GRADIVO IN ZAPISKI/MATERIALA ET MISCELLANEA Katalin Munda-Hirnök Vzroki in razvoj poljedelskega zaposlovanja med porabskimi Slovenci na Madžarskem _______________________________________•_____________i-----:---—J-------,-X -------■—1---'—i— V pričujočem besedilu1 predstavljam del izsledkov raziskave, ki je temeljila na pisanih, arhivskih in terenskih virih. Obsegala je obdobje od druge polovice 19. stoletja do današnjih dni. V članku obravnavam vzroke in razvoj sezonskega zaposlovanja v Porabju in interetnične odnose. Vzroki sezonskega zaposlovanja v Porabju V Slovenskem Porabju je bilo nekoč kmetijstvo glavna gospodarska panoga, toda zanj nikoli ni bilo ustreznih pogojev, saj je zemlja ilovnata, peščena in premalo rodovitna. Etnologinja Marija Kozar-Mukič je v monografiji o Gornjem Seniku zapisala: »Od 69 družin ob koncu 18. stoletja sta bili dve želarski družini brez zemlje. Polovica od 67 podložniških družin je gospodarila na četrtini zemljišča (5 ha). Pol kmetije jih je obdelovalo 13, pa tudi osminko jih je imelo 13. Štirje so gospodarili na tričetrtinki, trije na petosminki. Celo kmetijo je imel samo kmet Balaž Hanžek.«2 Nakazana struktura kmečke posesti ni bila značilna samo za Gornji Senik, ampak za celo Slovensko Porabje. To potrjujejo tudi izjave3 informatorjev: »Tau največ bilau, ka smo meli 10 plügof (oralov) griinta. Pa nas je bilau 6-7. Štirdje mlajši smo bili, oča, mati pa stara mati. Te najstarejši sin mogo kraj dauma titi, da bi kaj k cüj parpravo.«4 Ali: »Na Gorejnjon Senitje srmastvo bilau, samo so pavri meli grünt, ka več mlajšof bilau, dosta srmakov bilau. Te so mogli titi na Vogrsko.«5 In: »Mi smo 5 plügof meli, 1 Članek je izvleček iz magistrske naloge, ki jo je avtorica pod naslovom Poljedelsko sezonsko delo med porabskimi Slovenci v Železni županiji na Madžarskem v 19. in 20. stoletju zagovarjala na Oddelku za etnologijo Filozofske fakultete v Ljubljani 1.1989 pod mentorstvom prof. dr. Slavka Kremenška. 2 Marija Kozar-Mukič, Gornji Senik - Felsöszölnök, Szombathely-Ljubljana, 1988,106. 3 Zaradi terminologije nisem poknjižila pogovorov v porabskem narečju; izjave v madžarskem jeziku pa sem prevedla v slovenščino. 4 Informatorka Julia Labricz, roj. 1919, Gornji Senik, upokojenka. 5 Informatorka Maria Mukič, roj. 1926, Dolnji Senik, upokojenka. 2 plüga gauštja, 3 pa drügo.«6 Kmetica z Gornjega Senika pravi: »So bili takšni, ki niso imeli zemlje, večina ljudi v Porabju je imelo zelo malo zemlje. Bile so takšne družine, kjer so imeli tudi 10 otrok, zato so bili prisiljeni, da so hodili na sezonsko delo. Zaslužili so toliko, da so lahko skromno živeli pozimi. Morali so varčevati, ker če so prinesli žito domov, so bili brez denarja. Če so žito prodali, so imeli malo denarja, ostali so pa brez kruha. «7 Anna Gubics iz Monoštra mi j e rekla: »Mus bilau ti ti na riepo, kak bi pa ovak živeli. V zimi smo doma bili, ka smo vleta zasliižili, tisto smo v zimi zeli. Griinta je tö malo bilau, pa nejsmo mogli tak odavati kak gnes, penezge so tak nej bili, kak gnes.«8 Iz navedenega vidimo med drugim, da so imele porabske družine veliko otrok. Zemlja je bila razkosana na majhne dele zaradi običajnega dednega prava Madžarov, po katerem imajo vsi otroci enako pravico do zemlje. Za Porabje je bilo značilno, da je najstarejši ali najmlajši med otroki podedoval hišo in druge nepremičnine. Sicer pa so si posestvo ali razdelili, ali pa je tisti, ki je ostal doma, izplačal ostale. Z izjemo Monoštra v Porabju ni bilo večjega industrijskega obrata, kjer bi se lahko zaposlilo več ljudi. Torej so glavni vzroki sezonskega zaposlovanja v Porabju: preveč ljudi na že tako nerodovitni zemlji, dedno pravo, kije povzročilo razkosavanje posesti, ter industrijska nerazvitost območja. Po letu 1945 se je veliko spremenilo, ne samo v Porabju, ampak v vsej državi. Porabje je eno redkih področij, kjer niso izpeljali podružbljenja kmetijstva zaradi neugodnih tal za kmetijstvo. Industrijski obrati so od konca šestdesetih let postali nov vir preživljanja porabskih Slovencev. Z razvojem tovarne kos, tekstilne industrije itd. je postal Monošter pomembno zaposlitveno središče porabskih Slovencev. Leta 1973 so tam ustanovili tudi kmetijsko strokovno zadrugo; dani so v glavnem Slovenci. Ob tem pa je bilo leta 1982 ugotovljeno, da se »še danes 4-5% aktivnega prebivalstva posveča sezonskemu delu zunaj domačega kraja, zdaj največ dva tedna ali kak mesec. Nekoč so se odpravili spomladi in so se vrnili samo za zimo.