nina plačana v gotovini
Itiis.
iss - Ju^oslai n ja 1931
E LI D A S H AMP O O
ŠTEV. 2 / 1931 / LETO III. / LJUBLJANA. KOPITARJEVA UL. 6 / TELEF. 2549 / ČEK. RAČUN 12.587
NAROČNINA LETNO 100 DIN / POLLETNO 55 DIN / ŠTEVILKE PO 10 DIN / INOZEMSTVO LETNO 120 DIN / AMERIKA 3 DOL
Mali IJierrut
Feldscharek, Wien
VSEBINA:
Mali pierrot..............................................  ~y~
Usoda maske: iz demonskih svetišč o pustolovsko zaplotje
(Boris Orel)..............................................^
Z veselih predpustnih prireditev ............................40
Lovski ples na Taboru........................................41
Razvoj družabnega plesa (F. H.)..............................42
Smuk na Pohorju (A. Z.)......................................44
Drsalke (M. C.)............................................. 4b
Če frak dobro pristoja (N. O.).......................  •	•	•	4?
Iz gledališč: Figurine. Gostovanje Baklanova. llerther.
Nina nana, punčka moja...................................48
T. G. Masaryk častni doktor univerze v Ljubljani .... 49
Ruski pesnik Igor Severjanin v Ljubljani.....................40
F. S. Finžgar — šestdesetletnih..............................50
Nove knjige..................................................51
O zimskem spanju živali (Dr. St. Bevk).......................52
Ženitev Yussufa Khana. Roman (F. Heller).....................54
Film: Novi filmi.............................................57
Tehnično delo za zvočni film.............................5H
Film v službi higijenske propagande (Mladen Širola) . 59
Lilian Harvey in Willy Fritsch v Ljubljani...............59
Pergamski oltar v Berlinu (R. Ložar).........................60
Naš vsakdanji kruh...........................................64
Rože iz papirja in blaga.....................................65
Prekmurske narodne noše......................................66
Manj, baba, manj!............................................67
Kaj bi bilo, če bi ne bilo Zalivskega toka..................6fi
Narava oblikuje..........................................
Na potovanju v Avstralijo....................................?0
Ledarji (Dr. V. Bohinec)................................. 7J
Naslovna slika na ovitku: M. Bambič: Kurent (akvarel)
Velike oči in razočarani obrazi
Usoda maske: iz demonskih svetišč v pustolovsko zaplotje
Boris Orel.
1 Naziv »maska« je širok pojem; tista maska, ki zakriva samo človekov obraz, se pravilno imenuje krinka, naličji i c a.
II. V čem pa obstoji prav za prav funkcija maske? Bistvo maske? V odkrivanju in zakrivanju nekih obrazov, podob, svetov, namenov. Plesalske maske primitivnih narodov (glej »Ilustracijo« št. 2, 1. 1930) živo govore za čisto odkrivanje, predstavljanje ali razodevanje nekih svetov, duhov ali božanstev. Demoničnost in mističnost teh mask sta v svoji čistosti in vodoravnosti živ in veren odraz svetih namenov in tistih religijoznih obredov primitivnega človeka, ki jih zasledimo v starem veku v Grčiji v obliki dijonizijskega kulta in še dalje v srednjem veku v bi-čarstvu. Vzporedno s to masko, ki je bila vsa v službi religije primitivnih narodov, pa je bržkone oživela tudi tista maska, kateri pripisujejo pripovedke iz ozemlja Kongo (Prim. Sydow: Die Kunst der Naturvolker) prestraševalne namene. Ali bolje: maska je pomenila uresničenje »črnega moža«, maska se je udvorila v območju vzgojnih nagibov. Prvotno v tem območju, potem pa še v kakem drugem, temnem in strahotnejšem. V njej nam je predvsem iskati začetnico tiste običajne poulične maske, ki se je preseljevala iz enega območja v drugo, svobodno šarila na pustnih maškeradah, se priklatila v našo dobo že kot strašno rafinirana, gracijozna in kultivirana stvar, toda prav radi tega konec koncev že kot meščanska obledelost, groteskna zapuščina in zaostalina davnih, demonskih svetov in božanstev in v tej končnici pokazujoči vso izstradanost in izstrohnelost svoje večne kljukovite črte vlačugarstva.
III. Plesalske in (prestraševalske) maske: dvoje vej na drevesu, ki enovito raste iz kozmičnih in kaotičnih sil človeka. Nujen posledek civilizacije, posameznih kulturnih dob in stoletij pa je bil ta, da so se kaotične in kozmične silnice človeka razbile, razkosale, ali bolje, porazdelile na več oblik izživljanja ter se močno izmeknile iz prvotne tako enorodne usredbe (koncentracije). Nastanek dramatske umetnosti, novih religij, literature, znanosti, pojav cirkuških iger, mode, menjajočih se družabnih oblik, športa itd., itd., je hkratu nastanek tolikili in tolikih odtaknic, po katerih so jele vhajati kaotične in kozmične silnice človeka v brez-krajnost. Zaradi tega je plesalska maska, v kateri je bilo toliko prirodne prašile, kaj hitro izumrla. Nekje pa je le nanovo zaživela. V starem grškem gledališču. Čeprav je reševala nemalokrat gledališče iz tehničnih stisk, je bilo njeno poslanstvo sveto, vzvišeno: obujala je like iz teksta. Pa ne samo v staroveški, tudi v srednjeveški dramatski umetnosti je igrala maska veliko vlogo. Uporabljali so jo »z samoniklim občutjem in izredno tenkovestnostjo«.
I.	Postanek mask e1 je nedvomno prav tesno spojen s tistim momentom, ko vstopajo besede: zakrivati, skrivati, za-meniti, odkrivati, razodevati, razlagati, predstavljati itd., v svojevrsten ritem dejalnosti (aktivitete), čigar pragibalo so temne ali svetle sile človeka. Če bi gledali v maski (krinki, miličnici) le zastavek neke običajne skrivalnice ali španske stene, bi bil njen očrt kaj hiter in enostaven in zgolj tehničnega značaja. Za masko je namreč postala usodna te-žiščnica, ki si je pustolovsko izbrala za iztočnico — človekov obraz. Pa ne samo človekov obraz, vtihotapila se je v celega človeka in v vse stvari na zemlji. Nalik laži-podoba človeka in stvarstva je planila v življenje, se uporniško postavila med človeka in obkrožajoči ga svet, razbila zvezo med notranjostjo in vnanjostjo, vsebino in obliko ter se strahotno spačila v podobo mejišča tostranosti in onostranosti. In kot taka se je potem izoblikovala v stvor groze, demonizma in satanizma. Zunanja oblika ali podoba maske je prav tako kaotična, nestalna in se vse križem hrani iz modnih pridobitev in obrazov vseli dob, kakor je njena funkcija dvomljive, temne narave.
Oton Gaspari: Maska
(W. Michel.) Nežna mladenka se maskira kot blodeči vitez, mladeniči se preobrazijo v starčke, nedoletnice v babice. Tako maskiranje nam v vsej svoji drastičnosti in primitivnosti pokazujejo rokodelčiči v »Snu kresne noči« W. Sha-kespearja. Podroben študij italijanske igre »Commedia deli’ arte« nam bi istočasno izoblikoval tudi zanimiv donos k poglavju o maski. »Commedia deli’ arte« nam je dala predvsem nekaj večnih postav, (Colombina, Pierrot, Harlekin, Brigella, Pantalon), katerih se je na svojevrsten način poslužila in se še poslužuje koreografska umetnost, literatura, slikarstvo, cirkus in — pustna maškerada. Vsak od teli figur je našemljen v svojo zanj tipično šarovito obleko; gornji del obraza pa zakriva črna krinka. Torej: pojav črne krinke! Ta maska ali krinka ne pove nič, ne posnema človekovega obraza, predstavlja kvečjemu njegov obris v tonu črne barve. V tej enostavnosti in skoposti izraza je zapopadeno vse njeno aristokratstvo, v njeni molčečnosti in zagonetnosti pa tiči pravo hudičevstvo. Ker tako trdovratno in verno opravlja funkcijo zakrivala, nam je njen opravek in pomen v zločinskih sferah jasen in umljiv. Zakaj pustolovec v črni noči ravno v črnem plašču in s črno krinko na obrazu vlomi v stanovanjc upravnega svetnika delniške družbe in zakaj morilec skriva svoj resnični, razbojniški obraz za črno krinko?... Pojav črne maske (in še bele, rdeče, plave itd.) na sodobnih meščanskih maskeradah pa je že do zopernosti stereotipen. Toda v prvem slučaju, slučaju zločincev smo odkrili člo-__ veka ki pod varstvom črne krinke ruši red, od Boga postavljen, v drugem slučaju pa zalotimo meščana, ki mu je maska zaščitna znamka za postavljanje novih fantazijskih svetov, ki slej ali prej zamočvirijo v meščansko omlednost in kalnost.
Vlom, umor, vojna: v bistvu prav nič si nasprotujoča svinčena ozračja, v katerih zavzema maska času, prostoru m zemeljskim stvarem primerno in podobno obliko. Pa je vendar v prastarih vojnah oblika maske nekam odkrita, patetična in »epsko« zvijačna. Hudomušna skovanka bogov in junakov. Izdelek gospoda Zaglobe. Od Homerja opevana vojna zvijača Odiseja — trojanski konj — predstavlja v luči sodobne vojne tehnike pravljično masko. Brez trojanskih konjev pa ni nobena bojna taktika vseli dob. Včasih so ti trojanski konji pasivni, včasih močno aktivni. V njihov pasivni del spada, da govorim iz sodobne vojne taktike: maskiranje zemljišča, v aktivni del: laži -koncentracija armad. Maske proti plinom, ki so po obliki najbolj slične običajnim naličnicam, so pa resnične varovalke človeškega življenja. Edinice, v katerih pač ni zagonetnosti in pustolovstva, pač pa so pustolovski m pošastni elementi, proti katerim je izpostavljena.
O	Inn Gaspari: Maska
IV.	Maska pa je tudi v literaturi zavzela neke svojevrstne oblike. Odmaknila se je prav močno od svoje, običajne konkretne podobe ter postala nekak abstrakten pojem. Posebno učinkovito obliko maske, ki pritvarja napačno vsebino, je ustvarilo moderno umetniško predvajanje groze, namreč: dušno zameno. V tuje prestavljeni »jaz« je eden najpriljubljenejših motivov groteskne literature (»Črne maske« L. Andrejeva). V slovenski literaturi
Maske proti plinom, najraznoDrslnejših oblik
nad življenjem. A medtem, ko zanika svet, je tudi vrelec, iz katereca se izlivajo toki kozmične noči v solnčnost in pa zdravje naše jasne, ljubljene zemlje.
tjav^anic'
bi bilo zanimivo obdelati prav iz tega gledišča fantastično liriko Antona Pod bevska ter dramo in prozo M i r a 11 a Jarc a. Črni čarodeji, Bog in pustolovec, Vergerij, Ognjeni zmaj.) To presajanje »jaza« v tuja telesa pa pravljica čudovito dobro pozna v obliki uk letve (zača-ranja). Potem živalske pravljice, basni s končnim podučnim verzom. Živalske podobe, ki žive po teh pravljicah, na različne načine razodevajo življenje človeka samega.
Najmočnejša, najbolj zavržena pojavna oblika maske pa je tista, ki pritvarja neko vse-Lino, ki je sploh ni. Sleparija, ki ne krije nič ali pa samo smrt. K tej obliki maske prišteva W. Michel v svoji knjifri »Das Teuflische und Groteske in der Kunst« vse lutke, lic.rijonete, strašila, samogibe. Ali ne kažejo lutke na tenkih žicah na nevidnega impre-sarija-človeka, ki stoji za lutkovnim odrom, neviden ljudem, s svojim svetom misli in čuvstev? Često je za Gašperčka skri I srednjeveški človek svoj dijonizič-ni element. Dalje: predvsem voščene lutke, ki razpro-jajo mrliško groz-i.ost po sode bnili panoptikumih. Te zamenjujejo golo človeško telo ali pa njegove posamezne ude. Pred tako voščeno lutko se ustavi junak iz spisov Jeana Paula in ves razočaran vzklikne: »To je torej tako zvano bivanje!«
Kajti to je funkcija maske, pravi W. Michel, de povzroči, da njena žrtev obupa
Najmanjša
NEREDNO ST
zamore vzeti ženi njeno dražest. Gladku in nežna koža je ponos vsake žene
e“Xu
(Tekočina za odstranjevanje dlačic)
Odstranjuje odvisne dlačice v eni minuli. Je to izvrsten in edinstven preparat svoje vrste, redka in bistra tekočina, ki jemlje tudi najjačjim dlačicam življenjsko zmožnost ter jih popolnoma uničuje. Uporaba je zelo enostavna in čista, ter poceni. Urez Eau Dixor-a ni moderne damel Prodajna
SOCIETČ DE S PRODUITS »DlXOR«, PARIŠ
DLPO:
COSMOCHLMIA ZAGREB Smičiklasova 25
S plesa »Jadranske straže« d Unionski dvorani Zbor slovenskih narodnih noš: »slovenska ohcet«
Foto »Ilustracija«
Z veselih predpustnih plesnih prireditev . . .
Desno: Srbske narodne noše na Slovanskem večeru *Ja-dranske straže« d Ljubljani
Foto »Ilustracija«
Skupina narodnih noš na plesu »Jadranske straže«
Desno: 5 pfesa akad. društva »Jadran« d Ljubljani. Ob otvoritvi
Folo »Ilustracija«
Lovski ples na Taboru
Tradicionalni lovski ples, ki se vrši vsako drugo leto, je tudi letos privabil izredno mnogo gostov
i	najodličnejšimi člani sloDenske lovske bratovščine. Prostore je okusno opremil dvorni prepa-rator g. Herfort	Foto >llu»tracija<
Le\o: Odlična lovska družba. Na desni gg. Vladimir Ravnihar in direktor Karel Čeč
Spodaj: Pri vitkem srnjaku. Prav na desni aranžer g. Herfort
Zbor lookinj na lovskem plesu
Razvoj družabnega plesa
B. F.
Hi^rotnrrsmtni "U1
(it-etrttV fot %>'irat<
■Bnfci fr«#3rfmwfi4n«fltn ‘j Mn% m\wfrtyiJ
Ples je najstarejša umetnost. Vedno znova nam odkriva zgodovina med prvimi sledovi kulture skoraj vseli narodov spomenike, na katerih so upodobljeni najrazličnejši ritmi in gibi primitivnih plesov. Ritmični izraz je najenostavnejši in najnaravnejši. Saj imamo vendar dve enaki roki, dve enaki nogi, ritmično bitje srca in enakomerno dihanje. Prvi plesi so bili religiozni, čarovniški in bojni. Gibi so se navadno vezali s petjem. Tako so nastali narodni plesi, ki so prehajali z besedilom vred iz roda v rod.
Narodni plesi so bili prva Proi valček	podlaga družabnim, v sred-
(19. stoletje)	njem veku je imelo ljudstvo
v mestu in na deželi svoje plese, cehi in različne druge korporacije svoje. Najsilnejše navdušenje za ples je vladalo navadno v časih največjih skrbi, vojne in bolezni. Takrat so ljudje najbolj lahkomiselni. Plesne dvorane so bile v takih težkih razmerah vedno polne. Cerkev pa je svarila in opominjala ljudi k pokori. Tako so se razvili sloviti »mrtvaški plesi«. Klasičen je bil »mrtvaški ples«, ki ga je vprizoril v noči pred pepelnično sredo 1. 1433. Piero di Cosimo v Florenci. Meščani so pričakovali z veliko napetostjo sprevod razposa-
Smrtni ples. Miniatura iz rokopisa z Donuu-eschingena. Sredina 16. stoletja
jenih mask. Namesto njih pa zagledajo naenkrat črno ogrnjen voz s slikami mrtvaških kosti in belih križev. Voz je bil poln rakev, sredi katerih je stala smrt s strašno koso. Pozavne so zadonele in rakve so se odprle. Iz njih so vstajali mrtveci v črnih oblekah, na katerih so bila naslikana okostja, sedeli na robeh rakev in pridigali. Pred vozom in za njim so jahali mrtveci na suhih konjih in vihteli črne zastave. Tako je posegala duhovščina nena-
Menuett. Bakrorez Chodoivieckega
H.	Aldegreoer: Ženitooanjski plesalci
doma in nepričakovano v skrajno razbrzdanost vernikov v srednjem veku. Ohranilo se nam je nebroj miniaturnih slik iz srednjega veka, ki nam predstavljajo »mrtvaške plese«. Pod slikami so navadno življenjski nauki in opomini v verzih. Spomin na tiste čase je bil družabni ples. ki so ga tudi imenovali »mrtvaški ples« in se je ohranil do 17. stoletja. Sredi razposajene igre se je eden izmed plesalcev naredil mrtvega in je oživel šele, ko ga je poljubila oseba drugega spola.
