilo, černilo, gladilo, gnojilo, hladilo, kermilo, mazilo, mlatilo, obrazilo, rezilo, sklonilo, šilo, vetrilo, zelenilo; — derŽalo, kazalo, ogledalo, pisalo, stojalo, zercalo; — delo, omelo, vertelo, ver-Šelo; — maslo, sedlo, teslo. ina se zrašča s samostavniki in pridevniki ter pomenja: a) mesenino in kože živalske, n. pr. bravina, gla-vina, govedina, kozletina, svinjina; kožuliovina, kravina; b) plačila in davke, n.pr. brodnina, cestnina, desetina, dnina, mostnina (mostovina), pisarina, voznina; c) razne jezike, n. pr. angleščina, češčina, francoščina, greŠčina, latinščina, nemščina, slovenščina, serbščina; d) razne lesovine in druge snovi, n. pr. bukovina, hra-stovina, hruŠčevina, kotlovina, kislina, lojevina, medenina, sre-bernina, voščevina, zlatnina. e) mnogotere druge reči raznega pomena, n. pr. novina, starina, pervina; dolina, planina, ravnina, višina. ivo znamenjuje snovi in priprave za kako delo, n. pr.belivo, cestivo, Černivo, gnoj ivo, gradivo, jestivo, mlezivo, mlativo, netivo, pecivo, pisivo, pletivo, pivo, predivo, rezivo, steljivo, streljivo, vezivo. jek kaže na živalsko blato ali živaljek, n. pr. golobjek, kravjek, kurjek, ljuŠčjek, mišjek, podganjek, tičjek. oba znani snov ali zapopadek, ki jo imajo v sebi reči in lastnosti, n. pr. gnjuoba, grenkoba, kisloba, meŠčoba, skemoba, sladkoba, svittoba, terdoba, trohnoba. ulja kaže na orodja, n. pr. čeŠulja, kopulja, perulja, ropotulja, stergulja. §. 256. V. Za kakovost in cigavost, dražbe in stanove: ast, ki se vjema po pomenu s končnico — ost, n. pr. popolnornast. i na, v slovenščini zelo rodovitna končnica, pomenja: a) svojivnim pridevnikom dodana, če ga v a je dežela ali kaka druga reč, n. pr. banovina, carovina, kneževina, kraljevina, vojvodina; domovina, gotovina, tergovina; cestovina, mostovina ; b) drugim pridevnikom pritaknjena, kak umišljen stan, n. pr. daljina, draŽina, milina, terdina, veličina, zveščina. oba stoji v nekterih besedah namesto — ota ali oča, n. pr. hudoba, gerdoba, zvestoba; sicer pa glej §. 255. oča enacega pomena kakor —ota, s ktero končnico se po gostem premenjava, n. pr. čistoča — čistota, samoča — samota, sramoČa ■— sramota, tesnoča — tesnota. ost se zrašča le s pridevniki in z drugimi pridevnimi besedami ter pomenja: a) telesne ali dušne lastnosti ali kakovosti, po kterili se razodeva reč ali oseba, n. pr. hvaležnost, hitrost, hromost, mladost, modrost, naglost, nemarnost, pobožnost, pohlevnost, prevzetnost, samogoltnust, skopost, učenost, vernost, zvestost; b) kako dušno stanje, n. pr. čednost, krepost, milost, radost, žalost. ota kaže vselej na kako lastnijo ali svojstvo in je nekaj bolj konkretnega pomena kakor —ost; rekel bi, da stoji ta končnica po svojem pomenu v sredi med oba in ost, s ktero se le včasi popolnoma vjema, n. pr. čistota, gluhota, gorkota, kislota, kopnota, lahkota, mehkota, nagota, sladkota, slepota, suhota, togota, toplota. stvo, v stari slovenščini sploh enacega pomena kakor —ost, pomenja : a) samostavniku pritaknjena, poseben stan ali občestvo n. pr. cesarstvo, Človeštvo, duhovništvo, gospostvo, kerŠanstvo, ljudstvo, moštvo, mestvo, paganstvo, poljedelstvo, učitelj stvo, vinstvo, vojaštvo; včasi z vstavljenim —o v, n. pr. duhovstvo, kraljestvo, sinovstvo. b) po natiki te končnice na — ar kak u r a d ali u m e t-nost, n. pr. glavarstvo, mornar stv o ; vertnarstvo, zidarstvo; c) s pridevnikom zrasena, lastnost ali stanje, n. pr. bogastvo, lakomstvo, pijanstvo, pregnanstvo, svojstvo, veličestvo. §. 257. VI. Za nmožniBe ali zborne obilnosti: ari poraenja množico enačili stvari ali reči, n. pr. červdd, gadjad, telad, Živad ali s pritiklino — i n a: červddina, teld-dina; perhljad, sukljad, zelenjdd. ava kaže na zborne obilnosti, n. pr. goščava, kurjava itd. glej 2o5. ija, samostavniku pritaknjena, kaže na množico živocih stvari, n. pr. beračija, dečarija, kovačija, kozarija, otročija. ina pomenja z b i r o stvari ali reči istega plemena, n. pr. družina, laznina, manjšina, množina, perutnina, večina, živina; lesenina, mašČevina, mesovina, pertenina, zlatovina, železnina. ivo, glej §. 255. je pomenja skupnost ali množino enacih reči in se zrašča: a) s samostavniki n. pr. bičje, cvetje, drevje, grozdje, kamenje, kolje, ličje, listje, perje, protje, roŽje, sadje, snopje, Šibje, tersje, veje, zelenje; b) ž njih svojivniki in naznanju sploh ševečo množino enacih reči n. pr. borovje, deževje, dobovje, germovje, jesenovje, snopov je, vodovje. VII. Manjšavna obrazila. §. 258. Manjšavnih besedi ali manjšavek je slovenščina zelo bogata in je prav po gostem jemlje v rabo, češče kakor se to godi v drugih jezicih. Manjšamo pa v govoru ne samo stvari, v resnici majhene in drobne, ampak tudi take, ki so nam mile, ljube in za oko prijetne. Najnavadniša manjšavna obrazila so: I. moških imen: ec, n. pr. brat — bratec, golob — golobec, hleb — hlebec, kos — kosec, kot — koteč, kruh — kruhec (kruŠeč), sir — sirec, vert — vertec, zvon — zvonec. eli, n. pr. Člen — Členek, nož — noŽek, klobuk — klobuček, sin — sinek, stric — striček, vol — volek. Nekterim manjšavkam dajemo radi zvavnikovo obliko v, n. pr .junec—junče, kozel — kozle, otrok — otroče ali končnico i»j, ki se je prej ko ne iz staroslovenskega zvavnika razvila, n. pr. ded — dedej, nož ■— nožej, vol — volej itd. ič, n. pr. červ — červič, grad ■— gradič, grozd —. grozdič, kralj — kraljic, nož — nožič, snop — snopič, verh — veršiČ. Nekaj manjšavek je navadnih samo z eno gori imenovanih končnic, nekaj z dvema, nekaj pa z vsemi tremi, n. pr. grad — gradeč, gradek, gradič; kruh — kruhec, kruhek, kruhej. II. ženskih imen : 1) ženska imena s samoglasnim končnikom dobivajo sploh: ¡ca, n. pr. glava — glavica, hiša — hišica, izba — izbica, kaplja —• kapljica, megla — meglica, muha — mušica, noga — nožica, tica — tičica, roka — ročica, rosa — rosica, steza — stezica, zvezda — zvezdica. — Le-sem gredo tudi samostavniki na em, ev itd., ki so navadni tudi s samoglasno končnico a, n. pr. cerkev, cerkva — cerkvica; pesem, pesma —pesmica itd. ka, n. pr. mama — mamica, mamka; Mina — Minica, Minka; slama — slamica, slamka; Sena — ženica, ženka. 2) ženska imena na soglasnik manjšamo s končnicama: ca, n. pr. berv — bervca, postelj — posteljca, stvar ■— stvarca, vas — vasca, žival — živalca; če bi se pa preveč neso-glasnih glasnikov vkup namerilo, dene se samoglasnik i pred končnico, n. pr. luč — lučica nam. lučca. ka, n. pr. bil — bilka, cev — cevka, gos —• goska, jel —jelka, miš — miška, nit — nitka, piŠčal — piščalka. III. srednjih imen. Srednje samostavnike manjšamo sploh na: ee, n. pr. berdo — berdce, krilo — krilce, meso — mesce, vino — vince; drevo — drevce, drevesce; Tcolo — kolesce, kolče; pero — perce, peresce. Zavoljo lepoglasja se vrine včasi i ali e, n. pr. mesto — mestice, gnjezdo — gnjezdice; jedro — jedrice ali jederce; steblo — steblice ali stebelce. ¡če, ktero končnico privzemajo skupna imena na je, n. pr. grozdje — grozdjiče, perje — perjiče, snopje — snopjiče. IV. Množinski samostavniki (pluralia) se manjšajo pravilno v množini, 11. pr. hlače — lilačice, vile — vilice; usta — ustica, vrata — vratica; ženskim samostavnikom s soglasnim končnikom pa se prideva e mesto i, n. pr. gosli — gosli.ee, jasli — jaslice, svisli — svislice. §. 259. V otroškem, milovavnem in prilizovavnem govoru pomanjšane besede v drugo pomanjšujemo, ako lepoglasje tega ne brani. V ta namen se pritisne: a) ek za moški spol, n. pr. hlebec — hlebček, kosec — košček, sinek — sinček, kraljič — kraljiČek, nožič — nožiček, voliČ voliček; b) ica za ženski spol, n. pr. cerkvica — cerkvičica; glavica — glavičica ; mamka — mamčica ; jelka —jelčica; stvarca — stvarčica; živalca — živalčica, kostka — košcica. c) ice za srednji spol, n. pr. gnjezdice — gnjezdičice; jajce — jajčice, solnce — solnČice, vince — vinčice. VIII. Vek savna obrazila. §. 260. Hoče li Slovenec imenovati kako posebno veliko, okorno ali ostudno in zaničljivo osebo ali reč, vzame jej večkrat pervotno glajšo obliko ter jo poveliča na pomenu po vnanji natiki vekšavnih zlogov, s kterimi je večidel združen tudi graj aven in ge rdi ven pomen. V ta namen nam služijo razun že ('§. 252) imenovanih vekšavnih končnic: áč, ák, an,'aš, ež, in — ača ákinja, ana, še naslednja obrazila, skoz in skoz z gerdivnim pomenom: a) za moški spol: ávs, ávt, i h a, i na, ón, ót, uh, ún, n. pr. kmetavs, bernjavs, zmikavt,, glavina, pavliha, lúacón, galjot, lenúh, potepúh, požeruh, smerdúh, gerdún, capún. b) za ženski spol: avslja, avtlja, iha, uga, ulja, ura, uta, uz a, n.pr. kmetavslja, zmikavlja, deklusina, vlaíuga, ba-hulja, potepulja, babura. IX. Obraževanje tujih lastnih imen. §. 261. Lastnim imenom novejih evropskih jezikov, ki nimajo korena v starodavni gerščini in latinščini ali pa v slovenščini, puščamo njih lastno obliko tudi v slovenski pisavi; druga pa je z lastnimi imeni gerškimi in latinskimi in pa s tistimi tujkami sedanjih narodov, ki so si je pervotno iz starih klasičnih jezikov ali pa iz slovenščine zajeli in s časom po svoje prikrojili; tem le dajajmo brez skerbi domače lice, ker se gerščina in latinščina po svojem liku ^ veliko bolj vjema z našo domačo besedo kot nemščina ali kteri koli drugi zdanjih evropskih jezikov; tako n. pr. sezimo pri besedah „München, Po, Trient" k pervotni latinski, pri besedah „Leipzig, Lilbek, Rügen" itd. k slovenski obliki in recimo : Mona-kovo (Mnihov), Pad, Trident — Lipsko, Lubek, Rujana itd. — Nekaj nemških imen je že poslovenjenih prišlo v splošno rabo; tu je pač najbolj prav, da je v tej obliki še dalje rabimo, zvlasti ker se nemška oblika le malo prilega slovenskemu govoru, n. pr. Frankfurt — Frankobrod, Longobardi — Dolgobradci, Marburg — Maribor, Salzburg — Solnigrad. Predaleč v tej reči segati pa ne kaže prav; lastnih imen nikarte toliko pačiti, da bi se komaj dala spoznati. §. 262. Da se gerška in latinska lastna imena do dobra obležejo domači pisavi, treba jim je večkrat že v sredi tuje glasove na domače preravnati, n. pr. Aetna « Etna, Augustus t Avgust, Nagaret > Nazar et; sosebno pa gre paziti na končnice, da je prav slovensko preoblečemo. V tej zadevi derži se sledečih pravil: 1) Gerška in latinska moška imena na soglasnik sklanjajo se po moškem, ženske na r¡ in a sploh po ženskem sklanjalu, če ni pod 2, 3 drugače določeno, n. pr. Caesar í Cesar, Penelope * Pene-lopa, Aurora i Avrora. 2) Z imeni oseb in krajev na: as, es, is, on, os ali us gre tako-le oberniti: . a) če imajo soglasnik pred končnico, odpalmi jim končnico brez vsake pritikline, n. pr. Adranon í Adran, Ämphipolis ; Amfi-pol, Demothenes ; Demosten, Orestes - Orest, Minos (Minois) f Minoj, Prohns ? Prob. Da se preveč terdih soglasnikov na koncu vkup ne nameri, dene se med nje samoglasnik <>, n. pr. Alexändros t Aleksander, Patroklos s Patrokel; Cipros * Ciper, Patmost Patem. — Markus imá Marka — Marko. Besede na —as ali —ias odveržejo rade samo s, n. pr. Barnabas * Barnaba, Jeremias * Jeremija, Lukas * Luka, Mathias s Matija, Tobias s Tobija. Thomas imá Tomaž. h) če je a ali e spredaj, spreoberni končnico v j, za samoglasnikom i pa jo odpahni, n. pr. Andreas * Andrej, Aeneas s Enéj, Achilleos * Áhilej, Menelaos « Menelaj, Timotheus * Timotej ; Aloisius s Alojzi; zavoljo zevi se vrine po ostalih sklonih j: Alojzija, Alojziju, Livius — Lvoi (Livija, Liviju) itd. Imena: Ambrosius, Alexius, Antonius, Blasius, Matthäus se glasé v slovenščini: Ambrož, Aleš, Anton, Blaž, Matevž. 3) Imenom, ki v rodivniku zlog os ali is privzemajo, daje se slovenska oblika s tém, da se rodivniku tujega imena ta končnica odbije, za ženski spol pa še a pritakne, n. pr. Ajas (Ajantos) í Ajant, Cicero (Ciceronis) s Cicerón, Drákon (Drakontos) f Drakont, Xenophon(tis) t Ksenofont, Hellas (— ados) « Heiada, Ceres (C ere-ris) í Cerera, Pallas « Palada, Venus * Venera. 4) Imena krajev s koncem —um spreminjajo ta zlog v — ja, n. pr. Latium > Lacija, Eegivm « Regija. 5) Množniki (množni samostavniki) latinski s koncem ae in i, in gerški s koncem ni in oi rabijo se sopet v množini s koncem e in i, n. pr. Athenae t Atene, Delfoi t Delfi. B. Izpeljava pridevnikov. §. 263. V pridevnikih je slovenščina samorašča kakor v samostavnikih ali pa je obrazi po pritiklinah od drugih besedi. Obrazila so mnogoverstna po obliki in po pomenu in se natikajo po glasoslovnih postavah sosebno imenskim, pa tudi glagol-skim in prislovnim korenikam, da jim služijo za znanila raznih lastnosti in razmér. Da se pomen pridevnikovih obrazil lože zapomni, preglejmo je tu v sledečih razredih: §. 264. I. Svojivna obrazila: in (ina, ino). Glavni pomen te končnice je last ali čigavo s t posamezne iz ve s t ne (določne) ženske osebe. Ker se med živimi bitji sosebno osebam, redkeje drugim stvarém, kaj prilastuje ali prisvojuje, zato obrazimo svojivne pridevnike na — in, ina, ino prav za prav le od ženskih imen, n. pr. Ana — Anin {Anina, Anino); dekla — deklin, gostja — gostjin, nevesta — nevestin, Neža — Nežin, Olga — Olgin, Palada — Paladin, sestra — sestrin, teta — tetin, vdova — vdovin, Venera — Venerin, žena — ženin. — Besede: gospa, hči, mati, grófinj a in knez inj a imajo pridevnike: gospénj, hčerin ali hčerinj, máterin, matern ali materinj, grofinj aH grofénj in knezinj. Glasnik c prehaja pred obrazilom vselej v e, n. pr. cesarica— cesaricin, kraljica — kraljičin, predica—predičin. Ta končnica se daje včasi tudi moškim samostavnikom na —a, ki je sem ter tje še dan danes po ženskem skla-njalu pregibljemo, ter imajo razun oblik : očetov, starešinov, vodjev, vojvodov itd. še po gostem: o čin ali očinj, starešinin, vojvodin itd. — Včasi prirašča ta končnica, pa le zavoljo lepoglasja, tudi: a) drevesnim in travnim imenom, sosebno tistim, ki se končujejo na —ica, n. pr. breskva — breskvin cvet; trava ■—■ travino seme; jagodica — jagodičin sok; marelica — mareličino sadje. b) nekterim drugim recém, n. pr. izba — izbina ali izbenja vrata, veža — vežine ali veženje duri, britva — bri-tvina ostrica, grablje — grabljini zobjé. ji (ja, je). Ta končnica prirašča sosebno živalskim imenom, redkoma osebam, in pomenja splošno last ali svoj-stvo vsega razpola ali plemena, ne pa kake posamezne osebe, kakor i n, n. pr. gad — ga.dja zalega, govedo — goveje meso, koza — kozja brada, krava — kravje mleko, kura — kurja smert, ovca — ovčji sir, pes — petja noga, riba — ribje okó, volk — volčji zob. Končnica —ji služi tudi nekterim osebam, n. pr. Bog — božji, Človek — človečji {Človeški), knez — knežji, dete — detečji ali detinji, Sloven — slovenji {slovenski); baba — babji, vrag — vražji. Namesto koncnice ji rabi nekterim živalskim imenom rajši —o v z enačim pomenom, n. pr. bik — bikova mož, jazbec — jazbečeva mast; kert — kertova dežela; medved — medvedov berlog, medvedji dol; oven -— ovnov rog; slon — slonova kost, ali — ski, n. pr. svinja — svinjsko mesó, konj — konjska griva. ov (ova, ovo), za ozkimi soglasniki ev (eva, evo). Ta rodovitna končnica nam rabi sosebno pri izpeljavi svojivnih pridevnikov od izvéstnih (določnih) moških oseb .in se vjema v pomenu z obrazilom: in, in a, in o, n. pr. brat — bratov (bratova, bratovo); Cicerón — Ciceronov, fant — fantov, Ivan — Ivanov, knez — knezov, Potočnik — Potočnikov, Temistokel — Temistoklov, sosed — sosedov, sin — sinov ali sinovlji, vojŠčdk — vojščakov, vojvoda — vojvodov, Zid — Zidov; cesar — cesarjev, kralj — kraljev, pastir — pastirjev, prijatelj — prijateljev, učitelj — učiteljev, vodja — vodjev. Končnik c prehaja navadno v c,^n. pr. pevec — pevčev, strelec ■— strelcev, stric — stričev. Ce pa že kak šumevec v besedi stoji, ohrani se raji c, n. pr. učenec —rajši učen cev ali učencov namesto učenčev. — Dodeva se pa ta končnica tudi: a) imenom dreves, germov, trav in drugih rastlin brez ozira na samostavnikov spol, n. pr. ajda — ajdov kruh, bukva — bukov les, Črešnja — čreŠnjeva vejica, hruška — hruškov pecelj, korenje — korenjevo seme, leska — leskov gerrn, lipa — lipov cvet, luk — lukov duh, mak — makovo zerno, smreka — smrekov storž, želod — želodova skledica. b) nekterim umskim in drugim rečem, posebno tistim, ki nam služijo kakor bi bile žive, n. pr. Glasnik — Glasni-kova pisava, Naprej — Naprejev vrednih, Tovarš — Tovaršev list; velevnik — velevnikovo obrazilo, rodivnik — rodivnikovo sklonilo, zaimek — zaimkov pomen, veznik — veznikova raba; pravimo pa tudi: jarmova kamba, kolovratovo vreteno, kruhova skorja, ključeva brada, mečeva nožnica itd. ski (ska, sko). Ta končnica prirašča brez ozira na spol imenom narodov, stanov, krajev in časa in tvori tako imenovane splošne svojivne pridevnike, kteri kažejo, kar je lastno več osebam in stvarem skup ali v sem 1 jud6m kacega naroda ali stanu, ali pa vsemu kraju, vsemu času, n. pr. cesar — cesarski (cesarska, cesarsko); dvor—dvorski, jesen — jesenski, ljud — ljudski, morje — morski, obertnija — obertnijshi, pastir — pastirski, planina — planinski, Sava — savski, Slovan — slovanski, zima — zimski; sicer pa gre pomniti: a) enozložnice, včasi tudi dvozložnice, privzemajo zavoljo lepoglasja pred obrazilom rade ov — ev, n. pr. brat — bratovshi, fant — fantovski, kralj — kraljevski, kmet — kmetovski (kmetiŠki, kmečki), Rus — rusovski (ruski), Zid —-židovski, mojster — moj str ov ski, osel — oslovski. Tat ima tatinski, dete — detinski. b) gibljivi polglasnik e se ohrani, ko bi preveč soglas-nikov zapored sledilo, n. pr. Ciper — ciperski, Oger — oger-ski, mojster — mojsterski (mojstrovski), Zader — zaderski. c) pred obrazilom ski prehajajo goltniki, šumevci in zobnik t s som vred v š, n. pr. deklič—dekliški (nam. dekličski) ; kovač — kovaški (nam. kovačski); Prag — praški (nam. pragski); Ceh — češki ali češki (nam. čehski); Lah — laški (nam.lahski); Človek — človeški (nam. človekski) Amerika — ameriški (nam. amerikski); mesto — meŠki (nam. mestski); Hrovat — lirovaški (nam. hrovatski); Lož — loški (nam. ložski), Anglež — angleški (nam. angležski); mož — moški (nam. možski). Ta spreminjava je lastna tudi sikavcem: e, s, z, n. pr. Celovec — celovški (nam. celovcski); deklica — dekliški (nam. dekličski, Kras — kraški (nam. krasski); nebesa ■— nebeški (nam. nebesski); Pariz -— pariški (nam. parizski); vitez — viteški (nam. vitezshi); Gradec ima graŠki. Večkrat se pa primeri: Slovenska slovnic*. 9 a) da c odleti, 11. pr. dolenec — dolenski, gorenec — go- rmski, pevec — pevski, rokodelec — rokodelski; ß) da se s vtopi, n. pr. Rus — ruski (nam. russki); 7) da se mehki z ostrejšemu s umakne, n. pr. Francoz francoski (nam. francozski); Silez — sileski (nam. silez ski). Zobnik d včasi odpade, včasi ne; navadno se pa v srodni j prelije, n. pr. gospod — gosposki; Rhod— rhodski; Bled — blejski, grad — grajski; Carigrad — carigrajski. d) Imenom vasi in tergov na staroslovensko končnico — ane se ta končnica vselej overže, n. pr. Svečane — sve-ški, Podgorjane — podgorski, Poličane — poliški. e) Kedar ravnamo pridevnike imenom ali prebivavcem tistih mest, tergov ali vasi, ki imajo pridevnik in samo-stavnik v sebi, povzamemo obe besedi v pridevnik, n. pr. Čer na gora — černogorski, Beli grad — belograjski, Novo mesto — novomeški, Slovenji gradeč — slovenjegraŠki, Mala slevica — maloslevski, Sveti križ — svetokriŠki itd.; če bi pa bile sestave predolge, izobrazimo si pridevnik samo od tiste, ki je bolj značajna mimo druge, n. pr. Dvorska vas — dvorski, Kervave peči —■ kervavski, velike Lašče — laški. f) Po teh postavah ravnamo pridevnike tudi tujim imenom, če imajo te iste končnice kakor v slovenščini, n. pr. Azija — azijski, Antiohija — antiohijski, Nola — nolski, Gerk —• gerŠki, Korcira — korcirski, Troja — trojsM, Delfi — delfski (delfski) itd.: — če pa imajo tujke še svoje per-votne končnice, treba jih je še prej samostavnike po domače preravnati (§. 262) ter jim potem še le dati pridevni-kovo obliko n. pr. Aegeus — Egej — egejski; Elisntm — elisij -— elisijski; Alkaeus — Alkej — alkejski; Narbo — Ncirbona — narbonski; Salamis —• Salamina —salaminski; Hellas — Helada — heladski; Athenae — Atene — atenski. Le nekaj tujkam obrazimo svojivne pridevnike rajši po tujščini, n. pr. evropejski namesto pravilnega evropski iz: Evropa itd. §. 265. II. Lastivna ali kakovostna obrazila. ast (a S t ct J ä sto), enaka nemškim sestavljenkam s pridevnikom -förmig, prirašča moškim, ženskim in srednjim samostav-nikom, redkejše pridevnikom, ter pomenja kako podobnost, n. pr. budalo — budalast, Čerta — čertast, dim — dimast, gerba — gerbast, jajce — jajčast, kamen — kamnast, klin — klinast, lisa — lisast, serp -— serpast, žolt — žoltast. Včasi stoji—ast namesto —a v, n. pr. cunjast s cunjav, pegast * pegav, Žilast 1 žilav, žlezast — žlezav. av (ava, avo), če se pritisne koreniki samostavnega imena, opetuje samostavnikov pomen in kaže vnanje svojstvo, ki se komu ali čemu vidi, n. pr. cunja — cunj av, dlaka — dlakav, gerba — gerbav, gerča — gerčav, guba — gubav, krasta — krastav, kerv —kervav, luska ■—luskav, rast — raščav, snet — snetjav, skernja — skernjav, vrapa — vrapav. ril (-na, no, polglasni e moškega spola se odpahuje). Ta rodovitna končnica, osnovi neživočih ali brezživotnih imen pri-taknjena, izražuje sploh samostavnikov pomen v pridevni-kovi obliki in pomenja, kakošno ali od česa je kaj. Tacih pridevnikov ima slovenščina veliko od vseh treh spolov: a) od moškega, n. pr. dolg — dolžen (dolžna, dolžno) glad — gladen, gnoj — gnojen, greh — grešen, konop — konopen, kras — krasen, prah ■—- prašen, praznik —prazničen, smeh — smešen, sok — sočen, strah — strašen. b) od ženskega, n. pr. hvala — hvalen, hudoba — hudoben, mlaka — mlačen, moč — močen, pokora — pokoren, rosa — rosen, snaga — snažen, sprava — spraven, sreča — srečen, vera — veren, voda — voden. c) od srednjega, n. pr. blato — blaten, čudo — čuden, mleko — mlečen, kresilo — kresileri, železo — železen. Nekaj jih je navadnih samo z določno obliko, n. pr. božični, grobni, nočni, poljni, zimni in še več drugih, posebno tacih, ki znamenjujejo čas. Po odpahnjenem polglasniku se snideta včasi dva 11, n. pr. ime — imenen, imenna, imenno; koren — korenen, ko-renna, korenno; spona — sponm, sponna, sponno; ker se pa izreka dveh zapored stoječih enačili soglasnikov ustom nekaj upira, govorimo in pišemo radi t imenski, korenski, sponski (a, o), kar tudi ni napečno. iv (i v a, i v o), samostavniku dodano, pomenja kako vnanje svojstvo kakor —av ali kako dušno lastnost, n. pr. čer v — Červiv, laž — laživ, ljubezen — ljubezniv, milost — milostiv, plesen — plesniv, plesa — pleŠiv, prah — prašiv, smet — smetiv, snet — snetiv, uŠ — ušiv. Zavoljo lepoglasja pa privzame mnogo teh pridevnikov Ij, redkejše nj, pred obrazilom, n. pr. laž — lažnjiv, mar — marljiv, milost — milostljiv, terpež — poterpeŽljiv, šala šaljiv, škoda — škodljiv, zavid — zavidljiv. nji (nja, nje) tvori pridevnike od prislovov in predlogov, redkejše od drugih besedi, in kaže sploh razmeri kraja, časa ali načina, n. pr. danes — daneŠnji; davi — davnji, doli — dolnji, gori — gornji, jutro — jutranji, letaš —• letašnji, nekdaj — nekdanji; notri — notranji, notrenji, pred — prednji; sedaj, zdaj — sedanji, zdanji; sinoči — sinočnji, sred — srednji, tedaj — tedanji, vne — vnanji, vnenji; vsakdaj — vsakdanji, zad — zadnji. §. 266. III. Množivna in snovna obrazila. at (ata; a t o), samostavnikovi koreniki pritaknjeno, kaže na imetje ali na obilico tega, kar pomenja ime, n. pr. brada — bradat, glava — glavat, gora — gorat, kamen — kamnat, kamenat; kosem — kosmat, krilo — krilat, las — lasat, mož — možat, noga — nogat, pleča — plačat, plošča — ploščat, rog — rogat, uho — uhat. Pritika se ta končnica tudi rada pridevnikom na —ni namesto poslednjega samoglasnika, n. pr. kervni — kervnat, ljudni — ljudnat, mesni — mesnat, močni — moČnat, perni — pernat, skalni — skalnat. en (ena, eno), samostavniku dodano, kaže snov, iz ktere je kaj, n. pr. apno — apnen, glinja — glin j en, jeklo — jeklen, kamen — kamnen, kost — koščen, lan — lanen, led — leden, les — lesen, med — meden, ogenj — ognjen, platno —platnen, perst — persten, proso — prosen, steklo — steklen, sukno — suknen, volna — volnen. — Srebro ima srebern in srebren. it (ita, ito) je enacega pomena kakor —at; v rabi mu do-devamo Slovenci večidel končnico en, n. pr. ime — imenit ali imeniten (tno, a); kamen — kamenit ali kameniten; pleme — plemenit ali plemeniten; oko, oči — oČit ali očiten; ser d — serdit ali serditen in z vstavljenim vekšavnim — ov: berdo — berdovit ali berdoviten, glas — glasovit ali glasovi-ten, skala — skalovit ali skaloviten, strah — strahovit ali strahoviten, val — valovit ali valoviten. §. 267. Djanje ali stanje znanivna obrazila. av (ava, avo), glagolski osnovi dodano, pomenja nagnjenje h kacemu djanju, n. pr. bahati se — bahav (t. j. ki se rad balia); gizdati se — gizdav, igrati — igrav, kujati se — kujav, lišpati se — lišpav, opotikati se — opotikav, plesati — plesav, smejati se — smejav, vekati — vekav, vjedati — vjedav. — Včasi jim priraste končnica — en, n. pr. delav — delaven ; bahav — bahaven itd. en (-na, no). Ta končnica se pritika glagolom na nedoloč-nikovo osnovo, ali na koren ali pa na deležnike; torej je različna po pomenu: a) nedoločnikovi osnovi nedoveršnih glagolov pritaknjena (zev se zapre z glasnikom v), je vselej d j a vne g a pomena, n. pr. daj a — dajaven (dajavna, dajavno), kaza — kazaven, obeta — obetaven, ponavlja — ponavljaven, prehaja — .pre-hajaven; terpe — terpeven, vele — veleven; hladi — hladi-ven, meči — meČiven, svoji — svojiven. Ker znamenjujejo ti pridevniki djanje ali stanje, ki se ravno verši ali biva, izpeljujemo je prav za prav le iz nedoversnikov; manj pravilni so torej: določiven, doveršiven, prisvojiven in vsi drugi, ki so iz doveršnikov izpeljani. b) terpevnemu deležniku na — t pritisnjena, daje pridevnikom terpevni pomen kakor — Ijiv, n.pr. pit — piten, razdert — razderten, nerazderten. c) tvornega ali terpevnega pomena so pridevniki, če se pritakne končnica glagolski koreniki, in sicer večidel: «) tvornega, če jo prideneš doveršnim glagolom, n. pr. doverš — doversen, obseg — obsežen, postreg — postrežen, poduk — podmen, sned — sneden (sneden človek) itd. /3) terpevnega, če jo prideneš nedoveršnikom, n. pr. jed — j eden, grez — grezen, kov — koven, sek — sečen, uk — učen. i v (i v a, i v o) enacega pomena z obrazilom —a v, n. pr. nagajati — nagajiv, snesti — snediv, plašiti — plaŠiv; večidel privzamejo lj n. pr. bosti — bodljiv, dremati — dremljiv, krasti — kradljiv, postreči — postrežljiv, prepirati se — prepirljiv, sumiti — sumljiv, zabavljati — zabavljiv, zapravljati — zapravljiv. Ijiv (ljiva, ljivo) prirašča glagolski koreniki in pomenja, da se more kaj zgoditi; torej je vselej terpevnega pomena in enaka nemškemu: fahig, —bar, n. pr. doseči — dosegljiv, doveršiti — doveršljiv, minuti — minljiv, omečiti — omečljiv, premagati — premagljiv, slišati — slišljiv, stružiti — struzljiv, topiti — topljiv, viditi — vidljiv, vzdigniti — vzdigljiv, zadergniti —■ zadergljiv. Cehom rabi v tem primeru končnica —eln, n, pr. viditeln, sli-šateln , kovateln. i §. 268. V. Manjšaviia in vekšavna obrazila. 1) Manjšavne končnice so: ecen, «'hen (hna, o), n. pr. mal — malehen, bolen — bolehen; droben — drobecen. i če n (čna, o), n. pr. star — staričen, mertev - mertvičen; kast (a, o), n. pr. bel — belkast, rumen — rumenkast, rudeč — rudeČkast, siv — sivkast, sterm — stermkast. kljat (a, o) pridevnik še bolj na pomenu pomanjša, n. pr. bel -belkljat, čem — Černkljat, sinj — sinjkljat, siv — sivkljat, rumen — rumenkljat. ičkcil, n. pr. mal, majhen, maličken, majčken itd. 2) Vekšaven pomen imajo: ov (ev), kteri zlog se na ravnost pred obrazilo dene, če hočemo povedati večo obilnost ali silo kake lastnosti, n. pr. dežen — deževen, gladen — gladoven, prašen — prahoven, voden — vodoven; pečnat — peČevnat, skalnat -- skalovnat; plodovit, skalovit, valovit itd. inski (a, o), n. pr. grozovinski, hudobinski, salaminski, streljenski. C. Izpeljava števnikov. §. 269. Pri izpeljavi števnikov nam rabijo obrazila: at (ata, a t o), n. pr. dvojen — dvojnat, trojen —• trojnat, čve- teren — čveternat, peteren — peternat itd. en (a, o): dvoj — dvojen (dvojna, dvojno), oboj — obojen, troji — trojen; Sv eter — čveteren, peter — peteren itd. er (era, ero), n. pr. Četiri — Četver, Čveter; pet — peter, Šest sester, sedem — sedmer, sto — stoter, tisoč — tisočir, koliko — koliker, toliko — toliker. in (ina, ino), eden — edin. oji (oja, oje), n. pr. dva — dvoji, oba — oboji, tri — troji; po nekterih krajih mu pritisnejo še —en in govore tudi: Štirojen, petojen, Šestojen itd. D. Izpeljava zaimkov. §. 270. Zaimke obrazimo od drugih zaimnih korenik z naslednjimi končnicami: ak (aka, ako), n. pr. in — indk, ki — kak, ov — ovak, t — tak, ves — vsak; drug — drugdk. in (ina, i no), n. pr. naju — najin, vaju, — vajin; nje — njen, njezin. lik (lika, lik o), n. pr. k — kolik, t — tolik. oj (oja, oje), n. pr. me — moj, se — svoj. ov (ova, ovo), n. pr. njega — njegov, njih — njihov, kak — kakov, tak — takov, inak — inakov. r, n. pr. kdo — kdor, kaj — kar, kak — kakorŠen itd. sen (šna, šno), n. pr. kak, kakov — kakošen, kakšen; tak, takov — takoŠen, takšen; kolik — kolikosen, kolikšen; tolik — tolikoŠen, tolikšen. E. Izpeljava glagolov. §. 271. Po svojem izvirku so glagoli pervotni ali izpeljani (nepervotni). Izpeljani glagoli so glagolni ali imenski; glagolne zajemamo iz pervotnih ali imenskih glagolov, imenske pa izpeljujemo na ravnost od samostavnikov in pridevnikov, redkejše od števnikov, zaimkov in členkov. Pri izpeljavi nam rabijo: a, e, i, ni ali ova (eva), ki vežejo osebila in naklonila s koreniko, in sicer: 1) a, n. pr. delo — delati, igra ■— igrati, kinč — kinčati, klic — klicati, zid — zidati, zob — zobati; lep, lepši—lepšati; majhen, manjši — manjšati; velik, vekŠi — vekšati. 2) e, n. pr. bled — bledeti, bol — boleti, bogat — bogateti, rumen — rumeneti, slab — slabeti, um — umeti, ¡Siv — živeti. 3) i, n. p. bled — blediti, brus — brusiti, čast — častiti, del — deliti, grad — graditi, kosa — kositi, ljub — ljubiti, lom — lomiti; mehek, meči — mečiti; rod — roditi, slab — slabiti, svoj — svojiti, strah — strašiti, vlak — vlačiti. 4) ni, n. pr. berskati — bersniti, praskati — prasniti, kapati — kaniti, tiskati — tisniti. 5) ova (e v a), n. pr. gospod •— gospodovati, kralj — kraljevati, kup —■ kupovati, plačati — plačevati, (pre)misliti — (premišljevati, prazen—praznovati, (vz)digati —(vz)digovati, (oznaniti — (o)znanjevati. Manjsavni in vekšavni glagoli. §. 272. Kakor pri izpeljavi samostavnikov in pridevnikov rabi nam tudi pri obražavanji glagolov nekaj obrazil, ktera način djanja manjšajo ali vekšajo: 1) Manj savne končnice so: kati, n. pr. ČiČati — čičkati, čiv — Čivkati, gledati —- gledkati, skrivaj gledati — krivkati, spati — spančkati, stopati — stopkati, voziti — vozkati, zibati — zibkati. Ijati, n. pr. čeliati — Čebljati, dergati — dergljdti, jecati — jecljati, mahati —mahi jati, pihati—pihljati, rezati—rezljati, skakati — skakljati, šumeti — Šumljdti, zibati — zibljdti, žvižgati — žvižgljati. 2) Vekšavne končnice so: astiti, n. pr. dergati — dergastiti, lomiti — lomastiti, mikati — mi-kastiti. ihati, n. pr. sopsti — sopihati; udariti, udriti — udrihati, viti — vihati; žiti, zevati -- zehati. Verstna premika ali stopnjevanje glagolov. §. 273. Slovenski glagol naznanja djanje ne samo z ozirom na čas, v kterem se godi, ampak tudi z ozirom na t e r p e ž ali konec. Da mu je pa že samemu ob sebi mogoče zaznamnjevati vse razmeri djanja ali stanja, lastna mu je v ta namen stopnjava ali premika iz nižih v više verste, vsled ktere po notranji glasovni vikšavi in večidel tudi po vnanji vekšavi že po svoji tehtniši obliki dalje terpeče djanje naznanja. Tej menjavi, verstna premika ali glagolska stopnjava imenovani, podverženi so malo da ne vsi glagoli pervih pet verst, kako in v ktere više verste pa se glagoli iz nižih premikajo, to se ne da na drobno v pravila povzeti; sploh pa bodi omenjeno, da so stopnjavi najbolj pervotni glagoli podverženi in da se pomikajo po glasoslovnih zakonih glagoli I. verste najrajši v V. ali IV., iz II. v V., iz III. v IV., iz IV. v V. ali VI., iz V. pa v VI. versto, kakor je viditi iz naslednjih zgledov: kore-nika II. III. IV. V. t a VI. blesti bosti bresti brati cvesti (po)čiti žeti deti dreti gnati greti grebsti grizti jeti iti kleti kriti leči lezti mleti moči mreti nesti peti peči piti plesti peti preti rasti reči sesti ■činiti (o)greniti (u)grizniti legniti cveteti ležati sedniti sedeti i segniti (u)sekniti seči seči streči Siti teči tepsti (o)teti j — treti i — tresti ! — (ob)uti j — vesti i — vezti ! — vleči I -vreti i — zebsti ; zebniti žiti : ziniti zreti bloditi broditi moriti nositi — j-bAdati -birati 'cvetati — |-čivati (za)Čenjati devati -dirati -ganjati i -grevati i-greb-ati -griz-ati — jemati -hajati — -klinj-ati --krivati -legati lez-ati — -miljati — magati ; -mirati -nAžiati — cvetžvati -evetovati — činjati — goniti grabiti hoditi ložiti laziti - ¿vati Avati hoje vati — Avati avati mlevati pevati — -pek-ati — pojiti -pivati — plit-ati — — I -penjati — — -pirati rastiti j -raščati — — ržk-ati — saditi sčdati — — sekati stražiti točiti trositi i voditi voziti vlačiti variti nošžvati avati ¿vati pmjati - rAstati Avati sedevati sezati ■ strezati šivati -tikati — takati j -tepati -timati — tevati ! -tirati i-tres-ati — evati (ob)uvati ,-vajati — -važati — -ganjevati -grebovati grizovati -klinjevati -legovati -lezovati -magovati -naševati -pekovati -pletovati -penjevati raščevati -rekovati -sedovati — sa- jevati -segovati -sekovati -stregovati tekovati tepovati -tresovati voj evati vožžvati -važevati |-vira ti — vrivati -zeb-ati — Avati zevati — -zirati zebovati kore- II. m. | IV. I 1 V. VI. nika sta ver zre- zreti zoreti zoriti -zarjati — ži 1 žiti živeti živiti -živ-ati — vljati -življevati bersk- I bersniti j _ berskati berskovati čep- -ceniti čepeti —- čžpati — dih- • i*. | dihniti dišati — dihati -dihovati gas- _ I gasniti — gasiti -gašati -gaševati gib- _- j nagniti — — nagibati -gibljevati klep- _ -kleniti — klepati, klepAti -klepovati prask - prasniti — — praskati -praskovati riv- - riniti — nvati — suh _ sehniti — sušiti -sihati -sehovati tek- tekniti ticati tikati -tikovati tisk _ tisniti tiščati —. tiskati -tiskovati top- _ toniti — topiti -tapljati -tapljevati trep- _ treniti — — trepati, tripati -trepovati vert — verniti — — vračati vračevati bogat _ bogateti bogatiti bogatevati čern _ čemeti černiti černžvati černovati bel- _ _ beleti beliti -belovati mlad- - __ mladeti mladiti -mlajati -mlajevati slep- - -slepniti slcpeti slepiti — slepovati slov- - — sloveti slaviti slavljati -slavljevati temen _ _ temneti temniti temrievati temnovati nrn- _ _ umeti umiti umivati umovati vis- _ _ viseti vesiti -vešati -veševAti zven- — — zveneti zvoniti -zvanjati -zvanjevati ced- cediti -cejati -cejevati čist _ _ čistiti -čiščati -čiščevati drob- — _ — - drobiti -drabljati -drabljevati gon- - — — goniti -ganjati -ganjevati grab- — — grabiti -grabljati -grabljevati grad- - — — graditi kerstiti -grajati -grajevati kerst- _ ' _ — — keračevati lom- . _ — lomiti -lamljati -lamljevati misel- Z. _ — misliti -mišljati -mišljevati mok- _ _ _ močiti -makati -makovati nov — _ — ' -noviti -navijati -navij evati obraz- _ _ j obraziti -obrižati -obraževati pust- — — —' pustiti puščati -puščevati sad _ —: - • ~ j saditi -sajati -sajevati sod- _ _ — soditi -sojati -soj evati strel _ ' — streliti streljati -streljevati svet _ _ _ 1 svetiti svitati -svečevati tok ! _ __ _ točiti -takati -takovati «tan- _ _ vstanoviti vstanavljati vstanovlj evati vab — — — j vabiti — vabljevati kore- I. 11. ' 111. ! IV. V. VI. nika v b r sta val-vid znan - - — 1 videti _ _ valiti vidi ti znani ti valjati videvati -znanjati -valjevati -vidovati -znanjevati delo — — J_ _ delati -delovati MP; — kaniti — — kapati -kapljevati pras- — - — — — prašati praševati sreč- — — — — srečati srečevati terg- — — — — tergati — tergevati -tergovati Znamenja doveršnih in nedover.šnili glagolov. §. 