«9 Sezonsko delo je porabskim Slovencem pomenilo glavni vir preživljanja približno do 60. let 20. st., še preden so se zaposlitvene možnosti v Monoštru povečale. Pri današnjem sezonskem zaposlovanju pa gre za dodatni vir dohodka, saj si tako lahko izboljšujejo življenjski standard. Sezonstvo do prve svetovne vojne Iz pisanih virov, ki so se ohranili iz začetka 19. st. in ki jih tu navajam po literaturi, vidimo, da so bile že znane madžarske pokrajine, od koder je hodila večina ljudi na sezonsko delo, pa tudi že delovno-organizadjske oblike. Na splošno je bila večina potujočih delavcev z obrobja karpatskega bazena, iz pokrajin Felvidek, Bakony, Vertes, Bükk in Mätraalja, obmejnih sosednjih pokrajin Žalske in Železne županije, iz SV Kärpätalja (Podkarpatska) in nekaterih goratih delov v županiji Bihar. Za te dele Madžarske je značilno, da je bila zemlja slabe kvalitete, prebivala pa prenaseljeni. Na veleposestvih se je v tem času pričel proces kapitaliza-cije v razpadajočih okvirih fevdalnega sistema. Na nekaterih posestvih so vse redneje najemali dninarje in domače ali potujoče delavce za plačilo v denarju ali pridelku.10 6 Informatorka Maria Holecz, roj. 1920, Števanovci, upokojenka. 7 Informatorka Maria Kozär, roj. 1923, Gornji Senik, upokojenka. 8 Informatorka Anna Gubič, roj. 1926, Monošter, upokojenka. 9 Franček Mukič - Marija Kozar-Mukič, Slovensko Porabje, Celje, Mohorjeva družba, 1982,86. 10 Särközi Zoltan, A summdsok, v: A parasztsäg Magyarorszägon a kapitalizmus koräban II. 1848-1914, IX. (Poljedelski sezonski delavci, v: Kmetje na Madžarskem v dobi kapitalizma), Budimpešta, 1982,324. Skupina sezonskih delavcev z Gornjega Senika v Koszegu leta 1953, pri nakladanju gnoja. (Reprodukcija, original pri Janosu Csuku, roj. 1915, Gornji Senik, upokojenec.) Skupina sezonskih delavcev ob mlačvi v Szentegätu (županija Baranyjaa) leta 1957. (Reprodukcija, original pri Ferencu Lorenczu, roj. 1.1929, Gornji Senik, invalidsko upokojen.) Skupina sezonskih delavcev med nedeljskim počitkom v vasi Uraiujfalu leta 1959. (Reprodukcija, original pri Mariji Mukics, roj. 1.1926, Dolnji Senik, upokojenka.) Poslopje, v katerem so spali sezonski delavci v Koszegu okrog leta 1960. (Reprodukcija, original pri Mariji Kozar, roj. 1.1923, Gornji Senik, upokojenka.) «■a 'o Xi o rt to a> CQ Xi V.H'P —f» 0) :o p co ® :o t* DH M CÖ 0) T) H N SPd CO :o ü> fl M H 4) ■H :o H JCO 4) CD P *o xd HP Pd cd co p OM 4) “-Ö3 MH O P*0 Qi vi) M cö h co d N a VI) PM fM Xi CO CC CT) CD io ttOXD Pd 4> H CO Bxd U 4) P H fl H PdXD Xi 4) Pd Xd >»'cd H N -fC CÖ CÖ hO-n I Ü « I 2 CO KNKIKN («0 >» >> 4> Pd d d HO'« »n? '4j cn a a >,ci K H H « 4) rt M 4) HD .O n ra CO HD CO "d- CO H Cd 4) M.!d id .rtxd cd cd 'O CD P cd p id ;J O Cd TJ Pd '4) TJ M ‘O N Pd M HD 4) •H P H N cd cd o o ho o 3cS H g H 3 ^ 43 h cd rt xd .o Pd « cd 4) 3ä > p hO'O (0 hOXD O 4) pa cd 111 5311 P P P > O H P Cd pa 4) Pd 4) H H •• 3 h a 0 0 4) 4> Pd P p cd xd B dHc] cd rt 'of 41 W4>H •4 0 ■* +» «d rO -ü CD CO ä« CO P 01 rt co '4) "H na 'S’S 4> Pd 3§ 4) tb r—C Tj 31 > w) pj cd S's? cd H Pd 4) HD 43 31 > I cd 1s uop «d i cd cd o cd CO 4) -P -H >>P -H J>, 4) H W)P H W xd xd xd > Cd W> > H H +> H Cd 4) '1x1 Pd oil .M d 35 3.. . •san CD > H CO o O P Pd co 3f 3 >■ oOH 0) 4) ■d Bfl Pogodba iz leta 1982. Sklenila sta jo državno posestvo Dalmand in Istvan Zsohdr, prebivalec Gornjega Senika in njegovi delavci. Pogodbo mi je dal Istvan Zsohar (roj. 1922, Gornji Senik, upokojenec). Puljenje pese na posestvu v Vassuränyju leta 1941. Vodarica naliva vodo. (Reprodukcija, original pri Mariji Mukics, roj. 1926, Dolnji Senik, upokojenka.) Žetveni delavci po opravljenem delu na posestvu v Vassuränyju., okrog leta 1950. (Reprodukcija, original pri Juliji Labricz, roj. 1919, Gornji Senik, upokojenka.) Za omenjeno obdobje je bilo velikega pomena veleposestvo družine Festetich v Keszthelyu. Najprej so se za delo upravitelji pogodili s kmeti iz bližnjih vasi, toda domača delovna sila ni zadostovala. To potrjujejo prvi potujoči delavci v letu 1806. Pojavili so se v podobnih delovno-organizadjskih oblikah kot pozneje žetveni in sploh poljedelski sezonski delavci. V pogodbi (v latinščini) iz leta 1805 so se Jozsef Vritsik, Istvän Matits, Jänos Fitzkö in Jänos Gombötz iz Gornje Lendave pogodili, da s 150 kosci pokosijo seno na posestvu. Zaradi imena kraja predvidevamo, da so bili med delavci tudi Slovenci.11 Leta 1812 je veleposestvo spet sklenilo pogodbo z Jänosem Fitzköjem. Jänos Fitzkö, kot prvi delavec, seje moral javiti 18. maja v