Koncem srednjega veka se je razvilo v Evropi družabno življenje v širokem pomenu besede in z njim družabni ples. Kakor umetnost je doživela tudi družabnost takrat
Ples na dvoru Henrika III. ok. 1585. 1.
svojo renesanso. Začeli so Italijani. Duh quattrocenta je navdušil zlasti višje plasti za eleganco in uglajenost. Ljudstvo s kmetov in po cehih je plesalo seveda še naprej svoje plese s poskočnimi koraki in z razposajenim vrtenjem. Vendar so se družabni plesi razvili prvotno iz narodnih. Imenitniki so stopali mirno in elegantno in mešali med korake najrazličnejše figure in poklone. Ti družabni plesi so postali najprivlačnejša atrakcija.
V	tistih časih je bil najznamenitejši ples menuett, ki so ga prvič plesali na dvoru Ludovika XIV. Prvotno je bil
»/ai poule«, priljubljena figura družabnega plesa.
Francoski bakrorez iz časa direktorija
to narodni ples, katerega domovina je bil Poitou na Francoskem. Odlikoval se je po plemeniti graciji pred vsemi drugimi takratnimi plesi. Menuett je bil zelo težak ples z številnimi slikami in pokloni. Muzika je bila v tričetrtinskem taktu. Največji glasbeniki, med njimi tudi Mozart in Bach, so pisali menuette. Godba nam je ostala, ples pa je že davno skoraj čisto pozabljen, čeprav ga je predelanega prevzel tudi klasični balet. Omeniti moram še plese courante, gaillarde, pavane in volte. Gaillarde je bil v nasprotju z menuettom zelo poskočen in razgiban ples. V Nemčiji je nastal ples allemande z zelo melodiozno muziko v tričetrtinskem taktu. Ljudje so se polagoma naveličali plesati v kolonah, vsak par se je začel vrteti po svoje. Tako je postal allemande prva razvojna stopnja valčka, ki se je pojavil koncem 18. stoletja. Nemcem so
sledili tudi drugi narodi in ustvarili svoje plese. Nastali so espagnole, scottish, polonaise, sicilienne itd. Do danes se je ohranila samo četvorka, ki je edini figurirani ples. Četvorka je bila tudi prvotno narodni francoski ples s štirimi slikami. Vsaka slika je predstavljala po en letni čas. Češka beseda je nastala mnogo pozneje in se danes žalibog ne pleše več.
Z valčkom se začne nova doba družabnih plesov, ki se plešejo v parih. V 19. stoletju imamo celo vrsto plesov, ki pa so bili vsi podobni valčku; priljubljeni so bili zlasti polka, mazurka in galopp. Posebno je navdušila poskočna polka v štiričetrtinskem taktu, ki je prišla s Češkega, fakrat so dame nosile polka-frizuro, gospodje polka-hlače in polka-kravate. Še danes jedo na Francoskem polka-kruh. Podobno je bilo po svetovni vojni vse »shimmy«. Skrajno razposajen ples je bil cancan. Splošno se je plesalo v prejšnjem stoletju zelo veliko, baje celo več kot danes.
V	začetku našega stoletja pa se je pojavila splošna utrujenost, ki pa ni trajala dolgo in je bila le priprava na veliko nevihto. Plesali so samo v predpustu, mladina je zahajala v plesne šole samo radi bontona.
Tedaj pa je začela uvažati Amerika v Evropo tudi plese. Razpoloženje za ameriške plese sta ustvarili dve zvezdi severnoameriškega umetniškega plesa, ki sta zablesteli na evropskem nebu: Loie Fidler in Izadora Duncan. Odru je kmalu sledil kabaret in temu plesna dvorana. Prvi ameriški plesi so bili cawe-walk, tango in boston. Vse je govorilo
o	»modernih« parketnih plesih. Med svetovno vojno pa so se Američani kar vsipali v Evropo. V malih in velikih mestih se je množilo število plesnih lokalov — »dancings«. Ko so se preživeli tipično ameriški plesi foxtrott, shimmy, blues in boston, nam je začela pošiljati Amerika zamorske plese. Charleston, blackbottom, bananas-slides, heebies-jeebies	in	še	druga	eksotična imena, »jazz« je skupno ime
za vse	te	plese in	njihovo muziko. V muziki prevladuje
ritem, melodija je malenkostna. Zamorski plesi so že pozabljeni, njihova zapuščina pa je bogata ritmika, ki jo upošteva tudi resna glasba (poliritmika Stravinskega).
Ameriške	plese	so izpodrinili angleški. Angleški stil
označuje elegantna mirnost. Angležu ples ni igra, ampak šport. Zato je vsak gib preračunan, vsaka kretnja točno predpisana. 'Ti plesi zahtevajo precej tehnike. Po zaslugi plesnega mojstra Adolfa Jenka so se razširili tudi pri nas.
M. Š.: Gospod Petelinški na predpustni zabavi
Urs. Graf. Plešoči kmetski par. Perorisba
Sneg in smuči
S tekme pri Ruški koči. Prvak MZSP g. Neumann prihaja prvi na cilj Foto Markovič, Maribor
Smuk na Pohorju
Smučarstvo je življenjska potreba severnih narodov, kjer zahtevajo vremenske prilike povsem druga prometna sredstva kot pri nas. Pri nas se je smučarstvo v kratki dobi — nekaj let — tako priljubilo, da lahko s sigurnostjo
l	oto A. homič trdimo, da se bo v najbližnji bodočnosti razvilo v prav narodni šport. Za razvoj so vsekakor velike važnosti terenske prilike, katere so pri nas dokaj ugodne. Pohorje spada med naša najbolj pripravna slemena, kjer nudijo različni padci strmine tako začetnikom kot tudi izvež-banim dovolj zabave. Že zgodaj so smučarji opazili velike ugodnosti pohorskega pobočja in ga v vedno večjem številu obiskujejo. Vendar pa ne smemo pozabiti neumornega dela domačih klubov, ki s prirejanjem smuških tečajev za začetnike vršijo važno nalogo. Od časa do časa prirejajo klubi tekme. Letos se je vršilo troje tekmovanj, ki je privabilo na Pohorje rekordno število udeležencev.
Star možak z Blok sedi poleg smuči, ki jih rabijo še danes na Blokah v isti obliki kot pred stoletji. Smuči so široke, da se ne tope (t. j. odirajo) o sneg
Vojaška ekipa Foto Markorif, Maribor
ELI DA NEGA LEPOTE
45
elida|
,elida|
%
ezna
in žametna
Taka bo Vaša polr, ako za njeno nego vztrajno uporabljate Elida proizvode. Posnemajte druge elegantne in uspehapolne dame, katere so našle v negi kože z Elido idealno sredstvo, kako se varuje mladost in lepota,
Elida milo Ideal posebno za nežno in občutljivo kožo. Ono je milo in čisto, očarljivo decentno ter skoz in skoz parfumirano.
Elida Creme de chaque heure daje koži medli in ala-basterski ton. Ona varuje kožo pred vsemi vremenskimi vplivi.
Elida Coldcream Čisti in hrani kožo čez noč. Polt postane idealno nežna, posledice malih poškodb pa kmalu izginejo.
Elida Puder je tako Fin, da pokriva polt kakor sapica.
Drsalke
M. C.
Najstarejše drsalke, ki jih je uporabljal že človek kamene in bronaste (lobe. so bile narejene iz kosti. Take so ostale vse do 15. stoletja. Tedaj so Holandci, veliki ljubitelji drsanja, napravili nov tip drsalk iz kosa lesa, v katerega je bil vdelan železen gredelj. S temi, še precej okornimi drsalkami, so dosegli Holandci že precejšno brzino in napravili ž njimi tudi prve korake k umetnemu drsanju. Da je bilo drsanje, posebno igre na ledu, ena najbolj priromam de Hooghe: Holandska ljubljenih ljudskih noša. Dne drsalki	zabav na Holand-
skem, priča izredno veliko	število	slik	iz	17.	in	18.	stoletja, ki nam kažejo
živahno	vrvenje	na	ledu...	Pa	ne	samo mladina, tudi
dostojanstveni patriciji in elegantne patricijke se kaj pogosto pojavljajo z drsalkami na nogah.
Izven Holandske najdemo drsanje precej zgodaj tudi na Angleškem in Francoskem. Prvi drsalni klub je bil
je to tudi rsako
nogo zaprt krog in skočiti preko treh klobukov, položenili
rmftrrv
tret' bten tu nutluj<• ',M *XHUtt rt tn/tr-thu ifui nt Jr p L u\<
-r ardefpatinJ un tv
ti ‘Utf u/.tttan
mptunentg mackl.:
j. B. Nilson: Zima. (Reprodukcija po originalnem listu o grafični zbirki Narodnega muzeja o Ljubljani
drug vrh drugega. Poslati član kluba torej ni bilo posebno težko! I/. literature vemo, da sta bila navdušena drsalca Ivlopstock in Goethe, ki sta tudi v pesmi poveličevala lepoto tega zimskega športa.
Glavna ovira, da umetno drsanje ni moglo prav napredovati, so bile primitivne holandske drsalke, ki se ves ta čas niso nič izpopolnile. Odločilen korak naprej so storili v tem pogledu v drugi polovici 19. stoletja v Ameriki z uvedbo novega tipa drsalk, ki so bile izprva iz železa, kmalu pa iz jekla, tako zvane llalifaks drsalke. Bile so zelo pripravne in že močno podobne današnjim. Amerika je dala tedaj tudi prve umetnike na ledu, Jacksona Hainesa in par Callin Curtis — Nellie Dean. Haines je prišel
1.	1868 v Evropo in je pokazal strmečemu staremu svetu do tedaj še nevideno umetnost v drsanju. Z njegovim nastopom se je začela v Evropi nova era v umetnem drsanju in višek te umetnosti nred-stavljata danes Sonja Henie in Karl Schafer.
Kako pa kaj z drsalkami in drsanjem pri nas? Drsalke so prišle k nam po potil vseh ostalih tvorniških izdelkov in so se prav priljubile. Drsanje velja pri nas za zdrav šport, vsekakor za tiste, ki ga goje aktivno. Stari Ljubljančani pomnijo znamenito drsališče na Kernu, dolfro časa nato je bilo prvo drsališče na ribniku mestne občine v Tivoliju. Danes imajo drsalci na razpolago lepo drsališče S. K. Ilirije na Celovški cesti pred Cekinovim gradom ob zvokih radijskega zvočnika in sodobne muzike.
Včasih se prirejajo ce- Romain de Ilooghe. Holandska lo tekme na ledu.	noša. Drsalec
I''r. /upan: Risba
Ce frak dobro pristoja...
N. O.
Tih, tih je ta kraj in ta soba v njem in jaz v njej. Zagrnjena okna in ura, ki je obstala. Le v kotih zveni smeh, ki ni za moja ušesa.
Danes sedim na svoji postelji, kakor sem sedel včeraj j u bom sedel jutri. Če nagnem glavo, se mi napno misli in ne morem dalje. Pa saj ni za misliti nič več. Pa saj ni za delati nič več. Komaj da pomislim na življenje, ki vriska bogve kje zunaj od mene.
To je bila igra, zame slaba igra, izgubljena igra. Tvegano vse, proč vrženo vse. Še ta zadnja, prav zadnja onemogla gesta ni zmogla nič več. Ni ostalo nič drugega, ka da se zaprem, zagrnem okna in ustavim uro.
Če bi sedel zdaj kdo tu nasproti mene in me povprašal, čemu da živini, ne	bi mu
vedel odgovora. Saj je	to vse
skupaj zapravljanje časa in dobre volje. Eno uro, dve — premišljuješ in ne moreš dalje več. Grizi nohte in ponavljaj poštevanko, saj ti raste vse čez glavo in piha vroče možgane. Do tu sem prišel in ne morem dalje več. Končano je.
Opolnoči bom oblekel frak — svojo paradno obleko — in šel še enkrat v svet. Morda se mi nasmehne sreča kakor rdeče	jabolko	v	jeseni	z	drevesa. Morda še najdem	zadnjo
skrito	pot	iz	ruševin	svojega jada. Morda se mi	usmili
nekdo in mi pomigne z roko:
»Bratec, čeden dečko si, frak ti dobro pristoja. Izvoli in izberi si, kar ti srce poželi!«
Morda se vname družba zame, kadar se najbolj vino v čašali iskri. Morda se gane srce mlade devojke, da ji bodo lica veselo zardela.
Opolnoči si snamem krinko z obraza, jaz ne bom več jaz in ti ne boš več ti. Veselo spoznanje mi bo pretreslo ude, mogel bom podrseti po gladkem parketu mogel bom objeti lepo devojko, mogel bom gledati luči v obraz, lestencem v hruške, sebi v srce, ko jaz ne bom več jaz in ti ne boš več ti.
Saj ni konca in ne smrti in ne zagrnjenih oken in ustavljenih ur. Je smeh in veselje in blaženi mir. Enakomerno vrtenje, drseči koraki, dobrikajoče besede, bel paradiž.
Zmirom sem bil trdno prepričan, da živim naravno, kakor mi je ukazal nevidni gospodar. Zmirom sem mislil, da je prav tako, če hodim z desno, ko drugi hodijo z levo.
Toda danes, nocoj, ta večer se mi je odprlo, da je vse to življenje zavržena blodnja nesrečnega samotarja. En sam glas je bil prišel do mene, pa še ta je le odmeval od kotov sten — pa me je zmedel. Saj sedim sam in si govorim sam, pa vendar šepeče še nekdo drugi poleg mene. Če se zamislim se tolče po kolenih in me zasmehuje. Če pomislim nazaj na svoja leta, se zakrohoče — bogme, tiste hipe mislim, da bo splašil uro, da bo stekla okoli svojih dvanajstih številk in da bo zaregljala ob uri, ko me navadno budi.
Eno uro miru in bom vse premislil in modro uredil. Samo eno uro. Pa mi ne da in se že smeje znova in tolče po kolenih. Zdaj sem že utrujen in misli legajo spat. Telo še sedi na robu postelje. Oči so že davno zaprte, ušesa pa budna, da slišim tujca, ki mi išče po omarah 111 zbira obleko.	1
Preudarno bi si rad privoščil še svojo zadnjo uro s seboj in svojo bolno zamišljenostjo. Pa se mi smeje, da ne govorim od srca. In da me goni zmotna domišljija.
TO JE ORIGINALNA
»FARINA GEGENUBER
KI SI JE PRIDOBILA SVETOV MI SLOVES KOLONJSKE VODE TER JO POZNAVALCI
ŽE VEČ KO 220 LET
CENIJO IN VOLIJO
PAZITE NA RDEČO VARSTVENO ZNAMKO!)
še danes in nič več. Tu si sestavim svoj testament. Slečem obleko, ki je zrasla z menoj.
Zdaj se še spovem svojemu srcu. Nato si ga izgrebem /a spomin. Samo še ta beseda me gane, kakor da je v njej vse, spoznanje in preteklost, mir in uteha. Bodočnost nikdar. Nosim jo s seboj, kakor jo nosi vsak, toda ob polnoči si jo zastrem. Naj me čaka, če me hoče dočakati. Jaz nočem nič več in nič želja in nič sanj. Naj me objame svetloba in topla beseda. Če je tak začetek nocoj, naj bo še konec jutri.
Prevrtal sem si možgane in ne morem zdaj misliti ne nazaj ne naprej. Črta, debela črta čez vse. Pripravljen sem na novo življenje, novo razkritje, novo petje. Saj če poslušaš rad eno melodijo, jo poslušaj do konca življenja. Če jo slišiš od klavirja, če jo čuješ z gramofonske plošče, ali od kvarteta v kavarni in baru, ali v žvižgu — razveseliti te mora, če si bolan od vriska zvoka. Čemu^ mesto uje nova melodija? Navadi se ene in poj jo do konca.
žvižgaj si melodijo na izust, prevpij sebe in ta črviček, ki ti votli tu nekje v tebi ozko votlino, se bo izsušil in izginil. Izpij par kozarcev vode, grenka sol bo izginila. Da le ostane melodija neizpeta do konca, prav do konca: Fiju. liju, fijuju...
