.... . . 3|§11P K " ; y|pj ,«i*Sa.SSs '.. j33i}safesf -.rj..s^ Izdajatelj in založnik: SKUPŠČINA OBČINE PTUJ Za SO Ptuj: Franc Potočnik Likovna oprema: Albin Lugarič Uredniški odbor: Marjeta Ciglenečki, dr. Iva Curk, Jožica Čarman, Ralf Čeplak, Andrej Fekonja, Franc Fideršek — tehnični urednik, Vlado Horvat — glavni in odgovorni urednik, Kristina Šamperl Purg — namestnica glavnega in odgovornega urednika, Vida Rojic, Drago Šuligoj, Ljubica Šuligoj, Ivan Tušek, Fanika Vauda. Lektorica in korektorica: Darinka Čretnik Prevajalka: Emilija Mesojedec-Erlih Fotografije: S. Kosi, posamezni avtorji in Osebni albumi avtorjev Tisk: PP TOZD Ptujska tiskarna, Ptuj Naklada: 2000 izvodov Leto izdaje: 1985 5. PTUJSKI ZBORNIK V* IX8L 5. PTUJSKI ZBORNIK Po mnenju Republiškega komiteja za informiranje z dne 10/1-1985, št. 421-1/72 se šteje 5. Ptujski zbornik med proizvode iz 7. točke prvega odstavka 38. člena Zakona o obdavčevanju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 43-544/83), za katere se ne plačuje temeljni davek od prometa proizvodov. Pri pripravi Zbornika je sodelovalo Zgodovinsko društvo Ptuj 'Itebò-tes- te BESEDA O ZLATIH LJUDEH »Da ti rečem: to so zlati ljudje!« — tako mi je začela pripovedovati o naših ljudeh aktivistka Ada Krivičeva, ko sva se srečala kak mesec po vojni na ptujskem okraju. In to so bile potem besede, ki sem si jih za vedno zapomnil — saj se domala vselej spomnim na njo, na Ado in na njene besede, ko me cesta zapelje skozi moj nekdanji ali predvojni kočarski svet, ki pa se je v teh naših desetletjih skoraj »pogospodil« : tam, kjer je bila nekdaj koča ob koči, so danes domala »gosposke« vile ob vilah. Očitna resnica je, da se je tod v nekoč tako za vse čase postanem svetu življenje premaknilo, mojemu nekdanjemu kočarskemu pisanju in temu kočarskemu životarjenju se je svet na veliko odprl; saj tudi zidane hiše ni več, pred katero ne bi čakal avtomobil. No, mi smo vseeno nezadovoljni, četudi je plug zamenjal traktor, četudi je kolo zamenjal motocikel — ali prav ta nezadovoljnost, ta je na kraju krajev vedno tista, ki kaže, kako še ne moremo biti z vsem zadovoljni in kako to velikokrat niti ne bi smeli biti in niti ne smemo biti. Le tod skozi, skozi te nezadovoljnosti so steze v jutrišnji boljši in lepši in zadovoljnejši dan. Tudi pričujoča knjiga, knjiga, ki je pred vami, v vaših rokah, bo veliko pripovedovala in bo veliko povedala, a največ bi smela in mogla povedati mlajšim rodovom, da bodo ti vedeli, iz kakšne revščine se je dvignil ta stari nemškutarski, uradniški in posestniški Ptuj, katerega mestni očetje so glasovali tudi proti tekstilni tovarni, ko pa so se bali delavstva in ko so mogli le tako ohranjati za sebe in za kopanje v svojih haloških goricah poceni delovno silo, »tabrharje« ali dere in derače. Tega se ne spominjam, da bi pel hvalo svoji puntarski generaciji, tisti, ki je pomagala obrniti ta zaostali kos naše ljube ptujske dežele, vse zato, da bi se rešili siromašne ter da bi mogli in smeli tudi v vseh naših jutrišnjih dnevih s svojimi otroki po slovensko ali po domače gučati. Dosti je bilo trpljenja, dosti upanja in dosti krvi je bilo prelite — preveč vsega hudega je prestajal in prestal ta štajerski ptujski svet, da bi mogli in da bi smeli vse to pozabiti. Ali vse to prestano, to je danes za nami, a pred nami — dà, pred nami! — pa je še vedno včliko delo: ustvariti našo socialistično domovino, in da bo ta domovina samoupravna; se pravi, da bo sleherni delavec, naj bo šolan ali nešolan, odločal, dà, tudi zmogel odločati tako o svojem delu kakor o dohodku, ki ga je za svoje delo upravičen dobivati. Vendar pa je danes še vedno tako, da se vse premalo zavedamo, kako samo oklicanje samoupravljanja ni še nič, kako je lahko in je le komaj začetek poti, vendar pa to poti, ki bo mogla jutri veljati tudi več, kakor nam velja narodnoosvobodilna borba; saj more le to postati in bo le to postala tista pot, ki bo pomagala ustvarjati socialistično domovino in ki bo edina zmogla našo socialistično revolucijo uresničiti. In — ta naš zgodovinski Ptuj — ta rimljanska Peto via in nikoli več nemškutarski Pettau — ki ga k sreči tudi še nismo zabetonirali, ta kmetiški in vinogradniški Ptuj z rastočim in že kar razmaknjenim industrijskim zaledjem, ki se je tako razraslo v teh zadnjih desetletjih, poganja prav v teh socialističnih podjetjih tiste korenine, ki terjajo samoupravljanje, da bi to samoupravljanje socialistično zaživelo in se utrdilo. Počasi sicer, a zagotovo prihaja čas, ko se bo tisti, ki ustvarjalno dela ali pri stroju ali za risalno mizo ali na polju, bolj in bolj zavedal, da dela tako zase kot za ljudi, za svojo socialistično domovino. Rodovom, ki prihajajo za nami, tem je dano, da se tega zavedajo. Temelji te poti so položeni in tudi pot je pokazana, le da je s trnjem prerasle in s kamenjem zasute poti potrebno krčiti in odkopavati. To pa bodo ti rodovi zmogli in znali. A ko bi se z Ado danes vnovič in po teh štiridesetih letih sprehodila po mestu in po ptujski okolici, bi tudi danes ponovila: »Vidiš, kako sem ti že takrat povedala, da so to zlati ljudje!« Ivan Potrč . Usrjobarsoq’nq aa?.am JÜaÄ sUò-rs* ae - ** o\bw\t tl&la oe qì -,mač>M "ii sQ« iöä d 1 : lh«Jó5 ,!n'òo«obsssn ««MC orò?, im ,oW i ok i Ìs\nsi f>É^. i:ipj Franc Tetičkovič PTUJSKIH ŠTIRIDESET LET 1. Jugoslovanski narodi in narodnosti praznujemo letos štirideset let osvoboditve in zmage nad fašizmom. V počastitev te pomembne obletnice se vrstijo spominske prireditve in proslave tudi v ptujski občini. Njej je posvečen tudi peti zvezek Ptujskega zbornika. Želja vseh družbenopolitičnih organizacij in Skupščine občine Ptuj je bila prikazati vsaj del gospodarskega in družbenega razvoja, ki smo ga dosegli v štiridesetih letih svobode. Zato so bili že v začetku snovanja zbornika povabljeni k sodelovanju predstavniki organizacij združenega dela, strokovni in znanstveni delavci, gospodarstveniki, predstavniki družbenopolitičnih organizacij, samoupravnih in interesnih skupnosti ter organov delegatske skupščine družbenopolitične skupnosti. Prikazati želimo, kakšna je bila ob osvoboditvi materialna in kadrovska osnova, kakšne so bile družbene razmere, ki so vplivale na izbiro in uresničevanje razvojnih ciljev v teh letih. Hoteli smo pokazati delovanje delavskega razreda in delovnih ljudi, organiziranih v vseh oblikah socialistične demokracije, ki dosega najširšo uresničitev v političnem sistemu socialističnega samoupravljanja. Pri tako zastavljeni zasnovi zbornika pa smo dolžni omeniti delovanje naprednih delavcev, kmetov in intelektualcev, ki so delovali v komunističnem gibanju na ptujskem območju v času predaprilske Jugoslavije, v času njenega zloma in še zlasti tistih, ki so bili udeleženci narodnoosvobodilnega gibanja in oboroženega odpora v času NOB. Z zmago nad fažizmom in izvedeno socialno revolucijo so bili ustvarjeni pogoji za pravičnejši gospodarski in družbeni razvoj. V uvodnem prispevku o gospodarskem in družbenem razvoju je precejšen poudarek na prvih letih po osvoboditvi, saj so bili takrat opredeljeni osnovni cilji razvoja. Ker je bilo kmetijstvo osnovna gospodarska dejavnost, je bil od vsega začetka poudarek na njegovem razvoju. Tudi takratne družbene potrebe in zahteve so bile na tem področju prednostne, zato obravnavamo agrarno reformo, ki je pomenila na eni strani možnosti organiziranja državnega oziroma družbenega sektorja, na drugi strani pa uresničevanje revolucionarnega gesla »Zemljo tistemu, ki jo obdeluje«. Obvezni odkup je pomenil za takratne razmere nujen ukrep, saj družba ni imela druge izbire. Zagotavljanje hrane je bilo osnovno eksistenčno in socialno, pa tudi politično vprašanje. Odzivi med ljudmi, predvsem seveda kmeti, na ukrepe za zagotovitev :odkupa, so bili različni. Na splošno je bil odnos dober, saj so se kljub težavam zavedali pomembnosti zagotavljanja hrane in so predpisane obveznosti tudi izpolnjevali. Bile pa so tudi izjeme, ko iz različnih vzrokov obveznosti niso izpolnjevali ali pa so se jih celo izogibali. V uvodnem sestavku obravnavamo tudi delovanje ljudske oblasti, kakor nam jo kažejo seje okrajne skupščine. Okrajno skupščino so sestavljali izvoljeni delegati. Na prvi seji je bil izvoljen izvršilni odbor, ki ga je vodil borec, aktivist, kmet Franc Belšak-Simon. Do leta 1950 je bilo več predsednikov, med njimi Franček Simonič, ponovno Franc Belšak, Zoran Žagar in France Leskovec. Kmetijstvu je namenjen precejšen del uvoda, da bi tako ugotovili izhodišče nadaljnjega razvoja te gospodarske dejavnosti v ptujski občini. Industrializacija ima v ptujski občini svojstveno pot. Proizvodnja aluminija je bila načrtovana z zveznimi planskimi dokumenti. Drugi industrijski objekti so se razvijali na osnovi republiških, še bolj pa na podlagi okrajnih oziroma občinskih planskih odločitev. Možnosti za razvoj so bile sprva slabše, zlasti v času centralizacije sredstev in odločanja. Osnovo za razvoj so predstavljale manjše obrtne enote, ki so se razvijale. Pri tem so imeli pomembno vlogo kadri, polni prizadevnosti in ustvarjalnosti, čeprav često niso bili formalno strokovno usposobljeni. Razvoj je bil odvisen tudi od razpoložljivih sredstev, zato se nedvomno pospeši, ko delovnim organizacijam ostaja več dohodka in se krepi materialna osnova. Podoben razvoj velja za družbene dejavnosti, ki so v ptujski občini dokaj razvejane zaradi velikega števila prebivalcev in zaradi bogastva kulturne in zgodovinske dediščine Ptuja, ki je leta 1969 praznoval svojo 1900-letnico. Prikazovanje prereza gospodarskega in družbenega razvoja ni mogoče opredeljevati in omejevati z letnicami ali točno določenimi obdobji. Kljub temu bomo uporabili metodo prikazovanja po desetletjih, čeprav govori dosti argumentov proti, saj pomenijo v našem razvoju spremembe ustave ali sprejetje nove ustave in drugi dokumenti družbenopolitičnih organizacij, predvsem Zveze komunistov, odločilne mejnike v razvoju družbenopolitičnega sistema socialističnega samoupravljanja in družbenoekonomskega, sistema. Pri delni predstavitvi gospodarskega in družbenega razvoja ni mogoče zajeti vseh zakonitosti. Naj bo naše delo izziv drugim za popolnejšo in doslednejšo predstavitev. 2. Območje sedanje ptujske občine je bilo v predapriiski Jugoslaviji gospodarsko vezano večinoma na kmetijstvo, malo na industrijo, nekoliko več na obrt in trgovino, ki je bila v glavnem v mestu Ptuju. Struktura prebivalstva je bila izrazito kmečka in je predstavljala več kot 80 % celotnega prebivalstva območja občine. Kljub nerazvitemu sekundarnemu sektorju gospodarstva, ki pogojuje tudi večjo zaposlitev delavcev, s tem pa tudi večjo proletarizacijo, kar pomeni drugačno, delavsko in razredno zavest, se je ta zavest pričela oblikovati med sloji obrtnih delavcev in med delom kmečkega sloja, ki je životaril. Ideje oktobrske revolucije so prinašali vračajoči avstrijski vojaki, ki so prehajali s fronte v Rusiji ali iz ujetništva prostovoljno v vrste borcev oktobrske revolucije. Po zmagi oktobrske revolucije so se vračali na svoje domove in v svojem okolju navduševali za ideje Oktobra — naj delavci prevzamejo oblast. V tem času je bilo ustanovljenih na območju ptujske občine nekaj celic KPJ. V obdobju do leta 1930 je bila organizirana celica KPJ v železniških delavnicah v Ptuju, v kateri sta že sodelovala komunist, humanist dr. Jože Potrč in komunist, delavec Ivan Spolenak. Socialistične in komunistične ideje so se širile med mladimi delavci in med dijaki, zlasti na ptujski gimnaziji, kjer se je v začetku 30. let oblikovala celica KPJ. Med njimi so bili kasnejši vidni organizatorji in voditelji NOB, med katerimi je izstopal Dušan Kveder. V tem obdobju se je med zatiranimi množicami, zlasti kmečkimi, idejno in politično razvil ter uveljavil kmet, 'komunist Jože Lacko, ki je prevzel med njimi pomembno vlogo aktivista in borca komunističnega gibanja. Med delavci — komunisti se je oblikovalo jedro, ki je razvilo pomembno politično aktivnost med delavci, kmečkim prebivalstvom in med mladino. Značilno za družbene razmere, v katerih so delovali, je slabo razvito gospodarstvo. Zaledje mesta Ptuja je bilo obremenjeno z ekstenzivno kmetijsko pridelavo in s precejšnjim deležem sproletariziranega kmečkega prebivalstva in viničarjev. Slabo razvita industrija je bila večinoma v lasti nemškega življa. Bolje razvita trgovina in obrt sta bili v precejšnji meri v lasti Nemcev, le del v lasti Slovencev. Proletarsko razredno zavest so oblikovali komunisti in drugi, ki so delovali med ljudmi v mestu in tudi na podeželju. Politično so delovali v okviru obstoječih legalnih oblik, v katerih so se združevali ljudje po interesih, to je v društvih Vzajemnost, Sokol in v Društvih kmečkih fantov in deklet. Njihovo politično delo je rodilo sadove, saj se je ob vdoru okupatorja veliko fantov in mož iz teh vrst kot prostovoljci takoj vključilo v obrambo domovine. Toda kmalu je razpadel celotni vojaški in družbeni ustroj stare Jugoslavije, ki so si jo okupatorji razkosali. 3. Začelo se je obdobje nacistične okupacije. Nekaj politično in marksistično bolj usposobljenih komunistov se ni vrnilo v Ptuj, ampak so se vključili v osvobodilno gibanje in oboroženi boj v drugih krajih Slovenije in Jugoslavije. Med komunisti je v tem začetnem obdobju prevzemal precejšen delež organiziranja osvobodilnega gibanja in priprav na oboroženi boj Jože Lacko, ki je bil tudi član CK KPS. Njegova Slovenskogoriška četa, organizirana spomladi leta 1942, ki so jo sestavljali v večini kmetje in delavci, je bila prva organizirana oborožena partizanska skupina na tem območju, ki je v izredno težkih pogojih izvršila vrsto oboroženih in političnih akcij v ptujski občini, zlasti v Slovenskih goricah. Njen tragični padec je močno prizadel narodnoosvobodilno gibanje na tem območju. Okupator ni prizanašal. Zatiral je materin jezik, svobodo in kulturo; izvajal teror nad prebivalstvom, zapiral, streljal talce, uničeval ljudi v koncentracijskih taboriščih; prisilno mobiliziral v okupatorsko vojsko; vključeval delavce in gospodarstvo v vojni stroj. Aktivni in pasivni odpor proti okupatorju v ptujski občini se je širil in krepil. Širili so se odbori OF, v katere so se združevali kmetje, delavci in inteligenca, ki pa je je bilo malo, ker jo je okupator pregnal in izselil ali se je pred njim umaknila. Tako se je v tem času krepil odpor proti okupatorju. Kakšen razmah odpora je bil dosežen, kaže podatek, da je bilo tik pred osvoboditvijo na območju sedanje ptujske občine 66 krajev- nih odborov OF; mladina je bila organizirana v 80 odborih Zveze slovenske mladine, ženske so bile organizirane v 30 odborih Protifašistične ženske zveze. 4. Svoboda! Težko priborjena z mnogimi življenji in materialnimi žrtvami. Okrajni odbor OF je na dan svobode sprejel prvo odredbo, ki jo je naslovil na prebivalstvo: »Slovenci! Sedaj, ko je izgnan kruti okupator iz naše lepe slovenske zemlje, nam je zasijalo težko pričakovano sonce svobode. Da čimprej zabrišemo sledove našega od okupatorja uničenega gospodarstva, je naša sveta dolžnost, da pričnemo takoj z neumornim delom, zaradi česar odrejamo sledeče: 1. Industrija in obrt naj delata brez prekinitve. Produkcija se mora z vsemi sredstvi zdržati na maksimalni višini. 2. Trgovine, male in velike, se zapro za tri dni. Izvzeti so seveda le nujno potrebni prehranjevalni proizvodi. 3. Denarni zavodi vseh vrst se za zunanji promet zapro, le interno poslovanje se nadaljuje brez prekinitve. 4. Vsi pod 1—3 navedeni obrati izvrše v teku 3 dni inventuro, surove bilance ter sestavo podatkov o poslovanju in stanju podjetja ter jo pošljejo na okrajni odbor OF Ptuj. 5. Vsaka nedisciplina in zloraba naše ljudske oblasti, ki je prevzela v svoje roke vso oblast, se bo najstrožje kaznovala. 6. Ves slovenski narod se poziva, da pomaga z vsemi silami pri delu naše oblasti, vsaka špekulacija in črnoborzijanstvo ter tatvina narodne kot privatne imovine se bo strogo kaznovala, v težjih primerih s smrtjo. 7. Do preklica je zabranjeno vsako gibanje iz mesta v kraj brez pro-pustnice narodne zaščite. Smrt fašizmu — svoboda narodu! Okrajni odbor OF Ptuj Sekretar— Belšak Franc-Simon.« Odredba okrajnega odbora OF je zahtevala nadaljevanje proizvodnje v vseh takratnih industrijskih in obrtnih obratih, hkrati pa tudi čim hitrejši prehod v mirnodobno stanje in življenje z utrjevanjem ljudske oblasti. O stanju in razpoloženju je okrajni odbor obveščal svoje organe. V tem poročilu med drugim navaja, da je ptujski okraj osvobojen in da je bil 9. maja center okrajnega odbora OF na položaju blizu Donačke gore. Po podlehniški dolini so se s hrvaške strani pomikale še kolone bežečih kozakov, ki so se proti večeru povsem umaknile. Okrajni odbor OF se je s svojim spremstvom odločil za takojšnji prihod v Ptuj. Tako so naslednji dan vkorakali s Haloško četo v Ptuj, Vendar je bila v mestu že bolgarska vojska in enote jugoslovanske armade. Na seji okrajnega odbora OF so sklenili organizirati v Ptuju miting. Udeležilo se ga je več kot dva tisoč ljudi, meščanov in okoličanov. Ti so z burnimi ovacijami spremljali govore: pooblaščenca pokrajinskega odbora OF, komandanta mesta, predstavnika bolgarske vojske, predstavnika Zveze slovenske mladine, predstavnice Slovenske protifašistične ženske zveze in sekretarja okrajnega odbora OF. Po govorih se je skozi mesto razvila povorka, ljudje so vzklikali svobodi in komunistični partiji. Odnosi med bolgarsko vojsko in Ptujčani niso bili najboljši, kar kaže tudi skrb okrajnega odbora OF. Ta je 11. maja, drugi dan po prihodu okrajnega odbora v Ptuj, poslal svojo delegacijo h komandantu bolgarske vojske. Pri njem so protestirali zaradi nepravilnega ravnanja bolgarske vojske zaradi odtujevanja zasebnega in narodnega premoženja. Okrajni odbor OF je tudi ocenil prizadetost mesta Ptuja zaradi bombardiranja. Ugotovili so, da je mesto dobro ohranjeno, razen porušenih stavb ob Dravi, porušenih mostov, porušene šole Mladika, minoritske cerkve in nekaj drugij objektov. Prizadet je bil tudi promet, čez Dravo je vozil brod, katerega nosilnost je bila 1500 kg. Od gospodarstva je bila omenjena le tovarna v Majšperku, ki je obratovala. Delo pa so nadaljevali tudi obrtniki. V tem času je bila izvedena imobilizacija v jugoslovansko armado. Mobiliziranih je bilo čez 1550 obveznikov. Iz tega poročila je razvidno, da je bila prva naloga družbenopolitičnih organizacij čim prej vzpostaviti funkcije oblasti in nadaljevati proizvodnjo v vseh obratih. 5. In kakšno je bilo stanje gospodarstva v Ptuju oziroma v ptujski občini ob osvoboditvi? Želel bi opozoriti na začetno obdobje, saj je predstavljalo osnovo za nadaljnji gospodarski in socialni razvoj. Za ptujsko občino je bilo takrat značilno prevladujoče kmetijstvo. S kmetijsko dejavnostjo se je ukvarjalo več kot 80 % prebivalstva. Ptuj je bil trgovsko in obrtno središče. Takoj po osvoboditvi je bilo registriranih okrog 35 gospodarskih proizvodnih objektov. Med temi je bilo 13 uvrščenih v industrijske dejavnosti, ostali predstavljajo zasebno obrtno dejavnost. Industrijska proizvodna podjetja so bila Vunateks v Majšperku, tovarna strojil v Majšperku, dve izdelovalnim perila v Ptuju, tkalnica v Ptuju; ptujska opekarna, državna mlekarna v Ptuju, mestna klavnica in hladilnica, žganjarna v Ptuju, mlinarstvo, delavnice državnih železnic. V obrti je bilo več mizarskih, ključavničarskih, kleparskih, lončarskih delavnic in tesarstvo. Konec leta 1945 se stanje ni spremenilo, opravljene pa so bile spremembe v razvrstitvi posameznih industrijskih obratov v obrtno dejavnost. Takšno stanje v industriji je bilo sorazmerno slaba osnova za nadaljnji razvoj. Kmetijstvo je bilo v občini različno razvito, na splošno ekstenzivno z nizkimi hektarskimi donosi, s slabo mehanizacijo; poleg tega še dokaj osiromašeno, saj je med okupacijo moralo oddajati živino, mast, žitarice in druge pridelke. Pred štiridesetimi leti naloge za mlado ljudsko oblast niso bile lahke. To obdobje je bilo zelo zahtevno, burno, polno zanosa za spreminjanje in graditev novega, ne samo na materialnem področju, ampak tudi za razvijanje delavske zavesti, za razvijanje drugačnih proizvodnih odnosov na osnovi državne lastnine proizvajalnih sredstev, ki se z uvajanjem samoupravljanja spreminja v družbeno lastnino. 6. Konec julija 1945 so bile volitve v krajevne, mestne in okrajne narodnoosvobodilne odbore. V ptujskem okraju je bilo 114 krajevnih narodnoosvobodilnih odborov, 1 mestni narodnoosvobodilni odbor v Ptuju in okrajni ljudski odbor, ki je obsegal območje sedanje ptujske in delno ormoške občine ter nekaj naselij na Dravskem polju, ki spadajo danes v občino Maribor-Tezno. V takratno skupščino okrajnega narodnoosvobodilnega odbora je bilo izvoljenih 146 delegatov. Na prvih sejah okrajne skupščine so razpravljali: o obnovi porušenega dela Ptuja in še zlasti ormoškega območja, ki je bilo prizadeto v vojnih operacijah; o utrditvi ljudske oblasti, agrarni reformi, o zagotovitvi hrane za prebivalstvo mest in delavskih središč, o elektrifikaciji, o gradnji industrije, o zadružništvu, manjši razvitosti, o odkupih kmetijskih pridelkov in živine. Ptujski okraj je bil ocenjen kot najbolj razvit okraj. Prvo zasedanje okrajne skupščine po izvolitvi je bilo 30. avgusta 1945. Na seji je bilo navzočih 124 od 146 izvoljenih delegatov. Poleg zunanjepolitičnega in notranjepolitičnega pregleda so v razpravah poudarjali, da mora trdna bojna zveza kmeta, delavca in intelektualca tudi v bodoče biti neomajna, da smo v narodnoosvobodilnem boju zrušili staro tlačiteljsko oblast in zgradili novo, demokratično. Že na tej prvi seji so v razpravi predstavniki višjih organov poudarili, da delegati niso oblast, ampak da zastopajo ljudstvo, ki mora delegate pri delu nadzorovati. Na prvi seji okrajne skupščine so delegati izvolili izvršilni odbor. Za predsednika je bil izvoljen Franc Belšak-Simon, za podpredsednika Mirko Centrih, za tajnika Franček Kajnč-lzidor, člani pa so postali; Vlado Dernač, Štefka Kolarič-Gozdana, Franček Fijačko-Marko, Anton Gol, Jože Goričan, Jože Vrbnjak, Ernest Hlebec in Olga Potrč. Med prvimi nalogami, ki jih je imel okrajni odbor oziroma izvršilni odbor, je bila organizacija dela krajevnih narodnoosvobodilnih odborov, ki se kasneje, s sprejetjem zakona o ljudskih odborih, preimenujejo v krajevne ljudske odbore. Krajevni ljudski odbori so bili neposredno vezani na okrajni ljudski odbor. Člani izvršilnega odbora, ki so bili hkrati poverjeniki posameznih poverjeništev okrajnega ljudskega odbora, so morali pomagati pri organizaciji in delu krajevnih ljudskih odborov. Pri delu krajevnih ljudskih odborov so bile tudi težave, saj so opravljali veliko dela pri utrjevanju ljudske oblasti. Med njimi so bili tudi taki, ki niso vedno delovali v skladu s sprejetimi nalogami. O čem so razmišljali delegati na prvem zasedanju okrajne skupščine? Podan je bil širok zunanjepolitični in notranjepolitični pregled. V njem je bila orisana situacija po osvoboditvi, zlasti v utrjevanju ljudske oblasti, v mobilizaciji množic za delo pri obnovi porušenih mest, porušenih vasi, pri vzpostavljanju pogojev za redno obratovanje gospodarskih objektov. Velik poudarek je bil na kmetijski dejavnosti, postavljena je bila zlasti zahteva po preskrbi mest in delavskih centrov s kmetijskimi pridelki in živili. Delegate so obvestili o delovanju začasne narodne skupščine Jugoslavije, ki je sprejela vrsto pomembnih zakonov. Informirali so jih tudi o boju za mednarodno uveljavitev nove Jugoslavije in o pripravi za mirovno konferenco in zavezali delegate za dosledno spoštovanje sprejetih nalog. Na tem prvem zasedanju je bila opravljena predaja oblasti. Opravil jo je okrajni odbor OF, ko je prenesel oblast ljudstva na okrajno skupščino in njen izvršilni odbor. Delegati so živo razpravljali o mnogih vprašanjih, zlasti gospodarskih, socialnih, političnih in razvojnih. Že takrat so postavljali vprašanja o manjši razvitosti posameznih območij Haloz in Slovenskih goric. 7. Kmetijstvo je bila glavna gospodarska dejavnost v ptujski občini oziroma takratnem ptujskem okraju, zato so o njem razpravljali na vseh ravneh. Od kmetijstva in vseh, ki so bili v njem bodisi zaposleni ali pa so bili zadolženi za njegovo delovanje, so zahtevali, da organizirajo kmete in pridelovanje, da bo sposobno zagotavljati čim več viškov za prehrano prebivalstva. Stanje v Sloveniji in Jugoslaviji ni bilo lahko, kajti posledice vojne niso bile velike samo v človeških izgubah, trpljenju in materialni škodi, ampak so bile izčrpane tudi rezerve. Pomoč, ki so jo dajale Jugoslaviji mednarodne humanitarne organizacije, je bila nezadostna, zato je bila potrebna toliko večja usmeritev na lastno proizvodnjo in zagotavljanje hrane doma. Zato ni slučajna opredelitev Ptuja in ptujske občine oziroma takratnega okraja za najbogatejši okraj, saj je bil bogat po potencialnih možnostih pridelovanja žitaric, prireji živine in mleka. Bogastvo je bilo tudi v manjšem vojnem opustošenju, saj je bilo število občanov, ki so prijavili vojno škodo, v okraju čez 9.000, od tega 5.000 iz sedanje ormoške občine, kar je v primerjavi z drugimi območji v Sloveniji vendar blažje. Bogastvo je bilo tudi v takratnem stanju sadjarstva in vinogradništva. Ob osvoboditvi stanje v sadjarstvu ni bilo slabo, a se je v kasnejšem obdobju spremenilo v katastrofo, ki jo je povzročil ameriški kapar. V poljedelstvu pa se je na krompirju pojavil koloradski hrošč. Podatki popisa iz leta 1946 kažejo, da smo imeli v okraju okrog 410.000 sadnih dreves, od tega je bila polovica nerodnih, kar je posledica zanemarjenosti v vojnem času. V vinogradništvu smo imeli boljše stanje, saj je bilo od skupno 11,200.000 žlahtnih trt, nerodnih le nekaj čez 1 milijon. V tem času je bilo popisanih tudi skoraj 2,400.000 trt samorodnic. Kratka primerjava vinogradništva z današnjim stanjem v občinah Ptuj in Ormož nam kaže, da je danes žlahtna vinska trta posajena na 2.688 ha, od tega je v ptujski občini 1.480 ha, v ormoški 1.208 ha, v ptujski občini v družbenem sektorju 346 ha, v ormoški občini 534 ha. Posajenih je 9,016.571 trt. Primerjava seveda ne more ugotoviti samo razlike v številu trt, ampak nedvomno višjo kvaliteto v pridelavi grozdja. Kaže pa ta razlika tudi nekoliko na zanemarjanje intenziviranja vinogradništva. V živinoreji je bilo ob popisu naslednje stanje: imeli smo 4.576 konj, 32.426 govedi, 31.118 prašičev, 48.700 kosov perutnine in 4.044 čebeljih panjev. Primerjava staleža živine je v prid sedanjemu, saj se tedanji sploh ne more primerjati z današnjim. To ne velja za število konj, saj ga je uvedba mehanizacije skoraj zdesetkala; današnje število je le nekoliko višje od desetine tedanjega staleža. Zanimiv je podatek tudi za prirejo mleka. V oblastnih organih so celo ugotavljali, da gre za sabotažo, saj so primerjali oddajo v mesecu oktobru 1945, ko je bilo oddanih le 18.000 I viškov, z oddajo nekaj let nazaj, ko je bila mesečna oddaja 205.000 litrov. Danes je mesečna količina odkupljenega mleka več kot 1,5 milijona litrov. že takrat so se zavedali pomembnosti ustvarjanja pogojev za nadaljnji razvoj živinoreje na ptujskem območju. To območje ima pomemben delež v vzreji plemenske živine, zlasti govedi in konj. Znano je bilo tudi po pitanju prašičev in govedi. Skrb za zdravstveno in ustrezno selekcijsko stanje v živinoreji se kaže v tem, da že leta 1946 načrtujejo izgradnjo veterinarske ambulante v Ptuju. Pri okrajnih ljudskih odborih so bile ustanovljene posebne komisije za odkup kmetijskih pridelkov, živine in drugih proizvodov živalskega porekla. Naloga komisije je bila odkup kmetijskih viškov. 8. Nova ljudska oblast je skrbela za rast kmetijske proizvodnje, zato je sprejela vrsto ukrepov in posegala v organiziranost nosilca te proizvodnje, kmeta. Posegla je tudi v lastninska razmerja, saj so opredelitve narodnoosvobodilne borbe zajemale tudi osnovne elemente socialne revolucije, med katerimi je bilo tudi geslo »Zemljo tistemu, ki jo obdeluje«, AVNOJ je že leta 1944 s posebnim odlokom razlastil imetje vseh okupatorjevih sodelavcev, med njimi je bilo mnogo veleposestnikov nemške narodnosti. Decembra leta 1945 je bil sprejet poseben zakon o agrarni reformi, po katerem je bila razlaščena zemljiška posest bank, podjetij, delniških družb, samostanov, cerkva, presežek zemljiščnih posestev nekmetov nad 3 ha in presežek kmečkih posestev nad 45 ha. Ljudska oblast je posegla tudi v organiziranost kmeta in vzpostavila organizacijske oblike za razlaščeno zemljo. Na območju ptujske občine je bilo po teh zakonih pridobljenih okrog 10.000ha zemljišč. V agrarni sklad je bilo vloženih 4.409 ha zemljiških površin. Čez 400 ha gozdnih površin je bilo vključenih v posebno gozdno gospodarsko organizacijo. Preostali del zemljiških površin so prevzela novo ustanovljena kmetijska gospodarstva, ki so bila preko direkcij neposredno vezana na resorno kmetijsko ministrstvo. Takih kmetijskih gospodarstev je bilo v ptujski občini 5. Oblikovale so se tudi zadružne ekonomije, ki so bile vezane na gospodarska podjetja ali ustanove. V tem in kasnejšem obdobju je nastalo tudi 12 kmečkih delovnih zadrug. V agrarni sklad je bilo vloženih 4.409 ha zemljišč. Zanimiva je struktura prejšnjega lastništva: razlaščenih je bilo 12 veleposestnikov z 971 ha, posestva bank, delniških družb 540 ha, cerkvene posesti 384 ha, nekmečke posesti 526 ha, kmečke posesti preko maksimuma 20 ha obdelovalne zemlje in 10 ha gozda; skupaj je bilo 45 ha. Po odloku AVNOJ-a je bilo zaplenjene zemlje 1096 ha, iz državnega sektorja je bilo v agrarni sklad prevzetih 435 ha. Preostali del zemljiških površin je bil v agrarni sklad vložen na podlagi drugih zakonskih osnov. Zemljo iz agrarnega sklada so razdelili agrarnim interesentom, zadrugam, kolonistom in viničarjem. Priglašenih je bilo 4.566 agrarnih interesov, ki so jih ločili na upravičene in neupravičene. Prvih je bilo 3.767, drugih pa 799. Dejansko pa je zemljo dobilo le 1.614; to je 42,8 % upravičenih interesentov. Med interesenti so bili viničarji in kolonisti, ki so bili brez zemlje. Bili so najbolj izkoriščani sloj kmečkega proletariata, ki jim je bil edini vir življenja oziroma preživljanja le majhen delež kmečkih pridelkov. Te je pridelal na zemlji svojega gospodarja, pomagal pa si je še z delnim občasnim zaslužkom pri večjih kmetih in gosposkem lastniku vinogradov. Poleg teh se je pojavil kot interesent tudi mali kmet; ki je bil sicer nekoliko na boljšem od viničarja, ni pa bil blagovni, ampak naturalni pridelovalec, saj ni pridelal niti toliko, da bi zadostovalo za preživljanje njegove običajno številne družine. Tudi ta je bil delavec pri večjih kmetih, na gosposkem, a malokateri je bil že takrat dodatno zaposlen v industriji ali drugih gospodarskih dejavnostih. Delovna mesta so bila izredno redka. Vinogradniškim zadrugam je bilo dodeljeno 482 ha zemlje. Viničarji in kolonisti so dobili 476 ha zemlje in hišice, v katerih so stanovali. Vseh viničarjev, ki so dobili hišice in zemljo, je bilo 219. Agrarni sklad ni razdelil vse vložene zemlje, del zemljišč je izločil. Gozdove je dodelil gozdnim upravam. Nadalje je dodelil zemljo tudi javnim ustanovam za pridobivanje lastnih kmetijskih pridelkov (ekonomije), industrijskim in drugim podjetjem, ki so prav tako organizirale svojo kmečko pridelavo in prirejo za potrebe tovarniških kuhinj oziroma za prehrano delavcev. Potrebe po pridelavi hrane, pa tudi ideološki pritiski v tem času, zlasti z vzhoda, so pogojevali tudi prenašanje nekaterih oblik združevanja kmetov iz drugih dežel, kar pa ni omelo najboljšega odziva pri kmetih. Kmet je sicer sprejemal oblike zadružnega združevanja, zlasti mali in srednji kmet, ker se je zavedal, da mu skupna organizacija pomaga pri organiziranju pridelave in prodaje njegovih pridelkov, živine in drugih živilskih izdelkov ali proizvodov. Nekoliko težje pa je sprejemal obliko združevanja, ki ga ni dovolj vzpodbujala k napredku in nadaljnjemu razvoju, zato je družba take oblike združevanja opustila, zlasti kmetijske delovne zadruge. Nekateri kmetje so se ponovno povsem osamosvojili, del članov teh zadrug pa se je vključil v kmetijska gospodarstva. 9. V prvih povojnih letih je bila uvedena obvezna oddaja kmetijskih pridelkov: žitaric, mesa, masti, mleka. Bilo je splošno pomanjkanje, zato je bilo v kmetijstvu potrebno zagotoviti poleg lastne oskrbe tudi viške za prebivalstvo v mestih in industrijskih središčih, čeprav so bile vzpostavljene tudi organizacijske oblike državnega in zadružnega kmetijske- ga sektorja, s katerim naj bi z intenzivnim pridelovanjem in prirejo hitreje prebrodili težave pomanjkanja hrane, je precejšen delež zagotavljanja potrebnih viškov odpadel na kmete, zlasti seveda na tiste, ki so blagovne viške ustvarjali. Zato so bile državne in politične organizacije in organi, ki so bili organizatorji in izvrševalci te, za tisti čas tako nujne obvezne oddaje, zelo obremenjeni. Zagotoviti je bilo potrebno prehrano za delavce, ki so takrat morali delati ves dan, in to na gradbiščih, kjer je bilo treba odstranjevati ruševine, zidati stanovanjske hiše, tovarne in delati v tovarnah. Prav v tem času so bili v izgradnji naši največji industrijski objekti. V občini se je pričela izgradnja tovarne aluminija v Strnišču. V oblastnih organih in organih družbenopolitičnih organizacij so potekale ostre razprave ob načrtovanju setve in potrebnih količin za odkup pridelkov oziroma vrst živil s spiska odkupa, če primerjamo te obveznosti z današnjim odkupom oziroma blagovnimi tržnimi viški, se nam zdijo nizke. Takrat pa so bile pomembne, ker sta bila pridelovanje in prireja ekstenzivna. Hektarski pridelki so bili nizki. Za prirejo kilograma mesa je bil potreben daljši čas in večji stroški kot danes. Nekaj primerov odkupa, ki je bil dosežen v letih 1948 in 1949. Tabela plana in realizacije odkupa v letu 1948: v kg Proizvod Plan Realizacija % Krompir 10,000.000 9,090.810 91 Žitarice 1,049.000 969.667 93 Koruza 520.000 518.739 99 Ajda 100.000 58.431 58 Fižol 180.000 75.983 42 Proso 100.000 4.629 4,6 Mleko 3,800.000 2,903.495 76 Prašiči (kos.) 4.003 3.652 91 Sadje 4,000.000 4,216.789 105 Vino (I) 1,800.000 2,204.000 122 čebula 1,280.000 1,509.994 118 Jajca (kosov) 500.000 1,311.733 262 Perutnina 8.000 4.969 62 Vsi navedeni pridelki niso bili predpisani za obvezno oddajo. Pregled pa kaže na gospodarsko moč tedanjega kmetijstva v okraju. Nekateri pridelki so prevladovali na posameznih območjih občine. Nekatere kulture, kot sta ajda in proso, so danes redke, da ne govorimo o čebuli, ki je bila zasajena na velikih površinah, zlasti na Ptujskem polju. Preglednica plana in realizacije odkupa za leto 1949: Proizvod Plan Realizacija % Govedo 1,045.182 915.615 87,6 Prašiči-pitanci 2.330 kos. 358 15,3 Prašiči-mesnati 1.433 kos. 509 35,5 Prašiči-mršavci 5.412 kos. 1.430 26,4 Odojki 448 kos. 142 31,6 Mleko 2,021.810 I 1,149.019 56,8 Jajca 1,219.047 kos. 705.330 57,8 Kje so bili vzroki za tako nizek odstotek realizacije postavljenega plana odkupa? Najbrž je bila obvezna oddaja postavljena previsoko. Razlog bi lahko našli v težki situaciji, v kateri se je znašla Jugoslavija. Bili smo v času pritiska na Jugoslavijo z vseh strani, predvsem z vzhoda, ko je Jugoslavija ob informbiroju odpovedala pokorščino SZ, zato se je bilo nujno še bolj usmeriti na lastne sile. Vendar te sile tudi niso zmogle več, ker je bila prizadeta osnova, pa tudi stimulacije ni bilo, zato je bilo kmetijstvo v tem času v nezavidljivem položaju. Ali je šlo tudi za bojkot kmeta? Nekateri so trdili tudi to, zlasti v razpravah odbornikov okrajne skupščine, ki so ves čas opozarjali na težko stanje na podeželju in pogosto niso bili povsem zadovoljni s sprejetimi oziroma od zgoraj diktiranimi plani, ker so bili previsoki. Opozarjali so tudi na primere, ko so posamezni kmetje, ki bi lahko izpolnili plan, bojkotirali oziroma špekulirali tudi na ilegalnem trgu. Zakaj navajamo te ugotovitve? Vsekakor je treba spomniti na čase, ko je bila družba v težkem položaju in je morala iskati izhod v zadovoljevanju potreb po hrani s pomočjo kmečkih področij. Ta so se odzivala in so veliko prispevala k skupnemu zadovoljevanju potreb po hrani. Druga ugotovitev, ki jo lahko izluščimo iz tega, je vez med kmetom in delavcem, njuna medsebojna solidarnost, ki je ne smemo zanemarjati. Ali niso torej upravičene sedanje zahteve, ki se pojavljajo v razpravah o nadaljnjem razvoju manj razvitih območij, da bi morali sedaj razviti nekoliko več upoštevati solidarnost in nuditi tudi več pomoči pri hitrejšem premagovanju manjše razvitosti oziroma zaostalosti tudi na naših območjih? Tako ali drugače, dejstva govore o precejšnjem prispevku kmetov oziroma kmetijstva našega območja k reševanju žgočih težav tedanjega časa pri oskrbovanju precejšnjega dela prebivalstva.Slovenije. O razvitosti oziroma bogatem ptujskem okraju lahko govorimo za tedanje čase le v zvezi s kmetijstvom, pa še to le v primerjavi z drugimi kmetijskimi območji, ne pa na splošno. Pri razvoju kmetijstva moramo omeniti tudi spremembe, ki so nastajale pri posameznih kulturah; uvajali so nove, opuščali pa stare. Pri poljedelskih kulturah smo že omenili opuščanje ajde, prosa, skoraj popolnoma so opustili pridelovanje čebule kot vrtnine, ki je predstavljala precejšen tržni višek. Opozoriti moramo še na nove kulture, ki smo jih uvajali v tem obdobju. Ena izmed teh je sladkorna pesa, ki danes že dobiva svojo domovinsko pravico na Ptujskem in Dravskem polju ter v Slovenskih goricah, kjer. so pogoji. Zanimiva je zgodovina pobude za izgradnjo tovarne sladkorja. O izgradnji so govorili že spomladi leta 1947 na seji okrajne skupščine, ko so postavili oziroma sprejeli obvezo posejati 100 ha sladkorne pese. Posebne utemeljitve ni zaslediti. Kmetje odborniki so ugotavljali o tej kulturi, da za njo ni pripravljena zemlja, da je premalo gnojil, nekateri pa so imeli povsem negativna stališča do sejanja pese. V primeru gradnje tovarne sladkorja bi lahko dejansko ugotovili, da je od ideje do njene realizacije preteklo več kot trideset let. Ali opravičeno? O kmetijstvu v ptujski občini ne moremo govoriti brez upoštevanja naravnih pogojev in njegove materialne osnove. Pa vendar je hkrati potrebno povedati, da se je razvijalo tudi po zaslugi družbenih ukrepov in pogojev, ki jih je družba sprejemala. Razvoj kmetijstva so pogojevali tudi ljudje, kmetje in strokovni delavci, ki so na kmetijstvo posredno ali neposredno vezani. Zato so bili doseženi takšni uspehi, ki niso nastajali spontano, ampak organizirano in načrtno. Zrastli so sedanji proizvodni objekti, nastale in razvijale so se organizacije združenega dela, rastli hektarski donosi, razvijala se je specializacija, pridobivali in usposabljali so zemljišča, razvijali družbeni in zasebni sektor kmetijstva, ki se medsebojno povezujeta, in tako se podružblja kmetijska proizvodnja. Ali bomo tudi v prihodnje uspeli obdržati pridobljene in priborjene prednosti? Naj ne bo to izziv samo za kmetijce, ampak tudi za vse druge! 10. Naš industrijski razvoj je bil v tem obdobju v glavnem usmerjen v razvoj industrije. Podjetja so bila razvrščena in vezana na ustrezna resorna ministrstva, ali preko direkcij v republiki ali na zvezni ravni. Le manjša podjetja so bila v okrajni, mestni ali krajevni pristojnosti. Zato tudi o gradnji tovarne aluminija v Strnišču ni odločala okrajna, ne mestna ali krajevna oblast, ampak zvezna. Odborniki okrajne skupščine so bili o gradnji seznanjeni januarja 1947, češ'da se prične gradnja tovarne spomladi. Prav zanimivo je, kako so si nekateri predstavljali razvoj tovarne in kraja pa tudi Ptuja. Tovarno naj bi gradilo 2.000 delavcev, zaposlovala naj bi od 25.000 do 30.000 delavcev; Ptuj naj bi se v nekaj letih razvil v mesto s 100.000 prebivalci. Danes bi lahko ugotovili, da so bile to slabe napovedi, a takrat najbrž verjetne, še zlasti za tiste, ki so primerjali razvoj po revolucijah v drugih deželah. Odborniki niso bili brez razvojnih ambicij, a niso odobravali vseh ukrepov, ki so bili narejeni za razvoj gospodarstva. Med drugirp so se zanimali za usodo usnjarske industrije v Ptuju, ki je imela večstoletno tradicijo. Takratni ljudski poslanci so odgovarjali na to vprašanje. Bistvo odgovora je bilo v tem, da je bila tovarna zastarela in zato opuščena. V Sloveniji je bilo nekaj bolj posodobljenih usnjarn, kjer se je ta industrija koncentrirala. Bilo je tudi nekaj očitkov na račun lokalizma oziroma partikularizma, češ, vsi bi radi delali doma. Večje industrijske zapuščine v teh krajih nismo imeli. Kaj je bila osnova za nadaljnji industrijski razvoj v občini? Obrt je bila v Ptuju precej razvita. Poleg te obrti so bile po osvoboditvi ustanovljene nekatere delavnice, v katerih so delali delavci, ki so bili prej pri obrtnikih, nekaj je bilo kvalificiranih, še več pa nekvalificiranih, torej priučenih. Leta 1947 je prišlo v upravljanje okrajnega ljudskega odbora nekaj podjetij,~na primer: Petovia, alkoholna industrija, Opekarna Ptuj, Okrajna hranilnica, Okrajno gradbeno podjetje in Okrajno prevozniško podjetje. Okrajna skupščina je imenovala upravnike in računovodje. Okrajni investicijski načrt za leto 1947 je predvideval med drugim elektrifikacijo Opekarne, preureditev Petovie, kar pomeni, da je bila prevzeta tudi skrb za proizvodnjo in razvoj. Leta 1949 je bilo v upravljanju okrajnega ljudskega odbora 14 podjetij, v upravljanju mestnega ljudskega odbora Ptuj 9 podjetij, skupaj 23 podjetij. Po dejavnostih so omenjali kovinsko, kemično industrijo, industrijo gradbenega materiala, živilsko industrijo in tekstilno industrijo. Kaj je še značilno za razvoj industrijskih podjetij v občini? Razen tovarne aluminija v Kidričevem ni nastala pri nas nobena industrijska delovna organizacija na osnovi koncepta razvoja industrije v širši družbenopolitični skupnosti. To pa seveda ne pomeni, da ne brez njihove podpore. V času centraliziranega planskega gospodarstva je v občini nastala v okviru te opredelitve le tovarna aluminija. Vse druge so imele v glavnem osnovo v prejšnjih malih obrtnih delavnicah. Vzemimo na primer današnji AGIS, ki v kovinsko predelovalni industriji pomeni enega izmed nosilcev dosedanjega, še bolj pa bodočega razvoja. Nastal je iz majhne družbene delavnice TAP, v kateri so postopoma razvijali posamezne programe, skupno z razvojem avtomobilske industrije. Podoben začetek je bil s Strojnimi delavnicami oziroma Sigmo. Razvila se je iz mehaničnih delavnic, ki so preraščale iz servisne v proizvodno dejavnost. Poleg osnovne dejavnosti so vključevale v proizvodnjo programe, ki so bili v začetku sicer skromni, a so se vendarle razvijali naprej. Sigma se je združila s Tovarno avtoopreme v sedanji AGIS. Enak nastanek bi lahko pripisali sedanji delovni organizaciji Olga Meglič, ki je nastala iz invalidskih delavnic z različnimi dejavnostmi. Proizvodne programe so širili, opuščali in končno sprejeli programe, kot jih imajo danes. Na teh primerih sem hotel pokazati nastanek in razvoj večine ptujskih proizvodnih organizacij združenega dela, ki so nastajale z iskanjem svojega razvoja v lastnih proizvodnih ali servisnih programih ali pa so jih dobivali drugod. Začetki so bili marsikje skromni, vendar so delavci dopolnjevali in utrjevali proizvodne programe. 11. Razvoj gospodarskih in družbenih dejavnosti v ptujski občini po obdobjih ni bil premočrten, doživljal je hitrejše in počasnejše vzpone, v nekaterih obdobjih tudi zastoj. Bil je odvisen od vrste dejavnikov, ki so ga pogojevali —■ od upravljanja, sredstev, kadrov, naravnih danosti, znanja, izkušenj, ustvarjalnost ljudi, zlasti še kadrov, ki so bili določeni za posamezne naloge v delovnih organizacijah, v družbenopolitičnih organizacijah in v organih družbenopolitične skupnosti: nenazadnje pa tudi od družbene klime v posameznih obdobjih. V obdobju do leta 1950 so bili obnovljeni v vojni porušeni objekti in podružbljeni večji proizvodni objekti. Leta 1948 je bila opravljena nacionalizacija podjetij s področja obrti in trgovine. Prične se tudi obdobje industrializacije in elektrifikacije. To je tudi obdobje centralizacije sredstev. V tem času se prične gradnja tovarne aluminija Kidričevo. Leta 1950 doseže družbeni sektor gospodarstva polovico narodnega dohodka v občini. Za to obdobje je značilen tudi pričetek procesa preobrazbe strukture prebivalstva, zaposlovanje v industriji in selitev v mesta. Precejšnje število ljudi se zaposli v gospodarskih in družbenih dejavnostih v občini, še več izven občine v drugih starih in na novo nastajajočih industrijskih središčih Slovenije. 12. Za gospodarski razvoj ptujske občine v času od 1951—1960 je značilno postavljanje osnov industrijske proizvodnje in preraščanje deleža industrijske proizvodnje tudi v družbenem proizvodu nad dotedanjim prevladujočim deležem kmetijstva. V tem obdobju so bile zgrajene nove zmogljivosti in ustanovljena nova podjetja: Mlekarna, Tiskarna, Tovarna avtomobilske opreme. Leta 1954 je pričela z redno proizvodnjo Tovarna glinice in aluminija v Kidričevem. Leto dni prej je pričela delovati Veterinarska ambulanta, ki je čez nekaj let obogatena z novim osemenjevalnim središčem. V tem času se je začel razvijati komunalni sistem, ko je uveljavljanju samoupravljanja sledila tudi krepitev materialne osnove. Sredstva za razširjeno reprodukcijo so se oblikovala v podjetjih in družbenopolitičnih skupnostih, kar je nedvomno pospeševalo razvoj. V sistemu nagrajevanja so opustili administrativni sistem nagrajevanja, pričeli so uveljavljati sistem nagrajevanja po delu. V tem obdobju, sredi leta 1957, je bil ukinjen ptujski okraj, kar ima več posledic. Negativne posledice so bile v tem, ker je z odpravo okraja odšlo precejšnje število usposobljenih kadrov, ki so poznali razmere v ptujskem gospodarstvu, v družbenem življenju in so imeli možnosti in pogoje usmerjanja gospodarskega razvoja. Le del kadrov je ostal. Ta se je srečeval z novo organizacijo družbenopolitičnih skupnosti, saj se je z ukinitvijo okraja pričela tudi reorganizacija občin. Iz prejšnjih sedmih (Bori, Cirkovce, Gorišnica, Juršinci, Lešje, Ptuj, Videm) so nastale tri: Gorišnica, Lešje in Ptuj. Ta organizacija je bila le začasna, saj je oktobra 1958 prišlo do zadnje reorganizacije, ko sta se občini Gorišnica in Lešje priključili Ptuju. Pozitivne posledice so bile v krepitvi samoupravljanja občanov in delavcev, omogočeno je bilo širše vključevanje občanov in delavcev v odločanje o pogojih dela in življenja, ob vsem tem pa je v tem obdobju vidna tudi delna stagnacija v razvoju. 13. Obdobje šestdesetih let je pomembno zaradi več dogodkov, ki so vplivali na razvoj. S sprejetjem nove ustave leta 1963, zlasti še z uveljavljanjem njenih načel in konkretnih določil, so se tudi v občini mobilizirali delovni kolektivi, družbenopolitične organizacije, skupščina družbenopolitične skupnosti. Ustava je bila usmerjena v poglabljanje samoupravljanja v delovnih organizacijah materialne proizvodnje in v družbenih službah. Pomembno je bilo področje samoupravnega urejanja ekonomskih odnosov, saj je ustava omejevala vlogo organov družbenopolitičnih skupnosti, zlasti zveznih državnih organov in poudarjala vlogo samoupravnih organov v delovnih organizacijah. Zato so se tudi v ptujski občini odpirale nove možnosti v gospodarskem in družbenem razvoju. To obdobje je pomembno zlasti za razvoj kmetijstva. V tem času so zgrajeni novi proizvodni živinorejski objekti: farma prašičev v Dra-žencih z letno proizvodno zmogljivostjo 45.000 pitanih pračišev; farma DO Olga Meglič — Dolane piščancev — pohancev, perutninska klavnica, tovarna močnih krmil v PP in KK, Tehnoservis; zgrajen je bil tudi ptujski hotel; v istem obdobju novo poslopje PTT. V družbenih dejavnostih so pričeli zbirati dokumentacijo za gradnjo novih bolnišničnih objektov; poleg tega so pričeli z adaptacijami in novogradnjami osnovnošolskega prostora. Leta 1962 je bila ustanovljena lokalna radijska postaja, ki je pričela redno oddajati ob novem letu 1963. Nadaljevali so regulacijo Pesnice. Usmeritev v družbeno organizirano, lahko bi rekli industrijsko živinorejsko proizvodnjo, pomeni tudi prelomnico z miselnostjo ekstenzivne proizvodnjè. Intenzivno usmeritev je narekovala družbena potreba po zagotavljanju večjih količin tržnih viškov mesa za prebivalstvo, hkrati pa tudi vključitev kmetijstva v proces intenziviranja z vnašanjem sodobnih tehnologij, kar zahteva tudi več znanja in več strokovno ustrezno usposobljenih kadrov. Za ptujsko občino je pomenilo to obdobje tudi širitev vzgojnoizobra-ževalnih programov v srednjem šolstvu. Ptujski gimnaziji se je konec petdesetih let pridružila še ekonomska srednja šola z upravno administrativno šolo. V Ptuju je bilo že prej razvito šolstvo za šolanje učencev v gospodarstvu za lesno, kovinsko, trgovsko in nekatere druge stroke. Nekaj usmeritev je bilo opuščenih oziroma preseljenih, vendar so se druge širile in se razvijale na srednjo izobraževalno stopnjo, najprej kot dislocirani oddelki matičnih šol, kasneje kot samostojne usmeritve v srednješolskem centru. Z uvajanjem usmerjenega izobraževanja v srednje šolstvo so se razširili vzgojnoizobraževalni programi, širitev je potekala v prid proizvodnim poklicem. Več vzgojnoizobraževalnih programov pomeni več možnosti izbire za poklic, hkrati pa tudi več možnosti za združeno delo pri pridobivanju ustreznega strokovnega kadra za proizvodne potrebe in nenazadnje tudi večje možnosti za vključitev mlade generacije z območja ptujske in ormoške občine v izobraževanje, zlasti še iz manj razvitih krajev Slovenskih goric in Haloz. V šestdesetih letih se je pričela spreminjati tudi kadrovska sestava zaposlenih, in sicer v prid kvalificiranim in srednje strokovnim kadrom. Več je bilo tudi kadrov z višjo izobrazbo, medtem ko kadrov z visoko izobrazbo ni bilo dovolj. Spreminjanje kadrovske sestave je vzpodbudilo več dejstev. Po osvoboditvi je bilo splošno pomanjkanje strokovnih kadrov. V ustanovah družbenih dejavnosti so morali opravljati delo le za to strokovno usposobljeni delavci (osnovne šole, gimnazija, zdravstvo in drugi). Strokovna in proizvodna dela v delovnih organizacijah, upravnih organih in drugod so opravljali kvalificirani, srednje in visoko izobraženi delavci. Poleg tega je treba opozoriti na delavce, ki so si z delom pridobili izkušnje, z individualnim ali organiziranim seminarskim študijem pa osnovna ali dopolnilna teoretična znanja. V delovne organizacije so se vključevali delavci iz prenaseljenega podeželja, ki tudi niso bili ustrezno strokovno usposobljeni. Zato se je mladina usmerjala v redne oziroma skrajšane oblike šolanja in pridobivanja strokovnega znanja. Vse oblike izobraževanja, ki so jih organizirali v Ptuju v 50. letih, so zadoščale le za pridobitev ožje strokovne izobrazbe (kvalificirani delavci); vsi drugi so se morali šolati izven občine. Maturanti ptujske gimnazije so se vpisovali na ustrezne fakultete ljubljanske in zagrebške univerze, pa tudi v druge po Jugoslaviji. Kot diplomanti različnih usmeritev so se redki vračali, kar so pogojevale manjše potrebe in tudi pogoji, ki niso vzpodbujali vračanja teh kadrov, da bi prevzemali zahtevnejše strokovne in vodilne naloge. Zato je potrebno poudariti vlogo tistih kadrov, ki so kljub pomanjkanju formalne izobrazbe, polni zanosa in ustvarjalnosti ter delovnih izkušenj, razvijali vrsto proizvodnih dejavnosti, ki so bile osnova za kasnejši industrijski razvoj. Hidroelektrarna Formin V 60. letih, zlasti v obdobju organiziranja višjih šol v Mariboru, so se začele odpirati precejšnje možnosti za vključitev mladih z našega območja v višje oziroma visoke šole, ker so postali stroški šolanja bistveno manjši kot v drugih, oddaljenih središčih. Poleg tega so mariborske višje (kasneje visoke) šole uvedle izredni študij, ki je omogočil mnogim že zaposlenim delavcem pridobivanje višje stopnje izobrazbe in bogatega teoretičnega znanja. Nedvomno so višje oziroma visoke šole v Mariboru mnogo prispevale in še prispevajo k boljši kadrovski sestavi, s tem pa tudi k hitrejšemu in kvalitetnejšemu razvoju gospodarstva in družbenih dejavnosti v ptujski občini. Za gospodarstvo je bilo to obdobje iskanja ustreznih oblik organiziranosti, povezovanja, pa tudi nekaj opustitev dejavnosti. Največ povezav delovnih organizacij je bilo v kmetijstvu, in sicer v Kmetijskem kombinatu, ki je nastajal z združevanjem kmetijskih gospodarstev, gozdnega gospodarstva, kmetijskih zadrug, priključevale so se še druge delovne organizacije —j mlekarna, mizarstvo in druge. S tem sta se krepili materialna in kadrovska osnova, kar se je kazalo v izgradnji novih proiz- vodnih objektov, ki so dopolnjevali primarno kmetijstvo s predelavo in uvedli nove proizvodne programe. V tem času je bilo zaradi nerentabilnosti ali stalnih izgub, pa tudi zaradi pomanjkanja kadrov, ki bi načrtovali smelejši razvoj, opuščenih nekaj dejavnosti v ptujski občini. Opuščena je bila tekstilna tovarna v Ptuju; prostore in delavce je prevzela delovna organizacija Strojne delavnice Sigma, ki je pričela uvajati proizvodni program gumijastih izdelkov. V Majšperku je zabredla v težave tovarna strojil, prostore in proizvodne naprave je prevzela tovarna Konus iz Slovenskih Konjic. Prejšnji program je nadomestila z novim proizvodnim programom, ki se je v naslednjih letih večkrat menjal. V Ptuju je bila opuščena tudi ple-tarska dejavnost, ki je imela večdesetletno tradicijo, del le-te se je ohranil v delovni organizaciji Olga Meglič, ki jo opravlja preko oblike dela na domu še danes. V začetku tega obdobja je bila na Turnišču opuščena kobilarna — vzrejališče ameriških kasačev. Kobilarna je imela znano tradicijo in uspehe doma in v svetu. Leto 1969 je Tito predal v obratovanje hidrocentralo Zlatoličje in ob tej priložnosti obiskal Ptuj. 14. Sedemdeseta leta so v Jugoslaviji pomenila dograjevanje družbenoekonomskega in družbenopolitičnegaa sistema socialističnega samoupravljanja. V začetku 70. let so bili sprejeti ustavni amandmaji, leta 1974 je bila sprejeta nova ustava in leta 1976 zakon o združenem delu. Na osnovi ustave in zakona o združenem delu je tudi združeno delo v ptujski občini sprejelo usmeritve in določbe ustave in zakona o združenem delu o organiziranju temeljnih organizacij združenega dela, oblikovanju delovnih organizacij; organiziranju samoupravnih interesnih skupnosti družbenih dejavnosti in samoupravnih interesnih skupnosti materialne proizvodnje. Ustrezen položaj delavca v združenem delu in občana v krajevni skupnosti je temeljni dejavnik delegatskega odločanja v združenem delu in krajevni skupnosti. Omogoča enakopravno vključevanje delavcev v različne oblike združevanja dela in sredstev, ki jih omogočata ustava in zakon o združenem delu. Za ptujsko gospodarstvo je bilo to obdobje pomembno zaradi širokega odpiranja organizacij združenega dela navzven, povezovanja in združevanja znotraj občine in izven nje. V tem obdobju so ptujske organizacije združenega dela delno ali celovito modernizirale svoja proizvodna sredstva in uvajala nove tehnološke postopke. Naj navedemo samo nekaj primerov posodabljanja proizvodnje: v tovarni volnenih izdelkov v Majšperku, v opekami v Rogoznici, na TAM TOZD Proizvodnja zavor Ptuj podlagi sovlaganja s tujimi partnerji so širili proizvodni program v Agi-su. V Ptuju je bila v okviru lesne industrije zgrajena nova tovarna embalažnih sodov; v Dolanah je bila zgrajena nova tovarna hidropnevmatičnih naprav v okviru Olge Meglič; v Kidričevem je bila opravljena modernizacija livarne v TGA Boris Kidrič Kidričevo. Svoje poslovanje so širili v Agrotransportu, v Pleskarju, v Železniških delavnicah. V Tehnoservisu so pričeli s sestavljanjem sklopov za črno-belo televizijo na podlagi sklenjene pogodbe o prenosu tovrstne proizvodnje iz Gorenja na Ptuj; kasneje se je oblikovala posebna temeljna organizacija združenega dela v okviru Gorenja. Po priključitvi tovarne perila Delta tovarni perila in konfekcije Labod iz Novega mesta so zgradili nove tovarniške prostore in preselili celotno proizvodnjo iz starih prostorov v nove. V Slovenji vasi je Tovarna mesnih izdelkov Košaki iz Maribora zgradila hladilnico. Tovarna mesnih izdelkov je bila takrat v SOZD Kmetijski prehrambeni kombinat Ptuj. To je bil začetek izgradnje klavniške, mesno predelovalne industrije v Podravju. Konec sedemdesetih let je bil zgrajen poslovni center Perutnine Ptuj. V Podlehniku je Petrol zgradil nov motel. Med pomembnimi pridobitvami tega obdobja je bila izgradnja magistralne ceste Ptuj—Macelj, ki je bila predana prometu leta 1973. Orga- nizacije združenega dela so se povezale v delovne organizacije znotraj občine in izven nje, v sestavljene organizacije združenega dela z namenom združevati delo im sredstva ter kadre in se tako razvijati hitreje, dosegati boljše gospodarske, razvojne in poslovne rezultate. Navajam nekaj primerov združevanja. Med prvimi se je povezala ptujska trgovina, organizirana v okviru Panonije, z Mercatorjem. Oblikoval se je SOZD Uni al, ki ga sestavljata Tovarna glinice in aluminija Boris Kidrič Kidričevo in Impol iz Slovenske Bistrice. V Ptuju sta bila v tem času sedeža dveh sestavljenih kmetijskih organizacij, in sicer Kmetijski prehrambeni kombinat, v okviru katerega so bile delovne organizacije Kmetijski kombinat Ptuj, Agrokombinat Maribor, Agrokombinat Lenart in Tovarna mesnih izdelkov Košaki Maribor. Druga sestavljena organizacija je bila Perutninarstvo, ki so ga sestavljale delovne organizacije perutninarstva Pivka, Zalog in Perutnina. Obe sestavljeni organizaciji sta bili ukinjeni iz subjektivnih in objektivnh razlogov. Ptujski Pleskar se je povezal v SOZD združena podjetja strojegradnje; delovna organizacija Olga Meglič se je združila v Elkom, v isto SOZD se je povezal tudi ptujski Projektivni biro. Obe delovni organizaciji sta se iz tega SOZD-a izločili. Prva se je nato povezala v SOZD Agros; druga pa kot TOZD v Komunalno gradbeno podjetje Ptuj. Delovna organizacija Les Ptuj se je povezala z LjK Savinja iz Celja. V tem času je bila zgrajena tovarna furnirja im lesenih embalažnih sodov, ki je tudi s skupnimi močmi niso mogli rešiti, zato so jo zaprli. Namesto nje je TAM Maribor uvedel proizvodnjo zavor, ki je z dodatno izgradnjo prostorov in širitvijo proizvodnje prerasla v tovarno in samostojno temeljno organizacijo. Tovarna volnenih izdelkov Majšperk se je povezala z delovno organizacijo Merinka v okviru MTT Maribor. Ptujski Elektrokovinar se je ločil po programih, montažni del se je vključil v delovno organizacijo IMP, drugi del (proizvodnja malih elektromotorjev) se je vključil kot TOZD v Elektrokovino (sedaj samostojna delovna organizacija). Trgovska organizacija Merkur se je povezala v SOZD Emona, konec 70. let se je temu SOZD-u pridružil še Kmetijski kombinat Ptuj. Gradbeno podjetje Drava se je v tem času priključilo delovni organizaciji Konstruktor iz Maribora; druga gradbena organizacija Gradnje pa h Gradisu. Gradbeno podjetje Drava se je kasneje izločilo iz te delovne organizacije in se priključilo h Komunalnemu podjetju v Ptuju. Družbene dejavnosti so se v tem desetletnem obdobju ugodno razvijale, več šol je bilo zgrajenih na novo, druge so bile obnovljene. Iz samoprispevka je bila zgrajena osnovna šola Markovci. V zdravstvu je bil zgrajen nov kirurški trakt, stari je bil obnovljen, enako velja za interni oddelek, zgrajen je bil tudi objekt za specialistične ambulante in osrednji laboratorij. V osnovni zdravstveni službi so bili zgrajeni prostori za ambulante in zobozdravstvene ambulante. To obdobje je bilo ugodno tudi za družbeno in zasebno stanovanjsko izgradnjo. V drugi polovici 70. let so bile zgrajene Ptujske toplice z zunanjimi in notranjimi bazeni, športnimi in gostinskimi objekti. Ni mogoče navajati vseh dosežkov v izgradnji ali modernizaciji cest, ulic, stanovanjskih in poslovnih hiš oziroma prostorov v krajevnih skupnostih in v mestu. Ugotovimo lahko, da je bilo tudi na tem področju veliko doseženega, vendar glede na potrebe še vedno premalo. 15. Stabilizacijski ukrepi v 80. letih so vplivali na razvoj gospodarstva in družbenih dejavnosti v ptujski občini. Kljub temu lahko naštejemo nekaj pomembnih dosežkov na področju vlaganj v gospodarske in negospodarske dejavnosti. V kmetijstvu je bilo v teh letih vloženih precej sredstev za usposabljanje in pridobivanje zemljišč v družbenem in zasebnem sektorju. V tem času je bilo zgrajenih več objektov, naj naštejem le najpomembnejše: rekonstrukcija in s tem razširitev proizvodnih zmogljivosti v tovarni močnih krmil v Kmetijskem kombinatu, zgrajen je bil kompleksni reprodukcijski center za stare starše v Mesokombinatu Perutnina, dograjene proizvodne zmogljivosti za dodatnih 30.000 prašičev v Kmetijskem kombinatu; v istem kombinatu je bil dograjen center za predelovanje grozdja; zgrajena pitališča za govejo živino; zgrajeni pro-izvodno-poslovni prostori temeljne organizacije Elektronika Gorenje; dograjeni proizvodni prostori tovarne zavor TAM. V družbenih dejavnostih je bilo prav tako zgrajenih več objektov: osnovna šola Trnovska vas, dom učencev v Ptuju, delavnice in učilnice za praktični pouk v srednješolskem centru (s sredstvi občinskega samoprispevka), v izgradnji je osnovna šola Lovrenc na Dravskem polju in telovadnica pri srednješolskem centru Ptuj (prav tako s sredstvi iz. občinskega samoprispevka) 16. Na koncu moramo poudariti, da je bil povojni družbenoekonomski razvoj v občini dosežen z delom, znanjem in odrekanjem delovnih ljudi in občanov. Take rezultate smo dosegli z demokratičnimi oblikami političnega sistema socialističnega samoupravljanja, ki delavce v organizacijah združenega dela združuje, motivira in omogoča neposredno odio- Čanje o pogojih in rezultatih dela. Dosegli smo jih tudi v osnovni samoupravni skupnosti, v krajevni skupnosti, kjer se združujejo občani za odločanje o pogojih bivanja. Razvejan politični sistem socialističnega samoupravljanja, zlasti delegatski, omogoča odločanje v samoupravnih interesnih skupnostih in delegatskih organih družbenopolitične skupnosti. Dosedanji razvoj naj bo-vzpodbuda in izziv sedanjim generacijam, da še hitreje ustvarjajo osnovo za bogatejši ekonomski in družbeni razvoj. Uporabljeni viri: 1. Zgodovinski arhiv Ptuj, Okrajni ljudski odbor Ptuj, škatla številka 1 za leto 1950 — zapisniki sej skupščine okrajnega ljudskega odbora 1945—1950. 2. dr Vladimir Bračič, Prostorski razvoj upravne razdelitve na območju severovzhodne Slovenije, Časopis za zgodovino in narodopisje 1978/2, Založba Obzorja Maribor 3. dr. Vladimir Bračič, Razvojni problemi družbenega sektorja kmetijstva v SR Sloveniji ob primeru Kmetijskega kombinata Ptuj, časopis za zgodovino in narodopisje 1972/8, poseben odtis, Založba Obzorja Maribor Ptujer vierzig Jahre Im Artikel »Ptujer vierzig Jahre« werden die materielen und gesellschaftlichen Grundlagen der Gemeinde von Ptuj nach der Befreiung berücksichtigt. Der Artikel greift zuerst in die Zeit zwichen den beiden Kriegen und in die Zeit des Befreiungskampfes ein und zeigt die bedeutendsten Ereignisse aus der Arbeiter- und kommunistischen Bewegung und stellt die Führer des Befreiungskampfes auf dem Gebiet von Ptuj, dar. Die Entwicklung nach der Befreiung knüpft an die Industrie, Landwirtschaft, an den Handel, Gewerbebetrieb und an andere Tätigkeiten. Der Verfasser erwähnt auch die Massnahmen der Volksbebörden auf dem Gebiet der Landwirtschaft, d. h. der Pflichtabkauf, die Organisierung der Genossenschaften und der gessenschaften und der gesel-Ischatflichen Grundbesitze. Ein wesentlicher Teil des Artikels ist der Entwicklung der wirtschaftlichen und anderen Tätigkeiten, den einzelnen Fachgebieten gewidmet und versucht die Entwicklung zeitlich zu begrenzen. .■'«Si mag. Anton llec RAZVOJ INDUSTRIJE OD LETA 1965 DO 1984 Predstavitev industrije — splošno Ob bežnem pogledu na razgibanost im krajinske značilnosti ptujske občine bi morda prenekateri ocenjevalec sklepal, da je to še vedno občina z močnim agrarnim značajem, kjer je kmetijstvo vodilna panoga. Ne glede na razvoj občine v letih od 1965 do 1984 je z narodnogospodarskega vidika občina Ptuj v skupini kmetijsko pomembnejših občin Slovenije. Kljub tej ugotovitvi pa primerjalni podatki v družbenem proizvodu občine kažejo, da je industrija najmočnejša gospodarska panoga, saj kmetijstvo zavzema slabo petino v družbenem proizvodu občine. V naslednji preglednici so prikazani vrednostni podatki družbenega proizvoda in strukturni deleži. Tabela 1: Družbeni proizvod industrije1 — v mio din 1965 1970 1975 1980 1983 Industrija občine 144 236 642 2.350 6.212 Industrija Slovenije 5.895 11.091 38.233 114.639 296.278 STRUKTURA V % Delež indust. v občini 44,0 42,2 36,2 41,7 42,6 Delež indust. v Slov. 49,2 34,4 45,3 45,8 48,8 Delež indust. občine v indust. Slovenije 2,4 2,1 1,7 2,0 2,1 Industrija je bila v preteklem obdobju nosilka gospodarskega razvoja občine in ostaja to tudi v bodoče. V strukturi družbenega proizvoda občine predstavlja nad 40 %. Podatki v preglednici kažejo stanje po letih. V letu 1975 je bil delež industrije samo 36,2 % v primerjavi z letom 1965, ko je bila industrija udeležena s 44 %. Zmanjšanje strukturnega deleža ni posledica hitrejšega razvoja ostalih gospodarskih panog, ampak bolj vpliv neenotnih pogojev pridobivanja dohodka; to je bilo obdobje, ko je industrija dosegala slabše poslovne rezultate. Primerjava s Slovenijo kaže, da je delež industrije v družbenem proizvodu Slovenije večji, saj je bil v letu 1965 49,2 % in v letu 1983 48,8 %. Delež industrije občine v industriji Slovenije se giblje od 2,4 % v letu 1965 do 2,1 % v letu 1983. V analiziranih letih ptujska industrija ni pridobila v deležu, ob tem ko je delež občine v družbenem proizvodu Slovenije večji in po letu 1980 rahlo narašča, kljub temu pa je bil v letu 1983 delež občine v družbenem proizvodu Slovenije samo 2,4 %. Tabela 2: Povprečne realne stopnje rasti družbenega proizvoda v industriji2 — stalne cene 1972 — v % __________________1961-65 1966-70 1970-75 1976-80 1981 1961-81 Industrija — občine 1,4 1,3 2,8 10,0 —12,7 3,1 — Slovenije 8,6 7*0 7,9 5,1 2,4 6,9 Realne stopnje rasti družbenega proizvoda so izračunane na osnovi cen iz leta 1972 im kažejo počasnejšo rast družbenega proizvoda industrije občine v primerjavi s Slovenijo. Povprečni podatek za dvajsetletno obdobje 1961-—1981 kaže, da je družbeni proizvod v občini približno za 20 % zaostajal za rastjo v Sloveniji, veliko večje pa je zaostajanje ptujske industrije, saj je povprečna stopnja rasti družbenega proizvoda več kot polovico manjša od rasti v Sloveniji. Iz navedenega lahko povzamemo, da je Slovenija dosegla hitrejši razvoj kot občina, še posebej to velja za industrijo, da se je občina v razvitosti močno pomaknila na rep seznama slovenskih občin. Pomeni pa tudi, da je ptujska industrija manj akumulativna, proizvodnja pa je naravnana predvsem na oskrbovanje predelovalne industrije izven občine. Vrednostni podatki za družbeni proizvod se iz leta v leto močno povečujejo zaradi rasti cen. Za spremljavo gibanja družbenega proizvoda v industriji so zanimive cene industrijskih izdelkov pri proizvajalcih in cene industrijskih izdelkov v trgovini na debelo. Tabela 3: Indeksi cen3 cene 1972 S 100 1960 1965 1970 1975 1980 1981 Cene indust. izd. pri proizvajalcih 47,2 58,3 80,6 191,7 341,7 510,7 Cene indust. izdelkov na debelo 35,5 51,6 77,4 206,5 422,6 658,3 Cene na drobno 26,7 46,7 76,7 190,0 436,7 630,4 Vključen deflator družb, proizv. 25,9 46,8 71,8 170,6 388,0 526,5 Povprečne letne stopnje rasti cen — v % 1961-65 1966-70 1971-75 1976-80 1981-82 1961-82 Cene indust. izd. pri proizvajalcih 4,3 6,7 18,9 12,3 35,6 12,5 Cene indust. izd. v trgovini na debelo 7,8 8,4 21,7 15,4 42,0 15,5 Cene na drobno 11,8 10,4 19,9 18,1 36,5 16,8 Vključen deflator družb, proizvoda 12,6 8,9 18,9 17,9 31,7 16,0 Preglednici kažeta indekse rasti cen industrijskih izdelkov in povprečne letne stopnje rasti. Povprečna stopnja cen industrijskih izdelkov za obdobje tod 1961 do 1982 je nekoliko manjša od povprečnega deflatorja družbenega proizvoda, ki je 16 %. To potrjuje dejstvo, da cene industrijskih izdelkov niso glavni vzrok inflacije. Zanimiva je tudi primerjava vrednostnih in relativnih podatkov gospodarstva občine in industrije. Podatki kažejo značilna gibanja cen in precejšnja strukturna nihanja, zlasti sredstev, razporejenih v poslovni sklad, ki so vedno bila in bodo tudi v bodoče osnova razvoja. Gorenje, TOZD Póslovna oprema Ptuj Tabela 4: Nekateri finančni kazalci4 1965 1970 i 1975 1980 1984 GOSPODARSTVO SKUPAJ — Celotni prihodek 629 1.494 6.275 18.877 85.290 — Amortizacija 31 109 222 637 2.660 — Dohodek 137 294 993 4.078 15.402 — Poslovni sklad 24 19 53 543 1.882 INDUSTRIJA SKUPAJ — Celotni prihodek 330 527 2.295 8.378 39.425 — Amortizacija 26 75 126 414 1.719 — Dohodek 74 128 406 2.100 8.118 —1 Poslovni sklad 9 7 20 344 1.287 DELEŽ V %5 Cel. prih. indust. v cel. prih. gospodar. 52,5 35,3 36,6 44,4 46,2 Amort. indust. v amort gosp. 83,9 68,8 56,8 65,0 64,6 Doh. indust. v doh. gosp. 54,0 43,5 40,9 51,5 52,7 Posl. sklad indust. v posl. skladu gospodarstva 37,5 36,8 37,7 63,4 68,4 INDEKSI 1970 1975 1980 1984 1965 1970 1975 1980 Gospodarstvo — Celotni prihodek 237 420 301 451 — Amortizacija 352 204 287 418 — Dohodek 215 338 411 378 — Poslovni skiad 79 279 1.024 347 Industrija — Celotni prihodek 160 435 365 471 — Amortizacija 288 168 329 415 — Dohodek 173 317 517 387 — Poslovni sklad 78 286 1.720 374 Deleži industrije v celotnem prihodku, amortizaciji, dohodku in poslovnih sredstvih gospodarstva občine kažejo, da pomeni industrija pri nekaterih elementih več kot polovico gospodarstva občine. Glede na dvajsetletno obdobje kažejo podatki, da po letu 1965 industrija rahlo izgublja delež, predvsem zato, ker se je počasneje razvijala od ostalih gospodarskih panog. Tudi hitro tehnološko in absolutno staranje opreme je prispevalo k relativno počasnejšemu razvoju. Če je bil v letu 1965 delež industrije v celotnem prihodku gospodarstva občine 52,5 %, je v letu 1984 samo 46,2 %. Največji padec je v deležu amortizacije, saj je le-ta od 83,9 % v letu 1965 v deležu padla na 64,6 % v letu 1984. Manj je nihanj pri dohodku, ob tem pa sta leti 1970 in 1975 primeren kazalec rahlega nazadovanja, saj močno izstopata v negativnem pogledu. Poslovni sklad kot glavni vir za financiranje razširjene reprodukcije do leta 1975 ni oblikovan z rastjo dohodka. V letih 1980 in 1984 pa ustvarja industrija že 63,3 % oziroma 68,4 % vseh poslovnih sredstev gospodarstva občine, kjer je zlasti v letu 1984 izredno pomemben vpliv DO TGA Boris Kidrič Kidričevo. Primeren kazalec so ideksi iz tabele 4, ki kažejo značilnosti gospodarjenja in določene težave v enem obdobju ter večje razvojne možnosti v naslednjem. Industrija se veliko težje prilagaja različnim spremembam na družbenoekonomskem področju. Tudi različne organizacijske spremembe so veliko prispevale, da se je struktura posameznih panog menjala in je zato delež industrije bolj nihal. Ustanavljanje temeljnih organizacij združenega dela po letu 1974 in precejšnje spremembe pri registracijah, ki jih je prineslo tozdiranje, je tudi vplivalo na zmanj- šanje deleža industrije v gospodarstvu, čeprav je potrebno v teh primerih pojem zmanjšanja razumeti le pogojno. Vse te spremembe z vidika narodnega gospodarstva ne pomenijo zmanjšanja, pač pa le prerazporeditev gospodarskih subjektov med gospodarskimi dejavnostmi. Vrednostni podatki med posameznimi leti niso popolnoma primerljivi, saj ni izključen vpliv inflacije, oziroma je prav inflacija razvrednotila razvoj industrije, zato bo v nadaljevanju prikazana fizična rast industrijske proizvodnje, ki je boljši kazalec razvoja. Ne glede na vpliv inflacije pa lahko iz podatkov povzamemo, da je tudi inflacija zelo različno delovala na posamezne finančne kazalce in da je ta vpliv zelo različen po petletnih obdobjih. Poslovni sklad je osnovni in najpomembnejši vir za nove naložbe in za novo tehnologijo vsake organizacije združenega dela. To velja tudi za industrijo. V primerjavi z drugimi gospodarskimi dejavnostmi je v industriji potrebno vložiti za pomembnejši poseg v posodobitev tehnologije ali celo za dejavnost veliko večja sredstva, ki jih brez tujih virov sama ne more zagotoviti. To še posebej velja za težko industrijo, ki je investicijsko intenzivna, kot npr. investiranje v barvni metalurgiji, proizvodnji krmil in tekstilni industriji, kjer se s spremembo tehnologije v veliki meri zamenja tudi oprema. V predelovalni industriji, to še posebej velja za elektro in kovinsko, lahko sodobno tehnologijo uvajajo postopoma. Ob dovolj velikem lastnem poslovnem skladu pa uporabljajo manj tujih sredstev. Preglednica v nadaljevanju kaže vlaganja v osnovna sredstva. Tabela 5: Izvršene investicije v osnovna sredstva6 — v mio din OBČINA skupaj —• graditev novih zmogljivosti — razširitev, rekonstruk., moderniz. — vzdrž. obstoj, objektov INDUSTRIJA SKUPAJ — graditev novih zmogljivosti —■ razširitev, rekonstruk., moderniz. — vzdrževanje obstoječih objektov 1970 1975 1980 1983 74 415 1.160 1.890 11 133 619 739 16 • 45 213 145 18 128 224 698 18 • 154 520 576 48 260 107 45 154 317 453 2 61 47 324 DELEŽI v % — investicije industrije v investicijah občine 24,3 37,1 44,8 30,5 — investicije industrije v družb, proizvodu industrije 7,7 24,0 22,1 9,3 — investicije občine v družb, proizvodu občine 3,2 8,7 9,2 3,9 V industriji se je v preteklih obdobjih več vlagalo v razširitev, rekonstrukcijo in modernizacijo ter vzdrževanje obstoječih objektov kot pa v gradnjo novih zmogljivosti. To ne velja za obdobje od leta 1975—1980, ko je bila zgrajena hidroelektrarna Formin. Delež investicij industrije v skupnih investicijah občine je bil leta 1970 24,3 % in leta 1983 30,5 %. To je precej manj, kot je bil delež industrije v družbenem proizvodu občine. Gibanja niso ugodna, posledica je tehnološka in ekonomska zastarelost ter odpisanost opreme, ki je bila v letu 1984 okrog 80 %. Takšna gibanja pa kažejo tudi na prelivanje akumulacije iz industrije na druga področja, tudi izven gospodarstva. Za popolnejše prikazovanje industrije kot nosilne dejavnosti v občini je potrebno prav gotovo zajeti tudi izvoz in uvoz. AGIS Ptuj, TOZD Vzmetarna Formin Tabela 6: Izvoz - uvoz blaga in storitev — v tisoč US $ 1965 1970 1975 1980 1984 Izvoz skupaj 2.412 11.730 16.731 26.801 34.957 Uvoz skupaj 18.359 26.831 34.613 Izvoz industrije 2.123 11.680 16.030 26.508 33.875 Uvoz industrije Delež izvoza indust. 17.942 25.896 32.539 v izvozu občine v % 88,0 Delež izvoznikov v izvozu občine v %8 99,6 95,8 98,9 96,9 TGA 35,8 89,9 77,3 59,4 47,5 LES 17,6 6,1 6,4 BI — TVI 15,9 . —. I 3,9 — — TAP + SIGMA — 1,7 — — — PP — — — 14,3 33,7 Delta — . — Indeksi izvoza in povprečne stopnje rasti 6,6 5,2 1970 1975 1980 1984 1965 1970 1975 1980 Izvoz skupaj 486,4 142,6 160,2 130,4 Povprečna stopnja rasti 37,1 7,4 9,9 6,9 Izvoz industrije 550,2 137,3 165,4 127,8 Povprečna stopnja rasti 41,9 6,5 10,6 5,0 Izvoz industrije je bil v letu 1965 2.123 tisoč dolarjev, kar je pomenilo 88 % vsega izvoza občine. Iz leta v leto je izvoz vrednostno naraščal, tako je -bil v letu 1970 že 11.680 in v letu 1984 33.875 dolarjev, kar predstavlja 96,9 % izvoza občine. Skoraj ves izvoz je usmerjen na konvertibilno področje. Po letu 1980 je dosežena tudi pozitivna izvozno uvozna bilanca, saj je vrednost izvoza večja od uvoza. V preteklih dvajsetih letih glede na posebnost ptujske industrije, ki je v tem, da ni proizvajalka končnih potrošnih dobrin — z nekaj manjših izjem — ampak v pretežni meri proizvaja polproizvode, ta ni uspevala z izvozom dosegati pomemben delež akumulacije. Velikokrat je bil izvoz prisila, da je lahko uvažala surovine in reprodukcijski material ter rezervne dele za nemoteno proizvodnjo. Pomemben napredek v izvozu je bil dosežen v zadnjih letih z uveljavljanjem skupnega izvoza preko reprodukcijskih verig, z izvozom proizvodov višje faze predelave. Tak primer je izvoz v okviru sestavljene organizacije UNIAL, kjer TGA Boris Kidrič Kidričevo proizvedeni aluminij izvaža v predelani obliki preko predelovalcev aluminija. Tudi živilska industrija, ki jo v izvozu predstavlja Perutnina Ptuj, pridobiva tuja tržišča s proizvodi višje faze predelave. (Takšne rešitve so za izvoznika in za družbo kot celoto smotrne in predvsem gospodarne, kar je nenazadnje cilj izvoza. Industrija po panogah Spremljanje sprememb med industrijskimi panogami je za daljše obdobje oteženo, še posebej zato, ker je potrebno uporabiti uradne statistične vire. V preteklih dvajsetih letih se je dogajalo, da se je z organizacijskimi spremembami, reorganizacijami nekdanjih podjetij oziroma današnjih organizacij združenega dela povečavalo število registriranih gospodarskih subjektov, ki se pretežno ukvarjajo z industrijsko dejavnostjo. Pri registracijah je prihajalo do sprememb tudi zaradi manjših ali večjih ugodnosti, ki so jih imele v naši družbi določene gospodarske dejavnosti. Tako se dejanski razvoj industrije občine vedno ne ujema s podatki, ki jih uradno objavlja statistika. V nadaljevanju so naštete organizacije združenega dela po obdobjih. V letu 1965 so v okviru industrije delovala naslednja podjetja:9 1. Tovarna glinice in aluminija Boris Kidrič Kidričevo 2. Tovarna avtoopreme Ptuj 3. Podjetje za popravilo voz jugoslovanskih železnic Ptuj 4. Opekarna žabjak 5. Les, lesnoindustrijsko in trgovsko podjetje Ptuj 6. Tovarna volnenih izdelkov Majšperk 7. Delta, tovarna perila in konfekcije Ptuj 8. Petovia, živilska industrija Ptuj 9. Mlekarna (Kmetijski kombinat) Ptuj 10. Perutnina, trgovsko podjetje Ptuj 11. Ptujska tiskarna 12. Konus, usnjarski kombinat, obrat Majšperk 13. Elektroindustrija Maribor, obrat Ptuj 14. Živilski kombinat Intes, mlin Ptuj Od leta 1965 do 1975 je nastalo nekaj premikov v strukturi industrijskih dejavnosti. Nekateri obrati so postali temeljne organizacije združenega dela, znotraj nekaterih temeljnih organizacij, ki so bile registrirane v drugih dejavnostih, pa so obstajali industrijski obrati z industrijsko proizvodnjo. Najbolj tipičen primer je temeljna organizacija združenega dela Proizvodnja in predelava v Mesokombinatu Perutnina Ptuj. Tako je v letu 1975 v občini delovalo 9 delovnih organizacij s področja industrije, v okviru le-teh pa je bilo organiziranih 6 temeljnih organizacij združenega dela. Poleg delovnih organizacij so v občini delovale tudi 4 temeljne organizacije v okviru industrije, ki so bile povezane v delovne organizacije izven občine. Leto 1974 je pomenilo konstituiranje celotnega družbenega življenja na osnovi nove ustave. Tako se je v letih od 1973—1975 tudi pričelo z integracijskimi procesi kot družbeno zelo pomembno obliko združevanja dela in sredstev. Ti procesi so aktivirali skoraj vse dejavnosti v občini. Tako so se v delovne organizacije vključile tudi nekatere organizacije združenega dela s področja industrije, in sicer: |§| Delta, tovarna perila in konfekcije, k Labodu iz Novega mesta, — Živilska industrija Petovia h Kmetijskemu kombinatu Ptuj, — Tovarna elektromehanskih in drugih proizvodov Elektrokovinar k Elektrokovini Maribor in — Montažno podjetje Elektrokovinar k IMP PMI Maribor. Integracijski procesi, ki so izredno pomembna prelomnica pri uveljavljanju družbenoekonomskih odnosov v združenem delu, so po sprejemu ustave v letu 1974 in še posebej po sprejemu zakona o združenem delu v letu 1976 pomembno pomagali zaokrožavati proizvodne procese v industriji. Nastajale so nove temeljne organizacije in novi obrati, tudi povsem novi, ali pa močno razširjene industrijske dejavnosti. Povezovanje delovnih organizacij v sestavljene organizacije združenega dela kot višje oblike združevanja dela in sredstev je proces, ki ne pozna občinskih meja in uspešno teče zadnjih 10 let. Seznam organizacij združenega dela s področja industrije v letu 1984 omogoča primerno primerjavo s prejšnjim prikazom. Pomembni razvojni premiki, ki so se pojavljali v obravnavanih 20 letih v posamezni organizaciji, v tem sestavu ne bodo obravnavani, delno bodo zajeti pri predstavitvi nekaterih nosilcev gospodarskega razvoja na drugem mestu. Ptujska industrija ima zelo pestro proizvodnjo, za njeno približno predstavitev so navedene najpomembnejše skupine industrijskih proizvodov. Preglednica v nadaljevanju kaže te značilnosti, zaradi poenostavitve je prikazana proizvodnja po delovnih organizacijah oziroma samostojnih drugih organizacijskih enotah (TOZD-ih ali obratih). EKK Ptuj, Tovarna močnih krmil Draženci TGA Boris Kidrič Kidričevo, proizvodnja izpari Ini kov IB, OZD - proizvod 0101 Dravske elektrarne Maribor TOZD Elektrarna Formin 0109 UNIAL TGA Boris Kidrič Kidričevo s: TOZD Tovarna glinice TOZD Proizvodnja aluminija TOZD Predelava aluminija — glinica (vsa) — aluminij v ingotih — aluminijske zlitine — aluminijski trak in žica —•' izparilniki 0113 IMP-PMI Maribor TOZD Elektrokovinar Ptuj — proizvodne delavnice lili- industrijske posode in hidroforji — priprave za kemično čiščenje vode 0114 AGROS HIKO Olga Meglič Ptuj — sredstva za natovarjanje in pretovarjanje deli in pribor za motorna vozila — valjani, vlečeni in stiskani proizvodi 0115 AGIS Tovarna avtomobilske opreme in servisi Ptuj, s: TOZD Orodjarna TOZD Vzmetarna Formin TOZD Precizna mehanika TOZD Avtooprema TOZD Velika oprema TOZD Kovinska obdelava (jeij za motorna vozila —■ ostalo orodje - kalupi —• druge vzmeti 0115 ŽG CD Ljubljana®- TOZD za vzdrževanje voz Ptuj — popravilo tirnih vozil 000 0115 TAM Maribor —TOZD Karosemica Maribor, Proizvodnja zavor Ptuj —• zavore 0117 Elektrokovina Maribor — TOZD PME Ptuj .jÈ^flkolektor. stroji Mer. enota 1965 1970 1975 1980 1984 MWh 610.427 572.681 542.462 t 86.105 120.450 126.076 117.538 106.256 t 15.859 31.785 31.244 25.465 19.670 t 16.731 10.705 15.727 20.886 15.702 t — — — — 8.014 t — — i KS! ■■ 1.070 t J ' — 1.086 882 t . — — — — 35 t HH ■ • 195 340 t — —- - 259 368 t • ■ — — " 268 358 t 579 1.175 2.124 2.586 3.142 t ':‘i— - Ì--X— 35 71 82 t t/: — 75 175 592 ef. ur 204 214 274 339 383 t — . — — 833 617 t 127 239 161 šifra dejavnosti OZD —- proizvod 0117 GORENJE, DO Procesna oprema Titovo Velenje, TOZD Poslovna oprema Ptuj — kopirni aparati —■ TV črnobeii 0121 Opekarna Ptuj — opečni izdelki 000 —■ MAP nosilci-preklade 000 0122 Slovenijales LIK Savinja Celje, TOZD Lesna industrija Ptuj —• žagan les 0125 SOZD MTT Tovarna volnenih tkanin Merinka Maribor, TOZD TVI Majšperk —■ volna — volnene tkanine 000 0126 Labod, Tovarna oblačil Novo mesto, TOZD Konfekcija perila Delta Ptuj - ;— konfekcija perila in oblačil 000 0128 Konus, Industrijski kombinat Slovenske Konjice, TOZD Lahka obutev Majšperk — usnjena galanterija 000 —• strojila — obutev 000 0128 MIP Ptuj, TOZD Zaščita Kidričevo — usnjene rokavice 000 —• konfekcija oblačil 000 0129 Sava Kranj, TOZD Gumama Ptuj — razni gumi izdelki 0130 Emona Kmetijski kombinat Ptuj, TOZD Živilska industrija Petovia Ptuj — predelava vrtnin — pijače 000 — žvepleni zakad 0130 Emona Kmetijski kombinat Ptuj, TOZD Mlekarna Ptuj — čajno maslo — jugolit in jugoester —• smetana — pasterizirano mleko 000 — kazein Mer. enota 1965 1970 1975 1980 1984 kos 360 280 kos — — — 63.229 58.349 kos 6.749 9.607 10.448 12.763 9.533 m2 — — 400 1.919 1.849 m3 5.800 11.586 7.190 6.431 6.261 t 280 317 521 967 1.223 m2 779 614 794 959 1.129 m2 1.544 1.604 2.123 2.454 2.490 m2 47 99 22 t 1.200 — — — — par — — — 337 447 par 296 368 m2 — — — 121 685 t — — 247 395 1.043 t 381 426 738 2.160 848 i 1.724 2.195 2.358 1.764 721 t 35 34 41 46 39 t 139 132 207 164 178 t 154 114 84 — — t — 228 418 1.457 1.077 i 695 642 400 1.530 2.448 t 89 163 285 401 369 šifra dejavnosti OZD — proizvod 0130 Mesokombinat Perutnina Ptuj, TOZD Mesna industrija — zaklana perutnina — sveže ostalo meso — drugi mesni izdelki 0130 TIMA, ŽK Intes Maribor, TOZD Mlin Maribor, DE Mlin Ptuj — moka belih žit 0130 TIMA, ŽK Intes Maribor, TOZD Pekarne Vinko Reš Ptuj imm pecivo 0131 Emona Kmetijski kombinat Ptuj, TOZD Slovenske gorice-Haloze Ptuj — naravna vina 000 0132 Mesokombinat Perutnina Ptuj, TOZD Tovarna krmil — kompletne krmne mešanice 0132 Emona Kmetijski kombinat Ptuj, TOZD Tovarna močnih krmil Draženci KS kompletne krmne mešanice 0134 Mesokombinat Perutnina Ptuj, TOZD Ptujska tiskarna — tiskovine, obrazci, predelava papirja Primeren kazalec razvoja posameznih industrijskih dejavnosti je petletnih obdobjih. Stopnje rasti fizičnega obsega industrijske proizvodnje dejavnosti Panoga dejavnosti 1905-70 1970-75 1:975-80 1980-84 1905-84 01 Industrija skupaj 7,3 8,1 5,7 3,8 6,4 0101 Elektrogospodarstvo ■— — 29,9 —1,4 8,1 0109 Proizvodnja barvnih kovin 6,3 1,7 —1,6 0,2 1,9 0110 Predelava barvnih kovin 0113 Kovinsko predelovalna industrija 0114 Strojna industrija 10,9 21,9 12,8 10,5 14,0 0115 Proizvodnja prometnih sredstev 0117 Proizvodnja električnih strojev in naprav 23,2 51,2 2,9 26,1 0121 Proizvodnja gradbenega materiala 4,1 21,2 12,2 —2,9 8,7 Mer. enota 1965 1970 1975 1980 1984 t 1.981 6.939 13.793 26.739 31.280 t 1.306 1.427 1.928 895 561 t 283 476 1.608 2.358 3.737 t 3.976 5.106 4.563 4.716 1.221 t — — 3.988 4.119 4.368 i — — — 2.369 1.772 t 13,661 30.173 50.666 97.820 113.907 t — — 23.000 31.081 48.482 t 164 226 246 264 301 povprečna stopnja rasti fizičnega obsega industrijske proizvodnje V dejavnosti Pan°Ba dejavnosti 1905-70 1970-75 1975-80 1980-84 1965-84 0122 Proizvodnja končnih lesenih izdelkov 22,8 • —2,5 —2,5 —1,6 4,7 0125 Proizvodnja tekstilne preje in tkanin 5,1 11,0 13,5 5,6 8,7 0126 Proizvodnja zgotovljenih tekstilnih izdelkov 1,7 4,8 8,1 0,0 3,7 0128 Proizvodnja usnjene obutve in galanterije —9,7 —0,1 21,9 8,9 3,7 0129 Predelava kavčuka — — 9,8 38,3 21,7 0130 Proizvodnja živilskih proizvodov 15,0 13Ì3 9,4 2,2 10,5 0131 Proizvodnja pijač 0132 Proizvodnja krmil 13,0 10,9 14,3 5,8 11,3 0134 Grafična industrija 1,2 4,9 —1,9 7,9 2,7 Spremembe nomenklatur proizvodov in s tem tudi spreminjanje šifer dejavnosti otežuje celovito prikazovanje fizičnega obsega industrijske proizvodnje od leta 1965 do 1984. Šele od leta 1976 so v statistični spremljavi uveljavljene šifre dejavnosti iz tabele 8. Podatki kažejo, da je industrija stopnjevala fizični obseg proizvodnje v posameznih petletnih obdobjih in v dvajsetletnem obdobju dosegla povprečno 6,4 % letno stopnjo rasti. Primerjava dosežene proizvodnje po dejavnostih industrije občine s skupno industrijsko proizvodnjo kaže strukturne deleže, ki jih zavzemajo posamezne panoge. Tabela 9: Struktura fizičnega obsega industrijske proizvodnje12 — v % Panoga dejavnosti 1965 1970 1975 1980 1984 industrija skupaj 100 100 100 100 100 1. Elektrogospodarstvo — — — 1,8 1,2 2. Proizvodnja barvnih kovin 62,8 46,8 16,1 11,7 8,6 3. Predelava barvnih kovin 30,3 24,2 22,4 4. Kovinsko predelovalna 0,1 1,6 1,3 industrija 6,1 6,5 — 1,0 2,3 5. Strojna industrija 6. Proizvodnja promet, sred. 9,0 10,7 8,3 7. Proizvodnja električnih strojev in aparatov Üj — 0,5 5,8 5,4 8. Proizvodnja gradbenega materiala 0,5 0,6 1,6 1,5 1,4 9. Proizvodnja končnih lesnih izdelkov 0,8 1,6 0,5 0,5 0,4 10. Proizvodnja tekstilne preje in tkanin 7.5 6,4 3,5 4,0 3,3 11. Proizvodnja zgotovljenih tekstilnih izdelkov 3,9 1,2 3,7 2,9 2,9 12. Proizvodnja usnjene obutve in galanterije . 1,8 2,2 0,3 1,4 1,9 13. Predelava kavčuka — — 1,9 1,0 2,0 14. Proizvodnja živilskih 21,1 18,6 20,9 proizvodov 12,2 23,3 15. Proizvodnja pijač 2,0 1,0 0,4 16. Proizvodnja krmil 3,9 10,9 8,9 11,9 16,9 17. Grafična dejavnost 0,5 0,5 0,5 0,4 0,4 Strukturni deleži kažejo, da proizvodnja in predelava barvnih kovin, proizvodnja končnih lesnih izdelkov, proizvodnja tekstilne preje in tkanin ter proizvodnja pijač v strukturi skupne industrijske proizvodnje padajo, rastejo pa deleži proizvodnje krmil, proizvodnje živilskih proizvodov, strojne industrije in proizvodnje usnjene obutve in galanterije. To pomeni, da so takšna gibanja dosežena tudi v organizacijah združenega dela, ki so vključene v navedene panoge dejavnosti. Kadri Na področju zaposlovanja je industrija prav tako najpomembnejša gospodarska panoga, podobno kot je to ugotovljeno pri ustvarjanju družbenega proizvoda. Z vidika zaposlovanja so posebej zanimive tiste panoge dejavnosti, ki omogočajo s svojim razvojem hitro odpiranje novih delovnih mest. Razvoj v desetletnem obdobju kaže, da so delovno intenzivne industrijske dejavnosti v veliki meri sprejele iskalce zaposlitve. Hitrejša rast zaposlovanja je v kovinski in elektroindustriji, industriji zgotovljenih tekstilnih izdelkov, industriji usnjene obutve in galanterije ter v živilski industriji. Tabela 10: Zaposleni v industriji13 Leto industrija skupaj Delež zaposlenih industrije v gospodarstvu v % 1965 7.205 44,0 1970 4.126 42,6 1975 5.363 44,5 1980 6.840 47,1 1984 7.446 47,8 Delež zaposlenih v industriji zavzema preko 40 % vseh zaposlenih gospodarstva občine. Ta delež se stopnjuje od leta 1965 do 1984 z manjšim odstopanjem v letu 1970. Tako je industrija zaposlovala leta 1984 že 47,8 %s zaposlenih v gospodarstvu, kar pomeni, da je njen delež na področju zaposlovanja večji kot pa v družbenem proizvodu, ki je bil v istem letu 42,6 %. Gibanja so z vidika zaposlovanja sicer ugodna, kažejo pa tudi hitrejšo rast predelovalne industrije, ki je manj akumulativna. Razne organizacijske spremembe so vplivale, da je bilo nekaj skokov na področju neproizvodnega zaposlovanja v skupnih službah najrazličnejših oblik. Tabela 11 : Delavci po stopnjah strokovne izobrazbe14 — po stanju 31. 12. — v % Leto Skupaj Visoka Višja Srednja Nižja VKV KV PKV NKV Industrija 1966 (4.090) = 100 0,7 0,4 5,2 7,3 5,7 20,3 32,6 27,8 1970 (4.154) = 100 0,9 0,7 6,7 3,6 6,2 24,2 29,1 28,6 1976 (6.092) = 100 0,9 1,4 8,5 4,3 4,1 27,0 26,0 27,8 1981 (6,970) = 100 1,3 2,0 9,3 1,6 2,1 26,0 21,1 36,6 Delež industrije v gospodarstvu občine v % 1966 41,7 31,1 29,8 42,4 35,9 45,1 33,3 60,7 36,4 1970 43,2 34,6 30,7 42,7 27,5 50,1 35,5 62,0 40,8 1976 48,4 37,1 36,5 40,4 37,3 39,8 39,6 61,7 58,8 1981 46,8 45,2 42,4 37,9 25,0 33,2 33,7 60,0 64,5 Podatki v tabeli 11 kažejo strukturo zaposlenih v industriji in delež kadrov industrije, ki ga zavzemajo v gospodarstvu. Tako je bilo v letu 1981 v industriji zaposlenih 94 delavcev z visoko izobrazbo, to je 45,2 % vseh z visoko izobrazbo v gospodarstvu, medtem ko je bil ta delež leta 1966 slaba tretjina. Kvalifikacijska struktura se počasi izboljšuje, čeprav pomeni naraščanje nekvalificiranih delavcev v absolutnem številu in tudi v deležu veliko zavoro na tej poti. Znanje kot eden najpomembnejših proizvodnih dejavnikov sicer počasi vendarle prodira na proizvodno področje, uvajanje sodobnih tehnoloških procesov in organizacija dela pa zahtevata vedno več kadra z visoko in višjo izobrazbo. Značilno za kadrovske premike v industriji je, da iz leta v leto narašča delež s srednjo, višjo in visoko strokovno izobrazbo. Leta 1981 je bilo v industriji od vseh zaposlenih le 1,3 % kadra z visoko izobrazbo, kar je manj od gospodarstva. Negativno pa je, da se je v letu 1981 močno povečal delež nekvalificiranih kadrov, saj zavzema več kot tretjino vseh zaposlenih. Politika zaposlovanja poteka v zadnjih letih (od 1981— 1984) v prid kadrom z višjo in visoko izobrazbo, to ostaja ena od prednostnih nalog industrije tudi v bodoče. Entwicklug der Industrie von 1965 bis 1984 Die Industrie der Gemeinde Ptuj ist Träger der wirtschaftlichen Entwicklungs seit dem Jahr 1954 und sie wird ihre Stellung auch in der Zukunft behalten. Sie nimmt 40 % des Gemeindeeinkommens ein, das liegt aber unter dem Durchschnitt Sloweniens. Von dem Jahr 1972 bis zum Jahr 1978 hatte die Industrie schlechtere Ergebnisse und so war ihr Teil im Gemeindeeinkommen kleiner und zwar wegen der schnellen Entfaltung anderer wirtschaflichen Zweige und wegen verschlechterer Produktionsbedingungen. Die Industrie passt sich nämlich den Veränderungen auf dem gesellschaftlich — ökonomischen Gebiet nicht leicht an und in der Periode von 1972—1978 gab es auch verschiedene Organisationsverschiebungen. Trotz alldem gibt die Industrie bessere Geschäftsresultate als andere Wirtschaftszweige in der Gemeinde. Im Jahre 1984 trug sie schon 68,4 % aller eingeteilten Mittel des Geschäftsfonds bei, dabei nimmt einen ausserordentlich wichtigen Platz die Fabrik der Tonerde und Alluminiums »TGA — Boris Kidrič« aus Kidričevo ein. In der Industrie wurde vor allem in die Erweiterung, Rekonstruktion und Modernisierung investiert, erst nach dem Jahr 1975 auch in neue Arbeitsmöglichkeiten. In der gesamten Gemeindeausfuhr war die Industrie mit 96,9 % beteiligt und vor allem führte man in die Länder mit der konvertibilen Währung aus. Die Ptujer Unternehmen haben eine sehr bunte Produktion, 17 Industriezweige, im Jahre 1984 gab es 32 Organisationen der assoziierten Arbeit (Grundorganisationen und Arbeitsorganisationen bzw private Unternehmen). Am stärksten sind die Produktion und Verarbeitung der Farbmetalle (31 % in 1984) und die Produktion der Nahrungsmittel (20,9 % in 1984) vertreten. Durchschnittsstufen der Entwicklung des physischen Umfangs der Industrieproduktion vom Jahr 1964 bis zum Jahr 1984 zeigen, dass sich junge Industriezweige der Verarbeitungsindustrie (Metall-, Maschinenbau-, Elektro-, Nahrungsmittelindustrie und Verarbeitung von Kautschuk) sehr schnell enfaltet und haben auch grosse Entwicklungsstufen erreicht. In der Industrie wurde im Jahre 1984 47,8 % Arbeiter beschäftigt. Ausbildungsstruktur der Arbeiter ist aber schlechter im Vergleich mit der gesamten Gemeindewirtschaft. Im Jahre 1981 gab es in der Industrie nur 1,3% der Werktätigen mit der Hochausbildung (94 Werktätige) und sogar 36,6 % (2552) ungelernte Werktätige. Nach dem Jahr 1981 bemüht man sich, neue Werktätige mit höherer und Hochausbildung zu beschäftigen, was die Einführung der neuen Technologie und der Arbeitsorganisierung fordert. So setz sich das Wissen als der wichtigste Produktionsfaktor und Träger des technologischen Fortschrittes durch. OPOMBE 1. Zavod za statistiko SR Slovenije: Statistični podatki po občinah SR Slovenije 2. Zvezni zavod za statistiko: Statistični godišnjak Jugoslavije 3. Statistični letopis SR Slovenije, Zavod SR Slovenije za družbeno planiranje 4. Služba družbenega knjigovodstva, Analiza zaključnih računov gospodarstva 5. Z zaokroževanjem manjših absolutnih vrednosti nastanejo delne spremembe pri izračunih deležev in indeksov 6. Zavod SR Slovenije za statistiko: Statistični podatki po občinah ... ni podatka 8. Za vsako opazovalno leto so upoštevani trije največji izvozniki v občini, Istočasno so tudi vsi našteti izvozniki industrijske organizaoije združenega dela 9. Pojenr'podjetje, ki po sedanji razlagi pomeni organizacijo združenega dela na področju gospodarstva, se je uporabljal do uveljavitve ustavnih amandmajev, ki so vpeljali pojem organizacije združenega dela. 10. Letno poročilo industrije IND-21 in občinska evidenca organizacij združenega dela 11. Obdelava evidence 1ND-1, IND-21, Statistična služba občine Ptuj 12. Obdelava evidence HND-t, IND-21, Statistična služba občine Ptuj 13. Obdelava evidence RAD, Statistična služba občine Ptuj 14. Ekonomski center Maribor v publikaciji Podravske občine v številkah Zvonka Knežević KMETIJSTVO V OBČINI PTUJ 1. Uvod Kmetijstvo je v občini pomembna gospodarska panoga. V družbenem proizvodu občine je udeleženo s približno 17 %, njegov delež pri zagotavljanju prehranske bilance SR Slovenije pa je približno 6 % in je tako naš občinski prispevek k ustvarjenemu proizvodu kmetijstva v republiki med vsemi občinami največji. Družbeni proizvod kmetijstva Leto Družbeni proizvod kmet. v občini Ptuj v 000 din Delež kmet. v družb, proizvodu občine Ptuj v % Delež kmetijstva občine Ptuj v družb, proizvodu kmetijstva SRS v % 1965 18.891 24,0 6,5 1970 135.839 24,3 6,4 1975 292.449 16,5 5,6 1980 817.684 14,5 6,6 1983 2,507.159 17,3 6,4 V strukturi družbenega proizvoda kmetijstva ustvarjata združeno delo in samostojno osebno delo približno enak delež, pri tem pa je delež združenega dela v rahlem upadanju, delež samostojnega osebnega dela pa rahlo raste. 2. Zemljišča 2.1. Struktura zemljišč Od celotne površine 64.530 ha, kolikor meri občina, je kmetijskih površin 40.136 ha, kar jo uvršča po obsegu kmetijskih površin na tretje mesto med občinami SR Slovenije, hkrati pa je to 34 % vseh kmetijskih površin v Podravju. Po obdelovalnih zemljiščih je občina s 33.164 ha na drugem mestu v Sloveniji, v Podravju pa je to 32 %. Še nekoliko ugodnejši so podatki o njivskih površinah. V strukturi proizvodnje so pomembne tudi površine sadovnjakov in vinogradov, ki jih je približno 3.000 ha, travnikov in pašnikov pa je skoraj 1/3 vse površine občine. Površine občine stanje 1983. I eta — v ha Vsa površina Družbena lastnina Lastnina občanov občina skupaj 64.530 14.445 50.085 njive 17.384 3.389 13.995 sadovnjaki 1.459 129 1.330 vinogradi 1.565 312 1.253 travniki 12.756 771 11.985 obdelovalne površine 33.164 4.601 28.563 pašniki 6.972 1.315 5.657 kmetijske površine skupaj 40.136 5.916 34.220 ostale površine 24.394 8.529 15.865 % 100 22,3 77,7 Od celotne površine občine je v družbeni lasti 22,3 % zemljišč, v zasebni pa 77,7 %. Če upoštevamo primerjavo, kmetijskih površin, je v družbeni lasti le 14,7 % zemljišč, med obdelovalnimi zemljišči 13,9 %, in med njivami 19,5 %. Podružbljanje zemlje je v občini doseglo razmeroma skromen obseg. Največ družbenih zemljišč je na Dravskem polju, manj na Ptujskem polju in najmanj v Halozah in Slovenskih goricah. Geografsko je območje občine razdeljeno na tri dele: — osrednji ravninski del s Ptujskim in Dravskim poljem —« Haloze in - Slovenske gorice. Osrednji ravninski del je najrazvitejši predel občine. Tu so kmetijske površine intenzivno obdelane in dosegamo relativno visoke pridelke na enoto površine. Za doseganje še večjih gospodarskih učinkov bi morali dograditi organiziranost v smeri smotrnejšega izkoriščanja opreme in proizvodnih kapacitet ter tesneje povezati proizvodnjo in prometne tokove. Haloze in Slovenske gorice kot manj razvita predela občine imata slabše pogoje za razvoj kmetijstva zaradi naravnih danosti in nezadostno razvite infrastrukture, ki je pogoj za razvoj živinoreje, sadjarstva in vinogradništva, navedene panoge pa so osnovne proizvodne usmeritve tega območja. Nekje v Slovenskih goricah pred približno dvajsetimi leti V občini so bile pred nekaj leti velika ovira za razvoj kmetijstva poplavne vode, in to Pesnice s pritoki v Slovenskih goricah in na Ptujskem polju, Polskave na Dravskem polju in Dravinje v Halozah. Po izvedenih regulacijah na Pesnici in Polskavi so se Emona Kmetijski kombinat Ptuj, Kmetijska zadruga Ptuj in Kmetijska zadruga Dravsko polje Lovrenc Uspešno vključile v program širše družbenopolitične skupnosti pri urejanju slabih in v pridobivanju novih obdelovalnih zemljišč. Do sedaj izvedene melioracije in komasacije na obeh območjih na površini približno 6.000 ha so veliko pripomogle k zaokroženemu, smotrnejšemu in učinkovitejšemu obdelovanju zemljišč in večji kmetijski pridelavi v občini. Dolgoročni planski akti predvidevajo, da bi na tak način do leta 2000 na celotnem območju občine izboljšali pridelovanje ali pridobili nove obdelovalne površine še na 7.730 ha, kar bo bistveno povečalo osnovo za večjo in cenejšo družbeno organizirano tržno proizvodnjo hrane. 2.2. Deagrarizacija in drobljenje površin Proces deagrarizacije je v občini potekal podobno kot v vsej Sloveniji, kjer smo imeli leta 1971 20 %, leta 1981 pa samo 9 % kmečkega prebivalstva. Po popisu iz leta 1981 imamo v občini 20 % kmečkih pre- bivalcev, medtem ko jih je bilo leta 1971 47 %. Takšno stanje je posledica gospodarskega in družbenega razvoja, ki je vzpodbujal veliko delovno migracijo, zaposlovanje mladih izven kmetijstva in kraja bivanja, hkrati pa je to narekovala že obstoječa razdrobljenost in majhna posest. Parceliranost ^ Stanje 31. 12. 1983 Del obči-ne št. k. o. število parcel Površiina v ha Število posest. I istov Povp. povr. parcele v ha Dravsko polje 26 42.647 12.556 9.649 29,44 od tega: — družbena 7.960 4.620 587 58,04 — zasebna 34.687 7.936 9.062 22,88 Ptujsko polje 20 28.590 7.703 6.174 26,94 od tega: — družbena 3.092 2.051 175 66,34 — zasebna 25.498 5.652 5.999 22,17 Haloze 70 73.223 26.406 11.414 36,06 od tega: — družbena 8.625 5.472 478 63,44 — zasebna 64.598 20.934 10.936 Slov. gorice 52 63.403 17.864 11.243 28,17 od tega: — družbena 7.824 3.760 348 48,06 — zasebna 55.579 14.104 10.895 25,38 SKUPAJ: 168 207.863 64.529 38.480 31,04 od tega: — družbena 27.501 15.903 1.588 57,83 — zasebna 180.362 48.626 36.892 26,96 Po popisu iz leta 1981 meri povprečna površina enega kmečkega gospodarstva 3,85 ha, od tega je obdelovalne zemlje 2,33 ha. Povprečno največje kmetije so v Halozah, vendar na račun gozda, obdelovalne zemlje pa je manj kot v Slovenskih goricah in na Dravskem polju. Najslabši je položaj na Ptujskem polju, kjer je povprečno le 1,68 ha obdelovalne zemlje na kmečko gospodarstvo. Če upoštevamo, da se da dobro živeti od površine 2 ha intenzivne zelenjadarske proizvodnje, od približno 5 ha zemlje, usmerjene v sadjarstvo in vinogradništvo, medtem ko je ekonomičnost pridelovanja poljščin ali usmeritve v poljedel-sko-živinorejsko proizvodnjo na posesti 5 ha že vprašljiva, je zmanjševanje števila kmečkih prebivalcev razumljivo. Pri zmanjševanju števila kmečkih prebivalcev moramo z vidika delovne sile upoštevati: — dnevno migracijo prebivalstva. Ta je zajela veliko večino mlajšega prebivalstva, ki se z delom na kmetiji ukvarja po redni zaposlitvi in je očitna na celotnem območju občine ter I odseljevanje mladih, zaradi katerega predvsem v Halozah kmečko prebivalstvo ostareva in zato kmečka gospodarstva ostajajo brez nasledstva, kmetijske površine pa zarašča gozd. Z razseljevanjem se je oblikoval številen sloj kmeta-delavca, ki je značilen za vso Slovenijo. Približno 1/3 vseh zaposlenih v občini je kmetov-delavcev. S kmetijskega vidika imajo ti delavci specifičen odnos do zemlje in proizvodnje. Kmet-delavec je večkrat zainteresiran za spremembo kmetijskega v gradbeno zemljišče, kar je z vidika zemlje kot osnovnega pogoja za obstoj in proizvodnjo hrane zaskrbljujoče. Hkrati je takšna kmetija, ki je vedno bolj prevladujoča oblika gospodarjenja na zemlji, manj dovzetna za združevanje ter išče kratkoročne finančne učinke. Ker je na takšni mešani kmetiji običajno zaposlen mož, prevzame žena-kmetica vso skrb za proizvodnjo in gospodarjenje na kmetiji. Na velikem številu kmetij nosi kmetica breme proizvodnje, obstaja pa velik razkorak med njenim delom in uveljavljanjem njenih samoupravnih in socialnih pravic. Deagrarizacija Haloz in Slovenskih goric, razpršenost pozidave, urbanizacije, industrijske in infrastrukturne graditve so prav tako kot v ostali Sloveniji povzročili drobljenje površin in posesti, ki je bilo največje v letih 1960—1970, manjše v obdobju 1975—1980, sedaj pa se ponovno počasi povečuje. Število parcel in posestnih listov 1965 1970 1975 1980 1983 Število parcel 188.175 199.182 203.164 204.899 207.863 od tega: —S družbeni sektor 19.956 25.826 26.572 25.644 27.501 — zasebni sektor 168.219 173.356 176.592 179.255 180.362 št. posestnih listov 33.041 34.877 35.931 37.550 38.480 od tega: — družbeni sektor 2.013 2.852 2.509 1.538 1.588 — zasebni sektor 31.028 32.025 33.422 36.012 36.892 Drobljenje površin in posesti je ena največjih ovir za povečanje družbeno organizirane tržne proizvodnje, za uvajanje sodobnejših tehnoloških postopkov in za zniževanje stroškov po enoti proizvoda. Povečevanje parcel s komasacijami to stanje počasi izboljšuje. Kljub velikim naporom, ki so zadnja leta vloženi v združevanje zemlje in v komasacije, pa življenje na terenu ubira svojo pot. Namesto vedno večjega števila kmetij s primerno velikostjo glede na proizvodno usmeritev, se velikost posesti iz leta v leto zmanjšuje. Vedno več je enot do 0,5 ha in vedno manj je tistih, ki imajo več kot 3 ha zemlje. Po podatkih davčne uprave smo imeli 31. 12. 1983 v občini 4.195 kmetov od skupno 17.197 davčnih zavezancev, kmetijska zemljišča pa je imelo 16.311 zavezancev. Po velikosti kmetijskih površin smo imeli 31. 12. 1983 v občini naslednje število kmetij: / stanje 1983. leta Velikost kmetij po posesti kmet. površin Nekmetje Kmetje Skupaj do 0,5 ha 5.912 136 6.048 od 0,5 SafojD' ha 1.879 253 2.132 od 1,0— 2,0 ha 1.972 572 2.544 od 2,0—• 3,0 ha 1.155 617 1.772 od 3,0 — 5,0 ha 934 957 1.891 od 5,0—10,0 ha 437 1.241 1.678 nad 10,0 ha 35 211 246 Skupaj: 12.324 3.987 16.311 2.3. Zaščita kmetijskih zemljišč Pospešen razvoj gospodarstva in družbenih dejavnosti je spremljal vedno večji pritisk na kmetijska zemljišča za urbanizacijo, industrijo in infrastrukturne objekte. Neracionalna raba kmetijskih zemljišč je zaustavljena s predpisi o zaščiti kmetijskih zemljišč. Na njihovi podlagi smo z družbenim planom občine med kmetijsko pomembna zemljišča razvrstili skoraj 41.000 ha zemljišč ali 64 % vsega prostora, od tega tri petine v prvo in dve petini v drugo vrsto zemljišč. V prvi vrsti so zemljišča, ki so po svojih naravnih lastnostih, primernosti za uporabo sodobne tehnologije in možnosti za oblikovanje kompleksov za družbeno in družbeno organizirano kmetijsko proizvodnjo najbolj primerna. To so ravninska in blago nagnjena zemljišča in zemljišča, primerna za sadjarstvo in vinogradništvo, vključene pa so tudi melioracijske in komasacijske površine. V drugi vrsti so ostala kmetijska zemljišča s slabšimi pogoji za kmetijsko proizvodnjo. Razvrstitev kmetijskih zemljišč za potrebe kmetijstva ima daljnosežne posledice. Z njo so trajno zavarovana najpomembnejša zemljišča, služila bo za izdelavo agrokarte, ki bo določila razvojne usmeritve kmetijstva v občini, hkrati pa vplivala na pridobivanje statusa kmeta, dolžnost obdelave kmetijskih zemljišč in premoženjsko pravna razmerja. 3. Organiziranost kmetijstva v občini 3.1. Proizvodne organizacije S kmetijskimi površinami gospodari približno 10.000 lastnikov kmečkih gospodarstev, ki imajo v rokah približno 78 % kmetijskih površin, njihova strokovna nadgradnja in oblika organiziranosti pa sta Kmetijska zadruga Ptuj in Kmetijska zadruga Dravsko polje Lovrenc. Emona Kmetijski kombinat Ptuj gospodari s kmetijskimi površinami v družbenem sektorju, medtem ko Mesokombinat Perutnina Ptuj nima zemljišč za lastno proizvodnjo, Obdravski zavod za veterinarstvo in živinorejo pa le v manjšem obsegu, in to za lastne potrebe za vzrejo plemenskih bikov. Organiziranost kmetijstva je od osvoboditve do danes doživela veliko sprememb, vse pa so bile opravljene z namenom utrditi družbenoekonomske in druge samoupravne odnose. Ob sprejetju zakona o združenem delu smo v občini že imeli vse navedene organizacije, po letu 1976 so doživele le nekatere notranje organizacijske spremembe, Kmetijski kombinat Ptuj pa se je v letu 1981 povečal v SOZD Emono. Kmetijske organizacije v občini so preko različnih oblik povezovanja poslovno povezane v širši slovenski in jugoslovanski prostor, Meso-kombinat Perutnina Ptuj in Emona Kmetijski kombinat Ptuj pa se zlasti v zadnjih letih uspešno vključujeta tudi v mednarodno delitev dela. 3.1.1. Emona Kmetijski kombinat Ptuj Emona Kmetijski kombinat Ptuj je eden največjih kmetijskih proizvajalcev v Sloveniji z glavnim poudarkom na poljedelstvu, prašičereji in kletarstvu. Njegova organiziranost presega občinske meje, saj gospodari z družbenimi zemljišči in objekti še v občinah Slovenska Bistrica, Maribor-Tezno in Ormož, dosežki izven občine Ptuj pa v tem prikazu niso zajeti. V proizvodnih temeljnih organizacijah združenega dela dosegajo nadpovprečne rezultate, uspešno gospodarijo in zagotavljajo precejšen delež prehranske bilance Slovenije. 3.1.2. Kmetijske zadruge Zasebno kmetijstvo je glede na proizvodne možnosti organizirano v dveh zadrugah in Mesokombinatu Ptuj TOK Kooperacija Hajdina, ki je specializirana oblika združevanja za vzrejo piščancev. Kmetijska zadruga Ptuj združuje zasebne kmetovalce na 92 % površine občine. Je enovita organizacija združenih kmetov, ki je nastala 1.1. 1979 po predhodnih številnih organizacijskih spremembah. Je ena največjih zadrug v Sloveniji, v njej združeni kmetje, predvsem usmerjene kmetije, dosegajo visoke proizvodne rezultate v poljedelstvu, go- vedoreji in vinogradništvu. Kmetijska zadruga Ptuj ima približno 1.600 članov in kooperantske odnose z ostalimi lastniki zemljišč. Proizvodno je povezana z Emono Kmetijskim kombinatom Ptuj pri predelavi vina in mleka, pri vzreji živine s Perutnino Ptuj ter izven občinskih meja, z ostalimi pridelki pa prav tako izven meja. Kmetijska zadruga Dravsko polje Lovrenc posluje v današnji obliki organiziranosti že od leta 1961. Zajema kmete na 8 % površine občine, in to na ravninskem predelu, kjer je možno dosegati zelo visoke proizvodne rezultate. Proizvodno so usmerjeni predvsem v poljedelstvo in govedorejo. V obeh zadrugah je poudarek na celoviti in trajni vključitvi vseh proizvodnih zmogljivosti kmetov v družbeno organizirano proizvodnjo, na krepitvi kooperantskih odnosov ter s tem zagotavljanju večje materialne in socialne varnosti članov zadruge, kooperantov in delavcev zadruge. 3.1.3. Mesokombinat Perutnina Ptuj Mesokombinat Perutnina Ptuj beleži enega najhitrejših gospodarskih razvojev ne samo v občini, ampak tudi izven nje. Je največji proizvajalec perutninskega mesa v Jugoslaviji in največji izvoznik na tem področju v Jugoslaviji, kar mu zagotavlja nadaljnji razvoj. Njegov uspeh je rezultat dobre organizacije, uspešno izpeljane delitve dela, razvoja kooperantskih odnosov, posebej pa strokovnega in tehnološkega napredka. 3.1.4. Obdravski zavod za veterinarstvo in živinorejo Ptuj Zavzema posebno mesto v kmetijstvu občine, pa tudi izven nje. V današnji obliki deluje od leta 1978, in sicer razvija svoje delo v TOZD Veterinarstvo in TOZD Živinoreja. ^Predstavlja pomemben vmesni člen med osnovno strokovno pospeševalno službo in strokovno nadgradnjo, saj s svojim delom vpliva na dvig strokovne ravni osnovne pospeševalne službe in kmeta, hkrati pa na razvoj znanstveno raziskovalnega dela in procesa. Z razvitimi specifičnimi dejavnostmi kot sta zdravstveno varstvo in živinoreja je v vseh letih svojega obstoja dal pomemben prispevek k razvoju živinoreje, prav posebej pa k razvoju govedoreje od reprodukcije, selekcije, načrtovanja gradnje hlevov, tehnologije proizvodnje mleka in mesa, do krme za prehrano živali. Obdravski zavod za veterinarstvo in živinorejo Ptuj ter njegovemu teamu strokovnjakov gre poleg živinorejcev zasluga, da smo na našem območju dosegli pomembne vzrejne in proizvodne uspehe. 3.1.5. Semènarski kombinat Ljubljana Semenarski kombinat Ljubljana je v preteklosti proizvajal semena na manjših zasebnih površinah (2—3 ha), v letu 1983 pa je v občini pridobil in usposobil 17 ha površin. Pridelovanje semen namerava povečati v naši občini s širitvijo lastnih površin in v kooperaciji z Emono Kmetijskim kombinatom Ptuj, s Kmetijsko zadrugo Ptuj in s Kmetijsko zadrugo Dravsko polje Lovrenc. Pridelovanje semen je najbojj intenzivna izraba zemlje, ki bo imela vpliv na način obdelave kmetijskih površin. : 3.2. Druge oblike organiziranja Neracionalna raba kmetijskih zemljišč v preteklosti, njihovo opuščanje, slaba obdelava ter. problemi energetsko-surovinsko-prehrambene krize v začetku osemdesetih let so nam približali nekoliko odmaknjeni problem hrane. Hrana je postala učinkovit element v gospodarstvu in povečal se je interes za kmetijstvo. To pa je bil hkrati tudi začetek združevanja sredstev za vlaganja v kmetijstvo. Združevanje sredstev smo usmerjali v kmetijstvo preko različnih oblik — za vlaganja v zemljo preko kmetijske zemljiške skupnosti islhf- za intervencije v proizvodnjo hrane, najprej preko sklada za pospeševanje kmetijstva, nato preko SIS za pospeševanje kmetijstva do današnjega samoupravnega sporazuma za intervencije v kmetijstvu in porabi hrane ter '-za preventivne dejavnosti preko skupnosti za obrambo pred točo. 3.2.1. Kmetijska zemljiška skupnost Kmetijska zemljiška skupnost občine Ptuj je bila ustanovljena v letu 1974 na podlagi Družbenega dogovora o ustanovitvi Kmetijske zemljiške. skupnosti občine Ptuj. Ustanovile so jo kmetijske organizacije, krajevne skupnosti in skupščina občine Ptuj kot mesto dogovarjanja za oblikovanje, vodenje in nadzorovanje izvajanja kmetijske zemljiške politike v občini. Z uveljavljanjem svojih osnovnih nalog, kot so skrb za ohranjanje kmetijskih zemljišč, skrb za intenzivno obdelavo, pobude za usposabljanje zemljišč za večjo proizvodnjo s hidro in agromelioracijami ter komasacijami, je bistveno pripomogla k doseganju rezultatov pri osnovnih nosilcih kmetijske proizvodnje. Kmetijska zemljiška skupnost pridobiva sredstva za svoje delo iz prispevka za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča. Od ustanovitve dalje je bilo zbranih: razdobje 1973 — 1975 1976— 1980 1981 — 1984 14,196.420 din 15,822.926 din 31,605.334 din Skupaj 61,624.680 din Zbrana sredstva so bila porabljena za sofinanciranje melioracij in komasacij preko Zveze kmetijskih zemljiških skupnosti Slovenije in Zveze vodnih skupnosti Slovenije, za projekte za melioracije in komasacije, za manjše kmetijske prostorsko ureditvene operacije v občini in za izvajanje drugih nalog. Iz zbranih sredstev je kmetijska zemljiška skupnost že v letu 1976 naročila projektno dokumentacijo za melioracijo Pesniške doline in proti koncu istega leta odvedla 5,000.000 din za »večja vzdrževalna dela na Polskavi«. S tem denarjem se je v bistvu pričela regulacija Polskave, ki v družbenem planu občine in republike za obdobje 1976—1980 v začetku sploh ni bila predvidena. V letu 1977 je bila z Vodnogospodarskim podjetjem Maribor sklenjena pogodba za izdelavo projektne dokumentacije za melioracijo Polskavske doline in s tem dani pogoji, da kmetijske organizacije pričnejo z melioracijami na poplavno najbolj izpostavljenih območjih občine. Melioracije v Pesniški dolini smo v občini izvajali v začetku po posameznih melioracijskih območjih, po izidu zakona o kmetijskih zemljiščih v letu 1979 pa smo za vsa preostala melioracijska območja v občini ustanovili melioracijsko skupnost, ki je postala prva takšna skupnost v Sloveniji. Za Polskavsko dolino smo leta 1981 prvi v Sloveniji ustanovili melioracijsko skupnost za območje več občin. Za vse naloge, opravljene v kmetijski zemljiški skupnosti, ima velike zasluge Vladimir Vrečko, predsednik občinske kmetijske zemljiške skupnosti in Zveze kmetijskih zemljiških skupnosti Slovenije, ki po poklicu ni bil agronom, ampak veterinar, po duši pa »kmet« in velik vizionar razvoja kmetijstva v občini. Prve melioracije je v letu 1973 opravil Emona Kmetijski kombinat Ptuj, Kmetijska zadruga Ptuj pa je že v letu 1976 pričela s prvo melioracijo v Levanjcih na osnovi izdelanih projektov, ki jih je pripravila kmetijska zemljiška skupnost. Cena te melioracije je bila 32.000 din na hektar, kar je bilo po takratnih cenah 14 ton pšenice, danes le 1,5 tone, do konca odplačilne dobe, ki je leta 1999, pa bo to po dosedanji usmeritvi padanja vrednosti znašalo le še 100 ali celo manj kg pšenice. Danes se cene melioracije v Pesniški in Pòlskavski dolini gibljejo od 270.000 — 400.000 din na ha, kar je po današnjih cenah 13 — 19 ton pšenice, odvisno od težavnosti terena. Za 1 ha melioracije smo v začetku iz republiških sredstev dobivali 30 % nepovratnih sredstev od višine vrednosti melioracije, danes pa 80 %, kar mora biti ob povečanih pridelkih na melioriranih površinah vzpodbuda za pospešeno izvajanje nadaljnjih melioracij. Pomen kmetijske zemljiške skupnosti pa ne bi bil dovolj poudarjen, če bi se zaustavili zgolj pri usposabljanju zemljišč za kmetijsko proizvodnjo. Pomembno vlogo je imela tudi pri varstvu kmetijskih zemljišč pred spreminjanjem namembnosti, pri kategorizaciji in razvrstitvi zemljišč, manj pri vključevanju neobdelanih in slabo obdelanih kmetijskih zemljišč v proizvodnjo, kar pa je predvsem skrb organizacij združenega dela, pri urejanju preživninskega varstva in urejanju socialnih problemov ostarelih in za delo nezmožnih kmetov. Doslej je urejenih 7 preživnin, 67 ostarelih kmetov, ki so zemljišča odstopili v kmetijski sklad, pa je v domu upokojencev. 3.2.2. SIS za pospeševanje kmetijstva Glede na pomen kmetijstva v občini in zaradi velikih površin v rokah kmetov, skrbi in razumevanja za čim boljše izkoriščanje naravnih danosti, v občini z različnimi intervencijami neprestano vzpodbujamo zasebno kmetijsko proizvodnjo. Od leta 1969 do 1978 je v občini deloval sklad za pospeševanje kmetijstva, ki je imel pomembno vlogo pri usmerjanju zasebnega kmetijstva v občini. Leta 1978 se je preoblikoval v SIS za pospeševanje kmetijstva, ki so jo ustanovili izvršni svet, organizacije združenega dela, krajevne skupnosti ter druge samoupravne organizacije, zainteresirane za razvoj kmetijstva. Skupnost je pospeševala razvoj kmetijstva z intervencijami v proizvodnjo, za katero je obstajal poseben družbeni interes in kjer so naravne danosti omogočale večjo proizvodnjo. V prvih letih delovanja skupnosti so bili podrobno izoblikovani interesi podpisnikov za usmerjanje združenih sredstev. Med prioritetne naloge je uvrščeno sofinanciranje svetovalnega dela, uvajanje novih tehnologij kmetovanja v poljedelstvu, travništvu in govedoreji, boljša izraba kmetijskih površin z uvajanjem novih kultur, poseben poudarek pa je bil na manj razvitih območjih Haloz in Slovenskih goric. S srednjeročnim planom 1981—1985 je zbiranje sredstev in sofinanciranje razširjeno še na intervencije v proizvodnji hrane. To je bilo potrebno zaradi slabe oskrbe prebivalstva z nekaterimi najpomembnejšimi kmetijsko-živilskimi proizvodi. Tä oblika intervencij ni dala zadovoljivih rezultatov, saj so se sredstva dejansko uporabila za povečano porabo hrane, ne pa za njeno večjo proizvodnjo. Mnogo večji vpliv na nemoteno oskrbo prebivalstva, kot so jih imele intervencije za porabo, pa imajo občinske blagovne rezerve. Občina Ptuj je v zadnjem obdobju oblikovala precejšen obseg rezerv kmetijskih proizvodov, ki so pozitivno vplivale na stabilno preskrbo občanov, saj je izvršni svet uspešno ukrepal, kadar so se pojavile motnje na trgu. Skupnost je v času svojega delovanja zbrala 42,517.000 dinarjev, od tega je bilo porabljenih za intervencije pri porabi hrane 14,756.000 din, ostala sredstva pa za intervencije v kmetijstvu. 3.2.3. Samoupravni sklad za intervencije v kmetijstvu in porabi hrane SR Slovenija in občine so z družbenim planom za obdobje 1981— 1985 prevzele obsežne naloge na področju kmetijstva in predvidele, da bomo v Sloveniji v letu 1985 zagotovili 85 % potreb po hrani. Ker pa so ključne naloge že v prvem letu srednjeročnega plana zaostajale, je bilo potrebno sprejeti ustrezne interventne ukrepe, ki jih je prinesel zakon o zagotavljanju in usmerjanju sredstev za intervencije v proizvodnji hrane v obdobju 1982—1985. Ta je prejšnjo pestrost oblik zbiranja sredstev za kmetijstvo spremenil v enoten sistem intervencij. Z zakonom je ustanovljen republiški, z občinskimi odloki pa občinski samoupravni skladi, katerih sredstva se uporabljajo za vzpodbujanje kmetijskih proizvajalcev za večjo tržno proizvodnjo. Navedeni zakon je ena najpomembnejših sistemskih rešitev na področju kmetijstva, ki je vplivala na pospešitev procesa organizirane kmetijske proizvodnje, predvsem pa v smeri krepitve zadružništva, organizirane tržne proizvodnje, pospeševanja proizvodnje in njenega prestrukturiranja ter oživljanja kmetijske proizvodnje na manj razvitih območjih. V tem obdobju se je povečala družbeno organizirana tržna proizvodnja pšenice, sladkorne pese in oljnic, ohranila osnovna goveja čreda ter povečala tržna prireja mesa in mleka ter številčno in kakovostno okrepila strokovna pospeševalna služba v obeh zadrugah in Obdravskem zavodu za veterinarstvo in živinorejo Ptuj. Občinski samoupravni sklad je bil ustanovljen s posebnim odlokom. Zbrana sredstva prispevka po 0,5 % stopnji iz OD so v občini namenjena na osnovi vsakoletnega republiškega dogovora o enotni politiki in ukrepih pri pospeševanju proizvodnje hrane ter republiškega in občinskega programa: — za povečanje živinorejske proizvodnje (meso, mleko), — za povečanje družbeno organizirane tržne proizvodnje, — za vzpodbujanje kmetijske proizvodnje v hribovitih območjih, — za sofinanciranje pospeševalne službe, ; —. za nadomestila dela obresti — ter za izvedbo dodatnih interventnih ukrepov, ki vplivajo na obseg skupne in tržne pridelave. V preteklih letih smo v samoupravne sklade iz OD delavcev občine Ptuj zbrali in vložili v kmetijstvo občine naslednja sredstva: — v 000 din Leto Sredstva iz OĐ, odvedena v republiški m občinski samoupravni sklad Vložena sredstva v kmetijstvo občine iz republiškega in občinskega samoup. sklada 1982 28.260 48.227 1983 55.779 77.741 1984 82.548 121.653 1985 (ocena) 121.014 261.038 Skupaj: 287.601 508.659 V kmetijstvu občine so intervencije republiškega in občinskega samoupravnega sklada pomemben delež za uspešno gospodarjenje. Način zagotavljanja intervencij preko republiškega samoupravnega sklada pa vpliva tudi na neposredno povezanost med proizvodnim območjem in potrošnimi središči ter zagotavlja prelivanje sredstev iz večjih potrošnih središč na kmetijska območja. Zbrana sredstva v republiškem in občinskem skladu so pripomogla k doseganju zastavljenih ciljev rasti kmetijske proizvodnje v občini. 3.2.4. Ostale skupnosti Območna skupnost za obrambo pred točo v SV Sloveniji Za uresničevanje razvojnih ciljev kmetijstva in prahranske bilance so tudi nekatere preventivne dejavnosti, ki zagotavljajo kmetijsko proizvodnjo. Med nje spada varovanje kmetijskih pridelkov pred elementarnimi nesrečami. Skoraj ni leta, da kmetijstvo ne bi prizadela kakšna ujma, pa naj gre za poplavo, točo, sušo, neurje ali drugo'nesrečo. Ker so v nekaterih državah že uspešno izvajali obrambo pred točo, so se leta 1970 nekatere kmetijske občine v severovzhodni Sloveniji združile ter s Kmetijskim zavodom Maribor sklenile pogodbo o sodelovanju in organizaciji skupne obrambe pred: točo. Sistem uspešno deluje, z zakonom o sistemu obrambe pred'točo* ki je bil spréjet leta 1979, pa je na izkušnjah severovzhodne Slovenije zagotovljena organizacijska, metodološka in tehnična enotnost za območje celotne Slovenije. 4. Kmetijski pridelki Naravne danosti v občini nam dajejo možnosti za razvoj vseh panog kmetijstva. Tako so v ravninskih predelih ugodni ekološki in klimatski pogoji za razvoj poljedelstva, v gričevnatih predelih Haloz in Slovenskih goric pa.za vinogradništvo in sadjarstvo. V družbenem sektorju je 4.1. Poljedelstvo Glavne poljedelske kulture so pšenica, koruza, krompir in krmne rastline, v zadnjih letih pa tudi sladkorna pesa in vrtnine. Pod posameznimi kulturami smo imeli v preteklih letih naslednje površine: — v ha 1970 1975 1980 1984 Pšenica skupaj 4.937 4.859 4.999 4.297 — družbeni 596 535 496 1.257 — zasebni 4.341 4.324 4.503 3.040 Ostala žita 2.172 1.567 719 1.078 — družbeni 262 366 4 30 ‘zasebni 1.910 1.201 715 1.048 Koruza 4.209 4.733 5.256 5.701 ||Rdružbeni 437 595 888 975 — zasebni 3.772 4.138 4.368 4.726 Krmne rastline 1.673 2.097 2.197 2.616 -r-j družbeni 34 205 193 446 :ä§ zasebni 1.639 1.892 2.004 2.170 Krompir 3.380 2.956 2.707 2.132 — družbeni 4 3 2 2 «1 zasebni 3.376 2.953 2.705 2.130 Sladkorna pesa ; 1... — : — 556 772 — družbeni — ..V— 479 493 — zasebni — — 77 279 Površine, posejane s posameznimi kulturami , so se v prikazanem obdobju zmanjšale pri pšenici in krompirju, povečale pa pri koruzi in krmnih rastlinah. Bistvene spremembe so nastale tudi v razmerju posejanih družbenih in zasebnih površin, posledica so večji pridelki. : Pri usmerjanju setvene strukture je predvsem v zadnjih letih dan velik poudarek družbenim planom in zagotavljanju prehranske bilance Slovenije (žita, oljnice, sladkorna pesa) ter zagotavljanju hrane za živino, predvsem govedi (koruza, krmne rastline). Pomembnejši kmetijski pridelki so bili — v tonah 1970 1975 1980 1984 Pšenica skupaj 11.838 14.678 17.483 18.140 — družbeni sektor 1.675 2.002 1.791 6.522 ¥Sdzasebni sektor 10.163 12.677 15.692 11.618 Ostala žita skupaj (rž, ječmen, oves) 3.699 2.522 1.645 3.611 — družbeni sektor 3.040 221 12 109 T- zasebni sektor 659 2.301 1.633 3.502 Koruza 17.297 21.339 22.776 29.402 Spldmžbeni 2,020 2.799 4.654 6.211 — zasebni 15.277 18.540 18.122 23.191 Krmne rastline 21.819 35.859 12.849 78.268 — družbeni 1.846 12.423 8.895 18.856 — zasebni 19.973 23.436 3.950 59.412 Krompir skupaj 50.171 39.213 33.459 26.253 %j-.družbeni sektor 63 75 10 10 -^.zasebni sektor 50.108 39.138 33.449 26.243 Sladkorna pesa — 22.638 34.127 — družbeni — — 19.782 22.130 —• zasebni : ftH —: 2.856 11.997 Bistveno je povečanje pridelkov po enoti površine pri pšenici, koruzi, sladkorni pesi in krmnih rastlinah, medtem ko je pri krompirju v upadanju, kar je posledica pomanjkanja kvalitetnega semena. Povečanje pridelkov z boljšo obdelavo zemlje in sodobno tehnologijo pridelovanja je povezano s povečano porabo umetnih gnojil, kvalitetnega semena, usklajenim planiranjem pridelave, boljšo organizacijo in kakovostjo strokovnega dela, z aktivnostjo kmetijskih organizacij in boljšo opremljenostjo s kmetijskimi stroji. Ne glede na dosežene rezultate je zaskrbljujoče stanje strokovnih kadrov, saj je v »čistih« kmetijskih organizacijah le 18 diplomiranih strokovnjakov, medtem ko jih je bilo 1975. leta 23, od tega 10 v TOZD Perutninske farme. V obdobju približno desetih let je bilo v primerjanih organizacijah združenega dela (4 kmetijski TOZD Emona Kmetijski kombinat Ptuj, Kmetijska zadruga Pfuj, Kmetijska zadruga Dravsko polje Lovrenc, TOZD Farma bekonov, TOZD Perutninske farme in Temeljna organizacija kooperantov Hajdina) vseh zaposlenih 945, danes pa 1087, pri čemer je največji porast delavcev s kvalifikacijami. Poseben problem je tudi kmetijska mehanizacija, ki je zlasti v zasebnem sektorju raznolika in številna. Leta 1978 smo imeli v občini 2300 traktorjev, 153 kombajnov, 1050 kosilnic in 120 motornih škropilnic, danes pa je mehanizacija še številnejša. število nekaterih kmetijskih strojev — stanje 1984 Vrsta mehanizacije Skupaj Družbena Zasebna traktorji 3.549 167 2.300 kombajni 363 23 340 kosilnice 2.616 16 2.600 motorne škropilnice 3.118 18 3.100 Tržno pridelovanje je v bistvenem porastu pri vseh pomembnejših kulturah, razen pri krompirju. Tržni pridelki — v tonah 1970 1975 1980 1984 pšenica 1.537 24 1.757 7,153 koruza 1.938 3.630 3.168 5.697 sladkorna pesa — — 22.638 34.127 hmelj 156 167 168 217 krompir 6.563 3.327 1.670 1.572 Spričo interesa pridelovalcev in potreb porabnikov obstajajo možnosti nadaljnjega večanja tržnega pridelovanja vseh poljščin in vrtnin. Za doseganje večjih hektarskih donosov, ki so predvideni v analizah za sestavo bodočega srednjeročnega in dolgoročnega plana, pa bo imel bistveno vlogo družbeni in družbeno organizirani sektor, zaokroževanje zemljišč ter dobra organizacija dela kmetijskih strokovnjakov. 4.2. Travništvo in pašništvo Površine pod travniki so se v preteklih petnajstih letih v celoti zmanjšale za približno 400 ha. Zmanjšanje je predvsem v družbenem sektorju, kjer so se zmanjšale za približno 1.300 ha, medtem ko so se pri kmetih površine povečale za približno 900 ha. Tudi površine pašnikov so se zmanjšale za približno 500 ha. Kljub zmanjšanju teh površin se pridelek travinja ni spremenil. — v tonah skupaj pridelek travinja od tega: družbeni zasebni 1970 54.920 8.544 46.376 1975 62.070 12.554 49.516 1980 54.285 1.724 52.561 1984 54.896 645 54.251 Delo na Ptujskem polju spomladi 1985 Razlog za takšno stanje je v intenzivnosti rabe travinja (večkratna košnja, siliranje trave), v čemer se v veliki meri odraža strokovno delo Obdravskega zavoda za veterinarstvo in živinorejo Ptuj, končni rezultat pa v staležu govedi, predvsem v zasebnem sektorju. Ker je za ureditev govejih hlevov pri kmetih precejšen interes, lahko v prihodnjih obdobjih pričakujemo predvsem v Halozah in Slovenskih goricah še intenzivnejše izkoriščanje travnikov in pašnikov. 4.3. Vinogradništvo in sadjarstvo V Občini imamo ugodne pedološke in klimatske pogoje za vinogradništvo in sadjarstvo, čeprav je v zadnjih letih precej škode zaradi toče ter zimske in spomladanske pozebe. Dotrajanost nasadov, hribovitost površin in oddaljenost od tržišča ter zapostavljanje obeh panog v družbenih planih so razlogi, da sta obe panogi, že dalj časa v neugodnem ekonomskem položaju. Po statističnih podatkih smo imeli v letu 1970 v občini nekaj čez devet milijonov trsov, danes pa le pet. Razlogi so v vzgoji in sortnem izboru, pa tudi v elementarnih nesrečah. Kljub temu pridelamo približno enako količino grozdja kot v prejšnjih letih ter s sortnimi vini, šolanimi v TOZD Vinogradništvo Haloze-Slovenske gorice, dobimo mnogo priznanj za vrhunske kakovosti. To kaže, da razpolagamo v občini s kvalitetnimi vinogradniškimi površinami, kjer uspeva izključno vinska trta. Sadjarstvo je nekoč v občini ustvarjalo pomemben dohodek v kmetijstvu zasebnega sektorja, danes pa je njegov dohodek v primerjavi z ostalim kmetijstvom majhen. Število rodnih dreves sadja v celoti narašča zaradi obnov v družbenem sektorju, medtem ko v zasebnem upada. Na trgu se s kvalitetnim sadjem jabolk, hrušk in višenj uveljavlja le družbeni sektor, zasebni pa je tehnološko, sortno in ekonomsko zastarel, zato tržnega namiznega sadja ne prideluje. 5. Živinoreja V Sloveniji je nad polovico vrednosti kmetijske proizvodnje rezultat živinoreje. Enako je stanje v naši občini. V družbenem sektorju sta najpomembnejša perutninarstvo in prašičereja, pri kmetih pa govedoreja. Konjereja je bila v preteklosti zaradi mehanizacije nezanimiva, zato se je število konj bistveno znižalo. Stalež živali na dan 15. 1. glav 1970 1975 1980 1984 Govedo skupaj 24.951 30.411 37.946 38.629 od tega: — »družbeni sektor 1.351 1.693 9.554 11.579 — zasebni sektor 23.600 28.718 28.392 27.050 Prašiči skupaj 62.610 66.055 73.739 71.053 od tega: — družbeni sektor 25.910 30.365 33.453 32.653 — zasebni sektor 36.700 35.690 40.386 38.400 Konji skupaj 2.711 1.394 769 748 od tega: —' družbeni sektor 11 8 38 — zasebni sektor 2.700 1.394 761 710 Perutnina skupaj 402.626 3,199.727 5,854.390 7,819.491 od tega: —družbeni sektor 254.266 3,082.833 5,746.915 7,704.491 — zasebni sektor 148.400* 116.894 107.475 115.000 * ocena; ** vsa proizvodnja, tudi izven občine Intenzivnost reje je velika, zato je živinoreja v veliki meri odvisna od nakupa krme izven občine. To velja predvsem za perutninarstvo in prašičerejo, medtem ko zasebno kmetijstvo ob strokovnih napotkih strokovnjakov Obdravskega zavoda za veterinarstvo in živinorejo Ptuj ter pospeševalne službe kmetijskih zadrug razvija govedorejo s krmo, pridelano na lastnih površinah. Lastna krmna baza je pogoj za nadaljnji razvoj živinoreje, zato so usmeritve v občini k čim boljšemu izkoriščanju naravnih danosti prostora, ohranitvi in aktiviranju kmetijskih površin, intenziteti pridelovanja krme na travinju in zaustavitvi procesa zaraščanja. Prenos sodobne tehnologije izrabe travinj v najširšo prakso mora zagotoviti povečanje hektarskih donosov, izboljševanje agrarne strukture, povečevanje in zaokroževanje kmetijskih enot ter usklajevanje rasti in intenzivnosti živinorejske proizvodnje s pridelki osnovne voluminozne krme. Le tako bo mogoče vzdržati cenovna nihanja, ki so v živinoreji najbolj občutna. Prireja mleka in vseh vrst mesa je ob prikazanem staležu živine v stalnem porastu. Pomembnejši tržni viški živinoreje 1970 1975 1980 1984 Prašiči t 4.387 4.238 4.766 6.062 govedo t 2.171 3.320 3.684 3.690 teleta t 474 317 234 214 piščanci t 12.440 17.039 13.900 22.584* mleko 000 I 4.976 9.086 13.507 16.217 konzum. jajca 000 kos — 3.571 3.169 2.658 enodn. pišč. 000 kos 29.395 22.949 * vsa proizvodnja, tudi izven občine Največji uspehi so v perutninarstvu doseženi predvsem z družbeno organizirano rejo. V prašičereji je skoraj vsa tržna prireja iz družbenih farm, nekaj prašičev vzredijo kmetje v kooperaciji, le malo pa je prostega odkupa. Tudi pri klavni goveji živini je pretežni delež — skoraj 2/3 — iz družbenih farm, medtem ko je zasebni sektor usmerjen predvsem v mlečno proizvodnjo, tako da je 9/10 celotne prireje mleka v občini iz zasebnega sektorja. Živinorejska proizvodnja ima in bo obdržala vodilno vlogo v kmetijski proizvodnji. Intenzivno izkoriščanje obdelovalnih zemljišč v ravninskem predelu občine in intenziviranje travnikov in pašnikov v njenih gričevnatih predelih pa dajejo še velike možnosti za njeno povečanje, predvsem v govedoreji. 