Keszthelyu s petdesetimi ali šestdesetimi kosci, piše med drugim v pogodbi. Kosci so morali prinesti dobre kose in kladiva, vile in grablje so dobili na posestvu. Delovni čas je trajal od sončnega vzhoda do zahoda, za zajtrk so imeli 1 uro, za kosilo uro in pol, za malico eno uro. Kruh so dobili vsak dan, kuhano hrano pa ob četrtkih in nedeljah. Mast za kuhanje, sol in drva je dalo posestvo.12 Naslednji podatek je iz leta 1828. V tem letu so se pogodili z Jozsefom Vretsitsem in Györgyem Pozvigom iz Vidonec, spet za košnjo.13 Na veleposestvu družine Festetich se razmere v 30. in 40. letih niso spremenile. Še naprej so najemali kmečke proletarce iz bližnjih vasi ter potujoče delavce, ki so, podobno kot žetveni delavci, hodili v skupinah in opravljali košnjo za denar, plačani so bili glede na velikost pokošene površine. Razmere so bile podobne tudi na drugih veleposestvih. Tako najdemo tudi na posestvu opatije Kapornak v Žalski županiji delavce slovenske narodnosti. Pogodba iz leta 1838 pove, da se je Jänos Csontala, prebivalec iz Srdice, dogovoril z opatijo za košnjo trave in žita. Šlo je za skupino 12 koscev in 4 grabljic. Rečeno je bilo, da dobijo vsak dan toplo, kuhano hrano za večerjo. Dnevna plača je bila podobna kot na sosednjem posestvu Pölöske. Plačilo so dobili iz požetega žita. Delavci so morali delati štiri dni zastonj.14 Iz pogodbe lahko sklepamo, da so bila v poletni sezoni posestva prisiljena najeti potujoče oz. sezonske delavce zaradi pomanjkanja delovne sile. Ti so opravljali različna poljska dela (košnja, žetev, mlačev), celo prisilili so jih, da so nekaj dni delali zastonj. Že v tem času se tudi srečamo s skupinami, t.i. bandami (bandarendszer), z obliko, kije bila že dokaj razširjena. Na čelu skupin šobili prvi delavci (elömunkäs), delovodje (munkavezeto) oz. polirji, ki so imeli veliko oblast. Posestva so se z njimi pogodila za vse člane skupine. Ta oblika sezonskega zaposlovanja se je nadaljevala tudi po letu 1848, po odpravi tlake. Käroly Galgöczy omenja v svojem delu iz leta 185515 veliko primerov potujočih ali poljedelskih sezonskih delavcev, med drugimi tudi Slovence. Od njega zvemo, da so v Železni županiji košnjo in mlačev opravljali delavci iz zahoda županije. Ti so morali na večjih posestvih pokositi 30-100 oralov travnika, da so dobili plačo po žetvi in mlačvi. Pri delu so vedno dobili hrano. Ti ljudje so se navadili hoditi v južne pokrajine v županije Somogy, Veszprem in v Žalsko županijo.16 Pismo Jänosa Faisza iz leta 1872 (Faisz je bil Sebeborec) tudi potrjuje obliko tovrstnega sezonskega zaposlovanja. Vodja koscev (kaszäsgazda), Jänos Faisz, je pismo poslal Jänosu Böröndyju na veleposestvo v Keszthelyu. Pritožuje se, da ni dobil 11 Särközi, navede no delo, 325. 12 Särközi, navedeno delo, 326. 13 Särközi, navedeno delo, 326. 14 Särközi, navedeno delo, 327. 15 Käroly Galgöczy, Magyarsäg a Szerb Vajdasäg s Temesi bänsäg mezogazdasägi statisticäja (Poljedelska statistika v srbski Vojvodini in banovini Temes), Pest, 1855,208. 16 Galgöczy, navedeno delo, 208. odgovora na svoje prejšnje pismo in prosi Böröndyja, naj ga obvesti najmanj 14 dni prej, kdaj se morajo zglasiti na veleposestvu, da ne bi njegovi delavci odšli kam drugam, kot so storili prejšnje leto. Hkrati ga prosi za povračilo potnih stroškov v znesku 100 forintov.17 Na nadaljnji razvoj sezonstva v Porabju so vplivale spremembe v madžarskem poljedeljstvu desetletja pred prelomom stoletja. Ni šlo za spreminjanje v strukturi agrarne družbe kot leta 1848, pač pa za intenzivno preoblikovanje poljedelskega pridelovanja. Konjunktura žita seje v 80. letih 19. st. končala zaradi uvoza iz Amerike in nizke cene žita iz Rusije. Katastrofalni padec cene žita na evropskih trgih leta 1884 je na Madžarskem povzročil resno agrarno krizo. Te okoliščine so prisilile posestnike, da so preusmerili agrarno gospodarstvo na industrijske in krmilne rastline, pozornost pa so začeli posvečati tudi predelavi mleka. Te spremembe so v madžarskem agrarnem gospodarstvu povečale povpraševanje po delovni sili. Obdelovanje sladkorne pese, zahtevno okopavanje, redčenje in puljenje je bilo zelo težavno delo. To delo so velikokrat opravljali le tisti ljudje, ki zaradi težkega gmotnega stanja delovnih razmer niso mogli izbirati. S širjenjem pridelovanja sladkorne pese se je torej povečalo povpraševanje po poljedelskih sezonskih delavcih. Tisti, ki so prej hodili na košnjo in žetev, so zdaj začeli na pristavah zemljiških gospodov obdelovati polja s sladkorno