Tujec miruje. Po kolenih se ne tolče. Po kolenih se tolčem jaz. Smejem se jaz. Oblačim se jaz. Odkod se je znašla v žvižg vesela popevka? Odkod žari v mene svetloba luči in prespane lahkotnosti?
Tih, tih je bil ta kraj in jaz sem ga oživil. Mrtva soba in jaz sem jo prepleskal. V spanec sem se grlil, kakor svinec zbočene so zdaj mi prsi, popevka žvrgoli na ustnicah. Stopnice se gube pod menoj. Morje luči kot ekstaza čez hip me bo zajelo ...
Scena iz baleta >Figurine«, L. Šafra-neka-Kaviča. Dirigent Niko Štritof, Scenograf V.Uljaniščeo. Baletni mojster P. Golovin
Desno: Massenetov *Werther« vnovič v naši operi. Režija B. Kreft, Dirigent M. Polič. Werther (g. Gostič) in Charlotte (ga. Sax-Prisiovškooa) Foto >Hnstraci}s€
Nina nana, punčka moja. Otroška opera v dveh delih. F. B. Pratella. Dirigent: Niko Štritof. Režiser: O. Šest. Plesi: P. Golovin. Sodelovali so otroci iz več ljubljanskih ljudskih in srednjih šol	Foto	»lluitracljt«
Vnio. proj .Eugen S pek turski, predsednik Ruske Matice o Ljubljani Uevo) in univ. prof. Aleksander Maklecov, tajnik Ruske Matice (desno)
Ruski pesnik Igor Vas. Severjanin v Ljubljani
Foto »Ilustracija«
Levo: Igor V. Sever janin je koncem januarja bral izbor svojih pesmi kot gost Ruske Matice v ljubljanskem Narodnem domu
Predsednik ČSR Tomaž G. Masaryk častni doktor
univerze kralja Aleksandra I. v Ljubljani
V soboto 31. januarja 1931. je ljubljanska univerza počastila predsednika bratske češkoslovaške republike z imenovanjem za častnega doktorja. Masaryk je drugi častni doktor naše univerze, kaže ga slika v ovalu. Spodnja slika kaže slavnostni akt v veliki dvorani univerze. Od leve na desno: minister n. r. Zupanič, promotor prof. Kelemina, češkoslovaški poslanik Flieder, rektor z rektorsko verigo Šerko, ban ljubljanski Marušič, promotor prof. Kidrič	Foto Hafner
F. S. Finžgar
Razgovor s šestdesetletnim Finžgarjem.
J. T.
Finžgar me je bil sprejel pri vratih. Oko mi je švignilo po prednji sobi in mi obviselo na srnjakovih rogovih. Kakor da je lovska soba.
»Še malo ne. Čisto kmečka sobica. Poglejte, kako je izpolnil Plečnik tisti kot. Kmečka miza in dve klopici.«
Vstopila sva v delovno sobo in sedla med knjige, rokopise, pisala in črtala — rekvizite sodobnega urednika. Pred dvajsetimi leti, ob svoji štiridesetletnici, je Finžgar župnikoval v Sori in sejal semena ljudskega prosvetnega dela. Kaj misli in kako dela danes v izmenjanem času in širšem prostoru?
»Človek ni samsvoj, član je celice, ki ga veže v svojem organizmu. Pa najsi je celica majhna fara, ali pa centrala utripanja narodovega življenja. Delo, ki sem ga vršil svoje dni in ki ga še danes vrši mnogo tovarišev, je prostovoljna tlaka, delo za ljudi, ki se ne spoznajo v vsem in so tako konservativni, kakor je naš kmet. Ni lahko to delo in precejšnja osebna žrtev. Koliko strokovnih knjig sem prečital v tistih letih, da sem mogel faranom svetovati v stavbnih, živinorejskih in drugih zadevah! Treba je bilo prodreti konservativnost našega kmeta in kar je glavno, pokazati mu realne uspehe. Ob vsem tem je bilo mnogo razočaranja, pa ne dosti manj veselja in tihega zadovoljstva. To idealno in drobno delo ne more biti nikoli plačano z materialnimi dobrinami. Preveč daje človek sebe vsega v tako delo, da bi mu kdo mogel preplačati sladko zavest, da je delal in naredil nekaj, kar mu prav za prav ni bilo treba. Še eno važno spoznanje hranim iz teh let: najvažnejše delo je gospodarsko delo. Dom, ki ga ne vežejo sočne korenine prav v zemljo, stoji na slabih nogah. Nobeno žito ne bo šlo v klasje, nobena posamezna žrtev mu ne bo mogla pomagati. Poglejmo koroške Slovence. Plahi in boječi, kakor so, nimajo prav ničesar, na kar bi se naslonili, ker niso gospodarsko jaki in jih žuli jarem gospodarsko jačjega.«
»Kako gledate danes iz Ljubljane?«
»Včasih sem pogosto zahajal v Zagreb. In videl sem. da živi Zagreb zase. Potem dolgo ni nič. Nato pride dežela. Pri nas tega ni bilo in ni. Iz Ljubljane vodi nepre-
Pisatelj in župnik F. S. Finžgar — šestdesetlelnik
Folo Fr. Krašovec
trgana veriga do zadnje gorske vasi. Kakor se stekajo vse sile v prestolnico, tako mora biti mesto žarišče odkoder naj lijejo misli in ideje v posamezne dele in odtenke.
S Finžgarjeve proslave dne 9.lfebruarja 1931. v operi kr. Narodnega gledališča v Ljubljani. — Scena iz prvega dejanja
Finžgarjeoega dramatičnega prvenca »Divji lovec«	Foto	»ilustracija«
Mislim, da mora čudovita energija, ki se nabira danes v Ljubljani, sčasoma prodreti oklep še tako malodušnega in nevernega motrilca. Trdno sem prepričan, da si mora naše delo priboriti priznanje v državi. Kompaktno celoto, enotno misel in delo naj podpre organizacija duhovnega dela.
Moje delo, ki ga danes vršim v Ljubljani, je odgovorno in težko delo. Zahteva toliko drobnega dela, ki ga ni videti in ne razločiti, kakor morda nikjer drugje. In zato kot urednik nisi glasan. Zdi se mi pa, da je to delo moja življenjska naloga.
S knjigo pa je tako, kakor je bilo z našim izobraževalnim delom. Za vsak korak naprej je bilo treba nekega trpljenja. Pa to ni tako hudo. Knjige se počasi nabirajo. Delam s širokim krogom sotrudnikov, izdelal sem program za par let naprej, zbiram gradivo za tekoče leto. Ni bilo to vedno lahko, zlasti ne iz početka: 1. 1922 nisem v Mohorjevi družbi našel niti enega rokopisa... Poglejte danes to vrsto izdanih knjig —«
Zdaj je prišel prav v ogenj. Z roko je segel na omaro in potegnil s prsti po dolgi vrsti knjig. Kakor da je udaril po čudni klaviaturi, so vse knjige pokazale svoje hrbte in lica, da si preletel »Slovenske večernice« od prvih let do zadnjih v vzgledni opremi in tisku. Se je rekel Finžgar:
»V teli letih sem redigiral nad 120 knjig in devet letnikov »Mladike«. Trudim se in pazim ob strani vseh svojih odličnih sotrudnikov, da spisi ne uidejo previsoko in da ne padejo prenizko . ..«
»Ob urejevanju svojih spisov ste imeli znova priliko, brati svoje spise?«
»V zadnjem zvezku kratkih črtic sem skušal pokazati razvojno linijo od začetkov do zadnjih let. To je bil moj naravni razvoj, ki sem ga moral prehoditi, ker sem moral delati sam iz sebe. Časi so bili drugačni in začetki segajo prav tja nazaj, ko mi je bil vzor le Jurčič. Moje obzorje v tistih časih je bilo prav ozko in ni seglo niti do Dunaja, kamor je mogel Ivan Cankar. Sam sebi sem bil učitelj in učenec. Nobenega človeka nisem imel, ki bi mi kaj opomnil, živel sem na deželi, literarnega tovarištva ni bilo v bližini. In kakor sem prinesel svoj rokopis, tako je šel še moker v stroj. In pa mlad človek, ki piše gostobesedno, kakor da krili z rokami okoli sebe... Zato sem mogel dobiti pravi način izražanja, zbit in strnjen, kakor je, šele v kesnejših letih.
Pridigar sem po poklicu in ne tajim, da sem hotel vzgajati in pisati za ljudstvo. Danes imam to zavest, da sem delal. In še danes snujem, v nove in stare probleme in v to našo dobo. ki je zbita kakor mozaik. Manjka ji — odsev časa je to — zaokroženosti, kakor manjka našim mladim zgradnjo. Rijejo in se vtapljajo v globine. Imajo svoj, nov izraz. Sodim, da ta globina, potenkost in še slog tisti instrumentarij, ki je, ne zamerite, preddelo. Ko se ti drobci strnejo, bomo — trdno unam — prišli do globine in širokosti svojega pravega odličnega teksta.«
»Kaj vam danes govori čas?«
»Čas mi govori o važnih gospodarskih, življenjskih vprašanjih. Govori mi o begu kmeta od zemlje, od nepokvarjene prirode v lahko življenje. Govori mi o lepoti življenja in o pokvarjenosti. O naši šibkosti, dežmanstvu in o slabem utilitarizmu. Tudi o tem. da se vse premalo spoštujemo sami med seboj. In o veri. ki naj jo že spoznamo kot naše velikansko dobro — ne zgolj kot žuleči jarem.«
Finžgar je končal, da se posloviva. Bržkone je takoj zopet sedel k rokopisom ob tisti omari s knjigami, ki se drenjajo nekam v strop...
NOVE KNJIGE
/a novo leto je izdala »Jugoslovanska knjigarna« v Ljubljani prvo skupino knjig svoje nove izdajateljske akcije.
»ILUSTRACIJA«
reprezentativna slovenska revija. Izhaja vsak mesec. Celoletna naročnina 100 Din, posamezna številka Din 10. Če se naročite na knjižne zbirke »Jugoslovanske knjigarne«, ne Oprema novih knjig založbe »Jugoslovanske knjigarne« pozabite naročiti »Ilustracijo« z mesečnim odplačevanjem.
Felix Timmermans
zek z romanom francoskega pisatelja V. Hugoja »Leto strahote«. Pisatelj se odlikuje z romantičnim načinom pripovedovanja in zanimivo snovno razporeditvijo snovi. Roman je pisan film dogodkov strašnih dni francoske revolucije, borb ljudi za ideale in živlienje, ostre podobe tedanjih borcev za ljudska prava nam stopijo živo pred oči. Ni dvoma, da bo našel roman, ki ga je pre-
Victor Hugo
vedel Franc Terseglav, mnogo bravcev.
Četrta knjiga je iz zbirke mladinskih spisov, O. Svenso-.a »Prigode malega Nonija«, ki jih je prevedel dr. Joža La\--nčič in ki bodo žele živahno priznanje naših mladin či-talcev. Ta knjiga je dobro izbrana in želimo le, da bi ji sledilo še več enakih.
Izšel je še 5. zvezek Pregljevih izbranih opisov »Magister Anton« in razprava dr. Vebra »Sv. Avguštin«. Poročali bomo prihodnjič o njih.
V	»Leposlovni knjižnici« je izšla povest »Župnik iz cvetočega vinograda«, delo znanega flamskega pripovednika Fe-lixa Timmermansa. Vsebinsko obravnava pisatelj ljubezensko tragedijo dveh zaljubljencev, ki se nista mogla sniti, ovira je bila v nesoglasjih in razdvojenostih sodobnega našega življenja: ona verna, on brezverec. Pota so se križala. Toda neizprosnost usode je vedla dekleta v smrt. Povest je ostro sodobna po važnem problemu, ki ga pisatelj mojstrsko obdela. Prevedla sta jo Zd. Knez in dr. R. Ložar.
Fran^ois Mauriac
Druga knjiga v isti zbirki je delo znamenitega Francoza Frangoisa Mau-riaca »Gobavca je poljubila«, mojstrsko psihološko delo. odkritosrčno in prav resnično pisano, ki mora zapustiti v bravcih neizbrisen vtis. Delo sta prevedla Edi Kocbek in dr. Jakob šolar, ki nudi tudi kratek uvod v pesnikovo ustvarjanje.
V	prenovljeni »Ljudski knjižnici« je izšel nov zve-
Jon Soenson
O zimskem spanju živali
Dr. Stanko Bevk
Dvoje glavnih skrbi, če smemo tako reči, ima vsaka žival: da si ohrani življenje in da si oskrbi potomstvo. Ker pa je skrb za potomstvo ali z druvo besedo: skrb za ohranitev živalske vrste seveda za-visna od tega, da se ohrani poedinka, in je vrhu tega navadno še časovno omejena, je velika večina ravnanja poedinih živali usmerjena v prvo skrb,
E a naj si bo to preskrba rane ali zaščita pred zalezovalci ali podnebnimi neugodnostmi i. dr. Prav iz takih potreb se živali pri-lagode okolici in razmeram, ki v njih žive, ali pa izmenjajo svoje bivališče, če se njegovim prilikam ne morejo prirav-nati. Znano je, da se živali po barvi in obliki prilično svojemu bivališču, da izrabljajo njegove
J »osebnosti ali pa se izse-ijo za vedno, odnosno za čas neugodnih razmer. Eno
takih sredstev za lastno ohranitev je tudi zimsko spanje.
Ko na zimo nastopi mraz in prične nedostajati hrane, opazimo v živalstvu več pojavov, ki so s tem v neposredni zvezi. Večina živali, zlasti žuželk, odmre in le nekatere poedinke, po večini pa le njihova jajčeca ali bube prezimijo. Žabe, kače in kuščarice se zarijejo in poskrijejo v zemljo, kjer otrpnejo. Ptiči, predvsem žužkojedci, se preselijo v toplejše kraje, kjer je hrane dovolj in se vrnejo šele takrat, ko se pojavijo žuželke v zadostni množini. Mesojedi in plodojedi ptiči ostanejo pri nas, ko so se pravočasno oskrbeli z gostejšim perjem. Prav tako je tudi z večino sesalcev. Zimski kožuh jih varuje mraza in neugodni zimski čas prestajajo ob pičlejši hrani, kateri po potrebi prilagajo tolščo, ki so si jo jeseni nabrali pod kožo. Nekateri sesalci pa — zlasti manjši in pa taki, ki jim mraz in sneg vzameta vsako možnost prehranitve — se vležejo v zatišja spat in zmanjšajo s tem potrebo po hrani na nič ali na najmanjšo mero.
Če se oziramo pri pojavu zimskega spanja, odnosno otrplosti le na vretenčarje, opazimo, da jih je mnogo več iz vrst tistih, ki imajo hladno (nestalno toplo) kri, nego iz onih s stalno toplo krvjo.
Mah pulil (Vse fotografirano v ljublianskem muzeju) Foto -»Ilustracija«
Telesno ali krvno toploto proizvaja presnavljanje, to je pre-likovanje hrane in dihanje; v truplu jo zadržuje telesna odeja, dlaka ali perje, oziroma za-kožna tolstnica. Kjer takih za-drževalcev, slabih prevodnikov toplote, ni, izžareva telesna toplota v zrak ali vodo. Telesna toplina je potem enaka ali skoraj enaka toplini zraka, odnosno vode, kjer žival živi, in se menja z njo. Lahko rečemo, da vpliva zračna, oziroma solnčna toplota neposredno na krvno toplino teh živali. Ker pa je ta toplota v teku dneva in leta jako različna, se tudi telesna temperatura mrzlokrvnih živali jako menja, je nestalna in leži v prav širokih mejah. Za zgornjo mejo velja navadno 40—45° C, kajti pri višji temperaturi se beljakovine stamejo in pratvorivo odmre. Vendar se pri-lagode nekatere živali z nestalno toplo krvjo tudi še
višjim temperaturam. Neke vrste kalužnica uspeva v vrelcih, gorkih 50° C, ličinke neke mušje vrste prenašajo toplino 69° in neki črvi oblotočniki celo 80° C! Domnevno
se morejo te in take izjeme razlagati s tem, da vsebuje pratvorivo teh živali jako malo vode, kajti znano je, da skrknejo beljakovine tem teže, čim manj vode imajo v sebi. Prav tako pa so take beljakovine odporne tudi napram nizkim temperaturam. V tem, ko večina sesalcev in ptičev pogine, če se jim zniža telesna toplina na 15° C, more telesna toplina pri drugih živalih izdatno niže pasti, pri mnogih celo globoko pod ničlo. Ribo moreš ohladiti na
— 15° C, žabo na
— 20°, stonoge na
— 50° in polže celo še bolj, vendar oži-ve, če jih previdno in pologoma ota-jamo.