274. V svoji nesestavljeni obliki so glagoli malo da ne vsi nedoveršniki, samo glagoli II. verste so sploh doveršniki. Izjem je le malo ; tako nam rabijo za doveršnike : a) pervotni: dati, deti, djati, leči, pasti, reči, seči, sesti, sresti, stati (stanem) vreči; b) nepervotni: butiti, kupiti, lotiti se, pičiti, platiti, počiti, pustiti, rešiti, ropiti, skočiti, streliti, telebiti, udariti iz IV. in: jenjati (nehati), končati, plačati, prodati, srečati in še peščica drugih iz V. verste, da ravno stoje v svoji pervotni nesestavljeni obliki. — Tem nasproti so nedoveršniki iz II. verste: dergniti, gasniti, giniti, merzniti, riniti, sehniti, toniti, veniti. Ostali glagoli II. verste so sploh doveršniki, glagoli I., III., IV., V., VI. pa nedoveršniki. O obraževanji doveršnikov in nedoveršnikov gre pomniti: 1) Hočeš li iz nedoveršnika napraviti doveršen glagol: a) postavi ga, če je mogoče, v II. versto, n. pr. dregati — dregniti, stiskati •— stisniti, suvati — suniti; b) sestavi ga v izvirni obliki s predlogom, n. pr. brati — prebrati, plesti — oplesti, seči — poseči, giniti — poginiti, pri-diti — spriditi, voliti — izvoliti, živeti — doživeti, Doveršnik ostane doveršnik tudi po sestavi s predlogom, n. pr. kupiti — odkupiti, leči — odleči, pustiti — prepustiti, skočiti — poskočiti. 2) Ce pa želiš doveršniku dati nedoveršni pomen, po-mekni ga v viši razred, da ti na glasu ojači in večidel tudi za en ali za dva zloga zraste. Tako postanejo iz doveršnikov: deti, kupiti, pasti — odirati, prenesti, pozdraviti itd. nedoveršniki: de-vati, kup o vati, padati — o dbirat i, prenašat i, pozdrav-Ij a t i. Obljubiti ima o b e t a t i (o b lj u b lj a t i), v r e č i pa m e t a t i. Nedoveršniki so v obče veršivnega pomena, če si je na glasu povikšal, pa opetovavnega; ponavljavni so glagoli V. verste z medmetkom eva in pa mnogi s predlogi sestavljeni glagoli, ki so bili po stopnjavi v VI. versto pomaknjeni, n. pr, versivni: —■—-' - iti leteti nesti pisati piti vesti vezti spati opetovavni : hoditi letati nositi (s)pisovati pivati voditi voziti spavati i. t. d. ponavljavni: hojevati, hodevati letevati noševati piševati pij eva ti vojevati, vodevati vozevati spevati. F. Izpeljava prislovov. 275. Pri izpeljavi prislovov nam rabijo sosebno končnice: acf (ač) kaže način, n. pr. drugače, drugači; inače, inači. aj kaže sosebno na čas ali kraj, n. pr. včeraj, zgodaj, zjutraj, skupaj, skoraj, zunaj, zverhaj itd., ki prav za prav niso drugega kakor z j podaljšani moški rodivniki. ani kaže večidel mer ali namčn kacega djanja, n. pr. kam, ovam, drugam, inam itd. ali kraj : tam. © znamnjuje sosebno red ali kako ponavljanje, n. pr. per- vič, drugič, tretjič, poslednjič, zadnjič — drugoč, samoč. ej kaže na čas ali kraj, n. pr. drugej, precej, vselej, doslej, poslej. en kaže na k r a j, n. pr. ven, narazen, zraven. daj pomenja čas, n. pr. kedaj, tedaj, sedaj (zdaj), ondaj, nekdaj, vsakdaj, drugdaj, marsikdaj. je (de) kaže na kraj, kje kaj biva ali se godi, n. pr. kje, drugje, inde, ovde, ondi; tje, le, lej, n. pr. dokle, doklej; dotle, dotlej; potle, potlej, potler; od kaže na kraj, kod se kaj godi, n. pr. kod, tod, ovod, onod, inod, drugod, povsod, vsakod. oj, n. pr. ko j, nocoj. oma, (ema) tvori prislove od imen in nekterih členkov n. pr. blisk — bliskoma, curek — curkoma, pot — spotoma, nagel — nagloma, popoln — popolnoma, križ — križema, skop — skopoma, tik ■— tikoma, ved — vedoma, vek — vekoma. — Pri ženskih samostavnikih velja tudi —ama n. pr. truma — trumama ali trumoma. r (mesto starosl. ž e) tvori oziravnike, n. pr. kje — kjer, kam — kamor, kod — koder, kedaj — kedar, re, rej, n. pr. torej; obkore, obkorej; obsore, obsorej. III. Poglavje. III. Sestava. §. 276. Tvoriva moč slovenskega jezika se razodeva sosebno v izpeljavi, ktera je prebogata v obrazilih za razne pomenke; včasi pa je vendar treba novim rečem iskati potrebnih izrazov v sestavi, ki se slovenščini sploh le malo podaja, če se izvzamejo sestavljenke s predlogi in z glagolskimi korenikami. Med besedi, iz lcterih narejamo sestavo, deva se po širocih soglasnikih vezna čerka o, po ozkih e, n. pr. bosonog, golorok, listo-pad, vodotok, kolovrat — licemer, rudečeličen, svojeglaven; brez veznice sestavljenih besedi zamore slovenščina ubogo malo, n. pr. medved, poldne, polglasnik. Perva beseda v sestavljenkah je ločivna, druga glavna, ki jo perva določuje ali pojasnjuje ; tako n. pr. so v sestavljenkah: kolodvor, Triglav, vinograd — besede dvor, glav, grad glavne, kolo, tri, vino pa ločivne. Kedar slovenimo tuje sestavljenke, pa jim ne moremo ubrati pravega imena ne po izpeljavi, ne po sestavi, tedaj si pomagamo: a) da vzamemo namesto ločivne samostavne besede njen pridevnik, n. pr. brusni kamen — Schleifstein; hišna vrata — Haus-thor; kravje mleko — Kuhmilch; kuhinjska sol -—Küchensalz; mlinsko kolo — Mühlrad; pavje pero — Pfauenfeder; strelni prah — Schiesspulver; žitna cena — Getraidepreis; b) da pomen sestavljenke z več besedami povemo, n. pr. bukve za ljudstvo — Volksbuch; konj za ježo — Reitpferd; mlin na sapo — Windmühle; oklep za na persi — Brusiharnisch; pero za pisanje — Schreibfeder; ruta okoli vrata — Halstuch. A. Sestava samostavnikov. §. 277. Sestavlja se : a) samostavnik z neglagolskim samostavnikom v samostavnik, pa le bolj po redkem, ker se sestava neglagolskega samostavnika s samostavnikom slovenščini upira n. pr. drevored, kolodvor, roko-delo, strahopetec, verozakon. b) samostavnik z glagolskim samostavnikom ali z glagolsko koreniko .v samostavnik, n. pr. blagodar, bogoljub, bogotaj, čarodej, časopis, delopust, glavobol, glavosek, kervotok, letopis, listopad, paro-brod, rodoljub, rokopis, senosek, senožet, vinograd, vodomet, vodotok, vozovlak; včasi jim priraščajo: a, ec, ina,je, nik itd., n. pr. rokodel — rokodelec, kolovoz — kolovoznih, červojecl — Červojedina, rohotvor — rokotvorina, vojvod, — vojvoda itd. c) samostavnik s pridevnikom v samostavnik, n. pr. golobradec,• golomraz, gostosevci, hudodelec, hudournik, krivoverec, staroverec, tihotapec itd. d) samostavnik s števnikom ali zaimkom v samostavnik, n. pr. stoklas, stoletje, stonoga, šest oper, trizob — samorog, samostan, samouk, teden. e) samostavnik z glagolom v samostavnik, n. pr. kažipot, treso-repka, tresoglav, Vladimir, Vtadislav. f) glagolska korenika z zaimkom sam v samostavnik, n.pr. samolet, samovar. g) samostavnik s členki v samostavnik, n. pr. brezdno, kriŽem-pot, nesreča, prelaz, prevoza, soglasnik, zapeček. B. Sestava pridevnikov. §. 278. Druži se: a) samostavnik s samostavnikom v pridevnik, n. pr. kozorog, pesoglav, srebropen, zlatolas, zlatoust. b) samostavnik s pridevnikom v pridevnik, sosebno pri telesnih udih, n. pr. bolnoglav, bosonog, gologlav, golomraz, kosorep, krivo-gled, plahoserc, praznorok, prostolas, Širokopleč, stermoglav ali s prirastkom — en, n.pr. golomrazen, krivogleden, Širokoplečen itd. c) samostavnik z glagolsko koreniko ali deležnikom v pridevnik, n. pr. klapouh, serborit, tresoglav, vertoglav — vitorog, zvitorep. d) samostavnik s števnikom, zaimkom ali kakim členkom v pridevnik, n. pr. enolik, samouk, samorog, brezrok, brezzob, razoglav. e) pridevnik s samostavnikom v pridevnik, n. pr. bogoslužen, čudotvoren, glavobolen, gromonosen, kervomočen, mlekodajen, vratolomen. f) pridevnik s pridevnikom v pridevnik, n. pr. blagoglasen, hudomušen, kratkočasen, lahkoživen, okrogloličen, ostroumen, rado-daven, sladkosneden, sladkousten, širokoperen, zlovoljen. g) pridevnik s števnikom ali zaimkom v pridevnik, n. pr. čve-teronožen, samokolen, samorašč, svojeglaven. h) pridevnik s členki v pridevnik, n. pr. bezboŽen, nedolžen, neroden, prederzen, prileten, zagaten. i) glagolska korenika s pridevnikom v pridevnik, n. pr. malo-jed, radopev, ritopaš ali s pritiklino —en: malojeden, radopeven, ritopašen. C. Sestava števnikov. §. 279. Števniki se vežejo: a) med seboj brez veznika ali z veznikom, n. pr. dvadeset, trideset, štirideset, petdeset itd. — en in dvajset, dva in dvajset, tri in dvajset itd. v skrajšani obliki, n. pr. ednajst i eden na deset; dvanajst f dva na deset, trinajst f tri na deset itd., kakor se je rekalo v stari slovenščini. b) s samostavniki: pol, krat, pot in ver s t, n. pr. poldrugi, poltretji; enkrat, dvakrat, trikrat — tri pote, pet pot; dvo- verst, a, o. c) z zaimki, n. pr. samodrug, samočetert. d) s členki ne —, ni —, n. pr. nobeden, nijeden. §. 280. Zaimki se družijo: a) med seboj, n. pr. kdo (kto) s k-^to; tisti, taisti t ta+isti. e oseba bolj določi, n. pr. ta(ti)-le, ta-le, c) z nikavnico ni—, ki daje sestavljenkam nikaven pomeri, n. pr. nikdo, nihče, nikaj (ništer, nič), nikak. d) z nekavnico n e —, ki kaže na nedoločno osebo ali reč, n. pr. nekdo, nekaj, neki, nekteri, nekak. e) z nedoločevavnim členkom —koli ali marši—, n. pr. kdor koli, kar koli, kteri koli — marsikdo, marsikaj, marsikteri ali pa s števnikom malo'—, n. pr. malokdo, malokaj, malokteri. f) z oziravnim r (strsl. »te), ki spreminja vprašavne zaimke v oziravnike, n. pr. kdo — kdor, kaj — kar, kakošen — kakor Sen, kolikošen — kolikor Šen. g) z oziravnim i, n. pr. naš — nas+i; vaš — vas^-i itd. §. 281. Glagole, pa tudi samostavnike in pridevnike, obra-zimo in preobračamo sosebno po sestavi s predlogi; z drugimi besednimi razpoli zloženih glagolov imá slovenščina ubogo malo, n. pr. blagosloviti, blagodariti, blagovoliti, gostožiliti, kosorepiti, rogoviliti in še nekaj drugih, ki so pa na ravnost od sestavljenih imen izpeljani. Po sestavi s predlogom dobivajo glagoli drugačen pomén; sosebno terpevni glagoli prehajajo v tvorne ali djavne, nedoverš-niki pa v doveršnike itd. Po navadi so sestavljeni glagoli z enim predlogom, n. pr. nalomiti—na+lomiti; ukrotiti —. u-\-krotiti; založiti— za\ložiti; včasiz dvema, n.pr. izpodnesti — iz^pod-^nesti; porazdeliti — poJL.razS.deliti; preobseči — pre-^ob-rseči; včasi pa s tremi, n.pr. spreoberniti — iz^.preJ-ob^-ve.rniti. §. 282. Ti predlogi ohranjajo svoj pervotni pomen sploh tudi v sestavah in so ti-le: brez, bez, nemškemu — los, o h n e) se veže le s samostavni-kom ali pridevnikom in kaže na kak p o m a n j k 1 j e j ali odvzetek: brezdno (brezden), brezdušen, brez- D. Sestava zaimkov. E. Sestava s predlogi. A. S samostojnimi ali ločljivimi. pamet, brezrokavnik, brezum, brezvetrije, bezzakonje — brezbožen, brezimen, brezkončen, brezrok, breztelesen, brezvetern, brezvesten, brezzob, n. pr. Svitla cesta je razpeta črez neba brez končni zid. Jarn. — Hudoba dela v brezposlenih urah. Cegn. do kaže: a) da se raztegne ali dožene djanje do svojega cilja ali konca ('■ nemškemu bis zu, lat. usque ad): dobresti (n. pr. do srede potoka); domlatiti (do pol nasada); domesti (smeti do klopi); dopleti (do zari); dopresti (do pol koželja); doseči (do srede travnika); dožeti (do pervega ogona) n. pr. Dorasli ste do verh cerkve, tam gori ste sklenili se. N. ps. — Njegove britkosti so do konca cl o kipele. Vert. b) da se kako djanje ali stanje dovede do svojega gotovega konca, za vselej ali pa za nekaj časa: dobrati, dodelati, dogotoviti, dokončati, dohiteti, doiti, dograbiti, domlatiti, dosejati, doveršiti, dozidati, dozoriti, dožeti, n. pr. Kdor zna, kmalo dokonča. N. pr. — Brada dorasla, pamet ne d o zrela. N. pr. — Kdor rad pleše, kmalo d o pleše. N. pr. — Pratikarja tudi včasi kaj doleti. Vodn. — Lepota kmalo docveti. — c) da se toliko doda ali dostavi, da potem nič več ne manjka k popolnosti (s nemšk. zu, hinzu —, lat. a d—): dodjati, dokupiti, donesti, doliti, dosoliti, dosuti, dostaviti, dotegniti, dovreči, n. pr. Pomanjkljivi gerŠki abecedi so tolikp čerk dostavili, da je imel jezik vse glasove. Valj. — Se malo merve volom dokladi, detelje d one si, pezdirja do-s tel ji, pa še kaj žita do verzi. Valj. Predlog d o v sestavah se nekoliko vjema na pomenu s predlogom pri—; vendar je med njima ta razlika, da znamenjuje do— dokončno dopolnjenje ali dostavo tega, kar je manjkalo, pri — pa kaže le sploh na kako pridajo ali prilaganje, n. pr. dokupiti (da nič ne bo manjkalo) — prikupiti (k čemu kaj); dodati (kar je še manjkalo) — pridati (k čemu kaj). Imena in členki: dobiček, dodevek, dohod, doklada, določilo , dosega, dostavek, dozorele — določen, dosegljiv, dovoljen, doklej, dokler, doslej, dosorej, dotod, dovolj, dosti, iz (* nemšk. aus, heraus, lat. ex—) pomenja: a) da prihaja djanje iz znotraj, iz srede na ven: izbrati, izdolbsti, izgnati, izgrebsti, izgubiti, izkopati, izliti, izpeti, izpuhteti, iztirati, izvabiti, izvoliti n. pr. Volk že ve, s čim si zobe iztrebi. N. pr. — Kdor dolgo izbira, ostane mu izbirek. N. pr. — Desetkrat oberni besedo na jeziku, predno je izrečeŠ. N. pr. b) da se kaj d o verš i ali pa neha biti: izpeljati, izvesti, izvohati, iznebiti se, izhoditi se, izlizati se, izvedriti se, n. pr. Dokler živi, nikdar se človek ne izuči! N. pr. — Ko bi sreča kramo razgernila, perva bi se blaga, iznebila. N. pr. _ Kedar se proti jutru izvedri, potegni voz pod streho. N. pr. Imena in členki: izbirek, izbornik, izdaja, izdajavec, izgovor, izhod, izpisek, izvolja — izbirčen, izboren, izvedljiv — iznenadi, iznevesti, izperva, izmlada, iznova, izpred, izmed, iznad, izpod, izza. Med ljudstvom se je predlogu iz — v sestavah sprednik i po gostem obrusil, z pred terdimi soglasniki pa v s prehaja; zatö govorimo in pišemo dan danes pogostem n. pr. zgubiti, znebiti se, spodlezovati, spovedovati, spremeniti, spreoberniti, sprevreči, namesto popolnih oblik: izgubiti, iznebiti se, iz-podlezovati, izpovedovati, izpremeniti, izpreoberniti, izprevreči itd., ki se v najnovejši pisavi čedalje bolj v rabo jemljejo. Med (s nemšk. zwischen—, lat. int er—) zlaga se s samostav-nikom, včasi s pridevnikom, in pomenja prostor med dvema ali več rečmi ali pa oddelek časa, n. pr. med-gorje, medmorje, mednožje, medpotje, medplečje — medmet, medmetek — medmašen, medgospojen. Na (vjema se z nemškim an —, auf—, in— z lat. ad—, in—) in pomenja: a) da se godi djanje na poveršji kacega mesta, kterega se tudi dotika, da se tje kaj deva ali nabira, da se kaj verhovati ali pridobiva: nabrati, nadevati, na-drobiti, nakladati, nakositi, nalagati, nametati, namlezti, namnožiti, nanositi, naplesti, napresti, nasaditi, naseči, nasekati, nasušiti, natekniti, natlačiti, natrebiti, navaljati, navlačiti, na-voziti, nažeti, n. pr. Vsak na svoj mlin vodo navra Ca. N. pr. — Poj te, kolo narejajte, z britvami ga naperjajte. N. ps. — Za sladko vince dajata, Alenčico nap a j a t a. N. ps. — Na puh tvojega serda so se nakopičile vode. Ravn. b) da se mera, bodi si naravna ali dušna, napolni; da se kdo česa naveliča, kar se sosebno s povračavnikom dopoveduje : nabrehati se, naigrati se, najesti se, najezditi se, najužinati se, nakositi se, naklečati se, naležati se, napasti se, naplesati se, nasedeti se, naspati se, navečerjati se, naveličati se, nazijati se, n. pr. Kdor se veliko po kolenih driča, ta se kmalo dela naveliča. N. pr. — Da se Človek dima nadimi, ognja se ne bode na grel. N. pr.^— O zarji se zelja nakosim, podmeta pa kaše najem. Čb. c) da se kaj proti čemu nagiblje, bodi si v dušnem ali telesnem oziru: naganjati, nagibati, nagniti, nakloniti, namerjati, namenjati, napeljati, napotiti, napraviti, naprositi, nasloniti, n. pr. Človek namer j a, Bog naredi. N. pr. — Drevo se na drevo na si an j a, človek na človeka. N. pr. — Hitro hitro mi vstajajte, na vojsko se nupravljajte. N. ps. — NiŽe se solnce nagiba v zaglavje visocega hriba. Slomš. d) začetek premembe, ki na kaki reči s časom nastopi: načesniti, načeti, nakužiti, nalomiti, napiliti, nastreliti, naviniti, navertati, n. pr. Nabrušen nož rad reže. N. pr.— Na str elj en pes se strelbe boji. N. pr. Imena in členki: načelo, nagibek, nakovalo, naloga, namestnik, napor, narod, nasad, naštel, natresk — nabojen, nagnjil, naroden — naprej, naproti, nazaj, navprek, navdol, naposled, narobe, narazen, nalašč, nanagloma. nad (* nemšk. iiber—, ober—, lat. supra) druži se samo-stavnikom, redkejše pridevnikom in glagolom, in pomenja, da je kaj više ali mogočnejše mimo drugega: nadlega, nadležen, nadlegovati; nadloga, nadložen ; nadpis, nadstropje, nadstrešje, nadškof, nadzemlje. o (« nemšk. um —, lat. circum—, de—), s predlogom ob v rodu, znamenjuje: a) djanje, ki se razodeva o več (ne vseh) krajih kake reči: obeliti, obrati, obrisati, obriti, ogladiti, ogledati, oglodati, ogoreti, ogovoriti, ogreti, olupiti, omiti, opeči, opi-kati, ostrici, ovedeti, n. pr. Veselo se solnce o z ir a in žarke o gorah opira. Slomš.— Dosti ožine, malo požre. N. pr.— Kovač ima klešče, da rok ne op e Se. N. pr. b) djanje ali lastnost, ki ne nastopi na enkrat, ampak polagoma: obledeti, ogoleti, odreveneti, oglušeti, ognojiti se, ogrešiti, olisteti, omladiti — omladeti, omočiti, onečediti, oprostiti, oslabeti, osočiti, osušiti, osvojiti si, ostareti, oteči, ovlažiti, oznaniti, n. pr. Kar se omili, ne o mer z ne. N. pr. — Nebo se po malem oceja. Slomš.— Osušajmi lice kmetija. Ob. — Belin se odmiče, o trav i snežnik. Cb. cj ob kaj priti ali djati, iznebiti se česa, ločiti se od česa: ociganiti, ogoliti, ogoljufati, okmetovati, okupiti se, opiti, oporeči, oteliti se, ovreči, ožrebiti se, n. pr. Kar reče, ne o pore če. N. pr. Imena in členki: obok, oklep, omah, omet, omota, opora, oseba, oserčje, otiska — omoten, oporen, oseben — okoli, okrog, osorej, opoldne, ob (« nemšk. um—, lat. circum—) nekoliko se vjema s predlogom o, vendar pomenja: a) popolno obdajo ali z a j e tj e kacega predmeta ali djanje, ki se godi o vseh straneh: obdati, obdelati, obhoditi, objesti, objezditi, obleči, obleteti, oblezti, obroditi, obseči, obsejati, obsijati, obstopiti, obsuti, ob teči, obzidati. Zavoljo blagoglasja b večkrat odpade, ravno tako tudi v, če se snide z b: opasati, opeti, opisati, osedlati, otesati občtati, obezati, obleči, oberniti namesto: obpasati, obpeti, obpisati, obsedlati, obtesati, obvetati, obvezati, obvleči, obverniti itd. n. pr. Bog oblači, Bog prevedri. N. pr. —• Groza jo je obhajala, na čemi grob se zgreznila. N. ps. — Slovonskft alovuio«, , 1Q Slast objema celi svet. Čb. — Samec je ob l et al domače dobrave, samec obhodil snežene gore. Ceg. — Kraljic opaše sabljico. N. ps. — Opne ga z lastnim oklepom in z lastnim mečem ga opaše• Ravn. b) djanje, ki se popolnoma doverši, ali pa kako zgubo ali oviro: obglaviti, obmolkniti, obsedeti, obstati, obsoditi — obnemagati, obnemoči, obupati, obtičati, ob viset i, n. pr. Budalasta moč berž obnemaga. N. pr. — Kdor na moči slovi, večkrat iztepen na dragi obleži. N. pr. Imena in členki: obed, obist, obhajilo, obhod, oblak, oblast, oblega, obleka, obličje, oblika — oblačen, oblasten — obkorej, obsorej, obnam itd. od (« nemšk. ab>—, ent—, weg—, lat. ab — abs—) zname-njuje: a) oddaljenje ali ločenje kacega predmeta od drugega: odbiti, oddati, oddirjati, odgrizniti, odjahati, odkerh-niti, odkriti, odkupiti, odliti, odmakniti, odmesti, odmreti, odnesti, odpreti, odriniti, odsekati, odsesti, odstriči, odtegniti, odvesti, odvezniti, odvzdigniti, odžgati, n. pr. Dan dan odrine , leto pa leto. N. pr. — Pod lipico se zaverti, da lip'ci veršič odleti. N. ps. — Bog že ve, zakaj kozi rog odbije. N. pr. — Bogastvo Človeku smerti ne odprav i. N. pr. b) nehanje ali končanje kacega djanja ali stanje in se loči od predloga do— v sestavah s tem, da pomenjajo glagoli z do— sestavljeni popolno dognanje: odbobneti, odbučati, odvesti, odjužinati, odkipeti, odkoledovati, odkositi, odmoliti, odpeti (pojem), odperšeti, odrasti, odslužiti, od-šumeti, odvečerjati,^odzeleneti, n. pr. Poterpite, da odmo-limo. N. ps. — Se danes böte odŠkerleli, vi nadležni pevci, djal je kmet, ki je Štupo za šurke domu prinesel. Valj. c) neko vzajemnost ali p o navij anj e glagolovega pomena: odgovoriti — odgovarjati, odmevati, odpevati, odpisati — odpisovati, odpovedati, odsedati se, odverniti, odzdraviti — odzdravljati, n. p. Kakor se pozdravlja, tako^se odzdravlja. N. pr. — Zalo odseda se vsako mi delo. Cb. Imena in členki: odhod, odgovor, odkladek, odlog, odlok, odpadek, odpoved, odveza •— odlegel, odročen, od-klej, odslej, odkod, odtod itd. Po (» nemšk. herum—, be— itd.) daje skoraj vsem sostav-ljenkam svoj pervotni pomen razšira ali razprostiranja in znamenjuje: a) djanje z ozirom na razšir v kraju ali času, so-sebno pri opetovavnih in ponavljavnih glagolih: pobirati, počivati, poganjati, pogašati, pohajati, pojedati, pokladati, polagati, polegati, pomakati, pometati, ponujati, popadati, popivati, povijati, posipati, posivati, postavljati, potepati se, n. pr. Ribice po morji plavajo, glavice na suho pokladajo. N.ps. — Stare vrane ne pobirajo červov blizo brane. N. pr. — S černo nitko ga bom p ovij al a. N. ps. b) doveršenje ali iz go t ovij enj e djanja, kije polagoma nastopilo ali se raztegnilo čez vse ali čez več predmetov, kar velja sosebno o doveršnih glagolih: pobesiti, po-daviti, podrobiti, pogoreti, pohabiti, pohoditi, poiti, pokrasti, pokupiti, poleči, poloviti, pomoriti, popasti, posekati, postreči, posvariti, povabiti, povleči, povoziti, pozaspati, pozebsti, po-ženiti, požeti, n. pr. Kdor se preveč poniža , pohodijo ga. N. pr. — Kropiva ne p o zebe. N. pr. — Smert stare pokosi, mlade po streli! N. pr. — Smert vse poravna (pobota). N. pr. — Trava se bo po sušila, skala se bo raz-počila. N. ps. — Vse glaseče stvari so trudne pozaspale. Vodn. — Nekteri so ostali doma, p orno žili se in p oženili. Cegn. c) nadaljevanje kacega djanja ali stanja še za nekaj časa: pogladiti, poigrati, pokaditi, pokašljati, poklečati, poležati, pomazati, popestovati, popiliti, poplesati, porasti, posedeti, pospančkati, poterpeti, n. pr. Jaz bi ga že ponašala, pa bi se kaj p orna zala. N. ps. —- Naj delo p o-l e ži, dokler se duh ne ohladi. Slomš. — Dobro z brinjem me pokadi. N. ps. — Moram po otroke, da bi malo posedeli. Cegn. d) pokrivanje česa s čim ali de vanje česa na kaj, enako nemškemu be—: pobeliti, pognojiti, pokopati, pokriti, politi, popariti, posi-ebriti, posuti, potresti, pozlatiti, n. pr. Smert pok opij e vse sovraštvo. N. pr. — Starost vsem lase pobeli. N. pr. — e) premeno kacega stanja: podomačiti, pogorenčiti, pohervatiti, pokristjaniti, polediti, ponemčiti, potujčiti, posloveniti, poturčiti se, poživiniti, n. pr. Med živadjo človek sam po živ ini. f) daje nekterim glagolom že v sedanjiku prihodnji pomen: pobežim, podirjam, pojaham, pojdem, poležem, po-nesem, popeljem, porečem, potečem, povlečem, poženem, požvižgam, n. pr. Romarji se vkup zbirajo in čez jezero po-p e lj ej o. N. ps. Imena in členki: pogodba, pogum, pokoj, pokora, pomlad, pomoč, popotnik, porok, potok, polom, posip, potrata, potuha, povodenj, povoj — pogumen, pomladen, popoten, potreben — potem, posihdob, popred, posebej, počasi, polagoma, pomalu itd. pod (i nemš. unter—, lat. sub—) kaže na delo pod kacim predmetom, včasi s pomenom skrivšnega djanja : podjarmiti, podkopati, podkovati, podkupiti, podkuriti, podložiti, pod-netiti, podorati, podpasati, podpihniti, podpisati, podpreti, podrezati, podstaviti, podšiti, podšuntati, podtakniti, pod- vreči, n. pr. Cas vse podorje. N. pr. — Kormi pete pod-kuriti. N. pr. Imena: podboj, podjed, podkev, podklada, podmet, podloga, podnožje, podpora, podzemlje — podložen, pod-solnčen, podstopen. pred {* nemšk. vor —) sestavlja se le po redkem in sicer s samo-stavnikom ter kaže na prednje mesto ali na čas: predgorje, predmestje, predgovor; predmet, predlog; predlanskim, predvčeranjim. — Z glagoli se ta predlog prav malo druži, n. pr. prednašati, predložiti, predpisati, predstaviti, pri nemšk. b e i —, h i n z u, lat. a d —) kaže : a) da se kaj h kaki reči primika, pridi, pristavi, priterdi ali pridobi: pridjati, pridrobiti, pridružiti, pri-gatiti, prikleniti, prikupiti, priliti, priložiti, primesiti, pripeti, prisloniti, prisoliti, pritisniti, privariti, privezati, prizidati, n. pr. PripaŠe svitlo sabljico. N. ps. — Prisiljena reč ni dobra. N. pr. — Kdor sam sebi ne privošči, drugim tudi ne. N. pr. Iz dobre šole prirastejo boljši časi. Sloniš. b) način, kako kdo ali kaj dob a j a : pribežati, pri-brenčati, pribučati, pricmigati, priferleti, prigondrati, prijadrati, prijezditi, prilajati, prilezti, primigati, pripeti, priplavati, pri-rentačiti, prisopihati, prišumeti, ^pritresti se, privagutati, pri-veršeti, prižvenkljati, n. pr. Času pustimo čas, da pride mož s sterdjo. N. pr. — Skerbna mati urno prispeŠila. N. ps. — Ko je vinjena glava, marsikaj iz serca priplav a. N. pr. — Muha, ktera prileti, hujše piči. N. pr. c) način, kako se je kaj pridobilo: priberačiti, pridelati, prigospodariti, prigospodinjiti, prihraniti, priigrati, pri-koledovati, prislužiti, privoj skovati, prizidariti, jarižitariti, n.pr. Kar priprosiŠ, lahko nosiš. N. pr. — Ce Bog roke ne stegne, vsi svetniki ne prikoledujejo. N. pr. d) umanjšanje ali odvzetje kacega dela: prikratiti, prikrojiti, prirezati, prisekati, prismoditi, pristriči, priščipniti, prižeti, n.pr. Dobro orodje delo prikrajša. N. pr. Imena in členki: priboljšek, pridelek, prijatelj, pri-klad, prikuha, prilika, priloga, primorje, priprava, prisad, prisega, pristava, pristop, pritlikovec, privada, prizemlje — prijeten, prikladen, primeren, pripraven, priročen, raz (s nemšk. zer—, auseinander—, lat. dis) pomenja: a) razšir ali ločitev tega, kar je prej vkup bilo: razbiti, razberskati, razdati, razdeliti, razdjati, razdreti, razglasiti, razgerniti, raziti se, razkropiti, razmesti, razlezti se, razložiti, raznesti, razodeti, razorati, razoznaniti, razpisati, razplesti, razpustiti, razrezati, razsuti, raztresti, razvaliti, raz-viditi se, n.pr. Povsod je vrag nevošljivost r a znesel. N.pr. — Senca visocih dreves se daleč razteguje. N. pr. — Bogastvo iz odertije se nenadoma r azbije. N. pr. — Le sem, le sem stara mati, poj te sanje mi razlagat. N. ps. — Tje-kaj gori se ozrimo, tam verige se raz s p o. Cb. b) p r o m e m b o v kak boljši ali gorji stan: razbeliti, raz-cvesti se, razdražiti, razhuditi se, razjeziti, razjasniti, razjokati se, razkačiti, razpreti se, razserditi, raztožiti, razvaditi, razvedriti, razžaliti, n. pr. Solnce razvedri oko. Cb. Nekterim sestavam ste se pervi čerki odbrusili, z pa pred terdimi soglasniki v s prehaja : spreti, stegniti, ster-gati, strupiti itd. namesto: razpreti, raztegniti, raztergati, raztrupiti, n. pr. Kdor ima s t er g ano sleme, prosi vedno za lepo vreme. N. pr. •—• Svečan stegne dan. N. pr. Imena in členki: razboj, razglas, razlaga, razlaka, razpis, razpotje, razpuščava, razrečje, razsip, razsola, razum, razvada, razvoj, — različen, razoglav, razumen, razusten, razvraten — razrazen. pred samoglasniki in mehkimi soglasniki z, pred sikavci in šumevci se —, so — je v sestavi dvojnega pomena, kakor v samostojni rabi, in kaže: a) nemšk. zusammen—, lat. cum—) kako zvezo ali združbo predmetov: zbrati, združiti, zediniti, sesesti se, sesekati, sestaviti, sešteti, sezidati, seznaniti ali sosekati, so-staviti, sošteti, sozidati, soznaniti; zgnati, zlagati, zložiti, zmesti, snesti, znositi, spisati, stopiti, stlačiti, streti, zvezati, zviti, n. pr. Kakor se znosi, tako se raztrosi. N. pr. — Zlo spredeno, lahko zmedeno. N. pr. •— Ko stari hrast pade, zruši dostikrat mlade. N. pr. — Kar sezidajo skerbni starši, razdenö slabi otroci. N. pr. — Pod halo skrije Šmarni križ. N. ps. b) (i nemšk. herab—, de—) kako ločitev ali raz-druženje od zgoraj na vdol: zbositi, zbrisati, sezuti, shajati, sklatiti, sleči — slačiti, zleviti se, zmakniti, zmetati, zmotati, sneti — snemati, znositi, spustiti, zverniti, n. pr. Lesica se dlake zlevi, zvijač se ne iznebi. N. pr. — Dota se zmota. N. pr. — Sezula sta berž coklice, obida čeme Škornjice. N. ps. — Berž konja zbosi, preobuj. N. ps. Imena in členki: zbor, semenj, shod, slog, zlog, zmes, smetana, soderga, sopar, sosed, sestavek, soteska, sovoj, sovražnik, spis, splavina, stok, svez, svišč, zvreva — zložen, sogoren, soparen — skup, skupaj, zgoraj, zverhaj, spodaj, zgolj, stikoma, sploh, zraven. (nemšk. ein—, hinein—, lat. in) pomenja de vanje ali prestavljanje iz kraja v kraj, posebno v njegov notranji del in se loči od neločljivih predlogov u — in vz —: vdelati, vdeti, vdihniti, vdolbsti, vgnati, vgrizniti, vgnjezditi se, vkuhati se, vliti, vložiti, vpeljati, vpiliti, vpisati, vplesti, vpreti se, vrezati, vriniti, vsaditi, vsesti se, vsiliti se, vstaviti, vstopiti, vtakniti, vteči, vtisniti, vvesti, vživati, n. pr. Čas vse v kozji rog v ž ene. N. pr. — Kar vsem dopade, to se ne v Siv a brez zbade. N. pr. ■— Sama radost vtaplja na zemlji se v neslast. Led. Včasi je težko razločno dognati, kedaj je treba pisati v, kedaj u v zloženih besedah, ker so se s časom zelo obrusile ; da se pa doseže edinost in pravoslednost v pisavi, piši v, kedar pomenja devanj e v kako rež, sicer pa u, sosebno kedar znamenjuje spolnjenje ali d o ver še nje kakega djanja; primeri: vgrabiti—ugrabiti, vlo-viti — uloviti, vnesti — unesti, vpirati se — upirati se, vpeljati — upeljati, vrezati — urezati, vstaviti — ustaviti, vstanoviti — ustanoviti, vteči — uteči i. t. d. — V se tudi piše, kedar stoji namesto vz ; vstati, vzhajati, vzeti itd. Imena in členki: vdaja, vhod, vprega, vstop, vvod, vžitek — vnemaren, vnet — vkup, vselej, vprek, vsled, vmes vsred, vnovo, vnemar, vkraj, vstran, vedno, venomer, se po gostem zlaga z imeni, glagoli in členki in daje zloženkam zelo različen pomen. V sestavi znamenjuje ta predlog: a) da se kaj očem umakne in za drugo rečjo prikrije, ali od svoje namenjene poti ali svojega konca odstopi; v tem pomenu se vjema z nemškim ver — : zabeliti, zabiti, zabloditi, zabresti, zagovoriti se, zagrebsti, zaiti, zakleniti, zakopati, zakriti, žaleči, založiti, zamreti, zamerzniti, zapresti, zapustiti, zarasti, zasuti, zatajiti, zatemneti, zavleči, zavezniti,jzavoziti, zavreti, n. pr. Sladko veselje zataplja ves svet. Čb.—jSolz potok oči zaliva. Pot.— Tičikov petje zamika uho. Čb. — Ne zapiraj ser ca pravicam svetim drage domovine. Cegn. b) da to v izgubo pride ali konec vzame, kar nesestavljeni glagol pomenja: zabarantati, zaigrati, zajesti, zakmetovati, zakonjariti, zakupiti, zaležati, zameniti, zanositi, zapisariti, zapiti, zapravdati, zapraviti, zasedeti, zavojskovati, zavozariti, zazabiti, zaženiti, zažitariti, n. pr. Kdor zamudi, naj gloje kosti. N. pr. — Ne zanašaj se na leta. Cb. — V enem hipu mora zameniti časno z večnim. Ceg. — Blago se po niti nabira, pa po vervi zapravi j a. N. pr. c) da se djanje v hipu prične alinagloma nastopi (i lat. začinjavnim glagolom na — sco): zablisniti, zabobneti, zaboleti, zabučati, začeti, začuti, zadivjati, zadoneti, zagle-dati, zagostoleti, zagermeti, zakipeti, zakričati, zapeti, zape-ketati, zapiskati, zaprašiti, zarajati, zaslišati, zasvetiti se, za-škertniti, zatuliti, zavihteti, zavpiti, zavrisniti, zazvoniti, zažvižgati, n. pr. Zasede belca berzega ; zaškertne podkev, zapraši. N. ps. — Zaraja S njo, jo zaverti, da glavica jo zaboli. N. ps. — Marko za mizo tam sedi in z zobmi zaškerpenti. N. ps. — Meč rabelj pervič zavih t i, ali meč med pleči ostermi, ko drugič se zabliska meč, vert- narju pade glava preČ. N. ps. — Voda je huda šiba, kedar z a divja. Cegn. Imena in členki: začimba, zagata, zagreb, zahod, zaklep, zalega, zalogaj, zamok, zamuda, zapah, zarod, zaroka, zastava, zatika, zavora — začimen, zagaten, zahodni, zamuden, zapomljiv, zazaben — zakaj, zato, zatorej, zatega-voljo, zares, zastonj, zapored, zarano, zajtro, zarad, zadelj, zastran. B. Z nesamostojnimi ali neločljivimi. §. 283. Samo v sestavi nam rabijo predlogi: pa, ki je prav za prav na glasu povikšan po —■, prikazuje se le v besedah: paglavec, pajdaš, pamet, paberki (pa-berkovati), parobek, p a tak a. pra nemšk. ur—) kaže na pervotni po če tek, n. pr. prababica, praded, pramati, praprot i. t. d. in se vjema na pomenu s predlogom pred—, skterim se navadno zamenjava: predbabica, predded, predstarši. pre nemšk. uber —, um —, lat. trans, super —) zname-njuje: a) mer djavnosti č e z ali skozi kak predmet do svojega konca: prebiti, prebloditi, preboleti, prebosti, precepiti, prečuti, predeliti, preglodati, pregnjiti, preiti, preleteti, premeriti, prelomiti, preložiti, prenočiti, preplavati, prepustiti, presekati, presijati, preskočiti, preslišati, prestati, pretopiti, preterpeti, prevleči, preživeti, n. pr. Poterpljenje železne duri prebije. N. pr. — Kakor prišlo, tako prešlo. N. pr. — Prepovedana pot derži v prepovedan kot. N. pr. — Kra-IjiČ tako prežvižguje, da se jezero stresuje. N. ps. — Ako je Bog človeku namenil življenje, preboli brez zdravnika. Cegn. — Pijanec se pr eoberne, kedar se v jamo zverne. N. pr. b) premembo kacega stanu ali prenaredbo : pre-bledovati, prebuditi se, predelati, predrugačiti, pregraditi, preko vati, prekriti, prekerstiti, premeniti, premladiti se, pre-narediti, preobleči, preobuti, preoberniti, preorati, prepeči, presaditi, prestaviti, prestvariti, pretopiti, previti, prezidati, n. pr. Kar ni mogoče pr en ar editi, to je najboljše pozabiti. N. pr. — Temu se moraš pritožiti, ki ti more preložiti. N. pr. — Kaj tak prebleduje ti rumeno lice? N. ps. c) prestop ali presego naravne ali druge določene mere ali meje: preceniti, predražiti, pregovoriti, prehiteti, prehvaliti, prekupiti se, prenapolniti, prenasoliti, preobjesti se, prepiti se, preplačati, prerasti, preseči, prestreči, preteči, pretlačiti, preveriti (prevariti), prevpiti, n. pr. Cvenk večkrat pravico prevpije. N. pr. — Želodca ni mogoče pregovoriti ali prevpiti. N. pr. Imena in členki: prebitek, precep, predel, predor, prehod, prelaz, premah, prepoved, prestava, prestop, pretep, pretveza, preveza — premožen, premeri, prešeren, prevzeten — prezlo, prevred, preveč, premalo, preveliko, prenehoma i. t. d. pro v slovenščini enacega pomena kakor pre — in se nahaja le v nekterih besedah: prodaja, prorok, prostor, pro-gnanstvo. Na Dolenskem je slišati še v drugih besedah namesto pre—. u, popolnoma različen od predloga v— v sestavah, naznanja sploh spolnitev kacega djanja, bodi si odvzetje ali umanjšanje, ubeg ali ustavljenje, ali pa kak drugi učinek in se vjema z nemškimi prednicami ab—, en t—, e r —, ver —■, v o n — ali z latinskimi a b —, de —, p e r —: učesniti, ubogati, ugoreti, ukratiti, ulomiti, umanjšati, unesti, upeljati, ustaviti, uteči — učakati, ubiti, ubrati, ugasniti, ugoditi, ugonobiti, ujasniti se, ukrotiti, umreti, upehati, upra-šiti, usehniti, ustrašiti se, ustreliti, ušteti se, utolažiti, utoniti, utruditi, n. pr. Počasna voda več brega udere (unese) ko dereča. N. pr. — Človek vodi celo na konju ne uteče. Cegn. — Vsaka povodenj se uteče. N. pr. — Kar se zgodaj ne ukroti, zdivja in zagovedni. N. pr. — Kdo bi vsemu svetu pogače ume sil? N. pr. — Vsem ljudem ni ustreči. N. pr. — Prevelika sila se sama uje. N. pr. — Jezik nam se utegne ubrisati kakor božja kapljica. Napr. — Komur sreča ubeži, ta si zastonj za njo pete brusi. N. pr. Zastran pisave v — u gl. predlog v; sicer pa primeri še sledeče izglede: Vreži mi tri križce v palico — ureži mi kruha; tatje so v hišo vlomili — ulomi mi vejico; v noge se je vsekal — usekaj mi palico; vštej mu stari dolg — uštel sem se; počakaj, da se voda v sod vteče — da se voda uteče; za župana so ga vstavili — nabiro so ustavili; v kot se vmekni — umekni se sovražniku itd. Imena: uboj, ubeg, uboštvo, udob, uima, ujeda, umor, urok — ubežen, ubog, ugoden. \z, pred terdimi soglasniki v s nemšk. empor—, auf—, lat. ex) pomenja vselej mer djavnosti na kviško; v ljudski rabi se je včasi v iz spremenil ali mu v odpadel: vzhajati, vzdigniti, vzderžati, vskipeti, vzeti — zbuditi (nam. vzbuditi), vstati (nam. vzstati), vstopiti se (nam. vzstopiti), zleteti (nam. vzleteti), n. pr. Solnce vzhaja in zahaja dobrim in zlim. — Kdor rano vstaj a, temu kruha ostaja. N. pr. —• Drobna tica v tir zleti in z velikim zvoncem pozvoni, da mežnarja izb udi. N. ps. — Čuvajev meč, zapah ga vzder-žal ni. Cegn. Imena in členki: vzglavje, vznožje, vzhod — vzhoden — vzlasti, vzgolj, zgolj, zgoli. F. Sestava členkov. §. 