peso. Enako je veljalo za porabske Slovence, ki pravijo, da so hodili »na riepo«. Sezonstvo od prve svetovne vojne do 60. let 20. stoletja Oblike iz prvega obdobja sezonstva so se nadaljevale. Ljudje so še naprej hodih na pristave »na riepo«. Zlasti v 30. letih seje veliko Porabcev zaposlovalo na pristavah v Železni županiji, pa tudi v županijah Somogy, Fejer, Baranya, Gyor-Sopron, Pest. Podrobneje bom obravnavala pojave sezonstva v okviru Železne županije. Za to obdobje imamo razen arhivskih tudi že ustne vire, saj spomin starejše generacije to dobo zajema še v celoti. Iz seznamov zaposlenih poljedelskih sezonskih delavcev, ki stavah, ki so dajale delo porabskim sezonskim poljedelskim delavcem. Ni pa vedno razvidno, iz katerih vasi so prihajali, saj so uprave posestev zajele Slovence iz Železne županije v skupnem številu. Prve podatke imamo iz leta 1923: (V arhivu so še seznami iz leta: 1924,1926,1927 Ti podatki potrjujejo, da je bilo tedaj število porabskih poljedelskih sezonskih delavcev dokaj veliko. Najbolj priljubljena posestva so bila: Sorokmajor, Vassuräny, Vasszecseny, Söpte. 17 Särközi, navedeno delo, 334. 18 Železnožupanijski arhiv - arhiv okrajnega glavarja v Sombotelu, dok. št. 3679/1923. 19 Železnožupanijski arhiv - arhiv okrajnega glavarja v Sombotelu, dok. št. 3943/1923. 20 Železnožupanijski arhiv - arhiv okrajnega glavarja v Sombotelu, dok. št. 5256/1923. so na voljo v Železnožupanijskem arhivu v Sombotelu, dobimo podatke o krajih-pri- in 1928. Število pristav, za katere so na razpolago seznami, je vsako leto večje.) Pristava Število porabskih poljedelskih sezonskih delavcev 5918 27 Vassuräny.................................. najeto posestvo Ungar...................... posestvo Täplänfa sladkorne tovarne Biikk posestvo Vat............................... Sorokmajor ................................ Iz pisem vaških notarjev v letu 1934, naslovljenih na okrajnega glavarja v Monoštru (pisma so v Železnožupanijskem arhivu), lahko sklepamo, da je bilo za porabske Slovence sezonsko delo še zmeraj glavni vir preživljanja. Vaški tajnik iz Stevanovec je poročal, da je v vasi sklenilo pogodbo 8 moških, 6 žensk, iz Andovec 5 moških, 1 ženska, iz Otkovec 7 moških in 5 žensk. Vaški tajnik Gornjega Senika pravi, da v Ritkarovdh ni brezposelnega; na Gornjem Seniku je sklenilo pogodbo 53 moških in 28 žensk, v Ritkarovdh pa 6 moških in 5 žensk. Večina delavcev se je spomladi zaposlila v Avstriji.21 V naslednjem poročilu, ravno tako leta 1934 (april), vaški tajniki poročajo okrajnemu glavarju o tistih delavdh, ki še niso sklenili pogodbe in čakajo na zaposlitev.22 Vas______________________Število še nezaposlenih za leto 1934 Otkovci.........................10 (8 moških, 2 ženski) Andovci.......................8 (7 moških, 1 ženska) Verica........................9 (8 moških, 1 ženska) Števanovci....................7 (6 moških, 1 ženska) Gornji Senik..................10 moških Dolnji Senik..................20 moških Sakalovci.......................17 (14 moških, 3 ženske) Slovenska ves.................ni nezaposlenega Podžupan Železne županije v letu 1934, dr. Kalman Horvath, je pozival okrajne glavarje, da bi se pozanimali pri večjih posestvih v županiji, ali imajo zadosti poljedelskih sezonskih delavcev. Če bi posestnikom delavcev primanjkovalo, naj bi jih najeli iz vasi Gornji Senik in Števanovd. Prosil je okrajnega glavarja v Monoštru, da bi sporočil število poljedelskih sezonskih delavcev, ki bi ta dela opravljali 23 Iz odgovorov obdnskih tajnikov zvemo, da je bilo na Dolnjem Seniku 20 nezaposlenih Slovencev, v Števanovdh 7, na Gornjem Seniku pa 10. V drugem pismu iz istega leta podžupan Železne županije poroča monoštrskemu okrajnemu glavarju, da bi se posestvo Füle v Kisunyomu pogodilo s slovenskimi poljedelskimi delava. Obenem dodaja, naj okrajni glavar delavce opozori, naj svoje zahteve pri plačah znižajo, ker je iz poročila okrajnega glavarja iz Vasvära izvedel, da barona Istvdn in Erno Rosner nista mogla zaposliti slovenskih delavcev, ker so njihove zahteve presegale zahteve tamkajšnjih delavcev.24 V letih 1936-1938 so se odprle dodatne možnosti sezonskega zaposlovanja v Nemdji. Ta nova oblika ni bila enako dostopna vsem Slovencem. »Obstajali sta dve možnosti, da je lahko kdo prišel v Nemdjo: z notarjevo protekdjo ali z znanjem nemšdne. Iz Nemdje je prišel polir v Monošter. Novica, da bo prišel, se je širila od hiše do hiše. Javno tega niso razglasili. Komur so vodje zamerili, temu novice niso zaupali. >Sejem zljudmi< seje odvijal na monoštrski tržnid. Nemški polir je spraševal in tisti, ki so znali brez pomisleka odgovoriti, so bili postavljeni na desno stran. Kmalu so izbrane obvestili, da bodo lahko potovali. Sezond z Gornjega Senika so se v Budimpešti pridružili sezonskim brigadam iz županije Heves. Potem so se s posebnim vlakom peljali v Mecklenburg. Na posamezne pristave so Madžarom iz županije Heves dodelili po tri-štiri porabske Slovence.