Pri toplokrvnih živalih, torej sesalcih in ptičiu, prila-godenja na tako visoke ali tako nizke temperature ne poznamo. Te živali proizvajajo mnogo telesne topline, ki presega vnanjo toplino in znaša pri sesalcih 36—41° C, pri ptičih 40—45° C. Da se življenje teh živali vrši nemoteno, mora biti njih telesna toplina vedno vsaj približno enaka. Za ta namen
imajo posebna uravnalna sredstva, regulatorje, ki ob previsoki vnanji temperaturi zadržujejo produkcijo telesne toplote, odnosno jo ob nizki vnanji temperaturi dvignejo. To dosegajo na eni strani z zmanjšanim presnavljanjem ali s povečanim izžarevanjem telesne topline tako, da manj jedo, se malo gibljejo in se pote, da znoj izhlapeva in utaja mnogo toplote, ali da se neposredno ohlajajo v senci ali vodi, na drugi pa s hitrejšim presnavljanjem, večjim delovanjem mišic in boljšo odejo. Če pa takih regulatorjev ni ali nedostaja pogojev, da bi se mogli
Oboodni netopir
udejstvovati, žival odmre ali si poišče ugodnejše bivališče ali pa se slično mrzlokrvnim živalim tudi tem razmeram prilagodi, zniža telesno temperaturo pod normalno mejo in preide v nekako letargično stanje, ki mu pravimo zimsko spanje. To zimsko spanje pa ni istovetno z navadnim spanjem, ampak 11111 sliči le po vnanjem. Pri navadnem spanju, pa naj bo še tako trdno, se telesna toplina ne zniža, čuti niso otopeli in prebudiš se liagloma; srce utriplje normalno in krvni obtok je pravilen. Zimsko spanje pa zmanjša vse življenjske funkcije: prebava popolnoma preneha ali se vrši le v presledkih, dihanje je lahno, srce utriplje po-malem in krvni obtok je počasen. Pri tem se telesna toplina jako zniža in se navadno ujema, odnosno spreminja 7. vnanjo toplino. V tem pogledu sedaj sliči toplokrvna žival mrzlokrvni. Toda to velja le do neke meje. Če namreč vnanja temperatura in z njo telesna poskočita na osobitno telesno toplino speče živali ali v njeno bližino, se žival prehudi in živi svoje navadno življenje, če pa pade temperatura pod 5° C, žival navadno zmrzne, ker tolšče ne morejo več izgorevati. V okviru teh mej pa so življenjske funkcije speče toplokrvne živali prav tako zavisne od vnanje temperature, kakor pri mrzlokrvnih živalih. Če se namreč vnanja toplina veča, se večajo tudi te funkcije, in sicer v določeni meri, kakor je to s poizkusi dognal Van’t Iloff. Njegovo pravilo pravi, da se hitrost kemičnih procesov, z drugo besedo: presnavljanje, podvoji ali početveri, če se zviša temperatura za 10°. Iz onega, kar smo prej povedali o toplotnih regulatorjih pri toplokrvnih živalih, je povzeti, da bi moglo Van’t Hoffovo pravilo veljati samo za mrzlokrvne živali. Ker pa vidimo, da velja tudi za tiste sesalce, ki spe pravo zimsko spanje, moremo reči, da se toplokrvne živali, kadar preidejo v zimsko spanje, nekako izpremene v mrzlokrvne živali.
Razen v tem, da je pri toplokrvnih živalih, kadar so v zimskem spanju, zavisno njih presnavljanje od vnanje temperature, sličijo zimsko speči sesalci še v marsičem mrzlokrvnim živalim. Tako 11. pr. prinašajo mnogo večje množine strupov nego v budnem stanju, kar je značilno za mrzlokrvne živali, potem jim utriplje iz trupla vzeto srce še dolgo, kakor 11. pr. pri žabi itd.
Zimsko spanje kakega sesalca mora torej imeti vse naštete znake, da moremo govoriti o pravem zimskem spanju. Ako teh znakov ni, je spanje, čeprav v zimskem času, navadno spanje, kakor ga ima človek in vsi sesalci, akoprem je morebiti dolgotrajnejše in trdnejše. Saj v mrzlem času itak tudi človek bolj nagiblje k spanju nego v toplem. Oglejmo si to na nekaj primerili!
Rjavi medved se vleže pozimi v zavetje in zaspi. Vemo pa da ga zbudi vsak večji šum in lovci dobro vedo. kako oprezno in tiho se morajo bližati brlogu, da jim kosmatinec prej ne odnese peta. Njegovi čuti so takrat, ko spi v brlogu, bistri, telesna temperatura ni znižana, srce utriplje normalno. Tako spanje ni pravo zimsko spanje, (lasi morebiti traja dolgo. Slično je spanju veverice, ki ob slabem vremenu po več dni vkup spi v svojem gnezdu.
Pravo zimsko spanje opažamo od sesalcev naših krajev n. pr. pri svizcu, polhu, podlesku, hrčku, ježu in netopirjih.
Svizci žive družema po Alpah in Karpatih v bližini ledenikov ob strmih pečinah, kjer si izkopljejo svoje stanove. Vanje hodijo počivat in vanje se skrivajo, kadar preti nevarnost. Za zimo si prirede niže teh letnih zavetišč večja in globlja zimska stanovanja. Vanja nanosijo suhe
trave, zadelajo od znotraj vse vhode s kamenjem in drugo navlako, se stisnejo v klopčič 111 zaspe. Telesna toplina jim znatno pade, komaj po 15 krat na uro dahnejo in srce jim udarja jako na redko. Zimsko spanje traja 8—10 mesecev. Ko se poleti staja sneg 111 se speča družba ogreje na 25° C, se svizci zbude in prilezejo za 2—4 mesece na dan.
Ne dosti krajše zimsko spanje ima polh, namreč 6—7 mesecev. 1 udi 011 si postelje svoje ležišče, ki je v zemlji ali v duplu. Preden zaspi, se zvije v svitek, da ima manjšo vnanjo površino in izžareva tem manj toplote. Spečega polha lahko precej nemilo potegneš iz polšine, ga raztegneš, obesiš za rep, — ne bo se zlepa zbudil, če ga ne ogreješ. Včasih se prebudi sam in poje nekoliko zaloge, potem pa zopet zaspi. Šele proti koncu aprila se popolnoma zdrami in gre iz polšine pogledat, kakšna je pomlad.
Polhov nečak, mali podlesek z rjavim kožuškom, prespi zimo v oblastem gnezdu, ki si ga znosi za ped visoko od tal v gostem grmovju. Košati repek in nežne nožiče pod-vije pod belkasti trebušček, kamor ukloni tudi brkato glavo, da je videti kakor majhna krogla. Ohladi se na 15° in zaspi. Če je vnanja temperatura nizka, se ohladi še bolj. Moji podleski se zbujajo priličuo vsak teden, pojedo nekaj leščnikovih jedrc in zopet zaspe. Če jih v roki ogrejem, se polagoma zbude in postanejo gorki. Izpuščeni v kletko, ki je v nezakurjenem prostoru, zlezejo v gnezdo in zopet zaspe.
Podobno zimsko spanje ima tudi hrček, ki si tudi v presledkih privošči zalogaj iz svoje podzemske žitnice. Posebno trdno spi jež v svoji jami pod grmovjem. Zdi se nam kakor mrtev, vendar mu v dolgih presledkih utriplje srce. Brez presledka prespi zimo, saj pa tudi nima ničesar pri sebi, s čimer bi si napolnil prazni želodec, če bi se zbudil. Netopirji kot žužkojedci ne morejo imeti za zimo zalog, zato spe nepretrgoma. Žive le ob tolšči, ki se jim je jeseni nabrala pod kožo. Če je mraz prehud ali zima predolga, jih mnogo pogine od mraza 111 gladu.
Zimsko spanje je brez dvoma jako smotrena prilagoditev neugodnim življenjskim pogojem in je samoniklo nastalo zaradi lijih. To pridobljeno prilagoditev podedujejo živali, uravnava jo pa časno posebni pobudnik (hormon) iz golšne žleze, kakor je to v novejšem času s poizkusi dognal L. Adler.
Podlesek
Razen zimskega spanja opažamo pri živalih, zlasti pri onih z nestalno toplo krvjo, tudi slično poletno spanje, ki se pojavlja zlasti ob suši. Mnoge povodne živali otrpnejo, če jim ob vročini izpuhti voda in prav tako mnoge kače v poletnih dneh, če dolgo ni rose. Tudi nekatere polžje vrste se zaližejo poleti, če ni za njih življenje potrebne moče.
(Serija naravoslovnih člankov se bo nadaljevala.)
Ženitev Yussufa K liana
Roman. Frank Keller.
II.
Po/.or, če se vozite z vlakom!
Ivosilo, gospoda moja! Želite kositi? Kosilo, gospoda moja. drugo kosilo je pripravljeno.«
Vlak je drvel po svetlih tračnicah proti Kolini. Vozovi so se zibali na ovinkih in se nagibali zdaj na to, zdaj na drugo stran. Zemlja je letela mimo, ravna in brez izraza; prerl par urami so pustili Osnabriick za seboj. Septem-hersko nebo je bilo jasno, modro, visoko, s svetlikajočimi se, belimi grmadami oblakov, ki so podili drug drugega; veter svež, hladen s finim jesenskim vonjem. Če so drveli čez reko ali kanal, je bila voda prozorno zelena in tu pa tam so jadrali na njej prvi. zgodni drevesni listi. Vlak je drvel naprej; Allan Kragli je sedel ves zatopljen v svoja osebna premišljevanja, glavo je na pol molel skozi okno na hodniku in ni niti vedel, da ga je bil veter v obraz in nosil seboj sajaste kosme. Glas natakarja iz jedilnega voza ga je predramil; pogledal je uit«, ena proč. Zdaj se je naenkrat spomnil, da na1 hamburškem glavnem kolodvoru ni bil pojedel več kot dve jajci in kavo. Obenem je začutil dober tek. Pokimal je možu v beli jopici in prejel karto za kosilo.
Vse zasedeno danes, za vsa kosila,« mu je zaupal, kakor da se mu obzirno priporoča za napitnino.
Ali je že pripravljeno?« je vprašal Allan.
»V dveh minutah.«
Natakar je odšel in Allan se je podal po zibajočem se hodniku k toaleti na drugem koncu voza.
Iz kakšnih vzrokov se je Allan Kragh vozil s tem vlakom, ni lahko razložiti — bolje povedano, edini razloig je bil tako čudaški, da je kar smešen. Zgodaj zjutraj je prišel v Hamburg, brez najmanjše slutnje, kam naj gre in s čim naj začne. Na slepo srečo se je malo sprehajal v okraju v bližini kolodvora in že je začel misliti, da bi ostal v Hamburgu, ki se mu je zazdel lepo in privlačno mestni. Kmalu pa se ni več menil za to misel in se je vrnil po praznih cestah (bilo je že sedem proč) h kolodvoru. Tu je našel vse, kar je potreboval: brivnico, menjalnico. Použil je hitro zajutrek v prostorni restavraciji. Pet minut pred pol osmo je železniški uslužbenec pozval na vlak v Pariz; Allan je šel iz restavracije in še vedno ni vedel, kaj naj stori, šel pa je vendar k blagajnam. Vozni redi so pokrivali stene kakor v vojaških kolonah; nobena vabeča vabila s slikami modrega morja in zelenih gozdov, same naredbe in številke. Pred blagajno za inozemstvo so stale tri osebe, ki so naenkrat vzbudile Allanovo pozornost. Mlad mož, morda trideset let. velik kakor Allan sam, z gladkim, črnim, igralskim obrazom, kratkimi zalisc-i in zlatoobrob-Ijenini ščipalnikom. Star gospod z rdečini, orloivskim nosom, rumenimi, prodirajočimi očmi pivca in rumenosivimi brkami. In še mlada dama v zeleni potni obleki, ki je bila okoli vratu izrezana in se je kolkov tesno oklepala, kratka pa tako, da so se videli čeveljčki. Na njenem obrazu je ležal ošaben izraz ob dveh velikih sivih očeh in nekako zavozlano zgornjo ustnico. Vse to je bodlo v oči pod črno-/elenim potnim klobučkom, ki je sedel kakor mušketirski klobuk na njenih rdečeplavkastih laseh. V rokah je držala tri ali štiri ameriške časnike. Allan jo je požiral z očmi: mogla bi biti ljubica d‘Artagnaiia. Zdaj je odšel mladi mož; stari gospod ga je zamenjal pred blagajno, sledila mu je zavzetljiva mlada dama, med prsti je držala par zlatnikov. Stari gospod je odšel, zamenjala ga je. Allanu se je posvetilo in stopil je za njo. Slišal je, kako je rekla v pravilni nemščini: »Pariz, prvi razred.« Vprašala je še nekaj, uradnik ji je odgovoril. Bila je torej Nemka, četudi se mu je zdelo, da je Američanka. Zdaj je imela vozovnico. Allan ji je sledil par korakov za njo. Videl je, da je oddala prtljago in odšla na peron. V hitri, prožni hoji je bila še lepša koit stoje, šla je ob vlaku, kmalu je bila predaleč za opazovanje. Železničar je prikoračil in zavpil z gromkim glasom:
Brzovlak proti Parizu in Holandiji, še ena minuta!«
Tisti hip je pograbila Allana baročna ideja. Ne da bi premislil, kaj bo naredil, ali čemu bo naredil, se je pognal v vežo k blagajni, vrgel bankovec uradniku, ki ga je malo prej, ko je odšel in ni vzel vozovnice, začudeno gledal:
»Pariz, prvi razred!«
»Morate hiteti!« je zavpil mož za njim. »Vlak odhaja ob sedmih in trideset devet minut. Samo še štirideset sekund imate časa.«
Allan je drvel z vozovnico v roki. V glavi so se 11111 motale misli. To je bila blaznost... Prtljago je imel v garderobi; ni časa, da bi jo vzel — moral bi seveda opustiti svoj blazni domislek. — Ali pa naj pusti prtljago tu in naj kesneje brzojavi ponjo? To je bilo blazno... Saj bodo še šli vlaki, toda... toda ona se pelje s tem! Če se mu bo posrečilo, da ji bo pripovedoval, kaj je žrtvoval zanjo, jo bo to morda ganilo... Ni vedel ne kako in ne kdaj je švignil mimo vratarja, drvel je vrat na nos po stopnicah k vlaku, ki se je pravkar jel premikati. Še so sprevodniki ropotaje zapirali zadnja vrata. -— Zdaj, prav v zadnji sekundi se je treščil v zadnji vagon. Srečno je prispel, pa se je znova zdrznil. To je bila blaznost! Ali naj skoči dol? Zmignil je z rameni in se nasmehnil samemu sebi.
»Če ostanem,« se je pogovarjal z okni na hodniku, »mi vsaj ne bo treba plačati globe, ki bi jo moral, če bi skočil z drvečega vlaka.«
Prepričal se je, da je vagon res zadnji, in se podal na pot po vlaku, da bi našel neznanko.
Voz, v katerega je bil priletel, je bil voz tretjega razreda. Hitro je opravil, ker si ni ogledoval potnikov. Nato je sledil voz drugega razreda za Amsterdam. Komaj se je prelil, bilo je izredno mnogo potnikov. Nato voz za južno Nemčijo, skoraj poln. Nato jedilni voz. Tu ni mogel naprej, zaradi kuhinje je bil prehod prepovedan. Allan je poskusil s podkupnino, ki je ni nihče hotel vzeti. Zvedel je le toliko, da l)o moral čakati do Bremena, kjer stoji vlak eno minuto. Sedel je k oknu na hodniku voza za južno Nemčijo. Tu so ga prebadali žarki jutranjega solnca, sveži septemberski zrak mu je napajal pljuča. Izprsil se je in se smejal samemu sebi; to je bilo nekaj drugačnega, kakor tisto potovanje po izhojenih cestah provincioualnega mesteca! Naenkrat so začeli vozovi tolči drug ob drugega, hitrost se je zmanjšala, mimo vlaka je izginilo predmestje rdečih vil in v Bremenu so bili. Kakor bi trenil je bil Allan zunaj, kupil si je cigarete, nekaj sadja in par časnikov. Že je skočil nazaj v vagon pred jedilnim vozom.