284. Členki se zlagajo z druzimi členki, ali pa se družijo zaimkom, samostavnikom in glagolom. Najnavadniše sestave so: a) z nikavnico ni—, ne —: nihaj (nič), nikar, nikjer (nikir), nikod, nikamor, nikdar, nikoli, nikakor; neprenehoma, neredoma, nevidoma. b) z nekavnico ne — (strsl. nt i lat. ali—-: aliquis, * nemšk, et —: etwas, etliche itd.): neki, nekaj, nekje, nekod, nekam, nekoliko, nekako. c) s števnim krat: enkrat, dvakrat itd., dostikrat, malokrat, velikrat, marsikrat, kolikrat, tolikrat; takrat, unkrat, tisti-krat itd. d) s kazavnim zaimkom sh, ki prirašča od spredaj ali od zadej: sinoči, snoči, sh -f noč; danes, dansi, dnes t dan -f- s k,- letos, letaš f leto 4- sl\. e) z oziravnim r (strsl. /KE): kar, kjer, koder, kamor, nikamor, kakor, kolikor, kedar, dokler. f) z nedoločevavnim —lcoli in si: kar koli, kjer koli, koder koli, kamor koli, kedar koli — kjer si hodi, koder si hodi, kamor si bodi, kedar si bodi, kakor si bodi, da-si tudi (da-situdi), da-si ravno (dasiravno). g) Pomni si še sestavljenke: ali s a + li; ampak t a -r no pak, ano s a t /10; anti t a -J* no + ti; čeznemoc > čez -j- ne -¡- moč; ili i i -j- li; in, ino i i -J- no; javelne * ja -j- ali + ne ; morda > more -f da; nazoč > na t vz -¡- oči; najme, namreč i na -J- ime, na -j- ime -{- reči; vendar i vem da; in še več drugih, kterih sestava je že sama ob sebi jasna. h) s predlogi (gl. sestavo s predlogi). G. Najnavadniše skrajša ve sestavljenih besedi. §. 285. Da beseda po sestavi ne postane predolga in pre-okorna za izreko, nanese včasi navada ali potreba, da se skrajša ali skerči in tako v krajši in glajši obliki prikaže. Sestavljene besede krajšamo s tem : a) da odbijemo ločivnici pervi zlog ali še kako čerko več, ali pa jo vso odveržemo n. pr. nograd * vinograd; norez « vinorez; inorog > edinorog; sklenica s steklenica; Štogubec šestogubec; pust * mesopust; b) da se odbije ločivnici z a dni i zlog ali samo zadnji dve čerki, kakor to lepoglasje zahteva., n. pr. grenkožen > grenko- kožen; mertud, mertuden * mertvoud, mertvouden; malžina t mala južina; slonkosten t slonokosten; vsemogočen -- vsega-mogočen. c) da se izpusti vezna čerka, n. pr. medved > medjed, medojed; vojvoda i vojevoda. d) da se odpalme glavni besedi perva čerka, n. pr. samodin i samoedin; primek > priimek. Pri tej priložnosti bodi omenjeno nekaj krajevnih prislovov, ki so v skrajšani obliki navadni samo po Eožji in po bližnjih krajih na Koroškem; ti so: santer i sem noter; santre »sem notre(i); tan-ter j tje noter; tantre > tam notri; soven j sem ven; sovne s sem vne; toven j tje ven; tovne j tam vne; doliej * dol sem; gor sej j gori sem, ki so pa tako skrojene, da menda v pisavo ne bomo mogli ž njimi, če ravno bi nam služile včasi prav po hvali. Drugi del. §kladnj a. --}Ot---- Vvod. O stavku ali reku sploh. §. 286. Beseda sama ob sebi je mertva in nedoločna; v zvezi z drugimi besedami še le oživi in postane znanivka naših misli in čutov. To se zgodi v stavku, ki združi besede v umevno celoto; stavek ali rek je torej vsaka z besedami razodeta misel. Svoje misli in čute razodevamo, terdivno ali nikavno, na štiri načine, in sicer: a) naznanjevaje ali pri po vedo vaj e, n. pr. Sloga je od Boga. N. pr. — Pohlep oslepi. Kos. — LeŽa ne bogati. N. pr. b) vpraševaje, n. pr. Kdo užiglje grome treskovite? Vilh. — Ali ni rana ura zlata ura ? c) velevaj e, n. pr. Govori resnico. — Moli in delaj. — Ne skušaj vojsk lažnjivega malika. Kos. d) žele vaj e, n. pr. Da bi vam polje plodilo in rodilo! N. r. — Bog ne daj! §. 287. Vsak stavek, bodi-si še tako kratek, imA dva glavna člena: osebek (subjekt) in dopovedek (praedikat). Osebek je oseba ali reč, o kteri je govorjenje; kar se pa o osebku dopoveduje, to je dopovedek. — Dopovedek se ali neposrednje veže z osebkom, ali pa ju strinja pomožni glagol biti kot vezilo (kopula). Stavek, kteri imd le osebek in dopovedek, imenuje se gol stavek (nackter Satz), n. pr. Človek obrača. — Bog oberne. N. pr. — Nesreča ne spi. N. pr. — Lenoba je gnjusoba. N. pr. — Kri ni voda. N. pr. §. 288. Z golim stavkom se ne da vsaka misel določno raz-odeti; zato obsegajo stavki mimo osebka in dopovedka navadno še druge besede, ki glavna člena mestno p o i a s n j u j e j o ali na pomenu dopolnjujejo. Taka pojasnila in dopolnila so: a) prilastki ali pridevki (atributi), ki pojasnjujejo obseg samostavnih imen, n. pr. Strastna navada težka klada. N. pr. — Spoštena jedinšČina šola kreposti. N. pr. b) dopolnki ali predmetje (objekti), po kterih se dopol-njuje pomen glagolov in pridevnikov, n. pr. Delo beli jelo. N. pr. — Sreča človeka prestroji. N. pr. — Snaga je Bogu draga. N. pr. c) p r i r e č j a ali p r i s 1 o v n i (adverbijalni) d o 1 o č k i, po kterih se določa kraj, čas, način ali vzrok kacega djanja, n. pr. Po delu plačilo. N. pr. — S pomladi vsaka bučelica krajcar. N. pr. — Počasi se daleč pride. N. pr. Prilastki, dopolniki in prislovni določki so pridjani ali nebistveni členi, ker jih ni neogibna potreba vsakemu stavku. — Stavku, ki je izobražen po kakem nebistvenem členu, pravimo izobražen ali razširjen stavek (erweiterter, ausgebildeter Satz). Vsak stavek sam za-se, bodi-si gol ali izobražen, je prost stavek (einfacher Satz). §. 289. Včasi se združita dva ali več prostih stavkov v večo stavkovo celoto ; tej zvezi prostih stavkov pravimo zložen stavek (zusammengesetzter Satz) n. pr. Danes slast serce napaja, jutri jok pelini spet. Cb. — Kdor iz dežele gleda, s tem se ni varno na solncu greti. N. pr. V zloženem stavku je : a) vsak člen, že sam o sebi, popolnoma jasen in določen t. j. glavni stavek ali samostojnik (Hauptsatz), n. pr. Silno silno vera peša in v pregrehah vse tiči, čudno se nam Štrena meša, voz nam le pod pot leti. Slomš. b) ta ali uni člen je sam o sebi brez razločnega pomena in odvisen od glavnega stavka t. j. odvisni stavek ali odvisnik (Nebensatz), n. pr. Kdor prosi, zlata usta nosi.— Kdor vrača, herbet obrača. N. pr. Zveza glavnih ali samostojnih stavkov veli se priredje (Satzverbindung); zvezi glavnih in odvisnih stavkov pa pravimo podredje (Satzgefüge). §. 290. Prosti in zloženi stavek včasi nima vseh členov, ki jih zahteva dopovedek; tak nepopoln stavek je: a) zagolten ali eliptičen, če se mu izpusti kak glavni člen, ki se že sam po sebi razumeva, to pa: a) vezilo biti, sosebno v prigovorih, n. pr. Dolga bolezen gotova smert. N. pr. — Terda izreja dobra volja. N. pr. — ves svet oko božje. N. pr. ß) dopovedek v posameznih izrekih in voščilih, n. pr. Ti očeta do praga, otroci tebe čez prag. N. pr. — Bog z vami, spremlja naj vas dobra sreča. Cegn. '/) osebek, včasi pa še kak drugi člen ž njim, n. pr. Dobrega ovčarja je ovce striči, ne pa dreti. N. pr. — Dobro jutro (namreč: Bog daj!) b) s k e r č e n ali s k 1 e p 1 j e n (zusammengezogen), če se vja-meta dva ali več glavnih stavkov z enačim osebkom ali z enačim dopovedkom, da služi enemu osebku več dopovedkov ali enemu dopovedku več osebkov, n. pr. Bog daje in jemlje t Bog daje + Bog jemlje. N. pr. — Žalost in tuga je strupena kuga s Žalost je strupena kuga t tuga je strupena kuga. N. pr. — Bog ena vrata zapre in sto drugih odpre Bog ena vrata zapre 4- Bog sto drugih vrat odpre. N. pr. c) okrajšan ali skrajšan (verkürzt), če se v zloženem stavku odvisniku osebek odvzame, da se tesnejše s samostojnikom združi, n. pr. Tukaj bistra Sava izvira, mati pevske umnosti « kije mati pevske umnosti. Vodn. — Otrok, v nemar puŠčan, oči materi pokriva * ki se v nemar pušča itd. Ravn. §. 291. Po redu, v kterem se verste odvisniki z glavnimi stavki, razločujemo: a) sprednje stavke ali sprednjike (Vordersätze), n. pr. Kjer se botrina krega, tam zemlja križem poka. N. pr. b) srednje stavke ali srednjike (Zwischensätze), n. pr. Rokodelec, ki za pečjo leži, nič ne izvali. c) naslednje stavke ali naslednjike (Nachsätze), n. pr. Na slemeni visokosti ne zabi, kaj v elj d prij a tel j v sili. Kos. I. Prosti stavek. I. Poglavje. O glavnih členih. a. Osebek. §. 292. Glavna stavkova člena sta osebek in dopovedek. Osebek stoji na vprašanje kdo ali kaj? sploh v imenovavniku. Za osebek nam rabijo : „ a) samostavniki, n. pr. Škodamodri. N.pr.— Petica moži. N. pr. — S mer t kosi od kraja. N. pr. b) pridevniki in pridevni deležniki, n. pr. Mokri se ne boji dežja. N. pr. — Dobro se samo hvali. N. pr. — Lahko dobljeno kmalo spravljeno. N. pr. c) števniki in zaimki, n. pr. Eden drobi, drugi kosi. N. pr. — Vsak svoje sreče kovač. N. pr. — Vsi so grablje, vile nobeden. N. pr. d) glagolov nedoločnik ali velevnik, n. pr. Boga ljubiti je največa modrost. Ravn. — Boljše derži ga, kot lovi ga. N. pr. e) vsaka druga beseda, vsak stavek, pa tudi,vsak zlog, če se o njem kaj dopoveduje, n. pr. Skoraj še ni zajca ujel. N.pr. — Ah c dajejo Čerkopisu ime. — Dobre volj e mošnje kolje. N. pr. §. 293. Včasi je osebek skrit v dopovedku, to pa: a) pri osebnih zaimkih, če se na nje naglas ne deva, n.pr. Prah si in v prah se spet poverneš. Ravn. — Molči, molči, mlada Breda! N. ps. b) pri brezosebnih glagolih in pri tistih povračavni-kih, s kterimi se naznanja kako splošno djanje ali stanje, n. pr. Eazsveti se in razdani. — Kakor se gode, tako se pleše. N. pr. c) kedar je osebek že iz zveze besedi dosti znan, da se lahko zamolči, n.pr. Tatice obešajo, tatove pa izpuŠčajo (ljudje). N. pr. — Pride pa mine (čas). b. Ilopovedck. §. 294. Dopovedek, poleg osebka najvažniši člen v stavku, more biti: a) kak glagol (glagolni ali verbalni dopovedek), če dopovedujemo, kaj osebek dela, n.pr. Človek obrača, Bog oberne. N. pr. — Zrak žari, tramovje poka. Kos. Le-sem spada tudi dopovedek, kteri naznanja, daje kaj, n. pr. Tema j e povsod. — Tudi nadloga j e od Boga. N. pr. b) kako i m e (inienni ali nominalni dopovedek), ktero naznanja : a) kaj je ali kakošen je osebek in stoji vedno v imeno-vavniku; v pervem primerljeji je dopovedek kak samo-stavnik ali nedoločnik (samostavni dopovedek), v drugem kak pridevnik (pridevni dopovedek), n. pr. Delavec je kruhov ec. N. pr. — Služba ni družba. N. pr. — Sreča je opotočna. N. pr. — Lepo je vsakemu milo. N. pr. /?) če ga v je osebek in stoji pridevni dopovedek v ime-novavniku, samostavni pa v rodivniku, n.pr. Vsa zemlja je Gospodova. Ravn.— Mi nismo svoji, ampak božji. N. pr. — Deca niso samih roditeljev, ampak tudi domovine. — Ta zlat je kova znanega, Matjaža kralja samega. N. ps. j') kakošne lastnosti, nravi ali mere je osebek in stoji v rodivniku, n. pr. Za uk si prebrisane glave, pa čedne in ter dne postave. Vodn. — Slovenci niso ne hudobnega, ne goljuf nega nagnjenja. Vodn. c) kak glagol z i m e n o m v imenovavniku; taki glagoli so: «) neprehajavniki nepopolnega pomena, kakor: ostati, po- stati,navstati, nahajati,prihajati, nastopiti itd. n. pr. Bog ostane vedno najboljši zdravnik. Cegn. — Vse skrito postane oči t o. N. pr. — Sila in krivica pri-haja zmiraj veča. Ravn. /?) nekteri povračavniki, kakor: imenovati se, klicati se, zvati se, reči se, praviti se, kazati se, vi-diti se, zdeti se, delati se, storiti se, n. pr. Lev se imenuje kraljeva živina. Slomš. ' c. Vezanje doporedka z osebkom, §. 295. Da vsakdo lahko ume, kar dopovedujemo, treba je, da stopi dopovedek vselej v najožo zvezo s svojim osebkom, in sicer vjema se ž njim: A. V stavku z enim osebkom. a) glagolni dopovedek v osebi in številu, n. pr. Ljudstvo se po svoji mladini vedno p on avl j a. N. pr. — Iz obilnosti ser ca usta govore. N. pr. — Mi orjemo zemljo, Bog orjepa nas. Slomš. v b) pridevni dopovedek v spolu, sklonu in številu, n. pr. Število naših dni je kratko. Ravn. — Na mladino je uperto naše upanje. Napr. — c) samostavni dopovedek, če je za osebek osebno ime, v spolu, sklonu in številu; rečno pa sploh le v sklonu, n. pr. V sili je Bog pomočnik. Ravn. — Libuša je bila prorokinja. _Beseda je najlepši dar božji. Sloniš. — Obleka ljudi je kazal o njih misli. Cegn. §. 296. Verh tega naj se še pomni: a) Vezilo biti se vjema sploh z osebkom; če je pa dopo-vedek glavna reč, ravnä se rajše po dopovedku, n. pr. Nebesa so domovina pobožnih duš. Sloniš. — Pobožna djanja so visoka lestva v nebesa. Cegn. — — Temna ječa mu je bilo prijetno stanovalo. Ravn. -—• Kdo so ti možje ? b) Kedar kak določni ali nedoločni števnik pravi osebek v rodivnik pomakne in sam njegovo službo prevzame, tedaj se jemlje glagolni dopovedek v srednjem spolu v rabo, pridevni (brez vezila) pa sploh s pravim osebkom v rodivnik prestopi, n. pr. Devet je padlo vselej glav. N. ps. — Veliko ljudi je razgrinjalo svoja oblačila po poti. Met. — Nekaj semena je padlo poleg pota. Met. — Veliko ljudi je poklicanih, malo izvoljenih. Ravn. — Kar je bilo pravičnih, vsi so bili oteti. V srednjem spolu nam rabi dopovedek tudi tedaj, kedar se kako djanje ali stanje sploh popisuje in pri samostavnikih: groza, strah, sram, škoda, konec, pol itd., kedar imajo osebek v odvisnem sklonu pri sebi, n. pr. Bilo je pozno v pro-sencu; metlo je strašno ; po cestah in ulicah se je kadilo od snega. Erj. — Toliko gaje bilo sram, kakor volka strah. N. pr. — Konec je bilo vsega sveta. Ravn. c) Kedar je osebek kazavni ta, ta, to, dopovedek pa kak samostavnik, tedaj se vjema zaimek z dopovedkom v spolu in številu, ali pa se dene v srednji spol edinjega števila, n. pr. Ta je kralj vseh kraljev. — Ti so sosedovi sinovi. — To je moj brat, t o ste moji sestri, to so moji bratje. Nemški es se sploh ne sloveni, n. pr. germi — es donnert, potok lirušči — es rauscht der Bach itd.; včasi se pa prestavlja s kazavnim t o, kakor v sledečih stavkih: to je kralj — es ist der König; to sem jaz — ich hin es; to so sosedovi otroci — die Kinder des Nachbars sind es. d) Z osebkom v ednini se druži dopovedek čestokrat v množini , to pa: a) če je osebek kako skupno osebno ime: gospoda, družina, moštvo, ženstvo, deca, otročija, kovačija itd. n. pr. Gospöda se spogledajo, smert mu pri z an esej o. N. pr. — Gospoda so vsi m al o j edni. N. pr. Pravilna je vendar tudi ednina, n. pr. Hiti naprot mu družina. N. ps. — Vsa gospoda dunajska vidi tamkaj naju lahkö. N. ps. — Moštvo se razi de v les. Kr. r. fi) kedar govori preprosti Slovenec o osebah, ktere posebno spoštuje, n. pr. Boljša mati so mertva kakor živa mačeha. : Ps' "7 Mati wu" bolujejo. Vilh. — Scelilo bo mater, ki bolni leže. Vilh. B. V stavku z več osebki. §. 297. Kedar ima stavek dva ali več osebkov, tedaj stoji dopovedek v ednini, dvojini ali množini in sicer: a) v ednini, če se vsi osebki za eno celoto imajo, sosebno pri srodnih rečeh; ako so osebki raznega spola, pristroji se v spolu poleg najbližega imena, n. pr. Laž in zvijača pogine, le resnica in pravica ostane. Ravn. — Delo in čas dela bodi starosti in moči primer j en. Vert. — Napuh in mladinska prevzetnost se vselej ut— Mora v nižave na zimo pastir. Cegn. — Ni vsak dan božič. N. pr. — Na razvalinah novina oživi. N.pr. ■— Od šale glava ne boli. N. pr. b) razni prislovi, n. pr. Previdnost nikjer ne škoduje. N.pr. ■— Prevzetija se povsod spotika. Sloniš. — Glas raste gredé. N. pr. — Velike skerbi zgodaj lasé ubelijo. N. pr. c. Naglase van,je stavkovih členov. §. 305. V govoru se izreka posameznih besedi ravnomérno preminja, zdaj raste zdaj pada, kakor zahteva umevnost in lepo-glasje. Ta izreka se ravná po naravni veljavi stavkovih členov ali po volji govorečega, ki obrača poslušavčevo pozornost zdaj na to, zdaj na uno besedo v stavku. Glavno pravilo za naglaševanje nam bodi: povdarek naj se opira na najvaž-nišo besedo v stavku. Ce povdarjamo besede po njih naravni veljavi, tedaj si gre pomniti: a) V golem stavku se opira povdarek na dopovedek, n.pr. Solnce s i j e. Luna sv et i. Zvezde mig lj a j o. b) Prilastek se izgovarja krepkejše mimo njegovega samo-stavnika, n. pr. Dober glas seže v deveto vds. N. pr. — Cista voda je naj zdrav ejša pijača. Slomš. c) Dopolnek dobi náglas pred dopovedkom; če je več do-polnkov v stavku, izgovarja se rečni krepkejše od osebnega, n.pr. Petje razveseljuje serce.— Pesem preganja človeku skerbi. Na pr. — Vse stvari se vesele svojega živi j en j a. Ravn. d) Na prislovne določke se deva povdarek pred glagolom; če jih je več, povdarja se krajevni bolj mimo časovnega, vzročni bolj od krajevnega, načinni bolj od vzročnega, n. pr. Pesem je iz nebes doma. — Med petjem dete sladko zaspi. Slomš.— Vse je Bogu za delo na prodaj. N. pr. Naglaševanje po volji govorečega ali úmetno naglaševanje se ne dá v pravila djati, ker ga imá govoreči popolnoma v svoji oblasti in ga deva na tisti člen, na kteri hoče našo pozornost oberniti; preglejmo stavek: „hvalite Gospoda vsi rodovi" z ozirom na umetno naglaševanje: 3. Hvalite Gospoda vsi rodovi? 2. Hvalite Gospoda vsi rodovi; 3. Hvalite Gospoda v s i rodovi in 4. Hvalite Gospoda vsi rodovi. (I. 0 uikavnosti. §. 306. V nikavnem stavku se osebku djavnost odrekuje ali odnikava. Nikavnica je „ne" (v sestavah tudi ni —) in se nahaja sama ali z drugimi nikavnimi besedami v stavku, (druge nikavne besede vendar nikdar brez njé). Mesto jej je tik pred dopovedkom, z glagoli „s e m, imam in hočem" se pa zrašča v „nisem, nimam in nočem (nečem)", n. pr. Nesreča ne orje, ne seje in vendar dobro živi. N. pr. — Čič ne da ni S. N. pr. — Jabelko ne pade daleč od jablani. N. pr. — Z veliko gospodo n i dobro ČreŠenj zobati. N. pr. — Kdor noče z lepo, mora z gerdo. N. pr. — Ne bodipre-sladek, da se kdo s teboj ne posladka. N. pr. §. 307. V slovenščini dve ali več nikavnic ne poterjujejo povedi kakor v latinščini in nemščini, marveč še bolj odnikavajo, kakor v gerščini, n. pr. Nas nobeden vsega ne ve. vodn. — Po-terjen kruh in skušen svet nikoli ne škodujeta. N. pr. — Nikoli nič ne počenjaj zoper božjo zapoved. Ravn. Nikavnost se samo odpravi in stavek postane terdiven, da-si tudi so nikavne besede v stavku: a) če je razun nikavnice „ne" še druga z nikavnim ne — sestavljena beseda v stavku, n. pr. Bogu nič ni nemogoče. — Gospodova molitev ni nobenemu kristjanu neznana. b) če stoji nikavnica „ne" tik pred drugo nikavno besedo, n. pr. Ne nikoli, ampak vsak dan grešimo. — Ne nobeno uro, ampak vsak hip je človek v nevarnosti. c) če si mislimo kako nikavnico kot samostavno reč, o kteri se kaj dopoveduje, n. pr. Nič je dobro za oči. N. pr. — Nič v ustih kruli po črevesu. N. pr. — Nikdoje zaimek. III. Poglavje. O sklonih. §. 308. Skloni ali padeži znanijo razmeri, v kterih stoje pojasnila in dopolnila k glavnim stavkovim členom. Skloni so samostalni (casus recti) ali odvisni (casus obliqui). Samostalnika sta imenovavnik in zvavnik; ostali skloni so odvisniki, ker nimajo samostalnosti in so odvisni od glagolov in drugih besed v stavku. A. 0 samostalnih sklonih. a. Imenovavnik. §. 309. I m eno v a vni k (nominativ), kot pravi osebkov sklon, imenuje na vprašanje: kdo ali kaj ?. osebo ali reč, o kteri je v stavku govorjenje, n. pr. Odkladki so odpadki. N. pr. -—• Vino vtopi skerbi. N. pr. — S mer t nas bogati. Cegn. Včasi nam služi imenovavnik tudi v dopovedku, to pa: a) pri glagolih: biti, ostati, postati, navstati, nastopiti, prihajati, nahajati itd. n. pr. Rokodelstvo je lepa dota. Cegn. — Mladina je najslajši up domovine. ■—• Bahač postane berač. Slomš. b) pri glagolih: imenovati se, klicati se, zvati se, praviti, reci, sloveti, kazati se, viditi se, delati se, storiti se itd., n. pr. Sv. Mohor se imenuje a p o s tel j Slovencev. — Korintu so rekli helensko oko. Vodn. — Drevesce zraste s časom mogočno drevo. Ravn. c) kedar se pridevnik za dopolnilo glagolnemu dopovedku pridene, n.^pr. Mertva se zgrudi na tla. — Bosa hodi sirota po produ.— Žalostne zapuščajo tiče jeseni naše kraje. — Čuti se bolan. b. Z va vili k. §. 310. Zvavnik (vokativ), ki nam služi v pervotni obliki samo v nekterih izrekih, stoji: a) kedar koga po imeni pozovemo ali zakličemo, n. pr. A j ti brate! — Aj ti vraže! — Oj Škerjanče mali! Kr. r. — b) kedar od radosti, žalosti ali začudenja vskliknemo, n. pr. Oj ti roža, krasna roža! — A j ti ternje, ostro ternje !— OluČ izobraŽenja! Vert. — O gerdoba leži! Ravn. Serbom in Hrovatom služi v narodnih pesmih zvavnik včasi namesto imenovavnika, n. pr. Ovce pase Zečanine Pavle. — Vino pije kralju od Hudima. N. ps. B. 0 odvisnih sklonih. a. Rodivnik. §. 311. Rodivnik (genitiv) v slovenščini zelo obširne rabe in jako različnega pomena, stoji sploh na vprašanje: koga ali česa? Pervotni pomčn mu je vir ali mer djavnosti na vprašanje : odkod? ter nam rabi kot osebkov, dopovedkov, prilastkov, do-polnkov in prislovni sklon. a) Rodivnik kot o sebkov sklon. §. 312. Rodivnik nam služi kot osebkov sklon: a) pri samostavnikih: groza, strah, sram, skerb, konec, misel, volja in morda še pri nekaj drugih, kedar je gla-golno s pomožnikom „biti" v rabo vzamemo: včasi vendar stopi osebek rajši v toživnik, n. pr. Ženskih je skerb snage, moških pa učenosti. Vodn. -- Lovca ni groza ster mečih Čeri. Cegn. — Toliko gaje sram, ko volka strah. N. pr. — Poprecl bode nas konec ko naših del. Slomš. — Misel me je. N. r. Le-sem spada tudi rodivnik : mine me, stane me itd. n. pr. Naglo nas mine ves trud, bolečine. Pot. — Težko me stane. Dalm. b) pri nikavnem pomožniku in pri glagolu „ostati", kedar je brezosebno v 3. edinji osebi v rabo vzamemo, n. pr. Ni kruha brez truda. N. pr. — Kjer ni postave, tam ni prestopka. N. pr. — Kedar mačke ni doma, tedaj so miši dobre volje. K. pr. — Kamna ne bode ostalo na kamnu. — Brez pripuŠčenja nebeškega očeta ne bode pogubljene nobene človeške duše. Slomš. To veljž, tudi o brezosebnim „nima", ki služi Slovencem ob hrovaški meji namesto „ni", n. pr. Nima jel a brez dela. N. pr. — Nima žita brez kokolja. N. pr. b) Rodivnik kot dopovedkov sklon. §. 313. V rodivnik nam stopi dopovedek s pomožnikom „biti": a) kedar se naznanja, če ga v o je kaj (svojivni rodivnik i genitivus possessivus), toda pri živočih in poosebljenih stvareh sploh le tedaj, kedar ima kako pojasnilo pred ali za seboj ; sicer se preravnd na pridevnik (§. 301), nemščini služi v tem primeru sploh: gehoren, is t ein Eigentum itd. n. pr. Ta hiša je mojega Očeta. — Vsa zemlja je Gospoda, našega Boga in stvarnika. — Ta zlat je kralja Matjaža samega. N. ps. — To so otroci našega soseda, gospoda učitelja itd. b) kedar dopoveduje, kake lastnosti, kake postave ali nravi ali kake rodovine je reč ali oseba; Nemcu rabi v tem pomenu: besitzen, haben itd, (kakovostni rodivnik s genitivus qualitatis, originis), n. pr. Pervi kristjani so bili ene misli in ene volje. — Života so res drobnega, pa ser ca so hudobnega. N. ps. — Ženske so dolgih lds, pa kratkih misli. N. pr. — Pridna žena je mišje sorte, zapravljivka kokošje. N. pr. — Ta zlat je kova znanega. N. ps. — Biti slovenske ker v i bodi Slovencu ponos. Kos. c) Rodivnik kot prilastkov sklon. §. 314. V rodivniku nam rabi prilastek: a) kedar se imenuje oseba ali reč, od ktere kaj izhaja (izvorni rodivnik s genitivis auctoris) n. pr. Molitev vročega ser ca je, Bogu mila. Cegn. •— Petje veselih t i Če v zamika uho. — Rožljanja pik, armade hrupa konj ne straši se. Kos. — Zvestoba pravega prij a tel j a se ti v nesreči pokaže. — Razpis c. k. pravo-sodnjega ministerstva. b) kedar se imenuje oseba ali reč, na ktero kaj prehaja (predmetni rodivnik « genitivus objecti), n. p. Pismo je namestnik govora (namestuje govor). Slomš. — Bog je stvarnik nebes m zemlje. — Tudi naroda otes je slavnega čina poslopje. Kos. — Hudobni otroci so kervava Šiba svojih staršev. Slomš. c) kedar se dopoveduje, kake lastnosti ali nravi je reč ali oseba (kakovostni rodivnik §. 313), n. pr. Kruh stare peke je zdrav. Slomš. — Mladenič prijaznega lica in berhke rasti, starček belih lds, zmaj divje podobe, mož bistrega uma. d) kedar se imenuje lastnik ali posestnik kake osebe ali reči, toda pri živočih in poosebljenih stvareh sploh le_ s pojasnilom , gl. §. 301 (čegavostni ali svojivni rodivnik * genitivus pos-sessoris) n. pr. Hiša našega očeta, poslopje gospoda kneza, cerkev bližnje vasi, lepota vsega sveta. e) kedar se naznanja obseg ali zapopadek kake reči (obsežni rodivnik s genitivus rei contentae), n. pr. Šole so hramovi pobožnosti. — Ljudska učivnica je vir prave omike. — Morje je zakladnica soli. §. 315. Rodivnik koliko s ti (kolikostni rodivnik* genitivus quantitatis) nam služi, kedar se množina oseb ali reči izrecno naznanja, in sicer: a) pri mnogih samostavnikih, ki naznanjajo kako množino ali mero, kakor so: množica, obilica, sila, truma, trop, kup, gromada, kos, krajec, zalogaj, peščica, per-gišče, kepa, vedro, verč, vagan, mernik, korec, se-ženj, laket, palica, stot (cent), libra, uniea^pol, polovica, čete rt itd. n. pr. Dobra misel je pol zdravja. N. pr. — Betvica medu več muh vlovi, kakor sod kisa. Slomš.— Boljša je žlica soka v miru, ko polna miza jedi v prepiru. N. pr. — Skušnja je kos preroka. N. pr. Enake moči so tudi samostavniki, ki kažejo mejo ali mesto, kakor: konec, kraj, verli, dno, sreda itd., n. pr. Pridi verh planin , nižave sin ! Pot. b) pri glavnih števnikih od pet naprej, pri ločivcih srednjega spola in pri samostavnili nedoločnikih: veliko, malo, več, manj, mnogo, nič, nekaj, dosti, dokaj, obilo, polno, brez števila itd., kedar nam v imenovavniku ali toživniku za samostavnike služijo, n. pr. Deset brihtnih otrok ednajst sreč. N. pr. — Šest me s cev moči tla kervava reka. Preš.— Zob dosti, kruha malo. N. pr. — Slab groŠ več ljudi pozna. N. pr. — Slovenci imajo premalo spomina nato, kar je je mati učila. Vodn. — Dvoje fantov, troje deklet, petero stebrov. c) pri vseh vprašavnikih (zaimkih in prislovih), s kterimi vprašujemo po kolikosti, pa tudi pri njih oziravnikih in kazavni-kih, kedar nam služijo kot samostavniki v srednjem spolu, n. pr. Kar je Življenja po svetu, vse giblje in se veseli. Levst. — Kolikor krajev, toliko Šeg. N. pr. §. 316. Rodivnik oddela (oddelni rodivnik i genitivus par-titivus) se stavi, kedar je govorjenji o delu kake celote ali reči, in sicer: a) kedar se izmed ved oseb ali reči samo ena imenuje, zvlasti pri presežniku, pri števnikih in zaimkih, n. pr. Beseda ma-terna je vseh dobrot največa dobrota. Slomš.— Vsak naših organov imd svoje posebno delo. Vert. — Kdo rojen prihodnjih bo meni verjel, da v letih nerodnih okrogle sem pel? Vodn. — Kranjskih gor najviši je Triglav. Namesto golega rodivnika nam služi po gostem rodivuik in druživnik s predlogi „izmed" in „med". b) kedar se nedoločen del kake celote v misel vzame, ne pa vsa celota (vse reči, vse osebe). Takemu rodivniku se more vselej: kaj, nekaj, nekoliko, nekteri ali podobnih besedic ktera v mislih dodati, n. pr. Zakaj se vselej jokate, kedar mi kruha dajete ? N. ps. — Berž po o lj a mi pošljite. N. ps. — Nes6 zlata, kadila Gospodu v dar. Pot. — Prek si v e r v i potegnite, kož po verhu naložite. N. pr. — Idi po vode, skoči po vina, teci po mleka, prinesi sadja, pripelji žita, nanosi persti, navozi kamenja, prilij vode, priverzi soli, naseci detelje, nakupi si grozdja, pripadlo je snega, privzemi pomagavcev itd. d. Rodivnik kot dopolnkov ali predmetov sklon. §. 317. V rodivnik devajo svoj d op o ln ek ali predmet (objekt): a) samostavniki: groza, strah, sram, skerb, mar, žal, treba, potreba, škoda v zvezi s pomožnikom „biti", n. pr. Groza, strah meje sami je. Pot. — Gani se, komur je mar zahvale prihodnjega vnuka. Kos. — Komur krajcarja ni mar, ne bode raj niša gospodar. N. pr.— Kmetu je treba ostrega čertala na lemežu, duhovskemu pastirju pa resnega svarila in ostrega pokorila. Slomš. — Ni ga skerb suše med letom, le zmiraj sadje zadeluje. Ravn. Samostavnikom: skerb, mar, žal in škoda služi namesto rodivnika večkrat toživnik s predlogom „z a", n. pr. Za staro vero, stare ljudi in star denar nuj ti bode vselej mar. N. pr. — ¡tiar ssa pravičnih yot je Bogu. Ravn. — Zal mu je za mlada leta. — Bodi te skerb »a kmetijstvo. — Škoda «a blago. b) pridevniki: željen, lakomen, skerben, maren, potreben, poln, vreden, kriv, deležen, svest in še mnogo drugih, ki pomenjajo kako skerb,zeljo,potrebo,dele ž-nost, obilnost, veselje, žalost in podobne občutke, n. pr. Bog je hvale vreden, človek pohvale. N. pr. — Vse je truda polno, kar se s pridom dela. Levst. — Cista pen bodi zmes ko sklen. Kos. — Prevzetnim se Bog ustavlja, ponižnih pa je vesel. Ravn. — Kdor sercno zmaga spake, miru si gor je svest. Pot. c) povračavniki in tudi tisti glagoli, ki imajo osebni predmet v toživniku pri sebi n. pr. Kakor se dela lotiš, tako se ti odseda. N. pr. — Praznega skednja se miš kmalo naveliča. N. pr. — Kogar kača piči, boji se zvite ver v i. N. pi'. — Censar se Človek zeló veseli, to je rado polno grenjav. N. pr. — Smert reši Človeka vsega ter pij en j a. Slomš. —■ Jezik očistite peg. Kos. — Sanje opominjajo človeka nesreče, ki bi se mu utegnila pripetiti. Napr. — Bog te obvaruj vsake nesreče! Besedice: kaj, nekaj, nič in marsikaj se utegnejo zavoljo krajšega govora vselej v toživniku v rabo vzeti, če se s povdarkom ne izrekajo, n. pr. Človek se vsak dun kaj nauči. N. pr. — Nič ne bole slišali, le majhen zvonček. Cegn. d) glagoli, ki pomenjajo kako željo ali zali te vanje, potrebo ali pomanjkanje, skerb ali deležnost, sosebno : iskati, čakati, želeti, upati, hoteti, potrebovati, manjkati, stradati, grešati itd., n. pr. Kdor išče stanovitnega veselja v hrupu svetd, zgrešil je prava poti do njega. BI. — Veliko sveta Še čaka marljive roke in krepke volje. Cegn. — Truplo potrebuje poštenega oblačila, duša pa zgovornega j e-zika. Slomš. — SkuŠnje jim manjka, modrosti darov. Pot. Glagoli: varovati, okusiti, skusiti, vživati, čutiti, prositi, vprašati, poslušati, zaslisati, pomniti, pametiti, pozabiti, omeniti in še drugi enacega pomena se družijo včasi z rodivni-kom, včasi s toživnikom, n. pr. Fantiči, deklici kresujejo. žitnega polja (t žitno polje) varujejo. N. ps. — V sanjah pozabi duh vsakdanjih nadlog (--vsakdanje nadloge). Tuš. — Barko ustavi, vpraša lepe Vide (- lepo Vido). N. ps. — Le-sem spadajo tudi glagoli, sosebno s predlogam d o — zloženi, kedar se predmet imenuje, kteri se doseže, kakor: doseči, dorastvi, dočakati, doslužiti, doživeti, dospeti itd. n. pr. Ce hočeš starosti doživeti, ogiblji se mehkuženja. Vert. — Dorastli ste ver h d cerkve. N. ps. f) glagoli, v namenivniku (supinu) stoječi, n. pr. Pojdi hlapec kopat jame, oj široke in globoke. N. ps. — Hité mu mojci glave snet. N. ps. — Pojdi mojih ran pogledat. Nvps. — Pojdi gledat Marjetice, božje služabnice. N. ps. — Šeg pogledat tujih se odpravi. Kr. r. — Večkrat pa se druži namenivniku rajši toživnik, n. pr. Idi hlapce klicat, žito spravljat, streho krit, vrata odpirat. §. 318. V rodivnik se deva v nikavnem stavku vsak toživnik terdivnega reka in ž njim vred tudi vsaki na njem zavisli dopovedek, vn. pr. Ne prodaj kože, dokler medved v berlogu tiči. N. pr. — Častna obleka ne pokrije sramote. Slomš. — Zavoljo ene muhe ne prede si pajek mreže. N. pr. — Groba ne predere jok. Pot. — Kdor dela pozamudil ni, ta se lahko z Bogom veseli. Slomš. — Ne imenujte se u cenik o v. Met. — Obleka nas ne stori Bogu prijetnih, ampak dobro djanje. Slomš. Nikavnost se vcasi okrepljaje po rodivniku tretje osebe v dotičnem spolu in številu, n. pr. Ni je vece sovražnice a a mladost ko mehkuinost. — Ni ga ljudstva na svetu, da bi prav nobene vere ne imelo. Slomš,— Ne oponašaj ga uboica, ki jeclja ali krevljd. Slomš. Kedar se dotika v skerčenih stavkih nikavnost samo enega predmeta, tedaj stopi samo ta v rodivnik, uni pa ostanejo v toživ-niku ali imenovavniku, n. pr. Nisem prišel klicat pr avičnih, ampak grešnike. Met. — V moški dobi ni uka, temuČ trud in delo. Levst. e. Rodivnik prislovnega določila. §. 319. V rodivnik se večkrat deva: a) čas kakega djanja, n. pr. Leta 863 se je nam prinesla luč prav vere.— Sest dni je Bog stvarjal, sedmega je počival.-— Vsacega leta cvete le enkrat pomlad. b) vzrok djanja ali stanja namesto rodivnika s predlogom „od", n. pr. Cesar glava boli, zdravo ni. Slomš. — Vročine zemlja popoka. Šub. ■—■ Veselja mi serce igra. N. ps. c) način kakega djanja, pa le bolj po redkem, n. pr. Rahlih stopinj se ziblje naprej. Kos.— Gospodar veselih očes srečo pregleda in blagor nebes. Kos. d) Naposled nam služi večkrat rodivnik, kedar od radosti, žalosti ali začudenja vskliknemo, za raznimi medmeti, n. pr. Oj temne noči, Čeme noči! — Oj nehv aležnosti, daje ni gerše. Ravn. b. Dajavnik. §. 320. Dajavnik (dativ) odgovarja na vprašanje: komu ali čemu? in znamenjuje mer djavnosti proti kakemu predmetu. V obče je ta sklon osebnega pomena in služi sosebno predmetom, kterim se kaj v oblast daje ali v vživanje prepušča. a) Dajavnik osebka in dušne deležnosti. §. 321. Osebek se dene v dajavnik: a) pri samostavnikih: treba, potreba, mar, skerb, žal, mraz, znoj itd., kedar je brezosebno s pomožnikom „biti" v rabo vzamemo, n. pr. Modremu očetu ni treba šibe strahovavke. — Naj ti besede žal ne bo, ki poduči me. Cegn. — Skomina mu je, kdor terdo grozdje je. Ravn. — Znoj m i je, mraz m i je, mar m i je itd. Pri besedah: ime je, pravijo, rekajo, nadeli so itd. stoji oseba ali reč, kteri se daje ime, v dajavniku, ime samo pa v imenovavniku, n. pr. Sova se niči glavana pravi. N. pr. — Per-vencu je bilo ime Ezav, drujcn Jakob. Ravn. — Pravi se mu očak, ker je oče celega naroda. Ravn. — Nadeli so mu Piskar. b) pri brezosebnih glagolih, ki znauijo razne čute, kakor: hoče se, noče se, toži se, gnjusi (studi, gabi, hreti) se, riga se, zdeha se, dremlje s-e, senja se, zdi se, dozdeva se, ležeče je itd. n. pr. Nad hinavščino se studi Bogu. Ravn. — Na lepi besedi mi je veliko ležeče. Vodn. — Zdeha se mi, dremlje se mu , dozdeva se j i vi itd. c) pri pomožnem glagolu „biti": u) kedar je namestnik glagola „imeti" ter naznanja osebo ali reč, v ktere moči ali oblasti je kaj, n. pr. Laži je plitko dno {t laž ima plitko dno). N. pr. — Vsacemu človeku je dolžnost, da stori, kolikor mu je mogoče. Napr. — Past irja zdaj in varha več v a m ni. Kos. /S) kedar namestuje glagol „morati" ali „moči", n. pr. Večno nam ni živeti. Led. — Narodno deblo nam je izobraževati. Napr. — Bilo vragom vpiti je, bilo vragom je bežati. Kr. r. d) V dajavnik stopi tudi pridevni dopovedek okrajšanega stavka, v zvlasti Če se nanaša na kak dajavnik glavnega stavka, n. pr. Človeku ni dobro samemu biti da je sam). Ravn. — Boljše je lačnemu zaspati, kakor dolžnemu ostati človeku, da lačen zaspi itd.) N. pr. — Boljše poštenemu umreti, ko s ram o t-nemu živeti (* človeku, da pošten umerje itd.) N. pr. — Vsej anim biti, v grobu stleti je tudi nam odločeno odločeno je tudi nam, da itd.) Led. Le-sem spada tudi dajavnik pri glagolu „dati", ki prav za prav ni drugega kot osebek okrajšanega stavka; zato je v takem stavku dajavnik vselej djavnega, osebek pa terpevnega pomena, n. pr. Ne daj se nagibati slehernemu vetru (* da te sleherni veter nagiblje. Dalm. — Moder sin se da očetu podučiti (« da ga oče poduči). Dalm. — Ne daj otrokom zapovedovati (* da bi otroci zapovedovali). Slomš.— Mesu ne daj gospodariti tela (t da bi meso gospodarilo telo). Vert. §. 322. V dajavnik se dene oseba, kedar na znanje dajemo, da se godi kaj po naši ali po volji dragega,_ navlasti v prijateljskem govoru (dajavnik dušne deležnosti s dativus ethicus), n. pr. Po Dunaji m i dirja v skok. N. ps. — Skerbna mati! urno m i vsta-nite. N. ps. — Urno k svoji materi mi teče. N. ps. — Vse živce ti oživi, vse Žile ti prešine domaČa godba. Navr. — To so vam bili pravi korenjaki ! V dajavnik stopi tudi povračavni zaimek, kedar dela oseba iz lastne moči, v lastni prid, sama o sebi brez ozira na drugo osebo, n. pr. Kdor si vedno izbira, izbirek dobi. N. pr. — Grede si odpirat gornje line. N. ps. — Gre si devojke izbrat. N. ps. b) Dajavnik predmeta in drugih razmeri. §. 323. V dajavniku stoji oseba ali reč, ktera je cilj (konec) osebkove djavnosti: a) pri prehajavnih glagolih, kedar se imenuje oseba, na ktero prehaja djavnost kot na bolj oddaljeni predmet, n. pr. Bogu posojuje, kdor ubogemu kaj podeli, N. pr. — Dobra izreja brani uboŠtvu pod streho. N. pr. ■— Ljudska učivnica vzidava pervi kamen Človekovi rab no s ti. Napr. — Vrana vrani oči ne izkoplje. N. pr. — Kdo je uterdil nebu svitle zvezde ? Vilh. b) pri neprehaj avnili glagolih, kedar se imenuje oseba, kteri se kaj lasti ali svoji n. pr. Daj vsakemu, kar mu gre. Sloniš. — Taka Čast gre Bogu, ne ljudem. Cegn. — Tjepi besedi se spodobi tudi lepa obleka. Slomš. Navadno se sloveni. nemški: gehiiren, angehoren, es ist einEigentum itd. s pomožnikom in čegavostnim pridevnikom ali svojivnim rodivnikom (§. §. 