«25 21 Železnožupanijski arhiv - okrajna državna uprava v Monoštru, dok. št. 1455/1934. 22 Železnožupanijski arhiv - okrajna državna uprava v Monoštru, dok. št. 540/1934. 23 Železnožupanijski arhiv - okrajna državna uprava v Monoštru, dok. št. 4887/1934. 24 Železnožupanijski arhiv - okrajna državna uprava v Monoštru, dok. št. 1455/1934. 25 Marija Kozar-Mukič, Gornji Senik - Felsoszölnök, Szombathely-Ljubljana, 1988,113 Ker leta 1938 ni bilo nabiranja poljedelskih sezonskih delavcev za v Nemčijo, so se oblasti zanimale za druge zaposlitvene možnosti, in sicer za sezonsko delo v Avstriji. Okrajni glavar okraja Monošter se je 7. marca 1938 pritoževal velikemu županu Železne županije: »Iz področja okraja se je lani pogodilo z Nemčijo 214 poljedelskih sezonskih delavcev. To leto še ni bilo nabiranja ljudi za Nemčijo, zato nas skrbi, da bo ostalo veliko ljudi brez zaslužka. Veliki župan Žalske županije je organiziral transport delavcev, toda ljudje iz Železne županije ne smejo iti z njimi v Avstrijo, zato vas s spoštovanjem prosim, da bi ukrepali v to smer, da bi tudi s področja Železne županije, posebno iz okraja Monošter, lahko šli v Avstrijo.«26 Zdi se, da so bile zaposlitvene možnosti v Nemčiji in Avstriji omejene le za Slovence. Večina Slovencev pa seje še naprej dogovarjala z veleposestvi v Železni in v drugih županijah. V letih 1938-1944 so se Slovenci precej zaposlovali na pristavah v Vassuränyu, Sorokmajoru in Vasszecsenyu. Število zaposlenih v drugih županijah Madžarske je sorazmerno manjše. Terenski viri dodajajo, da je v letih 1944-1945 veliko Slovencev hodilo v Dänszentmiklös, seveda pa tudi na že prej omenjene pristave. Kot sem že omenila, v Porabju ni prišlo do podružbljanja kmetijstva zaradi neprimerne kvalitete zemlje. Zaposlitvene možnosti v Monoštru so se razširile v začetku 60. let, zato je do takrat bilo sezonstvo za porabske Slovence še zmeraj pomemben vir preživljanja. Sezonci pa so še naprej hodili na sezonsko delo, kjer so poleti želi, jeseni pa pomagali pri pospravljanju koruze in sladkorne pese. V tem obdobju so porabski Slovenci krajši ali daljši čas delali v naslednjih županijah: Železna, Veszprem, Pest, Baranya, Gyor-Sopron, Somogy in Komärom. Sezonstvo od šestdesetih let 20. stoletja do danes Od konca 60. let se je porabskim Slovencem odprla nova možnost sezonske zaposlitve. Dogovorili so se z državnim posestvom Lajta-Hansäg v Mosonmagyar-öväru (županija Gyor-Sopron), sprva za eno sezono, pozneje pa za stalno delovno razmerje. Sezonci so pospravljali koruzo in čebulo. Nove oblike sezonskega dela so se razširile in so že pomenile dodaten vir zaslužka. V 70. in 80. letih so hodili v Dombčvar (županija Somogy) vršičkat in trgat koruzo. Od leta 1976 hodijo v državno zadrugo v Csepreg. Tu so prva leta redili repo in obirali jabolka. Danes jih zaposlijo izključno za obiranje, prebiranje in sortiranje jabolk v hladilnici ter košnjo in pospravljanje sena. Površina državnega zadružnega posestva v Csepregu meri 285 ha. Sadovnjaki rodijo letno 7-9 ton jabolk. Ob koncu 60. let so najemali delovno silo za obiranje jabolk iz srednjih šol. Dijaška delovna sila pa jih ni zadovoljila, zato seje vodstvo zadruge odločilo, da si poišče delavce nekje drugje. Ker porabski Slovenci še danes slovijo, da so dobri sezonci, se je zadruga odločila zanje. Pri odločitvi so upoštevali tudi neugodne razmere v Porabju. Obiranje jabolk se začne v drugi polovici avgusta in traja do konca septembra ali začetka oktobra, odvisno od vremenskih razmer. Sortiranje jabolk v hladilnici poteka včasih celo še v novembru. V eni izmeni dobi delo 80-100 sezoncev, ki jih razporedijo v skupine po približno 10 ljudi. Menjavajo se vsaka dva tedna. Košnja in pospravljanje sena traja od maja do začetka avgusta. Tudi te skupine se menjajo vsaka dva tedna, v eni je od 10-12 sezoncev. Od leta 1980 obstaja še ena možnost za sezonsko zaposlovanje v pridelovalni kmetijski zadrugi v Hrvaškem Židanju. Površina pridelovalne zemlje te kmetijske 26 Zeleznožupanijski arhiv - okrajna državna uprava v