6. Zaključek Kmetijstvo je v zadnjih letih doseglo svoj največji razvoj po vojni. Razumljivo je, da so rezultati takšnega razvoja v kmetijski občini, kot je Ptuj, opazni, če je nekoč bilo kmetijstvo pastorek gospodarstva, lahko v zadnjem srednjeročnem obdobju ugotovimo, da so stopnje rasti družbenega proizvoda kmetijstva v občini mnogo višje kot v gospodarstvu občine in da so takšne prognoze še za naslednja obdobja. V zadnjih letih smo dosegli pomembne premike v organizaciji, v prestrukturiranju in intenziviranju proizvodnje, pri varstvu in vključevanju novih zemljišč v obdelavo, v rasti kmetijske proizvodnje in njene stabilnosti, v povečevanju tržne proizvodnje in s tem redni oskrbi prebivalstva s kmetijsko-živilskimi proizvodi, pri vključevanju v izvoz, v razvoju zadružništva, v poslovnem povezovanju v reprodukcijskih celotah in v zagotovitvi ekonomskega položaja kmeta in njegovih socialnovarstvenih pravic, predvsem pri zagotavljanju preživninskega in pokojninskega varstva. Povečanje kmetijske proizvodnje, ki bo omogočila pokrivanje prehranske bilance Slovenije in občutno pospešila izvoz, je v bodoče ena izmed temeljnih strateških nalog v republiki in občini. Da bo to doseženo, pa bo v občini potrebno dograditi organiziranost kmetijstva za uresničevanje skupnih planskih ciljev in krepiti položaj zadružništva, poskrbeti za večjo povezanost zasebnega in družbenega kmetijstva in po-družbljanje proizvodnje, čim prej izdelati agrokarto, povečati intenzivnost pridelave in vzreje živine, doseči večjo tržnost v zasebnem kmetijstvu, še nadalje povečati izvoz, predvsem pa poskrbeti za dvig strokovne ravni kmetov ter krepiti pospeševalno službo in zaposlovati v kmetijstvu strokovnjake. Ob vsem tem pa mora kmetijstvo obvladati ekonomske zakonitosti, ki so predvsem v zadnjem času porušene. Sedanji doseženi rezultati, ki presegajo dosežene hektarske pridelke in številčnost živine po enoti površine v Sloveniji, krepitev družbenega kmetijstva ter podružbljanje proizvodnje, so realne osnove, da se bo kmetijstvo občine razvijalo enako ali še hitreje kot doslej ter da se bo leta 2000 približalo dosežkom kmetijstva v sosednjih državah. VIRI ECM: Analiza možnosti povezovanja s ,predlogom organiziranosti združene kmetijske zadrillge Ptuj, Maribor 1080 Poročevalec 7/85 — Analiza uresničevanja poMtiike razvoja kmetijstva, gozdarstva tn živilske industrije v SR Sloveniji Analiza dolgoročnih razvojnih možnosti občime Ptuj v obdobju 1986—1995/2000, Ptuj 1984 Analiza razvojnih možnosti občine Ptuj v obdobju 1986—1090, Ptuj 1984 Socialno geografska raziskava razseljevanja Halioz in Slovenskih gonič, Ljubljana 1982 Statistični podatki Landwirtschaft in der Gemeinde Ptuj Die Landwirtschaft ist ein wichtiger Wirtschaftszweig in der Gemeinde Ptuj, sie trägt aber wesentlich zur Ernährungsbilanz Sloweniens bei. 22,3 % der landwirtschaftlichen Bodenflächen gehören dem gesellschaftlichen Sektor, die anderen aber ungefähr 10.000 Landwirten. Die Natur ermöglicht die Entwicklung der Landwirtschaft, des Weinbaus und Obstbaus. Die Landwirtschaft und der Wiesenbau sind vor allem der Viehzucht untergeordnet. Die Landwirtschaft und Viehzucht erreichen Spitzenerfolge in der slowenischen Produktion, aber sie können durch Intensivierung bessere Arbeitsorganisation und grössere fachliche Arbeit noch vergrössert werden. Janko Mlakar KMETIJSKA PROSTORSKO UREDITVENA DELA V OBČINI PTUJ Obseg najkvalitetnejših kmetijskih površin se je v občini Ptuj zaradi povečane urbanizacije, gradnje industrijskih in infrastrukturnih objektov iz leta v leto zmanjševal. Zato je bilo potrebno za kmetijsko proizvodnjo usposobiti dodatna zemljišča, zlasti tista, ki niso dajala nobenih ali pa zelo negotove pridelke. Takšna zemljišča so predvsem na območjih ob reki Pesnici in Polskavi ter njunih pritokih. Z regulacijo teh rek so bile dane možnosti za izvedbo melioracij in agromelioracij zemljišč, prav tako pa tudi možnosti za izvedbo komasacij. Vse to pogojuje po obsegu večjo, donosnejšo in stabilno kmetijsko proizvodnjo. Prvo melioracijo kmetijskih zemljišč je opravil v letu 1973 Kmetijski kombinat Ptuj v k. o. Biš na površini 119 ha. Nato je z njimi nadaljeval ob reki Pesnici v letih 1974 do 1977 vse do leta 1984. Takrat je zaokrožil komplekse svojih zemljišč z izvedbo zadnje melioracije v letu 1984, na MO ob Krki 9 del na površini 100 ha. Prve melioracije so bile opravljene izključno na površinah družbenega sektorja, kasneje pa tudi na zemljiščih zasebnega sektorja. Tako je Kmetijski kombinat Ptuj v letih 1973—1977 samostojno melioriral 1.211 ha zemljišč, do konca leta 1984 pa je bilo v Pesniški dolini melioriranih skupno 2.829 ha zemljišč. Z ustanovitvijo Samoupravne interesne skupnosti za melioracijo Pol-skavske doline občin Ptuj, Slovenska Bistrica in Maribor v Ptuju, dne 20. aprila 1981, in s sprejemom odloka o uvedbi melioracijskega postopka v Polskavski dolini na območju občin Ptuj, Slovenska Bistrica in Ma-ribor-Tezno, ki ga je sprejel Izvršni svet SRS (Uradni list SRS 24/82), je bila podana pravna in samoupravna osnova za ureditev hidromeliora- ciskega sistema Polskava. Ožje melioracijsko območje Polskave meri 8.600 ha (Maribor 1900 ha, Slovenska Bistrica 3.100 ha in Ptuj 3.600 ha). Neto površine znašajo 6.600 ha (Maribor 800 ha, Slovenska Bistrica 2.700 ha in Ptuj 3.100 ha). Z melioracijami smo pričeli na območju Pol-skavske doline v letu 1982, ko je Kmetijski kombinat Ptuj melioriral tri območja: Pragersko 6 in 7 ter Pragersko-Lave na površini 257 ha. Nato se nadaljujejo melioracije še na zasebnih zemljiščih ob reki Polskavi, ki bodo zaključene v letu 1985 na skupni površini 2.758 ha. Melioracije v občini Ptuj se izvajajo po melioracijskih območjih, na katera sta razdeljena oba hidromelioracijska sistema. Zaradi zamočvirjenosti zemljišč so omejena z naravnimi mejami. Tla na teh področjih so težka in jih strokovno štejemo med močno in srednje oglejena in rjavo obrečna. Kemične lastnosti tal so različne, zato tudi pogojujejo različne oblike izboljšave z agromelioracijami: apnenje, založno gnojenje, humunifikacijo in pravilno ter pravočasno pripravo tal. Kmetijska proizvodnja na zemljiščih, kjer so opravljene melioracije, je bila zaradi vodnega režima v tleh skrajno ekstenzivna. Pridelki so bili nizki, negotovi in kvalitetno slabi, nestalni in povsem odvisni od vremenskih razmer. Z izvedbo melioracij pa postajajo ta zemljišča sposobna za intenzivno in sodobno kmetijsko proizvodnjo. V skladu s proizvodnimi programi organizacij združenega dela in kmetov s teh področij, kvalitete zemljišč in specifičnih pogojev za posamezno poljščino je 'določen naslednji kolobar: koruza, pšenica, sladkorna pesa in vrtnine ter deteljno travne mešanice. Poudariti velja, da je imelo prehitro uvajanje sladkorne pese v kolobar za posledico nizke in manj kvalitetne donose sladkorne pese, saj mora zemlja ustrezati fizikalnim, kemičnim in biološkim lastnostim, kakršne zahteva proizvodnja te poljščine. Izvedenim melioracijam so sledile in sledijo komasacije, kar je najučinkovitejši ukrep za odpravo ali vsaj zmanjšanje razdrobljenosti kmetijske zemlje. Ta prostorsko ureditveni poseg ima izreden pomen za izboljšanje agrarne strukture, s tem pa tudi proizvodnih možnosti kmetijstva v občini. Komasacija je dolgotrajen postopek že po tehnični plati, podaljšuje pa se tudi zaradi najrazličnejših drugih razlogov. Pripravljenost za komasacijo ni bila pri vseh lastnikih enaka. To velja za kmete, še posebej pa za polkmete in nekmete, ki dajejo lastništvu nad zemljo večkrat prednost pred smotrno obdelavo te zemlje. Kosi in parcele kmetijske zemlje teh različnih kategorij lastnikov z različnimi interesi, razmetani in pomešani po celotnem kmetijskem prostoru nekega območja, so največkrat ovira za pravočasno in strokovno izvedbo komasacij. Cilj prihodnjega obdobja bo s komasacijami zmanjševati razdrobljenost kmetijskih zemljišč na področju cele občine. Pred' melioracijo Po melioraciji komasacijsko območje ha nj.ive ha % travniki ha % vodov, poti ha % njive ha % travniki ha - % vodov, poti ha % Strejaci 12 125 123,94 99,1 1,06 0,9 84,74 67,6 31,69 25,3 8,91 7,1 Ob Krki 9 — del 26 2,71 10,4 22,69 87,3 0,60 2,3 22,13 84,7 . 2,87 10,9 1,16 4,4 Ob Brnci 11 132 10,07 8,1 114,32 86,3 7,61 5,6 109,54 78,0 19,16 13,6 11,76 8,4 Mostje 10 102 8,85 8,4 91,39 89,6 1,76 2,0 81,36 83,5 11,87 12,2 4,19 4,3 Biš 11 2 107 . —' 1 ■■■—r-,,-. ; 105,15 99,0 1,85 1,0 76,41 74,0 19,93. 19,0 7,35 7,0 Ločič 3 83 3,00 5,5 78,44 92,6 1,56 1,9 51,49 , 57,1 33,47 37,2 5,20 5,7 SKUPAJ: 575 24,64 4,3 535,93 93,2 14,44 2,5 425,67 74,0 118,99 20,5 38,55 6,7 Razvidno je, da so pred melioracijo na teh šestih območjih prevladovali travniki slabe kvalitete, in to celo 93,2 %; njive, pretežno zamočvirjene, pa le v 4,3 %. Po melioraciji so se njivske površine povečale različno, vendar povsod preko 60 % zemljiške strukture, kar je tudi namen melioracije. Vendar povečanje njivskih površin (17-kratno) ni do- končno, ker novozasejane travnike še vedno preoravajo in spreminjajo v njivske površine. Zaradi spremembe katastrskih kultur se je temu primerno menjala oziroma se menjava in povečuje proizvodnja kmetijskih pridelkov, zlasti pa povečuje živinorejska proizvodnja z doma pridelano krmo. PRIKAZ SPREMEMBE ŠTEVILA, VELIKOSTI PARCEL IN ŠTEVILA LASTNIKOV KOMASACIJI ZEMLJIŠČ NA NEKATERIH MELIORACIJSKIH OBMOČJIH število in velikost parcel število lastnikov območje pred melioracijo velikost v ha po ko-masac. velikost v ha pred melioracijo po ko-masac. Strejaci 12 297 0,39 65 1,78 100 61 Ob Krki 9 del 57 0,64 6 4,33 5 5 Ob Brnci 11 469 0,28 56 2,34 112 49 Mostje 10 281 0,36 69 1,49 126 58 Biš 1,2 272 0,38 43 2,40 84 36 Ločič 187 0,44 44 1,93 75 42 SKUPAJ: 1.563 283 502 251 Komasacijski udeleženci so imeli na posameznih območjih različno število in velikost zemljiških parcel, ki so se v komasacijskem postopku združile v en kompleks ali največ dva v primeru, če je šlo posebej za njivsko in travniško površino. Tako se je na analiziranem območju zmanjšalo število parcel za 5,5 krat. S komasacijami so se uredili zern- PRED MELIORACIJO IN PO KONČANI MELIORACIJI IN Ijiški kompleksi pravilnih oblik, urejene so ceste in dovozne poti do sleherne parcele brez služnostnih bremen, zmanjšalo se je tudi število lastnikov. Zmanjšanje števila lastnikov je doseženo zaradi odprodaje zemljišč Emona Kmetijskemu kombinatu Ptuj, prodaje m nakupa med komasacijskimi udeleženci in zaradi združevanja zemlje med solastniki zemljišč. Podoba hidromelioracijskih sistemov Pesnice in Polskave se je po izvedenih melioracijskih delih in po komasacijah bistveno spremenila oziroma se spreminja. Prej zamočvirjeni, poplavni in nekvalitetni travniki ter slabe njive so postali in postajajo rodovitna polja, na katerih je mogoča in poteka najintenzivnejša kmetijska proizvodnja. Urejene so struge rek, medtem ko stare struge zasipavajo. Vse površine so očiščene zarasti nekvalitetnega drevja in grmičevja. Strnjeni kompleksi gozdov ostajajo nedotaknjeni, ostajajo pa tudi zaščiteni rezervati za ohranitev močvirske flore in favne. Govorimo lahko o pozitivnem vplivu kmetijskih posegov v Pesniški in Polskavski dolini. Kljub opravljenim komasacijam, ki se izvajajo po melioracijskih oziroma komasacijskih območjih, vsem lastnikom ni uspelo združiti zemljišč v en kompleks, po možnosti čim bližje vasi. Zato bo potrebno v bodočnosti opraviti rekomasacije in s tem doseči kompleksno komasacijo najprej Pesniške in Polskavske doline, potem pa tudi ostalih območij v občini. S komasacijami so združili in uredili zemljiške parcele v pravilne oblike z možnostjo pristopa do sleherne parcele po utrjenih cestiščih. Vložena so ogromna družbena in zasebna sredstva, zato mora zadruga sedaj in v bodoče ta zemljišča vključevati v organizirano proizvodnjo poljščin, mesa in mleka in s tem znatno prispevati k boljši preskrbi tržišča s kmetijskimi pridelki. To bomo dosegli z ustanavljanjem proizvodnih skupnosti in s sklepanjem kompleksnih pogodb o proizvodnem sodelovanju. S komasacijami smo uspeli zaokrožiti zemljišča družbenega sektorja, prav tako pa tudi posestva zasebnih proizvajalcev, ki imajo povečini zemljišča razmetana na širšem območju. Z vse večjo uporabo mehanizacije, sodobne tehnologije kmetijske proizvodnje in ob vse večji energetski krizi so kmetijska prostorsko ureditvena dela v občini Ptuj v celoti upravičena. Wegen immer grössere Urbanisierung und wegen des baus der infrastrukturallen Objekte verliert die Landwirtschaft schon jahrelang die besten Grundoberflächen für die landwirtschaftliche Produktion. Neben dem desetziichen Schutz der landwirtschaftlichen Bodenflächen wurden Massnahmen für die Melioration und Kommassation der Grundoberflächen, so in der Republik Slowenien wie auch in der Gemeinde Ptuj unternommen. Insbesondere werden die Gebiete von den Tälern Polskavska und Pesniška dolina in den Plandokumenten von der Republik Slowenien wie auch in denen der Gemeinde Ptuj genau behandelt. So wurden 2.829 ha Bodenflächen im Tal von der Pesnica und 2.758 ha im Tal der Polskava für die landwirtschaftlich Produktion bereit gemacht. Der Artikel behandelt die Arbeit, die zu dem Zweck in der Gemeinde Ptuz untenommen wurde, um eine bessere und billigere landwirtschaftlich Produktion zu erreichen. mag. Anton Skaza 700 LET PTUJSKEGA KLETARSTVA IN VINSKE TRGOVINE Zgodovinski razvoj Zgodovina vinarstva je povezana z vinsko trto, njenim izvorom in vinogradništvom. Pri nas je vinska trta avtohtona rastlina in ni prenesena z Orienta, kot se je to domnevalo. Drugače pa je z gojitvijo vinske trte za pridobivanje grozdja in vina. Gojenje vinske trte in stiskanje soka iz njenih jagod je znano že 7000 do 8000 let pr. n. št. v Mali Aziji, od koder se je širilo v vse takratne kulturne dežele. V Grčiji so vinsko trto gojili že okrog 1500 let pred našim štetjem. Od tam se je njena gojitev širila ob naši obali, kjer se je vinogradništvo uveljavilo v 5. stol. pr. n. št. Na ozemlju današnjega podravskega rajona so jo gojili že Kelti in Iliri pred našo ero. Rimljani so v času od 1. do 4. stol. v teh pokrajinah nadaljevali z gojenjem vinske trte in pridelovanjem te opojne žlahtne pijače. O njenem gojenju na današnjem slovenskem štajerskem piše pisatelj Strabo in omenja vinograde v Zgornji Panoniji. O tej pokrajini piše enako tudi zgodovinar Dio Casius v času rimskega cesarja Avgusta in omenja med drugim, da je bilo panonsko vino slabo. Na območju današnjih Haloz in Slovenskih goric nam o gojenju vinske trte v rimski dobi pričajo številni ptujski reliefni spomeniki z vinsko motiviko. Vino so hranili v lončenih posodah trebušaste oblike, ki so jih imenovali amfore. Amfore, napolnjene z vinom, so zakopavali v hladno zemljo, kjer se je vino razvijalo, zorelo in hranilo. V Poetoviu je bilo več delavnic za izdelovanje amfor. Vse to lahko vidimo na večjem delu sarkofaga, vzidanega v mestnem stolpu v Ptuju. Iz podolgovatih amfor so vino pretakali s steklenimi nategami. To so bile dolge steklene cevi, okroglasto razširjene na zgornjem koncu. Dve taki nategi so odkrili na Bregu pri Ptuju v večji kleti. Rimljani so v naših krajih, kjer imamo lepe hrastove gozdove, delali sode iz lesa. Leseni sodi so imeli kovinske obroče ali pa tudi lesene. V ptujskem muzeju imamo ostanke takega soda. Čaše za vino so bile keramične ali steklene. Z zatonom rimske vladavine v naših krajih je tudi nekoč tako cvetoče vinogradništvo popolnoma propadlo. Pohodi germanskih plemen, Hunov in drugih ljudstev so v dobi preseljevanja narodov uničili zadnje nasade. Šele s prihodom Slovanov se je zopet začelo obračati na bolje. Lotili so se krčenja gozdov in obdelovanja polj. Pri tem niso pozabili na obnovo vinogradov, ki so jim posvetili dosti truda. Doba fevdalizma je pospešila razvoj vinogradništva na slovenskem štajerskem v času, ko smo Slovenci izgubili samostojnost in je zemlja prešla v roke tujih posvetnih in cerkvenih vladarjev. Zemljiški gospodje so pridobivali vino iz vinogradov na dominikaini zemlji in v obliki dajatev — gornine od podložnikov. Zemlja je bila namreč razdeljena na hube kmetije. Gospod je dajal vinograde v zakup po posebnem gorskem pravu. To pravo se je začelo izvajati v 13. stol. in je doseglo višek v času od 16. do 18. stol. V drugi polovici 9. stol. je salzburška nadškofija dobila Ptuj in obsežno posest na Dravskem polju. Iz 10. stol. je prvo znano arhivsko gradivo o vinogradništvu in vinarstvu na slovenskem Štajerskem. Vinogradi se omenjajo v ptujski in radgonski okolici. Skoraj povsod je znaten del vinogradniške zemlje prešel v last raznih cerkvenih ustanov, in to tudi takih, ki so imele sedež izven štajerske. Pri tem so imeli pomembno vlogo samostani, ki so razen obrednega vina potrebovali pijačo za številno samostansko osebje in goste. Dominikanski in minoritski samostan v Ptuju sta imela gorice v Halozah in okrog Rogatca, prejemala pa sta tudi dajatve v vinu. V Ptuju so imeli svoj sedež mnogi ptujski gospodje, ki so imeli v 13. in 14. stol. v neposredni lasti velik del Haloz. Dobrih 300 let so v Imenu salzburških nadškofov vladali nad Ptujem in širšo okolico vse do Ormoža in Središča. Vinska vojna med Mariborom in Ptujem V rimski dobi je vodila glavna pot iz Sredozemlja v obmejno Panonijo proti Donavi skozi Ptuj. Ta je bil takrat osrednje vozlišče med panonskim in alpskim svetom. S tržnimi in mestnimi privilegiji so pomen Ptuja, kot središča njihove štajerske posesti, dvignili solno-graški nadškofje. Babenberžani in Habsburžani pa so enako dvignili pomen Maribora. In tako se je pojavilo vprašanje, katero izmed mest bo postalo vodilno torišče Dravskega polja. Ko so Habsburžani kot gospodarji Dravske doline sredi 14. stol. pridobili Koroško, so Mariboru zagotovili vso vinsko trgovino z našega Podravja na Koroško. Tako je bil Mariboru zagotovljen samostojen razvoj z monopolom izvažanja glavnega pridelka Slovenskih goric in Haloz. Ko pa je začela habsburška moč konec 14. stol. pešati, so sklenili Ptujčani uničiti vinski monopol Maribora, saj je po poročilih trgoval z najboljšimi štajerskimi vini, kot sta bila jeruzalemčan in haložan. S pomočjo Salzburga začne Ptuj boj za ukinitev mariborskih privilegijev v vinski trgovini, boj, ki je trajal od sredine 14. do srede 17. stol. Iz vsega tega lahko sklepamo, da so se v 13. in 14. stol. v kleti, predvsem samostanov v Ptuju, stekale precejšnje količine mošta in vina. Kletarjenje je bilo v tej dobi na precejšnji stopnji. Vino so hranili v lesenih sodih in ga pretakali z enostavnimi pripomočki. Gotovo je, da so menihi skrbno varovali žlahtno vinsko kapljico in si pri kletarjenju nabrali precej strokovnih izkušenj. Iz te dobe so ohranjeni številni zapiski in razne slike, ki dokazujejo, da so bili menihi učitelji umnega kletarstva, ki je bilo izključno eksperimentalno. Vse njihovo znanje je bilo pridobljeno iz dolgoletnih izkušenj pri praktičnem kletarjenju. Menihi so tudi ugotovili, da vino ni le pomemben del obroka, ampak mnogo več. Iz navedenega gradiva iz te dobe je mogoče sklepati, da velike količine vina v kleteh menihi in takratna gosposka niso mogli popiti sami. Kot smo že rekli, so z njim trgovali preko Maribora in Dravske doline v Gradec, Salzburg in še naprej. Vino so prevažali v lesenih sodih furmani s konji ali pa splavarji po Dravi in Muri. Iz tega lahko zaključimo, da sta bila kletarstvo in vinska trgovina razvita že v 13. in 14. stol. Smemo torej trditi, da sta kletarstvo in vinska trgovina na Ptuju stara 700 let in več. V drugi polovici 19. stol. je slovensko vinogradništvo tako kot vinogradništvo cele Evrope doživelo hude, uničujoče udarce. Iz Amerike sta prišli bolezni oidij in peronospora, nato pa še trtna uš. Vinogradi so bili skoraj vsi do kraja uničeni. Te so sicer obnovili, toda mnogi kmetje —i vinogradniki so ob tem propadli. Za to obdobje je namreč znan Gospodarsko uničen, obubožan in prezadolžen kmet ni našel drugega izhoda, kot da proda svoj vinograd in dela še naprej na njem za novega gospodarja kot vinogradniški delavec. Formiral se je poseben družbeni sloj ljudi — viničarjev. Viničarje so, še posebej v Halozah, izkoriščali do kraja. Skoraj polovica najboljših vinogradniških površin je bila v rokah tujcev, v žepe katerih je odtekal dohodek haloške zemlje. Po drugi svetovni vojni so bile z agrarno reformo rešene težnje mnogih viničarjev. Postali so lastniki zemlje, na kateri so delali. Okrog 400 ha vinogradov pa je prešlo v družbeni sektor. Ptujsko vinogradništvo in vinarstvo danes Na območju Haloz in Slovenskih goric je v ptujski občini danes okrog 2000 ha vinogradov, od tega 500 ha v družbenem sektorju, 1500 ha pa v zasebni lasti. Družbeni vinogradi so last Kmetijskega kombinata Ptuj in so zasajeni po sodobnem konceptu obnove na terasah. Le terasni sistem obnove omogoča mehanizirano oskrbo in izkoriščanje vinogradov. Zasajeni so s sortami vinske trte, ki dajo kakovostna in vrhunska vina, kar je edina pravilna usmeritev vinogradništva na ptujskem vinogradniškem območju. Vinogradi v zasebni lasti so deloma obnovljeni, od tega je en del na terasah, drugi pa po vertikalnem sistemu ob žici. Zasebni vinogradniki so povezani s Kmetijsko zadrugo, ki skrbi za pospeševanje in obnovo njihovih vinogradov. Najmanjši del vinogradniških površin obdelujejo ljudje raznih poklicev ljubiteljsko za razvedrilo ob koncu tedna. Mali kmetje — vinogradniki in ljubiteljski vinogradniki predelujejo grozdje za svoje potrebe, potrebe sorodnikov in znancev, nekaj tudi za prodajo doma, kjer mošt vkletijo in vino donegujejo za potrošnjo. Viške grozdja pa prodajo v klet Kmetijskega kombinata Ptuj. Vinogradništvo vinprski TOZD Slovenske gorice —Haloze ima sodobno tehnično opremljeno predelovalnico grozdja po najnovejših tehnoloških principih. Dnevna kapaciteta predelave je preko 300 ton grozdja. Proces predelave grozdja je avtomatiziran, tako da je minimalna potreba po fizičnem delu. Kljub visoki tehnični dovršenosti strojev je predelava grozdja ostala na izredni kakovostni tehnološki ravni. Temeljna organizacija združenega dela ima 500 vagonov kakovostne Moderna polnilnica ptujskega kletarstva vinske posode, od tega je 80 % lesenih hrastovih sodov in 20 % posode iz specialne nerjaveče pločevine. Takšna posoda zagotavlja kletarstvu nego vina vrhunskih kakovosti, ali drugače rečeno, maksimalno izkoriščanje kakovosti surovine, to je grozdja, ki nam jo nudi narava. Posebna vrednost ptujskega kletarstva so stare klasične kleti, ki s konstantno temperaturo in vlago nudijo vinu optimalne pogoje za zorenje v hrastovih sodih in steklenicah. Kletarstvo razpolaga tudi z najsodobnejšo polnilnico vina, s kapaciteto 4000 do 5000 litrov na uro. Napolnjena vina vskladiščijo in dnevno pripravljajo za odpremo. Ves tehnološki proces polnjenja in odpreme vina je mehaniziran, povezan s tekočimi trakovi in transportnimi sredstvi—: viličarji, tako da je manuelno delo zmanjšano na minimum. S tem sta zagotovljeni velika produktivnost in rentabilnost gospodarjenja. Letnik 1917, najstarejše vino v Jugoslaviji Ugled vinske kleti se ne ceni samo po trenutni kakovosti vin, ki jih nudi potrošnikom, ampak je potrebno več. Vsekakor je tudi tradicija kleti velikega pomena. Velika skrb renomirane kleti je vinoteka izbranih letnikov. Ptujsko kletarstvo se ponaša z najstarejšim letnikom v Jugoslaviji. Na steklenicah, poraščenih s črno kletno plesnijo in prepletenih s pajčevino, je komaj razbrati napis na močno prepereli leseni tablici: Zlata trta, letnik 1917. To je najstarejši letnik v vinoteki, temu sledijo mlajši. Ptujska vinoteka ima svojo zgodovino. Vinskemu trgovcu Orniku, lastniku kleti pred vojno, se imamo zahvaliti, da se je to vino ohranilo. On je dal del kleti med vojno zazidati, da ga ne bi uničila vojna vihra. To mu je tudi uspelo, tako da so ta del kleti odprli šele po končani vojni. Seveda se ta letnik, ki ga je le nekaj steklenic, pokuša samo ob izrednih priložnostih. Tako sta bili dve steklenici podarjeni predsedniku Titu ob obisku v Ptuju leta 1969. Vinoteka k leta 1929 Vinoteka služi strokovnjakom, da primerjajo kakovost posameznih letnikov med seboj. Najboljša arhivska vina so stara 10 do 30 let, nekatera tudi'50 let, potem pa začne kakovost vin padati. Kakovost in dolgoživost vin lahko primerjamo s človekom, tako kažejo nekateri manj, drugi zopet več let, kot jih imajo v resnici. štajerska vina so zaradi svoje bogate kisline, pa ne iz slabih letnL kov, posebno primerna za staranje. Marsikdaj nas 10 ali 20 let staro vino preseneti z izredno mladostno svežino. Poleg arhivskih vin se ptujski kletarji trudijo v boljših letnikih pridelati vina s predikati, kot so pozna trgatev, izbor itd. Sicer pa je Sortiment vin, ki jih pridelujejo na vinorodnih okoliših Haloz in srednje Slovenskih goric, zelo širok. Najbolj razširjene sorte in zvrsti vina: ŠIPON je stara vinska sorta, ki je poleg laškega rizlinga najbolj zastopana v podravskem vinorodnem rajonu. Šipon je suho vino, rumenkasto zelene barve, običajno precej kislega okusa. Vsebuje malo alkohola, 9 do 10 % in dosti kisline, od 7 do 9 g/l. Pivci ga zato radi mešajo z mineralno vodo v znano osvežujočo pijačo. LAŠKI RIZLING je najbolj razširjena vinska sorta v podravskem vi-narodnem rajonu. Vino je suho, z zmerno količino kisline, od 6,5 7,5 g/l, ki mu daje svežino in pitnost. Je rumenkasto zelene barve z zmernim alkoholom od 9,5 do 10,5 vol. %. HALOŽAN je kakovostno vino vinorodnih Haloz, Je suho, rumenkasto zelene barve, z zmerno kislino 6,5 do 8 g/I in srednjemočnim alkoholom okrog 10 %. Karakter in harmoničnost mu dajejo sorte laškega rizlinga, šipona, belega burgundca in sauvignona. Zaradi svoje izbrane sortne sestave je vino zelo pitno, polno, osvežujoče in zadovoljuje še tako izbirčnega pivca. Haložan lahko pijemo ob hrani in po jedi za užitek. BELI BURGUNDEC je pri nas udomačeno ime za sorto beli pinot, po Burgundiji, iz katere izvira. Vino je vrhunske kakovosti z izredno nežno sortno cvetico in aromo. Ima zmerno in dozorelo kislino. V okusu je polsladko, polno in harmonično. Vsebuje 10,5 do 11.5 vol. % alkohola. Pijemo ga ob boljših priložnostih. SAUVIGNON je sorta, ki jo uvrščamo v vrhunski razred vin. Vsebuje zmerno in dozorelo kislino, je srednjemočno z 10,5 do 11,5 vol. % alkohola. Vino je rumenkasto zelene barve, ima značilno sortno cvetico in je zelo aromatično.Po okusu je polsladko, polno, z bogato sortno aromo. Haloški sauvignon je zaradi posebnih pogojev, v katerih raste, to so lapornata tla in specifična mikroklima, nekaj posebnega med sauvig-noni v podravskem vinorodnem rajonu. MUŠKAT OTONEL je sortno vino, ki ga pridelujemo v manjših količinah. Vino ima namreč močno muškatno cvetico in aromo, ki prija le ožjemu krogu vinskih sladokuscev. Vino je polsladko s šibko kislino. Sladkoba poudarja muškatni okus vina. Pijemo ga lahko kot aperitiv ali pa ob sladkih jedeh v prijetni družbi. TRAMINEC je dišeča sorta s svojstveno cvetico in aromo. Pridelki traminca so majhni, zato pa je kakovost vrhunska. Vino Ima šibko kislino, alkoholno pa je zelo močno, z 11 do 12,5 vol. % alkohola. Po okusu je polsladko, zelo polno, v dozorelih letnikih pa prijetno in harmonično. Pokušnja traminca s kakovostnimi polnomastnimi siri je pravi užitek. RUMENI MUŠKAT je sorta z izredno nežno muškatno cvetico in aromo. Haloška lapornata tla mu posebej prijajo, zato so tod vina vrhunske kakovosti. Vino je polsladko, s šibko kislino in srednje močnim alkoholom, od 10,5 do 11,5 vol. %. RENSKI RIZLING je vinska sorta, ki je najbolj hvaležna za haloška lapornata tla in specifično mikroklimo. Raste na najboljših vinogradniških legah. Poleg svojstvene dišeče cvetice in arome ga odlikuje bogata, vendar zelo prijetna dozorela kislina. Prav zaradi tega še z leti pridobiva na kakovosti. Nekaj let stari renski rizling imenujemo zaradi njegove izredne kakovosti upravičeno »kralj vin«. Vino je polsladko in ga pokušamo le ob posebno svečanih priložnostih. POZNA TRGATEV. V posebno ugodnih vinskih letinah lahko pridelamo vino s predikatom »pozna trgatev«. Grozdje vsebuje dosti sladkorja, običajno 22 do 26 % in več, je prezrelo in načeto od žlahtne gnilobe. Grozdje pustimo, kolikor je mogoče dolgo na vinski trti (zato pozna trgatev), žlahtna gniloba načne jagodne kožice in se tako poveča izhlapevanje vode. Tako dobimo povečano količino sladkorja v grozdnih jagodah, pa tudi žlahtna plesen daje vinu iz takega grozdja značilno kakovost. Vino pozne trgatve izgublja izrazit sortni karakter, ki ga zamenja značilna plemenita cvetica in aroma po prezrelem grozdju. Mošt pozne trgatve običajno ne moré prevreti do kraja, zato so vina sladka, polna in zelo aromatična. Pozna trgatev je resnično plemenit dar narave. MODRA FRANKINJA je rdeča sorta severnih vinogorij. V vinorodnih Slovenskih goricah daje suho kiselkasto rdeče vino. Po okusu je gladko sveže in prijetno k izdatni hrani. Temperatura serviranja je višja kot pri belih vinih, in sicer od 16— 18° C. Pri pokušanju uporabljamo kozarce za rdeča vina, ki so nekoliko bolj trebušasti, pri vrhu rahlo zoženi kot pri belih vinih, z nekoliko krajšim pecljem. PTUJSKO RDEČE je kakovostno vino vinorodnega okoliša srednjih Slovenskih goric. Je prijetno, kiselkasto rdeče vino. Kakovost mu dajejo sorte modra frankinja, modri burgundec in žametna črnina. Vino je suho z 10 % alkohola in s prijetno svežo kislino. Pijemo ga ob jedi, posebno primerno pa je k rdečemu mesu, kot je divjad itd. ROSÉ je svetlo rdečkasto vino, ki ga dobimo iz kakovostnih rdečih sort grozdja: modre frankinje, modrega burgundca in žametne črnine. Pridobivamo ga po posebnem hitrem postopku tako da se sok ne utegne preveč obarvati z rdečimi barvili, ki so v jagodnih kožicah. Vino je lahko, pitno, z zmernim alkoholom od 9 do 10 vol. % in s prijetno svežo kislino. Po svojih lastnostih se približuje belemu vinu, zato ga serviramo nekoliko hladnejšega kot rdeče vino, to je pri 12— 14° C. Dokaz kakovosti haloških in slovenjegoriških vin so tudi visoka odličja, ki jih dobivamo na ocenjevanjih v Mariboru, Ljubljani, Novem Sadu, na Dunaju, v Budimpešti in drugod. Kakovost ptujskih vin je cenjena daleč po svetu, saj kakovostna in vrhunska vina, originalno polnjena v steklenice, izvažamo v Zahodno Nemčijo, Belgijo, Anglijo, Ameriko in drugam. LITERATURA — Gorice in vino; Pokrajinski muzej v Ptuju, 1976 — 600 let ustavne in upravne zgodovine mesta Ptuja; katalog razstave zgodovinskega arhiva v Ptuju, 1979 — Vinska trgatev; Ob praznovanju 1900-Ietnice Ptuja, 1969 700 Jahre der Ptujer Kellerwirtschaft und des Weinhandels Auf dem Gebiet von Haloze und Slovenske gorice haben die Weinrebe schon Illyren und Kelten vor u. Z. gezüchtet. Die Römer haben mit der Weinrebenzucht und dem Anbau des rauschenden und edlen Getränks im 1. bis 4. Jahrrhundert forgesetzt. Den Wein hat man in bauchförmigen Tontöpfern — Amphoren aufbewahrt. Der Weinbau wurde 13. und 14. Jh. am meisten verbreitet. In den Klosterkellern sammelten sich grosse Mengen von Most und Wein. Die Mönche haben in dieser Zeit die Lehre über die fortschrittliche Kellerwirtschaft verbreitet. Der Weinhandel wurde in Dravska dolina über Graz nach Salzburg und noch weiter verbreitet. Weinerzeugung und Weinhandel in Ptuj hat eine 700-jährige Tradition. In der zweiten Hälfte des 19. Jh. haben Oidium, Peronospora und Reblaus die Weinreben stark beschädigt. Fast ganz vernichtete Weingärten wurden wieder aufgebaut, aber im wesentlich minderen Umfang. Viele selbstständige Weinbauer sind dabei zugrunde gegangen und sind Winzer geworden. Heutzutage ist in der Gemeinde Ptuj auf dem Gebiet von Haloze und Slovenske gorice im Privatbesitz von selbstständigen Weinerzeuger 1500 ha Weingärten. Die haben Trauben und Wein, den sie in eigenen Kellern pflegen und für eigenes Bedarf verbrauchen, den Überschuss von Trauben verkaufen sie an Kmetijski kombinat Ptuj. Die Arbeitsorganisation Weinbau und Weinerzegung Slovenske gorice — Haloze verarbeitet Trauben aus ungefähr 500 ha eigenen Weingärten und Trauben von selbstständigen Weinbauern Sie hat eine Traubenverarbeitungsanlage mit der Kapazität von 300 t Trauben pro Tag und den Keller mit 500 Waggon Weingefässe und eigene Füllstelle mit der Kapazität von 4000 bis 5000 Liter Wein pro Stunde. In ihrem Weinarchiv hat sie den ältesten Wein in Jugoslawien, Jahrgang 1917. Die Keilerwirtschaft in Ptuj kann den Konsumenten ein reiches Assortiment von Weine anbieten: Welschriesling, šipon, Haložan, Weissen Bergunder, Sauvignon, Muskat Otonel, Traminer, Gelbe Muskat, Rheinriesling, Blauen Burgunder, Ptujsko rdeče, Rosé, Blaufränkisch und andere. Für ihre Weine bekommt sie jedes Jahr hohe internationale Auszeichnungen. Diese Weine von höchster Qualität werden in verschiedene Länder der Welt ausgeführt. Martin Berden, Slavko Brglez, Jakob Butolen, Tone Čeh, Andrej Kovač, Erih Šara in Franc Vraber PERUTNINA PTUJ — 80 LET TRADICIJE IN KVALITETE Predstavitev DO Perutnina Ptuj in zgodovinski razvoj do leta 1965 Predstavitev Na Potrčevi cesti št. 10, v več kot 1900 let starem Ptuju, sredi Dravskega in Ptujskega polja, obdanega na severu z griči Slovenskih goric in na jugu s slikovitimi vinorodnimi Halozami, ima sedež 80 let staro podjetje Perutnina Ptuj. V okolici so zgrajeni številni vzrejni in industrijsko predelovalni objekti. V družbenem upravljanju je na desnem bregu Drave pet velikih farm, valilnica dan starih piščancev, tovarna krmil s silosi, perutninska klavnica s predelavo, servisne delavnice, ptujska tiskarna ter v bližnji in daljni okolici preko 360 kmetov kooperantov. Samo farmski objekti imajo preko 150.000 ms strehe. Na levem bregu Drave začenja z delom najmodernejši reprodukcijski center na treh farmah z novo valilnico dan starih piščancev staršev. V tem podjetju marljivo dela preko 1.600 delavcev. Ugodni klimatski pogoji Kmetje v gosto naseljenih vaseh Dravskega in Ptujskega polja, po gričih Slovenskih goric od Prekmurja do hrvatskega Zagorja že stoletja tradicionalno vzrejajo perutnino vseh vrst. Ugodni klimatski pogoji za pridelovanje žitaric, veliko naravne paše in obilica zdrave pitne vode so omogočili širok razvoj ekstenzivnega perutninarstva. Ni čudno, da sfa tu nastali dve avtohtoni — domači pasmi: štajerska kokoš in Zagorski puran, nekoč obe poznani po zahodni Evropi, saj sta sloveli zaradi okusnega perutninskega mesa in jajc. Začetek trgovske dejavnosti Ptuj je bil že od nekdaj trgovsko središče, povezan s hrvatskim Zagorjem, Međimurjem do Kranjskega in Dunaja. Tu je leta 1905 usta- novil graški trgovec podružnico za odkupovanje perutnine. Podružnica je začela delovati v skromnih razmerah. Na prostoru sedanje modeme poslovne upravne zgradbe je bilo le pritlično stanovanje s hlevom za konje in perutnino ter s pet do šest stalno zaposlenimi delavci. Z leti se je obseg odkupovanja žive perutnine povečeval, tako da se je lastniku izplačalo postaviti manjšo klavnico za zakol odkupljene perutnine, ki so jo začeli pripravljati za izvoz. Že pred I. svetovno vojno je sezonsko dobilo zaposlitev 30 do 50 delavcev. Dejavnost med obema vojnama Po nastanku stare Jugoslavije je podružnica ostala last tujca. Poslovanje se je z večjo samostojnostjo razširilo z odkupom na Hrvatsko in v Bosno ter s samostojnim izvozom. Podružnica je razvila vzrejo kastriranih petelinčkov {kopunov] in jarčk, gosi in puranov. Izvoz je narastel do 1.000 ton mesa letno. Leta 1929 je bila zgrajena nova stanovanjska hiša, v kateri je sedaj moderen bakteriološki laboratorij, pozneje pa še za takratne razmere moderna hladilnica, ki jo predelano Perutnina uporablja delno še danes. Zmogljivost hlevov se je povečala na dvorišču na 40.000 piščancev in 1.000 rac oz. gosi. V jeseni je bilo zaposleno že okrog 150 sezonskih delavcev, ki so čistili za izvoz izključno ročno in na suho. Podružnica je imela velik vpliv na razvoj perutninarstva v bližnji in daljni okolici, saj je zainteresirala zlasti v severovzhodni Sloveniji, Prekmurju in Međimurju številne rejce, organizirala rejska središča za čisto pasemsko Štajersko kokoš. Tudi delavci podružnice so bili pospeševalci vzreje. Znano je tudi, da je uslužbenec za izvoz, Vajda, ustanovil svojo podružnico v Čakovcu in to podjetje obstaja še danes s spremenjeno dejavnostjo. Oživljena dejavnost po osvoboditvi Med okupacijo je bila dejavnost močno zmanjšana, odkup je skoraj prenehal, ker kmetje niso hoteli prodajati presežkov okupatorju. Več /delavcev pa je tudi aktivno sodelovalo z OF in v NOB. Po osvoboditvi je maloštevilni kolektiv prevzel podružbljeno podružnico in se lotil obnove tradicionalne dejavnosti. Tu so bili edini valilni stroji, ki so pomagali širiti štajerske piščance in piščance ostalih pasem po izpraznjenih kmečkih dvoriščih. Začel se je ponovni izvoz perutnine in jajc, ki pa je bil še leta 1951 zelo skromen in veliko manjši kot pred II. svetovno-vojno. Podjetje je preživelo številne reorganizacije. Leta 1946 je bilo priključeno k Mlekoprometu Ljubljana. Dejavnost se je takrat močno skrčila. Leta 1947 je bilo na pobudo lokalnih oblasti ustanovljeno samostojno podjetje Perutnina Ptuj. Z odločbo vlade LRS je bila glavna naloga podjetja odkupiti čimveč perutnine in jajc za preskrbo mestnega prebivalstva in tudi za izvoz. Leta 1952 je postal dvanajsti direktor po osvoboditvi tov. Ivo To-jnažič, ki je bil potem na čelu podjetja 30 let, t. j. do leta 1982. Ima velike zasluge, da je podjetje preživelo in se razvilo. Kmalu po letu 1952 je Perutnina začela povečevati obseg dejavnosti, kar je razvidno iz naslednjih podatkov: ______________________________________ 1952__________1954____________ 1958 Odkup jajc v milij. kosov 13,5 23,5 25 Odkup perutnine ton 150 301 327 Odkup divjačine ton 45 77 180 Od tega je bilo izvoženo 30 do 50 %, divjačina pa v celoti. Možnosti za odkup perutnine so se začele zmanjševati, zahteve kupcev po kvaliteti pa povečevati. To kažejo tudi gornji podatki, ko je od leta 1954 do leta 1958 že kazalo na stagnacijo odkupa. Tem trendom smo prisluhnili tudi v Sloveniji. Obisk Edvarda Kardelja v Ptuju Leta 1957 je bil v Ptuju na obisku tov. Edvard Kardelj. Ogledal si je velike arondirane komplekse zemljišč na Dravskem polju. Mimogrede je tudi obiskal Selekcijsko postajo in valilnico za Štajerko v Kidričevem ter ob tej priliki dal idejo za gradnjo perutninske farme oz. »tovarno jajc«. Predsednik takratnega OLO Ptuj, tov. J. Tramšek, je takoj imenoval strokovno komisijo za pripravo projektov, ki jo je vodil pokojni Vladimir Vrečko, člana pa sta bila Vinko Molan in Slavko Brglez. Komisija je takoj naročila tehnologijo, ki jo je pripravil dr. Franc Ločniškar z Agronomske fakultete v Ljubljani, gradbene projekte pa je izdelal Agrobiro Ljubljana. Investicijski program za 500.000 pohancev in 50.000 kokoši, predviden na lokaciji Hajdinske gmajne, na republiški komisiji ni bil odobren zaradi »pomanjkanja izkušenj«. Kmalu zatem pa je bil odobren podoben program za 1. milijon brojlerjev v Zalogu pri Ljubljani. Začetek intenzivne proizvodnje čeprav je že leta 1957 prišla prva pobuda v Sloveniji za gradnjo intenzivne farme iz Ptuja, so bila šele leta 1960, 1961 odobrena sredstva iz Zveznega in republiškega investicijskega sklada (OIF in RIF) za farmo 1 milijon rac. Zgrajena sta bila dva objekta — racarnika. Prvi poizkus vzreje račk ni bil uspešen. V Beogradu so pristali na spremembo programa in tako smo leta 1961 začeli zidati farmo za 2 milijona brojlerjev na Bregu. ’Gradnja je trajala do leta 1964, ko je bila farma uradno odprta in ko je začela proizvajati s polno zmogljivostjo. Zgrajenih je bilo 30 vzrejnih hlevov in valilnica za 6 milijonov dan starih piščancev. Začetki vzreje piščancev so - bili "pred dograditvijo hlevov, in sicer na podstrešjih in v prostorih opuščenega Zorčičevega mlina. Vzreja na farmi je sledila takoj po izgradnji vsakega hleva posamezno. Zaradi neustrezne tehnologije (selitev piščancev, vzreja z dvojnim ambientom), nakupa piščancev, nakupa krmil in pomanjkanja ter neizkušenosti strokovnih kadrov, začetni vzrejni rezultati niso bili rentabilni, vendar vzpodbudni zaradi hitrega naraščanja količin. Proizvodnja se je iz leta v leto z rastjo podjetja in zlasti zaradi lastne proizvodnje krmil, lastne proizvodnje valilnih jajc in valjenjem dan starih piščancev hitro izboljševala. Vzrejni podatki farme Breg: 1961/62 1965 Povprečna živa teža v kg 0,90 1,15 Dolžina vzreje v dnevih 73 58 Konverzija krmil 3,5 2,8 Mortaliteta v % 1 10—30 6 Izkušnje so kazale, da je izhod v nadaljnjem investiranju v vse. faze perutninske proizvodnje. Potrebna so bila ogromna finančna sredstva, ki jih je ustvarjal rastoči kolektiv in jih odvajal za naložbe, kredite pa so pridobivali v glavnem izven lokalnih potencialov. Kronološko so bili zgrajeni naslednji pomembnejši objekti: Leta 1962 — Tovarna krmil za 15.000 ton, povečana na 30.000 ton Leta 1961-64 — Farma brojlerjev Breg za 2 milijona piščancev: do danes je bilo tu vzrejenih nad 50.000 ton piščancev. Leta 1965 — Farma Sela (24 vzrejnih objektov) za 120.000 kokoši brojlerskih staršev. Prvih vzrejenih brojlerjev je bilo leta 1960/61 40 ton. Tega leta je bila ostala dejavnost le trgovska. Že leta 1966 pa je bil naslednji obseg proizvodnje: Krmila Valilna jajca (prva) Brojlerji živi - farma Kooperacija - začetek Sveže meso Perutninsko meso 14.413 ton 4,406.000 kosov 2.404 ton 349 ton 717 ton 2.342 ton Leta 1965 je bilo 390 zaposlenih, že leta 1966 pa 450 z naslednjo kvalifikacijsko strukturo: Visoka in višja Srednja Nepop. srednja VKV KV PKV NKV Skupaj 15 33 38 23 86 87 168 450 Integracije in elementarne nezgode Ves čas obstoja, zlasti pa po letu 1952, so bili na podjetje zunanji pritiski za integracijo bodisi lokalno, bodisi republiško. Podjetje je z rentabilnim poslovanjem vsa leta po 1952 ostalo samostojno in se razvijalo. Leta 1961 se je k Perutnini priključila lokalna klavnica za govedo in prašiče, ki je bila do sedaj dvakrat temeljito obnovljena. V razvojnem času perutninarstva je tudi klavnica pripomogla k rentabilnosti podjetja. Leta 1966 se je k Perutnini pripojila Kmetijska zadruga Hajdina, ki je prevzela že začeti razvoj kooperacijske reje brojlerjev, opustila pa je dejavnost v ostali živinoreji. Leta 1966 se je trgovsko podjetje Perutnina preimenovalo v Meso-kombinat Perutnina Ptuj. Podjetju tudi niso prizanesle elementarne nesreče. Tako je v letu 1966 Drava poplavila farmo brojlerjev in prizadela veliko škodo objektom, živalim in podjetju. Leta 1967 je isto farmo prizadela kokošja kuga in uničeni so bili vsi piščanci. Leta 1978 je požar uničil velik del hladilnic v perutninski klavnici. Namesto zaključka Perutnina je z investiranjem v razvoj lastne proizvodnje (v objekte in kadre) izkoristila uspešno, več kot 50 let staro tradicijo perutninske dejavnosti in prerasla iz ekstenzivne trgovske organizacije v moderno intenzivno proizvodno delovno organizacijo. Razvila se je v največjo delovno organizacijo proizvodnje perutninskega mesa v državi. Del PP kompleksa v Ptuju: od leve tiskarna, servisne delavnice, tovarna krmil, v ozadju farma brojlerjev Breg Fototeka: L Cajnko PERUTNINA PTUJ — V OBDOBJU 1965—1984 Dvajset let v razvoju neke dejavnosti ne predstavlja dolgega obdobja. Toda če teh dvajset let ocenjujemo kot obdobje najintenzivnejšega razvoja podjetja z osemdesetletno tradicijo in če obenem trdimo, da so to leta, ko se je podjetje najmočneje razvilo, potem je prav, da ravno tem dvajsetim letom posvetimo posebno pozornost. V danih okoliščinah prave odločitve ali »Za vsakega Jugoslovana piščanec PP« Prehod iz trgovske v lastno proizvodno dejavnost je bila v 80 letih obstoja podjetja gotovo najpomembnejša odločitev. Imela je za nadaljnji razvoj podjetja neslutene posledice. Tako velika preusmeritev ni bila lahka, zlasti so bili težki njeni začetki, saj v Jugoslaviji tedaj še ni bilo nobenih izkušenj, pa tudi razmišljanja o industrijski proizvodnji v živinoreji so bila za tisti čas zelo smela. Vse začetne probleme, vključno s pomanjkanjem tehnologije, kadrov in potrebnih vzporednih dejavnosti pa je kolektiv z vztrajnostjo razmeroma hitro premagal, številne kasnejše, prav tako pomembne odločitve, so tako že temeljile na lastnih izkušnjah in znanju, ki so ga razvili in dopolnjevali mladi strokovnjaki, teh se Perutnina ni bala. Spremembe v strukturi prebivalstva in hiter razvoj velikih potrošnih centrov so zahtevali nov način preskrbe. Zahtevam po velikih količinah mesa — tako za povečano potrošnjo kakor tudi za nadomestilo tistih količin ostalega mesa, ki so jih izvažali, smo najhitreje in najbolj uspešno prisluhnili v perutninski proizvodnji. Beljakovinsko bogato, lahko prebavljivo perutninsko meso tudi glede sodobnih prehrambenih zahtev odlično ustreza. Takšnim zahtevam je bilo možno zadostiti le z organizirano proizvodnjo in Ptuj je bil v Jugoslaviji eden prvih, ki je takšnim zahtevam prisluhnil in ponujeno priložnost v največji možni meri izkoristil. Logična usmeritev v čim večjo osamosvojitev podjetja, ki je dobila svoje začetke z izgradnjo farme brojlerjev z valilnico na Bregu in s priključitvijo tovarne krmil za lastno preskrbo s krmo, se je v letu 1965 nadaljevala z osamosvojitvijo v proizvodji dan starih piščancev za pitanje. Izkušnje z nakupom so bile slabe, zato so leta 1964 začeli graditi tudi lastno farmo staršev za prolizvodnjo valilnih jajc na Selah. Piščance iz lastne proizvodnje na farmi Breg, ki je že leta 1964 začela delati s polno kapaciteto, so le z veliko težavo zaklali in obdelali v stari perutninski klavnici Perjad na Potrčevi cesti, čeprav je le-ta že imela tekoči trak in zmogljivost 500 piščancev na uro. Ko so vzrejeni piščanci začeli prihajati tudi iz kooperacije, pa je bilo jasno, da tu ne bo mogoče dolgo vztrajati. Začeli so graditi novo klavnico na Bregu, ki je začela obratovati leta 1967. Novi objekt je imel ustrezne hladilne prostore in instalirano za tiste čase moderno opremo firme Gordon Johnson iz Velike Britanije. Kapaciteta 2000 piščancev na uro je predstavljala takrat še veliko rezervo. Z dograditvijo tako moderne klavnice je bila leta 1967 nova proizvodna dejavnost takratne Perutnine zaokrožena in proizvodne zmogljivosti v glavnem usklajene. To je bila hkrati tudi dobra osnova za nadaljnji razvoj, ki pa je takrat temeljil tudi že na določenih izkušnjah, predvsem pa na ugotovitvi, da je v Jugoslaviji možno potrošiti mnogo večje količine perutninskega mesa. Piščanec kot privilegij bogatejših je v tem času začel postajati vse bolj dostopen in cenen vir kvalitetne prehrane širokih množic prebivalstva. Iz tega časa izvira tudi parola: »Za vsakega Jugoslovana piščanec — ptujski piščanec!«, ki je bila v začetku skoraj neuresničljiva želja smelega mladega kolektiva, nato pa Hiter razvoj intenzivne proizvodnje in naložbe po letu 1967 Od leta 1967 je proizvodnja v Perutnini zelo hitro naraščala. Mlad, dobro organiziran kolektiv in vitalno vodstvo sta znala prisluhniti potrebam časa in izkoristiti vse možnosti v razvoju. S hitrim razvojem je prihajalo vedno znova do »ozkih grl« v posameznih fazah proizvodnje, zato so bila potrebna vedno nova vlaganja. Poleg redne naraščajoče proizvodnje je potekala intenzivna izgradnja podjetja, ki je zahtevala velike napore kolektiva. Neprestano se je bilo potrebno odločati o velikih stvareh, zlasti o vedno novih investicijah, ki so zahtevale tudi velika materialna odpovedovanja delavcev. Vzporedno z rastjo obsega proizvodnje je bilo potrebno prilagajati organizacijo in v ta čas sodi med drugim organiziranje ekonomskih enot, ki so se še bolj približale delavcem in jim dale nov polet. V to obdobje sega tudi spoznanje, da se lahko proizvodnja hitreje širi s skupnim vlaganjem in skupnim delom delavcev in kooperantov. Tudi ta odločitev kolektiva je bila za nadaljnji razvoj izrednega pomena —prinesla mu je nov koncept nadaljnjega dela. Za organizacijo kooperacijske dejavnosti se je angažirala in pozneje pripojila k podjetju Kmetijska zadruga Hajdina (1966). Dosledno in pravdno zastavljena kooperacijska proizvodnja je omogočila hitro pridobivanje novih zmogljivosti za pitanje piščancev in s tem razmah ostalih dejavnosti. Tako je bilo že leta 1968 potrebno zgraditi novo valilnico, ki je imela tedaj zmogljivost 12 milijonov dan starih piščancev letno. Toda tudi ta zmogljivost je bila kmalu premajhna. Valilnico je bilo potrebno do danes še dvakrat povečati do sedanje kapacitete 35 milijonov dan starih piščancev letno. Tudi rezerva v kapaciteti perutninske klavnice iz leta 1967 je bila le kratek čas. že leta 1970 smo v tem obratu prešli na dvoizmensko delo, kmalu pa je bilo tudi to premalo. Leta 1973 je bila v klavnici na Bregu izvedena rekonstrukcija s povečanjem hladilnih in skladiščnih kapacitet. Nova kapaciteta perutninske klavnice je bila 6000 piščancev na uro, toda tudi ta kapaciteta je v eni izmeni vzdržala le do leta 1978. Zahvaljujoč leta 1967 perspektivno dobro zastavljeni in leta 1973 dopolnjeni zgradbi perutninske klavnice je bilo v zadnjih letih možno stalno izpopolnjevati opremo za zakol in obdelavo perutnine in s tem zadostiti vedno večjim količinam in zahtevnosti proizvodnje. V tem času, zlasti pa v letu 1979, je bila stara angleška oprema zamenjana z novo sodobno opremo holandske firme STORK. žal je danes tudi to premalo. Nove, še večje količine piščancev za zakol, drugačne potrebe tržišča, zlasti pa potrebe izvoza zahtevajo nadaljnje povečanje perutninske klavnice in takšno opremljenost, da bo mogoče zadovoljiti tudi najzahtevnejše kupce na zahodnoevropskem tržišču. Predelava — nov korak naprej in povečana možnost prodaje Posledica delnega zastoja v prodaji v letih 1973 in 1974 je bila izgradnja objekta za predelavo mesa in proizvodnjo mesnih izdelkov. Smelo zastavljeni načrti, da se v tistem obdobju slabo prodajane količine perutninskega mesa v čim večji meri uveljavijo tudi v drugih oblikah, so se začeli počasi uresničevati. Proizvodnja in prodaja mesnih izdelkov za Perutnino že dotlej nista bili novost, vendar pa je bila proizvodnja izdelkov iz perutninskega mesa popolna novost za jugoslovansko tržišče in zelo smela poslovna odločitev za tisti čas. Tudi prvi prodajni rezultati so bili slabši od predvidenih. Znova je bilo potrebno vztrajati in potrošnikom zlasti s kvaliteto dokazati, da perutninsko meso ni nič manj primerno za predelavo kot ostale vrste in da so perutninski izdelki v določenih pogledih celo kvalitetnejši. Danes takšno dokazovanje ni več potrebno, vztrajnost, kvaliteta in čas so naredili svoje: Izdelki iz perutninskega mesa so na tržišču v celoti sprejeti. Njihova proizvodnja je po začetnih težavah začela hitro naraščati in je v ponudbi proizvodnje izdelkov pri Perutnini v celoti izpodrinila nekdanje izdelke iz ostalih vrst mesa. Današnja dnevna proizvodnja znaša okoli 15.000 kg in se brez težav proda. Tovrstno proizvodnjo pa je možno še povečati. V letu 1974 je bil v okviru današnje Mesne industrije zgrajen še en pomemben objekt: Oddelek za predelavo klavniških odpadkov. Velike količine odpadkov pri tako veliki proizvodnji v perutninski klavnici in predelavi so dragocen vir surovin za proizvodnjo beljakovinskih surovin živalskega izvora za močna krmila. Tudi obseg tega obrata je bil doslej dvakrat povečan, da lahko zadosti današnjim potrebam in s svojo proizvodnjo nadomešča drage surovine iz uvoza. Nadaljnja dopolnitev obrata bo potekala v smeri racionalizacije v ekonomskem in energetskem pogledu ter izboljšanja v ekološkem pogledu. Proizvodnja kvalitetnih krmil — stalna skrb kolektiva Krma je poleg zdravja živali in brezhibne proizvodne tehnologije najpomembnejši dejavnik uspešnosti proizvodnje. Tega dejstva se kolek- tiv Perutnine zelo dobro zaveda in je prav kvaliteti krmil vedno posvečal veliko pozornost. Stalne analize surovin in krmil, velika skrb za kontinuirano dobavo surovin in v zadnjem času računalniški terminal za sprotno preverjanje receptur so le najbistvenejši pripomočki tehnologom in vodstvu TOZD za izpolnitev njihove odgovorne naloge. Tovarna krmil je s svojo začetno kapaciteto le kratek čas pokrivala vse večje potrebe žive proizvodnje, vendar je do večje rekonstrukcije in izgradnje nove, prišlo šele leta 1978. Pred tem smo za zadostitev večjih potreb izvedli razne izboljšave in dogradili silose za razsuta krmila. Nova tovarna, skupaj s silosi za žita in težko tekoče surovine, je bila zgrajena leta 1978. Opremljena je bila s sodobno švicarsko opremo in pridobila novo zmogljivost 80.000 ton krmil v eni izmeni. Dograjeni so bili še silosi za razsuta krmila in prevzemne kapacitete. Sodobni reprodukcijski center — doslej največja naložba Perutnine Ptuj Širitev kapacitet za rast matične proizvodnje je bila naslednja: prvo farmo staršev na Selah smo z dograditvijo razširili, zgradili pa še tri nove farme. Leta 1974 je bila zgrajena farma Kidričevo s 36 objekti za skupaj 180.000 kokoši nesnic; leta 1979 farma Trnovci s 27 objekti za skupaj 135.000 nesnic in leta 1981 farma Starošinci z 10 objekti za skupaj 50.000 kokoši nesnic. Iskanje novih poti in višje stopnje tehnologije kot stalna naloga strokovnjakov Perutnine se je uveljavila tudi v tej fazi proizvodnje. V celoti obvladana reja staršev, bogate izkušnje strokovnjakov, pridobljena nova znanja ter stalna želja po čim večji osamosvojitvi so pogojevali odločitev za prehod na tretjo generacijo žive perutnine, t. j. na rejo starih staršev. Za investicijo smo se odločili v začetku leta 1971 in v decembru istega leta je bila vhlevljena prva jata 10.428 primerkov starih staršev. Tehnološko zahtevna reja starih staršev je dobro stekla in zahtevala nadaljnji razvoj. Tako se je v letu 1984 pričela pri Perutnini doslej največja naložba: izgradnja novega reprodukcijskega centra. V izgradnji so tri samostojne farme s po štirimi objekti za rejo plemenskih kokoši in izgradnja valilnice za plemenske piščance. Zmogljivost novega centra bo v končni fazi omogočila proizvodnjo nad 2 milijona brojlerskih staršev, s čimer bodo v celoti pokrite lastne potrebe; višek pa je namenjen prodaji v Jugoslaviji in za izvoz. Nov reprodukcijski center je tehnološko zahtevna naložba, saj njegova izgradnja in pozneje tudi proizvodnja temelji na najsodobnejših principih tovrstne proizvodnje v svetu. Osnovni koncept izhaja iz za- hteve po popolni izoliranosti objektov od že obstoječe perutninske proizvodnje in tudi popolni medsebojni izoliranosti znotraj centra. Takšnim zahtevam v celoti ustreza tudi lokacija centra na levem bregu Drave, vzhodno od Ptuja. Reprodukcijski center sam za delovno organizacijo sicer ne pomeni bistvenega povečanja količin, pomeni pa bistven korak naprej glede kakovosti proizvodnje. Proizvodnja zdravstveno neoporečnih piščancev staršev je predpogoj za kakovost domačih matičnih jat in bistveni pogoj za prodajo v izvoz. Perutnina Ptuj se je v zadnjih 20 letih izredno hitro in neprestano širila. Med izgradnjo posameznih objektov sploh ni bilo predaha. Že omenjenemu razvoju in rasti objektov moramo dodati še izgradnjo novih servisnih delavnic v letu 1981, novih prostorov tiskarne v letu 1982, stalno izgradnjo kooperacijskih objektov — skupaj približno 400 in končno izgradnjo poslovnega centra v letu 1980. Pri tem pa ne moremo prezreti dejstva, da je delovni kolektiv ves čas svojega intenzivnega razvoja nadvse gospodarno ravnal z družbenimi sredstvi, ki smo jih vlagali v razširjeno reprodukcijo in da je pri tem vselej prevladoval delež sredstev, ki so nastala kot rezultat lastnega dela kolektiva. V želji za čim hitrejšim napredkom smo vselej dajali prednost proizvodnim investicijam in se pri tem zavestno odpovedovali tudi delu vlaganj v družbeni standard in delu pripadajočim osebnim dohodkom. Na ta način so bili ustvarjeni dobri temelji in trdna materialna osnova za uspešen nadaljnji razvoj. Moderna tehnologija, upoštevanje lastnih izkušenj in razvoj znanosti — stalna praksa strokovnega dela Perutnine Uspešna in hitra rast Perutnine je bila omogočena še z dvema bistvenima dejavnikoma: produktivnostjo proizvodnje in sodobno tehnologijo. Velika rast produktivnosti dela — večino let je rastla s stopnjo preko 10 % — je omogočala ustvarjanje novih vrednosti po nižji ceni, kar je bistveno vplivalo na ekonomičnost proizvodnje. Stalna rast produktivnosti dela je bila omogočena z dobro organizacijo dela, ki je vselej stremela za popolnim izkoriščanjem delovnega časa in proizvajalnih sredstev, s stalnim posodabljanjem tehnoloških postopkov in uvajanjem novih tehnologij, z uvajanjem mehanizacije in ne nazadnje s stalnim izobraževanjem kadrov. Dobro delo pri Perutnini pa je bilo vselej tudi rezultat dobrih tovariških in poslovnih medsebojnih odnosov. Intenzivna proizvodnja je možna le ob stalnem spremljanju razvoja tehnologije v vseh fazah proizvodnje. Tekoče spremljanje svetovnih dogajanj na področju perutninske stroke je stalna naloga in praksa strokovnjakov Perutnine Ptuj, rezultati, ki jih je delovna organizacija dosegala v opisanem obdobju, so se z njeno rastjo vse bolj približevali rezultatom svetovne perutninarske proizvodnje, v zadnjih 10 in več letih pa za njimi v glavnem ne zaostajamo. Najznačilnejši in ekonomsko najpomembnejši je vsekakor podatek o razvoju proizvodnje perutninskega mesa v odvisnosti od časa pitanja in porabe krme za kg prirasta. 1961/62 1965 1970 1975 1980 1984 Dolž. pitanja dni 73 58 54 53 49 46 Povp. dos. živa teža 0,90 1,15 1,60 1,77 1,77 1,75 Poraba krme za kg prirasta 3,50 2,80 2,30 2,20 2,20 2,18 Takšne rezultate je omogočila najsodobnejša tehnologija in učinkovito zdravstveno varstvo v vseh fazah žive proizvodnje, upoštevanje zahtev higiene in optimalnih rejnih pogojev v kooperacijski proizvodnji ter priprava kvalitetnih krmil ob poznavanju najsodobnejših dosežkov in odkritij na tem področju. Za pomoč strokovni nadgradnji sta v delovni organizaciji postavljeni dve strokovni instituciji: obratna veterinarska ambulanta in centralni laboratorij. Obratna veterinarska ambulanta združuje delo veterinarske stroke, in skrbi za zdravstveno varstvo žive perutnine v vseh fazah proizvodnje. V pogojih intenzivne množične proizvodnje in velikih koncentracij živali je delo te službe velikega pomena, saj je dobro zdravstveno stanje živali eden osnovnih predpogojev za uspešnost proizvodnje. Takšno delo zahteva specializirane strokovnjake, stalno strokovno izpopolnjenost le-teh in tudi intenzivno sodelovanje z znanstvenimi institucijami izven delovne organizacije. Centralni laboratorij v svojem kemičnem in bakteriološkem oddelku stalno spremlja kvaliteto dela v vseh fazah proizvodnje. Kemične in bakteriološke analize surovin, krmil in izdelkov iz perutninskega mesa, kakor tudi kontrola uspešnosti imunoprofilaktičnih posegov so stalna naloga strokovnjakov laboratorija, ki so s svojim ažurnim delom stalna in nepogrešljiva pomoč proizvodnje. RAZVOJ KOOPERACIJSKE PROIZVODNJE Kooperacijska proizvodnja poteka v TOK Hajdina in zajema približno 80 % celotne proizvodnje brojlerjev. Danes je v tako organizirano obliko sodelovanja vključenih približno 360 kooperantov, ki letno proizvedejo skoraj 40.000 ton živih brojlerjev. Začetki kooperacijske proizvodnje segajo v leto 1966. Takrat je bila Kmetijska zadruga Hajdina z vso svojo dejavnostjo z referendumom priključena Perutnini Ptuj. Perutninska kooperacija se je po letu 1966 razširila daleč izven ptujske občine. Leta 1974 je bil takratni Obrat za kooperacijo preimenovan v TOZD za kooperacijo, ki se je leta 1978 preimenoval v Temeljno organizacijo kooperantov (TOK) Hajdina. V tej organizacijski obliki deluje Kooperacija še danes. Kooperacijska proizvodnja ima v primerjavi s čisto družbeno proizvodnjo določeno specifiko, saj gre za združevanje zasebnega interesa z družbenim. Pri kooperacijski obliki sodelovanja se pri brojlerski proizvodnji kažejo določene prednosti, ki so zanimive tako s strani delovne organizacije kot tudi s strani kooperanta in njegovega okolja. Razvoj brojlerske proizvodnje Leta 1966 govorimo še o zelo skromni kooperacijski proizvodnji v Perutnini Ptuj. Takratni kooperanti so vzrejali brojlerje tudi na podstrešjih, brez kakršnekoli sodobne tehnike in opreme. Za takšno vzrejo je bilo potrebno veliko ročnega dela, pa tudi tehnologija reje še ni bila povsem osvojena. Posamezni kooperanti so vhlevljali manjše število piščancev v turnusu. Sodobnejše hleve smo pričeli graditi leta 1972, ko je bilo v Kooperaciji zgrajenih 10 novih objektov za kooperacijsko rejo. To so bili hlevi s kapaciteto 5.000 piščancev v turnusu. Od leta 1972 do danes je bilo zgrajenih okrog 400 novih hlevov za kooperacijsko vzrejo. V zadnjem obdobju gradimo hleve s kapaciteto 15.000 — 28.000 piščancev v turnusu. Za takšen obseg proizvodnje mora biti kooperant kljub sodobni in dokaj avtomatizirani opremi tudi dobro strokovno in organizacijsko usposobljen. Za lažjo ponazoritev gibanja proizvodnje v kooperaciji navajamo naslednjo tabelo: LETO Novozgrajeni hlevi v TOK Kooperacija (v tonah) Vzrejeni živi piščanci (v tonah) 1966 103 1967 785 1968 1.880 1969 2.325 1970 5.860 1971 8.120 1972 10 8.690 1973 54 11.299 1974 59 14.239 1975 48 15.993 1976 23 18.231 1977 34 20.149 1978 41 23.949 1979 38 28.150 1980 19 31.580 1981 21 33.270 1982 9 32.110 1983 18 33.824 1984 18 36.700 1985 plan 15 39.400 Danes je v kooperacijsko proizvodnjo vključenih 360 kooperantov iz občin Ptuj, Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice, Radlje, Slovenj Gradec, Dravograd, Šentjur, Ormož, Lenart, Maribor, Gornja Radgona, Čakovec, Krapina in Zabok. Dobra polovica kooperacijske reje se odvija v občini Ptuj in Slovenska Bistrica, ki sta najbližji. Za širitev kooperacijske reje je bilo uporabljenih ogromno sredstev, pri čemer so zasebniki kooperanti sodelovali s približno 30 % udeležbo, ostalo pa so bila sredstva kredita Perutnine Ptuj. če računamo, da je danes povprečna vrednost srednje velikega kooperacijskega objekta preko stare milijarde, vsega pa je bilo zgrajenih, preko 400 hlevov, je možno v grobih obrisih izračunati, koliko finančnih sredstev je bilo vloženih v kooperacijsko proizvodnjo v preteklih letih. Pri tem je treba pripomniti, da so bili in so kreditni pogoji za širjenje kooperacijske reje s strani Perutnine do kooperantov zelo ugodni, saj so krediti brezobrestni. Doseganje proizvodnih rezultatov in bodoče usmeritve Ob sodobni tehnologiji dosegajo kooperanti v glavnem dobre proizvodne rezultate. V odvisnosti od doseženih rezultatov se giblje tudi njihov zaslužek. Delovna organizacija Perutnina nudi vsakemu kooperantu strokovno, veterinarsko in organizacijsko pomoč. Kamioni TOZD Transservis pripeljejo na dvorišče kooperanta vso krmo, dan stare piščence in ostali potrebni material, z njegovega dvorišča pa odpeljejo vzrejene piščance. Kooperant v celotnem proizvodnem procesu vzreje brojlerjev sodeluje le s svojim delom, organizacijo proizvodnje v objektu ter nadzorom nad proizvodnjo po predpisani tehnologiji. Osnova za obračun zaslužka kooperanta je stroškovnik, ki ga strokovne službe stalno spremljajo in prilagajajo glede na rast stroškov kooperacijske proizvodnje. Za premagovanje proizvodnih rizikov vsi kooperanti združujejo v sklad rizika določena sredstva pri vsakem turnusu vzreje. Del zaslužka kooperanti združujejo tudi za amortizacijo, ki je namenjena združevanju skupnih sredstev za potrebe popravil in adaptacij dotrajanih kooperacijskih objektov. Od leta 1974 do danes je bil v kooperacijski proizvodnji dosežen velik napredek na področju tehnologije vzreje. Tako smo leta 1974 v 53 dneh vzreje dosegli povprečno živo težo 1,66 kg in za to porabili 2,20 kg krme na kg prirastka. V letu 1985 vzredimo brojlerja v 45 dneh do teže 1,73 kg in za kg prirastka porabimo le 2,08 kg krme. Tako se danes naš kooperant s sodobno opremo in tehnologijo približuje rezultatom, ki jih dosegajo v tej proizvodnji tudi zahodne države. Vzporedno z razvojem proizvodnje in tehnologije se je razvijala in se še razvija tudi samoupravna organiziranost kooperantov. Pri vseh pomembnih odločitvah, ki se nanašajo na brojlersko proizvodnjo v ko-kooperaciji, sodelujejo kooperanti preko samoupravnih organov, kot so: zbor delegatov, nadzorni odbor, odbor sklada rizika in disciplinska komisija. Poleg tega imajo kooperanti svojega predstavnika oz. delegata v centralnem delavskem svetu delovne organizacije. Kooperanti pa po samoupravni plati sodelujejo tudi v samoupravnih interesnih skupnostih občine Ptuj. Po potrebi imenujemo še razne komisije, tako da vse nastale probleme sprotno rešujemo po samoupravni poti in v obojestransko zadovoljstvo. V zadnjem času je interes zasebnikov za kooperacijsko sodelovanje s Perutnino močno porasel. Glede na ozko grlo v perutninski klavnici pa bodo stopnje rasti kooperacijske proizvodnje v prihodnjih letih ne- koliko nižje. Naši dolgoročni razvojni programi temeljijo na večji preusmeritvi v finalizacijo in dodelavo našega piščanca. Potrebno se bo preusmeriti v višje faze obdelave in dodelave, pri čemer nam bo postala osnovna surovina vzrejeni piščanec in ne več krmilo ali koruza. V teh usmeritvah pa bo pri nadaljnjem razvoju kooperacijske vzreje brojlerjev dan še večji poudarek kvaliteti vzreje piščanca. Zavedamo se namreč, da se kvaliteta piščanca na krožniku v takšni ali drugačni obliki prične v sodobnem hlevu ob upoštevanju najsodobnejše vzrejne tehnologije. 4. PERUTNINSKO MESO KOT ŽIVILO IN KAJ POMENI V PREHRANI V zadnjih 25 letih se je bistveno spremenila struktura prehrane prebivalstva v korist mesa in mesnih izdelkov kot glavnega vira beljakovin živalskega porekla. Tudi znotraj skupne potrošnje mesa se potrošnja spreminja v korist perutninskega mesa in perutninskih izdelkov. Delež perutninskega mesa v SFRJ v celotni potrošnji mesa je znašal v letu 1961, ko beležimo pričetke organizirane družbene tržne proizvodnje, 11,6 %, da bi v letu 1980 znašal že 22,9 %. Vzporedno s tem je v SFRJ in v svetu naraščala potrošnja perutninskega mesa na prebivalca. Poglejmo, kakšna je potrošnja perutninskega mesa na prebivalca v nekaterih državah: Država 1979. leta 1983. leta Italija 16,4 kg 17,4 kg Francija 16,1 kg 17,3 kg Izrael 39,4 kg 41,4 kg ZDA 27,7 kg 29,8 kg Španija 20,5 kg 21,4 kg Madžarska 17,3 kg 19,4 kg ZSSR 8,3 kg 10,5 kg ČSSR 13,5 kg 9,7 kg SFRJ 12,3 kg 12,1 kg Uporabnost perutninskega mesa in izdelkov Sodoben način življenja zahteva drugačno prehrano. Maščobe so vse manj cenjene, priporočamo lahko prebavljive jedi z dovolj beljakovinami. Ker so gospodinje zaposlene v vse večjem številu, zahteva tempo življenja hitro pripravo jedi. V takih pogojih je potrošnja perut- Jmsm Linija za pakiranje piščancev v perutninski klavnici Fototeka: L. Cajnko nine izredno hitro napredovala. Trgovine so založene s svežo ali z zmrznjeno perutnino, ki je enake kvalitete kot sveža. Gospodinje, zlasti mlajše, vse bolj iščejo razkosano perutnino (peruti, bedra, prsi, hrbti, jetra, srca, želodci). V zadnjem desetletju so se uveljavili tudi izdelki iz perutninskega mesa: od hrenovk, obarjenih klobas do salam, ki so zelo iskane in so predvsem priporočljive za otroke, starejše ljudi, bolnike, umske delavce; skratka , za vse, ki želijo zdravo, nemastno hrano. Slovenski proizvajalci perutnine so izdali brošuro Perutnina v vsakdanji prehrani, ki je v obliki priročnika odličen pripomoček za gospodinje. Iz brošure je razvidno, da je poleg pečenega in pohanega piščanca možna zelo različna uporaba piščančjega mesa (juhe, hladne začetne jedi, tople začetne jedi, glavne jedi...). Od začetne uporabe in prodaje samo »celih« piščancev se je razvoj nadaljeval tako, da je danes v nekaterih predelih države potrošnja in s tem prodaja piščancev v delih (bedra, prsi, krila, drobovina ...) večja od prodaje celih piščancev. Obstajajo še širše možnosti prodaje in uporabe s predpripravo na krožniku, vakuumskem pakiranju itd. Tudi gostinstvo še ni izkoristilo vseh možnosti. V zadnjih desetih letih smo v Perutnini dosegli hiter vzpon predelave perutninskega mesa. Ob mesni krizi v letu 1974 smo dali na trg več vrst perutninskih izdelkov, ki so jih potrošniki dobro sprejeli. Naši izdelki so danes zelo cenjeni in iskani. Popolnoma smo opustili proizvodnjo klasičnih klobasičarskih izdelkov in danes izdelujemo znane hrenovke (pipi), obarjene klobase (koko, poli) in šunkarico (poetovia) izključno iz perutninskega mesa. Vsi ti izdelki so dobili priznanje tako pri potrošnikih kot pri strokovnih institucijah. Na področju predelave so široke možnosti razvoja s pripravo novih izdelkov. Pregled prodajne mreže Perutnina uveljavlja svojo proizvodnjo preko TOZD Commerce, ki ima po vsej Jugoslaviji svoja prodajna skladišča in v okviru prodajnih skladišč lastno maloprodajno mrežo. Preko lastnih skladišč se proda približno polovica vseh na domačem tržišču porabljenih količin mesa in približno 3/4 količin perutninskih izdelkov. Največje lastno prodajno skladišče je v Beogradu, preko katerega trenutno prodamo približno 10 % vseh prodanih količin piščančjega mesa in 35 % vseh proizvedenih količin perutninskih izdelkov. V okviru skladišča Beograd imamo 16 lastnih prodajaln, ki so locirane na vseh večjih beograjskih tržnicah. V ostalih krajih imamo skupaj 70 prodajaln. Nadalje imamo prodajno skladišče v Ljubljani, Zagrebu, na Reki, v Banja Luki in Tuzli, predstavništvo pa v Splitu in Sarajevu. Največji kupci Perutnine so Centroprom Beograd, Zmajevac Zenica, PTK Tuzla, PIK Banja Luka, UPI Sarajevo, Dubrovkinja Dubrovnik, Primorje Makarska, Mesopromet Split, Mercator Ljubljana, TIMA Maribor itd. Renome PP piščanca Piščance, embalirane v polietilenske vrečke z oznako PP, pozna danes vsa Jugoslavija, saj je znano, da gospodinje iščejo predvsem »ptujske piščance«, kot jih imenujejo. Piščanci PP vsakodnevno potujejo s tovornjaki hladilniki do vseh potrošnih centrov v Jugoslaviji. Blago, pripravljeno danes, je že naslednji dan zjutraj pri kupcih v Beogradu, Zagrebu, Ljubljani, Sarajevu, Dalmaciji, Banja Luki, Tuzli, na Reki, v Zenici itd. Zakaj imajo naši piščanci renome in so iskani? Pogoj za dobro trženje oz. prodajo je kvaliteta. Kvaliteto pa določajo poleg okusnega mesa še drugi kriteriji, kot so čistoča, operjenost, videz, embalaža z designom itd. Ob kriteriju kvalitete pa so prav tako pomembni kriteriji poslovnosti. Piščanci morajo biti vedno pravočasno pri potrpšnikih in seveda dostopni potrošniku. Stalnost dobav vzbuja pri potrošnikih zaupanje in prepričanje o tem, da je blago sveže in kvalitetno. IZVOZNA USMERJENOST V PRETEKLEM OBDOBJU Komercialna dejavnost DO Perutnina Ptuj je že tradicionalno vključevala tudi izvoz, ki ga beležimo že v času, ko je poslovanje še slonelo na odkupu perutnine, jajc in divjačine. Pohvalimo se lahko z dejstvom, da smo bili v povojnem obdobju eni izmed prvih izvoznikov na področju kmetijstva. Izvoz je bil takrat usmerjen v dežele zahodne Evrope, kjer je bilo naše blago poznano pod trgovskim imenom štajerski piščanci in jajca ter zelo cenjeno. Izvažali smo tudi divjačino in te kontinuitete nismo prekinili do današnjih dni. V razdobju 40 let se je zamenjal asortiman divjadi, ki je v začetku temeljil na nižji divjadi, danes pa izvažamo izključno visoko divjad. Povojne uspehe pri izvozu naših osnovnih proizvodov, to je jajc, dan starih piščancev in piščančjega mesa so ustavile preusmeritve v boljšo oskrbo domačega prebivalstva in hiter razvoj industrijske vzreje perutnine na zahodu, kjer s takratnimi kmečkimi piščanci nismo bili več konkurenčni. Tako smo od leta 1955 do 1979 izvažali izključno divjačino in tu in tam vali Ina jajca. Izjemno je bilo leto 1975-76, ko smo v času mesne krize izvozili v Kuvajt čez zvezne materialne rezerve 4.500 ton perutninskega mesa, ki ga nismo mogli prodati na domačem tržišču. Tudi takrat je bil naš piščanec dobro sprejet pri inozemskem kupcu, kljub temu da ni bil posebej proizveden za izvoz. Dokaz je bil dopolnilni kontingent za izvoz, ki smo ga dobili V okviru zveznih materialnih rezerv. V tem obdobju je bila jugoslovanska izvozna politika na področju kmetijstva usmerjena tako, da se je pospeševal izvoz govedine, kjer ni bilo problema s plasmajem in so se dosegale ugodne cene. Perutninsko meso pa naj bi krilo izpad govejega mesa na domačem trgu. V tem obdobju se je uvoz surovin in reprodukcijskega materiala bilansiral na zvezni ravni tako, da večjih problemov pri oskrbi nismo čutili. Prelomno leto v našem izvozu je bilo leto 1980, ko so bile sprejete nove usmeritve za pospeševanje izvoza in smo v združenem delu začeli sami pripravljati devizne plačilne bilance, ki so nas silile k uskladitvi izvoza z uvozom. Odločno smo preusmerili našo proizvodnjo v izvoz in s tem tudi spremenili miselnost slehernega delavca, saj je postal izvoz imperativ za naš obstoj in splošni družbeni razvoj SFRJ. V prvi fazi je bilo lažje usmeriti v izvoz reprodukcijski material, to je dan stare piščance, kjer smo dosegli na tržišču Irana dokaj dobre uspehe. Nekoliko težje smo se prilagodili izvoznim zahtevam v proizvodnji mesa, kjer smo bili v prvi fazi prisiljeni iskati manj zahtevne kupce. Vendar se je pozneje izkazalo, da je svetovni trg na področju perutninskega mesa stabilnejši in nudi večje možnosti prodaje. PREUSMERITEV V IZVOZ Od leta 1980 do 1985 smo si glede na lastne potrebe po uvozu in splošno družbeno usmeritev zastavili izredno smele planske cilje v izvozu, ki jih glede na realizacijo do leta 1984 uspešno uresničujemo, kar prikazuje naslednja tabela: Primerjava realizacije izvoza od 1979 do 1984 Leto Perutninsko meso DSP Vali Ina jajca Divjačina USA $ Din 1979 1,349.942 168.472.761 1980 1,748.949 2,177.250 641.060 175.975 4,267.129 532.537.699 1981 5,964.788 1,400.000 3,744.110 173.618 10,069.006 1,256.611.948 1982 7,572.821 — 595.800 144.628 10,346.025 1,291.183.920 950.600 (kliring) 1,539.980 1983 10.731.524 57.000 864.000 63.030 11,611.465 1,449.110.832 1984 11,618.680 4.100 1 1,006.200 50.050 11,419.688 1,425.177.062 Iz tabele je razvidno, da smo izvoz v petih letih vrednostno povečali 8,46-krat s tem, da smo izvoz mesa povečevali še hitreje. Pred petimi leti, ko smo začenjali z izvozom naših osnovnih perutninskih proizvodov, sta bila naša največja kupca na Bližnjem vzhodu Iran in Jordanija. V zadnjem času smo bili zaradi situacije v svetu in vojnega stanja na Bližnjem vzhodu prisiljeni naša interesna področja bistveno menjati. Danes so naši najmočnejši partnerji v izvozu SZ in področje zahodne Evrope, kamor so usmerjena tudi naša izvozna prizadevanja v prihodnosti glede na višjo stopnjo obdelave naših proizvodov. Naši najvažnejši partnerji po državah na področju izvoza perutninskega mesa v letu 1984: Količina Devizna vrednost Din. vrednost SZ 6.898 ton USA $ 6,154.965 (kos) 768.105.936 Italija 2.726 ton Lit 3,963.995.890 305.227.683,50 ZR Nemčija 238 ton DM 1,389,628 64.396.751 Avstrija 150 ton ASCH 3,382.067 22.281.057,50 Iran 1.607 ton USAS 1,619.052 202.057.689,50 1,362.069.117,50 Napori za razvoj proizvodov višje stopnje obdelave našega osnovnega proizvoda celega piščanca izhajajo iz nenehnega trenda upadanja cen piščancem na svetovnem trgu. Zaradi tega iščemo tudi zahtevnejša tržišča v razvitem delu sveta, kjer bi bili pripravljeni verificirati s ceno delovno intenzivne proizvode, ki bi nam tudi prinašali boljše devizne izkupičke. Takšni proizvodi so predpakirani deli piščancev, izkoščeni piščanec in nadaljnja predelava perutninskega mesa v klobasičarske in druge izdelke. POMEN IZVOZA ZA DELOVNO ORGANIZACIJO Izvoz ostaja tudi v prihodnje imperativ, ki se mu ne moremo odreči, če hočemo iti v korak s svetovnim razvojem perutninarstva in ostati vodilni na področju perutninskega mesa v Jugoslaviji. Pri tem je najvažnejši uvoz surovin za proizvodnjo krmil in kvalitetnejšega genetskega materiala, ki zagotavlja rentabilno in konkurenčno proizvodnjo doma in na tujem. POSLOVANJE IN EKONOMIKA Rast proizvodnih zmogljivosti se odraža v že omenjeni rasti proizvodnje. S proizvodnjo je Perutnina v preteklih letih dosegla tale glavna vrednostna poslovna kazalca in pri tem upravljala z naslednjim družbenim kapitalom: v qqo din Leto Cel. prih. Dohodek Družb, kapital 1976 1.216.371 90.323 308.323 1978 3.034.241 274.508 666.472 1980 5.392.730 494.128 1.263.313 1982 11.108.000 988.855 2.370.804 1984 28.730.000 1.957.377 4.715.294 Celotni prihodek delovne organizacije je v 8 letih porasel 23-krat, dohodek 22-krat. Pri tem so delavci upravljali s 15-krat večjim družbenim kapitalom. Iz tega izhaja, da so v tej delovni organizaciji dobro gospodarili z družbenimi sredstvi, saj je učinkovitost družbenih sredstev, merjena z dohodkom, bistveno hitreje naraščala kot sredstva. Perutnina Ptuj je tudi sicer znana v agroživilstvu SRS in SFRJ kot visoko akumulativna, organizacija. Poslovni koncept, da je treba spremljati in ugotavljati ekonomijo v vseh fazah reprodukcijskega procesa, je osnova v tej DO, ki v poslovanju ne pozna večjih pretresov, ampak stabilen razvoj. POGLED V PRIHODNOST Smo v času, ko se izteka zadnje leto tekočega srednjeročnega plana za obdobje 1981—1985. Istočasno že snujemo načrte za novo srednjeročno obdobje 1986—1990 in dolgoročni plan do leta 2000. V izredno dinamičnih in zapletenih razmerah gospodarjenja, ki danes vladajo v gospodarstvu, je težko biti jasnovidec in dobro oceniti ter začrtati bodoči razvoj. Sedanji čas in nič kaj obetavne napovedi za prihodnost nas silijo k temu, da to delo zelo resno in čimbolj strokovno opravimo. Pri strateških načrtih nas morajo voditi uspešen dosedanji razvoj in perspektive prehrambene industrije v prihodnosti, nenazadnje pa tudi usmeritve in razvoj perutninarstva v svetu, čeprav smo perutninarji v Sloveniji v mnogočem odvisni od drugih republik, pa tudi od uvoza, obstajajo določene komperativne prednosti za naš nadaljnji razvoj. SREDNJEROČNI NAČRT ZA OBDOBJE 1981—1985 BO IZPOLNJEN Do leta 1980 smo v Perutnini beležili izredno visoke stopnje rasti. Za obdobje 1981—1985 so bili naši načrti zaradi težjih pogojev gospodarjenja in neugodne kreditne ter naložbene politike nekoliko skromnejši. Kljub temu smo si zastavili nadpovprečne stopnje rasti proizvodnje za to srednjeročno obdobje. Letos, ko se to obdobje izteka, ugotavljamo, da bo večina planskih ciljev doseženih, nekateri pa bodo celo preseženi. Tako bo s srednjeročnim planom planirana proizvodnja perutninskega mesa kot našega glavnega proizvoda presežena za približno 3000 ton. V primerjavi z letom 1980 pa se bo proizvodnja perutninskega mesa do konca leta 1985 povečala za približno 10.000 ton. S tem bo pri proizvodnji perutninskega mesa v teh 5 letih dosežena povprečna letna stopnja rasti 6,5 %. Tej stopnji rasti so v glavnem sledile tudi ostale dejavnosti v okviru delovne organizacije, saj so neposredno vezane na končni proizvod, to je perutninsko meso. Velik napredek je bil v tem srednjeročnem obdobju storjen tudi pri izvozu perutninskega mesa. Ta je v ietu 1980 znašal 1700 ton, v 4 letih pa se je izvoz perutninskega mesa povečal na 11.500 ton ali za skoraj 7-krat. Skupni izvoz je namreč znašal v letu 1984 preko 11 milijonov USA $. Poleg perutninskega mesa smo vsa leta srednjeročnega obdobja izvažali še valilna jajca, dan stare piščance in divjačino. K tako ugodnim trendom rasti so veliko pripomogle nove naložbe, med katerimi so bile najpomembnejše: lalijr farma nesnic vali Inih jajc v Starošincih (10 objektov], ki je bila dograjena leta 1983, 85 kooperacijskih hlevov za brojlerje s povprečno kapaciteto 15.000 piščancev v 1 turnusu, — nov reprocenter, ki ga sestavlja 12 najsodobneje opremljenih farmskih objektov za nésnice plemenskih staršev, ter valilnica za stare starše v vrednosti preko 1 nove milijarde din, 'ànÈf preureditev 18 hlevov v Kidričevem za brojlersko vzrejo, i t— več manjših naložb. Skupna vrednost naložb v obdobju 1981—1985 bo znašala okrog 1,6 milijarde novih din. Poleg novih naložb so k doseženim rezultatom prispevali pomemben delež tudi izurjeni kadri in nenehne izboljšave tehnologije, ki je danes na ravni, kot jo dosegajo razviti perutninarji v svetu. Tako v obdobju 1981—1985 kljub izredno težkim pogojem gospodarjenja ob dobrem delu rezultati niso izostali. KAJ PRIČAKUJEMO OD JUTRIŠNJEGA DNE? Razvoj perutninarstva pri nas je v mnogočem podoben razvoju perutninarstva v svetu. Od leta 1960 do 1980 še je perutninska proizvodnja širila z naglico sočasnega industrijskega razvoja. V letih 1981 do 1984 je v perutninski proizvodnji pri nas viden zastoj, ki je bil posledica zapletenih razmer in oskrbe s krmo, zastoja v investicijskih vlaganjih in neusklajenih cen med surovinami in perutninskim mesom. S to problematiko se srečujemo še danes in bo po vsej verjetnosti trajala še nekaj let. Poleg tega je tudi v naslednjih letih pričakovati izredno močno konkurenco tako na domačem kot na zunanjem tržišču, saj cene perutninskega mesa na svetovnem tržišču iz leta v leto padajo. Zavedati se moramo, da v konkurenčnem boju uspeva in zmaga le tisti, ki je boljši, močnejši in hitrejši v razvoju. Pri tem je treba reči, da ima Perutnina določene prednosti, ki se kažejo v osvojeni tehnologiji, sodobni opremi in izurjenih ter prekaljenih strokovnih kadrih. Velika možnost za nadaljnji razvoj se kaže tudi v dejstvu, da se delež perutninskega mesa v celotni proizvodnji mesa iz leta v leto povečuje. Povsod v svetu perutninsko meso zaradi svojih prednosti izpodriva ostale vrste mesa na mizi potrošnika. Poleg tega so prednosti perutninske proizvodnje še v tem, da je perutninsko meso relativno poceni, lima nevtralen okus, ki je sprejemljiv za večino potrošnikov, služi kot dietna hrana in tako dalje. Kljub temu da smo bili vsa leta nazaj priča nadpovprečnih stopenj rasti, načrtujemo za naslednje srednjeročno obdobje pa tudi do leta 2000 nižje povprečne letne stopnje rasti proizvodnje. Tako naj bi se do leta 2000 gibale povprečne stopnje rasti proizvodnje na nivoju DO 3 % letno. Do leta 2000 naj bi se proizvodnja perutninskega mesa povečala na nekaj več kot 50.000 ton letno. Tudi ostali proizvodi v naši reprodukcijski verigi, razen mesnih izdelkov iz perutninskega mesa, naj praviloma ne bi rasli po stopnji, višji od 3 % letno. Nadaljnji razvoj Perutnine do leta 1990 oz. do leta 2000 bo temeljil na naslednjih glavnih usmeritvah: 1. Od piščanca k višjim in zahtevnejšim oblikam končne obdelave, predelave in dodelave, skratka, k višji stopnji končnega izdelka, pri čemer mislimo na proizvodnjo polgotovih jedi, perutninskih specialitet ter raznih vrst mesnih jedi iz perutninskega mesa, ko celi piščanec ne bo več končni izdelek, temveč surovina za nadaljnjo predelavo. Intenzivneje želimo razvijati obliko pečenih piščancev v okviru trgovskih in gostinskih organizacij, kar se je ponekod na zahodu že močno uveljavilo, pri nas pa zaenkrat še ne pomeni znatnega deleža v prodajnem asortimanu perutnine. 2. Nadaljnji razvoj in širitev proizvodnje kvalitetnega reprodukcijskega materiala. Od valilnih jajc in dan starih piščancev, plemenskih staršev, do dan starih piščancev brojierjev za lastne potrebe in za izvoz. 3. Proizvodnja kvalitetne krme za potrebe nesnic in brojierjev v farmah in kooperaciji. 4. Vzporeden razvoj stranskih dejavnosti, kot so transport, servisna dejavnost in prodaja. Pri tem bo potrebno proučiti možnosti proizvodnje manj zahtevne opreme za perutninarstvo. 5. Izvozna usmerjenost bo v bodoče temeljila na višjih stopnjah izvoza. V prihodnje ne bomo izvažali več celega piščanca, temveč posamezne kvalitetne dele, polproizvode, da bi z manjšimi količinami zaslužili več deviz. Dolgoročno gledano bo potrebno izvoziti približno 1/3 proizvodnje, kar bo predstavljalo do leta 2000 približno 15.000—20.000 ton perutninskega mesa in izdelkov. To so glavne usmeritve, ki nas bodo vodile pri našem nadaljnjem razvoju. Poleg teh pa bo potrebno v prihodnje dati poseben poudarek predelavi sekundarnih surovin in stranskih proizvodov, iskanju novih virov energije, redni oskrbi s surovinami in tako dalje. Skratka, potrebno bo iti s časom ter nenehno slediti novostim, ki bodo aktualne doma in v svetu na področju perutninarstva. Za dosego vseh, pa čeprav grobo zastavljenih oiljev, bo potrebno optimalno izkoriščati vse razpoložljive tehnične in kadrovske potenciale v DO in izven nje. Potrebnih pa bo tudi veliko investicijskih sredstev, ki jih bomo morali ustvariti s sedaj razpoložljivimi kapacitetami. V naslednjih obdobjih bomo še bolj okrepili vezi z ostalimi perutninarji v skupnosti perutninarjev Slovenije in na ključnih področjih iskali skupne programe, obstoječe pa med seboj dopolnjevali in usklajevali. Med osnovnimi nalogami našega dela pri nadaljnjem razvoju bo tudi v prihodnje nenehna skrb za delavca, njegovo socialno varnost in dobro počutje v dokaj zahtevnem procesu naše proizvodnje. Zavedamo se, da so smeli ter dobro strokovno usposobljeni kadri osnova našega nadaljnjega razvoja. Zato bo tudi v prihodnje kadrovski in štipendijski politiki ter politiki izobraževanja posvečena posebna pozornost. Več poudarka moramo v prihodnje dati inventivni dejavnosti in spodbujati vsakega posameznika, tako delavca kot kooperanta, da bo na svojem delovnem mestu kreativno delal in razmišljal. ZAKLJUČEK Iz obširnega prikaza naše preteklosti in vizije prihodnosti si lahko vsakdo ustvari realno sliko, od kod prihajamo, kje smo in kakšne so naše bodoče usmeritve. Cilji, ki si jih zastavljamo, ne bodo dosegljivi brez truda in nadpovprečnih naporov. Z več dela, znanja in smelosti ter s smotrnimi vlaganji si obetamo, da bomo kos začrtanim ciljem in nalogam, ki nas čakajo. Oblike združevanja naravnih možnosti, znanja in kapitala bodo morale biti tesnejše, bolj pristne in trdnejše, če naj se slovenski perutninarji prebijemo v naslednje stoletje oz. tisočletje kot zdravi in še krepkejši gospodarski subjekti. Naš pogled v mejnik stoletja mora biti smel, prodoren in prežet z entuziazmom. Garancija za to sta dobra materialna osnova ter 80-letna delovna tradicija, kar vse nas spodbuja k novim snovanjem. Zato je usmeritev nadaljnjega razvoja odgovorna naloga, ki mora aktivirati vse napredne sile, da bi s skupnimi močmi zagotovili svetlo perspektivo našega razvoja do leta 1990 oz. 2000. V kovačnici samoupravljanja morajo peti kladiva, ki kujejo našo prihodnost, pri čemer mora priti vedno do sozvočja med ideali in stvarnostjo. ORGANIZIRANOST PERUTNINE PTUJ Sedanja samoupravna organiziranost Perutnine Ptuj se je izoblikovala po izidu ZZD z ustanovitvijo petih temeljnih organizacij združenega dela in ene TOK, ki so se s samoupravnim sporazumom združile v delovno organizacijo. Istočasno je bila ustanovljena tudi delovna skupnost skupnih služb. K tej asociaciji je leta 1977 pristopila še temeljna organizacija Ptujska tiskarna. Delavci in kooperanti v svojih temeljnih organizacijah in delovni organizaciji uresničujejo svoje pravice in odgovornosti in skrbijo za celovitost poslovne politike, ki se preko fazne proizvodnje zaključuje v skupnem proizvodu. Delavci in kooperanti so se s SaS o združitvi odločili, da bodo v okviru delovne organizacije opravljali tiste dejavnosti, ki jim zagotavljajo večjo delovno in poslovno učinkovitost in s tem večji dohodek, usklajen razvoj, boljše poslovanje in socialno varnost. Enotnost komercialne, finančno-računske, razvojne in kadrovsko socialne politike povezuje delovna skupnost skupnih služb še z nekaterimi drugimi strokovnimi službami. Med TOZD je neomejena solidarna odgovornost za vse obveznosti. Temu primerna je tudi dogovorjena delitev dohodka in osebnih dohodkov ter drugih sredstev za skupne potrebe delavcev, kar vse je odvisno od sprejetih enotnih načel in dosežene storilnosti dela. Razvoj samoupravljanja Razvojna pot samoupravljanja Perutnine je bila od prvih zametkov leta 1950 dalje zelo pestra. Sprva sta delavski svet in upravni odbor v imenu delavcev upravljala zaupano jim premoženje. Temu je sledila decentralizacija samoupravljanja z ustanavljanjem delovnih enot, na katere so se prenašale določene samoupravne pravice. Perutnina Ptuj je med prvimi ustanovila te enote. Po ustanovitvi TOZD je samoupravljanje še bolj zaživelo. Delavci in kooperanti so neposredno in prek delegatov prevzeli nase vse pravice in odgovornosti za upravljanje z družbenimi sredstvi in odločajo o rezultatih svojega dela. Samo v tej mandatni dobi je v organih samoupravljanja TOZD in DO preko 300 izvoljenih delegatov. Približno enako število delavcev sodeluje v delegatskem sistemu družbenopolitične skupnosti, samoupravnih interesnih skupnosti in družbenopolitičnih organizacij zunaj DO. Kadrovska politika V DO Perutnina Ptuj združuje delo 1.626 delavcev in 360 kooperantov. Število zaposlenih in število kooperantov stalno narašča, skladno z razširjanjem materialne osnove dela. V 20 letih se je kolektiv povečal za nekaj več kot 4-krat, v zadnjih 10 letih pa kot kaže razpredelnica. Leto število zaposlenih Moški Ženske 1975 925 540 385 1976 989 573 416 1977 1.117 617 500 1978 1.204 664 537 1979 1.272 686 586 1980 1.353 723 630 1981 1.391 714 677 1982 1.418 720 698 1983 1.497 756 741 1984 1.626 821 825 Kvalifikacijski sestav kolektiva se je iz leta v leto izboljševal. Nekaj podatkov iz zadnjih 10 let delovanja potrjuje pravilnost kadrovske politike. Stopnja izobrazbe 1975 1980 1984 Visoka šola 18 23 36 Višja šola 21 41 48 Srednja šola 101 145 198 Nep. srednja šola 30 39 52 Visoko kval. delavci 40 46 41 Kvalificirani delavci 241 413 479 Polkvalificirani delavci 280 289 323 Nekvalificirani delavci 194 357 449 Skupaj 925 1.353 1.626 Kolektiv sestavlja skoraj polovico žensk. V naši DO so ženske več kot dokazale, da so enakovredne moškim pri izvajanju delovnih nalog in gospodarjenju z družbenimi sredstvi, saj to potrjuje uspešen razvoj delovne organizacije. Kako delujejo politične organizacije? Družbenopolitične organizacije so bile v Perutnini Ptuj vedno nosilec razvoja. S svojo aktivnostjo in delovanjem so pritegovale celoten kolektiv k ustvarjalnemu delu, dobrim medsebojnim odnosom in razvijanju samoupravne osveščenosti. Delavci Perutnine so vedno gospodarno ravnali. V želji po čim hitrejšem razvoju so se nemalokrat odrekali visokim plačam, ki bi bile upravičene glede na rezultate in dosežen dohodek. V nadaljevanju želimo predstaviti organiziranost DPO ter njihovo medsebojno povezanost. Sindikat je organiziran na ravni DO kot konferenca sindikata, ki se deli po TOZD na osnovne organizacije, te pa se po enotah zaradi specifičnosti dela delijo še naprej na sindikalne skupine. Predstavniki sindikalnih skupin sestavljajo izvršilni odbor osnovne organizacije sindikata, predstavniki osnovnih organizacij pa sestavljajo konferenco sindikata DO. Sindikalna organizacija je najštevilnejša po članstvu, saj so v njej organizirani vsi delavci, ki združujejo delo v Perutnini Ptuj. Delo sindikata diha z utripom časa, ki z njim živimo in dejstvo je, da je sindikat skupaj z zvezo komunistov in osnovnimi organizacijami zveze socialistične mladine dejavnik, mimo katerega ne more in ne sme prodreti nobena akcija, ki bi lahko razvrednotila delo in rezultate dela. Člani zveze komunistov so organizirani v sedmih osnovnih organizacijah ZK v temeljnih organizacijah. Na nivoju delovne organizacije se povezujejo preko akcijskih konferenc za reševanje skupnih problemov. Pri svojem delu se komunisti opirajo na delavce in druge politične organizacije in tako skupno premagujejo probleme, ki nastajajo na pot> samoupravnega razvoja. Delo 00 ZSMS je zelo pestro. Od skupnih akcij z osnovnimi sindikalnimi organizacijami in osnovnimi organizacijami zveze komunistov Farma za kokoši v Trnovcih Fototeka: L. Ca in ko izvajajo tudi lastne aktivnosti, ki popestrujejo vsakdanje življenje V kolektivu. Organizacijska shema je enaka kot v sindikalni organiziranosti. Predstavniki DPO so vabljeni in so se dolžni udeleževati sestankov samoupravnih organov po TOZD in DO, ki so aktualni za vse, vodijo poprejšnje razprave o vseh samoupravnih aktih in drugih odločitvah, ki jih delavci sprejemajo z neposrednim izjavljanjem ter skrbijo, da se Življenje odvija v duhu samoupravnih načel. ORGANIZACIJSKA SHEMA DO PERUTNINA PTUJ, n. sol. o. TOZD FARME 1 FARME STARŠEV 'FARME PERUTNINSKE STARIH VALILNICE BROJ- FARME STARČEV LERJEV TOZD TOVARNA KRMIL TOZD MESNA INDUSTRIJA PERUT- NINSKA KLAVNICA 21 VINSKA KLAVNICA PREDE- LAVA MESA KAFILE- RIJA TOZD COMMERCE ___________L GROSI- STIČNA PRODAJA MALO- PRODAJA TOZD TRANSSERVIS TRAN- SPORT SERVISNE DEJAV- NOSTI TOK HAJDINA TOZD PTUJSKA TISKARNA Geflügelzucht — Fa Perutnina Ptuj — 80 Jahre Tradition und Qualität Aus dem vorhandenen Material ist ersichtlich, dass die Entwicklung vom Unternehmen »Perutnina« Ptuj in den Nachkriegsjahren sehr dynamisch war. Aus einer kleinen Handels- und Verarbeitungsorganisation entwickelte sich »Perutnina« zu einer führenden Produktionsorganisation, die mit cca 36.000 t Geflügelfleisch die Hälfte der slowenischen und einen Fünftel der jugoslawischen Geflügelproduktion deckt. Diese Produktion konnte, in relativ kurzer Zeit, nur durch gute Arbeit und mutige Entwicklungsbestrebungen erreicht werden. Das Kollektiv bewirtschaftete die gesellschftlichen Mittel zweckmässig und führte für die Erweiterung des materialen Arbeitsgrundes einen hohen Teil des gesamten Einkommens ab. So wurde die alte Regel befolgt, dass das Einkommen der einzelnen Tätigkeit zur Erweiterung der Produktion zurückgeleitet werden soll. Die Entwicklungsprogramme wurden nach dem Jahr 1960 von der Gesellschaft durch günstige Kredite unterstützt, die »Perutnina« sparsam verwendete und so nützte sie alle Entwicklungsmöglichkeiten aus. »Perutnina« hat einen klaren Entwicklungsplan auch für den nächsten mittelfristigen und langfristigen Zeitabschnitt. Ihre Hauptbestrebungen sind: Produktionintensivierung und höhere Verarbeitungsstufe, höhere Geflügelreproduktion und grössere Ausfuhr. Um das alles realisieren zu können, braucht das Unternehmen, :in diesen verschärften ökonomischen Zuständen, ein fachlich gut ausgebildetes Kollektiv mit entwickelten Arbeitsgewöhnheiten und Bewusstsein, dass es gesellschaftliche Aufgaben zur Zufriedenheit des Unternehmens und seiner Kunden ausfüllen muss. Viri prispevkov so: — statistični podatki poročila o zaključnih računih —• srednjeročni in dolgoročni plani OZD — članki v Ptujskem perutninarju Filip Dolinar EMONA KMETIJSKI KOMBINAT PTUJ Uvod Emona Kmetijski kombinat spada tako po skupnem prihodku kot tudi po številu zaposlenih med največje organizacije združenega dela v občinf Ptuj. V svoji dejavnosti sodi Emona Kmetijski kombinat tudi med največje gospodarske subjekte v republiki, v regiji in občini pa je nosilec kmetijske dejavnosti. Sedanji kmetijski kombinat je nastal iz manjših kmetijskih gospodarstev in je,bil ob začetku svojega poslovanja »čista« kmetijska organizacija. Pozneje so se h kombinatu priključevale tudi druge, nekmetijske organizacije, sedaj pa se spet kaže težnja, da bi postala specializirana kmetijska organizacija. Tako imamo torej v razvoju kombinata več obdobij, ki si jih bomo ogledali v naslednjem poglavju. 1. Nastanek in obdobja v razvoju Emona Kmetijskega kombinata Ptuj V šestdesetih letih je dozorela v občini ideja, da je treba dotlej razdrobljeno družbeno kmetijstvo združiti. Tako so se leta 1961 združila kmetijska gospodarstva Dravsko polje Kidričevo, Vinogradniško gospodarstvo Haloze Ptuj, Kmetijsko gospodarstvo Ptujsko polje Ptuj v enotno gospodarsko organizacijo, kar je potrdil Občinski ljudski odbor Ptuj dne 20. februarja 1961. Kmetijski kombinat je torej nastal leta 1961. Takoj po svojem nastanku pa se je okrepil. Najprej se mu je pridružilo Gozdno gospodarstvo Dravinja Ptuj, nato pa še obrat Marles Ptuj. Od leta 1962 do 1975 je obdobje kvantitetne krepitve te delovne organizacije, tako glede števila zaposlenih, kot tudi glede obsega dejavnosti. Kombinatu so se priključevali: Obrat Mizarstvo in žaga 6. febru- arja 1962, Zadružno trgovsko podjetje Slovenske gorice Ptuj 5. marca 1962, Trgovsko podjetje Sadjar 9. januarja 1963, Kmetijska zadruga Jože Lacko Ptuj 1. januarja 1966, Kmetijska zadruga Haloze Ptuj 1. julija 1966 in Kmetijska zadruga Ptujsko polje Gorišnica 1. julija 1966. Po letu 1966 je nastopilo osemletno mirovanje glede integracijskih procesov v kombinatu. Po teh letih pa pomeni leto 1975 zopet zelo pomembno prelomnico v razvoju te delovne organizacije. Tega leta se je namreč kombinatu najprej pridružila Trgovska temeljna organizacija združenega dela Slovenija Merkurja Celje — Merkur Beograd, nato pa še Gostinsko podjetje Haloški biser Ptuj, živilska industrija Petovia Ptuj in Gostinsko podjetje Breg Ptuj. Kombinat pa se ni krepil samo z integracijami, pobude za le-te so se namreč praviloma porajale zunaj njega. V kombinatu so se pojavile potrebe po nastajanju novih dejavnosti. Tako so se razvile: reja prašičev, proizvodnja krmil in vzdrževanje kmetijske mehanizacije. Te dejavnosti opravljajo danes samostojne organizacije združenega dela. V kombinatu se je v skladu s hotenji družbenopolitične skupnosti kazala potreba tudi po višjih oblikah povezovanja. Leta 1973, in sicer 27. novembra 1973, je bil podpisan samoupravni sporazum o združitvi organizacij združenega dela v sestavljeno organizacijo združenega dela Kmetijski prehrambeni kombinat Ptuj, v katero so se združile naslednje delovne organizacije: Agrokombinat Lenart v Slov. goricah, Agrokombinat Maribor, Kmetijski kombinat Ptuj in Košaki, tovarna mesnih izdelkov Maribor. Ta asociacija, ki pravzaprav nikoli ni popolno zaživela, pa je prenehala obstajati leta 1978. V občini, regiji, republiki in tudi v kombinatu pa je še naprej obstajala težnja po povezovanju v močnejšo asociacijo zunaj občinskih meja. Kombinat se je želel povezati predvsem z močno trgovsko organizacijo, saj bi mu bil le tako omogočen plasma njegovih proizvodov. Odločili so se za vstop v SOZD Emona Ljubljana, s katero so sklenili ustrezen sporazum leta 1981. Glede na opisani integracijski razvoj in razvoj novih dejavnosti pa se je v kombinatu iz obdobja v obdobje dopolnjevala in spreminjala tudi organizacijska in samoupravna struktura. Notranja organizacija kombinata je bila pred letom 1966 urejena po obratih in delovnih enotah. Kombinat, ki je predstavljal enotno gospodarsko organizacijo, je bil razdeljen na delovne enote: enoto kmetijske proizvodnje, gozdarske proizvodnje, kmetijske predelave, lesne predelave, industrijske in druge predelave, pomožnih dejavnosti in enoto skupnih stroškovnih služb. Delovne enote so se povezovale v obrate. Kriteriji za ustanavljanje delovnih enot so bili: proizvodni proces, razpolaganje z osnovnimi sredstvi, minimalno število zaposlenih, planiranje v okviru skupnega plana, vrednotenje uslug, prometa, proizvodov in učinka. Kriteriji za ustanovitev obrata so bili: da predstavlja določen proizvodni proces, da je teritorialno, ekonomsko-tehnološka celota in da omogoča boljše samoupravljanje in koordiniranje dela. Samoupravljanje je bilo organizirano tako, da je bil v delovni enoti osnovni samoupravni organ zbor delavcev delovne enote, ki so ga sestavljali vsi delavci. Pristojnosti zbora delovne enote pa so bile: razpravljanje in dajanje mnenja k osnutku statuta, pravilnikom, k osnutkom programa dela, predlogom letnega gospodarskega načrta, zaključnega računa podjetja, k investicijam, obvezno, če so te presegale več kot pol milijarde din, o poročilih izvoljenih delegatov podjetja in o zadevah, o katerih se je odločalo z referendumom. Zbor delovne enote je predlagal in tudi volil člane za delavski svet podjetja oziroma obratd. Zbor delavcev delovne enote je odločal o uporabi sredstev, ki izvirajo iz delitve dohodka delovne enote, o trošenju sredstev za investicijsko vzdrževanje delovne enote, imenoval in razreševal je upravnika delovne enote, sprejemal letni plan investicijskega vzdrževanja, sprejemal pravilnik o delitvi osebnih dohodkov delovne enote in predlagal sistemizacijo delovnih mest. Samoupravna organa v obratu sta bila zbor delavcev in obratni delavski svet. Oblikoval se je tam, kjer so delovne enote štele več kot 40 zaposlenih. Najvišji organ podjetja je bil delavski svet. Štel je od 30 do 40 članov. Imel je tudi vrsto svojih organov, odborov in komisij. Skupne strokovne službe so bile organizirane po sektorjih. Taka organizacija podjetja se je pokazala kot nefunkcionalna, saj je bilo podjetje organizirano v 27 obratih. Zato so leta 1965 v kombinatu izvršili reorganizacijo, ko so kmetijske obrate združili v en obrat s 13 specializiranimi delovnimi enotami. Tako je bilo do leta 1970 oblikovanih 10 obratov. Ti so bili samostojne organizacije, ki niso imele statusa pravne osebe. Delovne enote pa so bile organizacije z določenimi pravicami, ki so bile urejene s statutom podjetja in drugimi samoupravnimi akti. Statut, sprejet leta 1971, je podrobneje določal pravice, dolžnosti in pristojnosti obratov, njihovih samoupravnih organov in delovnih enot. Obrat je imel dejansko vse pristojnosti organizacije združenega dela. Njegove pristojnosti so bile, da samostojno pridobiva in deli dohodek, ki ga je ustvaril s svojim poslovanjem, izločal je del sredstev za skupne sklade kombinata po določilih skupno sprejetega programa kombinata; samoupravljanje je bilo organizirano prek zbora delavcev in delavskega sveta obratov; sprejemal je svoj razvojni program in letne gospodarske načrte, sklepal pogodbe, volil in razreševal člane in predsednika samoupravnih organov. Leta 1971 je bilo oblikovanih 11 obratov in hranilno kreditna služba. V statutu so bile opredeljene pristojnosti in dolžnosti organizacij združenega dela — delovnih enot, ki so imele pravico ugotavljati in razporejati dohodek. Enota je razpolagala z delom skladov, sprejemala letni gospodarski načrt v skladu z načrtom obrata in podjetja, sklepala delovna razmerja, volila določeno število članov v samoupravne organe. Delovna enota skupne strokovne službe je imela pristojnosti obrata. V Obratu kooperacija so bili za eno ali več območij krajevnih skupnosti v občini organizirani proizvodni okoliši. Organizacija samoupravljanja je bila izpeljana od delovnih enot do centralnega delavskega sveta podjetja. Zbore delavcev so sklicevali po organizacijskih enotah (deloviščih, poslovalnicah) in obratih. Samoupravni organ v organizaciji združenega dela delovne enote je bil svet delovne enote, če je štela delovna enota manj kot 30 delavcev, je upravljala delovno enoto neposredno delovna skupnost delovne enote. Delavski svet obrata je bil organ upravljanja organizacije združenega dela. če je štel obrat manj kot 30 ljudi, so ga neposredno upravljali delavci na zborih, člane delavskega sveta je delovna skupnost obrata volila s tajnim glasovanjem. V obratu za kooperacijo so sodelovali poleg delavcev, zaposlenih v obratu, tudi kmetje kooperanti. Pristojnosti delavskega sveta obrata so bile razdeljene na naslednje dejavnosti: normativne, personalne, koordinativne, ekonomsko-finančne, organizacijsko poslovne in druge. Neposredni organ upravljanja proizvodnega okoliša je bil zbor kooperantov. Kmetje kooperanti so v proizvodnem okolišu izvolili svet proizvodnega okoliša. Ta je upravljal osnovna sredstva proizvodnega okoliša po sklepih zborov kooperantov in v skladu s smernicami sveta obrata za kooperacijo. Svet proizvodnega okoliša je upravljal sredstva skladov za pospeševanje kmetijske proizvodnje, ki so bila ustvarjena na območju proizvodnega okoliša. Po potrebi je organiziral strokovne pododbore. V določilih statuta so bila sredstva kombinata opredeljena kot osnovna, obratna sredstva, sredstva rezervnega sklada, skupne porabe in sklada stanovanjskih hiš. Materialna sredstva so bila v celoti razdeljena na obrate in enote v skladu z ustanovitvenim aktom; denarna sredstva so bila vodena na skupnem žiro računu. Ugotavljanje dohodka je bilo skupno za kombinat in ločeno za vsako organizacijo združenega dela s periodičnim in zaključnim računom. Dohodek kombinata je bil seštevek dohodkov vseh organizacij združenega dela v kombinatu. Kombinat je imel naslednje sklade: poslovni, rezervni in sklad skupne porabe. Obrati so oblikovali poslovni sklad. Poslovni sklad kombinata se je formiral iz 40 % deleža dohodka obrata, namenjenega za poslovni sklad. Ta sredstva so bila združena in so se vodila na nivoju kombinata. Organizacije združenega dela so lahko združevale sredstva svojih poslovnih skladov za skupna vlaganja, in to s posojili. Pogoje, način združevanja sredstev ter cilje so urejali z medsebojnimi pogodbami. Sredstva skupnega poslovnega sklada, s katerimi je razpolagal delavski svet kombinata, so se uporabljala kot pomoč v obliki posojila ali dotacije za investicije, obratna sredstva in plačila obveznosti obratom, ki zaradi objektivnih razlogov teh sredstev niso mogli formirati v zadostni višini, da bi lahko izvedli planirane naloge. Taka organiziranost in odnosi so veljali v kombinatu do sprejetja ustavnih dopolnil in ustave leta 1974. Kmetijski kombinat je bil med prvimi v občini, ki se je po sprejetju nove ustave konstituiral kot organizacija združenega dela z naslednjimi temeljnimi organizacijami združenega dela: TOZD Farma prašičev Ptuj, TOZD Gostinstvo Breg Ptuj, TOZD Gostinstvo Haloški biser Ptuj, TOZD Gradbeni remont Ptuj, TOZD Gozdarstvo Ptuj, TOZD Kletarstvo Slovenske gorice Ptuj, TOZD Kmetijstvo Ptuj, Obrat Kooperacija Ptuj, TOZD Mizarstvo Ptuj, TOZD Merkur Beograd, TOZD Mlekarna Ptuj, TOZD Teh-noservis Ptuj, TOZD Tovarna močnih krmil Ptuj, TOZD Trgovina Ptuj, TOZD živilska industrija Petovia Ptuj. Naštete temeljne organizacije pa so seveda ustanovile tudi svojo delovno skupnost skupnih služb. V kombinatu so se tudi po ustavni preobrazbi nadaljevale organizacijske spremembe. Tako sta se leta 1979 v skladu z regijskimi in občinskimi dogovori izločila iz kombinata TOZD Gozdarstvo Ptuj in Obrat kooperacija Ptuj. Prva je postala TOZD GG Maribor, Obrat kooperacija Ptuj pa se je organiziral v enovito delovno organizacijo Kmetijska zadruga Ptuj. Iz kombinata se je izločila tudi TOZD Merkur Beograd, medtem ko je TOZD Petovia prenehala delovati. Reorganizirale pa so se tudi TOZD znotraj kombinata. Tako so nastale iz TOZD Kmetijstvo štiri nove temeljne organizacije. TOZD Gostinstvo Breg se je združila s TOZD Gostinstvo Haloški biser, Tržnica Velenje pa se je izločila iz TOZD Kletarstvo Slovenske gorice in postala samostojna TOZD. Kot smo že zapisali, se je Emona Kmetijski kombinat Ptuj v štirindvajsetih letih obstoja razvil v eno izmed največjih kmetijskih delovnih organizacij v Sloveniji. Tako je 1.700 stalnih in 200 sezonskih delavcev v letu 1984 ustvarilo 8,2 milijarde dinarjev celotnega prihodka, 2,1 milijarde dinarjev družbenega proizvoda in 583 milijonov dinarjev sredstev za enostavno in razširjeno reprodukcijo. Sedanja vrednost osnovnih sredstev kombinata znaša preko 7,7 milijarde dinarjev. V delovni organizaciji Emona Kmetijski kombinat Ptuj so sedaj zastopane naslednje glavne dejavnosti; —• proizvodnja hrane (kmetijstvo, živilska industrija), IjfBIpgostinstvo in turizem (gostišče, hotel, termalno kopališče), —r trgovina (na veliko in malo, notranji trg, prehrambeno blago), HMafeervIsne dejavnosti (vzdrževanje kmetijske mehanizacije in gradbenih objektov), 'lesarstvo (mizarstvo in trgovina z žagarskimi proizvodi). Te dejavnosti opravlja v delovni organizaciji 14 temeljnih organizacij združenega dela, ki jih bomo predstavili po njihovih osnovnih značilnostih. 2.1. Proizvodnja hrane 2.1.1. Kmetijska proizvodnja Primarna kmetijska proizvodnja je organizirana v štirih temeljnih organizacijah, ki gospodarijo s 6.842 ha kmetijskih zemljišč. Od tega je 4.100 ha njiv, 145 ha hmelja, 394 ha vinogradov, 131 ha sadovnjakov, 320 ha urejenih travnikov in čredinskih pašnikov itd. Kombinat je doslej melioriral 1.773 ha zemljiških površin v porečju Pesnice, 1.100 ha v porečju Polskave in 90 ha v porečju Drave. V planu ima hidro in agromelioracije na področjih Polskave in šturmovca. Emona Kmetijski kombinat Ptuj bo do leta 1990 povečal njive na 5.000 ha in s tem tudi proizvodnjo krušnih žit, koruze, sladkorne pese in oljaric, medtem ko bodo vinogradi in sadovnjaki z normalno obnovo izrojenih nasadov ostali na sedanjih površinah. Kombinat pridela 25.000 ton sladkorne pese, 10.000 ton koruze, 1.850 ton sadja, 270 ton hmelja, 2,3 mio kg grozdja, 1.400 govejega mesa itd. V živinoreji TOZD predvidevajo izgradnjo dodatnih 1.000 stojišč za goveje pitance na lastni krmni bazi. TOZD Farma prašičev proizvede letno 43.000 klavnih prašičev. Zgrajeni so novi objekti za 30.000 stokiiogramskih prašičev letno. Ob polni naselitvi bo Kmetijski kombinat Ptuj proizvedel letno 73.000 klavnih prašičev. 2.1.2. Živilska industrija TOZD Tovarna močnih krmil je s svojo letno proizvodnjo 56.000 ton krmil za govedo in prašiče med največjimi slovenskimi mešalnicami. Ko bodo končana vsa investicijska vlaganja v tem srednjeročnem obdobju, bo s svojimi kapacitetami sposobna proizvesti letno 80.000 ton krmil ter posušiti in vskladiščiti 60 ton zrnja na uro. TOZD Mlekarna Ptuj zbira in predeluje vse tržne viške mleka iz ptujskega in južnega deJa ormoške občine. V letu 1984 je predelala 19.285.000 litrov mleka v različne konzumne izdelke, surovo maslo oziroma smetano in kazein. Je edini proizvajalec kazeina v Jugoslaviji. Ker narašča odkup mleka po letni stopnji 4,5 %, nekatere tehnične kapacitete mlekarne pa izhajajo še iz leta 1963, se pripravlja rekonstrukcija obrata v smeri uvedbe kontinuiranih proizvodnih postopkov in razširitve asortimana. TOZD Kletarstvo Slovenske gorice nadaljuje tradicijo šolanja kvalitetnih ptujskih vin, ki jih dajejo vinogradi v haloškem In osrednje slo-venjegoriškem vinorodnem okolišu. Kapacitete vinskih kleti znašajo približno 4.200.000 litrov, kapaciteta skladišča za vstekleničeno vino pa približno 1.000.000 litrov. Nova polnilnica vina ima kapaciteto 4.000 steklenic na uro. 2.2. Gostinstvo in turizem TOZD Gostinstvo Haloški biser združuje večino gostinskih obratov družbenega sektorja v občini Ptuj. Razpolaga s 3.019 gostinskimi sedeži v 21 gostiščih in 118 ležišči. V letu 1984 je bilo 20.450 nočitev in pridobljenih 344 milijonov dinarjev gostinskega prometa brez nočitev. TOZD programira svoj razvoj na posodabljanju gostinskih kapacitet. TOZD Ptujske toplice gospodari s kopališkimi objekti, zgrajenimi na izviru termalne vode, ki je bila uradno proglašena za naravno zdravilno sredstvo. Kapaciteta vrelca je približno 10 I/sek. Na- hitrogenkar-bonatne termalne vode s temperaturo približno 41° C. Površina kopalnih bazenov znaša 2.014 m2. Objekt razpolaga z restavracijo s približno 100 sedeži, solarijem, savno, igrišči za tenis, minigolf, balinanje, namizni tenis, odbojko približno 3 ha veliko površino za sončenje. Termalna voda se že uporablja za medicinsko balneološko rehabilitacijo, zlasti stanj po poškodbah in obolenj hrbtenice, največ pa za preventivne rekreacijske namene. Kljub neugodnemu vremenu je v letu 1984 obiskalo toplice 188.340 kopalcev. Veliko zanimanje za zdravilni učinek toplic kažejo tujci, zlasti Avstrijci. TOZD načrtuje povečanje avtocampa že v letu 1985, povečanje izgradnje bungalovov za 75 ležišč v letih 1985 in 1986, napravo nove vrtine in proti koncu naslednjega srednjeročnega obdobja pričetek gradnje hotela z 250 ležišči. 2.3. Trgovina TOZD Tržnica T. Velenje je maloprodajna temeljna organizacija, ki oskrbuje velenjsko prebivalstvo z različnim prehrambenim blagom. V njenem sklopu je špecerijska samopostrežba, prodajalna mesa, prodajalna rib, bife, točilnica vina in odprta tržnica. 2.4. Servisne dejavnosti TOZD Tehnoservis opravlja vsa vzdrževalna dela na kmetijski in težki gradbeni mehanizaciji. V njenem sklopu so tudi prodajalna z rezervnimi deli in konsignacijska prodaja določene kmetijske mehanizacije. S prostimi kapacitetami obdelovalnih strojev pa nastopa tudi kot kooperant strojne industrije. TOZD Gradbeni remont opravlja gradbena in gradbeno-obrtniška dela na stavbah, s katerimi gospodari Kmetijski kombinat Ptuj. 2.5. Lesarska dejavnost TOZD Mizarstvo proizvaja notranjo leseno opremo po naročilu za hotele, gostišča, športne in rekreacijske centre, trgovske lokale itd. Je edini proizvajalec savn v Jugoslaviji. Kot kooperant večjih lesno predelovalnih organizacij se uspešno uveljavlja tudi pri opremljanju zahtevnih objektov na inozemskem trgu. TOZD Trgovina prodaja različne proizvode iz žaganega lesa. V sklopu TOZD je tudi manjša žaga z letno kapaciteto razreda približno 3.000 m3 hlodovine. 3. Predvideni razvoj kombinata Nekaj proizvodnih ciljev, ki bi naj jih dosegél kombinat v bližnji prihodnosti, smo že zapisali pri predstavitvi posameznih dejavnosti. Kot najpomembnejše pa lahko še zapišemo, da se je ekstenzivno obdobje v razvoju kombinata v glavnem končalo. Pričenja se drugo, morda še pomembnejše obdobje od prvega, obdobje intenzivnega razvoja kombinata. V tem obdobju se bo sicer najbrž še pojavljala organizacijska konsolidacija s težnjo, da bi postal kombinat predvsem kmetijska organizacija, vendar bodo glavne sile namenjene intenzivnemu razvoju. Goveji pitanci v Pragerskem Glede na to, da je širitev kombinata prostorsko omejena, drugačen razvoj, kot je intenziviranje proizvodnje, niti ni mogoč. Bodoči razvoj kombinata upošteva preteklo rast, ki je bila dokaj ugodna. Stopnje rasti najbolj značilnih kazalcev v obdobju 1980-^1985 (rast v letu 1985 temelji na oceni), so naslednje (povprečne letne stopnje): — količinska proizvodnja oziroma prodaja 5,5 %, sife- bruto akumulacija 52,2 %, -' — produktivnost dela 5 ,2 %, . — kmetijska proizvodnja 5,3 %. Glede na to, da je tudi zaposlenost naraščala le po 1 % povprečni stopnji, so dane vse možnosti, da se začne v kombinatu pospešena intenzifikacija proizvodnje. Po ocenah, ki temeljijo na predvidenih možnostih poslovanja in predvidenih investicijskih naložbah v naslednjem petletnem obdobju, bo proizvodnja v delovni organizaciji rasla približno po letni stopnji 4,7 %. Uresničevanje takšnega obsega proizvodnje bo doseženo z uvajanjem sodobnih tehnologij v proizvodne procese, s pridobivanjem strokovnih kadrov in izobraževanjem zaposlenih, z bolj smotrnim izkoriščanjem sedanjih in planiranih novih zmogljivosti ter povečanjem produktivnosti in učinkovitosti poslovanja. Vsa vlaganja bodo usmerjena v ohranitev in povečanje proizvodnih zmogljivosti, predvsem v proizvodnjo ter predelavo hrane in povečanje kapacitet v turistični dejavnosti. V strukturi investicij se bo povečal delež tehnološke in druge opreme v primerjavi z deležem gradbenih investicij. Izvozna prizadevanja bodo še naprej usmerjena v gospodarsko razvite dežele. Izvoz blaga in storitev bo naraščal po stopnji 5,6 % letno. V skladu z bodočimi potrebami trga se predvideva prodaja takšnih pridelkov, izdelkov in storitev, ki bodo zagotovili učinkovitejše izkoriščanje sedanjih in planiranih zmogljivosti in s,tem doseganje večjega dohodka. Za uresničitev predvidenih razvojnih usmeritev bo pravočasno zagotovljeno potrebno število ustrezno usposobljenih kadrov. Glavne mož- Farma prašičev v Dražencih nosti za večje zaposlovanje so v večjem izkoriščanju vseh razpoložljivih proizvodnih kapacitet, v organiziranju dela v več izmenah ter v naložbah v nove proizvodne kapacitete. Zaposlenost se bo po predvidevanjih povečala za okrog 1,5 do 2 % letno, kar je v skladu z občinskimi usmeritvami za naslednje srednjeročno obdobje. Z boljšo organizacijo dela in racionalnejšo izkoriščenostjo delovnega časa bo možno popolneje izkoriščati razpoložljive zmogljivosti, z večjim znanjem in tehnologijo pa vplivati na rast proizvodnje in učinkovitost gospodarjenja. Na ta način bo možno povečati delovno storilnost za okrog 2 do 3 % letno. Z bolj učinkovitim gospodarjenjem bo zmanjšana udeležba porabljenih sredstev v strukturi celotnega prihodka, ob istočasnem povečanju deleža sredstev, namenjenih v razširjeno reprodukcijo. To je torej le obris koncepta razvoja Kmetijskega kombinata, ki temelji na realnih predvidevanjih in kot tak zagotavlja, da bo ta delovna organizacija še okrepila svoj položaj na področju kmetijske dejavnosti. Der Autor behandelt eine unter den grössten Grundorganisationen der assoziierten Arbeit in der Gemeinde Ptuj. Emona Kmetijski kombinat Ptuj ist aus mehreren kleineren Unternehmen entstanden; sie erweiterte aber auch ihre innere Tätigkeit. Im Jahre 1961 verbanden sich mehrere landwirtschaftliche Organisationen zur einer wirtschaftlichen Organisation. Dazu gesellten sich noch andere Organisationen, die sich später davon trennten, Grundorr ganisation Petovia wurde aber aufgelöst. Pas Unternehmen strebte, Teil einer grösseren Organisation zu werden, darum trat es im Jahre 1981 in die zusammengesetzte Organisation der assoziierten Arbeit Emona ein. In dem landwirtschaftlichen Unternehmen, wo 1.700 Werktätige beschäftigt sind, sind jetzt folgende Tätigkeiten vertreten: —I Nahrungsproduktion (Landwirtschaft, Lebensmittelindustrie) — Gastgewerbe und Tourismus (Gaststätten, Hotel, Thermalbad) —■ Handel (Gross- und Kleinhandel, Innenmarkt, Lebensmittel) — Kundendienst (Reparatur der landwirtschaftlichen Maschinen und Gebäuden) — Holzbau (Tischlerei und Sägeprodukte) Dieses Unternehmen baut Nahrungsmittel auf 6.842 ha landwirtschaftlichen Terrains an. Die Anbauflächen werden in der Zukunft nicht erweitert werden, deshalb wird die Produktion intensiviert werden müssen. Das wird mit der Einführung der modernsten agrotechnischen Verfahren möglich, dabei wird auch Bewässern der Felder eine wichtige Rolle spielen. Das Unternehmen kommt in die Epoche der intensiven Wirtschaft, dafür wird es viele hochausgebildete Arbeitskräfte benötigen. Mit Stipendien für Studenten und seine studierenden Werktätigen wird es diese Arbeitskräfte gewinnen. Das Unternehmen baut also seine Entwicklung vor allem auf Modernisierung der Produktionsverfahren, besserer Arbeitsorganisation, rationelerem Ausnützen der Arbeitszeit bzw. vollkommenerer Nutzma-chung der existierenden Produktionsmöglichkeiten auf. Dragica Novak NASTANEK DELTE — TOVARNE PERILA IN KONFEKCIJE IN NJEN RAZVOJ V LETIH OD 1920—1972 Leta 1920, ko so začeli na enostaven obrtniški način šivati prve srajce v Zelenikovi ulici v Ptuju, ni nihče slutil, da je bil to zarodek tekstilne konfekcijske industrije v Ptuju. Franc Vrabič, demobilizirani pomorski kapetan, je 20. 12. 1920 z dvema partnerjema ustanovil šiviljsko zadrugo v Zelenikovi ulici v Ptuju. Po pripovedovanju prvih delavk, ki so se zaposlile v Delti, se je Vrabiču uresničila ob delti Nila zasnovana želja, zato je šivalnico poimenoval Delta. Začeli so z desetimi delavkami in šestimi stroji na nožni pogon. S seznama industrijskih podjetij ptujske mestne občine je razvidno, da je imela Delta 7. 2. 1923 dvajset zaposlenih. 1928 je Delta zaprosila za dovoljenje za prezidavo pritličja hiše na takratni Ljutomerski cesti 18. Obnova je bila končana 1929, ko se je kolektiv preselil v adaptirane prostore. 1930 je Franc Lenart obvestil Mestni registrat, da namerava podaljšati lokal veletrgovine, ker želi pričeti izdelovati perilo. Prezidava je bila končana 1931, ko je Franc Sai. Lenart prosil za obratno dovoljenje. Leto 1933 je bilo leto krize in splošne stagnacije na trgu. Delto so morali podpreti poslovni partnerji. 1941. leta je bil Franc Lenart z družino izseljen. Trgovino je prevzel Weiditsch Otto, od nemške oblasti postavljen »Wirtschafter«, kasneje Lichtmayer z Dunaja. Delta je do konca druge svetovne vojne obratovala samostojno. Dograjeni prostori izdelovalnice perila na Srbskem trgu so ostali deloma neizkoriščeni in so služili okupatorju kot zbirališče vojnih ujetnikov, pozneje kot zbirna postaja za izseljevanje zavednih Ptujčanov. Zatem so stavbo uporabljali kot kasarno okupatorske vojske. Pred koncem vojne je Lichtmayer odpeljal vse boljše stroje in jih zamenjal z dotrajanimi. Po izgonu Nemcev leta 1945 se je vrnil lastnik stavbe na Srbskem trgu. Dograjeni del stavbe je še nekaj časa služil za skladišče Navoda, pozneje pa je bila v njej vajenska šola. Delta in izdelovalnica perila Lenart sta bili podržavljeni in sta se združili 14. 9. 1948 v eno podjetje. Delta se je preselila v prostore na Srbskem trgu. Tovarna je bila pod upravo Federalnega odbora vojaških vojnih invalidov Slovenije, njen prvi upravnik pa Franc Vučak. 8. septembra 1950 je bil izvoljen prvi delavski svet, ki je štel 21 članov. Predsednica je postala Frančka Petek. Zaposlenih je bilo 110 delavcev. 18. 4. 1953 se je podjetje preimenovalo v Invalidsko podjetje Delta, tovarna perila in konfekcije Ptuj. Direktor je bil Jože Tomažič, tekstilni tehnik, ki je prišel iz Ljubljane. Kupljenih je bilo nekaj strojev, opremljeni so bili upravni prostori, del likalnice in skladišče gotovih izdelkov. Septembra istega leta je bil imenovan za direktorja Herbert Samu-da, tekstilni tehnik iz Maribora. Leta 1954 so kupili 50 novih strojev in uvedli drugo izmeno, zaposlenih pa je bilo že 218 delavcev. Do leta 1960 je bilo veliko storjenega, da bi se Delta hitreje razvijala. Pripravljeni so bili načrti za preureditev in posodobitev tovarne. 'Prvih 39 NK delavk je opravilo izpite za KV šivilje. Zaživele so tudi druge aktivnosti. Tovarna je imela svojo folklorno skupino, pevski zbor, gasilsko in strelsko društvo. Leta 1962 so kupili prve brzošivalne stroje znamke Singer ter z njimi zamenjali 61 popolnoma zastarelih. Nabavili so tudi sodobnejšo likalno napravo. To je pripomoglo k večji produktivnosti in boljši kvaliteti izdelkov ter omogočilo prehod na predelavo zahtevnejših sintetičnih materialov. Proizvodni program je bil zelo pester. Razen moškega perila, ki je v strukturi izdelkov zavzemalo največji delež, so izdelovali še ženska in otroška vrhnja oblačila, delavske zaščitne obleke in balonske plašče. Izdelke so razstavljali na vseh večjih tekstilnih sejmih in zanje prejemali številna priznanja. V tem letu so prejeli tudi prva naročila iz tujine, število zaposlenih se je povzpelo na 320 delavcev. V letih 1963 do 1968 so se vrstili uspehi in neuspehi. Strokovni kadri v proizvodnji in komerciali so se pogosto menjavali. Konkurenca na tržišču je postajala vedno ostrejša in obstoječi proizvodni prostori pretesni za organiziranje sodobne proizvodnje. Vodstvo podjetja je poskrbelo za investicijski program, ki je predvideval dograditev proizvodnih in skladiščnih prostorov, zamenjavo zastarele opreme ter sanacijo obratnih sredstev, žal za realizacijo investicijskega programa ni bilo na voljo finančnih sredstev. Prav v tistem obdobju se je konfekcijska industrija na nekaterih področjih države močno širila. V tej industriji so bila potrebna relativno majhna vlaganja za delovno mesto. Tako so stihijsko nastajala nova konfekcijska podjetja v posameznih občinah, pogosto le zaradi problema zaposlitve žensk. Na novo ustanovljene delovne organizacije so s pomočjo zainteresiranih lokalnih dejavnikov dobile na razpolago tudi najsodobnejšo strojno opremo iz uvoza. Tudi starejša konfekcijska podjetja so vlagala vse napore in sredstva v modernizacijo proizvodnje. Delta zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ni ujela tega razvoja. Tako je po letu 1964 zaradi slabših pogojev gospodarjenja pričela stagnirati. Že takrat je poslovala z manjšimi sredstvi na zaposlenega za 30 %, z manjšo vrednostjo delovnih priprav za 35 % in z manjšo stopnjo sposobnosti delovnih sredstev za 19 % v primerjavi s konfekcijsko industrijo SFRJ. Utesnjeni in nefunkcionalni prostori, pomanjkanje strokovnih kadrov in obratnih sredstev, neraziskano tržišče nabave in prodaje so vplivali, da je kolektiv posloval na robu rentabilnosti. Najtežje, a pomembno obdobje Delte V letih 1971 in 1972 je bilo vloženih veliko naporov samoupravnih organov, družbenopolitičnih organizacij in celotnega kolektiva ob pomoči družbenopolitičnih organizacij v občini za trajno rešitev in izboljšanje stanja v Delti. O problematiki Delte so spregovorili tudi gospodarstveniki v Poslovnem združenju in Gospodarski zbornici. Težave so bile prikazane pretirano, ocenjena je bila velika izguba. Delti so bile ponujene rešitve, ki naj bi se jih kar na hitro oprijela in se tako izognila takojšnjemu vračilu kredita republiškemu rezervnemu skladu v višini 3,110.000 din. Prva povezava je bila določena s Toprom iz Celja, s tem da bi bili v Ptuju le krojilnica in šivalnica, likanje in adjustiranje pa v matičnem podjetju v Celju. Na združenju se je s podatki seznanil tudi direktor DO Labod Zdravko Petan, ki je kaj hitro ugotovil, da stanje ni brezupno. Zato je kolektiv Delte spodbudil k iskanju širših možnosti. Med nakazanimi možnostmi so bile ponujene še rešitve v regiji in na koncu se je tem pridružila še DO Labod. Ko so se možnosti izkristalizirale, so v Delti izvedli anketo, v kateri so delavci povedali svoje mnenje o pri- Zgradba Delte na Srbskem trgu v Ptuju ključitvi. Na podlagi ponudb so bili izvedeni izračuni ter prikazani pogoji za sanacijo. Delavci Delte so imeli na voljo kazalce poslovanja in razvoja ter druge potrebne informacije. Že v tej anketi se je kar 93 odstotkov delavcev izreklo za priključitev k Labodu. Vodstvo kolektiva Delte, samoupravni organi in družbenopolitične organizacije so bili zaradi težke situacije v veliki dilemi, toda delavci so potrdili svojo samoupravno odločitev. Po pretehtanih možnostih se je kolektiv Delte odločil za priključitev k Labodu. Seveda pa priključitev novega kolektiva tudi v Labodu ni potekala »gladko«. Delavci v Novem mestu in Krškem so razmišljali o povezavi, novih tveganjih, strokovni delavci pa o večji širini dela in odgovornosti. Vse to je bilo razumljivo. Predstavitev skupnih usmeritev, možnosti razvoja, zaupanje v ljudi, ki so predlagali to povezavo — vse to je tudi delavcem Laboda vlilo zaupanje in tako je bila 15. februarja 1973 zabeležena združitev; v Novem mestu so to imenovali poroko Laboda z Delto. Razvoj Delte v letih 1973—1983 Kljub zelo korektnim odnosom je v Delti vladal strah pred morebitnim zapostavljanjem, saj se ljudje med seboj sploh niso poznali. Toda bojazen je bila odveč. Skupna pot se je začela pogumno in uspešno prav na samoupravnih odnosih in dogovarjanjih. Izdelan je bil praktični sanacijski program za kratkoročno In dolgoročno obdobje. Prvi nalogi sta bili modernizacija strojne opreme in boljša izraba prostorov, kar je omogočilo uvedbo sodobnejših tehnoloških postopkov in prilagajanje normativov materiala, časov izdelave in kvalitete Labodovim rešitvam. V dolgoročnem programu je bilo iskanje lokacije za gradnjo nove tovarne, saj je bil le na taki osnovi zasnovan tudi trajnejši razvoj Delte, kajti v samem mestu ni bilo možnosti za rešitve, v utesnjenih prostorih pa se ni dalo organizirati povsem iracionalne proizvodnje. Kratkoročni program je tekel po začrtani poti. Prvi 8. marec po združitvi so delavci Delte praznovali kot praznik delovne organizacije z otvoritvijo jedilnice in priročne kuhinje. Po prazniku dela, 1. maju istega leta, pa so že delali v preurejenih prostorih in na nekaj novejših šivalnih strojih. Potrebna finančna sredstva so bila odobrena v obliki kreditov pri Kreditni banki Maribor PE Ptuj in pri občinskih ter republiških rezervah v skupnem znesku 7.535 tisoč din. Po sanaciji je Delta (v krajšem času, kot je bilo predvideno v sanacijskem načrtu) dosegla proizvodno raven Laboda. To je bilo doseženo z novo tehnologijo, v preurejenih prostorih in s tehtnejšo organizacijo dela. Za vsem tem je bilo veliko prizadevanj in zrelosti delavcev, veliko osebnega truda posameznikov, zlasti glavnega direktorja Laboda Zdravka Petana, ki je zasluženo prejel Plaketo občine Ptuj. Leta 1974 je stekla gradnja, ki je prinesla Delti 6000 novih kvadratnih metrov poslovnih prostorov. Prva proizvodna dvorana je bila zgrajena in svečano odprta še istega leta ob občinskem prazniku. Leta 1975 ob 8. marcu so bili dokončani pomožni prostori in energetski objekti in kolektiv se je v celoti preselil v nove prostore na Dornavsko cesto 6, staro tovarniško zgradbo pa so prodali Mercatorjevi TOZD Panoniji v Ptuju. 1979. leta za občinski praznik so svečano odprli drugo proizvodno dvorano in tako realizirali program graditve proizvodnih objektov. Leto pozneje so preuredili še del skladišča v industrijsko prodajalno. Vlaganja v objekte, skupaj z zemljiščem, so po takratnih cenah znašala le 32 in pol milijona din. Vzporedno z izgradnjo poslovnih prostorov so zaposlovali in vzgajali mlade strokovne kadre in število zaposlenih v zadnjih desetih letih skoraj podvojili. Močno se je izboljšala tudi kvalifikacijska struktura zaposlenih. Medtem ko so pred desetimi leti imeli le 56 KV delavcev, so 31. 12. 1983 razpolagali z naslednjimi kadri: NK 160 PK 195 poklicna šola 219 srednja šola 11 višja šola 3 skupaj: 588 Rast zaposlenih delavcev 1973—1983 leto prišli odšli stanje 1973 324 1974 18 12 330 1975 96 23 403 1976 12 10 405 1977 25 15 415 1978 24 17 422 1979 52 29 445 1980 146 45 546 1981 25 28 543 1982 71 38 576 1983 44 32 588 513 249 Iz tabele je razvidno, da je število zaposlenih v 10 letih poraslo za 80 %. Največ zaposlitev je bilo v letih 1975 in 1980, ko sta bili zgrajeni proizvodni dvorani. Iz podatkov je tudi razvidno, da se je kolektiv močno pomladil. Na nenormiranih delih je delalo v TOZD v proizvodni in splošni režiji le 13 % delavcev od vseh zaposlenih. V teh letih so se utrjevali tudi dobri samoupravni odnosi. Vse to je izboljšalo delovne pogoje, povečala se je storilnost in zmanjšali so se režijski stroški. K resnemu delu je delavce vzpodbujalo zlasti naslednje: — Zelo razgiban mehanizem nagrajevanja (premije ob prekoračitvi norme, plana in skrbi za kvaliteto dela) —■ Sistemsko rešene bonifikacije delavcem v proizvodnji zaradi različnih pogojev dela (različni stroji, novi modeli, zahtevne tkanine, menjava operacij dela itd.) ter sistem bonifikacij zaradi padca storilnosti od 40 let starosti dalje in zmanjšanja zmožnosti dela invalidov — Urejen brezplačni zajtrk in topla malica v obeh izmenah — Iz potrebe po pravočasnem informiranju z živo besedo, ki je najdragocenejša oblika obveščanja in osveščanja, so se delavci odločili, da bodo tri sobote v letu delali za to, da bi ustvarili fond ur za sodelovanje na tribunah, zborih, sestankih. V zadnjih letih so dobile tribune še nove in širše vsebine (izobraževanje s področij SLO, varstva pri delu, zdravstva in podobno) —■ Glasilo Labod je postalo ena najmočnejših vezi med TOZD-i in Labodovimi delavci ter ogledalo življenja in dela v njihovih okoljih Šivalnica v novi Delti na Dornavski cesti — Tudi oblika letovanja otrok zaposlenih je bila toplo sprejeta. Po kriterijih so izbrali vsako leto v vseh okoljih socialno in zdravstveno šibke otroke in jim organizirali strokovno vodeno letovanje —■ Prve prostore za letovanje in oddih delavcev so kupili 1974. leta, nato pa so se zmogljivosti povečale. Vsi delavci Laboda so združevali sredstva in se dogovarjali za enakopravno letovanje v Lošinju, Savudriji, na Ljubelju in v prikolicah — V Ptuju je bil organiziran leta 1976 prvi kviz znanja. Uspela prireditev, ki je bila sprva zamišljena kot enkratna akcija, je čez dve leti prerasla v redno obliko srečanja vseh ekip Laboda. Proizvodni program V okviru Laboda so delovali do leta 1975 trije TOZD-i lahke konfekcije. Delta je izdelovala v glavnem moške srajce, povprečno polovico za domači trg in polovico za izvoz na konvertibilno območje, največ po dolgoročni pogodbi v Nizozemsko, šele leta 1981 je začela izdelovati tudi manjše količine ženskih bluz. Pregled predelanih tkanin leto m2 v 000 kosi v 000 1973 830 415 1974 1.853 926 1975 2.189 1.095 1976 2.333 1.166 1977 2.516 1.258 1978 2.281 1.172 1979 2.223 1.162 1980 2.454 1.281 1931 2.520 1.321 1982 2.567 1.363 1983 2.625 1.405 skupaj 24.391 12.564 Predelane tkanine v metrih in kosih niso povsem realni kazalci gibanja fizičnega obsega proizvodnje. Tržišče je namreč narekovalo vedno nove in zahtevnejše materiale in modne dodatke. Zato bi bil realnejši podatek vloženo družbeno priznano delo v minutah, kakor to konfekcijska industrija znotraj obračunava. Kljub temu pa ti podatki kažejo na močan porast proizvodnje. V letu 1983 je bilo združeno v DO Labod 6 proizvodnih TOZD, od katerih je bila Delta največja, saj je bila zastopana v skupni proizvodnji s 36 odstotnim deležem. V zadnjih desetih letih je Delta ob osebnih dohodkih, kakršni so bili v povprečju v tekstilni konfekciji SRS, ustvarila za poslovni in rezervni sklad ter amortizacijo skupaj 237 milijonov din. Skupna investicijska vlaganja v osnovna sredstva pa so znašala po vsakoletnih tekočih cenah 55,5 milijonov. Iz »Rezultatov gospodarjenja udeleženk Samoupravnega sporazuma konfekcionarjev v SR Sloveniji po stanju 31. 12. 1983« povzemam primerjavo gospodarjenja Delte s povprečjem, ki ga je doseglo 32 slovenskih konfekcionarjev. TOZD Udeleženke Delta 1. število zaposlenih 19.766 546 2. Celotni prihodek na zaposlenega 1.395 1.153 3. Čisti dohodek na zaposlenega 464 487 4. Akumulacija na zaposlenega 154 192 5. čisti dohodek (povp. uporabljena sredstva] 48 91 6. Akumulacija (povp. uporabljena sredstva) 16 36 7. Odstotek OD v čistem dohodku 62 56 8. Razporejen neto OD na delavca 16.785 16.912 9. Odstotek izvoza v celotnem prihodku 20,7 19,6 Iz podatkov je razvidno, da je Delta v letu 1983 poslovala nad povprečjem konfekcionarjev v SR Sloveniji. In če naj za konec povežem preteklost s prihodnostjo, razmišljam takole: Ko v svetli in prostorni delovni dvorani sledimo ritmu urno ponavljajočih se gibov delavk, njihovim natanko odmerjenim kretnjam, izračunanim tako, da je izkoristek kar največji, da je storilnost čim višja in z njo čim boljša uvrstitev blaga na trgu se nam ob tem pogled ustavi na lepih, dragocenih materialih, ki so zaupani tem delavkam v predelavo in hkrati tudi lepim modnim in kvalitetnim izdelkom. Ob takem spoznanju nosimo v sebi vero, da bo ta kolektiv tudi v prihodnosti sposoben premagati še bolj zahtevne preizkušnje. Entstehung der Fabrik »Delta« — Wäsche- und Konfektionsproduktion; ihre Entwicklung von 1920 bis 1972 Die Anfänge der heutigen Fabrik DELTA ragen ins Jahr 1920, als Nähgenossenschaft, unter diesen Namen, mit 6 Maschinen und 10 Arbeiterinnen gegründet wurde. Vor dem 2. Weltkrieg organisierte Franjo Lenart auch Wäscheproduktion auf dem Platz »Srbski trg«. Aus den beiden Unternehmen wurde 1948 die »Fabrik für die Wäsche und Konfektion« gegründet, als Unternehmen für Behinderte, die später den Namen »Delta« bekam. Nie Fabrik produzierte Herrenunterwäsche, Schutzkleidung, Regenmäntel, Damenröcke und Blusen, Kinderkleidung und dann begrenzte sie sich nur auf Hemdenproduktion. Das Unternehmen war in der Zeit von 1954 bis 1964 besonders erfolgreich. Danach konnte es den Schritt mit anderen Textilfirmen nicht mehr halten. Die Schvierigkeiten wurden immer groösser und die suchen. Am 15. Februar 1973 schloss sie sich der Textilfabrik LABOD aus Novo mesto an und DELTA wurde zur selbstständigen Grundorganisation der assoziierten Arbeit im Rahmen des Unternehmens LABOD. Das damalige Kollektiv mit 320 Werktätigen wurde vor viele neue Aufgaben gestellt. Nachdem die alten Schwierigkeiten durch Sanierung beseitigt worden waren, erreichte die Fabrik das Produktionsniveau der Zentralfabrik. Es wurden neue Produktionshallen in Rogoznica gebaut. Das vergrös-serte die Zahl der Arbeitsplätze und in den letzten 10 Jahren steigerte die Produktion von 900.000 unkomplizierter Modelle auf 1,5 Million modischer Hemden und Blusen jährlich. Produktionspezialisierung und gute Qualität der Erzeugnisse ermöglichen der Frabrik 50 % der Produktion in die Länder mit konvertibiler Währung auszuführen. Auf solche Erfolge können die Werktätigen stolz sein. Das sind Früchte einer emsigen Arbeit und der gegenseitigen kameradschaftlichen und selbstverwaltenden Beziehungen in der Fabrik in Ptuj. Auch Partnerschaft zwischen den Firmen DELTA und LABOD beruht auf dem gegenseitigen Verständnis. Viri: Kronika Delte, napisana do leta 1963 Izvlečki iz glasila DO Labod Podatki iz ZR Labod TOZD Delta in prilog Rezultati gospodarjenja udeleženk SS konfekcionarjev v SR Sloveniji po stanju 31. 12. 