801, 314, d); gerda, iz tujšeine k nam prinesena napaka je v tem pomenu glagol: slišati, kakor n. pr. v naslednjem zgledu: Največ sveta otrokom sliši Slave. Freš. c) pri povračavnih glagolih: čuditi se, smejati se, posmehovati se, prilizovati se, rugati se, zahvaliti se, smiliti se, znati sc, poznati se, vidi ti se itd. n. pr. Vse se čudi lepoti božjega stvarjenja. Ravn. — Ne posmehuj se, ampak vstani sivi glavi. Slomš. — Lepemu maln se vidi umetnost malarjeva. Ravn. — Znalo seje močnemu in serčnemu mla-denču, da bode kedaj slaven junak iz njega. Navr. Dajavnik nam služi tudi pri tistih povračavnikih, kteri po-menjajo sploh kako branj en je pred vzajemnostjo ali pa za-htevanje po združenji, kakor: umekniti se, odtegniti se, skriti se, odpovedati se, ogniti se, braniti se (defen-dere) ponuditi se, moliti se, pokloniti se itd., n. pr. Odtegne hrupa, žesla se zmotnj a v a m. Cb. — Moč nebeška strašna je, Če varstva sponi zmakne se. Kos. — Bogu se ne moremo skriti. Ravn. — Pijancu se ogni s senenim vozom. N. pr. d) pri pridevnikih, ki znanijo škodo ali korist, enakost ali podobnost pa tudi druge vnanje in notranje lastnosti, kakor: koristen, škodljiv, primeren, prikladen, enak, pristojen, udan, vešč, blag, mil, dober itd., n. pr. Vsakemu očesu je reč drugačna. Cegn. — Zapeljivost je skriti jami podobna. N. pr. — Sitemu trebuhu Še bel kruh ni všeč. N. pr. — Vsaka huda strast nas živini dela enake. Ravn. §. 324. V dajavnik se deva oseba in reč, kteri se godi ali je kaj v korist ali škodo (dativus commodi et incommodi), n. pr. Sebi seješ, sebi tudi žanješ. N. pr. — Dobre ceste so velika dobrota vsaki soseski. BI. — Perva šola je mlad en ču juterna zarja. Slomš. — Kdor drugemu jamo koplje, sam v njo pade. N. pr. §. 325. Dajavnik nam čestokrat služi: a) za prilastkov rodivnik in stoji sploh pred besedo, kteri kaj prilastuje, n. pr. Pridna gospodinja hiši tri vogle podpira (s tri vogle hiše). N. pr. — Ne bodi svojemu narodu izdajavec, marveč krepek ščit (* izdajavec svojega naroda). b) namesto prirednega svojivnega prilastka, navlasti za svoji vni zaimek, n. pr. Starcu roko (a starčevo roko) Lambergar po- ljubi. N. ps. — Spomin je človeku najzvestejŠi prijatelj (> človekov prijatelj). Pr. —■ Studenci bistri mi tekó, pojé m i čedo (- mojo čedo) in glavo. Pot. — Po sredi kača j ej {tpo njeni sredi) lezi, na koncu ogenj jej gori. N. ps. — V neskončni svet mi plavajo očesa (moja očesa), serče mi (t moje serce) bije zopet svobodno. Cegn. c. Toživnik. §. 326. Toživnik ali kazavnik (akkusativ) je pravi sklon predmetov ter imenuje na vprašanje: koga ali kaj? osebo ali reč, na ktero prehaja djavnost glagolova. a) Toživnik predmeta ali dopolnka. §. 327. Svoj predmet ali dopolnek imajo v toživniku: a) vsi prehajavni glagoli, kedar se raztega njih djavnost črez ves predmet, n. pr. Bog ljubi pravico in sovraži hudobno d j anj e Ravn. — Očetov blagoslov hiše zida, materina kletev pek j e razdira. Dalm. — Izderi bruno iz svojega očesa, in potlej glej izdreti pezdér iz očesa svojega brata. Met. — Sveta božja cerkev nam gredi naslanja na nebeška vrata. Cegn. b) nekteri neprehajavni glagoli, kedar nam za prehajav-nike služijo, n. pr. Junaci domačije mirno smertno spanje spé. Jenk. — Boj kervavi že dolgo bije za kerščansko vero. Preš. — In šel je b o j boj'vat brez upa zmage. Preš. c) Osebo imajo v toživniku, reč pa, ki vzrokuje nepovoljni čut, v imenovavniku glagoli: boleti, serbeti, ščemeti, peči, žgati, zebsti, tresti, žuliti, skerbeti itd. n. pr. Kjer me serbi, ondi se češem. N. pr. — Vsak sam vé, kje ga črevelj žuli. N. pr. §. 328. Dva toživnika imajo pri sebi in sicer predmetov in dopovedkov, če dopovedku rajši predlog „za" ne damo: a) glagoli: imenovati, postaviti, izvoliti, izbrati, storiti, narediti, delati, spoznati itd., n. pr. Gospodu (tza gospoda) svojih del si gajpostavil. Ravn. — Samoto tovaršico (« za tovaršico) si izvoli. Čb. — Storil se bom mer tvega. N. ps. — Moj polk se dela nevednega mojih zakonov. Dalm. b) glagoli, ki pomenjajo koga za kaj imeti, kakor: imeti, deržati, čislati, ceniti, častiti, štimati itd., pa brez predloga „za" ali členka „ko, kot" le po redkem bolj n. pr. Stvarnika, dobrotnika in očeta ga častite. Pot. — Vsi ga poznajo kot vestnega delavca. c) Z dvema toživnikoma se veže tudi glagol: učiti in sicer s toživnikom osebe, ktero kdo uči, in s toživnikom reči, ktero koga učimo, n. pr. Tujce smo učili našo besedo, sebe pa ne. Vodn. — Po skrivnjavah učiš me modrost. Ravn. b) Toživnik prislovnega določila. §. 329. Toživnik prislovnega določila nam služi: a) o mestu na vprašanje: kam? v ktero mesto? itd., brez predloga pa le v posameznih izrekih n. pr. Njegove poti liodi. Ravn. — Ver h hriba so jo nesli. N. ps. — Kosec glasan jo priuka. Čb. — Ročice si podajata, jo urno krog zarajata; jo v drugo krog odpleseta, proti Savi jo zapraŠita. N. ps. b) o času na vprašanja: kedaj? v kteri čas? koliko časa? kako dolgo? pa sploh le tedaj, kedar ima samostavnik kako pojasnilo pred seboj, n. pr. Smertna žetev vsak dan bolj dozori. Preš. — Glava lenuhova vsak dan bolj ter da prihaja. Slomš. — Zgoli mu tica pervi dan. N. ps. — Kar dobra mati v serce zasadi, vse žive dni ne posahne. Slomš. — Marsikdo nosi veselje in žalost v persih skrito vse Življenje. Cegn. — Kar se mlade dni zamudi, ne popravi se vse žive dni. Slomš. Pri naznanjcvanji posameznih dni v ednini nam služi sploh toživnik s predlogom „v" ali „na", v množini in pri godovih pa mestnik s predlogom „o", ob", n. pr. Tisti čas je Jezus skozi setve Šel v soboto. — Tvoji učenci delajo, kar se ne sme delati ob sa-botah. Met. — O božiču, ob novem letu, o veliki noči, o duhovem itd. c) o meri, ceni in vagi na vprašanja: koliko? kako daleč? po čem? kako dolgo? kako visoko? itd., n. pr. Kar sevec na rami nese na polje, vozi se s polja nabasane vozove domu. Ravn. — Pet črevljev merim, palcev pet. Preš. — Tristo komolcev naj bo barka dolga, petdeset visoka. Ravn.— Tri stre-Ij a j e je še do mesta, tri ure morajo po vodo hoditi itd. d) o vzroku, toda le pri vprašavnem zaimku: kaj? n. pr. Kaj ti prebleduje lice,? N. ps. •— Oj Veltava ! kaj kališ si vodo i Kr. r. d. Mestnik. §. 330. Mestnik-(lokal) nam rabi na vprašanje: kje? in je sploh krajevnega ali časovnega pomena. Raba mu je dosti obširna, pa le s predlogi; brez predloga nam rabi dan danes samo v nekterih prišlovnih izrekih, in sicer: a) s prislovnim pomenom: jeseni, pomladi, jutri, davi, sinoči, Časi, časih — doli, gori, vne, predi, zadi itd. b) s predlogovim pomenom: mesti, sredi, verhi itd. e. Druživnik. §. 331. Druživnik ali orodnik (sociativ, instrumental) znamenjuje na vprašanje: s kom ali s čim? sosebno društvo ali sredstvo v dosego kacega namena, pa tudi krajevne in časovne razmeri. Drugim Slovenom rabi ta sklon še dan danešnji dostikrat brez predloga, nam Slovencem pa sploh le s predlogom. Druživnik znamenjuje (oglejmo ga po nekterih zgledih, vzetih iz hrovaščine in češčine): a) mesto ali čas kacega djanja, n. pr. liro v.: Dosta ce dotle vode Savorn i Dravo m proteči. N. pr. — Usta valja dobro izpirati, osobito jutrom, večerom i poslije jela, — Češki: A potom šel od nas voznou cestou. Br. ■— Casem vše pfijde. Pr. _ Primeri v slovenščini: Ravnim potem. Dalm. in prislove: časom, tik o m, vekom itd. b) sredstvo ali orodje, ktero komu služi, da se kaj doseže,^ n. pr. hrov. Sokol perjem leti, a ne mesom. N. pr. — Češki: Zeme obilim a vinem oplyvd. Br. — Telo jidlem apitim živeno biva. Kom. — Tega druživnika brez predloga Slovenci še nismo popolnoma izgubili; nahaja se tu pa tam pri starših slovenskih pisateljih, sosebno če je samostavnikov sprednik kak sikavec, n. pr. Svojimi jeziki se prilizuj o. Dalm. — Si nas serdom obdal. Dalm. — Bo cvetjem in sadjem cesarstvo obdal. Vodn. c) način djanja, n. pr. hrov.: Te je reči obnemoglim glasom kazao. — Gredom grede, letom lete itd. — Češki: Žadnym sphsobem to_nemuže byti. Vel. — I zastena(l) pldčem holubinym. Kr. r. — Primeri v slovenščini izreke: križem, kupom, mahom, skokom, strahom, vidom itd. — d) ozir ali primerjavo, n. pr. hrov. Nadvisuje stasom Uskok Dolenca Kranjca. St. Vr. — Češki j Vyvyšil se zr ostem, mravy a ctnostmi nad jine. Pass. — Cim častši cvičeni, tim jistŠi prospeh. Kom. — Primeri slovenski: čim — tim, ki še dan danes živi. e) vzrok ali nagibek, n. pr. hrov. Ganut prelepim do-čekom. A. Maž. — Češki: Svornosti male veci vyrostaji, ne-svornosti razpadaji. Sr. — f) v druživniku stoji tudi imenni dopovedek, ki se prav za prav na dajavnik nanaša, n. pr. Češki: Ne každemu se dostane byti moudrym. Kom. — Lepe jest Šilhavijm byti, nežli slepem. — Primeri v slovenščini §. 321, d. IV. Poglavje. O sklonih s predlogi. a. Predlogi z rodivnikom. I. Pravi predlogi. §. 332. Bez, brez, brezi (lat. sine— nemšk. ohne, sonder) nam služi: a) o oddeljenosti, n. pr. Mladina bez rudečih lic, pomlad bez cvetic. N. pr. — Brez uzde strast gotova propast. N. pr. Slorenskft slovnic«, b) o pomoči in nje pomanjkanji, n. pr. Prazno je delo brez sreče z nebes. Pot. — Brez skrivalca ni kralca. N. pr. — Kar priprosiš, brez skerbi nosiš. N. pr. §. 333. Do (lat. ad, usque ad — nemšk. bis, bis zu, bis an) nam rabi o e i 1 j i ali k r a j i, do kterega kaj seže ali pride, in sicer : a) o cilji v prostoru, n. pr. Kedar žalost do verha pri-kipi, že veselje se glasi. N. pr. — Pri kraji je bila (voda) d o gle-žena, pri sredi je bila d o kolena. N. ps. — Stopi gori v svoje line do gospoje Katarine. N. ps. — Prava vera bodi vam luč, materni jezik bodi vam ključ do narodne omike. Slomš. Enacega pomena je tudi v dušnem oziru (« lat. erga —, nemšk. gegen), n. pr. Škerbite, da vam od serca pojde prijaznost do ljudi in pokorščina do staršev. Ravn. — Narodna pesem sama ob sebi ima do serca veliko moč. Navr. — Vsakdo ima vrata do svojega serca, toda jih vsakdo ne najde. Slomš. b) o -cilji v času, n. pr. Kar si človek naperti, to nosi do smerti. N. pr. — Do pol dneva nosi angelj vodo za človekom. N. pr. c) o stopnji in meri, sosebno v prislovnih izrekih, n. pr. Do sita, do dobra, do mala, do čista, do tretjega itd. d) še v nekterih drugih izrekih, n. pr. Ti si mene zvesU) služil od majhnega d o velicega in d o verlega junaka. N. ps. — Ce se mu kaj do mene zdi, naj pride k meni le v gosti. N. pr. — Kaj mi je do tega! Ni mu do smeha itd. §. 334. Iz (lat. ex, — nemšk. aus, von — aus) pomenja sploh mer iz notranjosti na vnanjost, ter nam služi: a) o mestu iz znotraj na ven, n. pr. Kdor da iz rok, derži se na jok. N. pr. — Starim ljudem gre nerado iz pesti. N. pr. b) o p o č e t k u ali viru, n. pr. Iz veliko besedi malo sveta. N. pr. — Iz orličev postanejo ob letu orli. N. pr. — Iz malega raste veliko in slavno. Kos. c) o snovi ali tvarini, iz ktere je kaj, n. pr. Kapa iz ku-nine; krona iz samoČistega zlata; posoda iz morske pene. d) o vzroku ali načinu, n. pr. Iz ljubezni do Boga in do bližnjega. — Iz serca vesel biti ne more, kdor v potrebi vidi bližnjega, pa mu ne pomore. Ravn. — Iz svojih besedi boš opravičen. Met. — Iz sadU se drevo spozna. Met. e) o času, od kterega sem kaj biva ali se kaj godi, sosebno v mnogih prislovnih izrekih (> lat. a, ex, nemšk. seit), n. pr. Iz mladih nog, iz perva, iz nova itd. §. 335. I z se druži s predlogi: med, nad, pod, pred in z a v sestave : izmed, zmed t. j. iz srede kake množice (nemšk. mitten aus, aus der Mitte heraus), n. pr. Eden izmed njih, učenik postave, ta ga je vprašal. Met..— Kako ti siješ sred zvezdic, kako leskečeŠ zmed meglic! Cb. iznad, z na d t. j. od zgoraj, iznad glave preč (nemšk. von oben hinweg), n. pr. Odvali kamen i zna d vodnjaka. Ravn. — Poseka mlado košato lipo iznad mize. Levst. izpod, spod t. j. izpod česa na ven (nemšk. von unten, von unterhalb heraus), n. pr. Konjem izpod nog ogenj ferči. N. ps. — Izp o d neba voda lije. Slomš. — Solnce zazre milo izpod burnega oblaka. Vert. izpred, spred t. j. izpred oči, od spredaj preč (nemšk. von vorn hinweg), n. pr. Ne zaverzi me izpred svojega obličja. Ravn. izza, t. j. od zad na ven (nemšk. von hinten heraus, von hinten hervor) n. pr. Izza nohta udari čer na kri. N. ps. — Solnce izza gore gre. N. ps. Včasi se rabi tudi o času, n. pr. Dan se izza rana lovi. N. pr. §. 336. Od (lat. ab, a, -— nemšk. von, ab, weg) pomenja sploh oddaljevanje kake stvari od druge, ter nam rabi: a) o mestu preč od reči, n. pr. Od kraja rine ladjica. N. ps. — Marija se od nas ravna. N. ps. — Od mladega drevesa vejico še lahko odčesneš, o d starega jo moraš odsekati. N. pr. b) o početku, viru ali uzroku, n. pr. Vsak ima svoj dar od Boga. Vert. — Ta meglica ni ne od vodice, ta meglica ni ne od gorice. N. ps. — Od strahti je Breda obledela, o d bridkosti slcorej omedlela. N. ps. — Trese se od veselja vsaka žila. Preš. c) o času, od kterega sem se kaj godi ali koliko je od kakega časa ali kake dogodbe, n. pr. Od belega dne do terde noči. N. ps. — Od zdaj petdeset let ne bode nas, ne čevljev, ne dret. N. pr. d) o p rim erj a vanj i namesto: ko, nego itd. n. pr. Prostim ljudem so krači odstavki bolj razumljivi od dolgih. SlomS. — Več vidijo oči od očesa. N. pr. — Ni ga podjeda od hudega soseda. N. pr. e) o predmetu, o kterem je govorjenje, namesto predloga o, n. pr. Menijo se od kraljev, od mira in vojske. Levst. -— Možaki od žita, od kupčije govore itd. f) Od stopi v terpevni obliki pred osebo ali reč, ki je bila v tvorini osebek, n. pr. Veliko bolj nas boli nam od naših domaČih, kakor od drugih storjena krivica. Met. — Od sreče togotne bil nisem tepen, od tvojih sem rok le bil glajen. Preš. II. Prislovni predlogi. §. 337. Prislovi, kteri nam rabijo kakor pravi predlogi in zahtevajo II. sklon svojega imena, so ti-le: blizo, blizu, bliz (lat. prope, ad — nemšk. nahe bei) znamenj uje : a) bližnost predmetov, n. pr. Blizo groba, da mu že smert za ramo koso kleplje. N. pr. b) število po priliki n. pr. Slovencev se Šteje blizo tri miljone duš. Vert. glede t. j. z ozirom (nemšk. bezüglich, mit Rücksicht auf), n. pr. Glede pašnikov je treba še kar bodi preložiti. mimo, memo, mem (lat. praeter— nemšk. an, vorbei, vorüber; ausser) pomenja: a) gibanje mimo kacega predmeta, n. pr. Mimo grada sluga jezdi. N. ps. b) obstojnost z drugim vred n. pr. Krasota notranjske strani je mimo postojnske jame tudi Čudapolno cerkniško jezero. Lik. c) odličnost kake osebe ali reči mimo druge, kterej se primerja, namesto predloga od, n. pr. Notranja lepota je mimo vnanje bliščobe veliko več vredna. Met. nazoč, nazoči, navzoč t. j. na oči, pred očmi (lat. coram — nemšk. in Angesicht, in Gegenwart) toliko pomenja ko: vpričo. okoli, okolo, okol (lat. circum, circa — nemšk. um, herum) pomenja: a) daje ali se godi kaj krog kacega predmeta, n. pr. Za kerta ni treba plotu okoli verta. N. pr. — Večnost okoli grenkega torila pobožnemu dišeč venec upanja ovija. N. pr. b) po priliki število ali čas, n. pr. Bilo je vojščakov okoli dvadeset tisoč pod njegovim poveljstvom.— Okoli ednajstih je spet šel najemat delavcev. Ravn. okrog, krog (lat. circa, circum, — nemšk. herum, ringsherum), pomenja: obdanje ali zajetje od vseh strani, n. pr. Sedeli so krog mize kakti mladike okoli svoje oljke. Slomš.— Okrog gore vojska se oberne. Kr. r. poleg, polek (lat. secundum, ad — nemšk. an, bei, längs) zna-menjuje: a) naravno b 1 i ž o predmetov > pri, zraven, n. pr. Na nebu se je lesketala zvezda poleg zvezde. Napr. b) primernost ali vzrok djanja namesto pri, ki se vtem pomenu le redkoma podaja slovenščini, n. pr. Ljudske učilnice so poleg tako ugodnih okolnosti obrodile krasno sadje. Napr. prek, prek i, preko (lat. per, trans, ultra—nemšk. über, quer über, längs) pomenja: a) da prehaja kaj na uno stran predmeta, n. pr. Le vstanite, nas prek Save predrožite. N. ps. b) kod se kaj prostira afi pomika * nemšk. längs, n. pr. Prek potokov nov razcvita, rase zarod. Vilh. c) mirno stanje kaki reči nasproti, n. pr. Prek solnca je bolj gorko ko v osojnah. Vert. razun, zvun, zun (lat. extra — nemšk. ausser, mit Ausnahme) znamenjuje izjemo ali izjetje, n. pr. R a zun pokore ni druge poti za grešnika do nebes. Slomš. vštrit, štrit, vštric, štric (nemšk. gegenüber) pomenja, da se nahaja kaka reč drugi ravno nasproti, n. pr. Na pokopališči vštric duri je išči. N. ps. takraj — unkraj, unstran (nemšk. diesseits —jenseits) naznanja, da je kaj na tej — na uni strani predmeta, n. pr. Takraj jezera, unkraj potoka, unstran naših hribov. tik (nemšk. knapp an, knapp bei) znamenjuje, daje kaj komu ali čemu tako blizo, da se ga dotika, n. pr. Tik pota stoji stara jablan. zraven, zravno (lat. ad, juxta — nemšk. neben, bei, nebst) pomenja: a) da sta si dva predmeta zelo blizo, samo da se eden drugega ne dotikata, n. pr. Jaz sem zraven njega stal. N. ps. — Zr a v en hiše je mlin. b) daje komu kaj lastno z drugim vred, n. pr. Zraven lepega gradu zamore Še tri kmetije. III. Samostavni predlogi. §. 338. Samostavniki po obliki, predlogi po njih moči so : dno, na dno (nemšk. im Grunde, in der Tiefe, in den Grund itd.) znamenjuje, da se nahaja kaj v najdolnjem prostoru n. pr. Dno potoka je golo kamenje. Dno morja raste prečudna množica rastlin. konec, konci (nemšk. am Ende, zuletzt) pomenja, daje kaj na najskrajnem koncu, n. pr. Konec jezika se rado opotika. N. pr. k r a j , n a k r a j (lat. a d — nemšk. an, bei), pomenja : a) da je kaj na koncu, na kraju česa, n. pr. Cerkev je na kraj vasi. b) da je kaj zraven ali polcg česa, n. pr. Kraj bregovja se gnjeti šum valov. Šub. — Kraj vzglavja mi angelj-ček sloni. Led. mesto, mesti, namesto, namesti, namestu (lat. pro, vice, loco — nemšk. anstatt, statt) pomenja, da je kaj ondi, kjer bi imela biti druga stvar, n. pr. Kralja si me postavil namesto mojega očeta. Ravn. — Pred njim hodi strah namesto nekdanjega zlatega upa. Napr. sred, sredi, posred, nasred (nemšk. inmitten, mitten in) pomenja, da se nahaja kaj v sredi, bodi si znotraj ali na po-veršji n. pr. Sredi polja stoji tenko drevce. N. ps. — Naprej sred lip in vertnih senc. N. ps. vpričo, pričo (lat. coram — nemšk. in Gegenwart) znamenjuje, da biva ali se godi kaj komu pred očmi, n. pr. Slavite ga vpričo narodov. Ravn. verh, verhi, naverh, zverh (lat. supra— nemšk. über, oberhalb) pomenja: a) da je kaj čemu na verhu ali nad njim, n. pr. Visoko verh gore stojim. Pot. — Nižave sin, prid' v er h planin. Pot. b) da se čemu kaj dodaja, n. pr. V er h tega mu dd Še brešno. Ravn. vsled, sled, posled (lat. secundum, — nemšk. zufolge) znamenj uje pravilo ali ravnilo djanju, sosebno v zakonih, n. pr. Vsled nove postave, vsled kraljevega povelja. zavolj, zavoljo, zadelj, zarad (radi) zastran (lat. propter, causa — nemšk. wegen) kaže vselej vzrok kacega djanja, n. pr. Blagor zavoljo -pravice preganjanim. Met. — Ogibljimo se prepira zarad malih stvari. Napr. — Bog je zadelj nedolžnih otrok tudi starše rešil nesrečne smerti. Slomš. Predloga zavoljo in zadelj (na Koroškem je tu pa tam slišati tudi nesestavljeni del j) vzameta ime večkrat na sredo, n. pr. Pomagaj meni za tvoje dobrote voljo. Dalm. — Za našili pregreh delo. Guts. — Za tega delj, za tega voljo itd. zbog, zboga je enacega pomena kakor zavoljo, zadelj itd., pa je le bolj navaden ob hrovaški meji in pri drugih južnih Slovenih. b. Predlogi z dajavnikom. §. 339. K — pred sledečim k sploh h (lat. ad, adversus — nemšk. zu, gegen, nach — hin) nam rabi: a) o cilji v mestu, n. pr. Veselo roža k solncu se obrača. Cegn. — Vsak ima perste k sebi obernjene. N. pr. — Peljimo ga h konjskim berzdam tje. N. ps. b) o namenu ali koncu, n. pr. Kdor dobrote skaže, k svoji sreči kola maže. N. pr. — Marsiktera bukev k svojemu koncu topo-riŠče da. N. pr. — K edinosti, k presercni družbi on (zvon) ljudstvo kliči v zvesti službi. Kos. — Ljubezen k staršem itd. c) o času, n. pr. K novemu letu, k božiču, k sv. trem kraljem. §. 340. Proti (lat. adversus — nemšk. gegen) kaže: a) mer djavnosti proti kakemu kraju ali času, n. pr. Mi smo mejdči proti Laškim. Vodn. — Mnogo rastline se od jutra do večera zmiraj proti solncu obračajo. Vert. b) mer djavnosti ali odpor v neprijateljskem pomenu (i lat. contra, nemšk. wider, gegen), n. pr. Proti vodi je težko plavati. N. pr. —- Ti junaško serce imaš proti vragu. Kr. r. c) mer djavnosti v prijateljskem zmislu kakor do (* lat. erga, nemšk. gegen, zu), n. pr. Samosvoja ljubezen stori, da smo proti sebi slepi. Met. — Ljubezen proti domu je dostikrat prevelika. Vodn. d) Včasi primerja reč reči in se vjema z nemškim „im Vergleich mit", n. pr. Zlato in srebro ni nič proti zvestemu prijatelju. Ravn. — Kar je kapljica vode v morji, kar peščeno zernice med peskom ob morji, to so na zemlji človeška leta proti večnosti. Ravn. §. 341. Vkljub, kljub (* nemšk. trotz) kaže na premišljen odpor, n. pr. Vkljub vsem obljubam; vsemu opominjevanju vkljub itd. e. Predlogi s loživnikom. §. 342. Čicz, črezi, čez (« lat. trans, ultra — nemšk. über, hinüber, darüber hinweg) nam rabi: a) o mestu i z ene strani na drugo n. pr. Cez strašno Černo morje. N. ps. — Ako pri kraji ne vidiš dna, ne bredi čez vodo. N. pr. — Zarja se zliva Čez polje, gor*. Čb. — C ez reko plava Široko na blažno zemljo ogersko. N. ps. b) o času, skozi kteri se plete djanje, ali pa čas, kedaj taisto nastopi, n. pr. Čez nekoliko Časa pride Gospod. Met. — C rez zimo spi, po letu cveti. SI. e) o prestopu naravne mere ali števila, n. pr. Človeška togota rada čez meje udari. Met. — Noč se je čez polnoč prevalila. Kr. r. d) o odličnosti stvari mimo druge ali nje oblasti nad čim, n. pr. Ni učenec čez uČenika, ne hlapec čez gospodarja. Met. — Gospoduje naj čez ribe v vodi, čez tke pod nebom, čez živino na polji in čez vso zemljo. Ravn. §. 343. Raz (lat. de — nemšk. ab, herab; hinab, hinunter, von) se vjema na pomenu s predlogom s — z (kedar se veže z II. sklonom) in znamenjuje ločitev predmetov od zgoraj navzdol, n. pr. Po sili vzame raz roke ji rokavice, v dlan glede. N. ps. — Dere se ko bi jermene raz njega rezal. N. r. Včasi imi svoje ime v rodivniku za seboj n. pr. Mnogo teče sladke hvale pričujočim raz jezika. Valj. — Gorje vam, ako pade častni plasc raz vaših djanj. Cegn. §. 344. Skoz, skozi (lat. per — nemšk. durch, hindurch) naznanja: * " , a) prehod z ene na drugo stran skozi kak predmet ali njegovo presego, n. pr. Le skoz temna groba vrata se odpre nam hiša zlata. Pot. — Po sterminah in skoz plan. Vilh. — Skozi noč se dan vidi. N. pr. b) dobo t. j. terpež djanja skoz nekaj časa, n. pr. Le kratka pot je skoz Življenje dana. Preš. — Predstaršev hudobija se plete skozi več stoletij. Ravn. c) vzrok in sredstvo ob enem, n. pr. Skozi božjo milost nam dohaja vsak dan obilo dobrot. — Skoz žganje več ljudi konec vzame, ko skozi vodo. N. pr. V tem pomenu je predlog: s k o z vendar previdno in varčno v rabo jemati; izogibati se ga je, kedar pomenja nemški „durch" samo^sredst vo, po kterem nam kaj dohaja; v tem primeru imajo v slovenščini njegovo moč predlogi: po, s, i ž itd., n. pr. durch Gottes Gnaden = po božji mi- losti ali z božjo milostjo; durch List uud kluggewandten Sinn = z zvijačo in previdnostjo; durch den Brief habe ich erfahren = po listu ali iz lista sem zvedel; schicke das Buch durch die Post =- pošlji bukve po pošti itd. d. Predlogi z mestnikom. §. 345. O (lat. circa, de — nemšk. zur, zur Zeit, von) nam služi: • a) o času djanja ali stanja (* lat. circa — nemšk. um), n. pr. 0 kresi se dan obesi. N. pr. — O toplem letu gnezdiš. Vodn. — 0 setvi, o Žetvi, o gospojnici, o poldne itd. b) o predmetu, o kterem je govorjenje (ilat.de — nemšk. von, über, in Betreif), sosebno pri glagolih: govoriti, učiti, slišati, vedeti, pripovedovati, misliti, soditi i. t. d. n. pr. Govorili smo o vsakorŠnih rečeh. Valj. — Marsikteri starček zdaj še ve pripovedovati o turških in drugih vojskah. Tom. — O skrivnostih se ne trudi, boljši um o tem skerbi. Kos. c) o načinu n. pr. Zivi se brez plenka o petji ko tič. Vodn. — Vse življenje Sokratovo se verti o modrovanji. §. 346. Pri, v ljudskih ustih tudi per lat. apud — nemšk. bei) nam služi: a) o bližnjosti predmetov n. pr. Gorje mu, pri komur se miši in mačke bratijo. N. pr. — Marsikteri kmet je gibčen pri plesu, pa okoren pri drevesu. N. pr. — Pametni se pri ognji ogreje, nespametni opeče. N. pr. b) o času, n. pr. Pr i luči je dobro živeti in umreti. N. pr. — Kdor je hiter pri jetu, je tudi pri delu. N. pr. — Tam leži p r i belem dnevi kralj Matjaž, bolnik kraljevi. N. ps. c) o načinu v pogojnem ali vzročnem pomenu (* nemšk. ungeachtet, trotz), n. pr. Pri vsej svoji bogatiji ni srečen, kdor si je svoje bogastvo po nepošteni poti pridobil (t. j. da-sl tudi je zelo bogat, vendar ...) — Pri svojih letih je Še prav ter den viditi (t. j. če tudi je prileten ...) — d) o približnem številu ali meri (nemš. ungefähr) n. pr. Koliko si potrošili — pri kacih desetih goldinarjih. Hrov. e) Pri se tudi rabi pri prisegah, n. pr. Pri Bogu sem obljubil. N. ps. — Pri moji veri, da ni res, kar praviš. Valj. e. Predlogi z rodivnikom in drnživnikom. §. 347. S, pred samoglasniki in mehkimi soglasniki z, pred nj i, pred nekterimi sikavci in šumevci celo se, se veže: I. z rodivnikom na vprašanje: odkod? ali k e d a j ? in stoji: a) o mestu od zgoraj na vzdol (* lat. de, nemšk. von, herab) Prekladamo z rame na ramo, s kola na kol. N. pr. — Sreča veselja ž njive laži. Virk. — Se li bere qrozdie s ternja ali fige z osatat Met. M o času, n. pr. Bog se mi ne daj z mesta geniti, ako mu nisem plačal tega dolga že z davna. Navr. — Zjutra, zvečer a, s pomladi. II. z druživzikom na vprašanje: s kom? ali s čim? ter nam služi: a) o društvu ali skupnosti oseb in reči (* lat. cum, nemšk. mit, sammt), n. pr. Mož z Ženo, brat s sestro na božjo pot gredo. N. ps. — Kdor se z volkovi pajdaši, ta je ž njimi tuliti pri-moran. N. pr. — ^ Z močmi osode ni zaveze ni pogodbe. Kos. b) o orodji ali sredstvu, n. pr. Brezen, če z rivcem ne rije, pa z repom vije. N. pr. — Kdor s tujim denarjem hišo zida, kamenje_ na svoj grob nosi. N. pr. — Konj se brani s krepko nogo, lev in tigra se zobmi, orel s kremplji, sova s kljunom, gad se strupom, bik z rogmi. Vilh. c) o načinu, n. pr. Skopost s kupom raste. N. pr. d) o predmetu djanja, n. pr. Kdor se prepira s kruhom, prepira se tudi z ljudmi. N. pr. e) o času t. j. da se godi kaj z drugim vred, n. pr. Pridna gospodinja je s penim svitom že na nogah. — NevoŠljivost s srečo pogine. N. pr. f. Predlogi s toživnikom in dajavnikom. §. 348. Zoper (lat. contra — nemšk. wider, gegen) se druži: 1) s toživnikom na vprašanje: zoper koga? in pomenja mirno stanje namišljene djavnosti vneprijateljskemzmislu, n.pr. Kdor ni z menoj, ta je zoper mene. Met. — Človeška razumnost je nepridna in nepremožna zoper Boga. Met. 2)^ z dajavnikom na vprašanje: komu zoper? pa le pri-slovno in stoji za imenom, n. pr. Meni zoper delaš; meni zoper ravna; žena možu zoper govori. Met., kar vse po nemščini cika. g. Predlogi s toživnikom in mestnikom. §. 349. Na (lat. super — nemšk. an, auf) kaže v obče, da ste si dve stvari v neposrednji zvezi ali dotiki. Služi nam: I. s kazavnikom na vprašanje: kam? a) o mestu, kteremu kaj v dotiko prihaja, n. pr. Na skalo stopi silni Zaboj. Kr. r. ■— Zvezde so se utrinjdle, na žemljico so padale. N. ps. — Brez mandranja ne zleze tkavcu platno n a berdo. N. pr. b) o neprijateljski nameri i lat. contra, nemšk. wider, n. pr. Prišel sem na roso glavo in na tvoje belo pero. N. ps. — Z menoj na Poljane. Kr. r. — c) o m é r i ali poti, po kterem se kdo oberne, da pride, kamor je namenjen, n. pr. Kam derži na desno cesta, kam derži na levo poti Valj. — Najkrajša pot do Triglava je na Bohinj. d) o času, n. pr. Na dan sv. treh kraljev močna vez na dom Človeka veže. Cegn. — Mora v niz a,ve na zimo pastir. Cegn. e) o načinu, n. pr. Na lice priljuden, na robe ostuden. N. pr. — Kaj velja n a oko, če ni n a roko. N. pr. f) o nameri ali koncu, n. pr. Človek gre na delo. Ravn. — Na delo budite. Pot. — Na vojsko berž na mejo vstani. N. ps. g) o vzroku (* in Folge), iz kterega kaka reč sledi, n. pr. Na en mah dob ne pade. N. pr. — Na solnce sv. Martina pride rada dolga zima. Vodn. — Koliko se jih je pohujšalo in pogubilo na laŽnjive besede! Met. h) o učinku ali posledku, ki iz kake reči izhaja, n. pr. To mu je na čast — na sramoto. N. r. — Na smert bolán. N. ps. j) o približnem številu, n. pr. Na sto mož se je bilo zbralo. II. z mestnikom na vprašanje: kje? a) o mestu, da je ena reč verh druge ali pa da je ena z drugo v neposrednji dotiki, n. pr. Mati za hčerjo plače, hči pa na plesu skače. N. pr. — SolnČni žarki so temneli n a viŠnjelem nébesu. N. ps. — Sreča na razpotji sedi. N. pr. b) o k r a j u djanja v bolj obširnem zmislu ali o legi kacega kraja, n. pr. Na poti rožica, n a domu ubožica. N. pr. — Kdor na vso moč iz doma sili, ta se na tujem v blato vsede. N. pr. — Ne na Laškem, ne na Nemškem, ne na gornjem Štajerskem. N. ps. c) o opravilu, s kterim se kdo pecá, ali r a z m e r j i med eno in drugo rečjo, n. pr. Na posodi se nič ne izboljša. N. pr. — Slovenski jezik je sam na sebi bogat, le ljudje so revni na besedah. Vodn. — Že zdaj mora na kupilu kuhati in greti se skoraj vsa spodnja dolenska stran. Levst. — Na vojski, na tlaki, na delu itd. §. 350. Ob (lat. circa, secundum — nemšk. um, langs itd.) nam služi: I. stoživnikomna vprašanje: ob kaj? a) o predmetu, ob kterem se kaj razbije ali razruši, n. pr. Bodi si z loncem ob kamen, ali s kamenom ob lonec, težko je loncu. N. pr. — Pred mirú ne bomo dali, dokler ga ob tla ne djali. N. ps. b) o izgubi, ktera komu preti ali se mu pripeti, sosebno za glagoli: iti, priti, djati, pripraviti in enacimi, n. pr. Sem ob život Matjaža djal. N. ps. — Ob glav'co me nikari djat'. N. ps. — Kdor za tuje prime, o b svoje pride. N. pr. — Gre mu o b pamet. Levst. — Ob up so šli zdravniki. Met. II. z mestnikom na vprašanje: kje? kedaj? ali ob čem? a) o stanji, ki je, ali djavnosti, ki se godi tik drugega predmeta (> lat. secundum, nemšk. längs), n. pr. Ob vodi zeleni^ lovec hodi. LeVst. — Ob viru rožice sadi. Led. — Strah je v sredi votel, ob lcrajih ga nič ni. N. pr. — V strahu in trepetu je stalo ljudstvo ob gori. Ravn. b) o času, kedaj kaj biva ali se godi (= nemšk. zur Zeit) n. pr. Bog je naša svest o b sili. Ravn. — Kdor je len o b Žetvi, malo Žanje. N. pr. — Zvečer je bilo o b kurjavŠini. Ravn. c) o sredstvu, n. pr. Ob kruhu in vodi živi. — Ob lovu Živi. Ravn. §. 351. Po (lat. per, post — nemšk. auf, an, in, herum, durch), znamenjuje prosti r a nje djanja v prostoru in času, ter nam rabi: I s toživnikom na vprašanje: kam? itd. a) o nameri, da se oseba ali reč, kteri je djanje namenjeno, pripelje, prinese, doseže itd., sosebno po glagolih: iti, priti, poslati itd. (i nemšk. um, holen), n. pr. Po spovednika pojte mi, pojte mi berž po maŠnika, po mašnika žegnanega. N. ps. — Eni pojte po sodnika, eni pojte po rabeljna. N. ps. — Kralj seže v aržet svileni p o zlat rudeče rumeni. N. ps. b) o načinu, sosebno pri šegah, s prislovi, n. pr. Po me-niŠko se obleci. N. ps. — Po turško se nosi. — Po bliskovo mu sablja gre. N. ps. -— Po nemški, po slovenski itd. c) o dobi, čez ktero se razprostira djanje. n. pr. Po tri dni se posti. — Po cele dni poseda brez dela. d) o oddelnih razmerih, n. pr. Sosedje pa (naj dajo), kar morejo, p o eno strešno ali p o dve. N. ps. —• Na dan služi p o Štiri desetice. II. z mestnikom na vprašanje: kje? itd. a) o mestu, po kterem se kaj giblje, širi ali razprostira (nasprotno predlogoma v in na, ki pomenjata mirno stanje), n. pr. Dekle po vertu Šetalo. N. ps. — Po morji plava barČica, prelepa barka pisana. N. ps. — Po mestih ljudje besede cukre. N. pr. — Kdo p o c vetji kaže pot bučeli ? Vilh. b) o času in redu v času in prostoru, n. pr. Po noči se rada duša loči. N. pr. — Po letu rožice cvete, po zimi pa se oblete. N. ps. — Po toči je zastonj zvoniti. N. pr. •— Po storjenem delu sladko počivati. N. pr. c) o načinu, kako se kaj godi, n. pr. Blago se po niti nabira, po vervi zapravlja. N. pr. — Kdor po svoji termi ravna, ta se pogubi. Met. — Vsak p o svojem, je djal tisti, ki je s svedrom kravo deri. N. pr. — Po taktu bije kladva pad. Kos. d) o primernosti in oziru, n. pr. Po delu plačilo. N. pr. — Blagor mu, kdor zna veslo besede po okolnosti časa, ljudi in kraja prav ravnati. Slomš. — Človek se mora, po ljudeh ravnati, ne ljudje po človeku. N. pr. •— Bog plačuje po zvestobi, ne po stanu. Slomš. e) o sredstvu, po kterem se kaj dobi ali zgodi, invzroku ali lastnosti, iz lttere ali po kteri se kaj spozna, n. pr. Po krajcarjih se pride k bogastvu. N. ps. — Po jasnih gorah in p o barvi na nebu poznam, kedaj bo lepo, kedaj gerdo vreme. Cegn. — Po glasu spoznaš tiča, p o šapi leva. N. pr. _f) o cilji ali namenu, sosebno po glagolih: hrepeneti, streči, prežati, žalovati, popraševati, vekati i. t. d., n. pr. Po časti hrepeni mladost. Cegn. — Vsaka krava po svojem teletu veka. N. pr. — Gledati, popraševati p o kom — po čem itd. g) v delivnem pomenu o ceni, meri, vagi in drugih razmerih, n. pr. Po čem vi raje prodate ?— Ene po zlatu belem, ene p o zlatu rumenem. N. ps. §• 352. V (lat. in — nemšk. in, hinein, nach) znamenjuje, da meri reč ali oseba v notranjost ali da se nahaja v notranjosti kacega predmeta. Rabi nam: I. stoživnikomna vprašanje : kam? a) o kraju, v čegar notranjost oseba ali reč prehaja, n. pr. Sraga nedolžnosti se ne posuši, v nebesa spuhti. N. pr. — Enemu Bog v roko da veslo, drugemu teslo. N. pr. — Gradove svitle zida si v oblake, zelene trate stavi si v puščave. Preš. b) o nameri ali cilju kacega djanja, n. pr. Denar in iz-brušen nož lahko v prid in škodo oberneŠ. N. pr. — Lakomnost je Človeku velikrat v potrato. Met. — Ošabnost pelje v zaničevanje in sovraštvo. Met. — Napuh v nesrečo pripravi. Met. c) o stanji, v ktero se kaj spreoberne ali preide, n. pr. Zmene se kače v ribice, zmene kuščarji v tičice, zmene se gadje v zvezdice. N. ps. — Noč v sivo premeni se jutro. Kr. r. d) o Času, v kterem se godi djanje, sosebno pri naznaje-vanji dni v tednu, n. pr. Prišli so Čarodeji v novo. Kr. r. — V petek smeh, v soboto in nedeljo jok. N. pr. — Molite, da se vaš beg ne zgodi po zimi ali v soboto. Slet. II. z mestnikom na vprašanje: kje? a) o kraju, v čegar notranjosti kaj biva ali se kaj godi, n. pr. V hlevu je dosti Živinice, v kleti pa sladko vinice; denarja, v skrinji je lepo, v hiši pa pivcev vse polno. N. pr. — Kriva vera je ternjev germ v žitnem polji. N. ps. — Skerb v sercu stori, da človek boleha. Dalm. b) o načinu, oziru ali stanji kake stvari, n. pr. Bodi v svoji besedi resničen, v djanji pravičen. Slomš. — Bodi v resnici in ne po dozdevku, kar biti želiš. Met. — Krepost se v slabosti do-veršuje. Slomš. c) o času, zvlasti z abstraktnimi samostavniki, ki sami po sebi ne pomenjajo časa, n. pr. Kdor se hoče v starosti počiti, mora se v mladosti truditi. N. pr. — V serdu se oči bliskajo, v sramoti poveznejo, v omilovanji posolzijo. Slomš. li. Predlogi s toživnikom in druživnikom. §. 353. Med, v starših spisih tudi: m ej (lat. inter — nernšk. zvischen, unter, mitten unter) pomenja v obče, da kaj med dvema ali več rečmi svoj prostor zavzema ali zavzeti skuša. Sklada se: I. s toživnikom na vprašanje: kam? in znamenjuje: a) kraj, med čegar predmete ali čegar sredo djavnost meri, n. pr. Ce golob med orle zajde, gotovo smert najde. Nr. pr. — Peljite ga v turen temen med gade, kače, kuščarje. N. ps. — Smert fantine, dekleta med gerbe versti. Slomš. II. združivnikomna vprašanje: kje? in znani: a) kraj med dvema ali več predmeti, pri glagolih mirovanja, n. pr. Med pravico in krivico ni srede. N. pr. — Med dobrimi sosedi je dobro Živeti, dobro umreti. N. pr. b) stanje, vzajemnost ali partitivnost n. pr. Najbolji pevci med tiči imajo priprosto obleko. Tuš. — To gorje med vsemi je največe. Kr. r. — Ljubite se med seboj. Met. — Med upom in strahom. c) č a s, n. pr. Me d tem se vzdigne vojna. — Me d potjo, med večerjo, med jedjo, med tednom, med letom itd. §. 