Monoštru, dok. št. 1521 /1938. zadruge meri 4500 ha. Glavni panogi sta živinoreja in gojenje rastlin, posebno intenzivno se ukvarjajo s sadjarstvom. Pridelujejo jabolka, hruške, slive, češnje, višnje, maline, v zadnjem času pa tudi kumare. Ker v sami vasi ni zadosti delovne sile, je postalo že stalna praksa najemanje vojakov in dijakov. Imajo pogodbe z gimnazijo Miklös Jurisics v Koszegu, toda dijaška delovna sila je bila zmeraj težavna. Leta 1980 je to zadrugo obiskal Imre Soös iz Farkašovec in podpisal pogodbo z njo. Od tedaj on organizira sezonce, med njimi tudi Slovence, predvsem za obiranje sadja. Sezona se začne v začetku junija in traja do 1. novembra. Skupine se menjavajo vsaka dva tedna. V prvi izmeni je okrog 40 ljudi. Število sezoncev v skupinah je odvisno od vrst sadja, največkrat po štirje ljudje v eni. Na sezonsko delo tudi danes hodijo tako moški kot ženske, v zadnjem času se vključuje več mladih, predvsem dijakov poklicnih in srednjih šol. O poklicni strukturi bi lahko povedali naslednje: moški so večinoma kmetje, polkmetje, delavci in upokojenci, ženske delavke na porodniškem dopustu in gospodinje. Večina redno zaposlenih za ta čas vzame letni dopust. Interetnični odnosi Porabski Slovenci so kot poljedelski sezonski delavci od zgodnje pomladi do jeseni bivali daleč od domačega kraja. Delodajalci so bili večinoma Madžari, tako so več mesecev v letu preživeli v madžarskem okolju. To je nedvomno vplivalo na njihov način življenja. V tem poglavju bom poskusila ugotoviti kulturne razlike in povedati, kaj je tisto, kar je na kakršenkoli način oz. v kakršnikoli meri vplivalo na način življenja porabskih Slovencev in seveda obratno, kako je vplivala na druge etnične skupine navzočnost Slovencev v njihovi bližini. Za potrebno ugotavljanje kulturnih razlik sem poskusila raziskati sestavine kot: sestava delovnih skupin na delovnem mestu, uporaba maternega jezika v tujem okolju, medsebojni odnosi, vpliv sezonstva na način življenja porabskih Slovencev. a) Sestava delovnih skupin na delovnem mestu Arhivski podatki in izjave informatorjev kažejo, da so Slovenci vedno delali skupaj v eni delovni skupini. Če je delo zahtevalo več manjših skupin, so delodajalci pazili, da sojih sestavljali samo Slovenci. Polir je celo zbiral v skupine ljudi iz iste vasi. Če je vedel, da so med seboj sprti, jih nikoli ni dal v isto skupino. Slovenski sezonski delavci so se razlikovali od Madžarov in drugih etničnih skupin po tem, da so znali krepko in učinkovito delati. Njihovo zavzetost za delo so delodajalci velikokrat izkoristili proti drugim etničnim skupinam, ki so zahtevale večje plačilo. Zato so Madžari velikokrat videli v Slovencih sovražnike, obenem pa so jih zaradi, po njihovem, pretirane delavnosti in ubogljivosti zaničevali. O takih odnosih govorijo tudi informatorji: »Nejsmo se trno pogajali, za toga volo, ka smo mi boula delali, pa so te oni nas dojgledali.«27 »Ponavadi smo bili mi Slovenci v eni skupini, Madžari pa so bili posebej.«28 Posamezne etnične skupine so se ponavadi delile na več manjših delovnih skupin glede na sposobnosti posameznih delavcev. Ferenc Bajzek z Gornjega Senika je bil v 60. letih več let vodja skupine v državnih zadrugah Bäbolni in Csorni; med drugim je razporejal ljudi v skupine: »Pri žetvi je bil spredaj prvi kosec, da je narekoval tempo, 27 Isto kot op. 3. 28 Informator Janos Csuk, roj. 1915, Gornji Senik, upokojenec. sledili so mu slabši kosci. Zadnjega so večkrat počakali, da so potem skupaj nadaljevali.«29 Ker so ljudje hodili na sezonsko delo zaradi zaslužka, je vsak hotel čimveč zaslužiti. Različne delovne skupine so bile različno plačane, zato je prihajalo do prepirov. Te prepire je polir lahko preprečil, če je delavce razporejeval po delih tako, da so na koncu vsi enako zaslužili. »25-30 delavcev sem moral razporediti v 4-5 članske skupine, od katerih je vsaka opravljala drugo delo (nakladanje gnoja, okopavanje, redčenje sladkorne pese itd.). Težja dela so bila bolje plačana. Tedensko je bilo do 50 forintov razlike (100 forintov, 150 forintov). Skupine sem sestavljal tako, da so na koncu prejeli vsi približno enako plačilo.«30 Pri sestavljanju skupin organizatorji dela še danes pazijo, da so ljudje iz iste vasi in iste narodnosti skupaj, saj so med vasmi precejšnje razlike. Ferenc Lorencz, bivši organizator dela za Porabje in določene madžarske vasi, je sestavljanje skupin utemeljil takole: »Za štirinajstdnevno obdobje ne morem odpeljati več kot 100 ljudi. Od Porabja do vasi Kondorfa, to je moje področje, zbiram ljudi tako, da jih je iz vsake vasi približno zadosti za eno skupino, da se ne bi prepirali. Zdaj že vem, da ne smem pomešati vaščanov različnih vasi v eno skupino, ker tedaj učinkovitost dela pade. Zato je najboljše, da skupine sestavljajo sovaščani.