1966 dr. Vladimir Bračič PREBIVALSTVO OBČINE PTUJ V LETIH 1961—1981 V Ptujskem zborniku III sem podrobno prikazal razvoj prebivalstva v današnji občini Ptuj od najstarejših časov do leta 1967. V Ptujskem zborniku IV pa sem nakazal spremembe v strukturnih elementih prebivalstva v letih 1961—1971. Obe študiji tvorita celoto. V pričujoči razpravi bo naše zanimanje usmerjeno predvsem na probleme razvoja prebivalstva v času med popisi v letih 1961—1971— 1981, pri strukturnih spremembah pa predvsem med popisoma 1971—^ 1981. Zaradi prikaza specifičnosti gibanj prebivalstva in strukturnih sprememb v občini kot celoti in njenih izrazitih pokrajinskih enotah (Haloze, Slovenske gorice, Dravsko polje, Ptujsko polje in krajevna skupnost Ptuj] bomo primerjali nekatere podatke za vse povojne popise prebivalstva. Pri tem bomo uporabljali podatke za občino kot celoto, za njenih 217 naselij in 25 oziroma 35 krajevnih skupnosti. Poznamo tri vrste gibanja prebivalstva: — NaraVno (biološko) gibanje izražamo z naravnim prirastkom, ki je rezultat odnosa med številom živorojenih otrok in številom umrlih na tisoč prebivalcev. V naših razmerah ima naravni prirastek praviloma pozitiven predznak, to pomeni, da pride na tisoč prebivalcev več živorojenih otrok kot smrtnih primerov. — Selitveno (migracijsko) gibanje izražamo s selitvenim saldom, to je z odnosom med številom priseljenih in izseljenih. Migracijski saldo je pri nas ponekod pozitiven (več priseljenih), drugod negativen (več izseljenih). — Dejansko gibanje, ki je rezultat prvih dveh gibanj, in se kaže v več variantnih primerih, kot na primer: visok naravni prirastek in pozitiven selitveni saldo dajeta številčno močan dejanski prirastek; srednji naravni prirastek in negativen selitveni saldo povzročata praviloma zastoj (stagnacijo); nizek naravni prirastek in visoko negativen selitveni saldo ustvarjata številčno nazadovanje prebivalstva (depopulacijo). V imenovani študiji o razvoju prebivalstva v občini Ptuj smo ugotovili, da je v zadnjih sto letih (1880—1981) prebivalstvo na območju današnje občine Ptuj stalno naraščalo, vendar je bila ta rast zelo skromna. Leta 1880 je živelo na območju današnje občine Ptuj 52.316 prebivalcev, leta 1981 so jih našteli 67.591; to pomeni porast za 15.275 oseb ali za 29,2 %. Letno se je torej prebivalstvo povprečno povečalo samo za 151 oseb ali komaj za nekaj manj kot 0,3 %. Občina Ptuj je bila v preteklosti in je tudi po današnjih kriterijih močno agrarno območje. Za agrarne predele pa je znano, da so imeli sorazmerno visok naravni prirastek, torej bi pričakovali občutno naraščanje prebivalstva, vendar statistični podatki tega ne potrjujejo. Zakaj ne? Vzrok je v posebnosti gospodarskih in socialnih procesov, ki so povzročili, da je moral znaten del prebivalstva s trebuhom za kruhom. Selitveni saldo je bil v vsem stoletnem obdobju negativen, v nekaterih obdobjih celo visoko negativen. Tako se je v obdobju 1910—1948 izselilo z območja občine okoli 12.000 oseb ali 20 %; vsega prebivalstva. Drugo obdobje močnega izseljevanja je bilo obdobje 1953—1961, ko se je izselilo nad 4.000 prebivalcev. Do leta 1948 je prebivalstvo počasi naraščalo v občini kot celoti in v vseh njenih pokrajinskih enotah. Po tem letu pa se je pozitivna stagnacija v Halozah in Slovenskih goricah prevesila v depopulacijo, ki sta jo povzročila močno izseljevanje in z njim povezano padanje stopnje rodnosti, s tem pa naravnega prirastka. Tako sledimo po letu 1948 v občirji dvema različnima demografskima procesoma — v nižinskem svetu (Dravsko in Ptujsko polje in KS Ptuj) prebivalstvo številčno narašča, v goriškem svetu pa smo priča depopulaciji. Razčlenimo podrobneje, kako se nam kažejo gibanja prebivalstva v zadnjih 20 letih, torej med popisi prebivalstva v letih 1961—1971— 1981. Tabela št. 1 GIBANJE ELEMENTOV NARAVNEGA PRIRASTKA v letih 1961—1971—1981, izraženo v promilih Elementi 1961 1971 1981 1961 : 1971 1971 : 1981 1961 : 1981 Rodnost 19,6 16,0 15,1 —3,6 —0,9 —4,5 Smrtnost 8,7 10,1 10,6 + 1,4 +0,5 + 1,9 Naravni prirastek 10,9 5,9 4,5 —5,0 —1,4 —6,4 Iz podatkov v razpredelnici je razvidno, da je rednost v stalnem padanju, vendar je bil padec bistveno močnejši v obdobju 1961—1971. V 20 letnem obdobju je padla stopnja rodnosti za 4,5 promila. V primerjavi s tovrstnim gibanjem v SR Sloveniji je bila stopnja rodnosti v šestdesetih letih na območju občine Ptuj višja, v sedemdesetih letih je bila približno na slovenskem povprečju, leta 1981 pa je padla skoraj za en promil pod slovensko povprečje. Stopnja smrtnosti je v rahlem porastu. Leta 1981 je bila rahlo nad slovenskim povprečjem. Ob prikazanih gibanjih stopnje rodnosti in smrtnosti je bil skozi 20 letno obdobje naravni prirastek v padanju, ki je bilo bistveno intenzivnejše v prvem desetletnem obdobju/V obdobju 1961—1981 je padel naravni prirastek za 6,4 promila, totej za več kot polovico in je s tem padel tudi pod slovensko republiško povprečje. Takšna gibanja so značilna za skupnosti s hitrim razkrojem Agrarno patriarhalnih odnosov in visokim negativnim selitvenim sajdorrtl V obdobju 1961—1971 naj bi znašal pri povprečnem koeficientu naravnega prirastka 8,3 skupni naravni prirastek v občini 5.370 oseb; dejanski prirastek pa je znašal samo 2.036 oseb. To pomeni, da je primanjkljaj 3.334 oseb pripisati negativnemu selitvenemu saldu. Izseljevanje je bilo v temjabdobju zelo intenzivno. V času 1971—1981 naj bi znašal pri povprečnem koeficientu naravnega prirastka 5,4, skupni naravni prirastek v občini 3.600 oseb; dejanski prirastek pa je bil 2.013 oseb. Torej je znašal negativni selitveni saldo 1.587 oseb. V primerjavi s prejšnjim desetletjem se je negativni selitveni saldo zmanjšal na polovico in je v tem obdobju znašal letni primanjkljaj povprečno 159 oseb. Leta 1981 se je v občino priselilo 584 oseb, izselilo Iz nje pa 718 oseb; tako je znašal negativni selitveni saldo ali primanjkljaj 134 oseb. Med priseljenimi jih je bilo 467 iz drugih občin SR Slovenije, 112 iz drugih republik (največ iz SR Hrvatske) in 5 iz tujine. Izselilo pa se jih je iz ptujske občine v druge slovenske občine 580, v druge republike 104 ter v tujino 34. Vzrokov padanja stopnje rodnosti nimamo podrobno proučenih, kljub temu pa lahko z veliko mero verjetnosti rečemo, da je v osnovi pogojena z naslednjimi vzroki: — izseljevanje mladih, reproduktivno najsposobnejših prebivalcev, — hitro zmanjševanje števila kmečkih družin, — uveljavljanje potrošniške miselnosti, ki ji je otrok breme, — problem stanovanj za mlade družine in — izrazito nestimulativna populacijska politika v SR Sloveniji. V zadnjih letih, predvsem po letu 1981, prispeva k nazadovanju stopnje rodnosti in s tem naravnega prirastka splošno padanje življenjskega standarda. 99,5 % vseh otrok se rodi živih, od tega 98,5 % v (zdravstvenih ustanovah. To kaže na visoko stopnjo organiziranosti zdravstvenega varstva nosečnic in na zdravstveno prosvetljenost mater. Na 1.000 dojenčkov jih umre 19,5%; to je sicer nekaj več, kot je slovensko povprečje, vendar je zadovoljivo, še posebej ob dejstvu, da je umrljivost dojenčkov v upadanju. Ugotovili smo, da je umrljivost v porastu. Takšno gibanje je pripisati postopnemu staranju prebivalstva, spremenjenemu načinu življenja In prehrane. Kot vzroki smrti se v zadnjem obdobju uveljavljajo bolezni, ki so tipične za sodobno družbo. Tako nam poroča statistika, da Je umrlo leta 1980 v ptujski občini 794 oseb, od tega zaradi: novotvorb 144 ali 18,1 %; bolezni obtočil 346 ali 43,6 %; bolezni dihal 72 ali 9,0 %; bolezni prebavil 73 ali 9,1 % ter nesreč, zastrupitev 86 ali 10,8 %. Skupaj je navedenih pet bolezni pobralo 721 oseb ali 90,6 % vseh umrlih. Posebno obliko selitvenega gibanja predstavljajo začasno v tujini zaposleni (zdomci). Ptujska občina sodi med slovenske občine z najvišjim številom zdomcev med aktivnim prebivalstvom. Med začasno izseljenimi je največ mladih, in to iz kmečkih družin. Leta 1971 so na območju občine registrirali 3.937 zdomcev; to je pomenilo 12 % vsega aktivnega prebivalstva ali skoraj četrtino prebivalstva, zaposlenega zunaj kmetijstva. Deset let kasneje, leta 1981, so ugotovili 3.071 oseb, ki so delale v tujini, in še 820 oseb, ki so živele v tujini. Med zadnje smemo šteti družinske člane, predvsem otroke. Skupaj jih je bilo le nekaj desetin manj kot leta 1971. Na začasno delo v tujini so odhajali najbolj množično v letih 1965—1975. Po podatkih popisa prebivalstva leta 1981 se je vrnilo z začasnega dela v tujini že 1.797 oseb. Pri odhajanju na začasno delo v tujini niso bile vse pokrajinske enote občine enako zastopane. To nam kažejo tudi podatki tabele št. 2. Tabela št. 2 ZDOMCI PO POKRAJINSKIH ENOTAH LETA 1981 (v odnosu do vsega prebivalstva) Kategorija Dravsko polje Ptujsko polje Haloze Slov. gorice M r. . Občina KS Ptuj ptuj Vsi preb. 13.968 12.496 14.407 10.792 16.091 67.754 Zdomci 553 647 625 845 401 3.071 % zdomcev 4,0 5,1 4,3 7,8 4,0 4,5 Opomba: Pri številu zdomcev so upoštevane samo osebe, ki so v tujini delale, ne pa tiste, ki so v tujini živele. Dejanski prirastek prebivalstva je bil zaradi specifičnosti naravnega in selitvenega gibanja v posameznih števnih naseljih različen. Števnih naselij je v občini 217. Med leti 1961—1971 se je število prebivalstva povečalo v 90 naseljih, ostalo enako v 5 naseljih, zmanjšalo pa se je v 122 naseljih (56 %). V obdobju 1971—1981 se je število prebivalstva povečalo v 75 naseljih, ostalo enako v 3 naseljih in se zmanjšalo v 139 naseljih (64 %). Najbolj se praznijo naselja v Halozah in Slovenskih goricah. V Halozah se je v obdobju 1971—1981 povečalo število prebivalstva samo v 10 naseljih; to so praviloma sedeži krajevnih skupnosti. Najbolj pa je padlo število prebivalstva v žetalskem okolišu, in sicer za več kot 20 %. Kakšno je bilo dejansko gibanje prebivalstva v povojnem obdobju v občini kot celoti, nam kažejo podatki tabele št. 3. Tabela št. 3 DEJANSKO GIBANJE PREBIVALSTVA NA OBMOČJU OBČINE PTUJ v obdobju 1948—1981 Leto Skupno štev. prebi v. Povprečni koeficient prirastka med popisi Naravni Selitveni Dejanski Naravni prirast Selitveni saldo Dejanski prirast 1948 60.518 — 1953 62.640 11,10 —4,15 6,96 3.416 —1.294 2.122 1961 63.731 10,80 —8,63 2,17 5.440 —4.349 1.091 1971 65.767 9,53 —6,18 3.35 6.053 —4.017 2.036 Skupaj 18.509 —11.247 7.262 Podatki kažejo, da je negativni selitveni saldo 11.247 oseb absorbiral dve tretjini naravnega prirastka. Najintenzivnejše je bilo izseljevanje v letih 1953—1961, ko se je letno izselilo iz občine kar 544 oseb več, kot se jih je priselilo. V tabeli št. 4 smo zbrali podatke o gibanju prebivalstva za tri povojne popise prebivalstva: 1948, 1971 in 1981 po krajevnih skupnostih. Tabela št. 4 GIBANJE PREBIVALSTVA PO KRAJEVNIH SKUPNOSTIH Leto popisa prebivalstva Ime KS 1948 1971 1981 1971 : štev. 1981 ind. 1948 : štev. 1981 ind. 1. Cirkovce 2.122 2.131 2.246 + 115 105 + 124 106 2. Cirkulane* 3.438 2.974 2.472 —322 88 —966 72 3. Destrnik** 2.832 2.764 2.553 !+$-211 92 —279 90 4. Dolena 1.153 1.068 1.037 — 31 97 —116 90 5. Dornava 1.057 1.583 1.740 + 157 110 +683 164 6. Gorišnica 3.213 3.735 3.852 uf:+117 103 +639 120 7. Grajena** 1.835 1.775 1.855 + 80 105 + 20 101 8. Hajdina 3.022 3.729 3.821 + 92 102 + 799 126 9. Juršinci** 2.464 2.212 2.199 — 13 99 —265 89 10. Kidričevo 1.302 3.337 3.399 + 62 102 +2.097 261 11. Leskovec* 2.148 1.656 1.639 — 17 99 —509 76 12. Lovrenc 1.118 1.144 1.148 + 4 100 + 30 103 13. Majšperk* 2.033 2.279 2.303 + 24 101 +270 113 14. Markovci 3.827 3.801 3.754 — 47 99 — 73 98 15. Podlehnik* 3.562 2.814 2.159 —655 77 —1.403 61 16. Polenšak*' 1.686 1.617 1.472 —145 91 —214 87 17. Ptuj. 7.961 12.522 16.091 +3.569 129 +8.130 202 18. Ptujska gora 1.377 1.332 1.183 —149 89 —194 86 19. Rogoznica 2.586 3.116 3.150 + 34 101 +574 122 20. Stoperce* 1.088 905 740 —165 82 —348 68 21. Trnovska v.** 1.476 1.332 1.294 — 38 97 —182 88 22. Videm pri Pt. 3.036 3.149 3.179 + 26 101 : +139 105 23. Vitomarci** 1.499 1.329 1.256 — 73 95 —243 84 24. Zavrč* 2.052 1.651 1.484 —167 90 —578 72 Občina Ptuj 60.518 65.767 67.754 +1.824 103 +7.073 112 Mesto Ptuj 5.368 9.414 11.755 +2.341 125 +6.387 219 Opomba: KS Ptuj je upoštevana kot celota pred razdelitvijo na 11 KS. * so čiste haloške krajevne skupnosti; ** so slovenjegoriške krajevne skupnosti. V enajstih krajevnih skupnostih se je število prebivalstva v obdobju 1971—1981 in v obdobju 1948—1981 povečalo, v štirinajstih krajevnih skupnostih pa zmanjšalo. V obdobju 1971—1981 ugotavljamo pomembnejše povečanje števila prebivalcev samo v krajevni skupnosti Ptuj in v samem mestu Ptuj. Znatnejše povečanje so doživele tudi KS Cirkovce (Dravsko polje), KS Dornava in KS Gorišnica (Ptujsko polje). V KS Kidričevo ugotavljamo v tem obdobju pozitivno stagnacijo. Najbolj občutno se je zmanjšalo v nakazanem obdobju število prebivalstva v haloških krajevnih skupnostih: KS Cirkulane za 322 ali 11,5%, v KS Podlehnik za 655 ali 23,4 % in v KS Žetale za 412 ali 21,3 %. Sicer pa se je v obdobju 1971—1981 neznatno povečalo število prebivalstva samo v KS Majšperk. Zanimivo je, da zgraditev tovarne v Dolanah (KS Cirkulane) ni zavrla močne depopulacije. Podobni kot v Halozah, so procesi v Slovenskih goricah, le da depopulacija ni tako močna. V vsem povojnem obdobju (1948—1981) je doživelo pomembnejši porast prebivalstva pet krajevnih skupnosti: Ptuj (predvsem zaradi mesta samega), Kidričevo, Hajdina, Dornava in Gorišnica. Največji padec števila prebivalstva pa ugotavljamo pri haloških krajevnih skupnosti (KS Žetale 1.135 ali 44 %, KS Podlehnik 1.403 ali 39 %, KS Cirkulane 966 ali 28 % in KS Zavrč 578 ali 28 %). Že prej smo omenili, da je bilo gibanje prebivalstva po posameznih pokrajinskih enotah v občini različno. V tabeli št. 5 smo zbrali ustrezne podatke, ki nam to raznolikost nazorno kažejo. Tabela št. 5 DEJANSKO GIBANJE PREBIVALSTVA V OBČINI PTUJ IN NJENIH POKRAJINSKIH ENOTAH Leto Občina Ptuj Dravsko po.je Ptujsko polje Haloze Slovenske goric-) KS Phi] Mesco Ptuj 1948 60.518 10.585 9.952 19.230 12.778 7.973 5.400 1953 62.640 12.122 10.606 18.647 12.253 9.012 6.391 1961 63.731 12.931 11.251 17.866 11.763 9.921 7.392 1971 65.767 13.609 12.235 16.362 11.039 12.522 9.414 1981 67.754 13.968 12.496 14.407 10.792 16.792 11.755 Za oba ravninska predela občine — Dravsko in Ptujsko polje je v zadnjem desetletju značilna pozitivna stagnacija, v Halozah se nadaljuje depopulacija, v Slovenskih goricah je prisotna negativna stagnacija, le KS Ptuj z mestom doživlja sorazmerno hitro rast prebivalstva. Občina Ptuj je izrazit primer koncentracije prebivalstva v občinskem središču in njegovi neposredni okolici. V Halozah in Slovenskih goricah smemo tudi v bližnji bodočnosti pričakovati nadaljnje padanje stopnje rodnosti in rast stopnje umrljivosti, torej še nižji naravni prirastek, ki lahko dobi celo negativni predznak, kot se je to. že zgodilo v nekaterih naseljih žetalskega okoliša. Na osnovi ugotovljenega gibanja prebivalstva ter upoštevajoč predvidena splošna in gospodarska gibanja je mogoče narediti projekcijo gibanja prebivalstva za naslednje obdobje. Takšno projekcijo je leta 1977 pripravil za občino Ptuj Ekonomski center v Mariboru. Naredili smo primerjavo te projekcije in dejanskega gibanja prebivalstva ter ugotovili razlike. Tabela št. 6 PRIMERJAVA DEJANSKEGA IN PROGNOSTIČNEGA GIBANJA PREBIVALSTVA V OBČINI PTUJ IN NJENIH POKRAJINSKIH ENOTAH Leto Gibanje Občina Ptuj Dravsko polje Ptujsko polje Haloze Slovenske gorice KS Ptuj Projekc. 68.889 14.952 13.032 14.102 10.880 15.923 1981 Dejansko 67.754 13.968 12.496 14.407 10.792 16.792 Razlika — 1.135 — 984 — 536 + 305 — 88 + 869 Projek. I 72.925 15.280 14.672 12.412 10.341 20.220 2.001 Projek. II 71.950 14.740 13.750 11.920 10.110 21.430 Razlika ' — 975 — 540 — 822 — 492 — 231 + 1.210 Opomba: Projekcija I je projekcija Ekonomskega centra, Projekcija II je naša projekcija. Primerjava podatkov projekcije in dejanskega gibanja kaže, da je bila projekcija delana iz optimističnih pozicij. Naravno gibanje je bilo nekoliko počasnejše, negativni selitveni saldo pa nekaj večji, kot je predvidevala projekcija. Koncentracija v KS Ptuj je močnejša. Upoštevajoč stvarne procese gibanja prebivalstva v občini, sedanje zaostreno gospodarsko stanje, ki bo trajalo vsaj še do leta 1990, smo postavili svojo projekcijo dejanskega gibanja prebivalstva do leta 2001 in naredili primerjavo s projekcijo Ekonomskega centra. Naša projekcija predvideva počasnejše dejansko gibanje prebivalstva. Na Dravskem in Ptujskem polju nadaljevanje pozitivne stagnacije, v Halozah in Slovenskih goricah nadaljevanje depopulacije, hkrati pa nadaljevanje koncentracije prebivalstva v KS Ptuj. S sedanjim številom prebivalstva je dosegla aritmetična gostota (število prebivalcev na km2) 105 in je precej nad republiškim povprečjem, ki znaša 93. Seveda so po pokrajinskih enotah velike razlike. Najnižjo aritmetično gostoto imajo Haloze, predvsem njihov gozdnati (zahodni) predel, kjer je aritmetična gostota padla pod 50, medtem pa znaša v okolici Ptuja nad 150. Biološki sestav prebivalstva Naravno in selitveno gibanje prebivalstva neposredno vplivata na biološki sestav prebivalstva; na odnos med spoloma in še bolj na spremembe v njegovi starostni sestavi. Odnos med ženskim in moškim prebivalstvom je v ptujski občini v okviru pri nas običajne rahle prednosti žensk. Zanimivo pa je, da se je v obdobju 1971—1981 ta prednost v ptujski občini zmanjšala od 51,3 % na 51,1 %'. V mejah običajnega odnosa je tudi odnos med spoloma po starostnih obdobjih. Splošno znano je, da se pri nas rodi več dečkov kot deklic. To znano dejstvo potrjujejo tudi podatki za občino Ptuj. Leta 1971 so moški prevladovali do starostne skupine 25—29 let, od te skupine naprej pa so prevladovale ženske. V naslednjih desetih letih se je prednost moških pomaknila za 10 let naprej, torej do starostne skupine 35—39 let. čim starejše so skupine, tem večja je prednost •žensk; v starostni skupini nad 75 let je delež žensk večji celo nad 100 % (810 : 1.702). Ti podatki potrjujejo drugo splošno znano dejstvo, da doživljajo pri nas ženske v povprečju okoli pet let višjo starost kot moški. O tem dejstvu govorijo tudi podatki o bistveno višjem številu vdov. Naša statistika deli prebivalstvo običajno v 15 starostnih skupin, vsaka obsega 5 starostnih let. (0—4, 5—9, 10—14 itd.). Po potrebi pa lahko formiramo tudi drugačne starostne skupine prebivalstva (npr. skupina šoloobveznih otrok, skupina mlajšega kontingenta delavcev, skupina žensk v fertilni dobi itd.). Leto popisa Starost na s k u p i n a 0-4 5—9 10—14 15—29 30—49 50—64 nad 65 1961 Št. 6.552 6.753 6.220 14.751 14.790 9.662 4.936 % 10,3 10,6 9,8 23,1 23,3 15,2 7,6 1971 št. 5.534 6.112 6.201 .15.764 17.122 9.473 6.321 % 8,4 9,3 9,3 24,9 26,0 14,4 9,5 1981 št. 5.076 5.296 5.643 17.048 17.160 9.817 7.132 % 7,5 7,8 8.3 25,1 25,6 14,4 10,5 Zmanjševanje stopnje rodnosti se kaže v padanju števila in deleža prebivalstva v starostnih skupinah od 0—14 let. V dvajsetih letih sta padla število in delež najmlajše skupine prebivalstva (0—4) za skoraj 1.500 otrok, v deležu vsega prebivalstva pa od 10,3 % na 7,5 %. Leta 1948 je predstavljala ta skupina 11,1 % vsega prebivalstva in je bila med petletnimi skupinami najmočnejša. Podoben padec števila in deleža ugotavljamo tudi pri starostni skupini 5—9 let, le nekoliko manjšega pa pri skupini 10—14 let. V naslednjih desetih letih nam bo število šoloobveznih otrok padlo in bo okoli 1.000 učencev manj, kot jih je bilo v preteklem obdobju. Ta padec bo še posebej viden v Halozah in Slovenskih goricah. Skupina otrok v starosti od 0—14 let je predstavljala leta 1961 še 30,7 % vsega prebivalstva, leta 1981 pa le še 23,6 % in se je s tem približala povprečju v SR Sloveniji, kjer znaša 23.0 %. Število mladine v starosti od 15—29 let je v dvajsetih letih bistveno poraslo, ker prihajajo v to starostno obdobje generacije iz časov visoke stopnje rodnosti in naravnega prirastka. Do leta 1990 bo ta starostna skupina številčno stagnirala, nato pa bo začela postopoma nazadovati. Pritisk mladine v šole srednjega usmerjenega izobraževanja v naslednjih letih torej ne bo popustil. Letno se bo želelo vpisati v te šole okoli 1.000 novincev, če k tem prištejemo še mladino iz občine Ormož, ki gravitira k srednjemu šolstvu na Ptuju, potem lahko računamo na okoli 1.300 kandidatov letno. Takšna perspektiva kandidatov za vpis v šole srednjega usmerjenega izobraževanja pa hkrati pomeni, da bo letno okoli 1.000 mladih, strokovno usposobljenih iz občine Ptuj, iskalo delo. To je na eni strani velika komparativna prednost, hkrati pa ob sedanjem gospodarskem položaju problem, kako zagotoviti nova delovna mesta. Številčno je zelo močna skupina mlajših delovnih moči (20—39 let), saj šteje nad 20.000 oseb ali skoraj 30 % vsega prebivalstva. Le malo 1)C M šibkejša je starostna skupina starejših delovnih moči (40—64 let), ki šteje 18.000 oseb ali 27 % vsega prebivalstva. Skupaj torej razpolaga sedaj občina z okoli 40.000 potencialnimi delovnimi močmi in s takšnim številom lahko računa tudi do konca stoletja, v kolikor se ne bo bistveno povečal negativni selitveni saldo. Podatki, da se povečuje število nad 65 let starih prebivalcev, nesporno kažejo, da se po vojni ob splošnem izboljševanju življenjskega standarda, še posebej zdravstvene službe, podaljšuje življenjska doba. S tem, ko se je delež nad 65 let starega prebivalstva dvignil na 10,5 % vsega prebivalstva, se ptujska občina hitro približuje povprečju SR Slovenije, ki je znašalo 1981. leta 11,1 %. Ta, s humanega vidika zelo prijetna ugotovitev, pa prinaša s seboj tudi resne probleme ostarelega prebivalstva. Marsikje, še posebej velja to za Haloze in Slovenske gorice, kjer prevladuje slemenska razložena poseljenost, ostajajo kmetije s starejšimi, za težja dela nesposobnimi osebami, slabo ali sploh neobdelane, stalež živine pada, propadajo poslopja itd., skratka, nastaja gospodarska škoda. Ljudje živijo često na kmetijskih površinah, ki bi lahko dajale tržne viške, na spodnji meji eksistenčnega minimuma, če pride v hišo še bolezen, se stanje še poslabša. Socialna služba ob skromnih sredstvih ne uspe skrbeti za vse, denarne socialne pomoči pa ob visoki inflaciji sproti izgubljajo vrednost, žal niso redki primeri, ko otroci, ki so si drugod ustvarili nova gospodinjstva, slabo skrbijo za ostarele in bolehne starše, čakajo le, kdaj si bodo razdelili imetje. Prebivalstvo po aktivnosti Ko opredeljujemo prebivalstvo po aktivnosti, ga razvrščamo v tri skupine: aktivno, vzdrževano in prebivalstvo z lastnimi dohodki (to so pri nas skoraj izključno upokojenci). Za gospodarsko nerazvite družbene skupnosti, te pa so vedno agrarne, je značilno, da imajo visok odstotek aktivnega prebivalstva (na kmetiji so aktivni vsi odrasli, za delo sposobni) in nizek odstotek prebivalstva z lastnimi dohodki. Splošne spremembe v določeni družbeni skupnosti vplivajo tudi na spreminjanje oblik in stopnje aktivnosti. Primerjava podatkov za daljše obdobje nam pokaže intenzivnost teh sprememb. Leto Aktivno Vzdrževano Osebe z lastni prebivalstvo <7 : prebivalstvo dohodki 1961 štev. 35.463 ; » 25.117 1 3.151 % 55,6 39,4 5,0 1971 štev. 36.097 24.722 4.948 % 54,9 37,6 7,5 1981 štev. 35.992 24.743 1 , ul 7.019 % 53,1 36,5 10,4 j S stalnim padanjem deleža kmetijskega prebivalstva se je zmanjševal tudi delež aktivnega prebivalstva. Ta proces je bil počasen. Občina Ptuj doživlja torej v zadnjem desetletju hitrejši prehod od kmetijske in nerazvite v nekmetijsko skupnost. To pa je prispevalo k zmanjševanju deleža aktivnega prebivalstva, število in delež vzdrževanega prebivalstva se v 20 letih ni skoraj nič spremenilo. V močnem porastu pa je število in delež oseb z lastnimi dohodki. S tem deležem se je ptujska občina približala republiškemu povprečju. Opozorimo tudi tukaj na to, da predstavljajo v tabeli prikazani podatki občinsko povprečje, po njenih pokrajinskih enotah pa obstajajo večje razlike. Tako imajo Haloze bistveno višji delež aktivnega prebivalstva in nižji delež oseb z lastnimi dohodki. Podobno velja za Slovenske gorice. Ptuj z okolico ima prav obratno stanje. Razlike pogojuje različna stopnja gospodarske razvitosti. Med 31.987 aktivnimi prebivalci (brez zdomcev) je bilo 1981. leta 14.684 žensk ali 46 %; med vzdrževanimi in osebami z lastnimi dohodki pa 57 %. Po dejavnosti delimo prebivalstvo v dve temeljni skupini: kmetijsko in nekmetijsko. Odnos med tema skupinama se neprestano spreminja, tudi v svetovnem merilu, v korist nekmetijskega prebivalstva. V najbolj razvitih družbenih skupnostih predstavlja kmetijsko prebivalstvo le še nekaj odstotkov vsega prebivalstva (ZDA, Velika Britanija). V nerazvitih državah je stanje obratno. Tudi območje današnje občine Ptuj je bilo do nedavna znano kot izrazito kmetijsko, saj so še leta 1948 registrirali 72,4 % kmetijskega prebivalstva. V Sloveniji je bil proces deagrarizacije po vojni sorazmerno hiter, medtem pa je ptujska občina v tem procesu vse do sedemdesetih let močno zaostajala, šele v zadnjem desetletju opažamo hitrejšo deagrarizacijo. Ta proces bodo pokazali tudi primerjalni podatki v tabeli štev. 9. Leto Vse prebivalstvo Kmetijsko «g r Aktivno Odstotek prebivalstvo kmetijsko % kmetijskega štev. % prebivalstvo prebivalstva 1961 63.731 33.076 51,9 |vjNj 23.093 (31,6)* 69 1971 65.767 30.897 47,0 lo C, 20.823 (20,4) 67 1981 67.754 20.717 30,6 13.807 (9,2) 67 V * Opomba: Številke v oklepajih veljajo za SR Slovenijo. 3 LO W Podatki v tabeli kažejo, da je čistega kmetijskega prebivalstva v občini Ptuj vedno manj; hitra deagrarizacija jo je zajela po sedemdesetem letu. Občina Ptuj zaostaja za procesi v Sloveniji približno za deset let. Med aktivnim kmetijskim prebivalstvom je bilo 1971. leta 60 %, leta 1981 pa 63 % žensk. Delež žensk med aktivnim kmetijskim prebivalstvom raste, saj je marsikateri gospodar zaposlen v nekmetijski dejavnosti, na posestvu pa dela žena. Vzdrževanih oseb je bilo med kmetijskim prebivalstvom 1981. leta 4.191; to je predstavljalo 30,4 % vsega kmetijskega prebivalstva. Podatek pove, da je med kmetijskim prebivalstvom precej manj vzdrževalnih oseb kot med ostalim prebivalstvom. Podrobnejša proučitev podatkov po pokrajinskih enotah v občini kaže, da je v Halozah in Slovenskih goricah delež kmetijskega prebivalstva nad povprečjem občine, na Dravskem polju precej pod povprečjem, v neposredni okolici Ptuja pa ga je le nekaj odstotkov. Tudi navedeni podatki kažejo, da obe goriški pokrajini v vseh oblikah razvoja zaostajata za nižinskima predeloma. Sicer pa za to govorijo tudi ekonomski kazalci, ki so bili osnova za odločitev, da se vse haloške in slovenjegori-ške krajevne skupnosti razglasijo za manj razvita območja. Opozorimo še na dve posebnosti. Med kmetijskim prebivalstvom je starostna skupina nad 65 let starih po deležu močnejša, kot je občinsko povprečje, šibkejša od občinskega povprečja pa je skupina 25—34 let; to je skupina perspektivnih kmečkih gospodarstev. Marsikatero kmečko gospodarstvo nima zagotovljenega naslednika. Navedeni procesi se seveda odražajo tudi v spreminjanju strukture gospodinjstev, število gospodinjstev je v stalnem porastu. V obdobju 1971—1981 se je povečalo od 17.134 na 18.752, torej za 1.618 enot ali za 9,4 %. Pri tem pa se zaradi deagrarizacije zmanjšujeta število in delež čistih kmetijskih gospodinjstev in rasteta število in delež nekmetijskih gospodinjstev, ki že absolutno prevladujejo. Tudi pri tem so razlike med posameznimi pokrajinskimi enotami. Najmanj čistih kmetijskih in največ nekmetijskih gospodinjstev je v KS Ptuj, obratno pa je v Halozah. Leta 1981 je prišlo na eno gospodinjstvo v občini povprečno po 3,6 člana; v SR Sloveniji je znašalo to povprečje 3,2. Nekmetijske dejavnosti V vseh panogah nekmetijskih dejavnosti so bile leta 1981 zaposlene 18.604 osebe, predstavljale so 27,5 % vseh prebivalcev v občini. V SR Sloveniji je ta skupina prebivalcev predstavljala 43 % vsega prebival-,, «stva. Primerjava podatkov kaže na bistveno slabšo gospodarsko razvi-”>',/ltošt ptujske občine. Med vsemi v nekmetijskih dejavnostih v občini zaposlenimi je bilo zaposlenih v združenem delu 17.967 oseb ali 96,6 %, s samostojnim delom (obrtniki, svobodni poklici) se je ukvarjalo 637 oseb ali 3,4 %. V republiškem merilu je bilo zaposlenih s samostojnim delom 2,8 %, torej je obrt v ptujski občini razvita nad republiškim povprečjem. Od vseh v združenem delu v občini zaposlenih je delalo v gospodarstvu 15.134 oseb ali 84 %, v negospodarstvu pa 2.824 oseb ali 16 %. V SR Sloveniji je odnos enak. Med zaposlenimi v gospodarstvu je bilo 5.572 ali 38 % žensk (v republiki 40 %), v negospodarstvu pa 2.203 ali 78 % (v republiki 72 %). Tabela št. 10 AKTIVNI PREBIVALCI PO SEKTORJIH DEJAVNOSTI 5 C Sektor dejavnosti 1961 % 1i 9 7 1 19 8 1 štev. % štev. % Primarni 66,1 18.714 52,1 15.125 42,1 Sekundarni 15,4 6.777 18,8 8.949 24,9 Terciarni 9,9 4.126 11,4 4.876 1,3,5 Kvartarni 5,4 2.112 6,0 2.824 7,8 Ostalo, zdomci 3,2 4.368 11,7 4.218 11,7 100,0 36.097 100,0 35.992 100,0 Število aktivnega prebivalstva se je v obdobju 1971—1981 v občini le neznatno spremenilo. V primarnem sektorju se je število zmanjšalo za 3.589 oseb, v sekundarnem pa povečalo za 2.172 oseb. Za okoli 700 oseb sta se povečala tudi terciarni in kvartarni sektor. V terciarnem sektorju sta k povečanju prispevala predvsem trgovina in gostinstvo, kjer znaša povečanje 65 %. Lep napredek sta naredila tudi izobraževanje in zdravstvo s povečanjem za 50 %. V industriji je delalo 7.123 oseb ali 33 % zaposlenih v združenem delu. V slovenskem merilu so predstavljali le 2 % zaposlenih v industriji. Število v tujini začasno zaposlenih se je v desetletnem obdobju zmanjšalo od 3.937 na 3.071 oseb. Šolska 1 961 1 971 1 98 1 Izobrazba štev. % štev. % štev. % Brez in 1—7 razr. osn. šole 39.791 79,1 23.256 42,9 18.854 36,4 Osnovna šola 5.124 10,2 21.480 39,7 16.313 31,5 Poklicna šola 4.075 8,0 6.401 11,8 10.385 20,0 Gimnazija 254 0,5 437 0,8 804 1,6 Srednja strok. š. 781 1,5 1.665 3,0 3.542 6,8 Višja šola 294 0,5 371 0,7 947 1,8 Visoka šola 107 0,2 391 0,7 592 1,f Neznano — — 543 1,0 302 0,5 50.426 100,0 54.121 100,0 51.739 100,0 * Opomba: Pri prejšnjih povojnih popisih prebivalstva so ugotavljali šolsko izobrazbo pri osebah, starih 10 in več let; pri popisu leta 1981 pa pri osebah, starih 15 in več let. Za več kot polovico se je zmanjšalo v dvajsetih letih število oseb z izobrazbo, nižjo od popolne osnovne šole. Tega pozitivnega premika seveda ni pripisati dopolnilnemu šolanju, temveč dejstvu, da starejši odhajajo. Število oseb z uspešno končano osnovno šolo se je v prvem desetletju močno dvignilo, v drugem precej nazadovalo. To dokazuje, da se mladina po uspešno končani osnovni šoli naprej izobražuje. Leta 1961 je imelo osnovno šolo in manj kar 89,3 % vseh nad 10 let starih, leta 1971 še vedno 82,6 %, leta 1981 pa že samo 67,9 %. Razveseljiv je porast števila in deleža oseb z različno poklicno in srednjo strokovno izobrazbo. Posebno močno je poraslo tudi število oseb z višjo izobrazbo; to gre nesporno pripisati delovanju višjega šolstva v Mariboru. Čeprav je napredek v izobrazbeni ravni razveseljiv, pa vendar občina še precej zaostaja za povprečjem v republiki. H koncu našega pregleda o prebivalstvu v občini Ptuj še nekaj podatkov o narodnostni sestavi. Prebivalci so se leta 1981 opredelili: Črnogorci-^,'21, Hrvati — 1.163, Makedonci — 37, Muslimani — 29, Slovenci — 65.170 ali 96,2 %, Jugoslovani — 693 (leta 1971 samo 89), Albanci — 31, po regionalnem principu 23, Avstrijci — 6, Čehi — 7, Madžari — 18, Nemci — 15, Romi 9 in neopredeljeni — 37. Einwohnerzahl in der Gemeinde Ptuj von 1961 bis 1981 In der Publikation Ptujski zbornik III. wurde die Entwicklung der Einwohner in dem Ausmass der heutigen Gemeinde Ptuj von den ältesten Zeit bis zum Jahr 1967 dargestellt. In dieser Publikation »Ptujski zbornik« IV. werden auch strukturelle Veränderungen der Einwohner von 1961 bis 1971 angeführt. Die beiden Studien ergänzen sich und bilden eine Einheit. In der Abhandlung werden die beiden Studien mit Daten aus der Einwohnerregister aus dem Jahr 1971 und 1981 ergänzt. Dabei wird die Gemeinde als eine Einheit betrachtet, zugleich werden aber auch Angaben nach einzelnen landschaftlichen Einheiten (Felder, Weinberge) wegen ihrer spezifischen Entwicklung und zugleich Vergleich dazwischen gemacht. Im Jahr 1961—81 nahm die Einwohnerzahl von 19,6 zu 15,1 % ab; der Sterblichkeitsgrad nahm zu, von 8,7 auf 10,6 %> und so ist der Grad des Naturzuwachses von 10,9 auf 4,5 %> gefallen und ist unter dem Durchschnitt der Sozialistischen Republik Sloweniens. Der Migrationssaldo war in der Nachkriegszeit negativ, er erreichte 11247 Personen, das ist 61 % des Zuwachses, in der Zeit von 1953 bis 1971 sogar 75 % des Zuwachses. Der Grund dafür ist zu suchen, dass die Gemeindeeinwohnerzahl in der Zeit von 1948 bis 1981 nur von60518 auf 67754 gestiegen ist, also nur um 7236 Personen oder 12 % bzw. jährlich kaum 219 Personen bzw. um 0,34 %. Einwohnerzahl in einzelnen landschaftlichen Einheiten aber fällt wesentlich vom Gemeindedurchschnitt ab, das ist von den Angaben in der Tabelle Nr. 5 ersichtlich. Weinbaugebiete: Haloze und Slovenske gorice haben immer weniger Einwohner, die Felder: Dravsko und Ptujsko polje aber immer mehr; in der Stadt Ptuj und in der nächsten Umgebung (Ortsgemeinschaft Ptuj) wird auch zunehmende Einwohnerzahl festgestellt. Diese Feststellungen sind nach Ortsgemeinschaften in der Tabelle Nr. 4 dargelegt. Wegen des kleinen Zuwachses ist in der Zeit von 1961 bis1981 kleinere Zahl der Jugend von 0 —14 Jahre zu bemerken (T. Nr. 7). Das ist besonders ersichtlich in den landwirtschaftlichen Gebieten (Haloze und Slovenske gorice), wo die Zahl derschulpflichtigen Schüler auf ungefähr 50 % gesunken ist, zugleich muss man aber in der Stadt neue Schulgebäude bauen. Wesentlich nahm aber die Zahl der älteren Personen über 65 Jehre in letzten 20 Jahren zu, was es am verbesserten und an einer guten Gesundheitssorge liegt. Die vergrösserte Zahl der ■älteren Einwohner bringt aber ökonomische und soziale Probleme mit, wie Desintensivierung der Produktivität, verfallene Bauernhöfe und auch Sorge für die erschöpften und kranken, altern Landwirte. Der allgemeine wirtschaftliche und gesellschaftliche Fortschritt wirkten günstig auf die Strukturveränderung der Einwohner. Im Steigen ist die Zahl der Personen mit dem eigenen Einkommen. In den letzten zehn Jahren verursachte die beschleunigte Deagrarisation Verminderung der Agrareinwohnerzahl und- anteil, trotzdem gehört die Gemeinde Ptuj noch immer zu den agrarsten Gemeinden Sloweniens. Deograri-sationsprozess der Gemeinde Ptuj ist um cca 20 Jahre hinter dem Durchschnitt Sloweniens (T. Nr. 9). Sehr erfrenlich ist aber, dass der Ausbildungsgrad der Bevölkerung in der Zeit von 1961 bis 1981, insbesondere aber im letzten Jehrzentel höher wurde. Die Zahl der Personen ohne abgeschlossene Grundschule wird um die Hälfte kleiner. Wesentlich steigerte sich die Zahl der Personen mit einer Fachschule oder Fachmittelschule. Eerfreulich ist auch, dass die Zahl der Personen mit höherer oder Hochausbildung erhöht wird. Trotz dieser Fortschritte bleibt die Gemeinde noch immer hinter dem Durchschnitt der SR Slowenien. Mangel an schöpferischen Fachleuten hemmt schnelle wirtschaftliche Entwicklungs der Gemeinde, entwickeltes Zentrum der mittleren berufsbezogenen Bildung in Ptuj und nahe Universität in Maribor werden in den nachkommenden Jehren einen günstigen Einfluss auf positive Veränderungen ausüben können. Vorn Standpunkt der nationalen Zugehörigkeit ist Ptuj äusserst slowenische Gemeinde, dem dann lebt 96,2 % Slowenen. Strukturale Bewölkerungsveränderungen der Gemeinde Ptuj seigen alle Kennzeichen diesartiger Veränderung in den wirtschaftlich und allgemein wenig entwickelten Gebieten, die mit Verspätung aber mit grossen Bemühungen einen Weg aus der Unentwicklung suchen. Marjan Berliö URBANA RAST MESTA PTUJA V ČASU OD DRUGE SVETOVNE VOJNE DO DANES KRATEK PREREZ ZGODOVINSKEGA RAZVOJA MESTA Ko govorimo o urbanem razvoju nekega mesta, ne smemo pozabiti, da je vsako mesto, predvsem pa Ptuj, nastajalo v zgodovinskih obdobjih, v odvisnosti od gospodarskih možnosti in povezanosti s širšim prostorom preko prometnih poti. Nastanek in razvoj Ptuja je pogojevala njegova lega, saj je imel prostor, na katerem stoji, pri njegovem razvoju v urbanističnem, arhitektonskem in socialnem oziru odločilno vlogo. Ptuj je bil od nekdaj izredno važno mostišče, ki ga je uporabljala že jantarska cesta. Zato je imel vedno zelo veliko gravitacijsko območje, ki je daleč presegalo njegovo geografsko zaledje. Zaradi lege je postalo mesto posrednik zvez med 'Panonijo in Italijo, kar je pogojevalo njegov dvig v času starega veka, ko ima mesto v svojem vrhuncu približno 25.000 prebivalcev. To je tudi razlog njegovega propada v času preseljevanja narodov, ko pade število prebivalcev mesta na ničlo. Na nastanek mesta so torej odločilno vplivali prometni in vojaški dejavniki, na nadaljnji razvoj pa močno agrarno zaledje. V drugi polovici 17. stoletja je mesto pričelo izgubljati vojaški pomen in njegov dotedanji hitri razvoj se je ustavil. Največja prelomnica v njegovem razvoju je bila južna železnica, ki je sredi 19. stoletja povzročila hiter razvoj sosednjega Maribora in zastoj v razvoju Ptuja. Mesto je izgubilo prevladujoč prometni položaj. Ptuj je poslej razvijal trgovino z vinom in kmetijskimi pridelki, prometno pomemben pa je ostal za smeri proti vzhodu. ČAS OD DRUGE SVETOVNE VOJNE DO DANES Za povojno obdobje in izgradnjo Ptuja so značilna tri razvojna obdobja: Za prvo obdobje je značilna predvsem obnova v vojni porušenih stanovanjskih hiš. Organizirale so jo obnovitvene zadruge. Drugo, značilnejše obdobje stanovanjske graditve, pa je povezano z izgradnjo tovarne aluminija, ki je bila končana leta 1955. V tem času je bilo zgrajeno v Strnišču, sedanjem Kidričevem, povsem novo delavsko naselje za 2000 prebivalcev, kar je povzročilo veliko izseljevanje prebivalstva iz Haloz in Slovenskih goric, obenem pa odprlo vrsto komunalnih problemov. Izbira te lokacije sodi prav gotovo med težje urbanistične napake, če ne celo med usodne odločitve za razvoj mesta Ptuja, ki se prav zaradi tega tudi po osvoboditvi ni razvijal tako hitro kot druga mesta v Sloveniji. Tretje obdobje stanovanjske graditve od leta 1956 zaznamujeta dve značilnosti. Prva značilnost sta novi naselji enostanovanjskih hiš ob Mariborski cesti in Krambergerjevi poti ter naselje v štukih, ki je bilo v juliju 1962 preimenovano v naselje bratov Rešev. Druga značilnost takratne izgradnje mesta so občinski stanovanjski skladi in nove vrste blokov, zgrajenih v letih 1958 do 1961. V tem obdobju pa komunalna oprema ni sledila hitrosti izgradnje stanovanj, saj je bil šele leta 1960 predan v uporabo prvi del vodovoda. Osnovo za kakršnekoli organizirane posege v prostor sta v tem času predstavljala: —- Odlok o določitvi krajev, ki se štejejo po zakonu o nacionalizaciji stavb in stavbnih zemljišč za mesta in mestna naselja (Slovenski poročevalec z dne 8. jan. 1958) in — Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58). Iz pojasnil 1. člena Zakona je razviden njegov namen. Citat zakona: 1. člen »Najemne in stanovanjske hiše in najemne poslovne zgradbe se nacionalizirajo in postanejo družbena lastnina. V mestih in naseljih mestnega značaja se nacionalizirajo in postanejo družbena lastnina tudi gradbena zemljišča.« Namen zakona je bil predvsem pridobitev stavbnih zemljišč in s tem organizirane in cenejše stanovanjske izgradnje. Pred tem odlokom je zadeve v zvezi z urejanjem prostora urejal Odlok o gradbenih okoliših v občini Ptuj (1957). Urbanistični koncepti Ptuja so se v zgodovini menjavali. Prilagojeni so bili različnim potrebam, kulturam in narodom. Urbana zasnova rimskega Ptuja skoraj ni imela vidnih prehodov v srednjeveško. Imperialni Ptuj se je s svojo razkošno načrtovano koncepcijo prelevil v urbanistično skromnejšo srednjeveško tvorbo organsko raščenega mesta. Njegova urbana struktura, dopolnjena s historičnimi stili, se je v celoti ohranila do danes. Ta razvojna pot mesta se kaže tudi v teritorialni enovitosti urbanizacije na levem bregu Drave. Drugi predeli, zlasti na desnem bregu Drave so urbanistično neenotni im kažejo nagnjenost k nenačrtnem širjenju. Opaža se zraščanje mesta z vasjo in kot posledica tega širjenje mesta na obsežno ozemlje. Z rastjo mesta in razvojem vseh dejavnosti v njem je rastla tudi potreba po organizirani gradnji in urejanju celotnega prostora mesta Ptuja. Zaradi tega je bila v začetku šestdesetih let izdelana okvirna študija razvoja mesta in njegovega vplivnega območja. Bila pa je izdelana po skrajšani metodi na osnovi globalnih podatkov. Tej študiji je sledil: Urbanistični projekt Ptuja, ki ga je sprejela občinska skupščina Ptuja, dne 10. 3. 1965. Urbanistični projekt Ptuja je bil sestavni del odloka o urbanističnem programu mesta Ptuja. Ta projekt je imel v glavnem že vse elemente urbanističnega načrta im je predstavil osnovne smeri prostorskega, socialnega in ekonomskega razvoja mesta Ptuja. Ker je bil izdelan v časih, za katere je značilna hitra rast in zelo optimistične napovecji, je bil tudi projekt takšen. Najznačilnejša so predvidevanja o porastu števila prebivalcev do leta 2000. Po tem načrtu naj bi imelo mesto Ptuj takrat 30.000 prebivalcev in temu primerno velikost ter opremo. Iz kratke analize števila prebivalcev od leta 1965 in iz zadnje (1984) napovedi je razvidno, da takšen optimizem ni bil upravičen oziroma ni bilo storjeno vse, da bi se mesto tako razvijalo. PREBIVALSTVO Podatki o gibanju prebivalstva za skoraj eno stoletje nazaj kažejo, da je bil populacijski razvoj kolikor toliko živahen do prve svetovne vojne. Med obema vojnama je število prebivalcev v mestu stagniralo, ker pa se je število prebivalcev na območju sedanje občine povečalo, pomeni to, da se urbanizacija pokrajine v smeri Ptuja sploh ni uveljavila. Iz tabele je razvidna rast števila prebivalcev v mestu. Razlike v številu prebivalcev so povzročale tudi spreminjajoče se mestne meje. Vse do leta 1950 je bila naseljenost izven starega mestnega jedra zelo majhna. Razmerje med številom vsega prebivalstva občine in prebivalstvom mesta kaže, da je bila stopnja urbanizacije 1948. leta 8,4%, 1968. leta 15 %, 1971. leta 19,1 %, 1976. leta 23,4 %, 1981. leta 23,8 % in naj bi bila leta 2001 28,4 %. To pomeni, da naj bi do leta 2001 živelo v mestu Ptuju že skoraj 30 % vseh prebivalcev občine Ptuj. POPISNI PODATKI IN NAPOVED KAŽEJO NASLEDNJE GIBANJE PREBIVALSTVA: Leto Št. prebiv. Leto Št. prebiv. 1869 3.791 1948 5.400 1880 5.042 1953 6.391 1890 4.758 1961 7.392 1900 5.093 1971 12.522 1910 5.722 1981 16.118 1931 5.382 1991 18.394 2001 20.004 Za oblikovanje mesta Ptuja so bile važne naslednje ugotovitve iz urbanističnega projekta mesta Ptuja: A. DEJAVNIKI, KI OMEJUJEJO GRADNJO Zazidalna področja mesta Ptuja v regulacijskem območju zavzemajo vse površine, ki so v glavnem že gradbeno načete ali pa ležijo tako, da jih bo mogoče v bližnji prihodnosti usposobiti za gradnjo. Površine v regulacijskem območju, ki niso namenjene za gradnjo: 1. Območje bodočega akumulacijskega bazena HE SD-2 2. Zeleni pas mesta kot dopolnitev mestnega prostora za šport in rekreacijo, predvsem kot biokemični dejavnik — »pljuča« mesta 3. Trase avtomobilik in primarnega cestnega omrežja kot osnovnega ožilja mestnega organizma 4. Trasa železniške proge s pripadajočimi stranskimi tiri — objekti 5. Neposredna območja potokov Grajene, Rogoznice in Studenčnice, ki so v prihodnosti predvidena za regulacije 6. Območja arheološko zaščitenih predelov, ki jih posebej določa odlok občinske skupščine. Vse te dejavnike so upoštevali pri izdelavi coningov. B. PREBIVALSTVO O prebivalstvu smo povedali že precej, zato samo toliko: Naravni prirastek naj bi do leta 1991 povečal število prebivalcev mesta na 14.000. Ostanek do 30.000 prebivalcev je pozitivni selitveni saldo in potomstvo priseljencev. Avtorji so ob demografskih napovedih opozorili na dve stvari, ki jim pri oblikovanju mesta še zdaj posvečamo premalo pozornosti predvsem zaradi tega, ker Ptuj ni doživel velikega povečanja števila prebivalstva kot nekatera druga mesta. Zato nekako organsko sprejema te probleme, ki so: 1. Načrtovano veliko število priseljencev, ki bo zaradi neizbežnih odselitev domačega (mestnega) prebivalstva še nekoliko večje, bo s svojimi navadami in mentaliteto ob dotiku z mestnim življenjem vsekakor sprožilo določene pojave in probleme, saj bo med priseljenci največ kmečkega ali polkmečkega prebivalstva. 2. Ureditveno območje mesta, določeno s sklepom občinske skupščine na temelju okvirnega programa mesta Ptuja, presega bivše mestno območje, vendar ne zajema v celoti naselij, ki obrobljajo mesto. Ureditveno območje obsega ozemlje (in prebivalstvo), ki pa je preozko, glede na ekonomiko mesta, najintenzivnejše gospodarske pojave in najvažnejše dejavnike proizvodnje in potrošnje. Zato vključujejo še vsa obrobna naselja v celoti in ne samo njihove dele. Bodoča rast gospodarske moči in privlačnosti mesta pa še posebej narekuje, da obravnavamo najožje, t. j. mestne ekonomsko-demografske pojave in načrte na nekoliko širši osnovi, kot je ureditveno območje. Tako smo demografsko in delno tudi gospodarsko zajeli še večino naselij, ki mejijo (ali so delno vključena) na ureditveno območje. Tako razširjeno ozemlje imenujemo ožje vplivno območje mesta. C. PROIZVODNJA Povečanje števila prebivalcev v mestu in delna zaposlitev prebivalcev iz okolice Ptuja bo zahtevala okrog 6600 zaposlenih v proizvodnji. Vendar po sedanjih podrobnejših izračunih ugotavljamo, da je ta številka, premajhna. Kaže, dà bo treba zaposliti okrog 7200 oseb. Manjkajo rtova, majhna proizvodna podjetja, ki jih danes še ni. Vsekakor pa je predviden industrijski razvoj ključni problem in zahteva razvoja mesta Ptuja ter populacijskih gibanj na širšem vplivnem območju mesta. D. NAČELNA PROSTORSKA RAZPOREDITEV OSKRBE Z lokacijske lahko delimo oskrbo v vsakem večjem naselju takole: a) Osnovno oskrbo v stanovanjskih predelih, ki so organizirani po sistemu sosesk ali krajevnih skupnosti b) Oskrbo na višji ravni, t. j. tako, ki zahteva večje število odjemalcev in zato tudi večjo investicijo. Postavimo jo tako, da bo še vedno blizu prebivalcem, vendar blizu večjemu številu prebivalcev (2—4 soseske); to je oskrba v mestni četrti c) Oskrbo, ki služi prebivalcem vsega mesta ali vsega vplivnega območja mesta, tudi delovnim organizacijam, postavimo praviloma v centru mesta, izjemoma tudi drugje. Izven centra namestimo take dejavnosti, ki zahtevajo veliko prostora, npr. komunalne delavnice in remize, športne stadione, bolnišnico ipd. Take funkcije imenujemo centralne funkcije. E. SOSESKA Načelne ugotovitve: Soseska je naselitveni pojem in osnovna prostorska enota mesta. To je funkcionalna in ekonomična organizacija prebivališč (stanovanj) in oskrbe prebivalstva. Funkcionalna glede na zazidavo v soseski in z vidika lokacije celotne soseske v okviru večjega naselja (mesta), ekonomična glede na program oskrbe. Soseska je v družbenem pomenu krajevna skupnost, ki je nosilec samoupravnih pobud in pravic ter nosilec materialne osnove za vsakdanje življenje. Za sosesko so važne naslednje značilnosti: Razdalja, gostota, sestava prebivalstva. V Ptuju se bo gibala gostota nekako od 60 do 150 prebivalcev/ha. To je nizka gostota, pogojena z videzom mesta. F. OBLIKOVANJE STANOVANJSKIH PREDELOV V PTUJU Drava — naravna prepreka, loči bodoče mesto s 30.000 prebivalci na dva dela. Zaradi tega so se pojavile pri oblikovanju stanovanjskih sosesk določene posebnosti, ki smo jih pri prostorskem načrtovanju upoštevali. Mesto smo razdelili na dve četrti. Območje zgodovinsko zaščitenega starega mesta in mestno jedro smo obdelali v posebnem elaboratu. Na osnovi ugotovitev so bili opredeljeni predeli zazidljivosti v mestu Ptuju. Teh predelov je bilo 19, njihov namen in gostota sta bila razvidna iz tabele: Predeli STANJE 1963 STANJE 1991 Pripombe št. preb. Površ./ha Št. preb. Površ./ha STANOVANJSKI PREDELI 1 50 730 3.000 60 2 14 40 1.500 110 3 17 — 2.000 120 4 24 200 3.000 120 5 19 200 1.500 80 6 13 1.800 1.000 80 Staro mesto 7 15 1.100 2.300 150 8 10 450 800 80 Vičava 9 60 600 2.000 30 10 21 60 1.000 50 11 25 1.500 1.000 40 Mestno središče 12 31 600 2.000 60 13 78 100 7.000 100 14 46 700 3.000 60 15 49 550 2.500 60 NESTANOVANJSKI PREDELI 16 50 — — Transport, cona 17 50 560 — — Proizv. cona I. 18 110 340 — — Proizv. cona II. in štor. obrt 19 177 — — — Prostorska razporeditev posameznih predelov je pojasnjena v poglavju: OSNOVNI CONING IN ZELENI PAS PTUJA V osnovnem coningu Ptuja se predvideva razpored industrije jugovzhodno od železniške proge. Ožji pas obrtnih podjetij bo med Dravo in Studenčnico na Zg. Bregu. Stanovanjska naselja se bodo širila ob Grajeni navzgor proti Rabelčji vasi, za bolnišnico nad Potrčevo cesto, pomožne stanovanjske cone pa na Zg. Bregu, med Hajdino in železniško progo. Ob upoštevanju omenjene razdelitve in obdravskega poplavnega področja, zgodovinskega jedra Ptuja, srednjeveškega mesta z gradom, arheoloških izkopanin na Vičavi, Panorami, Bregu, Hajdini in pri sv. Roku, je postavljen osnovni okvir ureditve zelenega pasu mesta Ptuja. Ob tlorisnem razporejanju funkcij po predelih v mestu izdelovalci niso pozabili tudi na podobo mesta, saj ima mesto svoje tipične poteze. Mesto predstavljajo predvsem pogledi (vedute) na srednjeveške strehe, mestni stolp in grad na griču nad njim; ta tipična veduta nas pozdravi z vseh strani, od koderkoli se približujemo mestu. S te slike izstopajo še zadnji obronki Slovenskih goric za Dravo v Orešju, v Rabelčji vasi in Mestnem vrhu ter Kicarju. Vendar ti griči zaradi nizke relativne višine ne prevladujejo v mestni veduti. Na osnovi urbanističnega načrta Ptuja iz leta 1965 so bili izdelani tudi nadrobnejši zazidalni načrti za posamezna področja. PTUJ 1961 PTUJ 1984-3 Tako so bili izdelani in z odlokom sprejeti naslednji še danes veljavni zazidalni načrti: 10/68 Odlok o sprejetju zazidalnega načrta za naselje Vičavo, Kidričevo in Majšperk 13/68 Odlok o urbanističnem projektu in zazidalnih načrtih mesta Ptuja 2/70 Odlok o sprejetju urbanističnega načrta za ureditev trgovskega centra v Ptuju 9/70 Odlok o sprejetju zazidalnega načrta v mestu Ptuju za predel med Ljudskim vrtom in Krambergerjevo ulico 7/70 Odlok o sprejetju zazidalnega načrta v mestu Ptuju za predel med cesto na Obrežju in Poljsko cesto ter dopolnitev zazidave za zahodni predel ob Mariborski cesti 9/71 Odlok o sprejetju zazidalnega načrta stanovanjske cone v Ptuju, Volkmerjeva cesta, Rabelčja vas in programa razvoja ter komunalne ureditve industrijske cone v Ptuju 7/72 Odlok o sprejetju delnega zazidalnega načrta obrtno-stanovanjske cone v mestu Ptuju ob Potrčevi cesti 4/74 Odlok o sprejetju načrta ureditve cone rekreacije pri vrelcu termalne vode v Ptuju 16/74 Odlok o spremembi odloka o sprejetju načrta ureditve cone rekreacije pri vrelcu termalne vode v Ptuju. 5/75 Odlok o sprejetju dopolnilnega zazidalnega načrta stanovanjske cone Ptuj ob Selski cesti ter zazidalnega načrta zgodovinskega centra mesta Ptuja med republiško cesto, Ulico heroja Lacka in Krempljevo ulico 2/76 Odlok o spremembi zazidalnega načrta stanovanjske cone Rabelčja vas 1/77 Odlok o spremembi zazidalnega načrta območja od Trstenjakove ulice do Natašine poti, med Potrčevo cesto in predvideno hitro cesto Ptuj-Ormož-Senarska 10/78 Odlok o sprejetju programa razvoja in komunalne ureditve industrijske cone Ptuj I v Ptuju. Ob vseh teh zazidalnih načrtih, ki so prekrili dobršen del regulacijskega območja mesta Ptuja, je pomembno tudi to, da so že takrat začeli razmišljati tudi o organizirani prenovi starega mestnega jedra in so za te potrebe izdelali tudi zazidalni načrt. ZAZIDALNI NAČRT STAREGA MESTA PTUJA Ta zazidalni načrt sicer ne govori o revitalizaciji kot o posebnem pojmu, ima pa sestavne dele, ki so osnova za prostorsko oživitev In dvig kvalitete bivanja v starem mestu. Zazidalni načrt je sestavljen iz treh osnovnih sklopov: I. Zgodovinski oris Ptuja, kjer je kronološko podana celotna zgodovina mesta in posamezne zaščitene stavbe oziroma ambienti. II. Zazidava mesta kot dopolnitev obstoječega stanja, kjer je upoštevana arhitektonska zaključenost mesta. III. Prometna mreža mesta, kjer je upoštevan razmah motorizacije in potrebe po parkirnih prostorih. Najbolj obširno je v tem zazidalnem načrtu obdelan zgodovinski oris Ptuja, ki je podlaga za odločitve v zvezi s posegi v staro mestno jedro ali na mestnem obrobju. Te so podane v predzadnjem poglavju načrta z naslovom Opis zazidave v starem mestu. To poglavje v uvodu opredeljuje izhodišča za sanacijo in prostorsko dopolnitev načetega organizma mesta in s tem povrnitev urbanistične enovitosti mesta, saj so ambien-talno tuje arhitekture iz 19. stol. in prve polovice 20. stoletja načele urbano koncepcijo organsko raščenega srednjeveškega mesta. V nadaljevanju so obdelani posamezni kareji. Zadnje poglavje zazidalnega načrta starega mesta Ptuja uravnava principe ureditve prometa v starem mestu. Preden preidemo na obravnavo urbanističnega načrta mesta Ptuja iz leta 1979, je potrebno na kratko omeniti organizirane akcije za ureditev mestnih predelov pred izdelavo urbanističnega načrta Ptuja. Največ so vplivale naslednje rešitve: 1. Program razvoja mesta — pripravljalna študija, ki je bila izdelana v letih 1951—53 in je obravnavala levi breg reke Drave. Z njo so postavili osnovno coniranje mesta, ki je služilo izdelovalcem urbanističnega projekta in kasneje urbanističnega načrta mesta Ptuja. 2. Anonimni natečaj za ureditev jedra mesta Ptuja iz leta 1955, na katerem so sprejeli elaborat, ki ga je izdelal arhitekt Branko Kocmut. Ta je nekaj časa opravljal tudi vlogo mestnega arhitekta. Elaborat je predvideval podaljšanje Potrčeve ceste v smeri proti minoritskemu samostanu in je zdaj le delno realiziran. 3. Novo naselje, zdaj imenovano Naselje bratov Reš, je nastalo kot posledica stanovanjske zadruge. To naselje je prvo organizirano grajeno naselje družinskih stanovanjskih hiš v Ptuju in je urbanistično zasnovano povsem drugače kot staro mestno jedro ter po svoji strukturi in čitljivosti povsem izstopa iz srednjeveške strukture. URBANISTIČNI NAČRT MESTA PTUJA Urbanistični načrt mesta Ptuja je bil izdelan leta 1978 in sprejet ter potrjen v letu 1979 (Ur. v. 15/79). Skupaj z -njim je bil izdelan tudi urbanistični program občine Ptuj. Njegove opredelitve do širšega prostora, ekonomskih in socialnih gibanj so bile osnova za izdelavo urbanističnega načrta mesta Ptuja, prav tako tudi Zakon o urbanističnem planiranju SR Slovenije, pa tudi drugi planski dokumenti in resolucije o družbenem i-n prostorskem razvoju SR Slovenije. Urbanistični načrt mesta Ptuja je sestavljen iz tekstualnega in grafičnega dela. Tekstualni del je sestavljen iz šestih poglavij: 1. Uvod 2. Prostor 3. Prebivalstvo 4. Zaposlitve in družbeni produkt 5. Naselbinske funkcije 6. Osnovno infrastrukturno omrežje Vsa poglavja se v precejšnji meri prekrivajo s poglavji iz urbanističnega projekta. To velja tudi za razporeditev dejavnosti v prostoru, tako da je urbanistični načrt organsko nadaljevanje urbanističnega projekta, dopolnjen z novimi spoznanji urbanistične stroke in razvoja družbe ter varovanja in zaščite okolja. Predvsem je povsem novo podpoglavje o okolju in njegovi zaščiti, ki ima naslednje dele: 1. Cilji 2. Varstvo narave in zelenih površin 3. Spomeniško varstvo 4. Zaščita zraka 5. Zaščita pred hrupom 6. Zaščita voda 7. Zaščita urbanega standarda S tem delom je urbanistični načrt pridobil kvalitetno poglavje, ki v urbanističnem projektu ni bilo obdelano in je zaradi tega tudi boljša osnova za odločitve v zvezi z organiziranjem prostora ter z izdelavo in izvedbo zazidalnih načrtov. Grafični del urbanističnega načrta je izdelan v M 1 : 5000 na osnovnih državnih kartah. S teh kart so razvidni vsi pogoji za izrabo prostora in razporeditev dejavnosti v njem. Vsebina posameznih kart: 1. Obstoječe stanje 2. Namenska raba tal 3a Lokacije družbeno pomembnih dejavnosti 3b Otroško varstvo in šolstvo 3c Zdravstveno varstvo 4a Kategorizacija in režija arheoloških območij 4b Varovanje spomenikov in krajine 4c Zavarovana območja in koridorji 5a, b, c, Načini urbanističnega urejanja 6a Cestno omrežje 6b Pešci, kolesarji, parkiranje 7a Vodovodna in kanalizacijska mreža 7b Električno in plinsko omrežje 8. Vodnogospodarske ureditve 9. Splošna rekreacija 10. Urbanistične ureditve in oblikovalska zasnova. Na osnovi sprejetega urbanističnega načrta mesta Ptuja so bili izdelani in z odlokom sprejeti naslednji še danes veljavni zazidalni načrti : 6/79 Odlok o sprejetju zazidalnega načrta Rabelčja vas-zahod 13/80 Odlok o spremembi zazidalnega načrta Vičava-vzhod 16/80 Odlok o spremembi zazidalnega načrta Rabelčja vas - zahod 16/80 Odlok o spremembi odloka o spremembi zazidalnega načrta območja Trstenjakove ulice do Natašine poti, med Potrčevo cesto in predvideno hitro cesto Ptuj — Ormož — Senarska 6/81 Odlok o zazidalnem načrtu Srbski trg — za gradom • 6/81 Odlok o zazidalnem načrtu Toplice 2/82 Odlok o sprejetju načrta obrtne cone I 7/83 Odlok o spremembi zazidalnega načrta območja Trstenjakove ulice do Natašine poti med Potrčevo cesto in predvideno hitro cesto Ptuj—Ormož—Senarska Družbeni razvoj, razvoj proizvajalnih sredstev, razvoj prometnih sredstev, ekonomski razvoj in sprejeta dokumentacija za urejanje prostora mesta Ptuja so osnova za današnjo podobo, ki se kaže v: 1. Starem mestnem jedru, ki je obdržalo svojo srednjeveško zasnovo in z grajeno strukturo daje pečat mestu Ptuju. 2. Severovzhodno od starega mestnega jedra je območje blokovne zazidave srednje etažnosti, ki se je v zadnjih letih razširilo proti Rabelčji vasi. Pri gradnji blokov je bila zelo pomembna odločitev, da višina objektov v Ptuju ne sme presegati višine stanovanjskega objekta s pritličjem in štirimi etažami, škoda pa je, da je ekonomska nuja prisilila načrtovalce v skoraj dosledno uporabljanje meje etažnosti stanovanjskih objektov, kar je povzročilo pojav velikih nestrukturiranih sklopov, ki so po svoji zasnovi povsem v nasprotju s strukturo starega mestnega jedra. 3. Industrija v mestu je nameščena na levem in desnem bregu Drave, vzhodno od železniške proge. Pozidava prostora industrijskih con je kljub različnosti dejavnosti predvsem v industrijski coni Ptuj I. Precejšnja neurejenost se kaže predvsem pri izgradnji energetskih objektov. 4. Slabo organizirana individualna gradnja prosto stoječih enodružinskih hiš zaradi slabe izrabe in čitljivosti prostora, zanimivosti in raznolikosti pozidave, itd. V Ptuju razen redkih izjem nismo nikjer uporabili znanih načinov gradnje, kot je vrstna zazidava, zazidava v skupinah, preprožna zazidava, vrtno mesto itd. Takšna pozidava pomeni slabo izrabo prostora, pa tudi velike stroške za komunalno opremo in opremo z oskrbnimi funkcijami, kar pripelje po navadi do tega, da postanejo taka področja slabo opremljena spalna naselja. Pomeni pa tudi potrditev bojazni, ki se je pojavila že pri načrtovalcih urbanističnega načrta mesta, da se bo mesto utopilo v morju individualnih prosto stoječih hiš. Tolažimo se lahko le s tem, da v tem pogledu mesto Ptuj ni nobena posebnost v slovenskem prostoru. Pa bi zaradi svoje tradicije moral biti! LITERATURA: — Urbanistični projekt Ptuja Program mesta Ptuja — tekstualni del Izdelal: ZUM, junija 1904 — Urbanistični projekt Ptuja Zazidalni načrt starega mesta Ptuja — tekstualni del&^ Izdelal: ZUM, julija 1964 — Urbanistični načrt mesta Ptuja Izdelal: ZUM, 1979 — Pravilnik za izvajanje urbanističnega načrta mesta Ptuja Uradni vestniik občin Ormož in Ptuj 113/1979 — Družbeni plan občine Ptuj za obdobje 1981'—1986 Izdelal: ZUM, 1980 — Urbanistični program občine Ptuj Dogovor o temeljih prostorskega načrta občine Ptuj za obdobje do leta 2000 Izdelal: ZUM — TOZD Urbanitzem, 1977 — Analiza dolgoročnih razvojnih možnosti občine Ptuj v obdobju 1986^—1995/2000 Izdelal: Občinski komite za družbenoekonomski razvoj in planiranje 1984 — Ptujski zbornik II., Ptuj 1962 — Rtuj, Iva in Jože CURK, Ljubljana 1970 — Ptuj, 1969, Občan, Ljubljana 1969 — Ptuj, monografija Urbane Entwicklung der Stadt Ptuj in der Zeit vom zweitem Weltkrieg bis heute Die architektonische Entwicklung der Stadt Ptuj vom Ende des zweiten Weltkrieges bis heute kann man in drei Epochen einteilen. Die erste Epoche umfasst die Zeit vom Jahr 1945 bis zum Jahr 1960. Dafür ist charakteristisch: kleiner Einwohnerzuwachs und architektonische Entwicklung der Stadt ohne dass eine gesamte Vorstellung über die Ausbreitung der Stadt existierte, in der Zeit begann sich Kidričevo zu entwickeln, was negative Folgen für die architektonische Entfaltung von Ptuj hatte. Die zweite Epoche umfasst die Zeit vom Jahr 1960 bis zum Jahr 1976. In der Zeit steigt die Einwohnerzahl stark. Die Zahl der Einwohner verdoppelte sich sogar. In der Zeit begann sich die Stadt auf Grund des architektonischen Projektes zu entwickeln. Dieses Projekt war der Zeit entsprechend grosszügig entworfen und danach hätte die Stadt um das Jahr 2000 ungefähr 30.000 Einwohner und dementsprechende Grösse und Ausstattung. Dieses Projekt hatte im allgemeinen alle Elemente des späteren architektonischen Planes und gab alle Grundrichtungen der räumlichen, sozialen und ökonomischen Entwicklung der Stadt Ptuj an. Auf Grund des architektonischen Projektes von Ptuj wurden detaillierte Projekte — Bebauungspläne für einzelne Gebiete ausgefertigt. Die dritte Epoche umfasst die Zeit vom Jahr 1976 bis zum Jahr 1985. In der Zeit wuchs die Einwohnerzahl nicht so schnell und die neuen Einwohner siedelten sich innerhalb der Stadtgrenzen an, die mit dem architektonischen Stadtplan bestimmt waren. Die Kapitel des architektonischen Stadtplans und Aufteilung der Tätigkeiten in diesem Raum stimmen im grossen Ausmass mit Kapiteln aus dem architektonischen Projekt überein. So ist der architektonische Plan eine organische Fortsetzung des architektonischen Projektes, ergänzt durch neue Entdeckung des architektonischen Faches und neue Erkenntnisse auf dem Gebiet der Gesellschaftsentwicklung und des Natur- und Umweltschutzes. Janez Belšak URBANIZACIJA VASI V občini Ptuj je 217 naselij z 68.8871 prebivalci. Vsa naselja z več kot tisoč prebivalci -n- razen Kidričevega — se nahajajo v regulacijskem območju mesta Ptuja. Območja naselij zajemajo 6,63 % vseh površin v občini ali 4282 ha.2 Razvrstitev naselij glede na število prebivalcev je naslednje: Naselja glede na štev. prebiv. Število naselij % ' do 299 153 70,51 300— 999 59 27,19 1.000— 1.999 4 1,84 10.000—14.999 1 0,46 Skupaj 217 100,00 Veliko število naselij z majhnim številom prebivalcev kaže na veliko razseljenost in razdrobljenost naselij, kar ima za posledico nizko stopnjo urbanizacije občine. Rast stopnje urbanizacije v občini od leta 1900 do leta 1985 ilustrirajo naslednji podatki: Leto Štev. prebiv. v mestu štev. prebiv. občine Stopnja urbanlz. % 1900 7.032 54.210 12 1931 7.529 56.437 13 (3 in 1) 1948 7.916 60.518 13 1953 8.912 62.640 14 1961 9.900 63.731 15 1971 12.522 67.754 14 1981 11.775 67.877 17 1985 11.921 68.877 17 Nizka stopnja urbanizacije, ki se je v 85 letih povečala le za S %, Je posledica ruralnega značaja občine ter njene ekonomske nerazvitosti. To se negativno odraža na celotnem poselitvenem prostoru v obliki nizke komunalne opremljenosti naselij, slabega stanovanjskega standarda, socialnih razlik in demografskih sprememb zaradi agrarne prenaseljenosti. Posledica takega stanja je veliko število naselij z majhnim številom prebivalcev, kar povzroča nenehno nasprotje med agrarno in neagrarno izrabo tal. Ozemlje občine Ptuj obsega šest pokrajinskih enot, in sicer Slovenske gorice, Haloze, Savinjsko, Dravsko polje, Ptujsko polje In Pesniško dolino. Zaradi geografskih, klimatskih in drugih naravnih danosti so se izoblikovali v posameznih pokrajinskih enotah različni tipi vasi. Tako so za Dravsko polje, Ptujsko polje in Pesniško dolino značilne vasi obcestnega tipa, v Halozah in Slovenskih goricah pa je značilna razložena poselitev in gručaste vasi.3 Zaradi lažjega prikaza vplivnejših kazalcev urbane rasti vaških naselij so le-ta razvrščena v štiri značilna pokrajinska območja, v katerih je Halozam priključeno Savinjsko in Ptujskemu polju Pesniška dolina, če upoštevamo, da se ločeno obravnavajo Sp. in Zg. Hajdina ter Sp. in Zg. Leskovec, so podatki zbrani za 24 vaških naselij oziroma 22 centrov krajevnih skupnosti. Urbano rast posameznih vaških naselij je možno oceniti že iz podatkov o rasti števila prebivalcev, aktivnosti prebivalcev, števila stanovanj in stopnje komunalne opremljenosti obravnavanega območja.4 Najznačilnejši kazalec urbanizacije je podatek o gibanju prebivalstva in njegovi aktivnosti. Za celotne Haloze je značilno upadanje števila prebivalcev v zadnjih 20 letih, kar ima določen vpliv na gibanje prebivalstva v centralnih naseljih. Podatki o gibanju prebivalstva haloških naselij in odstotku aktivnega kmečkega prebivalstva so razvidni iz grafikona št. I. Urbano rast kažejo le naselja Cirkulane, Ptujska gora in Videm pri Ptuju zaradi zmanjšanja števila aktivnega kmečkega prebivalstva pod 25 % ter znatnega povečanja števila prebivalcev, predvsem v obdobju od 1971—1981. V Cirkulanah sta vzroka za takšno gibanje prebivalcev novozgrajeni industrijski obrat Olge Meglič in modernizacija cest. Za Videm pri Ptuju je pomembna predvsem bližina Ptuja z ugodnimi možnostmi zaposlovanja v Ptuju in Kidričevem. „ Ugodna lega med Kidričevim in Majšperkom je pogojevala hitro urbanizacijo Ptujske gore v obdobju od leta 1961 do 1981. Ta tri naselja Haloz kažejo tudi hitro, rast stanovanjskega fonda, kar je razvidno iz grafikona št. V. Prikaz Števila prebivalcev v centralnih naseljih Prikaz Števila prebivalcev v centralnih naseljih Slovenskih goric v obdobju 1931 - 1985 Odstotek aktivnega kaečkeg« prebivalstva v centralnih naseljih Slovenskih goric Prikaz Števila prebivalcev v centralnih naseljih Savskega polja v obdobju 1931 - 1985 PRC (ÌLEO STANOVANJSKE I2GRA0NJE V CENTRALNIH NASELJIH V OBDOBJU 1918 -1981' Centralna naselja Slovenskih goric kažejo velika nihanja prebivalcev v posameznih obdobjih, kar je razvidno iz grafikona št. II. Konstantna rast števila prebivalcev in stanovanj od 1961 je značilna le za naselje Grajena, ki ga lahko imamo za urbanizirano. V istem časovnem obdobju je razviden tudi močan padec števila aktivnega kmečkega prebivalstva. Druga naselja so ohranila agrarni značaj navzlic upadanju števila aktivnega kmečkega prebivalstva, ki pa še vedno presega 30 % aktivnega prebivalstva. Agrarni značaj so zaradi zmanjšanja števila aktivnega kmečkega prebivalstva pod 25 % v celoti izgubila centralna naselja na Dravskem polju. Pri vseh je vidna rast števila prebivalcev, izraziteje v Sp. in Zg. Hajdini, manj pa v Cirkovcah in Lovrencu na Dr. polju. Po letu 1961 se je močno povečal tudi stanovanjski fond. Za centralna naselja Ptujskega polja je značilno, da so ohranila svoj agrarni značaj, saj število aktivnega kmečkega prebivalstva v letu 1981 ni padlo pod 25 %, razen v Rogoznici, ki jo lahko štejemo za povsem urbanizirano zaradi neposredne bližine mesta Ptuja. Vsa naselja, razen naselja Markovci, kažejo do leta 1981 porast števila prebivalstva. Od leta 1981 do 1985 pa je značilen močan padec prebivalstva v Dornavi. Navedeno stanje prikazujeta grafikona št. III. in IV. Pomemben pogoj irt kriterij iza presojo dosežene ravni urbanizacije prostora je tudi stopnja razvoja cestno komunalne infrastrukture. S samoupravno organiziranostjo skupnosti materialne proizvodnje v začetku sedemdesetih let so bili podani novi samoupravni družbenoekonomski odnosi za hitrejši razvoj teh dejavnosti. Na področju cestnega gospodarstva do leta 1970 ne opažamo vidnejših rezultatov. Težišče gospodarjenja s cestami je bilo le vzdrževanje obstoječega stanja, t. j. gramoznih vozišč. Z ustanovitvijo cestnega sklada 26. 4. 1970 in konstituiranjem skupščine cestnega sklada dne 9. 5. 1972 so v občini dani pogoji za pospešeno modernizacijo cestnega omrežja, ki je z 1,04 km cest na 1 ha površine najgostejše cestno omrežje v Sloveniji (republiško povprečje 0,642 km/ha). Rezultati gospodarjenja s cestami so prikazani v naslednji tabeli: Stanje cestne mreže v obdobju 1970—1985 % moderniziranih vozišč Leto _______M____________________________R______________________________L 1970 100 14,31 5,38 1974 100 26,00 27,63 1979 100 38,50 31,40 1985 M - magistralne ceste; R | 100 ■ regionalne ceste; L- 62,00 ■ lokalne ceste 54,00 Po letu 1970 se je stanje moderniziranosti cest bistveno izboljšalo, saj se je dolžina asfaltiranih vozišč na lokalnih cestah povečala za 10 krat in na regionalnih za 4,3 krat. Leta 1973 je bila zgrajena magistralna cesta Macelj—Hajdina v dolžini 18 km, kar je ugodno vplivalo predvsem na razvoj Podlehnika. S stanjem regionalnih cestnih povezav pa še vedno ne moremo biti zadovoljni, saj centra krajevnih skupnosti Stoperce in Trnovska vas še vedno nimata asfaltne povezave s Ptujem v celi dolžini regionalnih cest. Kako je potekala modernizacija lokalnega cestnega omrežja v občini Ptuj v obdobju 1970—1985 po posameznih območjih, kaže naslednja tabela: Pregled modernizacije lokalnih cest po območjih v obdobju 1970—19855 Dolžina moderniziranih cestišč v km Skupaj km število Leto Haloze Slovenske gorice Ptujsko polje Dravsko polje zgral. mostov 1970— 1971 5,00 — 11,00 12,00 28,00 1972 5,23 2,30 16,62 28,17 52,32 1973 6,00 — 3,20 7,30 16,50 1974 4,30 4,30 16,50 9,60 34,70 1975 . — 7,70 11,50 — 19,20 Skupaj 1970—75 20,53 14,30 58,80 57,07 150,70 1976 7,00 13,39 — — 20,39 1977 6,57 4,50 1,50 ' 12,57 1978 7,40 4,00 0,80 2,17 14,37 1979 11,00 7,40 — — 18,50 1980 1,90 6,30 — — 8,20 Skupaj 1976—80 33,87 35,59 2,30 2,17 73,93 1981 2,70 — 2,70 — 5,90 3 1982 5,70 — — 2,00 7,70 2 1983 3,00 — — — 3,00 1 1984 3,30 2,00 — . 5,30 — 1985 3,00 2,50 — 1,00 6,50 4 Skupaj 1981—85 17,70 4,50 2,70 3,00 27,90 10 Skupaj 1970—85 72,10 54,39 63,80 62,24 252,53 % od vseh moder- niziranih cest 28,6 21,5 25,3 24,6 100 v % izražena površina območja proti površini občine 44,5 23,6 31,9 100 V obdobju od 1970—1975 je potekala modernizacija cest na območju Dravskega in Ptujskega polja, kjer so ekonomsko močnejše krajevne skupnosti v občini. Delež za sofinaciranje modernizacije cest je bil 60 % in več. Po letu 1976 se je težišče modernizacije cest preneslo v manj razvita območja občine, kjer je bil delež lastne udeležbe krajevnih skupnosti pri izgradnji cest 30 %, ostali del sredstev pa je bil zagotovljen s sporazumi z OZD in sredstvi skupnosti za ceste občine Ptuj. Najnižja stopnja moderniziranosti cest glede na površino, ki jo območje zavzema, je v Halozah, najvišja pa na Dravskem in Ptujskem polju. Na naseljevanje ljudi v veliki meri vpliva tudi možnost oskrbe z zdravo pitno vodo. Od te naravne danosti je bil v preteklosti v mnogo-čem odvisen tudi razvoj gospodarskih dejavnosti. Dokaz za to je v novejšem času večina farmskih objektov, postavljenih na območjih, kjer je zgrajeno javno vodovodno omrežje. Začetki razvoja vodovoda v Ptuju segajo v leto 1947, ko je bilo zgrajeno črpališče v Skorbi. Težišče nadaljnjih aktivnosti do leta 1967 je usmerjeno v izgradnjo mestnega vodovoda na regulacijskem območju mesta Ptuja. Izven mestnega območja sovpada pričetek gradnje vodovoda na Dravskem polju z izgradnjo HE SD-1 Zlatoličje. Vodovod so pričeli graditi leta 1964 in ga dokončali leta 1967. Dolžina zgrajenega vodovoda je bila 24 km. V obdobju od 1967—1971 ni vidnejših rezultatov pri izgradnji vodovoda. Da bi zagotovili skladnejši razvoj manj razvitih območij občine, se je družbeno politična skupnost že v začetku sedemdesetih let odločila za obsežen program izgradnje vodooskrbnih objektov s ciljem, da se solidarnostno zagotovi voda na manj razvitih vododeficitarnih območjih. Tako so od 1971—1974 gradili vodovod za Podlehnik, ki je zajemal v oskrbo s pitno vodo tudi naselja Tržeč, Videm in Lancova vas. Hitrejši razmah izgradnje vodovoda pa se prične po letu 1975, ko je ustanovljena Samoupravna komunalna skupnost občine Ptuj in ko se je pričela izgradnja HE SD-2 Formin. Dne 8. 5. 1975 je bil sklenjen samoupravni sporazum o sofinanciranju in izgradnji regionalnega vodovoda Majšperk —Lancova vas v dolžini 18.396 m, 20. 10. 1976 pa je bila sklenjena pogodba o sofinanciranju vodovoda Ptujsko polje v območju vpliva HE SD-2 Formin. Sporazum in pogodba sta bila osnova za izgradnjo 49 km primarnih in 9 km sekundarnih vodov, 4 vodohramov in ene prečrpalnice v obdobju od 1975—1980. Z enakimi ali celo večjimi ambicijami je bil planiran tudi razvoj za obdobje od 1981—1985. Razvoj v tem planskem obdobju je usmerjen predvsem v izgradnjo vodovodnega omrežja v Slovenskih goricah In Halozah ter v izgradnjo objektov za funkcioniranje vodovodnega sistema. Zgrajenih je bilo 27,1 km primarnih vodov in 39,1 km sekundarnih vodov, trije vodohrami, šest prečrpalnic in en raztežilnik. V naslednjem pregledu je prikazana izgradnja vodovodnega omrežja po posameznih KS v obdobju od 1981—1985:6 Krajevna skupnost Odsek Dolžina v km 1981 PRIMARNI VODI Majšperk Ptujska gora—Zg. Savinsko 3,9 Podlehnik Gorca 0,7 Destrnik Pacinje—Gočava 2,7 Gorišnica Formin 1,2 Ptujska gora Podi ože—M edvedce 1,1 SEKUNDARNI VODI Markovci Markovci—Bukovci—Stojnci 4,8 Juršinci Kukava I. in II. etapa 5,6 1982 PRIMARNI VODI Ptujska gora Medvedce—Sestrže 2,0 Destrnik Ločič—Ločki vrh 0,6 SEKUNDARNI VODI Ptujska gòra Ptujska g.—Sp. Savinsko—Stoperce 2,5 Juršinci Kukava lil. etapa 1,3 Majšperk Zg. Savinsko—Sestrže 1,5 1983 PRIMARNI VODI Cirkulane Cirkulane—Okič 1,7 Markovci Markovci—Moškanjci 4,4 SEKUNDARNI VODI B. Ziherl Peršonova ul.—Rabelčja vas 1,1 Destrnik Sp. Velovlak—Levajnci—Desenci 2,2 Ptujska gora Brezje 0,5 1984 PRIMARNI VODI Destrnik Ločki vrh—Destrnik 1,6 B. Ziherl-Franc Osojnik Rabelčja vas 2,2 Krajevna skupnost Odsek Dolžina v km SEKUNDARNI VODI Rogoznica Kicar 3,250 Stoperce Stoperce 1,660 Cirkulane Cirkulane 2,961 Juršinci Juršinci 0,250 1985 PRIMARNI VODI Destrnik Ločič—Trnovska vas—Biš 3,262 SEKUNDARNI VODI Destrnik Destrnik 4,738 Trnovska vas Ločič—Trnovska vas—Biš 3,6 Iz navedenih podatkov lahko razberemo, da je družba posvetila večjo pozornost oskrbi naselij s pitno vodo na širšem območju občine šele v zadnjih desetih letih . K izgradnji vodovoda so v tem času veliko prispe- vale tudi mladinske brigade, ki sodelujejo v akcijah že od leta 1976, ko so gradili vodovod v Majšperku. Do leta 1981 so gradile vodovod republiške brigade, od leta 1981 pa so sodelovale pri gradnji zvezne mladinske delovne brigade. V njih je v petih letih sodelovalo 2500 brigadirjev, ki so prišli iz vseh republik in pokrajin Jugoslavije, ter v posa- meznih letih opravili zemeljska dela za naslednjo dolžino vodovodov: Leto Km Skupaj Haloze Slov. gorice 1981 1,98 5,55 7,53 1982 5,75 3,42 9,17 1983 1,25 6,53 7,78 1984 4,62 7,30 11,92 1985 — 9,60 9,60 Skupaj 1981-85 13,60 32,40 46,00 Podatek, da se le 54 % gospodinjstev oskrbuje z zdravo pitno vodo iz javnega vodovodnega omrežja, je zaskrbljujoč, če pomislimo, da živimo na prehodu v 21. stoletje in da so že Rimljani leta 69 napeljali akvadukt s Pohorja do Ptuja. Drugi prebivalci, predvsem v Halozah in Slovenskih goricah, se še vedno oskrbujejo iz lokalnih vodovodov. Registriranih lokalnih vodooskrbnih objektov, iz katerih se oskrbuje več kot pet gospodinjstev, je v Halozah 15 in v Slovenskih goricah 35. Ostali del prebivalcev iz Haloz in Slovenskih goric se še vedno oskrbuje iz lastnih vodnjakov ali iz rezervoarjev za zbiranje kapnice. Takšno stanje ni zadovoljivo, saj je voda iz lokalnih virov v večini primerov nekvalitetna. Zbrani podatki kažejo, da so oskrbo prebivalcev iz javnega vodovoda organizirali najprej za območje mesta Ptuja, kjer je bila največja koncentracija prebivalstva in ni bilo možnosti za oskrbo iz lokalnih virov zaradi prevelike urbaniziranosti prostora. Dravsko in Ptujsko polje se je zaradi svoje ekonomske moči in večje gostote naselij oskrbelo z javnim vodovodom v obdobju od 1971—1981, pozneje pa tudi Haloze in Slovenske gorice. Takšno zaporedje narekuje logika izgradnje vodooskrbnih objektov, saj se vsa zajetja nahajajo na Dravskem polju. Podobno stanje nam kažejo tudi podatki v zvezi z izgradnjo nizkonapetostnega omrežja in opremljanja naselij s telefonskimi zvezami. Tabela 1 kaže pregled izgradnje TP po posameznih območjih od leta 1930 dalje. Stopnja elektrifikacije kaže na povsem agrarni značaj občine, v kateri Slovenske gorice do leta 1950 niso imele niti ene transformatorske postaje, slabe napetostne razmere v Halozah in Slovenskih goricah so še danes ovira za večji razmah obrtnih dejavnosti ter manjših industrijskih obratov. Stanje števila telefonskih naročnikov po posameznih krajevnih skupnostih je prikazano v tabeli 2 in kaže na večji porast števila telefonskih priključkov šele v obdobju od 1980—1985. Vsa ugotovljena gibanja tako v rasti prebivalstva, v spremembi strukture aktivnega prebivalstva v naseljih ter v stopnji komunalne opremljenosti imajo svoj logičen odraz v diagramu št. V., ki prakazuje rast števila stanovanj v posameznih naseljih. Povečanje števila stanovanj je izrazito za Dravsko in Ptujsko polje ter naselja v neposredni bližini naselij mestnega značaja z nedustrijo, ki daje možnost zaposlovanja. Tabela 1 PREGLED ŠTEVILA ZGRAJENIH TP PO OBMOČJIH V OBDOBJU7 1930—1985 Zap. št. Obdobja Regij. obm. mesta Ptuja Ptujsko polje in Pesniška dolina Dravsko polje Haloze in Savinjsko Slovenske gorice št. KVA št. KVA st. KVA št. KVA St. KVA 1. do 1930 4 6.180 — — r — — — — 2. 1931—1945 — — 2 500 3 750 1 630 — — 3. 1946—1950 3 900 7 1.300 2 350 5 1.100 — — 4. 1951—1955 5 2.790 1 , 250 5 1.100 3 300 4 550 5. 1956—1960 5 2.000 6 1.200 5 1.100 14 1.550 2 350 6. 1961—1965 5 3.050 3 600 5 1.250 3 300 3 300 7. 1966—1970 3 1.510 2 200 — — 2 200 5 710 8. 1971—1975 18 45.990 8 1.010 9 1.270 7 1.000 8 800 9. 1976—1980 13 6.390 4 550 9 1.560 23 2.250 11 1.100 10. 1981—1985 11 2.170 13 2.890 7 710 45 3.370 16 1.710 Skupaj 67 71.180 46 8.500 45 8.090 102 10.700 59 5.720 Odstotek aktivnega knečkega prebivalstva v centralnih naseljih Oravskega polja v obdobju 1948 - 1981 Tabela 2 STANJE ŠTEVILA TELEFONSKIH NAROČNIKOV OD LETA 1960 DO LETA 19858 Ie t °___________________Datum vključitve 1960 1970 1975 1980 1985 V ATC Cirkulane 6 7 9 159 160 8. 8. 1978 Dolena — — — — — — Sp. Leskovec — — — — — — Zg. Leskovec 3 5 5 4 4 Podlehnik 8 10 17 30 100 15. 7. 1975 Ptujska gora 3 6 6 6 6 Stoperce — 2 3 2 2 Videm pri Ptuju I 6 5 5 5 5 Zavrč 7 6 9 8 8 Žetale 5 3 4 4 4 Skupaj 38 44 58 218 129 Destrnik 4 4 10 20 20 21. 12. 1975 Grajena — — — Sp — Juršinci 5 5 11 19 25 1. 9. 1975 Polenšak 2 2 3 2 2 Trnovska vas 4 4 4 4 40 Vitomarci 2 3 4 6 6 Skupaj 17 18 32 51 93 Dornava — — 185 15. 6. 1983 Gorišnica 10 11 39 85 105 16. 1. 1971 Markovci 4 4 5 40 80 30. 6. 1976 Rogoznica — — — — — Skupaj 14 15 44 125 370 Cirkovce 6 7 9 159 160 8. 8. 1978 Sp. Hajdina 8 12 20 56 100 14. 3. 1969 Zg. Hajdina — — — — — Lovrenc na Dr. p. 4 8 9 16 40 1. 10. 1976 Skupaj 18 27 38 91 300 Urbanisierung auf dem Lande Die Gemeinde Ptuj hat eine niedrige Stufe der Urbanisierung, denn 80 % Einwohner lebt in ländlichen Ansiedlungen. Wesentlich für städ-tlichen Zuwachs der Ansiedlungen ist vor allem die schnelle Verminderung der Zahl der aktiven Bauernbevölkerung, der die primäre Agrarproduktion keine entsprechende Existenz sichert. Die Übervölkerung verursacht die Übersiedlung der aktiven Bauernbevölkerung aus Haloze und Slovenske gorice nach Ptuj und auch ausserhalb der Gemeinde. Dagegen aber steigert die Zahl der Einwohner in den Ansiedlungen von den Feldern: Dravsko und Ptujsko polje. Das zeigt Gegensätze zwischen dem zweckmässigen Ausnützen und Schutz der landwirtschaftlich guten Bodenflächen und spontanen Ansiedlungsbestrebungen der nicht bäuerlichen Bevölkerung. Die Gesetzlichkeit, dass der Zuwachs der Bevölkerung in Stadtzentren zu erwarten ist, gilt auch für die Gemeinde Ptuj, denn die primäre landwirtschaftliche Produktion ermöglicht nur 5.500 aktiven Menschen ihre Existenz in der Landwirtschaft für die Zukunft (Stadtprojekt Ptuj 1963 —• erster Teil). Die verabschiedeten Massnahmen zum Schutz der landwirtschaf-lichen Bodenflächen, die dauernd für landwitschaftliche Produktion bestimmt sind, verschärfen den Konflikt zwischen dem zweckmässigen Ausnützen der Bodenflächen und dem Bestreben nach dem Ansiedeln des ländlichen landwirtschaftlichen Raums; das verursacht der Zuwachs der aktiven Bevölkerung die aber nicht in der Landwirtschaft tätig ist. 1 Oddelek za notranje zadeve občine Ptuj: število prebivalcev po naseljih 2 Družbeni plan občine Ptuj za obdobje 1981—1985 3 Roman Savnik: Krajevni leksikon 1980 4 Pavel Mihevc: Značilnosti zgoščevanja prebivalstva v Sloveniji, GV 1982 5 Dokumentacija občinske skupnosti za ceste 6 Dokumentacija Samoupravne komunalne skupnosti občine Ptuj 7 Podatki Elektro Maribor enota Ptuj 8 Podatki PTT Maribor enota Ptuj 9 Urbanistični projekt Ptuja 1963 I. del z dne 15. 5. 1985 i i iim stanovanj za osebje, ki je zaposileno v vzgojnovaratvenih ustanovah. Zaradi pomanjkanja kadrov .in stanovanj sl je otroški vrtec Ptuj začasno pomagal z absolventkami srednjih šol, ki so se izpopolnjevale od delu, tako da so hkrati ob opravljanju službe študirale na srednji vzgojiteljski šoli v Mariboru. 'Po letu 1961 je sledilo nekaj organizacijski h sprememb. Tako je vrtec v Ptuju Med vrti 2 'leta 1961 prešel v pristojnost Stanovanjske skupnosti Ptuj. Temu zgledu sta sledila še ostala dva vrtca v občini, nato pa so leta 1965 prešli vsi. vrteli v pristojnost Skupščine občine Ptuj. V letu 1964 je bil zgrajen montažni vrtec podjetja Pomurka na Bregu za 40 otrok, ki je bil priključen 30. 1. 1965 k otroškemu vrtcu Ptuj. V letu 1964 je bil ustanovljen vrtec na Potrčevi cesti 9 v Ptuju, ki je dobil prostore v bivši osnovni šoli Franc Osojnik, tako da je lahko sprejel 80 otrok. 1. 10. 1964 je bil odprt v Majšperku otroški vrtec z enim oddelkom, ki je deloval spočetka v neprimernih prostorih. 11. 3> 1965 je bil priključen najprej kot delovna enota tamkajšnji osnovni šoli, 1. 1. 1968 pa je sledila priključitev VVZ (vzgojnovarsitveinemu zavodu) Ptuj. še v istem letu je omenjeni vrtec dobil lustreznejše, na novo preurejene prostore za dva oddelka v gradu Majšperk. Leta 1965 je bili zgrajen otroški vrtec v Kidričevem, ki je posloval spočetka tot enota tamkajšnje osnovne šole Boris Kidrič, nato pa je bil 1.1. 1968 tudli te priključen VVZ Ptuj. V vse navedene vrtce v občimi Je bìììo poslej v celoti vključenih 360 otrok. Od tega je bilo 20 otrok v jaslih 'Kidričevo in 40 otrok do dveh let v drugih vrtcih, medtem to je bilo v listam letu odklonjenih 100 otrok. Združitev vrtcev v ptujski občini, ki je bila ena prvih združitev v Sloveniji, se je pokazala smotrna, iz več razlogov, zlasti še spričo dejstva, da so imeli posamezni tedanji vrtci manj kot osem oddelkov. Po združitvi se je izboljšala koordinacija vzgojnega dela, tako da se je lahko v večji meni' kot poprej' to delo 'odvijalo v skladu s pedagoškimi načeli in da se je izboljšala kvaliteta' vzgojnega, dela. Združitev vrtcev pa je bila koristna tudii iz personalnih in ekonomsko finančnih razlogov, ker je vplivala na znižanje stroškov. V vrtcih, ki so se združili, je bilo zaposlenih skupno 36 delavcev, od tega 22 vzgojiteljic In varuhinj. Kako velike so bile potrebe po vključitvi predšolskih otrok v organizirano varstvo, se vidi po tem, da je bilo leta 1966 od celokupnega števila 10.627 predšolskih otrok v občini vključenih v vrtce komaj 295 otrok. Statistični podatki, za leto 1966 kažejo, da je bilo od skupnega števila 13.073 delavcev v občini, ki so bili zaposleni v družbenem sektorju, 4.890 žensk ali 37,40 %. Visoka stopnja zaposlitve ženske delovne sile pa je tisti-dejavnik, ki bistveno vpliva na potrebe po otroškem varstvu.23 Leta 1967 je bili sprejet Zakon o skupnosti 'Otroškega varstva v SRS, malo pozneje pa še Zaton o izobraževalnih skupnostih in o financiranju vzgoje im Izobraževanja v SRS.24 Ta dva zatona ste' bila pomembna zato, ker sta zagotovila' sredstva za financiranje pri temeljnih izobraževalnih skupnostih (TIS). Vse do leta 1969 je VVZ Ptuj pridobival sredstva za opravljanje svoje vzgojnovarstvene dejavnosti v glavnem iz proračuna Skupščine občine Ptuj, delno pa tudi :iz oskrbnine, ki so jo plačevali starši. Z ustanovitvijo TIS Ptuj v letu 1968 pa se je prenesla skrb za razvoj te dejavnosti v občini na to skupnost. Programi in finančni načrti so se sprejemali na skup- spini TIS, 'ki je bila sestavljena 'iz vrst delegatov posameznih delovnih organizacij, pozneje pa pri Skupnosti otroškega varstva (SOV) Ptuj (ob koncu decembra 1974). Vodilni pedagogi v raznih obdobjih (Kamensky, Rousseau, Pestalozzi im drugi) so oa podlagi znanstvenih raziskav utemeljevali potrebo po predšolski vzgoji. Tisti otroci, ki so deležni načrtne in usmerjene predšolske vzgoje, Imajo po mnenju priznanih pedagogov bistveno boljše možnosti za vsestranski duševni lin telesni: razvoj kakor otroci, ki tega niso Miji deležni. Takšna spoznanja so že leta- 1965: privedla do ustanavljanja malih šol (Mš) za 6—7 letine otroke, ki niso Mii vključeni v redno vzgojno dejavnost VVZ. Te Mš niso rasle enakomerno, ker je bilo njihovo ustanavljanje odvisno od razumevanja, pobud lin podpore številnih dejavnikov, zlasti pa od vodstev osnovnih šol In od financiranja. Zato so zajele le del otrok pred vstopom v osnovno šolo, njihov program pa je obsegali največ 120 ur letno. Dobre izkušnje o 'koristnosti postopnega vključevanja otrok so pripomogle k načrtnemu razvijanju mreže malih šoli.26 že leta 1966 je bilia ustanovljena mala šola pri osnovni šoli' v Leskovcu pri Ptuju, v katero je bilo vključenih 59 otrok.27 rt 1970—1984 Prej navedeni Zakon o skupnosti otroškega varstva ter Zakon o izo-braževailnih skupnostih lin financiranju vzgoje in izobraževanja v SRS sta limeila za posledico vsestranski razvoj organizirane vzgioijmovarstve-ne dejavnosti, ki se je v ptujski občini pokazala zlasti v tem, da so v naslednjih letih gradili! otroške vrtce, kjer jih poprej rti bilo. Sredstva za njihovo gradnjo ©o se zbirala ilz različnih Virov. Ker spada ptujska občina med manj razvite občine v SR Sloveniji, je VVZ pre-jefeall tudi solidarnostna sredstva, ki so se združevala pni SOV SRS. Za vsak na -novo zgrajeni vrtec so prispevali ustrezni delež iz^samopri-spevka tudi občani z območja tiste krajevne skupnosti, kjer so vrtec gradili. Manjši del sredstev pa je bili zbran tudi s prispevno stopnjo iz osebnih dohodkov delavcev v občini. VVZ Ptuj pa je v okviru možnosti Iz lastnih' sredstev amortizacije vsa leta prispeval za vzdrževanje in adaptacije zgradb V VE (Vzgoijoovarstveniib einiot). Iz letnih poročili VVZ je razvidno, da je bilo od leta 1971 dalje na območju občine zgrajenih nekaj novih vrtcev, za druge pa so bili zagotovljeni na podeželju šolski prostori. Vsi ti vrtci so bili že od ustanovitve dalije vključeni v WZ Ptuj- Tako je bil 17. 9. 1971 na novo zgrajen otroški vrtec na Potrčevi 9/a v Ptuju za 130 otrok. Tja se je preselila tudi uprava, ki je bila do tedaj v zgradbi Med vrti 2. 24. 9. 1973 jé bila na novo opremljena vzgojnovarstvena enota v osnovni šoli Gorišnica za 40 otrok, v naslednjih dveh letih pa so Mii zaporedoma dograjeni štirje novi montažni vrtci, in sicer 6. 2. 1974 v Budini za 60 otrok, 25. 3. 1974 v Cirkulanah za 40 otrok, 1. 9. 1975 v Dornavi za 60 otrok in 24. 11. 1975 v Ptuju Med vrti 1 za 200 otrok. Da bi prišle na vrsto tudi oddaljene vasi, je bil odprt 1. 9. 1976 predšolski oddelek v osnovni šoli Vitomaroi za 20 otrok, (ki je bil dve lieti' pozneje začasno ukinjen — v njem je mala šola) in 1.9. 1977 pri osnovni šoli Cirkovce za 40 otrok. 23. 6. 1978 (je bi! dograjen montažni vrtec na Hajdini za 120 otrok.1. 9. 1980 so bili preurejeni in adaptirani prostorni v stari kovinarski šoli v Ptuju, Raičeva 12 za 80 otrok, 26. 9. 1980 je bil dograjen montažni vrtec Jožefe Lacko v Rogoznici za 80 otrok. 1. 4. 1982 je bila ustanovljena vzgojnovarstvena enota iiin adaptirana zgradba v Destrniku za 20 otrok, ki pa je bila tri mesece nato začasno okrnjena In je v njej mala šola. Krajevna skupnost Bratje Reš je odstopila v domu krajanov prostore za predšolske 'Otroke; oddelek deluje od 15. 10. 1982 dalije. Poleg tega sta bili usposobljeni dve družini za varstvo otrok do dveh let. Prva je začela sprejemati otroke 21. 10. 1978, druga pa 16. 4. 1979. Obe vključujeta 12 otrok. Iz doslej povedanega je razvidno, da so bili na novo grajeni vrtci postavljeni pretežno Iz montažnih elementov, le v posameznih primerih so talli prostori preurejeni ali adaptirani v šolah. Iz leta v leto se je večalo število otrok, ki so bili sprejeti, v vrtoe lin jasli. Toda v jaslih še vedno ni' dovolj prostora za najmlajše, zato je bila in je še vedno poglavitna naloga SOV, da se zmogljivosti jasli povečajo. •Ro podatkih VVZ je tallo leta 1970 vključenih v vrtce 360 otrok. Leta 1975 je bilo zajetih že 868 otrok In to število se je do lieta 1983/84 povečalo na 1.373 predšolskih otrok, tako da je bilo v letu 1984 zajetih v predšolske ustanove 23 % vseh predšolskih otrok v občini od 8. meseca 'Starosti do vstopa v osnovno šolo. V SRS znaša to povprečje 44 %. To razliko je treba pripisati' dejstvu, daje v ptujski občini večje število kmečkega prebivalstva kakor v drugih krajih Slovenije, da je v ptujski občimi malo Industrije lin da je zato sorazmerno nizek narodni dohodek. Po urbanističnem programu Dogovoru o temeljih prostorskega načrta občine Ptuj za Obdobje do lieta 2000, H je bil ©prejet leta 1977, je predvideno, da naj bi se zagotovila za mestno območje Ptuja predšolska vzgoja do konca stoletja za najmanj 1880 otrok, tako da hi v desetih vrtcih zajela 70 % predšolske generacije, v najvažnejših naseljih (Majšperk, Podlehnik, Cirkulane, Kidričevo, Gorišnica im Trnovska vas) nadaljnjih 760 mest v šestih vrtcih, tako da bo zajetih 50 % predšolskih otrok, v ostalih .krajevnih skupnostih pa še 1.500 mest, kar hi znašalo 53 %. Žali v zadnjih letih realizacija tega plana zaostaja, ker so zaostreni gospodarski pogoji prizadeli tudi razvoj predšolskih ustanov.28 Napredek otroškega varstva pa se rti pokazal le v združevanju im. gradnji novih vntoev, pač pa tudi v tem, da se je delo kvalitetno izboljšalo. Otrokom je omogočeno podaljšano bivanje v vrtcih, kar velja zlasti za tiste otroke, katerih starši delajo s podaljšanim delovnim časom. V vseh enotah VVZ Ptuj je zagotovljeno varstvo povprečno 10,5 ur dnevno. Tudi prilagajanje obratovalnega časa VVZ in spremembe delovnega časa zaposlenih staršev so zahtevale od VVZ izredne napore, saj so- se morali ti sproti prilagajati spremenjenim potrebam dni upoštevati finančne možnosti. V teh letih se je izboljšala prehrana otrok, kar ©o omogočile lastne kuhinje v Ptuju, Kidričevem in Majšperku, poleg tega pa se je izboljšal zdravstveni nadzor otrok, pri čemer je bila posvečena posebna skrb zobozdravstvu. 1. septembra 1976 je bili uveden oddelek za vzgojo lin varstvo otrok z motnjami v telesnem im duševnem razvoju. V okviru VVZ Ptuj je organiziran specializirani oddelek z ustrezno strokovno zasedbo- v rednem delovnem 'času (Med vrti 1). V razvojni oddelek so v skladu z obstoječimi zmogljivostmi vključeni otroci z motnjami v občini Ptuj, ki jih določi diagnostični team. ŠTEVILO VZGOJNOVARSTVENIH ENOT PO KRAJEVNIH SKUPNOSTIH Zap. štev. VVE: Krajevna skupnost: 1. Breg Ivan Spolenak 2. Budina Brstje 3. Cirkulane Cirkulane 4. Kidričevo Kidričevo 5. Gorišnica Gorišnica 6. Majšperk Majšperk 7. Med vrti 1 Dušan Kveder 8. Med vrti- 2 Dušan Kveder 9. Potrčeva 9 Jože .Potrč 10. Potrčeva 9/a Jože Potrč 11. Dornava Dornava 12. Viitomarci Vitomarci (začasno ukinj.) 13. Cirkovce Cirkovce 14. Hajdina Hajdina H -I Ät.A, 3tÉÉiÈÈL .li Vrtec v Hajdini 15. 16. 17. 18. Raičeva 12 Jožefe Lacko Bratje Reš Destrnik + 2 varstveni družini Dušan Kveder Rogoznica Bratje Reš Destrnik (začasno ukiinj.) Zakon o vzgoji |fi varstvu predšolskih otrok (29) je na novo uredil vzgojo in varstvo predšolskih otrok tako, da predstavljata vzgoja in izobraževanje del enotnega sistema, ki obsega organizirano vzgojo, varstvo in skrb za vsestranski skladen razvoj otrok vse do tedaj, ko vstopijo v osnovno šolo. Temeljni družbeni smoter varstva in vzgoje pred-šoilSikega otroka je po tem zakonu, da razvija njegovo osebnost lin oblikuje ustvarjalnost. Naloga vzgojmovanstvene dejavnosti je, da uresničuje temeljni, družbeni smoter s tem, da omogoča vsem otrokom skladen duševni. Sin telesni razvoj ter vedro in sproščeno otroštvo., da vzgaja ljubezen do staršev im svojega ter drugih narodov, da vzgaja čut tovarištva im prijateljstva, da razvija delovne navade, da razvija govor ter druge sposobnosti in oblike dejavnosti., ki spodbujajo razvoj otrokove ustvarjalnosti. Skladno z odpiranjem novih vrtcev v občini se je pove- calo turili število vzgojiteljic, otroških sester, varuhinj lim tehničnega osebja od 43 v letu 1970 na 210 v letu 1983/84. Od teh je 155 vzgojmo-varstvenih delavcev ali 74 % in 55 administrativno tehničnih delavcev. Za opravijamje vseh nalog, ikri jih nalagajo zakoniti predpisi, je potrebno nenehno strokovno izpopolnjevanje tim usposabljanje delavcev v VVO. To se že 'izvaja preko strokovnega kolegija v ožjii lin širši sestavi pedagoških zborov, pedagoških konferenc, 'Strokovnih aktivov in hospi-taciij. Strokovno delo se odvija po smernicah Zavoda za šolstvo SR Slovenije — organizacijska enota Maribor (v obliki strokovnih predavanj, nastopov 'im seminarjev) In po Izdelanem letnem programu VVO. Delujejo tudi aktivi učiteljic 1. razredov lin vzgojiteljic v pripravi otrok na šolo. O velikem pomenu predšolske vzgoje za otroka in deležu vzgojiteljic, ki prispevajo k oblikovanju otrokove osebnosti, govori odločitev republiškega sveta za šolstvo, da je tudi v SR Sloveniji dana možnost usmerjenega Izobraževanja vzgojiteljic ob delu na ravni višje šole, s čimer bo zagotovljena večja kakovost vzgojnega osebja. Naloga VVO Ptuj je, da v enotnem sistemu družbenega varstva opravlja vzgojmovar-stveoo dejavnost za predšolske otroke. VVO Ptuj je organizirana, kot delovna organizacija s sedežem v Ptuju, Prešernova 29 lin zajema po stanju v šolskem letu 1983/84 18 organizacijskih enot Im dve varstveni družini. Na področju otroškega varstva je bil dosežen viden napredek, saj se vse, kar je povezano z družino in otrokom, rešuje v okviru Skupnosti otroškega varstva občine Ptuj. Tudi mala šola |MŠ) poteka kot priprava otrok na osnovno šolo v letu pred vstopom v osnovno šolo. V skladu z zakonom o vzgoji in varstvu predšolskih otrok leta 1980 je izvajanje male šole postala nova naloga v okviru skupnosti otroškega varstva. V to obliko so vključeni vsi otroci šestih let, to je enega leta pred vstopom v osnovno šolo. Otroci, Iki so vključeni v vzgojnovarstveni organizaciji, so deležni priprav na osnovno šolo v okviru dnevne vzgojnovarstvene dejavnosti', za otroke, ki pa niso redni varovanci VVO, je potekala priprava na osnovno šolo po skrajšanem programu v obsegu 120 ur v letih 1981, 1982, v šolskem letu 1982/83 pa se je obseg povečal na 600 ur letno. Tako so tudi otroci, ki niso vključeni v dnevno vzgojo in varstvo v VVO, deležni neposredne priprave na osnovno šolo. Po izkušnjah uvedbe male šole je ugotovljeno, da je ta oblika velika pridobitev v izenačevanju startnih osnov otrok za vstop v osnovno šolo. Zlasti velja ta ugotovitev za tiste otroke, ki nimajo nobene možnosti vključevanja v organizirane vzgojne oblike, Zlasti za 'Otroke iz nerazvitih predelov naše občine. V naslednji tabeli je -razvidno število dejansko vključenih otrok v malo šolo v občini Pitni P° letih: Dejansko zajeti otnooi v malo šolo (30) šolsko otroci v rednem otroci s programom skupaj . i-*. dnevnem varstvu male šole to VVO št. otrok št. odd. št. otrok št. odd. št. otrok št. odd. 1980/81 260 12 774 41 1.034 53 1981/82 275 10 832 44 1.107 54 1982/83 246 11 811 42 1.057 53 1983/84 292 10 730 41 1.022 51 1984/85. 302 13 715 42 1.017 55 V ameni izenačevanja pogojev im približevanja vzgojnovarstvene dejavnosti vseh otrok je skupnost otroškega varstva dala prednost vzgojnovarstveni dejavnosti za otroke, ki niso vključeni v VVO. še pred redno uvedbo male šole je VVO izvajala v občini 80- umi program za petletne otroke (od leta 1978 do 1982/83). Z uvedbo 600-urnega programa Mš je bila ta oblika opuščena. Poleg te oblike izvaja VVO še razne druge oblike za mezajete -otroke v občini. RAZPOREDITEV VZGOJNO VARSTVENI H ENOT IN OTROK PO OBMOČJIH — Dravsko polje zajema vrtce: Cirkovce, Hajdina in Kidričevo, — Haloze zajemajo vrtce: Oirlkulane iiin Majšperk, — Ptujsko polije zajema vrtce: Dornava in Gorišnica, — Slovenske gorice zajemajo vrtce: Destrnik, Vitomarcii In vrtec Rogoznica Jožefe Lacko, —■ Ptuj zajema vrtce: Potrčeva 9 in 9/a, Med vrti 1 in 2, Raičeva 12, Budina-Brstje, Breg lin Bratje Reš. Območje Štev. vrtcev Štev. otrok % Štev. odd. % Drav. p. 3 313 22,4 15 23,1 Haloze 2 91 6,5 4 6,1 Ptujsko p. 2 81 5,8 4 6,1 Slov. gorice x 1 86 6,1 4 6,1 Ptuj 8 828 59,2 38 58,6 SKUPAJ 16 1399 100,0 65 100,0 + 2 vanstv-emii družim! 16 2 x: V Destrniku in V-itomarcih obstajata MŠ in nista upoštevani v nave- d enih podatkih. Rinarrano stanje WO se ureja s samoupravnim sporazumom o svobodni menjavi dela ina področju vzgoje lin varstva v laboimi Ptulj (vzgojni del programa potoniva SOV) lin samoupravnega sporazuma o pokrivanju cene, varstva lin prebrane v WO (Ptuj (Iki ga pokrivajo starši po diife-randirani lestvici ]. Samoupravljanje se je v WO vsa lieta pozitivno odvijalo v povezavi samoupravnih oirgamov zavoda z zunanji mi predstavniki. V vzgojiniovar-stveni organizaciji na vseh področjih aktivno delujejo delegacije za uresničevanje pravic in dolžnosti v samoupravnih interesnih lin družbenopolitičnih skupnostih V povezavi s starši je WO družbeno povezana preko svojih vzgojno-varstvemih enot v krajevnih skupnostih, kjer dedujejo vrteli. Vse to omogoča, da se uresničujejo družbeno dogovorjene usmeritve na vzgoj-movanstvenem področju, ki že leta mi več samo varstvo otrok, marveč predvsem spiet različnih vzgojnih vsebin, ki se uresničujejo v dedu z rnajmlajšimi. V letu 1985 praznuje WO Ptuj 404etmico delovanja po osvoboditvi in predstavlja svoje delo im napredek na področju predšolske vzgoje v občini Ptuj. Entwicklung des Vorschulkinderschutzes in der Gemeinde Ptuj In der Einleitung wurde kurz die Entwicklung der Kindergärten vom Anfang, d. h. vom Jahr 1875 bis zum Ende des 2. Weltkrieges dargestellt. Der Haupttext aber beschreibt diese Entwicklung in der Nachkriegszeit. Von 1945 bis 1956 wurden drei Kindergärten in Ptuj und einer in Kidričevo gegründet. 1964 wurden in Ptuj noch zwei Kindergärten, in Majšperk aber noch einer gebaut. 1968 hatten sich alle Kindergärten in der Gemeinde Ptuj indie einheitliche Organisation »Vzgojnovarstveni zavod Ptuj« verbunden. Damit verbesserte sich die Qualität der Facharbeit; die Vereinigung war aber auch aus Personal- und ökonomischen Gründen nötig. Vom Jahr 1971 bis zum Jahr 1982 wurden noch 11 Kindergärten errichtet, davon 3 in Ptuj und andere in anderen Orten der Gemeinde Ptuj, aber alle unter der Leitung der Organisation VVZ Ptuj. Wie gross der Fortschritt in den Nachkriegsjahren war, zeigen die Daten, dass die Zahl der Kinder in den Kindergärten von 49 im Jahr 1945 auf 1373 im Jahr 1984 steigerte. Die Arbeit läuft nach ausgefertig- ten Erziehungsprogrammen; das Essen wird in eigenen Küchen vorbe-reitert; die medizinische Kontrolle ist auch da; es wurden neue Spielplätze errichtet, die Kinder können länger im' Kindergärten unter Aufsicht bleiben als früher Elternräte wurden auch in die Selbstverwaltung der Organisation eingeführt. Die VVZ Ptuj bekam den neuen Namen WO Ptuj d. h. Vzgojnovarstvena organizacija Ptuj. Die Organisation sorgt für die Fachausbildung der arbeitenden Erzieherinnen und Kinderwärterinnen, damit sie ihre Aufgabe, für die gesunde und allseitige Entwicklung der kinderlichen Persönlichkeit und für die Gestaltung ihrer schöpferischen Arbeit zu sorgen, erfüllen können. Im Jahr 1965 wurde noch der Vorschulunterricht organisiert, als Vorbereitung der 6 — 7 jährigen auf den Schulbesuch. Erst nach dem Jahr 1980 verbreitete sich der Vorschulunterricht auf die ganze Gemeinde Ptuj und schliesst alle Kinder ein, auch die, die den Kindergarten nicht besuchen. Viri: 1 Slovenski šolski muzej iLjubljana — 150 let predšolske vzgoje, 1984 2 ZAP: škatla 23-518-1880 3 ZAP: škatla 23-518-1880 4 Slovenski šolski muzej (Ljubljana — 150 let predšolske vzgoje, 1984 5 ZAP: škatla 227/456-1917 6 ZAP: 105/1898, 105-210-438-1909, 105-110/126-5-1902, 105, 115-275/3-1903, 105-143/4596-16-1906, 105-339/1909, 105-211/364-1910, 105-241/39-1-1918, 105-212/12-1910, 105-231 /39-1916/17 7 ZAP: 153/1463-1908 8 ZAP: škatla 196/39-1914/15 9 Slovenski šolski' muzej (Ljubljana — 150 let predšolske vzgoje, 1984 10 dr. Tone Ferenc: Nacistična raznarodnovalna politika Slovenije v letu 1941—1945, Maribor 1968 11 ZAP: škatla 6/1945 12 ZAP: škatla 5-1945 13 ZAP: škatla 47-1949 14 ZAP: škatla 5/1945 15 Ur. I. FLRJ št. 81-692/48 16 Ur. I. LRS, št. 31-180/50 17 ZAP: škatla 47/1947 18 Arhiv VVO Ptuj 20 ZAP: škatla 5-1949 21 VVO Ptuj - arhiv 22 Ur. S LRS, št. 26-234-1961 23 Arhiv VVO Ptuj 24 Ur. I. SRS, št. 16-115/67 in Ur. I. SRS, št. 43-335/67 25 Arhiv VVO Ptuj 26 Vzgoja in izobraževanje 1971,. 2-3, 1973, 1-3 27 Arhiv OŠ Leskovec ipri iPtuju 28 Urbanistični program — Dogovor o temeljiih prostorskega načrta Skupščine občine Ptuj za obdobje do leta 2000 — Ptuj, oktober 1977 29 Ur. I. SRS, št, 5-282/80 30 in 31 Arhiv SOV Ptuj ? i fc Pavlina Majnik OSNOVNO ŠOLSTVO V OBČINI PTUJ PO ŠOLSKI REFORMI LETA 1958 \ Šolsko leto 1958/59 je pomenilo mejnik za razvoj osnovnega šolstva v občini Ptuj. Pričeli smo uvajati reformo, ki smo jo pripravljali več let. Prinesla je velike organizacijske in vsebinske spremembe. Ukinjene so bile nižje gimnazije in organizirane obvezne osemletne osnovne šole, ki so pričele izvajati nove, enotne učne načrte. MREŽA ŠOL Po ukinitve nižjih gimnazij je bilo v občini Ptuj organiziranih 29 samostojnih osnovnih šol. Razvitost je bila taka: (V obravnavanem obdobju je bilo več šol poimenovanih po pomembnih osebnostih iz naše preteklosti. Zato bomo v sestavku uporabljali sedanje nazive šol.) — kombiniran pouk so imele tri šole: na Grajeni in v Gruškovju štirirazredni šoli, na Polenšaku pa osem-razredna šola; aisii štirirazredni osnovni šoli sta bili dve: osnovna šola Naraplje in osnovna šola Sela; — petrazredna osnovna šola je bila v Kidričevem; — šestrazrednih osnovnih šol je bilo šest: Leskovec, Ptujska gora, Stoperce, Trnovska vas, Zavrč in Žetale; — popolnih osemletnih osnovnih šol pa je bilo petnajst: Cirkovce, Maksa Bračiča Cirkulane, Bratje Reš Destrnik, dr. Franja Žgeča Dornava, Franc Belšak Gorišnica, Hajdina, Slovenjegoriške čete Juršinci, Lovrenc na Dravskem polju, Majšperk, bratov Strafela Markovci, Martin Kores Podlehnik, Franc Osojnik Ptuj, Ivan Spolenak Ptuj, Tone Žnidarič Ptuj in Videm pri Ptuju. V šolskem letu 1962/63 je prišlo do prvih organizacijskih sprememb. Tri šole so postale osrednje ali centralne osnove šole, ki so imele v svojem sestavu po eno podružnično osnovno šole. Osrednje ali centralne osnovne šole so postale: Osnovna šola Franc Osojnik Ptuj, Osnovna šola Martin Kores Podlehnik in Osnovna šola Majšperk; podružnico pa: Podružnična osnovna šola Grajena pri šoli Franc Osojnik Ptuj, Gruškovje pri šoli Martin Kores Podlehnik in Neraplje pri šoli Majšperk. V šolskem letu 1962/63 je bila organizacija šol taka: Osrednje šole Razvitost Podružnične šole Razvitost 1. Majšperk 1—8 Naraplje 1—4 2. Martin Kores Podlehnik 1—8 Gruškovje 1—4 3. Franc Osojnik Ptuj 1—8 Grajena 1—4 Opomba: K pri stopnji razvitosti šole pomeni, da so razredi kombinirani v oddelku. Samostojne šole Razvitost (razredi) I—IV Sela I—V I—VI I—VII I—Vlil Boris Rodni vrh, Polenšak, Cirkovce, Maksa Brači- Kidrič V. Jurančič Leskovec, ča Cirkulane, Bratje Reš Kidričevo Vitomarci, Stoperce, Zavrč, Ptujska gora, Trnovska vas, Destrnik, dr. Franja Žgeča Dornava, Franc Belšak Gorišnica, Hajdina, Slov. goriške čete Juršinci, Lovrenc na Dr. p., bratov Strafela Markovci, Ivan Spolenak Ptuj, Tone Žnidarič Ptuj, Videm pri Ptuju, Žetale V šolskem letu 1963/64 je postala Osnovna šola Videm pri Ptuju osrednja šola, zadnja štirirazredna samostojna osnovna šola Sela pa njena podružnica. Osrednja Osnovna šola Majšperk je dobila še eno podružnično osnovno šolo na Ptujski gori. V šolskem letu so bile v občini 4 osrednje šole, 5 podružničnih šol in 20 samostojnih šol. V šolskem letu 1964/65 je postala Osnovna šola Slovenjegoriške čete Juršinci osrednja, šola na Polenšaku pa njena podružnica. Ukinjeni so bili višji razredi šole v Lovrencu na Dravskem polju, učenci pa pre-šolani na Osnovno šolo Boris Kidrič v Kidričevem. Učenci osmega razreda iz Žetal so bili prešolani na Osnovno šolo Martin Kores v Podlehnik. V šolskem letu 1965/66 je postala Osnovna šola Boris Kidrič v Kidričevem osrednja šola, šola v Lovrencu na Dravskem polju pa njena podružnica. Šestrazredna šola Polenšak (podružnica), Osnovna šola Leskovec in Osnovna šola Zavrč (samostojni) pa so postale petrazredne osnovne šole. Učenci so bili prešolani na bližnje osnovne šole. Po šolskem letu 1965/66 se je organizacija šol za kratko razdobje ustalila. Spremembe so izvajali le glede na razvitost šolskih enot. Podružnična osnovna šola Grajena je v šolskem letu 1966/67 postala petrazredna (prej štirirazredna). Podružnična osnovna šola na Ptujski gori je postala v šolskem letu 1967/68 petrazredna (prej sedemrazredna). V šolskem letu 1968/69 se je osnovna šola v Leskovcu ponovno razvila v osemrazredno (iz petrazredne) osnovno šolo. Naslednja sprememba je bila v šolskem letu 1970/71, ko so šestra-zredne samostojne osnovne šole v Stopercah, Vitomarcih in Trnovski vasi postale petrazredne osnovne šole. Učenci so se prešolali v popolne osnovne šole. Razvitost osnovnih šol je bila v šolskem letu 1971/72 taka: Osrednje šole Razvi- tost Podružnične šole Razvi- tost Samostojne Razvi-šole tost Slovenjegoriške Cirkovce, Maksa čete Juršinci 1— -8 Polenšak 1—5 Bračiča Cirkulane, Boris Kidrič Lovrenc na Bratje Reš Destrnik, Kidričevo 1— -8 Drav. polju 1—4 dr. Franja Žgeča Majšperk 1- -8 Naraplje 1—4 Dornava, Franc Ptujska gora 1—5 Belšak Gorišnica, Martin Kores Hajdina, Leskovec, Podlehnik 1- -8 Gruškovje 1—4 bratov strafela Franc Osojnik Markovci, Ivan Ptuj 1- -8 Grajena 1—5 Spolenak Ptuj Videm pri Ptuju 1- -8 Sela 1—4 Tone Žnidarič Ptuj, Žetale 1—8 Rodni vrh 1—6 Stoperce, Trnovska vas, Vinko Jurančič Vitomarci, Zavrč 1—5 Še vedno je bilo 29 šolskih enot, od tega: 6 osrednjih, 7 podružničnih in 16 samostojnih osnovnih šol. Po razvitosti pa je bilo 17 po- Organiziranost se je tudi v naslednjih letih še nadalje prilagajala številu učencev v šolskem okolišu in prostorskim zmogljivostim. Zaradi razbremenitve osnovne šole Franc Osojnik v Ptuju je v šolskem letu 1975/76 postala osnovna šola Grajena osemrazredna podružnična šola. Osnovna šola Vitomarci je postala podružnica osnovne šole Tone Žnidarič Ptuj. V šolskem letu 1976/77 je priključena samostojna osnovna šola Žetale k osnovni šoli Martin Kores Podlehnik, osnovna šola Trnovska vas pa k osnovni šoli Tone Žnidarič Ptuj, podružnična osnovna šola Polenšak se je zaradi slabše povezave z osnovno šolo Slovenjegoriške čete Juršinci odcepila od te šole m se priključila k osnovni šoli dr. Franja Žgeča Dornava, hkrati je bil ukinjen peti razred na Polenšaku, učenci pa prešolani na bližnje osnovne šole. V šolskem letu T977/78 je postala samostojna osnovna šola Stoperce podružnica osnovne šole Majšperk. Zaradi upadanja števila učencev je bil v tem letu ukinjen peti razred na podružnični osnovni šoli Rodni vrh. Učenci so bili prešolani v Osnovno šolo Martin Kores Podlehnik. V šolskem letu 1979/80 je bila v prostorih bivše gimnazije ustanovljena nova osnovna šola Olga Meglič Ptuj. Z ustanovitvijo te šole se je nekoliko zmanjšala prostorska stiska v ostalih ptujskih šolah. Zaradi majhnega števila učencev je bila v šolskem letu 1980/81 ukinjena podružnična osnovna šola Gruškovje, v šolskem metu 1982/83 pa podružnična osnovna šola Naraplje. V šolskem letu 1984/85 so bili učenci petega razreda podružnične osnovne šole Ptujska gora prešolani v osnovno šolo Majšperk. V šolskem letu 1984/85 je organizacija osnovnih šol v ptujski občini naslednja: Osrednje šole Razvi- tost Podružnične šole Razvi- tost Samostojne šole Razvi- tost Maksa Bračiča Cirkovce 1—8 Cirkulane 1—8 Zavrč 1—5 Bratje Reš dr. Franja Žgeča Destrnik 1—8 Dornava 1—8 Polenšak 1—4 K Franc Belšak Boris Kidrič Lovrenc na Gorišnica 1—8 Kidričevo 1—8 Drav. polju 1—4 Hajdina 1—8 Majšperk 1—8 Ptujska gora 1—4 K Slovenjegoriške Stoperce 1—5 K čete Juršinci 1—8 Martin Kores Rodni vrh 1—4 K Leskovec 1—8 Podlehnik 1—8 Žetale 1—8 bratov strafela Franc Osojnik Markovci 1—8 Ptuj 1—8 Grajena 1—8 Olga Meglič Tone Žnidarič Trnovska vas 1—5 Ptuj 1—8 Ptuj 1—8 Vinko Jurančič Ivan Spoienak Vitomarci 1—5 Ptuj 1—8 Videm pri Ptuju 1—8 Sela 1—4 Tako je v šolskem letu 1984/85 v ptujski občini 28 osnovnih šol, od tega 8 osrednih šol, 11 podružničnih osnovnih šol in 9 samostojnih šol. Po razvitosti pa je 19 popolnih osnovnih šol, 4 petrazredne in 5 štiri-razrednih. Šole, število oddelkov, število učencev in povprečno število učencev na oddelek v šolskem letu 1984/85: Zap. št. Naziv šole Štev. odd. štev. učencev Povpreč. št. uč. na odd. 1. Osnovna šola Cirkovce 14 297 21,2 2. Osnovna šola Maksa Bračiča Cirkulane 15 340 22,7 Podružnična osnovna šola Zavrč 5 109 21,8 3. Osnovna šola Bratje Reš Destrnik 14 287 20,5 4. Osnovna šola dr. Franja Žgeča Dornava 16 388 24,3 Podružnična osnovna šola Polenšak 2 45 22,5 5. Osnovna šola Franc Belšak Gorišnica 18 458 25,4 6. Osnovna šola Hajdina 16 389 24,3 7. Osnovna šola Slovenjegoriške čete Juršinci 15 295 19,7 8. Osnovna šola Boris Kidrič Kidričevo 16 386 24,1 Podružnična osnovna šola Lovrenc na Dr. p. 4 71 17,8 9. Osnovna šola Leskovec 8 150 18,8 10. Osnovna šola Majšperk 14 348 24,9 Podružnična osnovna šola Ptujska gora 3 52 17,3 Podružnična osnovna šola Stoperce 3 46 15,3 11. Osnovna šola bratov Strafela Markovci 16 414 25,9 12. Osnovna šola Martin Kores Podlehnik 12 263 21,9 Podružnična osnovna šola Rodni vrh 2 14 7,0 Podružnična osnovna šola Žetale 8 146 18,3 13. Osnovna šola Franc Osojnik Ptuj 24 694 28,9 Podružnična osnovna šola Grajena 8 183 22,9 14. Osnovna šola Olga Meglič Ptuj 23- 607 26,4 15. Osnovna šola Ivan Spoienak Ptuj 17 432 25,4 Osnovna šola Tone Žnidarič Ptuj Podružnična osnovna šola Vinko 28 756 27,0 Jurančič Vitomarci 5 86 27,2 Podružnična osnovna šola Trnovska vas 5 84 16,8 Osnovna šola Videm pri Ptuju 16 365 22,8 Podružnična osnovna šola Sela 4 66 16.5 Opomba: Oštevilčene so popolne osnovne šole, pod temi so brez zaporednih številk njihove podružnične šole. Šolski okoliši Večino sedanjih šolskih okolišev je določil Občinski ljudski odbor pred več desetletji. Spreminjali so se le ob sprotnih organizacijskih spremembah šol. V zadnjih desetletjih so se življenjske razmere v občini močno spremenile. Nastala so nova, gospodarsko močnejša središča, nekatera naselja so se skoraj v celoti izpraznila. Urejene so bile nove poti in ceste, stare pa posodobljene. Večina naselij v občini je povezana z rednimi avtobusnimi zvezami. Vzporedno z razvojem prometa je v občini raslo število učencev vozačev in jih danes beležimo že preko dva tisoč dvesto. Ti imajo v skladu z določili Zakona o osnovni šoli brezplačen prevoz, ker živijo preko 4 km daleč od šole. Ti dejavniki so vplivali na to, da so oddelki na šolah različno močni. Povprečno število učencev v občini na oddelek je 23,5, najvišje je 28,9 na osnovni šoli Franc Osojnik v Ptuju, najnižje pa 7 na podružnični osnovni šoli Rodni vrh. Tudi prostorsko so šole različno obremenjene. V šolskem letu 1973/74 je bil enoizmenski pouk le v Selah in Gruškovju. V treh izmenah so še poučevali v Dornavi, Žetalah in na osnovni šoli Franc Osojnik Ptuj. Zaradi organizacijskih in prostorskih sprememb, ki smo jih izvedli ter padca števila učencev, je danes stanje boljše. Večina šol ima enoizmenski pouk. Popolni dvoizmenski pouk imajo še osnovne šole Hajdina, Slovenjegoriške čete Juršinci, Videm pri Ptuju, Grajena in osnovna šola Franc Osojnik Ptuj. Osnovna šola Ivan Spo-lenak Ptuj ima še en oddelek v tretji izmeni. Vse to je vplivalo, da se v občini že vrsto let razpravlja o spremembi šolskih okolišev. Sklepe o nujnosti spremembe sta sprejeli že Skupščina občine Ptuj in Skupščina Izobraževalne skupnosti Ptuj. Namen sprememb je racionalna izraba šolskega prostora, približno enako število učencev v oddelku, uvedba predmetnega pouka v peti razred in zmanjševanje števila kombiniranih oddelkov. Dosedanja prizadevanja niso imela veliko uspeha. Krajani se borijo za ohranitev sedanjega stanja in ne upoštevajo prednosti predlaganih sprememb. Razporeditev šol, učencev in oddelkov po območjih je v šolskem letu 1984/85 naslednja: Območje št. šol Učenci štev. % Oddelki štev. % Učencev na odd. Dravsko polje 4 1144 14,7 50 15,1 22,8 Haloze 11 1896 24,4 90 27,0 21,3 Ptujsko polje 3 1258 16,2 50 15,1 25,2 Slovenske gorice 6 979 12,6 49 14,9 20,0 Ptuj 4 2494 32,1 92 27,9 27,1 Skupaj: 28 7771 100 331 100 23,5 Opomba: Dravsko polje zajema šole: Cirkovce, Hajdina, Boris Kidrič Kidričevo, Lovrenc na Dravskem polju; Haloze zajemajo šole: Leskovec, Ptujsko goro, Maksa Bračiča Cirkulane, Videm pri Ptuju, Sela, Zavrč, Majšperk, Stoperce, Martin Ko-res Podlehnik, Rodni vrh, Žetale; Ptujsko polje zajema šole: dr. Franja žgeča Dornava, Franc Belšak Gorišnica, Osnovno šolo bratov strafela Markovci; Slovenske gorice zajemajo šole: Bratje Reš Destrnik, Polenšak, Slovenjegoriške čete Juršinci, Grajeno, Vinka Jurančiča Vitomarci, Trnovsko vas; Ptuj zajema šole: Franc Osojnik, Tone Žnidarič, Ivan Spolenak in Olga Meglič. Mreža šol, ki je danes veljavna, je neprimerna. Pouk v osnovni šoli zahteva vedno večji nivo znanja, ki ga lahko učencem nudimo le v najsodobneje opremljenih in urejenih šolah. Zaradi razdrobljenosti šol ni možnosti in tudi nič ne kaže, da bomo v bodoče materialno toliko močni, da bi lahko vsako majhno šolo opremili s sodobnimi učnimi pripomočki in prostorsko uredili za sodoben pouk na višji stopnji. Velika obremenjenost nekaterih šol pa onemogoča šolam razvoj celodnevne organizacije pouka, podaljšanega bivanja in izvajanja prostočasnih dejavnosti, ki so pomemben dejavnik za kvalitetno izvajanje učnovzgojnega procesa. Zavlačevanje s spremembo šolskih okolišev gre na škodo razvoja šolstva v naši občini. Učenci in oddelki V osnovnih šolah ptujske občine je bilo v obravnavanem obdobju število učencev v porastu vse do šolskega leta 1964/65, ko je šole obi- skovalo 10.612 učencev. Po tem letu beležimo stalen padec. V Šolskem letu 1984/85 obiskuje osnovne šole 7771 učencev, kar je v primerjavi s šolskim letom 1964/65 za 2841 učencev manj. V zadnjem dvajsetletnem obdobju se je število učencev zmanjšalo za 37 % ali povprečno vsako leto za 142 učencev. Najvišje število oddelkov smo v občini beležili v letu 1969/70, ko je bilo na šolah organiziranih 368 oddelkov. Po tem letu je število oddelkov upadalo in je bilo najnižje 319 oddelkov v šolskem letu 1983/84. Število oddelkov je že v šolskem letu 1984/85 ponovno porastlo na 331 ali za 12 oddelkov, ker je bil s tem šolskim letom uveljavljen zakonsko določen normativ 32 učencev na oddelek (prej 36 učencev). V tem šolskem letu je povprečno število učencev na oddelek 23,5. Povprečno število učencev na oddelek je vsa leta v upadanju, kar omogoča učiteljem lažje in boljše delo. Gibanje števila učencev in števila oddelkov je bilo tako: šolsko leto število oddelkov štev! lo učencev Povpreč. št. učencev na oddelek 1958/59 300 9.850 33 1960/61 322 10.287 32 1965/66 347 10.386 30 1970/71 368 9.701 27 1975/76 359 9.148 25 1980/81 335 8.357 25 1984/85 331 7.771 23 Osnovna šola s prilagojenim programom dr. Ljudevita Pivka Ptuj Začetki usposabljanja duševno laže prizadetih otrok segajo v leto 1950. Občinski ljudski odbor v Ptuju je bil po vojni med prvimi, ki je odločil, da je potrebno za te-otroke ustanoviti posebne oddelke. V skromnih razmerah, v eni izmed učilnic osnovne šole Tone žni- darič Ptuj, se je pričelo usposabljanje duševno manj razvitih otrok. Brez ustreznega kadra in lastnih prostorov je bilo treba dokazati družbi, da sta vzgoja in izobraževanje te kategorije otrok potrebna. Okolje je bilo obremenjeno s predsodki in zadržanostjo, zato so bili začetki težki. Zaradi prostorske utesnjenosti je delovala šola s tremi oddelki do leta 1962, nato se je preselila v prostore 700 let starega Minoritskega samostana, kjer se je število oddelkov naglo povečalo. S šolskim letom 1966/67 je postala šola popolna osemletka. Prostori so bili kmalu pretesni, pričel se je dvo in celo triizmenski pouk. Leta 1979 se je šola preselila v prenovljene prostore bivše Ekonomske srednje šole, kjer deluje še danes. Ob rednih oddelkih osnovne šole je od šolskega leta 1975/76 poskrbljeno tudi za zmerno prizadete otroke, ki se usposabljajo v oddelkih za delovno usposabljanje. Od leta 1974 se izvaja mobilna služba za otroke, ki zaradi utemeljenih razlogov ne morejo biti vključeni v redno usposabljanje na šoli ali v ustreznem zavodu. število učencev in oddelkov na šoli s prilagojenim programom: šolsko leto Osnovna šola št. učencev št. oddelkov Delovno usposabljanje št. učencev št. oddelkov 1950/51 21 1 —■ — 1960/61 56 3 — — 1965/66 126 8 — — 1970/71 237 20 — — 1975/76 288 23 8 1 1980/81 185 16 21 3 1984/85 215 19 26 3 Leta 1977 so šolo poimenovali po dr. Ljudevitu Pivku, doma iz Nove vasi pri Markovcih, profesorju na učiteljišču v Mariboru in učitelju prve generacije defektologov. Učno osebje Po ukinitvi nižjih gimnazij je imela večina učiteljev, zaposlenih na osnovnih šolah, le srednješolsko izobrazbo. Kadrovska struktura se je začela spreminjati, ko so na šole pričeli prihajati diplomanti pedagoških akademij. Zaposlitve učiteljev po izobrazbi so bile naslednje: šolsko leto Profesorji ^učIteuT' Učitelji Druql Skupal 1960/61 7 15 214 39 275 1965/66 4 34 286 29 353 1970/71 2 75 281 41 399 1975/76 7 134 275 22 438 1980/81 6 184 191 78 459 1984/85 5 284 171 35 459 V zadnjem času se število učiteljev in drugih (večina absolventi Pedagoške akademije) močno zmanjšuje. Učitelji odhajajo v pokoj, na novo se zaposlujejo diplomanti pedagoških akademij. Absolventi Pedagoške akademije praviloma le nadomeščajo delavke, ki so na porodni- ških ali daljših bolezenskih dopustih. Kadrovska struktura v osnovnih šolah je dobra. Še pred petimi leti smo čutili pomanjkanje predmetnih učiteljev za posamezne predmetne skupine. Danes se pojavlja že brezposelnost. Učni uspeh in generacijski osip Z izboljšanjem pogojev dela na osnovnih šolah (boljša kadrovska struktura, manjše število učencev v oddelku, manjše število učencev v izmenskem pouku, večje in boljše prostorske kapacitete, boljša opremljenost šol z učili, mala šola, podaljšano bivanje, celodnevna osnovna šola), se je v zadnjih desetletjih močno izboljšal tudi učni uspeh. V šolskem letu 1967/68 je učni uspeh v naši občini znašal 81,4%. Osip generacije, ki se je v šolskem letu 1960/61 vpisala v prvi razred in v šolskem letu 1967/68 zaključila šolanje, je znašal 51,5 %. Večji osip pa je bil v šolskem letu 1969/70 in je znašal 53,8 %. V zadnjem desetletju se je učni uspeh gibal med 97,6 % v šolskem letu 1974/75 in 97,1 % v šolskem letu 1983/84. Vzporedno z rastjo učnega uspeha je padal osip generacije, ki v osmih letih ni zaključila šolanja in znaša od šolskega leta 1981/82 dalje manj kot 10 %. življenje in delo osnovne šole Osnovne šole delajo po obveznem predmetniku irt učnem načrtu, ki sta enotna za vso Slovenijo. Leta 1983 je Strokovni svet SR Slovenije za vzgojo in izobraževanje sprejel Program življenja in delo osnovne šole, ki obsega smernice za delo osnovnih šol, obvezni predmetnik in učne načrte. Program so šole začele delno izvajati že, ko je bil v pripravi, predmetnik in učni načrt pa postopoma s pričetkom v šolskem letu 1983/84 v prvem, drugem in tretjem razredu. V vse razrede bo novi predmetnik in učni načrt uveden v šolskem letu 1986/87. Smernice podrobno opredeljujejo naloge in organizacijo ter načela za načrtovanje in izvajanje dela in življenja osnovnih šol. Za uresničevanje družbenih vzgojnoizobraževalnih smotrov se med seboj povezujejo delavci in učenci osnovne šole, starši učencev, delovni ljudje in občani, družbenopolitične organizacije, interesne skupnosti in društva v krajevni skupnosti in občini ter širši družbeni skupnosti. Ob sodelovanju z družbenim okoljem zagotavljajo osnovne šole učencem boljše možnosti za uspešno vzgajanje in izobraževanje in zadovoljevanje njihovih interesov in potreb. Tako postajajo osnovne šole čedalje bolj družbeno vzgojnoizobraževalno, kulturno in telesnokulturno središče kraja. OŠ bratov Strafela Markovai Osnovne šole razvijajo različne vzgojnoizobraževalne dejavnosti, jih med seboj povezujejo tako, da oblikujejo celovito, samostojno, svobodno in ustvarjalno osebnost, ki usklaja svoje cilje s potrebami in zahtevami nadaljnjega razvoja družbene skupnosti in se uspešno pripravlja za vključevanje v delo, samoupravljanje in osebno življenje. Dodatni in dopolnilni pouk Za učence, ki kažejo pri pouku nadpovprečne sposobnosti ali dosežke ter kažejo interes za poglobljeno delo na določenem področju, organizirajo osnovne šole dodatni pouk, kjer učenci pod nadzorstvom učitelja čimbolj samostojno delajo in poglabljajo svoje znanje. Za učence, ki ne dosegajo zadovoljivih učnih uspehov, se ne znajo učiti ali iz drugih razlogov potrebujejo pomoč, organizirajo osnovne šole dopolnili pouk, ki ga praviloma vodi učitelj. Pri dopolnilnem pouku predelajo učenci temeljne učne vsebine v bistvenih značilnostih glede na pomanjkljivosti znanja. Kulturni, naravoslovni, športni in obrambni dnevi ter delovne akcije Kulturne, naravoslovne, športne in obrambne dneve ter dneve za delovne akcije, proizvodno in drugo družbeno potrebno delo učencev izvajajo osnovne šole v skladu z možnostmi in pogoji, v skladu s predmetnikom in učnim načrtom ter v povezavi z družbenim okoljem, kar daje možnosti za vključevanje okolja v organizacijo, izvajanje in vrednotenje šolskega dela. Interesne dejavnosti Za razvoj vsestransko razvite osebnosti organizirajo šole v sodelovanju z drugimi dejavniki interesne dejavnosti, v katere se vključujejo učenci po svojih nagnjenjih. V interesne dejavnosti je vključenih približno 96 % vseh učencev. Interesne dejavnosti vodi preko 55Ó mentorjev, od tega preko 100, ki niso zaposleni na šolah. Organiziranih je preko 1.000 krožkov. Programi krožkov zajemajo skoraj vsa področja življenja in dela človeka. Vedno večje zanimanje je za krožke proizvod-no-tehničnih dejavnosti, kjer pa šole čutijo pomanjkanje mentorjev, delavnic in opreme. Celodnevna šola in podaljšano bivanje Potreba po organiziranem varstvu učencev v času zaposlenosti njihovih staršev, nizek učni uspeh in velik generacijski osip so dejavniki, ki so pogojevali, da se je v začetku prejšnjega desetletja tudi v naši občini začelo razvijati organizirano podaljšano bivanje učencev v osnovnih šolah, po šolskem letu 1975/76 pa tudi celodnevna organizacija pouka v osnovni šoli v Kidričevem. Začetki so bili skromni. V šolskem letu 1971/72 so bili organizirani štirje oddelki podaljšanega bivanja [dva v Ptuju in dva v Kidričevem) za 74 učencev. Zaradi prostorske utesnjenosti, pomanjkanja učiteljev in materialnih sredstev se je ta dejavnost, kljub velikim potrebam, le počasi razvijala. Osnovna šola Boris Kidrič Kidričevo je prva v naši občini in ena med prvimi v Sloveniji prešla v šolskem letu 1975/76 na celodnevno organizacijo pouka na nižji stopnji. Ta organizacija se je vsako leto podaljševala za en razred več, v šolskem letu 1978/79 pa na vse razrede te šole. V šolskem letu 1982/83 je na celodnevno organizacijo pouka prešla tudi Podružnična osnovna šola Stoperce. Razvoj podaljšanega bivanja in organizacije celodnevne osnovne šole je bil tak: šolsko leto Podaljšano bivanje štev. štev. delež odd. uč. uč. % Celodnevna osnovna šola štev. štev. delež odd. uč. uč. % 1971/72 4 74 1,3 — — — 1975/76 24 650 7,1 8 190 1,9 1980/81 42 1081 12,9 18 436 5,2 1984/85 39 1030 13,3 19 431 5,& šolska svetovalna služba Potrebe po organizaciji svetovalnih služb na osnovnih šolah so za razvoj osnovnega šolstva odgovorni dejavniki ugotovili že pred petnajstimi leti in v program razvoja osnovnih šol, sprejet v skupščini občine in izobraževalni skupnosti, začrtali pot razvoja. Načrtovali so zaposlitev skupin strokovnjakov, v katerih bi bil psiholog, pedagog in socialni delavec. V začetnem razvoju bi zaposlili tri skupine, in sicer eno za Haloze, eno za Slovenske gorice in eno za Ptuj. Žal je zaradi gmotnih razmer razvoj svetovalnih služb ostal v glavnem le v načrtih. Zaposlili smo le sedem socialnih delavcev na šolah v Cirkulanah, Majšperku, Podlehniku, Franc Osojnik Ptuj, Olga Meglič Ptuj, Tone Žnidarič Ptuj in dr. Ljudevit Pivko v Ptuju. šolska prehrana Ena najbolj razširjenih oblik družbene pomoči otrokom je organizirana šolska prehrana, ki so jo na večini šol začeli organizirati okrog šolskega leta 1952/53. Sprva so učenci prejemali v glavnem le mlečne napitke in čaje, zato so se kuhinje tudi imenovale »mlečne kuhinje«. V šolskem letu 1972/73 je malice prejemalo že 95 % vseh učencev. Organizacija prehrane je šolam delala veliko preglavic, saj nobena stara šola ni imela primernih prostorov in opreme, pa tudi kadrov ni bilo. Šole so si pomagale na različne načine. Kuhinje so urejale v kletnih prostorih, v izpraznjenih bivših učiteljskih stanovanjih in podobno. V letu 1973 je skupščina Izobraževalne skupnosti Ptuj sprejela program ureditve kuhinj, najela kredit in vse kuhinje sistematično, v okviru prostorskih možnosti uredila in opremila. Za zaposleno kuhinjsko osebje so bili organizirani tečaji za pridobitev kvalifikacije. Organizirana prehrana učencev na šolah je dobivala vedno večji pomen, jedilniki so postajali pestrejši in bogatejši. Na šolah so pričeli vsaj dvakrat tedensko kuhati tudi enolončnice. Vzporedno z razvojem podaljšanega bivanja in celodnevne osnovne šole so šole prehajale tudi na kuhanje kosil. Danes prejemajo malice vsi učenci, ki jih ne odklanjajo, kosila pa v glavnem le učenci, ki so vključeni v podaljšano bivanje in celodnevno osnovno šolo. Za razvoj šolske pre^ hrane na šolah imajo veliko zaslug delovne skupnosti šol, ki z raznimi akcijami (zbiralne akcije, obdelava šolskih vrtov in podobno) skrbijo, da prispevki staršev niso previsoki, saj so sredstva, ki jih v ta namen prispeva družba, občutno premajhna. Skrbi za razvoj organizirane zdrave prehrane učencev bo potrebno v naslednjih planskih obdobjih posvetiti več pozornosti. Šolska poslopja, učila Pogoj za uspešno in kvalitetno izvajanje vzgojnoizobraževalnega dela so šolska poslopja. Ob reformi leta 1958 so bila šolska poslopja v zelo slabem stanju, še danes je v uporabi precej zgradb, ki so bile zgrajene v prejšnjem stoletju. Najstarejše poslopje, ki je še danes v uporabi, je poslopje osnovne šole Lovrenc na Dravskem polju (zgrajena leta 1879), sledijo: v Vidmu pri Ptuju (leta 1883), v Žetalah in Stopercah (leta 1893), na Rodnem vrhu (leta 1894), v Juršincih (leta 1895), na Hajdini in v Zavrču (1896), v Cirkulanah (leta 1898) v Cirkovcah in na Ptujski gori (leta 1900), na Polen-šaku in v Majšperku (leta 1901), Osnovna šola Tone Žnidarič Ptuj (leta 1902), drugo poslopje v Lovrencu na Dravskem polju (leta 1905), Ivan Spolenak Ptuj (leta 1912), v Žetalah (1914), na Destrniku (leta 1924). Po tem letu skoraj tri deletletja ni bilo zgrajeno nobeno šolsko poslopje, šele leta 1953 je zgrajena prva nova osnovna šola na Selih. Pred tem je bilo leta 1946 za potrebe osnovne šole preurejeno poslopje na Grajeni, ki so ga med vojno zgradili Nemci za vojno bolnišnico. Leta 1958 je bila zgrajena osnovna šola v Kidričevem, leta 19641 nova osnovna šola Franc Osojnik Ptuj, leta 1966 večji prizidek z učilnicami in telovadnico v Majšperku, leta 1971 šola v Podlehniku, leta 1972 šola v Gorišnici, leta 1975 šola v Dornavi, leta 1976 šola v Vitomarcih, leta 1979 šola v Markovcih in leta 1980 šola v Trnovski vasi. Prikaz stanja šolskih prostorov: število prostorov Vrsta prostora leta 1960 leta 1970 ' leta 1985 Učilnica 177 198 292 Kabinet za učila 21 41 40 Telovadnica 4 10 10 Delavnica za tehnični pouk 5 16 22 Mlečna kuhinja 26 30 28 Jedilnica 7 7 17 Število prostorov leta 1960 : leta 1970 leta 1985 Prostor za govorilnico 1 3 — Prostor za svobodne aktivnosti 2 2 15 SKUPAJ: 244 307 424 OŠ Maksa Bra&ča Cirkulane Po drugi svetovni vojni je bilo zgrajenih enajst šol s 135 učilnicami, kar je 46 % od skupnega števila učilnic. Leta 1960 in 1970 so bile učilnice obremenjene še v 1,8 izmeni, danes beležimo 1,3 izmensko obremenitev. Na padec obremenitve učilnic nedvomno vpliva tudi veliko zmanjšanje števila učencev. Telovadnico je imela le osnovna šola Tone Žnidarič v 'Ptuju, kasneje je staro pridobila Osnovna šola Olga Meglič Ptuj, osem telovadnic pa je bilo zgrajenih na novo. Nove šole so zgrajene po veljavnih normativih in standardih in imajo v večini primerov za sodoben pouk primerne prostore. Poleg novogradenj je bilo do leta 1960 v šolskih poslopjih urejeno le najnujnejše. Nato smo pričeli sistematično urejati in obnavljati vse šole, kjer niso bile predvidene novogradnje. Obnovljene so bile strehe, urejene notranjosti in fasade šol, kjer je bilo mogoče so šole priključene na vodovodno in telefonsko omrežje, skoraj povsod je urejeno centralno ogrevanje. Iz šol smo preselili učitelje, stanovanja pa preuredili za potrebe šol, preurejeni so kletni prostori in podstrešja šol, urejena igrišča, v vseh šolah so urejene in opremljene kuhinje. Današnje stanje učilnic je sorazmerno ugodno; 46 % je novih učilnic, druge so preurejene, manjka pa še precej specializiranih učilnic. Sedem popolnih osnovnih šol in vse nepopolne osnovne šole nimajo telovadnic. Primanjkujejo prostori za hitrejši razvoj podaljšanega bivanja in celodnevne osnovne šole ter za organizirano šolsko prehrano. Nekatere stare šole je potrebno ponovno obnoviti. Opremljenost osnovnih šol z učili in opremo se je v zadnjih desetletjih izboljšala. Šole združujejo sredstva amortizacije in sistematično in skupno nabavljajo opremo in učila, kar pa je premalo, da bi sledile naglemu razvoju učne tehnologije. Vlaganja v šole so terjala od naše družbe ogromne napore in odrekanja. Leta 1976 je bil uveden prvi občinski samoprispevek, namenjen šolstvu. Sedaj je v teku drugi, v katerem ima tudi osnovno šolstvo svoj delež. Poleg občinskega samoprispevka so v posameznih krajevnih skupnostih za potrebe šol uvedli tudi krajevne samoprispevke. Gospodarjenje v osnovnih šolah Družbeni interes pri izvajanju programa življenja in dela osnovnih šol je zagotovljen preko sodelovanja uporabnikov, ustanovitelja žo^to Skupščine občine Ptuj in Izobraževalne skupnosti Ptuj v svetih šol in zborih delavcev. Do leta 1967 so šole gospodarile s sredstvi, ki so jih prejemale iz proračuna skupščine občine Ptuj. Tega leta so delovni ljudje in občani v krajevnih skupnostih kot uporabniki ter delavci, zaposleni na področju vzgoje in izobraževanja kot izvajalci, ustanovili Izobraževalno skupnost Ptuj. Od takrat se srečujejo uporabniki in izvajalci v skupščini izobraževalne skupnosti Ptuj. V njej ugotavljajo in obravnavajo skupne in družbene interese na področju vzgoje in izobraževanja v občini ter jih v procesu samoupravnega sporazumevanja usklajujejo z drugimi izobraževalnimi skupnostmi in družbenopolitičnimi skupnostmi. Gmndschulvesen in der Gemeinde Ptuj nach der Schulreform aus dem Jahr 1958 In Jahre 1958 wurde im Hauptschulwesen eine Schulreform durchgeführt. Das Gymnasium (dauerte von dem 5. bis zum 8. Schuljahr) wurde jetzt abgeschafft und die einheitliche achtjährige Hauptschule wurde eingeführt. In der Gemeinde Ptuj existierten 29 selbstständige Hauptschulen mit verschiedener Klassenzahl. Solches Schulnetz war nicht rationell, darum musste es immer wieder ergänzt und umgeformt werden. So gab es 1984/85 28 Hauptschulen, davon 8 zentrale Schulen und neh 9 selbstständige Schulen. Betrifft der Klassen gab es so 19 Schulen mit 8 Klassen, 4 mit 5 Klassen und 5 mit 4 Klassen. Die Schulbezirke, die noch heute existieren, wurden schon vor Jahr-zenten, fixiert. Inzwischen veränderten sich die Arbeitsbedingungen an den einzelnen Schulen verschieden, darum versucht man schon seit einigen Jahren die Schulbezirke umformen. Die Schülerzahl nimmt seit dem Schuljahr 1964/65 (10.612 Schüler) ab, im Schuljahr 1984/85 gab es nur noch 8881 Schüler. Bis zum Schuljahr 1970/71 nahm die Zahl der Schulklassen ständig zu, damals gab es nur noch 331 Klassen. Die Sonderschule Dr. Ljudevit Pivka wurde im Jahr 1950 mit einer Klasse von 21 Schülern gegründet. Im Jahre 1984/85 hatte sie schon 19 Klassen mit 215 Schülern. Die Schule hat noch 3 Klassen für Arbeitsbefähigung von 215 Schüler organisiert und sie beschäftigt sich ausser des Schulgebändes mit Schülern, die nicht in der Schule und auch nicht an der Arbeitsbefähigung teilnehmen können. Die Ausbildungsstruktur der Lehrer veränderte sich wesentlich, immer mehr gibt es Lehrer mit höherer Ausbildung. An den Schulen arbeiten heute 5 Professoren, 284 Fachlehrer, 171 Lehrer und 35 andere Angestellte. Die Schulen arbeiten nach dem vorgeschriebenen Schulplan und Stundenplan. Um die gesellschaftlich-erzieherischen und ausbildenden Zwecke zu befriedigen, verbinden sich die Pedagogen mit Schülern, mit Eltern der Schüler, mit Werktätigen und Bürger, mit gesellschaftlichpolitischen Organisationen, mit Interessengruppen und Vereinen in der Ortsgemeinschaft und in der Gemeinde. Die Schule sucht Kontakte mit ihrer Umgebung auch bei der Organisation der Kultur-, Naturwissenschaftlichen, Sport- und Verteidigungstage, bei den aktivitäten im Rahmen der Freizeitbeschäftigung der Schüler und bei den Arbeitsaktionen. Für überdurchschnittliche Schüler organisiert die Schule den Zusatzunterricht, für hilfsbedürftige Schüler aber Ergänzungsunterricht. Im Schuljahr 1975/76 begann die Hauptschule in Kidričevo mit dem organisierten ganztägigen Unterricht, im Schuljahr 1982/82 gesellte sich noch die Hauptschule Stoperce dazu. Die organisierte Arbeit mit Schülern nach dem Schulunterricht ent-wicpelte sich wegen der materielen und räumlichen Bedingungen sehr langsam. Heute gib es 39 der artigen Klassen mit 1030 Schülern. Mangel an materiellen Mitteln hindert auch die Entfaltung der Fachberatungsstellen. So gibt es jetzt nur 7 Sozialberater an den Schulen. Für die Organisation der Schülerernährung war es nötig die entsprechenden Arbeitsbedingungen zu schaffen, denn in den existierenden Schulgebäuden waren keine dementsprechenden Schulräume vorgesehen. In den neugebauten Schulgebäuden wurden entsprechende Schulküchen gebaut, in den alten aber wurden die alten Wohnräume oder Keller zu dem Zweck umgebaut. Jetzt gibt es Schülerernährung an allen Schulen. Alle Schüler, die es wünschen, können Jause haben; das Mittagessen aber können an der Schule vor allem die Schüler, die an der organisierten Arbeit nach dem Unterricht teilnehmen oder die, die die ganztägige Schulen haben, nehmen. Viele Schulgebäude wurden in der Zeit renoviert oder neuaufgebaut, denn vorher unterrichtete man in manchen Schulgebäuden, die im vergangenen Jahrhundert gebaut worden waren. Nach dem Kriegsende wurden 10 Schulgebäuden mit 135 Schulklassen und 8 Turnsälen gebaut. Die Schuleinrichtung und Zahl der Lehrmittel verbesserten sich, abej wegen der schnellen Entfaltung der Lerntechnologie, können die Schulen die heutige Entwicklung nicht ganz befolgen. Im Jahre 1967 wurde die Ausbildungsgemeinschaft Ptuj von den Werktätigen und Bürgern (wie Verbraucher) und von Werktätigen auf dem Gebiet der Erziehung und der Ausbildung (wie Ausführer) gegründet. Darin stellen sie ihre gemeinsame und gesellschaftliche Interesse auf dem Gebiet der Erziehung und der Ausbildung in der Gemeinde fest, besprechen die zusammen und koordinieren sie auf Grund der selbstverwaltenden Verständigung. Viri: '"T" Organizacijska poročila osnovnih šol — Program razvoja osnovnih šol im oddelkov podaljšanega bivanja v občini Ptuj lir Ekonomski center Maribor, maj 1973 — Statistični podatki po občinah LR Slovenije 1961 — IV. zvezek Zavod LR Slovenije za statistiko, Ljubljana, junij 1982 — Letna poročila Izobraževalne skupnosti Ptuj in Zavod za šolstvo SR Slovenije, Organizacijska enota Maribor Vladimir Korošec PTUJSKE SREDNJE ŠOLE NEKOČ IN DANES Uvod Nemogoče je predstaviti današnje stanje ptujskega srednjega šolstva brez analize zgodovinskih razmer, v katerih so posamezne šole nastajale in opravljale svoje družbeno poslanstvo. Vzgoja in izobraževanje sta v vsaki razredni družbi podrejena idejnim, ekonomskim in političnim vplivom vladajočega razreda. Zato se vse družbene spremembe odražajo tudi na področju vzgoje in izobraževanja.1 Zaradi izredne tematske obsežnosti je v tem prispevku prikazan zgodovinski razvoj srednjega šolstva le v najpomembnejših izsledkih, čeprav bi glede na pomen zahteval celovito in podrobno analizo. Za posamezna starejša obdobja ni ohranjenega gradiva, kar onemogoča kompleksne zaključke. V drugem delu je prikazano današnje stanje na področju srednjega šolstva, njegova organiziranost v okviru srednješolskega centra, cilji in smotri, predvsem pa povezanost z OZD in okoljem. Za popolno poznavanje vzgojnoizobraževalnih razmer je potrebno v celoti poznati osnovno dejavnost, prakso, ki jo oblikujejo učenci in učitelji v ustreznih materialnih pogojih.2 Osnovna značilnost današnje šole je demokratizacija odnosov med subjekti vzgojnega procesa, kar prispeva k vsestranskemu strokovnemu in osebnostnemu razvoju mladega človeka, bodočega samoupravljala. Uspešnost delovanja srednjih šol je odvisna od tega, v kakšnem obsegu se v šolstvu uresničujejo ti družbeni cilji in potrebe. Dolgoročni vzgojni smotri težijo k popolni osvoboditvi človeka. Pri oblikovanju ciljev nadaljnjega razvoja šolstva moramo upoštevati raz- mere v naši družbi, njene potrebe in hotenja pri graditvi samoupravnih socialističnih odnosov. Zaradi današnjega težkega gospodarskega položaja pogosto zmanjšujemo materialno osnovo šolstva. Ne zavedamo se, da je naložba v znanje najbolj upravičena in trajna naložba sleherne družbe. Zato si moramo prizadevati vključiti v izobraževanje čimveč učencev in jim omogočiti osebno rast in razvoj. Pogosto pozabljamo na pomen, ki ga ima šola za kulturno in gospodarsko rast kraja, ko s togimi administrativnimi ukrepi spreminjamo lokacije vzgojnoizobraževalnih zavodov. Srednje šole morajo delovati v kraju, kjer obstajajo pogoji za izobraževanje in potrebe združenega dela, upoštevati pa moramo tudi socialni in ekonomski položaj učencev in razvitost kraja, v katerem Ie-ti živijo. Tako bo šola postala resnični nosilec družbenega razvoja. I. Zgodovinski pregled 1. Srednje in obrtne nadaljevalne šole v času Avstro-Ogrske Točnega datuma o ustanovitvi prve šole v Ptuju ne vemo. Leta 1603 je prenehala delovati »die Winkelschule des Wagmeisters«, 1610 pa je bila ustanovljena dekliška šola (Mädchenschule). Prva vaška šola je pričela z delom 1760 v Gorišnici, do leta 1800 je bilo ustanovljenih še 10 vaških šol.3 Iz navedenega lahko sklepamo, da je v takratni habsburški monarhiji Ptuj z okolico naglo sledil razvoju osnovnega šolstva. To lahko trdimo tudi za razvoj srednjih šol. Ustanovitev gimnazije sodi v čas slabitve monarhije na zunanjepolitičnem področju, posledica tega je popustljivost oblasti do narodnih zahtev. V ustavnem obdobju se je po letu 1860 na Slovenskem močno razvilo kulturno in prosvetno življenje, ki je kasneje prerastlo tudi v politični boj. Leta 1864 je bila v Ptuju ustanovljena Narodna čitalnica, ki je močno okrepila prosvetno življenje Slovencev v takrat politično in gospodarsko nemškem okolju.4 Istega leta je občinski mestni odbor sklenil, da se v Ptuju ustanovi srednja šola za višjo izobrazbo prebivalstva. 