Počakal je, da se je vlak znova premaknil, pa je začel z iskanjem. Zdaj je bilo kronano z uspehom. Sledeči voz. je bil namenjen v Pariz s prvim in drugim razredom. V tretjem kupeju je sedela neznanka.
Na žalost ni bila sama. Stari gospod z rdečim orlovskim nosom, košatimi, rjavorumenimi brkami ji je sedel nasproti: obrnjena je bila proti koncu, on v smeri vlaka. Kazalo je, da sita si tuja. Allan se je malo obotavljal; stari gospod je zamašil mrežo na svoji strani z vsemi mogočimi stvarmi
- suitcases, gladstonebags, ogrinjače in bogve kaj še vse
— kar podalo se je to k odlični zunanjosti njegovega vo-halnega organa. Neznanka je imela le dve torbici, škatlo za klobuk in par blazinic. V tem trenutku je slonela v preračunani pozi kakor ulita med njimi in spala, vsaj na videz. Allan je strmel v njen profil in na sence, ki so jih metale trepalnice lia fina lica; njeni gosti in mehki lasje so bili malce v neredu. Krilo je stremelo na više, da so se videla vitka, pa vendar polna meča. Po par trenutkih zbranega občudovanja je vstopil in sedel poleg starega gospoda.
Ta ga je pozdravil z iskreno nevoljo. Pogledal je na mrežo, češ, če bo tu namestil Allan (ki naj ga vzame vrag)
Torman
svojo prtljago (kar Bog vari); bom moral stisniti svoje stvari. Allan je zmignil z rameni kar slično zaničevanju orlovskega nosu in s tem želel naznačiti, da ima po vseli mednarodnih pogodbah utrjeno pravo, sedeti v tistem razredu, ki ga potrjuje plačana vozovnica in pa da ima svoje muhe, če mu čuva prtljago garderoba v Hamburgu, čeprav se sam vozi v tem prusko-heškem vagonu. Po zmeni teli bojevitih pogledov, sta se gospoda zadovoljno naslonila na svojih prostorih: orlovski nos za hamburškim časnikom. Allan brez kritja. Trepalnice mlade dame, ki so majčkeno, komaj vidno zatrepetale, so zopet sladko zasnule na licih.
Vlak je divjal naprej in oblaki so se svetili v jesenskem svitu. Allan je začel sanjariti, dočim so njegove oči skakale na njegov visavis.
Bili so nekako na pol pota od Bremena do Osnabriicka (ura: deset), ko se je naenkrat pojavil sprevodnik, da pregleda vozovnice. Allan mu je dal svojo, prav tako orlovski nos. Neznanka pa je spala. Sprevodnik je zakašljal. zaman pozval »milostivo«. Ni se ganila. Zdaj je prišel trenutek za Allana. Nagnil se je in se previdno dotaknil z roko tistega mesta na krilu, kjer je zaslutil okroglo koleno. Oči so pogledale, strmele par trenutkov v Allanovo roko, ki je še ni umaknil. Zdrznila se je s tako očitno nevoljo, da je Allana skoraj vrglo nazaj, obraz pa mu je oblila živa rdečica. Sprevodnik se je obzirno smehljal in ponovil:	Vtilo-
stiva.« Neznanka mu je dala vozovnico, njene oči pa so morile Allana. Naenkrat pa je spregovorila. In sicer v angleškem jeziku. Allan se je začudil, saj jo je prej slišal govoriti nemško. Saj je vendar morala misliti, da je Nemec. Govorila je staremu gospodu.
»Sir, upam, da razumete angleško? Vašega jezika ne
Z Hi' m.«
Laž, si je mislil Allan, zakaj?
»Govorim vaš jezik,« je rekel stari gospod.
»Hvala. Ali veste, če si je mladi gospod dovolil še druge netaktnosti, medtem ko sem spala?«
»Tega ne vem. čital sem.«
»Hvala vam.«
Zdaj so se ji šele odprle zatvornice. Dama da v Evropi ne more sama mirno potovati, ne da bi je razžalil prvi. ki ji sede nasproti? Zakaj ni damskih kupejev? Človek bi mislil, da so ljudje, ki imajo denar za prvi razred, vsi gentlemeni.
Stari gospod ji je vidno pritrjeval. Allan, ki je komaj vedel, ali spi ali bdi, je začel jecljati:
»Madame, dovolite mi, da vam razložim ...«
»Vi se me drznete nagovoriti?« je zavpila.
To pa je bilo Allanu preveč. Vstal je z najbolj ironičnim izrazom, ki si ga je le mogel priklicati — čutil je, da mu od jeze in zbeganosti plavajo lica v krvi — in rekel z uda-nim poklonom:
»Dovolite, da nekaj popravim, madame. Če se ne marate več srečati s takimi gentlemeni, kakor sem jaz, nimate za to nobenih zaprek: najbližji kupe je damski kupe.«
Z dostojanstvom, ki vas more usločiti, če ste natovorjeni s palico, štirimi časniki in sadjem, je odšel iz kupeja. Dolga, ledenomrzla beseda »im-per-ti-nence« iz ust neznanke je prebodla njegov hrbet z zadnjim bodljajem.
Prvi človek, ki ga je uzrl na hodniku, ni bil v njegovo največje začudenje nihče drugi kot oni tretji od trojice, ki jo je videl pred blagajno v Hamburgu — črni mož z obrazom igralca, zalisci in zlatoobrobljenim ščipalnikom. Ko je stopil Allan iz kupeja, sc mu je zazdelo, da je ta
gospod opazoval, kaj se je bilo godilo v kupeju in da mu še trepeta na ustnicah nasmešek. V naslednjem hipu pa so tujčeve oči že občudovale pokrajino, ki je letela mimo oken. Allan ga je na hitro pogledal in šel po hodniku naprej. Vsi kupeji so bili skoraj polni z izjemo damskega, ki ga je pravkar priporočil lepi neznanki. Vrnil se je h kupeju, kjer je stal tujec in vprašal:
»Dovoljeno?«
»Seveda.«
Mož je vljudno nagnil glavo. Allan je vstopil, sedel in si prižgal cigareto, ko je ugotovil, da je kupe za kadilce.
Ta mala, nesramna coprnica! Amoerrika, Amoerrika! Vrag naj jo vzame in vseAmoerričanke. In še njega in vse druge idiote, ki hočejo takih pustolovskih voženj, zapeljani po blodnih veščah. In še enkrat njega samega, ker je ušel svoji prtljagi, da ga je mogla ta nesramna, mala, lepa, presneta coprnica ošteti...
To jezno premišljevanje ga je obsedlo za par ur. Vlak je drvel skozi Osnabriick po par trenutkih pavze v tem mirnem mestu; drvel je naprej proti Kolnu; potniki so pešačili proti jedilnemu vozu, da se utolažijo s kosilom; med drugimi je opazil tudi Američanko s starim gospodom, zdaj v živahnem razgovoru; toda Allan se ni več zanimal za to. Septemberski zrak, ki je bil še pravkar čist in modrikast, kakor mora biti zrak pri pustolovstvu, je postal zdaj mrzel in gnusne barve; solnce brez toplote. Gospod s ščipalnikom je stopil v kupe in se potopil v študij ilustriranega kataloga. Od časa do časa je preletel z očmi Allana. Allan ga je gledal izzivajoče. Potem je šel na hodnik in obesil za nekaj časa glavo skozi okno. dokler ga ni odrešil agitator za kosilo. Brž se je očedil in se napotil jest.
Takoj so se mu razburili živci: vročekrvna Američanka je pravkar s podrsavajočim korakom zapuščala voz kakor rojena ladv. Za njo je zagledal starega gospoda, ki se mu je rdeči nos še bolj svetil; v ustih mu je žarela havana, v primeru z nosom dosti manj rdeča. Allan je hitro smuknil v bližnji kupe, da sta mogla mimo: in — o čudež — mlada dama ga je pogledala! Ali je videl prav? Oči so zdaj bile prijazne, smehljaj se je skrival nekje globoko v njih. Odšla je med šumenjem svile. Stari gospod, ki so mu zrle oči v utešenem sultanskem blesku, je racal za njo. Ni videl ne Allana ne česa drugega, gledal je samo kakor vrba vitki hrbet Američanke. Allan je strmel za njima in se zdrznil, ko je zagledal na koncu hodnika gospoda z igralskim obrazom, ki je motril oba s prav tenkim nasmehom. Allan ga je pogledal in šel dalje.
Jedilni voz je bil poln; samo v kotu pri kuhinji je bila še prosta miza za dva. Natakar je migal s prtičem po vsem vozu in namigoval s kakšno težko mujo se mu je posrečilo Allanu preskrbeti prosto mizo. Allan je sedel, si ogledal jedilnik in si začel izbirati vino. Tedaj je nekdo prisedel. Prav nelogično je bil presenečen, ko je zagledal gospoda z zlatim ščipalnikom in igralskim obrazom.
Oni se mu je nasmehnil in potem gledal skozi okno. Allan pa je opazoval žongliranje natakarja s krožniki in posodami; če se je na ovinku nagnil vagon in se je moral tudi sam nagniti, ga je zaščemelo v želodcu: zdaj bo šlo kosilo k vragu! Toda opazil ni niti madeža na prtu. Naenkrat 11111 je natakar prinesel juho. Allan se je nakremžil in zmajal z glavo. Juha ob tej uri! Mož s ščipalnikom se je smehljal in potopil žlico v svojo juho.
»Niste prijatelj nemškega vrstnega reda?« je vprašal.
»Ne.«
r~
oo
»Toda nemško vino vam tekne?«
»To pa, to. Ali hočete kozarec?«
Allan je postal dobre volje, čim je odprl usta; zdaj se je uveril, da je človek družabna živalca, četudi išče na lastno pest prigod. Tujec se je priklonil.
»Z veseljem, če dovolite, da vam kesneje vrnem.«
Allan je pomignil natakarju, da prinese št? en kozarec. Izpila sta.
»Ste Skandinavec?«
»Zakaj sodite tako? Ali govorim tako?«
»To ne, pač pa sodim po zunanjosti. In še nekaj. Stavil bi, da ste Šved ali pa Norvežan.«
»Zakaj?«
»Danci nikoli ne morejo pravilno izgovoriti nemškega a — meketajo. Pri vas tega nisem opazil —
Allan je pokimal, ne da bi pritrdil tujčevi domnevi. Bil je visokoraščen in vitek, toda bil je črn m to bi ga ne moglo izdati, če bi ga ne izgovor. Mož je posrebal juho, se nagnil naprej in nadaljeval razgovor. Allan je gledal obraz, ki je bil energičen in inteligenten, oči se mu kljub ščipalniku niso zdele kratkovidne. Brez dvoma je to bil simpatičen obraz. Ob priliki se je tujec zasmejal in tedaj je videl Allan, da je en kočnik čisto zlat. Slučajno si je to zapomnil; in čeprav je tisti hip komaj pomislil na to
— saj ni mogel misliti, da bo moža še kedaj videl —, je vendar ta kočnik bil pomemben ob neki poznejši priliki, ki je pa zdaj ni mogel niti slutiti. Tisti hip je opazil, da je tako natančno opazoval tujca, da je čisto pozabil, kaj je ta govoril; stresnil se je, ko je zaslišal besedo Pariz z vprašujočim naglasom. Mislil je, da ga vprašuje, če se tja pelje.
»Ne vem,« je rekel.
Mož ga je pogledal začudeno.
»Ne veste, če se peljete v Pariz,« je ponovil. »Vlak pa vozi v Pariz, če tega ne veste!«
Allana je zdaj obšlo, da bi razkril, kako je ponosen nase in na svoj današnji doživljaj.
»To vem,« je rekel resno. »Toda ne vem, če se sam peljem tja. Ne vem tega in sploh ne vem, čemu se vozim s tem vlakom.«
»Tega ne veste?«
»Ne. In tudi ne, čemu se sploh peljem.«
»Gromska strela! Vstopili ste v ekspresni vlak in niste vedeli, kam da vozi?«
»Da, to sem napravil danes.«
»Gromska strela! Oprostite, da vas vprašam: če ste navajeni takih potovanj, kje pa vzamete čas za pripravljanje prtljage?«
»Danes mi ni bilo treba, to moram priznati — v sili sem moral pustiti svojo prtljago v Hamburgu.«
Allan je malomarno potegnil listek s hamburškega kolodvora iz svojega žepa. Številka 374 se je v gotskem tisku razločno videla. Tujec je gledal v listek in v Allana s takim spoštovanjem, da je bilo izredno laskavo za tako priliko, in izpil s kratko gromsko strelo kozarec renskega vina; Allan mu ga je znova napolnil z mecenatskim občutkom. Tedaj je prišla riba; mož s ščipalnikom pa je takoj nadaljeval.
»Oprostite moji brezobzirnosti: ali ste v resnici samo za svoje veselje odpotovali brez prtljage in brez vsake drugačne potrebe?«
Prodirno je pogledal Allana, ki mu je prav zdaj postregel natakar in zato ni videl nič drugega pred seboj kot polne krožnike.
Posebno napeto so zrle tujčeve oči: in če bi ga pogledal Allan, bi mogel videti, da je dajal natakarju čudne znake: našobil je ustnice in dvakrat mignil z glavo v smeri proti Allanu. Vsega tega ni videl in še manj to, da je natakar žurno obrnil glavo, motril Allana, dvignil obrvi in pogledal tujca. Ta pa je poslal signal s svojih ustnic, besedo, ki jo je natakar razumel. Še više je dvignil obrvi in tisti hip so se mu začele tresti roke. Vse to se je zgodilo v petnajstih sekundah. Allan je vprav premišljal, ali naj pove tujcu epizodo z neznano damo v Hamburgu in zato je dvignil oči.
»Prav za prav sem imel neki vzrok,« je rekel, »da sem pustil prtljago v Hamburgu. Pa ne vem, če bi vam povedal. To je isti vzrok, zaradi česar sem sedel v ta vlak
— in je malce delikaten.«
Tujec je še enkrat signaliziral natakarju, ki je pazno poslušal in nato odšel. Tedaj je tujec dvignil kozarec:
»Dovolite, da vas vprašam, če vam je ljubši bordojec ali burgundec?«
Po posladku sta sedela še kake pol ure, pila črno kavo. vlak pa je drvel v jasnem septemberskein dnevu. Allana je tujec vedno bolj zanimal; bil je zabaven, izviren, bržko-
ne je že mnogo potoval in znal pripovedovati zgodbe iz vseh koncev Evrope. Včasih se je znova začudil Allano-vemu načinu potovanja in to je Allanu mehko božalo zadovoljstvo. Enkrat je šel za par trenutkov od mize in spregovoril par besed z natakarjem v tistem delu voza. ki je bil že prazen. Allan tega ni opazil in se ni menil za to. Ko sc je mož vrnil, je začel pripovedovati zgodbo, ki si je ob njej Allan znova pritrdil, da mora biti tujec igralec; mimogrede je omenil ime — Ludovik Koch. Zdaj je mislil Allan, da mu mora povedati svoje ime, v tistem hipu pa se je začel vlak ustavljati. Tujec je naslonil obraz na steklo in je motril ljudi na peronu; tiho je vzkliknil, ker je bržkone nekoga spoznal. Dvignil se je in odšel. Še je zavpil: »Vrnem se takoj!«
»Pazite, da ne odidete brez prtljage, kakor jaz,« mu je odvrnil Allan.
V največje njegovo začudenje je vlak po petnajstih sekundah zapustil postajo. Njenega imena Allan ni opazil, buljil je za svojim sopotnikom. Ni ga opazil nikjer, morda je skočil kje spredaj na vlak. Pripravljal se je, kako ga bo pozdravil, toda minuta za minuto je prešla, gospoda Kocini pa ni bilo. Allan je sedel nazaj in gledal pokrajino.
Hiteli so mimo tovarn. Videl je le visoke dimnike, iz katerih se je podil debel dim v dolgih, težkih progah, ki so sličile halogam; sivorumene tovarniške fasade, obilica stranskih tirov, na katerih so stali umazano rdeči vagoni. Trava je bila suha in rumena, kakor da ima mrzlico. Žlindra se je gromadila povsod naokrog kakor okoli žrela. Vse je brezupno dušilo srce. Živeti v taki okolici, vse svoje življenje preživeti v taki ječi... Allan se je zgrozil. Ozrl se je na modro nebo in se zveselil, da sedi v vozu, ki se ziblje v finem valovanju. Polglasno in patetično si je za-deklamiral par verzov Snoilskega, ki so poudarjali razliko med potnikom prvega razreda in vlakovodjo. Nato se je spomnil gospoda Kocha in potrkal natakarju.