«31 Slovenci so sicer z veseljem delali skupaj z delavcem druge narodnosti, toda če so opazili, da je len, mu nič več niso pomagali, celo zahtevali so njegovo premestitev, ker so bili plačani po skupnem dosežku skupine. b) Uporaba maternega jezika v tujem okolju »Pogodbeni delavci se med delom lahko pogovarjajo samo v madžarskem jeziku,«32 je določeno v pogodbi Istväna Biroja iz leta 1944. Med naštetimi pogodbami in drugimi viri, ki sem jih pregledala, sem samo v tem primeru našla omejitev uporabe maternega jezika. Kako strogo so kaznovali Slovence, ki so prekršili ta del pogodbe, ni bilo mogoče ugotoviti. Drugi podatki potrjujejo nasprotno, v interesu delodajalcev je bilo, da so poljedelski sezonski delavci druge narodnosti pogodbo razumeli, zato so nekateri celo vključili naslednje določilo: »Vsebino pogodbe sem podpisanim strankam obrazložil, oz. s pomočjo prevajalca dal prevesti in obrazložiti, oni so se z vsem strinjali in so pogodbo podpisali lastnoročno oz. s križi.«33 Izjave informatorjev potrjujejo, da so Slovenci materinščino aktivno uporabljali. Saj so bili navadno v isti delovni skupini; v barakah in hlevih so spali in živeli drug poleg drugega. Raba maternega jezika je zanje pomenila navezanost na domači kraj ter izraz narodnostne identitete. Tudi nad delodajalci in slabimi razmerami so se pritoževali v domačem dialektu. Tako so svoje nezadovoljstvo vsaj delno varovali pred tistimi, ki so vohunili za delodajalce. Sicer pa tudi med porabskimi Slovenci najdemo take delavce, ki so vohunili za polirje in delodajalce. Danes seje to povsem spremenilo. Zaradi vsestranskega vpliva večinskega naroda je raba slovenskega jezika vse bolj omejena. Starejša in srednja generacija danes še rabi materinščino, kadar so sami; takoj ko se jim pridruži kak Madžar, govorijo v madžarščini. Mladi pa večkrat govore madžarsko, tudi če so skupaj samo Slovenci. 29 Informator Ferenc Bajzek, roj. 1932, Gornji Senik, varnostnik. 30 Isto kot op. 28. 31 Informator Ferenc Lorene, roj. 1929, Gornji Senik, invalidsko upokojen. 32 Boross Marietta, Mezčgazdasagi munkaszerzodčsek Nyugat-Dunäntulröl (Poljedelske delovne pogodbe z zahodnega Prekdonavja), v: Neprajzi Közlemdnyek, 1. XII., Budimpešta, 1967,305. 33 Boross, 259. Vse to je vpliv asimilacije. Otroci hodijo v madžarske šole (samo v nekaterih osnovnih šolah poučujejo slovenščino in še to fakultativno). Zaposlijo se v madžarskem okolju. Madžarsko terminologijo dosti bolje obvladajo kot slovensko, zato jim je lažje govoriti madžarsko. c) Medsebojni odnosi Medsebojni odnosi so se izražali v prijateljstvu, skupnem petju in plesu po končanem delu in tudi po skupnih žetvenih in drugih plesih, ki so se jih udeležili tudi vaščani. V nekaterih primerih so se stkale tako močne prijateljske vezi, da so po opravljenem sezonskem delu ohranjali stike z dopisovanjem. Mladi fantje in dekleta so hitreje navezali stike z Madžari kot poročeni in starejši ljudje, kar je povsem razumljivo. Prijateljstvo se je velikokrat spremenilo v ljubezen. Podatki za starejša obdobja sicer zatrjujejo, da so starejše ženske na dekleta zelo pazile. V tistih obdobjih se ni dogajalo, da bi se dekleta poročila in ostala tam, kar velja za zadnja leta. O medsebojnih odnosih govori naslednja izjava: »So podja bili, pa smo mi dejkle bili, pa smo se poštiivali mi mladi. Skurok od sikša iža je edna ostala tam na Vogrskon.«34 Ferenc Bajzek z Gornjega Senika se spominja: »Zbliževanje deklet in fantov je bilo omejeno, sicer so prej vsi spali v istem prostoru, vendar so bila ležišča strogo ločena, Ob desetih je morala biti tema in tišina. Če je polir koga našel, da >kali< nočni mir, ga je kaznoval. Vendar so se mladi vedno nekako znašli.«35 Kot sem že omenila, so starejše ženske pazile na dekleta, kljub temu je dostikrat prihajalo do ljubezenskih stikov deklet z delodajalci in polirji. Ta dekleta so potem pri delu in plačilu imele privilegije, vendar so to morale skrivati pred sodelavci. Če se je zvedelo o dekletovem razmerju, je bila osramočena in izločena tako iz družbenega kot iz družinskega kroga. V takih primerih je prihajalo tudi do samomorov. Čas je prinesel tolerantnejši odnos do ljubezenskih razmerij. Danes družba ter družina ne vplivata več do take mere na medsebojne odnose. č) Vpliv sezonstva na način življenja porabskih Slovencev Ferenc Lencses je tako opisal: »Delovna skupina poljedelskih sezonskih delavcev po vrnitvi prinaša v življenje vasi številna nova doživetja in izkušnje. To se je pokazalo predvsem tam, od koder so hodili delat na več posestev. Moralo je preteči veliko časa, da so se vsi ti vtisi uredili.