5. decembra 1868 je ministrstvo za uk in bogočastje v svojem odloku potrdilo ustanovitev nižje deželne realne gimnazije, ki je pričela delovati 1. oktobra 1869 v privatni hiši na Vrazovem trgu 2. Prvo leto je šolo obiskovalo 46 učencev, četrto leto delovanja pa že 100 učencev. Z naraščanjem števila učencev so postali šolski prostori pretesni, zato je mestna občina kupila zgradbo v Prešernovi ulici št. 29 (stari dijaški dom), kamor se je gimnazija preselila 9. oktobra 1871.5 Borba za izpopolnitev gimnazije je trajala vse do leta 1898/99, ko so ustanovili peti razred in v naslednjih letih še ostale višje razrede vse do osmega. Kljub temu da je oblast že ob ustanovitvi ptujske gimnazije opredelila njen nemški značaj in jo zadolžila za čuvanje in širjenje nemštva na spodnjem štajerskem, ima velik pomen tudi za narodno in kulturno rast slovenskega življa. Gimnazijo so obiskovali številni slovenski učenci in si pridobivali osnove za kasnejšo kulturno in politično delo (dr. Matija Murko, Fran Ksaver Meško).6 V prvem letu delovanja ptujske gimnazije se je šolalo enako število slovenske m nemške mladine (20 učencev, skupaj 40), v naslednjih štirih letih so prevladovali nemški učenci, nakar je bilo vse do nastanka popolne gimnazije večje število Slovencev. Mnogi bogati ptujski Nemci so pošiljali svoje otroke v Gradec, saj je bil prestop iz nižje gimnazije v višjo težak. Ko je bila v Ptuju ustanovljena popolna gimnazija, se je že v letu 1899 število nemške mladine podvojilo. Medtem ko so celo v Mariboru že v šolskem letu 1889/90 odprli za štiri nižje razrede dvojezične vzporednice, v Celju pa leta 1895, je v Ptuju število slovenskih učencev po letu 1899 upadalo. To upadanje je posledica načrtne germanizacije. Slovenske učence so v nekaj letih dobesedno iztrebili pod pretvezo, da ne obvladajo dovolj učnega jezika. Na njihovo mesto so sprejemali nemške učence iz vseh predelov Avstrije, ki so jih nastanili v nemški dijaški dom. Leta 1900 se je namreč gimnazija preselila v novo zgradbo v Prešernovi ulici št. 31, stare prostore pa so preuredili v dijaški dom. Poleg gimnazije'so se v Ptuju zelo zgodaj pojavile tudi obrtne oziroma strokovne nadaljevalne šole. Na osnovi ohranjenih virov ni mogoče natančno pojasniti, kaj je leta 1874 narekovalo ustanovitev kmetijske nadaljevalne šole. Nedvomno je bilo močno kmetijsko zaledje tehten razlog, ki je vzpodbudil ptujsko podružnico kmetijskega društva k ustanovitvi sadjarsko-vinogradniške in trsničarske šole. Podatke o delovanju te šole najdemo v poročilih Hansa Robiča, učitelja kmetijske šole, ki jih je leta 1874/75 objavil v »Steierische Landbote Organ für Landwirtschaft und Landeskultur«.7 Za potrebe praktičnega pouka je imela šola v prvem letu delovanja v predmestju Ptuja (Kaniža) poizkusni sadni vrt. Pouk je potekal ob četrtkih dopoldan, obiskovalo ga je okrog 100 učencev. S področja sadjarstva so spoznavali razmnoževanje, vzgojo podlag, obrezovanje korenin, cepljenje in sajenje dreves, v trsnici pa šo obrezovali cepljence, obtrgavali poganjke in čistili plevel. Leta 1875 so v novem gospoščinskem vrtu zgornjega Ptuja vzgojili 2000 cepljenih dreves, 950 dve in triletnih sadik in 1800 enoletnih. Kmetijska nadaljevalna šola je okrepila svojo dejavnost v 90. letih preteklega stoletja, ko je sodelovala pri odpravljanju posledic uničenja, ki ga je povzročila trtna uš. Kasnejših arhivskih podatkov o delovanju šole ni, razen nekaj manj pomembnih, kot je npr. oglas za učitelja trsničarske šole iz leta 1894.8 Ko je sredi preteklega stoletja zajela industrijska revolucija tudi Štajersko, je Ptuj ostal izven intenzivnega razvoja. Zaobšla ga je južna železnica, na gospodarskem področju je v celoti izgubil tekmo z Mariborom, čeprav je bil še leta 1846 med osmimi štajerskimi mesti z več kot 2000 prebivalci. Vse do konca stoletja je ostal na stopnji gospodarskega razvoja prejšnjega stoletja. Prevladovali sta drobna obrt in trgovina, ki sta zadovoljevali potrebe številnega mestnega in okoliškega prebivalstva. Na območju današnje ptujske občine je leta 1869 živelo 49.282 prebivalcev, leta 1900 pa 54.210. V drugi polovici 19. stoletja, leta 1889, so v Ptuju delovala naslednja obrtna združenja: gradbinci, čevljarji in usnjarji, peki in mlinarji, kovači in ključavničarji, mizarji in kolarji, mesarji in prekajevalci.9 Nedvomno je tako razvejana obrt zahtevala izobraževanje vajencev. Leta 1877 je bila ustanovljena obrtna nadaljevalna šola, ki je izobraževala vajence za potrebe vseh ptujskih obrtnikov.10 Iz ohranjènih virov je razvidno, da se je šola v začetku zelo težko uveljavljala, saj so mnogi obrtniki vztrajali na starem sistemu vzgoje vajencev in jih niso pošiljali v šolo.11 Po letu 1880 se je izostajanje učencev zmanjšalo, saj so obrtna združenja uvedla denarne kazni za kršitelje. Veliko zvemo o življenju in delu na obrtni nadaljevalni šoli iz statuta, ki je bil sprejet 28. aprila 1888.12 Obrtna nadaljevalna šola je bila nadaljevanje deške ljudske šole in je vajencem ter pomočnikom nudila teoretična in praktična znanja za vse tehnično komercialne stroke in umetne obrti, šolanje je trajalo tri leta. Prvo leto so učenci obiskovali pripravljalni razred, nato pa 1. in 2. razred, šolsko leto je trajalo od 1. oktobra do 31. maja, pouk pa je potekal: — v nedeljo dopoldan od 9. do 12. ure; — v ponedeljek zvečer od 19. do 21. ure; jja::-hvV četrtek zvečer od 19. do 20. ure. Statut določa še sestavo in naloge šolskega odbora, naloge vodje nadaljevalne šole, pogoje vpisa učencev itd. Leta 1891 je pričela delovati šola za prodajalce, ki jo je ustanovilo ptujsko trgovsko združenje (gremij).10 Obe ustanovi, tako trgovska kot obrtno nadaljevalna šola, sta izvajali intenzivno germanizacijo, saj sta delovali v času krepitve nemške politične in gospodarske moči v Ptuju. Pouk je bil v nemškem jeziku, kljub temu da so 99 % obrtnega in trgovskega naraščaja predstavljali Slovenci. Na sejah šolskega odbora so redno obravnavali uspehe na področju germanizacijske politike. Za uveljavitev še večjega nemškega vpliva na šolajočo se mladino v obrtni in trgovski šoli, so leta 1910 ustanovili vajeniški dom. Dekliška meščanska šola je bila v Ptuju ustanovljena 1. marca 1902.13 Bila je splošna nadaljevalna šola, saj so morale učenke pred tem opraviti najmanj pet razredov osnovne šole. Poleg splošnih znanj so se učenke izobraževale tudi v trgovski stroki lin gospodinjstvu (leta 1910 enoletni tečaj in gospodinjstvo in trgovska stroka). 2. Obdobje stare Jugoslavije Ko se je konec oktobra 1918 umirila vojna vihra in je bila 1. decembra proglašena ustanovitev Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, se je za Slovence začelo novo obdobje. Narodna neodvisnost se je lahko celovito potrjevala na kulturnem in prosvetnem področju. Tega so se Slovenci po obdobju tisočletne tuje nadvlade najbolj veselili, šolstvo, ki je doslej v službi vladajočih Nemcev širilo nemštvo, je po letu 1918 izobraževalo slovenski narod in širilo slovensko kulturo. Vse šolske ustanove so se hitro prilagodile novim razmeram. Na gimnaziji se je pričel pouk 16. septembra 1918. Med letom so nemške profesorje zamenjali slovenski, uvedli so slovenščino kot učni jezik. V naslednjih letih se je močno spremenilo tudi razmerje med slovenskimi in nemškimi dijaki. V šolskem letu 1918/19 je gimnazijo obiskovalo 73 Slovencev in 135 Nemcev, v naslednjem šolskem letu pa je med 228 dijaki že 194 Slovencev in 29 Nemcev. V času med obema vojnama je v obstoju gimnazije nekaj burnih obdobij. V letih 1925, 1927 in 1932 se dijaki in profesorji soočajo s poizkusi ukinitve višje gimnazije. V počitnicah 1932 je bila višja gimnazija ukinjena, vendar je bil ta odlok čez mesec dni preklican.6 Po koncu l. svetovne vojne sta ponovno organizirali delo obe nadaljevalni šoli. Dejavnost obrtne nadaljevalne šole lahko spremljamo iz ohranjenih redovalnic in vpisnic za naslednja šolska leta: 1928/29, 1929/30, 1930/31, 1931/32, 1939/40 in 1940/41.14 V šolskem letu 1928/29 je bilo vpisanih 189 učencev, od tega 39 deklet, ki so se izobraževala za šivilje, modistke, fotografinje in pletilje. Fantje pa so se glede na potrebe obrtne dejavnosti v največji meri odločali za kovinarsko stroko (mehaniki, ključavničarji, kovači), lesarsko in živilsko stroko. Šola je izobraževala učence za vse vrste obrti (v šol. I. 1928/29 zasledimo 30 različnih strok). Pouk je potekal od 1. oktobra do 30. aprila. V pripravljalnem razredu so poučevali splošnoizobraževalne predmete, medtem ko so v 1. in 2. razredu prevladovala strokovna znanja. Predmetnik obrtne nadaljevalne šole za šol. leto 1928/29: Pripravljalni razred: —• slovenščina — pisanje — računstvo — risanje 1. razred — obrtno spisje — obrtno računstvo — strokovno risanje 2. razred — obrtno spisje —■ obrtno računstvo —■ obrtna kalkulacija — obrtno knjigovodstvo — strokovno risanje — državoznanstvo Glede na narodnostno pripadnost so prevladovali Slovenci (174), 7 je bilo Hrvatov in 8 Nemcev. Med leti 1932 in 1939 ni ohranjenega gradiva. Za šolsko leto 1939/40 je ohranjena samo redovalnica 1. a razreda, ki ga je obiskovalo 36 učencev. Tudi iz šolskega leta 1940/41 ni ohranjenih popolnih podatkov o obsegu in dejavnosti šole: 1. a in 1.b razred je obiskovalo 68 učencev. Leta 1919 je združenje ptujskih trgovcev ustanovilo Trgovsko nadaljevalno šolo.15 Iz obdobja med obema vojnama ni ohranjenega gradiva o delovanju te ustanove. Prav tako ni gradiva o srednjih in obrtnih šolah iz obdobja nemške okupacije. Vse šole so služile novim oblastem in uresničevale germani-zacijsko politiko. Po vojni so bili organizirani tečaji za nostrifikacijo spričeval, pridobljenih v času okupacije. 3. Povojno obdobje Po vojni je nova ljudska oblast gradila šolstvo na osnovi potreb In tradicije, ki so jo imele posamezne šolske ustanove. V obdobju inten- živne obnove in graditve novega družbenega reda smo potrebovali ustrezno usposobljen kader, ki bi lahko sprejemal odgovorne naloge. Zato je narodna vlada za Slovenijo pozvala vsa mesta, naj ustanovijo obrtne šole tam, kjer obstajajo potrebe in pogoji dela. Z odlokom narodne vlade z dne 6. 11. 1945 je bil sestavljen odbor Strokovne nadaljevalne šole.16 Odlok okrožnega odbora OF Maribor, odsek za industrijo in rudarstvo je določil dne 14. 12. 1945 prvi predmetnik in urnik. Šola je pričela z delom decembra v prostorih mestne osnovne šole od 17. do 20. ure zvečer. Na razpolago so imeli tri razrede, nekaj pa v prostorih gimnazije. Prvi ravnatelj šole je bil Ferdo Šentjurc. Na šoli so izobraževali vajence za lesno, kovinarsko, tekstilno, usnjarsko in živilsko stroko. Fantje so se v največji meri odločali za mizarje (29), krojače (21), čevljarje (16), kovače, (13), ključavničarje (12), elektrotehnike (12), dekleta pa za šivilje (21) ‘in frizerke (4). 1. Število učencev strokovne nadaljevalne šole v šol. letu 1945/46 Razred Na zač . šol. leta Med letom vstop. Med letom jzstop. Ob zaklj. šol .1. M ž SK M ž SK M ž SK M ž SK 1. 40 8 48 2 2 40 6 46 2. a 29 16 45 6 — 6 5 2 7 30 14 44 2. b 39 — 39 17 — 17 5 — 5 51 — ; 51 3. 42 9 51 18 0 18 — 2 2 60 7 67 150 33 183 41 — 41 10 6 16 181 27 208 Prva leta delovanja strokovne nadaljevalne šole so se pedagoški delavci srečevali z vzgojnimi problemi, ki so se odražali v nerednem obisku pouka (76,7 %), kar ima za posledico izredno nizek učni uspeh (šol. I. 1945/46)^-. 61,5 %). Učiteljski kolektiv je vložil veliko truda v izboljšanje učnih rezultatov, že v naslednjih letih sta se izboljšala tako uspeh kot obisk pouka. Kako uspešno so oblasti v prvih povojnih letih približale šolo učencem in potrebam, nam potrjuje ustanovitev nadaljevalnih šol oziroma tečajev v nekaterih okoliških krajih. V šolskem letu 1946/47 je delovala Strokovna nadaljevalna šola Majšperk, ki je izobraževala za potrebe tekstilne tovarne Vunateks. V šolanje je bilo vključenih 16 učencev (7 čevljarjev, 3 ključavničarji,2 elektrikarja, kleparja, krojača, metal, strugarja in šivilja), šola je delovala samo eno leto in se je leta 1947 priključila Strokovni nadaljevalni šoli v Ptuju. Strokovno nadaljevalna tečaja pa sta potekala v Lovrencu na Dravskem polju v šolskem letu 1946/47 in v Središču ob Dravi (1950/51). Leta 1945 je kot nadaljevanje predvojne trgovske nadaljevalne šole pričela delovati gospodarska šola za vajence trgovskih podjetij (v času okupacije je delovala nemška trgovska šola). Po načrtu odseka za strokovno šolstvo pri ministrstvu za trgovino in preskrbo so nameravali ustanoviti gospodarsko šolo za vajence vseh trgovskih podjetij v okviru nižje gospodarske šole, vendar je bila zaradi finančnih težav v Ptuju ustanovljena gospodarska šola za vajence trgovskih podjetij kot samostojna ustanova.16 šola je pričela z delom 15. 12. 1945, vpisanih je bilo 31 vajencev. Vse do leta 1953 je bil vpis sorazmerno nizek. S povečano potrebo po trgovskih kadrih se je stanje bistveno izboljšalo. Leta 1954 se je šola iz gimnazijskih učilnic preselila v prostore nekdanje mestne osnovne šole v Raičevi ulici, kjer je že pred tem našla zavetje tudi Vajenska šola za razne stroke (strokovna nadaljevalna šola). V tem času je šola že dvakrat menjala naziv, 1949 je postala Šola za učence v gospodarstvu trgovinske stroke, 1954 Vajenska šola za trgovinsko stroko, v šolskem letu 1961/62 pa se je preimenovala v šolski center za blagovni promet. Poleg rednega šolanja za mladino so vse šole izvajale vrsto tečajev in izpitov za tiste učence, ki jim je vojna vihra preprečila šolanje ali pa so obiskovali nemške šole. Na gimnaziji so že 2. julija organizirali tečaje, v katere se je vpisalo 550 dijakov, ki so bili razporejeni v vseh osem razredov oz. v dvanajst oddelkov. Nostrifikacijskega tečaja se je na trgovski šoli udeležilo 32 vajencev oz. pomočnikov, na vajenski šoli za razne stroke pa 167. Iz prikazanega gradiva je razvidno, da so vse šolske ustanove organizirale vrsto različnih oblik izobraževanja odraslih. Breme gospodarske nerazvitosti je bilo veliko. Nujno je bilo potrebno izboljšati kadrovsko oziroma izobrazbeno 'strukturo, s čimer bi lahko ujeli korak razvitih. Z odlokom ministrstva za delo LRS je bila 1. 1. 1948 ustanovljena Vajenska šola za lesno stroko kot republiška šola za kadre v lesni industriji in obrti. Pouk se je pričel 22. marca v prostorih minoritskega samostana, kjer so uredili tudi dijaški dom za 90 učencev. Do leta 1952 je svet za prosveto in kulturo vsako leto določil šolski okoliš, po letu 1952 pa je prešlo pozivanje v šolo v pristojnost šole. ,Šolanje je trajalo tri leta v obliki vsakoletnih trimesečnih tečajev. Od leta 1951 so organizirali tudi 5-tedenske počitniške tečaje. Zanimivo je, da so v teh tečajih izobraževali tudi peke in čevljarje, v šolskem letu 1953/54 pa se je v redni izmeni izobraževalo tudi 21 kovinarjev. V lesni stroki so se učenci usposabljali za naslednje poklice: mizar, kolar, sodar, lesni strugar, parketar, tapetnik, tesar, žagar in pietilec. V letih 1948—1958 je šola izobrazila 1196 vajencev raznih poklicev. V vseh letih delovanja sta se Šola in dom srečevala s kadrovskimi težavami: pouk so skoraj v celoti izvajali honorarni učitelji. Kljub temu je bilo pedagoško delo organizirano na sodobnih načelih in enakopravnem položaju učencev pri upravljanju šole. Petdeseta leta pomenijo obdobje prehoda iz administrativnega socializma v sistem samoupravnega odločanja, ki se postopno uveljavlja tudi v družbenih dejavnostih. Vajenska šola za lesno stroko je uspešno uvajala samoupravno odločanje. Šolske delavnice so upravljali učenci preko delavskega sveta in upravnega odbora.17 S šolskim letom 1960/61 je bila ukinjena Vajenska šola za razne stroke. Učenci so se prešolali v Maribor in Mekinje, oddelek kovinarjev pa se je priključil Vajenski šoli za lesno stroko. Združena zavoda sta se preimenovala v šolski center za lesno predelovalno in kovinsko stroko. V gospodarski usmeritvi ptujske občine se uveljavlja kovinsko predelovalna industrija. Potrebe po tovrstnih kadrih so se povečevale, zato so nekatere delovne organizacije ustanavljale svoje izobraževalne centre za usposabljanje vajencev, strokovno priučevanje delavcev in izvedbo raznih seminarjev. Leta 1964 je bil z odločbo delavskega sveta ustanovljen center za usposabljanje vajencev in delavcev kovinske stroke pri Tovarni avtoopreme Ptuj.18 Center je v takem obsegu deloval samo štiri leta, saj je bilo potrebno zaradi racionalizacije in kvalitetnejšega dela uvesti enotno izobraževanje kovinarjev na eni ustanovi. Konec decembra 1966 se je izobraževalni center pri TAP priključil šolskemu centru za lesno predelovalno in kovinsko stroko. Nastane novi šolski center za kovinsko stroko. Lesni oddelek je bil zaradi slabega vpisa ukinjen. Šola si je prizadevala izboljšati kadrovsko strukturo že zaposlenih, zato je poleg poklicne šole za odrasle izobraževala od leta 1964 tudi v tehniški srednji šoli. Ta šola je delovala kot dislocirana enota mariborske tehniške šole za elektrotehniško, strojno in tekstilno stroko. Leta 1969 so ustanovili še delovodsko šolo za odrasle. V skladu s prizadevanji po celovitem razvoju ptujskega okraja je bila leta 1953 ustanovljena Kmetijska gospodarska šola. Ptujsko kmetijstvo je oskrbovalo Slovenijo s pomembnimi prehrambenimi proizvodi, vendar je še vedno temeljilo na ekstenzivni in samooskrbni proizvodnji. Kmetij-, ska gospodarska šola je za razliko od drugih šol te vrste izvajala enoleten strnjeni pouk. šola je bila v prostorih gradu Turnišče, kjer je de- lovala kot samostojna ustanova, do leta 1962 tudi dom gojencev, nakar se je priključil šoli.19 Leta 1954 se je šola preoblikovala v splošno kmetijsko šolo. Učenci so v enolètnem šolanju dobili splošna znanja oziroma napotila za delo v vseh kmetijskih panogah. Do leta 1958, ko je bila šola ponovno reorganizirana, je šolanje končalo 144 učencev. Z odločbo okrajnega ljudskega odbora je bila v šolskem letu 1958/59 ustanovljena dveletna Poljedelsko-živinorejska šola. Poleg redne dejavnosti je šola organizirala tudi traktorske tečaje in izobraževanje odraslih v živinorejski in poljedelski smeri. V šolskem letu 1966/67 so prvič vpisali 25 učencev v oddelek za kmetovalce. Tako je turniška šola poleg šentjurske izobraževala kmečko mladino za delo na kmetiji. Šolanje je bilo organizirano v zimskem obdobju, da bi lahko vključili čim več kmečkih otrok. Šola je izvajala tudi tečaje in predavanja za kmete ter izobraževala traktoriste. V 30 letih delovanja je šola dala družbi več kot 600 poljedelcev in živinorejcev ter kmetovalcev, s čimer je prispevala izjemen delež k razvoju kmetijstva. Leta 1978 se je združila s šolskim centrom za kovinsko stroko. Z reorganizacijo šolskega sistema v letu 1958 so največje spremembe zajele gimnazijo, ki je v šolskem letu 1958/59 postala štirirazredna šola. število učencev se je od 1031 znižalo na 172, prav tako se je zmanjšalo število oddelkov od 27 na 6. Na gimnaziji so se sprostile tako kadrovske kot prostorske kapacitete. V šolskem letu 1959/60 je mariborsko učiteljišče priključilo ptujski gimnaziji dva oddelka (62 dijakov). Dijaki so v Ptuju obiskovali 3 letnike, kjer so jih poučevali splošno izobraževalne predmete, medtem ko so 4. in 5. letnik obiskovali v Mariboru. Ta oblika izobraževanja učiteljev je v Ptuju obstajala do leta 1966. V zadnjih dveh letih je namreč število učiteljiščnikov upadlo. Delitev celovitega vzgojnoizobraževalnega dela ni ugodno vplivala na učence, kljub temu pa so le na ta način mnogi socialno šibki učenci dosegli učiteljski poklic.6 V obdobju intenzivne graditve, predvsem pa v času uvajanja družbenega upravljanja, se je pojavila kadrovska vrzel tudi v administraciji in na komercialnih področjih. V sodelovanju z mariborsko ESŠ je na ptujski gimnaziji pričel delovati v šolskem letu 1959/60 oddelek za odrasle. V naslednjem šolskem letu je po sklepu okrajnega ljudskega odbora Maribor z dne 7. julija 1960 pričela delovati ekonomska srednja šola, ki je izvajala izobraževanje v ekonomski in administrativni stroki, šola je delovala v okviru gimnazije do septembra 1961, ko s preselitvijo v novo zgradbo postane samostojen zavod. Kato nujna je bila šola za ptujsko in ormoško gospodarstvo, nam pove že podatek, da se je v šolskem letu 1961/62 izobraževalo 154 odraslih slušateljev. Dva oddelka sta delovala v Ptuju, dva v Ormožu, en oddelek pa v Središču ob Dravi. Leta 1962 je pričel z delom tudi oddelek za odrasle v administrativni šoli. Ko se je 1. septembra 1963 priključila ekonomski šoli Vajenska šola za trgovinsko stroko, postaneta združeni šoli največji srednješolski zavod s 476 učenci v 16 oddelkih. Tabela 2: število učencev in oddelkov na ESŠ v šol. letu 1963/64 . — ESŠ 7 oddelkov 198 — AŠ 4 oddelki 124 MfpLjtrgovska šola 5 oddelkov 144 — odrasli 3 oddelki 70 19 oddelkov 536 Poleg prostorskih in organizacijskih težav se je šola srečevala tudi s pogostimi poizkusi ukinitve izobraževalne dejavnosti. Leta 1968 je sekretariat za šolstvo in kulturo IS SRS v gradivu o racionalizaciji šolstva predvidel ukinitev nekaterih šol, med drugim tudi ESŠ v Ptuju. Ob močnem nasprotovanju DPO in SO Ptuj do ukinitve šole ni prišlo. S podobnimi težavami so se srečevale vse ptujske srednje Šole, bodisi da so nameravali ukiniti celotno šolo (Poklicna poljedelska živinorejska šolaj ali pa, da so bili ukinjeni posamezni oddelki (Vajenska šola za razne stroke, Vajenska šola za lesno stroko, učiteljišče). Kljub temu so ptujske srednje šole širile dejavnost tako po številu smeri izobraževanja kot po številu udeležencev. Leta 1970 se je ESŠ z odločbo SO Ptuj preimenovala v Šolski center za gospodarstvo in upravo Jože Lacko, šola je izvajala izobraževanje za mladino in odrasle v ekonomski, administrativni in trgovski stroki, poleg tega so se lahko zaposleni vključili v poslovodsko in komercialno šolo. Leta 1972 so odprli štiriletno administrativno šolo. Istega leta so' na gimnaziji ustanovili oddelek pedagoške smeri, v šol. letu 1976/77 pa dislociran oddelek mariborske zdravstvene šole v ambulantno bol-nični smeri. V šolskem letu 1974/75 je ptujske srednje šole obiskovalo' že 1797 učencev, ki so bili razporejeni v 61 oddelkov.20 S povečanim vpisom šo se kolektivi vseh šol srečevali z vedno' večjimi prostorskimi težavami. Vsi šolski objekti so bili nefunkcionalnii in niso omogočali sodobnega pouka. S problematiko šolskega prostora; se je soočila tudi širša družbena skupnost. i k V srednjeročnem načrtu občine od 1973 do 1977 so nakazane smernice razvoja srednjega šolstva in predvidena izgradnja novih šolskih prostorov. Načrtuje se združitev vseh šol v SŠC, da bi lažje dosegli zastavljene cilje. 27. novembra 1974 so vse srednje šole podpisale SaS o združitvi v sestavljeno OZD SŠC Ptuj. SO Ptuj je v letu 1973 sprejela Predlog za izgradnjo stavbe srednjih šol in dijaškega doma.21 Tabela 3 Izobraževanje mladine Izobraž. odraslih Odd. Št. učene. Odd. Št. učene. 1. Šol. center kov. stroke 12 302 [/S delov, šola 2 45 -^-/1:eh. strojna šola 3 58 2. Poki. polj. živin, šola 2 32 3. Šolski center za gospodarstvo in upravo — ekonomska šola 10 310 — upravno-admin. šola 3 94 r— poklicna admin, šola 3 128 poklicna šola za prodaj. 16 534 ! —• uprav.-admin. za odrasle 1 15 4. Gimnazija — gim. splošne smeri 10 274 — gimn. pedag. smeri 5 123 Skupaj 61 1797 6 118 V pripravah na prehod v usmerjeno izobraževanje je leta 1976 SO Ptuj z družbenopolitičnimi dejavniki uspešno izvedla referendum za izgradnjo šolskega prostora. Delovni ljudje in občani so se plebiscitarno odločili, da svoja sredstva naložijo v znanje, ki bo omogočilo hitrejši razvoj, predvsem pa bo zagotovljen enakopraven položaj naše mladine z ostalo slovensko mlado generacijo. 40 % sredstev za izgradnjo prve faze srednješolskega prostora je prispevala Izobraževalna skupnost SRS, s čimer je potrdila zasnovo razvoja srednjega šolstva v ptujski občini. Gradbena dela so se pričela spomladi 1977. Pred preselitvijo šol v nove prostore je bilo potrebno pripraviti novo samoupravno organizi- ranost, ki bo omogočala uspešno vzgojnoizobraževalno delo v novih pogojih. 1. 7. 1977 je bil ustanovljen Srednješolski zavod, ki je združil vse srednje šole in dijaški dom v enovito delovno organizacijo. Poleg skupnih interesov pri graditvi šolskega prostora je združitev narekovala tudi predvidena reforma srednjega šolstva, predvsem pa enotno nastopanje pri organizaciji vzgoje in izobraževanja mladine in odraslih ptujske in ormoške občine. Decembra 1979 so se šole preselile v nove prostore. Pred tem se je Šolski center za kovinsko stroko združil s Poklicno poljedelsko-živinorejsko šolo v Srednjo kovinarsko in kmetijsko šolo Veljka Vlahoviča. V šolskem letu 1979/80 je šola pridobila še oddelek strojne tehniške šole, ki je deloval kot dislocirana enota mariborske srednje tehniške šole. Za potrebe TGA Kidričevo pa smo v šolskem letu 1980/81 pričeli izobraževati metalurške tehnike. Za ptujsko srednje šolstvo se odpira novo obdobje, ki ga opredeljuje združitev vseh srednjih šol v enovito organizacijo združenega dela in izboljšanje materialnih in kadrovskih pogojev. Le na teh osnovah smo lahko izvedli uspešne priprave za reformo srednjega šolstva ter sledili širšim ciljem in nalogam vzgoje in izobraževanja v ptujski in ormoški občini: ’ .-^ izboljšati kvalifikacijsko strukturo in strokovno usposobljenost že zaposlenih delavcev v združenem delu — našim otrokom zagotoviti enakopravne možnosti izobraževanja in približati šolo tudi tistim učencem, ki se zaradi slabega socialnega stanja niso mogli vključiti v nadaljevanje izobraževanja — izobraževanje kadrov v skladu s potrebami OZD ptujske in ormoške občine i£js- uvajanje novih izobraževalnih programov, za katere obstajajo potrebe in pogoji izvajanja. II. SREDNJE ŠOLSTVO DANES 1. Obseg vzgojnoizobraževalnega dela Vzgojnoizobraževalna organizacija Srednješolski center Dušana Kvedra Ptuj je osrednja institucija srednjega usmerjenega izobraževanja za ptujsko in ormoško občino. V svojem sestavu ima dve šoli: TOZD Srednja kovinarska, metalurška in kmetijska šola V. Vlahoviča; TOZD Srednja družboslovna in ekonomska šola J. Lacka; TOZD Dom učencev in Delovna skupnost skupnih služb. Šole izvajajo naslednje vzgojnoizobraževalne programe: Tabela 4 Usmeritev VIP Smer Stopnja KOVINSKO Obdelava kovin in — obdelava kovin II. PREDELOVALNA INDUSTRIJA uprav, strojev SKR — spajalec in rezalec kov. il. Kovinarstvo in — oblikovalec kovin IV. strojništvo SR — vzdrževalec vozil in strojev — monter in upravlj. IV. energetskih naprav IV. — preoblikov. in spajalec IV. — strojni tehnik V. Kovinarstvo in strojništvo NAD —r obratni stroj. teh. V. METALURGIJA Pridobivanje in —- izdelovalec minerà- predelava Kovin SKR loških polizdelkov I). — talilec — livar IV. Metalurgija SR — preobli koval ec IV. -r- met. tehnik V. KMETIJSKA Kmetovanje SKR , kmetovalec II. Kmetijec SR — kmetijec IV. — kmetijski tehnik V. DRUŽBOSLOVNA Družboslovno- — družboslovna V. jezikov, dejav. SR — jezikovna V. Administ. dejav. SR — administrator IV. — admin, tehnik V. EKONOMSKA Poslov, fin. dej. SR — ekonomski tehnik V. Trgovinska dejav. SR — prodajalec IV. .~r, komercialni tehnik V. Trgovinska dejav. NAD .^•».komercialni tehnik v. V dislocirani enoti mariborske elektrošole izobražujemo 59 učencev v programu elektroenergetike. S šolskim letom 1984/85 pa zaključuje izobraževanje 34 učencev zdravstvene usmeritve v programu zdravstveno varstvo. V šolskem letu 1985/86 se bodo lahko prvi učenci vključili tudi v program naravoslovno-matematične tehnologije. V šolskem letu 1984/85 se v SŠC izobražuje 2130 učencev, od tega je 54 % učencev vključenih v proizvodne usmeritve, v šolskem letu 1970/71 je bilo teh učencev le 24 %, če upoštevamo vse ptujske srednješolce, tudi tiste, ki se izobražujejo v Mariboru, ugotovimo, da se jih več kot 70 % vključuje v proizvodne usmeritve. Tabela 5 Število učencev v SŠC v šolskem letu 1984/85 1. letnik 2. letnik 3. letnik 4. letnilk Skupaj VliP, SMER V ž V ž V ž V Ž V Ž TOZD Sred. kov., met. in kmet. šola (1111) —- kovinarstvo Sr 221 16 195 9 146 5 57 1 619 31 •—■ obdel. kovin SKR 68 9 28 3 — — — — 96 12 — metalurgija SR 14 1 21 6 29 12 20 5 84 24 — pridob. in pred. SKR — ■ 11 — — — 11 — — kmetijec SR 67 38 73 41 77 48 30 16 247 143 — kmetovanje SKR 32 12 22 7 — — — — 54 19 TOZD Sred. družb, in ekonom, šola (1019) —j družboslov.-jezik dejav. SR 55 52 63 51 79 69 49 35 246 207 — admin, dej. SR 37 37 41 41 50 50 44 44 172 172 — posl. finanč. dej. SR 98 97 67 60 64 59 78 67 307 283 — trgov, dejavn. SR 35 29 52 49 84 81 30 25 201 184 —■ elektroenerg. SR — — 59 4 — — — — 59 4 — zdravst, varstvo SR — — |3| — — — 34 29 34 29 SKUPAJ 627 291 632 271 529 324 342 222 2130 1108 Poleg 76 oddelkov za mladino izobražujemo v dveh oddelkih tudi odrasle. V oddelek obratnih strojnih tehnikov je vpisanih 30 odraslih, medtem ko v smeri komercialni tehnik letos zaključuje šolanje 35 odraslih. V zadnjih nekaj letih opažamo, da se interes za izobraževanje ob delu zmanjšuje. Ta pojav je značilen za celotno Slovenijo. Pred desetimi leti se je izobraževal vsak drugi Slovenec, danes pa je v izobraževanje vključenih le še 16 % odraslih.22 V ptujski občini se srečujemo z izredno neugodno kadrovsko strukturo zaposlenih. Kar 40 %, je pol kva I if i c i rani h in nekvalificiranih delavcev. V sodelovanju z OZD načrtujemo v prihodnjih letih razne oblike izobraževanja odraslih, zlasti v proizvodnih usmeritvah. 2. Materialni in kadrovski pogoji šola ima za izvajanje vzgojnoizobraževalnih programov 45 splošnih učilnic in 19 specializiranih učilnic za naravoslovne in strokovno teoretične predmete, računalništvo, tuje jezike ter obrambo in zaščito. Avdiovizualni studio je opremljen s sodobno učno tehnologijo, ki omogoča nazorno izvedbo učnega procesa. Nekaj naših pedagogov se načrtno ukvarja z raziskovalno nalogo, s katero želijo prikazati uspešnost uporabe učnih sredstev za doseganje zastavljenih vzgojnoizobraževalnih smotrov. Računalnik El Honeywell — 6 M 43 se uspešno vključuje v vse vzgojnoizobraževalne programe in prispeva k popularizaciji znanja računalništva tudi med tistimi učenci, ki nimajo računalništva v rednem programu. Knjižnično gradivo obsega okrog 16.000 enot, ki so namenjene učiteljem in učencem, v čitalnici pa so na voljo časopisi in revije. Leta 1983 smo pridobili sodobne šolske delavnice za izvajanje praktičnega pouka v kovinarski, metalurški, kmetijski in elektrotehnični usmeritvi. Del praktičnega pouka v teh programih poteka v starih delavnicah. Za potrebe kmetijske usmeritve ima šola poljedelske površine, ki pa se žal nahajajo na zazidalnem območju in ne omogočajo širitve. V tem srednjeročnem obdobju načrtujemo pridobitev lastnih zemljišč na novi lokaciji, kjer bomo oblikovali šolsko posestvo z objekti za živalsko proizvodnjo po vzorcu kmetije- našega območja. V oktobru 1984 smo pričeli z obnovo sadovnjaka na zemljišču ob šolski stavbi. Del nasada bo namenjen vzgoji različnih sadnih vrst za učne namene, del pa bo obsegal intenzivno proizvodnjo s sadnim izborom jablan in hrušk. Preostali praktični pouk iz živalske in vinogradniške proizvodnje izvajamo v OZD. Učenci tako spoznavajo sodobno organiziran proizvodni proces in se neposredno pripravljajo za delo. V šolskem letu 1985/86 se bodo bistveno izboljšali pogoji za izvajanje telesne vzgoje. Ob zgradbi SŠC nastaja objekt telovadnice v izmeri 2543 m bruto površine. Za potrebe šolske telesne vzgoje se bo lahko velika dvorana pregradila z dvema montažnima stenama. Razen velike telovadnice bomo uporabljali še manjšo telovadnico za športno gimnastiko in ritmiko ter trim kabinet. Nov športni objekt bo pomembna pridobitev za ptujski rekreacijski in klubski šport, hkrati pa bo služil tudi javnim kulturnim prireditvam v občini Ptuj. V prihodnjem srednjeročnem obdobju bomo morali ustrezneje rešiti tudi vprašanje tople prehrane učencev in delavcev. Zdaj organiziramo prehrano v mlečni kuhinji, del učencev pa se hrani tudi v domu učencev. V delovni organizaciji so zaposleni 203 delavci. Kar 61 % delavcev ima višjo in visoko izobrazbo. Kadrovska struktura je ustrezna za vse vzgojnoizobraževalne programe; to potrjujejo tudi odločbe o verifikaciji šol, ki je bila opravljena v začetku leta 1984. Tabela 6 Delavci po stopnji strokovne izobrazbe TOZD SKMKŠ TOZD SDES TOZD DOM. UČ. psss SKUPAJ Visoka šoia 30 49 1 3 83 Višja šola 22 7 8 6 43 Srednja šola 11 6 3 6 26 VKV 2 — 1 — 3 PKV • —. . .— 5 3 8 KV 4 — 6 3 13 N KV — — 8 19 27 SKUPAJ 69 62 32 40 203 Na šoli pospešujemo tudi inovativno dejavnost, izobraževanje ob delu, trenutno opravljajo podiplomski študij štirje učitelji. V vzgojno-izobraževalno delo pa so še vključeni doktor elektrotehniških znanosti, magister ekonomije in magister kemijske tehnologije. Nekatere strokovne predmete s področja kovinarstva, metalurgije in zdravstva poučujejo strokovnjaki iz OZD. Ta oblika je izredno uspešna, saj delavci iz združenega dela vnašajo v pouk sodobne tehnološke postopke in učence pripravljajo za opravljanje konkretnih delovnih nalog v proizvodnji. 3. Nova samoupravna organiziranost SŠC V tem šolskem letu smo izvedli reorganizacijo SŠC. Dosedanji šoli Srednjo družboslovno in Srednjo ekonomsko smo združili v TOZD Srednja družboslovna in ekonomska šola Jožeta Lacka. Šola organizira pedagoško in strokovno delo v okviru dveh pedagoških enot: PE za ekonomsko usmeritev in PE za družboslovno usmeritev. Prav tako smo ustanovili dve pedagoški enoti na Srednji kovinarski, metalurški in kmetijski šoli: PE za kovinarsko in metalurško usmeritev ter PE za kmetijsko usmeritev. SREDNJEŠOLSKI CENTER DUŠANA KVEDRA PTUJ TOZD SREDNJA KOVINARSKA, METALURŠKA IN KMETIJSKA ŠOLA VELJKA VLAHOVIČA r i PE za kovinarsko in PE za kmetijsko metalurško usmeritev usmeritev Učitelj, zbor PE Učitelj, zbor PE TOZD SREDNJA DRUŽBOSLOVNA IN EKONOMSKA ŠOLA «-------------- JOŽETA LACKA I I PE za ekonomsko PE za družboslov. usmeritev usmeritev Učitelj, zbor PE Učitelj, zbor PE TOZD DOM UČENCEV Z združitvijo dveh šol smo želeli preprečiti neugodne pogoje gospodarjenja obeh šol, ki so nastali zaradi zmanjševanja dejavnosti. Ob prehodu na usmerjeno izobraževanje sta bili ukinjeni pedagoška in zdravstvena šola, poleg tega je upadel tudi vpis v neproizvodne smeri. V letu pred uvedbo usmerjenega izobraževanja se je v ptujske srednje šole vpisalo 883 učencev, od tega 514 v srednje šole s 4-letnim programom. V naslednjih letih se, je postopno zmanjševalo število učencev v srednjih programih. Letos izobražujemo v srednjih programih le 530 učencev. Povečuje pa se delež učencev, vključenih v skrajšane programe. Od 51 učencev v šolskem letu 1981/82 je število vpisanih v skrajšane programe letos porastlo na 100 učencev. V SR Sloveniji se v te programe vključuje le 8 % osnovnošolske populacije, v Ptuju pa je ta delež celo 18 %. Bolj zaskrbljujoče je, da se veliko učencev po končani šoli ne vključuje v nadaljnje izobraževanje, delež se giblje od 15 do 20 %, predvsem zaradi socialnih razmer in pomanjkanja ustreznih usmeritev oziroma programov v SŠC Ptuj. To so učenci z manj razvitih področij občine, kar vodi v vedno večjo socialno diferenciacijo. 4. Socialna struktura učencev Poklicna oziroma izobrazbena struktura staršev naših učencev je izredno neugodna, saj je 22 % staršev nekvalificiranih delavcev, kar se odraža v šibkem socialnoekonomskem položaju teh učencev. Dve tretjini učencev izhajata iz kmečkih in delavskih družin {68 %), 9 % staršev ima višjo in visoko izobrazbo. Tabela 7 Poklicna struktura staršev Usmeritev NK KV SR VIS VIS KM OBRT u SKUPAJ Kovinarska 173 294 99 29 13 79 22 23 732 Metalurška 17 29 19 3 2 7 1 78 Kmetijska 59 69 34 9 6 111 4 8 300 Družboslov. jez. 16 63 88 36 25 7 6 5 246 Administrativna 58 58 23 — 1 22 4 7 173 Zdravstvena mmm 9 14 2 3 2 2 2 34 Elektroenerg. 19 11 12 4 4 5 1 3 59 Poslov, finanč. 49 108 58 29 9 30 9 15 307 Trgov, dejavnost 61 76 22 6 — 23 5 8 201 SKUPAJ 452 717 369 118 63 286 54 71 2.130 % 22 33 17 6 3 13 2 4 100 Med usmeritvami so glede poklicne strukture staršev pomembne razlike. V administrativni in trgovinski dejavnosti prevladujejo nekvalificirani delavci (preko 30 *&), medtem ko je v družboslovno-jezikovni dejavnosti samo 6,5 staršev v tej kategoriji, prevladujejo starši s srednjo izobrazbo, 25 % staršev pa ima višjo in visoko izobrazbo. Zaposlenost staršev: Oče 40,4 % Mati 6,9 % Oba 47,9 % Nihče 4,8 % Tudi pri zaposlenosti staršev obstajajo razlike med usmeritvami. V družboslovno-jezikovni usmeritvi ima kar 67 % učencev zaposlena oba starša, najbolj neugodno razmerje je v programu obdelava kovin SKR, kjer ima samo 24 % učencev zaposlena oba roditelja. 41 % .naših učencev prejema štipendije, od tega je 375 kadrovskih štipendistov, 489 učencev pa prejema štipendije iz združenih sredstev. Tabela 8 Štipendisti Usmeritev, program Kadrovski Iz združ. sredstev 9kupaj Kovinarska 266 93 359 Metalurška 26 13 39 Kmetijska 34 63 97 Družboslovno-jezikovna 7 121 128 Poslovno-finančna 5 11 16 Trgovinska dejavnost 14 13 27 Zdravstvena 17 90 107 Elektroenergetika 6 85 91 SKUPAJ 375 489 864 Kadrovske štipendije prevladujejo v proizvodnih usmeritvah. Mnogo naših učencev se je odločilo za šolanje v Ptuju zaradi možnosti bivanja pri starših (95 % učencev stanuje doma), kar je povezano z nekoliko nižjimi stroški. Otroci iz kmečkih in mešanih gospodinjstev pa so pogosto tudi pomembna delovna sila. 5. Uspešnost učnovzgojnega dela na šoli čeprav vpliva na učenčevo uspešnost vrsta med sabo soodvisnih dejavnikov, so za pedagoško prakso najpomembnejši kvaliteta vzgojno-izobraževalnega dela na šoli ter psihološki in socialni položaj učenca. Da bi posamezni učenci kar se da uspešno premagovali neugodne pogoje, jih vključujemo v celotno spremljanje, ki obsega aktivnosti za izboljšanje učnih rezultatov, premagovanje osebnih stisk mladostnika in reševanje socialnih težav. V tej spremljavi sodelujejo poleg razrednika še razredni učiteljski zbor in šolska svetovalna služba. Pri tem se ne zavzemamo za skrbništvo, ampak za skupno iskanje poti. ki vodijo do uspeha. Višja kvaliteta vzgojnoizobraževalnega dela je rezultat vrste aktivnosti: 1:1,6? jiačrtno usmerjanje in preusmerjanje učencev zmanjšuje osip, v šolskem letu 1983/84 je zaradi neustrezne poklicne odločitve prenehalo z izobraževanjem 48 učencev, ki so se ob posredovanju šolske svetovalne službe preusmerili ali zaposlili; — v učni proces uvajamo didaktične novosti s področja specialnih metodik (diferenciacija in individualizacija vzgojnoizobraževalnih smotrov, vsebin, učnih oblik in metod ter organizacije pouka); — načrtna uporaba avdiovizualnih in drugih sredstev učne tehnologije pri pouku; — pospeševanje lastne iniciativnosti pri opremi učilnic in izdelavi učil in učnih pripomočkov; "pTT skrb za kvalitetno preživljanje prostega časa naših učencev. V okviru redne ali ob šolski dejavnosti vnašamo v šolo kulturne, zabavne in športne prireditve; šola mora biti prostor celotnega oblikovanja mlade osebnosti; — v našem vzgojnem delu so nenehna prizadevanja za celovito oblikovanje razrednih kolektivov, ki delujejo kot aktivna vzgojna in samoupravna skupnost; — vključevanje staršev in širše družbene skupnosti v naša vzgojno-izobraževalna prizadevanja in samoupravno organiziranost šole. V vseh teh aktivnostih se odraža skrb za uspešno učnovzgojno in samoupravno delovanje šole, v pogojih številčnega in glede na dejavnosti pisanega centra. Nenehna skrb za učenca, možnost identifikacije med učenci različnih usmeritev, medsebojno spoznavanje učnih vsebin, nenehno vrednotenje in primerjanje učnih rezultatov, privzgaja-nje kolektivnosti, povezovanje na kulturnem in športnem področju omogočajo oblikovanje učenčeve osebnosti. V naših razvojnih načrtih smo namenili pomembno mesto dejavnostim, ki preprečujejo pojave odtujenosti mlade generacije. Da bi usposobili učence za samoupravno življenje in da bi se najučinkoviteje izrazila načela neposredne iniciativnosti in samostojnosti učencev ter medsebojno sodelovanje na vseh področjih in stopnjah, ustanavljamo zbore učencev oddelka. Vsi učenci se na nivoju pedagoške enote povezujejo v zbor učencev pedagoške enote oziroma zbor učencev šole kot najvišji samoupravni organ. Samoupravljanje uresničujejo učenci na sestankih oddelčnih zborov in zbora učencev PE, preko delegatov v svetu šole in v ustreznih komisijah sveta ter v delegaciji za zbor združenega dela družbenopolitičnih skupnosti. SVET ŠOLE - - •, ' • / SAMOUPRAVNA ORGANIZIRANOST UČENČEV SŠC •— o o I ,TJ-C i 1 O g | ; a ! .c M i » > TJ ' • ® E 5 'S 3 OC : 1 2 3 4 5 6 7 KOMISIJE t j ► t Predsednik Tajnik Blagajnik li pred. zbora učencev ODD Predsedniki komisij Delegati OBČASNE KOORDINACIJA ZBOROV UČENČEV STALNE KOMISIJE SOL IN DOMA UČENČEV KOMISIJE KOORDINACIJA ZBOROV UČENČEV PE KOORDINACIJA ZBOROV UČENČEV PE 4 ' i ' 1 2 3 4 5 6 7 KOMISIJE i j 1 2 3 4 5 6 7 KOMISIJE i i i 1 2 3 4 5 6 KOMISIJE 1 2 3 4 5 6 7 KOMISIJE ZBOR UČENCEV PE ZBOR UČENCEV PE ZBOR UČENCEV PE ZBOR UČENCEV PE KOV. IN MET. USMER. KMET. USMERITEV DRUŽBOSLOVNA USMER. EKONOMSKA USMER. ZBOR UČENCEV DOMA UČENCEV ODD. UČENCEV ODD. UČENCEV ODD. ZBORI UČENCEV ODD. Ìli Predsednik — Tajnik Blagajnik — Referenti, delegati: ZSMS, zbor učencev, šport, kultura «£(.: / 6. Sodelovanje šole z združenim delom Zakon o usmerjenem izobraževanju vnaša na področje šolstva bistvene organizacijske in vsebinske spremembe, ki pomenijo širšo družbeno preobrazbo v podružbljanju vzgoje in izobraževanja. Usmerjeno izobraževanje izhaja iz potreb združenega dela in celovitega družbenega razvoja, usmerjeno je k doseganju temeljnega družbenega smotra — oblikovanje svobodne, odgovorne, ustvarjalne in vsestransko razvite osebnosti, ki bo sposobna uskladiti svoje interese z interesi celotne družbe. V skladu s temi smotri sodelujemo z organizacijami združenega dela na naslednjih področjih: — glede na potrebe po kadrih vseh stopenj in smeri izobraževanja planiramo obseg vpisa in štipendiranje; — organiziranje in strokovna izvedba proizvodnega dela v skladu z učnovzgojnimi smotri; — izvajanje praktičnega pouka, ki zahteva specialno tehnologijo; — izmenjava kadrov za poučevanje strokovno teoretičnih predmetov; — organiziranje izobraževanja za odrasle (seminarji in tečaji). III. ZAKLJUČEK 1. Usmerjeno izobraževanje je uvedlo vsebinske in organizacijske spremembe na področju srednjega šolstva. Načrtovanje in izvajanje izobraževanja postaja naloga in odgovornost celotne družbe. Učenci so vključeni v laboratorijsko delo in praktični pouk v specializiranih učilnicah, kabinetih in delavnicah. 2. V Ptuju smo zagotovili vse materialne in kadrovske pogoje za izvajanje usmerjenega izobraževanja v vseh programih in smereh, ki smo jih načrtovali v skladu z gospodarskim razvojem občine. 3. V srednješolskem centru izobražujemo mladino za potrebe OZD, z izobraževanjem odraslih pa izboljšujemo kvalifikacijsko strukturo zaposlenih. 4. Negativne smeri vpisa se kažejo v naslednjih značilnostih: — povečanje števila oddelkov v manj zahtevnih programih (SKR); — zmanjševanje števila oddelkov zahtevnih programov (V. stopnja izobraževanja) fÌ5 izredno visok delež nevpisanih učencev. 5. Za odpravljanje negativnih pojavov si bomo v naslednjem srednjeročnem obdobju prizadevali: — uskladiti vpisne možnosti naših otrok s slovenskimi razmerami (razmerje med SR in SKR programi); —■ omogočiti vpis v prioritetne usmeritve oziroma programe, na katerih temelji nadaljnji razvoj ptujskega in ormoškega gospodarstva (agroživilstvo, kovinarstvo, metalurgija, elektrotehnika, družboslovna in ekonomska dejavnost). Srednješolski center Ptuj 1985, v ozadju gradnja nove šolske telovadnice Ptujen Mittelschulwesen einmal und heute Die Erziehung und Ausbildung werden in jeder Klassengesellschaft von der Ideologie, Wirtschaft und Politik der herschenden Klasse beeinflusst. Deswegen sind immer auch alle gesellschaftlichen Veränderungen auf dem Gebiet der Erziehung und Ausbildung zu beobachten. Die heutige Schule wird durch Demokratisierung der Beziehungen zwischen allen Subjekten des Erzichungsprozesses, was zur allseitigen Entwicklung des jungen Menschen beiträgt, gekennzeichnet. Bei der Zielsetzung der weiteren Schulentwicklung muss man auf die Verhältnisse unserer Gesellschaft, ihre Bedürfnisse und Bdstrebungen achten. Der Zustand des heutigen Mittelschulwesens in Ptuj kann man besser verstehen, wenn man geschichtliche Umstände kennt, in denen die einzelnen Schulen enstanden sind und wie sie ihre Tätigkeit ausgeübt haben. Am 5. Dezember 1868 wurde die Gründung des niedrigen Realgymnasiums mit dem Bescheid des Ministerium für die Lehre und Gottverehrung bestätigt. Das Realgymnasium begann am 1. Oktober 1869 in Privathaus am Platz Vrazov trg zu arbeiten. Die Gründung des Gymnasiums fällt mit der Zeit der Schwächung der österreichisch — ungarischen Monarchie zusammen. Die Folge dessen war, dass die Regierung den nationalen Forderungen nachgab. Im Jahre 1898 ist das achtklassige Gymnasium entstanden. Obwohl bei der Gründung der deutsche Charakter der Schule gegeben wurde, hatte sie eine wichtige Rolle für die nationale und kulturelle Entwicklung der Slowenen. Ausser des Gymnasiums sind sehr früh handwerklich bzw. Fachschulen entstanden. Im Jahre 1874 wurde die landwirtschaftliche Fortbildungsschule gegründet, die ihre Tätigkeit in den 90 Jahren des vergangenen Jahrhunderts verstärkte, als sie bei der Vernichtung der Reblaus mitarbeitete. Im Jahre 1877 wurde die handwerkliche Fortbildungsschule gegründet. Die war Fortsetzung der Knabenvolksschule und sie bot den Lehrlingen theoretische und praktische Kenntnisse für Technische, kommerzielle Fächer und für Kunstgewerbe. Im Jahre 1891 gründete die Ptujer Verkäufervereinigung ihre Fachschule. , Nach dem 1. Weltkrieg wurde die Arbeit aller Schulen, ausser der landwirtschaftlichen Fortbildungsschule, erneuert. In der Besetzungs- zeit waren alle Schulen im Dienste neuer Behörden und führten die Germanisationspolitik aus. Die neuer Volkregierung nach dem 2. Weltkrieg gründete das Mittelschulwesen auf Grund der Bedürfnisse und Tradition. In der Zeit des Wiederaufbaus und der Bildung der neuen gesellschaftlichen Ordnung waren entsprechend ausgebildete Fachleute nötig, die verantwortliche Aufgaben übernehmen könnten. Im Dezember 1945 begann die Fachfortbildungsschule mit ihrer Arbeit. Im Jahre 1946/47 arbeitete Fachfortbildungsschule im Majšperk, Fachfortbildungkurse arbeiteten auch in Lovrenc na Dravskem polju im Jahre 1946/47 und in Središče ob Dravi [1950/51). Im Jahre 1945 setzte auch die Handelsschule ihre Arbeit fort als Wirtschaftsschule für Lehrlinge der Handelsunternehmen. Im Jahre 1948 begann auch die Schule für Lehrlinge des Holzfaches zu arbeiten, die als republische Fachschule für Holzindustrie und handwerk diente. Im Jahre 1960/61 wurde die Lehrlingsschule für verschiedene Fächer aufgelöst und verband sich mit der Lehrlingsschule für Holzgebiet zum Schulzentrum für Holzbearbeitungs- und Metallgewerbe. Im Jahre 1966 schloss sich das Ausbildungszentrum der Fabrik für Autoausstattung (TAP) zu und so entstand das Schulzentrum für Metallgewerbe. Die Schule bemühte sich die Ausbildungsstruktur der Werktätigen zu verbessern, darum organisierte sie die technische Mittelschule 1964, 1969 aber auch Werkmeisterschule für Erwachsene. Im Jahre 1953 begann die landwirtschaftliche Wirtschaftsschule zur arbeiten, die zuerst ein Jahr dauerte, dann aber vom Jahr 1958 zur zweijährigen Berufsvichtschule wurde. Ausser des Gymnasiums begann auch die Lehrerbildungsschule im Jahre 1959 zu arbeiten, 1960 noch die ökonomische Mittelschule, die 1961 zur selbstständigen Schule wurde und siedelte in neue Schulräume über. Im Jahre 1974/75 hatten die Ptujer Mittelschulen 1797 Schüler in 61 Klassen. In den folgenden Jahren erweiterte sich die Tätigkeit der bestehenden Schulen. 1976/77 wurde die medizinische Mittelschule eröffnet, 1972 aber noch Gymnasium der pädagogischen Richtung, 1979 die Maschinenbauschule, 1980/81 Mittelschule für metallurgische Techniker. Wegen so erweiterter Tätigkeit gab es jetzt zu wenig Schulräume. 1976 wurde die Volksabstimmung für den Aufbau des neuen Schulzentrums der Mittelschulen erfolgreich ausgeführt. Bevor die besstehen-den Schulen in die neuen Schulräume eingezogen waren, war es eine neue selbstverwaltende Gestaltung nötig, die eine erfolgreiche Arbeit der einzelnen Schulen in neuen Bedingungen ermöglichen könnte. 1974 wurde die zusammengesetzte Organisation der assoziirten Arbeit — das Zentrum der Mittelschulen Ptuj gegründet, die 1977 zur einheitlichen Arbeitsorganisation der Mittelschulen wurde. Heute hat die Arbeitsorganisation — Mittelschulzentrum — drei Grundorganisationen der assoziirten Arbeit und Arbeitsgemeinschaft der gesamten Amtstätigkeit: —■ Grundorganisationen der assoziirten Arbeit: 1. Mittelschule für Metallgewerbe, Metallurgie und Landwirtschaft Veljko Vlahovič 2. Humanistische und ökonomische Mittelschule Jože Lacko 3. Schüierheim Di Schulen umfassen folgende Bildungszweigen: Metallgewerbe, Metallurgie, Landwirtschaft, humanistische und ökonomische Ausbildung, medizinische und elektrotechnische, im Jahr 1985/86 aber auch naturwissenschaftlich-mathematische Ausbildung. Im Jahre 1984/85 werden 2130 Schüler in 76 Klassen und 65 Erwachsene in der Abendschule ausgebildet. Das Schulzentrum besitzt 45 Klassenräume, 19 für verschiedene Fächer spezial eingerichtete Schulräume, audiovisuelles Studio mit Schulfernsehen, Computer El Haney-well — 6M 43 und Schulbibliothek mit 16.000 Bänden. 1983 wurden die modernen Schul Werkstätten für den praktischen Unterricht aus Metallgewerbe, Metallurgie, Landwirtschaft und Elektrotechnik aufgebaut. Heuer werden auch die Schulsporträume fretiggebaut. Im Zentrum sind 203 Werktätige bechäftigt, davon hat 61 % höhere oder Hochausbildung. Die Ausbildungsstruktur ist günstig, was auch die Verifikation der Schulen bestätigte. Die Bildungsstruktur der Eltern unserer Schüler ist extrem ungünstig, denn 22 % der Eitern ist unqualifiziert, zwei Drittel der Schüler kommt aus Bauer- oder Arbeiterfamilien (68 %), 9 % der Eltern hat höhere oder Hochausbildung. 41 % unserer Schüler hat ein Stipendium. Als man die berufsbezogene Bildung einführte, verschlechterten sich die Bildungsmöglichkeiten unserer Schüler. Die pädagogische und medizinische Schule wurden aufgelöst und. weniger Schüler gibt es auch in den anderen anspruchsvolleren Schulen, mehr aber in den wenig anspruchsvollen. In den letzten Jahren sorgt man ausserordentlich für die Qualität der pädagogischen Arbeit und zwar — planmässig werden die Schüler eingeschult oder an eine andere Schule umgeschult — in den Schulunterricht werden didaktische Neuigkeiten eingeführt, audiovisuelle Lehrmittel —• man organisiert interessante Freizeitbeschäftigungen —- Schularbeitsprogramm wird auch mit den Eltern besprochen. In den Zukunftsplänen haben einen bedeutenden Platz auch die Tätigkeiten, die die Entfremdung der juhgen Generation vermindern könnten. Das Gesetz für die berufsbezogene Bildung führt wesentliche organisatorische und inhaltliche Veränderungen auf das Gebiet des Schulwesens ein, die aber auch breitere Gesellschaftlich Umgestaltung der Erziehung und Ausbildung verlangen. Mit Organisationen der assoziirten Arbeit wirkt die Schule bei der Planung der Schülerzahl und Stipendien, bei Ausführung des praktischen Unterrichtes und Produktionsarbeit, bei Ausbildung der Erwachsenen und bei dem Austausch der Lehrerfachkräfte mit. In der Zukunft wird sich das Ptujer Mittelschulwesen bemühen die Einschreibemyglichkeiten unserer Kinder zu verbessern, um ihnen zu ermöglichen, sich in die Ausbildungsrichtungen einschreiben zu können, auf denen die Entwicklung der Wirtschaft in Ptuj und Ormož ruht. (Landwirtschaft, Lebensmittelproduktion, Metallgewerbe, Metallurgie, Elektrotechnik, Humanistische und ökonomische wie auch naturwissenschaftliche Tätigkeit. VIRI, GRADIVO IN LITERATURA 1. Potkonjak N., Predmet pedagogike v Pedagogika I., DZS Ljubljana, 1967 2. Sagadin J., Objektivna resničnost in razvojnost pedagoških spoznanj v luči marksistične spoznavne teorije, Vzgoja in izobraževanje, 1985, št. 1 3. Bračič V., Spremembe v prebivalstveni strukturi občine Ptuj, Ptujski zbornik, 1975 4. Aiič F., Nekdanja čitalnica in stari Narodni dom v Ptuju, Ptujski zbornik. 1962 5. Komljanec J., Ob šestdesetletnici ptujske gimnazije, 51. Izvestje, 1929 6. Šuligoj L., Sprehod skozi zgodovino ptujske gimnazije od ustanovitve do danes, 63. Izvestje, 1969 7. Robič Hans, Steierische Landbote Organ für Landwirtschaft und Landeskultur, Graz 1874, 1875 8. Zgodovinski arhiv Ptuj (v nadaljnjem besedilu ZAP), fond Mestna občina, spis št. 795-5, leto 1894 9. ZAP, fond Mestna občina (v nadaljnjem besedilu MO), spis št. IV/3-20-311, 1889 10. Gorup J., Iz bojev za narodno šolstvo v Ptuju in okraju, spominski list septembrskih dogodkov 1933 11. ZAP, MO, št. spisa 2180-119, leto 1883, MO št. spisa lil .-9-1423, leto 1888 12.. ZAP, «MO, št. spisa lil.-9-2438, lieto 1888 13. Gorup J., Državna meščanska šola v Ptuju, spominski list septembrskih dogodkov 1933 14. ZAP, Vajenska šola za razne stroke, št. fascikla 36,37 15 ZAP, šolski center za blagovni promet, št. fascikla 16 16. ZAP, Šolski center za blagovni promet, št. fascikla 21, 22, 23 17. 10 let Vajenske šole za lesno stroko in Doma vajencev v Ptuju 1948—1958 18. ZAP, Izobraževalni:: center pri TAP, št. fascikla 1,9 19. SŠC ,Ptuj, TOZD Srednja kovinarska, metalurška in kmetijska šola, Kronika Poklicne polje-delsko-živinorejske šole v Turnišču 20. Letno poročilo šolskega centra za gospodarstvo in upravo Jožeta Lacka Ptui 21. Šuligoj L., Srednje šolstvo, Monografija Ptuj 22. Valentinčič J., Vzroki in krivci, Prosvetni delavec, 5. marec 1985 Zgradba gimnazije Dušana Kvedra Ptuj (1962), danes je v njej Osnovna šola Olga Meglič Ptuj Gospodarsko upravna šola Jože Lacko Ptuj, danes je v njej Osnovna šola dr. Ljudevita Pivka Ptuj Šolski center za kovinsko stroko ob Raičevi ulici v Ptuju (1963) Poklicna živinorejsko-poljedelska šola je bila v gradu Turnišče pri Ptuju Jože Gregorc, univ. prof. KULTURNO ŽIVLJENJE TIK PRED II. SVETOVNO VOJNO IN PRVA LETA PO NJEJ V PTUJU Bil sem študent zadnjega letnika Akademije za glasbo v Ljubljani (tedaj na prehodu iz Državnega konservatorija v Akademijo za glasbo), ko je bilo razpisano prosto mesto na šoli Glasbene Matice v Ptuju. Ob študiju sem nastopal na Radiu Ljubljana kot pevec solist (baritonist), vodil pevska zbora Zora iz Ježice in Moški zbor srednje tehnične šole v Ljubljani, imel nekaj učencev za solopetje, igral v priložnostnih orkestrih in se tako preživljal. Ker še nisem diplomiral, sem imel le malo upanja, da bom sprejet v službo, vendar mi je bila sreča naklonjena in bil sem izbran med devetimi prosilci, med katerimi so bili ugledni muziki, npr.: prof Ubald Vrabec, Fran Venturini st., Hladek Bohinjski in drugi. Morda sem imel med prosilci majhno prednost, saj sva že leta 1938 imela z operno primadono Jelko Igličevo, pozneje Cimermanovo, v Ptuju solistični koncert za RK,, leta 1939 pa sem dosegel z moškim zborom Zora iz Ježice pri Ljubljani prvo nagrado med moškimi zbori takratne Hubadove župe, kot dijak v Murski Soboti pa sem vodil pihalni orkester fanfar, ki je bil znan po vsej državi, saj je nastopal na vseh sokolskih zletih od Maribora do Beograda. Leta 1938 sem bil dirigent sezonskega — letoviškega orkestra na Bledu. V upravnem odboru ptujske Glasbene Matice je bil tudi sodnik Anton Kancler, ki je pred tem služboval kot sodnik v Murski Soboti in pel v mešanem zboru, ki sem ga vodil še kot gimnazijec. Ptujska Glasbena Matica je prav takrat potrebovala poleg pedagoga za violino in solopetje v prvi vrsti zborovodjo za pevski zbor in kapelnika za mestno godbo. Verjetno so ta dejstva vplivala na mojo izvolitev. Službo sem nastopil prvega februarja 1940. Moja prva služba — kakšna sreča! Za mladega človeka, nadebudnega muzika in zanesenega romantika pač ni moglo biti primernejšega okolja kot so romantična kulisa starega Ptuja in njegovi dobri ljudje. Najprej sem se spoznal s takratnim tajnikom Glasbene Matice, šolskim upr. češkom Sancinom, z njenim predsednikom upraviteljem, šolskim nadzornikom v pokoju Josipom Gorjupom, s pianistinjo prof. Maro Kabaj, ki je končala študije v Pragi skupaj z bratoma Jankom in Tonetom Ravnikom, oba sta bila redna profesorja na Akademiji za glasbo v Ljubljani, z violinistom Julijem Pavletičem (iz Trsta), z administratorjem naše šole, šolskim upraviteljem v pokoju in znanim glasbenim pedagogom Vinkom šeronom, s predmetnim učiteljem glasbe na meščanski šoli Dragom Haslom in še bi lahko našteval. Sami zlati ljudje, v vsakem izmed njim sem našel oporo in razumevanje za svoje delo. Žal ostajajo za njimi le lepi in topli spomini, saj so že vsi pokojni. Kmalu sem imel priliko spoznati, da ima Ptuj bogato kulturno dediščino, in to na vseh področjih: v prosvetni, gledališki, glasbeni, slikarski in folklorni dejavnosti. V gledališču se je takrat zelo uveljavljal režiser Fran Žižek s svojim avantgardnim gledališčem. Ptuj je imel tudi svoje mecene, med njimi lekarnarja dr. Orožna, ki je vsako leto v počitnicah gostil in honoriral svetovno znani Zikov (praški) godalni kvartet, ki je naštudiral na njegovem posestvu v Halozah nov koncertni spored in ga pred koncertno turnejo izvajal najprej v Ptuju. Gostilničar Bračič iz Rogoznice, sam navdušen pevec, igralec in godbenik, je dal gostilni prizidati dvorano za vaje amaterskih igralcev in godbe na pihala, za katero je sam kupil vse instrumente. Ob teh dveh, najbolj izpostavljenih mecenih, je bilo' še mnogo drugih. Nemalokrat je po končanem koncertu ta ali oni ljubitelj glasbe povabil cel orkester na prigrizek in dobro kapljico. Moji predhodniki na Glasbeni Matici so bili ugledni glasbeniki. Naj omenim komponista, ravnatelja prof. Karla Pahorja, ki je prišel v Ptuj leta 1926 (študiral je v Bologni), iz Ptuja je bil leta 1930 premeščen na moško učiteljišče v Maribor, kjer je deloval do okupacije, med NOV ga najdemo v partizanih, bil je prvi zborovodja partizanskega invalidskega zbora, po vojni pa redni profesor na Akademiji za glasbo, kjer je predaval kompozicijo. Pahorju je sledil prof. čenda Šedlbauer, ki je prišel naravnost iz Prage leta 1928. Pred tem je bil zaposlen kot soločelist filharmonije v Pragi..Ravnatelj prof. Šedlbauer mi je pripovedoval, kako nikakor ni mogel najti Ptuja na zemljevidu. Povsod je bilo napisano Pettau, novih slovenskih zemljevidov pa takrat v inozemstvu še ni bilo mogoče kupiti, vendar je srečno prispel v Ptuj. Tiste čase je bil Šedlbauer najboljši čelist v Jugoslaviji, zato so ga vabili k sodelovanju v Ljubljano, Zagreb, Beograd itd. Več let je bil tudi član Slovenskega go- dalnega kvarteta. Leta i 937 je odšel v Ljubljano, bil profesor za čelo na Akademiji in deloval kot prvi čelist Slovenske filharmonije do upokojitve. Za profesorjem Šedlbauerjem je prevzel vodstvo šole čelist prof. Milko Čehovin. Prof. Čehovin je bil odličen instrumentalist, ki ga je bolj veselilo lastno igranje kakor poučevanje. Konec leta 1939 je dobil ponudbo za prvega čelista pri Beograjski filharmoniji in zato me je prav on naprosil, da vložim prošnjo za Glasbeno Matico v Ptuju. Bal se je namreč, da bi imel težave z odhodom sredi šolskega leta, študentje pa smo svoj študij radi malo zavlačevali zaradi tega, ker je Državni konservatorij prav takrat prehajal v Akademijo za glasbo (Zagreb in Beograd sta že imela Muzičko akademijo), diplomantje pa bi se raje izkazali z diplomo Akademije. Na šoli sem naletel na prisrčen sprejem in enkratno razumevanje. Prof. Kabajeva, dolgoletna ravnateljica šole, ki bi mi po letih lahko bila mati, saj je imela ob mojem nastopu službe že 53 let, jaz pa dobro polovico manj, me je, čeprav sem bil zdaj njen predpostavljeni, pridno uvajala v skrivnosti pedagoškega poklica in me vodila v najrazličnejše družbe, me seznanjala z uglednimi Ptujčani in me odlično spremljala na klavirju kot solista na koncertnih in drugih kulturnih prireditvah. V času mojega študija so bili predmeti violina, violončelo, klavir, solo petje, orgle in kompozicija na izredni višini. Naši profesorji so že takrat študirali pri najboljših svetovnih mojstrih v Parizu, na Dunaju, Miinchnu, Pragi, Rimu ali kje drugje. Instrumenti, kot so flavta, oboa, klarinet, fagot, rogovi, trombe, tromboni in tube, pa niso bili na takšni umetniški ravni, kakor so danes, ko igrajo v naših poklicnih orkestrih tudi nagrajenci v svetovni konkurenci. Za čas med obema vojnama je bilo značilno tudi to, da so diplomantje pripravniki, bodisi inženirji, zdravniki, pravniki, profesorji itd. sprejeli ponujene službe kjerkoli v Jugoslaviji in ne le v večjih krajih ali samo v domačem kraju, kot se to dogaja danes. Pripravniki vseh akademskih poklicev so imeli tudi enako začetno plačo in enako možnost napredovanja. V mojem dekretu je bilo zapisano, da moram poleg šole voditi tudi pevski zbor Glasbene Matice in mestno godbo. Zbora ni bilo, zato smo morali zbrati stare pevce in pridobivati nove. Pevski zbor je sčasoma rasel, prijavljencev je bilo vedno več, med njimi so bili tudi dobri muziki, ki so tudi sami vodili pevske ali tamburaške zbore: šolska upravitelja Ciril Kafol In Vinko Šerona, baritonist Sašo Skaza, arhivar Pepoš Lužar, pesnik Manko Golar, ki je bil predmetni učitelj na meščanski šoli, tenorist prof. Arnold Poulinič itd. Ustanovili smo tudi salonski orkester, v katerem so med drugimi sodelovali: ravnatelj meščanske šole Drago Kveder, predmetni učitelj glasbe Drago Hasl, šolski upravitelj iz Markovec Jože Rojic, šolski upravitelj na Hajdini Franjo Hribernik, violist Julij Pavletič, okrajni šolski nadzornik J. Bizjak, v partizanih padla maturanta violinista Ribič in Rudolf in drugi. Naštete so v glavnem osebe, ki so tudi sicer odigrale pomembne naloge v kulturnem življenju Ptuja. Zbor in orkester sta pridno študirala in še v šolskem letu 1939/40 priredila skupen koncert. S solističnimi točkami sta na koncertu sodelovala pianistka Mara Kabajeva in podpisani. (Glej oceno mariborskega Večemika.) V začetku mojega delovanja v Ptuju sem povsod, kjerkoli sem se pojavil, slišal le hvalo o profesorju Šedlbauerju, čeprav ga že tri leta ni bilo več v Ptuju. »Naš čenda«, tako se ga je spominjal delavec in Intelektualec, čendi ni bilo težko sredi noči, če je to družba želela, skočiti domov po instrument in očarati pričujoče s svojo mojstrsko igro. Ob njegovem igranju je utihnila najbolj razigrana družba v kavarni ali krčmi. Pevci in člani orkestra, vsi so bili enakega mnenja: čenda, to je bil dirigent, čenda, to je bil muzik, čenda, to je bil človek, umetnik in prijatelj. In res je imel pevski zbor Glasbene Matice že pod vodstvom prof. Šedlbauerja zavidljive uspehe. Pevci so bili potrebni le nove spodbude. Pridno sem brskal po notnih arhivih za zbor in orkester in povsod naletel na šedlbauerjevo delo, ki je bilo ogromno in vsestransko. Rekel sem si: če boš hotel kdaj doseči Šedlbauerjev ugled in njegovo priljubljenost, se boš moral zelo potruditi. Tako mi je bil v prvi službi glavni mentor prof. Šedlbauer, ne da bi on za to vedel. Mestno godbo je tedaj vodil Tone Kralj, ki se žal ni vrnil iz pregnanstva, pred njim pa dolga leta skladatelj Filip Bernard. Poleg mestne godbe sta delovali še gasilska in sokolska godba. Vse te godbe pa so več ali manj životarile, igrale so v glavnem koračnice, plesne komade in druge preprostejše skladbe, saj zahtevnejših zaradi premajhnih zasedb niso mogle izvajati. Po dolgih razgovorih, večmesečnih dogovarjanjih, včasih tudi po hudih medsebojnih trenjih, mi je končno le uspelo združiti vse tri godbe v eno, ki je bila sposobna izvajati zahtevne koncertne programe. Takrat so imele vojaške godbe okoli 26 mož (Varaždin, Maribor). Združena ptujska godba jih je na raznih paradah in povorkah ne le številčno, ampak tudi zvokovno močno nadkrilila. O razvoju pihalnega orkestra v Ptuju bi bila potrebna posebna podrobna študija. Že v stari Avstriji je bil v Ptuju ustanovljen poseben internat, imenovan Knabenkapelle, v katerem so se otroci poleg osnovnošolskih predmetov učili tudi igranja na instrument. Po končani osnovni šoli pa so se učenci poleg instrumenta učili te ali one obrti. Ko je bilo izobraževanje zaključeno, sta se vključila v dva velika or- kestra, ki sta nastopala izmenoma na Dunaju, v Budimpešti, Bad Ischiu, Rogaški Slatini in drugod. Člani tega orkestra so bili torej poklicni godbeniki. Nekateri so se že kmalu po končani šoli odločili za obrt, večina pa šele takrat, ko so si ustvarili svoje družine. Med obema vojnama je bila še večina starih obrtnikov šolana v tem internatu. Naštel bom le nekatere: krojaški mojster Persil, flavtist, leta 1940 je imel 70 let in je bil najstarejši aktivni član godbe, čevljarski mojster Šuster, krilovka, mizarski mojster Josip Murko, B basist, občinski uslužbenec Klemenz, klarinetist, občinski uslužbenec Verlič, B basist, mesarski mojster Jože Krajnc, B basist, umrl 1983, star 85 let, itd. V obdobju med obema vojnama je uprava občine Ptuj podpirala delovanje pihalnega orkestra tudi na ta način, da je med svoje uslužbence sprejemala v prvi vrsti godbenike. Plačevala pa je tudi kapelnika. Mestna godba je bila v tistih časih zelo upoštevana ustanova, saj je poleg mnogih proslav, povork, telovadnih nastopov in veselic nastopala v poletnih mesecih tudi s koncerti v mestnem parku. Imela je tri koncerte v tednu, dva ob večerih, enega pa ob nedeljah dopoldne. Ptujčani so se tek koncertov množično udeleževali. Ob skromni vstopnini je bil skupni inkaso tak, da si je vsak godbenik kljub, vsakokratni majhni pogostitvi po koncertu, le-ta je šla mnogokrat na račun mecenov pa tudi občine, na koncu sezone lahko kupil po dve lepi obleki. Neprecenljiva škoda je, da so prèd leti, ob preureditvi mestnega parka, odstranil godbeni paviljon, ki so ga vsa druga mesta ohranila in ga čuvajo kot dragocenost. Danes imamo le malo strokovnjakov, ki bi bili sposobni zgraditi takšne akustične paviljone, ki ne le, da lovijo zvok, ga primerno združujejo in plemenitijo, temveč ga tudi ojačijo in odbijajo, da ga je slišati v daljavo. K množičnemu obisku koncertov je mnogo pripomogel tudi čas, ko radiotehnika še ni bila na današnji stopnji. Nismo še poznali snemalnih trakov, zato so bile pri nas približno do leta 1950 (radio Maribor) vse radijske oddaje izvajane v živo — direktno, z vsemi eventualnimi spodrsljaji, kašljanjem in drugimi nevšečnostmi. Poleg tega so radijske postaje oddajale le nekaj ur dnevno. Po opisanem lažje razumemo, zakaj so bili v tisti dobi koncerti res pravi kulturni dogodki in zakaj so jih poslušalci množično obiskovali. Vsakemu dobro uspelemu koncertu je sledila enkratna, včasih tudi dvakratna ponovitev. Tako vzdušje in priznanje je podžigalo vnemo izvajalcev. Ker se je med obema vojnama združeval ves glasbeni utrip Ptuja v Glasbeni Matici, ni čudno, da je to navdušenje prehajalo iz ene sekcije v drugo, saj smo mnogokrat nastopali skupaj. Prijavljali so se »Brodnik« v izvedbi Glasbene Matice, Ptuj, 4. marca 1941 vedno novi člani — pevci in pevke, godalci, pihalci in trobilci. Ni torej čudno, da sem imel po šoli včasih tudi po dve večerni vaji, a bil sem mlad entuziast, poln mladostne energije in idealizma, ki te velike obremenitve sploh nisem občutil. Zdi se mi, da so bile te vaje zame pravi življenjski eliksir. To je seveda kaj lahko razumeti, če pomislim, da mi je bil poklic vse življenje tudi konjiček. Zato me tudi nikoli ni mogel utruditi, temveč mi je vse življenje prinašal le nova doživetja, nove prijetnosti in zadovoljstva. Res je tudi, da sem se moral za vse to mnogokrat pošteno potruditi, vendar mi ta trud ni bil nikoli v breme, bil je le prijetno poglabljanje v skrivnosti najrazličnejših umetnin in njihovih velikih ustvarjalcev. Res je, da spremljajo tak študij mnoge neprespane noči, ki pa ne utrujajo, ampak dajejo človeku vedno nov polet. Ta občutek me je spremljal že v mladosti, ko sem prelomil dano besedo ob smrtni postelji očeta, da bom študiral veterino. Ves glasbeni živelj (kakor je bilo že omenjeno) se je oblikoval v Glasbeni Matici, enako tudi vsa gostovanja tujih umetnikov in umetniških skupin. Med mojim predvojnim delovanjem v Ptuju (od 1. 2. 1940 do 6. 4. 1941) so tu gostovali različni umetniki. Tako violinist J. Soetens s pianistko (Pariz), violinist Karlo Rupel in pianist Marjan Lipovšek (Ljubljana), Slovenski godalni kvartet (Ljubljana): Pfeifer T., violina L Fr. Stanič, violina IL, šešteršič, viola in Miller, čelo, Brandlov klavirski trio (Maribor): Brandlova, violina, O. Bajde, čelo, dr. R. Klasinc, klavir, klavirski koncert: Anton Trost (Dunaj). Pevski zbor moravskih učiteljev, dirigent Vaclav Marek (Brno), pevski zbor Glasbene Matice iz Maribora, dirigent Milan Pertot, pevski zbor Drava, Maribor, dirigent Albin Horvat in drugi. Ob Glasbeni Matici pa je živahno delovalo Delavsko prosvetno društvo Vzajemnost; posebno živahno sta delovali dramska in tamburaška sekcija. Železničarji so imeli svoj moški pevski zbor, ki ga je vodil gimnazijski učitelj Rajko Burg. Na gimnaziji je deloval mešani pevski zbor, ki je imel poleg rednih nastopov na šolskih proslavah tudi vsakoletni zaključni koncert. Tudi ta zbor je vodil Rajko Burg. V Ptuju sta delovala še dva pevska zbora, in sicer mešani pevski zbor sv. Cecilije, ki ga je vodil zborovodja in organist Franjo Petek, medtem ko je deloval v stolnici pevski zbor sv. Jurija pod vodstvom zborovodja in organista Ferda Frasa, ravnatelja posojilnice. Ferdo Fras je bil prvi slovenski zborovodja v Ptuju, saj je že leta 1912, torej še v stari Avstriji, vodil slovenski mešani pevski zbor z nad 150 pevkami in pevci. Mislim, da vse prehitro pozabljamo na nekdanje velike narodnjake in borce za slovensko kulturo, ki jih tedaj ni bilo mnogo. V Ptuju je bila že od nekdaj bogata slikarska dejavnost. Tik pred vojno pa je bogatil slikarsko življenje Ptuja akademski slikar in profesor na gimnaziji France Mihelič s samostojno slikarsko razstavo (Mrtvi kurent). Mihelič je bil tudi organizator drugih skupinskih razstav. Življenje v predvojnem Ptuju je bilo bogato tudi v družabnem pogledu, podobno kot prva leta po vojni. Bilo je mnogo plesnih in drugih družabnih prireditev, zabavali so se mladi in stari. Ljudi so družili kultura, zabava, neplačan šport in telovadba. V tistih letih sem bil še mlad, pa mi še na misel ni prišlo, da bi ob počitnicah zapustil prijazni Ptuj, saj je bila na voljo vabljiva Drava, v kateri smo se kopali in čolnarili po mili volji. Radi smo zaplavali od mestnega kopališča do Budine, si gasili žejo pod brajdami našega zvestega pevca Štefana Kovačiča z brizganci njegovega domačega kvintona in te prijetne urice žlah-tili z našo lepo pesmijo, če k temu dodamo še kakšno prijetno vabilo v bližnje Haloze, bi le s težavo našli enakovreden dopust kjerkoli drugje. Ni torej čudno, da me je to prijetno ptujsko okolje zagrabilo do take mere, da sem moral začeti komponirati. To srečo sem moral izraziti s tonsko paleto, s harmonijo čustev in melodijo srca. čas, ki se je neizprosno bližal, pa ni obetal nič dobrega. Vzel sem v roke tragično-junaško balado Antona Aškerca Brodnik in napisal kantato za bariton, mešani zbor in simfonični orkester. Komaj dober mesec pred vdorom okupatorja je bila 4. 3. 1941 prva izvedba, ponovitev pa 12. marca. Čez tri tedne so vkorakali Nemci. Konec slovenske kulture! Za vedno? Ali za koliko časa? Končno svoboda 9. maj 1945! Minilo je najgrozovitejše obdobje mojega življenja. 18. maja 1945 je peljal prvi poskusni vlak iz Ljubljane na štajersko. Aktivisti smo bili poslani na predvojna službena mesta. Med vožnjo je bilo potrebno precej prestopati. Porušena sta bila železniški predor pri Slovenski Bistrici in železniški most v Ptuju. Kdo bi lahko opisal radost ob srečanju preživelih starih prijateljev in znancev. Vsak dan je vlak iz različnih delov države pripeljal pred štirimi leti na silo izgnane povratnike, ki smo dobili svoj prvi dom pri Belem križu, takrat ga je vodila Tatjana Horvat. Bilo je veliko veselja, vendar je to veselje le prevelikokrat skalila žalostna vest, da tega ali onega ne bo več nazaj... Glasbena šola je bila bombardirana, predvsem je bila poškodovana in razkrita streha. Klavirji in drugi instrumenti so stali v vodi. Dodeljenih mi je bilo 35 nemških ujetnikov in na srečo sta bila dva med njimi glasbenika. Delo se je začelo. Inž. arh. Miroslav Boriš je napravil načrt za popravilo in delno notranjo prezidavo. To delo je opravil udarniško, kot je bilo takrat vsako naše delo. Začel se je lov za opeko, ladijskim podom, najrazličnejšimi spremljajočimi potrebščinami, instrumenti itd. Prav kmalu smo ustanovili pevski zbor in godbo, saj so bili mitingi v Ptuju in bližnjih krajih na dnevnem redu. Edino z arhivom nismo imeli težav, saj je vsega rešila (skrila pred okupatorjem) zavedna šolska sluginja Terezija Svenšek. Že v počitnicah je bil organiziran prvi učiteljski tečaj za slušatelje, ki so med vojno iz tega ali onega razloga zamudili šolanje. Na tečaju smo predavali: prof. Anton Ingolič, dr. Gogala, prof. Švare, prof. Uršič, šolski nadzornik Vlado Dernač in Jože Gregorc. Na Glasbeni Matici se je začelo šolsko leto 1945/46 normalno. Med prvimi učitelji smo bili: prof. Ferdo Juvanec (violina in klavir), prof. Jože-'Koštrin (klavir), Božena Neslerjeva (violina in kitara) in podpisani (solo petje in violina). Kontrabas in pihala je honorarno učil Miha Likar. Kmalu se nam je pridružila še prof. Eleonora šrol (klavir), pozneje pa še Jakob Štrucl (trobila) in bili smo v glavnem zasedeni. Pisarniške posle je v začetku opravljal šolski upravitelj v pokoju Ljudevit Musek, za njim Mirko Podgornik in nato dolga leta Janko Stropnik. Delo na šoli smo začeli z vsem elanom. Predavatelji smo nastopali tudi kot solisti na raznih koncertih, proslavah, glasbenih večerih in podobnem. Na gimnazijo je prišel iz Vukovara glasbeni pedagog, orglavec, pianist in skladatelj Franjo Luževič. Ob veliki moralni podpori takratnega ravnatelja gimnazije prof. Franja Stiplovška je kmalu vzgojil odličen mešani pevski zbor, ki je že v nekaj letih dosegel prvo mesto med srednješolskimi zbori na tekmovanju v Mariboru. Naj omenim, da je bilo v tistih povojnih časih mnogo dobrih srednješolskih zborov, saj je imela vsaka gimnazija po dva zbora, zbor dijakov nižjih razredov in mešani pevski zbor dijakov višjih razredov. Pod mariborsko okrožje so spadali naslednji srednješolski zbori: gimnazijski zbor iz Murske Sobote, Ptuja, Maribora (I. in Ì gimnazija), iz Maribora tudi moški in mešani zbor učiteljišča, mešani zbor klasične gimnazije, mešani zbor trgovske šole, moški zbor srednje tehnične šole, moški zbor vajenske šole 'in še zbori iz Celja in Raven. Doseženo prvo mesto v takšni konkurenci prepričljivo dokazuje visoko raven takratnega gimnazijskega zbora ij Ptuja pod umetniškim vodstvom Franja Luževiča. Prof. Luževič je po dveh letih zamenjal službeno mesto s prof. Ju-vancem in prišel na Glasbeno šolo, kjer je ostal do upokojitve. Omenil sem že, da smo pri Glasbeni matici ustanovili najprej mešani pevski zbor, katerega število je kmalu preseglo 60 pevk in pevcev. Ob mešanem zboru pa je deloval še moški zbor in tako imenovani mali moški zbor, ki smo ga zaradi njegovega aktivističnega delovanja preimenovali v »Lackov zbor«. Takrat je bil dr. Jože Potrč poslanec za ptujski okraj, zato je imel mnogo zborovanj na terenu, pogosto tudi zaradi obvezne oddaje. Da se je na zborovanjih zbralo več ljudi, smo ga spremljali z godbo in pesmijo. Sestavili smo celotni koncertni spored. Sredi sporeda je bil govor. Na takšnem mitingu v Juršincih je bila prisotna tudi moja znanka. Zaprosil sem jo, naj posluša mnenje ljudi, kaj menijo na naših nastopih in kako jih ocenjujejo. Ko se je občinstvo razhajalo, je moja znanka slišala naslednji dvogovor: »Strina, ka se jim je kaj dopodnolo?« Odgovor: »Znaš, Micika, dopadnolo se mi je nej, zamerilo pa tüdi nej.« Takšna je bila naša prva, sicer neuradno objavljena ocena. Sodelovali smo tudi pri otvoritvi razglednega stolpa na Gomili pri Juršincih. Obljubljeni so nam bili gibanjci, vendar nam je dva dni pred koncertom naš pevec in recitator, poznejši dramski igralec Franjo Vičar, sporočil, da je dobil od neumornega tajnika turističnega društva na Gomili Franca Holca pismo, v katerem ta piše, da je »obvezna oddaja moke vplivala na gibanjce kot take«. Temu sé po domače reče, da gibanjcev ne bo, ker je obvezna oddaja pobrala moko. No, mi Lackovci smo kljub temu z veseljem zapeli. Takrat še nismo poznali avtobusov in tudi ne enotnih oblek. Bili smo mladi in čeprav na odprtem kamionu, GLASBENA MATICA V PTUJU ^Program VOKALNO-INS I RUMENT ÄLNEGA KONCERTA DNI: 4. MARCA CHI V M C ST GLEDALIŠČU 1. Gnlliih-l'i litin Eei-r quomsdo ... ; Li i’aletliiiin: O bum* Jnu ... { " Hi \ s liv il« Ingoiteli ljubi. Tornii ti uioj .. . 1 fili ,lmf 4 M Kopu Sloji, »taji. ini pilijo . . . C.l.i-Ii Mal " IU*t iliuvm Die bimulnli ' |/vaj* pitlnlm 6. Mozart; ■ Iti ala jiiorjift glasba (MintJ ! ork^ie'f Gl Mat. » J.)S Kugnlit-a ' A 1 ' 'lat 9 [Jitili.A.r Eginiint lm mural imiju sVinlmiii-ni (Ö "-f, SluTttóiiki iL t j GWsIj. lU A iiftm - Itrodnik rniiim f. A. Wilin’luK |||§pl| 12» Jo/e Gtt’gmvi ' ÉÉ solo, j|||Éi m Orkester WmSm m , v f !ftH „V ",*$ / fcB Vi b Iljltlk litftn. -filj, l£. 1 ' I i I ,/l'fi 'dr-t-JijSČ tflf /i| hull^ hlflU jRli iufci + ‘^hW ^,1* DIRIGI-NT’ FROr, MUS. J O 1 Jì GRU. ü O R C največ nas je prevozil šofer Mohorič, nam nista prišla do živega niti mraz niti dež. Šolo Glasbene Matice so preimenovali v Okrajno glasbeno šolo. Ustanovili smo podružnico v Ormožu, ki jo je vodil že omenjeni glasbeni pedagog Rajko Burg. Prva povojna leta so spadale glasbene šole direktno pod Ministrstvo za kulturo in prosveto. Šolo pa so nadzorovali profesorji Akademije za glasbo iz Ljubljane. Nas je obiskoval tedanji rektor AG redni profesor Karlo Rupel. Vzdušje ob teh obiskih je bilo vedno izredno tovariško, dobronamerno in predvsem koristno. Da pa so se za našo glasbeno šolo zanimali tudi v Beogradu, potrjuje naslednji dogodek: V mesecu februarju 1947 je prispela brzojavka z Zveznega ministrstva za kulturo in prosveto v Beogradu. Sporočeno nam je bilo, da nas bo uradno obiskal »savezni inspektor za muzičke škole u FLRJ drug prof. Josip Kalčič«. Tovariša inšpektorja sem čakal v četrtek In petek pri obeh brzovlakih, ki sta takrat vozila dnevno skozi Ptuj, a žal brez uspeha. V soboto popoldan, ko na glasbenih šolah ni bilo pouka, sem se čisto slučajno napotil v šolo. V tem trenutku se je pripeljal eleganten, črno oblečen gospod v belih rokavicah — na kolesu! Takoj sva se spoznala, bil je »savezni inspektor«, moj študijski kolega iz Ljubljane, za katerega nisem vedel, da je doma iz Starš na Dravskem polju, kjer se je udeležil »domačega praznika«, ki mu pravimo tudi koline, še manj pa, da je savezni inspektor za muzičke škole Jugoslavije. A služba je služba in inšpekcija je morala biti opravljena. Medtem ko sem Kalčiču razlagal, da nikakor nisem mogel pričakovati, da bi se savezni inspektor iz Beograda mogel pripeljati v Ptuj na kolesu, se je šolski sluginji posrečilo najti na domu mojega takratnega učenca Iva Cianija, ki je zasopihan privihral z violino pod pazduho, zaigral nekaj lestvic, etudo in predavanje, bil pohvaljen od »saveznog inspektora« in se veselo poslovil. Tudi midva s kolegom Kalčičem sva bila zadovoljna, da sva »vestno« opravila svojo dolžnost! Delo ravnatelja glasbene šole je bilo takrat vsestransko. Nekega dne se je pri meni na domu oglasila režiserka Baibina Battelino iz Ljubljane. Prišla je na pomoč režiserju igralske družine v Gorišnici, kjer so študirali Linhartovega Matička. Prosila me je, da skomponiram glasbene vložke za soliste in zbor. Besedice »ne znam« ali »nimam časa« takrat nismo poznali. Napisal sem glasbo za Matička, ki so jo pozneje izvajali v Ljubljani in tudi druga gledališča. Leta 1948 je prišel v Ptuj režiser in igralec Polde Dežman, poznejši direktor lutkovnega gledališča v Ljubljani. Med vojno je bil član igralske skupine IX. korpusa. Izkazal se je kot odličen režiser in igralec, organizator in bil izredno priljubljen zaradi svojih človeških vrlin. Dež- man se je takoj, ko je prišel v Ptuj, oglasil pri meni, na pobudo takratne okrajne šefinje poverjeništva za kulturo in prosveto. Ta je napotila Poldeta Dežmana k meni z besedami: »Če hočeš v Ptuju kaj izvedeti o kulturi, boš to izvedel pri ravnatelju glasbene šole, ki je dober strokovnjak, ampak bandit, saj si upa na koncertih izvajati nekega Mozarta in celo nekega van Beethovena. Tale van je moral biti posebno hud fašist.« Tako so obravnavali koncert našega orkestra na nekem sestanku, na katerem pa od izvajalcev žal ni bil nihče prisoten. iNo, tudi ta huda obtožba se je počasi unesla in že v zimskih počitnicah sem po strogem naročilu šefinje moral pripraviti vse potrebno za desetdnevni pevovodski tečaj, ki ga je organizacijsko vodila šefinja. Tečaja pa se ni smel udeležiti noben učitelj niti organist, šešinjo sem skušal prepričati, da se v desetih dneh ni mogoče iz ljudi, ki ne poznajo not in ne igrajo nobenega instrumenta, narediti pevovodij, toda šefinja je ostala trdna in neizprosna. Mojo skepso glede uspešnosti tekšnega tečaja je videla v moji politični »nezgrajenosti«, ki je tipična za oportuniste. Seminar sem torej začel, k delu sem pritegnil še prof. Luževiča. Prišla so mlada, zdrava in brhka kmečka dekleta in nekaj prav takšnih postavnih in prijetnih fantov. Vsi so imeli zdrave glasove in odličen posleh, razen enega, ki je povedal, da ga je njegov KLO (krajevni ljudski odbor) določil za pevovodski tečaj zato, ker ni za delo in tudi drugače ni čisto pri pravi. On je torej edini v KLO, ki ga lahko pogrešajo, v statistiki pa bodo imeli zapisanega pevovodjo. Tov. Meta je tečaj odlično organizirala. Ob večerih so bila v domu JLA tovariška srečanja s plesom, na katerih sva se tudi midva z Luževičem pridno vrtela in potila. Tečajniki so bili brihtni, nadarjeni in izredno pridni, vendar jih v desetih dneh nismo mogli naučiti več, kakor mora znati povprečen pevec v zboru. Na koncu tečaja so dobili tečajniki lične diplome, kakršne takrat ni premogla nobena fakulteta. Diplome smo podpisali šefinja in midva s kolegom Luževičem, ki sva dobila takrat zajeten honorar s- prvega v novi Jugoslaviji. Po osvoboditvi smo imeli težave tudi s koncertnim klavirjem. V dvorani Glasbene šole je namreč imeniten koncertni klavir znamke Bösendorfer. Po vojni so koncertirali pri nas razni pianisti iz Ljubljane in izvedelo se je, da ima Ptuj najboljši koncertni klavir v Sloveniji, prav takšnega pa si je želela Ljubljana, čeprav je ta klavir bil v tej dvorani že v času stare Avstrije, bi sedaj moral nujno v dvorano Slovenske filharmonije. Na vse urgence iz Ljubljane sem odgovarjal, da je prevoz nemogoč, ker je klavir v stavbo zazidan, zid pa meri poldrug meter. Bitka za klavir je trajala več kot leto dni. Vest o zazidanem klavirju se je razširila tudi v Ljubljani med mojimi kolegi. Rezultat je bil ta, da je klavir ostal v koncertni dvorani v Glasbeni šoli v Ptuju. Koncertni klavir Bösendorfer je bil kupljen 1907. leta ob 30-!etnioi Musikvereina v Ptuju. Poleg svoje zaposlenosti sem bil od leta 1946 še okrajni šolski inšpektor za glasbo in svetovalec za odrasle zbore in godbe. Obiskoval sem torej vse šole od Središča ob Dravi do Majšperka, Zavrča, Lovrenca na Dravskem polju in vse pevske zbore in godbe, ki so jmele svoje vaje ob večerih. Nekaj časa so bili gasilci s Hajdine brez zborovodja, zato me je vozil na vaje Jože Metličar v odprtem gasilskem avtomobilu, in to skozi vso zimo. Zaradi hudega mraza in megle me je bilö strah vsake vaje. Pri ormoškem zboru je zbolela odlična in zelo uspešna pevovodkinja magistra pharm. Elica Veselič tako sem pomagal pripraviti pevče za nastop na ptujski razstavi. Takih primerov je bilo veliko. Danes le težko razumem, kako je bilo vse to mogoče časovno uskladiti in izpeljati. Poleg duševnega pa nas je čakalo še fizično udarniško delo; popravljali smo ceste, kulturne domove, uničevali koloradskega hrošča, vse to poleg mnogih sej in že omenjenih mitingov. Bil je pač povojni čas, ko smo bili polno entuziazma in sposobni celo iz nemogočega narediti mogoče. Ves ta čas je dobro napredovala kvaliteta mešanega pevskega zbora, ki je večkrat spreminjal ime, in sicer v Medsindikalni pevski zbor in končno v Mešani pevski zbor SKUD Jože Lacko. Pod tem naslovom je dosegel trikrat zaporedoma prvo nagrado v prvi kategoriji na republiških tekmovanjih pevskih zborov, ki so bila takrat vsako leto. Leta 1947 (od 10. do 20. junija) je zbor obiskal graditelje proge šamac— Sarajevo. Spotoma smo imeli 8. junija celovečerni koncert z radijskim prenosom za Radio Ljubljana iz velike Filharmonične dvorane v Ljubljani in opolnoči odpotovali v Bosno. Prva postaja je bilo Visoko. Mladi graditelji so nas nadvse prijazno sprejeli. Ob vsakem koncertu je vladalo veliko navdušenje, povsod so nas hoteli zadržati vsaj za nekaj dni, toda naša turneja je bila tudi časovno točno začrtana. Zadnji koncert smo imeli v Sarajevu 20. 6. 1947. Koncerte je komentiral naš tenorist prof. Arnold Poulinič. Po štirinajstih dneh smo se vrnili v Ptuj, polni lepih, nepozabnih doživljajev. V letih med 1945 in 1950 je imel pevski zbor izredno veliko koncertov, in to ne le v mestih takratnega mariborskega okrožja kot so Maribor, Ptuj, Celje, Radgona, Murska Sobota, Ljutomer, Ormož, Slovenska Bistrica, Poljčane, Radenci, Rogaška Slatina, temveč z enako ljubeznijo tudi v manjših krajih kot so Gorišnica, Lenart, Podgorci, Trgovišče, Majšperk, Kidričevo, št. Vid pri Ptuju, Središče ob Dravi, Velika Nedelja, Zavrč, Bori, Podlehnik, Dornava, Rogoznica, Starše, Miklavž, Spodnja Polskava, Tovarna TAM v Mariboru itd. Republiški prvak SKUD Jože Lacko je vsako leto vsaj enkrat koncertiral v Ljubljani z radijskim prenosom. Večkrat je bil gost v Kranju, imel je tridnevno turnejo po zasavskih revirjih: Zagorje—Trbovlje—Hrastnik, dvodnevno turnejo: štore— Celje—Laško in ob tem imel enkrat do dvakrat mesečno stalne radijske prenose iz glasbene šole v Ptuju. V septembru 1947 se je pevski zbor udeležil festivala v Lijaku ob priključitvi oone A s koncerti v št. Petru, Lijaku, Solkanu in ob vrnitvi še s krajšim koncertom v Postojnski jami. V počastitev ZSP in II. kongresa Ljudske prosvete Slovenije je bilo v Ljubljani od 9. do 13. januarja 1949 tekmovanje pevskih zborov. SKUD Jože Lacko je ponovno zasedel prvo mesto in se od 18. do 25. januarja udeležil zveznega tekmovanja v Beogradu, kjer je v hudi konkurenci najboljših jugoslovanskih pevskih zborov dosegel drugo mesto. Na podlagi tega izrednega uspeha je zvezni sindikat pripravil ptujskim pevcem veliko presenečenje. Zbor je bil povabljen na desetdnevno turnejo po Srbiji in Vojvodini. Začeli smo s koncertom v Beogradu v dvorani Kolarčeve univerze, ki mu je sledil slavnostni banket v Majesticu. Težko je opisati naše presenečenje, saj smo prišli iz skromnih ptujskih razmer med ljudi, ki so delali v čisto drugačnih razmerah. Na železniški postaji v Beogradu so nas pričakali pevci prvonagrajenega zbora KUD Abraševič s svojim odličnim dirigentom Milanom Bajšanskim, vsi v lepih enotnih oblekah, medtem ko smo imeli mi enotne le srajce, kravate in hlače oz. krila. Peljali so nas v svoj kulturni dom, nam postregli s šunko, klobasami, sirom, masiom, belim kruhom (pri nas je bilo takrat še vse na karte —■ belega kruha še poznali nismo), kavo, žganjem in različnimi vrstami vina. Tega si pri nas dobil, če si imel srečo, in to le 2 del. Bilo je odlično, a vsega preveč. Ta gostoljubnost ni imela dobrih posledic, že prvi dan smo našli dva pevca močno okajena pred vhodom v koncertno dvorano. Eden od njiju je bil solist. Na srečo je to situacijo rešil prof. Luževič, vendar smo vinjenima pevcema morali dodati še dva stražarja, naša pevca, da med koncertom ne bi silila na oder. Tudi preobilna jedača za naše nevajene želodce ni ostala brez posledic. Že prvi večer je služba RK odpeljala prenajedenega trpina na črpanje želodca. Moji umetniški odgovornosti so se pridružile še fiziološke neprijetnosti mojih pevcev. Ali bomo vzdržali deset dni? Pevec misli le nase, dirigent pa mora misliti na celoten zbor. Niti slutiti nismo mogli, kakšne kulinarične umetnosti nas čakajo šele v Vojvodini. Naslednji dan je bil koncert v tovarni Ivo Lola Ribar v Železnikih. Pred tovarno so nas pričakali odlikovani udarniki »heroji rada« s pre-pečenico, orehi in kruhom. V veliki dvorani se je zbrala ogromna mno- žica delavcev in delavk. Koncert se je začel ob 12. uri. Med koncertom sem nenadoma opazil, da imajo moji izvajalci, posebno moški, čudno Izbuljene oči, nekateri pa se hudomušno nasmihajo. Bal sem se, da jim je morda slabo, da že deluje prepečenica, skratka, bil sem v skrbeh za njihovo počutje. Šele, ko smo odpeli, in sem se obrnil proti občinstvu, da se zahvalim za prisrčen aplavz, sem dognal pravi vzrok. V prvih dveh vrstah so sedele same mlade mamice, vsaka je imela na razgaljenih prsih dojenčka in ob poslušanju naših pesmi s posebnim užitkom hranila svoj mladi rod. V tistih časih je bilo pri nas javno dojenje še precej nenavadno. Tudi revij z golimi ženskami še ni bilo. Vsak pevec se je torej potrudil, da odnese od tega nenavadnega prizora čimveč. Po koncertu je bil spet banket, ki nam je tokrat ugonobil kar štiri pevce. Med pevci smo izbrali posebno komisijo, neke vrste notranjo upravo, ki je poskušala preventivno vplivati in omiliti podobne dogodke že pri izvoru. Z nami so potovali že od Beograda predstavniki iz Novega Sada in Subotice, ki so bili ves čas v telefonski povezavi s svojimi organizatorji in so tekmovali med seboj, kdo nam bo pripravil večja presenečenja. V sredo je bil veličasten sprejem v Novem Sadu, zvečer pa koncert. Po uspelem koncertu smo se udeležili sprejema in banketa z najrazličnejšimi predstavniki AP Vojvodine. Banket je bil v hotelu Putnik, kjer smo tudi spali in tako s pevci ni bilo težav. Naslednji dan ob 8. uri zjutraj smo bili povabljeni na »šetnju Dunavom«. To je pomenilo ladjo, na njenem krovu pihalni orkester, v spodnjih prostorih plesni orkester, od pijač in jedi pa vse, kar si le mogel želeti. Sekretar pokrajine je rekel: »Nema onoga, što mi nemamo!« Vse to se je dogajalo na lepi Donavi ob brezoblačnem nebu. Ta enkratna »šetnja« je trajala pet ur, mimo vinogradov Fruške gore do Iloka in nazaj. Zvečer je sledil koncert na državnem posestvu Kamedin, kjer so zbor in dirigenta s cvetjem pričakale in pozdravile v madžarščini belo oblečene deklice. Zahvalil sem se jim v njihovem jeziku. To je dvignilo razpoloženje do take mere, da smo se le s težavo v zgodnjih jutranjih urah poslovili od prijaznih madžarskih gostiteljev. V petek smo odpotovali v Subotico. Zopet nepregledne množice z godbami, zastavami in transparenti. Zopet se je začelo z banketom ob odličnem ciganskem orkestru. Zvečer koncert v nabito polnem gledališču, ki je bilo že dan poprej razprodano. Po koncertu zopet slavnostni banket in naslednji dan celodnevni izlet na Pa-ličko jezero. Na ogromni verandi tik ob jezeru, kjer je bil poslovilni banket, je bil že pripravljen subotiški filharmonični orkester, ki je slovenskim gostom na čast zaigral najboljše skladbe iz svojega bogatega repertoarja. Enkratno doživetje je bil prikaz bogate folklore — krasni plesi, bogate in pisane noše: srbske, madžarske, bunjevski. še slovo! Ljubi Vojvodinci so nam nadevali na pot šunko, smetano, pečenko, maslo, beli kruh, žganje in vino, da bomo lažje vzdržali, so rekli. O umetniškem uspehu te turneje imamo mnogo zelo ugodnih kritik iz srbskih in madžarskih časopisov. Po počitnicah smo se zopet zbrali na vajah in začeli študirati z novim elanom. Takšno delo zahteva mnogo truda, študija in odpovedovanja, saj le nadpovprečna kakovost prinaša nevsakdanja priznanja in doživetja. V Ptuju se je uveljavil tudi moški zbor Lacko, ki je bil, ko se je dokončno formiral, po številu pevcev dvojni oktet s šestnajstimi pevci, le da z zvočno bolje razdeljenimi glasovi, k čemur so pripomogli trije prvi in trije drugi tenoristi, štirje prvi in šest drugih basistov. Baritonske solo vložke sem pel sam. Osnova zboru so bili pevci na sliki ob nastopu na Gomili leta 1946. Zbor Lacko je imel še več nastopov kot mešani zbor, saj je bil zaradi manjšega števila članov bolj gibljiv, ni zahteval velikega odra, za prireditelja pa je bil mnogo cenejši. Poleg koncertov v okraju je imel leta 1952 krajšo turnejo po avstrijski Koroški: Rož, Podjuna, Ziljska dolina, po hrvaški Istri: Lovran, Ika, Opatija, Ika, Ičiči in Medveja, pa tudi koncerte na Golniku, v Kranju, Celju, Štorah, Mariboru, Tam-u, Kidričevem, Ormožu, Ljutomeru, Murski Soboti, skratka, koncertov je bilo brez števila. Sodeloval je pri raznih sprejemih na okraju, pri AFŽ v kleti Slovenske gorice, v Ulmovi kleti na Bor-lu, pri gledaliških predstavah itd. V manjši zasedbi (kvintet) je bil Ptujčanom dobro znan po svojih podoknicah (serenadah). Vsako leto so nas povabile AFŽ v Rogatec, kjer so nas posebej prisrčno sprejele, saj smo šli na oder po preprogi živih rož. Teh koncertov se je vedno rad udeleževal tudi tamkajšnji župnik Janez K., moj sošolec iz gimnazije. Kadar je zmanjkalo vina, smo šli po dodatek v njegovo klet, v kateri je bilo več sodov. »Katerega bomo? UDBA pije vedno iz tega soda,« je rekel župnik. Zaupali smo v strokovnost oblasti in nismo bili razočarani. Ko se je družba v hotelu Pošta razigrala, me je župnik Janez pogledal in rekel: »Jože, saj smo sami intelektualci.« To je bil njegov izgovor, da je lahko obesil kolar, ki je bil takrat pri duhovnikih še strogo obvezen, na klin in šel plesat. Bil je ves v elementu, saj je bil že kot gimnazijec najboljši plesalec. Lep, visok, vitek, s črnimi kodri je le težko nosil breme kolarja, žal je tudi zgodaj umrl. Pozneje se je zbor Lacko številčno okrepil in se zaradi finančnih težav na pobudo Karla Rakuša, predsednika mariborske obrtne zbornice, preimenoval v moški zbor Obrtnik. Bilo je sedaj veliko lažje pri or- ganizaciji koncertov in tudi finančno si je zbor opomogel. Leta 1959 je dosegel na republiškem tekmovanju v Kranju drugo mesto med moškimi zbori. Kot dirigent sem na tem tekmovanju vodil štiri pevske zbore od dvanajstih nastopajočih: Učiteljski pevski zbor Emil Adamič (Ljubljana 80 članov) in Učiteljski pevski zbor Slavko Osterc (Maribor — 80 članov), oba mešana zbora, ki sta si delila prvo in drugo nagrado, moški zbor Slava Klavora (Maribor 80 pevcev), ki je dosegel med moškimi zbori prvo nagrado, in že omenjeni Obrtnik iz Ptuja s 34 pevoi. Po odselitvi v Maribor sem še prihajal na pevske vaje v Ptuj, vendar bolj zaradi srečanja s prijatelji kakor iz kakšnih umetniških nagibov. Takrat sem pripeljal k zboru tov Branka Rajšterja, ki je bil v tistem času moj študent na Pedagoški akademiji v Mariboru. Prevzel je umetniško vodstvo zbora, ki so ga preimenovali v Komorni zbor, in dosegel z njim mnogo lepih uspehov. Od 1.9. 1979 pa Komorni zbor uspešno vodi direktor Radia Ptuj Franc Lačen. Orkester Takoj po osvoboditvi je bil orkester po številu članov in kvaliteti igranja najboljši. Imel sem namreč možnost, da sem za vse prosvetne delavce in tudi druge, ki so v dovoljni meri instrument obvladali, predlagal, da dobijo službo v Ptuju ali v njegovi najbližji okolici. Tako mi je uspelo zbrati godbenike za majhen simfonični sestav s čez dvajset godalci, dvanajstimi pihalci in trobilci ter tremi tolkalci. Orkester je torej štel 37 članov. Ker so bili izvajalci zadosti kvalitetni, se je v tej zasedbi s primernim študijem lahko marsikaj izvajalo. Naj naštejem nekaj skladb iz našega programa: Uverture: Flotow — Allesandro Stradela in Marta Mozart — Cosi fan tute, čarobna piščal Beethoven — Coriolan, Eleonora, Egmont Simfonije: Mozart^- Mala nočna glasba, Simfonija 217 in 316 Beethoven0- Bagateli! za godalni orkester Jože Gregorc — Brodnik, Kantata za bariton, mešani zbor in orkester Dvoržak — Slovanski plesi št. 1,5, 6, 8 Schubert -^- Simfonija v h-molu Poleg samostojnih koncertov je orkester največ nastopal na proslavah z deli iz svojega koncertnega repertoarja in skupaj s pevskim zbo-tom ali tudi z več zbori, pomnožen s člani pihalnega orkestra. Sam sem zelo veliko instrumentiral za zbor in orkester, posebno množične pesmi, ki sem jih tudi nekaj skomponirai. Ko sem služboval na gimnaziji in vodil tudi gimnazijski zbor, je nastopilo na odru po 150 pevcev in pevk. Orkester je sodeloval tudi pri raznih gledaliških predstavah. Godba na pihala v Ptuju 1949 Sčasoma se je njegovo število zmanjšalo, nekaj dobrih godbenikov se je odselilo iz Ptuja, drugi so izostali zaradi bolezni ali kakšnih drugih razlogov. Mestna godba — SKUD Jože Lacko — Pihalni orkester Kakor sem že omenil, bi bila zgodovina pihalnega orkestra primerna študija za muzikologa, saj ima na ozemlju Jugoslavije in bivše Avstrije prav gotovo edinstveno preteklost. Že leta 1798 in prej je v Ptuju delovala Dilettanten Gesellschaft, ki je imela svojega stalnega direktorja in je uprizarjala različne komedije, operete in razne prireditve v dobrodelne namene. Vemo, da je takrat na raznih proslavah in pri lažjih ope^ retah že sodelovala godba na pihala ali samo nekateri njeni člani. Pihalni orkester je torej poleg gledališča edina kulturna institucija, ki obstaja neprekinjeno od takrat do danes. Že način njenega kadrovanja v Knabenkapelle, ki sem ga omenil na začetku, je več kot zanimiv, čudim se našim muzikologom, da raziskujejo samo kranjsko deželo, čeprav je med njimi mnogo Štajercev, puščajo pa neraziskano skoraj vso štajersko območje (Maribor, Ptuj, Ljutomer itd.). Po osvoboditvi sem prevzel godbo od Hermana Erjavca, ki je zasedel za časa okupacije moje mesto. Kje vse in kolikokrat je godba nastopala, bi bilo skoraj nemogoče zapisati, saj je bila to doba brez zvočnikov in podobnih naprav, čas, ko so bile godbe nepogrešljive. Zanimivo bi bilo opisati, kako nam je dr. Jože Potrč pomagal do prvih oblek, koliko je bilo okoli tega truda in tekanja, ko ni bilo podlage ne gumbov ne raznih okraskov, a bilo bi preobširno, Povem naj le, da je imel pihalni orkester zelo bogat koncertni program, saj so sodelovali v njegovih vrstah odlični solisti. Igral je vse, od koncertov, budnic, parad do pogrebov. Po petih letih sem predal dirigentsko palico odličnemu solistu baritonistu Jaki Štulcu, ki je godbo uspešno in muzikalno vodil dobrih 20 let. Danes je kapelnik godbe ravnatelj Glasbene šole Tone Horvat. Leta 1950 sem bil naprošen, da prevzamem mesto načelnika za glasbo ter šefa dirigenta orkestra in komornega zbora pri Radiu Maribor. Ker so bile takrat avtobusne zveze z Mariborom le dvakrat dnevno in še te nezanesljive, so mi obljubili avto in šoferja. Prvega septembra sem se odpravil v Maribor. Ravnateljske posle na ptujski Glasbeni šoli sem predal profesorici Eleonori Šrol, ki je šolo zelo uspešno vodila do svoje upokojitve. Pevski zbor sem predal prof. Luževicu, orkester upravitelju Jožetu Rojicu, godbo pa Jakobu Štuclu. S seboj sem povabil nekaj odličnih ptujskih godbenikov: Toneta Rojka, Mirka Kroisa — oba trobenta, Vaclava Stanislava — rog in Valterja Jakopina^H timpani, saj sem moral pri Radiu šele formirati orkester In komorni zbor. Delo je bilo zanimivo in posebno zame, mladega dirigenta, zelo koristno. Razpolagal sem s polno zasedenim orkestrom, ki je imel v svojih vrstah odlične soliste v posameznih instrumentalnih skupinah. Mesto koncertnega mojstra sem zaupal violinskemu virtuozu prof. Tarasu Poljancu. Zasedba godalcev (violin, viol, čelov in kontrabasov] je bila na dostojni višini. Pihalci so bili dobro zasedeni, od flavt, oboj, klarinetov in fagotov do trobilcev (hornistov, trobentistov in pozavnistov], enako tudi tolkala]. Ker so bile vse oddaje v živo, je bil najtežji začetek, ko še nismo imeli naštudiranega programa, čez kakšen mesec dni je bil orkester že dovolj uigran. Poleg radijskih oddaj smo dobivali vabila za razne javne nastope, na katerih občinstvo ni varčevalo s priznanji. Orkester in zbor sta vse pogosteje zapuščala zaprte prostore radijskega studija, vse več je bilo nastopov na proslavah v tovarnah in koncertnih dvoranah. Delo je bilo prijetno in uspešno. Enako prijetno je bilo delo z novo ustanovljenim radijskim mešanim komornim pevskim zborom. Na avdicije so se prijavljali najboljši pevci in pevke iz Maribora. Bilo jih je prav gotovo preko sto. Člani zbora so bili dobro honorirani. V komorni zbor sem sprejel le štirinajst pevk in šestnajst pevcev. Za korepetitorja sem si izbral Ferda Pirca, šefa opernega zbora, pri orkestru pa asistenta dirigenta muzika in dipl. pravnika Rajka Sikoška. Delo načelnika glabenega oddelka je že pred mojim prihodom z veliko ljubeznijo in smislom za programiranje opravljal upravnik Radia Maribor Jože Vild, ki je to delo vodil še naprej, kjub temu da je imel sedaj nastavljenega načelnika za glasbo. S tem sem imel močno olajšano delo, saj mi je ostal samo še nadzor nad raznimi solisti in najrazličnejšimi ansambli. Takrat je bil na višku slave Ivo Robič s svojim ansamblom. Ta ansambel je vsakodnevno nastopal v veliki kavarni in bil stalni gost mariborskega studia. Zame je bila to služba, kakršno sem si lahko le želel, vendar zaradi preveč neizkoriščenega časa, predvsem pa zaradi zgodnjega vstajanja zame prenaporna. V Maribor smo prišli že pred polsedmo uro zjutraj, vaje in oddaje pa smo imeli šele popoldan. Odgovorni pri Radiu so držali besedo. Imel sem avto in šoferja, toda brez gum. Ker pa moj odlični šofer ni bil usposobljen voziti bosega avtomobila, smo se točno čez leto dni vrnili v Ptuj. Zaprosil sem za prosto mesto na gimnaziji, seznanjal mladino z lepotami glasbe in njej sorodnih umetnosti, vodil gimnazijski pevski zbor in moški zbor »Lacko«. DPD SVOBODA Ptuj Leta 1951 je bilo v Trbovljah ob veliki republiški slavnosti (govornik je bil Miha Marinko] ustanovljeno prvo DPD Svoboda po osvoboditvi. V nekaj kilometrov dolgi povorki so sodelovale vse godbe naše republike. Zamisel o ustanovitvi Svobode je navdušila tudi člane ptujskega komiteja (da ne bomo zaostajali]. Sekretar tov. Jože Tramšek me je prosil za pomoč z besedami: »Edini vi lahko najdete 80 pevcev, da ustanovimo moški zbor DPD Svoboda«. »Morda,« sem odgovoril, »če boste vi sklicali prvo vajo!« Segla sva si v roke in bilo je dogovorjeno. Ta moja odločitev pa je bila tesno povezana z gostinstvom. Pevca namreč ne moreš dobiti v pisarni, na cesti ali pri kateremkoli opravilu. Zapel bo le v določenem razpoloženju, kar pa je najlažje v prijetni družbi ob dobri kapljici. V tistih časih je bilo gostinstvo čisto nekaj drugega, kot je danes. Gostilne so bile odprte do 0,30. To pa je ravno pravi čas, ko se gostje sprostijo in razigrajo. Vesela družba ne gre rada naravnost domov, ampak zavije še v kavarno na »kavico«. Kavarna Moskva je bila odprta do treh. Če je bila družba prijetna, duhovita in dostojna, je natakar Gusti Drobnič, ki ni bil nikoli slabe volje, rade volje potrpel. V tej kavarni sem čakal na svoje žrtve. Med razpoloženimi gosti ga skoraj ni bilo, ki ne bi iz polnih pljuč zapel svojo najljubšo pesem. Niti slutil ni, da ga posluša strokovno uho. Takoj sem si zapisal obseg in barvo njegovega glasu, kvaliteto posluha, muzikalnost, jakost pljuč in vse, kar je za dobrega pevca potrebno. Gustlova naloga je bila, da izve za ime in naslov pevca, kje je v službi itd. Ko sem imel zbranih 86 preizkušenih pevcev, je tov. Tramšek sklical prvo vajo. Bila je dobro pripravljena. Vsak pevec je imel svoj stol z vizitko in potrebnimi notami. Pevcev ni bilo treba glasovno preizkusiti, saj je bil vsakdo že temeljito in brez vsake treme preizkušen v kavarni. Na prvo vajo je prišlo vseh 86 pevcev. Nihče ni vedel, da gre za pevske vaje. šele, ko so zagledali mene, se je nekaterim zjasnilo, za kaj gre. Zbor je kar lepo napredoval in imeli smo nekaj uspelih nastopov, čez leto dni smo pritegnili še ženske in imeli okoli 100-čIanski mešani zbor Svobode Ptuj. Leta 1953 smo priredili koncert, na katerega smo povabili dr. Jožeta Potrča, ki je slavil takrat svojo 50-Ietnico. Žal smo istega dne izvedeli za smrt Borisa Kidriča in spremenili koncert v komemorativno slovesnost. Zbor sem vodil še nekaj let, vendar so me vedno bolj zaposlovali drugi zbori, ki sem jih že omenil. Z njimi sem imel vedno več koncertov in turnej doma in v inozemstvu. Po ukinitvi gledališča sem prevzel mesto direktorja Mariborske filharmonije in se z družino kmalu preselil v Maribor. GLEDALIŠČE po osvoboditvi Po osvoboditvi je bilo treba začeti znova. Od starih igralcev so ostali le trije: Jože Babič, Jože Samec in Ivo Kostanjšek, ki so se jim pridružili še Furlan, Gunžer, Kostanjevec, Kralj, Majda Vošnjakova, Domanjkova in drugi. Režiser Jože Babič je pripravil Klopčičevo igro Mati, Recitacijski večer, Zupanove Tri zaostale ure in Klabundovo Kvadratura kroga. Leta 1946 je nastopil režiser Hinko Košak in režiral Švar-kinovo Tuje dete z igralko Olgo Jernejčičevo. V gledališki kolektiv so vstopili še Andrej žvan, A. Bajgotova, St. Glavnik in J. Rojic. Sledila je Linhartova Županova Micka, v juliju pa je gostovalo SNG iz Ljubljane z 0’Neillovo dramo Ana Christie. V tistem času je prevzel intendansko mesto Jože Rojic, Narodno gledališče pa se je preimenovalo v Ljudsko gledališče. Sezono 1946/47 je otvorilo SNG iz Maribora z Linhartovo veseloigro Matiček se ženi. Košak je režiral Remčeve Volkodlake, Cankarjevega Kralja na Betajnovi z Vičarjem in D. Šugmanom ter Nušičeve-ga Pokojnika. V letu 1947 je bilo sedem premier z 41 predstavami. Izhajal je tudi že Gledališki list. V sezoni 1947/48 so bili na programu Borovi Raztrganci v žvanovi režiji in Mežanovi inscenaciji. Devetega septembra 1947 je gostovalo Slovensko gledališče iz Trsta s Knittlovo Via mala v režiji Košiča. Ob priliki ptujskega festivala je nastopil gledališki kolektiv z Žvanovo priredbo Ustoličenje koroškega vojvode v režiji Franja Blaža. Gimnazijska igralska skupina je nastopila v decembru 1947 s Shakespearovo tragedijo Othello, za katero je napisal scensko glasbo prof. Juvanec. V marcu 1948 je režiral Fr. Blaž Moliereovega Namišljenega bolnika in Nušičevo veseloigro Dr z Vičarjem, S. Dolinarjevo in Tretnjakovo. Intendantsko mesto je prevzel Andrej Žvan. Sezono 48/49 so otvorili Mariborčani z Goldonijevo Krčmarico Miran-dolino. Nastopil je novi režiser Polde Dežman, ki je bil tudi odličen igralec. Pridobili so novi igralki Božičevo in Kmetčevo. Sezona se je začela z Belocerkovskega igro Življenje kliče;sledilo je nekaj mladinskih predstav v žvanovi režiji. Ob 30-letnici Cankarjeve smrti je gledališče postavilo na oder Kralja na Betajnovi, sledila je Nušičeva Gospa ministrica tudi v Dežmanovi režiji. Za žvanom je prevzela,upravo gledališča Sonja Dolinarjeva. Gledališki naraščaj je igral spomladi 1949 Mihalkova veseloigro Posebna naloga v režiji in inscenaciji Božičeve. Sledila je pravljična igra Dedek Mraz v režiji D. Kmetčeve. SNG iz Ljubljane je v marcu gostovalo S potrčevo dramo Lacko in Krefli, režija Žižek, scena Molk. Polde Dežman je režiral še Švarkin-Vidmarje- SKUD Jože Lacko Ptuj vo komedijo Izpit za življenje, v kateri je sam izvrstno odigral vlogo profesorja Ivanoviča- S S Kranjčevo dramo Pot do zločina je doseglo gledališče prvo mesto na republiškem tekmovanju amaterskih igralskih skupin. P. Dežman nam je ostal živo v spominu v vlogi Maksa Kralj na Betajnovi in kot Martin v Poti do zločina. SNG iz Maribora je gostovalo še z ameriško dramo Globoko so korenine v režiji Jara Dolarja. Prvega januarja 1950 so bili v gledališču stalno angažirani Vičar, D. Šugman, Gunžer, Krošelj, Dolinarjeva, Ukmarjeva in Modrinjakova, gledališče je postalo polpoklicno. Sledile so si predstave Sneguljčica v režiji Kmetčeve, Veseli večer v režiji Vladislava Cegnarja in Miklova Zala v režiji Baukartove. Na novo so bili sprejeti: Jože Milkovič, Štefan Verdnik, Lojze Matjašič in Franjo Lenartič. Novo angažirani režiser Vladislav Cegnar je postavil na oder kar šest premier: Moliere George Danden, Nušič Žalujoči ostali, Finžgar Razvalina življenja, Remec: Miklavžkove vragolije (krstna izvedbo), in Veseli večer z drugim programom, Jurčič-Desetak Deseti brat. Aprila je prevzel upravo gledališča Jože Rojic. Režiser VI. Cegnar je zapustil Ptuj, zato si je morala uprava pomagati z režiserji kot gost. Tako sta uspešno opravila Fr. Blaž tri, Edo Verdonik pa dve režiji. Slednji je imel poseben uspeh z Goldonijevim Lažnikom. Upravnik je pritegnil k predstavi orkester SKUD Jože Lacko, ki ga je sam dirigiral. Sodelovali so pevci in balet, ikot pevec solist pa Jože Gregorc. V tej sezoni je SNG Maribor gostovalo z Operacijo Mire Puoove, igro Ljubim vas in s Priestleyevim Inšpektorjem na obisku. Na koncu sezone se je upravi posrečilo pridobiti režiserja Petra Malca, ki je postavil na oder Schillerjevo dramo Kovarstvo in ljubezen. V letih 1945 do 1953 so nastopali v večjih volgah: Jože Samec, Furlan, žvan, Dežman, Vičar, Kostajšek, Šugman, Matjašič, Cegnar, Cobelj,, Milkovič, Lenartič, Milica Domanjko, Ivanka Koroščeva, Zorica Modrinjakova, B. Ukmarjeva, S. Dolinarjeva, A. Bajgotova, N. Božičeva in D. Kmetčeva. Šepetalka je bila Natalija Holas, frizerka pa Elza Berlič. Vsi ti gledališki zanesenjaki so s svojo zagnanostjo pripravili pot poklicnemu gledališču. Ocene gledaliških predstav so v teh letih pisali prof. Vida Slugova, Jože Gregorc, Srečko Golob in dr. Alojzij Remec. Poklicno gledališče Prvega aprila 1953 sem bil imenovan za direktorja okrajnega gledališča) ki se je prav takrat oblikovalo iz polpoklicnega v poklicno. To seveda ni pomenilo takojšnje spremembe k boljši kvaliteti. V začetku je rodilo celo nekatere okrnitve. Z nastopom poklicnega gledališča so se vaje začele podnevi in marsikdo ni mogel ali tudi ni hotel zapustiti svojega službenega mesta in ga zamenjati za mesto igralca v gledališču. To je pomenilo, da marsikateri dober igralec ni mogel več redno sodelovati. Večina teh se je priključila igralski sekciji Svobode. Stari igralci amaterji so si morali šele pridobiti status igralca. To pa ni bilo niti enostavno niti prijetno. Nastopajoči so bili podvrženi posebni gledališki komisiji, ki so jo sestavljali v glavnem profesorji Akademije za igralsko umetnost (Slavko Jan, Mira Danilova, dr. Fran Koblar idr.). Ti so skrbeli v prvi vrsti za redne študente na Akademiji in temu načinu kadrovanja že po svojem poklicu niso bili preveč naklonjeni. Komisijo so dopolnjevali ugledni gledališki kritiki. Delo komisije je bilo precej nejasno, zaprto, nikdarni bil kdo deležen kakšne podrobnejše analize svojega podanega lika, kakor je to na visokih šolah običaj. Ko je našim igralcem le uspelo, da so si drug za drugim pridobili naziv izgralca, in komisija nobenemu niti upravi gledališča sporočila, v čem je bistvo uspeha. Za kakovost predstav so skrbeli režiserji: Peter Malec, Ciril Debevc, Emil Frelih, Jože Gale, Jože Tiran, Hinko Košak, Stefanovski, Danilo Gorinšek, Jure Kislingèr in mogoče še kdo. Naše majhno gledališče ni imelo dramaturga niti lektorja, zato so morali vse to delo opravljati režiserji istočasno z režijo. Uspelo rtam je pritegniti nove igralce: Božo Jesenko, Vero Videčnik, Eriko Stehlikovo, Meto Pirnatovo, Majdo Herman, Minco Jeraj, Herminco Matjašec, Nedeljko Kacinovo Anico Kragelj, Borisa Hočevarja, Toneta Potuška, Adolfa Anderleta, Janeza Klasinca, Marjana Radona, Mirka Cegnarja in Mirča Kraglja. Med zvestimi zunanjimi sodelavci so bili Bajgotova, Koroščeva, Slavko Orovič, Julij Ošiovnik, Franjo Mlinarič, Vinko Kralj, Stane Horvat in Fricika Geč (Zala v Miklovi Zali). Kot gostje so sodelovali naslednji gledališki umetniki: Arnold Tovornik, Hugo Florjančič, Vladimir, Skrbinšek, Pavle Kovič, Maks Furjan, Mira Sardočeva, Alenka Svetelova in Mija Vidičeva. Suflerka, ki je včasih tudi nastopala, je bila Natalija čihalova (prej Holas), ekonom je bil vsestransko uporabni igralec Franjo Lenartič, računovodkinja Stanka Kolarjeva, tajnik Milan Zupanc, za pričeske sta skrbeli Elza Berlič in Julija Ačko, blagajničarka pa je bila Marija Mokoletova. Tehnično vodstvo je bilo v rokah Jožeta Milkoviča in Mira Coblja, ki sta bila tudi igralca. Za razsvetljavo je skrbel Ludvik Pečnik, prav tako igralec. Kašer je bil Hinko Korenjak. Kot odrski mojster je deloval Jože Turščak, ki je bil po potrebi tudi muzikant, njegovi sodelavci pa Vidovič, Weis in drugi. Poklicno gledališče si je postopoma uredilo nekaj izboljšav v odrski razsvetljavi, si počasi pridobivalo garderobo, predvsem pa širilo gleda- liske abonmaje v Ptuju in drugod, kjerkoli so bili za to dani pogoji. Mnogo stalnih gostovanj je bilo že vpeljanih, zdaj smo poizkušali pridobiti še nove in bili smo uspešni. Leta 1958 smo zmogli že do konca aprila deset premier s 196 predstavami in s čez 3.900 obiskovalci. Od tega je bilo nad sto predstav izven domače gledališke hiše. Te visoke številke prepričljivo govore o zagnanosti gledališkega kolektiva. Srečno roko smo imeli z režiserji, ki se niso izkazali le kot umetniški vodje, temveč kot pravi tovariši pri delu, ki so s prijateljsko besedo skušali izvleči čimveč iz novopečenih poklicnih igralcev. Repertoarno smo bili omejeni zaradi maloštevilnosti igralskega kadra. Izogibati pa smo se morali delom, ki so zahtevala razkošne in drage kostume, ter prezahtevnim scenam. Težko je opisati veliko prizadevnost posameznih igralcev in nič manj gledališke tehnike oz. odrskih delavcev. Vse to je dajalo ton toplemu in prisrčnemu sožitju gledališkega kolektiva. Gostje igralci iz drugih gledališč, med katerimi ste prav gotovo prebrali imena nekaterih vodilnih slovenskih gledališčnikov, so zelo radi gostovali v našem ansamblu. Na vajah so se dodobra spoznali z našimi igralci in se o njihovih igralskih in človeških vrlinah izražali zelo pohvalno. Kvaliteta gledališča je počasi rastla, umetniški nivo se je dvigal od predstave do predstave. To je bilo kmalu opaziti pri številu obiskovalcev. Tudi število abonentov je rastlo iz meseca v mesec. Celo ljudje, ki prej niso hodili kaj prida v gledališče ali pa sploh ne, so postali naši stalni abo-nentje. Imeli smo celo stalne mladinske abonmaje. Vse to je upravičilo kulturno poslanstvo našega poklicnega gledališča, ki je redno gostovalo: v Gorišnici, Kidričevem, Majšperku, Ljutomeru, Središču ob Dravi, Poljčanah, Veliki Nedelji, Staršah, na Hajdini, v Lovrencu na Dravskem polju, Slovenski Bistrici, Križevcih pri Ljutomeru in priložnostno v Ivanjkovcih, Poljčanah. Abonmaje pa so si želeli še v Radgoni in Lendavi. Vladislav Cegnar je z vrnitvijo v Ptuj prevzel uredništvo Gledališkega lista, za katerega je sam zbiral sredstva. V Gledališkem listu je med drugim izhajala v nadaljevanjih njegova študija z naslovom: Gledališka dejavnost v Ptuju, in sicer pod psevdonimom Slavko Desetak. Cegnarjeva zasluga je tudi, da smo imeli v tistih časih vsebinsko bogat in najlepši gledališki list v Sloveniji. Ovitek lista je krasil akvarel —■ pogled na Ptuj, umetniško delo Janeza Mežana. V gledališču so še strokovno delovali: akad. slikar Janez Mežan s slikovnimi opremami, z glasbenimi Jože Gregorc, s koreografijo pa Gizela Zavadlavova. Sredi najbolj zagnanega gledališkega snovanja je kot strela udarila vest, da se ukinjata gledališči v Kopru in Kranju. Naše gledališče je vzdržalo še leto dni in bilo kljub vsem ustnim in pisnim obljubam ukinjeno z 31. avgustom 1958. Za ukinitev gledališča je bil takrat odgovo- ren en sam človek (B. Z.j. čez dve leti sva se slučajno srečala v Ljubljani. Prijazno me je pozdravil, pristopil in rekel: »Tisto z ukinjanjem gledališč je bilo premalo premišljeno.« šel sem svojo pot in nisem odgovoril. šest let pozneje sem doživel ukinitev Mariborske filharmonije, kjer sem bil prav tako direktor... Pa tudi ne vem, ali je bilo dovolj premišljeno. Igralska družina DPD Svoboda Ob okrajnem gledališču je več čas zelo uspešno delovala dramska sekcija DPD Svoboda. Vsako sezono je imela več premier. Režiral je član okrajnega gledališča igralec Adolf Anderle. Pri predstavi Bele vrtnice so sodelovali igralci: Elza Berlič, Tone šomen, Ivo Kostanjšek, skem tedniku, se izraža o predstavi zelo pohvalno in pravi, da je igral-Sonja Korenjak, Kristina Klekova in drugi. Sceno je izdelal pa svojem osnutku Jože Milkovič. Kritik Remic, ki je poročal o predstavi v Ptujskem Tedniku, se izraža o predstavi zelo pohvalno in pravi, da je igralska skupina doslej uprizorila predstavo dvakrat v Ptuju, gostovala pa v Poljčanah in Slovenski Bistrici. (Predstava je ena izmed mnogih primerov.) Iz opisanega je razvidno, da sta v Ptuju nekoč složno delovali kar dve igralski garnituri. Na likovnem polju so Ptuj kulturno oplajali akademski slikarji Jan Oeltjen, Janez Mežan in najmlajši med njimi Albin Lugarič. Profesorja Janez Mežan in Albin Lugarič sta vzgojila velik krog slikarjev-ljubiteljev, ki mnogo prispevajo k živahnosti likovnega življenja v Ptuju. V novejšem času se izredno uveljavlja akademski kipar Gojkovič. Danes imamo v Ljubljani Cankarjev dom. Nehote se vprašujem, kakšno bo kulturno življenje na deželi čez deset ali petnajst let. če primerjam današnje kulturno življenje v Ptuju s prvimi leti po vojni, dobim takšnole sliko: Gostovanje v letu 1945: Tržaška filharmonija (dirigent Jakov Cipci), SNG iz Ljubljane. V letu 1946: Koncert moravskih učiteljev (Vaclav Krena), Koncert APZ iz Ljubljane (Radovan Gobec), Koncert moškega zbora iz Kranja (Peter Lipar), SNG iz Maribora, Koncert mladinskega zbora iz Maribora (Oton Bajde), Koncert simfoničnega orkestra JLA iz Beograda s solistko Melito Lorkovičevo (dirigent Franc Klinar), Koncert pianista Antona Trosta, Koncert radijskega revijskega orkestra iz Ljubljane (Bojan Adamič), Gostovanje totega teatra, Literarni večer z glasbenimi solisti, SNG iz Ljubljane. V letu 1947: Koncert Glasbene Matice iz Maribora (Pec Šegula), Koncert tržaške filharmonije (Cipci), Koncert Srečka Kosovela (Rado Simoniti), Koncert Brandlovega tria Maribor, Koncert PZ Štefan Kovač iz Murske Sobote (Ferdo Pirc), Klavirski koncert dr. Romana Klasinca, Slovenski godalni kvartet Ljubljana, SNG iz Maribora, Slovensko gledališče iz Trsta in SNG iz Ljubljane, Koncert zagrebškega kvarteta, Koncert Radijskega komornega zbora iz Trsta (Ubald Vrabec), Koncert pevskega zbora JNA iz Beograda (Jagušt), Koncert komornega zbora Radio Ljubljana (Ciril Cvetko). To je le približna slika kulturnih prireditev v prvih dveh in pol letih po osvoboditvi. K temu moram prišteti še prireditve domačih kulturnih ustanov in solistov, če primerjamo kulturni utrip Ptuja v preteklosti z današnjim, se mi zdi prav, da se ob tem zamislimo! Das kulturelle Leben in Ptuj kurz vor und in den ersten Jahren nach dem zweiten Weltkrieg Am || Februar 1940 trat ich den Posten als Direktor der Musikschule Glasbena Matica an. Für einen jungen Musiker gibt es sicherlich keinen schöneren Ort als die romantische Kulisse des alten Ptujs. In der Schule traf ich einmalige, freundliche Leute, besonders die Kollegin Mara Kabaj, die langjährige Musikschule direktorin, die mich liebenswürdig in die Geheimnise des pädagogischen Berufes einführte, mich in verschiedene Gesellschaften führte und mich mit den angesehenen Bewohnern von Ptuj bekannt machte. In Ptuj waren seit alters viele bekannte Musiker tätig: der Komponist Karol Pahor, zuletzt Professor an der Musikakademie in Ljubljana, der Cellist čenda Šedlbauer, später Professor an der Musikakademie, Mitglied eines Streichquartettes und Solist der Slowenischen Philharmonie, weiter Milko Čehovin, erster Cellist in verschiedenen symphonischen Orchestern. An der Musikschule unterrichtete ich Gesang und Violine, zu meinen Schülern gehörten grösstenteils Gymnasiasten. Bald sammelte ich Sänger für einen Chor und gründete ebenso ein Orchester. Wir stürzten und an die Arbeit, die Mitte Juni mit einem Konzert gekrönt wurde. Zu meinem Wirkungskreis gehörte auch die Leitung der städtischen Blaskapelle. Damals waren in Ptuj sogar drei Blaskapellen tätig. Nach einer längeren Verhandlung gelang mir alle drei in eine Blaskapelle zu vereinigen, die zur Ausführung anspruchsvoller Konzertprogramme fähig war. Das kulturelle Leben in Ptuj entwickelte sich allseitig. In Ptuj wirkten noch ein Männerchor der Eisenbahner, der Gymnasialsängerchor unter der Leitung vom Gymnasiallehrer Rajko Burg. Den Chor der Hl. OäciIia leitete Franjo Petek, den Chor des Hl. Georg leitete Ferdo Fras, der bereits im Jahre 1912 den Slowenischen Gesangsverein mit 150 Mitgliedern leitete. Im Theater behauptete sich damals der Regisseur F. Žižek, der Maler Franc Mihelič sorgte für die bildende Künste in Ptuj. Das kulturelle Leben Ptujs wurde auch durch dén Arbeiterverein Vzajemnost bereichert, in erster Linie mit seiner Schauspielergruppe und dem Tambu-rizzaorchester. Sehr lebhaft war auch die Schülerschaft mit verschiedenen Veranstaltungen. Dieser Programmvielfalt schlossen sich noch die Antritte heimischer und ausländischer Solisten und Ensembles an. Die gesamte kulturelle Tätigkeit wurde durch den Krieg unterbrochen. Das Ende unserer Kultur? Für wie lange? Ende Mai 1945 kehrten die Vertriebenen, Kämpfer und Mobilisierten zurück. Man musste jetzt das Leben in ziemlich zerstörten Ptuj aufs neue anfangen. Wir renovierten die zerstörte Schule, sammelten Sänger für einen Chor, gründeten ein Orchester und eine Blaskapelle. An die Schule kamen neben mir noch folgende Lehrer: F. Juvanec, J. Kuštin, B. Nesler, M. Likar und šrol. Zu jener Zeit fanden in Ptuj und seiner Umgebung täglich Meetings statt, die de Chor und die Blaskapelle voll engagierten. Der Chor SKUD Jože Lacko entwickelte sich schön und gewann an Wettbewerben in Slowenien mehrere erste Preise, einmal erreichte er sogar den zweiten Preis an einem Bundeswettbewerb in Belgrad. Der Chor hatte zahlreiche Konzerte und Auftritte im Radio in ganz Jugoslawien. Neben diesem Chor war der Männerchor »Lacko« tätig, der wegen der kleinen Zahl der Sänger sehr mobil war und auch auf kleinen Bühnen auftreten konnte. Aus diesem Chor entwickelte sich später der Männerchor »Obrtnik«. Im Jahre 1950 ging ich für ein Jahr zu Radio Maribor. Den Posten des Direktors übernahm Ela šrol, die die Musikschule erforgreich bis zu ihrer Pensionierung führte, Jože Rojic übernahm das Orchester, Jakob štucl die Blaskapelle, die er 20 Jahre erfolgreich leitete (heute wird sie von dem Musikschuldirektor Anton Horvat geleitet), den Chor übernahm Franjo Luževič. Zum Männerchor brachte ich den Dirigenten Branko Rajšter, der Chor wurde zum »Kammerchor« umbenannt, ab 1979 wird er von Franc Lačen geleitet. Theater. Jože Babič sammelte nach dem Krieg die Schauspieler um sich. Mit neuen Schauspielern und Regisseuren wuchs die Qualität der Vorstellungen. Am 1. Januar 1950 wurde das Theater halbberuflich mit ständig engagierten Schauspielern: Vičar, Šugman, Gunžer, Krosi, Dolinar, Ukmar und Modrinjak. Nach Jože Babič kamen die Regisseure: Košak, Blaž, Božič und Kmetec (beide Schauspielerinen), Dežman, Ver-donik und Cegnar. In Ptuj gastierten Slowenisches Nationaltheater (aus Maribor und Ljubljana) und das Triester Theater. Ad 1. April 1953 wurde ich zum Theaterdirektor ernannt. Im Theater führten Regie: Malec, Debevc, Frelih, Gale, Tiran, Košak, Stefanovski, Gorinšek, Cegnar, der auch der Redakteur des Theaterzettels war, Kis-linger und vielleicht noch jemand. Die Schauspielerinen und Schauspieler: Jesenko, Videčnik, Stehlik, Pirnat, Herman, Jeraj, Matjašec, Kacin und Kragelj; Kočevar, Potušek, Anderle, Klasinc, Radon, Cegnar, Kragelj und die schon vorher erwähnten Schauspieler und Schauspielerinen. Es wäre ideal gewesen, wenn unser Theater ständig so eine Schauspielerbesetzung gehabt hätte. Leider sind aber unter den Schauspielern alle diejenigen erwähnt, die in diesen Jahren in Ptujer Theater nur aufgetreten sind. Neben den erwähnten Schauspielern waren eine grosse Stütze für unser Theater auch die erfolgreicsten Schauspieler aus anderen slowenischen Theatern, die bei uns ständige Gäste waren. Im Jahre 1957 wurden die Theater in Kranj und Koper aufgelöst. Ein Jahr später traf dieses Schicksal auch das Theater in Ptuj. (Übersetzung: M. Koltak) FRANCE MIHELIČ: PTUJSKA GORA, o. pl., 1963-74; (58 x 74 cm) Nada Jurkovič Peter Malec PTUJSKO GLEDALIŠČE Ptujsko gledališče v luči arhivskih virov V pričujočem sestavku bom predstavita ptujsko gledališče od leta 1952 do 1958. Gradivo hrani Zgodovinski arhiv Ptuj ilin (je zelo raznoliko, saj vsebuje spiise, fotografije, gledališke liste, scenske osnutke in scene ter plakate. Leta 1952 lje profesor Fran Alič ob 40-)Iettnlioi gledališča napisal Gledališko (kroniko. V njej je prikazal delovanje (ptujskega nemškega teatra in slovenskega odra. Gledališka stavba je bila v 'Ptuju zgrajena že leta 1786. Predstave liin prireditve je prirejalo v njem Diletantsko društvo, gostovale pa so tudi potujoče 'igralske družine. Leta 1886 so proslavili 10CHI etnico obstoja (ptujskega gledališča. Vse do leta 1918 se s ptujskih odrskih desk ni .zaslišala slovenSka beseda. 'Kljub temu pa so se Slovenci udejstvovali na gledališkem področju, In sicer pod okriljem Čitalnice (1864—1912), v času od 1912 do 1941 pa je delovalo v Ptuju Dramatično društvo. Z 'izbruhom voljne je ibilio pretrgano zelo uspešno delovanje ptujskega gledališča pod vodstvom mariborskega režiserja Frana Žižka, ki je v 'letih 1938—1941 vodil Avantgardno gledališče. V letih 1942 liin 1943 je v Ptuju gostovalo mariborsko nemško gledališče. Po osvoboditvi se je začela gledališka sezona leta 1946. Gledališče se je najprej imenovalo 'Narodno 'gledališče, v letu 1946 pa se je preimenovalo v Ljudsko gledališče. Naslednje leto je ddbilo Irne Sindikalno gledališče in bilo priključeno SKUD Jože Lacko. Leta 1950 je postalo polpoklieno in se od lieta 1951 imenovalo Okrajno gledališče v Ptuju. Za v. d. upravnika je bil Imenovan Jiože Hojic. Leta 1953 je postal direktor gledališča Jože Gregorc, ki je vodil ustanovo vse do ukinitve leta 1958. Leta 1953 so 'imenovali upravni odbor, ki mu je predsedoval prof. Mirko Bračič, člani pa so bili Karel šepec, prof. Jože| Gregorc, Peter Malec, Darter Šugman, Drago Basi. Gledališko upravo so predstavljali: direktor, režiser, tajnik, računovodja, ekonom, tehnični vodja .im zastopnik kolektiva. 'Ptujski gledališčniki so gostovali po vsem okraju in s tem upraviči® dotacijo. Organizirali so tudi razne proslave kot centralna kultuinniopnosvetna ustanova. Vzporedno z gledališčem je deloval v Ptuju dramski odsek Svobode, ki pa je z »nekvalitetnimi predstavami kvaril publiko«. (Ptujski gledališčniki1 so si prizadevali, da bi postali poklicno gledališče, kar jim je s sklepom Sveta za prosveto in kulturo pri OLO Ptuj z dne 31. 8. 1955 tudi uspelo. V sezoni 1955/56 so pričeli z abonmaji izven 'Rtuja. Abonmajske predstave so imeli, v Ljutomeru, Križevcih pni Ljutomeru, iin v) Gorišnici. Obisk je bili zelo dobeir. Gostovali so tudi v (Mestnem gledališču v Ljubljani, v Kopru, Izoli in Piranu. V Ptuju pa je gostovalo Narodno kazalište Avgust Cesaree iz Varaždina in vsa leta tudi Slovensko narodno gledališče iz Maribora. Gledališče se je ves čas otepalo is finančnimi težavami. Tako se je kljub številnim predstavam doma lin na gostovanjih, kljub dobremu delu v letu 1957, pričelo govoriti o ukinitvi ptujskega gledališča. Vzrok je bil Zakon o poklicnih gledališčih {'Uradni: (list LRS št. 23. z dne 5. 7. 1957, str. 352), ki v 13. členu govori, o tam, da se gledališče lahko ustanovi, če so zagotovi jena materialna sredstva za njegovo delo, vodstveno iin drugo umetniško ter tehnično osebje. V členu 14 pa je navedeno minimalno poklicno vodstveno 'iin umetniško osebje, ki je potrebno v gledališču. Člen 15/ navaja, da mora biti' gledališče sposobno v eni sezoni uprizoriti vsaj 150 predstav. Iz dopisa Okrajnega gledališča Ptuj Svetu za kulturo in prosveto št. Z-73/58 z dne 29. 3. 1958 je razvidno, da (ima .gledališče devet članov umetniškega osebja, tri člane pomožnega umetniškega osebja, da so imeli šest (igralcev gostov )in pet igralcev amaterjev. Tehničnega osebja je osem, v upravi delajo trije delavci. V sezoni 1957/58 je bilo do 1. 3. 1958 130 predstav, v Ptuju je bilo 7 abonmajev, izven Ptuja 6. V tej sezoni je bilo do 1. 3. 1958 61 gostovanj, (iin sicer v Ljutomeru, Staršah, Slovenski Bistrici, Poljčanah, Ločah, Ormožu, Križevcih, Gorišnici, Majšperku, Kidričevem, na Hajdini, v Ivanijkovcih, Središču, Veliki Nedelji lin Dornavi'. Gledališče je vsa leta izdajalo Gledališki list, v katerem ,so predstavi® novitete, običajno tudli avtorja, ob začetku sezone repertoar ter objavili razne gledališke vesti iin zanimivosti. Prinašal je tudi tehtne prispevke z gledališkega področja, aktualne in take, ki so posegali nazaj. V letu 1957 se je dosti govorilo iin pisalo o ptujskem gledališču. Namišljeni bolnik (1947) Razširjeni plenum Občinskega sindikalnega sveta v Ptuju je naslovil na ©vet za kulturo lim prosveto OLIO Meditar resolucijo, v ,kateri se zavzema za obstoj gledališča. Navaja število gledalcev, abonmajev, talko sredstev fai potrebovali za redimo delovanje, kakšen kader tol bil potrebeim. Dopise iiin Izjave, v katerih ise zavzemajo za obstoj ptujskega gledališča, so poslali tudi Občinski odbor SZDL Gorišnica, DPD Svoboda Heroja Ivana Kavčiča Ljutomer, ObLO Ljutomer, Prosvetno društvo Križevci pri Ljutomeru, DPD Svoboda Slovenska Bistrica. Naj navedem, kaj iso napisal Bistričani v dopisu z dne 7. 10. 1957. Rišejo, da (imajo letos prvič abonma, da so doslej le »ilzmoledovaili« kakšno predstavo od »mazmiih gledaliških centrov«. Kljub vsemu prizadevanju za oibstoj poklicnega gl edališča v Ptuju je O LO Maribor izdaji dne 25. 3. 1958 odločbo št. 06/1-1564/2, s katero se odpravi Mestno gledališče v Ptuju, ker ne izpolnjuje pogojev, ki jih postavlja za poslovanje poklonih gledališč Zalkoin O' poklicnih gledališčih. Slovansko narodno gledališče v Mariboru mora skrbeti, da bo v okraju Ptuj’ vsaj toliko predstav kot doslej, po možnosti pa več. Inventar Ukinjenega gledališča se prenese na Svobodo Ptuj. Tako je DPD Svoboda Jože Lacko prevzela od likvidacijske komisije Imovino (in ostaliriinventar na podlagi odločbe Tajništva za šolstvo, prosveto in kulturo OLO Maribor št. 06/1-8557/2 z dne 23. 6. 1959. Ker seje seveda pojavil problem zaposlitve delavcev gledališča, je QLO Maribor v dopisu z dne 21. 5. 1958 Slovenskemu narodnemu gledališču v Mariboru sporočil, naj si tehnično osebje samo najde primemo zaposlitev, igralci, ki jilh SiNG ne bi sprejelo, pa se naj zaposlijo v podjetjih, s tem da bi vodili v Svobodah dramsko dejavnost. S 1 . 10. 1958 je pod okriljem DPD Svoboda Ptuj začelo delovati, amatemskoi gledališče, v katerega so se vključili tudi Igralci ukinjenega poklicnega gledališča v Ptuju. Repertoar ptujskega poklicnega in pozneje amaterskega gledališča Uprava gledališča pod vodstvom Jožeta Rajiča, je angažirala v sezoni 1952/53 kot stalnega režiserja Petra iMalca. Izvajana della v sezoni 1952/53: Premiere — C. v. Arx: Izdaja, pri Novani, 24. IX. 1952 (rež. P. Malec) — C. Golar: Vdova Rošllinka, 8. XI. 1952 (rež. P Malec) — I. Cankar: Kralj na Betajnovi, 20. XII. 1952 (rež. P. Malec, sc. V. Molka) — K. Brenkova: Mačeha lin pastorka, 20. II. 1953 (rež. F. Vičar) O. Župančič: Veronika Deseniška, 7. IV. 1953 (rež. P. Malec, so. L. Perko) — L. de Vega: Prebrisana norica, 27. VI. 1953 (rež. P. Malec, sc. V. Molka). Po odstopu Jožeta Rojica je prevzel 1. aprila 1953 direktorsko mesto Jože Gregorc lin opravljal to dolžnost vse do ukinitve poklicnega gledališča 31. avgusta 1958. Sezona 1953/54: F. S. Finžgar: Divji 'lovec, 3. X. 1953 (rež. P. Malec) — P. Schurelk: Pesem s ceste, 17. X. 1953 (rež. P. Maiec) — F. Grillparzer: Ljuibezni irr morja valovi, 3. XI. 1953 (rež. P. Maiec, sc. M. Kaučič) — P. Petrovič: Vozel, 16. XII. 1953 (rež. P. Malec) — P. Golja: Jurček, 28. XII. 1953 (rež. D. Šugman) — C. Golar: Dve nevesti, 30. 1. 1954 (rež. E. Frelih) — K. Hennequiein: Sladkosti rodbinskega življenja, 9. IV. 1954 (rež. Iiin sc. E. Fr elito) — O’Neill!: Ana Christie, 22. IV. 1954 (rež. iiin sc. E. Frelih) —. R. A. Goetz : Dedinja, 15. V. 1954 (rež. P. Malec). Režiser Peter Malec je odšel v SNG Maritar iiin prihajal občasno režirat kot gost. Sezona 1954/55: V. Rabadan:) Kvej lan, 5. X. 1954 (rež. in sc. E. Frelih) —• D. Niccodemi: Scampolo, 23. X. 1954 (rež. in sc. E. Frelih) — H. Timeyer: Mladost pred! sodiščem, 20. XI. 1954 (rež. H. Košak) — D. Gorinšek: Rdeča kapica, 19. XII. 1954 (rež. L. Matjašič) — F. S. Finžgar: Naša kri, 18.1. 