354. Nad (lat. super, supra — nemšk. iiber, oberhalb) znamenjuje, da je kaj više od česa ali verh česa, pa se ga ne dotika. Rabi nam: I. s toživnikom na vprašanje: kam? a) o mestu, n. pr. V zemlji vzdigni nas nad vrage naše. Kr. r. — Odperte imej oči nad to hišo noč in dan. Ravn. b) o stopnji ali meri, sosebno pri primerjavni in presežni stopnji, n. pr. Ni meŠtra nad potrebo. N. ps. — Nič ni slajšega nad, dobro vest. c) o djavnosti v neprijateljskem pomenu, n. pr. Pegam bode Šel nad te. N. ps. — Ko bi bil medved eni bučeli prizanesel, ne bi bile Šle vse druge nad-nj. Met. — Vstane kij nad kij, kopje nad kopje. Kr. r. — Kedar žetva dozori, gre se s serpom nad njo. Ravn. II. z druživnikom na vprašanje: kje? a) o mestu gori nad čim, više od česa n. pr. Nad mano, pod mano, krog mene je Bog. Vilh. — Kdo nad nami je razpel obnebje? Vilh. — Zida se nad njim poslopje širno. Levst. — Milost božja ostane nad njimi, ki se njega boje. Ravn, b) o moči ali oblasti, ki jo kdo nad čim ima, n. pr. Tebi je dana oblast nad vsemi ljudmi. — Ti si kralj nad vsemi kralji. c) o predmetu, nad kterim se kaj godi ali kteri je vzrok kakega djanja, n. pr. Naši nastopniki bodo vsaj imeli kaj nad nami popravljati in brusiti. Vodn. — Spoštujte božjo podobo nad slehernim Človekom. Ravn. — Gospodu se gnjusi nad hudobnimi. Dalm. — Množice so se zavzele nad njegovim ukom. Met. §. 355. _ Pod (lat. sub, subter, infra — nemšk. unter, unter-halb) znamenjuje, de je kaj na niže m mestu mimo drugega ali ravno pod njim. Druži se: I. stoživnikomna vprašanje: kam? in pomenja: a) mesto, pod ktero kaj prehaja, n. pr. Slovenci so radi tujce pod streho jemali. Vodn. —v Kdor se ljudem pod zobe da, tega le čas iz ust reši. N. pr. — Ze so pod grad prijezdili. N. ps. b) odvisnost ali podložnost, n. pr. Kranjec ne gre drugam pod orožje, kakor le za domače dežele. Vodn. — Dene vse pod meč- N. ps. — Primeri: Pod nič dati, pod se. II. z druži vni ko m na vprašanje: kje? in pomenja: a) mesto, pod kterim je kaj, n. pr. Vse pod solncem preide, le Boga ljubiti in dobro storiti ne. Ravn. — Kdor ima pod palcem groš, ta je, mož. N. pr. — Moj čas leži. pod zemljo. Cegn. — Pod milim Bogom. N. r. b) odvisnost ali podložnost, n. pr. Vsa južna Evropa je bila pod rimsko oblastjo. — Pod avstrijanskim cesarjem žive štirje glavni narodi. c) predmet, pod kterim je kaj skrito ali od kteregajekaj odvisno, n. pr. Pod podobo kruha in vina pride Jezus na oltar.— To zelišče je znano pod imenom cepetec. — Pod pogojem, pod pogodbo, pod priliko itd. d) čas, v kterem se je kaj godilo, n. pr. Pod Poncijem Pilatom. — Pod cesarjem Leopoldom so udarili Turki na Beč. — Beli Kranjci so se hrabro boriti pod svojimi vodji Gušiči. St. Vr. §. 356. Pred (lat. ante, eoram — nemšk. vor) znamenjuje sploh mer djavnosti na prednje mesto,' na prednjo stran. Rabi nam: I. stoživnikomna vprašanje: kam? a) o mestu, n. pr. Vsaka koklja pred svoje piške berska. N. pr. — Gre in pred njega poklekuje. Ravn. — Pred oči priti, pred oči postaviti, pred sodnika stopiti itd. II. z druživnikom na vprašanje: kje? a) o mestu, n. pr. Grob ošlatam pred seboj. Pot. — Pred mano z lučjo gnade hodi. Pot. — Vsak pometaj pred svojim pragom. N. pr. b) o bližnjo s ti ali vzroku kacega djanj a, n. pr. Oponošen dar je čem pred Bogom. N. pr. — Ponižnost gre pred častjo, napuh pred padcem. Met. — Kakor pred strupeno kačo bežite pred grehom. Ravn. — Pred smertjo ne obvarje koža gladka. Preš. c) o času, n. pr. Pridna gospodinja je že pred dnem po koncu. ■— Pr e d koncem dneva molče trobental bo : memento mori. Preš. i. Predlogi z rodivnikom, toživnikom in druživnikom. §. 357. Za (lat. post, pone, pro — nemšk. hinter, für itd.) je v slovenščini zelo različnega pomena; služi nam: I. z rodivnikom na vprašanje: kedaj? a) o času, čez kteri se razteguje kako djanje ali stanje (i nemškemu: während, zur Zeit), n. pr. Za solnca in po solncu še gredo hitro tjekaj v hrib. Kr. r. — Za časa začne; žgati, kar če kropiva ostati. N. pr. —• Dan se za rana lovi. N, pr. -— Kdor z a mladih dni ne skerbi, v starosti pomanjkanje terpi. N. pr. II. s toživnikom na vprašanje: kam, za koga, za kaj? itd. # a) o meri djavnosti za d za kak predmet (s nemškemu hinter), n. pr. Terdovratnemu takrat v uho poči, ko mu smert za tilnik skoči. N. pr. —- Kdor ni bil za pečjo, ne hodi drugih z a peč iskat. N. pr. — Solnce gre za gorö. N. ps. b) o zameni * na mesto (für, anstatt, pro), n. pr. Glavo za glavo. N. r. — Ce ene podplate na beračiji raztergaš, beraŠke palice za grajšino ne daš. Slomš. — Oko za oko in zob za zob. Met. c) o vzroku, nameri ali koncu (pro, propter — nemšk. für, um), n. pr. Vino je za priletne ljudi, kar je mleko za otroke. Slomš. — Za vero, za rod in za dom korenjak. Vilh. — Za svoje se potegnemo in za deželt, čast. Vodn. — Pridna gospodinja mora z a pero čez plot skočiti. N. pr. Kedar predlog z a sam ob sebi nima tolike moči, da bi do dobra izrazil namero kacega predmeta, pridruži se mu včasi še kak drug predlog, kteri ime v svoj sklon pomakne, n. pr. Hrastov išče ssa čez morje. Vilh.— Jekleni oklepi trideset in en učenec; dva in petdeset hiš > petdeset in dve hiši; štiri in osemdeset kmetov t osemdeset in Štirje kmetje itd. b. O verstivnih števnikih. §. 369. Verstivni števniki ali verstivci se vjemajo s svojim samostavnikom kakor pravi pridevniki v sklonu, spolu in številu ter nam služijo : a) kedar naznanjamo versto ali red štetih predmetov na vprašanje: koliki, kolika, koliko? n. pr. P er v a stopinja prave ponižnosti je spoznati slabost in nepremožnost svoje volje. Met. — P er v i venec jesena, malo pri nas je veselja, drugi venec drobnih rož, mi le imamo v Bogu trošt (tolažbo). N. ps. b) pri letni številbi, pa le za poslednjo številko, n. pr. Sv. Metodi je umeri 6. (šestega) dne malega travna leta 885 (leta osemsto osemdeset in osmega ' osemsto osemdeset in osmega leta). — -Matija Korvin je umeri leta 1492 (tisoč Štiri sto dva in devetdesetega i devetdeset in drugega itd.) c) O ločivnih števnikih. §. 370. Ločivni števniki ali ločivci nam rabijo na vprašanje: kolikeri, kolikera, kolikero? in sicer: a) kedar se štejejo plemena ali razpoli oseb in reči, v vsa-cem spolu in številu, n. pr. Skrivnost je dobro hranjena, da ravno znana je stoter im. Met. — Mavrica je sedmer trak. — Dvoje zlo t zweierlei Uebel; troje žito * dreierlei Getraide; petera vina * fünferlei Weine; oboje gr uhlje; beiderlei Rechen ; čvetere vile > viererlei Heugabeln; petere bukve s fünferlei Bücher itd. b) namesto glavnih števnikov v srednjem številu pa le tedaj, kedar se hoče naznaniti, da je kaka različnost med osebami in živalmi, ki se štejejo, bodi-si na spolu, na starosti ali po velikosti, n. pr. Kmet ima cl vaj s et er o goved v hlevu: osem krav, deset volov in dve teleti. — Petero tičev sem ustrelil: dva goloba in tri jerebice. — S est er o konj ima v konjaku: enega Žrebca, tri kobile in dve žrebeti (ali dvoje žrebet, če ste razni na spolu) itd. d) O množivnih števnikih. §. 371. Množivne števnike ali množivce jemljemo v rabo: a) na vprašanje: kolikeren ali kolikojen (jna, o)?, n. pr. Drugo seme je padlo v dobro zemljo in je dalo sad: eno s toteren , eno Šestdeseteren, eno trideseteren. Met. b) na vprašanje: koliko? pri samostavnikih, ki nam služijo le v množnem številu, n. pr. Dvojne duri < zwei Thür en; Čveterne vile * vier Heugabeln ; trojne grablje t drei Rechen ; peterne bukve > fünf Bücher itd. Nekterim Slovencem rabijo v tem primera ločivni števniki ; tem je torej n. pr. dvoje bukve z zwei Bücher in zweierlei Bücher; troje grab/je r drei Rechen in dreierlei Rechen itd. D. Zaimek. a) O osebnih zaimkih. §. 372. Imenovavnik osebnega zaimka se pred glagolom nävadno opušča v govoru in v pisavi, ker tiči njegova močvgla-golovem osebilu, kakor pri Latincih ; zato pravimo n. pr. Ne smem za Živo glavo. -- Kakor sejeŠ, tako žanješ. — Zaleta se v mojo pravico. Treba je pa, da stoji osebni zaimek tudi v slovenščini: a) kedar se s povdarkom izrekuje ali kedar so med seboj ali s kako drugo rečjo v nasprotji, n. pr. Mal' ti za mé, mal' jaz za té. N. pr. — Mi orjemo zemljo, Bog orje pa nas. Slomš. — Ce si ti na levo izvoliš, grem jaz na desno. Ravn. — Kedar hoste vi (otroci) stari, bodete tudi inaki. Cegn. b) kedar z resno mislijo ali z nejevoljo kaj velevamo ali odgovora zahtevamo, n. pr. Ti pa, kedar moliš, pojdi v svoj hram. Met. — Kaj te prašam, ti svitla luna? N. ps. — Kdo si pa ti? Jaz sem itd. - e) kedar stoji z drugimi besedami v enaki razmeri ali imâ kak pristavek za seboj, n. pr. Vi pa se ne pustite uČenikov imenovati, zakaj eden je Vaš učenik, vi vsi pa ste bratje. Met. — Ne veste vi dolinarji, kako prijetno je po letu v gorah. Cegn. — Idite zdaj iz barke ti, tvoja žena, tvoji sinovi in tvoje sinahe. Ravn. §. 373. V govoru in v pisavi nam rabi sploh krajša ali breznâglasna oblika zaimkova ; d a 1 j š a ali p o p o 1 n a vendar stoji : a) v začetku vsacega stavka n. pr. Nj em u se moraš potožiti, ki ti je v stanu preložiti. N. pr. — Kdor vas sprejme, mene sprejme. Met. — Sebi seješ, sebi žanješ. Pr. b) kedar se naglas dene na zaimek, navlasti o nasprotji, n. pr. Denar le ti imej, pa glej, da tebe denar imel ne bode. N. pr. — Kdor tebe s kamenom, ti njega s kruhom. N. pr. — Danes meni, jutri tebi. Pr. c) za predlogi; lev toživniku stoji za enozložnimi predlogi, če naglas na predlog ne preskoči, rajša pervotna oblika: mé, té, sé namesto: mene, tebe, sebe, n. pr. Težko meni brez mene. N. pr. — Kdor ni z men o j, ta je zoper mene. Met. —• Ce te je tvoj bližnji razžalil, ne kuhaj zamere v svojem sercu do njega, ampak pojdi in spravita se. Met. — Ko bo Pegam Šel nad té. N. ps. Opomba. Za predlogi: čez, na, nad, po, pod, pred, skoz, v in z a nastopi po gostem pervotni kazavnilc i, ki mu spredaj zavoljo zevi II priraste in ga v j spremeni ; za ženski spol se vzame daljša oblika: zato govore po Kranjskem navadno: čez-nj (čeznj), na-nj (nanj), nad-nj (nadnj), po-nj (ponj), pred-nj (predenj), skoz-nj (skoznj), va-nj (vanj), v a-njo in za-nj (zanj), za-njo itd. namesto: čez njega, na njega, nad njega itd.; tako tudi: n&-me; n4-te, n&-se — zä-me, zä-te, zž,-se namesto : na m<5, na ti, za se, za m<5 itd., kar se tudi v slovenski pisavi po gostem nahaja, n. pr. Stori ¿as-tij sveti križ. N. ps. — Le na-se sme zanašati se človek. Cegn. — V molitvi za-nj, le za-nj skerbi. N. ps. — Za-nj družba ne mara in on ne za njo. Preš. — Kdor drugim jamo koplje, sam va-njo pade. N. pr. §. 374. Prosto ljudstvo, prijatelji in znanci se med seboj sploh tikajo; kedar pa govori Slovenec o viših osebah, kterim hoče svoje spoštovanje tudi v besedi skazati n. pr. o starših in njih žlahti ter deželski in duhovski gosposki, tedaj je v njih pričujo-čosti vika, kedar k njim govori, — v njih nepričujočosti je pa rad_ onika, to_ poslednje pa v pisavi sploh ni posneme vredno; vpričo koga onikati je le in nemškovavcem navadno, n. pr. Kaj vas prosim, mati moja. N. ps. — Kaj vam pravim, oča vi! N. ps. — Spoštuj svojo mater in pomni, kaj so vse zavoljo tebe prestali; kedar ti pa umerjd, pokoplji je zraven mene. Ravn. Častni naslov najvišega oblastnika je v nagovoru: Vaše veličanstvo, v govoru o njem pa: Njegovo ali Njih veličanstvo. §. 375. Po v račavni zaimek „se" nam ne služi samo za tretjo osebo, kakor v latinščini in nemščini, ampak tudi za pervo in drugo, kedar se namreč djanje na osebek povrača, od kterega je bilo izšlo; torej pravimo in pišemo : hvalim se ich lobe mich laudo me hvališ se du lobst dich laudas te hvali se er lobt sich laudat se hvaliva se wir loben uns (2) laudamus nos (2) hvalita se ihr lobet euch (2) laudatis vos (2) hvalita se sie loben sich (2) laudant se (2) hvalimo se wir loben uns laudamus nos hvalite se ihr lobet euch laudatis vos hvalijo se sie loben sich laudant se. n. pr. Sebi orješ, sebi seješ, sebi bodeŠ tudi Sel. Vodn. -- Kdor sam sebe ne časti, ni vreden noben časti. N. pr. — Kedar greš volku nasproti, pokliči psa seb o j. N. pr. — Boljše ti je starejšega od sebe poslušati. N. pr. — Ne spravljajte si zakladov na zemlji. Met. — Ne plaši s e, ako s e zbodeš na poti življenja ali ti nesreča za petami gre. Slomš. §. 376. Vzajemno (recipročno) djanje, t. j. djanje, ki od več osebkov izhaja in od enega na drugega prehaja, da se vsa-cega dotika, naznanjamo v slovenščini : a) s povračavnim zaimkom, n. pr. Ljubite se med seboj. Met. — Ako si med seboj ne pomagamo, kdo nam pomore f Cegn. — Rodovi so med seboj blebetali in se v besedah eden od drugega daljšali. Vodn. — Počasi so se v jeziku ločili in slednji svojega sebi naredili. Vodn. b) s pripomočjo besedi: eden drugega, eden drugemu itd. ali še boljše drug drugega, drug drugemu itd., n. pr. Pomagajte eden drugemu, kolikor vam je mogoče. — Voljno eden drugega slabosti nosite. Slomš. — Drug drugemu je serce delal. Cegn. in c) s ponavljanjem samostavnika, da nam kot osebek in predmet rabi, če djavnost od enega na drugega prehaja; Nemcu služi v tem primeru samostavnik in: des andern, dem andern itd. n. pr. Vrana vrani oči ne izkljuje. N. pr. — Roka roko umiva. N. pr.— Ce slepec slepca vodi, obá v jamo padeta. N. pr. — Orel orla plodi, sova sovo rodi. N. pr. §. 377. Zaimek sam, sama, samo imá to opravilo, da druga imena na pomenu krepi, in znamenjuje : a) karvnemščini selbst, in eigener Person, lat. ipse t. j. ne drugi namesto njega, n. pr. Lenuh sam sebi čas krade. N. pr. — Kdor se z oŠabnikom pajdaši, ta se sam poošabi. N- pr. — Najpred samemu sebi pomagaj iz nadlog, potem drugim okrog. N. pr. b) sam od sebe s selbst, von freien Stiicken, lat. ipse sua sponte, n. pr. Dobro blago samo kupca najde. N. pr. — Sama od sebe zemlja rodi. — Solnce samo od sebe sveti. c) allein, lat. solus t. j. ne dva ali jih več, n. pr. Sam Bog je vsemogočen (a nobeden drugi). b) O svojivnih zaimkih. §. 378. Svojivni zaimki nam služijo namesto osebnih, kedar znamenjujemo last ali čegavost oseb in reči. Skladajo se s svojimi imeni v spolu, številu in sklonu; le namesto: njen, njun in njihov rabimo radi osebne: nje, nju in njih n. pr. Svetilo tvojega telesa je tvoje oko. Met. — V našem življenji se čre-dijo jasni in oblačni dnevi. — Smert vse omaja, nj e kosa kosi od kraja. N. pr. — Zvunajšina človekova je ogledalo njegove notranj-šine. Vert. — Vsaka dežela imá svoje šege in navade. Levst. — Umolknile so njune (sv. Cirila in Metoda) besede, ali duh Živi še danes. Napr. Kakor v dragih slovanskih narečjih menja se po gostem tudi v slovenščini svojivni zaimek kot prilastek z dajavnikom osebnega; zato govorimo in pišemo čestokrat: On mi je stric, ona mi je teta, bodi mi varuh itd. namesto: on je moj stric, ona je moja teta, bodi moj varuh, n. pr. Skerbno obdelaj si polje. Led. — Tudi meni duh se dvigne. Vilh. — Bistre sape «rak vedre, jasnijo mi glavo, sercé. Pot. Kakor pena nam zginjajo leta. Eavn. §. 379. Kar veljá o osebno-povračavnem zaimku (§. 375), to veljá tudi o svojivno-povračavnem svoj, svoja, svoje; stoji vselej namesto drugih svojivnih zaimkov: a) kedar se na osebek ravno tistega stavka nanaša, naj-si stoji osebek v imenovavniku ali v kakem drugem sklonu: Spoštujem svojega dobrotnika ich ehre meinen Wohlthäter spoštuješ svojega dobrotnika du ehrst deinen Wohlthäter spoštuje svojega dobrotnika er ehrt seinen Wohlthäter spoštujeva svojega dobrotnika wir (2) ehren unsern Wohlthäter itd. spoštujmo svoje dobrotnike ehren wir unsere Wohlthäter spoštujte svoje dobrotnike ehret eure Wohlthäter itd. n. pr. Noben Slovenec ne zapusti rad {teh) svojih. Vodn. — Ger-bec tujo gerbo vidi, s v o j e pa ne. N. pr. — Ako sosedova hiša gori, pazi na sv o j o. N. pr. — Zlato svoj e tehtaš na vago, rajši tehtaj na-njo svoj e besede. Met. — Srečni tisti, kteri svoj jezik s pametnim molčanjem posvečujejo. Met. — Vsemu na svetu pride s v o j konec. Cegn. — Vsakemu se svoje najlepše zdi. N. pr. Nemški: mein, dein itd. sloveni se v tem primeru vendar z zaimki: moj, tvoj itd., kedar je govorjenje o kaki splošnji reži, t. j. kedar je osebkov pomen oži, kakor pomen svojivnega zaimka, n. pr. Pojdimo v našo cerkev. — Molimo za našega papeža, — za našega cesarja itd.; v spx'otnem govoru pa je vendar spet povračavni svoj na svojem mestu, n. pr. Ce nočete v našo cerkev, pa v svojo idite. b) v mnogih prigovorih brez izrecnega osebka, v pomenu lat. suus, nemšk. eigen n. pr. Svoja glava svoj svet. N. pr.— Svoja roka svoj gospod. N. pr. — Sin moj um svoj. N. pr. Če se pa nemški „sein — ihr" ne nanaša na osebek tistega stavka, ampak le na kako drugo besedo v tem istem ali drugem stavku, tedaj nam rabijo vselej svojivniki: njegov, njen (nje), njun (nju) ali njihov (njih), kakoršnega spola ali števila je beseda, na ktero se ozira n. pr. Ljubi materni jezik po njegovi ceni. Slomš. — Boga spoznamo iz njegovih del.-— Za Bogam ti je mati perva dobrotnica; nikdar ne zabi nj e velike skerbi za te. — Kako se izgubi človek, ko se greh njegovega serca poloti. Met. c) O kazavnih zaimkih. §. 380. Kazavni zaimek ta, ta, to (* nemšk. der, dieser) kaže na bliže, oni (uni), ona, ono U nemšk. jener) na bolj od-ležne predmete; oba pa krepi na pomenu besedica le: t a-le ali le-ta (i nemšk. dieser da) in uni-le ali le-uni (* jener dort), n. pr. Darila sta ta in uni {Kajn in Abel). Ravn. — Srečnejši je ta, kteri daje, kakor uni, kteri jemlje. N. pr.— Ta je Šel opravičen domu, le-uni ne. Met. — Kdor se s hudobnikom peča, ta se sam popači. Ravn. — Kdor božjega daru ne spoštuje, tega šiba božja kaznuje. N. pr. — Enacega pomena je tudi sestavljeni: toti, tota, tot o. Z zaimkom „ta" se vjemata na pomenu tudi: si, s a, se in o v, o v a , ovo; toda pervi je zastarel, ter nam rabi le v nekolicih izrekih, drugi pa je dan danes bolj lasten hrovašeini in serbšeini in Slovenci ga le redkoma govorimo in pišemo, n. pr. Delo je Icoristnije nego lenost; onim se jači telo a ovo m slabi. Maž. §. 381. Tisti, tista, tisto ali taisti, taista, taisto (i nemšk. der, derjenige, derselbe, jener) kaže sploh na reč, ktero smo že na misli imeli ali jo še imamo, ktera je torej že znana, n. pr. Varuj se tistih maček, ktere spredi ližejo, zadi pa praskajo. N. pr. — Tisti mi je brat, kteri bi mi storil dobro rad. N. pr. — Ni tist i siromak, kteri nikoli nič ni imel, nego tisti, ki je imel, pa je izgubil. N. pr. Ce se kak odvisen stavek na-nj ozira, utegne se „tisti" pred samostavnikom izpustiti; brez samostavnika se pa v odvisnih sklonih najrajši zamenjava z zaimkom 3. osebe, n. pr. Varuj se maček, k i (nam. varuj se tistih maček ...) itd. — Kdor ljubi svoj narod, njemu so dragi tudi matere mili glasovi. Slomš. — Ternje ga pika, kdor se dotika. Cegn. — Kogar Bog ljubi, pošilja mu križe in težave. Ravn. — Ne bojte se jih, kteri telo umore, duše pa ne. Met. §. 382. Rabijo nam dalje kazavniki: tak, takov, tako-šen > nemšk. so beschaffen, solch; slednji, sle hern i nemšk. jedweder, jeglicher, jeder ohne Ausnahme; drugi » nemšk. der andere; i n, inak s .nemšk. anderer Art, anders: tolik s nemšk. so gross, so viel; zatojen i nemšk. beiläufig so gross, in še več kazavnih prislovov, n. pr. Sad je tak oŠ en, kakor šno je drevd. Met. — Slednji kristjan je zato na svetu, da bi dajal pričevanje resnici. Met. — SI ehern, kteri prosi, prejme. Met. — Bog je do-brotljiv do sleherne živali. Ravn. d) O vprašavnih zaimkih. §. 383. Vprašavni zaimki nam služijo sosebno v glavnih, za neprava ali zavisna vprašanja pa tudi v odvisnih stavkih, in sicer: a) kdo vprašuje za osebe, kaj za reči; oba sta samostavne veljave, n. pr. Kdo je Času dal perot ubežno? Kdo narodom Čudno pota meri? Komu moli se molitev sveta? itd. Vilh. — Ako se sol spridi, s Čim se bo solila zemlja? Met.— Kaj se ve, kaj zadene Človeka v neznanji f Levst. — Naj ne ve tvoja levica, k a j dela desnica. Met. — Bog že ve, komu perje lomi. N. pr. Ako se ima vprašavni zaimek „kdo" staviti v svojivni rodivnik, ondaj se ne piše „koga", ampak svojivni če g a v ali čij , a, e, n. pr. Hči! Čegava s«? Ravn.— Med ljudstvom, redkeje v pisavi, služi večkrat koga za kaj v imenovavniku in toživniku, kaj pa za: zakaj, čemu? n. pr. Koga sem jaz in koga je moje ljudstvo, cla bi ti mogli k a j podariti ? Ravn. — Oj Veltava! k a j kališ si vodo ? Kr. r. b) kteri, ktera, ktero, sem ter tje koji, a, e, praša za osebe in reči glede na množico, iz ktere so vzete, ali na red, v kteri spadajo, n. pr. Kteri izmed vas pojde z menoj za pričo ? — Ktera gospa ves svet obhodi? N. vg. c) Dalje nam služijo : kak, k ako v ali kak oš en (t nemšk. wie, wie beschaffen, lat. qualis), o kakovosti oseb in reči, ko- lik ali kolikošen (nemšk. wie viel, wie gross •— lat. quantus), o množini ali kolikosti, in koli k er o razpolih oseb in reči, n. pr. Kak ovo je to darilo, ki se z eno roko daje, z drugo jemlje ? — Koliko je usmiljenje božje! ■— Kolikero žito raste na polji! e) O oziravnih zaimkih. §. 384. Oziravni zaimki vežejo odvisne stavke z glavnimi, v kterih stoje po navadi njih srodni kazavniki. Oziravniki so: a) kteri, ktera, ktero, redkejše koji, koja, koje, in se pritisne sploh za besedo, na ktero se v glavnem stavku nanaša, n. pr. Tesna je pot, ktera jpelje v življenje. Met. — Ljudstvo, ktero je v temi sedelo, vidiloje veliko luč. Met.— Poglejte travo na polji, ktera danes stoji in se jutri v peč več verŽe. Met. — Ne zabi jezika, kojega te je mati učila.— Pazi na jezik prostega kmeta, pri ko jem je še pristna slovenščina doma. Slomš. b) ki za vse spole in števila, samo da se mu v odvisnih sklonih vselej 3. oseba v dotičnem sklonu za dopolnilo dodeva, n. pr. Ne jezi se nad tem, ki ti neradovoljno kaj zopernega stori. Met. — Dela, ki ga danes lahko storiš, ne odlagaj na jutro. N. pr. — Oko je Čisti žarek, ki v njem blišče nebesa. Cegn. — V mladosti terdniše so mreže, ki v njih derŽi nas upa moč goljfiva. Preš. — To je sapa turških konj meglena, ki njih polna je steza zelena. N. ps. Ob Kolpi in po Istri se „ki" popolnoma sklanja, n. pr. Ki nima mere, nima vere. N. pr. — V ko selo prišla, na to kolo prela. N. pr. — Blažene ročice, ke so ga nosile. N. ps. Ki, kteri se nit ne sklanja, je prav za prav oslabljen kaj, ki ga provincijalni Hrovatje še dan danes govor4, n. pr. To je hiša, kaj sem ju kupil. — Enako služi Serhom što, Cehom in Poljakom pa co. c) kdor se ozira na osebe, kar na reči, kedar se v obče govori brez določnega samostavnika, n. pr. Kdor resnico ljubi, ušes jej ne maši. Levst. — Kogar se bojiš, tega ne ljubiš. Pr. — Ne neha beračiti, komu r se palica v rokah ogreje. N. pr. — K a r je v sercu, to je tudi na jeziku. N. pr. — Davno je potopljeno v morje večne pozabe, česar duh ni oživljal. Napr. Kedar Di trebalo „k d o r" v svojivni rodivnik postaviti, govorimo sploh: eegar, čegavor ali čegaršen, n. pr. Včegar sercu gospodari hudobno poželenje, ta ne bode ne dobro govoril, ne dobro delal. Met. f) O nedoločnih zaimkih. §. 385. Nedoločni zaimki so po svoji rabi pravi samostavniki ali pridevniki; sicer pa naj se še pomni: a) Nedoločni zaimki, sestavljeni z „ne" (j nemšk. et—, lat. ali —), kažejo na osebe in reči, ki v resnici obstoje, pa jih še ne poznamo ali imenovati nočemo, sicer nam rabijo: kdo, kaj, kak itd. namesto: nekdo, nekaj, nekak itd., n. pr. Nekteri kmet je gibčen pri plesu, pa okoren pri drevesu. N. pr. — Vsak človek je tak, kakoršnega je Bog dal; vsaki ima nekaj nad seboj. Levst. — Včasi se veržejo otroci po kom iz bližnje rodovine. Cegn^ —- Kdor očetu ali materi kaj vzame pa pravi: ni greh — tovariš tolovajev je tak. Ravn. — Z marsikterim starčkom in z marsiktero staro materjo pojde kak drag košček domovinstva v tihi grob. Tom. b) Za nemški: ali, alles, lat. omnis, totus, cunctus nam služi: ves, vsa, vse: manj pravilen je v tem pomenu pridevnik: cel, cela, celo, ki pomenja po pravem le to, kar v nemščini: ganz, unversehrt in v latinščini: integer, n. pr. Koren vsega hudega je lakomnost. Met. — Ves svet je hiša božja. Ravn. — Po vsem svetu solnce sije. — Ves dan, vse leto, vse žive dni itd. c) Nemški „man" se sloveni: a) s povračavnim „se" v srednjini, 11. pr. Kjer se veliko pridela, tam se malo dela. N. pr. — Ni g er šeg a na tem svetu, če se kaj da, potlej pa očita. Levst. (?) s pervo ali tretjo množno osebo v tvorini, kedar je v pervem primeru enak našemu „mi", v drugem toliko ko „ljudje", n. pr. Kakor smo sejali, tako bomo Želi.— Novo vino dev a j o v nove mehove. Met.; — včasi pa z drugo edinjo, kedar je namreč rek splošne veljave, n. pr. Dobrota, ki jo očetu storiš, nikdar ne bode pozabljena. Ravn. y) s terpninn, pa le bolj po redkem, n. pr. Prisiljen stan je zaničevan. N. pr. <)') z zaimkom kdo ali s samostavnikom človek, kedar se ž njima zairieniti da, n. pr. Kakor kdo živi, tako umerje. N. pr. — Clov ek ne živi, da bi jedel, ampak le je, da živeti more. Pr. d) Nemški zaimek „kein" se sloveni z nikavnimi zaimki: nikdo, nobeden, nijeden, nikak itd., če se vsemu rodu, vsemu razpolu kaj odrekuje, n. pr. Noben človek ne ve za uro svojega ločenja iz sveta. Vert. — Nijedna tuga samodruga. N. pr. •— Nobeno delo ne gerdi človeka. Slomš. — Kedar pa „kein" le posameznim rečem kaj odrekuje, tedaj se prestavlja z golo nikav-nico „ne" ali, da se še krepkejše pove, z „nič ne" n. pr. Bodljivi kravi Bog ne da rogov. N. pr. — Brez muke ni moke. N. pr. — Berzemu konju ni treba ostroge. N. pr. — VI. Poglavje. O glagolih. A. 0 kakovosti glagolov. §. 386. Po kakovosti djanja, ki ga značijo, ločijo se glagoli v doveršne in nedoveršne. 1) Doveršni glagoli ali doveršniki (perfektivni glagoli s verba aetionis perfectae) znanijo po vsej spregi nastop, do-veršenje ali vspeh kakega djanja ali stanja t. j. da je nastop, konec ali vspeh djanja ali stanja opravljen, spolnjen, doveršen. Doveršni glagoli nam služijo o preteklosti in prihodnjosti, za pravo sedanjost nam rabijo le nedoveršniki. Po svojem pomenu so doveršniki : a) enodobni (gl. enokratnega djanja « verba singularia), ki pomenjajo enokratno, v hipu doveršeno djanje brez ozira na čas, v kterem bi se bilo godilo ali veršilo, kakor: dvigniti, dregniti, leči, mahniti, sesti, streliti, strniti, treniti vdariti itd. b) večdobni (gl. večkratnega djanja s verba finitiva), kteri naznanjajo mimo doveršenja ali konca tudi daljši ali krajši terpež djanja ali stanja, kakor: iznositi, izpodležti, nanositi, navoziti, natrositi, poigrati, poležati, posedeti, posekati, pozaspati, prevoziti, za-vozariti, zažitariti itd. Ker si pri doveršnih glagolih mislimo samo doveršenost, djanja, brez ozira na čas, v kterem se je godilo, spozna se najlože doveršnik po tem, da se skusi pritekniti stavku: počakaj, da ..., n. pr. Počakaj, da se umijem, počešem, oblečem, obujeni. pomolim itd. 2) Nedoveršni glagoli ali nedoveršniki (imperfektivni glagoli í verba aetionis imperfectae) naznanjajo po vsej spregi ter peče djanje ali stanje brez ozira na začetek, konec ali vspeh t. j. da se djanje v odločenem času godi ali verši in služijo na vprašanja: kaj delaš? kaj se godi? kaj si — kaj bodeš delal? itd.— Nedoveršni glagoli imajo vse čase sedanji, pretekli in prihodnji in so po svojem pomenu: a) veršivni (durativni * verba durativa), s kterimi naznanjamo djanje ali stanje, ki se neprenehoma nekaj časa godi ali verši, kakor: gnati, iti, leteti, nesti, piti, spati, stati, tresti, vesti, vezti, goreti, giniti, prositi, kraljevati, sehniti itd. — b) opetovavni (iterativni í verba iterativa), kteri znanijo djanje ali stanje, ki se zapored opetuje in torej delj časa terpi. Le-sem spadajo sploh glagoli, ki so stopili iz niže v višo versto, kakor : goniti, hoditi, letati, nositi, pivati, spavati, stajati, tresati, voditi, voziti, stopati, zevati, pripovedovati, zapisovati itd. c) ponavljavni (frequentativni * verba frequentativa), kteri kažejo ajanje ali stanje) ki se večkrat in v različnih dobah po- navija ; Nemcu rabi v tem primeru, „piiegen", Latincu pa „solere". Ponavljavni glagoli, so n. pr. gonjevati, bojevati, letevati, no-ševati, pijevati, spevati, stojevati, tresevati, vojevati, vozevati, pripovedovati, zapisovati in drugi, ki so po dvakratni stopnjavi iz veršivnih glagolov izpeljani. §. 387. Iz bistva doveršnih in nedoveršnih glagolov sledi, da gre po vseh časih in naklonih ter peče, nedoveršeno djanje ali stanje sploh z nedoveršnimi glagoli dopovedovati, eno-kratno, doveršeno pa z doveršnimi; samo nekaj do-veršnikov rabi slovenščini tudi za nedoveršnike, namreč: p o-znati, spoznati, utegniti, dote g niti, premoči, za-viditi, lotiti se, znesti in stati (stanem) in večkrat tudi: pomeniti, poslati, priporočiti se, zahvaliti, zaslužiti, zaderžati so, zaupati, zarotiti itd. V posameznih primerih, sosebno v narodnih pesmih , pa se nahajajo včasi nedoveršniki, kjer bi po pravici doveršnikov pričakovali, ker postane govor po njih nekako bolj slovesen, n. pr. Hitro hitro mi v staj a j te in na vojsko napr avl j ajte. N. ps. — Zor je, zdramivši se v zdi g ajte, berze konje napajajte. N. ps. O rabi doveršnih in nedoveršnih glagolov v sedanjiku naj se posebej še pomni: 1) Nedoveršniki nam služijo : a) v določnem naklonu sedanjega časa značeči, da se ravno ta hip ali večidel kaj dela ali godi, sosebno v naravnost pripovedajo-čem ali neodvisnem govoru; pristaviti se jim da v tem primerljeji: sedaj, dolgo, po gostem, vedno, neprenehoma ali druga kaka besedica, ki krajši ali daljši terpež djanja naznanja, n. pr. Kam neseš pismo? — Pesem je človeku časi potrebna; nebo mu odpira, ker je iz nebes, daje mu serce, tolaži mu dušo in preganja skerbi iz glave. Napr. b) kedar vprašujemo, naj si bode djanje večkratno ali samo enkratno, če hočemo zvedeti, s čim se kdo peča n. pr. Kajjjem-Iješ ti orožje, sin, saj v čemi gori ni zverini N. ps. — Ce sem hudo govoril, skaži mi; če sem pa dobro, zakaj me bijeŠ? Trub. c) kedar je v stavku ^glagol: jeti, začeti, pričeti, jenjati ali nehati, n. pr. Žito jame polegati. — Sadje je jelo dozarjati. N. pr. -— Nemec in Slovenec sta začela, zemljo obdelovati, orati, kopati, sejati, saditi in sta postala zemljaka. Vodn. Nedoveršnikov vendar ne smemo rabiti, kakor je to v nemščini dopuščeno, v določnem naklonu sedanjega časa, če je ta prihodnjega pomena; napečno bi torej bilo nemški stavek: Heute abends schreibe ich dem Uruder, morgen aber besuche ich ihn selbst — slove-niti: drevi pišem bratu, jutri grem pa sam do njega namesto pravega: drevi bom pisal bratu, jutri poj dem pa sam do njega. 2) Doveršniki nam služijo: a) kedar naznanjamo, da se bo djanje še le zgodilo, namesto prihodnjega časa, sosebno v pogojnem, pa tudi v naravnost pripovedajočem govoru, n. pr. S časom vse mine (t. j. bode mi-milo). N. pr. — Ko dnar poide, pamet pride. N. pr. b) kedar pripovedujemo, da se godi večkratno djanje vsaki-krat posebej, hip za hipom ali da je, da je bilo in da bode vsak čas enako veljavno, zvlasti v pregovorih in v drugih pregovorom podobnih izrekih, namesto ponavljavnih glagolov; po gostem se da v tem primerljeji pritekniti: navadno, rado, vsakikrat, vselej, lahko, težko itd., n. pr. Cerkniško jezero se vsako leto posuši in spet z vodo napolni, ki potem po podzemeljskih vodotoČih odteče. Navr. — Majhen lonec hitro s kip i. N. pr. — Človek veliko preterpi na svetu. c) kedar kako preteklo dogodbo v sedanjost pomaknemo, namesto preteklega časa zraven nedoveršnih, n. pr. Dolgo smo imeli lepo vreme, na enkrat nam oblak nebo skrije, blisk od vseh strani Šviga, morje se peni, z velikim trudom ladij o v zdvetje priv e slamo. Vodn. B. 0 časih. §. 388. Vse na svetu je ali j e bilo ali b o d e ; potrebni so torej glagolu prav za prav samo trije časi: sedanji, pretekli in prihodnji za sedanje, preteklo ali prihodnje djanje ali stanje; pravimo jim glavni ali poglavni časi. Poglavni časi sami o sebi vendar niso tolike moči., da bi mogli ž njimi vse glagolove razmeri na tanko dopovedovati; zat6 si je oskerbel vsak jezik še nekaj drugih časov za tiste razmeri, kterih z glavnimi časi ne more zaznamujevati. Tako služijo tudi slovanskim jezikom razun glavnih še trije drugi časi, namreč: terpežnominuli (imperfekt), prostominuli (aorist) in predpretekli (plusquam-perfekt); nam Slovencem sta vendar perva dva že pred nekaj časom zginila iz splošne rabe, da ju moramo zdaj s preteklim časom opisovati. Rabijo nam tedaj v govoru in v pisavi v vsem skup samo š t i r j e časi, dokler nam spet ne oživita in vsaj v viši pisavi splošne veljave ne zadobita tudi — terpežnominuli in prostominuli čas. a) Sedanji čas. §. 389. Sedanji čas ali sedanjik je po svojem pomenu sester in naznanja: a) djanje ali stanje, ki se ravno ta hip, ko o njem govorimo, godi ali terpi (pravi sedanjik). V pravem sedanjiku nam slu-žyo samo nedoveršni glagoli, n. pr. Gospod! otmi nas, p o gin j a m o. Met. — Ko na konjiča se vihtim, pri sebi glej da te dobim. N. ps. — O znanj uj em vam povest prestavno. Kr. r. b) djanje ali stanje, ki se večidel godi ali vedno biva, ki je vsak čas v moči ali veljavi (neomejeni sedanjik). Le-sem gredo vsi pregovori in drugi reki, kterih resnica je veljavna za vse čase sedanje, pretekle in prihodnje. V neomejenem sedanjiku nam služijo nedoveršni in doveršni glagoli, n. pr. Strup tega sveta k u Ž i vse Čase. Napr. — Solza pobožnemu ne pade na tla, v večnost s p ulit i. N. pr. — Preoster nož se hitro o ker h a. Slomš. — Sladko spanje razpodi Človeku prazne misli, odžene nepotrebne skerbi, p o kroti njegovo Žalost, okrepča ga na duši in na telesu. Vert. — Kdor veliko pije, malo izpije. N. pr. — Človek obrača, Bog oberne. N. pr. c) djanje ali stanje, ki se je že popred pričelo, pa le v sedanjosti terpi, sosebno v opisovanji raznih predmetov, prikazni in stanja^ (opisovavni sedanj i k). V opisovavnem sedanjiku nam služijo sploh nedoveršniki, n. pr. Človeški rod čedalje bolj v hribe leze^, goščo trebi in rodovitno zemljo prideluj e. Vodn. — Oj, molči vsa Praga v jutra spanji, Veltava se kuri v megli zgodnji, verhi se za Prago že modrijo in za verhi solnčni vzhod se jasni. Kr. r. d) djanje ali stanje, ki se od časa do časa, v stanovitih obrokih ponavlja (ponavljavni sedanjik). Rabijo nam v po-navljavnem sedanjiku nedoveršniki in doveršniki; ti, kedar pripovedujemo, kako se godi večkratno djanje hip za hipom, vsakokrat posebej, uni pa, kedar se djanje vedno ponavlja, n. pr. M. vsak dan zgodaj vstane, potem se hitro umije, obleče, živini položi, pa se poda na siioje delo. Navr. — Ah srečni, ki je združena molitev v veselih urah zbira v hiši božji! Cegn. e) djanje ali stanje, ki je že preteklo, in se iz preteklosti v sedanjost pomakne, da se nam tako rekoč pred očmi razsnuje, kar se godi z nedoveršnimi in doveršnimi glagoli (pripovedni ali historični sedanjik) n. pr. Na konjca berzo perlinila, ko tica daleč zdaj derči, kjer Šotor turški mi stoji. V šotore dirja, dirja v skok, TurČine seka vse okrog. N. ps. — Kraljica Čakala je bele zore. Nastane Šum in terkanje po gradu, na uho bijejo nam mnoga kladva; menili smo, da so rešitelji. Up miga nam, življenja sladka želja prebuja vnovič se 2 močjo neskončno, zdaj vrata se odprejo —■ noter stopi sir Paidet in oznani, da tesarji postavljajo pod nami smertni oder. Cegn. f) prihodnje djanje v obliki sedanjega časa, z doveršnimi glagoli v odvisnih in neodvisnih stavkih, z nedoveršnimi samo v odvisnih (sedanjik s prihodnjikovim pomenom) n. pr. Kedaj vstaneš od svojega spanja? Dalm. — Nekdo ženinih mlajŠev ti starce glavo. Ravn.— Kam p o bežim pred tvojim obličjem? Ravn. — Ce tebe tiča vjamemo, vse perje tebi vzamemo. N. pr. — Volk se je zarekel, da ne kolje več jagnjet. b) Prihodnji čas. _§• 390. Prihodnji čas ali prihodnjik znamenjuje v pri-hodnjosti terpeče ali v prihodnjosti doveršeno djanje ali stanje; zat6 rabijo prihodnjiku nedoveršni in doveršni glagoli, poslednji prav kakor v stari slovenščini po gostem že v sedanjikovi obliki, sosebno v odvisnih stavkih. Prihodnji čas nam torej rabi, kedar se naznanja: Slovenska slovnica. 1 A a) djanje ali stanje, ki se bode v prihodnjosti godilo ali v prihodnjosti terpelo, kar vselej z nedoveršnimi glagoli dopovedujemo, n- pr. Molila bom roženkranec, srečen bode boja konec. N. ps.— Mehko sta si postlala, mehko bosta tudi ležala. Cegn. — Kakor led na solnem se bodo tajali tvoji grehi. Met. b) djanje ali stanje, ki se bode v prihodnjosti zgodilo ali v prihodnjosti nastopilo ; v ta namen nam služijo doveršniki v seda-njikovi ali v priliodnjikovi obliki, n. pr. Vse veselje kmalo mine, vsaka sreča hitro zgine. N.pr. — Ustavi skoro se kolo življenja. Cegn.