«36 Ko raziskujemo tuje vplive, moramo upoštevati tako pozitivne kot negativne posledice sezonskega zaposlovanja. Maria Holecz iz Števanovec pravi: »V času, ko so bili starši na sezonskem delu, so morali otroci, pa čeprav nedorasli, skrbeti za dom in delo doma. Dostikrat zaradi tega niso šli v šolo, vzgajali so se sami, ali pa so jih vzgajali stari starši.«37 Na sezonsko delo so ponavadi odšli tisti člani družine, ki so se najbolje spoznali na delo doma. V času njihove odsotnosti je zaradi neizkušenosti domačih bil slabši pridelek. To se je poznalo tudi v živinoreji. Porabski Slovenci so svojo delovno silo prodajali za nekaj forintov. Dostikrat so bili slabše plačani kot madžarski delavci. Slaba hrana, prepolna bivališča v hlevih in barakah ter nezadostna higiena, so negativno vplivali na zdravje; duševne posledice so bile hujše kot fizične. Sezonsko delo porabskih Slovencev pa ima tudi pozitivne posledice. V tujem okolju so vsaj delno izpopolnili znanje in izkušnje v obdelovanju zemlje in v živinoreji. 34 Isto kot op. 28. 35 Isto kot op. 28. 36 Lencses Ferenc, Mezögazdasägi idenymunkäsok a negyvenes evekben (Poljedelski sezonski delavci v štiridesetih letih), Budimpešta, 1982,170. 37 Isto kot op. 5. Spoznavali so se z novo tehnologijo. Kraji, v katere so hodili na sezonsko delo, niso nikoli bili visoko razviti, vendar so bili bolj razviti od Porabja. Zaslužek je bil v prejšnjih obdobjih edina možnost za preživljanje porabskih družin (npr. pod Räkosi-jevim režimom od 1.1947-1953 so z zaslužkom plačevali dajatve). Zaslužek sezonskega zaposlovanja danes pozitivno vpliva na razvoj vasi, obenem pa pomaga pri ohranjevanju življenjske ravni ali celo pripomore k dvigu standarda. Pri določenih družinah zasluženi pridelek (sezonci še danes lahko izbirajo denar ali pridelek) omogoča vzrejo več svinj, ker zaradi slabe kvalitete zemlje doma ne pridelajo več kot za krmo 1-2 svinj. Nekateri uporabijo zasluženi denar npr. za nakup pohištva, oblek, šolskih potrebščin za otroke, televizorjev in ostale tehnike itd. Upokojencem pa je ponavadi ta zaslužek nujno potreben za vsakdanje življenje. Porabski Slovenci se seznanijo tudi s kulturnimi prvinami v drugih okoljih, kar do neke mere pozitivno vpliva na njihov življenjski nazor; to velja za tiste, ki so v narodnostnem oziru zadosti zavedni, da se ne asimilirajo. Egybefoglalds A räbavideki szloven idenymunkässäg kialakulasa es fejlodese Az idenymunka es az ü. n. summässäg kialakulasa Magyarorszägon a 19. szäzad 80-as öveinek včgčre 6s a 90-es evek elejčre nyüli ik vissza. Az elhelyezkedäsi formäk kialakuläsänäl 6s iränyainäl fontosak voltak a magyar mezogazdasäg vältozäsai, különösen a mült szäzad 80-as eveiben a büzavälsäg utän. A 19. szäzad utolsö evtizedeire jellemzo a lakossäg gyors növekedese es elszegönyedese, a munkanelküliek nagy szäma, a mezögazdasägi gepek bevezetese 6s terjedese. A räbavideki szlovčneket a szegčnysčg, a termčketlen termoföld, sokgyermekes csalädok, a feldarabolt gazdasäg (az öröklödesi jogbölkifolyölag) valamint az ipari üzemek hiänya, melyek nagyobb mertekben nyüjtanänak munkalehetosčget, kenyszeritettiik, hogy mäshol keressenek kenyeret. A magyarorszägi mezogazdasägban bekövetkezett vältozäsok lehetosčget teremettek az idenymunkära. Az idenymunka iränyai az elso idoszakban: a keszthelyi Festetich birtok, a kapornaki apätsäg uradalma iüetve a däli videkek, Somogy, Zala, Veszpröm megyöben voltak. A munkaadök a köt viläghäborü között illetve az akkori elhelyezkedes iränyai: a ber- žs mäs gazdasägok Vas es mäs megyäkben (Somogy, Fejör, Baranya, Gyor-Sopron, Pest) voltak, 1936-1938 között korlätozott szämban N£metorszäg <5s Ausztria. A 20. szäzad 60-as žvek vegeig az idenymunka iränyai nem vältoztak. A 60-as evek včgčtol üj munkalehetosežgek alakultak: a mosonmagyaröväri Lajta-Hansäg ällami gazdasägban, a domböväri ällami gazdasägban, 1976-töl Csepregen, 1980-töl pedig a horvätzsidänyi termelöszövetkezetben. A többsegi nemzet eletmödja 6s a nem szlovšn környezet hatott a räbavideki szlovenek eletmödjära. A munkahely tapasztalatait 6s üjdonsägait a szlovčnek fokozatosan fogadtäk el.