1955 (rež. H. Košak) — Ž. Konfino: V soboto se poiročiim, 4. IV. 1955 (rež. lip sc. E. Frelih) — J. Darbten: Grlice glas, 12. lil. 1955 (rež. in sc. E. Frelih) — P. Budak: Metež, 14. IV. 1955 (rež. P. Malec, sc. J. Polajnko) — F. Žižek: Miiklova Zaila, 4. VI. 1955 (rež. T. Potušek, sc. J. Mežan) — predstava je bila na ptujskem grada. Sezona 1955/56: B. Kreft: Celjski, grofje, 24. IX. 1955 (rež. P. Malec) — F. Streicher: Kam ;iz zadreg, 15. X. 1955 (rež. /P. Malec) — J. Patrick: Vroča kri, 22. X. 1955 (rež. P. Malec) — M. Maeterlinck: Stilmondski žuipan, 22. XII. 1955 (rež. im ©c. C. Debevc) — iR. Pečjak: Kraljična z mrtvim srcem, 25. J. 1956 (rež. A. Andatile) — D. Filippo: Nil res, pa le verjamem, 23. II. 1956 (rež. J. Tiran, sc. M. Burina in J. Mežan) — l. Potrč: Krefti., 29. III. 1956 (rež. in sc. J. Gale) — O. Dobričanlim: Skupno stanovanje, 28. IV. 1956 (rež. H. Košak) — A. Hopwood: Škandal, 23. VI. 1956 (rež. lin sc. E. Frelih) Sezona 1956/57: A. T. Linhart: Ta veseli dan ali Matiček se ženi, 15. IX. 1956 (rež. iin sc. E. Frelih) —K. Čapek: Mati., 17. JX. 1956 (rež. H. Košak, sc. V. Rijavec) — Molière: Tartuffe, 8. XII. 1956 (rež. H. Košak, sc. V. Rijavec) — B. Čebulj: Janko in Metka — 26. XII. 1956 (rež. A. Anderle) B. Nušič: Narodni poslanec, 10. II. 1957 (rež. A. Anderle) —• J. Priestley: Nevarni ovinek — 10. lil. 1957 (rež. H. Košak, sc. N. Matul), F. Roger: Trije fantje in eno dekle, 10. IV. 1957 (rež. in sc. E. Frelih) —I J. Lutovvski: Dežurna služba, 11. V. 1957 (rež. im sc. S. Jovanovič) — V. Eftiimiu: človek, ki; je Videti smrt, 11. VI. 1957 (rež. H. Košak, sc. S. Jovanovič). Sezona 1957/58: C. Goldoni: Sluga dveh gospodov, 12. IX. 1957 (rež. tim sc. E. Frelih) — E. Frelilih: Vrnili se je, 17. X. 1957 (rež. iin sc. E. Frelih) — L. Verneulil: Potovanje v Benetke, 20. IX. 1957, (rež. liin sc. E. Frelih) |%-K. čašuje: Veja v vetru, 11. XII. 1957 (rež. M. Stefanovski) — O. Wüchner: Pastirček Peter iin kralj Briljantin, 23. XII. 1957 (rež. M. Cegnar)P. Hamilton: Plinska luč, 4. II. 1958 (rež. E. Frelih, sc. V. Hegedušič) — A. Remec: Magda, 18. lil. 1958 (rež. F. Delak,' sc. S. Kump) — E. Harris: Molčeča usta, 3. IV. 1958 (rež. J. Kislinger, sc. S. Jovanovič) — A. Axelrod: Sedem tlet Skomin (rež. J. Kisliinger) — H. Herbert: Vsakih sto let, 31. V. 1958 (rež. J. Gregorc). 31. avgusta 1958 je bilo ptujsko poklicno okrajno gledališče ukinjeno. Gledališko osebje v obdobju 1952—1958: Stalni režiser je bil dve leti (1952—1954) Peter Malec. V sezoni 1956/57 je postal umetniški vodja in režiser Hinko Košak, v sezoni 1957/58 pa Emil Frelih. Režiserji — gostje: Ciril Debevc, Jože Tiran, Jože Gale, Sveta Jovanovič, Juro Kislinger in M. Stefanovski. Scenografi — gostje: inž. Viktor Molka, akademski slikarji: Lojze Perko, Maks Kaučič in Janez Mežan, nadalje Ivan Pengov, Milan Butina, Vladimir Rijavec, inž. Sveta Jovanovič, inž. Niko Matul, Vlasta Hegedušič in Saša Kump. V tem obdobju so biti angažirani pni ptujskem pollicmem gledališču (daljši ali knajšli čas) Igralci lim (igralke: Franček Vičar, Daniel Šugman, Franjo Gunžer, Lojze Matjašič, Boris Hočevar, Štefan Verdnik, Torne Potušek, Adolf Amderie, Sonja Dolinar, Berta Ukmar, Ančka Bajgot, Vera Videčnik, Meta Pirnat, Danica Šenkiinc, Erika Steblik, Mlinca Jeraj, Božena Jesenko, Ivanka Korošec, Majda Herman, Nedeljka Kaoim, Hermina Matjašee, kot gostje pa so nastopali: Alenka 'Svetelova (SNG Ljubljana — Prebrisana norica), Mira Sandočeva (SNG Maribor — Veronika Des ©niška), Miija Viidličeva (SNG Maribor — Veja v vetru), Hugo Florjančič (SNG Maribor — Kovanstvo 'iin ljubezen,, (Pesem s ceste), Arnold Tovornik (SNG Maribor — Tartuffe In Metež), In Maks Furijan (SNG Ljubljana — Celjski: grofje). Tehnličnii šef je bil Jože Milkovič, odrski' mojster Milno Gobeilj, gospodar Franjo Lenartič, šepetalka Natalija Holas, elektrikar Ludvik Pečnik, gledališka frizerka Elza Berlič. Vsi nazadnje navedeni so nastopali po potrebi tudi, kot ligr,aitai. Blagajno je vadila Marija Makole. Ko je bilo konec avgusta 1958 ukinjeno ptujsko poklicno okrajno gledališče, gledališka dejavnost v (Ptuju mii zamrla. Delo so nadaljevali požrtvovalni amaterski igralci, vključeni pri DPD Svoboda Ptuj, ki so prirejali predstave —■ vzporedno, s poklicnim teatrom — že od leta 1954 naprej. Leto dimi (je delo počivalo. Maja 1959 so uprizorili! dramo Globoko so korenine v režiji Slavka Onoviča. V sezonii 1959/60 je bil angažiran (od Sveta za kulturo občine Ptuj) režiser Berivoj Svetel, ki pa je ostai v Ptuju samo eno sezono. Decembra 1959 jej bila v njegovi režiijii uprizorjena komedija Mladost ne pride več nazaj. Apnila 1960 je bila premiera dramskega dela Mihe Remca M'ttvi kurent v režiji Slavka Onoviča. V gledališki sezoni 1960/61 je poživil gledališko življenje v Ptuju bivši poklicni, nadvse požrtvovalni igralec Lojze Matjašič, ki je v treh sezonah zrežiral naslednja dramska dela: V seminìi 1960/61: Mioiliière : Skopuh, gj L. Firanlk: Jezusoivil, apostoli iin komedijo N. Mamzanija: Našli llijuihi otnadi. V sezoni 1961/62: mlaidiiinisiko igro B. Čebulj: Jarnika iin Metka liin Mo-liièroMO komedijo Namišljeni ibolimilk. Zilaitko Šugman., takrat še> študent Igralske akademije v Ljubljani, je naštudiral Goldonijevo komedijo Lažniilk. V sezoni 1962/63 sta biiilll na sporedu mladinski igri Rdeča kapica Danila Gorinška iiin Modra vrtnicai Kristine Brenkove ter komedija M. Fernanda Z vrati treislkajjio.. V sezonah 1964/66 lin 1965/66 je bliilio gledališče zaradi adaptacije zaprto. Amaterji so začeli ponovno z delom v sezoni 1966/67. Otvoritvena predstava v preurejenem gledališču je bita 12. februarja 1966 Miilerje-va iigira: Lov na čarovnice v režiji gosta iz Maribora Franja Potočnika. Tej sta sledili v naslednji sezoni 1966/67 še L. Stevensa: Zakonski vrtiljak lin M. Frische: Amidoma,i prav tako obe v Potočnikovi režiji. V sezoni 1967/68 se je vrniiil po posredovanju ZKO v Ptuj režiser Peter Mal ec. Skrbel je za gledališko dejavnost pri domači igralski slku- Ovitek gledališkega lista, delo J. Mežana GLEDA LISKI LFF OftftAJftfEOA cyst +1 . r,T!: C. '■ inWd ' 1 *x. ' IMSBte «jed;sSmil «m'S- twì 'dMtiSSBS.u : . S ; mSS fffpt , y * j1 -,i mMmi Večer v ptujski čitalnici (proslava ob 1900-letnici Ptuja) pimi, kakor tudi. prt okoliških dramskih družinah. Uprizorjena della v Mailčevih režijah v inaisiledinijlih letih so biila: Sezona 1967/68: O. Župančič: Veronika Deseiniiška (uprizorjeno v počastitev 30-:Ietniice gledališkega dela Ančke Baljgotove) — J. W. Goethe: Ifigenija na Tavmidii — St r eliche, r: Kam iz zadreg (irež. L. Matjašič). Sezona. 1968/69: A. Gasioina: Drevesa umirajo stoje — S. šlkufca: Janko iiin Metka- — F. G. Lorca: Mariama Pineda (igrano v počastitev 50-iIetnlice ZKJ). Sezona 1969/70: M. Mahnič, P. Mal ec : Večer v čitalnici (igrano v počastitev 1900-lIetniice mesta Ptuiia.) C. Gelar: Vdova Rošlilnkaj — A. Hdxile: Strup (irež. A. Fekonja) — P. Ustinov: Komaj do srednjih vej (rež. M. Darniiš) — T. Wiillliiiamis: Steklena menažerija — F. iRoger: Trije fantje lin eno dekle (rež. L. Matjašič) — M. Mikeln — Voranc: Samorastniki. Sezona 1970/71: S. Maugham: Sveti plamen — F. S. Finžgar: Razvalina življenja. Sezon® 1971/72: 1. Cankar: Kralj na Betajnovi (igrano v počastitev 30-letnice gledališkega dela F. Gunžerja) — P. Budak: Klobčič. Sezona 1972/73: B. Roksandič: Babilonski stolp — F. Schiller: Manija Stuart — A. Marodić: Svetloba nad davnliimo '(reži -M. Kovač, upnizonjeno v počastitev 400Hiotmce ikmečkiiih uporov). 1. julija 1973 je ZKO občine Ptuj po odhodu Petra Malca v pokoj angažirala režiserja Marjana Kovača, ki je ostal v Ptuju do 15. maja 1977. Sezona 1973/74: I. Oanlkair: Hlapec Jernej (irež. F. 'Potočnik, uprizorjeno v počastitev 254etrtiice gledališkega dela Lojzeta' Matjašiča), M^ Ferner: linije vaški; svetniki, (rež. M. Kovač, /Igrano v počastitev 254etnice gledališkega udejstvovanja Natalije Anrajter) — I. Canlkar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski (rež. B. Čebulj). Sezona 1974/75:' J. W. Goethe: Ifigenija na Tavrlidi, v novem prevodu Janka Modra (rež. P. Malec) — B. Menoli — Rooy: Vilinček z lune, (rež. M. Kovač). Sezona 1975/76: C. Franik: Sreča, na kredit (tež. P. Malec) — A. Christie: Mišoiovka (rež. M. Bačko). Sezona 1976/77: J. Jalen — M. Koiledirtiikova: Ograd (tež. P. Malec) — M. Puoova: Svet brez sovraštva — koncertna ‘izvedba (rež. P. Malec). Sezona 1977/78: P. Kohout: Velka ljubezen (rež. P. Malec, igrano v počastitev 254etrtice gledališkega dela Mirka Vaupotiča). Sezona 1978/79: .F. S. Finžgar: Lucija (rež. P. Malec) — Cervantes: Tri medigre* (rež. in sc. F. Potočnik). Sezona 1979/80: P. Kozak: Afera (rež. P. Malec — igrano v počastitev 50-iletniee gledališkega udejstvovanja Petra Malica) — C* Goldoni: Zdrahe na vasi (irež. Im* sc. F. Potočnik). Sezona 1980/81: J. P. Sarte: Zaprti v Alton! (rež. (in sc. F. Potočnik), — Goldoni: Zdrahe na vasi (ponovitev). Za novo gledališko sezono 1981/82 je ZKO občine Ptuj angažirala poklicno ‘režiserko Branko Niki, ki je ostala v ‘Ptuju ©amo pol sezone. Sezona 1981/82: Rivemal: Rezervist (rež. B. Niki). Sezona 1982/83: Y. M. Synge: Vražji fant z zahodne stirarti (rež. in sc. Bojan.Čebulj)., Sezona 1983/84: pri ZKO občine ‘Ptuj je bila nastavljena kot organizator kulturnega življenja občine Ptuj .im (režiser pri ptujskem gledališču Branka, Bezeljak — Glazer. Machado Simon (Belina — Kos): Mali strah Bav-Bav, mladinska igra, (režija B. Bezeljak - Glazer) — Tone Partljič: Nekoč lin danes, monodrama (rež. B. Bezeljak - Glazer) — Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini Šentflorjanski (rež. im sc. B. Bezeljak - Glazer). Sezona 1984/85: John Knittel: Via mala (rež. P. Malec), — Alenka Goljevščak: Hiša, mladinska /igra (rež. B. Bezeljak - Glazer,) sc. Janko Marlim/ič) — Slavko Pregelj: Zgode /na dvoru kralja Janeza, dramatizacija B. Bezeljak in /igralska ©kopirna (rež. B. Bezeljak - Glazer, sc. Janko Marinič). Seznam igralcev lin igralk, ki so sodelovali v tem obdobju v ptujskem amaterskem gledališču: Mišo Damiš, Andrej Fekonja, Franjo Gunžer, Stane Horvat, Silvo lléc, Stane Janžekovič, Nace Kekec, Janez Kokol, Jože Kavčevič, Lojze Kostanjevec, Lojze Matjašič, Maks Menomi, Oto Mesarič, Slavko Orovič, Andi Podbreznik, Franc Simonič, Rado Simonič, Franko Stres, Marjan Šneberger, Srečko Šneberger, Vlado Štumberger, Boris Urbančič, Franci Vaupotič, Mirko Vaupotič, Jože Vrbnjak, Martin Žuran, Ludvik Čuček, Franjo Vičar, Franjo Lenartič, Franci Maučec, Slavica Alič, Ančka Bajgot, Silva Beiovič, Elza Berlič, Olga Fric, Diana Feie, Majda Gajzer, Nežka Golob, Dunja Gunžer, Valerija Ivanuša, Marija Kolednik, Marica Kramberger, Martina Lešnik, Natalija Mesarič, Boža Mikša, Irena Pal, Jožica Petek, Olga Predikaka, Sonja Rogina, Darinka Selinšek, Jožica Skok, Majda Skok, Manca Terbuc, Zinka Urbančič, Dragica Vervega, Darja Vilčnik, Pavla Vinko, Zdenka Vogrinec, Liljana Horvat, Nina Kodela, Nevenka Hvalec, Jožica Novak, Bojana Mesarič, Danica Turnšek, Ančka Krajnc, Silva Kovačič. Ptujer Theater Nada Jurkovič hat auf Grand der Arobivquelilen eine kurze Übersicht über die Tätigkeit des Theaters iiin Ptuj vom Jahre 1952 bis zur Aufhebung im Jahre 1958 geschrieben. Sie macht uns mit Schwierigkeiten und Problem ein, aber auch mit den Erfolgen des hailbprafeasiio-m eil ein und später professionellen Theaters Im ‘Ptuj bekannt. Peter Malec hat als langjähriger Regisseur des Theaters in Ptuj die künstlerische Tätigkeit des professionellen und später Amateurtheaters vom Jahre 1952 bis 1984/85 geschildert. Er stellt uns den Repertoire, die Regisseure, die in dieser Zeit in iRtuj tätig waren und die Schauspieler, die ©ich für ein höheres, kulturelles Niveau unseres Menschen bestrebten und ihn bereicherten, lehrten und erfreuten, vor. (Übersetzung: N. Jurkovič) 1 Zgodovinski arhiv v Ptuju, fond Gledališče Ptuj, škatle 3, 4, 5, 6, 7, 8 2 Alič Fran: Gledališka kronika 19121 2 3—1952, Ptuj 1972 3 Zakon o poklicnih gledališčih, Uradni list LRS, št. 23 z dne 5. 7. 1957, str. 352 m Anton Purg GOSTINSTVO IN TURIZEM Turistično gospodarstvo nima lastne, specifične panoge. Turizem omogoča delovanje gostinskih, prometnih, obrtnih, posredniških, kulturnih, športnih, komunalnih, zdravstvenih in še drugih dejavnosti, ki izpolnjujejo zahteve ljudi, kadar ti potujejo ali bivajo v tujem kraju. 1 Njegov gospodarski vpliv se odvija in odraža neposredno in posredno preko vseh gospodarskih in negospodarskih dejavnosti, razvoj teh dejavnosti pa hkrati vpliva tudi na razvoj turizma. Zato je potrebno na gospodarsko in turistično nerazvitih območjih skladno razvijati vsa gospodarska področja, jih utrjevati in stabilizirati. Prvih deset let po osvoboditvi, t. j. do I. 1955, se turizem kljub mnogim naravnim danostim v ptujski občini ni mogel uveljaviti. V razvojnih načrtih okraja in občine sta imela prvenstvo industrija in kmetijstvo. Zato je bila občina značilna po enostavni gospodarski strukturi, v kateri sta prevladovali primarna in sekundarna dejavnost; terciarna dejavnost, kamor spadata turizem in gostinstvo, pa je zaostajala. Z gostinstvom so se ukvarjali pretežno privatni gostilničarji, kmetijske in potrošniške zadruge pa za tehnično ureditev gostinskih lokalov niso dovolj skrbele. Manjkalo pa je tudi prenočitvenih zmogljivosti. Edini hotellUriOsterberger v Ptuju je prevzela JLA, prenočitvene zmogljivosti sO imele le 4 gostilne s 45 ležišči. Leta 1954 je moralo v mestu in na sedežih takratnih občin prenehati z obratovanjem 12 privatnih gostiln, ker niso izpolnile sanitarno-tehničnih pogojev. Vzporedno s tem je bilo ustanovljeno 10 gostišč socialističnega zakupa, ki so postopno izboljšale gostinske storitve. Ob koncu leta 1955 je poslovalo na območju sedanje ptujske občine 16 gostiln družbenega sektorja, 19 zadružnih in 20 privatnih gostiln. Razdrobljena gostinska mreža ni mogla ustvariti materialnih pogojev za hitrejši razvoj turizma. Zaradi tega sta prevzela pobudo okraj in občina, ki sta se lotila ureditve gostinskih in turističnih postojank na boriskem in ptujskem gradu. Turizem in gostinstvo sta med seboj najbolj povezani dejavnosti. Zato bom v nadaljevanju tega sestavka navedel nekaj dejstev in značilnosti o razvoju gostinskih organizacij, ki so posebno vplivale na razvoj turističnega prometa v občini. Letovišče grad Bori Grad Bori je 12 km oddaljen od Ptuja. Stoji na pečini nad Dravo ob asfaltirani cesti Ptuj—Varaždin z lepim razgledom na vinorodne Haloze. Bori je spomenik NOV i. kategorije, ker je bil v času od 19418-1943 preurejen v taborišče, v katerega je okupator zapiral zavedne Slovence. Okrajni ljudski odbor Ptuj je leta 1951 prenesel grad Bori in park na novoustanovljeno gostinsko podjetje Letovišče grad Bori in mu zagotovil določena sredstva za najnujnejšo obnovo in opremo objekta. Prvi direktor novega podjetja je bil Slavko Furman. Leta 1952 je podjetje pridobilo klavnico in mesnico ter adaptiralo prostore za gostilno pri mostu. Tujske sobe so bile v začetku brez tople vode in so imele skupne sanitarije. Služile so predvsem izletniškemu turizmu in za počitnice manj zahtevnim gostom. Podjetje je v prvih petih letih obstoja redno zaposlovalo le nekaj delavcev. Pomožna in nekvalificirana dela pa so opravljali sezonski delavci in dninarji. Kljub veliki požrtvovalnosti zaposlenih pa si delovni kolektiv ni mogel ustvariti dovolj potrebnih finančnih sredstev za vzdrževanje in modernizacijo gostinskih in hotelskih zmogljivosti. Dotacije družbe so bile majhne in so sčasoma prenehale, kredite pa je bilo potrebno vračati. Zato so napočili za kolektiv težki časi, ki so se odrazili predvsem v fluktuaciji vodilnega kadra. Delovna organizacija je v dobi treh let menjala pet direktorjev. Ko je prevzel dela in naloge direktorja domačin Dušan Korenjak, so se gospodarsko-finančne razmere na gradu Bori postopno izboljšale. V letih 1960—1962 je podjetje ustanovilo gostilne: v Gorišnici, Mure-tincih, Bukovcih in Moškajncih. S poslovanjem v teh enotah si je ustvarilo potrebni dohodek za vzdrževanje in nadaljnjo obnovo gradu. Leta 1964 je letovišče kupilo in pripojilo gostilno Beli križ v Ptuju in s tem povečalo svoje prenočitvene zmogljivosti ter ustvarilo sredstva, da je v letu 1965 zgradilo ob gradu kopalni bazen. Zgraditev bazena in delna modernizacija prenočitvenih zmogljivosti je pozitivno, vplivala na povečani gostinski in turistični promet. V letu 1967 je delovna organi- zacija adaptirala gospodarsko poslopje pred gradom in ga preuredila v gostišče z 12 posteljami. Po tej razširitvi je letovišče Bori razpolagalo skupno s 100 ležišči D kategorije. Naslednje leto se je DO razširila še za gostilno v Cirkulanah, kjer je odkupila poslopje in ga adaptirala. V sestavi Letovišče grad Bori je med leti 1967-—1970 poslovala tudi delavsko uslužbenska restavracija (DUR) v Majšperku, v času od 1967— 1971 pa tudi počitniški dom Tribunj pri Šibeniku z 18 ležišči, ki ga je imel Bori v najemu. Po dvajsetih letih trdega pionirskega dela in vsestranskih naporov za razvoj gostinstva in turizma se je »utrujena« delovna skupnost na referendumu odločila za pripojitev h gostinskemu podjetju Haloški biser Ptuj, ki je omogočila ureditev gostišča Beli križ in modernizacijo severnega trakta gradu Bori. Kljub tem investicijam je bilo poslovanje iz leta v leto tčžje. Nova zagorska magistrala (1972) je grad Bori pustila ob strani, novo kopališče s termalno vodo v Ptujskih toplicah (1975) pa je postalo privlačnejše za kopalce in turiste, zato je Bori pričel izgubljati obiskovalce. Delovna organizacija, h kateri se je Bori pripojil, se je zaradi tega omejila le na sezonsko poslovanje (april—oktober), leta 1981 pa je opustila obratovanje v gradu, ker ga je bilo potrebno temeljito popraviti zaradi pogrezanja severnega zidu. Zavod za spomeniško varstvo Maribor, ki nadzoruje sanacijska dela, predlaga, da se grad usposobi za muzejske zbirke, slikarske ateljeje in hotelsko gostinsko dejavnost. Gostinsko podjetje Haloški biser Gostinsko podjetje Haloški biser Ptuj je nastalo 1.10. 1961, ko se je združilo devet samostojnih gostiln: Pri Roziki, Pri pošti, Zupančič, bife na železniški postaji, grajska restavracija, gostilna pri ribiču, gostinsko podjetje Pri sejmišču z bifejem v Markovcih, restavracija Evropa z bifejem Rogoznica, gostinsko podjetje Bračič z bifejem v kinu in gostilna Pri lipi v Vidmu pri Ptuju. S 1. 8. 1692 je bil pripojen h gostinskemu podjetju hotel Poetovio, ki je bil zgrajen s sredstvi združenega dela, občine in banke. To je bila prva pomembnejša materialna osnova za hitrejši razvoj turizma v ptujski občini. S hotelom Poetovio je pridobilo ptujsko gostinstvo sodobno opremljen gostinski objekt, poslovni in prehodni turizem pa hotel s 56 ležišči C kategorije. Leta 1962 je imela ptujska občina skupno 160 ležišč, ki jih je uporabilo 6612 gostov in imela 1.1.340 prenočitev, medtem ko je bilo leta 1939 na Ptuju 2474 gostov in 5.971 prenočitev. Ti podatki kažejo, da se je turistični promet podvojil. Po letu 1963 je sledilo obdobje postopne prenove vseh gostinskih lokalov in delna specializacija gostiln v Ptuju, kar je dvignilo kvaliteto gostinskih storitev na sodobnejšo raven. Leta 1969 je bila v Ptuju zgrajena avtobusna postaja z bifejem. Naslednje leto je bilo k hotelu Poetovio prizidano avtomatsko štiristezno kegljišče, ki je zelo popestrilo turistično ponudbo Ptuja. Želje po večjih investicijskih vlaganjih v prenočitvene zmogljivosti so bile razlog, da se je delovna,skupnost gostinskega podjetja Haloški biser 26. 2. 1976 odločila za pripojitev h Kmetijskemu kombinatu Ptuj kot temeljna organizacija združenega dela. Zaostreni pogoji.gospodarjenja in zmanjšana akumulativnost gostinstva ;in kmetijstva pa niso omogočili novih investicij. Haloški biser se je moral zadovoljiti le z obnovo obstoječih prenočitvenih zmogljivosti. Leta 1980 se je k TOZD Haloški biser pridružila gostilna Breg z dvema bifejema, ki je bila do takrat samostojna TOZD v sestavi KK Ptuj. Bližina Ptujskih toplic, ki so med tem nastale v neposredni bližini, je narekovala potrebo po modernizaciji in razširitev prenočitvenih zmogljivosti, s katerimi je to gostišče razpolagalo. Zaradi tega je bila v letu 1982 opravljena adaptacija in usposobljeno 22 ležišč, predvsem za potrebe zdraviliškega turizma. Pogoste okvare avtomatskega kegljišča in visoki vzdrževalni stroški so povzročili, da je TOZD Haloški biser v letu 1983 opustil njegovo obratovanje, prostor pa preuredil in usposobil v veliko restavracijo z 250 sedeži, ki je na razpolago za kulturno-zabavne prireditve, večje 'konference, zbore in razna srečanja (mali kongresni turizem). V zaključni fazi je adaptacija poslopja na Hrvatskem trgu ob Dravi, v katerem bo specializirana ribja restavracija. Motel Podlehnik Po izgradnji odseka zagorske magistrale do Hajdine in ko je bila cesta uradno predana v promet na dan republike leta 1972, je nastalo zanimanje za graditev gostišča v Podlehniku. Po podatkih Skupnosti za ceste je prišlo v Slovenijo letno preko obmejnega prehoda Šentilj okoli devet milijonov potnikov; od tega se je dobra polovica usmerila po zagorski magistrali proti jugu države. Zanimanje za zgraditev ustreznega objekta ob bencinski črpalki v Podlehniku so pokazali Haloški biser iz Ptuja, Certus iz Maribora in Petrol iz Ljubljane. Petrol Ljubljana je bil najugodnejši ponudnik, zato mu je Skupščina občine Ptuj izdala lokacijsko soglasje, ker je edini zagotovil potrebna investicijska sredstva iz svojih virov brez krajevne udeležbe. Investicijske dolžnosti in pravice je prevzela SOZD Petrol Ljubljana, ki je v roku enega leta izdelala vso investicijsko-tehnično dokumentacijo in opravila vsa pripravljalna dela. Gradbena dela je opravilo SGP Konstruktor iz Maribora. Investicijski objekt je bil predan svojemu namenu ob občinskem prazniku 8. avgusta 1976 in je štiri leta posloval kot poslovna enota. Motel Podlehnik spada v B kategorijo in ima skupno 103 ležišča, 390 sedežev v funkcionalno opremljeni restavraciji in teraso z lepim razgledom. V bližini poslovnih prostorov je zgrajeno veliko parkirišče za osebne avtomobile, avtobuse in tovornjake. Motel Podlehnik odlikujejo solidna potrežba in izredna čistoča v vseh prostorih, kar je prava redkost in posebnost tovrstnih turističnih objektov pri nas v Jugoslaviji. V letu 1980 je Motel pridobil položaj TOZD. Razširil je turistično ponudbo in postavil ob cesti v smeri Podlehnik—Maribor pokrito teraso z bifejem, ki posluje v letni sezoni. Postavitev Motela Podlehnik pomeni drugi resnejši ukrep za povečanje turističnih zmogljivosti v ptujski občini. To je omogočilo, da se je že v I. 1976 povečal turistični promet na 23.065 gostov s 36.877 prenočitvami, kar je za 34 % več v primerjavi z letom 1975. Ptujske toplice Po uspešno končanih geoloških raziskavah in odkritju termalne vode na Zgornjem Bregu pri Ptuju je občina Ptuj I. 1974 začela graditi rekreacijsko-turistični center (RTC). Investicijska dela je s posebno pogodbo predala Kmetijskemu kombinatu Ptuj. Nanj so bila prenesena tudi sredstva, ki so jih prispevale organizacije združenega dela, občina in telesnokulturna skupnost ter krediti iz občinskega sklada skupnih rezerv in iz sredstev banke. Gradbena dela je izvajalo SGP Gradis po načrtih projektivnega biroja Mercator-investa iz Ljubljane. Organizirana je bila fazna izgradnja. Prva faza je obsegala letni rekreacijski bazen in otroški bazen, ki se polnita s termalno vodo 32° C, garderobe s sanitarijami in letno točilnico. Ti objekti so bili predani v uporabo 8. avgusta 1975. Do 1. 5. 1976 pa je bil zgrajen plavalni — olimpijski bazen. Tretja faza, ki obsega pokriti plavalni bazen s termalno vodo, otroški bazen, okrogli bazen za podvodno masažo, savno in solarij, gostinski objekt in športna igrišča, je bila končana 25. 5. 1977. V letih 1975 in 1976 je imel RTC položaj TOZD v izgradnji, naslednje leto pa se je konstituiral in preimenoval v TOZD Ptujske toplice. Toplice delujejo na izvoru termalne vode, ki je bila z odločbo Re--5j£ publiškega komiteja za zdravstvo in socialno varstvo št. 514-1-79 od 5. marca 1979 razglašena za naravno zdravilno sredstvo. Voda v Ptujskih toplicah spada v skupino akrotermalnih vod in je spričo svojih & biotropnih lastnosti zelo primerna za zdravljenje lokomotoričnih, gine- koloških, managerskih in revmatičnih obolenj ter geriatričnih pojavov. Razen tega je ta voda uporabna pri izvajanju programa športno-rekre-ativnih aktivnosti za ohranitev ter učvrstitev psihofizične kondicije. V letu 1981 je začel zdravstveni center organizirano uporabljati to naravno zdravilno sredstvo za rehabilitacijo pacientov. Po sporazumu z občinsko zdravstveno skupnostjo pa so Ptujske toplice začele preurejati letne garderobe v fizioterapevtsko ambulanto zdravstvenega centra. Nova fizioterapevtska ambulanta, ki je začela delovati 27. avgusta 1982. leta ima: — bazen z naravno termomineralno vodo in kad za vodno masažo . — dva prostora za suho masažo — prostor za individualno kinezi-terapijo — prostor za parafinsko termoterapijo — prostor za elektrotermo terapijo in UKV elektroterapijo —• prostor za ultravalovno elektroterapijo — prostor za trakcijo in prostor za telovadnico — laboratorij, prostor za zdravnika in medicinsko sestro ter pomožne prostore. Za pridobitev položaja zdravilišča so poleg fizioterapije potrebne tudi prenočitvene zmogljivosti. Zato so se Ptujske toplice odločile za ^ gradnjo hišic (bungalovov) delno z lastnimi sredstvi, delno pa v sodelovanju z drugimi OZD. V jeseni 1983 so sprejele goste na prvih 30 ležiščih. Na tak način se Ptujske toplice, ki jih spremljajo mnoge začetne in velike razvojne težave, postopoma prebijajo korak za korakom v Skupnost slovenskih naravnih zdravilišč. Z dosego tega cilja se bo ptujski turizem obogatil z novo zvrstjo, ki jo imenujemo zdraviliški turizem. Zdraviliški turizem ima vsekakor gospodarske prednosti, ki izredno odstopajo od ostalih turističnih zvrsti. Medtem ko imamo v drugih turističnih zvrsteh opraviti s sezonskostjo, s prekinitvami ali vsaj omejitvami poslovanja, ponuja zdraviliški kontinuiteto izkoriščanja^ zdravilne vode skozi vse leto. Takšnih prednosti v ekonomski izkoriščenost turističnih objektov se moramo vsekakor okleniti, v prihodnje pa v njih še močneje iskati turistične dohodke. To nalaga vsem dejavnikom tako v občini kot v združenem delu, da se v Ptujskih toplivah čimprej zgradi manjkajoča infrastruktura, pridobi ustrezne strokovne delavce, da se zdravstvena služba osamosvoji in združi v Poslovno skupnost slovenskih naravnih zdravilišč zaradi usmerjanja nadaljnjega razvoja delitve dela, popolnejšega izkoriščanja svojih gospodarskih, zdravstvenih, tehnoloških, samoupravnih, kadrov- skih in proizvodnih zmogljivosti ter Skupnega nastopanja na domačem in tujem trgu. Ptujske toplice so prav gotovo tretja, večja pridobitev v povojnem razvoju ptujskega turizma, saj jih uporabljajo tudi kopalci, ki prihajajo iz bližnjih večjih središč. Iz topliške evidence je razvidno, da jih obišče letno povprečno 250 tisoč kopalcev. V zimskih bazenih je število kopalcev manj spremenljivo, v letnih pa je odvisno predvsem od števila toplih in sončnih dni poletja. Gostinske in turistične zmogljivosti Poleg OZD, katerih razvoj je prikazan v prejšnjih poglavjih, so poslovale na območju občine v 1. 1984 še naslednje poslovne gostinske enote: t maRestavra?'ja TGA Boris Kidrič Kidričevo, '::;tTrr Kolodvorska*restavracija Ptuj, v sestavi ŽG-TOZD Maribor, tjgff- TOZD Vino jug Maribor, Spolenakova ul., Ptuj 5f%šr KZ Ptuj, bife Videm pri Ptuju, ■—■ MIP Ptuj — 9 bifejev v sestavi samopostrežnih trgovin z mešanim blagom, lili- Perutnina Ptuj, samopostrežni bife, Titov trg, Ptuj. Navedene poslovne enote nudijo gostinske storitve pretežno domačinom, čeprav zaide vanje tudi kakšen turist ali skupina izletnikov. V nadaljevanju tega sestavka jih ne vključujemo v turistično gospodarstvo, ker zanje nimamo na razpolago jasno razmejenih statističnih podatkov. Razvoj gostinskih in turističnih zmogljivosti v občini je prikazan s statističnimi podatki o gibanju števila gostišč, sedežev in ležišč od leta 1962 do leta 1983: Leto Gostišč Število sedežev Ležišč 1962 57 4742 160 1965 62 5065 175 1970 81 5556 182 .1975 82 5906 182 1981 95 7060 241 1983 95 7588 298 Število gostišč se je povečalo od 57 v letu 1962 na 95 v letu 1983, t. j. za 66 %, pretežno na račun zasebnih gostišč, katerih število je po-rastlo od 31 na 72 ali za dvakrat. Obenem se je povečal tudi delež go- stišč ptujske občine v regiji od 18,5 na 19,0, v republiki pa od 2,1 na 2,5 % v letu 1983. Najbolj se je povečalo število zasebnih bifejev, na katere odpade 50 % vseh zasebnih gostišč v občini. To kaže na zelo enostavno gostinsko ponudbo, ki se omejuje predvsem na točenje pijač. Iztržek ali vrednostni promet za I 1983 prav tako potrjuje to ugotovitev. Od 129 milijonov dinarjev skupnega prometa v zasebnem sektorju odpade na hrano le 26 %, na pijače pa 70 %, medtem ko odpade v družbenem sektorju na hrano 50 %, na pijače pa le 37 % ustvarjenega prometa. Prenočitvene zmogljivosti so se od leta 1961 povečale na 298 ležišč v letu 1983 ali za 186 %, Na povečanje sta vplivali predvsem izgradnja hotela v Ptuju I. 1962 in izgradnja motela v Podlehniku I. 1976. Od skupnega števila odpade na privatni sektor 38 ležišč, od teh so pomembnejša v gostišču Radoslave Roškar v Hajdošah, zgrajenem leta 1978, ki leži ob cesti Maribor—Podlehnik in služi skoraj izključno predhodnemu turizmu, in ležišča pri gostišču Otilije Križanič v Markovcih ob cesti Ptuj—Varaždin, ki služijo predvsem poslovnemu turizmu. V minulem desetletnem obdobju se je izboljšala tudi opremljenost in kakovost prenočitvenih zmogljivosti, saj je večina uvrščena v C in B kategorijo.. Slaba stran teh zmogljivosti pa je razdrobljenost na 12 lokacij, šest v družbenem sektorju in šest v zasebnem sektorju, kar onemogoča sprejemanje izletniških skupin, ki prihajajo z avtobusi. Območje ptujske občine ima sorazmerno številno gostinsko mrežo in velike gostinske zmogljivosti. V letu 1983 je bilo v obeh sektorjih lastništva na razpolago skupno 7588 sedežev. To je povprečno 9 prebivalcev na sedež oziroma v mestu Ptuju 4 preb. na sedeža kar je 3-krat več kot v drugih središčih (npr. Zagreb I. 1968 12,6 preb. na sedež, plan za I. 2000 5,3 preb. na sedež). Turistični promet Po letu 1962 se je turistični promet v ptujski občini razmeroma hitro povečeval, zlasti še v I. 1978, ko je bil dosežen rekord tako po številu gostov kakor tudi po številu evidentiranih prenočitev, V preteklih 20 letih se je število gostov in število prenočitev gibalo po posameznih letih takole: Skupaj Razmerje Leto Gostje Ind. Prenočitve Ind. Domači Tuji 1962 6.612 100 11.340 100 66 34 1963 11.395 172 15.401 135 68 32 1965 13.444 203 17.354 153 60 40 1970 15.811 239 20.264 178 62 38 1975 18.557 280 27.411 241 75 25 1978 43.690 660 57.545 507 75 25 1981 30.924 467 41.436 365 69 31 1983 27.071 409 35.130 309 68 32 1984 31.483 474 48.331 424 64 36 Razvoj turističnega prometa v prikazanih letih nam odkriva naslednje značilnosti: •—• število gostov se je povečalo za 4,7-krat, število prenočitev za 4,2-krat, kar nam pove, da se je doba bivanja zmanjšala od 1,7 na 1,5 dni; — število domačih gostov se je povečalo od 4842 v I. 1962 na 19.395 v letu 1984, t. j. za 4-krat, število tujih gostov pa se je v enakem obdobju povečalo od 1763 na 12.088, t. j. za 6,6-krat, ki pa so imeli le za 3,3-krat več prenočitev kot leta 1962. Iz tega je razvidno, da se je doba bivanja skrajšala predvsem pri tujih gostih; — spremenila se je struktura tujih gostov, ker je prenehalo z delom letovišče Bori in je začel obratovati Motel Podlehnik, ki ima pretežno prehodne goste; — obenem se je spremenila tudi narodnostna struktura tujih gostov; zmanjšal se je delež Avstrijcev in Nemcev, povečal pa delež Grkov in Turkov; med domačimi gosti še vedno prevladujejo Slovenci, sledijo jim gostje iz Srbije, Hrvatske, Bosne in Hercegovine itd.; — do leta 1977 je turistični promet naraščal dokaj enakomerno, v letu 1978 je dosegel velik skok, v letih 1981 do 1983 pa padel za 13 % pri gostih in za 16 % pri prenočitvah. Padec turističnega prometa je posledica slabe preskrbljenosti z bencinom, mesom, kavo in pralnimi praški; — v letu 1984 so bile odpravljene nerednosti v preskrbi — povrnilo se je zaupanje turistov v razmere pri nas in turistični promet se je ponovno povečal pri gostih za 16 %, pri prenočitvah pa za 37 % v primerjavi z letom 1983. Na porast prenočitev so delno vplivale tudi nove hišice in avtokamp, ki so jih v letih 1983/84 zgradile Ptujske toplicè. izkoriščenost prenočitvenih (hotelskih) objektov je nizka in ne za dovoljuje, razen v hotelu Poetovio. Leta 1965 je znašala povprečna izkoriščenost 27,5 %, leta 1978 54,5 % in leta 1984 45,1 %. Na meji optimalne izkoriščenosti je hotel Poetovio, ki je zaseden letno 80 %, čeprav je po opremljenosti in urejenosti uvrščen v C kategorijo. To hkrati potrjuje ugotovitev, da v Ptuju primanjkuje kvalitetnih prenočitvenih zmogljivosti. Ptujska občina sodeluje v turističnem prometu regije s 14,9 %, v SR Sloveniji pa z 1,2 % skupnega števila gostov, pri prenočitvah pa v regiji s 13,2 % in v republiki z 0,59 %. Delež turističnega prometa občine v regiji in Sloveniji prikazuje naslednja tabela: Delež občine Ptuj v turističnem prometu [%) De|ež 0beine v Leto po številu gostov po številu prenočitev SR S loven i j i, l Slovenija regija Slovenija regija št. gostišč DP 1962 0,80 8,0 0,38 6,9 2,1 2,8 1965 1,10 12,7 0,42 7,8 2,3 2,7 1970 0,88 9,8 0,41 7,6 2,2 2,2 1975 0.87 9,8 0,42 8,2 2,2 2,1 1983 1,20 13,7 0,47 10,1 2,4 2,6 1984 1,20 14,9 0,59 13,2 2,5 — Delež ptujskega turizma v SR Sloveniji je skromen, čeprav se je v letih 1983/84 relativno izboljšal. V primerjavi s povprečjem nekaterih drugih kazalcev, kot so delež prebivalstva [3,9 %), površina (3,2 %) in družbeni proizvod (2,6 %), pa je zaostanek bolj viden, ker še zdaleč niso izkoriščene vse naravne in kulturne znamenitosti, ki motivirajo obisk in razvoj prehodnega, izletniškega in zdraviliškega turizma. Turistični promet ugotavljamo tudi s številom obiskovalcev v muzeju. Iz statističnih podatkov je razvidno, da je obisk muzejskih zbirk precej nihal. Leta 1962 si je ogledalo muzejske zbirke 18.137obiskoval-cev, leta 1984 pa 33.528 oseb ali 84 % več. V navedenem obdobju se je najbolj povečalo število tujih obiskovalcev, in sicer od 989 v I. 1962 na Polenšak — kraj izvirnih kmečkih običajev 2.638, t. j. za 166 %. Tuji gostje so bili udeleženi s 5 do 10 % vseh obiskovalcev. Obisk se najbolj poveča v času šolskih ekskurzij v mesecu maju in juniju ter septembra in oktobra. V času od novembra do aprila pa muzej za javnost ni odprt, ker v prostorih nima urejene razsvetljave in ogrevanja. Največji obisk je bil dosežen v času, ko je Ptuj slavil 1900-letnico obstoja ter v letih, ko so bile ponovno postavljene etnografske zbirke. Vinarska zbirka (značilnost te krajine), ponovno odprta za javnost leta 1976, je bila pred tem desetletje deponirana. Leta 1978 je bila odprta nova etnološka zbirka Maske in opravila. Izvirnost teh zbirk je vzbudila veliko pozornost mnogih izletnikov in obiskovalcev iz ožje in širše domovine, zato je obisk v tistih letih dosegel rekordno število. Zaradi lesne gobe, ki je načela nekatere razstavljene predmete, sta bili zbirki poleti 1981 iz žitnice umaknjeni, na objektu pa so pričeli s sanacijskimi deli. Zbirka ljudske revolucije je v urejanju, zato je bila nekaj časa zaprta in nedostopna javnosti. Arheološka zbirka je bila predmet pogostega dopolnjevanja in urejanja, saj je bilo tudi delo pri odkrivanju davne preteklosti v Ptuju po vojni zelo živahno. Kulturnozgodovinsko zbirko in galerijo slik so po osvoboditvi nekajkrat dopolnjevali. Vse te spremembe in dopolnitve so narekovale, da posamezni oddelki od časa do časa niso mogli biti dostopni za javnost. V času pisanja tega sestavka je javnost izvedela, da sta v minuli hudi zimi vlaga in rja napravili neprecenljivo škodo v galeriji slik in na orožju v viteški dvorani. Družbenopolitična skupnost je torej pred resnim in ne povsem novim vprašanjem — kako zagotoviti potrebna sredstva za sanacijo zgradbe in restavracijo razstavljenih predmetov? Turistična ponudba Na področju organizacije turizma je bilo v preteklosti že doseženo določeno sodelovanje gospodarskih, družbenih in društvenih subjektov, ki s svojo dejavnostjo deloma ali v celoti sodelujejo pri turistični ponudbi. Predstava, da je tvorec našega turizma samo gostinstvo, je zmotna. Soustvarjalci turistične ponudbe so vsi, ki imajo dohodke od turizma, npr. promet, trgovina, kmetijstvo idr. V evropskih turističnih državah odpade 50 % povprečne turistove dnevne porabe na trgovino in drugo žunajtrgovinsko ponudbo. To pomeni, da gostinstvo ne more nositi vseh bremen turističnega razvoja, da je gostinstvo le izjemno pomemben tvorec turistične ponudbe. Turizem nudi tržišče in dohodek praktično vsem — to velja tudi za občino Ptuj. Zato je koristno upoštevati pri nadaljnjem načrtovanju razvoja turizma napovedi mednarodne turistične organizacije, ki pravi, da se bo v prihodnjih 10 letih turizem v svetovni mednarodni menjavi prebil na prvo mesto. V preteklih 25 letih je bilo v ptujski občini izvedenih več raznih pripojitev in združitev v gostinstvu, predvsem v horizontalnem pogledu, ko so se povezale istovrstne ali podobne dejavnosti v ustreznejšo celoto. Del integracijskih procesov pa je potekal v vertikalni smeri z vključevanjem gostinstva v trgovino, promet in v kmetijstvo, v določeni meri zaradi deviznih ugodnosti, ki jih je omogočalo gostinstvo, delno pa tudi zaradi kompletiranja in območnega obvladovanja turistične ponudbe. Pri tem ni prišlo do poslovne povezanosti družbenega gostinstva z zasebno ponudbo. Prej na kratko opisani integracijski procesi pa so ostali le na pol poti. Formalno izvedenim priključitvam in združitvam ni vedno sledil proces skupnega optimalnega izkoriščanja nastalega položaja. Zato je ptujska turistična ponudba še vedno nepovezana, in sicer: — ločena na družbeni in zasebni sektor; agj v družbenem sektorju ločena na gostince in turistične agencije ter druge dejavnosti; — znotraj gostinstva in agencij ločena po temeljnih organizacijah združenega dela. Navedena poslovna nepovezanost se posebno odraža v prodaji zmogljivosti na domačem in tujem tržišču. O gostinskih in prenočitvenih zmogljivostih, ki predstavljajo bistveni element turistične ponudbe Ptuja, je bilo že precej povedanega v prejšnjih poglavjih. Potrebno je omeniti le še tiste dejavnosti, ki sekundarno služijo tudi turizmu (trgovina, obrt, kulturnozabavni objekti itd J. Maloprodajna trgovinska mreža je glede prodajaln in izbire blaga v glavnem prilagojena potrebam domačega prebivalstva. Maloštevilne specializirane posebne prodajalne, ki po izbiri blaga lahko zadovoljijp potrebe turistov, so le v mestu Ptuju. To so Jasmin, Mercator, Steklo, Konus. Posebne, za turiste zanimive prodajalne, manjkajo v glavnih turističnih rekreacijskih središčih, kot so toplice in Kidričevo. Ptujske toplice in Kidričevo sta edina moderno urejena rekreacijsko-turistična centra, opremljena s številnimi napravami za šport in razvedrilo, ki že danes služijo tudi za turistične, posebno izletniške potrebe. Za turiste so zanimive tiste obrti, ki nudijo predvsem naslednje storitve; — popravilo motornih vozil (avtomehanik, avtoklepar, avtoličar, vul-kanizer, pranje in mazanje vozil); — osebne usluge (brivske, frizerske, kozmetičarske, pedikerske, fotografske, kemične čistilnice, cvetličarne idr.); — proizvodna obrt (predmeti iz krzna in kože, spominki, drobni tekstilni predmeti itd.). Za potrebe domačega prebivalstva in za razvoj turizma primanjkujejo v Ptuju predvsem avtomehanične delavnice in servisi za pranje avtomobilov. Turistična ponudba sestoji poleg naravnih tudi iz kulturnih dobrin. Turistične kulturne vrednote, tako pretekle kot sedanje, so nujni in neposredni sestavni del sodobne turistične ponudbe. Sodimo, da so gledališka, kinematografska, muzejska, galerijska, razstaviščna, glasbena dejavnost in folklora v Ptuju sorazmerno dobro razvite, zato jih bo potrebno v veci meri vključiti v celovito turistično ponudbo. Folklorni elementi so najprivlačnejši v množičnem turizmu. Poleg folklorne skupine Markovci in Cirkovce, ki gojita izvirno folkloro, je v občini še več amaterskih skupin, ki s plesi in svojimi nastopi bogatijo turistično ponudbo. Najbolj množična prireditev glede -nastopajočih in števila obiskovalcev je nedvomno ptujsko kurentovanje, ki ga na pustno nedeljo organizirata Turistično društvo Ptuj in Folklorno društvo Ptuj. Turistično društvo Polenšak organizira vsako leto »praznik žetve in razstavo kruha«, ki pritegne veliko število gledalcev od blizu in daleč. Turistično društvo Destrnik prireja kmečki praznik, na katerem prikaže stara kmečka opravila, ki že tonejo v pozabo. Posebnost turistične ponudbe predstavlja nedvomno ogled ptujskih kleti in pokušnja vrhunskih sort haloških vin, ki so na voljo izletnikom pri Kmetijskem kombinatu, TOZD Kletarstvo Ptuj. Turistično ponudbo uspešno dopolnjujeta tudi lov, ki se ga vsako leto udeleži več sto domačih in tujih lovcev, in ribolov na športnih ribnikih in odprtih športnih rekah, ki privabi poleg 1350 članov RD Ptuj vsako leto še 1200 ribičev — turistov. Športna tekmovanja, ki jih organizirajo razna društva ptujske občine, kot npr. v jadranju, padalstvu, letalstvu, v kartingu, streljanju na glinaste golobe in drugo, pa so svojevrstna popestritev turistične ponudbe. Posebna zvrst turizma in turistične ponudbe je turizem na vasi oz. »kmečki turizem«, ki se je po letu 1981 razvil na petih kmetijah v Halozah in Slovenskih goricah. V bližnji prihodnosti pa ni računati na po- sebno povečanje obsega, ker ga zavira neurejena komunalna infrastruktura vasi in naselij, Možnosti in smeri razvoja Zemljepisni položaj ter zanimive naravne in bogate kulturne,vrednote omogočajo še hitrejši razvoj tranzitnega, izletniškega in stacionarnega turizma. Območje ptujske občine ima zelo ugodno lego. Preko nje potekajo važne prehodne poti, kot so magistralna cesta Maribor—Ptuj —Krapina—Zagreb, MariborllPtuj—Varaždin, Slovenska Bistrica—Ptuj —Ormož—Čakovec in Rogaška Slatina—Ptuj—Lenart, ki so bile doslej premalo izkoriščene za prehodni turizem, zato bo potrebno poleg obstoječega motela v Podlehniku v prihodnosti zgraditi še en gostinsko-hotelski objekt v bližini Hajdine. Ptuj je gospodarsko in kulturno središče Dravskega in Ptujskega polja ter Haloz in Slovenskih goric. Zaradi mnogih kulturno-zgodovin-skih spomenikov in znamenitosti, ki jih hrani, ga upravičeno imenujemo mesto muzej. Ptujska okolica je polna naravnih lepot in zanimivosti, ki privabljajo goste od'drugod na krajše in daljše izlete. Po grebenih vinorodnih Haloz, od Zavrča preko Boria in Podlehnika do Gorce ter po strminah gozdnatih Haloz od Janškega vrha preko Jelovic in Bolfenka do Donačke gore se vije in dviga haloška planinska pot, ki jo je pred dvema letoma uredilo in trasiralo Planinsko društvo Ptuj. Na tem območju stoji tudi daleč znana ptujskogorska cerkev — biser slovenske gotike. Naselbina je turistično pomembna, potrebno ji bo urediti primerno gostišče s prenočišči. Ptuj je tudi izhodišče za prijetne izlete v gričevnat svet Slovenskih goric, ki jih krasijo izredno lepi razgledi z Mestnega vrha, Destrnika, Polenšaka in Gomile. Pokrajina je znana tudi po številnih obeležjih iz NOV, ki so postavljena v spomin na borce in sodelavce Slovenjegori-ške - Lackove čete. Obseg izletniškega turizma je v precejšnji meri odvisen tudi od števila kopalcev v Ptujskih toplicah (200.000) in v kopališču Kidričevo (40.000) ter od obiskovalcev muzeja (45.000) in Ptujske gore, ki jo letno obišče približno 15.000 gostov. Navedene in še mnoge druge naravne danosti in kulturne vrednote so zanesljiva osnova za večja vlaganja v izgradnjo dodatnih prenočitvenih zmogljivosti. Ob tem pa nam mora biti jasno zlasti to, da se bo turizem v Ptuju ugodno razvijal le, če bomo znali kombinirati prirodne in druge lepote s prvovrstnim redom v prometu in gostinstvu, z brezhibno čistočo v turističn'h objektih in s primerno gostoljubnostjo turi- stičnih delavcev in vseh ljudi. Le tako lahko pričakujemo, da se bo turizem v ptujski občini v bodoče povečeval po planirani povprebni letni stopnji 5 % in da bo leta 2000 zabeležil 50.000 gostov in 110.000 prenočitev. Ptujske toplice —- panorama Gastgewerbe und Tourismus Tourismus konnte sich in der Gemeinde Ptuj bis zum Jahr 1952 nicht entfalten, obwohl es günstige Naturbedingungen gab. weil es an Unterkunftsmöglichkeiten und entsprechenden Gasthäusern mangelte. Darum wurde ein gastgewerblich — touristisches Unternehmen »Gastwirtschaft Bori« gegründet, die 80 Betten der Klasse D für Aus-flüger und Stammgäste besass. In Jahre 1962 wurde das Hotel »Poetovio« mit 56 Betten der Klasse C aufgebaut, was die erste Grundlage der schnelleren touristischen Ent- Wicklung legte. Aus der »Gastwirtschaft Bori«, Hotel »Poetovio« und 9 Gaststätten wurde das gastwirtschaftliches Unternehmen, genannt »Haloški biser«, gegründet, das sich mit dem landwirtschaftlichen Unternehmen »Kmetijski kombinat Ptuj« verband, um seine Lage in der Wirtschaft zu sichern und seine Arbeit zu erweitern. Nach dem Ausbau der Strasse Ptuj—Krapina—Zagreb vergrösserte sich der Transitverkehr, darum baute die Firma Petrol das Motel mit 103 Betten und 390 Gastplätzen im Jahre 1976 in Podlehnik auf. Das bedeutete einen vergrösserten touristischen Verkehr auf 36.877 Übernachtungen, d. h. 34 % mehr als im Jahr 1975. Paraleli dazu wurden geodätische Forschungen durchgeführt und am Ufer der Drau in »Zgornji Breg« wurden Thermalquellen entdeckt. Im Jahre 1977 wurde hier eine Gaststätte mit einem Hallenbad, einem Bad im Freien und 6 Bungalows, genannt »Ptujske toplice« aufgebaut. Das war eine wichtige touristische Errungenschaft für die Gemeinde Ptuj, die den Weg dem Gesundheitstourismus bahnte. So vergrösserten sich die gastwirtschaftlich-touristischen Möglichkeiten, was ermöglichte, dass der touristische Verkehr vom Jahr 1962 bis zum Jahr 1984 um 4,7 mal grösser wurde; der Fremdenverkehr nahm sogar um 6,6 mal zu. Ptuj hat auch zahlreiche kulturelle Denkmäler aus der vergangenen wie auch aus der nahen Geschichte. Die Vergangenheit wird durch archäologische und kulturhistorische Sammlungen im Museum, durch gotische und Barookarchitektur in der Stadt und in der Umgebung dargestellt. Das kulturelle Erbe muss in der Zukunft noch mehr ins Tourismus eingeschlossen werden. Wenn das ganze touristische Angebot noch verbessert sein wird, kann man damit rechnen, dass der touristische Verkehr jährlich um 5 % steigen wird und so könnte das Ptujer Tourismus um das Jahr 2000 50.000 Gäste und 110.000 Übernachtungen notieren. 1 2 3 4 5 6 7 1 Katarina Levan ile, seminarska naloga Razvoj turizma v občini Ptuj od leta 1964—1974, iz leta 1976; 2 Dušan Topllak, diplomsko delo Turizem na ptujskem področju, 1965; 3 Fakultet za vanjsku trgovinu — Centar za turizam, Zagreb, 1978 — Dolgoročna koncepcija razvoja turizma občine Ptuj; 4 Zavod SR Slovenije za statistiko, Ljubljana — Statistični podatki po občinah — Turizem in gostinstvo 1965, 1971, 1974, 1979, 1983 in 1984; 5 KK Ptuj TOZD Ptujske toplice — sanacijski program 1982. leta; 6 Anketa vodilnih delavcev gostinsko-turističnih organizacij občine Ptuj; 7 Analiza dolgoročnih razvojnih možnosti občine Ptuj — junij 1984. dr. Štefka Cobelj UMETNIŠKA PRIZADEVANJA NA PTUJSKEM OBMOČJU PO DRUGI SVETOVNI VOJNI V svojem skoraj dvatisočletnem obstoju je mesto Ptuj razvilo in izoblikovalo tudi ustvarjalne dosežke na raznih področjih. O tem pričajo predvsem arheološke izkopanine, ki potrjujejo, da so delovali že v antični Poetovii dobri graditelji, kamnoseki, predvsem pa oblikovalci različnih keramičnih in steklenih predmetov ter posod, obdelovalci kovin, izdelovalci nakita, gotovo pa tudi štukaterji in slikarji, kot je razvidno iz ohranjenega arheološkega gradiva. Po spremembah, ki so sledile propadu rimskega imperija, po ponovni politični in gospodarski stabilizaciji, se je tudi v Ptuju obnovilo kulturno in umetniško delovanje. O ustvarjalni moči prehodnega časa in o zgodnjih obdobjih srednjega veka nas zopet seznanjajo v glavnem arheološke najdbe, torej ohranjeni predmeti in objekti. Šele v 12. stoletju se pojavljajo najzgodnejši pisni dokumenti, sicer skromno ohranjeni, ki sporočajo tudi imena umetnikov in obrtnikov, usmerjenih v ustvarjanje proizvodov, ki jih lahko štejemo med umetniško oblikovane predmete. Z razvojem mesta zasledimo vedno več podatkov tudi o umetniški aktivnosti, zlasti, ko sta zaživela v 13. stoletju na Ptuju oba samostana, dominikanski in minoritski, ter se je uveljavila cerkvena in posvetna oblast. Renesančno obdobje, zlasti pa razširitev zahtev baročnega stila, primernega novim potrebam, v 13. stoletju, je pripeljalo na Ptuj številna umetniška imena, ki so posegla s svojim delovanjem še v 19. stoletje. Tudi to obdobje je uveljavilo nekaj umetnikov, konec stoletja pa je naznanil Ptuju delovanje umetniške družine Kasimir, ki je štela več članov: slikarja Alojzija Kasimirja (1852—1930), njegovega sina Luigija Kasimirja (1881—1962), slikarja in grafika, ter hčerko Elzo Kasimir (1887 —1944), sicer slikarko in kiparko, ki se je ukvarjala tudi z grafiko, poročeno s slikarjem Janom Oeltjenom (1880—1968). Po prvi svetovni vojni sta ustvarjala tukaj Elza Kasimir in Jan Oeltjen, s slikanjem se je ukvarjal tudi Oto Trubi. Z učnimi kadri na gimnaziji pa je pridobivalo mesto pozneje nove umetniške moči, ki so uveljavljale izrazitejše sodobne smernice tja do začetka druge svetovne vojne. Med njimi so bili: Karel Jirak (1897—1982), France Košir (1906—1939) in France Mihelič (1907). Predmet naše razprave je obdobje po letu 1945, po osvoboditvi okupirane domovine. Bilo je zelo pomembno za umetniško ustvarjanje tudi v Ptuju in na njegovem območju. Po svoji dejavnosti je bilo dovolj živahno in večkrat obravnavano tudi v literaturi.1 Umetniška imena, ki ga obeležujejo, niso številna, toda bila so zrela in v svoji ustvarjalnosti dovolj dinamična ter zapažena v širšem slovenskem prostoru. Najpomembnejši za ta del Podravja je bil brez dvoma Jan Oeltjen. Vzporedno z njim je ustvarjal na Ptuju Janez Mežan (1897—1972), leta 1953 pa se je priključil obema še edini živeči in na Ptuju delujoči akademski slikar Albin Lugarič (1927). Samo dve leti, med 1945. in 1947. letom, je deloval na Ptuju Bogdan Grom (1918), doma iz Trsta, ki se je tedaj ukvarjal s slikanjem in grafiko. Že vrsto let živi v ZDA in ko sem ga pred leti slučajno srečala v New Yorku (1974), se je ukvarjal s kiparjenjem in imel za seboj pomembne dosežke. Kratko obdobje, med 1949. in 1958. letom, se je uveljavljal na Ptuju tudi Vladislav Cegnar (1920), ki je bil sicer v gledališču režiser, razen tega pa znan akvarelist. Na terenu je večkrat slikal skupaj z Oeltjenom in Mežanom.2 Na Ptuju je ustvarjala tudi Vera Simonič Blumenau (1881—1973), ki je slikala portrete in krajine.3 Pozneje je krajši čas deloval tukaj tudi slikar in grafik Franc Anžel (1940—1977), ki je po rodu iz Ptuja. Zelo aktivna pa sta oba kiparja: Viktor Gojkovič (1945) in Branko Zorec (1952), ki sta tudi domačina. Prvi trije umetniki so obravnavani v literaturi ne le enciklopedično, ampak tudi širše. Oeltjenov opus spremljajo starejši viri in literatura, v glavnem strokovni članki ob razstavljanjih. Njegovo ustvarjanje pa obravnavata tudi oba kataloga, ki sta izšla ob stoletnici njegovega rojstva ob širše zasnovanih razstavah na Ptuju leta 1980 in v Mariboru leta 1981.4 Janez Mežan je drugi pomemben ustvarjalec na Ptuju v tem obdobju. Njegovo relativno pogosto razstavljanje so spremljali razni članki, obširnejši katalog pa je bil izdan ob njegovi posmrtni retrospektivi leta 1977 na Ptuju.5 Kot smo že poudarili, je tretji akademski slikar, ki stalno ustvarja na Ptuju, Albin Lugarič. Tudi njegovo umetniško delovanje je zajeto v kataloški obravnavi in v posameznih člankih.6 Jan Oeltjen Iz Oldenburškega, daleč na severu Nemčije, od koder poteka slikar Jan Oeltjen, do Ptuja je dolga pot. Za umetnika je bila tlakovana z ljubeznijo, ki ga je pripeljala v naše kraje, na katere je bila genetsko navezana njegova žena Elza Kasimir iz Ptuja. Z njo se je nastanil v Halozah, vzljubil tudi njih in ljudi tako, da jih je imel za svojo drugo domovino. Bil je in ostal velik popotnik, dokler se ni zaustavil po osvoboditvi na Ptuju, predvsem zaradi zadnje vojne, smrti svoje žene in svoje starosti. Jan Oeltjen se je rodil kot Frizijec 15. avgusta 1880. leta v Jader-bergu pri Oldenburgu. Bil je sin velikega kmeta, ki je prepustil pravico nasledstva najstarejšega mlajšemu bratu, sam pa se je podal po končani srednji šoli najprej na študij arhitekture v Hannover, kjer se je odločil za slikarstvo in to potrdil s študijem na Likovni akademiji v Berlinu (1900—1904). Bivanje v tedanji nemški prestolnici mu je omogočilo tudi vmesna potovanja v Bosno in Hercegovino, v skandinavske dežele ter v Italijo. Oeltjen je pozneje nadaljeval študij na svobodni slikarski šoli v MOnchnu, kjer je bil zopet štiri leta (1904—1908). Vmes je ponovno potoval v Italijo, iz bavarskega glavnega mesta pa se je podal 1909. leta v Lyon ter bival tudi v Parizu z željo, da bi se soočil z novimi umetniškimi dogajanji, ki jih je spoznaval doslej le posredno. Toda posebno ga je privlačila Italija in leta 1910 je zopet bil tam, kjer je na otoku Ischia spoznal svojo življenjsko družico Elzo Kasimir. Poročila sta se po enem letu (1911) v Jadeju na Oldenburškem, bivala pa na Dunaju do začetka prve svetovne vojne, kjer je študirala Elza Kasimir kiparstvo in slikanje. Zadrževala se je v krogu slikarja Oskarja Kokoške, kamor je vključila tudi svojega moža. Vmes je Oeltjen odkril Haloze kot izredno zanimivo področje, ki je bilo s svojimi valovitimi griči pravo nasprotje njegovi domovini na ravninskem območju. V tistem obdobju je Oeltjen dosti risal in se ukvarjal z grafiko, predvsem z jedkanicami. Prvotne vplive impresionizma in secesije je v Parizu zamenjal s sezanovskim konstruktivizmom, na Dunaju pa se je njegovo nagnjenje prevesilo v samostojnejšo ekspresionistično obravnavo, kajti zanimala ga je predvsem barvitost. Vse to je imelo globlje korenine še iz časa, ko se je družil s slikarji svoje generacije iz pomembne skupine Most (Die Brücke), ustanovljene 1905. leta v Dresdenu. Ta skupina je imela v Dangastu, nedaleč od Oeltjenovega doma, neke vrste slikarsko kolonijo (delovala je med 1907. in 1912. letom), njeni stalni člani pa so bili: Erich Heckel, Maks Pechstein, Emma Ritter, Karl Schmidt-Rottluff in nekaj časa Emil Nolde. Tudi Oeltjen se jim je mogel pridružiti, ko je v počitnicah prihajal domov. Vsekakor je bil seznanjen z njihovimi idejami in načinom slikanja, kajti večkrat so razstavljali v Oldenburgu. Tudi ko se je skupina razšla, je še sledil njihovim načelom v poenostavljanju oblik in uveljavljanju jasnega kolorita, kar se je odražalo tudi v njegovem opusu. Posledica vzajemnih odnosov je bila brez dvoma skupinska razstava, prirejena leta 1929 v Oldenburgu, kjer se je predstavil Oeltjen skupaj s Hecklom, Ritterjevo in Schmidt-Rottluffom. Ves čas prve svetovne vojne je bil Oeltjen vojak, vendar je imel srečo, da se je lahko umetniško uveljavljal bolj kot mnogi njegovi kolegi, saj so nekateri padli na bojnih poljih, tako njegov vzornik in prijatelj Hans de Marées ter znana nemška ekspresionista Franz Marek in August Macke. Oeltjen je leta 1916 celo razstavljal v Berlinu in se ukvarjal z lesorezom. Sicer pa je beležil na francoski in ruski fronti s svinčnikom in akvarelom dogajanja, ki so bila v glavnem dokumentarnega značaja. Prvo povojno desetletje je bil Oeltjen razpet med Jaderbergom na Oldenburškem in Varejo v Halozah. Leta so bila ustvarjalno plodna in razstavno razgibana zanj in za njegovo ženo, s katero je živel med 1924. in 1930. letom na Oldenburškem. Poleg posameznih slik je nastalo nekaj izredno kvalitetnih lesoreznih ciklusov in jedkanic, zelo pomembnih v Oeltjenovem opusu. Tematsko se vežejo na scene iz življenja, ki v dramatičnih nasprotjih svetlotemnih površin izražajo tudi določeno simboliko. Figure so skoraj vedno močneje poudarjene od ozadja, ki je le nakazano. V takem vzdušju so nastali Ribiči (ok. 1923), tudi Srečanje (sign. 1920), ki pa izraža več sugestivne ekspresivnosti. Tudi ciklus dvanajstih jedkanic Poletje je nastal v tem obdobju. Izraža pa več trpke izraznosti kot kompozicijsko zreli lesorezi Alpska dolina (1924). Najzanimivejši je brez dvoma ciklus osmih lesorezov Ledolom v Livlandiji, ki je rezan med 1920. in 1923. letom. Tema je splošna, kajti umetnik tukaj s piramidalno kompozicijsko zasnovo in močno naglašeno ekspresivnostjo posameznih figur simbolično predstavlja trpeče človeštvo. Z osmimi lesorezi iz ciklusa Trgatev (1922— 1923) pa razkriva slikar predvsem socialno neenakost. Oeltjenov globoko razviti socialni čut se pojavlja tudi v žanrskih slikah s podobno tematiko in v motivu Bolne matere (1927), ki jo je oblikoval v olju in jedkanici. Vzporedno je razvijal izrazno moč portretov, figur in skupin, ki jih je slikal. Pomembna je zlasti oltarna podoba Vstajenja Gospodovega, ki je nastala leta 1926 za evangelijsko cerkev v Jade pri Oldenburgu. Med tem časom Oeltjen ni zanemarjal tudi razstavljanja. Leta 1922 se je predstavil publiki Oldenburga, kar je ponovil leta 1925 in 1926 ter leta 1928, ko je razstavljal skupaj z ženo, ponovno pa leta 1930 ob petdesetletnici svojega rojstva. Nekajkrat je razstavljal tudi v Miinchnu: leta 1923, pozneje še dvakrat, leta 1925 in 1931. Samostojno je razstavljal tudi v Bremnu, leta 1929 in 1931, v Wilhelmshavnu pa leta 1930. Večkrat je razstavljal tudi skupinsko, največkrat na Oldenburškem, medtem ko se na slovenskem območju ni uveljavljal v skupinskem razstavljanju med obema vojnama. Oeltjen se je od leta 1931 vedno bolj navezoval na naše kraje. Leta 1932 je razstavljal s ptujskimi slikarji na Ptuju in v Kočevju. Tri leta pozneje (1935) je razstavljal skupaj z ženo v Ljubljani, kar je bilo tudi zadnjič v medvojnem obdobju. Leta 1938 je naslikal veliko stensko sliko v Oldenburgu, od leta 1940 pa ni mogel več potovati v domače kraje, ker tega niso dovoljevale razmere. Zato je neumorno odkrival lepoto Haloz in ptujskega okoliša, pri čemer je poudarjal predvsem barvitost in razpoloženjske značilnosti motivov, ki jih je bilo na pretek. Po osvoboditvi in odločitvi, da se' bo naselil na Ptuju, je opravljal nekaj časa delo restavratorja v Pokrajinskem muzeju (od leta 1947), kjer si je uredil tudi atelje. Neumorno je slikal olja in akvarele z zvočnim koloritom in opeval s posebnim lirizmom lepoto Ptuja in njegovo okolico do leta 1966. Zadnji dve leti pred smrtjo (1968) pa je bil bolan. Leta 1950 je začel razstavljati s člani mariborskega Društva likovnih umetnikov, samostojno pa je razstavljal leta 1955 z Janezom Mežanom v Mariboru in Ptuju. Ptujčani so mu priredili leta 1960 na Ptuju jubilejno razstavo ob osemdesetletnici rojstva, leto pozneje (1961) pa je organizirala njegovo retrospektivo Umetnostna galerija v Mariboru in izdala ob tej priložnosti katalog. Leta 1964 je razstavljal v Celovcu olja, akvarele in grafike. Katalog je spremljal tudi obe posmrtni razstavi ob stoletnici rojstva, leta 1980 na Ptuju, po enem letu (1981) pa v Mariboru. V svoji dolgi slikarski karieri je zapustil Jan Oeltjen obema svojima domovinama pomemben slikarski opus. Nešteto Oeltjenovih del je v zasebni lasti, nekaj jih je shranjenih pri nas tudi v galerijskih oz. muzejskih zbirkah Maribora in Ptuja. Onstran meja pa ima Oeltjen še bolj utrjeno mesto med slikarji druge generacije nemških ekspresionistov že več kot pol stoletja. Njegova dela so v zbirkah Berlina, Hamburga, Bremna, Oldenburga, drugih mest in privatnih ljubiteljev umetnosti. Toda kot celota še niso proučeni, kar zmanjšuje vrednost umet- Jan Oeltjen, avtoportret, 1961 niku, ki si tega ni zaslužil, žal ga pri nas še vedno nimamo za čisto svojega, čeprav je več kot pol stoletja bival med našimi ljudmi. S pomočjo slik, akvarelov in grafik je odkril svetu edinstven viničarski proletariat, ki je prevladoval v Halozah, in ga vzporejal z delavskim razredom, ki so ga predstavljali v velikih mestih pristaniški in drugi delavci. Janez Mežan Mežan je slikal nekoliko drugače od Oeltjena in pretežno v akvarelu, ki ga je cenil tudi Oeltjen. Obema je bilo skupno zanimanje za krajino, ki sta ji posvečala dosti pozornosti; obema je služila kot priljubljen motiv. Pot do slikarstva pa sta imela zelo različno. Oeltjen, ki je izšel iz impresionizma, se je razvijal med idejami novega stila, post-impresionizma in severnjaškega ekspresionizma, medtem ko je Mežan umetniško rastel med vplivi secesije in barvnega ekspresionizma, čigar ideje so prihajale z Dunaja in iz Pariza. Zato je bila njegova paleta pestrejša, zlasti v akvarelu, in se je povezovala z napori umetnikov, ki so imeli neposreden stik s Parizom. Janez Mežan se je rodil 8. novembra 1897 v Spodnjem Brniku pri Cerkljah na Gorenjskem v revni dninarski družini, čeprav je bil najstarejši otrok, starši niso nasprotovali, da je naredil poleg cerkljanske dvorazrednice tudi štiriletno mestno šolo v Kamniku in po vztrajanju svojih mecenov obiskoval škofijsko gimnazijo v Št. Vidu nad Ljubljano. Nenadna očetova smrt leta 1912 bi mu kmalu preprečila šolanje, toda materina preudarnost je vplivala, da je nadaljeval. Prva svetovna vojna in mobilizacija sta mu prekrižali načrte, vendar je bilo v njem dovolj vztrajnosti in optimizma, da je premagal vse težave, ki mu jih je prinašalo vojskovanje in takoj po koncu vojne maturiral (1918). Prostovoljno sodelovanje v bojih na Koroškem leta 1919 je zapustilo v njegovem opusu prve resnejše sledove skicnega spremljanja tedanjih premikov, toda likovni zapisi iz vojne so se gotovo izgubili. Ohranjenih pa je 370 risb in akvarelov iz časa šolanja na gimnaziji v št. Vidu. Izpolnitev želje po študiju v prvih povojnih letih ni bila tako enostavna, zato se je napotil najprej na teološko fakulteto, toda kmalu je spoznal, da mora iti za svojim ciljem po drugi poti. Zato se je leta 1920 vpisal na Akademijo likovnih umetnosti v Zagrebu in dokončal študij po osmih semestrih. Akademija mu je dala dobro podlago in omogočila, da je dobil takoj po opravljenem strokovnem izpitu (1924) službo na realki v Mariboru. Vzporedno je slikal, se ukvarjal z grafiko in fresko slikarstvom ter razstavljal v Mariboru (1926, 1927, 1928) in v Celju (1927). V širši kulturni prostor je vstopil z razstavljanjem s skupino Četrte generacije leta 1928 v Ljubljani. Ta je predstavila v sestavi Olafa Globočnika, Mihe Maleša, Janeza Mežana, Franceta Pavlovca, Nikolaja Pirnata in Mire Pregelj svoje ideje, vezane na koncept naprednejšega sodobnega gibanja v slikarstvu. Tudi po Mežanovi zaslugi so se te zamisli razširjale z ustanovitvijo Umetniškega kluba Brazda (1931) v Mariboru in pospešile razstavljanje mlajših slikarjev, ki so pripadali temu umetniškemu središču. Osvoboditev je dočakal Mežan v Ljubljani, toda na delo je moral v Ribnico na Dolenjskem, šele leta 1946 si je zopet uredil življenje, ko je dobil namestitev v Ptuju, kjer je živel polnih šestindvajset let, do svoje smrti leta 1972. Tukaj se je vrnil k slikanju, saj je imel dovolj naročil, ki so izpolnila tudi njegovo davno željo, da se uveljavlja poleg akvarela in slikanja z oljem tudi s fresko tehniko. Kmalu po prihodu v Ptuj je Mežan okrasil z zanimivo fresko čelno steno železničarskega doma Franca Krambergerja v Ptuju (1947). V Prekmurju je poslikal na ta način leta 1947 cerkvico v Filovcih, tam tudi kapele; v Filovcih (1950) in Bogojini (1952, 1954), kjer je delal v olju za župno cerkev tudi veliko oltarno kompozicijo Kristusovega vnebohoda (1954), v fresko tehniki pa križev pot, ki ga je dokončal leta 1959. Vmes je bila poslikana s freskami z njegovo roko podružnična cerkev (1956) v strehovskem gozdu nad Bukovičkim jezerom. Na Ptuju je z dvema freskama okrasil dvorano kavarne Evropa (1949) in steno v pritlični dvorani gradu Bori (1952). Sicer je na Ptuju Mežan slikal v glavnem v akvarelu. Mežan je dobival naročila od družbenopolitičnih organizacij in privatnih interesentov, njegove slike pa so na ta način okrasile številne institucije in domove doma in na tujem. Izdeloval je tudi razne diplome in priznanja ter bil vsestransko aktiven predvsem v zgodnejših letih tudi v gledališču, kjer se je scenografsko udejstvoval in risal portrete igralcev. Dela mu ni primanjkovalo tudi v poznejšem obdobju, ko je iskal tišino med vinogradi in kmetijami na območjih Slovenskih goric in Haloz. Podobnim nalogam se ni odpovedoval tudi, ko je bil že v pokoju, od leta 1956. Tudi tedaj je še vedno rad potoval, se pogosto mudil na obali in Gorenjskem ter razstavljal. Leta 1955 se je predstavil skupaj z Oeltjenom publiki Maribora in Ptuja, leta 1958 z Oeltjenom in Lugaričem v Ptuju in Mežici. Ponovno je samostojno razstavljal leta 1966 in 1967 v Ptuju ter leta 1968 v Šoštanju. Skupinsko je razstavljal v Ptuju in Koprivnici leta 1969, ko je bila osnovana tudi slikarska kolonija Poetovio — Ptuj. Med njenimi prvimi udeleženci je bil tudi Mežan, ki je z njimi razstavljal leta 1969 m 1971, zadnjič pa leta 1972. Glede na že povedano, bi lahko razdelili Mežanov opus na tri obdobja: mariborsko (1924—1933), novomeško (1933—1939) in ptujsko slikarsko obdobje (1946—1972). Kot umetnik se je moral Mežan zgodaj osamosvojiti, sicer ne bi končal študija brez pomoči. Preživljal se je s portretiranjem, slikanjem zastorov in kulis za ljudske odre ter postavljanjem razstav na velesejmih v Zagrebu in Ljubljani. Ker je dosti risal in slikal že od otroških let, ni pri njem opaziti posebne prilagojevalne faze, ko je končal akademijo, kjer je že zelo zrelo nastopal. To je razbrati predvsem iz 37 ohranjenih skicnih zvezkov (1919—1957), ki nudijo najprimernejše pojasnilo za razumevanje njegovega načina dela, povezanega z razmišljanji o umetnosti, eventualnimi vplivi in stiki s kraji in ljudmi. Slogovno je bil opredeljen že v prvem obdobju v barviti ekspresionizem, kajti njemu so največ pomenile barve. Izvabljal jih je iz motivov v Mariboru in njegovi okolici, na Pohorju, med drugim tudi na rodnem Gorenjskem, kamor je rad zahajal vse življenje. Tudi v drugi fazi, ko je deloval na Dolenjskem, ni spremenil načina slikanja. Motive je iskal v glavnem v Novem mestu, ob Krki in Kolpi, v pastelni tehniki pa slikal portrete, ki niso nastajali na podlagi naročil. V tem obdobju se je zanimal tudi za tehniko, o čemer priča okrog 140 ohranjenih risb in skic iz aeronavtike in aerodinamike. Želel je zgraditi svoj tip letala, kar ga je privlačilo že v študentskih letih, narediti helikopter, razen tega pa pritrditi tudi človeku krila s takšnimi pripravami, ki bi mu omogočile letenje po zraku. Strokovnjaki potrjujejo originalno vrednost njegovih zamisli za čas, v katerem so nastale. Vse to pa ni vplivalo, da se ne bi vračal k svoji osnovni slikarski ideji, ki jo je že takrat izražal pretežno v akvarelu. Poleg naštetih poznamo v tem obdobju le eno veliko oltarno kompozicijo, ki ji tudi ni odrekati slogovne, tematske in barvne doslednosti. Tretja, ptujska faza, ki je bila najplodnejša, vsebuje podobne, nekoliko razvitejše elemente načina slikanja, kot jih poznamo iz obeh prejšnjih obdobij. Bil je še dalje zvest figurativnemu načinu podajanja, pomembna pa je bila pri obravnavanju barvnih površin svetloba, s katero je pridobival ravnovesje in znal razviti zlasti v akvarelu potrebne kontraste, ki so dopuščali izražanje intimističnega razpoloženja in afirmiranje lepega. Lepoti je služil do konca; o tem pričata skrbna izbranost motivov in čistota barvnih odnosov, ki jima je posvečal največ pozornosti. Umrl je 3. decembra leta 1972 v Ptuju za posledicami prometne nesreče. Albin Lugarič Že nekaj let je Albin Lugarič v Ptuju edini akademski slikar, ki je sicer tudi likovni pedagog. Kljub temu se zelo aktivno posveča slikanju, pridno razstavlja in se vključuje v likovne manifestacije v okviru stanovskega društva s sedežem v Mariboru in izven tega. Rodil se je 9. avgusta 1927 v Ptuju. Takoj po končani drugi svetovni vojni se je vpisal na novo ustanovljeno Akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani (1946) in jo v predvidenem roku končal. Opravil je tudi specialko za slikarstvo in se odločil za pedagoško delo z mladino, kar opravlja že tri desetletja. Lugarič se posveča risbi, akvarelu in oljnim slikam, včasih pa posega tudi v fresko tehniko, že na začetku ga je zanimal večji format, saj zlasti njegova oljna platna dobivajo večje dimenzije, posebno ko se preizkuša v posameznih kompozicijah, ki jim posveča veliko pozornosti. Način slikanja, ki ga uporablja Lugarič, to zahteva, predvsem pa obvladanje perspektive, kar mu daje možnost za dinamičnejšo tonsko igro, tako značilno za način njegovega ustvarjanja. Motivno obravnava najpogosteje krajino, v katero vključuje tudi figuro, zlasti, ko slika kmečka opravila in druge žanrske scene, ki so v središču njegovega zanimanja. Razen tega se ukvarja tudi s portretiranjem, rad slika tihožitja, zlasti cvetje. Kljub vsemu ostaja v njegovem opusu v ospredju krajina, ki mu nudi največ motivov. Slika jo v vseh letnih obdobjih, tudi pozimi, ko se v njej ne dogaja toliko kot spomladi ali v jeseni, vendar pa umetnik najde dovolj značilnosti, ki privabljajo njegovo slikarsko roko. Slogovno je Lugarič usmerjen v varianto barvnega ekspresionizma. V njegovi slikarski karieri zasledimo več načinov izražanja, ki so v glavnem iskanje dokončnega izraza, do katerega očitno še ni prišel. Toda skoraj vedno se pojavlja na njegovih slikah v ospredju čvrsta in ploskovita barvitost, včasih lazurnejša, včasih pa pastozno utrjena. Tudi v zadnjem času se je poglobil v iskanje drugačnega izraza, ki ga označuje z gostimi in izrazitejšimi nanosi barvnih slojev, ti pa so kontrastnejši od prejšnjega načina slikanja. Obetajo resnejšo spremembo, ki bo prinesla morda celo novo opredelitev ali vsaj dopolnilo k dosedanjemu motivnemu in tonskemu sporazumevanju. Obe obliki tečeta vzporedno in imata podobne oblikovne zahteve, obema mora posvečati slikar dovolj pozornosti, da bi bil v končni obdelavi rezultat popolnejši, bližji tistemu, kakršnega si je umetnik zamislil. Lugarič je tudi prizadeven in bogat razstavljalec. Preko deset samostojnih razstav je priredil v številnih razstaviščih med Ljubljano, Mariborom in Ptujem. Predvsem pa je vztrajal, da se predstavi čim pogosteje domačemu občinstvu. To odkriva, kako zahteven je v svojih prizadevanjih, saj pogosto slika in posreduje rezultate svojega dela publiki tudi s skupinskim razstavljanjem. Zaradi tako intenzivnega delovanja je večje število Lugaričevih slik v raznih institucijah in kar je brez dvoma zelo pozitivno, tudi v privatnih domovih. Vsi ti so izbirali iz Lugaričeve zakladnice največkrat pejsaže iz okolice Ptuja ali pa veduto mesta, ki je tudi priljubljen motiv v opusu Albina Lugariča. Vera Simonič Blumenau Slikarka je imela za seboj dolgo življenje in zanimivo slikarsko kariero. Rodila se je 20. junija 1881 na Dunaju, kjer se je učila slikanja v privatni umetniški šoli Adolfa Kaufmana. Leta 1904 je bila celo nekaj mesecev v slikarski šoli Antona Ažbeta v Miinchnu. Ker je živela pozneje v Moskvi, je tam dopolnjevala svoje znanje pri slikarju Maško-vu. Bila je v nekem smislu intimist, vendar pa se ni nikdar povsem osvobodila vplivov secesije, ki so se odražali v njenem koloritu. Slikala je portrete, tihožitja in krajine. Ko je leta 1973 umrla v Ptuju, je zapustila za seboj pomemben opus, ki še ni študijsko obdelan. Franc Anžel Med pomembne likovne umetnike mlajše generacije iz Ptuja štejemo tudi slikarja Franca Anžela, ki se je rodil v tem mestu 28. marca 1940. Tukaj je končal tudi gimnazijo in se odločil za študij' slikarstva na ljubljanski Akademiji upodabljajoče umetnosti. Bil je prizadeven študent in navdušen za svojo stroko, zato je končal tudi specialko za restavratorstvo. Toda skrbeti je moral za petčlansko družino, zato je delal kot oblikovalec Nedeljskega dnevnika in Glasbene mladine v Ljubljani. Slikal je bolj malo, kar ga je razkrajalo, čeprav je ljubil svoje delo, ki ga je opravljal celo desetletje. Preveč razpet med nalogami in lastnimi željami je nenadoma omagal, ko se je ustvarjalno približeval vrhuncu svojih moči. Komaj sedemintrideset let je imel, ko je tragično preminil 26. aprila leta 1977. Anžel se je ukvarjal s slikanjem in grafiko. Izhajal je iz ekspresionizma ljubljanske šole, v njegovi grafiki je viden vpliv Božidarja Jakca, ki je bil njegov profesor. V grafičnih listih se je posvečal portretom in krajinam, ki jih je slikarsko oblikoval, precizno pa je obvladal grafične tehnike. V slikah se veže tematsko tudi na probleme nove realnosti. Pri tem se z izredno pozornostjo posveča kompoziciji, kolorit pa pretehtano odmerja tistim površinam, ki so kontrastne in motivno stimulirane. Vse to se odraža zlasti v krajinah, saj so bile priljubljen motiv njegovega slikanja. Motivno je ljubil obronke gričev z osamelimi hišami, kar je črpal predvsem iz pokrajine v Slovenskih goricah in Halozah. Med njegovimi sodelavci je krožila anekdota, ki uvršča Anžela med posebno vrsto Štajercev, ker je vedno govoril kot zaljubljenec o lepoti Slovenskih goric, kamor so vštete gotovo tudi Haloze, kot da bi bile raj na zemlji.7 Viktor Gojkovič Tako kot je Lugarič edini akademski slikar, ki deluje v Ptuju, je Viktor Gojkovič edini akademski kipar, ki živi v Ptuju, deluje pa kot restavrator mariborskega Zavoda za spomeniško varstvo. Sicer pa se poleg restavratorskega dela ukvarja tudi s kiparjenjem. Rodil se je leta 1945 v Ptuju v številni družini muzejskega preparatorja, kjer je zelo zgodaj razvil nagnjenje za plastičnost in se posvetil študiju kiparstva na Akademiji upodabljajoče umetnosti v Ljubljani. Tam je opravil tudi specialko iz restavratorstva, ki je postalo njegova prednostna življenjska naloga, kajti samo od kiparjenja najbrž ne bi mogel živeti. Prevladujoče izhodišče Gojkovičeve kiparske opredelitve so portreti, tudi v obliki javnih spomenikov, ki jih je doslej postavil že nekaj, predvsem na Ptuju, v Ormožu, Spodnjem Dupleku in drugod. Sočasno se ukvarja tudi z drobno plastiko, ki je usmerjena, prav tako kot spomeniška, v dve popolnoma različni smeri. Realistična, ki se nagiba včasih h geometrijski ploskovitosti, je primernejša, nanaša pa se vedno na figuro. Kipar oživlja upodobljencu pod vtisom svetlih in temnih površin oblikovane obrazne ploskve in usklajuje okroglaste oblike glave v zamišljeno portretno celoto. Po drugi strani pa ga ta realistična in skoraj kubistična ploskovitost odmika od prvotnih kompozicijskih zamisli in občutkov ter ga vodi v sodobno plastično ustvarjanje. Povezava obeh vidikov Gojkovičevega medija se odraža v prvotni ploskovitosti, največkrat pa dobiva popolnoma samostojno in novo podobo z lastnostmi konstruktivizma in abstrakcije. Nehote se sprašujemo, od kod ta globoka razdvojenost ob subtilnih otroških in ženskih portretih, znanih z raznih razstavljanj, ki ni le eksperimentalna. Umetnik se bo prej ali slej odločil za smer, ki bo najbolj ustrezala njegovi miselni komponenti, kar vpliva na sedanje stanje v avtorjevem umetniškem dogajanju. Gojkovič je tudi prizadeven razstavljalec. Njegova dela srečujemo najpogosteje na skupinskih razstavah, ki pa največkrat niso samo kiparske. Za kiparja je vsekakor zanimivejša kombinacija s slikarskimi in grafičnimi eksponati različnih avtorjev, kar prihaja do izraza v njegovem uveljavljanju.-Tako je nenehno povezan z dogajanji, ki ga vzpodbujajo k ustvarjanju, na stike z drugimi umetniki in z javnostjo, ki njegovo delo tudi ocenjuje. Branko Zorec Zorec je edini kipar, ki deluje samo v Ptuju, kjer se je rodil leta 1952. Po končani srednji šoli je nekaj časa študiral na Akademiji upodabljajoče umetnosti v Ljubljani, toda zdravstveno stanje mu ni dopu- scalo, da bi Študij dokončal. Kljub vsemu pa je neumorno delal, z vztrajnostjo pa si je pridobil v svojih plastikah tematsko dorečenost in tehnično sposobnost za obvladovanje ustvarjalne zamisli, usmerjene na portret, figuro ali skupine. Zorec se ukvarja največ z drobno plastiko. Večletno izvajanje idej, ki ga je spremljalo tudi vztrajno eksperimentiranje, je pripeljalo mladega navdušenca do dokončne oblikovne podobe, ki se nanaša na predstavitev posameznih figur in skupin v pečeni glini. Vse kaže, da bo Zorec ostal pri figurativnem načinu podajanja svojih zamisli, ki jih bo še naprej oblikoval v izbrani tehniki, ker se mu zdi ne samo primerna kot material za delo, ampak ustreza njegovemu kiparskemu temperamentu bolj kot skulptura v kamnu, ki ji od časa do časa tudi posveča svojo pozornost. Stojan Kerbler Med umetniške ustvarjalce štejemo tudi mojstra umetniške fotografije Stojana Kerblerja (1938) iz Ptuja. Značilno zanj je črnobelo izražanje, nanaša pa se predvsem na psihološko poglobljeni portret in skupine, ki jih podaja tudi v ciklusih. Obravnava jih spontano, prečiščeno in monumentalno. Njegove podobe so vzete iz življenja, zlasti Haložani ter portreti s ptujskih ulic in druge. Značilno pa je, da to že davno niso več reportažno dokumentarni zapisi, ampak svojevrstne, motivno izbrane interpretacije, ki niso nastale po naključju ali zato, ker so del vsakdanjosti in resničnosti. V pretehtani motivni in kompozicijski zasnovi so dobile Kerblerjeve podobe tudi lastnost, da jih lahko globoko vizualno podoživljamo. Likovni amaterji Ob likovnih ustvarjalcih, ki smo jih obravnavali, predstavljajo na ptujskem območju močno skupino likovni amaterji,8 ki se živahno udejstvujejo in postajajo pomemben dejavnik v kulturnih dogajanjih Ptuja in širšega območja. Večina se ukvarja s slikanjem ljubiteljsko, merilo njihove aktivnosti pa so številna samostojna in skupinska razstavljanja, ki so organizirana na društveno in lastno pobudo. Njihova prizadevanja se nanašajo tudi na zamenjavo razstav s slikarji amaterji iz drugih krajev v okviru medobčinskega in medrepubliškega programa, dogaja pa se tudi, da so razstave prirejene v zvezi z organiziranjem likovnih kolonij. Na Ptuju so se zelo zgodaj pojavili s slikami: Marija Vidovič, Ivan Petrovič ter Janez Korošec (1913—1984), ki je bil zelo ploden slikar, grafik in kipar. Večina amaterjev se združuje sedaj v likovnih sekcijah. Tako šteje likovna sekcija pri DPD Svoboda Ptuj trinajst članov med katerimi so: Andrej Božič (1944), Marija Gregorc, Vilma Kac, Ariana Kotnik, Bojan Lubej (1957), Julij Ošlovnik (1931), Franc Sagadin (1921), Rozina šebetič, Emil Stöger (1941), Albin Tomše (19Ì4), Anica Trafela, Irena Tušek in Peter Vurcer (1958). Nekaj manj jih šteje likovna sekcija pri PD Alojz Arnuš v Rogoznici, kjer so vključeni: Jože Foltin (1944), Leonida Kralj, Maks Mehòni (1948), Veronika Rakuš, Franc Simonič (1942), Anica Zupanič in Branko Zupanič (1954). Tretja skupina se nahaja v Cirkovcah, , med njimi so: Martin Dietinger (1928), Bogomir Jurtela (1940), Miran Kaiser (1957), Franc Trčko (1950) in Terezija Zorič. S to aktivnostjo se ukvarjajo tudi posamezniki, ki niso vključeni v sekcije, in sicer slikarji: Vlado Kaisesberger (1939), ki dela akvarele in olja, Lojze Kirbiš (1919), ki je verziran akvarelist, Boris Žohar (1952) pa edini med njimi neguje naivo.9. Gabrijel Berlič (1946) kipari, prav tako Janko Marinič (1959), ki se ukvarja tudi z grafiko. Posebno vrsto slik iz slame in predmete izdeluje samouk Konrad Vršič (1938) iz Jur-šinec, Olga Čeh Butinar pa se ukvarja s poslikavo tekstila. Večina likovnih amaterjev je v stiku z naravo. Med slikarji se skoraj vsak izmed njih ukvarja s krajinarstvom, nekateri pa slikajo tudi tihožitja in portrete. Nekaj jih je končalo višjo pedagoško akademijo v Mariboru, zato imajo status likovnega pedagoga in so aktivno vključeni v šolski program. Njim je lažje, ker imajo v likovnem pogledu osnovno podlago, v težkih dilemah pa so amaterji, ki tega znanja nimajo. Sekcije jim nudijo včasih preko posebnih mentorjev dopolnitev znanja na najobčutljivejših področjih, ki si ga je težje pridobiti iz literature. Tudi likovne kolonije, zlasti če trajajo nekaj dni, nudijo dragoceno pomoč, saj so prave male šole, kjer si je mogoče pridobiti s praktičnim delom tudi potrebne izkušnje. Razstavljanje je po navadi podrejeno izboru del, kajti nujno je, da se vsak razstavljalec navadi na kritičen odnos pred predstavljanjem del v javnosti. Arhitekti Arhitektura je z vidika umetnostne zgodovine pomembna umetniška panoga, ki jo skoraj preveč zanemarjamo. Dogaja se namreč, da zlasti v manjših središčih ne dobiva tistega javnega priznanja, ki ji pripada, morda prav zaradi tega, ker arhitektura ni samo umetnost. Arhitekti so pomembni ustvarjalci, saj oblikujejo okolje, v katerem živimo, zato je njihovo ustvarjanje prav tako kot likovno delovanje podrejeno strokovni, družbeni, s tem pa tudi javni oceni. Vsak arhitekt se mora pred javnostjo čutiti odgovornega za svoje strokovne postopke. Slovenci se lahko ponašamo s specifično arhitekturno šolo, ki se je razvila po zamisli arh. Jožeta Plečnika in njegovih učencev. Po mnenju le-teh je v arhitekturi značilna humana nota, da ne vidi človek okrog sebe samo betonske pošasti, ampak tudi naravo. Zato smo se odločili, da vključimo med umetniške ustvarjalce tudi arhitekte, ki delujejo na tem območju. Trenutno jih v okviru ptujske delovne organizacije Projekta inženiring ustvarja osem, in sicer: Marjan Berlič, Branko Čepič, Alenka Dobenjak, Valnea Družeta, Kostja Kolarič, Branko Krašovec, Gregor Krašovec in Ljubo Mišič. Omeniti pa moramo še znana ptujska arhitekta Štefana Koterja in Zdenka Reberca ter Iva Vilfana, ki je tudi dolgo časa ustvarjal v Ptuju, če pa je bila v njihovih delih vedno in dovolj prevladujoča umetniška moč, bo mogoče presojati šele, ko bodo vse zamisli izpeljane do konca, kajti tedaj bo celotna podoba jasnejša, kot bi bila v sedanji fazi ocenjevanja. Poudariti moramo, da je ostal stari Ptuj v glavnem prav po zaslugi arhitektov relativno dobro ohranjen, čeprav so nekateri posegi nedopustni. Med njimi je gotovo na prvem mestu prizidek PTT iz leta 1958, zgrajen na prostoru minoritskega samostana oz. cerkve, ki sta bila poškodovana pri bombardiranju med zadnjo vojno. Dobesedno zgražanja vreden pa je poseg na Grajeni v središču mesta, kjer je bila leta 1982 med stare objekte v arhitekturno strnjen prostor vrinjena moderno oblikovana slaščičarna. Z današnjega vidika gledano, se je napaka z minoritskim kompleksom pred več kot četrt stoletja eventualno še lahko tolerirala, ker je bil patronat spomeniškega varstva manj avtoritativen, kot je lahko in mora biti danes. Sreča za današnji videz Ptuja pa je brez dvoma, da niso zgradili petih stolpnic, ki naj bi v sedemdesetih letih zrasle v mestnem parku in bi popolnoma zakrile veduto starega Ptuja. Seveda sta tudi most, zaradi česar je uničen mestni park, in pa bencinska črpalka nasproti samostana iz 13. stoletja prav tako ponesrečen poseg, katerega prostorsko neprimernost je bilo težje videti tedaj kot danes. Prav ti primeri so dokaz, da je arhitektura tista vrsta ustvarjanja, ob kateri smo prisiljeni živeti ne glede na njeno kakovost ter povezovanje s človekom in prostorom. Čeprav sta arhitektura in urbanizem dve različni stroki, sta se v zadnjih dveh letih v Ptuju strnili skoraj v eno institucijo, ki naj bi skušala zadostiti splošnim zahtevam in zahtevam socialno ekonomskega razvoja mesta ter obvladovanju nalog, ki se vključujejo v njeno posebnost. Kot za večino mest, ki nimajo velikega števila prebivalstva, velja zaokroževanje zazidalnega prostora tudi za Ptuj. Na podlagi tega principa so si ustvarili tipičen mestni arhitekturni model arhitekti v Mari- boru; tako je z Ormožem, Ptuj pa ga je pridobil v svojih soseskah v nekdanji Rabelčji vasi Vzhod in Zahod. Za skupino, ki smo jo že omenili, lahko rečemo, da pripada arhitektom moderne smeri. Vsekakor ne gre za skupino, ki ima svoj čvrsti idejni program, ampak za arhitekte, ki so prišli skupaj formalno, po delovni dolžnosti. Izšli so skoraj vsi iz ljubljanske arhitekturne šole, ki si je od Plečnika dalje prizadevala za modernizacijo oz. posodabljanje arhitekture in urbanizma ter za principe internacionalizma v njej. S tem pa niso izražene le novitete zunanje arhitekturne mode, ampak se uveljavlja teoretska povezava z duhom časa in praktično preverjanje interesov, ki se izražajo v ustvarjanju normalnih življenjskih in delovnih pogojev. Tudi cilj arhitektov iz ptujske delovne organizacije Projekta inženiring, ki delujejo povsod, kjer dobijo naročila, je, da se z iskanjem čistih oblik, kjer so predstavljene njihove ideje, izražajo čim bolj praktično in estetsko. Marjan Berlič (1948) je v bistvu urbanist, ki vzporedno z zazidalnimi načrti proučuje potrebe določenega terena v okviru osnovnega reševanja funkcij, potreb in želja (Zazidalni načrt Rabelčje vasi Zahod, Ptuj, Za gradom, zazidalni načrt, Ptuj I, zazidalni načrt industrijske cone; Ptuj II, ureditveni načrt industrijske cone; Ptuj, zazidalni načrt obrtne cone; Ptujske toplice, zazidalni načrt; Budina Brstje, zazidalni načrt; Majšperk-Breg, zazidalni načrt; Ptuj, načrt Park in drugo). Branko Čepič (1952), ki je beograjski diplomant, se je vključil v izvajanje zazidalnih načrtov, v zidavo stanovanjskih in industrijskih objektov (Monter Dravograd, proizvodni aneks, 1980; Unior Zreče, dozidava aneksa; Zreče, adaptacija šole in drugo). Alenka Debenjak sledi idejam ljubljanske arhitekturne šole, kjer je tudi diplomirala pri prof. Ravnikarju. Ukvarja se s stanovanjskimi in industrijskimi objekti in se uveljavlja s strokovnimi prispevki v raznih strokovnih glasilih (Hypos Muta, upravno in proizvodno poslopje, 1981; Zlatorog Maribor, adaptacija kuhinje in jedilnice, 1984; Tovarna kos in srpov, Lovrenc, proizvodna hala in drugo, 1984; KGP Ptuj, Avtopark, 1984). Valnea Družeta se ukvarja z arhitekturo in notranjo opremo, prav tako je diplomirala v Ljubljani (pri prof. Moškonu). Izvedbe: MIP-Krojaštvo — Moda Ptuj, Skladišče, 1983; Stanovanjski blok v Majšperku, 1984; Dom upokojencev Ptuj, prizidek, notranja oprema, 1985 in drugo. Kostja Kolarič (1948) opravlja naloge arhitekta v Biroju za urbanizem v Ptuju in ima za seboj več izvedb. V enoti, ki ima delovne prostore v Mariboru, je tudi oddelek za specialno arhitekturo, vodi pa ga Branko Krošovec (1925), ki je specialist za fasade v raznih materialih, študiral je v Ljubljani pri prof. Ravnikarju in je arhitekturni oblikovalec v pravem smislu. Njegova pročelja so videti, kot da bi bila delo sodobnega slikarja ali kiparja. Pri tem se zaveda, da mora biti pročelna obloga izraz ideje, časa in pogojev, v katerih je nastala, pri čemer pa ne uveljavlja samo nenehno ustvarjanje novih oblik, ampak tudi funkcionalnost. To vodilo ga je popeljajo z izvedbami po širši domovini in daleč po svetu. Prineslo mu je sloves mednarodnega strokovnjaka, tudi nagrado Prešernovega sklada (1967) za fasado Metalke v Ljubljani iz leta 1959, ki je bila prva tako imenovana obešena fasada iz aluminija v Jugoslaviji. Trikrat je prejel tudi priznanje za oblikovanje od BiO Ljubljana. Izvedbe: v Ljubljani: Av-totehna; Bavarski dvor; TV; Računski center Železniškega gospodarstva; sodelovanje pri zgradbi Dela; Vjesnika v Zagrebu in Politike v Beogradu. Njegovo delo je fasadna obloga beograjskega letališča na Sur-činu in v čilipih pri Dubrovniku ter poslovnega objekta JNA v Zagrebu. Oblikoval je tudi fasado Politične šole Josip Broz Tito v Kumrovcu; Zavarovalnice Triglav in Telekomunikacijskega centra v Mariboru, Srednješolskega centra v Ptuju in drugo. Na tujem se je uveljavil v Moskvi: štiri zgradbe ministrstva na Kalininskem prospektu, Kino Oktober v Kijevu, Hotel v Varni, poslovni objekt Alfa ABEE v Atenah, Dom upokojencev na Dunaju, blagovnica v Szombatheiiju in drugo. Gregor Krašovec (1953) je tudi ljubljanski diplomant, ki sicer še nima svoje specialnosti, vendar oblikuje pretežno turistično-rekreacijske centre (Projekt za celostno podobo kraškega fenomena Rakov Škocjan pri Postojni, 1977; sodeloval pri izvedbi športno-rekreacijskega centra v Tolminu, 1980; Ljubljani, 1980, Novi Gorici 1981; oblikoval športno dvorano v Rušah pri Mariboru; opravil adaptacijo Počitniškega doma TGA v Crikvenici; načrtoval stavbe PTT v Slovenski Bistrici, 1985; dobil );. mesto na internem natečaju za načrt restavracije Splavar v mariborskem Lentu). Pri Projekta inženiringu dela tudi Ljubo Mišič (1949), ki je študiral pri prof. Ravnikarju v Ljubljani. Med mladimi arhitekti ima doslej največ uresničenih načrtov (Kompleks Krka lil, Novo mesto, 1979; idejni projekt za prvo sosesko Rožna dolina v Mariboru, 1979, Kompleks Elektronika Gorenje, Ptuj 1981; Delavnice pri SŠC Ptuj, 1983; Dom upokojencev Slovenska Bistrica, 1984; Stanovanjski blok Poljčane, 1984; Mrliška veža Radlje, 1984; Rabelčja vas Zahod, arhitektura, Ptuj 1985; Stanovanjska soseska S 37 Tezno, Maribor 1985 in drugo). Stolpnica ČGP Delo Ljubljana, avtor fasade arh. Branko Krašovec Štefan Koter (1922) je študiral v Ljubljani pri prof. Vurniku in prof. Ravnikarju, kjer je diplomiral (1948), delal pa prva štiri leta v Beogradu (1948—1952) na industrijskih objektih in objektih splošnega značaja. Pritegnil ga je Ptuj, kjer so potrebovali mestnega arhitekta, to delo je opravljal dve leti. Pozneje je delal pri Projektivnem biroju, ki so ga ustanovili, da bi lahko preprečevali samovoljno izvajanje, ker so na ta način pritegnili tudi potrebne strokovne moči. Urbanizem se je razvil šele v novejšem času, vendar pa so poskušali čim bolj ohraniti podobo Ptuja, predvsem staro mestno jedro in prvotno podobo mesta, pri čemer je imel veliko podporo v mariborskih arhitektih, zlasti pri kolegu Branku Kocmutu. V svojih izvedbah se je prilagojeval zahtevam časa in skrbel za ekonomičnost in funkcionalnost objekta. Sodeloval je pri izvajanju stanovanjskih, zdravstvenih, šolskih in industrijskih objektov, tudi sam je dosti načrtoval (Ptuj, dva bloka v Ciril-Metodovem drevoredu, 1954; Ptuj, poslopje lekarne, 1956; Ptuj, Osojnikova šola, 1958; Ptuj, pet enodružinskih hiš pri Ljudskem vrtu; Maribor, železničarska šola na Studencih, 1960; Ormož, Industrijska hala Kerenčič; Ljutomer, Zdravstveni dom; Ptuj, Bolnica, Kirurški oddelek, 1978; Ptuj, Bolnica, Interni oddelek, 1980; Ptuj, valilnica, 1980; projekt za klavnico v Ljutomeru in drugo). Zdenko Reberc (1933) je diplomiral v Ljubljani pri prof. Mihevcu. Ukvarja se z arhitekturo in notranjo opremo. Pripada ptujski skupini arhitektov in je doslej tudi največ izvajal (sodeloval s prof. Kobetom pri prenovi starega Mostarja, 1956; Ptuj, centralni vrtec, 1966; Ptuj, sodeloval pri napeljavi osvetlitve kulturnih spomenikov, 1969; prenova gradu v Svečini pri Mariboru za Srednjo šolo kmetijske mehanizacije; vrtec v Dornavi, 1970; Ptuj, Srednješolski center, 1978, Objekt družbene prehrane Železarne Ravne, 1980 in drugo). Zaslužen za Ptuj je tudi arhitekt Ivo Vilfan (1938), ki je ustvarjal tukaj polnih štirinajst let. Sicer zagrebški diplomant se je podrejal sodobnim oblikam v arhitekturi in jih prilagojeval funkcionalnim potrebam, ki so jim bili objekti namenjeni (Ptuj, bloki v Ciril-Metodovem drevoredu, Poljčane, stanovanjski blok, 1974; Zgornja Polskava, stanovanjski blok, 1975; Ljutomer, Proizvodna hala Mura, 1976; Ljutomer, Tehnostroj; Ptuj, Gasilski dom, 1977; Poslovna stavba SDK in Projekta inženiring, arhitektura in notranja oprema, 1978; Ptuj, Eiektrokovinar, 1978; Gradišče, stanovanjski blok, 1978; Maribor, Veleblagovnica Tima, 1979; Radlje, Blagovnica 1979; Ptuj, Upravna zgradba DES-a, 1980, Železniške delavnice, 1980 in drugo.10 Zaključek Umetniška prizadevanja imajo v Ptuju večstoletno tradicijo. V štiridesetletnem obdobju po drugi svetovni vojni so se močno razvejala v več smereh. Za štirimi že umrlimi slikarji: Janom Oeltje-nom (1880—1968), Janezom Mežanom (1897—1972), Vero Simonič Blumenau (1881—1973) in Francom Anželom (1940—1977) je ostala bogata umetniška zapuščina. Zelo aktiven ustvarjalec je v Ptuju akademski slikar in likovni pedagog Albin Lugarič (1927). V javnosti nastopata tudi prizadevna kiparja Viktor Gojkovič (1945) in Branko Zorec (1952) ter mojster umetniške fotografije Stojan Kerbler (1938). Pomembno, številno in vztrajno se uveljavljajo likovni amaterji. Nekaj jih deluje individualno, v glavnem pa so organizirani v likovnih sekcijah DPD Svoboda v Ptuju, .pri PD Alojz Arnuš v Rogoznici in pri PD Cirkovce na Dravskem polju. Aktivnih je preko trideset (32), večina pa se ukvarja s slikanjem ljubiteljsko. Pomembni sodobni umetniški oblikovalci so tudi arhitekti, ‘saj je povezanih s Ptujem kar enajst imen, ki prav tako kot vsi navedeni prispevajo k aktivnejšemu in popolnejšemu umetniškemu snovanju na ptujskem območju. Künstlerische Bestrebungen auf dem Ptujer Gebiet nach dem zweiten Weltkrieg Die künstlerischen Bestrebungen haben in Ptuj schon jahrhundertlange Tradition. In vier Jahrzehnten nach dem 2. Weltkrieg entwickelten sich verschiedene Kunstarten. Die vier schon gestorbenen Maler: Jan Oeltjen (1880—1968), Janez Mežan (1897—1972), Vera Simonič Blumenau (1881—1973), Franc Anžel (1940-^1977) hinterliessen ein reiches künstlerisches Erbe. Ein sehr produktiver lebender Künstler und Pädagoge in Ptuj ist Maler Albin Lugarič (geb. 1927). Öffentlich treten auch Bildhauer Viktor Gojkovič (geb. 1945), Branka Zorec (geb. 1952) und Meister der Kunstfotografie Stojan Kerbler (geb. 1938) auf. Auch Amateurmaler nehmen einen wichtigen Platz. Einige betätigen sich individuell, die meisten aber arbeiten im Rahmen der einzelnen künstlerischen Vereine wie es DPD Svoboda Ptuj, PD Alojz Arnuš in Rogoznica, PD Cirkovce na Dravskem polju sind. Die Zahl der Amateurmaler ist 32. Wichtige zeitgenössische bildende Künstler sind auch Architekten, 11 nach der Zahl, die ihre schöpferische Arbeit an Ptuj binden und die zum künstlerischen Schaffen der Stadt Ptuj beitragen. 1 Fr Sijane c, Sodobna slovenska likovna umetnost, Maribor 1961; J. Curk, Likovna umetnost v Ptuju, Ptujski zbornik II, Ptuj 1962, 372-381; 374; A. Lugarič, Ptujski slikarji, Izvestje 69 gimnazije Dušana Kvedra v Ptuju, Ptuj 1975, 59-61; Krajevni leksikon Slovenije IV, Ljubljana 1980, 381; 2 Fr. Alič, Gledališka kronika, Ptuj 1958, 34; - 3 št Cobelj, Likovna prizadevanja Ormožank in Ptujčank, katalog, Ptuj 1977; 4 Frst (Franoe Stele), Razstava Jana Oeltjena in Elze Oeltjen Kasimir, Dom In svet, Ljubljana, 1936 292-295; Fr. Stele, Oeltjen, Jan, Slovenski biografski leksikon VI, Ljubljana 1935, 219; Jan Oeltjen, katalog, Maribor 1961; Br. Rudolf, Profil slikarja Jana Oeltjena, Nova obzorja XIV, Maribor 1961, 1541-160; Likovna enciklopedija 3, Zagreb 1964; 589: št. Cobelj, Ustvarjalna osebnost Jana Oeltjena, Tednik Ptuj, 25. 9. 1980, 10; Št. Cobelj, Razstava ob 100-let-nicl rojstva Jana Oeltjena, Večer, Maribor 17. 19. 1980, 6; št. Cobelj, Jan Oeltjen, katalog, Ptuj 1980; Jan Oeltjen (več avtorjev), katalog, Maribor 1981; 5 R. Ložar, Razstava četrte generacije, Dom in svet, Ljubljana 1928, 318-319; (S. Trdina), Razgovori z našimi umetniki (Ob razstavi Brazde v Mariboru) Janez Mežan. Mariborski Večemik Jutra, Maribor 9. 12. 1931, 8; Fr. Stele, Mežan, Janez, Slovenski biografski leksikon VI, Ljubljana 1935, 1'1'4; B. Krajnc, Slikar Janez Mežan, Nova obzorja IX, Maribor 1956, 67, 68; Likovna enciklopedija 3, Zagreb 1964, 456; Št. Cobelj, Janez Mežan, katalog, Ptuj 1977; 6 Št. Cobelj, Albin Lugarič, katalog, Ptuj 1977; 7 Dušan Kirbiš (1953) iz KS Videm pri Ptuju, spada med mlajše likovne ustvarjalce, ki so končali akademijo. Ker živi v Ljubljani, ni vključen v ustvarjalno dinamiko Ptuja, zato ga nismo obravnavali v tem prispevku. Akademski slikar Je tudi Marjan Remec (1937), ki je rojen v Ptuju. Živi v Mariboru in deluje med mariborskimi likovnimi umetniki. Tudi slikar in grafik Janez šibila (1919) Je rojen v Novi vasi pri Markovcih na Ptujskem polju, živi In deluje pa v Mariboru. 8 Zaradi omejitve dolžine razprave ni bilo mogoče obravnavati vsakega likovnega amaterja posamično; 9 Boris Žohar Je edini od tukajšnjih likovnih amaterjev, ki je postal leta 1984 član Društva slovenskih likovnih umetnikov. 10 Ptujčan je tudi arhitekt Zvonko Sagadin (1918), ki le končal študij arhitekture v Ljubljani, kjer živi in deluje. Veliko obeta mladi arhitekt Matjaž Požlep (1960) iz Ptuja, ki živi v Ljubljani, ukvarja pa se z arhitekturo in obli kovanjem plakatov. Doslej je prejel tri nagrade za arhitekturo (eno na Japonskem in dve v Beogradu). Viri In literatura: R. Ložar, Razstava četrte generacije, Dom In svet, Ljubljana 1928, 318, 319; Thleme Becker, Allgemeines Künstler Lexicon, Leipzig 1931, 25; (S. Trdina) Razgovori z našimi umetniki (Ob razstavi Brazde v Mariboru), Janez Mežan, Mariborski Večemik Jutra, 9. 12. 1981, 8; F. Stele, Slovenski biografski leksikon VI, Ljubljana 1935, 114 Mežan, Janez; 319 Oeltjen, Jan; Frst (Fr. Stele). Razstava Jana Oeltjena in Elze Oeltjen Kasimir, Dom in svet, Ljubljana 1935, 292-295; VI. Cegnar, Slikarski razstavi Jana Oeltjena In Janeza Mežana v Mariboru In Ptuju, Gledališki list 9-10, Ptuj 1954/55, 256-260; B. Krajnc, Slikar Janez Mežan, Nova obzorja IX, Maribor 1956, 67, 68; Fr. Alič, Gledališka kronika, Ptuj 1958; Jubilejna razstava akademskega slikarja Jana Oeltjena, Tednik Ptuj, 14. 10. I960, 4; Fr. Šijanec, Sodobna slovenska likovna umetnost, Maribor 1961; Jan Oeltjen, katalog, Maribor 1961; Br. Rudolf, Profil slikarja Jana Oeltjena, Nova obzorja XIV, Maribor 1961, 154-160; J. Curk, Likovna umetnost v Ruju, Ptujski zbornik II, Ptuj 1962, 372-381; Likovna enciklopedija 3, Zagreb 1964, 456 Mežan, Janez; 589 Oeltjen, Jan; M. Vetrih, Likovno življenje v Mariboru in razstave umetnikov mariborskega kroga med obema vojnama, Kronika XVII, 1, 1969, 30-37; M. Vetrih, Novejša umetnost v severovzhodni Sloveniji, Maribor 1970; A. Lugarič, Ptujski slikarji, Izvestje 69 Gimnazije Dušana Kvedra v Ptuju, Ptuj 1975, 59-61; št. Cobelj, Likovna prizadevanja Ormožank In Ptujčank, katalog, Ptuj 1977; št. Cobelj, Janez Mežan, katalog, Ptuj 1977; št. Cobelj, Albin Lugarič, katalog, Ptuj 1977; J. Slodnjak, Poštarjeve umetniške miniature, Večer Maribor, 4. 4. 1978; Ž. Golob, Kultura v manjših krajih, Večer Maribor, 8. 2. 1979, 5; št. Cobelj, Razstava del članov likovne sekcije pri DPD Svoboda v Ptuju, Tednik Ptuj, 14. 6. 1979, 9; 60 let organizirane likovne dejavnosti v Mariboru, katalog, Maribor 1980; št. Cobelj, Jan Oeltjen, katalog, Ptuj 1980; Jan Oeltjen, katalog, Maribor 1981; Boris Žohar, katalog, Trebnje 1981; Št. Cobelj, Janez Mežan (1897—1972), Sveske 14, Beograd 1983, 101-109; Likovno življenje med obema vojnama v Mariboru, katalog, Maribor 1984. èùi) ürj F* . Franc Fideršek OD NAŠEGA DELA DO PTUJSKEGA TEDNIKA Začetek lizhajanjai prvega politično informativnega: časnika- v iPibuju po osvoboditvi in zmagi socialistične revolucije sovpada z enim od naftarjih obdobij naše povojne zgodovine. Takojl po vojni- je bil čas izrednih naporov za obnovo opustošene domovine. Bii ije tudi čas ostrih bojev za obrambo revolucije, državne in nacionalne neodvisnosti pred grožnjami lin pritiski z zahoda. Premagane fašistične sile, ki so dobiie zatočišče pri reakcionarjih na zahodu, so iz emigracije pošiljale oborožene skupine, ki so itudii na našem območju požigale >iin uničevale iljud-sko premoženje, pri ljudeh pa sejale nemir in nezaupanje v sposobnost socialistične oblasti'. Kljub temu smo uspešno obnovili porušeno lin že z letom 1947 začeli s prvo petletko. Sredi- majveöjäb naporov, za -uresničitev čilijev prve petletke ©e je spomladi1 1948 položaj še poslabšal. Prtšta je do odkritega spopada s Stalinom, ki sta mu sledila ostra gospodarska blokada in izredno brutalen politični-, propagandni 'in vojaški pritisk na Jugoslavijo j Že prej omenjene grožnje in pritiski z zahoda so Smeli oporo piri ostankih razrednega sovražnika pri nas doma. Prav tako je staiimlistično-komimformovski pritisk iskali lin tudi našel! pri nas nekaj somišljenikov. Če smo hoteli vse to vzdržati, ohraniti našo revolucijo, ki se je znašla v najbolj kritičnem položaju, -med' mlinskima kamnoma dveh svetovnih ideoloških in vojaških sil, se je bilo treba kar najbolj opreti na ljudstvo, če naše vodstvo tega takrat ne bi bilo storilo, če ne bi imelo enotne podpore vsega ljudstva, prav gotovo ne bi mogli vzdržati strahotnega prtti&te z obeh -strani. Naše vodstvo se je tudi zavedalo, da so dobro obveščanje, javno pretresanje -problemov m kritika slabosti' neizogiben pripomoček za uresničevanje političnih in gospodarskih ciljev. Pri tem ije imel zlasti pomembno vlogo tisk. Naklade vseh treh tedanjih slovenskih dnevnikov {'Ljudska pravica, Slovenski poročevalec lin Mariborski- vestnik) so se močno povečale. Tedaj so se začeti- uspešno razvijati tudi lokalni listi-, večinoma kot glasila okrajnih odborov Osvobodilne fronte. Tako je bilo tudi v ptujskem -okraje. Ro sklepu okrajnega komiteja KPS Ptuj je pod organizacijskim vodstvom okrajnega odbora OF -in -operativno izvedbo odseka za prosveto prt Okrajnem ljudskem odboru Ptuj 15. julija 1948 izšla prva' številka NAŠEGA DELA. V uvodniku je okrajni odbor OF zapisal: »Okrajni1 odbor OF se zaveda, da je s tem prevzel odgovorno nalogo, kajti naš tisk mora biti pravo ogledalo življenja in deta v okraju, kakor tudi mora biti povezan z življenjem izvem naših Okrajnih meja. Da bo vsehilna našega lista resničen odraz maše dejavnosti-, potem moramo sodelovati) prav vSi. Vsi, ki si želimo priboriti- srečnejše življenje — socialistično družbo — bornio sodelavci tega lista.« Zapisane besede so prav gotovo aktualne še danes, saj naloge o sodelovanju v (liiistu nismo vedno izpolnjevali tako, kot je Ibiilo zapisano. -Res pa je, da sta Naše delo in pozneje Ptujski tednik ostajala vedno pravo -ogledalo življenja im dela- na ptujskem) Območju. če se danes ozremo v to »ogledalo«, bi morali ob marsikaterem sestavku in movioi zardeti. Teda čas -je bil tak. Prisiljeni smo bili- voditi; boj na dve-h frontah, boj za obstoj Jugoslavije, za njeno neodvisnost in temeljne pridobitve revolucije. Politične razmere in stiska, v katerih so se znašli naši delovni ljudje, so terjale oster boj proti vsem poskusom protirevolucije lin sovražnega delovanja proti Jugoslaviji-. V takem vzdušju so bilie tudi nesposobnost posameznikov, napake, ki so prt delu običajne, ocenjen© kot zavestna sabotaža naših prizadevanj-. To pogosto diha (iz vsake strani časnika Naše delo. Vsebina časnika, njegova urejenost, družbena angažiranost, pestrost im zanimivost so predvsem odvisni! od odgovornega urednika, ter še zlasti valja za Naše delo lin Ptujski tednik, saj je odgovorni- urednik morali biti tudi novinar lin glavni zapolmjevalec -stolpcev v časniku. Zato nekaj podatkov o- prviih odgovornih urednikih. Drago Zupančič, prosvetni in kulturni delavec, takrat načelnik prosvetnega odseka OLO Ptuj, je opravil vse Obširne priprave za Izhajanje Našega dela, glasila Okrajnega odbora OF -Ptuj- in uredil prvo številko. Potem je bil razrešen Sin Obtožen zaradi nepreverjenega suma. Prav je, d-a o tem zapišemo -nekaj vrstic. -Nacistična vohunska mreža, ki- jo je spl ©teil okupator med NOB, takrat še zdaleč rti bilia razkrita. Takrat so bile v Sloveniji priprave na taikoimenovane dachauske procese, bito je tudi več drugih procesov zaradiii sodelovanja z gestapom. Zato je razumljivo, da so organi! državne varnosti podrobneje raziskovali vse primere, lk)i bi! kakorkoli pokazal! povezanost naših ljudi med NOB z gestapom. To je bito nujno, saj so sovražniki, tako na zahodu ikot na vzhodu, poskušali aktivirati talke -ljudi in jiiih pritegniti za svojo sovražno dejavnost proti Jugoslaviji. Zaradi dejstva, da -sta med NOB padla dva partizana pni zidanici Zupančičevih vj Halozah, je bili Drago- Zupančič osumil jen, da je sodeloval pri izdaji. Podrobnejša preiskava je pokazala, dà sum ni bil upravičen, vendar je razrešitev načelništva in uredništva ostala. 'Pozn-eje je bil -upravnik lin- predavatelj Delavske univerze Ptuj, aktivni- sindikalni: delavec, do upokojitve pa je delal kot višji knjižničar v Ljudski Sin študijski knjižnici 'Ptuj. Drugo številko- 'Našega dela je že uredila Mija štefe, prosvetna delavka, ki je nasledila Draga Zupančiča tudi na poltožaju načelnika prosvetnega! odseka na OLO -Ptuj. Uredila je 5 številk Našega dela. Billa je aktivna udeleženka NOB, energična in- odtočna. Med sodelavci ni bila posebno priljubljena, ker je rada sektašila in je v vsakomur, ki ni delil z njo enakega mnenja, videla razrednega sovražnika. Septembra 1948 je bilia skupno- z možem premeščena v Ljubljano-. Tako je 6. številko Našega- dela, ki1 je 'izšla 9. septembra 1948, že uredil Franjo Rebernak, znan ptujski družbenopolitični delavec. -Naše delo je urejal do vključno 1. številke- 'letnika 1949. Velja pripomniti, da je Naše delo -najprej izhajalo tedensko, od 9. septembra 1948 dalje pa štirinajstdnevno. Izhajalo je na 4 straneh velikega formata 34 X 50 cm v nakladi od 2500 do 4000 izvodov. Drugo števliiko Našega dela, ki je izšla 27. januarja 1949, je že -uredili Jože Vrabl, ki je bij tudi prvi poklicni novinar v iPtuju. Z letom 1950 je Naše deilo spet začeto izhajati kot tednik. -Rod uredništvom Jožeta Vrabla je do 23. junija 1950 'izšlo 25 številk, potem je prenehalo 'izhajati. Predvsem -je zmanjkalo denarja, pa- tudi družbeno vzdušje za lokalni časnik je pri vodinilh v okraju precej ©plahnelo. Toda delovni' ljudje takratnega -ptujskega okraja so se že tako navadili na svo| časrtilk, da so -ga življenjsko pogrešali-. Tudi odgovorni v okraju so končno spoznali, ikaj je pomenili časnik, ko- je ta prenehal izhajali. Predvsem pa je po zaslugi- dr. Jožeta Potrča, ki- je znali zelo prepričljivo dokazovati, kaj pri političnem delu pomeni pisana beseda, steklo pospešeno delo, da ©e zagotovijo! potrebne materialne liln kadrovske možnosti za- nadaljinj-e izhajanje 'lokalnega časnika. Tako je z »Tehnične ovire, ki so onemogočale 'izhajanje Našega dela v drugem polletju 1950, ©0 odpravljene. Za ponovni -im nadaljnji tisk lokalnega glasila OF za ptujski okraj so darti vsi pogoji. PTUJSKI TEDNIK je novo ime glasila namesto prejšnjega Naše dalo, -to pa zato, da ne bodo v Sloveniji trije enakoimenSki lokalni časopisi. želimo, da bi -Ptujski tednik povsod sprejeli kot dobrodošlega lokalnega agitatorja, propagandista iiin organizatorja, kot močno- organizacijsko iin politično pomoč delavcem, kmetom in delovni inteligenci v -naporih za vzgojo socialističnega človeika in -za zgraditev socialističnega gospodarstva-, -pomoč v borbi proti kontrarevolucionarnim klevetnikom našega državnega Iiin partijskega vodstva-, birokratom 'im vojnim hujskačem ... Želimo, da bi bile v ptujskem okraju sčasoma vse vaši, naselja in mesta tar njihovi pošteni prebivalci -Skupno s svojimi gospodarskimi im političnimi uspehi v člankih predstavljeni vsemu delovnemu ljudstvu v Okraju iin tud-i izven Okraja kot dosledni borci za 'ljudsko demokracijo im za socializem, za petletko, kot zavestni izvrševalci- direktiv CK 'KPJ, kot neustrašni patrioti svoje miroijuibin-e socialistične domovine ...« Tako je -Ptujski tednik kot glasilo OF za ptujski- okraj v glavnem brez; večjih problemov izhajal do jeseni J-eta 1957, ko je bili ptujski -okraj združen v okraj Maribor lin ©mo na terenu začeli uveiljav-ljati v praksi -komunalni sistem. Na območju ptujskega okraja sta se v gll-av-mem oblikovali dve večji občini-— Ormož iim Ptuj. Ptujski tednik je začel biti trd boj za obstanek. V občinskih organih ptujske občine so bile pogoste razprave o njegovi ukinitvi. Do leta 1961 je dokončno prevladajo spoznanje, dal časnik v Ptuju potrebujemo, iskal Si- je -tudi ustrezen življenjski prostor poileg ptujske -in ormoške občine še v občinah Lenart iin| Slovenska Bistrica-, zato se je tudi preimenoval v TEDNIK. Jože Vrabli je Ptujski tednik urejal do konca lieta- 1955. V letu 1956 je bil odgovorni urednik Janez Petrovič. Od -decembra 1956 do Vključno decembra 1975 je bil odgovorni- -urednik Anton Bauman, doma liz Središča ob Dravi-, ki- je pni- Našem delu oziroma Ptujskem tedniku deial kot novinar že od- leta 1949. Od začetka leta 1976 do konca- 1984 j-e- bil odgovorni urednik Franc PideiršOk, sedaj pa je Ludvik Kotar, ki je pri zavodu delal kot -novinar že od leta 1976. Velja še dodati, da je Tednik leta 1961 izhajal v povprečni nakladi 3000 izvodov, potem se je naklada postopno dvigala in leta 1975 dosegla okoli 6000 izvodov. Po združitvi z Radiom Ptuj v enotni zavod Radio-Tednik Ptuj, februarja 1976, je začela naklada hitreje rasti in je bila ob koncu leta 1984 okoli 9000 izvodov tedensko. Povečan je bil tudi obseg povprečno za 50 odstotkov. Ta sestavek ne bf dal zaokrožene celote, če bi se omejili ile na opis nastanka ‘in ina ipirva ileita 'izhajanja politično informativnega časnika. v Ptuju in na njegov dosedanji razvoj. Prav je, da omenimo razvoj časnikarstva v Ptuju od začetka. Prvi časnik v Ptuju je izšel že 10. februarja 1878, v nemščini ga je izdajal Žid Jakob Schön. Izšlo je 47 številk, vendar je še listo leto prenehal izhajati. Ptujski Nemci so leta 1889 začeli izdajati svoj časnik, ki je izhajal do začetka prve svetovne vojne In je bil nemško nacionalističen. Leta 1900 je začel v Ptuju izhajati štajerc, pisan v slovenščini, sicer socialistično usmerjen, vendar s skrajno germaniizatarslkimli težnjami. Ljudje so mu pravih, ».gitfitna krota«. Viišek je bili v znanih septem-bnslkih dogodkih leta 1908, ko je glavni urednik Štajerca, bivši socialist im prodanec Karl Linhart, vodili memčumje pri fizičnem napadu na zborovalce ciriimetodijskega narodnoobrambnega društva v Narodnem domu v 'Ptuju. Štajercu je za vedno odklenkalo leta 1918. Brvi slovenski časnik v 'Ptuju, Ptujski list, je začel izhajati, 6. aprila 1919 in prenehal 30. aprala 1922. 'Po dolgem premoru se 7. novembra 1031 pojavi v Ptuju Naredna sloga, neodvisen tednik, .lei so ga izdajali pristaši beograjske vlade. Med ljudmi rti' imel opore, zato je maja 1932 prenehal izhajati. Vse to kaže, da so imeli Slovenci v Ptuju in v širšem Slovenskem okolju s časnikarji in časniki slabe izkušnje, kar se je vsidralo v zavest ljudi in so se tu in tam posledice kazale še precej let po zmagi socialistične revolucije. Iz izkušenj zadnjih deset let pa lahko trdimo, da je taka miselnost dokončno odpravljena. Ob kenou je treba 'poudariti, da so se pomena pisane besede v polni meri zaveda® predvojni komunisti na .ptujskem območju. Že lieta 1933 so ustanovi® oilklosfiino tiskarno KP, ki je na raznih iskriivrtih krajih deioVaia vse do okupacije, aprila 1941. Tiskarno so žal prehitro uničili. To so spoznali, prvi aktivisti 0'F in organizatorji, oboroženega odpora na našem območju. V jeseni1 1941 ,so pri Krambergerjevih v Novi vasi pri 'Ptuju pripravljali (ilegalno ročno tiskarno. Zaradi aretacije Krambergerjevih nli prlišlo do uresničitve. V letih 1942/43 so tiskali in razmnoževali letake na raznih oilklostinih lin razmnoževalnih strojih v .Novi vasi pri Markovcih, na Ptujski gori, v Slovenji vaši, na Runču in Lunov- Glavo ptujskega časnika so pogosto spreminjali r; PMjslU tednik EKGs i':;i ùi'11 i( tl v . . ž\ij1 ..* : Su. Rrva večja tehnika je bilia ustanovljena februarja 1944 v Muretiincih, septembra Istega deità ©e je preselila v Stogove© pod Ptujsko goro in je znana kot Tehnika Lacko, ki je po svojem pomenu din zmogljivostih daleč presegla ptujsko območje. Okupator je nii inliikolii odkniJ. Druga tehnika, znana kot Tehnika Reš, je ib ila ustanovljena pni Vičarjeviih v Rotmanu. Februarja in marca so v spopadih z Nemci in raztrganci paddi skoraj vsi sodelovoi din organizatorji te tehnike, zato je prenehala z dedom. Velja še omeniti ugotovitev, da v naših partizanskih tehnliikah niso izdajali svojih stalnih glasil. V njih so poleg tiskanja letakov, proglasov din izvirnih (sestavkov predvsem pomatisnjevadii razne druge liste, glasila, brošure din podobno. Zaradii tega po osvoboditvi ni biidio tradicije, da bi nadaljevali z glasilom, ki je izhajalo že med NOB (primer Glas Gorenjske). Treba je bilo začeti od temeljev, tudi pri kadrih na področju novinarstva, ki jiiih Ptuj praktično mi imel. Predvojno časnikarstvo v Sloveniji se je deta 1941 dobesedno prelomilo. be malo tedanjih časnikarjev je mašio pot v NOB. Vrzel so hitro zapolnili aktivisti OF, študenti in ljudski talenti. Tudii 'Ptuj jiiih je nekaj dal slovenski družbi;: Ivan Potrč) je bil med drugim v NOV urednik Ljudske pravice, Mitja Vošmjaik vodja legalne tehnike v Ljubljani, urednik Mladine itd’. Prav v partizanskih tehnikah, pri Oblikovanju edicij (na Slovenskem je med NOB lizšio nad 550 raznih edicij) so se usposabljali kadrtl za novega slovenskega novinarja. Mnogo ljudi, organizatorjev im ustvarjalcev pisne besede med NOB je po končani! vojni prevzelo druge politične in družbene dolžnosti, nekaj pa jih je v novinarstvu ostalo in vzgajalo^ mlajše. Iz partizanskih tehnik na našem Območju ni nihče zašel med novinarje, več| sposobnih ljudi1 je odšlo med novinarje k Osrednjim glasilom. Zato je pri izdajanju Našega dela in pozneje Ptujskega tednika pač ibiilo treba začeti s tistim, kar srno takrat liimeli. Von der Zeitschrift »Naše delo« bis zum Wochenblatt »Ptujski tednik« Im Frühling 1948 kam zu offenen Auseinandersetzungen zwischen Jugoslawien und der Sowjetunion. Die Folge dieser Ereignisse war ein aussergewöhnlich brutoler sowjetischer politischer, propagandistischer und militärischer Druck auf Jugoslawien und zugleich wurde die Sperre des Handels durchgeführt. Jugoslawien befand sich in der Klemme, bedroht von beiden Weltmächten. Um Errungenschaften unserer Revolution zu bewahren, um in der Situation auszuhalten war eine unmittelbare Unterstützung unseres Volkes unentbehrlich. Deshalb war es nötig die Menschen über die Erreingnisse gut zu informieren. Die Auflagen der slowenischen Tageszeitungen steigerten, die Menschen lasen sie mit interesse. Damals begann auch die Entwicklung der Lokalzeitungen. Am 15. Juli 1948 wurde in der Gemeinde Ptuj die erste Nummer der Zeitung »Naše delo« (= Unsere Arbeit) durch Ausschuss der Befreiungsfront herausgegeben, die einige Zeit als Wochenzeitung und dann als vierzehntägige Zeitung und wieder als Wochenzeitung bis zum 23. Juni 1950 erschien; von diesem Tag ab wurde aber seine Ausgabe unterbrochen. Nach einer halbjährigen Unterbrechung wurde die Ausgabe der Zeitung fortgesetzte unter dem Namen »Ptujski tednik«. Diesen Namen behielt diese Wochenzeitung bis zum Jahr 1961, als sie den heutigen Titel »Tednik« bekam. Die erste Zeitung »Naše delo« erschien in 2500 Exmplaren, heute beträgt ihre Auflage 9000 Exemplare. Die Zeitung »Naše delo: wurde in den schwersten Zeiten unserer Nachkriegsentwicklung herausgegeben; sie ist Abbild der damaligen Zeit. In zwei Jahren ihrer Ausgabe wurden sogar vier ihre Scheffredak-teure ausgewechselt, was typisch für damalige Zeit war. Viri: Naše delo, letniki 1949, 1949 in 1950 Ptujski tednik, letnik 1951 Jakob Emeršič: časopisi In ostala periodika v zgodovini Ptuja (Tednik št. 28/1978) Vida Rojic: Ptuj v boju za lepše dni Fotografija: Glavo ptujskega časnika so pogosto spreminjali Ivan Rau - Branko HALOŠKA ČETA V začetku leta 1945 je bil pretežni del zahodnih Haloz polosvoboje-no ozemlje. Obsegalo je območje zahodno od cesté Podlehnik—Žetale in južno od reke Dravinje (Rodni vrh, Doleno, Janški vrh, Vildon, Kočiče, Jelovice — Sv. Bolfenk v Halozah, Planjsko, Sitež, Grdino, Stoperce, Čermožiše). Zaradi dobro organizirane obveščevalne službe je bilo mogoče gibanje partizanov tudi podnevi. Le občasne hajke Nemcev so ovirale prosto gibanje kurirjev in aktivistov, vendar smo bili nanje v veliki večini pravočasno opozorjeni. Semkaj se je z Dravskega polja (Apače, Lovrenc na Dravskem polju) preselilo politično vodstvo ptujskega okraja — okrajni odbor OF in okrajni komite KPS skupaj s svojimi kurirji. Kratko smo ga imenovali »center«. Kurirji so vzdrževali dnevno zvezo s političnimi aktivisti, ki so delovali v drugih predelih ptujskega okraja v Spodnjih Halozah, na Dravskem in Ptujskem polju in v Slovenskih goricah. Ker je bilo treba večkrat prečkati reko Dravo, je bila v Šturmovcih vzpostavljena stalna zveza in s čolnom je bilo mogoče preveslati deročo Dravo na več mestih. Odgovoren za prevoze preko Drave je bil Rudi Korošec iz Zabovec. Poleg političnih aktivistov in kurirjev na centru sta bili takrat v ptujskem okraju še dve kurirski postaji, in sicer TV 8 v Halozah (komandir Rudi Luter-Boris) in TV 14 na Ptujskem polju (komandir Janez Fric-Vitez) z več kot 20 kurirji. Za povezavo z vojaškimi enotami je skrbel Jože Krašovec-Žetalski Jože z lastnimi kurirji, ki so spremljali novince — prostovoljce ali mobilizirance v brigade na Pohorje ali v Kozjanski odred. Dr. Metod Mikuž v knjigi Pregled zgodovine NOB v Sloveniji (CZ, 1973) omenja, da je bilo v tistem času razpoloženje v ptujskem okraju zelo dobro, saj so ljudje »z veseljem sprejemali partizane«. Zaradi bližajoče fronte z vzhoda je prihajalo na območje ptujskega okraja vedno več okupatorjeve vojske, kar je politično delo in gibanje aktivistov OF in kurirjev zelo oteževalo, število vaških odborov OF pa se je kljub temu od začetka leta 1945 do marca povečalo za 20 (od 48 na 68).1 V tem času so se na levem bregu Drave v Slovenskih goricah pojavili prvi četniki, ki jih je vodil Jože Melaher-Zmagoslav. V začetku so bili organizirani v štirih Četah (od 20 do 25 mož), prišlo je do spopadov s partizani in do odkritega sodelovanja z Nemci. To je onemogočilo, da bi četniki dobili širšo podporo med ljudstvom v Slovenskih goricah.2 Vedno več prostovoljcev in dezerterjev iz nemške vojske se je odločalo za odhod v partizane. V brigade, ki so bile tisti čas na Pohorju, so jih vodili Jožetovi kurirji po »vojaški liniji«. To je uspevalo do konca marca 1945, ko je zaradi izdaje 30. marca Jože Krašovec z nekaj kurirji padel pod Donačko goro. Takrat je nastala potreba po ustanovitvi redne vojaške enote, ki naj prevzame nalogo zbiranja in spremljanja novincev v redne partizanske enote. Med novinci so bili mobiliziranci — skrivači in tudi prostovoljci — večina dezerterji iz nemške vojske. Tako je bila 10. aprila 1945 v Halozah ustanovljena »terenska mobilizacijska četa«, kratko imenovana tudi Haloška četa. Ustanovitev čete je omenjena v knjigi avtorjev Zdravka Klanjščka in drugih: Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941—1945 (tretja izdaja, Ljubljana 1978) na strani 986, kjer je tudi poudarjeno, da je bila dejavnost brigad in odredov ter drugih enot, ki so bile pod komando četrte operativne cone, izredno živahna, široko so bile razporejene po vsem ozemlju od Save do Mure in povzročale negotovost v sovražnikovem zaledju. Na vsakem koraku in vsak čas je sovražnik lahko pričakoval partizanski napad, po prometnih poteh pa se je lahko gibal le v pohodni bojni razporeditvi. Za komandirja čete je bil določen Martin Pišek iz Apač, za političnega komisarja pa so določili mene. Do takrat sem delal v gospodarski komisiji okrajnega odbora OF in odgovarjal za prehrano aktivistov in kurirjev centra ter za shranjevanje zbrane hrane v skritih bunkerjih. Na območju Haloz smo imeli zgrajene v ta namen tri bunkerje. Prvotno je bil določen za politkomisarja čete. Franc Fijačko-Marko, ker pa je bil na terenu v Spodnjih Halozah in zaradi pogostih hajk nedosegljiv, so določili mene. To mi je na centru sporočil Tone Kimavec-Srečko in mi dal tudi napotke za delo. V stalni sestav čete je bilo vključenih tudi nekaj kurirjev centra in novincev, ki smo jim lahko zaupali. Med drugimi smo vključili v četo 'brata Ivana in Štefana Planinca ter brata Franca in Ludvika Lončariča iz Jelovic (Sv. Bolfenk v Halozah) in še nekatere. Pozneje so se četi pridružili tudi drugi borci, med njimi Leo Planinc z Brega pri Ptuju, ki je postal intendant čete, Franc Bedrač-Miloš iz Leskovca ter Albert Kosec in njegov mlajši brat iz Brstja pri Ptuju. V stalnem sestavu čete je bilo 12—15 borcev. Po vdoru Rdeče armade čez bivšo avstrijsko-madžarsko mejo pa je bila razglašena »alarmna stopnja II.« in okupator je na frontno črto ob Muri in Rabi poslal večji del enot, ki so hajkale po Pohorju in drugih delih spodnje štajerske. Zmanjšanje števila sovražnikovih enot in naraščajoče prepričanje med sovražnikovimi vojaki ter nemškimi Uradniki in sodelavci, da se bliža poraz nacizma, obenem pa vedno močnejša zavest ljudi, da bo narodnoosvobodilna vojna kmalu zmagovito končana, jè omogočilo nov razmah dejavnosti partizanskih enot. Brigade in odrede so iz dneva v dan krepili novinci, naraščalo je tudi število pobegov vojakov tujih narodnosti iz sovražnikovih enot v partizanske enote, ki so delovale v sovražnikovem zaledju.3 Tako je tudi naša četa v času svojega enomesečnega obstoja uspela zbrati in poslati v brigade na Pohorje prek 70 novincev, pretežno Slovencev, vendar so bili med njimi tudi Poljaki, Rusi in celo nekaj Avstrijcev. Novince so spremljali borci čete prek Slovenske Bistrice in jih na javki pod Pohorjem predajali brigadam. Takih transportov novincev je bilo več. V koloni je bilo navadno 15—20 novincev, spremljalo pa jih je 5—6 borcev. Novinci so bili praviloma brez orožja. Nemci so začutili prisotnost naše čete na območju zahodnih Haloz, kjer smo se zadrževali, vendar smo se stalno premikali, da nas ne bi izsledili. Prvič smo se morali umakniti pred hajko, ko smo taborili v bližini Stoperc. Pravočasno smo bili obveščeni, da se nam bližajo Nemci. Ker je bilo v četi večje število neoboroženih novincev, smo se zavlekli v gosto grmičevje pod cesto, po kateri so prišli Nemci in ustaši. Ker so se. med seboj pogovarjali tudi hrvaško, smo jih dobro slišali, kaj govorijo. Odredili smo strogo tišino in hajka je minila, ne da bi nas odkrili. Drugič smo se srečali z Nemci na vrhu Jelovic (kota 624)., ko smo taborili pri Fakinovi domačiji. Bila je nedelja in upali smo, da jo bomo mirno preživeli. Želeli smo si pripraviti dober zajtrk, saj so se borci z intendantom tov. Planincem preskrbeli pri žetalskem županu —’Burgermeistu (Filipiču) z mnogimi dobrotami. Odvzeli so mu kravo in prašiča. Kuhar nam je pripravljal golaž. Ko smo hoteli deliti zajtrk, nas je stražar s strelom opozoril, da se bližajo Nemci. Kuhar je prevrnil kotel, mi pa smo se morali lačni umakniti. Ostala je več kot polovica prašiča, ki jo je intendant skril pod kup starih desk v kleti. Poln nahrbtnik s fižolom so Nemci našli in ga raztresli po hiši, mesa pa niso odkrili. Po hajki smo se vrnili k hiši in si iz preostankov pripravili dober obrok. Ker se je naša četa zadrževala na območju komunikacij, po katerih so se nameravali Nemci umikati pred prodirajočo 3. armado JLA, to so bile predvsem ceste Videm — Majšperk — Makole — Slovenska Bistrica in Majšperk-^- Rogatec, smo najhujšo hajko doživeli 23. aprila 1945, 14 dni pred kapitulacijo nemške vojske, štab čete je bil tistikrat pri kmetiji Eberl pod cerkvijo sv. Bolfenka. Tudi tokrat smo bili pravočasno obveščeni, da bo prihodnji dan hajka. Zato smo odredili, naj še isti večer nekaj borcev večino novincev spremlja na Pohorje, v četi smo zadržali le zanesljive in oborožene novince, med njimi je bilo nekaj Poljakov. Zgodaj zjutraj smo se umaknili v bližnji gozd in čakali, kdaj se bo pričela hajka. Tokrat so šli v strelcih in prečesavali gozd, v katerem smo se zakrili. Pozneje smo ugotovili, da nas je hajkal 18. polk gorskih lovcev polkovnika Treecka, katerega del je bil lociran v Rogatcu. Zato je bila hajka tako temeljita. Prvemu obroču smo se uspešno ognili, vendar smo se pod vrhom Jelovic srečali z drugo skupino sovražnikov. Ti so nas opazili, vendar smo se tudi tokrat uspeli umakniti, a ne za dolgo. Po drugem hribu je prišla iz doline nova skupina Nemcev. Takrat so uspeli ujeti pet Poljakov in našega intendanta tov. Planinca. Drugi smo se razkropili, a se prej dogovorili za javko, kje se bomo po hajki zbrali. Pozneje smo ugotovili, da so Nemci hajkali na širšem območju, tako da jd hajka trajala pet dni (od 21. do 25. aprila). To je bila njihova zadnja hajka proti partizanom v tolikšnem obsegu. Hajka na našo četo je trajala ves dan in šele proti večeru so se Nemci umaknili. Tov. Planinc se takole spominja ujetništva in kako mu je uspelo pobegniti: »Nemci so nas obkolili in zahtevali, da se predamo. Bilo nas je šest, oboroženi smo bili s puškami. Sam sem imel še eno bombo — zase! Mislil sem, da umrem še vedno lahko, izdal pa ne bom nič. Takoj so nas pričeli spraševati, koliko nas je in kje smo se zadrževali. Ker nisem nič povedal, so me postavili k drevesu, da me ustrelijo. Vojaki so govorili hrvaško, vendar so bili oblečeni v nemške uniforme. V bližini se je znašel nemški oficir, ki jim je zaklical, naj počakajo, ker me bodo še potrebovali. Najprej sem bil zaprt v Rogatcu, ker pa so našli pri meni potrdila z žigom OF, so me imeli za politkomisarja. Ločili so me od ostalih ujetnikov, za usodo katerih ne vem. Premestili so me v Rogaško Slatino, v današnji hotel Soča, kjer me je prevzel gestapo. Dva dni so me zasliševali, na vojaških specialkah bi jim moral pokazati položaje naše čete, vendar sem jim pokazal napačen teren, čez tri dni so me prestavili v Teharje, kamor so se preselili tudi gestapovci. Zaprt sem bil v tesni sobi z mrežo na oknu, pred vrati pa je stal stražar. Pri delitvi hrane sem izkoristil nepazljivost stražarja, iz vrat izruval okov, na katerem je bila pritrjena ključavnica, in ga zopet narahlo vstavil v podboj vrat. Ker je deževalo, se je stražar oddaljil od zaklenjenih vrat in mi tako omogočil, da sem jih neopazno odprl. Na sebi sem imel bluzo nemškega vojaka in ko sem prišel do stražarja, je le-ta mislil, da sem eden od kuharjev. Tako sem lahko stopil na dvorišče proti skednju in na drugo stran gospodarskega poslopja. Bil sem prost, ne pa še rešen. Uspelo mi je priti do železniške postaje Štore, nato s potniškim vlakom do Slov. Bistrice in od tu skozi nemške zasede k znani družini v Črešnjevcu. Ko sem si opomogel, sem se zdrav vrnil v četo.« Po hajki 23. aprila je prihajalo v četo vedno več novincev, med njimi tudi pripadniki vermanšafta. Zanimivo je poročilo šefa gestapa v Ptuju, ki je 20. aprila 1945 sporočil Rösenerju, da je bil 2. (ptujski) bataljon vermanšafta, ki je bil vključen v polk Untersteiermark, razorožen na ukaz polkovnika Treecka, ker je ena četa vsa, od drugih čet pa 30—60 mož, na ptujskem področju prešla k partizanom.4 četa je dočakala dan kapitulacije Nemčije 9. maja 1945 na položajih pod Janškim vrhom pri mostu čez Dravinjo v Doklecah. Po cesti iz smeri Vidma skozi Doklece proti Majšperku so se umikali vojaki 15. konjeniškega kozaškega korpusa. Okrog poldneva je prišel na položaje čete kurir iz »centra« in me obvestil, da se moram takoj javiti pri tov. Francu Belšaku-Simonu, takratnem sekretarju okrajnega komiteja KZS za ptujski okraj zaradi dogovora o premiku političnega vodstva proti Ptuju. Naša četa bi bila pri tem zaščitnica. Ko sva prišla s kurirjem po kolovozu pod Janški vrh, je prišlo v dolini naenkrat do streljanja in krogle so začele žvižgati nad nama. Ker sva bila v mrtvem kotu, se nama ni moglo nič zgoditi. Nekaj minometnih granat je medtem eksplodiralo okoli cerkvice na Janškem vrhu, ker so Nemci mislili, da imamo partizani v njej svojo opazovalnico. Komandir čete tov. Martin Pišek se takole spominja teh dogodkov: »Čez most v Doklecah ni bilo moč priti, ker se je po cesti na drugi strani reke Dravinje pomikala nepregledna kolona umikajočih Nemcev in kozakov, pretežno na konjih, čez most sta prijahala dva vojaka in eden od borcev čete je streljal na njiju. Nato smo pričeli streljati tudi drugi, med drugim tudi s tromblonkami. Nemci so takoj odgovorili in začeli z minometalci ter drugim orožjem obstreljevati naše položaje. Odredil sem, da se umaknemo nazaj v hrib. Nemci nas niso zasledovali, niso upali čez must, ampak so pospeševali svoj umik. Cesta je bila prosta za prehod šele proti večeru.« Zadnjega spopada čete z umikajočimi Nemci in kozaki se spominja tudi domačin Janko Širec iz Slap. Bil je zaposlen na ekonomiji tovarne v Majšperku in je bil 9. maja doma. Njihova hiša z gospodarskim poslopjem leži nad cesto Doklece—Majšperk, od koder je skrivoma spremljal umik. Okrog enajstih dopoldne se je zaslišala močna detonacija tromblonske granate na cesti pod njihovim kozolcem. Granata je zadela oje kočije z usnjeno streho, na kateri so se vozili oficirji. Kočija se je prevrnila v jarek, en konj je poginil, drugi konj pa je bil ranjen in je pridivjal do širčeve domačije. Ranjence iz kočije so Nemci hitro preložili v druga vozila ter začeli z vsem orožjem streljati čez Dravinjo. S protitankovskim topom so zadeli hišo na »šparkasinem« pod Janškim vrhom. Granata je hišo močno poškodovala in ranila gospodarja, njegovega otroka pa ubila. Zaradi partizanskega napada so Nemci pospešili umik proti Slovenski Bistrici. Na »centru« .smo se medtem dogovorili, kako se bo oblikovala kolona za premik proti Ptuju. Ponoči 9. maja smo prečkali v Doklecah reko Dravinjo in prišli v Lovrenc na Dravskem polju, kjer so nas veselo pričakali krajevni aktivisti in prebivalci Dravskega polja. Po kratkem postanku smo nadaljevali pot proti Ptuju. V gozdu proti Hajdini smo srečali prve borce redne jugoslovanske vojske 51. vojvodinske divizije, ki so hiteli proti Mariboru, da bi zaprli obroč okrog umikajočih Nemcev in kvizlingov. Ko se ie začelo svitati, bilo je 10. maja 1945, sva s Francem Hojnikom prišla do reke Drave z nalogo, da organizirava prehod partizanov, ki smo prišli iz Haloz. Mostovi so bili porušeni in prehod čez Dravo je bil mogoč le s čolnom. Po kratkem prepričevanju sva od Bolgarov, ki so prejšnji dan skupaj z borci Prekmurske brigade vkorakali v iPtuj, dobila majhen čoln. Tako sva se kot prva haloška partizana prepeljala pri starem ptujskem kopališču čez Dravo v osvobojeni Ptuj. V Ptuju se je četa nastanila v bivši orožniški kasarni v Prešernovi . ulici. Skupaj z drugimi rednimi partizanskimi enotami smo skrbeli za zavarovanje objektov in patruljirali po mestu in bližnji okolici, 22. maja pa je bila četa v celoti vključena v sestavo ljudske milice. 1 1. dr. Metod Mikuž: Pregled zgodovine NOB v Sliovertilji V.— str. 200—202 2. Prav tam, stran 201 3. Zdravko Kfanjščak in drugi': Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941—1945 (strani 927 in 928) 4. dr. Metod Mikuž: Prav tam (stran 248) Haloser Partisanentruppe Im Frühling 1945 entschieden sich immer mehr Freiwillige und Deserteure aus der deutschen Armee für den Partisanenkampf. Am 30. März 1945 fiel Jože Kraševec mit einigen Kurieren wegen Verrat unter dem Berg »Donačka gora«; die, begleiteten bis damals Neulinge zu den Partisanenbrigaden. Am 10. April 1945 wurde die Terrainmobilisationstruppe gegründet, kurz genannt Haloser Partisanentruppe. Bis zur Befreiung gelang dieser Truppe über 70 Neulinge zu den Brigaden auf die Pohorje zuzuschicken. Auf die Truppe, die auf dem Gebiet, wo sich die Deutschen vor der dritten Armee des jugoslawischen Heeres zurückzuziehen versuchten, arbeitete, wurden mehrere Angriffe organisiert, der grösste am 23. April 1945, als ihre sechs Kämpfer gefangengenommen wurden. Der letzte Kampf mit dem fliehenden Feind führte die Truppe am 9. Mai 1945 in Doklece bei Ptujska gora, am nächsten Tag aber marschierten ihre Kämpfer in das befreite Ptuj ein. Vlado Horvat DEJAVNOST KOMUNISTIČNE PARTIJE V PTUJSKEM OKRAJU V OBDOBJU ADMINISTRATIVNEGA SOCIALIZMA Uvod Partija je na ptujskem območju prehodila dolgo, bogato revolucionarno pot. Rdeča nit levičarskega gibanja se vleče v čas, ko je oktobrska socialistična revolucija vzdramila ljudi naših krajev, pa skozi obdobje razburljivega ilegalnega dela po izdaji Obznane in Zakona o zaščiti države v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma po letu 1929 v Kraljevini Jugoslaviji, v katerem so ustanovili prve partijske celice npr. v železniških delavnicah, na ptujski gimnaziji, v gledališču ... Rdeča nit levičarskega gibanja se vleče v čas narodnoosvobodilnega boja po nemškem napadu na kraljevino Jugoslavijo, v katerem so jugoslovanski narodi, tudi prebivalstvo ptujskega območja, pod vodstvom Komunistične partije Jugoslavije, bili z okupatorjem in izdajalci bitko na življenje in smrt. O tej revolucionarni preteklosti je bilo že veliko napisanega. V raziskovanje predvojnega in vojnega revolucionarnega delovanja na ptujskem področju sta se aktivno vključili tovarišici Vida Rojic in Ljubica Šuligoj. Namen prispevka je pomuditi se v obdobju pred štiridesetimi leti, ko se je v svobodni domovini pričenjalo novo delo. Organizacija KP po osvoboditvi Pod vplivom proletarske revolucije v Rusiji 1917. leta je prišlo po končani 1. svetovni vojni do cepitve v socialdemokratskih strankah jugoslovanskih narodov na levico in desnico. Levice so se aprila 1919. leta zbrale v Beogradu ter se povezale v Delavsko socialistično stranko Jugoslavije komunistov. 1920. leta se je stranka preimenovala v Komunistično partijo Jugoslavije. S statutom so določili organizacijo, ki pa so jo morali po prehodu v ilegalo precej spreminjati, četrti kongres KPJ 1928. leta je pomenil zmago boljševičkih organizacijskih načel v KPJ.1 Po resoluciji tvorijo temelj KPJ celice kot osnovne partijske enote. Preko celic se morajo izvajati vsi partijski sklepi in direktive. Izvršena je najstrožja centralizacija za dosego enotnosti v stranki, članstvo partije mora poznati osnovna načela leninizfna, ker neznanje povzroča odklone od marksizma-leninizma. CK KPJ organizira naslednje komisije: organizacijsko, sindikalno, agitprop, kmečko, vojaško in žensko. Partija naj se širi z ustanavljanjem celic v industrijskih podjetjih, vaseh. Kjer pogojev za celico ni, naj ustanavljajo skupine simpatizerjev. Partija si mora zagotoviti vodstvo v izvenpartijskih organizacijah in SKOJ, sindikatih in drugod, član KPJ je dolžan plačevati članarino. V primeru kršitve discipline ali obnavljanja frakcijskih bojev je CK dolžan uporabiti tudi najstrožjo kazen,to je izključitev. CK in ostali partijski forumi so dolžni nadzirati izvajanje sprejetih sklepov. Ta načela, sprejeta v resoluciji 4. kongresa, se zaradi težkih udarcev režima niso takoj uveljavila, so pa ostala osnova za organizacijo v naslednjih letih. Na 5. državno-partijski konferenci se je pokazalo, da so v KPJ zmagala leninsko-bolj-ševiška organizacijsko partijska načela. V času NOB je organizacija KPJ omogočala hitro prilagoditev organizacijskih oblik pogojem okupacije in oboroženega boja. Organizacijske oblike se niso naglo spreminjale. Postopoma je prehajala iz ilegalnih oblik na pollegalne in legalne oblike organizacije na osvobojenih ozemljih. Po osvoboditvi in zmagi socialistične revolucije so stare organizacijske oblike postale v novih pogojih ovira za nadaljnji razvoj partijske organizacije, zato je bilo potrebno organizacijo spremeniti. Spremembe so nastale takoj po osvoboditvi, precejšnjo spremembo pa predstavlja 5. kongres KPJ, na katerem so 28. 