— Ko suha hruška razcvete, onda nazaj pridem. N. ps. — Dans tretji dan gotovo bom kraljico dal vam spet na dom. N. ps. — Pismenji jezik bo našo slovenščino izbrusil, zlikal in obogatil. Vodn. c) prihodnje djanje, ki bode že končano, ko se drugo začne. Tako djanje dopovedujemo z nedoveršniki v priliodnjikovi in z doveršniki v sedanjikovi (redkeje v prihodnjikovi) obliki; nemščini rabi v tem pomenu prihodnje-pretekli čas, latinščini pa futurum exactum, n. pr. Ce boš pila vinčice rudeče, imela bodeš lice bolj cveteče; če pogačo bodeš pokušvala, po polti bodeŠ bela bolj postala. N. pr. -— Ce perje mi populite, življenja mi ne vzamete. N. pr. — Kukavica skliče nas na planino, ko zemljo o del bo mili rožni cvet in pomlad zbudila studence spet. Cegn. — Kdar bodo divji Turki pridirjali in raz konje na tla poskakali, za mizo gor je posadite. N. ps. d) Prihodnjik nam rabi včasi namesto velevnega naklona, da se povelje krepkeje izreče, n. pr. Streljal bodeš sinu jabelko raz glavo. Cegn. — Ti me boš ubogal, ali pa bo druga. N. r. — Danes mi ne boš delal. c) Pretekli čas. §. 391. Pretekli čas naznanja v preteklosti terpeče ali v preteklosti doveršeno djanje ali stanje in se opisuje z doveršnimi in z nedoveršnimi glagoli, kakor si djanje ali stanje mislimo — doveršeno ali nedoveršeno. Rabi nam torej, kedar dopovedujemo: a) djanje ali stanje, ki se je v preteklosti godilo ali veršilo, kar naznanjamo vselej z nedoveršnimi glagoli n. pr. Slovenci so od naj starših časov drobnico in govedo pasli, radi zemljo obdelovali in kakor kmetovavci se pošteno živili. Vert. — Ljudje so se potili, cvetice s o venele, tiče s o letale, živina j e sence iskala. Cegn. — Dolgo blagor j e cvetel med ljudstvom. Kr. r. — Le redko upa solnce je sijalo, viharjev jeze s o pogosto rjule. Preš. b) djanje ali stanje, ki se je v preteklosti zgodilo ali nastopilo brez ozira na drugo djanje ali stanje; v ta namen nam služijo doveršni glagoli in kažejo to, kar v nemščini in latinščini pretekli čas in v gerščini aorist, n. pr. Z lastnimi žulji je malokdo obogatel. N. pr. — V kupi se jih j e več vtopilo, ko v morji potonilo. N. pr. — V dve strani so kolo razstopili, čemi terst po dolzem položili in na dve ga poli razcepili. Kr. r. — Rodile ve (mladosti leta) ste meni cvetja malo, še tega rozce so se koj oside. Preš. c) preteklo djanje, ki je bilo že končano, preden se je drugo pričelo , pa le z doveršnimi glagoli namesto predpreteklega časa, n. pr. Kedar koli je smert ustrelila, Še nikdar ni zgrešila. N. pr. d) Predpretekli čas. §. 392. Predpretekli čas naznanja preteklo ali dokončano djanje z ozirom na drugo preteklo dogodbo ter se opisuje z doveršnimi, včasi tudi z veršivnimi (durativnimi) glagoli. Ta čas nam rabi: a) v odvisnih stavkih za djanje, ki se je že doveršilo, preden je uno v glavnem stavku nastopilo, n. pr. Kakor sem mu bil ukazal, tako je tudi storil. — Drevesa,^ki smo si je bili lani na vertu zasadili, so nam usahnila. Šol. — Ko je bil 30 let kraljeval, umeri je. b) v glavnin stavkih z ozirom na drugo djanje v preteklosti, n. pr. Ko smo cerkev zidali, tedaj smo si bili veliko delavcev naje li. Šol. C. 0 naklonih. §. 393. Svoje misli in želje izrekujemo kot gotove, določne in samostalne, ali pa kot negotove, mogoče in odvisne. V njih zaznamnjevanje nam služijo štiije nakloni: določni, pogojni, želevni in velevni in štiri imenne oblike ali deležja (partici-palia), namreč: nedoločnik, nameni v ni k, deležnik in g 1 a g o 1 n i k. a) D o 1 o č n i n a k 1 o n. §. 394. Določni naklon ali določil i k sedanjega, preteklega ali prihodnjega časa nam rabi: a) kedar se — terdivno ali nikaA'no — določno, nedvomno in brezpogojno v sedanjosti, preteklosti ali prihodnjosti pripoveduje ali vprašuje, v samostojnih in odvisnih stavkih, n. pr. Britkost resnico razodene. Met. — Ena lastovica ne prinese gorkote. Met. — Lepa Vida je pri morji stala, tam na brodu si plenice pral a. N. ps. — Kdor bo kupil, ta bo lupil. N. pr. — Kam deri i na desno cesta, kam derŽina levo /pot? Valj. — Kedar zlato govori, vsaka beseda slabi. N. pr. — Če ne pomaga desnica, bode li pomagala levica. N. pr. b) v mnogih odvisnih stavkih namesto veznega naklona (konjunktiva) drugih jezikov, ki ga slovenščina zdaj z določnikoin, zdaj s pogojnikom, zdaj z želevnikom izrazuje, n. pr. Upajmo, da napoči s časom tudi naši knjigi lepša doba. -- Da ga zemlja k sebi ne vleče, še krila bi mu zrasla. N. pr. — Ako pridem, pridem sit ali pa ne pridem več, rekel je komar. N. pr. 14* b) Pogojni naklon. §. 395. Pogojni naklon ali pogojnik nam rabi, kedar nedoločno, dvomno ali pogojno kaj terdimo ali pripovedujemo, to pa : 1) v glavnih stavkih : a) kedar želimo, da bi se kaj zgodilo ali izpolnilo, n. pr. Da bi ti solnce svetilo od zore do mraka! — Da bi se Bog usmilil uboge sirote! — Da bi bili srečni vse Sive dni! N. r. — Zračni veslarji, berzi oblaki, da bi vozila se z vami po zraki! Cegn. b) kedar dopovedujemo, da se utegne kaj zgoditi ali izpolniti, n. pr. Lakomnik bi Še lastnega brata prodal. N. r. — Utegnil b i me Bog k sebi poklicati in jaz b i vendar rada v domači zemlji počivala. Cegn. — Bili bi je Se premagali, ali prišli so čarodeji v novo. Kr. r. — Brez jezika in naroda bi bila še toliko rajska dežela Salostna puščava. Sloniš. c) v pretehtovavnih stavkih in v drugih vprašanjih, na ktera ne pričakujemo odgovora, n. pr. Zakaj bi ne žvižgal, zakaj bi ne pel ? P. — Kdo bi ustregel vsem ljudem ? N. pr. — Kje našel bi za britke ure leka ? Cegn. d) kedar se temu začudimo, kar bi se utegnilo pripetiti, n. pr. Kako Salostna bi bila zemlja brez Šivali! Vert. — Kako bi se mogla laži družiti resnica ! 2) v odvisnih stavkih : - a) kedar se pripoveduje, da se utegne kaj zgoditi ali izpolniti , če se pogoj dopolni, v glavnem in v odvisnem stavku, z vez-nikom da samo v glavnem, t. j., če je spolnitev pogoja samo mogoča, toda kaj malo verjetna ali pa če je temu, kar je rečeno, nasprotno res, n. pr. Komarje bi koval, ko bi mu kdo podkve delal (ali: da mu kdo podkve dela). N. pr. — Nekteri človek ne bi bil srečen, ako ne bi mogel vsacega veselja, vsake Salosti na ogled iznesti (ali: da ne more itd.). Cegn. — Ko vroči trud ne bi potil človeka, kako bi v persih misel se rodila ! Cegn. b) kedar se kako vprašanje, kaka želja ali kaka druga ter-ditev kot negotova, mogoča ali nedoločna izreče, n. pr. Človekov sin nima, kamor bi glavo pol o Sil. Met. — Ne manjka jih med nami, ki b i za Časno veselje večno izveličanje zanienili. Ravn. c) kedar se naznanja namera kacega djanja za veznikom „da" in po primerjavnih členkih: kakor, kakti, kot itd., n. pr. Kakor koklja skerbi za piŠčetci in jih pod perute spravlja, da bi je ogrela in obvarovala škode itd. Met. — Človek ni stvar jen, da bi lenobo pa sel, ampak da bi se tru dil in upiral za. Časno in večno srečo. —- Delaj, kakor bi imel večno Siveti, in Sivi, kakor b i imel jutri umreti. Pr. c) Želevni naklon. §. 396. Zele vni (dopustni) naklon ali želevnik nam služi: a) za napoved kake želje ali kakega vošila, n. pr. Naj meni večna milost zmago d a de! Cegn. — Tvoj pepel naj tihi mir pokriva! Levst. — Terdna le vera voznik nas naj bo! Pot. — Tvoj duh naj nas vodi čez hribe, Čez plan. Vilh. — Naj bi bila-trapica sknta tičala, ne pa po ulicah livale iskala! Pož. b)_za napoved kacega povelja, ki se po želevniku.v pri-jazniši in manj osorni obliki izrekuje, ko po velevniku, n. pr. Lice naj bo Sivo ogledalo tvojih misli. Slomš. — Dokler studenec misli teče, naj teče tudi tvoje pero. Slomš. — Kdor krajo skriva in hrani, naj se obesi tatu na desni strani. N. pr. c) za zaznamnjevanje vprašanja, ali bi so smelo kaj storiti, kar je odvisno od dovoljenja kake druge osebe, n. pr. Naj jaz grem na polje ali sestra? — Oče! naj^ zdaj jaz pisem namesti brata ? Stric! naj Še to-le seboj vzamem. Sol. d) za zaznamnjevanje dopuščen j a; Nemcu rabi v tem primeru po navadi „mogen", n. pr. Naj brije zdaj okrog viharjev sila, naj se nebo z oblaki pr eobleče, ni meni mar. Pr. — Hudobnežu je vse težko, naj dela kar kol' če. Stan. — Vse je njegova dobrota, kar vidimo, bodi solnce na nebesu, bode naj pesek še toličkin na tleh. Ravn. Sem ter tje, sosebno na jugu, rabijo pretekli deležnik brez pomožnega glagola za želevni naklon, n. pr. Vmnožilo se vam veselje, kakor zvezde na nebu! N. r. — Bog hotel! — Zdrav bil! — Srečno hodil in dohodil! — Usahnila mi roka! — Posušil se mi perst! N. r. d) Velevni naklon. §.397. Velevni naklon ali velevni k je po svojem bistvu prihodnjega pomena, ker se ima djanje, ki ga veleva, še le zgoditi ali dopolniti; naznanja pa kako povelje ali izp o d buj o, kako_ željo ali opominjevanje ali pa kako prepoved. Jemlje se v rabo : a) kedar komu kaj velevamo ali prepovedujemo ali od njega kaj zahtevamo — v II. ali III. osebi, n. pr. Postrezi svojemu očetu na starost. Ravn. — Verzi torbico čez ramo. N. ps. — Mladi starega spoštuj. Ravn. — Pomozi mili Bog popotnikom. Cegn. — Vsak po svojo smojko v ogenj sezite. N. pr. — Teci, teci, serca vir kervavi! N. ps. Namesto II. osebe se nahaja v nikavnih stavkih včasi nedoločni k, n. pr. Nikar nikar j o k a ti, po vesel ji žalovati. Čb. — Nikar moriti ga, ki se ne brani več. Kos. — Ne tirjati, kar meni dano ni. Kos. — Stoječe vode ne piti, polna gnjilobe in merčesa je. Slomš. — namesto III. stoji po gostem želevnik, da se želja ali povelje v manj osorni obliki izreče, n. pr. Naj utihne brona grom. Kos. — Kdor delati noče, naj strada. N. pr. — Kdor ima vero, naj jo tudi v djanji pokaže. Met. Tu pa tam se prikazuje ta velevnik tudi v odvisniku namesto sedanjega časa s prihodnjim pomenom, n. pr. Prijel sem tebe za desnico, da si narode p o dv erzi in meč kraljem odpaši, Ravn, b) kedar izpodbujamo sebe in druge z nami na kako djanje, v L osebi množnega ali dvojnega števila, n. pr. Tjekaj gori se ozr imo, kjer svetov ne zmeri oko. Cb.— Iz pšenice, verli hratje, ljulko populimo, zdravo seme v brazde rojstne njive zaplodimo. Cegn. — Kar je vsejano, zabranajmo, kar umerlo, p okop a j m o .in zaupajmo v Boga. Led. c) kedar izpodbadamo koga na djanje, ki ga postavljamo za pogoj drugega djanja; zato se dajo taki stavki vselej v pogojne odvisnike spremeniti, n. pr. Izid imej na misli pri vsem, kar počneš, in vekomaj ne boš grešil (-- če imaš izid na misli ...) Ravn. — Prav stori in ter dno bo tvoje zdravje (t če prav storiš ...j Ravn. — Zaver z i vero, opusti besedo materno in tvoje napredovanje bo hromo, kmdjevo (s če zaverŽeŠ ...) Slomš. d) kedar pripuščamo, zraven pa izrekujemo, da glavno djanje vendar še v moči in veljavi ostane; v tem primeru nam rabi velevnik 2. edinje osebe tudi za 1. osebo, n. pr. Bodi len ali priden, nič mi ne pomaga. Met. — Pomagaj ti ali ne pomagaj, vem, da nič ne dobim. Met. - §. 398. Z velevnikom velevamo terpež ali doveršenje djanja ali stanja; zato nam rabijo v terdivnem velevniku nedoveršni in doveršni glagoli, ker si mislimo djanje, ktero ukazujemo, terpeče ali doveršeno, n. pr. Moli in delaj. Pr. — Opa-sujmo uma svitle meče. Cegn. — Precej mu plačaj, kdor ti kaj dela. Ravn. ■—■ Pokoplji moje truplo, kedar loči Bog mojo dušo. Ravn. V nikavnem velevniku nam služijo praviloma nedoveršni glagoli, to pa zato, ker se ovira pri prepovedi že po skušnja, kolikor bolj dokončna izpeljava kacega djanja, n. pr. Nezabi, da si praha sin. Led.— Ne prisegaj po krivem, spolni pa svoje prisege. Met. — Kedar hočeš kaj posloveniti, ne slov eni po besedi, temveč po misli, jedro vzemi, lupino slovensko ogerni. Slomš. — Kedar vidiš nagega, obleci ga in ubožcu, svojemu bratu, ne pr ikr ivaj se. Ravn. — Nikar praznih besed ne razdirajte. Levst. Včasi nikavnemu stavku celo veršivni nedoveršniki niso po godu, treba je opetovavnih; zato govorimo: idi — nehodi, nesi — np nosi, vedi — ne vodi, pelji — ne vozi, ženi —ne goni, n. pr. Ne hodi na turško mejo drobnih roiic tergat. N. ps. — Ne nosi zamere v svojem sercu. Slomš. _ Doveršniki v nikavnem stavku so zelo redki, po navadi nam rabijo le tedaj, kedar prepovedujemo kako posamezno djanje, sosebno če se je že veršiti začelo, n. pr. Ne zaver z i me izpred svojega obličja in svojega sv. duha mi nikar ne odvzemi. Ravn.— Ne daj v oblast sovražni ga togoti. Preš. — Ne cl a j se hudemu premagati, ampak premagaj hudo z dobrim. Met. I). O deležjih. a) Nedoločni k. §. 399. Nedoločni naklon ali nedoločnik kaže djanje v njegovi samostalnosti brez vse določbe po osebi, številu, času ali naklonu. Po svojem bistvu je nedoločnik samostavne veljave, njegova glagolnost se kaže vendar v tem, da se druži vselej s sklonom svojega glagola in da ne terpi pred seboj ne predloga, ne pridevnika za pojasnilo. V nedoločniku nam služijo po kakovosti djanja doveršni in nedoveršni glagoli. Nedoločnik nam rabi: 1) kot osebek, sosebno pri pomožnem glagolu, n. pr. Razumeti resnice božje je dar božji. Met. — Treba je začet i vse nauke s tisto besedo, ktero nas je mati učila. Vodn. — Boga lj u-biti je najlepša modrost, Boga se bati korenina modrosti. Ravn. 2) kot predmet ali dopolnilo nepopolnega reka, to pa: a) pri vseh glagolih nepopolnega pomena, kakor so: ho-teti, želeti, moči, morati, smeti, začeti, končati, nehati, znati, dati, utegniti itd., n. pr. Hišo zidati mora mož, podpirati jo mora žena. Slomš. — Mladike suha veja v roci vere p o-gnati more. Cegn. — Ne brati, tudi pisati skerbno vadi se. Slomš. — Lakota nepremagljiva preti odpreti grada terdna vrata. Preš. — Kdo je llirji sinove budil, svoj dom jih ljubiti, braniti učili Vodn. b) pri nekterih pridevnikih, kakor so : lep, g e r d, strašen, lahek, težek, čuden, dober, len, slab s pomožnikom „biti" itd., n. pr. Lepa je kalina gledati, žarka zobati. N. pr. — Priporočujem vas Bogu, ki je mogočen vas boljšati. Vem. — Vsa drevesa so preslaba roditi to sladkost. N. ps. — Len je delati. Levst. — Noge, ktere so hitre Škodo storiti. Dalm. 3) namesto velevnega naklona (§. 397) n. pr. Nikar premladih in prešibkih otrok s pretežkim delom obkladati. Vert. §. 400. Kedar slovenimo nemške nedoločnike s predlogom: zu, z um, um zu, treba nam je vedno na misli imeti, da se v slovenščini nedoločnik nikdar ne druži s predlogom; ognemo se mu pa: a) da nemški nedoločnik s predlogom „zu" z golim nedoloč-nikom izrečemo, n. pr. Vsa narava je vid it i v novem zelenji. — Prinesti zlata reče četertnico. Preš. b) da ga v samostavnik prestrojimo ali s pomočjo vez-nika d a s posebnim stavkom izrečemo, n. pr. Pero za pisanje (ne: pero za pisati). — Vročina, da bi se spotil (ne: za spotiti se). — Ušesa imamo, da slišimo (ne: za slišati). — Bog je stvar it dan za delo, noč za počitek (ne : za delati — za počivati). — Lampica potrebuje olja, da gori, človek pa hrane, da živi. Slomš. c) da nemški okrajšani stavek, z „um zu" v popoln odvisnik s členkom da preravnamo, n. pr. Človek ne -živi, da bi jedel, ampak le je, da Živeti more. Pr. — Gospod! dopusti meni, da tjekaj grem, in poprej očeta pokopljem (ne : tjekaj iti in pokopati). Dalm. — Da jezik popolnoma v svojo oblast dobiš (ne : jezik . . . dobiti), treba ti je marljivega uka in skerbne vaje. — Da dosežeš popolnega odpuščanja (ne: doseči popolnega odpuščanja), treba ti je pred vsim drugim resnične pokore. b) Namenivnik. §. 401. Namenivni naklon ali namenivnik (supinum) nam služi namesto nedoločnika: a) za glagoli, ki pomenjajo premikanje z mesta na mesto (i lat. supinu na •— um) n. pr. Vse Žive stvari hite v Živ a t novo Življenje in veselje. Cegn. — Ide si odpirat gornje line, ide gledat doli na ravnine. N. ps. •— OserČje denejo na mizo in ležejo spat. Ravn. — Ne razvezovat, ampak dopolnit sem prišel postave. Met. b) pri glagolu dati, kedar pomenja, kako reč komu sporočiti, da jo vzame seboj in naredi ž njo, kar se hoče, kakor bi bil v rodu besedi „poslati", n. pr. Sina je dal učit. — Predivo smo dali prest. Levst. 402. Vnamenivnikunam rabijo sploh nedoveršniki, včasi tudi doveršniki; ognemo se vendar doveršnikom, kedar koli je mogoče, s tem: a) da si namesto doveršnika njegov nedoveršnik vzamemo, če prav tudi le enkratno djanje na misli imamo, n. pr. Prišel sem te spovedavat, na smertni poti ti oznanjat mir. Cegn. b) da doveršni glagol v velevniku ali v kacem drugem naklonu v rabo vzamemo, kakor je to misli po godu, n. pr. Pojdite povejte mojim bratom. Met. — Pojmo poglejmo, kaj se v štal'ci godi. N. ps. — Idi okno odpri, idi duri zapri, pojdi k jedi pokliči. N. r. — In gre očeta zatoži. Ravn. c)_ da namenivnik s posebnim stavkom izrečemo, n. pr. Greva, da konja izbereva. Levst. c) Deležniki. §. 403. Deležni naklon ali deležnik ne kaže samo Časa, kedaj — ampak tudi način, kako se djanje godi; deležni so torej deležniki nekaj glagolovih, nekaj pridevnikovih lastnosti. Po obliki so nekteri deležniki pridevniki, nekteri pa prislovi. V sedanjih deležnikih nam rabijo sploh le nedoveršniki (razun peščice doveršnikov, kakor so: umerjoč, rekoč, prelete č, obstoječ itd.), v I. preteklem deležniku pa doveršniki; v ostalih dveh nam služijo nedoveršniki in doveršniki. Nekteri deležniki so se skoraj popolnama iznebili svoje gla-golove narave in so se pridevnikove navzeli, da nam rabijo dan danes kakor pravi pridevniki, kakor: vroč, goreč, r u d e č, vedeč — zrel, vrel, vel, pretekel, ostarél, osamel itd. I. Sedanjega časa. §. 404. I. t. j. p ris lovni deležnik sedanjega časa nam služi sosebno v okrajšanih prislovnih stavkih ter določuje djanje glavnega reka: a) z ozirom na čas; tu se vgelej lahko pristavi: „takrat — ko, med tem — ko", n. pr. Cez mestni prag stop aje izroča se Bogu. Cegn. — Grede v zaton Še solnce svet pozdravi. Jer. b) z ozirom na način, namero ali zapopadek, da ga bolj naznači, n. pr. Molče orožje vsak si vzame. Preš. — Do neba brizgaje se pena kadi. Kos.— In zapre se grad škripaje. Kos. — S t er m é poslušam Čudno moč jezika. Cegn. — In žena vsa ponižana je zdihovaje klicala. N. ps. e) z ozirom na vzrok; vsak tak deležnik se lahko spremeni v popolni vzročni stavek z veznikom „ker", n. pr. Vidé, kako je Hanibal oslabil rimsko vojsko, ni htel iti na ravnico. Vert. — Pe-čaje se vedno z jedrom našega jezika, spoznal je Vodnik, kaj mu pridi. Nov. Sem ter tje med ljudstvom in tudi v knjigi se najde v enacih stavkih nedolocnik namesto deležnika, sosebno če je ob enem časovnega in vzročnega pomena, n. pr. To slišati se vzdigne turški paša še to leto. Nov. d) z ozirom na sredstvo, n. pr. Le sli Še in poslušaje (audiendo) se vadimo lepo govoriti. Horv. — Prebiraj e (legendo) dobre spise in je glasno govore na pamet (recitando) si pripravljamo pisavo. Ver. §. 405. II. t.j. pridevni deležnik se sklada s svojim imenom v spolu, številu in sklonu kakor pravi pridevnik in določuje vselej osebe in reči, ne pa djanja, kakor prislovni.— Pridevni deležnik sedanjega časa nam rabi: a) kot prilastek, da nam reč bolj živo pred oči postavi; s pripomočjo oziravnega ki — kteri se da vselej v sedanji čas spremeniti, n. pr. Stoječ mlin in molčeč jezik ne hasnita. N. pr.— Njegov perst kaže pot deročim rekam. Cegn. — Nobena kal se ne razvije, če nima grejoČega solnca. Napr. — Z draginami polni predele dišeče in prejo vertí na vreteno berneČe. Kos. — Kerdelo leteče seda v valove bežeče. Levst. — Kmalo dež poj de, pod streho moja se viseča zainería neža je bodeča. Valj. Včasi se utegne samostavno ime izpustiti, n. pr. Mir in posluh stoječemu gre. Kos. — Molčeči ne deta rampertij. b) v okrajšanem stavku, da ga namesto oziravnika ko pridevek glavnemu stavku priklepa, n. pr. Požiga, jpodertije dim se bliža dolinam tem, pokojno Še živečim. Kos. — Ciči, stanujoči blizo kranjske meje, govore slovenski jezik. Nov. — V sliši glase, k tebi up i j o Se. Kr. r. c) kot dopovedek, v kterem pomenu se včasisprislovnim deležnikom menja, n. pr. Kraljic, na jame govoreč. N. pr. — C v etec bingljd dozorek. Vodn. — Lastovice Žv er goleče prerokujejo, da se je pomlad vernila. Napr. — Gleda j oči (oni) ne vidijo in poslušaj oči ne slišijo. Met. II. Preteklega časa. §. 406. Deležnik preteklega časa v tvorni obliki je dvojen: 1) I. t.j. pravi glagolni, kteri kaže preteklo djanje v hipu doveršenja ter nam rabi v okrajšanih stavkih, ki so izgubili po odpahnjenih časovnih veznikih : k o , v p o t e m ko, berž ko, kedar itd. svojo samostalnost, n. pr. Caplja, domanje močvirje zapustiv (ko je zapustila . ..) na viŠ leti v oblake visoke. Sub.— Ljud razbivši spon vezila (ko je razbil___) si sam pomaga strašnih zlob. Kos. — Ce pozabivši na njivi kak snop popustite, ne vračajte se po-nj. Ravn. Včasi se sklada ta deležnik tudi v slovenščini, kakor v ostalih slovanskih narečjih, s svojim imenom v sklonu, številu in spolu, n. pr. Jakoba, pridšega (prišedšega) do reke Jordana (ko je prišel...), začne Esav skerbeti. Ravn. 2) II. t. j. o p i s o v a v n i kaže preteklo djanje kot t e r p e č e ali doveršeno ter nam služi v imenovavniku vseh števil in spolov v opisovanje zloženih časov in naklonov, n. pr. Samec j e oblet al domače dobrave, samec obhodil snežene gore. Cegn. — Z desnico je prij emala, z levico j e objemala. N. ps. — Ko bi ljudje ne merli, že davno bi svet poderli. N. pr. Nekteri opisovavni deležniki neprehajavnih glagolov so postali pravi pridevniki ter kažejo stanje, ki je že nastopilo, pa še sedaj terpi; taki deležniki so : gnjil, minul, ozebel, ostarel, operhel, pretekel, premerzel, tal, vel, zrel itd. n. pr. Osamela kakor hruška na polji. Cegn. — T a lih trat zeleno ogrinjalo. Sveti. — O zebla roka in premer zla noga je znamenje premraienja. §. 407. Pretekli deležnik terpevne oblike znamenjuje nedoveršeno ali doveršeno, storjeno djanje in se popolnoma vjema g terpevnopreteklim deležnikom drugih jezikov; služi nam: a) za opisovanje vseh časov in naklonov terpevne oblike, n. pr. Vsako drevo, ktero ne stori dobrega sadu, bode posekano in v ogenj ver ženo. Met. — Takrat je bilo dopolnjeno, kar je bilo govorjeno po preroku. Met. b) za prilastek v zaznamnjevanje storjenega djanja ali stanja, n. pr. OponoŠen dar je čem pred Bogom. N. pr. — Na-b ruš en nož rad reže. N. pr. — Pri sil j en stan je zaničevan. N. pr. — Na g nj it o drevo samo pade. N. pr. — Hiša razde lj e n a razpada kakor zapuščena. N. pr. d) G1 a g o 1 n i k. §. 408. Glagolno ime ali glagolnik razodeva djanje v samostavnikovi obliki (■. nemškemu glagolniku na — u n g). — Gla-golniki nam rabijo od vseh nedoveršnih glagolov ; od doveršnikov izpeljanih se Slovenec večidel ogiblje, n. pr. Ne skocluje toliko večerno sedenje, kakor j uterno le zanj e. N. pr. Pr ev zetov a-nje in baha nje se samo tepe. N. pr. — Bilo klanje, bilo je mahanj e, ž al o v anj e ino radovanje. Kr, r. E. 0 terpevui dobi. §. 409. Terpevna doba ali terpnina kaže djavnost, ki od drugod na osebek prehaja, bodi-si v preteklosti, prihodnjosti ali v sedanjosti, kar malo da ne vse z doveršnimi glagoli dopovedujemo. Služi nam: a) pri p r e h a j a v n i h glagolih, kedar toživnik tvornega stavka v imenovavnik, imenovavnik pa s predlogi „p o , s" ali „o d" v mestnik, druživnik ali rodivnik prestopi; toda taeim stavkom, v kterih stoji potem imenovavnik v rodivniku s predlogom „o d", po duhu našega jezika ne kaže prepogosto dajati terpevne oblike, n. pr. Kar j e storjeno, nestor j eno več ne bode. Valj. — Kje j e meni spavnica odbr a n a, kje j e meni postelja postlana. N. pr. — O dete ! h v alj eno bodi, bodi ČeŠcuno ! Levst. — D o poln j e n o je, kar je bilo prerokovano po prerokih. Met. — Bratov meč Še ni bil oskrunjen od bratove roke (bolje: Še ni oskrunila bratova roka). Napr. * b) pri neprehajavnih glagolih, toda le brezosebno, to je, v III. osebi edinjega srednjega števila, n. pr. Dolgo je bilo kruto bojevano. §. 410. Ker se terpevna doba slovenščini sploh le malo podaja, daje se glagolu terpevni pomen, če rajši tvorne oblike ne rabimo: 1 a) s pomočjo povračavnega zaimka se, n. pr. Kar se rodi, smerti zori. N. pr. — S časom s e vse pozabi. N. pr. — S pestjo s e zernjiče seje, snopje se na ramah znaša. Ravn. — V nesreči in nadlogi se očišča Človek, kakor zlato v ognji. Cegn. To pa se sme le tedaj zgoditi, kedar glagol ni povraeaven ali kaka dvoumnost ne navstane, kar se utegne pripetiti, če je imenovavnik živoča oseba, kakor v stavkih: Kdor se hvali, bodi v resnici hvale vreden (tu se ne ve, ali se hvali sam ali ga hvalijo drugi). — Kjer se veliko krega in prepira, rada vera in ljubezen umira (tu rabi glagoloma po-vračavni se že v tvoriui: torej bolje: kjer se veliko kregajo in prepirajo ...). b) s pomočjo glagola dati z nedoločnikom, n. pr. Urica se ne d d vjeti. N. pr. — Daj se podučiti, pa tudi posvariti. Slomš. II. Zloženi stavek. O zloženem stavku sploh. §. 411. Zloženi stavek se izobrazi, če se vjameta dva ali več prostih stavkov v eno celoto. Stavki, v eno celoto vbrani, imenujejo se členi zloženega stavka. Če ima vsak člen sam o sebi svoj popolni pomen, tedaj se veli stavek pr ire dno - zložen ali priredje; če pa je kak člen drugemu le v pojasnjevanje dodan in sam o sebi brez razločnega pomena, tedaj mu pravimo podredno-zložen stavek ali p o d r e d j e. V priredji so vsi stavki glavni ali samostojni (samostoj-niki), v podredji so pa glavnim odvisni stavki (odvisniki) v pojasnjevanje dodani. I. Poglavje. A. Priredje. §. 412. Priredno - zloženi stavek ali priredje obstoji iz dveh ali več prostih stavkov, ki se vežejo med seboj po samem pomenu, ali po prislovih ali po prirednih voznikih. Priredni stavki ali priredniki so po svojem pomenu: a) v e-zavni, b) protivni ali ločivni in c) teraivni ali skle-pavni. a) Vezavni stavki. §. 413. Če se združita dva ali več po pomenu srodnih stavkov v celoto, imenuje se priredje vezavno ali kopulativno; in sicer so si posamezni stavki po veljavi enaki; vsak ima za se svoj pomen, vsi vkup pa izrekujejo splošno misel. Za vezi utegnejo služiti: a) in, i no, i (« lat. et, nemšk. und) je v slovenščini naj-obširniše rabe in: n) veže posamezne besede in cele stavke, n. pr. Serce je sedež lepih čednosti in gerdih pregreh. Met. — Kokoš vodo pije in na Boga gleda. N. pr. — Poštuj brata, kije starši, in tvoj mlajši bode tebe. Cegn. — Solnce vzhaja i zahaja dobrim i zlim. N. pr. če se združi več rekov, stoji ta veznik navadno samo pred poslednjim členom; v živahnem govoru pa se utegne popolnoma izpustiti (asyndeton) ali pred vsakim rekom ponoviti (polisyndeton), n. pr. Abraham zjutraj zgodaj vstane, nakolje derv za gromado, obloži osla, vzame dva hlapca in Izaka, in odrine. Ravn. — Zavpije Zora, zakriči, raz konja pade, omedli. N. ps.— Vali se in herka in vre in kipi. Kos. ß) naznanja, da djanje v sledečem stavku v hipu nastopi (« nemšk. und sogleich, und wirklich), n. pr, Kar reče, i ti že se zgodi, ukaže le in vse Že stoji. Ravn. b) ter je enacega pomena kakor in, samo da veže le stavke, ne pa posameznih besed, n. pr. Vselej moramo dušne pastirje v Časti imeti ter njih nauke sprejeti. Met. c) pa, in pa, no pa (s und, und auch) veže srodno ali enako kakor in, n. pr. Mera pa vaga v nebesa pomaga. N. pr. — RaMjaŠ zemljo z obilno vlago, pa dajeŠ raščo nje kali. Ravn. d) i udi, pa tudi (> lat. etiam, nemšk. auch) prideva prejš-nemu reku nekaj srodnega ali podobnega; to veljä včasi tudi o besedici še in i, n. pr. Strašna je smert hudobneŽeva; tudi njegovo življenje je polno grenjav. — Dali so knezi veliko zlata, srebra in žlahtnih kamenov, pa tudi brona in železa v sklad. Ravn. — Podkuj Še mene, junak mladenič. Cegn. — I muha konja vpikne. N. pr. V nikavnem stavku nam služijo : tudi ne, in pa ne ali še boljše: niti, n. pr. Nimaš sveče, nimaš straže in izbrane ne družine. Cegn. -— Ne prevzemi se v dobri sreči, niti se ponižaj v nesreči. Pr. e) ne le (ne samo) — ampak ludi, ne samo (ne le) — temue tudi, i — i (* lat. non solum — sed etiam, et— et, nemšk. nicht nur — sondern auch, sowohl — als auch) kaže, da velja rek za vse člene v enaki meri, n. pr. Smert ne pokosi le starosti, ampak postreli tudi mladino.— Skerb ne pobeli samo las, ampak zgerbi tudi lice. Pr. — I mene i tebe je mati dojila. N. pr. V nikavnem govoru nam služijo: ne — ne, ni — ni, niti — niti, neti-— neti (lat. nec — nec, nemšk. weder — noch), n. pr. Ne bodo obstali hudobni pri sodbi, ne grešniki v svetu pravičnih. Ravn. — Niti bodi med, niti bodi jed (strup). N. pr. — Ne smert, ne grob ne more pogasiti prave ljubezni božje. Met.— Niti je kdo bil boljši od Afrikana, niti glasovitejši vojvoda. Jamb. — Nisem ga ni vidil, ni poznam ga. Podg. Kedar naznanjamo, da se nekaj ne samo ni zgodilo, ampak da se je še kaj hujšega storilo, tedaj nam služijo: ne kar, nikar, nikar pa, ne pa kar (? nemšk. geschweige denn) ali še — nikar da nemšk. nicht einmal — um so weniger), n. pr. Vzel bi mi rad, ne kar dal. — Se jesti nimamo, ne pa kar bi se lepo oblačili. Podg. — Tega kamena še ne vzdigneš, nikar da bi ga nesel. Levst. f) enako, ravno tako (? lat. item, — nemšk. dergleichen, aijf gleiche Weise) t. j. po enakem načinu, n. pr. Kokoš vse raz-berska; enako dela tudi zapravljivka. g) potem, po tem, potlej, za tem, na to (* darauf, hierauf, hernach) priklepa djanje, ki nastopi, n. pr. Vi svoja dela trolite po svetil, jaz delam prej, potem pa govorim. Cegn. — Verstivne moči so tudi: dalje {> ferner), najperyo, naposled, poslednjič, na zadnje (> zuletzt) i. t. d. h) ver h tega, mimo tega, h temu (* nemšk. überdies, ausserdem, dazu) prideva k prejšni kako drugo reč ali množino, n. pr. Lažnjivcu nikdo ne verjame; v er h tega so laŽnjiva usta tudi Bogu v zameri. §. 414. Priredno-zloženi stavki so deli ene je obsegajoče misli ; stikajo je pa : a) casi — časi, včasi — včasi, zdaj — zdaj lat. tum — tum, nemšk. bald •— bald) versté izreke v času, n. pr. Casi slast serce napaja, č asi joJc pelini spet. — Z d a j me trese mraz, zdaj spet vročina kuha. b) nekaj — nekaj, nekoliko — nekoliko in tuji deloma — deloma lat. partim — partim, nemšk. theils — theils) versté izreke po načinu, n. pr. Lama je nekoliko kozi podobna, nekoliko pa je podobna kameli. §. 415. Stavek se pridruži stavku, da ga bolj pojasnjuje t. j. razširja ali določuje ; v ta namen služijo : a) kakor, kakti (> lat. ut — nemšk. als, wie) našteva nekaj reči v pojasnjevanje, n. pr. Neke reci se same od sebe svetijo, kakor: solnce, nektere zvezde, goreče in žareče reči, mnogi merčesi itd. Vert. b) namreč, naj me t. j. na ime (V lat. nominatim — nemšk. nämlich) imenuje vse reči, ki služijo prejšnemu reku v pojasnjevanje, n. pr. Človeku je treba dveh reci, namreč dobrega slovesa in dobre vesti. N. pr. c) izvlasti, z v lasti, zlasti, nav lasti (« lat. praecipue, maxime — nemšk. besonders, insbesondere) imenuje reč ali osebo ter jo stavi nad druge, n. pr. Vsaka strast popači obraz človeku, zlasti pa nevošljivost. Ravn. — Velika božja dobrota je vino, izvlasti za bolnike. Ravn. b) Protivni in locivni stavki. §. 416. Protivni (adversativni) stavki so tisti, v kterih so nasprotni, sebi odporni reki v celoto vbrani. I. Pomen pervega reka se po drugem omejuje in sicer z vezniki : a, ali, pa, toda, vendar, le itd. a) A (i vero, autem — nemšk. aber, doch) nam rabi : «) če se kaki reči druga nasprotna dodaja : nam Slovencem pa je le malo v navadi ter se nadomestuje sploh po členkih : Ea, ali; n. pr. Dela je dosti, a moža ni, da bi se ga lotil. evst. — Sanj je laž, a Bog je istina. N. pr. ß) v vprašanjih sam ali v sestavi z li ali no, n. pr. A veš, kdo je? ■— No (ano) kaj je to, kako je to. N. ps. — Ali bi se od veselja ne izjokal! Vert. b) Ali, al' (« lat. sed, verum — nemšk. allein, aber) jemlje se v službo: a) kedar se nasprotni reči ena drugi nasproti stavite, n.pr. Bog ima veliko lastnosti, ali nobene prilike. N. pr. — Volja je dobra, ali meso je slabo. Pr. — Večkrat so bili (Slovenci) premagani, ali nikoli niso izgubili prave ljubezni proti svoji domovini. Vodn. ß) kedar se veljava pervega po drugem reku omejuje; v tem pri-merljeji stoji v pervem stavku navadno: sicer, res, res da itd. n.pr. Žetev je sicer velika, ali delavcev je malo. Met.— Resnica more sicer na en čas potlačena, ali premagana ne more biti. Met. — Povsod je^božja zemlja, ali dom je vsa-cemu najmilejŠi. Cegn. — Cas res ternje in cvetlice pokosi, al' oboje koj mladike ponovi. Cb. c) Pa, pa k (* lat. autem — nemšk. aber, jedoch, dagegen) nam rabi: a) namesto pervotnega a pri nasprotnih rečeh; v tem pomenu pa ne stoji spredaj, ampak za pervo besedo v stavku, n. pr. Ljudje sodijo vnanje, Bog pa notranje. Met. — Kruh mu dam, pameti p a ne morem. N. pr. — Kolikrat se nedolžnost preganja, krivica p a ošabno glavo nosi. Napr. — On dela, ti p a križem roke nosiš. Vodn. ß) namesto toda, vendar, kedar se zapopadek pervega stavka po drugem omejuje ; v pervem stavku stoji večkrat sicer ali kaka enaka besedica, n. pr. Bučela je majhen tiček, pa presladek nje sad. N. pr. — Dobra ovca da malo mleka, p a veliko volne. N. pr. — Človek do groba sreče želi, p a si le prazne pene lovi. Virk. — Jezik je majhena prata, pa dosti uŠlata. N. pr. ■/) v okrepljevanje vprašanj in odgovorov, n. pr. Ali pa tudi veš? — Kaj pa da!— Ce ti huda tašča bo napila, boš pa vince ti na trato zlila. N. ps. d) Toda, le da, samo da lat. verum — jedoch, dagegen hingegen) znamenjuje, da je kaka reč veče veljave, moči, oblasti mimo druge, daje imenitniša od druge, n. pr. Malen sem tiček, toda slaviček. N. pr. — Mala tica prepelica, toda upeha konja in junaka. N. pr. — Velik ni, pa je Širok, toda tukaj je od rok. N. pr. — Bog večkrat žuga, toda se ne zmenimo. Met. e) Vendar, vendar le, pa vendar, pri vsem tem (s lat. tarnen, attamen — nemšk. doch, dennoch, und doch, gleichwohl) nam služi: a) kedar se veljava pervega reka po veljavi drugega omejuje ali razširja, n. pr. Rožice lepo cveto, pa vendar enkrat od- cveto. N. ps. — Nevarno je buditi leva, pa vendar grok najhujša glava je v blodnji mnenja Človek sam. Kos. — Laz nima rok, vendar človeku zaupanje razdere. N. pr. ß) v pogojnih in pripustnih stavkih n. pr. Ce se Človeku pozneje tudi dobro godi, vendar ne more pozabiti kraja, kjer je odrasel. Cegn. — Ako ravno sva brata, mošnji si vendar niste sestri. N. pr. f) Le, samo (lat. solum — nemšk. nui*, allein) naznanja izjemo, ki se stavi prejšnemu reku nasproti n. pr. Vse na svetu se stara in vene, le narod vedno živi. Erj. — Vse nas zapusti v smerti, le dobra dela gredo z nami. §. 417. II. Zapopadek pervega reka se po drugem ometa ali o v e r g a v a ; to razmerj e naznanj aj o : a) ¡Ve — ampak lat. sed, verum — nemšlc. nicht — sondern), kedar izrečemo nasprotje ene reči proti drugi, da se terdiv-nost po nikavnosti bolj pokaže ; v tem primerljeji nikavnica ne stoji vselej pred dopovedkom, ampak večkrat pred besedo, ktera se zanikava, n. pr. Samosvoja ljubezen se ne manjša, a m p a k vedno raste. Met. — Bog ne gleda besed, ampak on gleda ser ce. Ravn. — Ne delo po Človeku, ampak človek se sodi po delu. Met. — Terdovratnost in svojeglavnost nima obstanka, ampak ponižnost in poterpežljivost. Met. b) JVe — temne, te moč (> lat. sed —nemšk. nicht — sondern, vielmehr), nam rabi, kedar ločimo pomen dveh nasprotnih izrekov, n. pr. Tudi pismenstvo imd svoja imena, ktera ne leže na klopi, temuč gori na polici. Vodn.— Na pot malikovavcev ne zahajajte, t emu Č pojdite k zgubljenim ovcam. Met. — Nisem igral, da bi obogatel, temuč da bi srečo skusil. Met. — Vzhodnim Slovencem rabi v tem pomenu tudi nego, ki se v novejih časih bolj in bolj tudi v knjigo jemlje, n. pr. Življenje naše ni kratko, nego mi ga delamo kratko. c) Me — marveč (« lat. non — sed potius — nemšk. nicht — sondern vielmehr) nam služi, kedar pervo misel zavergši naznanjamo, da je druga prikladniša, primerniša, n. pr. Ne dopasti, marveč hasniti bodi govorniku namen. Slomš. — Lepota slovenščine ni v posameznih čistih besedah, marveč v zalih domaČih podobah. Slomš. §. 418. Kedar se besede ali stavki, ki se vzajemno izkle-pajo ali izločujejo, v enoto zvežejo, zove se taka zveza ločivna (disjunktivna). Ločivne stavke vežejo : a) ali, ali — ali (« aut, aut-aut, vel-vel — nemšk. oder, entweder — oder), naznanja, da od dveh ali več reči biva ena ali druga n. pr. Ali germi ali se zemlja trese. N. ps. — Sodnik se mora krivicam ali naravnost ustaviti ali pa začne pravico preganjati. Met. — Zavoljo serca človek Bogu ali dopade ali mu je zopern. Met. b) B o d i — b o d i, bodisi — bodi si, naj si bo — ali (t lat. sive — sive — nemšk. es sei, es mag sein — oder) rabi nam v delivnem pomenu, kedar je govorjenje o rečeh ali dja-njih, ki se večkrat opetujejo, n. pr. Bodi gruden, bodi kres, kedar zebe, neti les. N. pr. — Bodi v družbi, bodi sam, bodi sramnega te sram. N. pr. — Vse doseže, kar mu drago, bodi slava, bodi blago. Kos. c) Terdi'vni in sklepavni stavki. §. 