>Plačam. Morani pogledati, kje je moj tovariš.«
Natakarjevo lice se je streslo, toda priklonil se je in načečkal par hieroglifov na papir.
»Devet mark, šestdeset pfenigov.«
Allan je plačal in pridal napitnino. Hipoma se je nečesa spomnil.
»Toda — — gospod, ali je ...?«
»Je že plačal.«
»Že?«
»Že davno.«
Natakarjev glas je zvenel nebrižno. Allan pa se je začudil. Gospod Koch je plačal! Ali plačujejo, preden so pojedli? In skrivoma? Ni videl, da bi bil gospod Koch kaj plačal. Zmignil je z rameni in se vrnil v kupe, da bi vprašal gospoda Kocha, kako je bilo.
Vlak se je nagibal na vse strani in kolebal, da je rabil Allan precej časa in ravnotežnih poizkusov, da se je preril po praznih hodnikih. Močen sunek ga je pahnil prav na levo. In zdaj je ves začuden opazil, da mu sledi natakar.
V	tistem trenutku, ko ga je zagledal, pa je izginil. Bržkone streže v kupeju, si je mislil Allan in šel naprej mimo kupeja, kjer sta sedela Američanka in njen sopotnik. Stopil je k svojemu kupeju in se pripravljal, da reče: »Gospod Koch, vas pa ni bilo nazaj!« toda začuden je obstal.
Gospoda Kocha ni bilo.
Allan je obstal minuto kakor ukopan. Kocha ni bilo tu? Poglejmo, kje je njegova prtljaga?... Tudi prtljage ni bilo! Samo prav majhna ročna torbica. Bliskoma se je spomnil: tudi prej ni bilo prav nobene druge prtljage. Gospod Koch je torej prav tako potoval brez prtljage. .. Njegove misli so prebudili tihi, skoraj plazeči se koraki na hodniku. Pri vseh bogovih, glej ga, zopet je bil natakar tu.
Natakarjeva prisotnost je bila Allanu zdaj tako odveč in tako čudna, da je skočil s sedeža in stopil v hodnik, da spregovori besedo s tem bratcem. Toda ta je že izginil v bližnjem vagonu. Allan se je moral vrniti z nagubanim čelom. Že je mislil, da bi poiskal sprevodnika in ga pobaral, kaj se je zgodilo z gospodom Kochom. Toda sklenil je. da se ne bo več brigal zanj — saj ga vendar ni poznal. Zalo je začel študirati ilustrirani katalog neke čarodejski* tvrdke iz Berlina, ki ga je tudi pozabil pobegli Koch.
Ura je bila približno pet, ko je vlak privozil na postajo v Kolnu. in tedaj se je začela resnična prigoda Allana
Kra?ha-	(Dalje prihodnjič.)
Poravnajte naročnino 1
T T,	Renata Milleo
o zvočnem filmu
Novi filmi družbe Ufe Ftjfa	v Sanssouciju<
Lilian IIar-vey in Willy Fritsch d zvočni filmski komediji >Vlomilec«, režija Hanns Schmarz
Filmi za zabavo
Maškarada na gradu grofa Brilh-la. Scena iz zvočnega filma »Koncert s piičalmi o Sanssouciju«. Reiija Gustav Vcicky
Tehnično delo za zvočni film
Slika 3. Aparati za zoočni film. Na levi ojačevalnik, v sredini aparat z a posnetke zvoka, na desni mikrofon
sliko 3.) Zato more jakost zvoka točno ravnati, kar ji; posebno važno. Če zvočni mojster pri skušnji ugotovi, da je jakost zvoka primerna, da režiserju znak, da more začeti, takoj nato začne z delom kamera, prav tiho in neslišno.
Tihota je torej ono, kar obda vsakogar, ki stopi v zvočni atelje. Tistega strašnega prerivanja, vpitja in ropota »ne-
Slika 4. Det traku zvočnega filma v naravni velikosti. Na levi med preluknjanim robom in sliko je proga za reprodukcijo Slika 5. Kontrolni aparat za zvoka	čistost	in	jakost zvoka
mili« ateljejev danes ni več. Le zelene in rdeče signalne luči »govore« in zapovedujejo začetku, koncu in pavzi v ateljeju.
Danes delajo zvočni film na dva različna načina. Prvi način, postopek s svetlobo: da zvok sinkronizirajo, to je fotografirajo istočasno. Zvok se spremeni v električne valove, ki povzročijo svetlobno kolebanje. To zaznamujejo na del filmskega traku z zobčastimi krivuljami ali z različno močnimi, paralelnimi progami in mašinelno kopirajo poleg prave slike. (Glej sliko 4.) Pri reprodukciji se spremenijo svetlostih razločki v električno kolebanje, ki jih priprava ojači, tako da se pri pravilnem namešcenju zvočnikov pred platnom ali za njim zvok dobro čuje. Drugi način, postopek z iglo: zvok gre po zvočni plošči, kakor pri vsakem posnetku za gramofonske plošče — samo da so s pomočjo ostroumnih kontrolnih aparatov omogočili, da se filmski in zvočni suimek natančno ujemata. Takoj po posameznih scenah morejo ugotoviti, če je zvok dober in slabe ali pokvarjene scene še enkrat ponoviti. Prostor za zvočne posnetke je zvezan z ateljejem s pomočjo neslišnega, avtomatičnega strojnega telegrafa, ki točno informira
o	začetku in koncu snimanja. Stroji za posnemanje zvoka so urejeni tako, da jih morejo zvezati z vsako izmed štirih
Največji atelje za snimanje zvočnih filmov v Evropi ima največja nemška filmska družba »Ufa« pri Berlinu. Ti ateljeji so precej drugačni, kakor so bili ateljeji za snimanje nemih filmov. To zahteva kon-pliciranost novih možnosti pri snimanju in posebnost zvoka, ki more biti jasen in čist le. če ga ne moti ropot in šumenje. Kar najprej opazite v teh novih ateljejih, je to, da so brez oken. V stenah ni nobenega železa, ker bi železo utegnilo prevajati zvok od zunaj. Znotraj so stene obdane s cello-texom, ki usrkava zvok, in aphononom, ki izolira zvoke. Poleg tega vise s st rona navzdol zavese iz blaga, ki naj preprečijo odmev človeškega glasu. Slika 1. Z napeto pozornostjo kon- Celo vrata so oprem-trolirajo operaterji jakost zvoka ijena tako, da se prav
tesno zapirajo.
Aparat za snimanje zvočnih filmov je zaprt v stekleni kabini, goni ga motor. Motor ravna stikalni operater, mož pri kameri ima pa svoj aparat pripravljen za trenutek ob stiku s strujo. Glavni vodja signalizira začetek in konec scene. Vse scene snimajo navadno s šestimi kamerami z različnimi lečami in so razpostavljene v polkrogu. Vsak operater ima svojo posebno nalogo: ta jemlje celo sceno, drugi prav od blizu, tretji obraz od blizu itd. Telefoni jih vežejo iz njihovih kabin ven s sceno igre, da morejo s pomočjo slušalk na ušesih slišati vsako izgovorjeno besedo. Steklo njihovih kabin je posebno zrcalno steklo, ki ne moti fotografiranja.
Vročina v ateljejih je velika. Izredno mnogo je luči na vseh straneh in po hodnikih dveh, treh nadstropij ob stenah. Bilo je treba izbrati posebne luči za novo tehniko filma, ker so vse dozdaj uporabljane žarnice šumele. Doslej so uporabljali žarnice z ogleno nitjo in žaromete. Ker pa kljub vsem tehničnim poizkusom niso mogli goreti brez šuma in ker bi vsak najmanjši šum mogel usodno motiti vsako snimanje, so morali izgotoviti celo nove žarnice. Vročino zmanjšujejo posebne priprave za zračenje.
Najvažnejši prostor v zvočnem ateljeju pa je prostor za preizkušanje zvoka. Tu sedi »zvočni mojster« med posebnimi, finimi, kontrolnimi aparati, s katerimi more opazovati sceno in slišati besede ali godbo še pri skušnji. (Glej
Slika 2. Na levi kamera za zvočne posnetke, na desni za fotografske posnetke
Slika 6. Aparatura na kolesih za snimke v prosti naravi. Na clesni fotografska kamera
delavnic velikega Ufinega ateljeja. To je važno, ker filmajo v tl veli delavnicah, /ato pa v drugih dveh med tem pripravljajo potrebno kuliserijo za sledeče scene. To delo ima pa svoj posebni ropot, šum, razbijanje in glasne ukaze.
Film v službi higijenske propagande
Mladen širola
Agilna in vztrajna higijenska propaganda je pokazala take uspehe, da se je znižalo umiranje v nekaterih krajih v par letih za 50%. Prav zato se je higijena oprijela vseh mogočih sredstev in poiskala pomoč vseh novih sredstev, da s propagando še bolj prodre med narod.
Posebno je zainteresiral nagli in hitri razvoj kinematografije vse higijenske strokovnjake. S pomočjo filma je
*iis»	A**
	
■ J	
iVi<' •	
Filmska igralca Lilian Ilarveij in Willi) Fritsch sta se pred kratkim mudila par minut v Ljubljani. Vendar je v tem kratkem času izgotovil g. /.. Kavčič oba portreta, ki sta ugajala znamenitima igralcema
»Ivin zob in Maein nos«, »Campek zanikamež«. Film o alkoholu in higijeni deteta »Rešitev male Zorice« je napisal in režiral Mladen širola ter so ga predvajali predvsem v šolah savske banovine. Veliki film »Gostilna« je napisal in režiral prof. joza Ivakič, režiser Nar. gledališča v Zagrebu. Ivakič pozna kmetske prilike in je zato unesel v film folkloro ravne Slavonije, kar daje filmu poudarek.
Eden zadnjih filmov je bil film »Zapuščeno dete.«
Vsa ta propaganda liigijene se razvija po zaslugi g. K. Brosslera, šefa higijenske propagande v Zagrebu. Ti filmi bodo dokazali, kakšne vrednosti je za vso državo domača produkcija, ki pozna naše prilike in običaje, ki se seveda razlikujejo od prilik drugih narodov!
lahko pokazati narodu, kako se prenaša jetika, kako se je ubranimo. Škoda alkohola se lahko pokaže v sto in sto raz-ličkih. Asanacija na vasi, higijena na vasi in v mestu, nega zobov, telesa, higijensko stanovanje — vse to so važne snovi za higijenske filme. Predavanja, ki jih spremljajo filmske slike, narod z veseljem posluša.
Zato je higijenski zavod s šolo za narodno zdravje v Zagrebu pripravil velik laboratorij in začel s filmanjem naših higijenskih filmov. Da bi bili filmi tem bolj zanimivi, se izbira taka vsebina, ki v okviru drame, komedije ali povesti vsebuje higijensko noto, ki je podčrtana in se vtisne gledalcu v spomin. Izgotovili so nekaj deških filmov:
BtOiTOT
■H
ScUna wx/azaze$e
J^cUcirid/ca ^/au/ef/i^zL ■ fajjtare^ ui /brctrrui mv&i uifotiot^e/ui//J3
Ga.'\Žličar, g.Tepavac, mala Adica Sceni iz filma »Zapuščeno dete« od Mladena Širole, izdelal liigi-jenski zavod v Zagrebu Desno: Mala Adica in g. Tepavac
Pergamski oltar, ki ga je bil sezidal kralj Eumenes 11. okrog ISO. pr. Kr. r.
lštartina orata o gradu Nebukadnezarja 11. o Babilonu. Vrata so zaključek ceste procesij in jih na leoi in desni flankira po en steber. Vrata so oisoka 12 m, stolp 15 m in so bila na zunanji strani obzidja
Oktobra 1930 so slavili berlinski muzeji stoletnico obstoja in ob tej priliki se je zbrala v glavnem mestu Nemčije ogromna množica znanstvenikov in drugih osebnosti Nemčije in inozemstva, Jugoslavijo je na tej slavnosti zastopal splitski muzejski direktor Dr. Mihovi! Abrainič. Kaj se pravi >stoletnica berlinskih muzejev«, je najbolje razvidno iz števila zavodov, ki so vključeni v organizmu Staatliche Museen zu Berlin (Drž. muzeji v B.), kateremu načeluje sedaj generalni direktor Wilhelm VVaetzold, znani umetnostni zgodovinar.
Državni muzeji v Berlinu obsedajo 16 zavodov in sicer so to sledeči: 1. Antični oddelek, 2. Egiptovski oddelek, 3. Zbirka bakrorezov ali grafični oddelek, 4. Prednjeazijski, 5. Islamski oddelek, 6. Oddelek krščanskih epoh, 7. Slikarska galerija, 3. Numizmatični kabinet, 9. Muzejska biblioteka, 10. Orožarnica, 11. Grajski muzej ali muzej umetne obrti, 12. Azijski oddelek, 13. Afriška, ameriška in oceanska zbirka, 14. Pred- in zgodnje-zgodovinska zbirka, )5. Državna zbirka za nemško narodopisje in 16. Državna umetniška knjižnica. Vrhovni vodja vseh muzejev je imenovani VVilhem Waetzoldt. naslednik + Wilhelma von Bo-deja, in njemu so podrejeni vodje poedinih muzejev, oddelkov, kateri imajo pod seboj zopet štab znanstvenih uradnikov, ki skrbe za zbirko. Tako upravlja egiptovsko zbirko znani egiptolog Heinrich Schafer, prednjeazijsko VValter Andrae, slikarsko galerijo sloviti Max J. Friedlander, predzgodovinsko Wilhelm Un-verzagt in ostale drugi znastveniki internacionalnega imena. Oddelki, za katere je na pr. na muzeju v Ljubljani na razpolago troje upravno-znanstvenin moči, ki morajo oskrbovati vse posle, so v Berlinu zaupani devetim direktorjem odnosno kustosom, kateri razpolagajo redoma še z nadaljnjimi najmanj tremi asistentskimi močmi. Pri vsem tem pa ti muzeji ne obsegajo prirodo-pisnih zbirk, katere tvorijo organizem zase.
Državni muzeji v Berlinu so torej ogromna naprava, ki glede denarne pomoči, znanstvenega uparuta, prostora, obisku in vsega podobnega komaj še dopuščajo možnost nadkrilitve. In vendar, ob stoletnici njihovega nastoja je našel generalni ravnatelj dovolj
Pergamski oltar v Berlinu
R. Ložar
rcrgamski ultnr. Tagled skozi stebrišče proti severnemu stopniškemu obzidku
Gl ud a Giganta Alk y ne ja, ki ga je premagala Atena
trpkili besed na račun »stiske«, v kateri da se nekateri izmed omenjenih zavodov nahajajo i glede denarja i glede prostora in podobnega. Človek, ki se je pravkar odondod vrnil v tesno Ljubljano, ne bi verjel, toda resnica je.
Temelj državnim muzejem tvori kabinetno naročilo Friedricha Wilhelma III. z dne 29. marca 1810, naj se v Berlinu napravi javna »dobro izbrana umetniška zbirka«, ideja takega in podobnega muzeja je pa v Berlinu kakor tudi na pr. pri nas mnogo starejša nego muzejska zgradba. Med 1. 1810—1830 so načrt muzeja neštetokrat prerešetali, spremenili, sprejeli in spet zavrgli. Med 1. 1824—28 so potem zgradili »Stari muzej«, (Altes Museum), katerega so otvorili v avgustu 1830. Načrte je izdelal znani berlinski arhitekt klasicističnega stila, Friedrich Schinkel. Težavo je delala ta zgradba zato, ker stoji na terenu Šprevine struge in stoji ves temelj na mreži kolov, na kolišču. A ko ga je 1. 1830 cesar otvoril, se je izkazal muzej že — premajhnega.
Friedrich VVilhelm IV. je v sledečem desetletju osnul načrt, sezidati mesto muzejev na otoku, ki ga tvorita dva rokava Špreve in kjer je že stal »Stari muzej«. Med 1. 1843 do 1855 je tako nastal »Novi muzej« (Neues Museum). L. 1886 je dokončal Ende »Muzej za narodopisje« v zapadu Berlina, 1. 1904 je bil otvorjen »Muzej cesarja Friderika (Ihnes, Kaiser-Friedrich-Museum), 1. 1884 pa razpisan natečaj za muzej, v katerega naj bi prišli rezultati nemških arheoloških ekspedicij iz Mileta, Olvmpije, Prien, Egipta in Mezopotamije in od drugod. Natečaj je pa ostal brez uspeha. Tako je dobil ta trdi oreh, problem muzejskih prigradb, prejšnji direktor Bode, ki je zato 1. 1907. poklical na pomoč arhitekta Messela. Ta pa je pred dovršitvijo umrl in delo je prevzel Ludvrig Hoffmann. Lani, ob stoletnici prvega muzeja, »Starega muzeja«, so otvorili te novo zgrajene muzejske prostore, katere na kratko imenujejo »Per-gamski muzej« in čigar otvoritev je omenjenim slavnostim dala posebno odličen in monumentalen značaj.