7. 1948 sprejeli Statut KPJ.2 Nekaj določil statuta, ki so potrebna za razumevanje organizacije KPJ v okraju Ptuj. — član KP je vsakdo, ki priznava program Partije, dela v eni njenih organizacij, se podreja sklepom Partije in plačuje članarino — V članstvo Partije se sprejema na naslednji način: a) Kandidat, ki želi postati član Partije, predloži priporočilo dveh članov, ki imata partijski staž dveh let in poznata njegovo delo ter vedenje v zadnjih dveh letih. Razen tega mora izpolniti in podpisati določeno pristopnico z glavnimi življenjskimi podatki; pristopnica se obravnava na sestanku osnovne partijske organizacije ob kandidatovi prisotnosti; b) V članstvo Partije sprejema osnovna partijska organizacija na svojem sestanku. Pisni sklep o sprejemu v članstvo Partije se poš- lje okrajnemu ali mestnemu ali rajonskemu komiteju oziroma komiteju njihovega ranga ter velja, ko ga ta komisija potrdi. — Kandidatski staž opravijo vse osebe, ki želijo vstopiti v partijo. — Partija se gradi po teritorialno-produkcijskem načelu (v tovarni, rudniku, delavnici, ustanovi in tem podobnim, v naselju, kraju, vasi itd.). — Organizacijski ustroj Partije je naslednji: a) za teritorij FLRJ — kongres KPJ, CK KPJ, zvezna konferenca KPJ, b) za teritorij ljudskih republik — kongresi KP ljudskih republik, CK KP ljudskih republik, republiške konference teh partij, c) za oblast, pokrajino — oblastna, pokrajinska konferenca, oblastni pokrajinski komite d) za mesto, rajon, okraj — mestna, rajonska, okrajna konferenca, mestni, rajonski, okrajni komite e) za manjša mesta, večje vasi — krajevna konferenca, krajevni komite f) za podjetje, ustanovo, naselje, vas, enoto JA itd. — splošni sestanek osnovne partijske organizacije, biro osnovne partijske organizacije. — V CK KPJ obstaja za praktično delo o izvajanju partijskih sklepov: a) Uprava za kadre b) Organizacijsko-instruktorska uprava ' c) Uprava za agitacijo in propagando d) Ekonomsko-finančni oddelek V CK KP ljudskih republik obstaja ista uprava in oddelek v mestnih komitejih (v mestih, kjer se organizacija deli na rajonske organizacije), v oblastnem in pokrajinskem komiteju obstaja: a) Oddelek za kadre b) Orgnizacijsko-instruktorski oddelek c) Oddelek za agitacijo in propagando d) Ekonomsko-finančni oddelek — Mestno, okrajno, rajonsko partijsko konferenco sklicuje mestni, okrajni, rajonski komite enkrat na leto, izredno pa po sklepu teh komitejev ali na zahtevo tretjine članov njihove organizacije. — Mestni, okrajni, rajonski komite voli biro 7 do 9 članov, ki ga potrjuje CK KP ljudske republike. — Osnova partije so osnovne partijske organizacije. — Za vodstvo tekočega dela voli osnovna partijska organizacija za leto dni biro največ 9 članov. Biro se ustanovi v vseh partijskih organizacijah, ki imajo nad 15 članov Partije. V osnovnih partijskih organizacijah, ki imajo manj kakor 15 članov, se voli sekretar osnovne partijske organizacije in njegov namestnik. Organizacija Partije v ptujskem okraju Podatki o organizaciji Partije v okraju Ptuj so v virih Zgodovinskega arhiva Ptuj za leto 1945 razmeroma skopi, brez dvoma pa je bila organiziranost v skladu s partijskim statutom. Najvišji organ je predstavljala okrajna partijska konferenca, >ki jo je skliceval okrajni komite. Na sestanke so prihajali sekretarji celic. 1945. leta je bilo 5 partijskih konferenc (ohranjeni so zapisniki štirih konferenc). S posveti sekretarjev celic je okrajni komite nadaljeval tudi v letu 1946. Istega leta je okrajni komite uvedel eno prvih reorganizacij z razdelitvijo terena OK KPS na 5 terenskih okolišev.3 Terenski okoliši so bili Ptuj, Dornava, Ormož, Bori, Ptujska gora-Maj-šperk. Komunisti terenskih okolišev so se sestajali 14-dnevno, na sestankih je prisostvoval član OK KPS Ptuj. Za leto 1947 zapisnikov o partijskih konferencah ni, so pa nedvomno bile, kar je razvidno iz poročila OK KPS Ptuj CK KPS 31. 12. 1947. Potreba po novi reorganizaciji se je pokazala 1948. leta. Okraj Ptuj so na letni konferenci 3. 12. 1948. leta razdelili na 14 sektorjev.4 Na okrajni partijski konferenci 7. 7. 1949 so se odločili za organizacijo krajevnih partijskih komitejev.5 Ustanovitev komitejev je bila predvidena v Ormožu in Središču. Krajevni partijski komiteji bodo združevali vaške partijske celice. Organizacijo je okvirno sicer določal statut KPJ, sprejet 1948. leta, notranjo organizacijo v okraju pa so nakazovale potrebe. Za lažje reševanje gospodarskih nalog so se na seji biroja OK KPS Ptuj odločili za razdelitev okraja na 4 sektorje:6 Slovenske gorice z 19, Ptujsko polje z 21, Haloze s 23 in Dravsko polje s 17 krajevnimi ljudskimi odbori. Zaradi rasti števila osnovnih partijskih organizacij in rasti števila članstva se je pokazala potreba po temeljiti reorganizaciji partijske organizacije v ptujskem okraju. Na seji biroja OK KPS Ptuj 4. 12. 1951 so člani predlagali ustanovitev krajevnih in občinskih komitejev.7 Predlog je bil naslednji: Strnišče — občinski komite, v tovarni tovarniški komite Ormož — mestni komite Ptuj — mestni komite Središče: občinski komite z naslednjimi osnovnimi partijskimi organizacijami: KDZ Središče, Središče, Obrež Cirkulane •— občinski komite z osnovnimi partijskimi organizacijami v Slatini, Paradižu in Cirkulanah. Grajena — občinski komite z osnovnimi partijskimi organizacijami na Grajeni, Mestnem vrhu in Vurbergu. Cirkovce — občinski komite z osnovnimi partijskimi organizacijami v Šikolah in Cirkovcah. Podlehnik — občinski komite z osnovnimi partijskimi organizacijami v Podlehniku, Sedlašku, na Gorci in v Dežnem. Sestava okrajnega komiteja KPS se je v letu 1945, kot je razvidno iz zapisnikov, hitro spreminjala. Iz zapisnikov je razvidna naslednja sestava OK KPS Ptuj11 Starše — občinski komite z osnovnimi partijskimi organizacijami v Marjeti na državnem posestvu St. Janž, v Staršah Zavrč — občinski komite z osnovnimi partijskimi organizacijami v Turškem vrhu in Zavrču. 1952. leta je CK KPS poslal okrajnim komitejem navodilo za združevanje partijskih organizacij in formiranje občinskih komitejev. Z vso resnostjo so začeli z izvajanjem tega navodila člani OK KPS Ptuj. Posamezni člani so bili določeni za izvedbo volitev občinskih komitejev,8 in sicer Franc Leskovec za izvolitev občinskega komiteja v Ormožu, Albin Logar za izvolitev občinskega komiteja v Središču-Obrežu, Stane Benčič za izvolitev občinskega komiteja v Markovcih, Franc Belšak za izvolitev občinskega komiteja v Podlehniku. Iz poročila oz. analize dela osnovnih partijskih organizacij9 9. 1. 1952 je razvidno, da je bil ptujski okraj razdeljen na 36 občin, v katerih bo delovalo 14 občinskih komitejev: Občinske komiteje je potrebno čimprej utrditi in usposobiti za samostojno delo. Organizacijsko stanje lepo nakazujeta poročili za 1. in 2. polletje leta 1952.10 POLLETNO POROČILO 1952 ZKS PTUJ STEVItO KOMITEJEV ŠTEVILO OPO Okrajnih Mestnih Občinskih ca š > O S Š S o ca ca ja j5 a JZ ca > c ca q> O "> ° ! £ ll _o > *o ca 10 o E o — .S > CZ > o _o "> 9 I 0 S c ca (0 N O co ca > O D. ca KO ko a <0.0 ICO KO a KO -O KO KO > > > Z > S§ (O TO 1 18 9 1 11 17 82 18 21 1 50 1 91 I. pol. ca a. 1 25 1 1 14 65 14 9 1 43 67 II. pol. Vodstveni organ — okrajni komite KPS Ptuj v obdobju administrativnega socializma Najvišji partijski organ je po statutu 1948. leta predstavljala letna partijska konferenca, ki jo je skliceval vsaj enkrat letno OK KPS Ptuj. Delo partijskih celic oziroma organizacij je koordiniral OK KPS Ptuj, ki je skrbel tudi za izvajanje sklepov letne partijske konference. Delo OK KPS se je raztezalo na vsa področja gospodarskega, družbenega in kulturnega življenja. — Seja OK KPS Ptuj 17. 5. 1945 Ada Krivic — sekretar, Franc Belšak-Simon, Štefka Kolarič, Milena Havlas, Franc Fijačko. — Seja OK KPS Ptuj 25. 5. 1945 Ada Krivic -p sekretar, Štefka Kolarič, Pepca Rajh, Ljubo Dobnik, Franc Fijačko, Lenka Sternad, Zvonko Sagadin. —- Seja OK KPS Ptuj 18. 6. 1945 Ada Krivicf^j sekretar, Ljubo Dobnik — pomočnik sekretarja, Rudolf Nec — agitprop, Franc Belšak — gospodarstvo, Hi Ida Knez-Vesna Hš kadrovik, Lenka Sternad — delo s sindikati, Vlado Peteršič — ZSM, Franc Fijačko — delo z vojsko. — Seja OK KPS Ptuj 6. 8. 1945 Jože Pačnik — sekretar, Lenka Sternad — organizacijski sekretar, Franc Belšak — gospodarski sektor, Ljubo Dobnik — kadrovik, Mirko Centrih — propaganda, Franc Fijačko —- vojni sektor in sindikati. — Seja OK KPS Ptuj 2. 11. 1945 Mirko Centrih — sekretar, Franc Fijačko — organizacijski sekretar, Lenka Sternad — sindikati, Franc Glavnik — propaganda, Gordana (Štefka Kolarič?) — AFŽ, Franc Belšak — zadružništvo, Vlado Peteršič — ZSMS, Franc Krajnc —izgradnja narodne oblasti. Glavni razlog za »nestabilno« kadrovsko zasedbo so bile hude kadrovske potrebe na vseh nivojih. Kadrovska zasedbo se je spreminjala tudi 1946. leta. Sekretarsko mesto OK KPS je prevzel Ignac Voljč (zapisnik sekretarjev celic 22. 2. 1946), a že nekaj mesecev pozneje je to mesto prevzel Franc Simonič (zapisnik sekretarjev celic 24. 5. 1946). 1947. leta se je OK KPS srečeval z nekaterimi težavami v izvajanju politike zaradi nedelavnosti nekaterih članov, pa tudi zaradi nezasedenega mesta organizacijskega sekretarja in sekretarja agitpropa. 1948. leta so se v partijski organizaciji ptujskega okraja kopičile različne slabosti, med drugim slaba disciplina, pomanjkljiva avtoriteta članov OK KPS Ptuj... Iz zapisnika okrajne konference 15. 2. 1948. leta je razvidno, da je bil tedaj sekretar Andrej Petelin. 5. kongres KPJ je uvedel s statutom nove oblike organiziranja na vseh nivojih partijske organizacije. Nove oblike so se uveljavile tudi v OK KPS Ptuj. Zaradi slabosti in napak v OK KPS Ptuj je CK KPS na podlagi člena 35 Statuta KPJ razpustil celotni OK. Naloge OK je prevzela komisija, ki jo je postavil CK in ta je svoje delo opravljala do izvolitve novega OK KPS Ptuj. Delo predsednika komisije je opravljal Zoran Žagar. S kandidatne liste, ki so jo poslali na CK KPS, je razvidno, da je od članov razpuščenega OK KPS Ptuj ostal na kandidatni listi samo Franc Belšak, vsa ostala imena so nova. Po izvolitvi novega OK KPS Ptuj je mesto sekretarja prevzel predsednik prejšnje komisije Zoran Žagar. Januarja 1949 je delo ptujske okrajne partijske organizacije pregledovala komisija organizacijsko-instruktorske uprave CK KPS. člani komisije so bili Marko Primožič, Pavle Bažej, Tone Truden, Slavko Sindič, Stane Krajnc, Šinkovec, Špan, Pavla Ajdišek, Jernejčič in Bračič. Komisija je prišla z nalogo pregledati delo partijskih organizacij na vasi, nuditi konkretno pomoč pri razširitvi Partije na vasi, izpeljati partijsko linijo v oblastvenem aparatu. Komisija je ugotovila, da je novi komite uspel organizacijsko utrditi partijo, poglavitne slabosti in napake iz prejšnjega obdobja pa odpraviti. Novi komite je uvedel mesečne sestanke s sekretarji. Biro je bil ustrezno sestavljen, manjkal pa mu je dovolj širok partijski aktiv, saj je delovalo 30—40 aktivistov, moralo pa bi jih biti več. Plenum so sestavljali mlajši komunisti, ki jim je ,pri delu primanjkovalo prakse ter izkušenj. Komisija je predlagala OK KPS naslednje naloge: — vsi člani komiteja in aktiv morajo dobro poznati politično, zadružno in oblastveno problematiko na vasi. Zaradi nejasnosti pri razvoju zadrug naj agitprop piše o tej problematiki. — Problematiko vasi mora reševati profesionalno nastavljeni delavec. — Utrjevati je potrebno novo ustanovljene simpatizerske in kandidatske grupe. Partijski aktiv je potrebno razširiti vsaj za 50 aktivistov, ki bodo delali na terenu. Usposobiti celice, da bodo znale samostojno analizirati problematiko na vasi. številčno premočne celice je potrebno razbiti in načrtno porazdeliti po vaseh. — Celice je potrebno organizacijsko utrditi, celica naj odgovarja za delo posameznih simpatizerskih grup. — Agitprop naj se posveti politično-ideološkemu delu. Izdela naj načrt za študij v simpatizerskih grupah ter organizira poleg okrajnega še sektorske seminarje. ■ ’"Množičnim organizacijam, zlasti OF, dati vso pomoč. Razčistiti problem 60 % nepovezanih skojevcev. — Frontne organizacije naj organizirajo množične sestanke, na katerih bodo razpravljali o zadružništvu. — Na sèktorskih konferencah članov in kandidatov razpravljati o delu na vasi. — Popraviti socialno sestavo odborov KLO in OF. Sprememba v OK KPS Ptuj je nastala z odhodom Zorana Žagarja na Golnik zaradi bolezni. Po sporazumu z oblastnim komitejem in CK KPS je mesto sekretarja zasedel Franc Leskovec.12 1950. leta je spremembo doživel OK KPS Ptuj, säj se je število članov OK zmanjšalo od 23 na 13 članov,13 kar je razvidno iz zapisnika letne partijske konference 18. 10. 1950. Sekretar OK KPS je prenehal biti predsednik okrajnega ljudskega odbora, da se je lahko bolje poglobil v politično delo. Spremenil se je tudi sistem dela OK KPS Ptuj. Do 1950. leta je zadolženi član komiteja odgovarjal za zadolženo področje, tega leta so uvedli kolektivno odgovornost, kar pomeni, da je komite kot celota odgovarjal za izvajanje sklepov. Sistem kolektivne odgovornosti so uvedli tudi v organih komiteja — v biroju in plenumu. Podoben sistem so uvedli v osnovnih partijskih organizacijah. 1952. leta je mesto sekretarja OK KPS Ptuj zasedel Jože Tramšek, kar dokazuje zapisnik letne partijske konference 4. 10. 1952 leta.14 Spremembo je doživel tudi ÓK KPS Ptuj, saj je bil ukinjen biro OK KPS Ptuj, nadomestil pa ga je nekoliko ožji plenum OK. Število članstva komiteja se je povečalo v primerjavi z letom 1950, in sicer od 13 na 25 članov. Po 6. kongresu KPJ, ko se je prganizacija 'preimenovala v ZKJ, se je tudi OK KPS Ptuj preimenoval v OK ZKS Ptuj in deloval do razpusta okrajnih komitejev do 1957. leta. Polletno poročilo o vodilnem kadru za leto 195215 Socialni sestav Delavcev Kmetov Nacionalni sestav Stažvpartiji Partijska izobrazba Šolska izobrazba o Vodilni kader Štev. vodil, kadra Industrijskih Obrtnih Poljedelskih Ostalih Zadrugarjev KOZ § Srednj i 5 ’S > Uslužbenci Ostali Srbov Hrvatov Slovencev Makedoncev Črnogorcev Albancev. Madžarov Ostalih Do 1941 Do 1944 V 1945 V 1946 V 1947 V 1948 V 1949 V 1950 V 1951 Z viš. part. šolo S srednjo part. šolo Z nižjo part. šolo S sred. dop. part. šol Z nižjo dop. p. šolo S part. tečaji Brez šole Z osnovno šolo Obrt. ali trg. šolo ... Nižji tečaj, izpit Do 8. razr. ©r. šole Končana sred. šola Študentov S fak. izobrazbo Sekretar# OPO 67 5 4 6 13 8 6 2 1 21 i 67 i 6 9 5 10 14 13 6 3 3 i 6 39 8 15 5 91 2 9 3 21 9 9 6 1 23 8 i 91 i 8 10 7 n 22 19 12 1 5 4 63 11 12 2 3 Člani bi,rojev OPO člani Ičamiitejev 76 8 4 9 16 6 7 2 24 1 75 2 6 5 5 18 15 16 7 4 4 5 48 10 13 3 2 92 7 5 8 14 10 8 5 33 3 92 1 5 7 7 18 20 19 9 7 i 8 4 58 9 18 7 1 Člani OK, MK, RK 25 3 2 1 5 2 1 3 8 25 7 6 3 5 2 i 2 3 1 13 4 10 2 1 27 2 6 H 1 2 5 1 26 2 9 4 3 4 5 i 1 7 5 2 1 Skupaj 168 16 10 16 34 16 14 7 1 53 1 1 167 3 19 20 13 33 31 29 13 7 i 2 10 12 96 22 38 10 2 211 16 17 13 41 20 16 13 1 61 11 i 1 209 4 22 21 17 33 47 36 21 8 i 2 20 6 8 134 24 36 4 11 2 Delo osnovnih partijskih organizacij OK KPS Ptuj v obdobju administrativnega socializma OK KPS Ptuj je izvajal politiko partije preko partijskih celic oziroma osnovnih partijskih organizacij. Naloga celic ptujskega okraja je bila, da se z vso aktivnostjo vključijo v vsa področja gospodarskega, političnega in kulturnega življenja. Komunisti celic oziroma osnovnih partijskih organizacij v mestu ali na vasi so se za akcije dogovarjali na sestankih, za dvig izobrazbene ravni pa so pripravljali študijske sestanke, ki pa niso dali pričakovanih rezultatov v celoti. Delo celic je nadzoroval in usmerjal OK KPS Ptuj. člani komiteja so hodili na sestanke celic — osnovnih partijskih organizacij, sekretarji celic — osnovnih partijskih organizacij so morali poslati zapisnik s sestanka ter poročila o delu. Sekretarji so dobivali navodila za delo na sestankih sekretarjev, ki jih je skliceval OK KPS. Celice na podeželju in v mestu so se pri delu srečevale s hudimi problemi, zato uspehi vedno niso bili enaki vloženemu delu. Problemi so nastajali zaradi majhnega števila celic ter članov-komunistov v celicah, izredne širine dela, neizkušenosti pri reševanju večjih težav, pa tudi zaradi subjektivnih slabosti in napak ter delovanja reakcije duhovščine in drugih elementov, ki so bili glasni zlasti v prvem obdobju, prva leta po osvoboditvi. V nekaterih celicah je bila problem disciplina, kar kaže zapisnik sestanka sekretarjev celic 22. 3. 1946, v katerem je poudarjeno, da je potrebno v celicah uveljaviti brezpogojno disciplino. Tudi slaba povezava celic z OK KPS Ptuj in šibka moč OK KPS Ptuj celicam ni ugodno vplivala na delo in uspehe celic — osnovnih partijskih organizacij. Iz problemov so rastle oz. izvirale glavne naloge celic in komunistov. Posebno pozornost so posvečali širjenju števila celic in članstvu. Razvili so široko propagando. Organizirali so simpatizerske skupine, ki so ponekod prerastle v osnovno partijsko organizacijo. Za organizacijo simpatizerskih skupin so bili določeni posamezni člani OK KPS Ptuj. Da bi zajeli komuniste, ki niso v službi, so organizirali terenske ali ulične celice v Ptuju. Rast števila celic — osnovnih partijskih organizacij v ptujskem okraju v obdobju administrativnega socializma je bila naslednja: Ob osvoboditvi je delovalo v ptujskem okolišu 1516 partijskih organizacij. Večina jih je bila v mestu, na podeželju zelo malo, kar je negativno vplivalo na izvajanje politike na vasi. V novembru 1945 se je število celic povečalo na 1771, decembra pa že na 22.18 Po poročilu 1. 5. 1946 je še vedno delovalo 2219 celic, a že konec maja (poročilo 31. 5. 1946) 2520 celic. Decembra 1946 se je šte- vilo celic dvignilo na 30.21 V letu 1947 OK KPS ni posvečal dovolj pozornosti širjenju partijskih celic. Decembra 1947 se je število celic v primerjavi z decembrom 1946 povečalo samo za 7, torej na 37.22 Prav zaradi tega in še drugih slabosti je CK KPS razpustil OK KPS Ptuj. Razpust je ugodno vplival na Partijo. Že mesec dni po razpustu je bilo ustanovljenih 7 novih partijskih celic, tako da jih je oktobra 1948 v okraju Ptuj delovalo že 43.23 Potrebno je dodati, da se podatki v poročilu Zorana Žagarja, ki ga je podal na letni partijski konferenci 3. 12. 1948, ne skladajo s podatki o številu celic, ki je navedeno v poročilu OK KPS Ptuj 1949. leta. Navedeni so naslednji podatki o številu partijskih celic.24 decembra 1946 — 25 celic decembra 1947 — 43 celic decembra 1948 — 49 celic (tega podatka Žagarjevo poročilo ne zajema. Podatkov o širjenju partijskih organizacij v letu 1949 ni bilo zaslediti, pač pa so podatki za leto 1950. Po organizacijskem poročilu na letni partijski konferenci 18. 10. 1950 v okraju Ptuj naj bi tedaj delovalo 81 partijskih organizacij. Glede na to, da je v poročilu navedeno, da je bil porast števila manjši kot v letu 1948—1949, lahko domnevamo, da je prav v letu 1949 nastalo največ novih partijskih organizacij. Tudi za leto 1951 ni povsem točnih podatkov o številu partijskih organizacij. V mesečnem statističnem poročilu25 za leto 1952 obstaja podatek za mesec december 1951, po katerem je takrat delovalo 100 osnovnih partijskih organizacij. Podatkov o številu osnovnih partijskih organizacij na vasi, v mestu, industriji... v obstoječem arhivskem gradivu ni, dostopen je samo podatek zapisa analize dela osnovnih partijskih organizacij okraja Ptuj 9. 1. 1952, da obstaja 54 vaških partijskih organizacij. Iz že citiranega mesečnega statističnega poročila za leto 1952 je razvidno, da je februarja v okraju Ptuj delovalo 93, julija pa 99 osnovnih partijskih organizacij. V zvezi z navodilom CK KPS okrajnim komitejem o združevanju osnovnih partijskih organizacij se je število le-teh zmanjšalo na 6725 Rast števila celic oziroma osnovnih partijskih organizacij je tesno povezana z rastjo števila članstva — komunistov v KP. V obdobju administrativnega socializma v KP obstajata dve kategoriji, in sicer člani KP in kandidati. Kot je razvidno iz statuta KPJ, sprejetega 1948. leta, so za kandidate veljali enaki kriteriji kot za člane. Kandidatski staž so morali opraviti vsi, ki so želeli postati člani Partije. Kandidatski staž je po statutu trajal od 6—18 mesecev. Na sestankih so imeli kandidati pravico posvetovalnega glasu in plačevali so določeno članarino. število Članstva je v okrajni partijski organizaciji Ptuj takole naraščalo: Takoj po osvoboditvi je v ptujskem okraju delovalo27 23 članov in 10 kandidatov. Komunisti so se takoj vključili v akcijo za pridobivanje novih članov. Akcija je imela uspeh, saj se je po poročilu Zorana Žagarja število članov dvignilo v decembru 1945 na 93 članov. Zimski čas 1945/46 je Partija v ptujskem okraju porabila za čiščenje oportunističnih in ostalih nepartijskih elementov, čiščenje in sprejem novih članov je vplivalo na utrditev Partije v okraju. V letu 1946 se je število članov in kandidatov sicer večalo, nikakor pa ne moremo govoriti o množičnosti vstopa v KP. Decembra 194628 je v ptujskem okraju delovalo 125 članov KP in 63 kandidatov, decembra 1947 308 članov in 138 kandidatov, a decembra 1948 630 članov in 190 kandidatov. Navedeni podatki se, podobno kot pri številu partijskih celic, ne ujemajo s podatki v poročilu sekretarja OK KPS Ptuj Zorana Žagarja 1948. leta. On navaja naslednje podatke: Razpust OK KPS Ptuj je ugodno vplival tudi na rast števila članstva, december 1946 — 165 članov december 1947 — 308 članov oktober 1948 — 602 člana in 80 kandidatov Na novo je bilo sprejetih 113 članov in 146 kandidatov. Za leto 1949 so podatki zelo pomanjkljivi. Verjetno je poleg osnovnih partijskih organizacij tudi število članstva precej narastlo. Oktobra 1950. leta29 je v ptujski okrajni partijski organizaciji delovalo 952 članov in 356 kandidatov. V letu 1951 je število članstva sicer naraščalo, vendar ne več v takem obsegu kot prejšnja leta. To leto je v partijski organizaciji delovalo 104430 članov, število članstva v okrajni partijski organizaciji Ptuj za leto 1952 lepo ponazarja mesečno statistično poročilo. Mesec št. članov št. novosprejetih št. OPO Št. Izključenih Januar 1061 25 5 Februar 1070 22 9 93 Marec 1062 7 5 April 1095 12 4 Maj 1109 3 6 Junij 1119 9 6 Julij 1121 17 30 99 Avgust 1121 7 3 September 1141 7 6 Oktober 1142 3 7 November 1153 6 2 December 1142 2 9 Iz podatkov je razvidno, da je poleg obsežnega vpisa v partijske vrste bilo tudi precej izključitev. Ta proces se je verjetno začel že po 5. kongresu KPJ 1948. leta, zaradi podatkov pa to z gotovostjo trdimo za leto 1951 in 1952. V letu 1951 je partijske vrste zapustilo 100 članov, 1952 pa 91. Pri članstvu v celicah ni pomembno samo število, pač pa je važna tudi socialna in izobrazbena struktura članstva v ptujski okrajni partijski organizaciji. Ta struktura se je v obdobju od 1945—1952 precej spreminjala zaradi kadrovskih sprememb, migracijskih tokov ... V okraju Ptuj je močno prevladovalo vaško ali kmečko prebivalstvo, v članstvu KP ptujskega okraja pa še zdaleč ni prevladovalo kmečko prebivalstvo. Izobrazbena struktura je bila precej nizka. Večina članstva partijske organizacije je imela končano osnovno šolo. Neustrezno socialno strukturo so poskušali spremeniti že 1945. leta, ko so sprejeli stališče, da je v KP potrebno sprejeti več kmetov in delavcev, ne samo iz vrst inteligence, ker je prav med delavci in kmeti možna največja razširitev. Socialni sestav članstva ptujske partijske organizacije je bil naslednji:21 št. vasi s prišel. Št. vaških celic Člani KP Delavoi Kmetje 333 34 xi.-i Karioi? Clam dati Obrt. del. Polj. del. Name- ščenci Dijaki mali sred. veliki Prave vasi 185 55 34 19 90 2 32 8 — 182 • % j 18,4 10,3 48,6 1,1 17,3 3,0 — Navedeno strukturo oziroma tabelo je izdelala komisija organizacij-sko-instruktorske uprave CK KPS, ki je v začetku leta 1949 pregledovala delo OK KPS Ptuj in ptujske okrajne partijske organizacije. Socialni slednji:32 sestav članstva v celicah, ki delujejo v zadrugah je na- št. celic Člani Kandidati Soc. poreklo Obrtniški delavci Poljedel. delavci Mali kmetje 4 36 9 1 34 1 Tudi ta tabela je rezultat dela organizacijsko-instruktorske uprave CK KPS. Zanimivo strukturo članstva podaja organizacijsko poročilo, ki ga je posredoval sekretar na letni partijski konferenci 18. 10. 1950. leta. Socialni sestav ptujske okrajne partijske organizacije, ki je združevala 952 članov in 356 kandidatov, je naslednji: delavcev je bilo 469 — 111 je bilo industrijskih, 104 obrtniških, 57 poljedelskih, 197 ostalih, 186 kmetov — 87 zadružnikov, 76 malih kmetov, 29 srednjih kmetov, 4 veliki kmetje, 271 je bilo uslužbencev, 4 študentje in dijaki ter 10 ostalih. V partijski organizaciji ptujskega okraja je delovalo 251 žena. Za leto 1951 in 1952 sicer razpoložljivih podatkov o socialni strukturi ni, ni pa pričakovati, da se je v teh letih ta struktura bistveno spremenila. Komunisti ptujske okrajne partijske organizacije so se trudili za dvig lastne izobrazbene ravni, prav tako pa za dvig izobrazbene ravni vsega prebivalstva. Kmalu so pričeli s tečaji različnih vrst, s partijskimi za vodstvene kadre partijskih organizacij, npr. s partijskimi tečaji, nižjo dopisno partijsko šolo, srednjo dopisno partijsko šolo, nižjo partijsko šolo, srednjo partijsko šolo, višjo partijsko šolo. Partijske tečaje so običajno vodili člani okrajnega komiteja, obiskovali so jih sekretarji osnovnih organizacij. Te oblike partijskega izobraževanja se je udeževalo največje število komunistov, ostale oblike partijskega izobraževanja pa so bile že manj uveljavljene. Posebna oblika partijskega izobraževanja so bili študijski sestanki, na katerih so razpravljali o statutu KPJ, različnih tezah, o mednarodni situaciji. Učinek oz. uspeh teh sestankov je bil zaradi slabe usposobljenosti kadra v celicah pogosto minimalen. Redkokatera celica je imela redne študijske sestanke. Razpoložljivih podatkov o izobraževanju in usposabljanju komunistov je malo. K izobraževanju so precej pripomogle ljudske univerze, ki so se posebno razširile 1951. leta, ko so poleg obstoječih 6 osnovali še nove v Cirkovcah, Majšperku, Lovrencu, na Hajdini, v Žetalah, Leskovcu, Cirkulanah, Zavrču, Markovcih, Dornavi, Gorišnici, na Polenšaku, v Juršincih, na Destrniku, Ptujski gori in v Staršah. Delo ljudskih univerz so vodili odbori ljudskih univerz, ki so za uspehe in neuspehe tudi odgovarjali. Odbore ljudskih univerz so ustanovili oz. sestavili predsedniki ljudsko-prosvetnih odborov. Finančna sredstva za delo ljudskih univerz je zagotovil okrajni ljudsko-prosvetni odbor, del sredstev so prispevala podjetja in zadruge iz fondov, namenjenih za ljudsko prosveto, del pa so zbrali z izvedbo udarniškega dela po kolektivih in nenazadnje — sredstva za delo so prispevali prireditelji različnih veselic. Ljudske univerze niso bile namenjene samo komunistom, pač pa tudi množicam. Sistematični pregled partijske in šolske izobrazbe članstva ptuj- Partijska izobrazba šolska izobrazba Končalo Sedaj I. polilebje 1 1 33 35 2 3 679 181 165 20 62 9 II. polletje 4 2 2 622 238 1 240 34 5 Za partijske organizacije je imala izreden pomen notranja izgradnja in odpravljanje slabosti. Pomembno orožje organizacij je bila kritika in samokritika. Negativnim pojavom so napovedali oster boj, npr. egoizmu, protekcionizmu, malomeščanstvu, torej vsemu, kar meče slabo luč na KP. 1951. leta so se pravice osnovnih partijskih organizacij povečale, saj so same sprejemale in izključevale člane partije. Ljudje, ki so se pri delu posebej izkazali, so lahko takoj postali člani. Pomembno vlogo so v organizaciji imeli odprti partijski sestanki, niso pa bili redki primeri ozkosti in neelastičnosti osnovnih partijskih organizacij, ki so napake poskušale odpravljati z administrativnimi ukrepi. Zaradi take politike so bile odtrgane od množic in pogosto je bil to vzrok, da so sklepi ostali nerealizirani. Odprti partijski sestanki so naleteli na ugoden odmev med prebivalstvom. Sestanki so bili dobro obiskani. Najpogosteje so razpravljali o kmečkem vprašanju, množičnih organizacijah, društvih, šoli, vzgoji, delavski problematiki... Osnovne partijske organizacije ptujskega okraja so naloge, ki jim jih je nalagalo specifično obdobje administrativnega socializma, opravile. Da uspehi niso bili popolni, je razumljivo, saj so se srečevale s številnimi objektivnimi, pa tudi subjektivnimi težavami. Dejavnost Partije na vasi Okraj Ptuj je obsegal približno območje današnjih dveh občin Ptuja in Ormoža. Območje je bilo izrazito kmetijsko. Posamezni industrijski obrati so bili v mestih Ptuju in Ormožu, v Majšperku, veliki industrijski objekt pa je nastal v Strnišču, to je v današnjem Kidričevem. Po vojni je okraj Ptuj glede nä gospodarsko naravo dobil nalogo preskrbovati slovenski prostor z živilskimi proizvodi. Partija ptujskega okraja se je z izredno aktivnostjo lotila te naloge, pri tem pa vedno ni imela lahkega dela. Temeljne naloge, ki se jih je lotila KP, so bile obnova, agrarna reforma, zadružništvo, obvezna oddaja, davki, zadružni domovi... V kratkem pregledu si oglejmo uspehe in neuspehe Partije pri reševanju navedenih nalog. Z akcijo izvedbe agrarne reforme je KP ptujskega okraja začela na osnovi zakona o agrarni reformi, sprejetega v začasni narodni skupščini avgusta 1945. Podatki o izvajanju agrarne reforme so v partijskem gradivu skromni. Akcijo je vodila agrarna komisija. Poročilo 1. 5. 1946 pravi, da je izvajanje agrarne reforme ugodno potekalo, seveda pa je naletelo na odpor tistih, ki so jih reforme prizadele.Pritožbe »oškodovanih« niso bile redke. Z agrarno reformo so veleposestnikom, cerkvi, bankirjem in narodnim izdajalcem odvzeli 5940 ha33 zemlje, in sicer 2807 hektarjev obdelovalne zemlje in 3133 hektarjev gozdov. 1602 hektarjev obdelovalne zemlje so razdelili med 1014 agrarnih interesentov in kolonistov. 912 hektarjev obdelovalne zemlje so dobila državna posestva in tovarniške ekonomije, ostalo zemljo pa krajevni ljudski odbori. Z agrarno reforma je komunistom ptujskega okraja uspelo pritegniti na svojo stran do takrat brezpravne viničarje v Slovenskih goricah in Halozah ter male kmete, ki so bili v odvisnosti od svojih izkoriščevalcev. Z agrarno reformo je povezan razvoj zadružništva v ptujskem okraju. Kmečko prebivalstvo ptujskega okraja ustanavljanje zadrug ni sprejelo z navdušenjem, zato zadruge tudi niso dale pričakovanega rezultata. Kopiranje sovjetskega sistema kmetijstva se zaradi drugačnih družbenoekonomskih razmer ni obneslo. Nekaj let po sporu s Sovjetsko zvezo je v kmetijski politiki, tudi na področju ptujskega okraja, prevladala drugačna smer. Začetki uvajanja zadružništva segajo v čas takoj po osvoboditvi 1945. leta z namenom dvigniti kmetijsko proizvodnjo. Izpred vojne sta obstajali 2 vinarski zadrugi — v Ptuju in Ormožu — z 11 poslovalnicami na terenu in sta združevali 3055 članov. 1945. leta so ustanovili 2 na-bavno-prodajni zadrugi, ki sta postali temelj za nadaljnji razvoj. Iz obeh še obstoječih zadrug se je razvilo 69 kmetijskih zadrug z 11.691 člani. Zadruge so nastajale zlasti na območjih, kjer je prevladovala mala kmečka posest. Ustanavljali so jih agrarni interesenti, kolonisti in samostojni kmetje. Na območjih z veliko kmečko posestjo so bile težave pri ustanavljanju zadrug večje, to je na območju Ptujskega in Dravske- ga polja. Da so bile pri razvoju zadružništva težave, kaže zapisnik sestanka sekretarjev celic maja 1946,34 v katerem je komunistom naloženo, da morajo začeti s kampanjo za razvoj zadružništva, nuditi vso pomoč pri ustanavljanju zadrug ter se udeleževati strokovnih predavanj o zadružništvu. Partijske celice so odgovorne za razvoj zadružništva, v zadrugah samih morajo komunisti paziti na ustrezni sestav upravnega odbora ter preprečevati možnosti vrinjanja reakcionarjev v zadružne odbore. Problema razvoja zadružništva, ki je slabši kot na drugih območjih države,35 se je dotaknila tudi komisija organizacijsko-instruktorske uprave CK KPS, ki je ugotovila naslednje stanje:35 V okraju Ptuj je bilo ustanovljenih 69 kmetijskih zadrug in v njih vključenih 208 malih, 144 srednjih, 59 velikih kmetov in 61 obrtnikov. V teh 69 zadrugah je bilo ustanovljenih 50 živinorejskih odsekov, od katerih jih je delalo 10. Od 32 kreditnih odsekov jih je delalo 26, od 69 kmetijskih odsekov 10, od 52 sadjarskih odsekov 32, od 32 vinogradniških odsekov 12. Bilo je še 23 gospodarskih odsekov, od katerih ni delal nobeden. V mnogih zadrugah stanje ni bilo posebno ugodno, bilo pa jih je tudi premalo, saj je bilo ponekod več krajevnih ljudskih odborov vezanih za 1 zadrugo. V letih 1949 in 1950 zadružništvo ni beležilo posebnega porasta. Poskušali so predvsem utrditi obstoječe zadruge in odpraviti slabosti v organizaciji. Verjetno določba, da naj zadruge opravljajo tudi odkup, ni posebno ugodno vplivala na nadaljnji razvoj zadružništva. Tudi 1951. leta situacija v zadružništvu ni bila posebno ugodna. V zapisniku plenuma OK KPS Ptuj 26. 6. 195137 je stanje označeno- kot kritično, saj so mnogi zadružniki dali izstopne izjave, ponekod se je razpasla birokracija, pa tudi zemlja ni bila obdelana povsod. Zaradi slabosti so bile nekatere zadruge razpuščene. Nove poti v razvoju zadružništva so iskali že 1951. leta, 1952 pa se je razvila nova smer v zadružništvu. Opustili so tezo o 4 tipih zadrug. 1952 niso odstopili od ideje zadružništva, uveljavljali so novo smer, v kateri so kmetje imeli nekaj več besede. Zadružništvo je imelo določeno vlogo v socializaciji vasi ptujskega okraja, zlasti v prvem obdobju po vojni. Zaradi drugačnih družbenoekonomskih razmer so bile težave vse večje, k temu pa so prispevale tudi notranje slabosti. Iz vseh teh razlogov je v naslednjih letih prišlo do opustitve zadružništva. Z razvojem zadružništva je bila tesno povezana gradnja zadružnih domov po vaseh ptujskega okraja, ki naj bi prispevala k razširitvi zadružništva. V ptujskem okraju so predvideli izgradnjo 21 zadružnih domov. Na podeželju so predstavljali ti domovi centre kulturnega in poli- tičnega življenja. V gradnjo domov so se vključile množične organizacije. Gradnjo je vodila uprava oziroma odbor. Akcija je stekla 1947. leta in se nadaljevala v naslednjih letih. 1948. leta so se dobro izkazali odbori v Rogoznici, Veliki Nedelji in na Grajeni. Po poročilu komisije organizacijsko-instruktorske uprave CK KPS januarja 1949 je bila glavni organizator gradnje OF. 1948.38 leta so dogradili 6 domov, 10 so jih zidali, za šest domov pa so polagali temelje. Gradnjo domov so spremljale težave zaradi zemljišča, mobilizacije delovne sile, materiala, pa tudi zaradi slabosti odborov za gradnjo. V partijskem gradivu od leta 1949 problematika gradnja zadružnih domov ni več omenjena. Vojna je po vsej Jugoslaviji povzročila silno opustošenje. Po vojni je bilo potrebno zagotoviti živež za nekmetijsko prebivalstvo — delavce v industriji, za mesto ... Pomoč, ki je prihajala iz tujine, zlasti iz SZ, še zdaleč ni zadoščala, celo več, Jugoslavija je pomagala z živežem in ostalimi potrebščinami drugim narodom, čeprav ga sama ni imela dovolj, npr. Albaniji. Potrebno je bilo napeti vse sile, da so zagotovili najosnovnejše potrebščine. Zaradi teh problemov so bili nekaj let po vojni uvedeni obvezna oddaja ali odkup in davki. Glede na ,to, da je bil okraj Ptuj izrazito kmetijski, je kmečko prebivalstvo močno čutilo težo obvezne oddaje in davkov. Obvezna oddaja in davki so bili nujni za preskrbo prebivalstva Jugoslavije, tudi prebivalstvo ptujskega okraja. Kmetje niso z navdušenjem sprejeli obvezne oddaje, vendar pogosto vzrok za odpor ni bil odkup, pač pa slabosti pri organizaciji odkupa, metodah odkupnih komisij, svoje pa je napravila tudi reakcija, ki je na vse mogoče načine blatila novi sistem. Odkup ali obvezna oddaja se je nanašal na kmetijske pridelke — krompir, koruzo, žitarice ter na živinorejske proizvode — meso, mast, mleko itd. Odkupni delež za ptujski okraj v slovenskem in jugoslovanskem prostoru ni bil majhen, zato je bilo izredno težko realizirati 100 % odkup. V poročilu 12. 11. 194639 je mogoče zaslediti podatek, da so od predpisane količine krompirja uspeli zbrati samo 1/3 krompirja. Po poročilu 17. 2. 194740 je slabo uspel odkup koruze, saj so od načrtovanih 14 vagonov zbrali 9 vagonov koruze, pač pa je bolje uspel odkup žita41 — od 40 vagonov so uspeli zbrati 29 vagonov. Ob koncu leta.1947 so bili pri odkupu doseženi naslednji rezultati:42 krompir 77 %, koruza 92 %, seno 87 %, meso 42 %, mleko 26 %, jajca 25 %, jabolka 54%, vino 52 % in volna 72 %. Zaradi nizke realizacije odkupa je prišlo do prisilnega odkupa43 žita, krompirja, masti in mesa. , Po osvoboditvi je za obvezno oddajo skrbela Uprava za odkup, nato pa so organizirali odkupna podjetja, ki so začela oblikovati odkupno mrežo. Vanjo so bile vključene tudi zadruge. V letu 1951 je kmečko prebivalstvo manjše obveznosti v zvezi z odkupom že lahko poravnalo z denarnimi plačili, naslednje leto pa je prišlo do sprostitve obvezne oddaje. Kmečko prebivalstvo je kljub povečanim davkom sprejelo ukinitev obvezne oddaje s precejšnjim olajšanjem. Partija ptujskega okraja se je aktivno vključila v izvajanje davčne politike, naletela pa je na podobne probleme kot pri odkupu ali obvezni oddaji. Problemi v večini primerov niso nastajali zaradi davkov, pač pa zaradi napak v izvajanju te politike ter aktivnega dela reakcije, ki je delovala v najrazličnejših oblikah. Davčna odmera za ptujski okraj v slovenskem prostoru ni bila majhna. Za osnovo je bil upoštevan dohodek. Višino dohodka ni bilo lahko določiti, večkrat so precenili gospodarsko moč ptujskega okraja. Za leto 1946 in 1947 so določili naslednjo višino dohodka44 — 1946 — 428 milijonov dinarjev, 1947 — 377 milijonov dinarjev. Na osnovi višine dohodka so določili davek, in sicer za 1946. leto — 147 milijonov, za 1947 pa 99. Da so bile težave pri pobiranju davkov velike, kaže tudi podatek, da je od navedene višine davka bilo pobrano samo 20 %. Niso bili. redki primeri zaostankov plačila davkov že iz leta 1945, torej davčna disciplina ni bila na zavidljivi ravni. Vse obdobje administrativnega socializma partija ptujskega okraja ni imela lahkega dela, a je vendar kljub objektivnim težavam in subjektivnim slabostim zadane naloge v celoti realizirala. Gospodarske težave nove Jugoslavije so bile po osvoboditvi izredno velike. Močno so se povečale po sporu s Sovjetsko zvezo. Pri iskanju novih gospodarskih partnerjev je naletela na vrsto problemov. Zahodne države so pristale na gospodarsko sodelovanje pod zelo neugodnimi pogoji za Jugoslavijo. Svoje zahteve so omejile na uvoz surovin iz Jugoslavije, zlasti lesa. Eno od področij izkoriščanja lesnega bogastva je bilo Pohorje. Nova oblast je na Pohorje pošiljala frontne brigade, ki so pripravljale les za izvoz. Strojev za spravljanje lesa ni bilo, zato je bilo potrebno ogromno delovne sile. Les so spravljali v času, ko je bilo ogromno dela na poljih, zato je ptujski okraj hudo čutil odhod delovne sile in delovne živine na Pohorje. Prve podatke o spravljanju lesa s Pohorja je mogoče zaslediti v gradivu že sredi 1948. leta, vendar so zelo skromni. Pri poskusu doseganja plana so se srečevali z velikimi težavami,45 kar kaže tudi podatek, da so plan izpolnili 68 %. Za odvoz lesa so na Pohorje poslali 65 voznikov. Na Pohorje bi morali poslati 633 delavcev; odšlo jih je 152. Potreba po delovni sili pri spravljanju lesa je bila izredno velika, zato so sklenili poslati frontno brigado, ki je v maju 1949. leta odšla na Pohorje. Za oskrbo brigade je skrbel gozdarski štab, organizirana je bila tudi saniteta. Akcije so se udeležili člani biroja OK KPS Jože Živic ter člana plenarnega komiteja Franc Šifrer in Martin Kolarič. Delovno silo so nabirali po vaseh, saj so se dogovorili, da bo vsaka vas dala 5 ljudi v brigado. Priporočili so, da se v brigado vključijo tajniki in predsedniki odborov OF, člani in kandidati partije, člani Zveze borcev. Plan za ptujski okraj je bil velik, saj je moral dati za sečnjo lesa 1880 delavcev.64 Frontne brigade za sečnjo lesa na Pohorju so organizirali tudi 1950. leta. To leto je ptujski okraj poslal 60047 delavcev, od teh 200 članov in kandidatov KP. Dogovorili so se, da se iz vsake osnovne partijske organizacije akcije udeležita 2 člana. Frontna brigada je odšla na Pohorje v maju 1950. leta. Za leti 1951 in 1952 podatkov o pošiljanju frontnih brigad na Pohorje v gradivu ni več zaslediti. Težak gospodarski položaj so poskušali reševati z razpisom ljudskega posojila. Prve podatke o ljudskem posojilu je v gradivu mogoče zaslediti sredi 1948. leta. Odziv na razpis ljudskega posojila ni bil povsod enak. Aktivno delo članov in kandidatov partije ter delo množičnih organizacij je nedvomno vplivalo na vpis ljudskega posojila. V letu 1950 so v planu predvideli, da bodo zbrali 32,000.000 dinarjev. Za izvedbo in izpolnitev plana so sestavili 84-član-ski aktiv za vsak krajevni ljudski odbor 1 aktivista. Okrajno komisijo za ljudsko posojilo je sestavljalo 11 članov, v krajevnih komisijah pa je bilo število različno, od 13 —23 članov. V planu48 so predvideli, da bo gospodarstvo okraja vpisalo 23,7 milijona ljudskega posojila, sindikalne podružnice 2,3 milijona, obrtniki 1 milijon, zadruge 1,1 milijon, 16 mladinskih aktivov je že vpisalo 314.000 dinarjev ljudskega posojila. Na enem od sestankov so predlagali, naj se krajevne komisije prve izkažejo pri vpisu ljudskega posojila. Da so ljudskemu posojilu pripisovali velik pomen, kaže med drugim dejstvo, da so se sestankov udeleževali najvišji republiški partijski funkcionarji, tudi sekretar CK KPS Miha Marinko. Podatkov o vpisu ljudskega posojila za leti 1951 in 1952 v gradivu ni zaslediti. Povezanost Partije z množičnimi organizacijami Velika prednost KPJ v NOB v primerjavi s KP v mnogih evropskih državah, npr. v Italiji, je, da je uspela pridobiti ljudske množice ter jih kot voditeljica popeljati v boj do dokončne zmage nad okupatorjem in narodnimi izdajalci. Drug velik uspeh je KPJ dosegla po osvoboditvi, ko je uspela zainteresirati ljudske množice za izgradnjo nove, pravičnejše, socialistične družbe. Ljudske množice so bile vključene v množične organizacije OF, AFŽ, SKOJ, sindikate, ZB NOV... Te množične organizacije niso bile komunistične, komunisti niso imeli večine, a KPJ je vendar uspelo, da so sprejele in izvajale takšno socialistično izgradnjo, kot jo je začrtala KPJ. K temu je nekaj prispevalo.dejstvo, da je bila na oblasti stranka, ki se je opirala na moč državnih organov. Dejstvo je tudi, da izgradnja socializma ne bi uspela, če ljudske množice ne bi videle v KPJ in Titu nosilca razvoja in enakopravnosti. Politika KPJ je bila politika jugoslovanskih narodov. Takšna usmeritev je med drugim prevladala tudi v okraju Ptuj. Partija ptujskega okraja je preko množičnih organizacij uspela vzpostaviti nove, enakopravnejše družbene odnose. Najmnožičnejša organizacije, ki je sprejela in izvajala komunistično pot ureditve družbe, je bila OF, ki se je 1953. leta preimenovala v SZDL. Takoj po osvoboditvi je oblast v ptujskem okraju prevzela OF, ki ji je načeloval okrajni odbor OF Ptuj. OF je bila zadolžena za vsa področja gospodarskega, družbenega in političnega življenja. Za izvajanje posameznih nalog so skrbeli člani odborov OF. Iz zapisnika sestanka OK KPS 17. 5. 1945 je razvidna naslednja porazdelitev nalog članov OO OF v Si. . , studijska knjižnica Ptuj Ada Krivic ^sekretar * Helena Beranič-Mira — finance Jožko Čeh — trgovina Marko Korošec prehrana in oskrba Alojz Anžel — kmetijstvo, veterina, zadružništvo Franc Belšak-Simon —*■ gozdarstvo Slavko Debenak — socialno skrbstvo Olga Potrč jl| zdravstvo in RK Konrad Vela:— gradnje in obnova Dušan Korenjak — promet Ljubo Dobnik S izgradnja ljudske oblasti Ivo Ljubeč — pooblaščenec za upravo narodne imovine Martin Žgeč-Janez — komisija za ugotavljanje zločinov Viktor Knez agitacija in propaganda Franc Fijačko-Marko — vojni referent člani okrajnega odbora OF so se hitro menjavali zaradi novih zadolžitev, odhodov na višja službena mesta v okrožju ter v republiki, število članov okrajnega odbora OF se je spreminjalo glede na potrebe in direktive višjih forumov OF v okrožju in republiki. Do jeseni 1945. leta je bila OF upravna organizacija. Po izvolitvi ljudskih odborov je to funkcijo izgubila in ostala množična politična organizacija. Organizirala je množične sestanke, udarniške akcije za čiščenje ruševin, gradnjo zadružnih domov, ustanovila pa je tudi socialni fond, ki je zbiral prostovoljne prispevke za ostarele ter otroke brez staršev. V septembru 1945. leta je potreba narekovala reorganizacijo OF v mestu. Ustanovili so kvartne odbore OF, katerih delo je povezoval in usmerjal Mestni odbor OF Ptuj. Kvartni odbori so obstajali do nove upravne razdelitve, kajti 1947. leta je bilo mesto Ptuj razdeljeno na 12 terenov, v okviru katerih so delovali terenski odbori OF. OF ptujskega okraja je po osvoboditvi krepila svojo moč s pridobivanjem novih članov. V OF so pristopali vsi sloji prebivalstva ptujskega okraja, tudi veliki kmetje, t. i. kulaki. Rast števila članstva je lepo razvidna iz poročila Zorana žagarja na letni konferenci decembra 1948. leta, ki navaja naslednje podatke:50 Po osvoboditvi maja 1945 je bilo v OF vključenih 3480 članov decembra 1945 ^ 20.170 članov decembra 1947 -ll 24.638 članov 1948. leta — 25.219 članov, vključenih v 153 odborov OF Člani OF v Ptuju so se združevali v kvartne organizacije OF, 1947. leta v terenske organizacije OF pa podeželju, združevali so se v krajevne organizacije OF, organizacije ÓF pa so nastajale tudi po uradih, podjetjih, šolah, zadrugah ... Glede na širino dela so se odbori OF srečevali z mnogimi problemi. Vsi odbori OF se niso izkazali s posebno aktivnostjo, pa tudi v odborih vsi člani niso pokazali enake aktivnosti. Bili so odbori, v katerih je delo slonelo le na predsedniku odbora OF, v nekaterih pa se je utrdila tudi birokracija, pogosto se je pokazal tudi slabo usposobljen kader. Kljub možnostim razširitve se število članstva51 v OF v letu 1950 ni bistveno povečalo v primerjavi z letom 1949. Leta 1950 je OF štela 29.021 članov, ki so bili vključeni v 144 frontnih odborov v mestu Ptuj in na podeželju. V letu 1951, še bolj pa 1952. leta je prihajal vse bolj do izraza proces decentralizacije, ki je nenazadnje vplival tudi na OF. Z uvajanjem samoupravnega socializma so se naloge OF povečale, saj je prevzela vrsto zadolžitev, ki jih je prej opravljala KP kot politična stranka. Novim nalogam naziv OF ni ustrezal, zato se je na 4. kongresu 1953. leta organizacija preimenovala v SZDL Ptuj, ki jo je usmerjal okrajni plenum in odbor SZDL Ptuj. Krajevne organizacije OF so se preimenovale v krajevne organizacije SZDL, načelovali pa so jim krajevni odbori SZDL. Komunistična partija ptujskega okraja se je v veliki meri opirala na mladinsko organizacijo, ki je nedvomno ogromno prispevala k utrditvi socialistične ureditve v obdobju administrativnega socializma, zlasti z velikimi mladinskimi delovnimi akcijami na ozemlju jugoslovanskih narodov. Mladinska organizacija je spreminjala ime52 glede na družbene razmere in vlogo, še v času NOB — 1943. leta je bila v Kočevski Reki ustanovljena Zveza slovenske mladine. Na 2. kongresu junija 1945 se je preimenovala v Zvezo mladine Slovenije, na 3. kongresu jugoslovanske mladine maja 1946 pa je nastala Ljudska mladina Jugoslavije, oziroma v Sloveniji Ljudska mladina Slovenije. Do konca obdobja administrativnega socializma do bistvenih sprememb ni prišlo. Osnovne enote so predstavljali mladinski aktivi, ki so jih ustanavljali po vaseh, v mestih, podjetjih, zadrugah, ustanovah ... Potrebno.je spregovoriti o mladinskem delu KPJ, to je SKOJ. Razmere po vojni in osvoboditvi so se bistveno spremenile. KPJ je postala politična stranka na oblasti. V pogojih ilegalnega dela je SKOJ ogromno prispeval k širjenju komunističnih idej, po osvoboditvi pa so nastale težave v odnosu med osnovnimi partijskimi organizacijami in SKOJ. V gradivu je kot poglavitna težava navedena slaba povezanost med partijsko organizacijo in SKOJ. Da bi odstranili to težavo, so se dogovorili, da člani OK KPS Ptuj odgovarjajo za povezovanje in delo SKOJ. Iz zapisnika seje OK KPS Ptuj 17. 5. 1945 je razvidno, da je SKOJ združeval53 146 članov, razdeljenih v 27 skupin, tik pred združitvijo s SK pa 433.54 Na 5. kongresu KPJ 1948. leta so se odločili, da SKOJ združijo s KPJ ter da se člane SKOJ vključi med kandidate ali članstvo KPJ. Ta sklep so 1948. leta realizirali tudi v ptujskem okraju. 137 članov SKOJ so vključili v KP, 93 med kandidate KP, 203 so ostali v LMS. Mladinska organizacija ptujskega okraja je po osvoboditvi dobila vrsto nalog, ki so jih izvajali mladinski aktivi. Delo mladinskih aktivov ptujskega okraja je koordiniral vodstveni organ. Po nastanku LMS je to funkcijo opravljal OK Ljudske mladine Slovenije Ptuj. Mladina se je vključevala v LMS; ob koncu 1947. leta55 se je vključilo 73 % mladine, ki je delala v 80 bolj ali manj delavnih mladinskih aktivih. 1948. leta je mladinska organizacija dosegla vidne uspehe v širitvi članstva ter v izvajanju zadanih nalog, število56 mladinskih aktivov se je povečalo na 170, združevali so 6322 članov. Da uspehi niso bili popolni, je bilo več vzrokov. Ponekod niso znali najti prave vsebine dela, v nekaterih aktivih je bila neustrezna kadrovska struktura, tudi slaba povezanost aktivov z OK LMS Ptuj ni ugodno vplivala na delo mladinskih aktivov. Nekaj mladinskih aktivov je zaradi teh vzrokov prenehalo z delom. Mladinska organizacija ptujskega okraja je s po- močjo partijske organizacije uspesno izpolnila naloge, ki so ji bile zaupane v obdobju administrativnega socializma. Precejšnja opora partijski organizaciji ptujskega okraja je bila sindikalna organizacija, katere moč je bila odvisna od števila delavstva v posameznih gospodarskih panogah. Velika mera odgovornosti pri širjenju sindikalne organizacije je ležala prav na partijski organizaciji. Delo okrajne sindikalne organizacije je usmerjal sindikalni okrajni odbor oziroma okrajni sindikalni svet. Po vojni je sindikalna organizacija predstavljala izredno aktivno množično organizacijo ter dosegla izredne uspehe, npr. v železničarskih delavnicah, mestnih podjetjih ... Ob koncu 1947. leta57 je V sindikalni organizaciji deiovaio okoli 95 % delavstva, v začetku 1949. leta58 pa 7000 delavcev ali 91 % delavstva. Sindikalna organizacija se je bolj ali manj uspešno lotila vrste nalog. Uspelo ji je izboljšati standard delavcev, prav tako se je uspešno vključila v izobraževanje. Delavcem je omogočila, da so se vključili v 3 oblike izobraževanja — v začetni prosvetni tečaj, ki je zajel nepismene in polpismene delavce, tečaj osnovne šole in v delavsko gimnazijo, ki je bila predvsem namenjena uslužbencem, kvalificiranim delavcem in administraciji. Največ so se delavci vpisovali v začetni prosvetni tečaj, za delavske gimnazije pa ni bilo velikega interesa. Nekaj malega uspeha je imela v poskusu doseganja politične aktivnosti, tudi zaradi šibke pomoči okrajnega sindikalnega sveta in OK KPS Ptuj. Med množične organizacije, ki so dale vidne prispevke v razvijanju in utrjevanju socialistične družbe, brez dvoma spadata Zveza borcev NOV in Antifašistična fronta žena, ta zlasti na podeželju. Boj KP s protisocialističnimi silami Zmaga ljudske revolucije v času NOB je pomenila povsem nove družbene odnose. Oblast je prešla na večino. Privilegirani sloji — veleposestniki, podjetniki, duhovščina... so izgubili vodilni položaj, zato so tudi po zmagi NOB in ljudski revoluciji poskušali zavirati utrjevanje socialistične ureditve, računali pa so tudi na pomoč iz tujine. S problemom aktivnega dela reakcije se je po vojni srečala tudi partijska organizacija ptujskega okraja. Oblike delovanja so bile zelo različne. Reakcija je izvedla več trosilnih in napisnih akcij z gesli proti ljudski oblasti, širila je vesti o splošni razlastitvi, zlasti na podeželju, posluževala pa se je tudi groženj, sabotiranja ukrepov ljudske oblasti; razbijanja množičnih sestankov in nenazadnje organiziranja oboroženih band, ki so vnašale strah med prebivalstvo ptujskega okraja. Napačno bi bilo trditi, da so vsi duhovniki delovali proti ljudski oblasti, je pa dejstvo, da je duhovščina predstavljala enega od ne ravno najšibkejših stebrov reakcije. Vpliv je širila med mladino z zelo spretnimi oblikami delovanja — z različnimi nabiralnimi akcijami, ustanavljanjem Marijine družbe, aktivnim udejstvovanjem v gasilskih društvih, skratka, razvila je precejšnjo mero posluha za interese mladine, veliko pa ji je pomagala še tradicija, ki je bila v ptujskem okraju zelo močna. Tudi socialni sestav prebivalstva je bil pomemben pri širjenju katoliškega vpliva. K utrjevanju vpliva so do neke mere pripomogle slabosti, ki so se pojavljale v ptujski partijski organizaciji. Niso bili redki primeri dvoličnega obnašanja komunistov59 — bili so člani KPJ, istočasno pa obiskovali verske obrede, dali krstiti otroke, jih pošiljali k birmi, se cerkveno poročali, kar kaže, da partijska organizacija in OK KPS Ptuj nista dovolj napravili za ideološko vzgojo članstva. Poseben problem je bil verouk, ki je bil prestavljen na konec pouka, potekal pa je v šolskem poslopju.60 V začetku 1952. leta so verouk v šoli ukinili in ga prestavili v cerkev. Da ni bil izkoriščen v politične cilje,61 je skrbela notranja uprava. Obiskovalo ga je veliko mladine, zlasti na podeželju. Iz zapisnikov je razvidno, da ga je v začetku 1949. leta obiskovalo 62 %62 otrok, v šolskem letu63 1950/51 61,8 %, v šolskem letu63 1951/52 pa 68 %. Nevarno obliko reakcije so predstavljali križarji. To so bile oborožene skupine, ki so se razširile v SV Sloveniji, med drugim tudi na Dravskem polju. V partijskem gradivu so podatki zelo skopi. Prve podatke je zaslediti v začetku 1946. leta. Križarji so se začeli pojavljati že 1945. leta. Očitno varnostni organi niso bili dovolj budni, saj ni razumljivo, zakaj so uspeli križarji vnašati strah med prebivalstvom vse do 1948. leta, ko so z njimi dokončno obračunali v Gerečevem64 na Dravskem polju. Za kasnejša obdobja nastopa oboroženih skupin reakcije v partijskem gradivu ni več zaslediti. 1948. leta se je nad FLRJ zgrnila še ena nevarnost, to je hud gospodarski, politični in vojaški pritisk vzhodnih socialističnih držav, zlasti SZ. Do tega je prišlo zaradi odpora KPJ Josifu Visarionoviču Stalinu, ki je želel absolutno prevlado SZ v komunističnem gibanju. Jugoslavija bi po njegovem mnenju morala postati satelit prve socialistične države SZ. Gledano z očmi takratnih komunistov so se ob resoluciji znašli v nezavidljivem položaju. Skoraj čez noč so morali v celoti preusmeriti politiko, kar je bil šok zlasti za stare komuniste, ki so v času NOB šli v boj z besedami Tito — Stalin na ustih. V okrajni partijski organizaciji Ptuj informbiro ni našel plodnih tal. članstvo je v veliki meri glasovalo proti resoluciji informbiroja, bilo pa je nekaj omahovanja,65 tudi med člani OK KPS Ptuj. Samo posamezniki so podprli resolucijo ter začeli z delom proti KPJ v službi SZ. Poskušali66 so z ustanavljanjem ilegalnih informbirojevskih komitejev in celic, opravljali vohunsko službo za vzhodne socialistične dežele ter raznašali informbirojevsko literaturo. Razširilo se je poslušanje tujih radijskih postaj, zlasti radia Moskve. Kljub bližini Madžarske — takrat sovražno razpoložene do FLRJ, so prebivalci in komunisti ptujskega okraja skoraj enoglasno podprli politiko CK KPJ in vodstva FLRJ. Tätigkeit der kommunistischen Partei in dem Ptujer Bezirk in der Zeit des administrativen Sozialismus Bald nach dem 1. Weltkrieg schlug die komunistische Idee ihre Wurzeln auch auf dem Gebiet der Gemeinde Ptuj. Die Bourgeoisie übte zwar einen starken politischen Druck aus, trotzdem gelang es den Kommunisten und Mitgliedern von SKOJ ( = Verband der kommunistischen Jugend Jugoslawiens) dem Volk seine soziale Lage aufzuklären. Nach dem Angriff und Aufteilung von Jugoslawien, 1941, organisierte die KP den Aufstand gegen die Okkuppationstruppen. Sie trug zum Sieg über den Feind und zugleich zum Sieg der Volksrevolution bei. Nach dem Krieg folgte die Epoche des administrativen Sozialismus. Die Arbeitsbedingungen der KP wurden stark geändert. Die Ptujer KP arbeitete an der inneren Organisation, an der Organisierung des Bezirkskomitees der Kommunistischen Partei Sloweniens Ptuj, und der Gründung der Grundparteiorganisationen und an Zahlvergrösserung der Mitgliederschaft. Nach der Heimatbefreiung arbeiteten im Bezirk von Ptuj 15 Parteizellen, in denen 23 Mitglieder und 10 Kandidaten tätig waren. 1952 gab es schon 99 Parteizellen, die 1153 Mitglieder hatten. Das Führungsorgan war das Bezirkskomitee der KPS Ptuj, das die Arbeit mehr oder weniger erfolgreich leitete und das in der Zeit des administrativen Sozialismus von Krivic Ada, Pačnik Jože, Centrih Mirko, Voljč Ignac, Simonič Franc, Petelin Andrej, Žagar Zoran, Leskovec Franc und Tramšek Jože geführt wurde. Prozess der Dezentralisierung wirkte auf die Organisation der KP. Stadt- und Gemeindekomitees wurden gegründet, aber das Bezirkskomitee KPS Ptuj blieb noch weiter. Die KP im Bezierk Ptuj erreichte keine beneidenswerte Resultate auf dem Gebiet der politischen Befähigung und Ausbildung ihrer Mitglieder. Im Bezirk von Ptuj war überwiegend Landwirtschaft betrieben. Der Bezirk wurde beauftragt den slowenischen und jugoslawischen Raum mit Nahrungsprodukten zu versorgen. Die Bezirksparteiorganisation beschäftigte sich mit der Politik betreffend der Landschaft und Massnahmen der Volksregierung — Wiederaufbaus, Agrarreforms, der Nationalisation, Organisation der Genossenschaft; sie arbeitete auch an Problemen des Produktsabkaufs bzw. obligatorischer Produktabliferung und an Steuern. Grosse Arbeitsunterstützung für die Ptujer KP stellten aber Massenorganisationen der Befreiungsfront (OF) des Ptujer Bezirks, die im Jahre 1953 den Namen SZDL (der Sozialistische Verband der werktätigen Volkes) Ptuj erhielten, die Jugendorganisation, die sich auf vielen bedeutenden Arbeitsaktionen im ganzen Jugoslawien auszeichnete, Gewerkschaft, ZB NOV (= Verband der Kämpfer des Befreiungskampfes) und Frauenorganisation AFŽ (= antifaschistische Front der Frauen) dar. Die Erfolge der KP des Bezirks Ptuj wären wesentlich kleiner ohne Unterstützung der oben aufgezählten Organisationen. Die KP führte auch einen energischen Kampf gegen die reaktionären Kräfte, die auf verschiedene Weise auftraten. Obwohl es objektive und subjektive Schwierigkeiten damals gab, erfüllte die KP ihre Aufgaben befriedegend. Der Artikel für die Publikation Ptujski zbornik 5 unter dem Titel »KP des Bezirks Ptuj« in der Zeit des administrativen Sozialismus ist auf Grund des Parteiarchivsmaterials entstanden, das im »Geschichts-arhiv« in Ptuj aufbewahrt ist. Das Material ist nicht vollständig, deshalb konnten nicht alle Probleme vollkommen aufgeklärt werden. Der Beitrag umfasst die Zeit von 1945 bis einschliessend 1952, bis zum 6. Kongress der KPJ, die damals zu ZKJ (= Verband der Komunisten Jugoslawiens) wurde, teisweise behandelt er aber auch Vorkriegs- und Kriegszeit und stellt die Grundlage für weitere geschichtliche Forschungen dieser Zeit im Bezirk Ptuj dar. Literatura irr viri: — 5. kongres KPJ, Cankarjeva 'založba 1948 — SKOJ na Gorenjskem 1920—1948, Gorenjski muzej Kranj 1981 Nada Hoiynski, Dejavnost gorenjske mladinske organizacije od osvoboditve do združitve SKOJ In LMJ — Nada Jurkovič, MOOP Ptuj 1945—1952, Zgodovinski arhiv Ptuj — Inventarji 1 1 5. kongres KPJ — str. 550 2 5. kongres KPJ — str. 565-579 3 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 1, leto 1946 4 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 4, leto 1948 5 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 5, leto 1949 6 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 111, leto 1850 7 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 14, leto 1951 8 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 16, leto 1952 9 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 16, leto 1952 10 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 21, leto 1952 11 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 1, leto 1945 12 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 5, leto 1949 13 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 11, leto 1950 14 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 16, leto 1952 16 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 21, leto 1952 16 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 4, leto 19» 17 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 1, leto 1946 18 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 4, leto 19« 19 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 1, leto 1946 20 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 1, leto 1946 21 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 4, leto 1948 22 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 4, leto 1948 23 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 4, leto 1948 24 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 5, leto 1949 25 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 21, leto 1952 26 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 21, leto 1952 27 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 1, leto 1946 28 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 5. leto 1949 29 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 11, leto 1950 30 ZAP OK ZKS Ptuj. škatla 14, leto 1951 31 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 5, leto 1949 32 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 5, leto 1949 33 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 21, leto 1852 33a ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 4, leto 1948 34 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 1, leto 1946 35 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 5, leto 1949 36 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 5, leto 1949 37 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 14, leto 1851 38 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 5, leto 1949 39 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 1, leto 1946 40 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 2, leto 1947 41 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 2, leto 1947 42 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 2, leto 1947 43 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 11, leto 1950 44 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 2, leto 1947 45 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 5, leto 1949 46 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla S, leto 1949 47 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 11, leto 1950 48 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla tli leto 1950 49 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 1; leto 1945 50 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 4, leto 1948 51 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla It. leto 1850 Nada HollnSky, Dejavnost gorenjskih mladinskih organizacij od osvoboditve do združitve SKOJ In LMJ 53 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 1, leto 1945 54 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 5, leto 1949 55 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 2, leto 1947 56 ZAP OK ZKS Ptuj. škatla 5, leto 1949 57 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 2, leto 1947 58 ZAP OK ZKS Ptuj, Škatla 59 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 60 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 61 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 62 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 63 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 64 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 65 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 66 ZAP OK ZKS Ptuj, škatla 5, leto 1949 1, leto 1946 1, leto 1946 16, leto 1952 5, leto 1949 16, leto 1952 5, leto 1949 4, leto 1948 16, leto 1952 BBBBm -..U.t, ' - iiiii . . s ■ . ; ■. . 1 mx BgBHl • • 1 Š-M ’ tW0fy ‘U£,^ fvan Lovrenčič AGRARNA REFORMA LETA 1945 Uvod Agrarna reforma je ukrep države, s katerim spreminja posestno strukturo in pravico lastnika do zemlje, da bi uresničila določene gospodarske, socialne, politične in druge cilje. Do takih postopkov prihaja običajno takrat, ko obstoječi agrarno-proizvodni odnosi v kmetijstvu zavirajo razvoj proizvajalnih sil. Agrarne reforme poznajo že v sužnjelastniškem obdobju, tudi kmečki upori v srednjem veku izražajo zahteve po zemlji, v sodobnem pomenu pa se agrarne reforme začnejo v 18. stoletju. Na našem področju se prvi elementi agrarne reforme pojavijo za časa Marije Terezije in potem v revolucionarnem obdobju marčne revolucije.1 Ob nastanku kraljevine SHS so takoj zahtevali dokončno ukinitev tlake, kjer je še bila, in ukinitev zemljiških veleposesti. Tlačane so razglasili za lastnike zemlje, ki so je dotlej obdelovali, vendar so prejšnji lastniki imeli pravico do odškodnine. Reformo so 'izvajali nedosledno in nenačelno. Kljub osnovni misli: Zemljo tistemu, ki jo obdeluje, so zaradi strahu pred revolucionarnim gibanjem in da bi si posamezne stranke pridobile večje število glasov, dajali zemljo tudi nekmetom. Z agrarno reformo so razdelili približno 1,700.000 ha žemlje, ki pa se je zaradi oderuških odnosov vrnila v roke veleposestnikov. Med NOB so se na osvobojenih ozemljih, kjer so se oblikovali narodnoosvobodilni odbori, začeli spreminjati tudi zemljiški odnosi. Večina borcev je bila kmetov, ki so se poleg boja proti okupatorju borili tudi za izboljšanje svojega socialnega položaja — otresti so se hoteli ostankov polfevdalnih, kolonatskih in zelenaških odnosov. Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji, ki ga je izdala začasna ljudska skupščina 23. 8. 1945, je dokončno odpravil razne oblike izkoriščanja na vasi in postavil temelje kmetijstvu v socialistični Jugoslaviji. Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji Osnovno načelo zakona, poudarjeno v prvem členu, je bilo: Zemlja pripada tistim, ki jo obdelujejo. Da bi ustvarili potreben zemljiški sklad, so bila zaplenjena veleposestva, katerih skupna površina presega 30 ha obdelovalne zemlje; zemljiška posestva, ki so bila last bank, podjetij, delniških družb, zemljiška posestva cerkva, samostanov, verskih ustanov in vseh vrst zapuščinskih ustanov, posvetnih in verskih; presežek obdelovalne zemlje pri kmetijskih posestvih, ki presegajo z zakonom določeni maksimum, vsa zemljiška posestva nad 3 do 5 ha, katerih lastniki niso kmetovalci po svojem glavnem poklicu, zemljiška posestva, ki so med vojno ostala brez pravnega naslednika. Prav tako je spadala v zemljiški sklad agrarne reforme in kolonizacije obdelovalna zemlja, last nemškega rajha in pripadnikov nemške narodnosti, zaplenjena po odloku AVNOJ-a z dne 21. nov. 1944, obdelovalna zemlja narodnih sovražnikov in drugih oseb, ki je bila zaplenjena na podlagi sodne razsodbe, in zemlja, ki jo država izloči iz svoje lastnine za dodelitev siromašnim kmetom. Zemljo naj bi po zakonu delili tistim, ki imajo do nje pravico, predvsem v kraju, kjer živijo ali v njihovi federalni enoti. Prednostno pravico pri dodeljevanju zemlje so imeli kmetovalci brez zemlje, taki, ki so je imeli premalo, borci partizanskih odredov, družine padlih borcev. Družina je lahko dobila od 8—12 oralov obdelovalne zemlje. Z zakonom dodeljena zemlja se v dveh letih ni smela deliti, prodati, dati v zakup ali kako drugače odtujiti.2 V 27. členu zakona je bilo predvideno oblikovanje ohišnic, kajti delavci in nameščenci bi naj na posebej določenih zemljiščih dobili v izkoriščanje do dva ara zemlje. Na novo nastali zemljiški sklad je obsegal 1,612.00 hektarjev.3 Posesti prebivalcev nemške narodnosti je bilo 39,5 %, zasebne veleposesti 20,9 %, posesti cerkva 10,7 %, zemlje kmetijskih posestev prek maksimuma 7,7 %, nekmečkih gospodarstev 7 %.4 Agrarni interesenti in kolonisti so dobili 46,3 % zemlje skupnega zemljiškega sklada, zadružne, državne in družbene organizacije ter država pa so dobile 53,7 % preostale zemlje. Zemljo so razdelili med 63.215 družin, tako da je dobila vsaka v povprečju okrog 1,6 ha. Ljudje, ki so bili pred agrarno reformo brez zemlje, so dobili povprečno nad dva ha zemlje. Izvajanje agrarne reforme v OLO Ptuj 30. 8. 1945 je bil ustanovljen Okrajni narodnoosvobodilni odbor Ptuj, naslednje leto se je preimenoval v Okrajni ljudski odbor Ptuj (OLO Ptuj), ki je upravno pokrival področje današnjih občin Ormož in Ptuj. V Ptuju je bila komisija za agrarno reformo ustanovljena proti koncu decembra leta 1945 in je delala v sestavu Poverjeništva za kmetijstvo, vendar se je v naslednjih dveh letih skorajda popolnoma osamosvojila. V sestav okrajnih komisij za agrarno reformo so spadali: — izvršni odbor, ki je imel predsednika, namestnika, sekretarja, pomočnika in po potrebi drugega pomočnika —• plenum, ki je bil sestavljen iz izvršnega odbora in 8 do 14 predstavnikov agrarnih interesentov — pisarna, h kateri je spadalo potrebno pomožno osebje — odbor gospodarskih strokovnjakov, ki so ga sestavljali kmetijski, gozdarski in geodetski strokovnjak, predstavnik socialnega skrbstva in pravnik. Izvršni odbor je od krajevnih LO sprejemal podatke o prijavi posestev, ki so spadala pod agrarno reformo, vloge agrarnih interesentov in vse ostale prošnje in pritožbe v zvezi z agrarno reformo. Sestavljal je zapisnike o izjavah razlaščenih posestnikov, izdajal odločbe o razlastitvi oziroma dodelitvi zemlje. Izvršni odbor je sprejemal sklepe o razlastitvi in dodelitvi zemlje na sejah, na katerih so morali biti prisotni vsi člani. Sklepi so morali biti sprejeti soglasno, če tega na dveh sejah ni bilo, je bila zadeva posredovana Ministrstvu za kmetijstvo. To je bilo obveščeno tudi o vseh sklepih, ki so imeli večji gospodarski ali politični pomen. Plenum je bil posvetovalni organ komisije pri izvajanju agrarne reforme, njegove seje je vodil predsednik izvršnega odbora. Zaključke plenuma so sprejemali v obliki predlogov, težnja pa je bila, da bi bili predlogi sprejeti soglasno ali vsaj z večino glasov prisotnih. Odbor gospodarskih strokovnjakov je bil pomožni organ okrajne komisije in ji je dajal ustrezne strokovne napotke v zvezi z razlastitvijo zemljiških posestev in načinom razdelitve zemlje med agrarne interesente. Komisiji je posredovala tudi vse potrebne zemljiško-knjižne in katastrske podatke. V začetku so bili v komisiji samo trije člani: predsednik, sekretar, ki je bil pravnik, in član. Po plačilni listi za januar 1947 so komisijo sestavljali štirje člani: Mirko Gomilšek, predsednik, Franc Glavnik, sekretar in pisarja Janez Voljč ter Marta Novinšek.5 Agrarna komisija je z delom sorazmerno hitro začela in ga je večino opravila že v začetku aprila 1946. Zaplenjene in razlaščene zemlje je bilo skupno 7249 ha in 45 arov. Vseh ustanov in privatnih posestnikov, ki so bili razlaščeni, je bilo 385. Obdelovalne zemlje je bilo 2648 ha 30 a, pašnikov 536 ha 59 a, 3979 ha gozdov, ostalo (poti, dvorišča, nerodovitno) pa 84 ha 93 a. Največ zemlje, 3189 ha 87 a v zemljiškem skladu agrarne reforme so obsegala nemška posestva, zaplenjena po odloku AVNOJ-a.6 V skladu je bilo 1045 ha 78 a veleposestniške zemlje, bankam, podjetjem in ustanovam so odvzeli 362 ha 70 a, verskim ustanovam 1309 ha 78 a, nekmetom je bilo odvzeto 393 ha 44 a, vinogradniških posestev, kjer je bil še uveljavljen viničarski odnos, je bilo 268 ha 72 a, kmetom v nižini so odvzeli 129 ha 88 a, po sodnih zaplembah je prišlo v sklad 516 ha 31 a, državne zemlje, vrnjene v zemljiški sklad, pa je bilo 33 ha 57 a.7 Ti podatki nam kažejo, da je večino zemljiškega sklada tvorila zemlja, zaplenjena nemškim državljanom (44 %), verskim ustanovam (18 %) in veleposestnikom (14 %). Po drugi strani pa vidimo, da kmetov, ki bi presegali zemljiški maksimum, skorajda ni bilo, saj predstavlja zemlja, ki jim je bila odvzeta, v skupni kvoti sklada agrarne reforme le 1,7 %. Delitev zemlje iz agrarnega sklada Največ zemlje, 5260 ha 31 a, je bilo razdeljeno po 16. členu Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji. Po tem členu imajo prednostno pravico do delitve zemlje kmetovalci brez zemlje in taki, ki je imajo premalo, taki, ki so bili borci partizanskih odredov, invalidi iz osvobodilne vojne in tudi iz prejšnjih vojn, družine in sirote padlh borcev in žrtev fašističnega terorja. 1984 ha, 12 a zemlje je bilo razdeljeno na naslednji način: kmečki sorodniki (samo dva) so dobili 11 ha 93 a, upravičeni agrarni ■interesenti, ki jih je bilo 1305, so dobili 615 ha 98 a, doma, v okraju naseljeni kolonisti,8 298 po številu, so dobili 357 ha 62 a zemlje. Če izračunamo povprečje, ugotovimo, da je vsak agrarni interesent dobil 0,61 ha zemlje. Kmetijske zadruge — ekonomije (20) so dobile 220 ha, kmečke obdelovalne poljedelske zadruge (7) 293 ha, trem vinogradniškim obdelovalnim zadrugam pa je bilo dodeljeno 448 ha zemlje.9 Problemi, ki so se pojavljali pri izvajanju agrarne reforme Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji je imel svojo podlago v odloku AVNOJ-a iz leta 1944. Na osnovi tega odloka je prihajala pod upravo narodne imovine tudi zemlja, ne samo premičnine. Po sprejetju zakona so morali v vseh KNOO (krajevni narodnoosvobodilni odbori) na posestva, ki so zapadla pod agrarno reformo, postaviti začasne upravitelje. Zato so bili krajevni odbori naprošeni, da predlagajo osebe, ki bi bile primerne za opravljanje službe začasnih upraviteljev. Imeti so mo- rale potrebno strokovno izobrazbo ali vsaj zadostno kmetijsko prakso. Začasni upravitelji so morali skrbeti, da se je na posestvih ohranil ves živi in mrtvi inventar, vse obstoječe zaloge žita in druge hrane. Prav tako so bili pri KNOO ustanovljeni odbori agrarnih interesentov, ki so imeli za nalogo ugotoviti obseg zemlje, ki je pripadla skladu agrarne ireforme, predvsem pa naj bi sami med seboj ugotavljali, kdo je upravičen do dodelitve zemlje in kdo ima pri tem prednost. Pri tem Je nemalokrat prihajalo do hude krvi, obenem pa so ljudje razčiščevali svojo dejavnost v času okupacije. Ko so ob koncu vojne bežali nemški državljani in narodni izdajalci, so poleg zemlje pustili tudi večino premičnega inventarja. Ministrstvo za kmetijstvo je 2. 6. 1945 izdalo okrožnico, s katero je pozivalo vse tiste, ki so s posestev narodne imovine karkoli odnesli, odpeljali ali kakorkoli odtujili, da vse to takoj prijavijo KNOO oziroma odborom OF. Po prijavi je bilo potrebno vse navedene stvari takoj dati na razpolago NOO ali pa vrnitvi na prvotno mesto v roke začasnih upraviteljev zaplenjene posesti. Vsakdo, ki ne bi postopal po teh navodilih, je odgovoren za vso nastalo škodo in bo proti njemu uveden kazenski postopek. Enaka odgovornost in posledice bi zadele tudi vsakogar, ki ne prijavi kršiteljev teh predpisov, zlasti če ve, kje se navedeni predmeti nahajajo. Da pa se ta odlok — okrožnica kljub akcijam OF in narodne milice ni v celoti izvajala, nam med drugim dokazuje poročilo ptujske agrarne komisije okrožni agrarni komisiji v Mariboru. Do 15. 3. 1946 je agrarna komisija na 20 posestvih, zapadlih pod agrarno reformo, prevzela naslednje: 43 uporabnih stanovanjskih hiš, dve poškodovani, 36 hlevov, 28 svinjakov, 50 spremljajočih gospodarskih objektov (delavnice, silosi, skladišča ...), velike količine mrtvega inventarja (orodje), živi inventar (sorazmerno malo, kot je poudarjeno v poročilu) — 10 volov, 23 krav, 7 mladih govedi, 6 konjev, 13 svinj, 19 kokoši, 32 m3 lesa, nekaj stotov različnega zrnja, 62 litrov žganja, 1693 litrov jabolčnika. Živina, ki je bila na posestvih, je prešla v last zadrug, kolikor je bila nujno potrebna za posestvo. Kjer je bilo potrebno, so jo dodelili posameznim kolonistom. Kar je ostalo, je bilo predano Novemu mestu za potrebe izseljenih predelov v tem okrožju. Kmetijski pridelki so bili ponujeni odkupnim komisijam NAVOD-a, ki so jih prevzele in plačale po odkupnih cenah, enako tudi prehrambene izdelke. Traktorje in večje stroje so predali strojnim postajam. Orodje, pluge, vozove, ki niso bili nujno potrebni kolonistom, agrarnim interesentom ali zadrugam, so prav tako poslali v Novo mesto. če malo pogledamo delo KNOO v zvezi z agrarno reformo, vidimo, da marsičesa niso pravilno razumeli. Tako so iz Velike Varnice poročali, ) da: »ni nobenega posestva, ki bi zapadlo pod agrarno reformo ali pa državo.« Iz Zlatoličja pa: »Imamo sicer 10 ha gozda, ki je bil Omikova last in je sedaj državna last. Upravitelj je tov......in bolje, da tako ostane, kakor da bi zapadlo pod agrarno reformo, ker tako je narodno bogastvo.« Zemlje je bilo premalo, da bi jo lahko razdelili vsem agrarnim interesentom. Tako zasledimo v Halozah zahtevo, da bi se delila tudi državna posestva, ker da so razbita in premalo donosna. Odbor agrarnih interesentov pa je od okrajne agrarne komisije zahteval popolno razlastitev, češ da imetnik zemlje ne obdeluje sam: »Naproša se sledeča komisija, da to resolucijo vzame v poštev in se dotal razlasti.« Na koncu je dodanih 26 podpisov. Pri razdeljevanju zemlje je prihajalo do različnih pomot, do izkoriščanja neznanja posameznikov, pa tudi do panike med kolonisti. Povzročali so jo tisti, ki se niso strinjali z novimi razmerami. Okrajni javni tožilec je moral dostikrat posredovati v podobnih zadevah pri okrajni agrarni komisiji. Tako naj bi v Dobrini na Strašilovem posestvu zemljo delili tako, da so eni dobili preveč, drugi premalo. Nekaterim so dodelili samo travnike, in to tistim, ki živinske krme niso potrebovali, drugim pa njive, čeprav jim večje pridelovanje hrane ni bilo potrebno oziroma jim je prejšnje gospodarsko stanje zadoščalo. Zemljo naj bi dobili tudi taki, ki je do takrat še niso obdelovali in so po cele mesece kupčevali po Hrvaškem. Isti dopis javnega tožilca z dne 11.4. 1946 pravi, da v KLO Vurberg še ni bila opravljena prva kop v vinogradih pod agrarno reformo. Interesenti, ki jim je bila zemlja dodeljena, so izvedeli, da jim bo ponovno odvzeta in tako niso vedeli, ali naj zemljo obdelujejo ali ne. Nekateri so tudi izrabljali položaj. Delegat agrarnih interesentov Je vzel njivo agrarnima interesentoma in jo dodelil vdovi, katere mož je padel kot okupatorjev vojak v borbi proti partizanom. Ta delegat naj bi tudi izjavil: »Jaz sem tisti, ki lahko zemljo dam ali vzamem.« Največji problemi agrarnih interesentov so se pojavljali prav v Halozah, kjer je bilo v skladu tudi največ zemlje. Poročila okrožni agrarni komisiji v Mariboru so dostikrat opozarjala na te probleme in že nakazovala njihovo rešitev. Agrarni interesenti so dobili nekaj zemlje, predvsem stare vinograde, dele njiv in pašnikov. Vinogradi so bili v slabem stanju, prav tako viničarske hišice in agrarni interesenti niso imeli možnosti za vzdrževanje prepotrebne vprežne živine (dovoz vode, pridobivanje gnojila). Vzrok za to sta bila tudi zaostala tehnika in orodje za obdelavo zemlje. Potrebno bi bilo: — interesentom dodeliti nekaj gozda — kreditirati agrarne interesente pri obnovi vinogradov T— dvigniti strokovno znanje —■ organizirati zadružništvo. Agrarna reforma je bila v ptujskem okraju končana sredi leta 1946. Poročilo z dne 12. novembra 1946 pozitivno ocenjuje izvedbo agrarne reforme, opozarja pa na določene probleme: Agrarni interesenti v glavnem odobravajo zakon o agrarni reformi, ker so tako dobili zemljo. Hvaležni so OF, ki je prav z izvedbo agrarne reforme gospodarsko dvignila malega človeka. Nekaj agrarnih interesentov — viničarjev — pa ni vpisanih v nobeno množično organizacijo, nekateri med njimi tudi niso volili. Bilo pa je tudi premalo zemlje, da bi jo lahko dodelili vsem agrarnim interesentom. Agrarni interesenti zelo dobro in z velikim veseljem obdelujejo dodeljena zemljišča, velika je tudi požrtvovalnost obdelovalnih zadrug, ki poskušalo zemljo kar se da izboljšati. Nekateri agrarni interesenti še vedno nimajo pravega zaupanja v zadruge. Le nekateri posamezniki nameravajo še pred zimo pristopiti v poljedelsko-obdelovalne zadruge. Razlaščeni so v začetku kazali veliko nejevolje do izvajanja agrarne reforme, zdaj pa so se večinoma že umirili. Nekateri razlaščenci pa še sedaj nočejo razumeti pravega pomena agrarne reforme in sejejo mržnjo do poljedelsko-obdelovalnih zadrug, kjer imajo agrarni interesenti boljše življenje in možnost gospodarskega razvoja. Zaključek Ta prispevek je, kakor bo lahko vsakdo ugotovil, samo skromen poskus »načeti« časovno obdobje po letu 1945 na ptujskem območju. Služil naj bi kot izhodišče ali če sem neskromen, kot izziv za nadaljnja raziskovanja na tem področju. Za obdobja, ki so nam časovno bližja, je tudi vedno več raznih pisnih virov, ki posamezniku omogočajo delo. Ogromno je časopisov, razprav, priročnikov in virov, ki so zaradi obsežnosti še nedostopni, delno pa so še v delovnih organizacijah ali pri posameznikih. Agrarreform aus dem Jahr 1945 Der Schwerpunkt des Beitrages ist auf der Agrarreform, die im Bezirk von Ptuj nach 1945 ausgeübt wurde. Die konkreten Versuche der Durchführung der Agrarreform wurden hier schon nach dem Verfall der Habsburger Monarchie gemacht, die aber wegen der unvollständigen Ausführung der Gesetzgebung nicht ausgeführt wurde. Nach der Befreiung begann sich auf Grund des Gesetzes über Agrarreform und Kolonisation ein Grundfond zu bilden. Es wurde das Vermögen der Deutschen, der Banken und der Eigentümer, die ihren Erdengrund nicht selbst bearbeiteten, konfiszaert. Dasgleiche geschah mit dem Überschuss des kirchlichen Besitzes und mit dem bäuerlichen Überschussmehr als 30 ha. So hat sich ein Fond von 7249 ha gebildet, der bis zur Mitte des 1946 hauptsächlich ausgeteilt wurde. Bei der Austeilung des Landes entstanden mehrere Probleme, das grösste war, dass es viel mehr Bewerber gab als der Grundfond das Land besass. (Übersetzung: N. Jurkovič) * 1 Opombe: 1 Na našem področju (danes občini Ormož in Ptuj) so v tem času najbolj aktivni v Ormožu In pri Veliki Nedelji 2 To je bila popolnoma logična zakonska klavzula, ki je onemogočala ponovno nastajanje veleposesti ali najemnih oblik, kakor se je dogajalo pri agrarni reformi v prejšnji Jugoslaviji 3 V. Stipetič: Agrarna reforma i kolonizacija u FNRJ godine 1945—48, Rad JAZU, 1954 4 Pripomniti je treba, dal je prešlo v državne roke zemljišče z vsemi zgradbami In napravami In z vsem živim in mrtvim inventarjem brez kakršnekoli odškodnine lastnikom 5 V sestavi komisije je prihajalo do sprememb. V začetku je bil nekaj časa sekretar Viktor Knez, za Glavnikom pa Franc Vamberger, predsednik pa Egon Zorec. 6 Odlok AVNOJ-a z dne 21. nov. 1944 7 To so podatki, zbrani pri okrožni komisiji za agrarno reformo v Mariboru. V zapisniku OK ZKS v Ptu-ju z dne 1. 5. 1946 zasledimo naslednje podatke: zemlje v skladu je bilo 5940 ha 2307 ha obdelovalne in 31133 ha gozdov). Poročilo agrarne komisije v Ptuju pa 1. novembra 1946 navaja 4414 ha zemlje v skladu agrarne reforme. 8 Kolonist je vsakdo, ki dobi poleg zemlije tudi hišo z gospodarskim poslopjem — odi. Min. za kmetijstvo in gozdarstvo štev. 6504/1. ag. ref., Lj, 18. ill. 1946 9 Zapisnik OK ZKS kot zgoraj: 1602 ha razdeljeno 1014 agrarnim interesentom in kolonistom, 912 ha so dobila državna posestva in ekonomije, ostalo upravljajo KLO. V poročilu komisije 17. sept. 1946: 1620 agrarnih Interesentov je dobilo 11101 ha, 219 kolonistov je dobilo 477 ha, 4 KZ pa 482 ha zemlje. Poročilo agrarne komisije v Ptuju z dne 1. nov. 1946: 223 kolonistov je dobilo 484 ha, 1120 agrarnih interesentov je prejelo 11618 ha zemlje, za vojaške potrebe je bilo Izločeno 12 ha, za potrebe SLO 50 ha, javnim ustanovam 273 ha, državnemu sektorju 1‘36 ha, gozdnim upravam 1789 ha zemlje; Od 4566 agrarnih interesentov je bilo 799 neupravičenih. Diana Botiate: DELOVNE AKCIJE MLADIH PTUJSKEGA OKRAJA* V LETIH 1945—1950 S prispevkom nimam namena podaj affli poglobljene analize mladinskega gibanja v ptujskem okraju v prvih povojnih letih, saj ij& to zaradi malto ohranjenih virov nemogoče. iRri delu sem uporabljala gradivo Zgodovinskega arhiva v Ptuju, lin sicer fond Okrajnega .‘komiteja SKiOJ in Okrajnega .odibora LMS za leta 1947, 1948, 1949 lin 1950, za obdobje 1945—1945 pa v tam fondu ni gradiva. Poleg omenjenega ohranjenega gradiva sem zato pregledala tudi partijsko gradivo iz let 1945, 1946 in 1947 ter obravnava dejavnosti mladih v tem obdobju sloni v večini na omenjenih virih. Fond o MDA, iz katerega bi lahko črpala največ zanimivosti o prvih povojnih delovnih akcijah mladih, žal ni ohranjen. V arhivu Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani pa sem pregledala gradivo, ki se nanaša ina dejavnost mladih ptujskega okraja (fond CK ZMiS, fasdilklir 51, 25, 7, 11 lih 18). Pri pisanju sem uporabljala še gradivo liz časopisa Naše delo, glasiila Okrajnega odbora Osvobodilne fronte, ki je v obravnavanem obdobju izhajalo od sredine 1948. do sredine 1950. leta v Ptuju (današnji ptujski Tednik), !im ustrezno literaturo. Zbral a sem tudi nekaj Izjav takratnih mladinskih aktivistov. Poudariti moram, da je v omenjenih fondih ohranjenega zelo malo gradiva, ki govori o dejavnosti mladine na delovnih akcijah. Zato predstavlja pričujoči oris le drobce liz bogate povojne zgodovine, ki jiih bo nujno potrebno še dopolnjevati iiin bolj Sistematično obdelati. Če bo sestavek vzpodbuda mlajšim pri nadaljnjem razkrivanju preteklosti m pri nadaljnjem delu mladih na področju delovnih akcij, bo dosegel svoj namen. »Dostojanstvo človeka more sloneti na tistem, kar on prispeva skupnosti s svojim fizičnim in umskim dalom.« Tito PRISPEVEK MLADINE K OBNOVI Prva naloga mladih po osvoboditvi je bila odpravljanje posledic vojne: odstranjevanje ruševin, obdelovanje zemlje, skrb za ranjence, Invalide In otroke, ki so ostali brez staršev, skrb za zapornike lin Internirance, ki so se vračali, pomoč gospodarstvu z raznimi nabiralnimi akcijami, pomoč pri' obnovi gospodarskih objektov, stanovanj., šoli, mostov, železnic, cest itd.1 V Ljubljani je od 24. do 27. junija 1945. leta potekal 2. kongres Zveze slovenske mladine, kateremu je Edvard Kardelj naslovil poslanico ter v njej pozval mladino Slovenije, »da se, vrže z vsemi svojimi siami, požrtvovalno iin neutrudno na obnovo iiin izgradi-.tev svoje razrušene domovine«.2 Tej nalogi so se odzvali tudi' mladi ptujskega okraja. Navedimo nekaj akcij. Mladi ormoškega kvarta v Ptuju so udarniško zbiiralli staro železo in gume. Prizadevni so. bili mladi v železniških delavnicah, ki' so skupaj z ostalimi delavci sodelovali pri gdarniškem delu pri obnovi porušenih vozovnih delavnlio lin krajevnega skladišča. Skojevci v Ormožu so skupaj z vojaki lin člani KPJ udarniško pomagali pri. odstranjevanju ruševin.3 Ponekod je bil odziv k obnovi slab. Tako so člani okrajne celice KPS ugotavljali, da se je ptujska mladina v začetku del za obnovo udeleževala v manjšem številu. Delali so vedno isti, povečini Skojevci ali partijci. Manjši je bii tudi odziv mladih na Hajdini. Sklenjeno je bilo, da bo Mestnil odbor osnoval delovne čete za odstranjevanje ruševin, člani KPJ pa morajo biti pri delu zgled vsem ostalim.4 Aktivnosti mladine so biie večje v naslednjem letu. »Leto 1946 mora biti leto novih zmag na polju obnove!« je bito gesto tistih dni. Kot odgovor na novoletno poslanico maršala Tita je mladina v tem letu sprejemala nove delovne obveznosti. Prve obveznosti je prevzela in izpolnila, sicer že med tekmovanjem za 3. kongres Zveze mladine Jugoslavije, v bistvu pa je intenzivno opravljala naloge od 1. februarja do 1. maja 1946. Do sredine marca tega leta je mladina ptujskega okraja npr. opravila že približno 20.000 delovnih ur.5 Zlasti je bila dejavna na območju Markovcev. Tam so mladi udarniško delali pri nasipavanju cest, v Stojncih je dobro uspela akcija čiščenja sadnega drevja, mladi iz Prvenec pa so napovedali tekmovanje Bukovcem, Stojncem in Zabovcem. Slednji so do sredine februarja opravili že 1.000 udarniških ur. Zadali so si nalogo zakopati vse jarke. Mladi iz Zabovec pa so si naložili tudi nalogo, da bodo z udarniškim delom izravnali prekopane njive. V Stojncih so mladi sklenili sodelovati pri odstranjevanje ruševin v Ptuju, popravilu cest, zasipavanju jarkov po njivah/ urejanju gasilskega doma In- v tekmovanju za čim 'bolje obdelano zemljo. Mladi Ma-rikovcaini so ob koncu maja organizirali postavitev majskega drevesa, denar pa namenili za popravio domov. Pr® čiščenju sadnega drevja so sodelovali tudi mladi 'iz Nove vasi liin Prvenec. V Solbetiocih so do sredine marca opravili 400 udarniških uir, v Stojncih pa 460. Mladima iz Stojno je sodelovala tudi pni nabiralni akciji za Dijaški dom v Ptuju. Tako je nabrala »nekaj krompirja, ijajc in molke ter okoli 200 din« f£ V Gorišnici so mladi (Sklenili opraviti 2.000 delovnih uir, do- sredine marca pa iso jih opravi® že 500. V Ormožu so skupaj s sindikati, ih AFŽ sodelovali pri obnovi sindikalnega doma, ki je h svečano- odprt 17. marca 1946. Vsi skupaj so opravili 1.000 udarniških ur. Sodelovali' so ' tudi pri odstranjevanju ruševin. V Veliki Nedelji je mladina s prostovoljnim delom sodelovala prti ureditvi dvorane. Povezala se je z v-oljsko in skupno z AFŽ organizirala pralne akcije. 'Pod vodstvom Lojzke Jančič je 4. aprila 1946 sto učencev izvedlo udarniško delo pri zasipavanju tankovskega jarka ma Strašiilovem vrtu. To delo je zahtevalo- 200 udarniških ur.7 Tumiiška- mladima sii je sklenila urediti svojo- dvorano. Mladina v Pleterjah je aktivno sodelovala pri elektrifikaciji svoje vasi. V Njivercah je postavila električno omrežje, za katero so mladinci zbirali sredstva s pomočjo kulturnih prireditev. Električna luč je v vasi prvič zagorela 20. 12. 1946. Sklenili so, da bodo- ženici, stari nad 75 let, sami ■napeljali' elektriko v hišo-. V obnovo se je Vključila tudi, gimnazijska mladina, kt je izvedla zadani). načrt prvomajskega tekmovanja. Razen odkupa kmetijskih pridelkov je bila ina terenu takrat ena inaljvažnejših nalog tudi zbiranje krp iin drugih tekstilnih odpadkov. Imamo- podatek, da je mladima- skupaj z AFŽ izvedla nabiralno akcijo ttìktilinii'h odpadkov v -Novi vasi pni- Markovcih.8 iNa terenu so se dogajale tudli; napake, predvsem pri animacijli mladih za udarniško delo. Kjer je bil odziv slabši, so včasih aktivisti postavljali prostovoljno udarniško dello 'kot obvezno, kar zagotovo ini vplivalo na -aktivnejše vključevanje-.9 Aktivnost mladine v prvih povojnih letih mil potekala enakomerno. Stopnjevala se je med tekmovanji pred mladinskimi ali partijskimi kongresi, ob posebnih akcijah [nabiralni tedni, teden za naše ceste itn-.) ter ob irazliiičniih drugih prireditvah. Na pobudo Ministrstva za gradnjo Ljudske republike Slovenije je v dneh od 12. do 19. maja 1946 potekal Teden za- maše ceste.10 V okraju so bdi doseženi vidni- uspeh® sajj iso bilia samo na federalnih cestah opravljana dela v vrednosti nad 530.000 din. Najbolj aktivni so- bili mladina- lin sindikati. Sodelovalo je tudi (kme-čko prebivalstvo. Del kmečkih ljudi pa vendarle ni sodeloval s -polnim elanom, ker je to delo pojmoval kot obvezo.11 V začetku junija 1946. leta je bili organiziram- Mladinski teden.12 Njegov mamem j-e bil še bolj -aktivirati mladino pri -raznih akcijah, seznaniti mlade s pomenom gradnje proge Brčko—Banoviči ter z raznimi nabiralnimi in drugimi akcijami, npr. kako Zbrati opremo in denar za življenje brigadirjev. Zlasti- je bila aktivna tu-miiška mladina, ki je pripravila mitiing. Mladi v Veliki Nedelji- so organizirali -nabiralno akcijo, Skupaj z vojsko pa so si zadali nalogo, da bodo organizirali miting. Organizacijo mitingov so imeli, v programu tudi mladi Vurberka, Grajene, -Mestnega vrha in drugi1. Mladina v Juršincih je v Mladinskem tednu zbrala 378 din. Mladina Nove vasi iprii Markovcih je -uspešno (izvedla akcijo za Mladinski1 teden lin se udeležila mitinga na Bcnlu. Na tem mitingu so se zbrali tudli mladi -iz Stojne, Borovec lin- o-d drugod. Akcija za mladinski teden je uspela v Markovcih, manj uspešna -pa j-e bila v Zabovcih, Borovcih lin- Stojncih.13 V celotnem -okraju j-e bilo zbranih na mitingih In z raznimi nabiralnimi akcijami okro-g 100.000 din.14 Naj za Ilustracijo navedem, da je v začetku lata 1946 liter -mleka stal 5 diin, kilogram sladkorja 33 din, liter olja 37,75 din, kilogram krompirja 4,50 dim, kilogram) bele pšenične molke 6,60 din, plača okrajnega- uradnika j-e bila nip-r. 2.400 din, plača okrajnega zdravnika okrog 2.700 din ltd-.15 Podatke navajam za lažjo predstavo o tem, koliko je takrat številka 100.000 din dejansko pomenilo. Nedvomno kaže na veliko aktivnost mladih. Kljub vsemu so mladi načrtovali in pričakovali večje -rezultate. 'Kritično so ocenjevali svoje -d-elp iin ugotavljati, da so bili- skojevci' premalo aktivni lin da so bile priprave prekratke. Tudi pomoč drugih -množičnih organizacij In KPJ je bila premajhna.16 Reakcionarna duhovščina je v tistem času prav tako organizirala nabiralno akcijo In udarniško delo za svoje potrebe.17 Navedeni primeri nam kažejo, na kakšen način so- se zbirala sredstva za organizacijo prve velike mladinske delovne akcije CM DA) pri nas. Ta način so- mladi uveljavljali tudli v poznejših letih. Mladi ptujskega okraja na MDÀ Brčko—Banovići in pri regulaciji Pesnice Pri gradnji proge Brčko—Banovići leta 1946, osrednji MDA jugoslovanske mladine v tem Jebu, je sodelovala tudi mladina ptujskega okraja. Od 1. maja do 1. julija je na njej sodelovalo 1.039 slovenskih brigadirjev, od tega iz maniiboirskega okrožja 308.18 V tiistem času je na progi sodelovalo 46 brigadirjev ptujskega okraja. /Nato se pn' je /polovico nameravalo vrniti domov, drugi pa naj bi še ostali. Tem se je kmalu priključilo še 20 novih mladincev.19 Ro /spominih Majde Voljč so ti mladinci odšli na progo organizirani kot I. ptujska četa okrožne, torej mariborske delovne brigade. Komandir čete je toil Ignac Zajšek.20 Verjetno so mladi Iz ptujskega okraja sodelovali na MDA Brčko—Banovići v okviru mariborske delovne brigade tudi v 2. in 3. izmeni, saj lahko iz virov razberemo, da je imela naslednja /brigada za odhod ina progo zbor 28. 6. 1946 v Mariboru (usmeritev je bilia, naj jo sestavljajo v glavnem srednješolci].21 III. bnigada mariborskoga okrožja /pa je Imela zborno me/sto predvideno 1j 9. 1946 v Mariboru. /Predvideno je bilia, da naj bi v njej sodelovalo 250 mladih, od tega 45 iz ptujskega okraja. Takrat naj bi zaradi šolskega pouka vključili delavsko in kmečko mladino.22 Vendar pa ni mogoče ugotoviti, koliko mladih /iz ptujskega okraja je dejansko sodelovalo tudi v naslednjih dveh izmenah MDA Brčko—Banovići. iz virov je mogoče izvedeti le še to, da je bila brigada v 21 temerti uspešna in s svojim delom zgled ostalim, medtem ko je v 3. ‘izmenil billo nekaj disciplinskih in vodstvenih problemov, ki; so vplivali na slabše /rezultate dela. Zato se je vodstvo Okrožnega odbora LMS Maribor odločilo poslati( na progo še 50 močnih mladinoev. Sklenili so tudli okrepiti jpismane vezi z mladimi na progi, ki naj bi jih na ta način moralno vzpodbujali pri delu.23 Tega leta so potekale tudi pomembne MOA republiškega značaja. Največjal slovenska akcija leta 1946 je bila regulacija /Pesnice, ki je potekala v /ptujskem okraju. Na njej je sodelovalo Okrog 1.500 mladih iz različnih krajev Slovenije, na/jveč s štajerske in /Prekmurja. Iz ptujskega okraja je najprej sodelovala Ili. ptujska brigada, i/n sicer v času od 11. 7. do 20. 7. ter od 5. 8. do 24. 8. Qpravlla je 2.920 delovnih timi.. V času od 5. 8. do 24. 8. je sodelovala še Vlili, ptujska brigada, ki je opravila 418 delovnih dni.24 Brigadirji so od 11. julija do 30, avgusta 1946 aregulliirali 1.500 m struge itn tako obvarovali pred poplavami 5.000 oralov plodne zemlje.25 MDA Pesnica ’46 je imela tudi izreden politični pomen. Vedeti moramo namreč to, da so v tistem času starejši mladinci sodelovali predvsem pri gradnji proge Brčko—Bano- vići, tako da je bila povprečna starost udeležencev pri delu na Pesnici med petnajstim in šestnajstim letom. Ta leta nam govorijo o generaciji mladih, ki je bila v najbolj občutijiivlih letih dozorevanja izpostavljena najhujšemu okupatorskemu pritisku. Na štajerskem so bili ti mladi v večini vključeni v organizacijo »Deutsche Jugend«, v Prekmurju pa v madžarsko mladinsko organizacijo »Levente«.26 Zanje je /Pesnica pomenila samopotrjevanje liin začutili so, da tudi oni s svdjii/m delom prispevajo k izgradnji nove družbe. Pesnica je bila zanje najboljša šola in prav na tej MDA se je izoblikovalo nekaj pozneje vidnih družbenopolitičnih delavcev. Brigadirski štab je bil nastanjen v starem dornavskem gradu, brigadirji pa so prebivali deloma v gradu, v osnovni šoli ter po kmetijah. Velika večina je oba meseca prespala na slami. Praviloma hi naj delo trajalo samo/ šest ur, od sedmih do enih za dopoldansko izmeno in popoldan enako dolgo. Želje po uspehih in tekmovalni duh pa so silili mlade k temu, da so vstajali celo ob štirih zjutraj !im odhajali po umi- Prva ptujska četa, ki je pod vodstvom Ignaca Zajčka sodelovala v okviru mladinske delovne brigade mariborskega okrožja na mladinski delovni akciji Brčko—Banovići leta 1946. (Iz arhiva Pokrajinskega muzeja Ptuj) vanju, jutranji telovadbi dm zajtrku takoj ina delo. Tako so podaljševali delovni čas. Torej} f© razumljiv©, zakaj so lahko 'dosegli povprečno storilnost 184 odstotkov mladinske norme (ta je bila za 33 odstotkov manjša od deilavisike).27 Seveda pa je potrebno (poudariti, da ;so brigadi rji zelo pridno delali. Sprotno objavljanje defavrflh rezultatov je spodbujevalno vplivalo na brigadirje, ebenem pa dokazovalo, s kakšno predanostjo so mladi sodelovali pni obnovi. Nasploh je bilo gibalo dela tekmovanje. Med seboj so tekmovale čete, predvsem pa 'brigade. Tekmovalno obdobje za prehodno zastavico je trajalo sedem dni. Najuspešnejša je bila Prekmurska brigada Štefana Kovača. Naj kot zanimivost povem tudi. to, da se je avgusta 1946 v Sloveniji mudil maršali Tito, M ja napovedal obisk pesniškim brigadirjem (a žal do obiska pi prišlo). V Rtu jaki brigadi so v pričakovanju Titovega prihoda na brigadni Ikonferenoi sklepi®, da bodo' obdržali dnevno 200 odstotno preseganje norme.20 Da so bili brigadirji ptujskega okraja na Pesnici resnično zelo marljivi., je bilie poudarjeno tudi ina sestanku Okrožnega odbora LMS Maribor dne 6. 8. 1946, ko je bilo rečeno, da dosega zlasti velike uspehe Utrinek s Pesnice 1946. (Iz arhiva Pokrajinskega muzeja Ptuj) prehodna brigada ptujskega okraja, sestavljena iz kmečke mladine.29 Nekateri brigadiirpi s Pesnice so se udeležili tudi 3. izmene MDA Brčko — Banovi 61, saj se jllh je za progo javilo 60.30 Brigadirji na .Pesmici Šb razvili, tudi’ določene interesne dejavnosti. Obiskalo jih je tudi veliko takratnih vidnih kulturnih iiin političnih delavcev.31 Mnogi izmed pesniških brigadirjev pa so se udeleževali tudi akcij v naslednjih letih. VKLJUČEVANJE MLADINE V PRVI PETLETNI PLAN Proga Šamac—Sarajevo — nova zmaga mladih Naloge slovenske mladine v prvem petletnem planu je sprejel šele 3. kongres LMS junija 1947. leta. Mladima pa se je dejansko vključila v delo že v začetku ileta 1947, zlasti; s pripravami za gnadnjoi proge Šamac—Sarajevo. Program priprav za gradnjo proge je sprejela 4. plenarna seja Glavnega odbora LMS v februarju 1947. leta. Aktivi ©o dobili nalogo pripraviti načrte za tekmovanja pred 3. kongresom LMS, ki so se začela 1. februarja 1947. Z njimi so hoteli pridobiti čim večje število brigadirjev. Zanje so tudi zbirali, denar, inventar, knjige, športne rekvizite in drug material. Glavna skupna naloga vse mladine, sprejeta na 3. kongresu LMS, je bila gradnja proge šamac—Sarajevo v dolžini 242 km. To je bila majvečja (jugoslovanska akcija v tern letu, saj je njena skupna liinvesticijska vrednost znašala devetino vsote, načrtovane za investicije za leto 1947. Gradnja proge Brčko-—Banoviči je pomenila dragoceno izkušnjo za pripravo move akcije, ki so jo pričeli izvajati bolj organiziramo lin načrtno. 6. plenum Centralnega sveta LMJ je določil poglavitne naloge mladih v pripravljalnem obdobju, predvsem popularizlrainje In pojasnjevanje pomena .gradnje, mobilizacijo brigad, takojšnje ustanavljanje brigadnih štabov itn.32 Okrajni komite SIK.OJ lje ©prejel načrt za delo v pripravah .ha delovne akcije že v sredin januarja 1947. leta. Formiran Je Ibliil poseben, štab za organizacijo mladinskih delovnih brigad1.33 To je bilo pomembno, saj so morali okraji svoje brigadirje za progo sami preskrbeti z opremo, že januarja 1947. leta je bilo sklenjeno., da se 'izdelajo podrobni načrti dela za vs,a področja (kulturno,, športno ..To je bila naloga, ožjega štaba (im ustreznih komisij pri, Okrajnem odboru LMS. Člani Okrožnega komiteja SKOJ so se zadolžili, da bodo sodelovali ina organizacijskih sestankih skupim SKOJ im razpravljali predvsem o mobilizaciji SKOJ za mladinske delovne brigade, o razdelitvi, katerii planj bodo' sodelovali v določeni izmeni na MDA, da ne bo prizadeto delo na terenu in da bo dovolj ustreznega kadra v mladinskih delovnih brigadah, spregovorili pa naj bi tudi o načinih propagande, ki jih je nujno potrebno prilagoditi konkretnim sredinam, da bi se mladina kar najbolje spoznala z življenjem in delom mladinskih delovnih brigad. Med seboj so si razdelili teren.. Prtifpravlljailinlii štab je 'Skupno z Okrajnim komitejem SKOJ takoj izdelal načrt. V prvih fazah priprav je Mestni komite SKOJ v Ptuju dosegel izreden uspeh, saj se je vsa mladina, organizirana v LMS, ma množičnem miladliinsikem sestanku odločila sodelovali pri gradnji proge. Celo starejši ljudje so se začeli prijavljati. Mobilizacija za izgradnjo proge Šamac—Sarajevo je v mestu razgibata ideilo, ©aj ta komite v prejšnjem letu mi bil preveč dejaven, kar se je odražalo predvsem pri oevkijučevanju vajencev v SKOJ.34 Zello prizadevni, so bili miladii liz aktiva LMS Turnišče, kjer se je v drogi polovici januarja od sedemdeset elanov aktiva prijavijo ma aiktìijo 62. Pni mobilizaciji so ©e izkazati prav skojevci. Kolt najuspešnejša metoda della sej je pokazalo individualno delo med' mladino, saj na sestankih ni mogoče vzpostaviti pristnega stika z vsakim udeležencem. To pozitivno izkušnjo tumiške mladine ©o kasneje, prevzemali; tudi ostali35 iNa ©estanlku pripravljalnega odbora je .billo ugotovljeno, da mobilizacija zaenkrat poteka po načrtu.36 Omenjena primera zgovorno pričata o velikem delovnem elanu mladine, ki je po večini bilia pripravljena sodelovati na delovnih akcijah. Mladinski aktivisti so 'prt agitaciji naleteti bolj na nasprotovanja In nerazumevanje staršev, včasih tudi delovnega okolja, kot pa na nasprotovanja pri mladini sami. Tako je imela precejšnje težave vajeniška mladina, ki je želela na progo, vendar njihovi vodje na delovnih mestih za to niso bili preveč navdušeni1. Ponekod so celo grozili, da vajencev potem ne bodo več sprejeti v službo. Predvsem je bilo to značilno za večja središča, ikott npr. Ptuj, Središče ob Dravi. Tudi’ delavska mladina je imela probleme, kajti proizvodnjo je bilo potrebno nemoteno organizirati. Na to je opozarjala predvsem majšperška mladina.37 'Največ pripomb so imeti starši, predvsem iz moralnih iin materialnih razlogov. Ponekod se je začela oglašati reakcija, ki je širila vesti, da se je mladinska proga Brčko—Banoviči ugreznila in da jo podirajo, drugod spet, da bi že lahko dobili premog itz Bosne, če smo gradili progo. Takšne govorice ©o tudi deloma vplivale na pomisleke pri starših.38 Kljub vsemu je večina aktivistov LMS ob precejšnji, pomoči skojevcev uspela pridobiti! brigadirje. Verjetno je k temu prispevalo tudi dejstvo, da so se vsi skojevci okraja zadolžili sodelovati pri1 gradnji proge. Opravičilo je bilo samo, če je šlo za obveznosti v proizvodnji in za fizično nesposobnost.39 Tako je s 1. grupo 1. izmene liz Okraja odpotovalo 234, z 2. grupo 1. izmen© 60 in s 1. grapo 2. izmene 170 brigadirjev. Sicer pa je liz Okraja sodelovalo pet MDB. Mobilizacija za V. M DB ni Ma (talko uspešna, ker so skojevske skupine prt delu popustile. Tako so mladi organizirali Teden mladinskih delovnih brigad z namenom popularizirati uspehe ptujske mladine na progi, boriti; se proti reakciji., ki se je v tem obdobju okrepila, zbrati čim več finančnih sredstev z raznimi akcijami, okrepiti kulturno-prosvetno in politično delo med mladimi. Pred sekretarje skojevskih skupin je bila postavljena naloga zbrati določano število mladih za progo.] če naloge ne bodo opravili, bodo kaznovani. Poudarjeno je bilo, da te naloge ne smejo jemati kot diktaturo, marveč kot dolžnost, da se skupno zadana naloga — izgradnja proge — opravi pravočasno.40 Kot smo že omenili, so probleme mladi uspešno reševali in uspeli zagotoviti določeno število brigadirjev ter jih opremiti. Enako pomembne kot zagotavljanje brigadirjev so bile tudi druge akcije mladine v teh pripravah. Zelo pomembno je bilo finančno vprašanje. Vsem aktivom je bilo rečeno-, da »marajo ves denari dati na razpolago pripravljalnemu štabu, da bomo lahko zadovoljivo opremili delovne brigade«.41 Ptujska gimnazija se je obvezal^ v ta namen zbrati do 10. februarja 5.000 din. Sekretar skojevskega ativa iz Majšperka pa je predlagal tekmovanje vsem ostalim aktivom SKOJ, kar je bilo na okrajni skojevski konferenci z navdušenjem sprejeto. Skojevski' aktivi so med seboj tekmovali, 'koliko brigadirjev bodo pridobili, IkollikC finančnih sredstev bodo zbrali iin v skladu z načrtom priprav, kako bodo Sktivnil tudi na drugih področjih. Dne 16. februarja so na Okrajni konferenci delegatov Okrajnega odbora IMS Sklenili izdati tudi načrt za tekmovanje med aktivi LMS j Zaradi velikih finančnih potreb za delovne akcije je bilo rečeno, da »se mora pobirati zraven članariiine še ekonomski dinar, kar mora mesečno nanesti 10.000 din«.42 Dogovorjeno je bilo, da naj vsak aktiv priredi vsaj eno predstavo oziroma prireditev za mladinske delovne brigade, ves čisti dobiček pa morajo aktivi LMS poslati na Okrajni odbor LMS, Mladi; v Ptuju so organizirali delovne čete z namenom delati pri obnovi mesta, denar pa nameniti za opremo brigad, šestdeset mladincev liz delavskega aktiva ©e je javilo za rušenje hiše v Ptuju.43 Na konferenoi sekretarjev aktivov SKOJ ptujskega okraja 8. februarja 1947. tea je fatto poudarjeno, da je treba finančna sredstva pridobivati tudi pni premožnih privatnikih, s kulturnim iiin drugim programom ostalih onganlizaoij, z raznimi akcijami mladine, pri podiranju hiš, zakopavanju, odstranjevanju ruševin iitd., s pomočjo zadrug, k)i Imajo več denarja, prav tako pa so se tudii sindikati na terenu obvezali, da bodo dali več za opremo in priporočili, da sé naj aktivi IMS povežejo z njimi. Aktivom je bila dopuščena samoiniciativnost — tudii iskanje novih oblik.44 'Na občnem zboru NAPROZE {nabavno .— prodajne zadruge) je bilo mladim OrmOžanoim obljubljeno, da bodo dobili 20.000 din za brigadirje. 'Marikovški pevski zbor je v ta namen sklenili organizirati dva koncerta. V (Majšperku so se obvezali dati za progo 19.000 din.45 V Oirkuilahah so za projgo zbrali 190 cigaret. V vaseh markovskega območja so odbori LMiS izvedli »nabiralno akcijo za delovno brigado« 46 Mladi iz aktiva LMS Sedlašek—Stanošina so v tem predkongresnem tekmovanju opravili 500 delovnih ur lin se obvezali, da bodo pomagali pri vinogradniškem lin poljskem delu staršem, ki imajo sinove v Jugoslovanski armadi in.Sinove ali hčere na gradnji proge. Mladi z Biša so se, obvezali,jda bodo ..organizirali tri prireditve, ves čisti dobiček pa namenili za progo šamac—Sarajevo.47 r : To je le nekaj drobcev, ki kažejo na pestrost akcij, ki so jih opravili mladi v posameznih: predelih, lin kako so se lotevali reševanja posameznih nalog, da bi brigadirjem na progi šamac—Sarajevo omogočili čim-boljše pogoje za življenje In delo. V pripravah brigadirjev je Okrajni odbor LMS pripravil načrt množičnih sestankov mladine po šoilskih okoliših, kjer naj bi se razpravljalo o progi šamac—Sarajevo. Organ,izjranii so bili1 tudi strokovni tečaji, — za, športne in kulturne referente ter komandni ikader. Tem strokovnim tečajem so dajali velik pomen, saj je od brigadirjev, ki so v brigadah imeli določene zadolžitve, bilo'v veliki meni odvisno, kqiiiko sp brigadirji' na progi pridobiilii tudi v vzgojnem smislu48 Ob odhodu brigadirjev na progo so mladi prirejali posebne svečanosti. Te so potekale na današnjem Trgu MDB, kjer je bila vedno prisotna množica ljudi.49, Iz okraja je na progi šamac—Sarajevo sodelovalo pet mladinskih delovnih brigad lin vse so se vrnile udarne, lil. MOB je bila dvakrat udarna, IV. MDB pa oelo petkrat.50 Upoštevati moramo, da so bile MDB proglašene za udarne na osnovi lizjeimnlih rezultatov, doseženih na, deloviščih,, kjer so bili zelo težki pogoji dela. To je bilo dejansko delo golih rok brigadirjev, ki so upo- nabijali ile lopate, krampe In samokolnice, saj mehanizacije še ni bilo. Zato so bili ti rezultati toliko dragocenejši. Kaj so predstavljali uspehi ptujskih MDB, doseženi na progi šamac—Sarajevo, v slovenskem merilu, nam zgovorno pove tudi podatek, da je Prezidi j Ljudske skupščine FLRJ odlikoval šest slovenskih MDB z redom dela 'H. stopnje, od tega kar dve- ptujski, in sicer IH. ptujsko udarno MDiB ter IV. ptujsko udarno MDB.51 K takšnim uspehom na sami akciji so prav gotovo prispevale dobre priprave, ki so sli jih začrtali Okrajni komite SKOJ in Okrajni' odbor LMS ter številni aktivisti na, terenu. Zato ne preseneča, da je Okrajni komite KPS v svojem letnem poročilu Centralnemu komiteju KPS zapisal: »Od masovnih organizacij se je v letošnjem letu majlboijše Izkazala mladinska organizacija, ki je dala mnogo novih kadrov na progo šamac— Sarajevo,, 'kjer je bilo 835 mladincev« 52 Omeniti velja tudi, da so mladi iz okraja do junija zbrali za mladinsko progo 289.708,50 din lin ekonomski dinar v vrednosti 750 din.53 Aktivnost na republiških in lokalnih akcijah Mladi ptujskega, okraja so si1 v tem letu zadali, tudii, še nekatere druge naloge, s katerimi so se Vključili v prvo 'leto, petletke. iNa 3. kongresu LMS (junija, 1947. leta) je bila sprejeta obveza vse slovenske mladine, da bo tudi tega leta v poletnih mesecih sodelovala na številnih akcijah' republiškega pomena. Nadaljevala se jé tudii regulacija spodnjega, toka reke Pesnice.54 Mladina ptujskega okraja je tudii' 'leta 1947 sodelovala prt regulaciji Pesnice. Predvidela je, daj naj bi sodelovalo okrog 120 mladih.55 Podatkov o tem, koliko jiiih je dejansko bilo na 'Pesnici (in na drugih republiških akcijah, rili. Poudariti velja, da so mladli iz okraja napeli vse moči že v predkongresnem tekmovanju, saj niso sodelovali le v pripravah na akcijo Šamac—Sarajevo, ampak so opravili tudi vrsto drugih akcij. Za 3. kongres LMS ISO zbrati 2.373,50 din, za socialni fond' OF 738 din, zbrali so 300 kg bakra, 10 kg papirja, 86 kg cunj, 200 kg železa, 20 kg stekla, prt iraziliičriih delovnih akcijah so opravili 12.967 ur in opravili delo v vrednosti 130.000 din. Z raznimi akcijami so zbrali prispevke v vrednosti 7.430 din. Z njihovim delom je bilo med drugim' popravljeno 28 km cest, očiščeno 2.463 sadnih dreves lin od koloradskega hrošča očiščeno 30 ha njiv.56 V naslednjem trimesečnem obdobju' po kongresu so si zadajali nove naloge.57 Mladi so se aktivno vključili predvsem v akcijo odkupa žita, ki ije bi,ia opredeljena kot najvažnejša naloga tedanjih krajevnih ljudskih odborov! OKLO) iiin OF.58 Pri tem so se izkazali brigadirji; lil. ptujske dvakrat udarne MDB Jože Lacko, ki so se ravno v tem času vrnili domov. Razdelili so se v skupine 5 do 10 mladih in odšli na teren. Prav z njihovo pomočjo je hliil odkop izveden 100%. Zlasti so se (izkazale skupine v1 Slovenji vasi, Gorišnici, Bukovcih, Ormožu, Juršincih, Koroščevem milinu lin tudi drugod.59 Brigadirji; so vzpodbujali tudi ostale mlade ina terenu, da ©o se aktivneje vključili v gospodarske naloge. Ptujska brigada, ki se je vrnila s proge Šamac—Sarajevo, je pomagala pri pripravi terena za gradnjo tovarne glinice im aluminija. Po spominih Majde Voljč je bila to 1. ptujska MOB. Brigadirji so bili nastanjeni v Kungoti v gradu in ©o della® tri tedne.60 Mladi ptujskega okraja pred novimi nalogami — pomoč pri gradnji zadružnih domov (Konec leta 1947 je 8. plenarna seja Centralnega ©veta LMJ določila delovne malioge mladine v letu 1948. Te so bile: gradnja zadružnih domov, gradnja 'Novega Beograda) razširitev tovarne v Železniku ter gradnja avtomobilske ceste Bratstva in enotnosti Zagreb—Beograd. V vsaki republiki pa naj bi določiti; še akcijo, na kateri bi sodelovale MOB iz celotne Jugoslavije. Gradnja zadružnih domov je bila vsejugoslovanska akcija Ljudske fronte pri Izpolnjevanju nalog prve petletke v poljedelstvu. Mladina je pojasnjevala pomen zadružništva za socialistično preobrazbo vasi, zbirala denarna sredstva, prostovoljno delala pri pripravah na gradnjo in tudi pri sami gradnji. Mladi so delali kot MOB na drugih MĐA.61 Tudi mladi ptujskega okraja so se lotili della. V okraju je bila- v letu 1948 predvidena gradnja štiriintridesetih domov.62 (Poudarjeno je bilo, da morajo vSi aktivi LMS za gradnjo zadružnih domov formirati delovne čete, v njihova vodstva pa maj se vključijo predvsem brigadirji; MDA iz prejšnjih let lin s svojimi izkušnjami pripomorejo k uspehom. Delovne čete inaj se fonmlirajo tudi povsod' tam, kjer .ni aktivov LMS.63 Pri gradnji zadružnih domov so se mladi, srečevali z določenimi težavami. Naleteli so na nerazumevanje dela vaškega prebivalstva, kjer so največjo oviro predstavljani nekateri bogati kmetje in nekateri! duhovniki. širili so propagando, da bodo zadružni domovi neke vrste »skupni kotli:« in »kasarne«, govorili ©o o nacionalizaciji zemlje iiin podobno. S tem so hoteli obdržati vpliv nad malimi In srednjimi kmeti.64 Kljub oviram so mladi dosegali lepe uspehe. Izredne uspehe pri gradnji zadružnih domov je v 1948. letu dosegel delavski aktiv LMS v (Ptuju, ki je v formaciji »leteče čete« vse leto tekmoval z vsemi mladinskimi četami okraja. To je bila I. ptujska leteča četa Toneta Belšaka, ki je bila upravičeno proglašena za udarno. »Leteča četa« je opravila nad 27.000 prostovoljnih delovnih ur. Sodelovala je pri gradnji skoraj vseh zadružnih domov v Okraju. Za uspehe pni delu so dobili mladinci v trajno last prehodno zastavico.65 Za udarnike so bili proglašeni Štefka Petrovič, Franc Leber, Franc Klinc, Feliks Bagar in Ferdo Lovrec.66 Prizadevni sta bili tudi nameščenska mladina in industrijska milica Tovarne glinice in aluminija iz Stnniišča, ki sta pni gradnji zadružnega doma v Lovrencu opravili nad 2.000 delovnih ur. Izkazati1 so se tudi. mladi iz Krčevine, Grajene, Kme-tijsko-obdeloval-ne zadruge Osojnik, Cirkulan, Gorišnice, Markovcev, Muretincev in drugi.67 Seveda povsod gradnji zadružnih domov niso posvečali enake pozornosti. Omenja pa se tudi, da na okrajnem nivoju organizacija dela pri gradnji ni bila vedno najbolj učinkovita In da je bilo včasih premalo vzpodbud mladim na terenu 68 Vendar pa lahko ocenimo, da je bilo delo mladih v teh aktivnostih precejšnje, saj dejstva pričajo, da je pri gradnji zadružnih domov sodelovalo v letu 1948 4.000 mladih iz delavskih aktivov In aktivov mladine Ptuja, ki so opravili nad 50.000 prostovoljnih delovnih ur, kmečka mladina pa je prispevala nad 200.000 prostovoljnih delovnih ur.69 Mladina ptujskega okraja se ponovno udeleži velikih zveznih MDA Mladii so se udeleževali tudi velikih zveznih MDA v letih 1948, 1949 in 1950. Predvideno je bilo, da naj bi ptujski okraj v letu 1948 za te MDA organiziral 400 mladih.70 Odšli so na gradnjo avtomobilske ceste Bratstva in enotnosti Zagreb—Beograd In sodeloval! pri gradnji Novega Beograda. Kaže, da je dejansko sodelovalo več mladih, kot je bilo predvideno, saj lahko iz virov razberemo, da je v letu 1948 liz okraja sodelovalo »500 ikmecike in 100 šolske mladine«, nekateri Izmed teh tudi ina republiških akcijah.71 V naslednjem letu se je delovni elan mladine nadaljeval pri gradnji zadružnih domov in na MIDA zveznega- ter republiškega pomena. Mladi v aktivih LMS so si ponovno postavljali obveznosti in tekmovali med seboj, proglašali udarnike, podeljevali prehodne zastavice ter nagrajevali najboljše aktive LMS in posameznike. To so bile že preizkušene metode dela iz preteklih let. Pri tem so prednjačili predvsem -mladi iz Tovarne glinice in aluminija Strnišče, aktiv LMS iz Sobetinec, delavski aktiv Ormož, pionirji Cirkulan, da omenimo le nekatere.72 Za sodelovanje na zveznih MDA (nadaljevala se je gradnja avtomobilske ceste Bratstva in enotnosti in Novega Beograda) je veljalo 'Stališče, da naj se v dalo vključi predvsem kmečka liin v polletnih mesecih tudi šolska mladina, saj je bila glavna naloga industrijskih delavcev doseganje čim večje produktivnosti v proizvodnji. Tudi v tem se kaže osrednja usmeritev prve petletke, katere pozornost je veljala predvsem industriji in elektrifikaciji države kot temelju nadaljnjega gospodarskega razvaja. Teko je ibiiio že v preteklem tatu. Predvsem pa je bilia glavna naloga mladinskih aktivistov pri mobilizaciji za MDA, da Vključijo vanje čim več mladih, kr so še vedno delali kot hlapci in dekle pri 'bogatih kmetih. Na MDA so ilmelil možnost opravljati strokovne tečaje lin mnogi lizm-ed njih so se pozneje vključili v proizvodnjo. MDA so imele torej tudi namen idejno osvestiti, mlade ljudi lin jlim omogočiti strokovno izobraževanje, da so se ob vrnitvi smelo vključili v proizvodnjo ter zaživeli svobodno življenje. To dejstvo je bilo močno orožje v pnqpagandii. Tako so sii mladi iz okraja zadali nalogo Vključiti v obe omenjeni zvezni MDA v letu 1949 okrog 390 mladih :iz vaških aktivov LMS. Iz šol naj bi se vključilo: 200 mladih. Zato so se razživela tekmovanja med razredi, kdo bo zbral več brigadirjev.73 Iz časopisa Naše delo lahko razberemo, da je v 1. izmeni na avtomobilski cesti Zagreb—Beograd pni gradnji centralne mehanične delavnice pri Zemunu pod vodstvom komandanta Jožeta Vajdiča, sodelovala I. ptujska MDB Jožeta Potrča. Sodelovala je predvsem kmečka mladina, ki je normo uspešno presegala tudi za 45—50 %. Najbolj razveseljivo je bilo dejstvo, da so se vsi nepismenu brigadirji naučili pisati in brati in da jiih je sedamiinštiniideset obiskovalo razne tečaje74 25. maja je odšla na gradnjo .avtomobilske ceste tudi mladinska delovna četa, vendar ne vemo, v okviru katere MDB.75 Za sodelovanje na avtomobilski cesti Zagreb—'Beograd so se odločili tudi vsi mladi Centra, za predvojaško vzgojo iz Ormoža.76 V Resnik pri Zagrebu je 2. julija 1949. leta odpotovala 190-čianska II. ptujska MDB Dušana Kvedra, ki jo je sestavljala gimnazijska mladina. Brigado je vodil Karei Koren, sekretarka pa je bila Jelka Zega. Pred odhodom so brigadirji dva dni delali v Stmlišču na ekonomiji in v tovarni. Metode pri agitaciji' in propagandi za udeležbo na MDA niso bile vedno primerne in so prej odbijale kot vzpodbujale mlade k udeležbi. 15. septembra je odšla na avtomobilsko cesto še zadnja skupina triinštiridesetih mladih kot posebna ptujska četa v okviru poijčanske MDB. 'Prevladovala je vaška mladina.77 štiriindvajset brigadirjev ptujske čete je sodelovalo v okviru lendavske brigade od 1.5. do 1. 7. pri gradnji Novega Beograda na stavbišču »Letna pozornica« ,78 PtujSkai četa je sodelovala tudi v okviru oblastne mariborske MDB 30-letnica SKOJ pni gradnji Novega Beograda. Brigadirji' lite ptujskega okraja so sestavljali tretjino te MDB. MDB je bila šestkrat 'udarna lin odlikovana z redom dela 1. 'Stopnje. Največ udarnikov, celo dvajset, je biilo prav v ptujski četi.79 žal zaradi pomanjkanja virov ni možno ugotoviti resničnega deleža mladih (iz ptujskega Okraja., vendar mam že omenjana dejstva izpričujejo, da je bil ta delež precejšen im. da je delo na področju MDA bila osrednja dejavnost mladine. Mladinskih delovnih akcij namreč ne smemo pojmovati ozko, samo glede števila udeležencev. Upoštevati moramo tudi delo v pripravljalnem obdobju, predvsem trud mladinskih aktivistov pri agitaciji in propagandi' za MDA ter pri zbiranju materiala za opremo MDB, zanemariti pa me smemo tudi vzgojne vloge MDA. Pri tem je potrebno upoštevati takratno ekonomsko situacijo in standard ljudi. Zato je bila vsaka nabiralna, akcija enako pomembna kot med vojno za partizane. Predstavljala je namreč samoodpovedovanje vseh, ki so se vanjo aktivno vključil. Dejstvo., da so mladi zbirali sredstva za MDB tudi z organizacijo prireditev in s sodelovanjem pni udarniških delih, kaže rna to, da je v pripravah na MDA sodelovalo res veliko mladih. Mladinski aktivisti so na terenu pojasnjevali pomen MDA, da so se mladi lažje odločali za sodelovanje na MDA, za mastop v igri, za sodelovanje pri udarniškem delu, v nabiralni akciji ... To je bila pomembna politično-vzgojna naloga aktivistov na teireinu. Mladina je sodelovala tudi pri drugih pomembnih gospodarskih akcijah, tako pri odkupih, pri delu na zadružnih ekonomijah, na mladinskih ■njivah, v proizvodnih brigadah, ki jiih je organizirala 'Ljudska fronta, v tekmovanjih za čim večjo produktivnost v proizvodnji', da ne omenjamo gradnje zadružnih domov.80 Vse to pa. je tudi mladinsko prostovoljno, delo, pri katerem je mladina dosegala razmah. Tako je, recimo, I. »leteča četa« Toneta Belšaka prerasla v letu 1949 v »letečo prigado« Franca Rozmana. To pomeni, da se je številčno močno okrepila. Vključili so se mladi iz Mestnih obrtnih delavnic, Melioracijske šole, Pletame, Okrajnega magazina, nameščenci Okrajnega ljudskega odbora lin drugi. Do sredine leta je opravila približno 2.445 delovnih ur pri gradnji, zadružnih domov, 120 mladih pa se je vključilo v MDB in odšlo na zvezno MDA.81 Notranje strani dveh Izkaznic prostovoljnega dela za leto 1948, ki ju je izdal Delavski aktiv Ljudske mladine Slovenije Iz Ptuja. Dokumenta dokazujeta aktivnost mladih delavcev iz Ptuja pri gradnji zadružnih domov. (Dokumenta sta last Feliksa Bagarja.) »Leteča« s© ije Imenovala zato, iker je ob nedeljah pomagala pri gradnji zadružnih doimov povsod v Okraju.82 O (tovrstnih aktivnostih mladine ptujskega okraja v 4. letu petletke ni moč pisati, saj primanjkuje virov. Obstaja podatek, da so 26. 4. 1950 odpotovali mladi iz ptujskega in poljčanskega okraja v okviru oblastne mladinske brigade »na letošnje delovišče« .83 Največ brigadirjev je Izhajalo jz Majšperka in z Dravskega polja, iz Poljčan pa jih je bilo trideset.84 Tudi pionirji sodelujejo na MDA V obnovo domovine im v doseganje načrtov prve petletke so se aktivno vključevali tudi. pionirji. Prav je, da omenimo njihovo sodelovanje na eni iizmed večjih pionirskih akcij v Sloveniji. Pionirji ptujskega} in dravograjskega okraja so 1948. leta formirali skupno pionirsko delovno brigado, ki je štela osem-iosedemdeset pionirjev. Sodelovali so na prvi akciji pionirskih delovnih brigad v Sloveniji v mesecu avgustu v okolici črne vasi pri Ljubljani. Njihova naloga je bila nabiranje zdravilnih zelišč. I. koroška udarna PDB Ivana Miičurina je zaradi neumornega dela prejela zaslužene nagrade. Za svoje delo je bila PDB pohvaljena in proglašena za udarno. Bogato je bilo v njej kulturno-prosvetno delo. Delovali so pevski zbor, dramska Skupina, reeiiitaoijska lin folklorna skupina, razvita pa je bila tudi športna dejavnost. V čast V. kongresu KPJ so pripravili taborni ogenj, ob nedeljah pa so obiskovali kino in hodili na izlete. Nepozaben je bil izlet ina Reko. V treh tednih so nabrali 10.067 kilogramov preslice v surovem' stanju. Najboljše rezultate je dosegla 2. četa, ki je sama nabrala 3.199 kilogramov sveže preslice. Norma za pionirje je bila nabrati dvajset kilogramov sveže preslice v eni delovni uri. PDB jo je presegla za 70 %. V njej je zato bilo šestindvajset udarnikov in preko štirideset pohvaljenih. Te uspehe so pionirji dosegli pod vodstvom svojega komandanta Franca Rebernaka.85 O delavnosti mladine ptujskega okraja priča tudi dejstvo, da je 4. kongres Ljudske mladine Slovenije, ki je potekal v Ljubljani od 5. do 8. aprila 1949. leta,86 podelil mladini iiz ptujskega okraja kongresno zastavo najboljšega okraja, predvsem za: dosežene uspehe v predkongresnem tekmovanju. Uspešno so potekale priprave ina MDA, mladi iz okraja so dosegli najboljše rezultate v odtegovanju mladine od izkoriščanja na vasi, kmečka mladina se je vključevala v zadruge ter v njih pristopala k uvajanju bnigadnega Sistema dela, delavska mladina je tekmovala za višjo storilnost dela in pri formiranju mladinskih proizvodnih brigad, organizacija kot celota pa je dosegala lepe uspehe v utrjevanju aktivov LMS na terenu, kar je bila pomembna naloga mladih po združitvi obeh mladinskih organizacij — SKOJ in LMJ — a enotno organizacijo mladih, LMJ konec 1948. leta.82 Moralna priznanja {udarniške značke, pohvale, diplome, udarništva, prehodne zastavice ...) so v času neutrudnega dela in samoodpovedo-vanija, v želji po čim večjem gospodarskem im družbenem razvoju naše domovine, predstavljala pomembno vzpodbudo za nadaljnje delo din so bila podeljena za pravočasno in kvalitetno opravljeno delo. Tako moramo vrednotiti vsa omenjena dejstva o opravljenem delu mladine in o priznanjih, ki so jih bili za to deležni. Arbeitsaktionen der Jugend im Ptujer Bezirk von 1945—1950 Im Beitrag werden die best entwickelten Tätigkeiten der Jugend in den Nachkriegsjahren — Arbeitsaktionen behandelt. In der Zeit des Wiederaufbaus in den Jahren 1945 und 1946 arbeitete die Jugend bei Beseitigung der Kriegsfolgen mit: bei Ruinenbeseitigung, Feldbearbeitung, Sammeln des Abfallmaterials, Reinigung der Obstbäume, Eiektrifikation, Abkauf der landwirtschaftlichen Produkte und bei anderen wirtschaftlichen Aktionen. Sie wirkte bei den Regulationarbeiten der Pesnica — das war die grösste slowenische Aktion im Jahre 1946, und bei der Bundesjugendaktion Brčko—Banovići mit. In der Zeit des ersten Fünfjahrplans arbeitete die Jugend weiter daran. Sie war an lokalen Aktionen tätig, im Jahre 1947 wieder an den Regulationsarbeiten der Pesnica, und 5 Jugendbrigaden nahmen auch an der Jugendaktion Šamac—Sarajevo teil. Gerade im Jahr 1947 war die Jegendtätig-keit sehr entfaltet und im Jahre 1948 erbreitete sich diese Tätigkeit auch zum Bau der Genossenschaftsheime. In den nächsten Jahren arbeitete die Jugend auch am Bau der Autobahn »Bratstvo in enotnost« (= Brüderschaft und Einigkeit) Zagreb—Beograd, am Bau des neuen Beograds, an Republischen Aktionen und wirtschaftlichen Arbeiten im Bezirk Ptuj mit. An den Arbeitsaktionen beteiligten sich auch Pioniere. Opombe: * Območje nekdanjega ptujskega okraja je segalo od Vurberka do Gomile, od Jeruzalema v Slovenskih goricah preko Središča ob Dravi do Zavrča, preko Haloz do Donačke gore, Žetal, Stoperc in Majšperka proti Pragerskemu in preko žitnega Dravskega polja do Zlatoličja. Sedež okraja je bM v Ptuju. Ptujski okraj je bil Ukinjen 1957. leta, ko so na tem območju oblikovali pet občin: Ptuj, Lešje, Gorišnico, Ormož in Središče. Oktobra 1958. leta pa so ustanovili sedanji občini Ptuj in Ormož. (Anton Purg, Gospodarski razvoj v ptujskem okolišu po osvoboditvi, Ptujski zbornik, Ptuj 1962, str. 307—309. Vida Rojic, Socialistični razvoj po osvoboditvi, Skozi viharje v lepšo prihodnost, Izdal Pokrajinski muzej Ptuj v sodelovanju z Zgodovinskim društvom Ptuj, Ptuj 1981, str. 325). 1 Nada Holynskì, Dejavnost gorenjskih mladinskih organizacij od osvoboditve pa do združitve SKOJ in LMJ, SKOJ na Gorenjskem 1920—1948, Gorenjski muzej, Kranj 1981, str. 137. Janez Vipotnik, Delež SKOJ-a in mladinske organizacijie pri graditvi Slovenije v prvem povojnem obdobju, Napredno mladinsko gibanje na Slovenskem, RK ZSMS, Ljubljana 1982, str. 192. 2 Janez Vipotnik, Delež Skoja in mladinske organizacije pri graditvi Slovenije v prvem povojnem obdobju, Napredno mladinsko gibanje na Slovenskem, RK ZSMS, Ljubljana 1982, str. 193. 3 Zgodovinski arhiv Ptuj (v nadaljevanju ZAP), OK ZKS Ptuj, šk. 1, mapa 1. leto 1945, Zapisnik organizacijskega sestanka celice KPS ormoški kvart — 24. 10. 1945. Zapisnik redne seje celice KP železničarske delavnice — 2. 111'. 1946, Poročilo o delu I. celice KP v Ormožu — organizacijski sestanek dne 22. 10. 1946. Ptuj je bil do 1947. leta razdeljen na četrti oz. »kvarte« (breški, ormoški, grajski in dravski), od 1947. leta pa na 12 terenov. ZAP, OK ZKS Ptuj, šk. 1, mapa 1, leto 1946, Zapiski celic KPS breški, ormoški, dravski in grajski kvart. Nada Jurkovič, Mestni odbor OP Ptuj 1946—1052, Inventarji 1, 2, ZAP, Ptuj 1983, str. 6. 4 ZAP, OK ZKS Ptuj, šk. 1, mapa 1, leto 1946, Okrajna celica 2 Ptuj — zapisnik celičnega sestanka 20. 7.1946, Zapisnik sestanka vseh sekretarjev celic KPS — 26. 10. 1945, Zapisnik 1. sestanka celice dravskega kvarta dne 4. 9. 1946. 5 ZAP, OK ZKS Ptuj, šk. 1, mapa 2, leto 1946, Zapisnik sestanka Okrajnega komiteja KPS Ptuj — 21. 3. 1946. Nataša Urbanc, Mladinske delovne akcije 1946—1948, Napredno mladinsko gibanje na Slovenskem, RK ZSMS, Ljubljana 1982, str. 209. 6 ZAP, OK ZKS Ptuj, šk. f, mapa 2, leto 1946, Zapisnik 5. delovnega sestanka celice sv. Marko =;0i&r Markovci — 26. 2. 1946. Zapisnik organizacijskega sestanka celice pri sv. Marku — 21. 5. 1946. Zapisnik 9. rednega organizacijskega sestanka celice sv. Marko — 22. 3. 1946, Zapisnik delovnega sestanka celice v Markovcih — 19. 4. 1946. 7 ZAP, OK ZKS Ptuj, šk. 1, mapa 2, leto 1946, CeMca KPS sv. Marjeta niže Ptuja — zapisnik sestanka z dne 29. 3. 1946, Poročilo s 7. rednega celičnega sestanka celice II. Ormož — 23. 3. 1946, Poročilo o 6. organizacijskem sestanku celice KPS Velika Nedelja — 5. 3. 1946, Celica KP breški kvart — Okrajnemu komitetu KP Ptuj (Poročilo 10. organizacijskega sestanka — 8. 4. 1946), Poročilo o 18. organizacijskem sestanku celice KPS Velika Nedelja — 11. 6. 1946. 8 ZAP, OK ZKS Ptuj, šk. 1, mapa 2, leto 1946, CeMca KP breški kvart — Okrajnemu komiteju KPS v Ptuju (Poročilo o, 18. organizacijskem sestanku ÉÉg@& 6. 1946), Zapisnik sestanka Okrajnega komiteja KPS v Ptuju — 6. 5. 1046, Celica KPS »Grajska celica« (Zapisnik redne seje dne 25. 3. 1946), Zapisnik sestanka Okrajnega komiteja KPS v Ptuju — 9. 4. 1946, Zapisnik organizacijskega sestanka celice pri sv. Marku — 18. 4. 1946, Celica KPS Strnišče — Okrajnemu komiteju KPS Ptuj (20. 12. 4946 — Poročilo o sestanku). 9 ZAP, OK ZKS Ptuj, šk. 1, mapa 2, leto 1946, Zapisnik 4. sestanka Okrajnega komiteja KPS Ptuj — 7. 3. 1946. 10 Nada Holynskì, Dejavnost gorenjskih mladinskih organizacij od osvoboditve pa do združitve SKOJ in LMJ, SKOJ na Gorenjskem 1920—1948, Gorenjski muzej, Kranj 1981, str. 140. Nataša Urbanc, Mladinske delovne akcije 1945—1948, Napredno mladinsko gibanje na Slovenskem, RK ZSMS, Ljubljana 1982, str. 214. 11 ZAP, OK ZKS Ptuj, šk. t, mapa 2, leto 1946, Zapisnik seje Okrajnega komiteja KPS Ptuj — 22. 5. 1946. 12 Nada Holynskì, Dejavnost gorenjskih mladinskih organizacij od osvoboditve pa do združitve SKOJ in LMJ, SKOJ na Gorenjskem 1920—*1048, Gorenjski muzej, Kranj 1981, str. 140. 13 ZAP, OK ZKS Ptuj, šk. 1, mapa 2, leto 1946, Celioa KP breški kvart — Okrajnemu komiteju KPS v Ptuju (»Pomočilo o 18. organizacijskem sestanku — 8. 6. 1946). Poročilo o 18. organizacijskem sestanku celice KPS Velika Nedelja — 14. 6. 1946, Zapisnik 2. organizacijskega sestanka celice Vurberk — 12. 6. 1946, Celica KPS Juršinci — Okrajnemu KP v Ptuju, Poročilo z delovnega sestanka celice sv. Marko — 11. 6. 1946. 14 ZAP, OK ZKS Ptuj, šk. 1, mapa 2, leto 1946, Zapisnik seje Okrajnega komiteja KPS Ptuj — 3. 6. 1946 in Zapisnik sejie komiteja ^ 24. 6. 1949. 15 ZAP, OLO Ptuj, šk. 36, Gospodarski odsek, Referat za prehrano; OLO Ptuj, šk. 39, Finančni odsek, Plačilni seznam — odsek za finance, odsek za socialno skrbstvo. 10 ZAP, OK ZKS Ptuj, šk. 1, mapa 2, leto 1946, Zapisnik seje Okrajnega komiteja KPS Ptuj — 3. 6. 1946 in Zapisnik seje komiteja — 24. 6. 1949. 17 ZAP, OK ZKS Ptuj, šk. 1, mapa 2, leto 1946, Zapisnik seje Okrajnega komiteja KPS Ptuj — 3. 6. 1946 Tli Zapisnik seje komiteja — 24. 6. 1949. 18 Nataša Urbanc, Mladinske delovne akcije 1945—1948, Napredno mladinsko gibanje na Slovenskem, RK ZSMS, Ljubljana 1982, str. 210. 19 ZAP, OK ZKS Ptuj, šk. 1, mapa 2, leto 1946, Zapisniki sestankov Okrajnega komiteja KPS Ptuj — Zapisnik seje komiteja 24. 6. 1946. 20 Majda Voljč, ustna izjava z dne 25 . 4. 1984. 21 Arhiv Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani (v nadaljevanju IZDG), fond CK ZMS, fase. 7, Plenum okrajnih sekretarjev okrožja Maribor — 13. 6. 1046. 22 IZDG, fond CK ZMS, fase. 7, Zapisnik sestanka Okrožnega odbora LMS Maribor — 6. 8. 1946 .in Zapisnik seje okrajnih sekretarjev SKOJ|||||Ì7. 8. 1946. 23 IZDG, fond CK ZMS, fase. 7, Zapisnik sestanka Okrožnega odbora LMS Maribor — 6. 8. 1946, Zapisnik seje Okrožnega odbora LMS — 22. 9. 1946. 24 Natančnejšega števila brigadirjev, brigad ter njihovih nazivov ni mogoče ugotoviti zaradi neustrezne dokumentacije, saj si poročila medsebojno nasprotujejo. Tako tudi ni možno ugotoviti, koliko mladih je sodelovalo iz ptujskega okraja pri delih na Pesnici. Nataša Urbanc, Mladinske delovne akcije 1945—1948, Napredno mladinsko gibanje na Slovenskem, RK ZSMS, Ljubljana 1982, str. 211; Janez J. Švajncer: Pesnica 1946, Kronika, Časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 29, Ljubljana 1981, 1. zvezek, str. 41-45. 25 Nataša Urbanc: Mladinske delovne akcije 1946—1948, Napredno mladinsko gibanje na Slovenskem, RK ZSMS, Ljubljana 1982, str. 211. 26 Janez J. Švajncer: Pesnica 1946, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 29, Ljubljana 1981, 1. zvezek, str. 41-51. 27 Prav tam. 28 Prav tam. 29 IZDG, fond CK ZMS, fase. 7, Zapisnik sestanka Okrožnega Odbora LMS Maribor — 6. 8. 1946. 30 IZDG, fond CK ZMS, fase. 7, Zapisnik sestanka sekretariata Okrožnega odbora LMS Maribor — 23. 8. 1946. 31 Janez J. Švajncer: Pesnica 1046, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 29, Ljubljana 1981, 1. zvezek, str. 41-51. 32 Nada Holynskì: Dejavnost gorenjskih mladinskih organizacij od osvoboditve pa do združitve SKOJ in LMJ, SKOJ na Gorenjskem 1920—1948, Gorenjski muzej, Kranj 1981, str. 142. Nataša Urbanc, Mladinske delovne akcije 1945—1948, Napredno mladinsko gibanje na Slovenskem, RK ZSMS, Ljubljana 1982, str. 214. 33 ZAP, OK ZKS Ptuj, šk. 2, mapa 3, leto 1947, Zapisnik seje Okrajnega komiteja SKOJ — 14. 1. 1947. . 34 Prav tam. ZAP, OK ZKS Ptuj, šk. 2, mapa 3, leto 1947, Zapisnik okrajne skojevske konference — 26. 1. 1947. IZDG, fond CK ZMS, fase. 51, Pokrajinskemu komiteju SKOJ za Slovenijo v Ljubljani — 7. 2. 1947 (mesečno poročilo). 35 ZAP, OK ZKS Ptuj, šk. 2, mapa 3, leto 1947, Zapisnik okrajne skojevske konference — 26. 1. ,1947. 36 IZDG, fond CK ZMS, fase. 5t, Pokrajinskemu komiteju SKOJ za Slovenijo v Ljubljani — 1. 2. 1947 (zapisnik seje Okrajnega kamlteja SKOJ). 37 ZAP, OK ZKS Ptuj, šk. 2, mapa 3, leto 1947, Zapisnik konferenoe sekretarjev grup SKOJ ptujskega okraja — 8. 2. 1947. 38 Prav tam. 39 ZAP, OK ZKS Ptuj, šk. 2, »mapa 3, leto 1947, Zapisnik okrajne skojevske konference — 26. 1. 1947. 40 IZDG, fond CK ZMS, fase. 51, Glavnemu odboru LMS Ljubljana — 9. 6. 1947 (poročilo o predkongresnem tekmovanju). Zapisnik sestanka sekretarjev skojevskih grup ^ 9. 9. 1947. 41 ZAP, OK ZKS Ptuj, šk. 2, mapa 3, leto 11947, Zapisnik okrajne skojevske konference — 26. 1. 1947. 