419. Kedar se stavek stavku tako pridruži, da zapopada eden vzrok veljavnosti druzega, tedaj mu pravimo terdivni ali vzročni, če pa obsega to, kar se da iz pervega sklepati, tedaj mu velimo sklepavni ali posledični stavek. I. V terdivnih stavkili nam rabijo: a) Zakaj, kajti lat. nam, namque — nemšk. denn) potrjuje iz notranjih ali vnanjih vzrokov veljavo prednjega reka, n. pr. Ljubite Gospoda, poslušajte ga in d er žit e se ga, zakaj vaše življenje je on in podaljšek vaših dni. Ravn, — Delajte pokoro, zakaj nebeško kraljestvo se je približalo. Met. — Bog vé, kdo jutri nam zapoveduje, zakaj povsod bandera nepremagljiva prostira Angličan. Kos. — Začni piliti in mikati, k a j t i gradivo ni vse predivo. Slomš. — Sedaj se ne opirajte na svoje pravice, k a j t i zdaj ni temu Časa. Cegn. Veasi se terdivni vezuik celó izpusti, n. pr. Naj meni večna milost zmago dude, za druge grehe moja vest ne znade. Cegn. b) Saj (i lat. enim, etenim — nemšk. denn, ja, nämlich) iz-rekuje vzrok kot reč sploh znano in naravno, ki se sama po sebi razumeva n. pr. Ne bo naj prepira med nama in med najinimi pastirji, saj sva si brata. Ravn. — Počakaj, saj nisi voda. N. r.— Blagor mu, ki je zvest resnici, saj velik pokoj mu v serce prinese. Met. c) Sicer, scer i- lat. alioquin — nemšk. denn sonst, widrigenfalls , denn im entgegengesetzten Falle — iz zastarelega zaimka sie, sik stak, torej : na ta način, tako) nam rabi, kedar izrekujemo nasprotje tega, kar se godi, n. pr. Ne delajte svojih dobrih del pred ljudmi, da bi vas vidili, sicer ne boste imeli plačila pri svojem očetu. Met. — Le berž, sicer bode druga. K. r. Enacega pomena je tudi drugače in inače n. pr. Poboljšaj se, drugače ne bode prida iz tebe. §. 420. II. V sklepavnih ali posledičnih stavkih nam služijo vezniki: a) Torej, zatorej, zató, taj, zategavoljo, zategadelj, po tem takem, zarad tega (lat. propterea, quapropter, itaque — deshalb, deswegen, darum, demzufolge, folglich) naznanjajo posledek, ki izvira iz prednjega reka, n. pr. Slaba tovaršija spridi dobro zaderzanje; zatorej ne zahajaj med slabe tovarše, Slorcmka slovnic». 15 Slomš._ Skušnjave so povsod ; t or ej bodi vedno pazert, da va-nje ne zabredeš. b) Tedaj (* lat. igitur, ergo — nemšk. daher, darum, dem-nach, also) nam služi, kedar naznanjamo to, kar izhaja iz prednjih rekov kakor iz svojega vira, n. pr. Tako iz malega stvar naraste velika in slavna; volja se zbudi tedaj, truda ne strašite se. Kos. — Ljubezen božja se v ljubezni do bližnjega pokaže, kakor v svojem izdelku; tedaj ena brez druge ne more biti. Met. II. Poglavje. B. Podredje. §.421. Podredno-zloženi stavek ali podredje se izobrazi, če se kak člen prostega stavka s posebnim stavkom izreče; tako n. pr. se more iz prostega stavka „Zadovoljni ima kmalo zadosti" napraviti podredno - zloženi: Kdor je zadovoljen, ta ima kmalo zadosti i. t. d. Odvisniki so po členih prostega stavka, ki se razraščajo v posebne stavke a) osebkov i, b) dopovedkovi, c) dopoln-kovi, d) prilastlcovi ali e) prislovni. Pervim trem pravimo sploh samo stavni (substantivni) stavki, ker se osebek in do-polnek (v tem primeru tudi dopovedek), navadno po samostavnikih izrekuje; za prilastkove stavke pa je sploh navadno ime: pri-devni (adjektivni) stavki. I. Samostavni stavki. §. 422. Samostavni ali substantivni stavki priraščajo, če se osebek ali dopolnek ali pa dopovedek prostega stavka razširi v poseben stavek, ki služi potem namesto osebka ali dopolnka ali pa dopovedka v glavnem stavku. Samostavne odvisnike vežejo z glavnim stavkom: a) oziravni zaimki: kdor, kar, k ter i, ki itd.; v glavnem stavku stoji po gostem kazavni: ta, to, oni, ono, tisti ali kak drugi kazavnik, n. pr. a) osebkovi stavki: Kdor bo kravo vračal, ta bo oves plačal. N. pr. —Kdor kropivo pozna, nagec skrije. N. pr. — Kdor ima v pravem koncu glavo, premaga solnce, dež, težavo. Levst. — K d or se v prevzetnosti vpijani, serce in dušo svojo rani. Cegn. — Ne dela prav, kdor prevrača red natorni. Cegn. — Kogar kača piči, boji se zvite vervi. N. pr. — Kar rodi natora, vse enkrat mine. Levst. — Kar je dobro, to se samo hvali. N. pr. — Cesar oko ne zagleda, to sercu ne preseda. N. pr. — Najboljše se pogaja, kar je iz domačega kraja. Cegn. — Dolgo živi, k ter i dobro živi. Pr.— Moder in srečen, ki drugih nesrečo na-se oberne. Ravn. •— Hudobec je, ki svojih staršev ne spoštuje. Sloniš. f!) dopoln k ovi stavki: K d o r ni dalje prišel, ko do korita, temu je vsaka mlaka morje. N. pr. — Kogar Bog ljubi, tega kaznuje. N. pr. — Kdor iz dežele gleda, s tem se ni varno na solncu greti. N. pr. — Kdor pogosto ječi, dolgo mu ne zazvoni. Cegn.— Smert ne prehiti nikoli tega, če g ar serce je pri Bogu. Met. — K a r sem kupil, to bom lupil. N. pr. — Kar sem nebesom zaupal, skrivati ljudem ni treba. Kos. — Smert vse ozdravi, kar boli. N. pr. — Izid imej na misli pri vsem, kar počneš- Ravn. — K a r je rodila mati narava, v krilo globoko smert jej zaklene. Cegn. — Gorje mu, pri kterem se mačke in miši bratijo. N. pr. — Milost božja ostane od veka do veka nad njimi, kteri se njega boje. Ravn. 7) dopovedkovi stavki: Bog je, kteri je stvaril nebo in zemljo. — Bog je, kteri ponižuje in povišuje. Ravn. — Vsegamogočni Bog je, ki nam pomore v vsaki sili. Ravn. b) pri zavisnili vprašanjih vprašavni zaimki: kdo, kaj, ki itd. in členki: kako, koliko, li itd. n. pr. Kdo ve, kdo jutro nam zapoveduje ? Kos.— V sreči ne znaš brati, kaj za družnikom tiči. Jam. — Kedar v Boga ime dajeŠ, naj ne ve levica, kaj dela desnica-. Ravn. — Bog vedi, ni l i to znamenje prihodnjih temnih ur. — Kaj veš, ali posije solnce tudi pred naša vrata. — Nič ni ležeče na tem, kako dolgo kdo živi, temuč le na tem, kako dobro je živel. Pr. — Kdo ve, čaka li Človeka sreča ali nesreča v prihod-njosti. — Izpustilje goloba iz ladje, da bi zvedel, je / i voda že padla ali ne. — Cnjte, ker ne veste, k ter o uro Gospod pride. Met. c) veznik da in da bi n. pr. a) osebkovi stavki: Da Bog za nas skerbi, to nas tolaži vse žive dni. Ravn. — To je prava pot do Boga, da spolnjujemo božje zapovedi. — Da nas Bog včasi z nadlogami obišče, tudi to je znamenje njegove ljubezni. Ravn. (i) dopolnkovi stavki: Pomislite, da je minljivo vse na svetu. Cegn. —JJb uri tmin kdo petelina opomni, da se bliža dan ? Kos. — Človek je dolžen družbi in sebi, d a hodi v čisti obleki. Cegn. — Pomni, d a smertna, žetev vsak dan bolj dozori. Preš. — Ne zdbi, da na svetu sreča nesreči roko podaja. Slomš. — Pomisli človek, da si sad prahu. Led. — Kedar hote vi/lili vse to, vedite, da je konec blizo pred durmi. Met. — Greh stori, da Človek pozabi na Boga. Met. Le-sem spadajo tudi odvisniki v samostavnikovi obliki, s kterimi lastne ali besede druge osebe nespremenjene naznanjamo, n. pr. Kristus nam veli: Ljubite se med seboj. — Star pregovor pravi: Česar se Janžek nauči, to tudi An že zna. — Marsikteri je djal: jaz sem ti prijatelj zvest, v potrebi pa je naredil iz dlani pest. N. pr. II. Prllastkovi stavki. §. 423. Če se kak prilastek glavnega stavka izreče s posebnim stavkom, tedaj pravimo temu stavku prilastkov ali pride v ni stavek, ker ini;l veljavo pojasnujočega pridevnika. Za vezi služijo oziravni zaimki: kteri, ktera, ktero — ki —kakoršen, sna, o kar in oziravni členki: k j e r, k o d e r, kamor itd. n. pr. Čast je ledena gaz, ki hitro zvodeni. N. pr. — Kje rož!ce rasto, ki zmiraj cveto? Hašn. — Ni vse zlato, kar sije. N. pr. — Človek v ječi je podoben človeku svobodnemu, kakor lastovka pod ledom uni lastovki, ki obletuje streho, pod ktero je zidala gnjezdo. Cegn. — Poglejte travo na polji, ktera danes stoji in se jutri v peč verže. Met. — Ne spravljajte si zakladov na zemlji, kjer jih rija in molj konca. Met. — Zbirajte si zaklade v nebesih, kjer jih ne konča ne rija ne molj. Met. — Dela, ki je danes moreš storiti, ne odlagaj na jutro. — Domovina je kraj, kjer je naša zibel tekla. — Vsak kraj, koder solnce sije, leskeče božjih dobrot. — Dajte nam kneza, kteri bi pravično sodit naše pravde. — Pravica da vsakemu svoj prav, kakor (kakoršno) mu gre. Oziravnik se more nanašati tudi na svojivni pridevnik ali zaimek, n. pr. Odpusti nam grehe, ki smo slaba nezanesna stvar.— Premisli božjo v segamogočnost, kteri ravnd ves svet. — Žalostna je človekova, ki zgreši prave poti v življenji. Vcasi se najde samostavnik, na kteri se nanaša oziravni zaimek, iz glavnega v odvisni stavek prestavljen tako, da se ž njim v spolu, številu in sklonu vjema, n. pr. Ktere besede brez premislika z jezika teko, za te navadno serce ne ve. Pr. — V kteri koli stan prideš, rsacegn dolžnosti zvesto spolnuj. III. Prislovni stavki. §. 424. Prislovni ali prirečni stavki se obrazijo, če se glavnemu stavku prislovno določilo odvzame ter po posebnem stavku izreče, ki glavno djanje z ozirom na kraj, čas, način ali vzrok določuje; po tem takem so: a) K r a j e v n i. §. 425. Krajevni stavki določajo djanje glavnega reka z ozirom na mesto; stikajo je z glavnim stavkom oziravniki: kjer, koder, kamor, od koder, dokoder — kjer koli, koder koli itd. V glavnem stavku jim po navadi odgovarjajo srodni kazavniki: tu, tam, tod, tje, dotlej i. t. d. a) Kjer — kjer koli (lat. ubi — nemšk. wo, wo immer) rabi nam sosebno pri glagolih mirovanja, n. pr. Kjer laž kosi, tam ne večerja. N. pr. — Kjer je obilnost, tam je presilnost. N. pr. — Kjer kuga razsaja, tam smert raja. N. pr.— Vsaka tica rada tje leti, k j e r se je izvalila. N. pr. b) Koder — koder k o 1 i (lat. qua, quacunque -— nemšk. wo, auf welchen Wegen, wo immer) nam služi, kedar se naznanja gibanje ali kretanje, ne pa mirno stanje, n. pr. Koder smertna kosa kosi, sreče ni prave. Virk. —- Koder jagnjiče skače, da Bog tudi paše. Slomš. — Blažena naj bodo tla, koder teče bistra Sava. Villi. c) kamor — kamor koli, kamor le (lat. quo, quocunque •— nemšk. wohin, wohin immer) kaže mer djavnosti v kako mesto, n. pr. Kamor on veli, tje buče vetrovi. Ceg. •— Kam or tvoja sla ti kaže, preveč nagel nimaš biti. Vodn.— Kamor se Človek obeVne, povsod nahaja nadloge in bridkosti. Cegn. d) od koder, od koder koli —dd koder, doklej (lat. unde, ex quo loco itd.), n. pr. Truplo se verne tje, od koder je bilo vzeto. b) Časovni. 8. 426. C asovni stavki določujejo dobo, v kteri se djanje godi. Na čelu jim stoje: kedar, ko, dokler, preden, kar, kakor, itd., v glavnem stavku pa po gostem srodni kazav-niki: tedaj, ondaj, precej, zdajci, berž, v tem, med tem itd. a) Kedar, kadar — kedar koli (lat. quum, quando — wann, wenn, so oft) kaže sploh na večkratno djanje, zraven mu je pa še nekak pogojen pomen pritaknjen, ter nam rabi v za-znamnj«vanje sedanjega ali prihodnjega djanja, n. pr. Kedar je vojska, tedaj so nebesa odperta. N. pr. — Kedar Bog mudi, ondaj se nič ne zamudi. N. pr. Kedar kimovca germi, žito, sadje za/rodi. Vodn. — Vsak narod, kedar se začne otesavati, začne to pri svoji domaČi besedi, da jo oČedi. Ravn. b) Ko (lat. quum, quando, postquam — nemšk. als, da, wenn, nachdem itd.) nam služi za sedanje, pretekle in prihodnje dogodbe, n. pr. Breda vstane, ko se dan zazori. N. ps. — Ko se beli dan zaznava, k delu gre vse, kar živi. — Hudobnega pomiluj, ko se mu najboljše godi. N. pr. — Ko so zaškripala vrata, precej se oglasi perutnina. Cegn. Vcasi se ko ali kedar izpusti, n. pr. Blago odide, um pride. N. pr. — Božič pride, sitna odide. N. pr. c) Dokler, dokič, dok, do kar pomenja: «) da terpi djanje odvisnega stavka tisti čas, ali tisti čas in tako dolgo, kakor djanje glavnega (lat. quamdiu — so lange, so lange als, während), n. pr. Dokler imam repar svoj, vsak mi reče: bratec moj! N. pr. — Dokler vstaja gorko solnce, zemlja ima sad in cvet; dokler sije blaga sreča, z nami brati se ves svet. Vilh. — Dokler je drevo mlado, lahko ga pripogneš, kamor moreš. N. pr. ß) da djanje glavnega stavka terpi, dokler uno v odvisnem ne nastopi (bis, so lange bis, bis nicht, so lange nicht), n. pr. Nevošljivost ni sita, dokler ni pokončano, kar ona sovraži. Met. — Ne govori vmes, dokler uni ne izgovori. Met. d) kar, (lat. ex quo tempore — seit, seitdem, seit der Zeit wo) znamenj uje: «) dobo, od ktere sem djanje terpi, n. pr. Minljivost bije strašni boj sprirodo, kar je svet domija rev. Led. — Ne razkladam vam terpljenja, ki smo ga prebili, kar iztergali so vas zmed naše srede. Cegn. — Dobro je bilo za nas, dokar so vozovi tod hodili, ali odkar so prestali, gremo nazaj. Podg. ß) trenutek, v kterem kaj nastopi, == als plötzlich, n. pr. Dolgo je bilo vreme prijazno, kar se nebo poobleče itd. e) preden, predno, prej ko, prej nego (priusquam,— ehe, bevor) naznanja, da se mora djanje, v glavnem stavku izrečeno , poprej dogoditi, preden nastopi uno v odvisnem stavku, n. pr. Preden prišla stara leta, kralj Matjaž je Šel iz sveta. N. ps. — V stani, preden se zori. N. ps. — Na zemlji veselje umira, še preden se rodi. Led. — Terta se joka, predno rodi. f) Kakor, s čim, komaj, kakor hitro, berž ko, prec ko, toliko da, da le (lat. ut, ut primum, quum primum — sobald, sobald als, wie, sowie), v glavnem stavku pa: berž, precej, zdajci itd. Ti časovni vezniki pomenjajo, da djanje glavnega stavka prec nastopi, s čim se uno odvisnega reka konča, n. pr. Komaj to izgovori, svojo dušico pusti. N. ps. — Kakor beseda materna umira, pesa tudi naroda slava in moč. Slomš. — Leda prinesem kaj na mizo, precej pridem. Cegn. c) P r i m e r j a v n i. §. 427. Primeri a v ni (komparativni) stavki določujejo enakost ali inakost oseb in reči, kije primerjamo po njih lastnosti ali djavnosti. Primerjavne stavke začenjajo: a) Kakor, k akti, v glavnem stavku tako (> lat. sicut, quemadmodum — nemšk. wie, gleichwie) primerja reči po njih enakosti ali podobnosti; včasi se tako izpusti, n. pr. Kakor se posojuje, tako se vračuje. N. pr. — Kakor rosa vročino hladi, tako de dobro lepa beseda. Ravn.— Kakor vino pijanca premoti, tako ošabnika žeja po časti. Ravn. — Kakor si je postlal, tako bode ležal. N. pr. — Tiho sta zapustila svet, kakor bi bil svečo po-pihnil. Cegn. — Kakor trudnemu najemniku lep pomladni večer, zdela se bode pobožnemu smert mila in prijazna. Ravn. Vcasi rabi v tem pomenu tudi ko ali kot, n. pr. Ko megla pred solncem zgine, so posvetne sanje proč. Led. — Ko bi trenil, mine vse posvetno. — Ko zbežno val hiti tje v okean, tak hitro zbegne detešce z igrišč- Led. b) kolikor — toliko lat. quot — tot, — nemšk. so viel — als) nam služi, kedar merimo reči po množini ali številu, n. pr. Kolikor glav, toliko misli. N. pr. — Kolikor krajev, toliko običajev. N. pr. c) ko, kot, nego (* lat. quam — als) na,m rabijo, kedar se eni reči lastnost v veči ali manjši meri prilaga ko drugi, sosebno pri primerjavni stopnji, n. pr. Nič ni lepšega ko strah božji. — Lepše kot srebro in zlato sije modrost. Slomš. — Kar človek od daleč gleda, zdi se mu drugače nego v bližini. Cegn. — Kje je boljše nego med ljudmi, ki imajo nas radi! Cegn. Včasi nam služi v tem pomenu tudi kakor ali k akt i n. pr. Bolj skerbe drugi Sloveni za nas, kakor mi sami za se. Ravn. — Resnična presodba bodi tebi ljubša k akt i lažnjiva pohvala. Slomš. d) Raz m ¿mi. §. 428. Razmerni (proporcionalni) stavki kažejo mero, po kteri se djavnost vekša ali manjša; za vezi jim služijo : a) čem, včim — tem, tim (t lat. quo — eo — nemšk. je— desto, n. pr. Cem više kdo stoji, tem niže more pasti. Pr. — C im više solnce vzhaja, tem bolj gasne zvezde po nebesu. b) če, kolikor (više, niže) — tem, toliko (više itd.), n. pr. Ce je više vstajalo solnce, bolj so se množile megle. Cegn. — Če je starša (terta), toliko boljo kapljico da. Levst. c) več ko, manj ko — več, manj, toliko več itd., n. pr. Več ko je lažnikov, lože se zve resnica. N. pr. — Veča ko je družina, veča je tudi ljubezen med njo. Slomš. d) kakor (lat. prout — je nachdem, nach Massgabe dessen), kedar je mera glavne djavnosti zavisna na meri, ki jo obsega odvisni stavek, tako da se poleg tega manjša ali vekša, n. pr. Vsakemu dojde, kakor mu je prisojeno, dobro ali zlo. e) Posledični. §. 429. Posledični (konsekutivni) stavki naznanjajo po-sledek ali učinek glavnega reka, v kterem stoje ali se morejo na misli dodati besede: tako, toliko, tako zelo itd. Posledične stika z glavnim stavkom: da, da bi, n. pr. Zaškertne podkev, zapraŠi, da pesek in ogenj se kadi. N. ps. — Po ravnem polji v dir derčijo, da se dela gosta mi meglica. N. ps. — Nobena zver ni tako dobra, da ne bi bila Časi tudi zla. Cegn. — Nič na svetu ni tako skrito, da ne bi s časom postalo oČito. N. pr. — Zakon natore je tak, da iz malega raste veliko. Kos. — Na svetu se le prerado zgodi, da cvenk pravico prevpije. N. pr. f) Vzročni. §. 430. Vzročni (kausalni) stavki naznanjajo vzrok djanja v glavnem stavku; začenjajo pa take stavke: a) Ki, ko (lat. quippe qui, quod — nemšk. da, indem) n. pr. Kaj mi boš pravil, k i sam ne veš resnice ! — Ne taji, k i dobro vemo, da si kriv. Podg. — O hvala vam, zelena ve drevesa, k i stene ječi moji steza krile! Cegn. — Komu smem verjeti, ko prevaril me je on? Cegn. b) ker, (lat. quia, quod — nemšk. weil, da), n. pr. Med se liže, ker je sladek. N. pr. — Ker bo hudobija obilno rasla, bode ljubezen pri mnogih omerznila. Met. — Pregrinja s Čemim krilom se višava, ker solnce prot večerni zemlji plava. Levst. Kedar se z vzrokom naznanja tndi Čas, tedaj nam rabi vČasi kedar, n. pr. Verjemi mi, ki vem, kedar sem zraven bil. — Trije možje bodo priče, kedar so vidili. Podg. c) Ko, kot, kakor (nemšk. indem, weil) naznanja vzrok, ki pohaja iz osebkove lastnosti ali njegovega značaja; rabi nam sosebno tedaj, kedar se odvisnik kot pridevek glavnemu stavku pridene, da bi se vzrok in nagib glavnega djanja ob enem na znanje dal, n. pr. Kralj, kot blag mož, prepovedal je končati mlado življenje. — Starka, kot dobra duša, molila je za-nj noč in dan. g) Namerni. §. 431. Namerni (finalni) stavki naznanjajo konec ali namero djanja ali stanja in se stikajo z glavnim stavkom po vezniku: da, da ne — da bi, da ne bi (* lat. ut, quo, ne — nemšk. damit, dass, auf das§); v glavnem stavku se nahaja često-krat: zato, zatorej itd., vn. pr. Zato žarko solnce sveti, da sirote moje krepi. Cegn. — Človek mora imeti serce za ljudi, da ga imajo tudi radi. Cegn. — Mravlja se žene po živežu ob žetvi, da ima po zimi kaj Živeti. Ravn.— Bog nam pošilja križe in nadloge, da ne bi na-nj pozabili. — Pometali so orožje, da bi se lože umeknili preveliki sili. — Da se v lesku zvon zasveti, mora se podoba streti. Kos. — Uči nas šteti svoje dneve, da bomo modrejšega serca. Ravn. h) Pogojni. §. 432. Pogoj ni (kondicionalni) stavki ^obsegajo pogoj glavnega djanja in naznanjajo, da se djanje dopolni, če se spolni pogoj v odvisniku. Pogojne stavke začenjajo: a)_Ce (starsl. ašte, lat. si — nemšk. wenn, falls) pomenja, da je pogoj v resnici ali vsaj po mislih govorečega resničen; druži se torej le z določnikom, nikdar ne s pogojnikom, n. pr. Roža cvesti ne more, če jej Bog ne pomore. Cegn. — Če Bog hoče, tudi motovilo poči. N.v pr. — Vsaka Žival je hvaležna, če jo ima človek rad. Cegn. — Ce je oče junak, bode sin gotovo vojŠčak. N. pr. — Kar skup ne more biti, pametno ravna, Če loči se. Kos. _ b) ako (lat. _ si — nemšk. wenn, wofern, falls) nam rabi, kedar je pogoj resničen, mogoč ali dozdeven, ter se menja z vezni- koma če in ko, n. pr. Sadje je les, alco ni kruha vmes. N. pr. — Ni dobro, a ko sreča se sovraštvo s sovraštvom. Cegn. — Ako želiš učenosti, pojdi v mesta med učene ljudi; ako hlepiš po časti in visoki službi, pojdi, kamor te serce pelje; ako pa želiš prave sreče, ostani v domovini. Erj. •— Ako bi sirot ne bilo, žarko solnce ne bi svetilo. N. pr. c) Ko (lat. si — wofern, falls itd.) se druži sploh s pogojnikom ter nam rabi, če je pogoj po predmetu (objektivno) neveljaven ali nedoločen, n. pr. Ni ga več moža besede, ko bi z lučjo ga iskal. N. ps. — Ko bi pevce imela, pisala bi listek. Kr. r. — Ko bi meni kdo tiČico vjel, hotel bi mu dati prav dober Ion. N. ps. — Ko bi vedeli in spoznali, kaj je čas in kak hiti, vse drugače obračali bi njega minljive dni. Slomš. Namesto „ko" nam služi včasi: d a z določnikom, da se preveč nesoglasnih pogojnikov ne snide; to pa sploh le tedaj, kedar je glavni stavek v pogojnem naklon, n. pr. Da sem jaz deželni sodnik, vsakemu bi storil pravico. Ravn. — Da sem velika umetnica v malariji, vse clrugaČe bi te oslavila, mila babica! Cegn. d) samo da, da le nam služi, kedar želimo, da se spolni djanje v odvisnem stavku, n. pr. Ni treba gledati, kje mačka spi, da le miši lovi. N. pr. e) vprašavni členek li, v slovenščini pa lc bolj po redkem, n. pr. Hočeš l i Boga iz serca prositi, temu je mesto povsod. Cegn. — In umre l i glava rodovini, vladajo naj vkup blago otroci. Levst. Včasi je pogojni členek izpuščen, kar pa ni posneme vredno, boljše je, da se spremeni pogojni odvisnik v priredili stavek, n. pr. Je nadelana cesta, ne zajemajo pesta. Vodn. — Bil bi kruh, zobje se dobe. N. pr. — vihar priverši in ni več hudobneža. Eavn. — Božja sapa naj potegne in trava usahne. Ravn. i) Dopustni. §. 433. Dopustni (koncesivni) stavki pripuščajo, kar je glavnemu stavku v nasprotji, in se ž njim stikajo po: a) da-si, da-si tudi, da-si ravno, da ravno, če tudi, ako tudi, ako ravno, če prav (* lat. etsi, quamvis—nemšk. wiewohl, obgleich, ungeachtet itd.); v glavnem stavku stoji po gostem: vendar itd., n. pr. Sv. Jakob žito zori, če se tudi solnce kuja. N. pr. — Volje vol, Če mu tudi roge odbiješ. N. pr. — Dar ljubezni, da ravno majhen, bodo spoštovali. Cegn. •— Det-s i ravno ti je na rokah delati ali kmetovati ter do, ne prijema naj se ti; Bog je obernil tako. Ravn. — Ako ravno sva brata, mošnji si vendar niste sestri. N. pr. — Moramo se ljubiti, če tudi nismo rojaci. Cegn. b) da (lat. tametsi, etsi, licet — nemšk. mag auch, so sehr auch, trotzdem dass) s pogojnikom, 11. pr. Da bi bogat bil, moder gotovo ni. — Da bi clelal kakor černa živina, vendar mu nič po sreči ne izide. N. r. c) Večkrat nam rabi namesto kacega veznika sam dopustni ali velevni naklon, n. pr. Enaki Škerlatu naj so tudi vasi grehi, kakor sneg bodo beli; rudeči kakor karmezin n a j s o , vovni bodo enaki. Ravn. — Prilegaj se Še tako krivični kruh, zadnjič hrusta pesek po ustih. Ravn. — Bodi Še tako dragega kaj, mimo Čiste duše ni nič. Ravn.— Možu, bodi si (če je) še tak hrust, premislik gre, da položi ga lahko tudi mala stvar. Valj. Namesto dopustnih odvisnikov ljubi slovenščina ločivne pri-rednike, n. pr. Jezik je majliena prata, vendar dosti ušlata namesto : čeravno je jezik majhena prata, vendar dosti ušlata. N. pr. Opombe: 1. Nemški „ohne dass, ohne zu" se sloveni: a) s protivnimi členki: ali, vendar, pa, toda n. pr. Ich habe den ganzen Tag gearbeitet, ohne die Arbeit vollendet zu haben s celi dan sem delal, ali (vendar, toda, pa) dodelati nisem mogel.— Ohne dich zu loben, muss ich dir sagen s nečem te hvaliti, ali povedati ti moram. Navr. — Ich habe geschlafen, ohne mich ausgeschlafen zu haben ; spal sem, naspal se pa nisem. Navr. b) z dopustnimi členki: da-si, da-si tudi, če tudi itd., n. pr. Das Kind ist lustig, ohne gesund zu sein s dete je veselo, da-s i ni zdravo. Navr. — Er sprengte sogleich davon, ohne dass es ihm jemand befohlen hätte - kar odjahal je, če ravno mu nikdo ni veleval. c) s pogojnimi členki: če, ako, da n. pr. Gehet niemals zu Tische, ohne früher das Tischgebet verrichtet zu haben s ne sedajte za mizo, da (če, ako) niste prej odmolili. — Er gieng, ohne sich etwas aufgehalten zu haben t šel je, ne da bi se bil kaj pozamudil. d) s sedanjim prislovnim deležnikom, n. pr. Ihr beleidiget ihn, ohne es zu wollen und zu wissen = žalite ga ne hoté in ne vedé. — Wir trugen das Gold in den Händen, ohne dass wir es versteckten t v rokah smo nosili zlato, ne s kri vaje ga. Navr. e) s preteklim glagolnim deležnikom, n. pr. Er entfernte sich, ohne ein Wort gesprochen zu haben * odšel je, ne spregovorivši besedice. Navr. f) s predlogom brez in samostavnikom, n. pr. Er lebt ohne zu sorgen s živi brez skerbí. Navr. — Sie arbeiten, ohne zu rasten .- delajo brez opočitka. g) z glavnim stavkom, n. pr. Er schrieb uns, ohne dass er deiner erwähnt hätte s on je nam pisal, tebe pa kar nič ni v misel vzel. 2. Nemški „anstatt dass, anstatt zu" slovenimo blizo tako-le: Anstatt die Wahrheit zu sagen, verstummten sie ■■ ue da bi resnico povedali, kar obmolknili so. Met. — Anstatt mit dem alten Vater Mitleid zu haben, verspottet er ihn j ne da bi usmiljenje imel s starim očetom — še oponaša ga. Eavn. — Ne da bi očetovo zmoto prikril, raztresa ga še ali še le raztresa ga itd. III. Poglavje. C. Skerčeni in okrajšani stavek. §. 434. Kedar imajo priredno-zloženi stavki nektere člene v spolovini, tedaj se morejo še v ožo celoto vbrati ali skerčiti. Vsak skerčeni stavek se da spet v stavke razvezati, iz kterih je postal. V skerčenih stavkih služi: a) enemu dopovedku več osebkov, n. pr. Nebo in zemlja sta zercalo božje modrosti (= nebo je zercalo božje modrosti in zemlja je zercalo božje modrosti). Slomš. b) enemu osebku več dopovedkov, n. pr. Solnce vzhaja in zahaja vsej zemlji (t solnce vzhaja vsej zemlji in solnce zahaja vsej zemlji). Ravn. c) enemu glagolu ali pridevniku več dopolnkov, n. pr. Bog je stvaril nebo in zemljo (* Bog je stvaril nebo in Bog je stvaril zemljo. Ravn. d) enemu samostavniku več prilastkov, n. pr. Vsaka reč ima svojo dobro in slabo stran (* vsaka reč ima svojo dobro stran in vsaka reč ima svojo slabo stran). Pr. §. 435. Kedar služi glavnemu in odvisnemu stavku ta isti osebek, vjame se včasi odvisnik s tem z glavnim stavkom v krajšo in spravnišo celoto, da mu osebek in spona z veznikom vred odpade, glagolni dopovedek pa v nedoločnik ali deležnik preide, če je to lepoglasju po godu, in sicer: 1) S pripomočjo nedoločnega naklona krajšamo samo-stavnikove t. j. osebkove in dopolnkove odvisnike z veznikom: da, n. pr. Domači jezik spoŠtov ati, tujega ne zaničevati (nam. da ... spoštuješ, ... ne zaničuješ) bodi vsacemu dolžnost. — Bog daje solncu sij ati (nam. da sije) pravičnemu kakor grešniku. Slomš. — Varuj se pisavo preveč lepotičiti (nam. da ... lepotičiš). Slomš. — Milostiv biti in prav storiti (nam. da si mi-lostiv in prav storiš) je Bogu ljubše kakor klavni darovi. Ravn. — Nju poiskati (nam. da ... poišče) da mu naroČilo. Preš. Vse druge skrajšave z nedoločnikom se upirajo našemu jeziku, so-sebno se je varovati tistih, ki so po nemških skrajšanih z „um zu" posnete. — Po nemščini sladu tudi časovno-vzročni stavki, ki je sem ter tje ljudstvo, še rajši pa nekteri pisatelji, z nedoločnikom okrajšane v rabo jemljejo, n. pr. Te vidif, gerje vidi ti (ko — ker sem vidil) napake, je sercu rane vsekalo kervave. Preš. — Viditi Filiičani (ko — ker so vidili), da je njih korenjak mertev. so jo vlili. Ravn. 2) S pripomočjo deležnikov krajšamo: a) prilastkove in dopolnkove odvisnike z oziravnikom: ki — kteri, a, o. Ce se godi djanje odvisnega reka v tem istem času kakor glavno — v sedanjosti, preteklosti ali prihodnjosti, nastopi pridevni sedanji, če pa je že minulo, glagolni pretekli; v terpevnem pomenu nam služi terpevno-pretekli za sedanjost in preteklost. Deležnik se ravna v sklonu, spolu in številu vselej po tisti besedi, kteri je bil odvisnik v pojasnjevanje dodan, n. pr. Drevesa otresajo tisoč in tisoč kapelj, lesketajoČih (nam. ki se leskeČejo) po zeleni svoji obleki. Cegn. — Dim se bliža dolinam tem, pokojno še živečim (nam. ki .. žive). Kos. — Prinesli so mu mertvoudnega, ležečega (nam. kije ležal) na postelji. Met. — Sedečim (nam. tistim, ki so sedeli) v smertni senci je luč prisvetila. Met. — Pob olj šavše g a se (nam. tistega, hi se je poboljšal) nilcar ne zaničuj in ne očitaj mu grehov. Ravn. — Bog se je pokazal Izraelcem odrešenika, nekdaj njih očete iz egiptovske dežele izpeljavŠega (nam. kije izpeljal ...). Ravn. — Vino, po meri pito (nam. ki se .. pije), je za priletne ljudi, kar je mleko otrokom. Slomš. _ Ce je dopovedek samostavnovali pridevno ime, izpade z ozira vnikom tudi pomožnik, n. pr. Čast, vodena gaz (nam. kije ..), hitro z vodeni. N. pr. — Kratki in krepki so slovenski pregovori in prislovice, podobne žlahtnim, jagodam v kiti govora (nam. ki so podobne ..). Slomš. — Človek ima veselje, ko vidi bučele, marljive delavke (nam. ki so ..), ves božji dan letati iz ula pa sopet v ul. Cegn. b) prislovne odvisnike časa, načina in vzroka. Po odpahnjenem vezniku preide dopovedek, če je djanje odvisnega reka istodobno z glavnim, v sedanji pr is lovni, če je pa že preteklo, v glagolni pretekli deležnik, n. pr. V razoru grede (nam. ko gre) naj sveti se lemež. Sub. — Toliko je upal Ludovik Frideriku, da mu je hotel, spravljaje se (nam. ko se je spravljal) nad Pruse, izročiti vso moč. Vert. — Človek sili dalje in dalje, vedno h r ep ene (nam. ker hrepeni) po višem in višem. Terd. — Turki so po deželi razsajali soŽigaje (nam. tako da so, ter so sožigali), česar seje iskra lotila, pokončevaj e in more (nam. tako da so, ter so pokončevali in morili), kar seje gibalo. Terd. — Odmetavši (ko je odmetal) sulice, sežnja dolge, v beg je tekel, kdor je teci mogel. Kr. r. — VsekavŠi (ko je vsekal) vsak svojo vejo, gredo urno za njim. Ravn. — Sezidav (nam. ko si sezidal) vse z besedo eno, prostiraš v stvar se porojeno. Levst. — Al te huda je razvila burja, suvŠi (ko je sida) točo iz nebes širocih, oplaknivši (ki je oplaknila) glave gor zelenih, izplaknivši zlatopesko glino. Kr. r. — To izrekŠi (nam. ko je izrekel), poravna se nazaj na postelj in umerje. Ravn. IV. Poglavje. D. Množno - zloženi stavek. §. 436. Da se kaka obširniša misel na vse plati na tanko izreče, združijo se na često trije ali še več rekov v večo celoto, ki jo množil o-zložen i stavek imenujemo. — Množno-zloženi stavek obstoji ali iz samih glavnih ali iz glavnih in odvisnih stavkov. Najnavadniše zveze so : 1) Združeni so v množno-zloženi stavek sami glavni stavki (množno priredje), n. pr. Tukaj smo le tujci, popotniki v solzni dolini, povsod nas nevarŠine obdajajo, terpljenje je božjih otrok delež na zemlji. Slomš. — Pred noge ti je veržen biser, skloni se in po- beri ga, sam se ti ne vzdigne. Napr. — Opasujejo z veseljem se griči, z drobnico so odete mulj ave, dola se zagrinjajo v žita, vse vriska, prepeva vse. Ravn. 2) Glavnemu reku sta pridružena dva ali več odvisnih stavkov, ki se ga raznoverstno oprijemljejo : ta stoji spredaj, uni za njim, spet drugi v njegovi sredi, kakor to glavna misel zahteva (m nož no podredje). Kar se tiče njih razmeri k glavnemu reku, stojé odvisniki med seboj : a) na enaki stopnji t. j. vsi so le glavnemu stavku poddruženi, nobeden kacemu odvisniku, ter ga z raznih ozirov določujejo, n. pr. Ako posluŠateljem rano vsekaš, skerbi, da jo tudi po-hladiš in zaceliš. Slomš. — Slovenji starši, ki slovenji znajo, pa svojih otrok kar slovenskega jezika ne uče, ti so nehvaležni hišniki, ki svojim otrokom drago domačo reč zapravljajo. Slomš. b) na neenaki stopnji t. j. samo eden je podložen glavnemu stavku, vsi ostali so pa eden od druzega zavisni, n. pr. Priden gospodar skerbi, da svojim nastopnikom Česar ne zapravi, kar je od svojih prednikov prejel. Slomš. — Življenje naše je sejanje, pri kterem se poléniti ne smemo, ker čas po bliskovo leti in vemo, da, kdor je len ob setvi, malo žanje. —č. 3) Dvema ali več glavnim stavkom sta pridružena dva ali več odvisnikov, ki stojé med seboj v razmeri prirednosti ali pod-rednosti, ter se mnogotero vežejo z glavnimi stavki, n. pr. Neznan je tu počitek, tuj pokoj, kjer solnce meri nam kratkobo dni; minljivost bije že svoj strašni boj s prirodo, kar je svet domija rev. Led. — Na tvojo besedo, o kmetovavec! zraste za hišo, kjer je le robida omoh imela, orehovo drevo, da se ti v njegovi senci otroci igrajo; na tvojo besedo ti tem hruško rodi, jabelko se ti čudo na lesniki debeli, pridelana kapljica vinca te v Gospodu veseli. Vert. §. 437. K množno-zloženiin stavkom spada tudi strok ali perioda, ki ni drugega kakor tisto umetno v spregledno celoto sestavljena zbira glavnih in odvisnih stavkov, v kteri glavna misel še le s poslednjim stavkom svoje popolne jasnosti doseže. Vsaka perioda je izobražena najmanj iz dveh stavkov, ktere njene člene imenujemo; pervi je prednji, drugi naslednji člen. — Periodi, ki obstoji samo iz enega glavnega in enega odvisnega reka, pravimo prosta, tistej pa, v kteri sta obá člena ali je vsaj eden po odvisnikih tako razširjen, da je vsak sam o sebi že strok, razširjena perioda. Po številu členov razpadajo periode na dvo-, tri-, štiri-in veččlenne. Vsaka perioda bodi lahko spregledna, popolna in blagoglasna, n. pr. Ko izgublja jeseni natora svoje lepote, ko mine cvetlica za cvetlico, ko pade list za listom: tedaj se začno zbirati po ledinah in zvonikih tičja ker dela. Erj. — Ah mili deček! ko prideš na prod življenja med kernice in pečine, ko bodo valovi ladij o tvojega življenja premetavali: spominjal se hodeš tihega pristana, od kterega si odplul. Cegn. — Kjer valovi prijazno šumljajo, kjer se ribe ljubko igrajo, kjer čolnič tiho plava naprej svojo pot in ribič razpenja svoje mreže: Čez malo dni tam rožice zacveto, živina se pase, kosec brusi koso svojo. Lik. III. Vezava besedi in rekov. O porazstavi besedi sploh. §. 438. Veliko je ležeče na tem, v kterem redu se verste besede v stavkih druga za drugo, kajti na to se opira jasnota in lepoglasje vsacega jezika. Da-si tudi je v tej reči naš jezik posebno gibčen, da se morejo besede s prečudno lahkoto pretikati, vendar le oblega se tudi slovenščini najbolje tista stava besedi, ktera se najože vjema z naravo in z zakoni našega mišljenja. — Po prečudni mnogoterosti naših misli in čutov, kterih je treba, kolikor je mogoče po vsej bistvenosti z besedami razodeti, ravni se tudi različnost v razredovanji ali razpostavljanji posameznih besedi v stavku. Red, v kterem verstimo besede, je dvojen, namreč: naravni in umetni. — Naravnega reda se deržimo, kedar verstimo besedo za besedo, kakor se misel za mislijo rodi v naši duši; kedar hočemo pa na kak posamezen člen oberniti bravčevo pozornost, tedaj razpostavimo besede po umetnem redu, ki versti besede po njih važnosti v govoru. Najimenitniše je pervo mesto, potem zadnje; najmanjše veljave v stavku je sreda. A. V prostem stavku. §. 439. Kar se tiče naravnega reda besedi v prostem stavku, treba si je pomniti: a) v o b č e. 1) Osebek, ki se pervi rodi v naših mislih, stoji na per-vem mestu, dopovedek pa za njim; spona se vrine med osebek in dopovedek, n. pr. Besede mičejo. — Zgledi vlečejo. N. pr. — Razvada je bolezen. Slomš. Če je osebek v glagolu skrit, dene so glagol kot dopovedek na pervo mesto, n. pr. Ukam in vriskam. — Cujte zvona stok in rig. Kos. 2) V izobraženih stavkih stoje pojasnila sploh bi iz o pojasnjenih besed, pred njimi ali za njimi, kakor zahteva stavkovo razmerje ; o razredbi stavkovih pojasnil pomni si to-le : a) prilastki, če so pridevniki ali pa samostavniki v dajavniku, s to j 6 sploh pred svojim imenom, sicer pa za njim, n. pr. Ma-terna beseda je jasno ogledalo vsaeega ljudstva. Slomš. — Modre besede o pravem času so zlata jabelka v srebernem torilu. Ravn. —- Blagi otroci so staršem častita podpora. Slomš. b) dopolnkise devajo za tisto besedo, kteri so dodani v dopolnjevanje, n. pr. Solnce razvedri oko. čb. — Smert ozdravi bolečine. Cegn. — Človeška omika ima korenino v pisavi. Napr. Če stoji dopolnkov kteri v dajavniku, da se mu mesto pred toživnikom, n. pr. Očetov blagoslov otrokom hiše zida. Ravn. — Ta človek ve vsaki reči glas. N. pr. — Solnce deli zemljakom gorkoto, život in luč. Napr. c) prislovnidoločki stoje včasi pred besedo, ktero pojasnjujejo, včasi za njo, kakor to misel celega stavka zahteva; le načinno določilo naj stoji v terdivnem stavku sploh pred dopovedovavnim glagolom, sosebno če je osebek pred glagol postavljen ali pa v njem skrit, n. pr. Bogastvo iz odertije se nenadoma razbije. N. pr. — Lahko je prislužil, lahko razrušil. N. pr. — Bratje in sestre se daleč narazen najbolj ljubijo. N. pr. — Peč je po zimi potrebna reč. N. pr. b) posamezi. §. 