Naziv »Pergamski muzej« nosijo nove zgradbe zato, ker se v srednjem, glavnem traktu nove skupine, v veliki razstavni dvorani, ki meri 47X30 m, nahaja v originalni veličini rekonstruirana fasada velikega helenističnega arhitektonskega spomenika, ki ga je dal v spomin zmage nad sovražniki zgraditi pergamski kralj Eumenes II. in ki so ga v starem veku šteli med sedmera čudesa sveta. »Oltar« je bil zgrajen v prvi pol. 2. stol. pred Kr., odkril ga je 1. 1873 v Pergamu v Mali Aziji berlinski arheolog Carl Humann, za muzej pa pridobil Alexander Conze, prav tako znamenit arheolog. Oltar je bil prej nameščen v »Starem pergamskem muzeju« (Altes Pergamon-Museum) in dostopen od 1. 1902—1908.; ta muzej je stal na istem mestu kot današnji, a je bil oltar razstavno-tehnično, znanstveno in umetniško nezadovoljivo nameščen.
Oltar je bil nekoč velika četverokotna zgradba na visokem postamentu, obdanem okrog in okrog s stopnicami in stoječem na njih. Na vrhu tega postamenta je bila veličastna lopa stebrovja, kakor kaže naša slika. Po visokih marmornatih stopnicah si prišel do stebrišča, skozi katero je vodil vhod na dvor oltarja. Ta dvor je bil okrog in okrog obdan od stebrišča, čigar stene so nosile reliefno vpodo-bitev t. zv. Telefove legende, mitičnega deda pergamskih vladarjev. Na naši sliki so stene stebrišča dobro vidne. Vendar je pa glavno bogastvo oltarja, ki je danes v 18 m visoki dvorani berlinskega pergamskega muzeja postavljen v eni tretjni svojega nekdanjega obsega, ogromni friz, pas z upodobitvijo t. zv. gigantomahije, boja med giganti in bogovi, ki naj tudi simbolizira zmago Atalidov, pergamskih vladarjev, nad barbarskimi sovražniki, Galati. Naše slike nam dobro prikazujejo i mesto tega friza na postamentu
1 monumentalno umetnost poznohelenističnega reliefnega kiparstva, ki je tu postavilo enega najvažnejših in največjih spomenikov antike. Ta friz je nekoč tekel okrog in okrog postamenta, danes ga je na njem samo ena tretjina, dve sta zazidani v višini kot na oltarju na stenah dvorane.
Oltar je zgrajen iz originalnega materijala, katerega so prepeljali iz Pergama v Berlin, le nekaj malega so dopolnili v moderni imitaciji. Na gledalca, ki stopi v dvorano, prišedši skozi ozke vhode iz sosednih muzejev, naredi ta arhitekturni umotvor veličasten vtis, ki pa ima svojo usodno mejo. Kajti vprašaš se, ali more to še biti zmisel muzealne ideje, muzejskega dela in prireditve, kar so storili Nemci s pergamskim oltarjem in s primeri, rekonstruiranimi v sosednih dvoranah helenistične grške in rimske ter babilonske arhitekture. Ali ni ideja muzeja, postavljena na premise novih berlinskih muzejev, stvarno nemogoča? A — bila ta vprašanja katerakoli, (kritično mnenje ob tem slavnostnem trenutku ni mirovalo) — »pergamski muzej« v Berlinu je vseeno monumentalen primer v zgodovini muzejev in mnogo se bo dalo ob njem naučiti.
Po končanih slavnostih in sprejemih je prišel generalni direktor do oddiha in — do številk in te so mu povedale: L. 1929 je obiskalo v oktobru berlinske muzeje do 55.000; leta 1930 v oktobru — 182.000 ljudi. Za novootvorjene kompartimente so bili izdani trije vodniki:	a) list za
10 Pfenn., b) mapa za »Nemški muzej« in c) splošni vodnik po državnih muzejih. Vodnika a) so prodali v teku slabih
2 mesecev 35.000 izvodov, vodnika b) 10.000 izvodov in vodnika c) 25.000 izvodov. Poslednji je stal izvod 2 RM, obsega 334 strani in ima obilo teksta ter slik. Ne čudimo se, da je tega prodanega največ. Kajti konec koncev nekje vendarle ugasne v človeku kritična skepsa, znanstveni vidik in umetniški pogled in potem potuješ skozi te velike, svojstvene hrame berlinskih muzejev kot eden izmed mnogih, onih prav navadnih romarjev, s tihim, nevsiljivim, a sila modrim prijateljem — vodnikom — pod pazduho. Tako si predstavljam vso množico, ki ga je kupovala in čitala brez konca in kraja, tako sem z njim romal tudi jaz.
M-
Letošnji plesi. Najlepši je slowfox. ki ga imate opisanega v prvi številki »Ilustracije«. Angleški valček pa je populariziran pri nas par sezon. Quickstep se bo moral boriti s foxtrottom, ki se je zelo udomačil. Izmed ameriških plesov nam je ostal le tango, ki je značilen mehikansko-španski ples in ki odgovarja našemu južnemu temperamentu, dočim se Angležem ne prilega. Quickstep, slowfox in angleški valček se le malo spreminjajo in bodo postali klasičen program za dolgo dobo let, zraven še tango in dunajski valček in kaka lažja noviteta.
Za vezavo »Ilustracije« priporočamo izvirne platnice, katere je izdala Knjigoveznica Jugoslovanske tiskarne v Cjubljani. Platnice same stanejo Din 30'-, z vezavo vred pa Din 40*-
Salda-konte, štrace, jour-nale, šolske zvezke, razne mape, knjižice za odjemalce, risalne bloke itd. nudi po izredno ugodnif) cenaO
JCnfigovesnica Jugoslovanske tiskarne
v Cjubljani, Kopitarjeva ulica štev. 6 - II. nadstropje
Naš vsakdanji kruh
Prvo vprašanje, katero hočemo danes odgovoriti je, kakšen kruh pecimo? Pri nas kakor v drugih deželah uživa najboljši glas pšenica, vendar so novejša raziskavanja dognala, da rž in oves v redilni vrednosti pšenico celo presegata.
Drugo vprašanje, ki se izza vojske mnogo pre-iskuie, je mletev krušne moke. Žitno zrnje sestoji iz notranjega jedra, oljnate plasti, semenske mrenice, lupine in kali. Lupina je za prehrano brez vrednosti in se mora odstraniti. Notranji deli so bogati rudninskih in nadomestilnih snovi (vitaminov). Predvsem je oljnata plast bogata z beljakovinami, jedro ima škrob. Kali vsebujejo veliko beljakovin, tolšč, rudninskih snovi, malo sladkorja pa zelo veliko nadomestilnih snovi. Žito je treba najprej očistiti, t. j. odstraniti prah, pesek in pleve, odstraniti od žitnih zrn kali in kocinice. Na sitih ločijo zrna od kali in kocinic. Kal se odstranja zato, ker ima v sebi tolščo; ta bi pa v moki postala žarka in moka bi imela grenek žarek okus. V novejših mlinih se kal posebej obdela, da moki nič ne škoduje, pa vendar vse redilne snovi v njem ostanejo in tako redilno vrednost moke zvišajo. Novi način prehrane zahteva, da pri mletvi žitnega zrna odstranimo samo lupino, vse druge sestavine pa zelo drobno zmeljemo v
Skrbi, da bo kruh. dobro pečeni
krušno moko. Kruh narejen iz take moke se imenuje polni kruh. Ima namreč mnogo tolšče, rudninskih snovi in vitaminov. Zahtevamo torej, da se peče kruh iz drobno zmlete moke z otrobi vred. V beli, presejani in popolnoma očiščeni moki ni skoraj nič rudninskih snovi in le malo beljakovin. Čim bolj je moka bela, tem manj je redilna. Ljudje pa menijo, da je kruh najboljši takrat, kadar je najbolj bel. Začeli so se zato tudi zgovarjati, češ, beli kruh je laže prebavljiv in bolj okusen. HINhede je z najnovejšim raziskovanjem dokazal, da človek dobro zmlete otrobe prav lahko prebavi in da manjša množina kruha iz neočiščene moke človeka enako nasiti.
Glede na okus je črn kruh boljši, kakor bel. Okusne snovi so le v otrobih, teh pa bela moka nima. Saj tako zvani kruh »Pumpernikelc, ki je pečen iz drobno zmletih otrobov, velja kot slaščica.
Kako se kruh peče?
Snovi, iz katerih se kruh mesi so: moka, voda, kvas in sol. Ko denemo moko gret, gremo kvas takole pripravljat: v lonček nalijemo mlačne vode s 25°C; nato nadrobimo dobrega kvasa, primešamo malo moke, ter denemo na toplo, da vzhaja. Ko je kvas vzšel, ga denemo v inoko, iz katere hočemo peči kruh, prilijemo toliko tople vode 35% C, da naredimo testo, ki se da dobro gnesti. Umesi in zgnete naj se
Vsak ponedeljek gnetemo in pečemo kruh
dobro. Paziti moramo, da se testo ne naredi pretrdo ali premehko. Toplina testa naj bo 30° C. Zgneteno testo, s prtom dobro pokrijemo in postavimo na toplo. Vzhajanje testa povzročuje kvas. Kvas je sestavljen iz majhnih 0.006 mm jajčastih stanic, gliv kvasovk, navadno iz olovnega (pivnega) kvasu (Saccharomy-ces cerevisiae). Pod vplivom teh glivic se škrob v moki spremeni v sladili sladkor, ki se dalje pretvarja v ogljikov dvokis. Ker tu ne more odhajati, testo samo rahlja in dviga. Tako postane testo prožno, polno majhnih luknjic in mehurčkov. Ko je testo dovolj vzhajalo, naredimo iz njega hlebe. Nato gospodinja pripravi krušno peč. Toplota, ki je potrebna, da se kruh speče, zavisi od kakovosti moke in velikosti hlebov. Ko je peč pripravljena, se kruh
vsadi. Preden hlebe denemo v peč, jih namočimo z vodo ali z mlekom, da dobe lepo svetlo skorjo, ker se v vročini nekoliko škroba spremeni v klej (de-strin). V peči ogljikova kislina, alkohol in voda iz hlebov izhlape, kruh postane rahel in luknjičast. Kruh hranimo na hladnem, ne vlažnem prostoru.
Poleti vidimo včasih, da se kruh vleče. To povzroča posebni bacil — b. meseutericus. Bacil tvori trose, ki pridejo v testo, toploto pri peki zadrže, se razmnožujejo ter razkrajajo ogljikove vodane (hidrate) in beljakovine v telcoče lepljive snovi. Tak kruh je škodljiv.
Crn kruli, naše zdravje Iz Krekove goipodinjske šole. Foto >Iluitr»cija«
*
im
:■ H
T *	”
Žlebljenje listov z vročim železom. Z rezilom izrezani listi dobijo na ta način obokano obliko, ki je podobna naravni
Umetno poslikanje vencev s pomočjo zračnega čopiča
Dihni življenje v papir in blago
Resnica je taka, da lepota mine in le grdota ostane. Zato je razumljivo, da delamo ljudje poskuse, da zavremo uničevanje lepote in to s pomočjo napredujoče tehnike. Kozmetika lepe žene je najbolj karakterističen primer za željo, da se ohrani lepota. In če prepariramo po posebnih metodah stvore narave kakor metulje, žuželke in še druge, da ohranimo lepoto barve, kakor jo je imela živeča živalca, tedaj tudi s tem skušamo ob-
V metno napravljeni krizantemin list Ije delavec
iz zeleznega iz-sekala
Rože —
aga
Desno: Sestavljanje roi. Vsak posamezni listič skrbno pritrdijo delavke na umetno popko-vo jedro
Kakšni obrazi so to, kakšna obleka in okraski na "lavah ?
Umetna retuša. Spretne roke drse po žametnih listih bodočega maka, da jim dajo zadnje odtenke in osenčenja, kakor jih je dala Jiarava /ivernu maku
varovati naravno lepoto pred propadom. Moremo pa še po drugi poti: z umetnimi sredstvi napraviti umeten stvor, ki je sličen naravni obliki. Na prvem mestu je omeniti umetne cvetke, ki sličijo po krasoti barve iii izbiri materiala pravim cvetlicam ali pa kažejo fantazijsko obliko. Izredno mičnih izdelkov te najmodernejše umetne obrti se poslužuje predvsem moda. Saj ni bolj barvitega in dostoj-nejšega nakita za obleko kakor lepa roža, ki ne more oveneti. Lepa barva cvetlice in lic elegantne dame naj priča o izbranem in dostojnem okusu.
Na naših slikah je videti delo obrtnikov v delavnicah za proizvajanje umetnih cvetlic. Delo je najprej precej mehanično, kakor n. pr. žlebijenje posameznih listov, dalje: blagu izseka posebno izsekalo obliko, ali sestavljanje lističev. Tudi poslika vanje vencev s pomočjo zračnega čopiča je precej enostavno. Retuša posameznih listov v lepih barvah pa zahteva izvežbane in spretne roke. Šele natančna retuša da umetni roži skoraj naravno lepoto.
Dolenjelenda v-ski »pozvačini« v pisanih oblekah iz papirnatih trakov in z lesenimi sekirami, ki vabijo svate na svatbo. Običaj je prastar slovenski
K obleki se poda lepa roža, ki ne ovene in ohrani svojo
Slovenske narodne noše iz Prekmurja
Precej so različne od narorl-nih noš, ki jih imamo vedno pred očmi: gorenjske z avbo in drugih noš
Prekmurska pozvačina« iz
lepo barvo, kakor da je živa	Murske	Sobote
Prekmurski mlatiči s cepci in pogačami. So v prekmurskih narodnih nošah, ki nekoliko spominjajo na slovaške
Manj, baba, manj!
aba Katra je imela tak dar, da se ji je kar samo od sebe lagalo. Pa so bile njene laži brez škode, ker jim tako ni nihče verjel.
Sede neki večer	možje v krčmi,	pa
priropota noter baba	Katra s svojim	ko-
šem. Lovila je sapo kakor piškav kovaški meh, zvijala je oči proti stropu, pa so ji pogledi hkratu uhajali tudi na mizo, kjer je stala pijača Pogledi so ji molče prosili, ali se je ne bo kateri usmilil	in	ji	ponudil čašo dobre	kapl jice.
Možje	za	mizo	vprašajo: »Kaj pa	je, Katra, kaj	boš
povedala novega?«
Reče baba Katra:	»Komaj	sem	ušla smrti! Če bi do-
bila požirek...«
Se zasmejejo možje:	»Najprej	povej, potem dobiš!«
Zastoka baba Katra: »Strašno! V Praprotnem sem bila, po kurah sem gledala, če bi kazalo kaj zaslužka. — Tako se mi tresejo noge, sesti moram! •— Ko se je zmračilo, sem jo s košem pobrisala proti domu — dve jarci imam notri in starega petelina, nemara je še iz Noejeve barke, ne vem ali ga bo kdo hotel — o joj! Po bližnjici sem šla skozi grajski gozd, žive duše ni bilo blizu — kar slišim vzad čuden šum, ozrem se, kaj vidijo nesrečne moje oči — čreda volkov se plazi za menoj — gotovo jih je bilo trideset!«
»Manj, baba, manj!« so vzkliknili možje.
Baba Katra je poželjivo pogledala po mizi in zastokala: »Še zdaj mi bije srce od groze! Štela jih nisem, kdo bo na prste štel zver, če je tik za teboj in ti z gobci že buta v bedra! Če jih ni bilo trideset, dvajset jih je bilo gotovo!«
Zopet je zagnalo omizje: »Manj, baba, manj!«
Je vzdihnila baba Katra: »Kar črno se mi dela pred očmi —- kaj se mi ne bi, tolikšen strah, slabotna sem ženska, sama v gozdu, okoli mene pa renči deset volkov.«
»Manj, baba, manj!«
»Oh,« je dejala baba Katra, »ne rečem, če sem se v naglici za katerega vštela! Za pet bi pa skoraj prisegla!«
»Manj, baba, manj!«
»Štiri!«
»Manj, baba, manj!«
»Tri!«
»Manj, baba, manj!«
»Dva!«
»Manj, baba, manj!«
»Eden!«
»Manj, baba, manj!«
Se je zakregala baba Katra: »Salamenski dedci zani-karni, vsaj šumelo je v grmovju. Mar ni? Mar tega tudi ne verjamete?«
So dejali možje: »Šumelo je pa lahko, saj piha burja!«
Možje so ji dali kozarec vina.