42 Prav tam. 43 ZAP, OK ZKS Ptuj, šk. 2, mapa 3, leto 1947, Zapisnik Okrajne skojevske konference — 26. 1. 1947; Zapisnik konference sekretarjev grup SKOJ ptujskega okraja — 8. 2. 1947. 44 ZAP, OK ZKS Ptuj, šk. 2, mapa 3, leto 1947, Zapisnik konference sekretarjev grup SKOJ ptujskega okraja — 8. 2. 1947. 45 ZAP, OK ZKS Ptuj, šk. 2, mapa 3, leto 1947, Zapisnik konference skojevskih sekretarjev — 1'5. 3. 1947. 46 ZAP, OK ZKS Ptuj, šk. 2, mapa 3, leto 1947, Zapisniki celice OPO KP Barbara v Halozah, Poročilo (19. 6. 1947); Zapisniki celice OPO KP Markovci, Okrajnemu komiteju KP v Ptuju (Zapisnik organizacijskega sestanka — 24. 3. 1947). 47 ZAP, ZMS ^ Okrajni komite Ptuj, šk. 1, Zapisniki 1948—1,957, Zapisniki 1947, Poročilo predsednika mladinskega aktiva Sedlašek— Stanošina, Poročilo predsednice mladinskega aktiva Biš. 48 ZAP, OK ZKS Ptuj, šk. 2, mapa 3, leto 1947, Zapisnik okrajne skojevske konference — 26. 1. 1947, Zapisnik konference sekretarjev grup SKOJ ptujskega okraja — 8. 2. 1947. 49 ZAP, OK ZKS Ptuj, šk. 2, mapa 3, leto 1947, Zapisnik konference skojevskih sekretarjev — 15. 3. 1947; Fotografije odhodov ptujskih MDB na MDA (Fotografije so last Majde Voljč, CMD, Ptuj); Majda Voljč, ustna izjava z dne 25. 4. 1984. 50 ZAP, OK ZKS Ptuj, šk. 2, mapa 3, leto 1947, Centralnemu komiteju KPS Ljubljana (31. 12. 1947, Letno partijsko poročilo za leto 1947). 51 Nataša Urbanc, Mladinske delovne akcije 1945—1948, Napredno mladinsko gibanje na Slovenskem, RK ZSMS, Ljubljana 1982, str. 215. 52 ZAP, OK ZKS Ptuj, šk. 2, mapa 3, leto 1947, Centralnemu komiteju KPS Ljubljana (31. 12. 1947, Letno partijsko poročilo za leto 1947). 53 IZDG, fond OK ZMS, fase. 51, Glavnemu odboru LMS Ljubljana — 9. 6. 1946 (Poročilo o predkongresnem tekmovanju). 54 Nataša Urbanc, Mladinske delovne akcije 1945—1948, Napredno mladinsko gibanje na Slovenskem, RK ZSMS, Ljubljana 1982, str. 215. 55 ZAP, OK ZKS Ptuj, št. 2, mapa 3, leto 1947, Centralnemu komiteju KPS Ljubljana (31. 12. 1947, Letno partijsko poročilo za leto 1947); ZMS — Okrajni komite Ptuj, šk. 1, Zapisniki 1948—1957, Zapisniki 1947, Resolucija Pokrajinskemu svetu Ljubljana. 56 IZDG, fond CK ZMS, fase. 51, Glavnemu odboru LMS Ljubljana — 9. 6. 1947 (Poročilo o predkongresnem tkemovanju). 57 ZAP, ZMS — Okrajni komite Ptuj, šk. 1, Zapisniki 1948—1957, Zapisniki 1947, Resolucija Pokrajinskemu svetu Ljubljana. 58 IZDG, fond CK ZMS, fase. 51, Zapisnik izredne skojevske konference — 8. 8. 1947. 59 IZDG, fond CK ZMS, fase. 51, Prokraj inskemu komiteju SKOJ za Slovenijo — Ljubljana — 27. 8. 1947. Pokrajinskemu komiteju SKOJ za Slovenijo — Ljubljana — 19. 11. 1947. 60 ZAP, ZMS — Okrajni komite Ptuj, šk. 1, Zapisniki 1948-1957, Zapisniki 1947, Poročilo tovarne aluminija in glinice v Strnišču; Majda Voljč, ustna izjava z dne 25. 4. 1984. 61 Nataša Urbanc, Mladinske delovne akcije 1945—1948, Napredno mladinsko gibanje na Slovenskem, RK ZSMS, Ljubljana 1982, str. 217. 62 ZAP, ZMS — Okrajni komite Ptuj, šk. H, Zapisniki 1948—1957, Zapisniki 1948, Referat Dušana Furlana na Okrajni konferenci SKOJ — 8. 2. 1948. 63 Prav tam. 64 Prav tam. 63 ZAP, ZMS — Okrajni komite Ptuj, šk. 1, Zapisniki 1948—1957, Zapisniki 1948, Referat In materiali okrajne skupne konference SKOJ in LMS — 5. 12. 1948, Referat Dušana Furlana. 66 NAŠE DELO, 2. 12. 11948, št. 12, str. 2 in 16. 12. 1948, št. 13, str. 1. 67 ZAP, ZMS — Okrajni komite Ptuj, šk. 1, Zapisniki 1948—1957, Zapisniki 1948, Referat In materiali okrajne skupne konference SKOJ in LMS ,.r- 5. 12. 1948, Referat Dušana Furlana; Materiali okrajne konference SKOJ -— 1.8. 1948, Zapisnik. 68 ZAP, ZMS — Okrajni komite Ptuj, šk. 11, Zapisniki 1948—1957, Zapisniki 1948, Materiali okrajne konference SKOJ 1. 8. 1948 — Referat Dušana Furlana. 69 ZAP, ZMS — Okrajni komite Ptuj, šk. 1, Zapisniki 1948—1957, Zapisniki 1949, Materiali okrajne letne mladinske konference 6. 3. 1949, Referat Dušana Furlana. 70 ZAP, ZMS — Okrajni komite Ptuj, šk. 1, Zapisniki 1948—1957, Zapisniki 1948, Referat Dušana Furlana na okrajni konferenci SKOJ 8. 2. 1948. 71 ZAP, ZMS — Okrajni komite Ptuj, šk. 1, Zapisniki 1948—1957, Zapisniki 1949, Materiali okrajne letne mladinske konference 6. 3. 1949, Referat sekretarja. 72 ZAP, ZMS — Okrajni komite Ptuj, Zapisniki 1948—1957, Zapisniki 1949, Materiali okrajne letne mladinske konference 6. 3. 1949, Zapisnik. 73 ZAP, ZMS — Okrajni komite Ptuj, šk. 1, Zapisniki 1948—1957, Zapisniki 1949, Okrajna kmečka konferenca — 6. 2. 1949, Zapisnik; Materiali okrajne letne mladinske konference — 6. 3. 1949, Sklepi. 74 MAŠE DELO, 5. 5. 1949, št. 9, str. 2 In 19. 5. 1949, št. 10, str. 2. 75 NAŠE DELO, 19. 5. 1949, št. 10, str. 2. 76 NAŠE DELO, 2. 6. 1949, št. 11. 77 NAŠE DELO, 23. 9. 1949. 78 NAŠE DELO, 8. 7. 1949. 79 NAŠE DELO 9. 12. 1949. 80 ZAP, ZMS — Okrajni komite Ptuj, šk. 1, Zapisniki 1949—1957, Zapisniki 1949. 81 NAŠE DELO, 15. 7. 1949, št. 15, str. 2. 82 Feliks Bagar, ustna izjava z dne 7. 5. 1984. 83 NAŠE DELO, 28. 4. 1950. Na srečanju brigadirjev zvezne MDA Slovenske gorice 1984 z brigadirji — veterani povojnih MDA ptujskega okraja 16. 6. 1984 v Dornavi smo ugotovili, da je ta MDB sodelovala pri gradnljii oeste Bratstva in enotnosti Zagreb—Beograd. Tudi v brošuri Mladina gradi (Ob 20-letnici Izgradnje ceste Ljubljana—Zagreb, Ljubljana 1978, str. 9) je zapisano, da se je v letu 1950 nadaljevala in končala Izgradnja omenjene avtomobilske ceste na tem odseku, zato gre verjetno za to MDA. 84 NAŠE DELO, 28. 4. 1950. 85 NAŠE DELO, 2. 9. 1948; Ljubica Šuligoj, ustna Izjava z dne 16. 5. 1984. 86 Ljubo Jasnič — Zdravko Troha, Moralni lik SKOJ, Kratek pregled razvoja KPJ — KPS In SKOJ, Center za MDA pri RK ZSMS, Kočevje, str. 87. 87 IZDG, fond CK ZMS, fase. 18, Delo mladinske organizacije v letu 1949 na področju mariborske oblasti. Ljubica Šuligoj NEMŠTVO NA PTUJSKEM OBMOČJU MED OBEMA VOJNAMA Ofenzivno nemštvo v boju proti slovenskemu življu na prelomu našega stoletja Za obdobje med obema vojnama, moremo ugotoviti na ptujskem območju dve temeljni značilnosti. Lahko govorimo namreč o leglu nemškutarstva in hitlerjanske propagande, ki je posebej izstopala na slovenskem štajerskem, obenem pa so bili naši kraji pomembno jedro revolucionarnih družbenih sil ter narodnoobrambnega gibanja v slovenskem prostoru. Za razumevanje dejavnosti tukajšnje »nemške manjšine« med vojnama je potrebno seči nekoliko nazaj. Nemški gospodarski in politični pritisk se je večal na slovensko ozemlje od sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Prodor nemškega kapitala je spremljal val brezobzirnega potujčevanja in majhni slovenski proizvajalci se niso mogli upreti nemški ekonomski premoči. Tako je bil pojav nemškutarstva le logična posledica obstoječih-družbenoekonomskih razmer. Mesta, denimo Ptuj, Maribor in Celje, so postala močne nemške postojanke, medtem ko na podeželju Nemci niso bili tako uspešni. Nestrpnost ponemčevanja je odprla poglavje narodnoobrambnih bojev, ki so na prelomu tega stoletja dobivali vse ostrejšo podobo. V začetku 20. stol. se je pri nas bohotila nemška uprava, po mestih je prevladala nemščina kot občevalni jezik in slovenski človek je prehajal v odvisnost tujcev. Tako je bilo tudi v Ptuju, nemški »trdnjavi«, obdani od večinskega slovenskega življa, ki seje ob zaostalih družbenoekonomskih razmerah težko upiral nemški sili. Hkrati s tem ne gre prezreti sistematičnega nemškega raznarodovalnega dela s pomočjo graške Südmark im dunajskega Schulvereina. Na nacionalno mešanem ozemlju naj bi Südmark skrbela za ekonomsko pomoč Nemcem (zanimajo se npr. za kolonizacijo Slovenskih goric), medtem ko bi za vzgojo otrok poskrbele nemške šulferjanske šole. Deutscher Schulverein je npr. v Ormožu dosegel, da so otroci iz najbližje okolice (podeželje je.bilo slovensko) morali le v mestno — nemško šolo; ob njej je deloval tudi nemški vrtec. Seveda je značilno, da so učence pridobivali z gospodarskim pritiskom na starše ali pa mamili z darili in podporami otroke. Vse to naj bi omejevalo delo slovenske okoliške šole na Hardeku.1 Postojanko Schulvereina je predstavljal tudi Ptuj, kjer je poleg nemške osnovne šole delovala tudi gimnazija. Schulverein je podprl gradnjo in ustanovitev dijaškega in dekliškega dom (Mädchenheim) ter glasbene šole v mestu, I. 1910 pa je zgradil nemško šolo na Bregu 2 Otroci slovenskih staršev so morelTirTflrdliško šolo, pa še tam so o vodstvu šole odločali Nemci. Dejansko so nemške šole dušile narodno Zavest, rojevale nemškutarijo; govoriti slovensko je bilo sramotno. V zagovor nemške šole na Bregu je npr. »Štajerc« zapisal 22. septembra 1918 v št. 38 med drugim: »...Ker vemo, kateri narod in jezik ima boljšo bodočnost, zato pa se ima naša deca nemško učiti, da ne bode moralično propadla.« V obrambg_slovenstya se je bi Ig potrebno or ga n I zi ratL_ Slovenski norodnoobrambni boj. se je. osredotočil v.čitalnicah, dramatskih drult-vih, pevskih zborih (od I. 1884 je delovalo v Ptuju Slovensko pevsko društvo, katerega nastopi so bili pravi narodni prazniki).3 Narodni dom v Ptuju, ustanovljen 1864, je vsekakor veliko prispeval k utrditvi slovenstva, “kljub otežkočenim možnostim dela v tej nemški »trdnjav]«. K razvijanju narodnoobrambne zavesti je veliko prispevala sokolska organizacija, ki je npr. pozneje v tridesetih letih pomenila v Ptuju in Ormožu pomemben dejavnik v boju proti nemškemu nacizmu. In čeprav je moč nemškega kapitala zlomila marsikaterega našega človeka, so ga na drugi strani skušale reševati naše posojilnice. Nadalje moramo poudariti pomen dela CMD kot slovenske obrambne organizacije proti prizadevanjem Schulvereina. Zato septembrski dogodki v Ptuju le potrjujejo, da se je nemštvo predvsem usmerilo proti CMD, ki si je prizadevalo razvijati slovenske šole v ogroženih krajih. Surovi izpadi ptujske nemškutarije 13. in 14. septembra 1908 so ne le potrdili ostrino narodnoobrambnega boja na ogroženih slovenskih območjih, temveč so narodnostna nasprotja še poglobili. »Svoji k svojim!« je postalo geslo slovenstva v narodnoobrambnem boju, kar naj bi tudi pomenilo — bojkotirati nemške obrtnike in trgovce po nemšku- tarskih trgih in mestih. Toda zaradi nedoslednosti, strankarske neenotnosti in nemškega ekonomskega monopolizma so bili uspehi takih pozivov polovični. Končno bi še za septembrske dogodke mogli reči, da so dokazovali, kako velja mesto za trdno nemško postojanko. Zanimivo je namreč, da je nemštvo na našem območju obvladovalo Ptuj in Ormož, medtem ko je Središče ohranilo slovensko bistvo.4 V Ptuju, denimo, je živelo nekaj priseljenih nemških trgovskih in obrtniških družin, nekaj lastnikov majhnih industrijskih obratov, tu je bila nemška Sparkasse. Nemški kapital je marsikoga prisiljeval, da se je uvrščal med nemško govoreče prebivalce ali da je celo zavrgel slovensko narodnost. Tako najdemo v mestu nekaj takih družin, ki so ob ekonomski nuji zatajili svoje slovensko poreklo in postali celo strupeni sovražniki slovenstva — nemškutarji (Orniggi, Sellinscheggi, Schoste-ritschi, Slawitschi, Murschetzi, Artenjaki, Prelogi, Straschilli...). Ormoško nemštvo so predstavljali prišleki — sodniki, zdravniki, odvetnik, lekarnar, učitelji šulferjanske šole, nekaj trgovcev in obrtnikov, medtem ko so nemškutarsko plast tvorili žandarji, financarji, dacarji ipd. Narodnostni spopadi tudi tega mesteca niso obšli, saj je tudi tukaj prihajalo do fizičnih obračunov med nahujskano mladino, pa tudi izzivalnih psovk kot npr. »Windische Hund«, ni manjkalo.5 Ptujsko štajer-oijanstvo je z gospodarskimi grožnjami strahovalo ormoško podeželje, obenem pa je k raznarodovanju tega območja prispevala tudi ptujska Hutterjeva žganjarna s pijačo — rozolijo. Tako je uživanje škodljive rozolije in šmarnice, ki je po bolezni žlahtne trte v začetku tega stoletja prodrla na podeželje, prizadelo male ljudi, ne da bi se oblasti za to kaj zmenile. Slovenska posestva so propadala, Nemci in nemčurji pa so jih poceni kupovali, in to ob pomoči svojih denarnih zavodov. V takem položaju so se mogli ormoški Slovenci boriti proti Nemcem bolj na kulturnem področju, medtem ko boj preko hranilnice in posojilnice ni mogel biti učinkovit. Delovali so v čitalnici, v CMD, pri Sokolu, v Ormožu jim je uspelo vzdrževati slovenski vrtec. Oporo so našli zavedni Ormožani tudi v hardeški slovenski okoliški šoli, slovenski Hardek se je skušaj postaviti v bran »nemškemu« Ormožu [npr. hardeško slovensko gasilsko društvo proti nemški požarni brambi v mestu).6 Tudi zavedno slovensko dijaštvo se je raje podajalo drugam kakor v ptujsko nemško gimnazijo, znano po svoji nacionalistični naravnanosti. — Ptuj je veljal za žarišče vseh nemških političnih mahinacij tega območja. Kaj je potem tisto, kar je mesto spreminjalo v izrazito nemškutarsko gnezdo? Bilo je to štajercijanstvo, katerega zametke najdemo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so Nemci proti ideji Zedinjene Slove- nije poudarjali štajercijansko provincionalno miselnost, štajercijansko gibanje, ki je na prelomu tega stoletja prevzelo tukajšnje nemštvo, je tesno povezano z Josefom Orniggom (1859 — 1925). Ker pomeni Or-niggovo obdobje svojstven primer nemške dejavnosti v naših krajih in ker so se posledice tega časa odražale med obema vojnama, spoznajmo v grobih obrisih to osebnost. Bil je dejansko ponemčen Slovenec iz Slovenskih goric. Izučil se je za peka in kmalu pokazal svoje organizacijske in gospodarske sposobnosti. Med leti 1894 in 1918 ga srečamo kot ptujskega župana, od 1896 pa tudi kot poslanca v štajerskem deželnem zboru. Res je sicer, da je prispeval k razvoju mesta, res pa je tudi, da je nemštvo tako okrepil, da je Ptuj postal »ena najmočnejših nemških trdnjav na slovenskem Štajerskem«.7 Da bi zavrl slovensko narodno zavest na podeželju, je vzpodbujal kmeta k sodelovanju z nemškim trgovcem in obrtnikom, da bi se tako lahko ta rešil gospodarske krize (katastrofa vinogradnikov Haloz in Slovenskih goric v začetku 20. stol., ko trtna uš napade vinograde). Po Orniggovem pojmovanju ni bila rešitev iz krize v obujanju narodne zavesti, temveč v štajercijanski skupnosti. Tako se je štajercijanstvo posluževalo različnih načinov pridobivanja ljudi, tudi z različnimi prireditvami, manifestacijami in zborovanji. Ton temu gibanju je zlasti dajalo glasilo ptujske in druge nemškutarije — štajerc (1900—1918). Pisan v spodnještajerskem narečju, je bil to »najstrupenejši protislovenski list«, ki je imel namen germanizirati Slovence — »vindišarje«.8 štajerc je bil poceni časopis, revnejši so ga dobivali zastonj. Ljudi so z ekonomsko prisilo pridobivali med naročnike. Politične strankarske razprtije, pa nacionalna mlačnost in nemška demagogija so pritegnile ljudi k listu. Urednik Štajerca, nekdanji slovenski socialdemokrat Karl Linhart, je leta 1910 napisal brošuro z naslovom: »Der Abwehrkrieg des unterländischen Deutschtums ...«, kjer slovensko narodnostno gibanje označuje kot veleizdajniški ježnoslovanski panslavizem.9 Po mnenju pisca Slovenci zaradi svoje majhnosti in zaostale kulture za Nemce ne predstavljajo prave nevarnosti, a jih je vendarle potrebno zatreti! Preiti je potrebno v zavestno ofenzivo, slovenskemu kmetu je potrebno odvzeti zemljo, Nemci morajo priti do morja!10 Ali ni to oznanjanje nemške superiornosti in slovenske manjvrednosti tista rdeča nit, ki se je nato pričela vleči skozi obdobje med obema vojnama in se je v vsej svoji podobi razžarela leta 1941?! Strupen nemškutarski veter je objel Ptuj pred prvo svetovno vojno. Nič čudnega, če bodo Orniggi, Linharti in drugi narodni odpadniki storili vse, da bi te kraje tudi po zlomu habsburške monarhije ohranili v hemŠkem okoiju. Nič nenavadnega tudi ni, če je štajercijanska zavest ves čas živela tudi pozneje v jugoslovanski državi med »nemško manjšino«. Aktivnost tukajšnjih Nemcev pred razsulom Avstro-Ogrske Dejali smo, da je ekspanzija nemškega kapitala konec prejšnjega stoletja spreminjala Ptuj v leglo nemškutarije in da je bil to čas nemške gospodarske in politične prevlade nad slovenskim prebivalstvom. Logično je potem, da je na dogodbe v habsburški monarhiji ob koncu vojnega požara silovito reagiralo tukajšnje nemštvo. Majniška deklaracija je sprožila velik hrup. Dokazovati je bilo potrebno življenjsko pomembnost spodnještajerskih krajev za Nemce. Hofmann v. Wellenhof je npr. pisal v časopisu »Deutsche Kultur in der Welt«, da je spodnještajersko nemštvo »imenitna vez v verigi, ki naj čuva prosto pot do Adrije«.11 Glavna oporišča v tej verigi so bila mesta Maribor, Ptuj in Celje. Zadnje vojno obdobje je vneslo med ptujsko nemštvo veliko vznemirjenje. Nerešeno nacionalno vprašanje je razjedalo monarhijo, položaj na fronti pa je napovedoval njen zlom. Plebiscitarna odločitev za majniško deklaracijo je kazala hotenja narodnozavednih množic. Bodoči jugoslovanski državi naj bi se priključil slovenski del Štajerske najmanj južno od severne meje volilnega okraja Maribor levi breg in z njim mesta kot sta Maribor.in Ptuj. Nemški listi so zaganjali hrup, Štajerc pa je očital majniški deklaraciji veleizdajniške namene ter pričel gonjo proti Slovencem.12 Slovenski narod je 2. avgusta 1917 v št. 175 zapisal, da je 29. julija zborovala »štajerčeva stranka« pod vodstvom Orniggov in Linhartov, torej peščice ptujskih nemškutarjev, ki so protestirali proti »raztrganju« štajerske, proti jugoslovanski politiki ... Protijugoslovanskih člankov, agitacij proti podpisovanju majniške izjave pod geslom: »Ne podpisujte jugoslovanske pole!« je bilo v Štajercu veliko. »Nikdar ne bode 'jugoslovanska’ država uresničena, nikdar se np bode zgodilo državno pravno združenje Slovencev, Hrvatov in Srbov«, deremo v časniku 6. januarja 1918 v št. 1. In potem v 4. št. dne 27. januarja 1918 pod naslovom »Proti 'jugoslovanski' hujskaniji« list naglaša, da je Ptuj »proti« jugoslovanski deklaraciji in da je mesto »na-pram tej hujskariji popolnoma brez varstva«, zato naj državni poslanci opravijo svojo dolžnost. Tudi odposlanstvo štajerskih Nemcev in nemškutarjev pod Orniggo-vim vodstvom 25. maja 1918 pri cesarju, ki se je mudil v Badenu pri Dunaju, je terjalo odločnost. Medtem ko je Josef Ornigg zahteval od cesarja strogost proti vsem, ki spravljajo državo v nevarnost, pa je Karl Linhart, urednik Štajerca«, naprosil cesarja, naj zastavi svojo besedo »v tej veliki nevarnosti, ko se na jugu zbira jugoslovanska revolucija« J3 In kmalu zatem je sledil komentar v ptujskem Štajercu o avdienci pri cesarju, češ da je glasilo »Münchener Neueste Nachrichten« označilo sprejem kot »pomembnega« in da so se ga udeležili »domovini zvesti Slovenci«, ki ne želijo njenega razkosanja.14 Štajerc se je kar naprej obračal na bralce, jih pozival na zvestobo cesarju, jih rotil pred jugoslovanstvom. Kako »visoko« šo v uradni monarhiji ocenjevali poslanstvo Štajerca«, kaže tudi primer, ko je sam cesar ob smrti urednika Karla Linharta nakazal družini denarno podporo v znesku 1500 K.15 Štajerc je torej ob koncu monarhije zvesto opravljal svoje »poslanstvo«, zagrizena nemškutarija po Ptuju in Ormožu pa se še dolgo po prevratu ni mogla umiriti in je še vedno pričakovala zase ugodne rešitve. čakala je na svoj čas! Tako lahko npr. razumemo stališča ptujskega županstva, ki je marca 1918 označilo nemški dijaški in dekliški dom v Ptuju kot »močna stebra za okrepitev in ohranitev nemštva, kar naj bi ostala tudi, če bo do južnoslovanske države moralo priti«.16 Jasno je potem, da se tukajšnje nemštvo ni moglo sprijazniti z nastalimi spremembami ob nastanku jugoslovanske države in da je med njim neprestano tlela iskra upanja o ponovni priključitvi naših krajev k veliki Nemčiji. Toka zgodovinskih dogajanj še tako silovita prizadevanja po ohranitvi habsburške monarhije niso mogla ustaviti. Kraljevina SHS je za nekdanje oblastnike postala realnost. V novo nastali državi so se ti prelevili v nemško nacionalno manjšino, ki se je le navidezno vživljala v nove razmere, sicer pa so, kot sem že omenila, politične ambicije še vedno prikrito živele, in to pod okriljem ekonomske moči. O teh vprašanjih bo govor pozneje. Spremljajmo sedaj ta prelomni čas, ko se ptujski Nemci z novimi zgodovinskimi dejstvi nikakor niso mogli sprijazniti. PREVRATNI DNEVI NA PTUJSKEM OBMOČJU (1918—1920) Ptujski Nemci ob nastajanju jugoslovanske državnosti Vse odločnejše zahteve podrejenih narodov v habsburški monarhiji so spravljale vladajoče nemštvo v negotovost, v brezupno iskanje rešitve. Ob tem so burili duhove še revolucionarni vplivi ob dogodkih v Rusiji. Predsedstvo kraljevsko-cesarskega namestništva za Štajersko je marca 1918 opozorilo nižja oblastna načelstva na revolucionarno socialistično propagando v vojski, ki jo vnašajo povratniki iz ruskega ujet- ništva. Zato se je potrebno povsod postaviti po robu z vsemi razpoložljivimi sredstvi.17 Panično vzdušje je v zadnjih dneh monarhije zajelo tudi tukajšnje nemštvo. Ob nastajanju nove oblasti so pričakovali, da bo Ptuj priključen k nemški Avstriji. Dodajmo, da je avstrijska skupščina 22. novembra 1918 sprejela zakon, s katerim začrtuje meje države, tako da bi seveda naši kraji sodili v njen okvir. Zato ni čudno, da je potekala široka propagandna dejavnost na »spornem ozemlju«.18 še 25. novembra 1918 so se mudili stari ptujski oblastniki pri predsedniku avstrijske republike Karlu Seitzu, pri državnem kanclerju dr Karlu Rennerju ter zunanjem ministru Ottu Bauerju. Prizadevali so si »rešiti nemški Ptuj« s priključitvijo k nemški Avstriji. Le-ta je namreč nato 19. decembra proglasila sodni okraj Ptuj za del svojega ozemlja.19 iz omenjenih razlogov je bila v Ptuju negotova situacija. Stari občinski odbor je bii razpuščen šele konec novembra 1918; tukajšnji Nemci so v obrambo »nemškega Ptuja« celo formirali in oborožili svojo »Burger garde«, tako da jo je moral razorožiti bataljon 17. ljubljanskega pešpolka, ki je bil poklican v Ptuj 7. novembra 1918.20 Vzporedno s temi dogajanji se je v mestu oblikoval Narodni svet, najverjetneje 2. novembra, ki ga je najprej vodil advokat dr. Fran Jur-tela. Slovenski gospodar je 7. novembra v št. 45 že pisal o njem kot »slovenskem županu«, ki je nastopil po Orniggovem odstopu. Poročilo se sklada z ohranjenimi spominskimi pričevanji, po katerih spoznamo, da je bilo v Ptuju 3. novembra veliko zborovanje, na katerem je član Narodnega sveta dr. Ivan Fermevc »svečano razglasil« množici Ptujčanov in okoličanov, da so končno osvobojeni suženjstva in da so na svoji zemlji postali svobodni, v novi Državi SHS.21 Zanos, ki je preveval slovensko dušo, je bil skaljen z mnogimi grenkimi preizkušnjami. Znova se je bilo potrebno postaviti v obrambo narodnega ozemlja! V teh kritičnih časih, ko so tekla prizadevanja pridobiti kraje Spodnje štajerske pod okrilje nemške Avstrije, je bilo nujno ohraniti notranji red. Okrajni glavar dr. Pirkmeier je 4. novembra 1918 pozval občinske predstojnike, župne urade, šolska vodstva in žandarmerijske postaje, naj ohranijo z občinskimi stražami red in mir.22 Iz strahu pred slovensko maščevalnostjo so se namreč nekateri Nemci umaknili v nemško Avstrijo (med njimi župan Ornigg), tisti pa, ki so ostali — obrtniki, trgovci, so zavirali normalno preskrbo in se nasploh vedli provokativno. Razglas okrajnega glavarstva, Narodnega sveta in vojaškega poveljstva v Ptuju novembra 1918 je pozval državljane, naj ostanejo mirni, saj bodo »v prehodni dobi, ko pridejo najtežji časi, potrebovali pomoč narodne oblasti«.23 V proglasu »Slovenskim kmetom« v Slovensko prebivalstvo le navdušeno proslavilo ustanovitev Jugoslovanske države (iz arhiva P M P) i istem času oblasti opozarjajo, da nemški in nemčurski trgovci ne smejo zaslužiti niti vinarja, da je potrebno podpirati slovenske trgovce. »Slovenska zemlja mora ostati slovenska in prosta od nemškega gospodarstva«, so dobesedno zapisali.24 Kot bomo še spoznali, pa bo »nemška manjšina« v naših krajih vseskozi igrala na karto gospodarske premoči. Zato je bila arogantnost tukajšnjega nemštva vseskozi spremljajoči pojav. Navidezno je prišlo po ureditvi meja Kraljevine SHS do nekake »umiritve«, toda ne za dolgo. Kaj kmalu bodo politične ambicije ptujskega nemštva planile na dan. In »prevratni dnevi« so v bistvu samo razkrili prepad, ki je zijal med nemštvom in zavednim slovenstvom kot posledica prejšnjega nemškega monopolizma. Še vekrat bodo zavedni Slovenci poslej izražali svojo nejevoljo nad dvigajočim se nemštvom, in to v državi, od katere so pričakovali zagotavljanje narodnih pravic. Zato je tukajšnje slovensko prebivalstvo ustanovitev Kraljevine SHS navdušeno pozdravilo. Manifestacije slovenskega življa ob državnem »zedinjenju«. Nastopi Nemcev rojevajo narodni odpor. Medtem ko je nemštvo postavljalo svoje zahteve po našem ozemlju in so velesile krojile usodo malih narodov ter odločale o mejnih vprašanjih (tudi nastajajoče jugoslovanske države), je prišlo do »zedinjenja« v Kraljevino SHS. »Narodne svečanosti«, posvečene temu dogodku, so se vrstile tudi v naših krajih. 15, decembra 1918 je bilo v Ptuju zelo slovesno. Na predvečer praznika so si ljudje dajali duška na obhodu po mestu, ki je bilo slavnostno okrašeno. V praznični Ptuj se je naslednji dan zgrnila množica ljudi. Mnogi so v narodnih nošah, peš ali na vozovih prihajali v mesto. »Veličastno ljudsko zborovanje« na trgu pred nekdanjim dominikanskim samostanom pa povorka, ki se je vila skozi mesto — vse to je izpričevalo narodno voljo, občutja .. 25 Tudi v Ormožu so »največji praznik« zedinjenja slavili zelo svečano. 14. decembra se je skozi mesto pomikala množica ljudi s slovenskimi trakovi, v narodne noše so bile oblečene žene in dekleta, godba je igrala narodne pesmi ... Na Glavnem trgu so množici spregovorili ormoški narodnjaki.26 Tukajšnje slovensko prebivalstvo je tako končno moglo izraziti svoja narodna občutja. Ta navdušenost je privrela na dan še posebej v krajih, kjer so bili spomini na zapostavljanje in zatiranje še vedno živi. Tudi spoznanje, da tukajšnje, nemštvo še vedno rovari in da noče sprejeti zgodovinskih dejstev, je ljudi podžigalo k odporu. Zato tudi maščevalnost in obračunavanja z nekdanjimi oblastniki niso bila redkost. Nemška občinska uprava je npr. 27. novembra 1918 obvestila (v nemščini!) okrajni Narodni svet o izgredih Narodne odbrane, češ da so v noči od, 22./23. november razbili nekaj izložb in odstranili nekaj nemških napisov na nemških trgovinah in gostilnah ter s tem povzročili znatno škodo (9609,85 K). —■ Odgovor okrajnega glavarstva se je glasil, da storilcev niso odkrili, sicer pa da »še do danes« ni poravnana škoda, prizadejana ptujskim Slovencem leta 1914. Zato vsaka zdajšnja prijava oz. iskanje odškodnine »ni umestno« 27 Zanimivo je ugotoviti, da so ptujski nemški občinski možje komunicirali z okrajnim Narodnim svetom le v primerih vračanja odškodnine. V prepričanju, da bo ptujski okraj priključen k nemški Avstriji, so »poslovali« z Gradcem, npr. z Okrajno obrtno zadrugo in Okrajno trgovinsko zbornico. Podžupan Johann Steudte je 16. novembra pisal poročilo o položaju v Ptuju kar v avstrijski Gloggnitz, na območno načelstvo. Sporočil je, da v mestu »vlada popoln mir«, da od slovenskega okoli- škega prebivalstva »ne grozi« nikakršna nevarnost in da bodo nemške mestne šole najverjetneje ostale.28 Pomeni, da ptujska nemškutarija deluje mimo Narodnega sveta in da se na vsakem koraku trudi dokazati nemški značaj ptujskega območja. Nič čudnega potem ni, če 27. januarja 1919 srečamo ptujske Nemce na mariborskem kolodvoru v družbi z ostalimi »prizadetimi« sosednjih mest, ki so prišli manifestirat pred komisijo za ugotavljanje meja ter ji dokazovat nemški karakter »spornega ozemlja«.29 Nemci med drugim utemeljujejo zahtevo po priključitvi k nemški Avstriji s trditvijo, da živi v Mariboru in Ptuju večinoma nemško prebivalstvo, v severnem delu Slovenskih goric in na Apaškem polju pa je narodnostno mešano, a prežeto s štajerskim pokrajinskim patriotizmom. Poleg tega navajajo še ekonomske razloge, ki narekujejo priključitev k avstrijski državi (prometna povezanost med Bruckom, Beljakom, Mariborom, Pragerskim, Ptujem in Ormožem; oskrba z elektriko preko dravskih HE).30 Čas, poln negotovosti, nestrpnosti in nemške propagandne dejavnosti je narekoval odločne ukrepe oblasti. Ptujski okrajni glavar dr. Pirkmeier je že 9. maja 1918 pod »strogo zaupno« opozoril občinska vodstva na »tujerodno prebivalstvo«, ki ga je potrebno nadzorovati, saj »pod tujim vplivom rujejo proti državi«. Pozornost je potrebno posvetiti tudi avstrijskim nemškim državljanom, ki so brez ustreznih dokumentov prekoračili demarkacijsko črto.31 In ko je bilo potrebno kreniti v boj za severno mejo, so bile s ptujskega območja poslane generalu Maistru 4 pešadijske čete.32 Spominska pričevanja govore o »patriotičnem navdušenju« borcev, ki so iz naših krajev prihajali na zbirno mesto v Maribor. — Spremljanje njihove nadaljnje poti ne sodi več v okvir tega zapisa. Hotela sem le naglasiti, da so v boj za severno mejo odhajali tudi naši rojaki, in to v času, ko si je nasprotna stran prizadevala dokazovati nemškost tega območja. Nemška izzivanja stopnjujejo narodnostna nasprotja Tudi po proklamiranem »zedinjenju« SHS v Kraljevino, se je tukajšnje nemštvo obnašalo skrajno ignorantsko, izzivalno je prepevalo nacionalistične pesmi na javnih mestih, tiskalo propagandni material, kljub zahtevi oblasti ni snelo nemških napisov, prizadevalo si je ohraniti nemške šole, nemalokrat je prihajalo do fizičnih obračunov med slovenskimi in nemškimi pripadniki. Slednje so Nemci označevali za izgred-ništvo »komunističnih tolp«, čeprav s komunističnim gibanjem taki obračuni niso imeli nobene povezave. Izzivalno vedenje tukajšnjega nemštva je bilo še vedno povezano s tendenco, da velesilam, ki so odločale o »spornem ozemlju«, dokažejo »pravi« narodni značaj. Nemci so se pričeli »umirjati« šele po koroškem plebiscitu, ko so se morali soočiti z novim dejstvom. Naj navedem nekaj podatkov. Pokrajinski muzej v Ptuju hrani razglednico panorame Ptuja, ki jo je konec 19. stol. naslikal Alojz Kazimir. Barvni posnetek so izdelali v Gradcu pod založništvom ptujskega Društvenega doma (Vereinshaus). Na razglednici je napis s pozdravom iz »nemškega obdravskega mesta Ptuja« (Festgruss aus deutschen Draustadt Pettau) ter provokativnim verzom napisanim z roko, med drugim: »Mi ostanemo Nemci in nemški ostane Ptuj« (»Wir bleiben deutsch und deutsch wird Pettau bleiben! ...«) Razglednica je gotovo služila v propagandne namene, saj je nekdo s tiskanimi črkami še pripisal, da so bile nemške iluzije pokopane decembra 1918 (»Aber nur bis Dezember 1918 und nicht Weiter — denn da kamen die slawischen Reiter!«)33 Propagandno žarišče nemških ambicij po priključitvi spodnještajerskih krajev k nemški Avstriji je bil Gradec, kjer so tiskali različno propagandno literaturo. O propagandni dejavnosti tukajšnjega nemštva se Razglednica s podobo Ptuja naj bi opozarjala, da je mesto nemško in da bo tako ostalo. Pripis zavednega Slovenca pa kaže, da bo to samo do decembra 1918 (iz arhiva PMP) lahko seznanimo tudi v sodnih spisih. Odvetniški kandidat v Ormožu Ervin Wenigerholz, po Linhartovi smrti urednik zloglasnega Štajerca, je bil obdolžen 1919. kot »duša« štajercijanskega gibanja med vojno, ki zdaj zahaja v Gradec in s tukajšnjimi štajercijanci kuje načrte o priključitvi k nemški Avstriji. S propagandnimi letaki, ki jih je sam izdelal, je pozival »drage narodnjake«, naj »ostanejo Štajerci«, saj v Jugoslaviji, kjer se izvaja nasilje, ni mogoče živeti.34 Zanimivo je, da so hoteli Nemci prepričati javnost, kako trpijo pod nasiljem jugoslovanskih oblasti. Med ohranjenimi listi nemške knjige (Dorfbuch Pettau), neke vrste kronike, lahko tudi preberemo o izgredu »komunistične tolpe« kakih dvajset pripadnikov, ki je januarja 1919 krenila proti Bregu, a so jih tamkajšnji stanovalci, med njimi Felix in Anton Koss ter Luis in Ernst Regula, ustavili na dravskem mostu.35 Ni izključeno, da je do incidenta res prišlo, saj je Breg veljal za nemško oporišče. Pa četudi je v tem primeru šlo za slovensko maščevalnost, kako je mogoče utemeljevati izzivajoče nemško petje? Po gostilnah je donela »Die Wacht am Rhein«. Podobno seje slisalo na privatnih veše-Ijačeniih.po nemških vinogradih, ko si slisai tudi hujskaško »Das déu-tsehe-WeihlLedi*.36 O izzivajočih nemških pesmih so tekle burne "rät prave na sejah ptujskega mestnega~sosv6ta še sredneta"iš2071<5 se je zastavljalo vprašanje sankcij?saj bTsi. takMneidenti pod prejšnjim režimom drugače tretirali.37 Tudi lokalni Ptujski list je zahteval odločnejše ukrepe. Da se je vse to dogajalo, nam potrjuje Dorfbuch Pettau, ko poroča, da so jugoslovanske oblasti zaprle Straschillovo gostilno na Bregu, ker se je pela »Die Wacht am Rhein«.38 J Ptujski list je 6. aprila 1919 v svoji 1. št. opozoril bralce še na en breški dogodek, namreč na pričetek dela slovenske ljudske šole, kar bi pomenilo, da je »padla zapet ena ponemčevalna kovačnica v ptujskem okraju«. To omenjam zato, ker se je tukajšnje nemštvo krčevito upiralo slovenskim šolam, češ da otroci »ne vedo« jezika. Kronist v Dorfbuch Pettau ni pozabil zapisati, da so nemški otroci zato pogosto kaznovani, da pa se svojega jezika še naprej učijo po domovih. Zapisal je tudi, da je nemščina na javnih mestih in ulicah prepovedana, kar pa ni zlomilo poguma ljudi, da ne bi govorili svoj »materin jezik«. — Žal v mnogih primerih ni šlo za »materin jezik«, temveč za prisotno narodno odpad-ništvo, nemškutarstvo. Tako je Ptujski list velikokrat poročal o nemšku-tarjenju, o »spakedrani« nemščini, ki se sliši po raznih krajih. Ne gre pozabiti, da so bile nekdanje šole pomembne ponemčeval-nice in zato se je nemštvo v novi državi upiralo slovenskim šolam. Premožni Nemci so se že pripravljali poslati svoje otroke v Gradec ali v nemško gimnazijo v Ljubljani, tako da je prišlo do težav, ko bi se tudi ptujska gimnazija slovenizirala. In zato so stekla resna prizadevanja, da bi zagotovil v šolskem letu 1919/20 ustrezno število dijakov za slovensko gimnazijo; v pomoč je bil pri tem slovenski dijaški dom. Podobno se je dogajalo z obrtno nadaljevalno in trgovsko šolo, ki so ju vzdrževali ptujski nemški trgovci. Obe sta bili še v šolskem letu 1919/20 v nemških rokah, slovenščina pa ni bila niti učni predmet. Veliko je bilo zato prizadevanj za deško meščansko šolo, kjer bi se izobraževali slovenski dijaki za produktivne poklice. Slovenska ljudska šola, ki je pričela delovati v Ptuju maja 1919, je razburila nemške duhove. Ob njej so še dovolili obstoj nemške ljudske šole, in to vse dotlej, dokler bo izpolnjevala normativ štiridesetih otrok. Zato beremo v Ptujskem listu opozorila staršem, naj svoje otroke prepišejo v slovenske oddelke. Pomemben korok k slovenizaciji šolstva je bil storjen tudi v Ormožu, ko je bila novembra 1919 podržavljena nekdanja šulferjanska ponemčevalnica.39. Počasnost v sloveniziranju šolstva je imelo svoje korenine v preteklosti. Ekononiska~odviso,qstpd nemškega delodajalca in germanizacija St^jeveda pustila sledove v zavesti naših ljudi. Nemški napisi na javnih zgradbah in nemška imena ulic so se videvali v mestu in okolici še leta 1920 ter spominjali na žalostne česa preteklosti. Ptujski list je 18. maja 1919 poročal o odstranitvi avstrijskega orla z magistrata v Ptuju in obenem dodal, da vsi pojavi samo kažejo, kako »da nismo trdno prepričani, da je Ptuj res naš«. V neurejenih razmerah, ko se je ob urejanju mejnih vprašanj države bohotila nemška propaganda, je mestna uprava praktično pričela ukrepati šele v drugi polovici leta 1919: začelo se je menjavanje uličnih tablic, nemško uradništvo so odpuščali v primeru, če ni sprejelo jugoslovanskega državljanstva in če ni obvladalo slovenskega jezika. Mestni sosvet je razkrival povezanost tukajšnjih Nemcev z Gradcem in hkrati opozoril na »neresnično« poročanje graških listov o izgredih proti tukajšnjim Nemcem, češ da je do njih prišlo zaradi »surovosti« na Koroškem.40 Okrajni glavar dr. Pirkmeier je moral celo šolske ustanove opozoriti na odstranitev dvojezičnih napisov in žigov. Dobesedno pravi: »že narodnostni čut in ponos sam mora velevati vsakemu javnemu funkcionarju v naši državi, naj čimprej odpravi te sramotne znake suženjstva .. .«41 Ptuj so prevevali burni časi. Medtem ko je nemški kronist pisal o »bojkotiranih« Nemcih ob prevratu, o poškodovanih in premazanih nemških hišah, o trpljenju v jugoslovanski državi, pa tudi nemških psovk proti slovenskim vojakom, slovenskim stanovalcem ni manjkalo.42 V obrambo svojih prejšnjih pozicij so se glasno postavljali predvsem nem- ški trgovci, gostilničarji, posestniki. Celo bivši župan Josef Ornigg, ki se je zatekel v Gradec, se je drznil »pritožiti«'pri deželni vladi v Ljubljani nad početjem lokalnih oblasti v Ptuju, ki da preganjajo njegovo družino (pa čeprav je njegov sin še vedno ohranjal gospodarske pozicije).43 Skratka, tukajšnji Nemci, ki so še do nedavnega vehementno nastopali proti slovenstvu, niso mogli prenesti spremembe. Kljubovalnost do oblasti je bila očitna. Kako bi sicer bilo mogoče, da še sredi leta 1920 srečujemo napise na trgovinah in lokalih: Slawitsch, Selin-schegg, Hoinig, Pirich ipd. Ob državnih praznikih se je dogajalo, da na nemških hišah ni bilo državnih zastav. V mestni hranilnici so Nemci še vedno samovoljno gospodarili. Enako je bilo v Zadrugi kovinarjev in kolarjev, kjer so zagospodarili domači nemškutarji, kljub ogromni večini slovenskih članov.44 čas, poln razburljivosti, je kazal prepad med nemštvom in zavednim slovenskim prebivalstvom, pri katerem je že spomin na suženjsko preteklost vzbujal odpor. Ptujski list je večkrat pozival slovenski živelj na bojkot nemških lokalov. »Svoji k svojim!« se je ponovno slišalo. —— Odpiralo se je poglavje narodnoobrambnega boja, ki se bo v tridesetih letih razplamtel z vso ostrino. Slovensko prebivalstvo je še zlasti vznemirjala nemška propaganda, ki se je potencirala ob koroškem vprašanju. S propagandnimi letaki, ki so prihajali iz Gradca, so skušali Nemci predstavljati javnosti nezadovoljstvo prebivalstva v jugoslovanski državi in celo izsiliti plebiscitarno odločitev za ptujsko območje. Ni potem čudno, če je Narodni svet v Ptuju organiziral protestni shod proti razkosanju slovenskega ozemlja na binkoštni ponedeljek leta 1919 na Florjanovem trgu, da bi pogajalce na pariški konferenci opozoril na spoštovanje narodnih pravic.45 — Toda navkljub protestom spremljamo nemška rovarjenja do izida koroškega plebiscita. Tedaj pa tukajšnji Nemci sprejmejo novo realnost in se iz zagrizenih nasprotnikov jugoslovanske države prelevijo v lojalne državljane. Kakšna je bila ta lojalnost, bomo še spoznali. Upoštevati moramo, da so se posledice vojne na zaostalem ptujskem območju še kako poznale. Gospodarski bojkot nemških mogotcev, pomanjkanje — je težilo življenje. V komaj nastali jugoslovanski državi so se že kazale razpoke med političnimi grupacijami — strankarske razprtije so se odražale tudi pri nas. Tukajšnji Nemci so dodobra izkoristili politično neenotnost in mnogokdaj kot jeziček na tehtnici odločali o volilnih rezultatih. V neurejenih razmerah so uspeli ohraniti svoj kapital. Taj gih poslopij.,53 Nemški kapital se je kanaliziral preko denarnega zavoda — posojilnice (Vorschuss Verein Pettau). Zavod je materialno podpiral podtalno nacistično dejavnost v Sloveniji. Znatna denarna podpora, ki je prihajala iz Nemčije kot pomoč nacistom v Jugoslaviji, je tekla preko tega zavoda, in to preko privatnega kliringa. Tako so npr. osnovali tajni račun na ime Maxa Glöcknerja iz Berlina.54 V letu 1939 je Glöckner naročil ptujskemu Nemcu, blagajniku Vorschuss Vereina Josefu Wresnigu, naj opravi izplačila z njegovega računa, in sicer: 30.000 din za Združenje nemških visokošolcev v Zagrebu, posameznikom v Kočevju din 175.000 in 60.000, KB v Novem Sadu 150.000 in nato 300.000 din.55 Podatki veliko povedo. Šlo je za veliko materialno pomoč »nemški manjšini« v Jugo- slaviji, ki naj pripravi vse potrebno za Hitlerjev prihod. In če ne bi ptujsko nemštvo predstavljalo za Reich trdne postojanke, je gotovo, da tudi ptujski Vorschuss Verein ne bi opravljal pomembne posredniške funkcije. Seveda so lahko ob materialni podpori tega denarnega zavoda tukajšnji Nemci uspešno delovali preko svojih društev in organizacij. NEMŠKA DRUŠTVA IN ORGANIZACIJE Nemški društveni dom (Deutsches Vereinshaus) čeprav so tukajšnji Nemci navidezno hotel ( dokazovati lojalnost do jugoslovanske države, so svoja društva in organizacije, spretno izkoriščali v protidržavne namene. V nemškem društvenem domu (danes ptujski kino) je bil še leta 1921 viden napis: »Deutsches Haus«, a v dvorani je na stare čase še spominjal avstrijski grb. Podobno je bilo tudi na sedežih drugih društev. Okrajno glavarstvo je tedaj začasno ukinilo nekatera nemška društva, češ da plakati i n n ap i s i » vp I iva j o izzivajoče ria narodno čuteče prebivalstvo mesta“«. Po pravilih društva »Vereinshaus« bi naj bilo to nepolitično društvo. V društvenem domu naj bi se Nemci shajali na družabnih srečanjih. Društvena pravila (potrdila jih je Pokrajinska uprava za Slovenijo) tudi govore, da je lahko društveni član vsak pripadnik nemške manjšine, vendar je nekdo s svinčnikom pripisah »Član je lahko 'neoporečen sorojak’« M Poudariti namreč velja, da se ie tukaišnie nemštva.nasploh po svojih društvih izoliralo od slovenskega prebivalstvaJn da je v-svoj krog sprejemalo »zanesljive«. Res je sicer, da so.svoj društveni dom »oddajali« po vojni za prireditve tudi slovenskih društvom, toda dom je vse bolj postajal prireditveni prostor »nemške manjšine«. Povejmo še to, da so bile oblasti v največji meri tolerantne do nemških prireditev. Nemški društveni dom je povezoval tukajšnje Nemce na različnih družabnih srečanjih, a skozi ta so stekli mnogi politični dogovori. Da so se v domu zbirali nacionalistični krogi in da ti niso bili naklonjeni jugoslovanski državi, naj ponazorim s primerom. Ohranjeni zapisniki Nemškega društvenega doma58 — pisani v nemščini, ponavadi v gotici — bralca opozorijo na izbrane citate nemških pesnikov, ki se povsem skladajo z ambicijami ptujskim Nemcev, npr.: Siidmarka, čuvaj, da noben tujec nikoli ne ugonobi nemške zemlje, nemške časti (O. Kernstock), »Nemcem lahko le Nemci pomagajo (L. Zahn)« ... Povejmo še, da so življenje v društvenem domu vodili nemški in nemškutarski mogočniki, tako dr. Sixt von Fichtenau, Paul Pirich, Karl Kasper, Wilhelm Blanke, Josef Kasimir, Johan Steudte, Egon Schwab, Albert Schar-ner, Leopold in Hans Slawitsch, Paul Ornigg, ing. Franz Celotti idr.59 Le-ti so poskrbeli, da so se društveni prostori spreminjali v torišče protidržavne in protislovenske dejavnosti. Še zlasti v tridesetih letih so se kulturne prireditve »nemške manjšine« spreminjale v hitlerjanske manifestacije. Ohranjeno fotografsko gradivo to potrjuje. Nemška evangeličanska cerkvena občina v Ptuju (Evangelische kirchengemeinde Pettau) Med vojnama se je ta kazala kot politično aktivna v povezanosti z drugimi nemškimi društvi in organizacijamTv Ptuju. Posebej so se njeni člani odlikovali v zbiranju prispevkov in splošni »skrbi« za mladino. Evangeličanstvo je v Ptuju v bistvu simboliziralo nemško skupnost, zato prestopi v to vero niso osamljeni primeri. Vodili so evidenco o evangeličanskih dijakih, gimnazijsko ravnateljstvo pa se je obvezalo nadzorovati njihov obisk pri evangeličanski maši. Evangeličanska cerkvena skupnost v Ptuju je bila povezana z Nemčijo, od koder je pritekala pomoč. Arhivski viri pa razkrivajo tudi njena prizadevanja po priključitvi k nemški Avstriji. Na letni skupščini cerkvene občine 9. februarja 1919 so ugotovili, da se je z izselitvijo nemških družin iz mesta zmanjšalo število evangeličanov na 150, da pa se bo evangeličanska občina »na novo uredila«, če bo pripadla nemški Avstriji. V nasprotnem primeru pa bo zanjo v Državi SHS »nastal problem«.60 In ko so se soočili z realnostjo, so pričeli z nacionalistično dejavnostjo, sprva prikrito, v tridesetih letih pa ni bilo več mogoče dvomiti, da je zunanji verski plašč le krinka za politično dejavnost tukajšnjega nemštva. Tako je zbiranje sredstev za cerkveni zvon, za dozidavo cerkvenega zvonika nad molilnico evangeličanske cerkve (v Prešernovi 27) pomenilo nemško politično manifestacijo. Mestno načelstvo v Ptuju je po pooblastilu Kraljevinske banske uprave 13. decembra 1934 dovolilo gradnjo na osnovi predložene dokumentacijé, ki jo je pripravil stavbenik Viljem Dengg. Posvetitev zvona, ki ga je opravil sam zagrebški škof, ne bi bila nič posebnega, če ne bi obesili zvon z vlitim kljukastim križem, in to na eni najbolj prometnih ulic.61 Na pritisk javnega mnenja so morali pozneje zvon preliti. Iz ohranjenega arhivskega fonda je mogoče razbrati, da se je tukajšnja evangeličanska občina poleg splošnih verskih vprašanj ukvarjala tudi s posvetno dejavnostjo. Nemalokrat so se njeni pripadniki zbirali v molilnici na raznih prireditvah ali pa so odhajali na izlete v okolico (npr. maja 1927 na Hintzejevo posestvo v okolici Krčevine pri Ptuju).62 Na predvečer dneva seniorjev septembra 1936 so prisotni poslušali predavanje »o vtisih iz nove Nemčije«, a inšpektor ptujske evangeličanske občine mr. Leo Behrbalk ni pozabil izreči zahvale sodelavcem za trud, ki so ga pokazali »za našo stvar«.63 Evangeličanska verska skupnost v Ptuju si je torej z ostalimi nemškimi društvi prizadevala doseči vrnitev k nemškemu rajhu. Glasbeno društvo v Ptuju (Pettauer Musikverein) in Pevsko društvo nemške manjšine (Gesangsverein deutstchen Minderheit) Prav glasbeno življenje v Ptuju dokazuje, da so tukajšnji Nemci svoja kulturna društva izrabljali v politične namene. Že kmalu po prevratu so se odnosi do lokalnih oblasti zaostrili. Nemški glasbeni zavod je namreč še vedno nemoteno deloval pod vodstvom Carla Ettlerja. Poslovanje je teklo v nemškem jeziku. JV šolskem letu 1919/20 je imel zavod, ki je deloval pod okriljem Musikvereina, 94 učencev. Programe svojih javnih prireditev so Tudi po vojni objavljali v nemščini (Schülerabend, Kammermusik — Abend...). V omenjenem društvu so bile zastopane vodilne osebnosti tukajšnjega nemštva, kot sta bila društveni vodja, industrijalec Albert Scharner, in njegovi namestnik, trgovec Rudolf Kraker.64 Navidezno kulturno ustvarjanje je prikrivalo nacionalistično miselnost, kar se je pokazalo kmalu ipo »prevratu«. Mestno zastopstvo je namreč 1919 zahtevalo od nemškega Glasbenega društva, naj prouči možnost združitve nemškega glasbenega zavoda in Mestne glasbene šole. Musikverein je celo postavil pogoje za primer združitve, s tem da združen zavod vodi še nadalje nemški učitelj Ettler in da poteka pouk v nemščini pri učencih, ki ne obvladajo dovolj slovenščine oz. po njihovi želji.65 Do dogovora ni prišlo. Novo razburjenje so prinesli v mesto avgustovski dnevi leta 1920, ko so na občnem zboru Musikvereina zavrnili vstop v društvo 128 Slovencem. Društveni odbor je namreč že predhodno ocenil, da vstop v društvo »izvira bolj iz političnih kakor kulturnih interesov...» Na samem občnem zboru, kjer se je zbralo veliko število Slovencev, je vladni komisar dr. Matej Senčar reagiral na nemška stališča in zahteval ustrezno rešitev. Nemci so zahtevali, naj se jim omogoči nemoteno zasedanje in naj se prisotni »nečlani« umaknejo. Val splošnega nezadovoljstva je prekinil dr. Senčar z odločitvijo, da se zbor prekine.66 Dogodku je sledil razpust Musikvereina leta 1921 z odlokom poverjeništva za notranje zadeve pri Pokra- jinski vladi v Ljubljani, ker je društvo »prekoračilo svoj štatutarni delokrog«.67 Razpustitev Musikvereina je ponovno zaostrila narodnostna nasprotja v mestu. Ptujski list je spet ostro napadal tukajšnje nemštvo, »nemška manjšina« pa je na glasbenem področju našla novo torišče dela. Pokrajinska uprava za Slovenijo (oddelek za prosveto in vero) je že leta 1922 priznala »umetniški značaj« dejavnosti »Pevskemu društvu nemške manjšine«, ki je tako nadaljeval delo razvpitega »Männergesangvere-ina«.68 in da so se za to dejavnostjo skrivali politični cilji, je dokazoval izgred pred Nemškim društvenim domom ob 60-Ietnici ptujskega nemškega pevskega društva. 19. maja 1923 je bil namreč koncert, na katerem so bili prisotni tudi nemški gostje iz drugih mest ter nekateri nemški poslanci v državnem parlamentu. Že pred prireditvijo je prišlo v Ptuju do narodnostnih napetosti, razburjanja ob nemških lepakih, ki so vabili na prireditev (pozneje izdani nemško-slovenski). Na dan prireditve se je zbrala večja skupina Orjunašev (tudi iz Maribora) pred društvenim domom v Ptuju, da bi intervenirala. Po mnenju tedanjih liberalnih glasil naj bi prireditev dobila politični poudarek, saj so prišli na koncert nemški pripadniki iz države in tujine. Težko bi natančno rekonstruirali potek dogajanj. Iz številnih liberalnih in klerikalnih poročil ter iz glasil »nemške manjšine« lahko ugotovimo, da je prišlo pred društvenim domom do fizičnega incidenta, da je bil ob tem poškodovan poslanec Franz Schauer iz Poljčan in da so se neredi nadaljevali po mestu. Skozi jiasopisna poročila tudi spoznavamo strankarska nasprotja, med drugim, kakcfšoklerikalci obsodili tovrstno, vedenje nacionalistov (Orjunašev). Skratka »binkoštni dogodki« v Ptuju so vzburkali duhove tudi izven tega kraja, vse do parlamenta, kjer so nemški poslanci vložili protest zaradi izgreda proti Franzu Schauerju.69 O tem je Cillier Zeitung 22. julija 1923 pisal, da je notranji minister Vujičič pojasnil, kako poteka »stroga preiskava« in kako so bili vodje nacionalistične mladine kaznovani z zapornimi kaznimi. Dogodek v bistvu potrjuje poglabljanje narodnostnih nasprotij v mestu. Incident so zares izzvali nacionalistični Orjunaši, vendar je do njega prav gotovo prišlo zaradi nastopov tukajšnjega nemštva, ki je politične ambicije skrilo tudi za omenjeno prireditvijo. Nadaljnja dejavnost pevskega društva »nemške manjšine« potrjuje njene politične cilje. Po zmagi hitlerizma v Nemčiji je društvo pod okriljem Kulturbunds razpredlo široko aktivnost, saj je sodelovalo z Mariborom, Celjem, z vojvodinskimi Švabi ipd. V Ptuju so se vrstila gostovanja nemških umetnikov. Ptujski Nemci so odhajali na pevske turneje v obmejne kraje (1932 turnejo v Apače oblasti prepovejo). Za največji podvig pa so šteli udeležbo na pevskem festivalu v Breslauu leta 1937.70 Z izrazi največjega navdušenja nad obiskom v Nemčiji je namreč društveni predsednik Albert Scharner podal poročilo na občnem zboru v društvenem domu marca 1938. Pompozna svečanost, na kateri je sodeloval sam Führer, je ptujske Nemce docela prevzela. Ohranjeno fotografsko gradivo potrjuje manifestativnost te hitlerjanske prireditve. Naj navedem še, da je društvo štelo okrog 130 pevcev in pevk in da je imelo približno 100 podpornih članov.71 Se pravi, da je združevalo velik del tukajšnjih Nemcev in ponemčencev, ki so pod plaščem razvijanja kulturne ustvarjalnosti veliko prispevali k utiranju hitlerizma pri nas. Zveza nemških visokošolcev (Verband deutscher Hochshüler Pettau) V Zvezo nemških visokošolcev so se vključevali ne le visokošolci, temveč tudi že akademsko izobraženi ljudje. Tako med njimi srečamo Rudolfa Molitorja, Paula Ornigga, Franza Schosteritscha, Theodorja Starkla, Wilhelma Blankerja, Konrada Fürsta, Alberta Scharnerja, Egona Schwaba, Franza Celottija, Manfreda Scheichenbauerja, Rudolfa Kra-kerja, Hermanna Piricha, Maxa Slawitscha, Maxa in Hansa Strascinila, Sixta Fichtenaua idr. O svoji dejavnosti so se sprva dogovarjali v društvenem domu, potem pa predvsem v gostilni Pesserl (v Prešernovi 17). Zbirali so se na svojih prireditvah, na akademskih večerih, gledaliških predstavah, kegljaških večerih, na piknikih in izletih (k »vinotoču« pri Malitorju, potem v Trakoščan ipd.). Navidezno so hoteli dokazovati javnost, da so »nepolitično« društvo, da se ukvarjajo predvsem z razvijanjem svoje kulture. Toda znano je, da so vabili v Ptuj predavatelje iz Avstrije in Nemčije (npr. 1926 je graški univ. prof. dr. Hans Pirchegger govoril o zgodovini Ptuja in okolice), gostili so nemške umetnike — vse z namenom razvijati »kulturo« na Spodnjem štajerskem.72 Pravila Zveze so sicer res predvidevala skrb za »narodno in družabno življenje«, toda ugotovimo lahko, da so mogli biti redni društveni člani le »Nemci arijskega pokolenja«.73 V arhivskem fondu naletimo na ohranjene prošnje nekaterih ptujskih abiturientov, ki nameravajo študirati v Gradcu ali v drugih nemških mestih ter se želijo vključiti v Zvezo. V prošnjah prosilci navajajo svoje »nemško — arijsko poreklo«. Med temi so tudi otroci narodnih odpadnikov.74 Zveza je vseskozi skrbela za svoj podmladek in si po osebnih zvezah prizadevala pridobiti akademike iz Ormoža in Ljutomera. Nasploh lahko ugotovimo, da so si ptujski nemški visokošolci vneto prizadevali vzpostaviti tesne stike s kolegi sosednjih mest ter z nem- škimi akademiki v Banatu. Prvi stiki so bili navezani že leta 1926, ko so pripravljali v Betschkereku (Zrenjaninu) zborovanje nemških akademikov v Jugoslaviji.75 Do realizacije vključitve ptujskega visokošolskega društva v Društvo nemških akademikov je prišlo šele leta 1932, se pravi takrat, ko je Zveza delovala pod okriljem Kulturbunda. Njeni člani — bilo jih je okoli 50 — so postopoma odkrito kazali svojo opredelitev. V novoletnem nagovoru leta 1940 je predsednik tukajšnjih nemških visokošolcev Kurt Dengg med drugim povedal: »...Tudi naša 'materna dežela’ in z njo ves nemški narod so morali zgrabiti za orožje, čeprav živimo mi izven materne dežele, se ne moremo zapreti pred vsem tem, čeprav ne bomo posegli v borbo, ne moremo kot Nemci stati ob strani. Usoda Nemčije je naša usoda.. .«76 In tako zaverovani so ptujski nemški akademiki pričakali leto 1941. Nemški športni klub (Sportklub Pettau — SKP) Leta 1923 so se pričeli tukajšnji Nemci organizirano udejstvovati na športnem področju. SKP je zbiral mladino, jo vojaško uril ter sestavljal bojne in napadalne oddelke. To seveda velja za trideseta leta, ko je bilo potrebno vzgojiti mladino v predanosti do nacionalsocializma. KB v Ptuju, ki je nasploh skrbel za nemška društva in organizacije, je posvečal posebno skrb mladini. Bilo jo je potrebno pripravljati na Hitlerjev prihod. Zato je bilo mogoče nemalokrat v večernih urah srečevati nemško mladež na pohodih proti Vurbergu in Halozam, kjer se je urila v strumnem koraku in petju nemških pesmi. Svojo nacionalistično privrženost je SKP izkazoval na akademijah v društvenem domu in v sekcijah kluba, tako da so se, denimo, nogometne tekme med slovensko Dravo in nemškim SK sprevračale v manifestacije zavedne mladine proti hitlerjanskim sovrstnikom.77 Nacistična vzgoja mladine v SKP je dobila svoj pečat, ko so člani kluba preuredili in zravnali svoje igrišče za morebitne potrebe pristajanja padalcev in lažjih letal leta 1941.78 Prostovoljno gasilsko društvo Ptuj (Požarna bramba) Zgodovina društva priča, da je društvo pred prvo svetovno vojno predstavljalo močno nemško postojanko in da se nemškega duha ni otreslo še dobro desetletje po vojni. Popustljivost oblasti do dejavnosti »nemške manjšine« v njihovih društvih in organizacijah je bila splošno znana. Toda v primeru gasilskega društva zaradi njegove družbene pomembnosti je oportunistični odnos nerazumljiv. Po letu 1918 so društveni člani pod vodstvom Johanna Steudteja izkoriščali društvo za provokacije proti Slovencem, a oblast jim ni mogla do živega, škodljivi vpliv društva se je povečal z ustanovitvijo reševalne postaje, ki jo je vodil nemški nacionalist dr. Wilhelm Blanke.79 Občevalni jezik, kot uradno poslovanje, je teklo v nemškem jeziku do leta 1925. Toda v letih 1928/33 ponovno sledimo nemškim zapisnikom Prostovoljnega gasilskega društva Ptuj. Dejansko so vse do leta 1933 prevladovali v društvu Nemci in ponemčenci, ki seveda mnogokdaj prav Slovencem niso nudili pomoči. Dokaz nemške kljubovalnosti je bilo npr. leto 1933, ko se je gasilstvo v državi združilo v Jugoslovanski gasilski savez.80 Tedaj je namreč iz ptujskega gasilskega društva izstopilo veliko število prejšnjih članov, da bi onemogočili nadaljnjo dejavnost društva, ki je prihajalo v slovenske roke. Upoštevajmo, da je bila Prostovoljna požarna bramba Ptuj vse dotlej močna postojanska ptujskega nemštva, saj je npr. konec leta 1925 štela 69 rednih in kar 294 podpornih članov.81 Krajevna organizacija švabsko — nemškega Kuiturbunda v Ptuju (Ortsgruppe des Schwäbisch — Deutschen kulturbundes Pettau) Nemška nestrpnost in izzivanja so se stopnjevala po zmagi hitle-rizma v Nemčiji. Tukajšnji Nemci so se prvič pojavili v mestu v belih nogavicah, ženske pa v gornještajerskih nošah. Že pred letom 1933 so se ptujski Nemci organizirali pod okriljem Kuiturbunda (KB), ki bi naj pomenil kulturno društvo, a je postal v resnici najpomembnejši faktor utiranja hitlerjanstva v naše kraje. Potem, ko so bila odobrena pravila KB za vso državo, je organizacija pridobila pozicije tudi na Slovenskem. Ustanovitev Krajevne organizacije švabsko-nemškega KB (poslej ptujski KB) beležimo 26. avgusta 1931, ko se je formiral krajevni odbor.82 Intenzivno se je lotil dela, da bi pridobil čim več članov, še zlasti je v teh prizadevanjih izstopal advokatski pripravnik pri dr. Sixtu Fichtenauu Theodor Starkel, ki je v vsem obdobju delovanja tukajšnjega KB z največjo zagnanostjo predel hitlerjanske mreže. Med arhivskim gradivom je ohranjena Stark-lova korespondenca, med njo številna poročila, ki so bila namenjena osrednjemu vodstvu švabsko-nemškega KB v Novem Sadu in krajevnim zastopnikom na območju ptujskega KB. Ohranjenih je tudi veliko dopisov samega predsednika osrednjega vodstva KB Johanna Keksa, ki se je obračal na KB v Ptuju in hvalil njegovo prizadevnost. Naj trditev, da je ptujski KB sodil med najaktivnejše, podkrepim z nekaterimi podatki. Vendar pa je treba pripomniti, da je bila dejavnost tukajšnjega KB tako razpredena, da v okviru tega zapisa vse njegove dejavnosti v podrobnosti ni mogoče predstaviti. že ob začetnem delovanju ptujskega KB preseneča podatek, da so ob pripravah na prvi občni zbor društva zbrali na vpisni poli kar 332 podpisov (ob vsaki prireditvi so tukajšnji Nemci zagotavljali udeležbo z vpisnimi polami). Omenjeni »ustanovni« občni zbor je potekal v društvenem domu 14. novembra 1931, ko so vodstvo KB prevzeli Egon Schwab, dr. Ivan Schneditz, Albert Scharner, Josef Wresnig, Otmar Scheichenbauer, Hermann Kersche, Rudolf Kraker, Sixt Fichtenau, Paul Pirich, Karl Wessely, Theodor Starkel, Julius Tognio, Franz Artenjak, Erna Blanke, Grete Celotti in Josipina Spruschina.83 Na tem mestu ni namen naštevati še druge, tako ali drugače aktivne člane KB, pač pa ne moremo prezreti dejstva, da so nemško politično aktivnost prevzemali ljudje, ki so imeli na našem območju tudi ekonomski monopol. Dejavnost KB v Ptuju se je poslej v veliki meri odvijala nemoteno, lahko bi rekli, ob veliki toleranci oblasti. To velja še zlasti za obdobje vladavine profašističnega režima JRZ. Prve aktivnosti tukajšnjega KB so V Nemškem društvenem domu v Ptuju (Deutsches Vereinshaus) so bile številne prireditve »nemške manjšine«. Na sliki: prireditev Kuiturbunda (iz arhiva PMP) stekle v organiziranju vrste »kulturnih« prireditev, na katere so skušali privabljati nemške umetnike in znanstvenike. Vodstvo ptujskega KB si je intenzivno prizadevalo pridobiti nove člane. V kriznih ekonomskih časih, ko so se socialna nasprotja poglobila, so bile dane ugodne možnosti za sejanje nemške demagogije med naše male ljudi. Naj navedem nekaj številčnih pokazateljev: 1938. leta je bilo, denimo, v Sloveniji 28.948 Nemcev ali 2,53 %. Ptuj je imel za kočevskim območjem (22,83 %) edini nad 10 % pripadnikov nemške narodnosti (1931. leta 13,1 %). V sosednjih mestih so našteli: npr. v Mariboru 6,16 %, v Ljutomeru 5,94 % in v Celju 4,72 %.84 Prav t.ako so znani podatki nemških statistikov KB tik pred okupacijo, ko so se ti zbrali v Mariboru, da ugotovijo sestavo svojega članstva na Slovenskem. Za ptujski okraj so ugotovili, da šteje 1.549 članov KB, da je njihovih družinskih članov, ki so jih seveda prištevali k organizaciji še 1.371 in da 405 nemških pripadnikov ni vključenih v KB. Torej bi bilo vseh članov (vključujoč družinske) 2.920. če k temu prištejemo še neorganizirane, bi bilo Nemcev v ptujskem okraju 3.325 (ali približno 4,6 % v primerjavi s številom prebivalstva leta 1931, ko so po uradnem štetju našteli le 1,3 % Nemcev). Na omenjenem zborovanju so tudi ugotovili, da v Ptuju živi 505 Nemcev (po štetju leta 1921 jih je bilo 968 ali 21,7 %, leta 1931 pa 599 ali 13,1 %.85 Ob primerjanju podatkov lahko ugotovimo, da je bilo v mestu pred okupacijo okrog 540 članov KB. Komisija za ugotavljanje okupatorjevih zločinov je mogla po osvoboditvi ugotoviti, da je živelo pred vojno v ptujskem okraju 533 folksdojčerjev (članov KB), in to v Ptuju 521 ter v okolici 32 (ob okupatorjevem umiku jih je zbežalo 302, največ v Avstrijo).86 Dejavnost ptujskega KB je segla preko Ormoža in Središča do Ljutomera in Apaškega polja ter v obmejne kraje Prekmurja. Marca 1941 je postal Ptuj središče okrožja (Gau) KB in je zajel še kraje Ormož, Gornjo Radgono, Apače, Žiberce, Konjišče, Serdico, Fikšince in Mursko Soboto.87 To omenjam zato, ker se Ptuj vseskozi izkazuje kot žarišče dela KB. Predani idejam hitlerizma so tukajšnji Nemci razpredli mreže svoje dejavnosti. Podatki govore, da se je mreža KB na ptujskem območju kar hitro širila: 1931 so pridobili v Ptuju 153 članov, ob koncu leta 1933 že 220, 1935 jih je bilo 232 itd.88 Vodstvo KB je prjtegov^o člane z__ razi ičnimf-prireditvami, družabnim L s reča nji, socia I n i m i podporami revnejšim .(premožnejši so darovali za »Winterhilfe«). Skozi vrsto poročil spremijamo-tudi-boj-JKE^za nemške šolske oddelke, saj posvečajo vzgoji mladine posebno skrb. Zato. tudi predavanja o vzgojj mladine — navadno v molilnici evangeli- čanske cerkve — niso bila redkost. Predavatelji so prihajali mnogokrat iz Nemčije ali Avstrije. Kakor vse nemške prireditve, so bile tudi otroške namenjene le nemškim pripadnikom. To so bile gledališke in lutkarske prireditve, pravljični popoldnevi, miklavževanja, božičnice ipd. Ob slednjih prireditvah so obdarili revne otroke z obleko in obutvijo ter s slaščicami (npr. leta 1931 so obdarili 40, 1933 60, 1934 51, 1935 35 otrok itd.). Pri tem so se zlasti odlikovale nemške žene in bile zato deležne posebne pohvale. Poskrbeli so tudi za pomoč v obmejne kraje in prav tu je ptujski KB naletel na intervencijo oblastnih organov, saj je bila politična propaganda očitna (npr. leta 1935 so v Ptuju zbrali pomoč za 339 otrok na celotnem območju ptujskega KB).89 To so tista žalostna dejstva, ki kažejo, kako je tukajšnja nemšku-tarija izrabljala revščino ljudi, vsa družbenoekonomska protislovja, ki jih buržoazna država ni rešila. Nemška vzgoja je bila sistematična, prefinjena, z namenom vzgojiti svojo mladež v predanosti do nemške nacije, utrditi nemško skupnost pa je bil splošni cilj. V letnem poročilu o delu KB v Ptuju za leto 1933 beremo med drugim: Le z aktivnostjo je mogoče doseči »zedinjenje vseh Nemcev v državi«. Popolna enotnost je »jamstvo moči«, saj je le tako mogoče obdržati nemško narodnost »zdravo, čisto in močno, kar je visoki cilj prihodnosti.. ,«90 Na Miklavževem večeru leta 1936 je govornik svečano izjavil: »Vsi se veselimo tega majhnega darila, neizmerno pa bo naše veselje, ko se bomo povrnili v naročje našega 'fiihrerja' in mu podarili naš Ptuj, ki je bil in bo nemški.«91 iz »kulturne dejavnosti« so postopoma prehajali v politični napad. Dogodki ob Anschlussu so ptujske Nemce še bolj opogumili. Zdaj so se že v javnosti, na ulicah slišale grožnje o nemškem revanširanju proti zavednim Slovencem, ki se bodo morali pobrati iz Ptuja. In res so žalostni transporti slovenskih izgnancev leta 1941 potrjevali, da se je tukajšnje nemštvo dodobra pripravilo. V Ptuju si npr. v letih pred okupacijo videval veliko nemških »turistov«, ki so zbirali raznovrstne podatke za čas priključitve Spodnje štajerske k nemškemu Reichu. Poleg tega je KB v povezavi z graškim Siidostinstitutom in oddelkom Gaugrenzlandamtom pripravljal vse potrebno, da se dežela čimprej spremeni v nemško. Se pravi, da so bili tudi sestavljeni seznami ljudi po slovenještajerskih srezih, ljudi, ki jih je bilo potrebno izseliti. Zajetno knjigo predvidenih transportov hrani tudi pokrajinski muzej v Ptuju.92 Svoje rajhovsko »poslanstvo« so ptujski Nemci dobro opravili. gab» So harnog ». # «iöswwJi « gaaar feahagnag X* đ&itao »# Ä*,-.wi# *g#«fe«n uns niafet Etoaa Maraohets l'WlfflRufe'' _,' /' | | ., - ap||HHHH[| f gata-Sarjl> Xlftdag alt jgflfltsah» | ' V'1, . ’ "16$»«,g«iaa77 , "l*, ,' - ti‘,"ì• „ ’i'ii J /j&al a Soa&aglt^- Si#d#r «it Ssotsehen . f,l ' n ‘9^pSUjpÌ^m jys % i*daJaXol *X IMS* ,0**''- , VfttariA&d#* «ali 4«* Öaaabr «jsyoahan r,' ,. , p'rród ÌMìÈÈ!.'irik^jlièÀ ftttaótf, trftf';^/,-^, ' ‘',; ■ '!. .■'!-' ;,•'“'f-!' , ,■ '/ : '-’ “■ | | ’/,', “ 'v,;i'^/' j- §I§1Manatra bo astiosa * P&* Sidtfsnfntom *£rs aiagan , , ,t\i,!jlh,fMi!,~‘ ~fMt* * Pwwift r-Jìàir^i-,-^ flliliilli '‘sfrlti1 j, '/■ Ä>\=- {ioi* I Ul%l*rim, - Si4br ali im« j j JJJ| S;?11 I Bitlegl*a« pom oni oa^Jno S «.la« ■* togosti Xtea,; Sl ti a IS KBEj v. ;;;. ::^!;l^HSfSBš. jÉasììr« jÈapóaiftby- gEj ■ » Ifj I» jj ||p ' Kflfij W^i~~(^jdtl* bods-Snoati 1 tfea gia^onant»«, i#t/ , » j .^X^i'P-'k-.'/1 WljljjiiÈ ìrMi mA-1WA ~ •• '“■' '*(' '' ' js^iilillì '' « pWià v- ;'■»''SEioot^ 'dip;o^V^ab'l^at^n 11 II®wÌ wmumM Zavedna slovenska mladina je večkrat v listkovnih in napisnih akcijah izražala svojo narodno pripadnost in opozarjala javnost na nevarnost hitierizma. Ohranjen nemški zapis iz leta 1939, ko je nekdo z roko pripisal »noch immer sichtbar« (“še vedno očitno«), pa celo kaže, da se tukajšnji Nemci čutijo ogroženi (iz arhiva PMP) PTUJSKI NEMCI SE PRIPRAVLJAJO NA PREVZEM OBLASTI Ob Anschlussu je ptujsko nemštvo planilo s svojo barvo na dan. Njegovi pripadniki so se izzivalno šopirili, izjavljajoč, da bo Slovenija kmalu Hitlerjeva. Ob nedeljah so se sestajali v »svojih« lokalih in v evangeličanski cerkvi. Nemoteno so tekle njihove prireditve v Društvenem domu in se vrstili javni shodi KB (npr. v gostilni Sfraschili). Oblasti niso nič storile — nasprotno, režim JTiZ je preganjal napredne družbene sile —• komuniste. In tudi najbolj grob izziv —.izobešanje hitlerjanske zastave na cerkvenem stolpu v Ptuju ob Hitlerjevem rojstnem dnevu leta 1938 — ni bil kaznovan. Šlo je celo tako daleč, da se je oo sodnem zasledovanju storilcev vmešal sam nemški diplomatski predstavnik, ki je z verbalno noto protestiral pri jugoslovanskem zunanjem ministrstvu.93 Iz ohranjenega sodnega fonda lahko ugotovimo, da so bili storilci mladi ljudje, med njimi tudi nemški dijaki na gimnaziji. Ptuj so 20. aprila 1938 ob 4. uri zjutraj zbudile petarde, ki jih je nemška mladež metala iz svojih stanovanj. Na cerkvenem stolpu je plapolala nacistična zastava s kljukastim križem! Tako je nemška mladina počastila rojstni dan svojega Führerja. O pripravah na akcijo in njeni izvedbi bi lahko glede na ohranjeno arhivsko gradivo veliko zapisali. Na tem mestu naj omenim le primer, ki kaže na skrajno predrznost ptujskega nemštva. Ugotavljamo lahko, da so bili mladi ptujski Nemci docela zastrupljeni z ideologijo nacionalsocializma in da so se storilci pri zagovoru vedli odločno, kakor da jim ni dosti mar tedanji režim. Govorili so o posebnih obhodih skupin nemških mladincev po mestu, ki so v večernih urah »stražili« nemške hiše in lokale (v narodnoobrambnem boju so slovenski mladinci s popisnimi akcijami večkrat opozarjali javnost na početja ptujskih Nemcevj. Kar neverjetno se sliši izjava šestošoica Eriha Kasperja, da je zažgal petarde, ker je bil vesel, da je prišlo do zbližanja med Jugoslavijo in nemško državo, k čemur je prispeval Hitler. Podobno je menil tuoi SKiadiščnik pri Hutterju Ernst Verse!.94 On in Hilda Hutter, hčerka delodajalca, sta tudi v nočnih urah izobesila nemško zastavo (4,70 m X 80 cm]. In če bi res hoteli verjeti izjavam o privrženosti jugo-slovansko-nemškemu sodelovanju, pa resnični odnos do Jugoslavije razkrije že podatek, da je na stolpu poleg nemške zastave bila pritrjena tudi jugoslovanska zastavica (35 cm x 28 cm]! Skica pomembnejših objektov v Ptuju in njegovih komunikacijskih povezav, ki so jo pripravili tukajšnji Nemci za prihod Hitlerjeve vojske (ZAP) Storilcem se po dolgem pravdanju ni ničesar zgodilo (Ernst Versel, ki bi moral 3 mesece in 10 dni odsedeti v zaporu, se je pravočasno ilegalno umaknil v Avstrijo).95 Vse to samo priča o oportunističnem odnosu jugoslovanskih oblasti do tukajšnjega nemštva. Ptuj je tako v zadnjih letih pred okupacijo doživljal čase nemškega hujskaštva in neučakanosti. Izkoriščajoč ekonomske težave so ptujski Nemci s propagando skušali vzbujati negotovost, povratniki s sezonskega dela v Nemčiji pa so hvalili tamkajšnje razmere. V takih pogojih so se ptujski Nemci pripravljali na zadnje dejanje — na prevzem oblasti, Opravili so »analizo« prebivalstva glede narodne pripadnosti in »ugotavljali« čisto nemško poreklo (Dorfbuch Pettau omenja družine, ki so tukaj že dalj časa naseljene in bi bile »nemškega porekla« čeprav priimki —- npr. Artenjak, Regula, Prelog, Sima, Koss ... — drugače povedo).96 Tkim. »takojšnji ukrepi« (Sofortmassnahme)97 nam tudi razkrijejo načrte prevzemanja oblasti v mestu. In natančno tako se je zgodilo. Čeprav v tem sestavku slikam le podobo ptujskega nemštva, ne morem ob zaključku mimo še enega dejstva. Za zgodovino našega območja med obema vojnama je bila tudi izredno pomembna narodnoobrambna in revolucionarna dejavnost zavednega slovenstva, ki se je prav v letih pred drugo vojno pričenjalo povezovati v ljudsko fronto pod vodstvom KP. To omenjam zato, ker je vse to veliko gibanje našlo svoj odraz v zadnjih marčnih dneh leta 1941. Vse, kar je bilo poštenega, je 27. marca stopilo na plan. Ptuj je doživljal demonstracije, kakršnih v mestu verjetno še ni bilo. Bil je to protest proti izdajalski vladi, proti nacizmu ... Podoba realnosti tega zla se je pokazala v nekaj dneh. Potem ko so ptujski Nemci in nemškutarji pričakali svoje »osvoboditelje« 8. aprila 1941, so njihovi pruski koraki že odmevali po mestu in oznanjali slovenskemu življu nov red. In kolikokrat so ti trdi koraki trgali nočno tišino mesta ter bili namenjeni zavednim slovenskim domovom. Novim oblastnikom so ptujski Nemci in nemškutarji zvesto pomagali pri čim prejšnjem ponemčenju dežele — vse po načrtih, ki so jih skovali že pred vojnim požarom. Deutschtum auf dem Ptujer Gebiet zwischen den beiden Kriegen Nach dem Jahr 1860 hatte die Entwicklung der Eisenbahn denm deutschen Kapital das Tor zu unseren Städten weit aufgemacht. Die starke fremde Konkurenz bewirkte den Rückgang der heimischen Produktion und unsere Leute wurden mehr und mehr von den deutschen Arbeitsgebern abhängig. So wie in andere Städte kamen auch nach Ptuj slowenische Einwanderer, die sich dem wirtschaftlichen und politischen Druck beugten und die sich germanisieren Messen. Ptuj wurde zu einer der bedeutendsten untersteiermärkischen Festungen, umgeben von der rückständigen slowenischen Provinz. Die in die Stadt eingewanderten Deutschen und die nationalen Abtrünnigen (Kaufleute, Handwerker, Beamten, Gutbesitzer) verfolgten mit der ökonomischen Übermacht und der politischen Arroganz alles, was slowenisch war, auch die slowenische Sprache. Die Arbeit der Organisation »Narodni dom« (Nationalheim), Mittelpunkt der slowenisch Denkenden, war bedroht, ebenso die Arbeit der anderen slowenischen Vereine. Ptuj wurde zum Zentrum des provinzialen steiermärkischen Nationalismus, und die Zeitschrift »Štajerc« griff bissig das Bewusstsein der slowenischen ethnischen Gemeinschaft an. Die Septemberereignisse 1908 legten die verschärften Gegensätze, die von der deutschen politischen Übermacht und der damit verbundenen Germanisation in der Stadt bewirkt worden waren, nur offen dar. Diese Geschehnisse sind Beginn der slowenischen Verteidigungsbewegung gegen das Deutschtum und die Deutschtümler; aus dieser Bewegung entfaltete sich in den dreissigen Jahren der Kampf gegen Hitlerismus. Die Maideklaration und die damit verbundene Idee von der jugoslawischen Gemeinschaft lösten einen erbitterten Protest unter dem Ptujer Deutschtum aus. Die hier lebenden Deutschen wollten sich nicht mit den reelen historischen Tatsachen — mit dem Verfall der Habsburger Monarchie und mit den auf ihrem Boden entstehenden Staaten abfinden. Indem die slowenischen Bewohner die Vereinigung mit der Monarchie SHS am 15. December 1918 begeistert feierten, trat das hiesige Deutschtum mit Provokation und Propaganda — mit Hilfe aus dem Ausland — gegen den neuen Staat auf. Noch immer glimmte die Hoffnung, dass Ptuj zum Teil des deutschen Österreichs wird. So gab es in der Stadt nationale Abrechnungen und Ausschreitungen, bis die Ergebnisse der Kärntner Volksabstimmung nicht bekannt waren. Die so festgelegte Nordgrenze wurde von den Ptujer Deutschen scheinbar als Realität genommen und sie wurden über Nacht zu den loyalen Bürgern des neuen Staates. Die Scheinloyalität verbarg aber politische Ambitionen, die in den dreissigen Jahren offen wurden. Wiederkehr ins deutsche Reich war das Ziel der hiesigen Deutschen. Nach dem 1. Weltkrieg veränderte sich die Struktur der Stadtseinwohner — die Zahl der deutschen Bevölkerung wurde kleiner. Einige deutsche Familien verliessen die Stadt, viele Bewohner aber wurden in den veränderten Bedingungen ihrer slowenischen Nationalangehörigkeit bewusst und erklärten sich bei der Volkszählung im Jahre 1921 für die slowenische Muttersprache. So gab es in Ptuj von 4449 Einwohner nur hoch 21,7 % Deutsche (1910 aber 85,3 %). Obwohl das Deutschtum sein bisheriges politisches Monopolrecht nach dem 1. Weltkrieg verloren hatte, erhielt es aber sein ökonomisches. Das deutsche Kapital herrschte noch immer vor und beutete die slowenische Arbeitskraft aus. In den dreissigen Jahren übte der deutsche Arbeitsgeber auch den politischen Zwang auf seine Arbeitskraft aus. Das Ptujer Gebiet blieb zwischen den beiden Kriegen unentwickelt, das Deutschtum aber nützte die sozial-ökonomische Gegensätze aus und verführte die arme Bevölkerung durch Nazisdemagogie. Die Ptujer Deutschen nützten die Schwäche des jugoslawischen Staates, d. h. politische Parteiintrigen gut aus. Im politischen Kampf zwischen den herrschenden Parteien waren ihre Wahlstimmen oft entscheidend. Das morsche Staatsregim ermöglichte ihnen, sich politisch zu stärken und im entsprechenden Abgenblick politisch aufzutreten. Am Anfang der dreissigen Jahre gab ihnen die Wirtschaftskrise und Sieg des Nazionalsozialismus in Deutschland die Möglichkeit dafür. Als ergebene Nationalsozialisten zeigten sie ihre politische Angehörigkeit offen. Am Ende der dreissigen Jahre steigerte sich die deutsche Arroganz bis zu dem Ausmass, dass, anlässlich Hitlers Gebrutstages 1938, die Fahne mit Haokenkreuz auf dem Ptujer Kirchenturm aufgehängt wurde. Die damalige profaschistische Regierung reagierte darauf sehr oportunistisch. 1 Bogo Teply: Narodnostno življenje pri Lenartu v Slovenskih goricah pred prvo svetovno vojno, Svet med Muro In Dravo, Maribor 1968, str. 486. dr. Ciril Porekar: Ormož na prelomnici 19. v 20. stoletje — Spomini Iz moje mladosti, Ormož skozi stoletja I, Maribor 1(973, str. 277. 2 Bogo Teply: Narodnostno življenje pri Lenartu v Slovenskih gorloah pred prvo svetovno vojno, Svet med Muro In Dravo, Maribor 1068, str. 486. 3 dr. Fran Kovačič: Slovenska Štajerska In Prekmurje, Ljubljana 1926, str. 384. 4 Kakor pod op. 2, str. 475. 5 dr. Ciril iPorekar: Ormož na prelomnici 19. v 20. stoletje — Spomini Iz moje mladosti, Ormož skozi stoletja I, Maribor 1973, str. 278. 6 Kakor pod op. 5. 7 Kakor pod op. 2, str. 493. 8 Kakor pod op. 2, str. 493. 9 Kakor pod op. 2, str. 483. 10 Kakor pod op. 2, str. 484. 11 Kakor pod op. 3, str. 393. 12 Pokrajinski muzej Ptuj (dalje PMP), fase. Predvojna nemška dejavnost, zapiski prof. Antona Klasinca o predvojnem nemštvu v Ptuju. Ptujski tednik 1955/VIII (12. 5.), št. 19 (Hitlerlzem pri nas). 13 štajerc 1918/XIX (2. 6.), št. 22 (Sprejem poslanstva alpskih dežel od cesarja). 14 Štajerc 191B/XIX (23. 6.), št. 25. 15 štajerc 1918/XIX (16. 6.), št. 24. 16 Zgodovinski arhiv Ptuj (dalje ZAP), fond Mestna občina Ptuj, f 451-1012/1918, akt štev. 609. 17 Kakor pod op. 16, akt štev. 536. 18 Kakor pod op. 3, str. 400. 19 Kakor pod op. 16, akta štev. 504/14 In 611/4. 20 Lojze Ude: Boj za Maribor In štajersko Podravje I. 1918/19, Zč XV/1961, Ljubljana, str. 105. PMP, fase. »B«, spomini Antona Blažka. 21 Tednik 1978/XXXI (7. 12.), št. 47 (F. F. Ob dnevih osvoboditve smo bili veseli — v Ptuju pred 60. leti). 22 Kakor pod op. 16, akta štev. 1405 Im 1406. 23 Kakor pod op. 16, f 31/1918, akt. štev. 32. 24 ZAP, zapiski prof. Antona Klasinca o predvojnem nemštvu v Ptuju. 25 Kakor pod op. 16, akt štev. 1481. Slovenski gospodar 1918/L1I (19. 12.), št. 31. Kakor pod op. 21. 26 Slovenski gospodar 1918/1II (19. 12.), št. 51 (Jugoslovanski praznik v Ormožu). 27 Kakor pod op. 16, akt štev. 1402. 28 Kakor pod op. 16, akt štev. 1423. 29 Lojze Ude: Boj za Maribor In štajersko Podravje I. 1918/19, Zč XV/1961 Ljubljana, str. 139. 30 Tone Ferenc: Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941—1945, Maribor 1968, str. 79. 31 Kakor pod op. 16, akt štev. 1447. 32 Tednfk 1968/XXI (28. 6.), št. 25 in (12. 7.), 27 (Martin Kolarič: Spomini na leto 1918). PMP, fase, »č«, spomini Franca Čučka. PMP, fase. »B«, spomini Antona Blažka.. 33 PMP, fase. Nemška predvojna dejavnost. 34 Pokrajinski arhiv Maribor (dalje PAM), šk. štev. Vr 29/1019, akt štev. 51/49-2. 35 PMP, fase. Nemška predvojna dejavnost, inv. št. 1661. 38 Ptujski list 1910/1 (4. 5.), št. 5. 37 ZAP, Zapisniki občinskih sej 1020—1923 (seji mestnega sosveta Ptuj, 10. In 31. 7. 1920). 38 Kakor pod op. 35. 39 Ptujski list 1910/1 (25. 5.), št. 8 in (1. 6.), št. 9. ZAP, fase. 85, Zapisniki občinskih sej Ormož (seja 6. 111. 1019). 40 Ptujski list 1919/1 (1. 6.), št. 9. 41 ZAP, fond Središče 9—lil., akt štev. 795/1, 342/0 z dne 9. 6. 1919. 42- Kakor pod op. 35. Ptujski list 1919/1 (18. 5.), št. 7. Tednik 1969/XXH (15. 5.), št. 19 (prof. Franjo Veselko: Ptuj pred petdesetimi leti In začetki slovenske gimnazije 1810). 43 Ptujski list 1919/1 (22. 6.), št. 12. 44 Ptujski list 1920/11 (28. 3.), št. 18 ‘In (4. 4.), št. 14. 45 Ptujski list 1919/1 (25. 5.), št. 8 In (15. 6.), št. 1!1. 46 Kakor pod op. 35. , 47 ZAP, fond MD, šk. štev. 15 Verband deutscher Hochschüler Pettau 1909—1941, akt štev. 49/rez. z dne 3. 1. 1921. 48 Ptujski list 1921/111 [15. 5.), št. 19. ZAP, Zapisniki sej občinskega odbora Ormož od 6. 3. 1922 — 24. 12. 1928 (seja 3. 4. 1925). Tabor 1924/V (1. 1.), št. 1. 49 Ptujski list 1921/Ml (12. 6.), št. 23. Tabor 1923/IV (29. it.), št. 271. 50 Kakor pod op. 37 (seja 22. 1. 1921). 51 Kakor pod op. 41, akt štev. 1032/P — 1, 461/0 — 1, 324/R 1. 52 Tabor 1924/V ('18. 10.), št. 239. PMP, fase. Anti komu mistična dejavnost, Ptujčan — volilno glasilo narodno gospodarske stranke, 26. 12. 1927 (Resnica in demagogija; Mešanci). ZAP, fond MD, šk. štev. 30, Balduin Saria. 53 Dušan Biber: Nacizem im Nemci v Jugoslaviji (1933—1941), Ljubljana 1966, str. 28. 54 Kakor pod op. 53 in str. 61. 55 Kakor pod op. 53, str. 331. 56 Kakor pod op. 12. ZAP, fond MD, šk. štev. 16 Verband deutscher Hocschüier Pettau 1909—1941. 57 ZAP, fond MD, šk. štev. 19 Kulturbund (dalje KB). 58 ZAP, fond MD, šk. štev. 14-M/9' Protokollbuch des Vereines — Vereinshaus 6. VI. 1919 — 8. I. 1940. 59 Kakor pod op. 58. 60 ZAP, fond MD, šk. štev. 24 Evangelische kirchengemeinde Pettau. 61 Kakor pod op. 60. Hitlerjevo! v Sloveniji, Ljubljana 1937, str. 16, PMP pod inv. št. 747. Vestnik 1952/VIII (27. 8.), št. 201 (Ivan Kreft: -Množično narodnoobrambno delo Partije v I. 1930—41). 62 Kakor pod op. 60, šk. štev. 23. 63 Kakor pod op. 60, šk. štev. 27. 64 Kakor pod op. 58. 66 ZAP, fond MD, šk. štev. 13—II Pettauer Musikverein (1890—-1921), zapisniki 1920. 66 Kakor pod op. 65, N—4/9. Ptujski tednik 1959/XII (27. 3.), št. 12 (K 40. obletnici glasbene šole v Ptuju). 67 Kakor pod op. 65, II—7/3. 68 ZAP, fond MD, šk. štev. 14 Männergesangverein in Pettau — Gesangsverein deutschen Minderheit. Kakor pod op. 35. O dogodku so pisali leta 1923 tedanji časopisi: Slovenski narod 23. Im 31. 5., Jutro 22., 23. in 25. 5. ter 22. 6., Slovenec 23. in 29. 5., 7. 6., 11. in 24. 7., Straža 11. 6., Tabor 23., 27., 30. im 31. 5., Naprej 25. in 30. 5., Enakost 25. 5., Slovenski gospodar 24. 5., Ci liier Zeitung 22., 24., 27. 5., Marburger Zeitung 23. 5., Volksstimme 25. 5., Deutsches Volksbatt 27. 6., Tagespost 26. 5. 69 Slovenec 1923/L (23. 5.), št. 1114. Cillier Zeitung 24. 5. 1923 in Tagespost 26. 5. 1923. 70 ZAP, fond MD, šk. štev. 14—8/1 Männergesangsverein in Pettau — Gesangsverein deutschen Minderheit. 71 Kakor pod op. 70 in 24. 72 Kakor pod op. 47 (zapisnik red. občnega zbora 18. 8. 1923, zapisnika 14. 8. in 16. 10. 1926). 73 Kakor pod op. 47 — 11-1(1 /4. 74 ZAP, fond MD, šk. štev. 15 Verband deutscher Hochschüler Pettau 1909—1941. 75 Kakor pod op. 74 (zapisnik 14. 10. 1926). 76 Kakor pod op. 24. Kakor pod op. 74, šk. štev. 14 im 16. 77 ZAP, fond MD, šk. štev. 1‘8 Sportklub Pettau. Skozi viharje v lepšo prihodnost, Ptuj 1981, str 96 (Slavica Zemljič). 78 Kakor pod op. 53, str. 240. 79 Ptujski tednik 1960/XIII (-1. 7.), št. 24 (M. M. Ob 90-Ietnici Gasilskega društva v Ptuju). 80 Kakor pod op. 79, št. 27 (8. 7.). 81 ZAP, fond MD, šk. štev. 113-MI-6/8 Prostovoljno gasilsko društvo (požarna obramba) Ptuj. 82 ZAP, fond MD, šk. štev. 17 KB. 83 Kakor pod op. 82. 84 Vestnik 1932/VIII (27. 8.), št. 201 (Ivan Kreft: Množično narodnoobrambno delo Partije v I. 1933-41). 85 Kakor pod op. 53, str. 21. 86 M'NO Maribor, fond 130 — švabsko-nemškl KB na Spodnjem štajerskem (F. Baš) in fase. Nemo! iz Slovenije — Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorja in njihovih pomagačev za Slovenijo, akt ekspoziture Ptuj z dne 23. 8. 1945. 87 Kakor pod op. 53, str. 219. 88 Kakor pod op. 82, šk. štev. 17—18. 89 Kakor pod op. 82, šk. štev. 17—19. 90 Kakor pod op. 82, šk. štev. 17 in 18. 91 Hitlerjevci v Sloveniji, Ljubljana 1937, str. 16, PMP pod inv. štev. 747. Ptujski tednik 1955/VII1 (12. 5.), št. 19 (Hltlerizem pri nas).. : 92 MNO Maribor, fond 130, švabsko-nemški KB na Spodnjem štajerskem (Franjo Baš). 93 Kakor pod op. 53, str. 142. 94 PAM, šk. štev. 240 Spisi Kzp 1938, akt štev. V Ki 89/38-9. 95 Kakor pod op. 94, akt štev. VII. Kzp 528/38. 96 Kakor pod op. 35, inv. št. 742, 1683 in 1708. 97 ZAP, fond MO 1941^-1945, šk. štev. 1 (akt o prevzemu oblasti 8. 4. 1941, Sofortmassnahme I-—V.). |s|fä|| ■ H f&šH hHHHHHHKHb >>'S ? ’!-•■ ;■ ■ • ■ v \ i w> ,-*& Š3k Üi SkSB IBHb f •- \ w i §jj( VvRSSf ff « V-jri.?: 4 t£C^- H|jH •*• .*ia-aottJW»tMÜ . “ , 1 ft . ■ ' . : Marija Vedernjak PTUJSKA MLADINA V DESETLETJU PRED VOJNO Splošno V predaprilski Jugoslaviji gospodarske razmere róso bile rožnate ne za mladino ne za delavski razred, pa tudi ne za slovenskega kmeta. Vsi sp se morali boriti za svoje pravice z vsakokratno politično skupino vodilnih politikov, ki so prihajali na vodstvo glede na svojo strankarsko pripadnost. Bo prvi svetovni vojni so nastale nove države. Do velikih sprememb je prišlo na tleh bivše avstroogrske monarhije. Te so čutili prebivalci današnje Jugoslavije, ki so se vključili v državo SHS; na skrajnem severnem delu te nove države pa so po mirovnih pogajanjih z Avstrijo ostali v deželi tudi gospodarsko močni Nomai, ki so imeli v mestih, kot so bila Maribor, Celje in Ptuj, nekaj industrije, velika posestva pa v Slovenskih goricah im v Halozah. V Ptujskem tedniku z dne 4. 3. 1983 zasledimo podatek: Na območju ptujske Občine je bilo 75 % kmečkega prebivalstva, od tega 4868 kmečkih družin in 2316 najemniških, 4117 kmečkih družim je imelo več kot 3 ha zemlje. V Halozah im Slovenskih goricah so imeli tačas Nemoi velika posestva in vinograde. Tj Nemci so predstavljali pomembno tehtnico pri volitvah in so tudi kandidirali na poslanska mesta. Tretje desetletje našega stoletja je pomenilo za vso Evropo preizkusni kamen kapitalističnega reda, saj je v večini evropskih držav prihajalo do čedalje večje nezaposlenosti, zapiranja tovarn im s tem odpuščanja delavcev. Največje zlo je zajelo Evropo, ko so se oglasili zagovorniki ideje o veliki 'Nemčiji in premamili nemški delavski razred, da je začel sprejemati ta gesla za svoja in priznavati Hitlerja za svojega vodjo. . Na naših tleh, posebej tam, kjer so še vedno živeli Nemci, to je v prej imenovanih mestih in v nekaj vaseh ob Muri, se je s Hitlerjevim nastopom v Nemčiji zadelo zelo skaljeno obdobje ©kupnega življenja. Mladi v tistih letih Želela bi vsaj delno osvetliti generacijo mladine, ki je prav v tistem obdobju začela stopati na pot izobraževanja in oblikovanja svoje osebnosti v šolah in v družbi, ki jo je obdajala. Ptuj je imel še iz časov store Avstrije gimnazijo, ki je dala družbi lepo število vidnih izobražencev. Tudi v obdobju med obema vojnama so tu rasli ljudje, ki so se oblikovali v napredne osebnosti. Ivan Bratko, ki je maturiral leta 1933, je ob 50-Ietnioi mature spregovoril sošolcem pred spomenikom Dušana Kvedra, čigar sošolec je bil. Ugotovil je, kako smo se mladi oblikovali ob svojih vzgojiteljih in v sredini, v kateri ©mo živeli. Med drugim je rekel: »Spominjamo se svojih profesorjev s spoštovanjem in s hvaležnostjo. Posredovali so nam različne prvine duha in vrednote značaja. Prevzemala jih je resnična, velika skrb za našo vzgojo. Niso nam vzbujali ljubezni samo do stroke, ki so jo predavali. Vzgajali so nas, to v nacionalnem, drugi v socialnem duhu, tretji v duhu socializma. Vsi pa v duhu visoko razvitega moralnega čuta do ljudi... Če se danes po petdesetih letih oziramo po prehojeni poti, lahko rečemo, da nismo do konca preobrnili sveta, zaostalega in krivičnega, kakor smo pričakovali im upali v mladostnih sanjah jin zamislh. Smo pa po svojih močeh prispevali k spremembam na boljše. Domala vsi smo častno prehodili svojo dosedanjo pot. To je tudi naše temeljno počutje ob današnjem jubileju .. .«d Nekaj statistike Avtentično poročilo o delovanju mladine, ki je obiskovala gimnazijo v letih 1930—40, lahko povzemamo iz Izvestij, ki so letno izhajala na šoli. V Ilustracijo najprej nekaj statistike: v šolskih letih 1929/30 do 1934/35 je bilo povprečno vpisanih: 275 m in 101 ž, v šolskem letu 1935/36 do 1939/40 318 m In 159 ž. Selekcija je bila vsa leta zelo stroga, v posameznih letnikih je bilo npr. od 1929/30 do 1934/35 povprečno 23 maturantov; od 1935/36 do 1939/40 povprečno 34 maturantov. V slednji skupini je bil najmočnejši letnik 1937/38. Zanimivo bi bilo več časa zasledovati zaposlitev staršev, da bi lahko Sklepali o naklonjenosti staršev do izobrazbe svojih otrok. Ta podatek je dosegljiv iz Izvestij samo za šolsko leto 1929/30. Starši so Mii : nameščenci (60), trgovci, gostinci, obrtniki (70), kmetje (56), delavci (12), drugi poklici (72). Poleg gimnazije je liimel Ptuj dekliško in deško meščansko šoto, ki sta obe z dobrimi kadri vzgojili vrsto mladih. Ti so se potem šolali za razne poklice, npr. v poklicni' piotar siki, v splošni obrtni lin trgovski senili. Za šolsko lieto 1937/38 Obstojajo podatki o učnem uspehu na meščanski šoli. Ta je bil naslednji: 6 odličnih, 69 prav dobrih, 104 dobri, izdelalo je 179 učencev lin učenk, popravni izpit jih je imelo 81, padlo jih je 26, pravico do šolanja so izgubili 4 učenci, vseh učencev je bito 291. To je bil letnik, ko je bila šala že mešana po svojem sestavu. Tudi tu imamo za eno 'leto podatek o zaposlitvi staršev: drž. nam. (49), obč. priv. nam. (12), trg. (17), obrt. (90), prof. In učitelji (3), kmet. (71), tež. del. (49). Olb primerjavi z gimnazijskimi podatki je zanlimiiv močan dotok učencev liz vrst staršev obrtnikov in kmetov. Mladina, ki je prihajala v navedene šale, je bilia doma v glavnem liz mesta iff njegove olkoiioe. V gimnazijo so 'prihajali mladi tudi iz šiirše okolice. Letnik 1929/30 je imel 5. razred z dvema oddelkoma. En oddelek so sestavljali mestni dijaki, 3/4 drugega oddelka pa varovanci dijaškega doma. Tli so bili, dama po vsej Sloveniji. Gimnazija je dobila močan priliv dijakov v šolskem letu 1931/32, ko ©o prišli »brezdomci« iz Murske Sobote. Tam so namreč ukiniillli višjo gimnazijo za nekaj let. Oddaljenejši dijaki ©o| stanovali v dijaškem domu, kjer je uprava poskrbela za dobro pedagoško vodstvo. Sem so prihajali diplomanti filozofske fakultete j ki so čakali na službo; med njimi so bili prof. Franc Stiplovšek, France Habe, Stane Zadnek in še kateri. Dijaki so imeli tudi možnosti za udejstvovanje na glasbenem področju, [migli so svoj pihalni lin godalni orkester, organizirano so gojili Šport lin navdušeno igrali nogomet. Izvenšolsko udejstvovanje mladih Visa mladina, ki se je šolala, pa tudi tista, ki je že šla v poklice, je imela poleg interesa za šolo in poklic mnoge možnosti za izvenšolsko dejavnost, lin šdle so to dejavnost pospeševale. Nekateri mentorji so znali pritegniti tudi delavsko mladino. Najbolj množične organizacije na vseh šolah so bile Rdeči križ, njegov podmladek, Podmladek Jadranske straže in Ferijalni savez. Vse te orgainiizaciilje so imele mentorje iz vrst profesorjev lin učiteljev. Podmladek RK in Podmladek Jadranske straže Obe organizaciji sta imeli bolj ali manj vnete mentorje. Rrva je organizirala akcijo za izboljšanje higienskih razmer med učenci in dijaki, zbirala denar za obdaritev revnejših sošollcev ali učencev v revnih haloških vaseh liin v Slovenskih goricah. Podmladek Jadranske straže je imel v svojem programu zelo koristno dejavnost: spoznavanje domovine. Veliko članov j,© šlo na. morje in tam preživljalo ilepe počitnice. Dijaki so dobili denarno pomoč, da bi realizirali svoje načrte. V odborih’ pni iPRK in iPJS srečamo imena takratnih vodilnih mladincev. Člani PJP so prirejali tudi večje prireditve, tako leta 1937 Jadranski, večer in spomladi leta 1938 akademijo skupaj s PRK, Jadranski dan pa leto 1939. Vse te prireditve so prlivdbile zavedno slovenskoj prebivalstvo v dvorano Mladike ali v Narodni dom. Med aktivnimi člani sta se javljala brata Srdan in Nadan Sevnik, brata Sergej in Mitja Vošnjak, Vera Remec, Nada Kafol, Jože Kogej, Franc Alič, Franc Osale lin še drugi. Člani so se spopadli tudi z gledališčem. Leta 1930 so igrali Dickensa: Cvrček za pečjo lin Nušiča : Navadni človek. Ferijalni savez ali Počitniška zveza FS je postal v teh letih vabljiva organizacija mladih. Čllarni so imeli pravico do znižane vožnje, v obmorskih mestih so bilie organizirane sprejemne postaje, kjer so člani dobili prenočišče, deloma tudi prehrano. V ptujskem dijaškem domu je bilo na razpolago nekaj postelj, saj je bili 'Ptuj vabljiv is svojimi zgodovinskimi spomeniki. Kot aktivnega člana in odbornika FS najdemo leta 1932 Dušana Kvedra.. Dušan Kveder in sošolec Ivan Bratko sto tedaj že limala za seboj nekaj daljših potovanj po bližnjih lin daljnih predelih Jugoslavije in potovanje po deželah Srednje Evrope. V dijaškem listu Rast piše Bratko o tem potovanju z velikim navdušenjem, kako je spoznal kapitalistični svet in naravne ilepote posameznih pokrajin. Z Dušanom ista šla dokaj visoko v švicarske Alpe in uživala. Ivan piš© med drugim: »Na nekem ovinku začujeva bobnenje. V bližini — duplina, iz nje se kadijo megle, v njih mavrica. Slap! čisto skrit med Skalovjem! Priplaziva se v sotesko pod inijiiim! V vodene zasto- ne lje zavit, skoz meglio ga gledam: voda se razkačeno prežeče privali po ozlki strugi, Pade! Mnasen miočan sunek! Zadene ob skalo, se prelomi, odbije v divjem iliolku! Spet veličasten steber, ki se vrže, pada, ubije s Siiimim bobnenjem v globokih kotanjah.«2 Besedilo, kakršnega se ob 50-letnici mature ni mogel sramovati. Kako iznajdljivi so talili člani FS ,pnt liSkanju članstva im kako ©o jih zaposlili! V ilzvestjiiih so zapisali : »Ko je iliiteramo društvo Oton Župančič prenehalo z delovanjem (o tem še pozneje), so odborniki poskusili z odseki v svoji organizaciji iiin oblikovati: dramatski odsek, šahovsko skupimo, pevce lin športni odsek, zadnji so iimeiil na razpolago sokolsko telovadišče in telovadnico.« V rubriki o delu FS je zapisano: »V bodočih letih se bo FS kot najmočnejša organizacija na zavodu mogel razvijati v harmoniji s šolo in pripomoči k ustvaritvi generacije, ki bo Smela cim šiiirše irazgiiede, amiseli za skupnost im javno delo.« Ko danes bereš te vrstioe, slutiš v njih avtorja ali vsaj iinspiratonja Dušana Kvedra. In kdo je po Kvedrovem odhodu nadaljeval razgibano dello? Tu so nekaj let oba Vošmjaka, Osete, Zvonko Sagadin, Leo Škapin, šahist Štefan Levačič in dirugii. FS je upošteval tudi pomembnost raznih skupnih akcij slovenskih društev v času naraščanja nacistične propagande 'im je sodeloval pri takih nastopih, npr. skupaj s češko llligo iiin Soikoiom j© praznoval rojstni dan čehosiovašikega predsednika Beneša maja 1938. V že zelo vročem letu 1939/40 so ferijalci pripraviti Večer slovenske besede v Mladiki, Posamezni odseki organizacije so naštudirati s svojim članstvom igre ali odlomke iz liger, prijavili akademije lin proslavili pomembnejše literarne in zgodovinske dogodke. Pri FS so se zelo aktivno udejstvovali tudi' športniki, ki so organizirali srečanja na šoti, pa tudlil z mariborskimi dijaki so tekmovati v 'lahkoatletskih disciplinah. Pozimi je prišto na vrsto smučanje. Organizirano smučanje so1 gimnazijci razširili tudi na 'meščansko šolo, ki bi sama ne mogla nastopati.3 Literarno udejstvovanje — list Rast O intenzivnem udejstvovanju na gimnaziji se more govoriti, ko je prišla na zavoid profesorica Marja Boršniilkova, ki je bila mentorica literarnemu društvu Oton Župančič. Glasilo društva) je bil list Rast, v katerem so se uveljavili mladi »pisatelji«. Poleg Bratkovega odlomka iz »Zemlje in obrazi« je treba še pokazati, kolikšna je bila že takrat Potrčeva moč besede lin opazovanja ter prikazovanja okolja, kar vse je ohranii pri svojem pisanju tudi pozneje. Naj navedem odlomek, ki je izšel v Rasti 1932/33, št. 3—4. Avtor mu je dali naslov: »Zarja novega dne — dramatski prizor, v katerem -nastopajo Matilda, dekle brez vsega, študent Ivan, študent Ludvik, študent Antoni iin natakarica«. Avtor opiše prizorišče: »V moč. Beznica. Osvetljuje jo lestenec, na njem gorijo voščenke. Temno vzdušje. Tri pogrnjene mize. Dve manjši na ievi, prva v ospredju, druga potisnjena popolnoma v ozadje, kjer je kot. Višja izpolnjuje desni prostor, na mizi vino za tri osebe. Stol. Kristusi Slike brez vsakega okusa, božje in beznliške podobe. Nastrojii: življenje itn Ikar sledi — propadanje. Resignacija, ki že ni več resignacija, ampak obup, brezkončen, porazen obup. Če zagori kje kakšna luč, zagori, da še poSledinjilkrat vzplamti pred smrtjo, čim večji plamen, tem prej bo ugasnila-. Upor, ki ne misli' na zmago, ampak na IIuč ob zadnjem propadu. 'Praznota. V ospredju il-eve- mize sedi Matilda... še na levo, popolnoma v ozadju študent Ivan. Pesnik. Vino. Pitje iz obupa ...« To je bilo napisano leta 1932, Ivan Potrč j© danes nagrajenec AVNOJ.4 Vrnimi se sedaj k delu večjega števila dijakov na literarnem področju. Oder je- bill za mnoge zelo privlačen. Ivan Bratko je režiral Cankarjeve Hlapce -itn Celjske g-rofe -Bratka Krefta-. Ta dela so zahtevala veliko sodelavcev — igralcev iin- pomagačev za odrska dela lin kostuma Ko danes o -tern -razmišljam. Sl ne morem pojasniti, kako lsmo vse to zmogli. (Dijaki so Igrali tudii odlomke iz Shawove Device Orleanske. V spevoigri Kovačev študent je pei kovača sin takratnega sluge Jože Senčar. Ptujsko občinstvo je ob nastopih gimnazijcev na odru dobilo jasno siko o moči (izvajalcev ini je podpiralo ta prizadevanja s številnim obiskom. Dijaška kulturna družina Kultura, pozneje Setev in sokolska prosvetna aktivnost Decembra 1933 so dijaki pb Cankarjevi proslavi uprizorili odlomke iz Pohujšanja v dolini šentflorjanski. Tedaj so že deloval pod novim naslovom, in sicer Dijaška kulturna družina Kultura. Do nove spre- membe .je prišlo v šoilsikem letu 193)5/36, ko se je Kultura preimenovala v Setev. Ta skupina! je pripravila koroške dneve 'im igrala delo Rot mladosti, ki ga je napisal ptujski profesor Stanko Cajmkar. V tistem obdobju je ime! tudi Šoto! svoje prosvetne odseke, na gimnaziji je bil mentor ravnatelj profesor Maks Kovačiiič. Organizirani so bili reoi-taaijski večeri, dijaki so prirejali glasbene večere In igrali, dohodke Od svojih prireditev pa so uporabili za obdaritve. V šolskem letu 1936/37 je Izdalo društvo Setev knjigo Mlada setev, v kateri so nakazana stremljenja ptujskih dijakov. V Setvi je Imel literarno vodstvo Ivan Šiftar, Franc Jeza pa je objavljal pesmi. Dramski pododsek Sokola je pripravili Molièrovo igro Namišljeni bolnik in spevoigro Radovana Gobca Hmeljaka princesa. Gimnazijski pevski zbor Dolga leta ga je vodil prof. Rajko Burg. Obstajal je mešani zbor, ki je prirejal uspele koncerte, najbolj pa je bil zaposlen kot spremljevalec obveznih šolskih maš. Pevski zbor je bil najboljša šola za bodoče pevce v Akademskem pevskem zboru v Ljubljani, ki ga je vodil dirigent France Uprizoritev Shawove Sv. Ivane — 1931 Navadni človek — 1933, igralci: Bratko, Hren, Senčar, 'Kafol, Žnidarič, Kocmut, Zagoršek, Habjanič, Kozar, Kurež Marolt. Pri tem dirigentu pa so nekaj let pele tudi študentke. Ptujski pevci naj bi bili dober vzgled za sedanji SŠC, ki ima okoli 2200 učencev, ob tej veliki izbiri pa šele v tem šolskem letu mešani zbor, vse doslej so pela v glavnem dekleta iz pedagoške smeri. Lutkarji pri Sokolu V tisti čas spada tudi delovanje lutkarjev v okviru Sokola pod vodstvom učitelja Draga! Hasla. Skupina je delovala v Mladiki, pritegnila pa je srednješolce. Lutkarji so s svojimi predstavami obiskali bližnjo in bolj oddaljeno okolico. Posebej pomembno je bilo delovanje lutkarjev v letih 1939 in 1940, ko so sodelovali v narodnoobrambnih taborih, ki ©o jiih prirejali akademiki na severni1 meji. Društvo ptujskih akademikov Ker društvo Setev v šolskem letu 1937/38 ni Imelo’ najboljših uspehov pni svojem delu, so organizirali obisk raznih predavanj pod okriljem ptujskih visokošolcev. Delovanje akademskega društva je bUo še posebej uspešno pod predsedstvom medicines Branka Šalamuna. Idejno ista usmerjala delo- društva Ivam Bratko im Dušam Kveder. Leta 1938 je prišlo nagimnaziji do -spremembe v vodstvu šale. Profesor Kovačič je biiil upokojen, vodstvio šolle pa jje prevzel profesor Franc Alič. Prosvetno mentorstvo je vodili profesor Stanko Cajnkar. V društvu sta se uveljavil jala brata Voišnijak. Gledališče Leta 1939 j šele glavnice dolga. Denarja pa mi bilo ne tu ne tam *in kmet lje moral pristati na odikup, ki ga je opravil tujec. Zaradi takega položaja je prišlo do sprejema odredbe, s katero je bila Imenovana komisija, ki je morala pregledati kandidate za odkup zemlje v 50 km pasu od meje. Or. Biber ugotavlja, da je prišla ta listina v roke Nemoem /in da so protestirali v Beogradu. Ker pa je ta ukrep izposlovala vojska, Nemci niso uspeli pri preklicu.10 Kakšno je bilo stanje na severni meji, pojasni podatek, ki ga je posredoval učitelj Ferlinc, ta je služboval pred vojno v LOkavou na severni maji. V šolskem okolišu je bilo 1. 1939 45 dvolastnikov (iz 'Nemčije, ki jim je pripadalo 11 % zemlje. Od 216 hiš jih je bilo 46 ali 15,5 % tujih lastnikov. Vpliv na ta položaj je imel avstrijski oziroma tedaj že nemški kraj Mureck.11 STIKI PTUJSKIH NEMCEV S KRAJI OB SEVERNI MEJI Ptujski predstavnik KB dr. Theodor Starke! poroča dr. Carstanienu v Gradec, kjer je bival le-ta poverjenik za organizacijo KB, kako deluje njegova skupina glede na naročilo zveznega vodstva. Poročilo je v ZAP. Zvezni organ KB je naročil, naj ptujska KB organizira severno mejo in poskrbi za ustanovitev enot v krajih, kot so Apače, Stogovci, tja do Gornje Radgone in v murskosoboškem okraju dve vasi Kramarovce ih Piikšimce. V poročilu pravi dr. Starke!: »Najprej je veljalo iskati oziroma navezati tesne stike s tamkajšnjimi Nemci. Pobuda zato bi mogla prav tedaj biti aktualno vprašanje vpiisa v manjšiojski oddelek, in prav v tej smeri ©e je dalo kaj narediti. Uredili ©mo vse tehnične zadeve, zbrali vloge za vpis, sestavili sezname otrok in zbrali podpisne liste.« Stike z navedenimi kraji je imel dr. Starkel seveda tudlil za neposredno aktivnost v KB, saj je posredoval pri obiskih gledaliških predstav, ki .so jiiih pripravljali v Ptuju in šli na deželo. Poleg tega je organiziral prihod v Ptuj na kino predstave, kjer iso predvajali filme s propagandno nacionalistično vsebino, članstvo v KB je dobivalo zelo stroga navodila za program, ki so ga morali izvajati v znamenju poživitve nacionalne zavesti. Iz programa za mlade je razvidna osnovna zahteva pri vzgoji: Udeleženci pohoda študentov iz Ljubljane v Kočevje maja 1939, udeleženci so člani Narodnega akademskega bloka. Na sliki so med drugimi: Ivan Bratko, Milenko Šober, Maks Jeza, Vitko Musek, Danica Vodopivec, Srdan Sevnik, Štefan Levačič, Marija Vedernjak in morda še kakšen Ptujčan 1. »enotno šolanje, negovanje lin usmerjanje duha nemške mladine;« 2. »vzgolja nemške mladine v duhu nemško nacionalnega 'iin religioznega moralnega življenjskega nazora im k zvestemu (izpolnjevanju njenih državljanskih in nacionalnih dolžnosti.« Ob razlaganju dolžnosti je zapisano, da morajo mladi ljudje redno sodelovati pni (izvajanju pro»-grama organizacije, to pa je tedensko sestajanje prii večernih vajah, pni Športu, na Igriščih, v taborih, na srečanjih mladih itd. Najpomembnejša obveznost pa je urjenje v vojaških formacijah, ki so jih usposabljali za »posebne naloge«.8-12 V Ptuju je organizacija KB že J. 1931 štela 344 članov, pozneje pa se je razmahnila, kot je bilo že povedano. Do Izzivalnih akcij je prihajalo postopoma. V mestuj je mladima reagirala na izzivanje Nemcev, ki so čedalje pogosteje prihajali tudi liz Nemčije v belih nogavicah, s kitami In tudi že nastopali s pozdravom »Heil Hitler«. Obsežnejše narodnoobrambno delo se je začelo z organizacijo narodnoobrambnih taborov, (ki so jih prirejali študentje (iz Ljubljane lin pri katerih so sodelovali tudi ptujski člani tim prijatelji. ■Akademsko društvo Jadran, ki je združevalo nacionalno usmerjene akademike, je v skladu s programom društva prirejajo tabore že od 1. 1936, ko ©o šli na Kočevsko, 1. 1938 pa so pridCbili Skuplilno, ki je šla na severno mejo v kraj Lokavec, iki smo ga že omenjali ikot kraj, kjer je bila tuja propaganda zelo močna in deloma uspešna pri ločevanju gospodarsko odvisnih Slovencev od zavednega prebivalstva. ORGANIZACIJA TABOROV NA SEVERNI MEJI Na tabor v Lokavcu so prišli iz Ptuja: Srdan lin iNadan Sevnik, Jože Kolarič iz Markovec, ttalknat še gimnazijec, Irt Marija Vedernjak. Doživetja Skupine so opravičila njihovo navzočnost na tem delu severne meje, obenem pa tudi potrdila mnenje, da so odpadniki zašli zelo daleč in nastopali skrajno izzivalno, saj je prišlo dio fizičnega napada na ta-borjane. Spomin na ta dogodek je foil posredovan v iPtuju na skupščini CMD z letakom, ki je nakazal corpus delicti — stene šolske zgradbe, »olepšane« z napisi nacistične vsebine: Heil Sieg — die Windischen am Strick, Hitler ist unser Führer, Heil Hitler. Leto 1939 je bilo še bolj razgibano v izzivalnih nastopih nacistov. Na severni meji so v marcu liin aprilu šli Nemci ,na cesto s kljukastimi križi in poteginlilli v svoje vrste tudi Slovence. V vasi črnci' je demonstriralo okoli 200 ljudi (dr. Biber: 'Nacizem iin Nemci v Jugoslaviji). Fi dogodki so Imeli svoj odmev pri CIMO, Iki je povabilo študente društva Jadran, da so spet odšli bodrit zavedne Slovence v kroje, kjer je postala nacistična propaganda čedalje hujša. Tabor je liimeii streho v osnovni šoli v Stogovcih, udeležili pa so se ga: kot vodja Srdan Sevnik, člani pa so bili izmed' Ptujčanov Marija Večernjak, pomemben delež pa so imeli pri delu ptuljSkl lutkarji, ki so nastopali v sestavu: Nadam Sevnik, Milenko Šober, Franta IKoimel, Dušan Furlan, Vladimir Vrečko in Zdenko Kostanjevec (V Ptuju so delali pri lutkarjih še Vlasta Pertot, Nevenka Majcen in Alenka Kovačič). Vsebina dela na taborih je bila zeld pestra, od nege bolnika do neposredne pomoči kmetom na polju, travnikih ali v hlevu, pa tudi pri .načrtovanju sanacije doma ali izdelavi načrtov za' melioracijo. Tudi kino predstave so pomenile mladim veselje in razvedrilo, pa tudi nadomestilo za tisto, kar so kuiturbundovol mudili! zapeljancem, to so jih vabili v Ptuj. Slovenska pesem, posredovana ob harmoniki, in glasba sta naredili: svoje. Na severni meji je bilo večje število taborov v počitnicah leta 1940, ko so prišli ljubljanski visokošolcit že junija v (Križevce v Prekmurju in bili v letnih počitnicah v krajih od Marjete oh Pesnici do Šemtdani-jela ina Koroškem. Ljudem so razlagali Hitlerjeve namere in Cilje nacistične politike. Tabori v letih 1939 in 1940 so bili že povsem v znamenju obstaja Narodnega akademskega bloka, o katerem je bilo nekaj že povedanega. Dodati pa je potrebno, da so se v ptujskem okraju ustavile na žeto učinkovitem delovnem taboru ljubljanske študentke. Bile so na Rodnem vrhu v Halozah ir\ spravile delo, Iki je zahtevalo fizične In psihične nepare, saj ©o morale ob delu premagovati svojo utrujenost iin se spopadati z nenaklonjenimi občinskimi ljudmi;. N» tem tabo™ so bile öla-nice društva Doma visokošolk, k' je potem organiziral tabore v Beli krajinli’ iin v Prekmurju. Tudi na teh so sodelovale Ptujčanke. O taborih je treba reči, da so bill v letu 1939 iin 1940 Izredno povezani, čepravj so jih prirejali pristaši, oziroma člani raznih študentskih organizacij. Šlo je za izmenjavo izkušenj in delovnih pripomočkov (filmi, projektorji). Taborjane je prevevala v glavnem ena misel: vliti poslušalcem vsaj malo upanja v boljšo prihodnost. Tabori pa so bili tudi prilika seznaniti preprostega človeka, kdo je njegov zagovornik in kdo mu bo v sili res pomagal. Rezultati prizadevanj tafoorjanov so bili pozneje tudi marsikje hitra odločitev za pot v vrste borcev za svobodo in proti nacizmu. Dieser Artikel behandelt die Tätigkeit der Jegend, die zu den führenden politischen Richtungen gehörte; die Linken fanden ihren Platz in fast allen Organisationen, wo es Freizeitbeschäftigung gab. Organisationen, die die jungen Menschen besonders anzogen, waren: Jugendherbergsverband, Nachwuchs des Roten Kreuzes und Adriatische Wache; die hatten viele Mitglieder und beteiligten sich teilweise an der Wohltätigkeit. : Die Mittelschulen und Fachschulen in Ptuj sj- deren Schüler nicht nur aus Ptuj, sondern auch aus anderen Gebieten Sloweniens stammten und die letzten wohnten im Schülerheim — unterrichten nicht nur die Menschen, sondern sie wirkten auch stark auf dem Gebiet der Erziehung. Die Zeit, wofür sich die meisten vorbereiteten, forderte einen mutigen Kämpfer für die Rechte des kleinen Menschen und in dem Sinn spielte das Ptujer Gymnasium eine wichtige Rolle ab. Von dem grossen Einfluss der Schulung und der Tätigkeit in den Organisationen, die in den Schulen oder ausserhalb der Schulen existierten, zeugen viele Namen der damals führenden Jugendlichen in dem heutigen ge-selschaft — politischen Leben. Die Jugend gestaltete sich in »Falkeneinheiten«, bei Jungensektionen; sehr erfolgreich war der Verband der Bauernjungen und -mädchen, dessen Abkürzung ZKFID war und der oft die herrschende Klasse mit seinem fortschritlichen Programm beunruhigte. Die Veröffentlichung und der Inhalt der Schülerzeitung »Rast«, deren schreibende Mitarbeiter Ivah Bratko und Ivan Potrč und Mentor Prof. Marja Borštnik waren, war eine wichtige Neuerung am Gymnasium. Die Bühne war für eine grossere Zahl der Jugendlichen sehr anlockend und die hatten einige Zeit auch ihren Regisseur, später schlossen sie sich aber dem bewegten Stadttheater an. ln diesem Jahrzehnt feierte Ptuj das 25. und das 30. Jubiläum der September Ereignisse. Vorbereitungen und Ausführung der Feierlichkeit verband die fortschrittliche Jugend zu den Aktionen — »Zusammentreffen« mit deutscher Jugend, die schon offen ihre Angehörigkeit zur Idee des Nationalsozialismus zeigte. Die Jugend aus Ptuj und aus der Umgebung schloss sich zu damals zahlreichen nationalverteidigenden Volksversammlungen an der Nordgrenze und auf dem Gebiet von Kočevje an. Die Ptujer traten hier mit slowenischen Puppenspielen auf. Die nähernden trüben Tage bewegten die Ptujer Jugend, die sich für schwere Kriegstage vorbereitete. 1. Ivan Bratko: odlomek Iz govora Ob 50-letnici mature, Izšlo v Tedniku Ptuj, 8/1-1983 2. Ivan Bratko: odlomek Iz sestavka Zemlja in obrazi, Izšlo v Rasti v Ptuju, I. 1932-33, dec./jan. št. 3-4, str. 123 3. ZAP, Zbirka Muzejskega društva Ptuj, šk. št. 41, sign. MO IV-1 Ptujsko šolstvo, 1870-1940 4. Ivan Potrč: odlomek Iz Zarja novega rodu, izšlo v Rasti v Ptuju I. 1932-34 št. 3-4, str. 69 5. ZAP, Zbirka Muzejskega društva Ptuj, šk. št. 45, sig. MO IV-5/3 Gledališče v Ptuju (1798-1943) 6. ZAP, Zbirka Muzejskega društva Ptuj, šk. št. 11, sign. M'D II-4 Sokol v Ptuju 7. Zgodovinski arhiv v Ptuju, Zbirka Muzejlskega društva Ptuj, šk. št. 11, sign. MD II-3 Orel, telovadni odsek Ptuj in osebni izjavi Franja Gunžerja in Miša Drobina 8. Ljubica Šuligoj: Predvojna ptujska mlaaina v boju za napredek in družbeno preobrazbo, Tednik Ptuj-, od 4. 3. do 11. 11. 1983 9. ZAP, Zbirka Muzejskega društva Ptuj, šk. št. 19, sign. MO 11-14/3 Kulturbund 1936-1937 10. Dr. Gerhard Werner: Sprache und Volkstum in der Untersteiermark, Izšlo 1935 pri založbi S. Hirzel v Leipzigu. Delo je izšlo pri: Forschungen zur Deutschen Landes und Volkskunde, po naročilu centralne komisije za znanstveno zemljepisje za Nemčijo ppl ZAP, Zbirka Muzejskega društva Ptuj, šk. št. 20, sign. MD 11-14/4 Kulturbund 1937-1940 12. Dr. Dušan Biber: Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933-1941, Cankarjeva založba v Ljubljani 1966 13. šolska kronika šole v Lokavcu, šolski muzej Ljubljana Spomini avtorja Jože Rozman VINIČARJI V BOJU ZA NOV IN PRAVIČEN VINIČARSKI RED KAKO JE USTVARJAL IN SE BORIL ZA SVOJE NAJOSNOVNEJŠE PRAVICE NAJBOLJ BORNI IN IZKORIŠČANI SLOVENSKI VINIČARSKI DELAVEC Viničarji so bili najbolj siromašni in brezpravni delavci v vrsti slovenskih proletarcev. Že stoletja nazaj so s svojimi številnimi družinami kot brezpravna raja od zore do mraka obdelovali žlahtno vinsko trto za svoje ohole gospodarje. V bornih in često propadajočih kočah so živeli težko življenje kmetskega delavca v popolni odvisnosti od dobre in slabe volje svojega gospodarja ali njegovega namestnika, tako imenovanega »šafarja«. Brezpravnost in podrejenost sta viničarskemu delavcu vtisnila pečat brezpogojne ubogljivosti in hlapčevske ponižnosti. S sklonjenim hrbtom m klobukom na prsih je poslušal brez prigovora ukaze nadrejenih. Tu ni bilo nobenega ugovora, marveč samo tiha In skromna poslušnost. Pri tem je še pijača naredila svoje. Kako le ne bi. Viničarjem so ostale le tropine, iz katerih so iztisnili pijačo, ki ji ni bilo mogoče reči —• vino. Popolne brezpravnosti sicer ni bilo, toda kdo si je upal postaviti po robu svojemu gospodarju. Dobro je to povedal dopisnik v Delavski pravici, da so bili povečini vsi viničarski redi izdelani na pobudo vinogradnikov, razen viničarskega reda, ki ga je uzakonila mariborska oblastna skupščina leta 1928. Osnutek tega reda je izdelala Strokovna zveza viničarjev JSZ. Po podatkih iz članka Viničarsko vprašanje F. Žebota v Socialni misli št. 10 z dne 1. oktobra 1927 ugotovimo naslednje. Prvi viničarski red je bil potrjen od avstrijskega cesarja leta 1865 v Budimpešti, štajerski deželni zbor je sprejel Viničarski red za Štajersko 2. maja 1886 in nato nekoliko popravljen 1. junija 1898. Leta 1929 je bila izdelana prva anketa, na podlagi katere je bil pripravljen osnutek novega viničarskega reda, nato pa še v letih 1921 in 1922. Na podlagi druge ankete izdelan osnutek je bil poslan Ministrstvu za poljedelstvo v Beograd. Ugotovljeno je bilo, da je 26.000 hektarjev vinogradov v rokah graščakov, tujcev in bogatih meščanov. Le-tem pa vinograd obdeluje lačna in brezpravna viničarska raja, ki ima sicer pravico do življenja in skromnega zaslužka, kakor je bilo zapisano v viničarskem redu. Da bi mogli dojeti vso teža in trpkost težkega življenja viničarjev in njihovih družin, je potrebno, da se seznanimo z dopisi in poročili dopisnikov iz raznih vinorodnih krajev v delavskem časopisu Pravica in kasneje v Delavski pravici, ki je bila glasilo Strokovne zveze viničarjev. Podatki, ki slede, kažejo na vso brezpravnost, borbenost, pa tudi popustljivost in strahopetnost viničarskega delavstva v boju za svoje pravice. Takole je zapisal oziroma odgovoril na grožnje proti vinarski organizaciji dopisnik iz Sv. Miklavža pri Ormožu v 42. št. Delavske pravice z dne 16. 10. 1924: Nekdo nam je zagrozil, »če viničarji ne boste mirovali s svojo organizacijo, vas bomo prisilili, da boste morali plačevati najemnino od stanovanja, ki ga imate brezplačno«. Naš odgovor je enoglasen. Rade volje vzamemo to na znanje, ker vemo, kje stvar v glavnem tiči. Naša združjtev v organizacijo dela marsikomu preglavice, vsem tistim namreč, ki trdijo, da mora nižji delavski stan služiti višjim magnatom, da lažje in brez dela živijo. Vedo da bo pela druga stran, če se viničarji vsi od zadnjega organizirajo. Pribijamo tudi to: če bomo morali plačevati stanarino, bomo plačevali samo od stanovanj, zgrajenih po stavbnem redu, ne pa od teh črvivih, usmrajenih lukenj, ki nosijo že večstoletno starost na svojih slamnatih slemenih. Celo gnojnica priteka čez prag v že tako neustrezna stanovanja. še svinja, krava v hlevu, mora imeti lesen tlak, a mi ljudje, ravno taki kot naši gospodarji, moramo stanovati na blatnih ilovnatih tleh. Začetek boja za nov Viničarski red: Viničarski red Dne 19. 1. 1928 je tajništvo Strokovne zveze viničarjev poslalo Oblastnemu odboru v Maribor osnutek viničarskega reda. Viničarska strokovna organizacija je s tem končala svoje delo k predlogu za rešitev viničarskega vprašanja ter osnutek izročila oblastnemu odboru in skupščini v nadaljnji postopek in kar prejšnjo uzakonitev.1 Kje vse živijo viničarske družine Haloze: Zavrč, Goričark, Hrastovec, Turški vrh, Beljski vrh, Gorenjski vrh, Sv. Miklavž, Vuzmetinci, Vinski vrh, Brebrovnik, Jeruzalem, Siavčaves, Hermanci, llivce. Ljutomer: Litmerk, Svetinje, Kapela, Radgona, Sv. Peter pri Mariboru, štrigova, Sv. Bolfenk, Hum, Kmetski dol na Murskem polju, štrigova (Medjimur-je), Globočki vrh, Morje — Rače, Fram. Slov. gorice: Sv. Jakob v Slovenskih goricah, Sv. Ana v Slovenskih goricah, Jarenina, Maribor. Splošno sodbo o viničarjih zelo nazorno podaja tov. Peter Rozman: Viničarji so posebnost na slovenskem štajerskem. Vse vinograde obdelujejo le viničarji. V zadnjem letu so se začeli strokovno organizirati in tako vedno glasneje trkati na vrata naše javnosti. Zahtevajo svoje pravice in končno rešitev viničarskega vprašanja. Temu viničarskemu pokretu so se pričeli prizadeti krogi silno upirati in skušajo z vsemi iznajdljivimi sredstvi vplivati na našo javnost in merodajne osebnosti, da se rešitev viničarskega vprašanja prepreči, ali da se reši v njihov prilog. Pričelo se je nizkotno blatenje in denunciranje viničarjev, kar na splošno. To je sicer že stara praksa nekaterih ljudi, vendar pa dosega danes svoj vrhunec. Ne mine dan, da se ne bi slišalo, kako ničvredni so viničarji. Najhujši nasprotniki viničarjev pa so najslabši vinogradniki, to so tisti, kateri najslabše plačujejo in najbolj šikanirajo, obenem pa od viničarjev največ zahtevajo. Tu dva primera: Po zborovanju viničarjev v mariborski okolici pristopi k meni župan z besedami: .Govorili ste vse prav, samo viničarje bi morali kar najbolj prijeti, ker so splošno slabi ljudje, v občini jih imamo 130, od teh jih je le okrog 30 dobrih.' Navajen takih ocen na viničarski naslov, sem po odhodu tega moža vprašal prisotne o resničnosti njegovih besed. Povedali so, da ima tudi on 2 viničarja, toda oba vztrajata pri njem komaj po eno leto. Viničarjema plača v denarju dnevno po en cel dinar, poleg tega daje še neko temno pokvarjeno pijačo. Jasno je, zakaj viničar v taki službi ne more dalj časa ostati, še jasneje pa, zakaj smatra on potem vse viničarje za slabe. Ob neki drugi priliki mi potoži delavstvu, predvsem pa viničarjem zelo naklonjeni duhovnik, da se mu je zaradi naklonjenosti viničarjem zabrusilo v obraz rekoč: zakaj se sploh še pogovarjate in občujete s temi viničarskimi ušmi. Toda ta preijubezniva oseba ne more biti niti en dan brez viničarjev, in le ti vzdržujejo s svojim delom njegovo gospodarstvo in družino. Taka je ,po večini ocena viničarjev pri večini vinogradnikov in kot taka tudi ocena naše javnosti. Pri tem nelepem poslu se ne ozira na zadeve prvega in končna sodba je: viničarji so pač taki. Tega pa zavedni in pošteni viničarji ne moremo več prenašati in se bomo z vso silo organizacije borili za našo čast in poštenje vseh zakonitih in razpoložljivih sredstev. Vsak nepristranski človek bo priznal, da so ravno viničarji najbolj pridni in pošteni ter v svojih zahtevah najskromnejši. Viničarji so kot mazgi. Vse gre na hrib in dol preko njihovih ramen in hrbtov, bodisi stelja, krma, drva, voda, poljski pridelki itd. Celo v vročem poletju vztraja viničar s škropilnico na hrbtu in to tudi v najbolj strmem vinogradu. Pred jutranjo zoro redno vstaja in hiti opravljat delo na njivi, kosi seno in opravlja živino. Pri tem napornem delu pa največkrat trpi pomanjkanje. Preko poletja se preživlja zgolj z zelenjavo in mlekom, seveda če ga ima. Kruh je poznan po večini koruzen in srečni bi bili, če bi ga vsi vselej tudi imeli. Denarni zaslužki so tako ničnostni, kot nikjer drugje in v nobenem razmerju s cenami oblek, obutve in drugih potrebščin. Tako še danes mnogi viničarji delajo pri svoji hrani za 2, 3, do 5 din dnevno. Najboljši zaslužek je 10 dinarjev dnevno. V zimskih mesecih pa traja brezposelnost. Toda za to ni nič kričanja, nič protestnih shodov za brezposelne delavce. Viničar trpi, ker je navajen trpeti, molči in čaka, čeprav vsak dan z večjo skrbjo. In dalje ugotavlja pisec: Velika večina naših vinogradnikov trpljenja viničarjev ne vidi in noče priznati. To je velika nehvaležnost napram onemu, od katerega takorekoč živijo. Ne priznajo poštenosti onemu, ki ima vzrokov dovolj biti nepošten, ne priznajo delavnosti onemu, kateri bi bil upravičen takoj ustaviti delo za tako sramotno plačilo. Kako je to vendar mogoče? Kriva temu je sebična vzgoja. Cenijo samo sebe in sebi enake. Trdno so prepričani, da imajo od svojega posestva pravico živeti le oni sami, z delavcem — viničarjem pa jim je dovoljeno ravnati po svoji dobri in slabi volji. Redno doživljamo, da postopanje teh ljudi z viničarji ni v skladu z njihovim svetovnim nazorom. Veliko jih je, ki hočejo veljati za dobre katoličane, a napram viničarju so brez srca in ljubezni. Dovolj dokazov za to je na razpolago. Bliža se čas, ko pride v razpravo vprašanje in uzakonitev viničarskega reda. Merodajni kraji naj vidijo, da je ta stan po vojni najbolj prizadeven in naj se mu za njegovo pridnost, zvestobo in potrpežljivost priznajo najosnovnejše človeške pravice.2 česa vsega so se posluževali vinogradniki, da bi uplašili viničarje pred vstopom v strokovno organizacijo viničarjev, pove naslednji zapis: Aretacija 3 viničarjev v štrigovi Dne 19. februarja 1928 so bili na shodu v Štrigovi v Medjimurju aretirani 3 viničarji, in to brez vsakega upravičenega razloga. Stvar je bila naslednja: Viničarji iz štrigove in okolice so ponovno zahtevali, da se tudi v tem kraju ustanovi strokovna skupina viničarjev. Tako je šel tajnik Strokovne zveze viničarjev, oblastni poslanec tov. Peter Rozman, dne 2. februarja 1928 na sestanek v Globočki vrh, kjer je bilo zbranih veliko viničarjev. Pripravljali so odbor za ustanovitev strokovne skupine viničarjev. Za 19. februar 1928 je pripravljalni odbor sklical sestanek, in sicer v šprincu. Na sestanek so prišli vsi viničarji iz bližnje okolice. Bilo jih je okrog 60. Sestanek naj bi bil v hiši posestnice Neže Zmazek v šprincu, občina Globoko, okraj Čakovec. Tik pred začetkom sestanka pa so prišli trije orožniki. Na vprašanje, kdo hoče imeti shod, se je predstavil tajnik SZV tov. Peter Rozman. Orožniki so zahtevali dovoljenje za zborovanje, legitimacijo oblastnega poslanca, pravila organizacije in drugo. Tajnik Peter Rozman je orožnikom pojasnil, da to ni javen shod po zboroval nem zakonu, marveč le zaupen sestanek, ki ga ima pravico sklicati vsako društvo po zborovalnem zakonu. Povedal je tudi, da doslej še nobeden od oblastnih poslancev nima legitimacije in se tedaj kot oblasten poslanec ne more legitimirati. Toda vsa pojasnila so ostala brez uspeha. Orožniki so ljudi razgnali na njihove domove, Petra Rozmana, predsednika pripravljalnega odbora Avgusta Ka-rabinarja in zaupnika Mihaela Podgorelca pa so uklenili na skupno dolgo verigo in odgnali na občinski urad v štrigovo. Tamkajšnji župan Fordrotzi (zet nekega madžarskega grofa) je aretirane zasliševal in počastil z različnimi ljubeznivostmi ter izjavil, da je časopis Pravica v naši državi prepovedan list. Kljub vsemu pojasnjevanju Petra Rozmana, da se jim godi krivica, je župan dal orožnikom nalog, naj vse tri odpeljejo k okrajnemu glavarju v Čakovec. Tako orožniki kakor župan so izjavljali, da imajo za vse to nalog od okrajnega glavarstva v Čakovcu. Iz štrigove so gnali naše tovariše v pozni noči trdo uklenjene na verigi 17 km daleč po skrajno slabi, blatni in ledeni cesti na orožniško postajo v Marinec. Tam so dali vsakemu ležišče na tleh z zasilno odejo in jih priklenili k postelji, na kateri je spal orožnik. Drugi dan so jih v spremstvu 3 orožnikov odgnali z vlakom v Čakovec. Tov. P. Rozman je pri okrajnem glavarju odločno protestiral proti takemu ravnanju. Okrajni glavar je izjavil, da se je vse to zgodilo brez njegove vednosti. Tov. P. Rozman je nato zahteval, naj se krivec izsledi in kliče na zagovor. Ob 12. uri so bili po zaslišanju vsi trije izpuščeni, seveda vsi blatni, izmučeni in lačni. V najhujšem mrazu so morali prehoditi še dolgo pot, da so se vrnili na svoje domove. Kdo je to preganjanje zakrivil, ni potrebno pojasnjevati. Vsakemu viničarju iz okolice štrigove je bilo jasno, da je to delo kapitalističnih mogotcev, ki ne morejo videti in nočejo dopustiti zatiranim viničarjem, da se združujejo in organizirajo. Vedeti moramo, da so viničarji prav v teh krajih najbolj zatirani, saj morajo za 10 dinarjev dnevno ob svoji hrani delati v vinogradih. Misel, da bi se viničarji združili v strokovno organizacijo, je seveda skrajno zoprna kapitalističnim vinogradnikom. Da prestrašijo uboge viničarje, so tudi ta škandal inscenirali. Da je bil ta postopek v nasprotju z vsemi zakoni, je več kot jasno. In dalje: Tovariši viničarji! Iz vseh teh dogodkov je razvidno, kako se kapitalistični vinogradniki boje združenja naših viničarjev, ki bo kot nova sila v najkrajšem času predstavljala vse združene viničarje v boju za njihove pravice. Prav nič čudnega ni, da je to preganjanje naperjeno prav proti tajniku in oblastnemu poslancu Petru Rozmanu kot voditelju viničarskega pokreta. Pri vsem tem pa je tov. P. Rozman pri viničarjih pridobil le še večje zaupanje in še močnejšo oporo za svoje bodoče delo v službi viničarskega proletariata. Tovariš Peter Rozman je nato vložil protest pri mariborski oblastni skupščini in zahteval, da skupščina podvzame primerne ukrepe za zaščito svojega poslanca. Ko je za tako žaljivo postopanje zvedela tudi centralna JZS v Ljubljani, je vložila oster protest ministrstvu za notranje zadeve v Beograd in Velikemu županu mariborske oblasti z zahtevo, da se izslede krivci in pravi povzročitelji tega kulturnega škandala, kakršnih od demokratske strahovlade nismo še imeli, z zahtevo, da se tovarišu Petru Rozmanu in obema tovarišema da tudi osebno zadoščenje in sporoči o uspehu preiskave.3 (O poteku te preiskave bo podano poročilo na drugem mestu — opomba pisca). Pri reševanju viničarskega vprašanja je bilo zapisano tudi naslednje: Osnovni temelj rešitve viničarskega vprašanja bo tvoril nov in pravičen viničarski red, če bo ta sprejet tako, kot je bil predložen od Strokovne zveze viničarjev. Ta naj bi tvoril gotovo in zakonito mejo medsebojnih odnosov, pravic in dolžnosti viničarjev in vinogradnikov. Tako moremo pričakovati iz tega in samo takega viničarskega reda tudi za vinogradnike boljšega položaja, predvsem pa boljših delovnih pogojev za viničarje in s tem možnost gospodarskega dviga viničarjev in vinogradnikov. Samo na ta način bo oživela moč viničarskega ljudstva, da se z organizacijo svojih lastnih gospodarskih in duševnih sil dvigne in usposobi za vse pogoje, ki spadajo k viničarskemu redu in trajni ter uspešni rešitvi viničarskega vprašanja sploh, kot so: strokovna organizacija, socialno zavarovanje, zadružništvo ter splošna, predvsem pa strokovna izobrazba.4 Kako je odjeknila aretacija predstavnika strokovne organizacije v Stri-govi pred oblastno skupščino v Mariboru: Iz mariborske oblastne skupščine: Aretacija P. Rozmana pred oblastno skupščino Interpelacija oblastnega poslanca Petra Rozmana je prišla na dnevni red skupščinske seje 28. marca 1928, glaseča se na naslov velikega župana mariborske oblasti v zadevi javnega in nasilnega dejanja v Me-djimurju in se glasi: Gospodu velikemu županu mariborske oblasti v Mariboru. — Z ozirom na dogodek protizakonite aretacije oblastnega poslanca P. Rozmana ter dveh tovarišev ob priliki društvenega zborovanja Strokovne zveze viničarjev dne 19. 2. 1928 v občini štrigova v Medjimurju, si dovoljujem predložiti javno vprašanje gospodu velikemu županu, da bi mu pojasnil resnično dejansko stran tega dogodka v Medjimurju, predvsem pa: 1. Ali je g. velikemu županu znano, da je izvršeno postopanje nad prizadetim popolnoma protizakonito? 2. Ali je g. velikemu županu znano, da je bila naročena aretacija od načelnika uprave občine štrigova ter da se je za izvedbo tega zlorabljala višja politična oblast? 3. Ali je g. velikemu županu znan postopek s prizadetimi od strani orožnikov in načelnika uprave občine štrigova? Ker je društveni sestanek bil sklican s posameznimi vabili ter se je vabilo osebe, ki so lahko člani društva Strokovne zveze viničarjev, se niti najmanj ni kršil zbo- rovalni zakon. To se je dokazovalo, kakor tudi, da je P. Rozman poslanec mariborske oblastne skupščine, kar se ni niti najmanj upoštevalo. S tem načinom nasilnega postopanja je bila okrnjena čast celo oblastne skupščine, kršil se je člen 33 ustave pred vsemi prisotnimi viničarji, ker se je na krut način omejevala osebna svoboda vseh treh aretirancev. Proti takemu načinu krivičnega postopanja najodločneje protestiram kot oblastni poslanec in predsednik Strokovne zveze viničarjev. Dovoljujem si staviti g. velikemu županu vprašanje, kaj je že ukrepal v svrho zadoščenja prizadetih in kaj mu je storiti, da se taki slučaji ne bodo ponavljali, posebno v Medjimurju. Peter Rozman, oblastni poslanec Gospod veliki župan je v daljšem govoru na to interpelacijo podal skupščini celotno sliko tega dogodka, ki je v skupščini zbudil splošno ogorčenje. Poslanci so vzklikali: »škandal« in »Ali je to mogoče?« Veliki župan je dalje izjavil, da je takoj po obvestitvi o tem dogodku uvedel obširno preiskavo. Dognalo se je, da pri vsem državna obalst ne nosi nobene krivde. Krivdo za vse nosi župan občine štrigova gospod Fordrocy in orožniki. Za župđna je bila odrejena disciplinska preiskava. Ugotovilo se je, da je protizakonito prekoračil svoj delokrog in je bil zato odstavljen s položaja župana občine. Glede orožnikov se je veliki župan obrnil na komando 9. žandarmerijskega polka v Zagreb, ki jim od tam ne uide zaslužena kazen. Tovariš P. Rozman se je po izjavi velikega župana oglasil k besedi in izrazil svoje zadovoljstvo glede odgovora velikega župana na interpelacijo, s katero je bilo v skupščini podano javno zadoščenje našemu tovarišu za nezakonito aretacijo.5 Gornjeradgonski dopisnik je o propagandi proti strokovni organizaciji viničarjev zapisal: Beganje viničarjev pred vstopom v strokovno organizacijo Z ozirom na vesti, ki so jih trosili v javnost nasprotniki naših zahtev po pravičnem viničarskem redu z določenim namenom viničarje kakor vinogradnike begati, objavljam: V vsej okolici ni znan slučaj, da bi se kateremu viničarju radi organizacije ali zahtev po viničarskem redu odpovedala služba, še manj pa, da se je to zgodilo 15 viničarjem in kakor je bila javnost obveščena. Med viničarji in vinogradniki vladajo obstoječa in dogovorjena razmerja. O kakšnem sporu ni duha ne sluha. Zakonsko je v ustavi zajamčena svoboda združevanja. Poleg tega ne odnehamo od zahteve po upravičeni rešitvi viničarskega reda.6 Za uspešno delo v viničarskem pokretu so potrebni dobri viničarji in pokretaši. Hrbtenica vsake organizacije so pošteni, požrtvovalni in zavedni odborniki in zaupniki. Posebej je to potrebno podčrtati pri naši strokovni zvezi viničarjev. In dalje: Da bomo mogli to našo združeno silo viničarjev vedno vzdrževati in dovesti naš mladi pokret na borbenem pohodu do našega cilja, da bomo kot taki v resnici priborili zgubljene pravice od vseh teptanemu viničarskemu ljudstvu, moramo imeti vedno močan kader mož, to je takih, ki bodo vredni upanja našega ljudstva in organizacije, katerim bo ta poštenost in zvestoba viničarski skupnosti nad vse, ki se ne bodo ustrašili nobene grožnje in sile od katerekoli strani.7 Kako je delala in poslovala strokovna organizacija viničarjev? Občni zbor strokovne zveze v juniju 1928 je bil dokaz, da se viničarji prebujajo in so se začeli zavedati, da so tudi oni sestavni del človeške družbe, toda upoštevani, če so trdno povezani v svoje strokovne organizacije. Od 66 viničarskih skupin so se občnega zbora udeležili zastopniki 61 skupin, če upoštevamo prometne razmere in revščino tega stanu, razširjenost ozemlja, na katerem skupine delajo, je to gotovo velik uspeh. Zato čast taki zavednosti! Računski zaključek je izkazoval 33.598 din dohodka in 32.941 din izdatkov. Podporni fond je imel 23.744 din dohodka in 19.000 din izdatkov. Celokupni denarni promet je znašal 66.549 din, za 100 % več kot leta 1926. Važna točka je bila obravnava viničarskega službenega reda. Pobudo je dala viničarska organizacija, ki je izdelala lasten osnutek, na čigar podlagi je izdelal tudi štajerski oblastni odbor svoj osnutek. Občni zbor je osnutek v načelu sprejel. S tem pa seveda ni zanikal, da bo treba vzeti v roke še pilo in marsikaj izpiliti. Pri volitvah je bil ponovno izvoljen stari odbor, s čimer mu je bila izrečena najbolj zgovorna zaupnica.8 Govor načelnika tovariša Ivana Husjaka na občnem zboru viničarske strokovne organizacije 10. 6.1928: Viničarji smo delavski stan s tisočletno preteklostjo, vendar pa nimamo svoje zgodovine. Z ustanovitvijo organizacije Strokovne zveze viničarjev se pravzaprav začenja naša zgodovina. Obupne razmere, v katerih se nahajamo viničarji po vojni, brezmejno izkoriščanje in delovni pogoji, predvsem pa plače v denarju, ki so danes pod Vsakim minimumom, so nas prisilile, da smo pričeli misliti na samopomoč — na strokovno organizacijo. Naš pokret naglo raste, število članov in skupin naglo raste. Prvi viničarski kongres leta 1926 v Ljutomeru nam je dal podvojene moči za delo. Ta kongres je bil mejnik v viničarskem gibanju. V nadaljevanju svojega govora je pribil naslednje: Naše organizacije se danes ogibljejo le oni viničarji, ki v svoji sebičnosti ne poznajo bližnjega, ne svojega stanovskega tovariša, ter oni, ki pričakujejo, da bo po njihovi mržnji in preklinjanju prišlo boljše samo od sebe, kakor tudi oni, katerim je denar, izdan za alkohol, več vreden kot malenkostna članarina za organizacijo. Pa tudi njim veljajo naše misli in naša ljubezen, tudi za njihove pravice in svobodo se borimo. O viničarskem redu je med drugim ugotovil naslednje: Kardinalna točka viničarskega vprašanja je dokončna uveljavitev viničarskega reda. Naša organizacija se zato bori že 7 let. Njena zasluga in uspeh je, da dobimo v kratkem času viničarski red, katerega bo potrdila skupščina v Mariboru. In dalje: Zavzemam stališče, naj vinogradi služijo človeku in ne človek vinogradom. Pošteno naj živi od vinograda vinogradnik kot lastnik, pa tudi viničar, ki s svojim delom pravzaprav ustvarja vse. Prvo naj bo za pošteno delo tudi pošteno plačilo, potem naj pride šele profit. Od našega poklicnega dela hočemo živeti kakor vsak drug delavec. Če pa to ni mogoče, tedaj pač nastopi nujno vprašanje agrarne reforme tudi za vinogradništvo. Zemljo naj ima oni, kateri jo obdeluje. Ne odrekamo nikomur lastninske pravice, ugotavljamo pa, da je ta zemlja, katero obdelujemo, naša zemlja, da so to zemljo v znoju obdelovali naši pradedje in očetje viničarji, iz te zemlje smo izšli in vanjo se bomo povrnili. Zato na tej naši zemlji hočemo pravico do življenja, kakršna pripada človeku, ne pa, da se tisoči viničarskih družin nahajajo v bedi in propasti na račun peščice vinogradnikov, dostikrat tujerodcev.9 Sprejemanje viničarskega reda v mariborski oblastni skupščini. Triumf viničarske strokovne organizacije. Viničarski red sprejet Dne 20. julija leta 1928 je bil končno izbojevan boj za viničarski red. V mariborski oblastni skupščini je bil soglasno in brez pripomb sprejet in tako postal zakon. Socialistični poslanec Petejan je ob tej priložnosti izjavil: Maiokatera oblastna uredba se je tako temeljito predelala, kakor prav viničarski red. Ako bi gospodarsko stanje vinogradnikov bilo boljše, bi osnutek bil izdelan bolj v prid viničarjem. Ob sprejemanju tega za štajerske viničarje pomembnega akta je veliki župan mariborske oblasti dal nekaj zelo zanimivih podatkov. Poročilo je povzeto po objavi v Delavski pravici z dne 26. julija 1928. Povedal je, da z državno-praynega vidika pozdravlja dejstvo, da je končno prišlo do razprave o tako važnem socialnem problemu, kakor je viničarski red za mariborsko oblast. Po uradnih poročilih in lastnem poznavanju ve, da so viničarji v zelo bednem položaju in si pod sedanjimi delovnimi pogoji ne morejo priskrbeti najpotrebnejših življenjskih potrebščin. Najslabše so viničarji plačani v mariborski okolici, kjer dnevno morda dostikrat ne dosežejo niti 2,50 din. Po svoji številčni moči so viničarji vsega upoštevanja vredni dejavniki v mariborski oblasti. Po statističnih podatkih je v mariborski oblasti 5407 viničarskih družin, katerih število duš je 23.221. Od teh je moških 6433, žensk 7907, otrok in onemoglih starcev 9981. Samo 261 viničarjev ima nekaj svoje zemlje. Pri tem je še poudaril, da samo z viničarskim redom ne more biti dokončno rešeno viničarsko vprašanje, ampak, bo morala oblastna skupščina v bodočih proračunih vnesti postavke, s katerimi bi pomagala tudi gospodarsko dvigniti viničarski stan. Poudaril je, da bo potrebno viničarjem predvsem moralno pomagati, •in sicer tako, da bo Strokovna zveza viničarjev skrbela poleg gospodarskih in socialnih ciljev tudi za kulturne. Poslanec gospod Sagaj je predlagal, naj se priskrbi potrebno, da bodo viničarji prišli do zaslužka v času brezposelnosti z domačo obrtjo. Nato je predlagal, naj oblastni odbor čimprej pripravi uredbo o zavarovanju viničarja za čas bolezni, nezgode in starosti. Predlog je bil soglasno sprejet. Nekateri med poslanci, tudi socialistični, so hoteli to pridobitev viničarjev podceniti, češ da viničarjem ne da tega, kar bi morala. Peter Rozman je na to kratko povedal, da so viničarji s tem redom dosegli več, kot so pričakovali. Da so bile zahteve viničarjev bolj radikalne, je znano. Vendar je storjen velik korak naprej. Kar še ni, bo treba doseči s trdim delom in bojem, ne pa s frazami in demagogijo. V tem, da je bila ta ugotovitev stvarna in da se viničarji zavedajo, da s sprejetjem viničarskega reda še ni vse doseženo, je bila dana naslednja ugotovitev: Krajevni dejavniki bodo poskušali na vse načine obiti določila viničarskega reda sebi v prid, a viničarjem v škodo, bodisi da bodo red sploh ignorirali, ali določbe razlagali viničarjem v škodo, da bi s posebnimi pogodbami dobili viničarje v precep. Organizacija bo zato na straži in bo poleg drugega ukrepala: 1. da bo po možnosti vsak viničar seznanjen z vsebino viničarskega reda, 2. da bodo o vsakem krivcu takoj sporočili strokovni organizaciji na ustrezno mesto, 3. da bodo viničarski red po celi štajerski izvajali striktno in enotno. Oblastni poslanec P. Rozman je ob tej priložnosti obširno obdelal vso problematiko viničarskega stanu in med drugim povedal, da so viničarji že limeli viničarske rede kot deželni zakon, ki datira iz let 1865, 1886 in 1998. To dokazuje, da so že tedaj skrbeli za to, da se viničarski stan upošteva, zaščiti njegovo službeno razmerje. Razlika je bila v tem, da so za sprejem dali iniciativo sami vinogradniki in tudi odločali o tem, kakšen naj bo ta red. Danes pa za to daje iniciativo in zahtevo sam viničar preko svoje strokovne organizacije. V tem je velika in bistvena razlika. Pri tem je Delavska pravica še zapisala: Viničarji se seveda ne bodo ustavili sredi poti. Svobodno hočejo voliti svoje zastopnike v javne zastope in svobodno si hočejo dajati svoje postave. Zato bodo šli brez ozira in ugovora na levo in desno dalje svojo organizacijsko pot. Vztrajajmo smotrno do konca Boj kapitalističnemu družbenemu redu živela jugoslovanska strokovna zveza Živela strokovna zveza viničarjev živel delavski razred živel samostojni viničar na svoji zemlji živela vlada delavcev in kmetov10 Da so se vsi aktivni delavci v Strokovni zvezi viničarjev prav dobro zavedali teže dela pri uveljavljanju v mariborski skupščini sprejetega viničarskega reda, dokazuje naslednji zapis v Delavski pravici št. 20 z dne 16. maja 1929. Takole pravi: Kakor so se viničarji dolgo vrsto let z vso združeno silo borili z vsemi zakonitimi sredstvi za uveljavljanje viničarskega reda, tako se morajo sedaj boriti z vsemi za izvajanje istega. Večina vinogradnikov noče niti slišati o kakem viničarskem redu, predvsem pa kmetje, ki imajo viničarje. Veliko primerov je, da je viničar preganjan samo, če. si upa opozoriti, naj se njegovo službeno razmerje uredi tako, kakor določa viničarski red. Kdor se upjra izvajati viničarski red, se upira zakonu, zato je načelstvo strokovne zveze viničarjev organiziralo deputacijo viničarjev iz vseh krajev mariborske oblasti in predložilo velikemu županu posebno spomenico. V njej predlagajo naslednje ukrepe v zaščito viničarjev in za izvajanje viničarskega reda: 1. Noben vinogradnik ne sme imeti viničarja v službi brez veljavne viničarske knjižice in brez pismene delovne pogodbe v smislu določil viničarskega reda. 2. Vsak vinogradnik mora priznati ih izvajati sedanji viničarski red v polnem obsegu. Zoper kršitve naj se postopa po zakonu. 