440. 1) P r i d e v n i k o m se daje mesto pred imenom, kteremu služijo v pojasnjevanje, n. pr. Prava snaga ne sega le do praga. N. pr. — Vsaka reč ima svojo solnčno in svojo senčno stran. — Vsaka noč ima svojo moč. N. pr. 2) Krajša (breznaglasna) oblika osebnih zaimkov: „me, te, se, ga, je — mi, ti, si, mu, jej" itd. deva se sploh med pomožnik in glagol ali med osebek in glagol, samo sedanjikov po-možnik 3. edinje osebe: je in pa prihodnjik: bom, boš, bo itd. imd breznaglasne osebne zaimke vedno pred seboj, kakor je razvidno iz tega-le pregleda: Jaz sem ga poslušal Midva sva ga poslušala i. t. d. Ti si ga poslušal Jaz ga bom poslušal, On ga je poslušal ; Ti ga boš poslušal i. t. d. n. pr. Književnost nam odpira veličastno poslopje vsaeega znanja. Napr. — Davidova umetnost na harpo mu je odperla kraljeva vrata. Ravn. — To mi je plug in brana. N. pr. Povračavni zaimek: „se, s i" dene se vselej pred druge osebne zaimke, če se ž njimi snide, n. pr. Usmili se me po svoji milosti. Ravn. — Gnjusi se mu vse hudo. Ravn. 3) Slovenski glagol se nahaja od kraja, v sredi, pa tudi na kraju, kakor je to misli po godu, ki jo denemo v stavek; le toliko zahteva njegovo svojstvo, da se sploh ne stavi predaleč od svojega pomožnika in da stoji v večih stavkih rajši v sredi za pomož-nikom, ko od njega oddaljen na koncu celega reka, n. pr. PripaŠe svitlo sdbljico. N. ps. — Tema se je umaknila svitlobi. Napr. — Rahla beseda zlobnost utolaži. N. pr. — Meni, da mu bo kapala mana z nebes. N. pr. — Turka je prišlo kakor listja in trave v naše kraje. Drobt. 4) Ker je pervo mesto v stavku vedno najvažniše, zato ne smejo začenjati govora breznaglasne besedice ali breznaglas-niče, ki so a) p o m o ž n i glagol v sedanjiku : sem, s i, j e — sva, sve, sta, ste — smo, ste, so in aoristna oblika: bi, — b) krajša oblika osebnih zaimkov: me, te, se, ga, je, mi, ti, si itd.; c) krajša oblika prihodnjikova: bom, boš, bo itd. in d) glagol čem, češ, če. Kar se tiče rabe breznaglasnih besedic v stavku, pomni si to-le: a) Kedar osebek začenja stavek, stoje breznaglasnice tik za njim, n. pr. Govorilo je zdravilo. N. pr. — Jaz se ga bojim kakor žaba dežja. N. r. — Jaz sem proti njemu kakor kaplja na vejici. N. r. — Kedar se pa zaimek kot osebek v glagolu skrije, stopi brez-naglasnica vselej z a dopovedek, n. pr. Dobro mu je (ne pa: mu je dobra), kakor ribi v vodi. N. pr. — Vlači se kakor megla brez vetra (ne pa : se vlači ...). N. pr. — Beseda mu teče (ne pa: mu beseda teče) kakor sok v dobu. N. pr. — Blišči se kakor svitlo solnce (ne pa: se blišči ...). N. r. b) Kedar ima osebek za seboj kak pristavek, bodi si prilastek ali pridevek, tedaj denemo breznaglasnico vselej za ta pri-davek, n. pr. Krizostom zlatousti je napisal veliko pisem. — Deček prijaznega lica je bil naš vodnik. c) Kedar začenja stavek dopovedek ali dopolnek ali pa prislovni določek, dene se breznaglasnica za besedo, ki namesto osebka na pervem mestu stoji. Preglejmo sledeči stavek po raznih teh razmerah: z osebkom: Bog je stvaril človeka po svoji podobi; — z dopovedkom : Človeka je stvaril Bog po svoji podobi; — s prislovnim določkom: Po svoji podobi je stvaril Bog človeka. Sv. p. d) Glagol „sem, si" itd. začenja govor samo tedaj, kedar je samostojen ne pa pomožen, navlasti če ima naglas, n. pr. Je Bog, ki vse ravna. — Je oko, ki vse vidi. — Je li prosto-rojen ? Je. — Ali bo oarh vdovam in sirotam? Bo (bode). 5) Nikavnica ne stoji vselej pred svojim glagolom in odrine načinno določilo, če je bilo prej pred glagolom, za glagol, n. pr. Fant lepo piše — fant ne piše lepo. — Človek vodi celo na konju ne uteče. Cegn. — Ne prepahuj si želodca z osladnimi jedrni. Ravn. — Z jezičnim se nikar ne prepiraj. Ravn. Kedar se snide nikavnica z zastarelo aoristno obliko „bi", stopi pravilno pred njo kakor pred druge glagole, torej: ne bi vedeli , ne bi znali itd.; v sedanji slovenski pisavi pa se nahaja po gostem za njo, rekel bi zato, ker smo glagolske narave besedice „b i" skoraj popolnoma zabili, n. pr. Ko vroči trud bi ne (nam. ne bi) potil Človeka, kako bi v persih misel se rodila! Cegn. — To bi ne bilo prav (nam. to ne bi bilo prav), ko bi le grablje imeli, vil pa ne. pr. 6) Vprašavni členek „li" stopi tik za glagol, s kterim se vprašanje zastavlja, n. pr. Je li to resnica ? — Ni li ta otroška igra podoba prihodnjega življenja ? — Prideš li ti ali tvoj brat ? §. 441. Po umetnem redu se verste besede: _ 1) Dopovedek stopi pred osebek in za njima se porazverste ostali stavkovi členi, n. pr. Popotniki in gostje smo na zemlji. Ravn. — Velik dar božji je mater ni jezik. Slomš. — Prestrašna korenina vsega zlega je pohlep. Slomš. — Oterpnili so udje mi in sklepi. Preš. — Raztergane so niti naše zveze. Cegn. 2) Prilastek, ki stoji v navadnem redu pred samostavnikom dene se za-nj, uni pa pred-nj, n. pr. In vzame sabljico ostro in kakor solnce tak svitlo. N. ps. — Dajte zobati pšenice zrele, dajte piti mu rebulje bele. N. ps. — Srebern las je serosti kras. N. pr. — Pero je zgovornosti močno bandero. Slomš. — Molitev je vsake ker-ščanske hiše najboljša varhinja. Slomš. — Najlepša sreča je v naročji božjem. Kos. 3) Kedar se opira glavna misel na dopolnila ali določila, stopijo dopolnki ali prislovni določiti na pervo mesto, n. pr. Stare smer t pokosi, mlade postreli. N. pr. — Svetu pokažite lik domače navade in misli. Kos. — Kakor senca ginejo naši dnevi. Ravn. — Na domaČem pragu se petelin lahko repenČi. N. pr. — Med cvetje se skrivajo tudi strupene kače. Napr. — V lesu Černem se dviguje skala, in na skalo stopi silni Zaboj. Kr. r. _ 4) Besede, ki prav za prav vkup gredo, porazmaknejo se po drugih stavkovih členih, n. pr. Mrak ovije zemljo temen. Kos. — Gradove varvaj zidane. N. pr. — Život mi vzemi in glavo. N. ps. — Skalnih vrat razdene se terdnjava. Olib. — Pila merzlo bom vodo, ki v čemi gori se dobo. N. ps. — Kratke reče vsem skrive besede. Kr. r. 5) Pomožni glagol, ki stoji po navadnem redu koj za osebkom ali dopovedkom, vpomakne se proti koncu ali cel6 na konec celega reka, n. pr. Človek brez vere, vere vreden ni. N. pr. — Vladala na mestu mile brez ljubezni tujka bo. Kos. — Nobena tica brez perotja ni, brez orožja tudi jaz ne bom. N. ps. •— Tu pri vas ostala bom, tu pri vas zaspala bom. N. ps. 6) Posamezne besede ali celi reki se ponavljajo, kar se nahaja sosebno v narodnih pesmih, n. pr. Skerbna mati, urno mi vstanite, oj vstanite in mi razložite. N. ps. — Za mizo sta popotna Slovenska slovnica« 1 dva, -popotna dva, oba mlada. N. ps. — Hitro hitro mine čas, mine tudi lep obraz. N. ps. — Ah vi lesi, temni lesi, miletinsh lesi! Kr. r. _ Radost se po vsej raznese Pragi, okol Prage razleti se radost po vsej zemlji od radostne Prage. Kr. r. 7) Včasi se návadni način pripovedovanja opusti in z zastavljenim vprašanjem veljava sledeče povedi povzdigne, ali pa se_ kak stavkov člen sam za se postavi in v stavku po kazavnem zaimku nadomesti, n. pr. Kaj vam pravim, vi sosedje, bratje in vam dru- fim, ki ste moji svatje, ženitvanja so mi pričakovali, jutri ju pa omo pokopali. N. ps. — Kljukec, t o ti je bila zvita glava, da mu po vsem Kranjskem ni bilo para. — Sramožljivost, ona je angel j, kterega je dal nedolžnosti Bog za varha. Ravn. B. V zloženem stavku. §. 442. Kakor v prostem, kaže se tudi v zloženem stavku velika različnost v porazstavljanji posameznih besedi in rekov, tako da se daje lože iz djanske rabe naučiti, nego spregledno v slov-niška pravila povzeti. Samo v obče bodi tu omenjeno, da se vežejo glavni in odvisni reki zloženega stavka blizo v tem redu, po kterem se versté ali prebirajo posamezni členi v prostem stavku. Odtod se nahaja vsak odvisnik navadno na tistem mestu, kjer se je bil kot člen prostega reka glavnemu stavku odcepil, zdaj spre-dej, zdaj zadej, zdaj v njegovo sredo postavljen. Komur je torej znana stava besedi v prostem stavku, ta bode tudi odvisnikom z lahkoto pogodil pravo mesto; sicer pa naj se pomni: 1) Slovenščina rada začenja govor z glavnim stavkom, ker po navadi ta glavno misel izrekuje ; če se pa po odvisniku naznanja misel, ki se je perva rodila, tedaj stopi odvisni stavek na pervo mesto. Po tem takem nam služijo osebkovi stavki navadno kot sprednjiki, prilastkovi kot srednjiki, d o p o 1 n k o v i kot naslednjiki, prišlovni pa nekteri kot sprednjiki, nekteri kot naslednjiki. Najmanj se slovenščini^ prilegajo srednjiki, zató se stavek po gostem tako zasuče, da pridejo vsemu reku na konec, n. pr. Kdor je moder, kmalo spozna stopinje proti nesreči, da se je ogne. Met. — Kdor hoče iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj. N. vpr. — Ne obetaj si in ne želi, kar ti ne gre po pravici. Met. — Ce te nadloga obišče, spomni se, da je veliko drugih še bolj nadložnih, od kterih se imaš poterpeŽljivosti učiti. Met. — Kedar ogenj ljubezni ugasne, skušnjave Človeka zeló lahko po-derč. Met. 2) Kedar je odvisnik glavnemu stavku v sredo ali na konec postavljen, treba je vselej gledati, da se pritisne precej za tisto besedo, kteri je dan v pojasnjevanje, da ne bode'med njimi nikake druge besede razun kacega imenu pritaknjenega pojasnila, n. pr. Vsako delo imd svoja glasna znamenja, k ter a so čudna ali more- biti smešna tem, ki niso tistega dela. Vodn. — Bog, k ter i siti in napaja, ne zapusti nikogar, kdor se sam ne zapusti. Pr. — Marsi-kteri se hvali s tacimi rečmi, kterih bi ga moralo sram biti. Met. -— Govornik mora poznati pravila, po kterih se govor umetno zlaga, in tudi pravila, po kterih se zložena stvar tako pred oči stavi, da poslušavca zavzame. Slomš. 3) Dopovedovavni glagol stavku sploh na konee pokladati, kakor v odvisnikih v nemščini, to slovenščini ni lastno; pravo mesto mu je kmalo za oziravnikom ali voznikom, bodi si precej za pomož-nikom ali vsaj blizo njega; predaleč naj se glagol nikoli ne deva od svojega pomožnika, sosebno na konec ne — razun v krajših stavkih, n. pr. Sam Bog ve za mejnike, doklej bo seglo njegovo usmiljenje. Met. — Veseli naj bodo mladenči, da je od začetka ne silimo s tujimi neznanimi besedami. Vodn. -— Skerbi svoj jezik olikati in tako berhko govoriti, da ga bodo spoštov ali tudi sosedje. Slomš. — Kdor le svoja dobra dela vidi in zasluženja drugih ne pozna, ta je nauka potreben. Met. 4) Kakor v prostem, enako tudi v zloženem stavku brez-n a g las ne besedice ali breznaglasnice ne smejo začenjati govora. Da tu pravo pogodimo, treba je gledati na to, ali stoji odvisnik za glavnim stavkom, pred njim ali pa v njegovi sredi. a) Če stoji odvisni stavek za glavnim, stavijo se breznaglasnice v glavnem tako, kakor smo to vidili v prostih rekih; v odvisniku pa se naslanjajo precej na oziravni zaimek ali veznik, n. pr. Marsikdo svojega dobrotnika graja in opravlja, ker meni, da mu je premalo dobrot skazal. Met. — Človeku sosebno težko de, ako spozna, da mu resnico prikrivajo in ga z lažjo tolažijo. Met. — Ne plaši se, ako se zbodeŠ na poti življenja ali ti nesreča za petami gre. Slomš. b) Če stoji odvisnik pred glavnim stavkom, naj se pazi, ali j e glavni stavek zvezan z . odvisnikom po kakem kazavnem zaimku ali členku ali ni zvezan; veže se pa odvisni z glavnim stavkom tako, da sledi na oziravnike v pervem kazavnik v drugem stavku, kakor: kdor, kteri — ta, tisti, oni; kar — to, ono; kjer — tam, ondi; koder — tod; kamor — tje; kedar — tedaj, ondaj; kakor — tako; ako, če — tako; ako (če) ravno — vendar i. t. d. in sicer: «) kedar je odvisnik zvezan z glavnim stavkom po kakem ka-zavniku, tedaj se postavljajo breznaglasnice tik za ta kazavnik, kterega je sosebno tedaj potreba, kedar z oziravnikom ni v tem istem sklonu, n. pr. Komur ni sreča prirojena, ta si zastonj za njo pete brusi. N. pr. — Kdor se s hudobnim peča, ta se sam popači. Ravn. — Kar se v igri dobi, to se v igri izgubi. N. pr. — Kakor se zlato v ognji spozna, tako se pravi prijatelji v nesreči skušajo. Met. — Za kar se velikrat ■prepirajo in pravdajo, to ni dosti več vredno, ko oslova senca. Met. /3) kedar je kazavnik v glavnem stavku izpuščen, tedaj pokla-damo breznaglasnico za pervo samostalno besedo, samo krajša pomožnikova oblika „je" in „so" stoji včasi od kraja namesto daljše: jest in jeso itd., ki nam ne rabi več, n. pr. Kdor le jrika in pa stoka, služil si ho komaj krop. Pot. ■— Ako te tvoje desno oko pohujša, izderi g a in verzi ga od sehe. Met. — Kdor se hoče svoje teže iznebiti, mora j o prej dobro poznati. Met. — Da se resnica prav spozna, treba j e Čuti dva zvonci. N. pr. — — Ce skušam tica sestebo, Život mi vzemi in glavo. N. pr. — Kdor svojo domovino v resnici ljubi, ne sramuje se maternega jezika, ki domaČe kraje po domače oživlja. Slomš. — Kdor slovenščino ljubi, čedi jo in lika pri sebi in pri drugih. Slomš. — Kdor ne vaga,je brez blaga. N. pr. Ce ne moremo drugače, vzamemo včasi daljšo obliko, kjer 1"o imamo, ali^pa postavimo osebne zaimke: jaz, ti, on itd. od :raja, n. pr. Ce si sam ne znaš pomagati, j a z ti ne morem. N. pr. — Kdor se slovenski govoriti sramuje, njemu se bo jezik gerdo zapletal , kedar bo po domače govoriti potreba; le kogar slovenščina veseli, on bo Čedno govoril, kakor se spodobi omikanemu človeku. Slomš. — Ce je oče junak, bode sin gotovo vojščak. N. pr. Včasi se nam je daljša oblika tako obrusila, da nam ostane samo nje konec v ustih, n. pr. Kdor maže, (nje)mu kaže. N. pr. — Kdor čas ceni, (nje)ga čas tudi. N. pr. c) Kedar je odvisni stavek med glavni vtaknjen, tedaj imamo ravno tako, kakor pod b) odvisni stavek spredej, glavnega drugo polovico pa zadej ; razloček je samo ta, da druge polovice nikoli ne začenja kak kazavnik. Breznaglasnica stopi tedaj tudi tukaj za pervo samostalno besedo ali se jej da daljša oblika; k večemu utegne ostati od kraja, ko bi po prestavi za samostalnico prišla stavku na konec ali preblizo konca, kar uho žali in lepoglasje kerha, n. pr. Dobrota, ki se očetu skaže, nikdar ne bode pozabljena. Ravn. — Misli, ki odlete, težko se ti povernejo. — Zakon, primerno razglašen, vezaven je za ves narod. Podg. — Rodove, ki nimajo prave vere ne nauka, bodeš težko ločil od živine. Slomš.— Dva psa, ki eno kost glojeta, se skoljeta. N. pr. 5) Da bode tvoja pisava domača in prav narodna, pomni si besede , ki so je napisali nepozabljivi Slomšek slovenski mladini v sporočilo: „Slovenska pisava ljubi krajše stave od nemške; njen kinč so zernate misli, krepki izreki in pa v domačem duhu ubrane podobe. Preobširne stave so rade vodenične in mračne za prosti razum Slovencev. ■— Stave tvojega govora naj se verste v čedni razmeri tako, da eden stavkov predolg, drugi prekratek ne bode. — Varuj se pisavo preveč lepotičiti; preveliko rožic, prilik in zgledov je potrata. Vodenična pisava ima veliko besedi, pa malo zernja, — mlačna ali celo merzla poslušavcev in bravcev ne pogreje — mračna glave ne pojasni in serca-ne raz-greje, kakor solnce oblačno, — medla nima krepkih misli ne cvetja, brez prave logike dolg čas dela, — zmedena in zahomotana izpeljati ne more in poslušateljcm težo napravlja,— preobširna preveč kroži in se z besedami in izreki preobloži ter razum temni, •— prepočasna in dolgočasna svojo reč kroži in ongavi tako, da beseda poj; ' 1 ' ' nča. Tudi otrobi vezal brez prave zveze in oblike. — P o s i 1 j e n a pisava vlači misli in stavke, cvetjc in prilike v svoje kolo kakor za lasé; take besede so poslušavci in bravci hitro siti. — Teh in tacih napak se varuj, kedar pišeš : naj teče prav po domače, v čisti slovenščini tvoje pero/' presekana in presuha pisava kakor bi Imenik slovniških izrazov. -----KSÄ^fei-i----- A. Azbuka, altslov. Alfabet. B. Beseda, Wort; Rede. Besedoskladje, Wortbildung. Besedoslovje, Wortlehre, Ethnologie. Blagoglasje, Wohlklang. Breznaglasen, tonlos. Bi-eznaglasnica, enklit. Wort. Brezoseben, unpersönlich. Brezsponen, bindevokallos. C. Celota, Ganzes. Celoten, Stamm-, nicht zusammengesetzt. Cirilica, cirilisches Alfabet. č. Cas, Zeit. — predpretekli, Vorvergangenheit.. — pretekli, Vergangenheit. — prihodnji, Zukunft. — prostominuli, Aorist. — sedanji, Gegenwart. v— terpežno-minuli, Imperfekt. Časoven, Zeit-. Čegavosten, s. svojiven. Cerka, Buchstabe. Cerkopis, —je, Buchstabenschrift. Člen, Glied. Členek, Partikel. Credenje, Wechsel. D. Dajavnik, Dativ. Deblo, Stamm. Deležnik, Mittelwort, Partizip. — opisovavni, umschreibendes M. — pravi glagolni, wahres verbales M. — pridevni, beiwörtliches M. — prislovni, nebenwörtliches M. Delilo, Unterscheidungszeichen. Delivec, distributives Zahlwort. Doba, Genus , Form. — djavna s. tvorna. — srednja, Medium. Doba, terpevna, Passiv. — tvorna, Aktiv. Dolocnik, Indikativ. Določen, bestimmt. Določevaven, bestimmend, j Dolžina, Länge. Dopolnek, Ergänzung, Objekt, i Dopolnilo, Objektsbestimmung. | Dopolnkov, Objekts-, i Dopovedek, Prädikat, j Dopovedkov, Prädikats-. Dopustnik, Konzessiv. Dostavek, Apposizion. Doveršnik, perfektives Zeitwort. Draživnik, Soziativ (Instrumental). I Druživec, Gesellschaftszahl. Dvoglasnik, Difthong. Dvojina, Zweizahl. Dvopičje, Doppelpunkt. Dvozložen, zweisilbig. Dvozložnica, zweisilb. Wort. Ednina, Einzahl. : Enacäj, Gleichheitszeichen. Enozložen, einsilbig. Enozložnica, einsilbiges Wort. G. Gibljiv, beweglich. Gibljivec, beweglicher Halbvokal. Glagol, Zeitwort. Glagolnik, Verbalhauptwort. Glas, Laut, Stimme. Glasje, Lautlehre. Glasnik, Lautzeichen. Glasoslovje s. Glasje. Glaven, Gol s. Stavek. Goltnik, Kehllaut, Guttural. Govorilo, Sprachwerkzeug. I. Ime, Name, Nennwort. — lastno, Eigenname. — občno, Gattungsname. — skupno, Sammelname. — snovno, Stoffname. ! Imenen, nominal. Imenovavnik, Nominativ. Izpeljan, abgeleitet. Izpeljanka, abgeleitetes Wort. Izpeljava, Ableitung. Izpadanje, Ausstossung. Izrek, Spruch. Izreka, Aussprache. Izvesten, bestimmt. J. Jezik, Sprache; Zunge. Jezikoslovje, Sprachwissenschaft. Jezikovec,- Zungenlaut, Lingual. Jezikoznanstvo s. Jezikoslovje. K. Kakovost, Beschaffenheit, Eigenschaft. Kakovostni, Eigenschafts-. Kazaven, anzeigend, demonstrativ. Kazavnik, anzeigendes Wort; Akkusativ. Klicaj, Ausrufimgszeichen. Klicavnik, Vokativ. Končaj, Ausgang. Končnica, Endung. Končnik, Auslaut. Koren, korenina, Wurzel. Korenika, Wurzelsilbe; Wurzel wort. Krajeven, Orts-. Kratica, Abkürzung. Krativec, Gravis, Schärfungszeichen. — podvojeni, verdoppeltes Seh. L. Latinica, lat. Alfabet. Lepoglasje, Wohlklang. Ločilo, Unterscheidungszeichen. Ločivec, Gattungszahl. Ločiven, disjunktiv; Gattungs-. Ločljiv, trennbar. M. Manjšaven, diminutiv. Manjšavka, Diminutivum. Medmet, Empfindungswort. Menjava, Wandlung, Wechsel. Mera, Mass; Metrum. Mestnik, Lokal. Mnogozlözen, mehrsilbig. Mnogozložnica, mehrsilbiges Wort. Množina, Vielzahl, Plural. Množivec, Vervielfältigungszahl. Množiven s. Števnik. Množno-zložen, mehrfach zusammengesetzt. Način, Art, Weise. Naglas, Ton. Naglasek, Tonzeichen. Naglaševanje, Betonung. Naklon, Art, Modus. — določni, Indikativ. — dopustni, Konzessiv. — namenivni, Supinum. — nedoločni, Infinitiv. — pogojni, Kondizonal. — velevni, Imperativ. — vezni, Konjunktiv. — želevni, Ochiv. Naklonilo, Moduskarakter. Namenivnik, Supinum. Nanašaven s. oziraven. Narečje, Dialekt. Narokoväj, Anführungszeichen. Nasebnik, Positiv. Naslednjik, Nachsatz. Nazivek, Beiname. Nebnik, Gaumenlaut, Palatal. Nedoločen, unbestimmt. Nedoločnik, Infinitiv. Nedoveršnik, imperfektives Zeitwort. Neločljiv, niltrennbar. Nepervoten, sekundär, abgeleitet. Nepopolen, unvollständig, defektiv. Neprehajaven, intransitiv. Nikaven, negativ. Nikavnica, Negazion. Nosnik, Nasenlaut. o. Oblika, Form. Oblikovje, Oblikoslovje, Formenlehre. Obrazec, Muster. Obrazilo, Bildungssilbe. Odnikaven, verneinend. Odpadanje, Abwerfung. Odpertina, Hiatus. Odrekovaven, verneinend. Odstavek, Paragraf. Odstavljäj, Paragrafzeichen. Odvisen, abhängig; Neben-. Odvisnik, Nebensatz. Ojačavanje, Lautstärkung. Oklepaj, Einschliessungszeichen. Okoren, hart. Okrajšan, verkürzt. Opetovaven, iterativ. Opisovaven, umschreibend. Opominjaj, Erinnerungszeichen. OpiiöOÄj, Apokope. Orodnik, Instrumental. Oseba, Person. Oseben, persönlich. Osebek, Subjekt. Osebilo, Pe.rsonendung. Osebkov, Subjekts-, Oslabevanje, Lautschwächung. Osnova, Thema. Ostrivec, Akutus, Dehnungszeichen. Oziraven, beziehlich, relativ. P.. Padež, Kasus, Biegungsfall. Pervoten, primär. Pika, Punkt. Pisava, Schreibart. Pisme, Buchstabe. Podpičje, Strichpunkt. Podreden, unterordnend. Podredje, Satzgefüge. Podrednik, untergeordneter Satz. Poglavje, Hauptstück. Pogojnik, Kondizional. Pojasnjevaven, erläuternd. Polglasen, halblaut. Polglasnik, Halbvokal. Polnoglasen, volllautend. Pomanjkljiv, mangelhaft. Pomen, Bedeutung. PomiSljäj, Gedankenstrich. Pomožnik, Hilfszeitwort. Ponavljaven, frenquentativ. Povračaven, zurückführend. Pravilo, Regel. Pravilen, regelmässig. Pravopis, —je, Rechtschreibung. Predglasen, vortönend. Predlog, Vorwort. Predmet, Objekt. Predpretekli, vorvergangen. Predtegnjen, geschärft. Predteza, Schärfung. Pregib, —anje, Biegung, Pregiben, biegsam, abänderlich. Pregibati, biegen, beugen. Prehajaven, transitiv. Premika verstna, Klassenwandlung. Prepona, Unterscheidungszeichen. Preseljevanje, Metathesis. Presežnik, Superlativ. Pretapljanje, Umschmelzung. Pi'etegljej, Schäriungszeiclien. Pretekli, vergangen. Pridevek, Attribut. Prideven, attributiv, adjektivisch. Pridevnik, Beiwort. Pridjan, beigefügt, Neben-, Prihodnjik , Zukunft, Futur. Prilastek, Beifügung, Attribut. Prilastkov, Beifüge-. Prilog, Beiwort. Priložnik, beiwörtliches Wort. Primerjatev, Steigerung. Primerjavnik, Komparativ. Pripona, Suffix. Prirastek, Augment. Prirečje s. Prislov. Prireden, beigeordnet. Priredje, Satzverbindung. Prirednik, beigeordneter Satz. Prirekovaven, bejahend. Prirojen, natürlich, angeboren. Prislov, Nebenwort, Adverb. Prišlo ven, adverbial. Pristavek, Apposizion. Pritiklina, Suffix. Prost s. stavek. R. Raba, Gebrauch. Razmernik, Verhältniswort. Razpol, Gattung. Razrečje, Dialektverschiedenheit. Razred, Abtheilung, Ordnung. Razširjen s. stavek. Razzlogovanje, Abtheilung d. Silben. Rečen, sachlich. Rek, Satz; Spruch. Rez, Beistrich. Rodivnik, Genitiv. s. Samoglasen, vokalisch. Samoglasnik, Selbstlaut, Vokal. Samostalen, unabhängig, selbständig. Samostavnik, Hauptwort. Samostojnik, Hauptsatz, j Scdanjik, Gegenwart, Präsens, j Sestava, Zusammensetzling, j Sestavljen, zusammengesetzt. I Sestavljenka, zusammengesetztes Wort, i Sikavec, sičnik, Sibilant, Sauselaut. ! Skerčen s. stavek. Skladje, Wortbildung. Sldadnja, Syntax. Sklanja, Sklanjatev, Abänderung. Sklanjalo, Abänderungsmuster. Sklepaven, konklusiv. Sklepljen, zusammengezogen. Sklon, Kasus, Biegungsfall. Sklonilo, Kasusendung. Skrajšan, verkürzt. Skrajšava, Abkürzung. Slovnica, Grammatik. Slovničen, grammatisch. Slovka, Silbe. Soglasen, konsonantisch. Soglasnik, Mitlaut, Konsonant. Splošen, allgemein. Spol, Geschlecht. — moški, männliches G. — srednji, sächliches G. — ženski, weibliches G. Spolnik, Geschlechtswort. Spona, Bindevokal. — verstna, Klassenvokal. Spönnen, bindevokalisch. Sprednik, Anlaut. Sprednjik, Vordersatz. Sprega, spregatev, Konjugazion. Spregalo, Konjugazionsmuster. Spregati, abwandeln, konjugieren. Spreminjava, Veränderung. Srednik, Inlaut. Srednjik, Zwischensatz. Sroden, verwandt. Stavek, Satz. — glaven, Hauptsatz. — gol, nackter S. — izobražen s. razširjen. — odvisen, abhängig. S., Nebensatz. — okrajšan, verkürzter S. — razširjen, erweiterter S. — skerčen, zusammengezogener S. — zagolten, eliptischer S. — zložen, zusammengesetzter S. Stavkoslovje, Satzlehre. Stopnja, Stufe. — nasebna, Positiv. — sodnja, primerjavna, Komparativ. — presežna, Superlativ. Strešica, Circumflex. Strok, Periode. š. Števec, Grundzahl. Število, Zahl. — edinje, Einzahl. — dvojno, Zweizahl. w— množno, Vielzahl. Stevnik, Zahlwort. — glavni, Grundzahl. — verstiven, Ordnungszahl. — ločiven, Gattungszahl. — množiven, Vervielfältigungszahl. — deliven, Vertheilungszahl. — druživen, Gesellschaftszahl. T. Terdiven, affirmativ; kausal. Terpeven, passiv. Terpnina, Passiv, Leideform. Teža, Quantität. Topljenec, Schmelzlaut. | Topljivec, flüssiger Laut. Toživnik, Akkusativ. Tujka, Fremdwort. Tvoren, aktiv. Tvorina, Aktiv, thätige Form. TJ. Ustnik, Lippenlaut. V. Vejica, Beistrich. Vekšava, Mehrung. Vekšaveit, vergrössernd. Velevnik, Imperativ. Versta, Klasse. Versten, Klassen-. Verstivec, Ordnungszahl. Vez, Bindeglied. Vezäj, Bindezeichen. Vezava, Fügung, Verbindung. Vezilo, Kopula, Satzband. Veznik, Bindewort. Vikšava, Steigerung. Vpodabljanje, Assimilazion. Vprašaj, Fragezeichen. Vprašaven, fragend. Vstavljanje, Einschiebung. Vstavek, Einschiebsel. Vtikanje s. vstavljanje. Vzročen, kausal. Z. Začinjaven, inchoativ. Zaglasen, nachklingend, i Zagolten, eliptisch. Zaimek, zaime, Fürwort. Zategljej, Dehnungszeichen. Zategnjen, gedehnt. Zateza, Dehnung. Zavijavec s. Strešica. Zev, Hiatus. Zlaga s. Skladje. Zložen, zusammengesetzt. Zloženka, zusammengesetztes Wort. Zobnik, Zungenlaut, Dental. Zvavnik, Vokativ. Ž. Zelevuik, Optativ, Wunschform. Stran Predgovor k 2. izdavi...................3 Predgovor k 3. izdavi...................4 Vvod.........................5 I. del: Besedoslovje. A. Glasje. Slovensko pismo..... A. Samoglasniki .... B. Soglasniki..... Veljava in izreka glasnikov . . A. Samoglasnikov . . . O staroslovensk. samoglasnikih B. Soglasnikov .... Glasniki po njih spreminjavi A. Menjava samoglasnikov I. OjačA vanjo in oslabevanj II. Vpodabljanje . . . III. Vstavljanje . . , IV. Odpadanje in izpadanj V. Menjavanje . . . B. Menjava soglasnikov I. Pretapljanje . . . II. Vstavljanje . . . III. Odpadanje in izpadanji IV. Menjavanje . . . V. Preseljevanje . . . Zlogi in naglaševanje .... A. Zlogi in besede . . . B. Naglas in naglaski . . Pravopisje........ A. Splošna vodila . . . B. Raba velicih pismen C. Razzlogovanje .... D. Ločila ali prepone . . E. Kratice .".... B. Oblikovje. O razpolih govora .... I. Sklanjatev. A) Samostavnik. Kaj in koliker je samostavnik a. Spol....... 11 13 15 15 15 16 16 16 17 17 17 19 20 21 22 22 22 22 25 25 26 27 27 29 30 31 31 a) Spol po pomenu ... 31 b) Spol po končaji ... 32 b. Število.......33 c. Sklon........33 d. Sklanjanje......33 A) Pravilna sklanjava. I. Moška sklanja.....34 Splošne opombe .... 35 Opombe k posameznim sklonom .......37 II. Ženska sklanja.....39 Splošne opombe .... 39 Opombe k posameznim sklonom .......40 m. Srednja.......42 Splošne opombe .... 42 B) Nepravilna sklanjava. I. Moška sklanja.....44 II. Ženska sklanja.....44 III. Srednja sklanja .... 45 C) Sklanjava lastnih imen. A. Imen ljudi......45 B. Imen krajev, mest, rek, gor&.......46 B) Pridevnik. Kaj in koliker je pridevnik ... 47 A. Pridevnikova sklanja .... 47 Splošne opombe.....48 Opombe k posameznim sklonom 49 B. Pridevnikovo stopnjevanje . . 50 A. Sodnja stopnja .... 50 Splošne opombe ... 51 B. Presežna stopnja ... 52 C. Sklanjanje stopnjevanih pri- devnikov .....53 C) Števnik. Kaj in koliker je števnik ... 54 A. Določni števniki.....54 I. Glavni števniki . . II. Verstivni števniki III. Ločivni števniki . . IV. Množivni števniki V. Delivni števniki . VI. Druživni števniki VII. Ponavljavni števniki VIII. Samostavni števniki B. Nedoločni števniki . . . D) Zaimek. Kaj in koliker je zaimek I. Osebni zaimki . . Splošne opombe II. Svojivni zaimki . III. Kazavni zaimki . Splošne opombe IV. Vprašavni zaimki V. Oziravni zaimki . VI. Nedoločni zaimki II. Spregatev. Glagol. Kaj in koliker je glagol .... Osebe, števila, časi, nakloni in doba A. Osebe in števila .... B. Časi........ C. Nakloni....... D. Doba ali oblika .... Obraževanje časov in naklonov A. Osebila ....... Spregalo sedanjega časa B. Naklonila...... Spregalo velevnega naklona ....... C. Pripone deležij .... D. Spona in osnova .... Glagolska sprega. Razverstitev........ A. Sponna sprega. I. versta . . Pervi razred...... Drugi razred...... Tretji razred...... Četerti razred...... Peti razred....... Šesti razred...... Sedmi razred .... II. versta ....... III. versta...... Pervi razred .... Dragi razred .... IV. versta....... V. versta....... Pervi razred .... Dragi razred .... Tretji razred .... 54 56 57 57 58 58 58 59 59 60 60 61 63 63 64 65 65 65 67 68 68 68 69 70 70 70 71 71 72 73 74 74 75 75 76 77 77 79 79 80 83 84 85 85 89 89 90 91 Četerti razred......92 VI. versta.........94 B. Brezsponna sprega.....95 Pomožni glagol „biti" ... 96 Vedeti, vem......97 Dati, dam.......98 Jesti, jem.......98 Grem.........99 C. Nepravilna in nepopolna sprega 99 Iti, idem.......99 Hoteti, hočem......100 Imeti, imam........101 D. Obraževanje zloženih časov in naklonov . ......101 I. Prihodnji čas.....101 H. Pretekli čas.....102 ID. Predpretekli čas ... 102 IV. vPogojni naklon .... 102 V. Zelevni naklon . . . .103 E. Terpevna doba ali oblika . .103 III. Členki. A. Prislov. Kaj in koliker je prislov . . . 104 I. Krajevni prislovi.....104 II. Časovni prislovi.....105 III. Načinni prislovi.....106 IV. Vzročni prislovi.....108 B. Predlog. Kaj in koliker je predlog . . . 109 I. Predlogi z enim sklonom . . 109 II. Predlogi z dvema sklonoma . 110 III. Predlogi s tremi skloni . . .111 C. Veznik. Kaj in koliker je veznik . . . .111 I. Priredni vezniki......111 II. Podredni vezniki.....112 D. Medme t. Kaj in koliker je medmet . . .113 C. Skladje. Vvod..........115 I. Glasovna vikšava . . . 115 II. Izpeljava. A. Izpeljava samostavnikov . . . 116 Obrazila za osebe . . . .116 Obrazila za djanja . . . .119 Obrazila za shrambe, prostore 121 Obrazila za snovi in orodja . 121 Obrazila za kakovost in eega- vost........123 Obrazila za množine in obil-nosti ........124 Obrazila manj savna . . . .124 Obrazila vekšavna . . . .125 Obraževanje tujih imen . .126 B. Izpeljava pridevnikov .... 127 Svojivna obrazila . . . .127 Kakovostna obrazila . . . .130 Množivna in snovna obrazila . 132 Djanje ali stanje znanivna obrazila ........132 Manjšavna in vekšavna obrazila ........133 C. Izpeljava števnikov .... 134 D. Izpeljava zaimkov.....134 E. Izpeljava glagolov.....134 Manjšavni in vekšavni glagoli 135 Verstna premika.....135 O stavkn sploh.......155 I. Prosti stavek. A. O glavnih členili. a. Osebek.........158 b. Dopovedek.......158 c. Vezanje dopovedka z osebkom . 159 a) v stavku z enim osebkom 159 b) v stavku z več osebki . . 1G1 B. O pridjanili členili. a. Prilastek........162 a) Priredili prilastki . . . .162 b) Podredni prilastki , . . .162 c) Spreminjava podrednih v priredile prilastke.....163 b. Dopolnek in prislovni določki . 164 c. Naglaševanje stavkovih členov . 165 d. O nikavnosti.......165 C. O sklonih. A. Samostalni Skloni a. Imenovavnik.....166 b. Zvavnik.......167 B. Odvisni skloni a. Kodivnik ......... 167 a) kot osebkov sklon . . .167 b) kot dopovedkov sklon . . 168 c) kot prilastkov sklon . . 168 d) kot dopolnkov sklon . .170 e) kot prislovno določilo . . 172 b. Dajavnik........172 a) osebka in dušne deležnosti 172 b) predmeta in drugih razmeri 173 c. *Toživnik........175 a) predmeta ali dopolnka . .175 b) prislovnega določila . . .176 Znamenja doveršnih in nedo- veršnih glagolov .... 138 Znamenja doveršnih glagolov 138 F. Izpeljava prislovov . . . .139 III. Sestava. O sestavi sploh.......140 A. Sestava samostavnikov . . . 141 B. Sestava pridevnikov .... 141 C. Sestava števnikov.....141 D. Sestava zaimkov.....142 E. Sestava s predlogi .... 142 a) z ločljivimi .....142 b) z neločljivimi.....151 F. Sestava členkov.....153 G. Najnavadniše skrajšave . . . 153 d. Mestnik........176 e. Druživnik........176 D. O sklonih s predlogi, a. Predlogi z rodivnikom . . .177 I. Pravi predlogi.....177 II. Prislovni predlogi . . .179 III. Samostavni predlogi . . 181 b. Predlogi z dajavnikom . . .182 c. Predlogi s toživnikom . . . .183 d. Predlogi z mestnikom . . . .184 e. Predlogi z rodivnikom in druživ- 184 nikom........184 f. Predlogi s toživnikom in dajavni- kom .........185 g. Predlogi s toživnikom in mestni- kom .........185 h. Predlogi s toživnikom in drnživ- nikom........189 i. Predlogi z rodivnikom, toživni- kom in druživnikom . . . .191 E. O imenih. A. Samostavnik.......192 O spolu........192 O številu.......193 O sklonu.......194 B. Pridevnik........195 O pridevniku sploh . . . .195 O sodnji stopnji.....196 O presežni stopnji . . . .196 O nepopolnih pridevnikih . . 196 C. Števnik........197 a) O glavnih števnikih . . .197 b) O verstivnih števnikih . .198 c) O ločivnih števnikih . .198 d) O množivnih števnik . .198 D. Zaimek........199 II. del: Skladnja. a) O osebnih zaimkih . . . 199 b) O svojivnih zaimkih . . 201 c) O kazavnih zaimkih . . . 202 d) O vprašavnih zaimkih . . 203 e) O oziravnih zaimkih . . 204 f) O nedoločnih zaimkih . . 204 F. O glagolih. A. O kakovosti glagolov .... 206 B. O časih........208 a) Sedanji čas......208 b) Prihodnji čas.....209 c) Pretekli čas.....210 d) Predpretekli čas . . . .211 C. O naklonih.......211 a) Določni naklon . . . .211 b) Pogojni naklon .... 212 e) Želevni naklon . . . .213 d) Velevni naklon . . . .213 D. O deležjih.......215 a) Nedoločnik......215 b) Namenivnik......216 c) Deležniki......216 I. sedanjega časa . . .217 II. preteklega časa . . 218 d) Glagolnik......219 E. O terpevni dobi.....219 II. Zloženi stavek. O zloženem stavku sploh . . . 220 A. Priredje. a) Vezavni stavki......220 b) Protivni in ločivni stavki . . 222 c) Terdivni in sklepavni stavki . 225 B. Podredje. I. Samostavni stavki.....226 II. Prilastkovi stavki.....228 III. Prislovni stavki.....228 a) Krajevni.......228 b) Časovni.......229 e) Primerjavni......230 d) Razmemi......231 e) Posledični......231 f) Vzročni.......231 g) Namerni.......232 h) Pogojni.......232 i) Dopustni ......233 C. Skerčeni in okrajšani stavek . 234 D. Množno-zloženi stavek . . .' 236 III. Vezava besedi in rekov. O porazstavi besedi sploh . . . 238 A. V prostem stavku.....238 a) v obče...... . 238 b) po samezi......239 B. V zloženem stavku .... 241 Imenik slovniških izrazov . . . 247 ......---- Pismo slovensko. a A az a E K Luki b e b vedi v r r glagol g A A dobro d 8 E est e iS m živete ž S s zelo z 3 3 zemlja z H H iže i I i j j K K kako k /I A ljudi 1 M M mislite m H H naš n 0 0 on o II n pokoj P P P reci r C c slovo s T T tverdo t oy oy uk u (J) fert f X X GO w & H M M ffl ui IJ1 Ti x Til t h Ti t M ta H) 16 H) 10 A A s * IA hA Hfi is i 3 ? t # A V v her 6t ci červ ša sta jer jen jerek jat ja Je ju ksi psi thita ižica h 6 c č v s št y (n) (i) e, 6 ja je ju 9 (6) a (6) j§ a«) ja Q6) ks ps t(f) Pojasnjevanje kratic. BI. j Bleiweis. Cegn. « Cegnar. Cig. ; Cigale. Čb. s Cbeliea Kranjska. Dalm. f Dalmatin. Erj. s Erjavec. Hašn. i Hašnik. Hrov. s Hrovat. Jambr. i Jambrešio. Jarn. s Jarnik. Jer. ; Jeran. Kos. ; Koseski. Kr. r. kraljedvorski rokopis. Led. s Ledinski. Levst. ; Levstik. Lik. s Likar. Met. s Metelko. Napr. s Naprej. N. pr. Narodni pregovor. n. pr. 5 na primer. N. ps. i Narodna pesem. N. r. s Narodski rek. Navr. j Navratil. Olib. -- Oliban. Podg. = Podgorski. Pot. s Potočnik. Pr. j Pregovor. Prc». = Prešern. Ravn. - Ravnikar, škof. SlomŠ. j Slomšek. Sveti. «v Svetličič. Sol. j Šolar. Šub. j Šubic. Tom. a Toman. Trub. = Trubar. Tuš. t Tušek. Valj. s Valjavec. Vern. = Verne. Vert. ■■ Vertovec. Vilh. • Vilhar. Vodn. svVodnik. Ženi. 5 Zemlja. Na str. 23 30 Popravki. Manj versti od zgoraj beri: ostrivec namesto: o s t r i v c spodaj „ : sam o sebi namesto: samo sebi zgoraj vstavi kot drugo besedo: in jezikovci „ beri: druživniku namesto: toživniku spodaj „ : kazavni namesto: toživni „ „ : terp-fi+n namesto: terp+i f-i n ,, „ : bra-f-1 namesto: bral-j-1 : p r e b i j e m namesto: p r e b i ni : daleč, deleč namesto: daleč, daleč. : še le namesto: še, le vstavi: I. Predlogi z enim sklonom beri: stvari namesto: osebe : na to namesto: nato : predloga namesto: predlog : Gospoda namesto: Gospodu naj se pomakne „pet" iz 16. verste kot perva beseda v 17. versto od zgoraj, v 6. versti od spodaj beri: v e z i 1 o namesto: spona, važne tiskarne pogreške naj blagovoljno vsakdo sam popravi. zgoraj n spodaj zgoraj n spodaj