Izpila ga je v dušku in se oddahnila. »Šumelo je, šumelo, pa še kako je šumelo! Grajska hosta je velika. Prostora bi bilo v grajski hosti še za več kakor za trideset volkov, le verjemite, stara Katra ne laže!«
Če ne bi bilo zalivskega toka, bi pozimi zakrila francosko rioijero snežena odeja kakor sedaj pokriva Skandinavijo
Kaj bi bilo, če bi ne bilo Zalivskega toka?
V	zadnjih časih se po listih trdovratno pojavljajo članki z naslovi »Evropa v nevarnosti«, >Ali bodo Američani res zajezili Zalivski tok?«, »Zbogom evropske pomlad« itd. Ne smemo se čuditi, da se zahodna in severna Evropa vznemirjati, kajti nekateri podjetni Američani so res prišli na misel, da »rešijo« Zalivski tok Novemu svetu in ga na ta ali oni način odvrnejo od njegove stotisočletne poti. Zaradi mrzle tečajne morske struje, ki oplakuje labra-dorske in newyorške obale, so severnoatlantiške pokrajine Združenih držav nerodovitne, mrzle in neprijetne. Obenem povzroča ta struja tam, kjer se sreča z Zalivskim tokom, gosto meglo, in to baš pred nosom največjega mesta sveta, New Yorka. Z njo prihajajo na jug tudi ledene gore, tako da so ameriške ladje v trajni nevarnosti. Američani imajo torej dovolj vzroka za premišljevanje, kako bi odpravili te nedostatke. Najbolje bi bilo, če bi se dala mrzla Labradorska struja izpremeniti v toplo strujo; to se pa da doseči le z preložitvijo Zalivskega toka'.
In dolarji so zažvenketali. Že 1. 1900 je neki inženir Sleater napravil načrt; kako bi se dal zapreti morski preliv med Kubo in polotokom Florido z orjaškim zidom, dolgim 250 km, širokim 50 km in globokim 500 m. Nato bi zgradili prekop tam, kjer se cepi Florida od celine. V ta prekop bi speljali Zalivski tok, ki bi odsihdob ogreval ameriško obalo, stara Evropa pa naj sklepa roke, kolikor hoče. Danes razpravlja vsa Amerika o novem načrtu. Od Novega Foundlanda nar bi se napravil 400 km dolg jez, ki bi odklanjal mrzlo Labradorsko strujo, istočasno pa zajel veliko množino tople vode Zalivskega toka. Ta bi tako prišla v prid vzhodni Ameriki.
Odpornost nameravanih jezov bi morala biti ogromna, kajti na mestu, kjer stopa Zalivski tok danes v ocean, je širok 65 km, globok 380 m in ima hitrost krog 55 km na dan, včasih pa struji štirikrat hitreje. Ali bo moderna tehnika mogla premagati te zapreke? Američani so prepričani, da jih bo.
Vsak otrok v Evropi ve, da predstavlja Zalivski tok, ki ima še ob zahodni obali Irske toplino 15° C, za naš kontinent nekakšno centralno kurjavo. Kaj bo, če ta kurjava nenadoma odpove? Kaj bo z mir-
to so gradili pri polotoku Floridi most čez morie, so se inženirji bali, da bi mogla imeti zajezitev zalivskega toka
slabe posledice za evropsko podnebje
Otok sv. Juriju u Benetkah bi obudil spomin na Stockholm, da ni gondo-JieroD na tihi laguni
kega mraza, ki so ga napovedovali ni bilo in vse hipoteze vremenoslovcev so padle v vodo. Zaenkrat nam torej še ni treba prav nobenih *krbi. Solnce nam bo še dajalo toliko toplote, da bomo uživali tople dni v poletju, da nam jih bo še preveč. Za izpremembo pa nista brez vsake koristi mraz in led naših zim.
Opatija d snegu 1.1929. Da ni zalivskega toka, bi bila ta slika vsakdanja
tami in lovori južne Anglije, ki sedaj še lahko prezimijo na prostem? Kaj s palmami francoske rivi-jere, kaj z Benetkami?
Odgovor dobite v naših slikah ... Hvala Bogu, zaenkrat so ameriški načrti vendar le še utopije!
Sliki Benetk in Opatije v snegu, kakor jih tu priobčujemo, sta fotografirani v prvih zimskih mrzlih mesecih leta 1929. Tedaj ob tistem hudem mrazu so zledenele misli vseh in zaključili so premišljevanje tako: mraz se bo preselil k nam v južne kraje in toplota bo objela severno ledeno morje. Lanska in letošnja zima nista uresničili ledene bojazni. Tistega veli-
Palme ob rioijeri bi pod težo snega silno trpele in o nekaj letih bi izginila s sredozemskih obal osa vegetacija
Uporaba akantusovega lista kot ornament na žlebu okrajka katedrale v Reim.su (13. stoletje)
Na potovanju v Avstralijo
je doživela pred kratkim neka ladja strašno srečanje z ledeno goro. V kabinah in dvoranah je bilo zelo toplo, na morju pa je vladala tišina. Hladni večer so potniki hoteli prebiti s plesom. Izprva so se nekateri gospodje plesa branili, neka mlada dama, hčerka avstralskega veleposestnika, pa se jim je smejala ter jim zaklicala, ogrinjajoč se s šalom: »Zakaj pa ne bi plesali? Saj ni več toplo, nasprotno, prav ledeno mrzlo je!« Zadihala je globoko in mi razsvetljenem krovu je bila nenadoma vidna sopara njenega diha. Obrnila se je še na ladijskega poročnika: »Gospod poročnik, ali ne zebe tudi Vas? Saj ste že prav bledi!« In res. Častnik je bil smrtno prebledel in sploli ni dal odgovora. Zagnal se je h krmilu, k izvidu ob sprednjem jamboru, h kapitanu. In nenadoma je legla na ladjo smrtna tišina, medtem ko je prevzela ljudi ledeno mrzla sapa, dih smrti, strahote in groze. Pravkar še jasno noč so za-
Naraoa dela umetnost. Skulptura akantusovega lista, kakor ga je izoblikooal slučaj kot ledeno rožo na oknu
grnile nenadne bele megle. Naporno delovanje strojev se je ojačilo, v naslednjem trenutku pa je ladja izpremenila smer, pomikala se je vedno bolj nazaj. Pretekla je mučna ura, preden je končno prenehal pritisk. Ledena sapa se je umeknila toplejši temperaturi. »Prešlo je, hvala Bogu!« Potniki so jedva slutili, da so prestali strašno nevarnost, kajti ladja se je bila v zadnjem trenutku izognila najstrašnejši morski pošasti — ledeni gori.
Ena najlepših ledenih gor, ki jih je dozdaj bilo mogoče videti. Elementi so ji dali tako obliko, da sliči ogromnemu
normanskemu gradu, kakor o njih pripovedujejo bajke
Observatorij. t. zp. Einsteinov stolp v Potsdamu pri Berlinu. Delo arh. Mendelsohna. Primerjaj obliko ledene gore na str. 70.1
Ledarji
Dr. V. Bohinec
Brezplačen popis Vašega življenja.
»Vseh skrbi se morete oprostiti«, pravi sloveči astrolog.
Oris ali popis življenja je za trezno mislečega človeka tako važen, kakor zemljevid za pomorščaka. Zakaj bi hodili slepo naokoli, če dobite lahko potem običajnega pisma točne informacije, ki naj Vam pomorejo do sreče in uspeha?
Prej; posvarjen, prej obvarjen.
Profesor Roxroy Vam bo razložil, na kakšen način morete doseči uspeh, v katerih dneh Vam bo sreča naklonjena in kdaj ne, priporočil Vam bo, kdaj se lotite tega ali onega, ali nastopite potovanje, kdaj in koga poročite, kdaj si poizkusite izboljšati svoj položaj, kdaj smete investirati in ali so umestne spekulacije. To vse in mnogo drugega je mogoče doznati iz Vašega življenjskega popisa.
Mine. E. Servagnet, Villa Petit Paradis, Alger, piše:
»Horoskop, ki sem ga prejela, me popolnoma zadovoljuje, kajti mojo preteklost in sedanjost prikazuje nadvse točno, nadalje podaja verno sliko mojega značaja in moje zdravstveno stanje, razkriva pa diskretno tudi mojo prihodnost ter mi daje tozadevno dragocen nasvet. Delo profesorja Roxroy-a je res nekaj izrednega.«
Če želite dobiti brezplačno popis \ašega življenja, na-značite samo dan, mesec, leto in kraj Vašega rojstva, napišite razločno in brezpogojno svojeročno Vaše ime in naslov in pošljite te podatke takoj profesorju Roxroy-u. Ge hočete, priložite lahko 10 Din v bankovcih (kovanega denarja ne prilagati) za poštnino, pisnino itd. — Naslov: ROXROY, Dept. 8395 Č, Emmastraat 42, Haag (Holland). Pisemska pristojbina za Holandsko: 3 Din,
N. B. Profesor Roxroy ne zna slovensko, ter mu je zelo žal, da more spričo tega odgovoriti le v nemščiui (na željo tudi v francoščini ali angleščini).
Preden so iznašli stroje za umetno izdelovanje ledu, je bila preskrba z ledom v velikem delu Evrope, zlasti pa v južni Evropi, med najvažnejšimi gospodarskimi vprašanji, ki jih je prinašal zimski čas. Znano je, da je n. pr. na Siciliji imel še pred kratkim nadškof v Cataniji edini pravico izkoriščati sneg, ki je zapadel tekom zime na Etni in tudi drugod po Italiji so slične »snežne pravice« svojčas veljale več kot suho zlato. Časi so se izpremenili in tovarne dobavljajo hladilnicam klavnic, pivovaren itd. lepo in enakomerno obsekane klade čistega ledu. Kljub temu stari način pridobivanja ledu še ni popolnoma izginil in tudi v Ljubljani vidimo pozimi čestokrat vozove z ledom, ki ga pripeljejo ledarji z Barja. Pa tudi od drugod roma led v Ljubljano, zlasti z Dolenjskega, z Gorenjskega manj. Letos n. pr. Blejsko jezero kar ni hotelo zmrzniti in ledu je bilo vobče malo. Zato pa so ga tam, kjer so ga imeli, lahko tem bolj izkoriščali, tako n. pr. v gorenjskih Ratečah, kjer je kopanje ledu v navadi že od nekdaj.
Na južnem robu Rateške doline se širijo Ledine, močvirnat, ob visoki vodi večkrat jezeru sličen svet, tako da je v starejših zemljevidih celo zaznamovan z imenom Rateško jezero (Ratečani sami pa imenujejo Ilateška jezera tista, ki so turistom znana kot Klanška ali Mangrtska jezera). Vodo dobivajo Ledine deloma od Julijskih pobočij, vendar to le v slučaju, da se dvigne talna voda, deloma pa od Karavank in sicer iz hudournikov Trebiže in Krav-njaka. Ker odteka voda iz Ledin podzemno k Savi, jih moramo smatrati za enega izmed savskih izvirkov; Sava ne izvira le v Julijskih Alpah, temveč tudi v Karavankah!
Led so Ratečani v sicer brezplodnih in nekoristnih Ledinah kopali zlasti odkar je stekla po savski dolini železnica (1. 1872). Tedaj je novo prometno sredstvo nudilo možnost izvoza tudi v daljnje kraje in ker je bližnje Primorje zelo povpraševalo po ledu, so ga razpečavali z lahkoto. Celi vlaki ledu so potovali v Trst, Gorico in celo v Videm. Ratečani so pa led dobavljali tudi s svojih jezer, ki so
Izhaja vsakega 1. v mesecu. Naročnina letno 100 Din (inozemstvo 120 Din, Amerika 3 dolarje), polletno 33 Din (inozemstvo 63 Din). Številka 10 Din. Izdajr konzorcij Ilustracije (K. Čeč 6 con*.). Urednik dr. Rajko Ložar. Uredništvo in uprava: Kopitarjeva 6/II. Grafično delo Jugoslov. tiskarne v Ljubljani (K.Ceč/
Ledine o Ratečah na Gorenjskem pozimi. Sekira in kramp sta orodje >ledarja<	Foto	V. Bohinc
bila do rapallskega miru vsaj deloma na ozemlju rateške občine. Tu so imeli ledu nekoč (krog 1. 1896-97) toliko, da so nalomili celo skladovnico, jo zavarovali z deskami in beli tovor izvažali potem v maju in juniju. Pred vojno so plačevali trgovci za vagon ledu 8 do 9 goldinarjev, danes pa znaša njegova cena 450 Din za 10 tonski in 900 dinarjev za 20 tonski voz.
Med vojno so lomili v Ratečah led samo 1. 1915 in ga
fiošiljali v Ljubljano, zopet pa so začeli s tem delom lansko eto, ko je gospodarska kriza prisilila revne vaščane do vsakega, tudi najtežjega dela. Kajti kopanje ledu ni lahka, temveč zelo naporna reč. Udeležujejo se ga moški in ženske; delajo ves dan in če treba tudi ponoči. Orodje ledarjev je sekira, s katero sekajo plošče, ki jih nato dvigajo in lomijo s cepinom ozir. krampom. Prikladno je, da se nahajajo Ledine tik ob progi, celo, odkar imajo Rateče od septembra 1930 na postaji tudi še skladišče. Lani so izvozili krog 300 vagonov ledu, letos ga je šlo tekom januarja že 100 vagonov v Ljubljano in v nekatere kraje na Hrvatskem in v Slavoniji.
V	bolj južnih krajih, kjer voda po zimi sploh ne zmrzuje, so bili in so deloma še danes navezani ali na uvoz ledu od drugod, ali ga pa dobivajo tu in tam iz naravnih »ledenic«, t. j. podzemeljskih jam, v katerih se tvori led. Takih jam imamo v apnenastem ozemlju zelo mnogo. Nahajajo se n. pr. tudi v Kamniških Alpah, na Veliki planini (V Kof-cih, Mala veternica,
Velika veternica), vendar pa te za gospodarsko izrabo ne pridejo v poštev. Toliko važnejše so pa nekoč bile ledenice na Krasu. Iz Fried-richsteinske ledenice pri Kočevju lecj izvažajo menda še sedaj. Najbolj pa so knjetjp svojčas izkoriščaj slične jame na Naposu in v Trnovskpm gozdu. fJa Nanosu nosi ja dve celo ime »lpdenijt« in sicer sta tp Veliki ip Mali Trški ledenik. Iz obeh'so okoličani jemali led in ga vozili v Trst; zadnjič se je to zgo-
Desno: Ledenica pod Taborom, nedaleč od Županove jame. Svoj-čas so Kraševci preskrbovali primorska
mesta Z ledom iz taklll ledenic Foto: Druilvo za raziskavanje jam
dilo 1. 1876. V šestdesetih letih preteklega stoletja so lomili led tudi v Ledenici pod Gol jakom v Trnovskem gozdu. Dobivali so ga na prav priprost način. Izsekavali so ga v kockastih, do 50 kg težkih kladah, ki so jih znosili moški na ramah in po nevarnih lestvah na prosto. Tu so jih nalagali na vozove in ponoči vozili v Gorico in Trst. Iz Trsta je ta led mnogokrat potoval še dalje v Italijo, zlasti v Benetke in v Dalmacijo. Takrat so torej Kraševci oskrbovali jadranska mesta s sladoledom!
Tudi na Hrvatskem, v Bosni in v Srbiji so nekatere ledenice vršile in še vrše isto nalogo, tako ledenice v Kapeli, »Ledenica« pri Trvnju nedaleč od Ključa v Bosni, »Ledenica« pod Rtanjem v Srbiji, ki dobavlja kristalno-čiste ledene klade Aleksinački banji, in še druge.
Ratečani prevažajo led z Ledin na bližnjo železniško postajo. Letna produkcija 300 vagonov prinaša
revni gorski vasi vsaj nekaj zimskega zaslužka	Foto	v. Bohinc
.j .u
- j i?
IZBIRO BLPGfl
za šport-m
TURI5TIKO PRI
PEKO
■ TRŽIČ
lir1—
viugosLavni