3. Viničarske komisije naj v vseh primerih postopajo točno po določilih viničarskega reda. Kjer bi se to ne izvajalo, se mora sklep komisije razveljaviti, odgovornost za to pa nosi predsednik komisije.21 Kako se godi viničarjem, kje je strokovna organizacija viničarjev? V Morju pošta Fram-Rače si je viničarjev sin od lastnice vinograda izposodil 25 dinarjev, da bi si kupil gnojne vile. Lastnica je še isti dan od njegovega očeta zahtevala, da ji posojeni denar vrne. Ker oče ni Pri kmetu Pri gosp. brez hrane brez hrane Ormoške gorice Svetinje 10 din 7,75 — 10 din Litmerk 10 din 5 --•10 din Sv. Miklavž 10 din 5 — 10 din Sv. Bolfenk 7,50 |jgl0 din 10 din Hum 10 din 10 din Ljutomersko, kapeljsko, gomjeradgonski okraj Ljutomer 7,50 — 10 din 7,50 — 10 din Kapela 5 — 10 din - 3 — 12,50 din Gornja Radgona 5 — 8 din 6 ®y?io din imel denarja, je lastnico prosil, naj znesek obračuna ob koncu meseca od fantovega zaslužka. Toda to se ni priznalo, marveč je viničar dobil odpoved službe in bi se morali prav za božične praznike iz viničarije izseliti. Oče-viničar je prosil za posredovanje Zvezo organizacije viničarjev v Mariboru. Ugotovilo se je, da tudi pogodba z lastnico vinograda ni v skladu s predpisi viničarskega reda. VINIČARSKA SAMOPOMOČ V letu 1928 je Strokovna zveza viničarjev beležila 112.150 din prometa. Podobni sklad, ki so ga organizirani viničarji ustanovili pred leti, je dal naslednje rezultate: Izplačanih je bilo 380 bolniških podpor, 55 porodniških, 38 nezgodnih, 41 pa posmrtnin v skupnem znesku 31.448 din.12 Skromen zametek socialnega zavarovanja, toda za viničarsko revščino velika pridobitev. Kaj imam od strokovne organizacije? V zvezi z naslovom je dopisnik med drugim zapisal tudi naslednjo resnico: Združili smo se zato, da se borimo proti profitarstvu svojega bližnjega, zato torej, ako hočemo doseči svoje pravice, ne smemo biti sami bolj profitarski, kakor naši nasprotniki — kapitalisti.13 Kako so plačani viničarji za svoje težko in naporno delo pri kmetskih in gosposkih gospodarjih, ponazarjajo naslednji statistični podatki: Delovni 1 H Delovni - „ Kmet-hrana - „ Ormoške gorice Svetinje 7 6VS. 18 10 din 7 - teme Litmerk 7 — 18 10 — 12 din 7 — 19 Sv. Miklavž 7 — 18 10 din 7.30 — noči Sv. Bolfenk 7 — 18 10 din 7 .-üq poči Hum 7 — 18 10 din 7 lil noči Ljutomersko, kapeljsko, gomjeradgonski okraj Ljutomer 7.30 — 17 5 — 10 din 7.30 .noči Kapela 7.30 fell 7 7.50 — 10 din 7 r420 Gornja Radgona 8 — 17 5 din 6 —• noči Pri kmetu Pri gosp. Delovni čas- Delovni brez hrane brez hrane , brez hrane Kme " rana čas Slovenske gorice, mariborsko okrožje Slovenske gorice, mariborsko okrožje Sv. Ana 10 din 10 — 15 din Sv. Ana 8 — 18 10 din 7 — noči Sv. Benedikt 10 — 15 din 15 din Sv. Benedikt 7 — 18 10 din 7 —ì noči Maribor 5 din 2,50 — 5 din Maribor 7 — 18 2,50 — 3 din 6 — noči J are n ina 5 din 3,25 — 5 din Jarenina 7 — 18 1 — 3 din 6 — 20 Sv. Peter 1 -TTj 3 din 2,50 — 5 din Sv. Peter 7 — 18 1 — 3 din 6 — noči St. lij 4 din . 5 — 12 din St. lij 7 — 18 3 — 4 din — Sv. Jakob 2 — 3 din 5 — 10 din Sv. Jakob 7 — 18 3 — 5 din 7 — 20 Haloške gorice Haloške gorice Zavrč 5 — 7,50 din 3 -— 10 din Zavrč 8 ur 5 din 8 — noči Sv. Trojica 5 — 7,50 din 5 - - 7,50 din Sv. Trojica 8 — 18 2,50 din 8 —• noči Sv. Barbara 5 — 7,50 din 5 — 10 din Sv. Barbara 8 — 18 5 — 10 din 8 — noči Fram 5 din 5 — 10 din Fram 7 — 18 3 din jutro — noč Kljub sprejetemu in uzakonjenemu viničarskemu redu so se viničarji s svojo strokovno organizacijo morali vsak dan sproti boriti za svoje z viničarskim redom priznane pravice. Dopisnik iz Sv. Miklavža pri Ormožu je zapisal: Gospodar bi mu za delo, katerega je opravil pri kopanju in pletju, ne plačal, češ da je bilo slabo opravljeno. Poleg tega bi ga rad v roku 8 dni pognal iz koče. Viničarska komisija je ugotovila, da je bilo pravilno narejeno in da ni nobenega razloga za odpoved službe. Gospodar je moral plačati viničarja za vse opravljeno delo in do 1. 11. se viničarju ni potrebno seliti. Po tem roku pa se bo odselil sam.14 Kmet svojemu viničarju ni plačal dela od prve kopi. Viničar je bil zato v veliki stiski in si je moral moko sposojevati pri znancih. Na ponovno prošnjo za plačilo zaslužka, je kmet izjavil, da denarja iz hranilnice ne bo dvigoval in naj viničar počaka, da bo denar prišel iz druge strani. Ko pa ga je viničar prosil, naj mu posodi 1 kilogram moke, mu je to zaračunal za enega težaka. To je trikratna cena od dnevne cene moke. Kmet je hud sovražnik organizacije viničarjev in vsak organiziran viničar je pri njem hujskač, če ne celo »komunist«. Ta primer seveda ni osamljen — gode se v najrazličnejših primerih.15 Viničarji za svoje pravice Da se borba za viničarske pravice nadaljuje z vso resnostjo in borbenostjo, dokazuje resolucija, ki jo je sprejel občni zbor Strokovne zveze viničarjev v Ljutomeru 16. avgusta 1936. Takole pravi: Najmanj 30 tisoč viničarskih družin, naseljenih v vseh vinorodnih krajih dravske banovine, zlasti v severnem obmejnem ozemlju, tvorimo kot Slovenci na tuji in često inozemski posesti nadvse važno narodno in s tem državno vprašanje — takozvano viničarsko vprašanje. Zato imamo viničarji kot vsi drugi polno in enakopravno pravico zahtevati, da se nam prizna vsa možnost in ukrene vse, da se viničarjem zagotovi človeka vredna eksistenca in vsa gospodarska, socialna in kulturna pravičnost. Položaj viničarja, kakršen je danes, je naravnost obupen in nevzdržen. Viničarske družine stalno ogroža lakota, obubožanje in propadanje. Za uspešno rešitev viničarskega vprašanja je potrebno: a) K obstoječi Uredbi o viničarskem redu uzakoniti še Dopolnilno uredbo o službeni stalnosti viničarjev. Samovolja in zgolj profitarstvo, odpuščanje viničarjev, se mora ustaviti in za vedno onemogočiti. b) Viničarjem naj se z zakonom urede plače, in to vsaj v višini kot so plače vinorodniških delavcev v dravski banovini in nekaterih sicer redkih krajih naše banovine. c) Za viničarje je potrebno izvesti socialno zavarovanje, in to bolniško, nezgodno in starostno. Predvidene nagrade viničarjem po sedanji uredbi viničarskega reda na din 6 naj se uporabijo kot prispevek viničarjev za to zavarovanje. Obstoječi podporni sklad Strokovne zveze viničarjev naj tvori osnovo za to zavarovanje. č) Viničarji naj se kakor vsi poljedelski delavci priključijo Delavski zbornici. Priključitev h kmetijski zbornici odklanjamo. Delavec kjerkoli, tudi v kmetijstvu, je vedno delavec in zato spada v Delavsko zbornico. V Kmetijski zbornici to delavstvo ne bo nikoli moglo proti svojim delodajalcem uspešno zagovarjati svojih pravic.16 Menim, da je z navedenimi podatki zelo zgovorno opisan položaj, kakor rečeno najbolj bednega pa tudi zaničevanega poljedelskega delavca — viničarja v času stare Jugoslavije. Marsikatera krivica in beda je bila s pomočjo Strokovne organizacije viničarjev v tem času popravljena in odpravljena, če bi ne bilo toliko omahljivosti in v že več rodovih nazaj vcepljenega strahu, bi bila borba gotovo še uspešnejša. JZS ni zapustila svojega delavskega proletariata. Zavzemala je stališče, da je enotnost delavskega gibanja v boju za delavske pravice edina in pravilna pot. Delavske strokovne organizacije ne smejo priti pod vpliv političnih strank, ki so v vsem usmerjene proti svobodnim delavskim strokovnim organizacijam. Stališče, ostati svobodna delavska tribuna, je rodilo tudi v slovenskih katoliških vrstah sovražnike, češ da tako stališče ni v skladu s katoliškimi načeli. Prišlo je do nove delavske strokovne organizacije, tako imenovane Zveze združenih delavcev. « Ou e* * Le redke v vrstah JSZ je to motilo, med njimi žal tudi Strokovno zvezo viničarjev. še vedno so vodilni tovariši v Strokovni zvezi viničarjev mislili, da so odvisni od stranke Jugoslovanske radikalne zajednice, niso pa vedeli, da gre tudi njena politika v fašizem in v likvidacijo svobodnih delavskih strokovnih organizacij. Česa vsega se ljudje okrog nove fašistične tvorbe, Zveze združenih delavcev, niso posluževali t— vseh mogočih intrig in laži, kar seveda ni ostalo brez vpliva, posebno na tiste, ki še niso bili dovolj močni in odporni. In tako je vodstvo Strokovne zveze viničarjev zapeljalo sicer najbolj borno in izkoriščeno delavstvo — viničarje v organizacijo, ki je bila v službi najbolj umazane in protidelavske politike, v Stojadinovičev — Jugoras. Uspehi se dosegajo samo takrat, kadar so vrste zatiranih in izkoriščanih sklenjene v monolitno celoto, kar pa žal ni bilo doseženo niti pri industrijskih delavcih, ki so bili tako glede delovnih pogojev in izobrazbe v znatno boljšem položaju, kaj šele pri neukih in neizobraženih viničarjih. Zato je bil uspeh Strokovne zveze viničarjev toliko večji, ker sta se organizacija in zavedni del članstva morala boriti proti dvema sovražnikoma: proti izkoriščanju viničarjev od njihovih gospodarjev in proti zaostalosti, omahljivosti,.;podkupljivosti pa tudi nepoštenosti svojih članov, še bolj pa proti tistim, ki so zaradi svoje starokopitnosti, da se ne bi zamerili gospodarjem, ostali izven vrst organiziranih viničarjev. Vsekakor je bil to hud boj, ki se je bil med krivico in pravico za najosnovnejše pravice delovnega človeka — viničarja. Winzer im Kampf für ein neues und gerechteres Winzerleben Wir schuf und kämpfte der ärmste und am meisten ausgebeutete slowenische Winzerarbeiter für seine Grundrechte Der Autor zeigt uns den Kampf der steierischen Winzer für ihre Grundrechte zwischen den beiden Kriegen, wie er aus Zeitungsartikeln ersichtlich ist. Winzerbestrebungen trugen Frucht im Jahre 1928, als eine neue gerechtere Winzerordnung auf die Initiative des »Winzerfachverbandes« ausgefertigt und auch von der Marburger Behördenversammlung bestätigt wurde. Viri: 1. Delavska pravica št. 4 z dne 26. januar 1928 2. Delavska pravica št. 7 z dne 16. februar 1928 3. Delavska pravica št. 9 z dne 1. marec 1928 4. Delavska pravica št. 10 z dne 8. marec 1928 5. Delavska pravica št. 14 z dne 5. april 1928 6. Delavska pravica št. 20 z dne 17. maj 1928 7. Delavska pravica št. 20 z dne 17. maj 1928 8. Delavska pravica št. 3 z dne 14. junij 1928 9. Delavska pravica št. 3 z dne 14. junij 1928 11*. Delavska pravica št. 9 z dne 21. jul Ij 1928 12. Delavska pravica št. 30 z dne 20. december 1928 13. Delavska pravica št. 3. z dne 17. januar 1929 14. Delavska pravica z dne 11. april 1929 15. Delavska pravica št. 28 z dne 11. julij 1929 16. Delavska pravica št. 30 z dne 25. julij 1929 Peter Klasinc SEPTEMBRSKI DOGODKI 1908 (s posebnim poudarkom na arhivskih dokumentih iz Štajerskega deželnega| arhiva v Gradcu) Uvod Septembrski dogodki leta 1908 pomenijo v slovenskem zgodovinopisju in obdobju pred prvo svetovno vojno nekakšen nepričakovan in nenaden stres, od katerega bo leta 1988 minilo kar osemdeset let. Dogodki so poimenovani po prvih resnih nemirih, ki ©o se začeli v začetku meseca septembra v Ptuju in našli svoj naravni konec teden dni pozneje v Ljubljani. Ti dogodki, kratki po času in veliki po odmevih, so vsaj za kratek čas združili glavni slovenski politični stranki, klerikalno in narodnonapredno, ter nakazali tisto situacijo, ki je prišla do popolnega izraza ob razpadu avstroogrske monarhije ob koncu prve svetovne vojne. Ti dogodki pa v tedanji Evropi niso bili osamljen primer. Prišlo je do številnih demonstracij, ki so bile večkrat ozko strankarsko usmerjene, imele pa so nekaj skupnega, to je boj proti kakršnemu koli izkoriščanju ter zatiranju in boj za nacionalno svobodo. Ptuj na prehodu iz 19. v 20. stoletje Ptujski zgodovinar Ferdinand Raisp nam je kot aktivni javni delavec in kronist tistega časa ohranil v svoji kroniki sliko mesta Ptuja ob koncu 19. stoletja. To hrani danes Zgodovinski arhiv v Ptuju pod naslovom Kronika mesta Ptuja, rokopis številka 31.1 Mesto Ptuj je ob koncu 19. stoletja še vedno živelo v okviru srednjeveškega mestnega obzidja. Stisnjeno je bilo med Dravo in gradom ter dominikanskim samostanom, v tisti dobi kot »dominikanska vojašnica«, in obstoječim, še delujočim minoritskim samostanom. To je bil tudi istočasno teritorij samostojne mestne občine Ptuj. Temu teritoriju so pridružili Šele leta 1878 predmestje Kanižo1 onstran potoka Grajene ob okrajni podeželski cesti proti Ljutomeru in Radgoni do Rogoznice. Naselja ob sedanji Ormoški cesti z Budino, Brstjem in Rogoznico so še vedno tvorila podeželsko občino Brstje. Prav tako je še naprej obstajala primestna občina Krčevina, ki je zajemala v svoj teritorij ptujski grad, Vičavo, Krčevino, štuke in Rabelčjo vas. Samo mesto Ptuj je dajalo še pred letom 1880 relativno ugodno narodnostno sliko. Pred tem letom nam ohranjeni viri govore, da sta živeli v mestu Ptuju povprečno dve tretjini Nemcev ali vsaj ljudi z izrazito nemškimi priimki in imeni. Nemški podatki iz leta 1880, ko sta se začeli izrazitejša narodnostna delitev in borba za nacionalne pravice, dajejo Nemcem že tri četrtine vsega prebivalstva. Po oceni iz leta 1910 — po nemški statistiki —I pa se je število Nemcev v mestu Ptuju dvignilo že na 85 %. Zunanji videz mesta Ptuja je bil ob koncu 19. stoletja podoben vsem spodnještajerskim mestom: vanj so se doseljevali nemški ali nekdaj slovenski, sedaj pa ponemčeni obrtniki in trgovci ter številni gostilničarji. Slovenci so bili zastopani med skromnejšimi obrtniki, trgovskimi in obrtnimi pomočniki ter med vajenci. Slovenci so bili tudi med svobodnimi poklici, in sicer med zdravniki, notarji in odvetniki. Večino Slovencev v mestu Ptuju so tvorili tako imenovani nižji sloji: pomožni delavci vsake vrste ter mnogoštevilna služinčad bogatih meščanskih družin.2 Središče slovenskega življenja sta bila čitalnica in minoritski samostan s slovensko podeželsko župnijo sv. Petra in Pavla. Veliko število trgovcev v mestu Ptuju se je bavilo izključno z vinsko trgovino na veliko. Največ vina so prodajali na nemško štajersko in Koroško. Prav tako so veliko trgovali s sadjem, ki so ga prevažali na splavih in šajkah po Dravi v Slavonijo in Banat. V večji meri pa so trgovci v Ptuju živeli tudi od male trgovine s kmečkim podeželjem, ki so mu ponujali svoje blago tudi na številnih ptujskih in drugih sejmih od Radgone in Ljutomera do Varaždina in Krapine.3 Od leta 1869 deluje v Ptuju in okolici večje število šolskih ustanov, med drugimi tudi štirirazredna nižja realna gimnazija. Na tej gimnaziji se je v prvih desetletjih njenega obstoja šolala večina dijakov Slovencev, saj so bogati ptujski trgovci in obrtniki pošiljali svoje sinove študirat donosnejšo obrtno in trgovsko dejavnost v Maribor, Gradec ali celo na Dunaj. Otrokom ptujskih meščanov sta bili namenjeni petrazredna deška in štirirazredna dekliška osnovna šola z nemškim učnim jezikom. Za otroke slovenskih staršev iz Ptuja in okolice je delovala mešana štirirazredna ljudska šola s slovenskim učnim jezikom. Ptujska mestna kronika daje za konec 19. stoletja zanimivo sliko narodnostne pripadnosti vodilnega uradniškega kadra in izobraženstva v Ptuju, Od predstojnikov uradov in ustanov je bilo sedem Nemcev in dva Slovenca, od šestih zdravnikoveen Slovenec, od sedmih odvetnikov pet Slovencev, od treh notarjev dva Slovenca, od osmih učnih moči na (nižji) gimnaziji dva Slovenca. Od večjih in pomembnejših trgovcev so bili razen trgovca Jurca vsi Nemci. Oba lekarnarja v mestu sta bila prav tako Nemca. Duhovščina je bila v celoti slovenska.4 Takšen je bil Ptuj ob prelomu stoletja. Narodnostno je bila okolica v celoti slovenska. Od tod prihajajo ogorčene narodnostne in politične borbe Slovencev proti maloštevilnemu, a gospodarsko mnogo močnejšemu nemškemu meščanstvu in njegovemu klavrnemu spremstvu narodnih odpadnikov in izdajalcev, tako imenovanih nemškutarjev oz. nemčurjev.5 List štajerc in narodno odpadništvo Leta 1857 se je v mestu Ptuju pojavil meščan Jožef Ornig, po poklicu pek, doma iz Slovenskih goric, po narodnosti Slovenec. Leta 1894 se že pojavi njegov sin Joseph Ornig kot nemški župan, ki se razvije v osrednjo osebnost nemčurstva v Ptuju. V dvajsetletnem obdobju, ko je žukan v Ptuju, poskuša mesto gospodarsko dvigniti, vendar mora gledati ob zlomu Avstrije popoln polom svojega življenjskega političnega prizadevanja. Že leta 1900 ustanovi župan J. Ornig skupaj s trgovcem Slavičem (Slawitsch) in tiskarnarjem Biankejem zloglasni list Štajerc, ki ga sam imenuje »Nemcem prijazen in napreden list«. List štajerc je skoraj dvajset let zastrupljal narodnostno in politično življenje v Ptuju in okolici oziroma v celotni nekdanji Spodnji štajerski, zlasti pod uredništvom znanega Karla Linharta. Z neomajano denarno in drugo pomočjo štajerskih in izvenštajerskih Nemcev je skušal pri nas umetno ustvariti sloj »Nemcem prijaznih Vindišarjev, štajerciancev« #- narodnih odpadnikov in izdajalcev, ki so zatajili za osebne koristi svoj jezik, svoje poreklo, svoje starše in vse, kar jim je pomenilo slovenstvo. V svojem občutju osebne in kulturne manjvrednosti in nemoči so se skušali čimprej vključiti v nemško občestvo ter se stopiti s kulturno in gospodarsko višje razvitim nemškim gospodarjem. Štajerc se je z opisano pomočjo in brez izbire sredstev boril za uresničevanje ciljev vsenemške ponemčevalne politike na slovenskem štajerskem. Slovenski, v Celju izhajajoči list Domovina mu ni brez vzroka takoj ob prvem letu izhajanja dal primeren naziv »giftna krota« (strupena krastača). Štajerc je imel močno oporo v dveh društvih, ki sta mu Krepko pomagali pri njegovem raznarodovalnem delu. To sta bila nemški Schulverein in Siidmarka. Schulverein je kot društvo ustanavljalo in vzdrževalo nemške šole ob nemški jezikovni meji, in to povsod, kjer je bilo le nekaj Nemcev, ti pa so s pomočjo domačih nemčurjev »prosili« za pomoč, it. j. za ustanovitev nemške šole. Kot protiutež temu nevarnemu delu je skušala slovenska Ciril-Metodova družba s sedežem v Ljubljani ustanavljati slovenske (zasebne) šole. Siidmarka. je kot združenje pospeševala nemško zadružništvo, denarno podpirala nemčurske kmete, trgovce in obrtnike. To združenje je kupovalo slovenske kmetije in na njih naseljevalo Nemce. Primer Šentilja v Slovenskih goricah kaže, da je združenje v nekaj letih z nakupom slovenskih kmetij ustvarilo pravo nemško kolonijo. Za to akcijo je združenje vložilo nad pol milijona kron. Slovenci v obrambi Slovenci so nastopili kot borbena celota proti grozeči nevarnosti nemškega raznarodovalnega stroja skupaj s Slovenci s štajerske, kljub izvršeni svetovno nazorski razdelitvi duhov na Slovenskem, zavedajoč se usode in nevarnosti, ki jim preti. Politična borba, usmerjena proti močnemu nemštvu, je bila vsaj v začetku brezupna. Vendar jo je slovenski človek vodil z brezprimernim pogumom in vztrajnostjo, kar še danes vzbuja občudovanje. Veliko vlogo pri tem boju sta odigrala časopis Domovina, ki je izhajal v Celju, in Slovenski gospodar, ki je izhajal v Mariboru. Oba časopisa sta bila zaradi politične razžalitve časti mnogokrat obsojena in obvezna plačil težke denarne kazni. Med osebami pa je bil dr. Brumen, kot slovenski politik, cilj mnogih direktnih napadov. Ti primeri jasno kažejo, v kako neenakopravnem položaju je bil slovenski človek v narodnostno politični borbi. V obrambi proti vdiranju nemškega kapitala in gospodarskega za-sužnjevanja slovenskega kmeta s posojili, pri čemer sta imeli velike »zasluge« zloglasna graška in tudi ptujska »šparkasa«, so Slovenci začeli ustanavljati na deželi posojilnice, ki so bile Nemcem prav posebej trn v peti. štajerc se je z besno zagrizenostjo zaletaval vanje in izkoriščal njihove začetne neuspehe. Leta 1904 so Nemci pri volitvah za ptujski okrajni zastop v hudi volilni borbi zmagali. Ta je bil do tedaj 19 let v slovenskih rokah. Štajerc je pozdravil to zmago kot »najpomembnejši nacionalni uspeh borečega se nemštva na spodnjem štajerskem«. Odslej je Ornig kot načelnik okrajnega zastopstva še lažje in uspešnejše nadaljeval delo sistematičnega uničevanja slovenskega življa in pospešenega bednega, sramotnega nemčurskega odpadništva.6 Z osredotočenjem važnih oblastvenih funkcij v rokah energičnega in brezobzirnega, toda sposobnega voditelja Josepha Orniga je nemški kapital v trgovini, obrti, industriji in v okrajnih ter mestnih podjetjih delal smotrno po določenem načrtu: izkoreniniti, onemogočiti zavedne Slovence, pridobiti čimveč omahljivcev, koristolovcev — prodanih duš. šele tako nam postanejo jasni In razumljivi znani septembrski dogodki v Ptuju leta 1908. Kratek oris septembrskih dogodkov v Ptuju leta 19087 Dne 13. septembra 1908 se je v Ptuju zbrala k veliki redni skupščini Ciril-Metodova družba, ki je imela sedež v Ljubljani. Družba je imela nepolitično usmeritev in je podpirala slovensko šolstvo, predvsem pa organizirala in vzdrževala slovenske šole, otroške vrtce, pomagala učiteljem, podeljevala nagrade in podpore ter izdajala potrebne knjige in učbenike. Njen delokrog je obsegal celotno slovensko etnično ozemlje in Istro. Prva pravila društva so bila potrjena že leta 1887. Ciril-Metodova družba se je zavestno odločila, da pripravi v letu 1908 svojo veliko redno skupščino v Ptuju, ki je bil ma glasu kot središče spodnještajerskega nemštva oziroma Nemcem prijaznega slovenstva (štajercijanstva). Na to skupščino se je zato namenilo mnogo Slovencev iz Ljubljane, Maribora in Celja ter iz bližnje ptujske okolice. Po tedanjem zakonu o društvih in zborovanjih je bilo potrebno taka in podobna zborovanja prijaviti in prositi za dovoljenje mestni magistrat na Ptuju. Prireditelj velike skupščine je to tudi storil, kar je razvidno iz še danes v Zgodovinskem arhivu ohranjenega dopisa z dne 4. septembra 1908. Na tem mestu bi opozoril na približno dvesto spisov v arhivu mestne občine v Ptuju, ki se jih veliko nanaša na dogodke po 13. septembru 1908. leta in so združeni pod' oznako Septembrski dogodki ter priključeni zgoraj omenjenemu fondu. Po uradni obravnavi prej citirane vloge Ciril-Metodove družbe se je nemška stranka v Ptuju odločila organizirati na isti dan svoje zborovanje. Nemci so hoteli svoj ljudski shod organizirati v mestnem parku ob Dravi, torej nedaleč od Narodnega doma, kjer je bila napovedana in od oblasti dovoljena velika redna skupščina Ciril-Metodove družbe. Tisti trenutek je treznim ljudem v Ptuju postalo jasno, da ta dan ne bo mogel miniti brez neredov. Dejstvo je namreč, da sta se narodni boj in odpor Slovencev proti germanizaciji in nemštvu v tem usodnem letu 1908 izredno zaostrila. Na deželno namestništvo v Gradec so potovala v tistih kritičnih dneh mnoga pisma in poročila Ptujčanov, tudi Nemcev, ki so opozarjali na pretečo nevarnost. Ta pisma in poročila, ki jih bom temeljiteje obdelal v naslednjem poglavju, so bila odkrita pred nedavnim v Deželnem arhivu v Gradcu in prinašajo celo vrsto do sedaj neznanih podatkov. Te pa bo potrebno vsekakor še kritično oceniti. Ptujski župan Joseph Ornig je zaradi zvitosti sicer predlagal nemški stranki, naj svoje zborovanje prestavi, vendar oholi Nemci o tem niso hoteli nič slišati. Po tem neuspelem dogovarjanju je Jožef (Joseph) Ornig zahteval od višjih političnih in vojaških oblasti v Gradcu dodelitev dodatnih žandarjev ter celo asistenco v Ptuju stacionirane vojske. V Ptuj so bili po dekretu poslani žandarji za vzdrževanje reda in miru iz Celovca, od koder je prišlo 11 žandarjev, iz Beljaka naj bi prispelo pet žandarjev (dejansko sta prišla samo dva), iz Celja štirje, iz Maribora devet, skupno je bilo dodatnih žandarjev za 13. september 1908 — 26. če pogledamo samo njihove priimke, lahko ugotovimo, da so bili posebej iz Celja in Maribora poslani »pravi« ljudje — seveda Nemci. Vlogo nemške stranke je moral mestni magistrat v smislu tedanje zakonodaje ugodno rešiti in odobriti zborovanje Nemcem. Vendar jim je določil mesto zborovanja: odvijati se mora v prostorih hiše, imenovane »Nemška hiša«. Ta je bila last nemške stranke. Pozitivno je mestni magistrat rešil tudi vlogo slovenskega pevskega društva v Ptuju, ki je za popoldne 13. septembra pripravilo pevski in glasbeni koncert kot dopolnilo resnično velikemu prazniku, ko je v Ptuju opravila svojo veliko redno skupščino Ciril-Metodova družba. družba sv. orila '0m Ti.ur.LA tefftf*Wi » & -£KAwf>#,i* Originalni plakat, ki vabi okoličane na nedeljsko prireditev I. 1908 Družba sv. Cirila in Metoda pripravlja zborovanje v \Ptuju Po mestu Ptuju in bližnji okolici je bilo tako pred usodnim 13. septembrom razširjenih več plakatov in vabil za prej opisane prireditve, kar vse je pripomoglo k še večjemu nemiru in negotovosti prebivalstva. Več teh originalnih plakatov in vabil se nam je ohranilo v Zgodovinskem arhivu v Ptuju do današnjih dni. V nedeljo, 13. septembra 1908, so se v dopoldanskih urah pripeljali na železniško postajo na Ptuju zastopniki Ciril-Metodove družbe iz različnih krajev Slovenije, od 20 do 30 po številu. O številu prispelih Slovencev so si poročila precej nasprotna. Nekatera govorijo o dosti večjem številu, druga celo o manjšem. Istočasno so se seveda na železniško postajo Ptuj pripeljali Nemci, večinoma iz Maribora in Celja. Do prvih neredov je prišlo že na postaji sami, predvsem na peronu. Dejansko so bili napadeni Slovenci potem, ko so se formirali in se v »četi« napotili od postaje v mesto proti Narodnemu domu. Po isti poti pa so seveda morali iti tudi Nemci, če so hoteli priti v svojo Nemško hišo. Ker so Slovenci nosili samo na Ptuju prepovedane slovenske trobojnice, so žandarji aretirali takoj deset Slovencev, niso pa hoteli oziroma »niso videli« tiste Nemce, ki so na Slovence kričali, pljuvali, metali vanje kamenje, predvsem pa s črnilom napolnjena jajca. Žandarji niso nastopili niti takrat, ko je nemška drhal razbijala šipe in izložbena okna na hišah, trgovinah in lokalih ptujskih Slovencev. Vse to je povzročilo dovolj jeze in negodovanja ter pripeljalo razpoloženje nasproti si stoječih strank do viška. Prišlo je do medsebojnega fizičnega obračunavanja, klofutanja in resnih obtožb tam prisotnih žandarjev, ki so odkrito podpirali nemško stran, na veliko odvzemali osebne podatke Slovencem in jih pozneje prijavljali sodnikom. Kulminacijo je razpoloženje doseglo v popoldanskih urah, podprto seveda z določeno količino vina, ko se je približeval čas odhoda vlakovi O dopoldanskih nemirih se je glas prav hitro razširil po pmestu Ptuju in slovenski okolici ter povzročil pravi naval članov in somišljenikov obeh strank. Ves dan je bilo namreč v Ptuju in okolici mogoče slišati klice »živio« na eni strani, na drugi pa »heil«. Povedati pa je treba, da sta obe zborovanji in popoldanski koncert minili vendarle brez incidentov. V poznih popoldanskih urah, ko se je bližal čas odhoda vlakov, je bilo zbranih v Ptuju okoli 400 Slovencev in še enkrat toliko Nemcev. Na železniški postaji je prišlo celo do fizičnega napada na deželno-zborskega poslanca dr. Ploja ter do vsesplošnega pretepa med Slovenci in Nemci. Ko je nato pripeljal vlak in so se potujoči vkrcali, so se pretepi nadaljevali v vagonih, tako da se je moral vlak ustaviti na (odprti progi. Vsi ti napadi in pretepi pa so bili pripravljeni vnaprej, okrepljena policija, ki je bila zbrana, tudi ni posredovala. V ptujski mestni kroniki beremo: »Tudi Nemci niso držali križem rok. Mnogo jih je bilo prišlo iz Celja, Maribora in celo iz Gradca.« V isti kroniki lahko preberemo, da imenuje kronist miren prihod Slovencev na Ptuj »vdor Slovencev«, v časopisu Štajerc pa lahko preberemo celo, da je bil to poskus prvega slovenskega prevrata na avstrijskem jugu.8 Pretepe in napade je v tistih dneh vodil in organiziral Karl Linhart kot urednik Štajerca s pomočjo domačih in tujih Nemcev, nemčurjev ter ob asistenci »nezanesljive« policije. Novico o nezaslišanem barbarskem napadu na Slovence v Ptuju so obiskovalci in slovensko časopisje obeh strani hitro razširili po vsej Sloveniji. V Ljubljani so izbruhnile večdnevne protestne demonstracije, ki so dosegle višek 20. septembra 1908. Ta dan je nemško vojaštvo nastopilo proti zavednim in užaljenim narodnim množicam. Vojska je neusmiljeno streljala v mirne demonstrante ter smrtno ranila petnajstletnega gimnazijca Ivana Adamiča in dvaindvajsetletnega strojnika Rudolfa Lundra. Več demonstrantov je bilo težko ranjenih, nad sto laže. Prve žrtve za veliko slovensko stvar so padle, a niso bile zaman. Štajerski Slovenci so ob pomoči ostalih sorojakov vodili neizprosno, trdo borbo naprej. Uvedba splošne volilne pravice, nove organizacije na slovenskem podeželju, zlasti pa krepko organizirano gibanje za gospodarski bojkot proti Nemcem, vse to je krepilo in jačalo zavest in moč slovenskega odporniškega gibanja. Rodila so se gesla: »Svoji k svojim«, »Ne redi nemčurskih pijavk«. Sestavili so sezname nemških in nemčurskih trgovcev, obrtnikov in ostalih; te so večkrat objavili slovenski časopisi ali pa so izšli v samostojnih brošurah in na plakatih. Ta gospodarski bojkot je Nemce najostreje prizadel. Tudi slovenski denarni zavodi (Kmečke hranilnice in posojilnice ter podobno) so začeli krepkeje podpirati kmeta, odkupovali so zemljo, ki bi jo sicer kupili Nemci. Nemci so sedaj v divjem besu začeli javno pisati in govoriti o čeških denarnih podporah in o ruskem rublju, kar je bilo seveda več kot smešno. Zadnja leta pred prvo svetovno vojno se je slovenski človek v tem ogroženem in podrejenem območju gospodarsko in delno tudi politično le toliko okrepil, da je bil pripravljen tudi na najtežje preizkušnje, ki mu jih je prav kmalu prinesla prva svetovna vojna z vsemi strahotami in trpljenjem. To slovensko ljudstvo ni bilo »umetno, kot gobe iz tal vzraslo Ijud-stevce«, kakor se je sramotilno v onemoglem besu izražal, in to v Štajercu tudi napisal Karl Linhart, zloglasni urednik tega časopisa. Tu je že od šestega stoletja bival slovenski narod, tu je stal v dolgi borbi izbrušen in ojeklenel narod, ki je bil jasno in glasno izpovedal: »Na naši zemlji je še dovolj prostora za grobove naših sovražnikov.« Velika vojna vihra prve svetovne vojne mu je dala svečano potrdilo njegove preroške napovedi. Trhla in notranje gnila stavba avstroogrske monarhije se je ob koncu vojne sesula v prah. Nad staroslovanskim Ptujem je ponosno zaplapolala slovenska trobojnica. Arhivsko gradivo za zgodovino septembrskih dogodkov v štajerskem deželnem arhivu v Gradcu9 Ob delu za restitucijo arhivskega gradiva iz Avstrije ter ob popisovanju le-tega me je dr. Jože Mlinarič opozoril na fond »Predsedstve-nih spisov Deželnega namestništva v Gradcu« v Deželnem arhivu v Gradcu (štajerski deželni arhiv v Gradcu — ŠDAj. Med temi spisi je za-leto 1908 ohranjenih večje število spisov, ki govorijo o nacionalnih nemirih na Štajerskem in v Ljubljani. Za lažjo obdelavo teh, približno 130 strani obsegajočih dopisov, sem te spise iz fascikla z oznako P. A. — E;—91/1908 razdelil na tri enote: 1. Poročila in obvestila v zvezi s 13. septembrom 1908 na Ptuju. 2. Borbe pravnika in advokata dr. Antona Brumna. 3. Odmevi na 13. 9. 1908 v Sloveniji. 1. Poročila in obvestila o 13. septembru 1908 v Ptuju Ptuj, 10. 9. 1908: Okrajno glavarstvo sporoča deželnemu namestništvu v Gradec o napetem stanju, ki vlada v Ptuju. Dopis, ki ga je podpisal okrajni glavar mesta Ptuja, opisuje stanje pred 13. 9. 1908 in pravi, da bi lahko prišlo zaradi obeh nacionalnih demonstracij do medsebojnega fizičnega obračunavanja med nemško in slovensko stranko. Iz samega dopisa izvemo, kako so potekali zadnji dnevi pred 13. 9. in kako so prihajale na občinski urad prošnje za nameravane prireditve. Ciril-Metodova družba je že 20. 8. 1908 zaprosila za dovoljenje, da opravi na Ptuju svojo Veliko redno skupščino. Dopisu je predložila tudi dnevni red. Vendar na ta dopis ni dobila odgovora, nakar je družba dne 4. 9. 1908 ponovno zaprosila mestni magistrat za dovoljenje in se sklicevala na zakon o društvih. 2. 9. je zaprosilo za dovoljenje tudi Slovensko pevsko društvo, ki namerava pripraviti popoldne istega dne glasbeni koncert. Okrajni glavar sporoča v tem dopisu tudi o pogovorih, ki jih je imel z županom Ornigom, posebej potem, ko se je po okolici mesta Ptuja razširil glas, da bo v Ptuju neke vrste sokolski shod in da bo v Ptuj prišlo več kot 800 Slovencev. Pogovor je bil sicer usmerjen na vprašanje varnosti in zagotovitve dovolj velikega števila stražarjev. Vendar, sporoča okrajni glavar, je 9. 9. vložila prošnjo za pripravo ljudskega shoda tudi Nemška stranka v Ptuju pod vodstvom dr. Augusta Plachkija, advokata v Ptuju. Veliki nemški ljudski shod naj bi bil, kakor sem že prej omenil, v Mestnem parku ob 3. uri popoldan in bi vseboval predavanje Karla Linharta o položaju nemštva na Spodnjem (Unterland) štajerskem. Predavala naj bi tudi Plachki in H. Wastian iz Maribora. Na osnovi obstoječega stanja sporoča okrajni glavar o ponovnih pogovorih z županom Ornigom, ki naj bi poskušal pregovoriti nemško stran, da prestavi svojo prireditev. Dalje je iz dopisa razvidna borba za dodatne žandarje in za asistenco vojaštva, stacioniranega na Ptuju. Okrajni glavar končuje dopis z besedami: »Mogoče pa bo 13. september minil v polnem miru.« Iz 11.9. in 12. 9. sta se nam ohranila dva telegrama v zvezi z dodelitvijo dodatnih žandarjev in asistence vojakov. Telegram, ki ga je dne 13. 9. 1908 ob 9,35 s Ptuja v Gradec poslal deželnoknežni poslanec dr. Ploj, je prvo kratko sporočilo o dopoldanskem napadu na 20 slovenskih gostov, ki so bili na poti od železniške postaje proti Narodnemu domu. Dne 16. 9. 1908 je okrajni glavar sestavil obširno poročilo za Deželno namestništvo, kjer je relativno objektivno opisal dogodke 13. 9. V uvodu svojega poročila, ki obsega šest strani, okrajni glavar najprej na kratko opozori na dopis, ki sem ga citiral že prej, in sicer z datumom 10. 9. 1908. V tem dopisu tudi sporoča, da je nemška stranka dobila dovoljenje za svoje zborovanje pod pogojem, da ima svoje zborovanje v društveni hiši (Nemška hiša), in sicer zato, da bo mogoče »nadzorovati« zbrane ljudi. O dopolnitvi žandarske službe in asistence vojakov pa iz poročila izvemo, da je bil sklenjen dogovor o nastopu vojske le v skrajnem primeru (Aussersten Nothfall). V tem poročilu so zelo podrobno opisani dopoldanski dogodki in nemiri na železniški postaji in na poti od tod v mesto. Okrajni glavar opisuje dogodke: »novice, ki so nam do sedaj okvirno znane, kažejo, da so napadalci trgovski pomočniki in neka sumljiva publika« — (das unvermeidlieche zweifalhafte Publicum)«, Kljub temu pa poročevalec pripiše precej ironično, da ni bil noben napadalec kljub znanim izgredom zasačen pri dejanju, torej tudi ne aretiran. V tem dopisu pa so posebej dobro opisani dogodki v popoldanskih urah in zvečer. Sam prizna, da je bilo dopoldansko obnašanje policije pristransko in tako usodno za potek popoldanskih nemirov. Izvemo tudi, da je župan Ornig na zborovanju nemške stranke zahteval od zborovalcev sklep, da Slovencev ne bodo napadali. Kljub temu je župan osebno prevzel organizacijo »zaščite« Slovencev, ki so bili v popoldanskih urah namenjeni proti železniški postaji. Podrobno so opisani nemiri na železniški postaji ob 11,45 ter sam napad na deželnozborskega poslanca dr. Ploja okoli devete ure zvečer, ko ga je napadla nemška drhal kljub prisotnosti župana Orniga in kljub spremstvu policije. Okrajni glavar piše dalje o posledicah, ki jih bodo imeli nemiri v deželi, saj ugotovi naslednje: »Ta 13. september bo obema strankama ostal v trajnem spominu in ne moremo zanikati dejstva, da je ta dan nepremostljivo poglobil prepad med obema strankama.« Iz slovenskih časopisov je okrajni glavar s precejšnjo natančnostjo povzel glavne misli ter sporočil Deželnemu namestništvu prve zahteve Slovencev po gospodarskem bojkotu. Ob koncu svojega poročila pa se sprašuje, ali ne bo potrebno ugotoviti tudi vzroke nepoštenega obnašanja nemške strani. Ptuj, 17. 9. 1908: Tega dne je svoje obširno poročilo na Deželno namestništvo poslal tudi župan mesta Ptuja Joleph Ornig. Poročilo obsega šest tipkanih strani in prilogi. V osnovni vsebini se ne razlikuje od že znanih dejstev, pač pa so posamezne podrobnosti prikazane iz njegovega, to je Nemcem prijaznega vidika. Obe prilogi pa kažeta, koliko je županu za to, da bi v Gradcu spoznali njegovo pravilno analizo in da je on storil vse, kar je bilo v njegovi moči. Podrobno pa le opisuje dogodke, ki so se odigrali v mestu Ptuju v dopoldanskih In popoldanskih urah ter napad za deželnozborskega poslanca dr. Ploja, ki ga je sam od blizu videl. O napadalcih pa pravi, da so bili študentje in čisto nepoznani ljudje (»fremde junge Leute«), ki da so napadli tako nenadoma, da je dobil dr. Ploj kljub asistenci žandarjev nekaj udarcev s palico in da so žandarji na zahtevo župana z gumijevkami (»vom Leder«) pregnali nemško drhal. Svoje poročilo Ornig sklene z utemeljitvijo, da ni bil noben Nemec aretiran, ker da so se oni držali predpisanih navodil in niso vzbujali nemirov. Naslednji dopis je nastal v Ptuju 23. 9. 1908, torej po krvavih demonstracijah v Ljubljani, in govori o bližajoči se nedelji; ta da je lahko usodna v smislu nemirov, ki so v zadnjem mesecu pretresli mesta Ptuj, Maribor, Celje in Ljubljano ter druga mesta in trge. Vsebina tega dopisa je usmerjena v prošnjo za dodelitev vojaške pomoči v primeru neredov. Telegram, ki je bil poslan 28. 9. 1908 ob devetih dopoldan iz Ptuja v Gradec in sporoča, da je ta dan minil v popolnem miru, se nam je tudi ohranil med temi arhivskimi dokumenti in potrjuje že znano dejstvo, da so se Nemci po usodnem 13. 9. in 20. 9. 1908 in po napovedanem gospodarskem bojkotu potuhnili. Okrajni glavar je 30. septembra naslovil na Deželno namestništvo ponovno obširno poročilo z naslovom »Nacionalni nemiri na Ptuju«, kjer je na kratko opisal najprej dogodke 13. 9. 1908, nato pa najnovejše dogodke, ki so pretresali nacionalno moč na Ptuju nasprotujočih si strank. Že na prvi strani ugotavlja okrajni glavar, »dass an diesem Tage von der deutschen Partei ein grosser Fehler damit begangen wurde, ...« o 13. septembru in v Ptuj prišlih žandarjih: ti »deutschen streitlustigen jungen Leuten« so bili tudi v veliki meri krivi za tak izid nemirov. Tu tudi prvič omenja nemire v Ljubljani, ki jih imenuje »Laibacher Exzessen«, analizira vzroke in posledice divjanja šovinističnih nacionalistov ter strogih ukrepov vojaštva v Ljubljani. Interesantno je namreč, da ugotavlja sam okrajni glavar, kako predstavljajo Nemci samo otoček v čisto slovenskem okolju. Prav tako ugotavlja, da bodo posledice gospodarskega bojkota prizadele gospodarsko moč Nemcev — trgovcev in veletrgovcev v Ptuju in nasploh. Opisuje tudi tiste Slovence, ki nosijo naziv »nemškutarji«, torej tisti Slovenci, ki so se iz gospodarskega oportunizma priključili Nemcem. Prav tako v tem poročilu analizira članke iz različnih časopisov, ki so v tem mesecu izšli, in jim dodaja komentar. Prikaže nam sliko dogodkov 27. 9. 1908 v Ptuju, ko je ponovno prišlo do manjših nemirov in kamenjanja stavb ptujske proštije, slovenske okoliške šole in Narodnega doma. Ob tej priliki je bilo razbitih več šip. štirje napadalci so bili aretirani in predani sodišču. Zelo dobro opiše okrajni glavar stanje na podeželju in razpoloženje Slovencev po že znanih nemirih, časopisnih vesteh in gospodarskem bojkotu, kar nam nazorno ilustrira ohranjen plakat. Seveda ga je dai okrajni glavar prevesti, prevajalec pa je določene stvari namenoma izpustil, tako posebej piše na koncu plakata. Vendar sporoča okrajni glavar Deželnemu namestništvu, da še ne pričakuje popolnega nacionalnega sožitja in miru, zato javlja, da bo vojaštvo še nadaljnje tri sobote in nedelje v pripravljenosti. Okrajni glavar sklene to poročilo z željo, da mu kot glavarju ne bo potrebno več pošiljati takih in podobnih vesti o dogodkih v Ptuju — mestu, za katerega on osebno odgovarja. Na koncu tega dela dopisov je še nekaj poročil in sporočil, ki so jih poslali vojaški komandanti in ostali opazovalci. Seveda so svoje poročilo poslali tudi žandarji. 5. 10. 1908 je na deželno namestništvo poslal svoje poročilo tudi ptujski župan Ornig. V njem ponovno navaja zadeve, ki so se dogajale 28. 9. 1908 v Ptuju, ter predstavi napadalce, ki so razbijali šipe, kot »4 junge Burschen in vollbetrunkenem Zustande« (štiri pijane navihance). Prav tako omenja v poročilu napad na edinega slovenskega trgovca in industrijalca Jurco oz. na njegovo skladišče. Tega napada okrajni glavar v svojem poročilu ne omenja. V celoti pa Ornig omeji svoje poročilo na skromne podatke in se naslanja na mnenje, da so glavni krivci nemirov štirje vinjeni mladeniči. Zadnje poročilo iz tega poglavja o nemirih v Ptuju je s 6. 10. 1908 in ga ponovno pošilja okrajni glavar. Ta sporoča, da organiziranega in večjega shoda ni bilo več. Opisuje pa napad na Nemce, ki so se iz mesta vozili na svoje vinograde in so jih iz zasede napadli neznani napadalci. Ti so jih obmetavali s kamenjem. To pa Nemce dvakrat bolj boli, ker je sedaj čas trgatve in se bojijo hoditi iz mesta. Zato predlaga, naj se ponovno ojača ptujska žandarmarija in naj patrulje pogosteje obhodijo mesto in bližnjo okolico. Okrajni glavar nato sporoča v Gradec, da je 5. 10. 1908 demonstriralo pred stavbo okrajnega glavarja 30 nemških mladeničev, ki so zahtevali, naj oblasti izpuste štiri fante, ki so bili 27. 9. aretirani in zaprti. Isto demonstracijo so nato ponovili tudi dan pozneje, vendar do resnih nemirov ni prišlo. V strahu pred novimi nemiri je župan Ornig odredil, da so zaprte fante premestili v zapor v Mariboru. Poročevalec pa opozori, da napetost še obstaja in da lahko samo majhen nesporazum ponovno razplamti nacionalna nasprotja med Nemci in Slovenci v Ptuju. To poglavje končujem s pripombo, da podanih dopisov nisem dobesedno prevajal, ampak sem se držal prostega prevoda, v želji, da na ohranjena poročila o septembrskih dogodkih 1908 v Ptuju opozorim in spodbudim slovenske zgodovinarje k obdelavi in kritični presoji le-teh. 2. Borbe pravnika in advokata dr. Brumna Ta del ohranjenih dokumentov vsebuje dopise, ki jih je pošiljal dr. Brumen na Deželno namestništvo v Gradcu, predvsem pa njegove pritožbe, ker mu c. k. okrajno glavarstvo ni odobrilo zahtevane orožniške asistence za zavarovanje in varnost lastnine. Odgovorilo mu je namreč, da ni pristojno za izvršitev njegove prošnje (dr. Brumna), zato mu jo odbija, ker spada »varnost osebe in lastnine v mestnem okolišu ptujskem v samostojno področje te avtonomne občine«. Zato se je Brumen pritožil na Deželno namestništvo, od koder pa tudi po dveh letih ni dobil odgovora, kar je razvidno iz ohranjenega dopisa. Oba dopisa sta napisana v slovenščini. Obstaja tudi obširna korespondenca med dr. Brumnom in Deželnim namestništvom v Gradcu, ki pa je ohranjena samo v prevodu (nemščini), vsebuje pa pravne norme in dokazovanja ter bi po vsej verjetnosti zanimala tudi pravnega zgodovinarja. Zadeva je bila rešena šele 30. 10. 1911, ko je na pritožbo negativno odgovorilo celo notranje ministrstvo, in sicer zato, ker v mestu usodnega 13. 9. 1908 ni prišlo do rušenja in neupoštevanja mestnega statuta ali zlorabe oblasti. K temu poglavju bi še dodal, da bi bilo mogoče najti določene podatke o sodnih zadevah v arhivskem gradivu sodišča v Ptuju in v Mariboru. To delo pa še čaka zgodovinarje raziskovalce, ki se bodo ukvarjali s septembrskimi dogodki 1908 v Ptuju ih z odmevi, ki so jih ti dogodki povzročali. 3. Odmevi na 13. 9. 1908 po Sloveniji Tretje poglavje arhivskih dokumentov, ki so se nam ohranili v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, predstavljajo poročila in obvestila, ki so prišla na Deželno namestništvo v Gradec in poročajo o nacionalnih nemirih po 13. 9. 1908. Teh dokumentov je precej, zato jih bom samo na kratko citiral in podal o vsakem le kratek povzetek. Iz podanega bo možno spoznati, kako velik odmev so imeli nemiri 13. 9. v Ptuju po vsej Sloveniji, in to ne samo po večjih mestih, ampak tudi po trgih in vaseh. ven w&irte'm ^ & s~ istm* Ji WW, , ' 'f»n\ "• ^ »~-»y■aw^i^BW» >■ JJj^f «.J^C^£. '^4 ' ito** *#mw^ ‘ ‘ ✓*“. pH»*» Ir i^y«'^^jAi* iiy^-»iynn »* »i.7tf*y*w '»■»•«w« p «j **< *■ :'?\r~W. j/'t-yt vV-~>^-----•* ^y^-*^p' ' + ~) j*. - . . -J .. /~ ■A'd' ; ; f^i #*> Kf '**w^)lf||yi1 i****«?' |j|jj|f mm m___iii_____S Äiim ••*/ IH //*»-* - - / J? J s f /»«./n K^y-» e'-t/i^. \' / Brežice so svoj protest izkazale 11. 10. 1908; ohranjenih je nekaj dokumentov, med njimi dva slovenska plakata. Prvi z naslovom »Svoji k svojim«, ki po vsebini pomeni gospodarski bojkot. Našteti so namreč slovenski trgovci, gostilničarji, zavodi, obrtniki ter Nemci, ki vodijo ali podpirajo protislovensko gonjo. Kot središče te gonje so predstavljeni lekarnar Schiderschitsch, doktor Janesch, gostilna Deutsches Haus — Heim in Hotel Adamus. Drugi plakat z naslovom: »Pozor Slovenci in Slovenke« pa je dejansko vabilo na protestni zbor (št. spisa E-91: 1609). Z dne 25. 9. 1908 se je ohranilo poročilo notranjemu ministrstvu o napadu na nemško šolsko društvo v Sevnici ter poročilo o močnem slovenskem napadu na Nemško hišo v Šoštanju (št. dopisa — 1622). Dopis z dne 27. 9. 1908: Politično in gospodarsko društvo v Ljutomeru, ki ga vodi dr. Karl Grossmann, advokat, prosi za dovoljenje, da pripravi protestno zborovanje (št. dopisa — 1623). Pod številko 1662 se nam je ohranila okrožnica, ki jo je poslalo notranje ministrstvo o delovanju strank v smislu in določil zakona o strankah. Nas zanima ugotovitev, da je bila okrožnica poslana v Maribor, Celje, Konjice, Ptuj, Brežice, Ljutomer, Slov. Bistrico in v Pragersko, torej v kraje, kjer je prišlo do narodnostnih bojev in nemirov. O več dopisih, ki so nastali 20./21. 9. 1908 v Celju, lahko rečemo, da poročajo o celjskih dogodkih. Ohranjenih je namreč več poročil o napadu Nemcev na slovenske hiše in slovenske zborovalce, ki so se zbrali na shodu v Narodnem domu. Podan je bil obširen opis škode na posameznih hišah ter opis poškodovanih delov stavb. Med ohranjenimi dokumenti so za nas zanimivi predvsem spisi, v katerih se Slovenci pritožujejo čez Südmarko in predstavnika občinske uprave dr. Otta Ambroschitscha, ki da sta z denarjem za pijačo spodbujala k napadu kmečke fante iz Žalca (mit Bier und Wein traktierte ...). Dopis št. 1663 predstavlja plakat o gospodarskem bojkotu proti Nemcem in objavo le-tega v časopisu Neue freie Presse, članek z naslovom Die Lage in Pettau ter sporočilo župana mesta Ljubljane dr. Hribarja dasta posebej slutiti vznemirjajoče stanje in usmerjenost k novim vstajam in nemirom med slovensko in nemško stranko. Dne 12. 10. 1908 je bilo pri Cirilovi tiskarni v Mariboru naročenih 40.000 plakatov, ki pozivajo h gospodarskemu bojkotu. Telegram, ki ga je poslal dr. Ploj deželnemu namestništvu v Gradcu o napadu na slovenske goste Dopis št. 1671 vsebuje pritožbo katoiiško-političnega društva Sava v Brežicah, ker mu okrajno glavarstvo ni dovolilo opraviti protestnega shoda 11. 9. 1908 ter sedaj ponovno prosi z odobritev. 11. 1. 1909: poročilo o bojkotu Kranjske posojilnice in Pivovarne v Spodnji šiški. Dopis št. 1688 govori O dogodkih 6. 10. 1908 v Celju, ko je nemško usmerjeni žandar I. Gračner (bil je prisoten tudi pri nemirih 13. 9. 1908 v Ptuju) zaplenil 'Slovenskim fantom že zvito zastavo; s katero so pospremili svoje vrstnike, ko so odhajali k vojakom. Na zahtevo oškodovanih pa mestni urad noče vrniti zastave. — Posredovanja so brezuspešna. 10. 10. 1908 sporoča poročevalec, da je protestno zborovanje zaradi znanih dogodkov v Ptuju in drugje tu ali v Mozirju minilo brez neredov, (št. dopisa — 1729.) Ppozoril bi še na obširnejši spis, ki govori o povrnitvi škode, ki je nastala ob nemirih v mestih. To akcijo je sprožil župan mesta Ljubljane dr. Hribor, vendar je ta predlog naletel na gluha ušesa. Maribor je doživel 2. 11. 1908 svoj nemirni dan, ko so Nemci napadli in kamenjali poslopje Narodnega doma (razbili so nad sto šip), uničili napisne table odvetnika dr. Rosine in razbijali šipe na župnišču, na škofijski palači in deškem semenišču. Vse to so opravili ob asistenci mestne straže, ki. pa ni aretirala nobenega napadalca, tako da so oškodovanci morali svoje pravice in poravnavo škode iskati z zasebnimi pravdami (glej kazensko zadevo Vr VI 807/8 Okrožno sodišče Maribor). Zelo zanimiv je predlog Posojilnice, naj se mestna policija podržavi in naj se posojilnici povrne škodo, ki je nastala ob nemirih, iz javnih, to je državnih ali občinskih sredstev. To poglavje bi bilo potrebno podrobno obdelati z vidika odmevov na nemire, ki so se začeli 13. septembra 1908 v Ptuju in se razširjali po vsej Sloveniji vse do leta 1911. K temu pa je potrebno dodati tiste arhivske dokumente, ki se nesporno nahajajo v naših in tujih arhivih in do katerih moramo s stalnim evidentiranjem gradiva priti. Tako bomo dopolnili sliko o septembrskih dogodkih 1908 z mnogimi novimi podatki. Opombe: 1 Zgodovinski arhiv Ptuj, Muzejski trg 1 (v nadaljevanju ZAP) rokopisna zbirka: št. rokopisa 31 (orig. naslov: «p 2 . 2 Fran Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem od 18. stol. do današnjih dni. Znanstveni institut v Ljubljani. Ljubljana 1936 3 Hrvoje Majster in Filip U ratnik, Socialni problemi slovenske vasi, Ljubljana 1938 4 Ferdo Gestrin in Vasilij Melik, Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do 1910, DZS Ljubljana 1966 5 Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848 do 1895, Ljubljana 1955—1966 6 Sergej Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev od naselitve do zloma stare Jugoslavije, Ljubljana 1961 (tu je podana tudi dodatna literatura). 7 Prispevek je nastal v glavnem na osnovi ohranjenih arhivskih dokumentov, ki jih v originalu hrani Zgodovinski arhiv v Ptuju v fondu Mestna občina Ptuj (Stadtgemeinde Pettau) z gradivom iz časa od leta 1850 do 1941. Originalni spisi so v tem fondu označeni z naslovom Septembrski dogodki 1908 v Ptuju (oddelek 4, arhiv, škatla 154). V fondu FKS-78/5 so odložene kopije arhivskega gradiva, ki jih v tem prispevku posebej obravnavam in se v originalu hranijo v štajerskem deželnem arhivu v Gradcu. Ob tej priliki bi opozoril še na nekatere fonde, v katerih je pričakovati, da se nahaja gradivo za nemire leta 1908. Ti fondi so Posojilnica in hranilnica v Mariboru in Okrožno sodišče v Mariboru (hrani Pokrajinski arhiv Maribor), Sodišče v Ptuju itd. Podrobne podatke o še nekaterih ostalih fondih je možno najti v popisu arhivskih fondov in zbirk v publikaciji Arhivski fondovi I zbirke u SFRJ, SR Slovenije, Beograd 1984. 8 Pesnik Oton Župančič je kot odgovor na septembrske dogodke v letu 1008 napisal krajšo pesem z naslovom Naj bo. Prvič je pesem objavil prof. Janko Glaser v Novih obzorjih leta 1953 na strani 32. 9 glej opombo 7. Septembererreignisse 1908 (verfasst mit Hilfe der Archivdokumente aus dem Steiermärkischen Landarhiv aus Graz) Am 13. September 1908 veranstaltete in Ptuj der Cyrillus-Methodius Verein mit Sitz in Ljubljana eine grosse ordentliche Versammlung. Der Verein war kein politischer, er unterstützte slowenische Schulen und Kindergärten, half den Lehrern, verteilte Preise und Unterstützungen und gab geeignete Bücher und Lehrbücher heraus. Sein Wirkungsgebiet war das ganze slowenische ethnische Territorium und Istrien. Schon 1887 wurden die ersten Statuten bestätigt. Ptuj wurde für 1908 absichtlich als Versammlungsort gewählt weil die Stadt als einer der Mittelpunkte des untersteirischen Deutschtums angesehen wurde. Nach dem Vereins- und Versammlungsgesetz war eine solche Veranstaltung anmeldungspflichtig, um eine Bewilligung musste man beim Stadtmagistrat Ptuj ansuchen, was mit einer Zuschrift am 4. 9. 1908 auch geschah. Nach der Amtshandlung beschloss auch die deutsche Partei in Ptuj am selben Tag ihre Versammlung abzuhalten. Sie sollte im Stadtpark am Flusse Drava, also unweit vom slowenischen Narodni dom (Volksheim), wo die Versammlung des Cyrillus-Methodius Vereins angesagt war, stattfinden. Den Einwohnern von Ptuj wurde es klar das der Tag nicht ohne Unruhen enden würde. In 1908 hat sich der Nationalitätenstreit und der Widerstand der Slowenen gegen die Ger-manisation verschärft. An die Statthalterei in Graz kamen in,diesen kritischen Tagen viele Briefe und Berichte von Einwohnern von Ptuj, auch deutschen, die auf die drohende Gefahr aufmerksam machten. Diese Briefe und Berichte, die vor einiger Zeit im Steiermärkischem Landesarchiv entdeckt wurden, bringen viele, bisher unbekannte Angaben. Der Bürgermeister von Ptuj, Josef Ornig, schlug der deutschen Parteizwar vor ihre Versammlung zu verschieben, er stiess aber aut taube Ohren. Danach verlangte Bürgermeister Ornig von den höheren politischen Behörden in Graz die Zuweisung von zusätzlichen Gendarmen für den 13. September. Das Ersuchen der deutschen Partei erledigte der Magistrat in der Weise, dass er zu ihrem Versammlungsort die Lokalitäten im Deutschen Haus in Ptuj bestimmte. Der Magistrat gab auch dem Ersuchen des slowenischen Gesangvereines statt, der für den 13. September ein Konzert mit Gesang und Musik vorbereitete. Am Sonntag den 13. September vormittags trafen auf dem Bahnhof in Ptuj Abordnungen des Cyrill-Methodius Vereines aus verschiedenen slowenischen Orten, insgesamt 20 bis 30 Personen an der Zahl, ein. Zu ersten Unruhen kam esschon auf dem Bahnhofe selbst, vor allem aber auf den Wegen vom Bahnhof zum Narodni dom — wohin die Slowenen gingen, und zum Deutschen Haus — wohin die Deutschen aufgebrochen waren. Weil die Slowenen ihre, nur in Pettau verbotenen, Trikoloren trugen, hat die Gendarmerie sofort zehn von ihnen festgenommen, nicht aber jene Deutsche die auf die Slowenen schrien, sie bespuckten, auf sie Steine, vor allem aber mit Tinte gefüllte Eier, warfen. Es kam zu Ohrfeigen und zu Anklagen dort anwesender Gendarmen die offen die deutsche Sache unterstützten und im grossen Masstabe Personaldaten von Slowenen aufnahmen um sie vor Gericht anmelden zu können. Beide Versammlungen und das Konzert verliefen ohne Inzidente. Abends als die Zeit für die Abfahrt der Züge nahte, waren am Bohnhof rund 400 Slowenen und fast noch einmal soviel Deutsche versammelt. Am Bahnhof wurde Landtagsabgeordneter Dr. Ploj physisch angegriffen, es kam zu allgemeiner Rauferei zwischen Slowenen und Deutschen die Sich auch im Zuge fortsetzte, der dann auf offener Strecke halten musste. Diese Angriffe auf die Slowenen leitete und organisierte Karl Linhart, der Redakteur des »Štajerc« mit Hilfe einheimischer und auswärtiger Deutscher. Das Deutschtum in Ptuj hat sich nach diesen Ereignissen und denen die folgten, zwar verstellt doch zeigte es sein wahres Gesicht nach Ausbruch des ersten Weltkrieges. Mit dem 13. September beginnt dann die grosse Aktion der Slowenen. Es folgen nämlich Proteste der slowenischen Gemeinden gegen die deutsche Willkür, vor allem aber ihr wirtschaftlicher Boykott und ähnliche nationalbewusste Aktionen. (Übersetzung: A. Leskovec) . dr. Janko Jurančič AKADEMIK DR. ANTON SLODNJAK IN NJEGOV KRAJ Dne 13. marca' 1983 je pni lucidni bistrimi duha lin razmerama dobrem zdravju nanaglem umrl akademik dr. Anton Slodnjak, upokojeni redni profesor Filozofske fakultete v1 Ljubljani, jredrtj član Slovenske akademije znanosti im umetnosti, dopisni član Jugoslovanske akademije znaniostii liin umetnosti, častni doktor Vseučilišča v Zagrebu itd. Antom Slodnjak se je rodi 13. junija 1899 v trdni in ponosni kmečki hiši v naselju Bodkovoi, ki' so po takratni pollitičnioiupravni razdelitvi iz Jeta 1850 spadali v občino Salkušaik, v cerkvenem oziru pa so bili v fari Svetega Lovrenca v SlovemSkihi goricah. Po sedanjem stanju pripadajo Bodkovoi krajevni skupnosti Juršimoi občine iPtuj,. Ob njegovem rojstvu so Bodkovci šteli okrog 160 prebivalcev, danes, osemdeset let pozneje, jih je kakih deset manj. Ta dva podatka nam 'izpričujeta, da gospodarski pogojil kraja rtisoi prav ugodni. Zemlja je srednje rodovitna, o racionalni obdelavi se takrat liln vse dO' majnovej-šega časa prt mas ni veliko mislilo. Polja so se obdelovala na tradicionalen način, kakor se je učil rod od roda. Gospodarstva so bila po večini majhna, avtarkična, brez trga) za viške, preoibljudsnost je bila očitna. Cesarska Avstrija je le izjemoma reševala tudi ekonomske probleme. Kot država se je zadovoljevala, da je bilia odslužena vojaščina, da so bili pobrani davki Un da so bili pretepači lin: drugi rogoviležl kaznovani, skupaj s cerkvijo je bedela nad moralnim življenjem svojih podanikov, skratka, skrbela ije, da se je odrajtalo cesarju, kar >j© cesarjevega, in bogu, kar je božjega. Gospodarski ali populacijski problemi so se nekako sami reševali z visoko smrtnostjo ali pa z odseljevanjem v bližnja mesta', predvsem pa v štajerske Industrijske centre, v Gradec ™ je pred prvo svetovno vojno imel kar precej slovenskega prebivalstva), v Leoben, Bruck, Kapfenberg, Donawiitz, 'Mürzzuschlag 'itd. Talk izseljenec iz občine Sakušak je bil tudi 1862 rojeni Janez Puh, v mladeniških letih vajenec in pomočnik v Ptuju, kmalu pa ustanovitelj tovarne koles v Gradcu liln ugleden gospodarstvenik Johann Puoh, ki je sj svojimi solidnimi kolesi zaslovel daleč poi svetu. V fari Svetega Lovrenca v Slovenskih goricah (je bili rojen rtudli poštar Plohl, kl Ije služili v Aussee-u na Gorrtjem Štajerskem lin se tam pisal Plachi, njegova hči Anna Plachi pa je bilia kot Gräfin von Meran soproga nadvojvoda Ivana, pospeševalca umnega kmetijstva v slovenskih deželah. Problem preobljudenosti' je težili Slovenske gorice tudi v jugoslovanski državi, možnosti za odseljevanje pa Ije bilo veliko manj, kajti pot v gornje in sredmještajerske tovarne In rudnlilke (je zapirala državna meja, danes pa svoje ekonomske probleme rešujejo prebivalci, teh krajev z odhajanjem naj »začasno« (tudi nečastno) delo v Avstrijo lin še naprej. Družbena razslojenost je bila nekdaj izvedena po patriarhalnem principu na kmete, želarje In viničarje. Na koncu so bili1 še hlapci «in dekle, popoln proletariat. Ta socialna Slika še danes precej velja, ponekod v! 'Izboljšani, drugod pa tudi v poslabšani oibllkl. Beseda kmet pomeni v lokalni govorici premožnega lin samozavestnega posestnika zemlje, njiv, travnikov, pašnikov, gozdov, sadovnjaka in če je le mogoče, tudi vinograda, ki je praviloma iločen od kmetije, kajti za vinograd ni vsaka lega dobra. Miora biti dovolj Visoko na pobočju »vrha« (slemena) na najbolj sončnem kraju, želarji so (bi 1,1) srednje ali manj premožni lastniki zemlje s parcelami kakor kmetje, vendar v znatno manjšem oibsegu. Beseda želar je madžarska izposojenka zssller, v madžarščino pa je prišla liz star© visoke nemščine sellaere »kočar«. Viničarji so (blind brez svoje zemlje in svoje hiiše, redili1 so Si kakšno kravo im prašiča, če jliim je gospodar dovolili, stanovali pai so v gospodarjevi Skromni' koči, ki jim ije komaj' nudila streho nad glavo. Zase pa je (iimel gospodar, posebno če je to bil gospod iz mesta, razkošno vilo, včasih kar dvorec, kamor viničar mi imel dostopa, razen dai jo je pospravil. Tu se je gospodar poveselili in odžejal s svojimi prijatelji liin prijateljicami, ikoje prišel pogledat, kako napreduje njegova »ekonomija«. Slovensko prebivalstvo med Dravo jÉfj Muro govori precejl enoten jezik, ki ©e v učeni' dialektoilogijii imenuje prleško narečje,) s tremi rahlo ‘ diferenciranimi govori v porečju Pesmice, Ščavnice. in na Murskem polju. Termin prleško' narečje je nastali po prislovu prte = prvle = pnvlje »poprej«. Beseda je danes Skoro Čisto pozabljena. Na splošno pa lahko rečemo, da je govorica Slovenskih goric lepa, posebno proti jugovzhodu, proti Ormožu in Središču, kjer se vež el s hrvaškim kaj- kavskim narečjem. iRremeikateira starinska beseda (je tu ostala jz najsta-rejših časov. Pel eg socialnih so te kraje težili tudi kulturni In nacionalni problemi. Prebujajoči ®e nacionalizem med avstrijskim nemštvom v pojožefiinski dobi je postajali vse bolj agresiven proti slovenskemu ljudstvu. Slovenski kmet je Smel loporo v mlžjii .duhovščini, ki se je sSioer vzgajala v nemškem Gradcu, po (končani teologiji pa se je vračala med svoje ljudi v domači kraj in tako ohranjala slovensko govorico vsaj v cerkvi. Na boljše se je obrnilo, ko je lavantinski škof A. M. Slomšek ločil Slovenske gorice od sekavske (graške) škofije in jih inkorporiral v lavantinsko škofijo s sedežem v 'Mariboru. Slovenski jezik je na štajerskem s to Slomškovo preuredibo veliko pridobil. Slovenski kmet v pokrajini med Dravo in Muro je sedaj prvič slišal svojega nad,pastirja pridigati In birmati v slovenskem jeziku. V Slomškovi vladlkovlimi je vera bila luč, Slovenski jezik pa zares ključ do prave Izobrazbe. Slomškovo delovanje v Mariboru In njegovem slovenskem zaledju je bilo samo nadaljevanje narodnostne prebitje, ki s© je pri posameznikih začela že ob koncu 18. In v začetku 19. stoletja. »Svetourbanska akademija««, kakor Imenujemo posvet domoljubnih duhovnikov 1805 pri Svetem Urbanu nad Ptujem, je prva postavila trdnejši proigram patni-otičnega In kulturnega dela v naslednjih letih. Ro mnenju udeležencev posveta je najprej treba urediti vprašanje enotnega črkopisa in knjižnega Jezika, kar je v bistvu bila tudi naloga UbčeslovenSkega književnega programa. Pet let po akademiji je 'Kopitar na Dunaju sanjal Patriotische Phantasien eines Slaven, kmalu zatem se je oglasila Slovenska beseda s katedre graškega liceja, prvič s tako visokega in uglednega mesta, Janez šmigoc je objavil prvo (slovnico vzhodmoštajerskega narečja, >kli Je bila potem vzpodbuda za slovnice Petra iDajnkn, Antona Murka in Jožefa Muršča. Narodnozavedne duhovščine je bilo na slovenskem štajerskem vedno več im vedno odločneje se Je bolj evala za pravice slovenskega jezika. Mednarodno veljavo pa mu je priborili ljutomerski rojak Franc Miklošič, ustanovitelj katedre za slavistiko na dunajski univerzi In znanstvenik evropskega slovesa. Narodni buditelji ©o uporabili vsako priložnost za osveščanje ljudskih množic in utrjevanje vere v lastno moč. Takšne priložnosti so bile v začetku prlrriidlje, svaitovščiine, botrine, sedmine, žegnanja In skupinska dela, kakor so žetev, košnja, trgatev, pozneje pa «tudi ljudski tabori. 'Ljudski tabor 1868 v Ljutomeru, prvi' lin zelo dobro obiskani shod prebivalstva med Dravo lin Muro, ije predstavljal politično silo, s 'katero so morali 'računati tudi' nasprotniki. Naslednje leto je bil tabor v Ormožu. Novi duh se kaže tudi v poeziji, ki Sicer ni bogata; je pa domoljubno Iskrena: Slovenec sem lin Bodi zdrava, domovina,. iRrvo je spesnil Jakob Gomliil-šalk Iz Biša, drugo pa iRadoslav (Jakob) RaZlag, rojen v Radoslavelh pri Ljutomeru. V .narodnem duhu je dolala tudi ljudska šola, ki je po Iniciativi zavednega učiteljstva postajala vedno bolj zares ljudska, to je slovenska. Staro In mlado je dobivalo kulturo branja In ljubezni do slovenske knjige v Bralnih društvih, v čemer je prednjačila mladina. Velikansko nalogo v nacionalnem lin prosvetnem oziru je opravila tudi Mohorjeva družba, ki je od leta do leta postajala čedalje bolj množična narùdno-,izobraževalna organizacija. Ideoloških razprtij med cerkvijo lin šolo; ki so ponekod po Kranjskem takrat že delale hudo kri; posebno po bojevitih člankih Antona Mahniča v RlimSksm katoliku, pili nas še ni bilo, kajti1 vse lizobraženstvo, duhovniki, učitelji In drugi so bill zaposleni z lljudskoprosvetnlmlii 'in narodnoobrambnimi nalogami. V Juršincih je v narodnoprebudnih časih službovalo več vidnih nacionalnih delavcev-duhovnikov, med njimi Anton Krempl, Anton StrajošSk lin Jakob Meško. Malu manij ko dve leti!, od 13. avgusta 1889 do marca 1891 je toll v Juršincih za kaplana Anton Aškerc, ki se ga je ljudstvo v naših otroških časih še žitvo spominjalo. Oče Slodnjak Martin je bil ugleden In narodno zaveden kmet, mati Marjeta Niigl pa vzorna in skrbna mati treh sinov, Antona, Martina in Vincenca. Po svoji zunanjosti lin duševnih značilnostih so Sl bili vsi trije bratje zelo podobni In močno navezani na dom In drug na drugega. Zaradi različne izobrazbe se med seboj niso odtujili. V šestrazredni osnovni šoli', ki jo. je mladi Boidkovčain obiskoval 1906—12 v Juršincih, ije poleg nenavadne bistrosti, duha že kazal značajske odlike, ki so ga spremljale vse življenje, to je fanatična resnicoljubnost im neodjenljliva načelnost v boju za pravico, (kar mu je dostikrat v življenju narobe hodilo. Očetova kmetija je brez težav zmagovala stroške šolanja v višjih šolah in zato so starši na lastno željo in na nasvet učiteljev jeseni 1912 vpisali Antona v prvi razred mariborske gimnazije. Slovenski podeželski dijaki so se vpisovali kakšno leto pozneje, od nemških mestnih sošolcev, to pa zaradi, tega, ker je slovenski podeželski, dijak bil v mestu dvojno diskriminiran: nacionalno In socialno. Slovenski dijak je moral svoje pravice uveljavljati sam, tudi s fizično Silo. 'Da so starši vpisali sina v oddaljenejšo mariborsko' in ne v bližnjo ptujsko gimnazijo, je vzrok v mnogih prednostih mariborske šole pred ptujsko. Mariborska gimnazija, s tradldljd od 1758, je bila znana 'kot zelo dobra srednja šola. Od1 1889/90 je Imela v prvih štirih razredih para- lelke s slovenskim poukom latinščine, verouka in matematike ter s slovenščino kot učnim predmetom. Ta »privilegij« je slovenskim podeželskim Štokom veliko pomagal pri premagovanju težav študija v tuijem jeziku. Zato je imela gimnazija poileg nemških tudi slovenske profesorje, nekako palovioo, ki so se odlikovali po svoji strokovnosti iin nacionalni zavednosti. O večini teh blagih učiteljev na ne malo eksponiranem nacionalnem ozemlju se danes lahko poučiš iz Slovenskega biografskega leksikona (dr. j. Tominšek, dr. L. Poljanec, dr. P. Strmšek, dr. Karel Capuder, dr. A. Dolar, F. Jerovšek, dr. K. Verstovšek, I. Favai in drugi), šala s takim učnim osebjem, čeprav v konceptu avstro-ognska, je pri slovenskem podeželskem dijaku vzbujala občutek, da v mestu, zastrupljenem od tujstva In nacionalne nestrpnosti, ni sam, brez pomoči, prepuščen surovostim malomeščanske memškutarije. Nekateri slovenski profesorji mariborske gimnazije so častno izpolnjevali svoj dolg do naroda tudi 1918/19, ko se je odločalo, ali bo slovenska štajerska pripadla jugoslovanski državi ali Avstriji. Skupaj z generalom Maistrom, tem velikim sinom slovenskega naroda, so brez pomoči iz Ljubljane im brez Witsomovth tačk dosegli, da je bil ta dei slovenske zemlje obvarovan pred tragično usodo slovenske Koroške. Gimnazija v Ptuju je bila za slovenskega podeželskega dijaka zlasti v svoji drugi fazi,, od 1898 dalje malo vabljiva zaradi šovinističnega duha im g armarti zatcrskega poslanstva. Ustanovljena je hila 1869 kot nižja deželna gimnazija (Kaiser Franz Joseph Landes - Untergymnasium) z nemškim učnim jezikom, vendar pa je imela nekaj slovenskih profesorjev. (F. Hubad, P. Končnik, J. žitek, L. Kunstek, K. Giaser, J. Glowacki, M. Cilenšek itd.). Dijaki so bili pol na pol. Najimenitnejši dijak ptujske nižje gimnazije je bil Matija Murko iz Drstele, deloma pa so se šolali tu Ksaver Meško, A. Korošec, Andraž Jurtela in drugi. V narodnostnem pogledu je bil Ptuj do konca 19. st. tak kot vsa avstrijska provincialna mesta, kjer sta živeli dve narodnosti, nemška In še kakšna, ki je govorila »die zweite Landessprache«. Za Ptuj pravi M. Murko v Spominih: »Ptuj je bili v mojih dijaških letih na zunaj povsem nemško mesto* Ta značaj so mu vtisnili stari meščani nn novi nemški priseljenci, uradi, vojaštvo iin tudi božje službe v mestni cerkvi...« (str. 25). Sicer pa iso ptujski meščani in meščanke Skoraj vsi znali tudi slovenski, ker drugače v slovenskem okolju ne bi mogli živeti. Nastala je situacija, da so mestna gospoda govorila nemški in razumela slovenski, okoliški kmet pa je govoril slovenski In ni znal nemški. Qb koncu stoletja pa so se stvari čisto spremenile. Takrat je Avstrijo zajel šovinistični nauk dunajskega politika In antisemita Geor- ga vom Schönererja, ki se je zavzemal za popolno ponemčenje avstrijskih nenemških dežel, mišljeni sta bili predvsem Štajerska in Koroška, in za priključitev Avstrije k Veliki Nemčiji pod vodstvom Prusije. Izvajanje te politike, je bil daljši proces, ki se je nadaljeval in končal s hltler-janstvom in njegovim propadom. Program novega političnega kurza je bilo popolno uničenje slovenstva v mestu in na podeželju, za kar se je posebno zavzemal Josef Ornig, ptujski župan od 1894—1918. Ta fanatični nemčur je slovenstvu na štajerskem veliko škodoval. Bil je sin slovenskega mlinarja, ki se je iz Hrastovca pri Lenartu preselil v Ptuj in tu začel s pekarno. Pekarije se je oprijel tudi njegov sin Jožef, ker v gimnaziji ni šlo. Vrgel se je na politiko in si naredil veliko ime med štajerskimi nemčurji in renegati. Da bi popolnoma ponemčil Ptuj ,in slovensko podeželje,’ si je skupaj s svojimi pajdaši izmislil več načinov. Najprej je ustanovil nekakšno politično stranko »štajerskih domoljubov«, tj. koristalovskih in mlačnih elementov, ki so se zavzemali za »nedeljivo Štajersko«. Glasilo teh izdajalcev je bil tednik štajerc (1900—1918), ki ga je urejeval ljubljanski renegat Karl Linhart, bivši socialdemokrat. Drugi način je bil uničenje slovenskega življa z alkoholom. Ptujski Nemec Hutter je v svoji tovarni začel izdelovati špirit, ki je bul zelo poceni lin bi gotovo dosegel svoj namen, če začetek prve svetovne vojne ne bi ustavil tovarne. Tretji način, kako ponemčiti Ptuj in njegovo zaledje, je bila ustanovitev višje gimnazije (1898). Ustanovitelji so dobro vedeli, da za obstoj višje gimnazije v Ptuju ni pogojev, zato so hkrati z višjo gimnazijo ustanovili dijaški dom, Deutsches Studentenheim, ki je sprejemal dijake vseh narodnosti razen slovenske. Razume se, da je bil učni jezik slej ko prej izključno nemški lin profesorji vse trdi Nemci. Dopolnitev germamizatorske šolske Im vzgojne politike je bila organizacija osnovnih iin meščanskih šol z nemškim učnim jezikom na slovenskih tleh pod imenom Sohulvereiin. Slovenski kmetje so take šole odklanjali. Za odkupovanje slovanske kmečke zemlje iin za naseljevanje nemškega življa na to zemljo je skrbela Siidmarka. Tako se je mesto Ptuj nezadržno bližalo svoji nacionalni iin gospodarski katastrofi. Rritisk od vlade favoriziranega nemškega kapitala je izrival ali asimiliral slovenske obrtnike, trgovoe, podjetnike im vse drugo, kar je bilo slovenskega v mestu. Slovenska stran je skušala nemško napredovanje ustaviti, toda njena sredstva so bila prešibka za uspešen boj. Leta 1864 je bila ustanovljena na Ptuju čitalnica, 1882 -Narodni dom, prvi na Štajerskem, v mestu in okoiMoi so se postopoma organizirale slovenske posojilnice, ki so kolikor toliko varovale slovenskega kmeta pred nemškimi oderuhi. V taki atmosferi je vse pogosteje prihajalo tudi do fizičnih spopadov med slovensko lin nemškutarsko oz. nemško mladino, med Sokoli iiin nemškimi tumorji, do najostrejšega konflikta .pa je prišlo jeseni 1908, ko ije na Rtujiu zborovala slovenska obrambna Družba Svetega Girila Im Metoda. Spopad je izzval tako (imenovane septembrske dogodke v Ljubljani1. Prva dva decenija' našega stoletja so se doma lin po svetu vrstili dogodki, ki so posredno ali neposredno oblikovali. fiziognomijo naše geneiraoije. Brutalni postopki Avstro-Ggrske proti kraljevimi Srbiji {Ikle-vetnilška kampanja ob zamenjali dinastije 1903 na prestolu v Beogradu, oarinskai vojna 1906, aneksija Bosne in Hercegovine 1908, balkanske vojne 1912/13, provokativni' obisk avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu dne 28. junija 1914 itd.) so tudi slovenski mladini odpirali oči, da je čedalje bolj spoznavali a, kako je vsa državi jamska vzgoja v šolah velika laž, da je pesem prepričanega slovenskega domoljuba in pisatelja Janka Kersnika »Domovje moje Avstrija, ti biser vsega Si sveta« politična zmota, da je resnica čisto drugačna. Slovenci in Jugoslovani sploh, tudi oni na Balkanu, smo bili Avstriji: 'in Nemčiji napoti pri njunem osvajanju Balkana lin prodiranju na Bližnji vzhod. Mii smo motili nemške načrte na liniji Berlin — Bagdad. 'Najnaprednejši: in najbolj zreli mi adirti, na primer preporodovoem, je bilo jasno., da bo prej ali slej prišlo do odločilnega spopada med Slovanstvom In imperialističnim germanstvram, da za Slovence ni obstoja brez razbitja Avstro-Ogrske. Nasprotno pa so nemški In avstrijski imperialisti prekipevali od prešerne osvajalmosti in delali načrte, kako bodo uredili Evropo in ves svet v germanski režiji'. Mesec dni po sarajevskem atentatu: je avstro-ogrske soldateska, polna divje ošabnosti, nastopila svojo, kot so inidiatorjii mislili, kratko kazensko ekspedicijo v Srbijo, da bodo po avstrijskih zakonih sodili srbskim »zločincem«. Toda kratak pohod v Srbijo se je v nekaj dneh spremenil v dolgotrajno in krvavo svetovno vojno. 'Povsod po naših deželah, posebno pa v Bosni' in na slovenskem ozemlju se je začela krvava rihta »srbofilom« iiin »izdajalcem«. Tudi v spodnještajerskih mestih se je nemška in nemškutarska drhal divje izživljala nad nedolžnimi ljudmi. Zakon kot da je izgubil sleherno veljavo lin 'moč za pripadnike jugoslovanskih narodov. Vojna je prvo leto potekala brez Sijajnih zmag na frontah. Avstrijske generale so razočarali: Srbi1, ki rtiso marali bežati v Srbijo., temveč so podi® avstrijsko vojsko proti Sarajevu lin po Sremu. Ra vendar so avstrijske marškompanije v Mariboru z bučno godbo In divjim vzklikanjem nemškutarSkih »patriotov« odhajale na žaleniško postajo iln dalje na fronto v Galicijo lin Bosno. Drugo leto vojne je bilo godbe manj, navdušenja pa sploh rtič, »patriiotična« nemškutariija pa se je izživljala nad »vindišarji« in »kacelmoharji«.1 To je bil zaničljiv izraz za Italijane, ki so medtem napovedali Avstriji vojno. Vidino je napredovala materialna iiin moralna izčrpanost na fronti in v zaledju J Avstrijski, vojsk, Slovenec, H rvat, stol etja vzgajan v slepi pokorščini, se ni več pokoraval z »ich melde gehorsamst«, marveč je začeli dvigati orožje proti svojim zatiralcem {(Kotar, Judenburg, Radgona, zeleni kader lin drugod). V zagrizemo ptujsko mesto' je prva lastovka, znanilka novega časa, priletela 16. maja 1915, tilk pred italijansko vojno napovedjo Avstriji, ko so vojaki ljubljanskega 17. pehotnega polka, prehodno nastanjeni v gimnaziji na (Ptuju, Izobesili na poslopju Slovensko zastavo, kar je bilo prvič v zgodovini tega mesta, da je na javnem poslopju visela slovenska zastava. V letu 1916, v tretjem letu vojne, so naši informatorji, Slovenski gospodar, Marburg Zeitung, graška Tagespost še kdajpakdaj vzplameneli v avstrijskem patriiotičnem navdušenju, pravega! ognja pa rti več follilo. Oktobra tega leta je socialist Friedrich Adler v dunajskem parlamentu ustrelil ministrskega predsednika grofa Stiirgkh-a, naslednji mesec pa so užaloščeni general pospremil, cesarja Franca Jožefa 1. v grobnico kapucinske cerkve na Dunaju. Za mnoge je bil pogreb starega cesarja hkrati pogreb avstro-ogrske monarhije. Iz tujine so, kljub ostri cenzuri prihajali giasovi o 'osvobodilnem delovanju jugoslovanske In češke politične emigracije. 'Dne 30. maja 1917 je predstavnik avstrijskih Jugoslovanov Anton Korošec v dunajskem parlamentu prebral »Majsko deklaracijo«, ki je na podlagi narodnostnega načela Im hrvaškega državnega prava zahtevala samostojno državo Jugoslovanov »v okviru avstro-ogrske monarhije« in »pod žezlom habsburške Vladarske hiše«. Mi, vročeglavi mladinci lin ljudske! množice smo deklaracijo razumeli kot svojo voljo, brez avstro-iogrskega okvira im brez habsburškega žezla. Ljudske množice še mikali v maši zgodovini niso bile tako razgibane kot v tistih deklaracijskih meseCiih, ne v kmečkih uporih, ne v akciji za »zedinjeno Slovenijo« in ne v času ljudskih taborov. Proti koncu 1917 je svet pretresla vest o socialni1 irevoludijii v 'Rusiji. Pravilmo razumevanje za ta dogodek je bilo prj nas bolj redko, kajti' glavni komentatorji revolucije so bili avstrijska In nemška vojska, ki sta šl .na račun težkih razmer v Rusiji prisvojili velikanska ozemlja, preprostemu 'ljudstvu pa so dogodke v Rusiji (komentiral bogataši iiin cerkev. J esani 1918 se je klobčič nerešljivih vojnih zapletov začel odmotavati. Srbska vojska, 1) Nekje na Tirolskem so kmetje italijanske narodnosti Izdelovali figurice, k! so se v narečju imenovale die Katzel. okrepljena z jugoslovanskimii prostovoljci, je prebila fronto v Makedoniji in nastopila zmagovito pot skozi Srbijo proti Savi in Dravi, nakar slo ise sesule vise fronte po Evropi, od Avstro-OgrSke je ostala Avstrija v svojih nacionalnih mejah, razen na Koroškem, kjer se je boj nadaljevali. Svetovna voijna se je začela ob Orini «in Savii, is ciljem da zbriše s političnega zemljevida Srbijo, končala ©e je za imenovanima rekama s tem, da je za zmeraj Izginila Avstro-Ogrska. V letih 1919/20 ise je (izgrajevala nova država .Kraljevima Srbov, Hrvatov lin Slovencev. Prt vseh dogajanjih, ki ©o sl sedaj naglo sledila, je sodelovala tudi mladima, pri Narodni straži', Maistrovih borcih za severno mejo In v armadi. Ljudske množice so z zanimanjem 'in prizadetostjo spremljale mirovna pogajanja, ki so se za Slovence in Hrvate krivično končala pri razmejitvi proti Avstriji In iltailijt. Po burnih »prevratnih« mesecih, kakor smo 'Imenovali čas razpada Avstro-Ogrske, se je nadaljevalo še vedno memiirnio delo na mariborski gimnaziji. Med maturanti leta 1920 je bil Anton Slodnjak. Na mariborski gimnaziji sva se tudi pobliže seznanila, on In jaz. Ko je on bili petošolec, sem jaz trgal hlače v prvem razredu. (Brez ceremonij sva se sprijateljila, čeprav to nuj bilia navada, da bi dijak višjega razreda imel prijatelja v nižjem razredu. Pri rojaku iz Bodkovec sem Videi takoj, da me je upošteval, jaz, pa iseim bil s tem prijateljstvom silno počaščen. Respektiral sem ga, iker Je bil štiri razrede pred menoj (takrat je že en razred veliko pomenil], imponirala mi je njegova možatost, občudoval sem učene debate z njemu doraslimi vrstniki in ga blagroval zaradi ugleda in veljave, ki ju je užival pri profesorjih in dijakih. Slišal sem, da je s profesorjem za nemško (literaturo, zadrtim Nemcem Knappom razpravljal o literarnih in kulturnih problemih teko sproščeno, kot da nista( ion in profesor predstavnika dveh narodov z neporavnanimi računi. Tudi s profesorjem Slovenščine sta, kot se je govorilo, večkrat obravnavala! slovenske literarne probleme in da je pogosto moral profesor korigirati svoje stališče. Da je pa tudi sam literarni ustvarjalec, čeprav tega nil obešali na veliki zvon, je bilo znano na vsej gimnaziji. Skoraj naravno je bilo pričakovati, da se ho po maturi) vpisal na slavistiko. Poi krajšem omahovanju med umetnostno zgodovino lin še nekaterimi drugimi študijskimi disciplinami se je odločil za študij slavistike na leto dlni poprej ustanovljeni ljubljanski univerzi), ki je takoj v začetku v vseh strokah zasedla katedre z odličnimi kadri, skupina slavistov 'R. Nahtigali, F. Ramovš, F. Kidrič Ir» L Prijatelj pa je bila po znanstveni kvalifikaciji, ustvarjalnosti lin akademski izkušenosti enkratna. Izvrsten je bil tudi avditorij, nadarjen m delaven, ki' je po končanem študiju z vso odgovornostjo opravljal zahtevne naloge v osvobojeni domovini. V sodelovanju z znanstveniki slavisti zunaj univerze so fakultetni slavisti uspešno razvijali raziskovanje slovenskega jezika In slovenske književnosti. Med prvimi doktorji ljubjansko Slavistike je bil 1925 promoviran Anton Slodnjak z 'disertacijo o Davorinu Trstenjaku iz Kraijevec, danes krajevna skupnost Videm ob Ščavnici. Disertacija je jasno določila mesto Davorina Trstenjaka v Slovenski znanosti' In književnosti. Poleg slavističnih je Slodnjak poslušal predavanja iz germanistike (Jakob Kelemina), umetnostne zgodovine (Izidor Cankar) in narodne zgodovine (Nikola Radiojčič). Iz nemškega jezika s književnostjo liln narodne zgodovine je opravili tudi diplomski ilzpit. V letih 1925—27 se je znanstveno izpopolnjevali na Jagielonski univerzi v Krakovu, da fai se pripravil za akademskega učitelja poljske iliteratuire na slavistiki v Ljubljani. Ker so takratni odločujoči faktorji ministrstva prosvete v Beogradu imeli precej ozke kriterije o znanstvenih potrebah iterarne zgodovine na fakulteti v Ljubi jami, se načrti profesorja Prijatelja, ki je za svojega odličnega slušatelja več let pripravljal mesto' profesorja poljske; literature na mladi ljubljanski slavistiki., niso mogli uresničiti in tako je mlad, dobro kvalificiran literarni zgodovinar po vrnitvi: v domovino 1927 prevzel mesto profesorja slovenščine na Trgovski akademiji v Ljubljani', kjer je ostal do osvoboditve 1945, ko ga je ljudska oblast prosila, da jii pomaga organizirati strokovno šolstvo po novih intenciljafa. To zaupanje mu je bilo priznanje za hrabro zadržanje pred razrednim in nacionalnim sovražnikom med okupacijo, ko je bili trikrat aretiran in za daljši čas zaprt (1941, 1942 in 1945). Srečnemu naključju se imamo zahvaliti, da ga okupatorski Slugani niso likvidirali. Leta 1947 ga je rektorat univerze v Zagrebu povabil za rednega profesorja slovenske književnosti ina tamkajšnji, slavistiki.. Povabilu se je z veseljem odzval ter z veliko erudicijo im mjernu lastnim temperamentom opravljali častno nalogo pred milaidim avditorijem bratskega naroda, žal samo do 1950. Po smrti' profesorja Kidriča im v novih pogojih študija slavistike ga je namreč poklicala ljubljanska fakulteta, da 'kot redni profesor slovenske književnosti nadaljuje delo svojega prednika. Njegovo zagnano lin temeljito znanstveno ter vzgojno delo v slavističnem seminarju je trajalo malo časa. Lete 1959 je bil ikot žrtev nečedne afere upokojen, kar je do smrti nosili v sebi) kot težko krivico, ki jo je deloma popravila tujina. Goethejeva univerza v Frankfurtu ob Maini je profesorju Slodnjaku ponudila mesto limterpreta Slovenske, hrvaške liin srbske književnosti na svoji Slavistiki. V Frankfurtu je ostal do 1965, ko ©e je na lastno željo vrnil v domovino. Poslej je skoro dve desetletji snoval in ise predajal znanstvenemu deilu v mirnem lokoilijtu pod Rožnikom ter v Narodni in -univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Roglavitn-a njegova preokupacija je bito razi iskovan j e slovenske književnosti od njenega začetka do danes. .Najraje pa se je zadrževal pni I'iitenaftiiih 19. st., pni Prešernu to Levstiku. Podroben prikaz Stodmjako-vega znanstvenega Sin umetniškega delia je podala 'Nada- Prašelj v Slovenskem biografskem leksikonu, 10. zv., 361—365. Tu bom parafraziral avtoričin tekst fiz SBL lim kakšno zrnce dodal fiz Slodnjakove avtobiografije v arhivu 11. razreda SAZU fin kaj liz lastnih doživetij. Obsežno literarnozgodovinsko raziskavo je opravil že z disertacijo. V ilMih 1932/33 je v vrsti' člankov pod skupnim naslovom Pisma o slovenski književni zgodovini: orisal književnfii razvoij v novi smeri obravnavanja iterarne zgodovine. Njegovo raziskovalno delo obsega nad 350 bibliografskih enot, med katerimi so obsežne študije fin monografije. Vsak njegov spis, tudi najkrajši članek, sé odlikuje z znanstveno pretehitannstjo fin zanesljivostjo. Od velikih tekstov naj omenim Pregled slovenskega slovstva, Akademska založba 1934; Geschichte der slovenfisohen- Literatur, Grundriss der slawischen Philologie und Kulturgeschichte, 'Berlin 1958; Slovensko Slovstvo, Mladinska knjiga 1968; Obrazi- fin dela slovenskega slovstva, Mladinska knjiga 1957; kot soavtor je za Zgodovino slovanskega Slovstva, Slovenska matica 1959, 1961, 1963 obdelal obdobje realizma in naturalizma. Lahko rečemo, da ni pomembnejše osebnosti slovenske literatu re, ki ne bi vzbudila raziskovalne radovednosti neutrudnega literarnega zgodovinarja Slodnjaka. Vse življenje sta ga zanimala v prvi vrsti Levstik ,in Prešeren. To je afiniteta oseb, časa fin razmer, saj se je tudi Slodnjak kar naprej srečeval z Btofiweisi, Gosti fin Gagarini. O Prešernu je pisal v ljudskih fin ga komentirali v znanstvenih lizdajah. Virh teh raz-fiskav je obsežna študija Prešernovo življenje, iki je izšla najprej v srbskem prevodu (1962) im nato v slovenskem fizviimiku (1964). Raziskave o Levstiku je zaključili z 11. knjigo Zbranega dela 1980. Pred vojno je objavil štiri zvezke Erjavčevega dela, po vojinli pa Slovenska dela Stanka Vraza, fiZbrane pesmi Antona Aškerca, izbrane povesti, humoreske im satire Prana Milčinskega, knjigo izbranih esejev 'Ivana Prijatelja t in Izbrano delo Matija Murka. Im končno ne smemo pozabiti njegovih dragocenih prispevkov v Slovenskem biografskem leksikonu, kjer zopet prednjačita Levstik fin Prešeren, drugi s komdizmo študijo na 66 straneh, kar je gotovo najdaljši donesek v tem leksikonu. Profesor Slodnjak se je z rezultati svojega znanstvenega dela trajno zapisal v anale maše kulture. Njegovo delo visoko oenfi tudi tujina, znan je po vsem slovanskem in neslovanskem svetu, zlasti ga spoštujejo nemški znanstveniki, med katerimi ima več iskrenih prijateljev. Posebej je treba poudariti, da je vrednote slovenske literature posredoval jugoslovanskim narodom. Hrvaške fin srbske znanstvene ustanove (JAZU, MH, SANU, MS, CANiU itd1.) ter posamezni znanstveniki, če so potrebovali kakšno informacijo o srbslkobnvatsko-stovenskih književnih stikih, so se obračali najprej na profesorja Slodnjaka. Njegova! zasluga je v veliki meri, če se danes na vseh jugoslovanskih fin mnogih drugih slavističnih katedrah einakgpravmo z drugimi slovanskimi literaturami predava* slovenska 'literatura-. Slodnjak je veliko pripomogel, da se danes slovenski avtorji bero fin prevajajo po svetu. Sloidinjakovo umetniško ustvarjanje se je, tako se je do nedavnega mislilo, začelo z biografskim romanom Neiztrohnjeno srce. Pregled njegove Iterarne zapuščine fin obnavljanje osebnih spom-imov na mlada leta je odkrito večje pripovedno delo avtobiografskega značaja z naslovom Pohojeni obraz, katerega odlomek je objavljen v Zborniku ptujskih visokošolcev 1932. Slovenska matica je 1985 roman izdala s spremno besedo dr. J. Mahniča. Roman Nefiztrohnjeno srce je pri sodobnih kritikih naletel na neprijazen sprejem, kakor se to rado dogaja še ineuveljavijeniim pisateljem, čas je nato dokazal, da je 'pisatelj ubral pravo pot, ko se je odtočil, da Prešernovo človeško podobo fin umetniško delo približa bralcu v obliki biografskega romana. Pri odklonilnem stališču takratne kritike je Igral, kot bi se to danes reklo, -važno vlogo »človeški faktor«. Za slovensko literarno lozo je značilno', da sli’ je ob izidu romana revija Obzorja, ki jo je urejeval Vladimir Kralj, -edlima upala črhniti besedo v obrambo piša- • telja. Po vojni sta sledila še dva romana: roman o Levstiku Pogine naj — pes, 1946, lin roman o Cankarju Tujec, 1976. Trilogija Prešeren — Levstik — Gainikar popelje preprostega kot tudi umetniško pretencioznega bralca v svet naših ustvarjalcev - umetnikov in mu -nudi znanstveno točne Informacije. Imena Prešeren —Levstik — Cankar so bila napisana tudi na zastavah našega osvobodilnega- baja. -S članki- to študijami je Silodjak sodeloval v vseh slovenskih znanstvenih reVijah ter v mnogih srbskih in hrvaških, njegova dela- so objavljale najuglednejše založbe, bil je najvidnejša literarno znanstvena osebnost doma to v tujini, Visoko cenjen v vseh jugoslovanskih centrih. Delaven in ustvarjalen je bil do zadnjega dne. Na njegovi delovni mizi je ostalol nedokončano zanimivo pričevanje fiz Prešernove dobe, Čopova pisma; Ta koncept bodo dokončali mlajši, poznavalci predmeta, žal tudi ni dočakal, da bi -izšla Korytkova Pisma, pri 'katerih je 'izdaja- teljema, angieškima pollomistoma Mortiki ln Henryju Leerrtiingu z znanjem in nasveti pomagal razsvetljevati temna mesta. Kot človek je bil vedino ponosen, samozavesten M neupogljiv, daleč od malomeščanske prilagodljivosti, prijateljem zvest m vedino .pniprav-Ijein pomagati. Ničesar irti bolj. sovražili kakor iiizumstvo, 'laž iin konformizem. O vseim je imel svoje mnenje ki ga jè! pogiuimino' brani, kadar je biJo potrebno, ne glede ma to, ali boi to komu prav alt me. V življenju je pretrpel veliko težkih udarcev usode liin veliiko krivic brezobzirne im. sebične družbe. Njegovi nasprotniki, sami brezobzirni in osebni, so imeli v njem razumevajočega im plemenitega oponenta. Za svoj znanstveni im umetniški prispevek slovenski nacionalni kulturi je prejeil več priznanj od dioimačib lim tujtih znanstvenih ustanov in družbenih predstavništev, deta1 1949 državno nagrado1 za roman Pogine naj — pes, nato Prešernovo magrado, pa nagrado 'iz sklada B. Kidriča in 1982 za življenjsko delo inajMišje priznanje za znanstveno dello, Kidričevo nagrado. Ob stoletnici smrti A. Miicklewlioza mu je zasluge priznala Pel jeka akademija znanosti iim umetnosti, v Varšavi, s priznanjem je ocenili njegovo delo slavistični kongres v Moskvi 1958, Vseučilišče v Zagrebu mu je podelilo, častni doktorat, JAZU ga je 'izvoiiia za. svojega dopisnega člana, Slavistično društvo Slovenije ga je prištelo med svoje častne člane itd. 'Najilepše priznanje, ki ga je bil najbolj vesel, pa so mu ob proslavi osemdesetiemioe njegovega rojstva v domačem .kraju dalli vnuki mladostnih vrstnikov lin prijateljev, delovni kmečki, (ljudje ] ki so se pred povabljenim# .slavljenčevimi sorodniki in prijatelji v njegovo čast predstavili s presenetljivim kulturnim programom. Ta program je bil hkrati revija prosvetnega napredka njegovega .domačega kraja v preteklih osemdesetih letih. ,Na tej proisiavi. je bil zakoličen isiovenjegoriški filološki četverokotnik, katerega oglišča. so: dva lingvista, Anton Murko in Franc Miklošič ter dva literarna zgodovinarja, Matija Murko, in Anton Slodnjak. Dr. Anton Slodnjak govori na »Vrazovem večeru« v Študijski knjižnici v Ptuju 1971 Akademiker Dr. Anton Slodnjak und sein Geburtsort Anton Slodnjak, Doktor der Philosophie, geboren 1899 in Bodkovci, Ortsgemeinschaft Juršinci, Gemeinde Ptuj, auf einem national sehr bedrohten Gebiet; einer unter den bedeutendsten slowenischen literarischen Historiker; Essayist, Redakteur und Schriftsteller, verbrachte seine Kinderjahre im Geburtsort, seine Jugendjahre aber als Schüler am Gymnasium in Maribor und als Student der Slawistik an der Philosophischen Fakultät in Ljubljana und an der Universität in Krakow. Er arbeitete als Professor der slowenischen Literatur an der Universität in Zagreb und Ljubljana und als Professor der jugoslawischen Literatur an der Goethe-Universität in Frankfurt am Main. Sein gesamtes literarisches Schaffen umfasst über 350 bibliographische Einheiten, darunter eine grössere Zahl umfangreicher Monographien, Studien, Essays, Artikel und Romane. Als literarischen Historiker und Schriftsteller beschäftigten ihn sehr vor allem Prešeren und Levstik. Von den grösseren Werken muss ich erwähnen: Pisma o slovenski književni zgodovini (= Briefe über die slowenische literarische Geschichte), Pregled slovenskega slovstva (= Überblick über das slowenische Schrifttum), Geschichte der slowenischen Literatur, Studien über France Prešeren, Slovensko slovstvo (= Das Slovenische Schrifttum), Realismus und Naturalismus, Zgodovina slovenskega slovstva (= Die Geschichte des slowenischen Schrifttums) im Rahmen des Vereins unserer Auswanderer), Studien Obrazi in deia (= Gesichter und Schaffen); er hat eine Reihe der Geleitsworte und Kommentare zu den Ausgaben der alten slowenischen Schriftfteller und Dichter geschrieben. Bekannt sind seine Romane: Neiztrohnjeno srce (= Ein unverwesliches Herz), Pogine naj pes (= Krepieren soll der Hund), Tujec (= Der Fremde) und vor kurzem wurde auch der Roman aus seinen Jugendjahren Pohojen obraz (= Das zertretene Gesicht) entdeckt. Für sein Schaffen erhielt er mehrere Ehrenpreise und heimische und fremde Anerkennungen: er war Ehrendoktor der Universität von Zagreb, Ehrenmitglied des slawistischen Vereins für Slowenien, ordentlicher Mitglied der Slowenischen Akademie der Wissenschaft und Kunst, Korrespondenzmitglied der Jugoslawischen Akademie der Wissenschaft und Kunst in Zagreb; Anerkennungen haben ihm auch die Polnische Akademie der Wissenschaft und Kunst aus Warschau und der Slawistische Kongress in Moscau 1958 verliehen. Na rojstni hiši dr. Antona Slodnjaka v Bodkovcih pri Juršincih je bila 27. oktobra 1985, v okviru 20. Borštnikovega srečanja, odkrita spominska plošča Foto: M. Šneberger Franc Golob PTUJSKI ŽIVINSKI SEJMI NA PREHODU IZ 19. V 20. STOLETJE Moj namen je osvetliti v tem sestavku ptujske živinske sejme na prehodu iz 19. v 20. stoletje, a za lažje razumevanje pomena in povezanosti Ptuja s sejmi se mi zdi potrebno, da se v začetku vsaj bežno dotaknem razvoja sejemskih pravic mesta Ptuja, tako kramarskih, letnih, tedenskih kot tudi živinskih. O sejmih v mestu Ptuju govori že falsificirana darilna listina kralja Arnulfa iz leta 890.1 S falsifikatom je salzburška nadškofija dosegla leta 977 novo darilno listino cesarja Otona II., s samim falsifikatom pa se ugotavlja na osnovi dokumentarnega gradiva iz 9. stoletja salzburške posestne pravice, ki so jih imeli tudi v Ptuju. Iz te listine je razvidno, da je postal Ptuj v tistem času pomembno cerkveno središče, da je imel most, morda že mostnino, sejmino ter pravico do sejemskega prava in sodstva. Ker Ptuj takrat še ni bil mesto, je imel te pravice lahko kot sejmišče, ne pa kot mesto. Torej je bil Ptuj v 9. stoletju in še pozneje do ustanovitve mesta le kraj privilegiranih letnih sejmov. Tedenske sejme omenja tudi listina, ki jo je izdal Friderik Ptujski leta 12802 salzburškemu nadškofu, kjer med drugim tudi izjavlja, da se bodo on in njegovi dediči zadovoljili s kastelanstvom, namreč z mit-nino in carino mesta in carino tedenskega sejma, kakor je bilo to določeno v listini, ki je bila o tem izdana. O trgovini Ptujčanov z živino (z volmi, svinjami, ovcami) in z izvozom živine preko Krasa iz Ogrske govori listina iz okrog leta 1368.3 Vse to predpostavlja delovanje letnih sejmov, ki tako trgovino na daljavo omogočajo. Sejmi so tudi sestavine mestnega statuta iz leta 1376, ki med drugim govori tudi o sodišču na sejmu.4 O letnih ali tedenskih sejmih govorijo še številne drugi listine, kot na primer iz leta 14195 (letni sejmi pred mestom pri Sv. Ožbaltu), 14426 (dohodki letnega sejma na Ožbaltovo), 14587 (cesar Friderik potrdi Ptuju ob letnem sejmu na Ožbaltovo še en letni sejem v torek po bin-koštih, katerega je dovolil salzburški nadškof kot mestni gospod), nadalje listina iz okrog leta 1511,8 ki omenja dva letna sejma, in sicer na dan sv. Ožbalta (5. 8.) in sv. Katarine (25. 11.), ko sov času obeh sejmov pobirali v Ptuju dvakratne mitninske pristojbine. Zadnja omemba in potrditev letnih sejmov v listini je z dne 28. dec. 1808,8 v kateri je cesar Franc l. na prošnjo magistrata mesta Ptuja podelil tri letne in hkrati živinske sejme, in sicer na Jurjevo, Ožbaltovo in Katarinino, to je 23. aprila, 6. avgusta in 25. novembra. To odločitev utemeljuje s tem, da s podelitvijo teh letnih in živinskih sejmov pospešuje gospodarsko dejavnost (»industrijo«) in tako želi pomagati mestni občini, a ne na škodo sosednjim krajem. Mestna občina bo sama pobirala tržne pristojbine in je pri tem ne sme nihče motiti. O poteku sejmov v Ptuju govori stenski razglas Sejemski red in pristojbinske tarife za mesto Ptuj,10 ki ga je sprejela mestna občina Ptuj oktobra 1892, deželno namestništvo v Gradcu pa ga je potrdilo januarja 1893. Celoten sejemski red, ki ga je za javno izobesitev natisnila tiskarna Wilhelma Blankea v Ptuju, obsega 3 dele: 1. Sejemski red za tedenske sejme, 2. Sejemski red za živinske sejme in 3. Sejemski red za kramarske sejme. V 1. členu Tržnega reda za živinske sejme so našteti sejemski dnevi za živinske sejme, in sicer dnevi, ki so bili odobreni mestu Ptuju na osnovi listine privilegijev z dne 28. dec. 1808 in z odloki deželnega namestništva iz novembra in decembra 1884 ter oktobra 1891. živinski sejmi so bili v Ptuju: letni sejmi 23. aprila, 5. avgusta in 25. novembra, 1. in 3. torek vsakega meseca so veliki sejmi, razen tega pa so vsako sredo svinjski sejmi. V naslednjem členu je določen sejemski prostor, in sicer v Kaniži na parcelnih številkah 379 in 380/I. Z ograjo sta ločena prostora posebej za domačo in posebej za tujo živino (izza hrvatsko-madžarske meje). Na sejmišču se je lahko prodajala naslednja živina: prežvekovalci in konji, na svinjskem sejmu pa svinje (člen 4). Iz nadaljnjih členov se razbere, da je bil začetek sejma ob 9. url, da se ni smelo trgovati izven sejmišča. Za živino je bil potreben potni list, ki sta ga kontrolirala živinozdravnik in žandarmerija, živino je moral pregledati živinozdravnik in takoj izločiti bolne ali sumljive živali. Na sejmišču ni bilo dovoljeno prodajati ali uživati hrane ter pijače. Za uveljavitev reda na sejmišču je moralo poskrbeti županstvo, za kršitelje tržnega reda so Kile lahko izrečene denarne kazni (1—50fl.) ali zapor v trajanju od 6 ur do 10 dni. Tržne pristojbine so bile določene v uradno sprejetih tržnih tarifah, in sicer: —■ za konja 6 kr. — za vola 5 kr. — za kravo ali telico 5 kr. -r- za ovco ali kozo 3 kr. — za pitano svinjo 3 kr. — za plemensko svinjo 4 kr. — za telička 2 kr. — za odojka 2 kr. Pristojbina se od leta 1884 ni i bistveno spremenila, saj se da iz osnu- tka živinskega reda mestne občine Ptuj11 razbrati, da so bile pristojbine enake, razen za konje, za katere je bila pristojbina celo višja (7 kr.). V živinskem sejemskem redu 1884 so bili živinski sejmi določeni na vsako prvo sredo v mesecu z izjemo v mesecih aprilu, avgustu in novembru, število sejemskih dni se je torej do leta 1893 povečalo še za 1 mesečni veliki sejem in za tedenski svinjski sejem. Iz tega, da se je mestna občina Ptuj potegovala za vedno več sejemskih dni, se da lepo sklepati na velik pomen sejmov za Ptuj kot vir dohodka za mesto kakor tudi za meščane. Niso se samo potegovali za več sejemskih dni, temveč tudi za raznovrstne živinske sejme, saj leta 1884 še ni bilo posebnih svinjskih sejmov. Na željo mesta Ptuja, da bi bilo še več živinskih sejmov, kaže tudi zadeva, ki se je vlekla skozi več let, namreč prošnje, da bi namestništvo v Gradcu izdalo dovoljenje za tedenske sejme za veliko živino obenem s svinjskimi sejmi. Prošnja je bila leta 1903 zavrnjena.12 škoda, da ta obsežni spis v arhivu ni ohranjen, saj bi pomen sejmov za Ptuj še podrobneje razjasnil. Na željo po koncentraciji živinskih sejmov v mestih kaže spis občine Breg pri Ptuju,13 iz katerega je razvidno, da je imela župna občina Hajdina z dekretom c. kr. dvorne pisarne iz leta 1842 dva živinska sejma pri kapeli sv. Roka in tri pri cerkvi sv. Martina na Hajdini. Z dovoljenjem namestništva v Gradcu 1865 sta se sejma pri kapeli sv. Roka prenesla na Breg in bila 6. junija in 26. avgusta vsako leto. Ostali trije sejmi pri cerkvi sv. Martina (1. maja, 8. julija, 30. avgusta) so se z dovoljenjem namestništva v Gradcu prenesli na Breg leta 1904. Da ne bi sovpadali z mestnimi sejmi v Ptuju, so določili nove datume: drugi ponedeljek v maju, juliju in septembru vsakega leta. Iz sejemskega reda za živinske sejme v občini Breg pri Ptuju14 iz leta 1891 je razvidno, da so na sejmu lahko prodajali govedo, konje, koze, ovce in svinje. V sejemskem redu iz leta 1914 lahko razberemo, da so na sejmih na Bregu prodajali samo še govedo, koze in ovce. Ker sočasno v začetku 20. stoletja raste prodaja svinj in konj na ptujskih živinskih sejmih, je jasno, v čigavo korist so na Bregu zgubili dovoljenje za prodajo konj in svinj, ki so jih lahko prodajali še po sejemskem redu iz leta 1891. Kronika mesta Ptuja15 navaja, da je dobil Ptuj v letu 1895 zraven obstoječih treh letnih in dvanajstih mesečnih sejmov še 52 svinjskih sejmov, to je vsako sredo. Prvo leto je bilo pripeljanih le okrog 400— 500 svinj, naslednje leto, ko so bili svinjski sejmi objavljeni v časopisih, je bilo prignanih že okrog 12.000 svinj. Nadalje kronika pove, da je bil v letu 1900 uveden še drugi veliki mesečni sejem na vsako tretjo sredo v mesecu. O uvedbi svinjskih sejmov pa govori že sejemski red iz leta 1892 oziroma 1893. Da so se po navedbah Kronike mesta Ptuja začeli svinjski sejmi šele 1895, je menda vzrok v neurejenem tržnem prostoru za živino, kar je razvidno iz dopisa deželnega namestništva v Gradcu z dne 22. 2. 1900.16 Dopis se nanaša na poročilo, ki ga je mestna občina Ptuj poslala deželnemu namestništvu o provizoričnih živinskih sejmih in o tem, da bo urejen novi tržni prostor za svinje, ki bo ustrezal vsem pogojem. Na priloženo skico sejmišča (glej prilogo 1) je dalo deželno namestništvo naslednje pripombe: dohodne poti za domačo in tujo (madžarsko-hrvatsko) živino in za svinje morajo biti ločene z dvojno pregrado, stojišča za tujo živino morajo biti ločena z vseh strani z dvojnimi pregradami, za konje morajo imeti stojišča in predprostor z utrjenimi tlemi, nadzor na sejmišču morata opravljati dva diplomirana živi-nozdravnika. Zahteva po dveh živinozdravnikih kaže na to, da so se sejmi resnično večali, saj še leta 1893 v sejemskem redu piše, da je dovolj en živinozdravnik. Kolikšen pomen je Ptuj dajal živinskim sejmom, se vidi tudi iz osnutka spremnega dopisa k oznanilu sejmov v 12 koledarjih oziroma pratikah iz leta 1904.17 Iz seznama se da ugotoviti, da je trgovina z živino na ptujskih živinskih sejmih dejansko pokrivala velik del avstrijske polovice Avstro-Ogrske. Oglasi naj bi se tiskali pri štirih založnikih na Dunaju (Carl Fromme, Moritz Perles, R. Waldheim, Bauer Kalender), pri treh založnikih v Gradcu (Leykam Verlag Styria, Verainsdruckerai), enako v Ljubljani (Blasnik, Kleinmayr in Bamberg, Družinska pratika) in pri J. Stainbauerju v Vimperku (Winterberg) na češkem, pri Johannu Haasu v Welsu na Zg. Avstrijskem ter pri Karlu Prochaski v Cieszynu (Teschen) v šleziji. O pomenu sejmov za Ptuj govori tudi to, da je mestni urad v Ptuju objavljal Razglas o ptujskih sejmih (glej prilogo 2) v ptujskem časopisu štajerc v skoraj vsaki številki. V Razglasu so objavljeni vsi sejmi v Ptuju, ki so zajeti že v sejemskem redu iz 1892/93, kakor drugi mesečni sejem vsako tretjo sredo v mesecu, uveden leta 1900. Tako je-imel Ptuj v začetku 20. stoletja tri letne živinske sejme, vsak mesec dva goveja in konjska ter tedenski svinjski sejem. štajerc je že v prvem letu izhajanja, to je leta 1900, začel spremljati ptujske živinske sejme in objavljati poročila s sejmov z namenom, da obvešča kmeta o cenah in prodaji živine ter ga tako spodbudi, da bi tudi sam pripeljal živino, čeprav je bila osnovna naloga Štajerca v slovenskem jeziku na slovenskem štajerskem širiti nemštvo,18 pa je bil vendar list namenjen tudi kmetu. Pomagal naj bi mu z nasveti, kako čimveč proizvesti in kako čim lažje prodati pridelke. To pa zato, ker če bo kmet več proizvajal, bo višek produkcije prodal in trgovci — posredniki v Ptuju bodo ob tem bogateli. V začetku 19. stoletja je Ptuj postopoma gospodarsko napredoval,19 za kar gre predvsem zahvala tranzitni trgovini, ki se je po avstrijski pridobitvi beneškega ozemlja močneje razvila, saj se ji je tako severna Italija neposredno odprla za trgovino z žitom in živino, še posebno z živino iz Madžarske in Podravja. Vendar je začela tranzitna trgovina v štiridesetih letih 19. stoletja pojemati, še zlasti pa, ko je južna železnica pustila Ptuj ob strani. Zgraditev vzhodne železnice do Varaždina 1859 in do Velike Kaniže 1864 meščanstvo Ptuja ni znalo izrabiti za pospešitev obrti in industrije, zato mu je ostala le še vinska trgovina iz Haloz in Slovenskih goric ter kupčevanje s poljskimi pridelki in živino iz zaledja. Ekonomsko se začne mesto bolj razvijati v času županstva nemškutar-skega, a sposobnega župana Jožefa Orniga (1897—1918), ki je pospeševal trgovino in industrijo ter splošni napredek mesta. Krepitev trgovine z živino lepo ilustrirajo podatki o dogonu živine na živinske sejme. Za vsa leta na prehodu v 20. stoletje popolnih podatkov sicer ni, vendar se že iz naslednjih da lepo razbrati trend naraščanja moči živinskih sejmov: Leto Število živine, pripeljane na sejem govedo konji svinje drobnica 1887” 5.924 919 24 1889” 5.879 306 — 14 1893”a 6.860 — 1 — — 1895” 8.902 818 1 ;4: 24 1895’ — —i 1 400—500 ppiM 1896” ” 7.131 776 ®8ll8l — 1896” " ” . — ' — 11.960 PìiéIp 1897” ” 10.088 1.122 ' 40 1897 12.570 1.202 11.696 ''—WH 1898” ” " 11.488 1.206 11.906 — 1899" ” ” 12.212 1.727 14.750 — 1900 14.235 2.300 14.472 1901” ” ” 13.602 2.185 13.755 1902 14.137 2.620 13.627 — 1903”” " 17.667 2.102 16.998 : _ m 1904 15.739 2.309 19.213 — . Podatki na osnovi mesečnih poročil živinozdravnika o številu prignane živine na letne in mesečne sejme (ZAP, Mestna občina Ptuj), ” " Letna poročila o številu prignane živine na letne in mesečne sejme, poslana deželnemu namestništvu v Gradec (ZAP, Mestna občina Ptuj), " ” " Podatki v Kroniki mesta Ptuja 1873—1913 (ZAP) Preglednica nazorno kaže, da je moč sejmov nenehno rasla, in to kljub manjšim nihanjem, število goveda, prignanega na sejem, se je torej povečalo s 5.924 v letu 1887 na 15.737 v letu 1904, kar je skoraj trikratno. Močno se poveča tudi število prignanih konj z 919 na 2309 v istem obdobju. Očitno se konec prejšnjega stoletja razmahne trgovanje s svinjami, saj je bilo 1895, ko se začno svinjski sejmi, na sejmišču na prodaj le 400—500 svinj, 1904 pa že 19.213. Iz tabele je razvidno, da nastane bistveni skok v številu živine na sejmu v letu 1897, da pa se rast razen pri svinjah po letu 1900 umirja. V prvih letih 20. stoletja so biii sejmi približno enako močni, iz česar je moč sklepati, da je bila tudi živinoreja na ptujskem območju vsa ta leta približno enako razvita. O tem govorijo tudi statistični podatki20 za leti 1900 in 1910 za takratni ptujski okraj, število govedi je nekoliko padlo od 45.650 v letu 1900 na 44.413 v letu 1910, pač pa se je povečala prireja svinj, in sicer od 61.006 riicèv leta 1900 na 74.756 leta 1910. V poročilih z letnih in mesečnih sejmov je zaslediti zelo malo podatkov o prodaji drobnice, ki se je po vsej verjetnosti pred letom 1900 prodajala na tedenskih sejmih. Iz navedenih poročil je razbrati, da je na velikih sejmih v letih od 1886 do 1900 bilo na posameznih sejmih od 1 do največ 11 kos. drobnice. Zato presenečajo podatki v prvih dveh letnikih Štajerca, ko se število drobnice povzpne tudi na 400 na enem sejmu. V časopisu sicer ni poročil z vseh sejmov v letu, vendar je naslednja tabela dovolj zgovorna. Datum sejma štev. prignane drobnice 19. 7. 1900 418 6. 8. 1900 422 3. 10. 1900 274 3. 7. 1901 252 17. 7. 1901 270 5. 8. 1901 262 2. 10. 1901 210 1. 12. 1901 — Za naslednja leta podatkov o drobnici ni več in kolikor se da sklepati po podatkih iz teh dveh let, bi lahko zaključili, da je število drobnice začelo upadati, kar je tudi adekvatno statističnim podatkom o številu drobnice v ptujskem okraju po letu 1880.21 Leto štev. drobnice 1880 1.369 1890 457 1900 178 1910 180 Tabela kaže torej na stalno upadanje drobnice po 1880. Primerjava teh statističnih podatkov in podatkov s sejmov v letih 1900 in 1901 nam vsiljuje sklep, da se na sejmih ni toliko prodajala domača drobnica, ker je je bilo v celem okraju manj, kot se je je prodalo na enem samem sejmu. Škoda je, da nam Štajerc ne pove, od kod so pripeljali to drobnico. Lažje je ugotoviti območje, s katerega je prihajala na prodaj na sejme ostala živina. V poročilih s sejma je mestni živinozdravnik zraven številčnih podatkov večkrat zapisal, od kod je prihajala velika živina, prav tako tudi za svinje. V poročilu s 3. januarja 190022 je zapisal, da je bila živina pripeljana s ptujskega in mariborskega območja (svinje), govedo pa tudi iz Hrvatske, konji so bili tudi ciganski (30 ikosov) in iz Madžarske. Podobnih zapisov je še več v tem in tudi v naslednjih letih. Sorazmeroma dosti je bilo na sejmih goveda iz Hrvatske, o čemer je živinozdravnik vodil posebno evidenco. Podatki povedo, da je število tega goveda z leti hitro naraščalo: Leto Hrvatsko govedo 1887 248 1889 392 1895 1.095 1898 1.043 Zanimivo je pogledati podatke, od kod so bili kupci, ker nam sami po sebi zgovorno povedo o izvozu živine v večino avstrijskih dežel. Ti podatki so navedeni tako pri poročilih živinozdravnika mestni občini kakor tudi v poročilih s sejmov v Štajercu. Iz podatkov, ki so navedeni v Štajercu, je razvidno, da je šlo največ živine v Gradec, Salzburg, Dunaj, Leoben, Trst, Pulj, Svitavo na Moravskem. Živina je bila odpeljana še v naslednje kraje (navajam jih po številu zapisov skozi več letnikov): Lipnico, Maribor, Mürzzuschlag, Deutchlandsberg, Puntigam, Ščavnico pri Vidmu, Sarajevo, Celovec, Celje, Reko, Landskrone, Lam-bah na Gornjem Avstrijskem, Briks, Trient, Pergine na Južnem Tirolskem, Zwetl na Sp. Avstrijskem, Mixnitz, Mureck, Varaždin, Linz; Bregenz, Aflenz, Zeltweg, Judendorf, Judenburg, Wolfsberg, Krško, Dravograd in Ljubljana. O razprostranjenosti trgovine z živino v Ptuju nam govorijo tudi statistični podatki o izvozu živine s ptujske železniške postaje.23 1897 1906 1895 1903 Dežele gov. svinje gov. svinje gov. svinje gov. . svinje štajerska 94 4.229 . 2.094 415 5.215 902 4.905 Zg. Avstrijska 98 1.953 — 461 44 487 55 4.695 Sp. Avstrijsko — — 44 1.439 20 2.901 Lalzburška — 381 — 110 19 1.244 — 1.656 češka 11 3.032 — 763 — 1.557 41 2.786 Moravska 52 338 15 93 22 — 659 Koroška — 250 19 — 14 — 10 37 Kranjska — 548 — 941 — 698 1 3.155 Istra — 548 — 284 — — — — Tirolska 46 4.871 53 — 22 1.519 — 1.188 Lihtenštajn 12 817 22 — — 92 — 258 Hrvatska 3 — 41 — — — — — Madžarska j — — — — — 94 — Italija — — — ' — — 3.968 77 3.658 Skupaj 316 16.455 150 4.746 558 16.469 1200 25.898 Iz podatkov je jasno razvidno, da je največ živine ostalo na štajerskem, da pa je je precej bilo prodane v Zg. Avstrijo, Češko, Tirolsko, nekoliko manj na Salzburško in Kranjsko, zelo malo pa na Koroško, v Istro, na Hrvatsko in na Madžarsko. Podatki kažejo tudi na to, da se je italijanski trg odprl za ptujsko živino šele v začetku našega stoletja, a takrat močno. Lepo se tudi vidi, da je absolutno prednjačil izvoz svinj. Iz poročil z letnih in mesečnih sejmov lahko že na prvi pogled razberemo, da so bili že v prejšnjem stoletju bolj uveljavljeni trije veliki letni sejmi. Za ilustracijo nekaj podatkov: Leto Konji - celoletno število Konji - štev. na letnih sejmih Govedo - celoletno število Govedo - štev. na letnih sejmih 1887 919 847 5.924 3.284 1895 818 475 8.902 4.110 1898 1.206 674 11.488 4.619 1902 2.630 1.185 14.137 3.133 Iz gornje preglednice je možno razbrati, da se je delež živine, prodane na letnih sejmih, procentualno manjšal. Iz podatkov, ki so bili objavljeni v Štajercu, pa se vidi, da ti trije sejmi še vedno nekoliko izstopajo po številu konjev in goveda, kar pa nikakor ne velja za svinje. V zimskem času je bil v Ptuju vsako sredo in petek špeharski sejem. Na teh sejmih so prodajali svinjsko meso po delih, špeharski sejmi so omenjeni tudi v Tržnem redu in pristojbinskih tarifah za mesto Ptuj iz leta 1892/93,24 kjer je v sejemskem redu za tedenske sejme zapisano, da so Špeharji in mesarji za drobnico v Herrengasse (današnja Prešernova ulica). Do leta 1887 je bil trg za prodajo svinine in slanine na Wagplatzu pri mostu (Hrvatski trg), takrat pa je bil prestavljen v današnjo Prešernovo ulico.25 Iz zapisa v Kroniki mesta Ptuja za leto 190526 je razvidno, da so bili špeharski sejmi do leta 1900 zelo skromni, saj kronist pravi, da so bili skoraj pozabljeni, a zaradi velikega interesa tujih kupcev in v korist prebivalstva bi jim morali posvečati več pozornosti. Tega leta so namreč pripeljali na špeharske sejme približno 1.280 kosov zaklanih svinj. O zanimanju za svinino in slanino na špeharskih sejmih govorijo poročila živinozdravnika v prvih letnikih Štajerca, ko navaja, da sta Špeh in meso šla na Dunaj, Gradec, Beljak, Celovec, Leoben,* Voitsberg, Lipnico, Ljubljano, Celje. Oboje so odpošiljali po železnici. V nekaterih poročilih so navedene cene za posamezne vrste mesa. Kako so se le-te gibale, je razvidno iz tabele: Vrsta mesa Cene na sejmih dne 24710. 1900 13. 11. 1901 8. 1. 1902 10. 10. 1903 Mast 56- -58 kr. 54- -56 kr. 52- -54 kr. 1,30- -1,40 K Slanina 50- -54 kr. 50- -52 kr. 50- -52 kr. 1,20- -1,24 K šunka 42- -45 kr. 44- -46 kr. 54- -56 kr. 0,96- -1,00 K Hrtišno meso 68- -70 kr. 78- -70 kr. 65- -70 kr. 1,32- -1,44 K Pleče 40- -42 kr. 40- -42 kr. 42- -45 kr. 0,88- -0,96 K Meso za klobase 48- -50 kr. 52- -54 kr. 52- -54 kr. 1,08- -1,20 K Tabela kaže, da so cene do leta 1902 le počasi rasle, v letu 1903 pa so prav občutno poskočile, kar je bilo povezano s podražitvijo svinj. To potrjuje tudi podatek v Štajercu z dne 4. 2. 1903, ko je neki kmet dobil za svinjo 270 kron. če to primerjamo s ceno šivalnih strojev, ki je bila v Štajercu objavljena isto leto, ko je namreč navadni Singer stal 70 kron, šivalni stroj za krojače 180 kron, zlahka ugotovimo, da so bile svinje v resnici drage. O tem govori tudi članek Drage svinje januarja 1903, v katerem avtor piše, da so se vse avstrijske dežele odprle za uvoz štajerskih svinj in da so te prodajali na zadnjem sejmu po visokih cenah. Zanimivo je, da so na špeharski sejem pripeljali meso samo kmetje z desnega brega Drave, ne pa tudi kmetje z levega brega in iz Slovenskih goric. Celo tisti z desnega brega so hodili svinje kupovat na levi breg, jih potem doma sami klali in jih preprodajali na sejmu. O tem govori članek v Štajercu z dne 25. 1. 1903 z naslovom Svinjsko meso in slanina. Poleg špeharskega sejma so imeli Ptujčani še perutninarski sejem, za katerega pa v Kroniki mesta Ptuja piše, da se je v letu 1900 le na ppl uveljavil. Iz skromnih podatkov v Štajercu se da razbrati, da so bili perutninski sejmi kar živahni. Tako je bilo na sejmu perutnine 20. 7. 1900 prodanih okoli 700 kosov. Na dobro obiskanih sejmih so prodajali razen kokoši še večje količine gosi in puranov (štajerc št. 8, 1900). Kupci so bili meščani, tuji trgovci, a v poročilu živinozdravnika mestni občini je bilo zapisano, da je bilo na perutninskem sejmu 23. 2. 1900 živahno, ker so okoliški kmečki ljudje kupovali za pustne dni svojo pečenko. Razglasi za sejme v Ptuju objavljeni v večih številkah Štajerca Razglas. Eieiui, sassečssi in tedenski sejmi v Ftsjji. Letni sejmi: (Kramarski, živinski in lesni sejmi) 23. dne aprila, 5. dne avgusta in 25. dne novembra. Konjski in goveji sejmi: Vsako prvo in tretjo sredo v mesecu, izvzemši prvo sredo avgusta meseca in tretjo sredo novembra mesca, in sicer zaradi tega, ker se vršč v dotičnih tednih zgoraj üavedeni letni sejmi. — Po tem takem vršita se v_ mestu Ptuj vsaki mesec dva goveja in konjska .sejma. §g§Hr Svinjski sejmi: "Ifeif Vsako spedo. Ako je y sredo praznik ali letni sejem, tedaj dan popreje. 08ÜT Tedenski sejmi; Vsako sredo in vsak potek, posebno za meso, slanino (speli) in perotnino. Ob zgoraj navedenih dnéh prodajajo se na trgu ob ledji (Lend) velike množine stavbenega tesarskega ■ lesa, krajnikov, letev (lat) trsnega kolja i. t. d. Župan: ^ Mestni urad v Ptuji. J. ©mig. Načrt sejmišča mesta Ptuja ob današnji Ormoški z dne 23. 12. 1899 hvn cir h V — nthlUuno u' T t i 6. dl a. u. s v Lij. fi r 8L $ p t. *r Ptujer Viehmarkt in der Zeit des Überganges aus dem 19. ins 20. Jahrhundert Ptuj ist nach seiner reichen Geschichte bekannt. Ein Teil davon stellen seine Märkte dar: Vieh-, Speck- und Krämermärkte und so Jahr-, Monats- und Wochenmärkte. Schon im 9. Jahrhundert wurden Märkte in alten Dokumenten erwähnt, damals war Ptuj noch eine Stadt der privilegierten Jahrmärkte. Die Bürger bemühten sich ihre Marktrechte zu erweitern, denn davon war ihre Existenz abhängig. In dem vorhandenen Artikel sind Viehmärkte aus dem Übergang vom 19. ins 20. Jahrhundert genauer behandelt. Da erweiterte Ptuj die Viehmärkte nach der letzten kaiserlichen Privilegiumliste aus dem Jahr 1808 und nach den Verordnungen der kaiserlich - königlichen Stellvertretung aus Graz im letzten Viertel des 19. Jahrhunderts immer mehr. Die Jahrmärkte wurden zu Monatsmärkten mit Schweinen. Allmählich vergrösserte sich auch die Viehauswahl, denn bis zum Jahr 1884 durfte man nur mit Pferden, mit Hornvieh, Schafen und Ziegen, nach dem Jehr 1893 aber auch mit Schweinen handeln. Dementsprechend gab es immer weniger Märkte in den kleineren Orten in der Ptujer Umgebung. Besonders gewannen die Schweinemärkte an Bedeutung, denn Ptuj wurde zu einem wichtigen Lieferanten für die meisten österreichischen Länder. Am Anfang des 20. Jahrhunderts wurden die Speckmärkte wieder ins Leben gerufen. Diese lockten Kaufleute mit Fleisch und Speck aus der ganzen Steiermark, und sogar Kaufleute aus der Nähe von Wien. Geflügelmärkte hatten aber eine mehr lokale Bedeutung. Opombe: 1 Iva In Jože Curk, Ptuj, MK, Ljubljana 1970, str. 56 2 Zgodovinski arhiv Ptuj (nadalje ZAP), fotokseroteka, škatla 2, regest 3 ZAP, fotokseroteka, škatla 3, regest 4 F. Veselko, Mestne pravice Ptuja iz leta 1376, Kronika slovenskih mest štev. 4, Ljubljana 1939 5 ZAP, fotokseroteka, škatla št. 4, regest 6 ZAP, fotokseroteka, škatla št. 4, regest 7 ZAP, fotokseroteka, škatla št. 5, regest 8 ZAP, fotokseroteka, škatla št. 5, regest 9 ZAP, zbirka listin, škatla 34 10 ZAP, Varla, škatla 8, ovoj 102 11 ZAP, Mestna občina Ptuj, spis 1548—1884 12 ZAP, Mestna občina Ptuj, 1902-12-1903, regest 13 ZAP, Mestna občina Ptuj, škatla 7 14 ZAP, Mestna občina Ptuj, škatla 7 15 ZAP, Kronika mesta Ptuja 1873—1913, str. 168-169 16 ZAP, Mestna občina Ptuj, spis 3193-6-906 17 ZAP, Mestna občina Ptuj, spi« 12-6-904 - 16 Fran Vatovec, Razvoj jugoslovanskega novinarstva, Ljubljana 1967 19 Iva in Jože Curk, Ptuj, MK, Ljubljana 1970 20 Statistisches Handbuch für das Herzogtum Steiermark, Graz, 1912 21 Statistisches Handbuch für das Herzogtum Steiermark, Graz, 1912 22 ZAP, Mestna občina, spis 109-6-1900 23 ZAP, Mestna občina Ptuj, spisi: 1113-12-1896, 461-12-1898, 411-12-903, 7M2-1906 24 ZAP, Varla, škatla 8, ovoj 12 25 ZAP, Mestna občina, spis 659—1887 26 ZAP, Kronika mesta Ptuja 1873—1913, str. 168/69 d m itob JiaeJü -> ' -vr- . * -'. . iflfi m > ntfs '4* ifäst" mf*> suj# «feflfpuigotivttft fisdolh-.-:iesi - ■ ud",-?*=ì JSÌ »fb IsnalV.. j Marjeta Ciglenečki LETOVIŠČARSTVO NA PTUJU V 19. STOLETJU (Prispevek je nastal ob pripravah na razstavo z enakim naslovom, ki je bila oktobra in novembra 1984 v gostinskih prostorih Ptujskih toplic) Življenjske razmere, vojne, politične spremembe, pa tudii radovednost so že od nekdaj vabile in silile ljudi na potovanja. Zato so stara prav toliko kot človeštvo. Drugače je s potovanji, katerih namen je zabava, spoznavanje znamenitosti, krajši počitek v prijetnem okolju. To so turistična potovanja. Uveljavljena je definicija' da je »turizem sklop odnosov M pojavov, ki Izvirajo liz potovanja liin bivanja tujcev v nekem kraju, kolikor to bivanje ne povzroči stalne naselitve lin ni vezano is priidobirtveno dejavnostjo.«1 Turista v našem pomenu besede zasledimo že v 'renesansi. Humanistično izobraženi predstavniki visokih 'in premožnih slojev so potovali po Evropi, Iskati umetniške vrednote ,iin se Izpopolnjevali v znanju. Tudi romantika je ljubita potovanja; na tuje so se podajali največ umetniki tin filozofi.2. Zares pa je timski promet zacvetel v 19. 'Stoletju. M zgodovinskih pregledih turizma, ki iso jih pisali ekonomisti, najdemo zapisano, da je čas od začetka 19. stoletja do prve svetovne vojne obdobje tako Imenovanega dliiigoturizma. število turistov je bilo majhno,j (izvirali so iz premožnih in aristokratskih slojev, imeti so morali denar In dovolj prostega časa. Zbirali so se v velikih turističnih središčih. Od julija do septembra so obiskovali zdravilišča na celimi, od oktobra do maja pa so se nadi zadrževali na morski obali. Velik motiv za odhod na takšno pot In za razmerama dolgotrajno bivanje v oddaljenem kraju je bila privlačna svetovljanska družba. Tujcli so bivali v ,razkošnih hotelih in tudi 'Sicer so dosti' potrošil.3 Pojav in razvoj tujskega prometa v 19. stoletju je pri nas bolj slabo raziskan. Tudi večja slovenska turistična središča, za katera je znano, da imajo dolgo tradicijo, še nimajo celovito razjasnjene preteklosti. Povsem ob strani pa ostajajo v pregledih manjši kraji, ki sicer niilkoli niso bili shajališča množice letoviščarjev] imamo pa podatke, da so privabljali in da še privabljajo ne ravno majhno število turistov. Letoviščarji v 19. stoletju tudi miao bili zmeraj iz najpremožnejšlh krogov. Izboljšane prometne zveze, predvsem vlek, so naredile potovanja bolj udobna, hitrejša, pa tudi cenejša. Ravno v manjših krajih srečamo popotnike sicer denarnega, a srednjega meščanskega sloja. Ker postaja turizem vse pomembnejša veja gospodarstva, od katere si mnogo obetamo, bi bilo prav tudi na tem področju bolj pobrskati po preteklosti. Začetki tujskega prometa na Ptuju Ptuj je živeli v 19. stoletju bolj na obrobju takratne družbe. V preteklosti tako cvetoča trgovina in promet sta usihala, z njima pa tudi vse druge veje gospodarstva. Za tujce pa je bilo mesto zmeraj bolj vabljivo. Pokrajina je lepa lini podnebje milo, predvsem pa je v Ptuju zbranih mnogo kulturnozgodovinskih spomenikov, ki pripovedujejo o večtisočletni preteklosti naselbine, žal skromna gospodarska osnova, (ali pa morda tudi premajhen pogum?) ni dajala možnosti, da bi se mesto razvilo v dobro obiskano letovišče. Prizadevanj v tej smeri ni bilo malo in marsikatero je obrodilo lepe sadove, nemaldkrat pa so morali domačini odklanjati tujce., ki so želeli letovati na iRtuju, ker niso mogli ustreči nekaterim njihovim najosnovnejšim zahtevam. V sestavku želimo opozoriti: na dogajanja v zveži' s tujskim prometom im letoviščarstvom na Ptuju v prejšnjem stoletju. V Zgodovinskem arhivu Ptuj, Pokrajinskem muzeju Ptuj in v starih številkah lista Pet-tauer Zeitung je zbranih toliko podatkov, fotografij, člankov in beležk, da si iz mjilh lahko ustvarimo podobo tujskega prometa v mestu izpred sto let. Kdaj lahko govorimo o začetkih tujskega prometa lin Jetoviščarstva v Ptuju, je težko opredeliti. Če pustimo ob strani starejša obdobja in se omejimo na 19. stoletje, moramo poudariti, da Ptuj ne manjka, v skoraj nobenem sodobnem opisu štajerske in njene zgodovine. Posebej pomembni so suite im albumi, zbirke vedut mest (in trgov, ki jih je za Štajersko (izšla cela vrsta.4 V njih so ljudje odkrivali lepote tujih krajev. Grafična tehnika, posebno litografija, je zagotavljala razmeroma nizko ceno, zato so bile zbirke grafičnih listov dostopne tudi širšim slojem. Podobe je .običajno spremljalo besedilo. Temu sicer me moremo pripisovati kakšne večje natančnosti, teksti so kratki lin predvsem hvalijo lepote (krajev. Pa. vendar so seznanjal™ bralce z njihovimi bistvenimi značilnostmi. Dositi bolj; podrobni so leksikoni im zgodovinski, pregledi. Tudi teh je biilo v 19. stoletju natisnjenih precej, posebej za štajersko.5 Vj vseh je Ptuj preidstavUjen kot mesto z doiligo liln bogato zigodovilno. RiSGi so najbolj poudarjali .rimske ostaline. Že sredi stoletja je Ferdinand Raisp napisal precej oibsežen topografSko-zgodovimski prikaz mesta. Naslovil ga je Ptuj, najstarejše štajersko mesto in njegova okolica. Knjižico so leta 1858 natisnili v Gradcu. Raisp je bil navezan na dom alci kraj ter ponosen na mesto iiin. njegovo preteklost. Osrednji del knjige je namenil opisu mestne zgodovine iiin najpomembnejših kulturnozgodovinskih (spomenikov. V vseh poglavjih lje čutiti., da je pisanje namenjeno tudi tistim, ki bi radi preživeli v Ptuju letni oddih. Pisec med vrsticami vabi k obisku, opozarja na milo iim zdravo podnebje, priporoča grozdno kuro in zdravilne kopeli v Dravi, našteje vse mestne gostilne, kavarne in hotele ter razloži., kako priti v mesto, ki takrat še ni imelo železnice.6 Že dve leti kasneje je Raisp napisal Zapiske o vzhodni železnici od Pragerskega do Velike Kaniže, vodič za popotnike, ki so se z vlakom peljali po novo zgrajeni pregi. Ro naročilu vodstva južne železnice je opisal gradnjo tega odseka, potem pa še kraje, skozi katere je leta* 1860 prvič pripeljal vlak. Knjižica je že pravi turistični vodič, v njej se je mogoče seznaniti z znamenitostmi naštetih mest, ob kancu vsakega poglavja pa so naštete gostilne s prenočišči, kavarne, trgovine, za Ptuj tudi gledališče in strelišče. V uvodnem poglavju je Raisp že uporabil Izraz »turist«. Na edini litografiji, ki spremlja tekst, je upodobljen Ptuj z železniškim mostom preko Drave, po katerem sopiha vlak.7 Olepševalno in tujsko-prometno društvo Ptuj Merilo o dvigu tujskega prometa na .Ptuju In hkrati mejnik in kakovostni premik turistične ponudbe je ustanovitev Olepševalnega društva Ptuj. Prošnja, ki jo je na občino naslovila skupina Ptujčanov, podpisal pa Joisef Fürst, trgovec! z vinom, je datirana 13. januarja 1886. leta.8 O dopisu so na seji občinskega sveta, razpravljali 19. januarja, za datum ustanovitve .pa nekaj kasneje navajajo 23. januar leta 1886.9 V prošnji za ustanovitev so bodoči člani! zapisali, da se želijo posvetiti urejanju Mestnega parka, sprehajalnih poti, postavljanju klopi iin zasajanju rastlinja.10 O tujskem prometu takrat še mi biilo govora., nedvomno pa je bila želja po lepo urejenem mestu povezana tudi s tujci, ki so zahajali v Ptuj. Ime se je razširilo leta 1890. V tem letu je bilo društvo zelo delavno. Že spomladi so ustanovili dve novi združenji: Tujsko-prometno lin Gradbeno. Članom Gradbenega društva so zaupali gradnjo .kopališča ob Dravi.11 Na občnem zboru 19. aprilla so soglasno ugotovili, da nima pomena imeti, posebnega Tujisko-pnometnega društva. Raje so izoblikovali odbor, ki je prevzel skrb za tujce, ime organizacije pa so razširili v Olepševalno in tujsko-prometno društvo Ptuj.12 Iz leta 1890 se je ohranilo tudi inajstairejše pismo, društva z glavo. Alojz Kasimir je upodobil mesto Ptuj (gre za eno značilnih vedut v pogledu z juga), pod sličico pa se Vije trak z napisom: »Veirsohömmerungs- und Fremden- / Verkehrs — Verein, Pettau«.13 Glavna naloga odbora za tujski promet je bila privabiti tuje goste v Ptuj.14 Delo odbora se je pogosto prepletalo z delom članov, ki so Skrbeli za lepši videz mesta. Oboji niso imieiili vedno le na. tujce in njihovo počutje,; ampak so radi. poskrbeli, tudi. za prijetno .razvedrilo domačinov. Dolga leta je bil eden najbolj prizadevnih članov društva zlatar J. Gspaltl, ki je 18. junija 1894 postal predsednik odbora za tujski promet.15 Olepševalno !im tujsko-prometno društvo je bilo eno najbolj prilzar devriih v mestu. Leta 1888 iin 1889 je štelo 170 članov, leta 1890 lin 1891 201 člana, (leta 1892 je biilo Včlanjenih 227 iiin (leta 1893 212 meščanov,16 naslednje lieto pa je število padlo na 184.17 Od 27 registriranih društev v Ptuju so le štiri imela več članov (gasilsko 233, vojaško 410, slovensko pevsko, 391 iin splošno bojno 262).18 Iz leta 1897 je ohranjen podatek, da je biilo v društvo včlanjenih 186 Ptujčanov,19 že leto pozneje pa kar 234.20 Poleg tega, da so leta 1890 ustanovili Gradbeno društvo, katerega dejavnost je bila močno povezana z delovanjem Olepševalnega iin tuj-sko-pnomelnega društva, so leta 1893 pobudllT tudi ustanovitev Muzejskega društva. Ptuj je bili znan kot mesto zgodovine, ostanke bogate preteklosti pa je bilo laže videti v Gradcu ali na Dunaju kot pa v Ptuju. Viso težo tega vprašanja, so dobro razumeli člani Olepševalnega id tujsko-prometnega društva ter se. lotili ustanavljanja novega združenja, Ikl je pozneje preraslo meje ljubiteljstva. Največ dela pri ustanavljanju Muzejskega društva si je naložil Rudolf Gaupmann, profesor risanja na gimnaziji. Delo društva je podpirala občina. V letu ustanovitve so članii sami zbrali 1000 fl za dober začetek,21 občinski svet pa jim je dodelil še 100 fl in za leto 1887 znesek podvojil.22 Leta 1890 je subvencija znašala že 300 fl23 in taka ostala do leta 1893.24 Za naslednja leta nimamo podatkov. Za nekatere akcije so naprošali občinski svet za dodatno podporo in nemalokrat so si pomagali s prirejanjem ljudskih veselic.25 Društvo je rada podprla tudi grofica T. Herberstein..26 Ölaimi društva so bili ugledrti in premožni meščani. Le taki so bili lahko zadosti vplivni, da so društvu ob zahtevnejših nalogah priskočili na pomoč tudi z denarijem, kadar je zaškripalo, še pomembneje je bilo, koga izbrati za predsednika, ki je moral interese društva uveljaviti v ptujskem javnem življenju. V letu ustanovitve je bil predsednik Josef Fürst, podpisnik prošnje za ustanovitev, njegov namestnik Franc Wlb-mer, tajnik Rudolf Gaupmanm in blagajnik Wilhelm Schwab.27 leta 1889 je dobilo društvo novega predsednika, prodornega Josefa Orniga, ki je sedem let pozneje postal ptujski župan. Tajnik je bil še naprej Rudolf Gaupmann.28 leta 1890 je prevzel tajniške pošle Josef Gaspaltl.29 Ornig bi verjetno kar dolgo ostal predsednik, če ne bi na občnem zboru leta 1894 odklonil te funkcije. Na njegovo mesto so izvalili trgovca Josipa Kasi-miira. Orniga so za njegove zasluge imenovali za častnega člana, česar pa vši prisotni niso odobravali, kajti Ornig kljub mnogim sposobnostim ni bili priljubljena osebnost.30 Leta 1896 je predsednik Kasimir resno zbolel in vodstvo društva je prevzel občinski svetnik in kavarnar Ignaz Rossmann.31 Naslednja leta so poročila o delovanju društva vse bolj skopa in sklepamo lahko, da je aktivnost članov upadala ter da novo vodstvo ni biio tako uspešno in učinkovito kot prvi trije predsedniki. Turistična ponudba Ptuja v tisku V katerih publikacijah so se tujci lahko poučili o Ptuju, smo že opisali. Tu iin tam zasledimo v ptujskem časniku oglase posameznih gostilničarjev, ki vabijo goste v svoje lokale.32 člani odbora za tujski promet pa so se lotili tudi oglašanja v smislu sodobne turistične reklame. V reklamnem časnlškem oglasu so prvi predstavili 'Ptuj kot celoto.33 Oglas v februarski številki Pettauer Zeitung iz leta 1891 zavzema celo stran. V zgornjem delu je upodobljena veduta Ptuja ob pogledu z desnega brega Drave. Njen avtor je Alojz Kasimir. Enaka podoba je tudi v glavi društvenih pisem, le da je na napisnem traku ime društva zamenjalo nemško besedilo (v prevodu): »Ptuj z juga / Najstarejše štajersko mesto z veliko rimskimi spomeniki. Okoliška najdišča so polna irimSkih gradbenih ostankov. Nadmorska višina 232 m, število prebivalcev 4500' število hiš 303..Od 1888 avtonomna občina.« Pod upodobitvijo se v dveh kolonah vrstijo strnjeno zapisani, a natančno navedeni podatki, ki bi utegnili zanimati tujce. Razporejeni so v naslednja poglavja: Izleti lin sprehodi (našteti so kraji, ki jiiih je vredno obiskati, in oddaljenost od mesta), Uradi; Advokati, Zdravniki, Kopa- lišče, Železniška postaja, Garnizija, Gostišča, Kavarne, Hoteli (našteti so hoteli Woiislk, Osterberger, Pri jagnjetu, tri kavarne in 25 gostiln), Obrti, Trgovina in Industrija, Cerkve, Podnebje, Lega, Teater, Izobraževalne ustanove, Društva, Dobrodelne ustanove: Pod drobno tiskanimi podatki je še z debelejšimi črkami izpisano opozorilo: »Stanovanje in življenjske potrebščine so tu zelo poceni. Natančnejša navodila brezplačno daje Olepševalno in tujsko-prometno društvo Ptuj.« Pod okvirom, ki obdaja sliko in besedilo, je še zapisano, da je oglas natisnil W. Blanke, ptujski tiskar in knjigarnar, član Olepševalnega in tujsko-prometnega društva. V ptujskem časniku srečamo to reklamo le dvakrat, sicer pa ni bila namenjena domačinom lin je sodila v druge liste. Predvidevamo lahko, da je opisani oglas tisti, ki ga omenja dopis društva s prošnjo občini za dodatno denarno podporo.34 Pismo je datirano 6. junija 1891 j Na dolgo je obrazložen pomen in namen odbora za tujski promet, ki mora o blagem podnebju Ptuja, o poceni življenjskih potrebščinah itd. obvestiti čiim več ljudi, in to z oglasi v časopisih iin s pošiljkami ilustriranih opisov mesta. Odboru je za tako delo primanjkovalo denarija, zato so zaprosili občino za dodatnih 100 fl in jih čez mesec dm! tudi dobili.35 žal ni ohranjeno nobeno poročilo, ki bi navajalo, v katere časnike so pošiljali oglase, čeprav so leta 1895 ocenjevali, da je ravno primemo oglašanje dvignilo tujski promet v obdravskem mestu. Istega leta so podjetju Globus naročili, naj na vseh večjih postajah južne železnice in po večjih mestih namesti slike s pogledi na mesto.36 Takrat je že bill natisnjen plakat mesta, ki ga §f naslikal Alojz Kasimir. Natančne letnice Izdelave ne poznamo, bo pa med letom 1890 (takrat je bilo odprto kopališče ob Dravi, ki je upodobljeno na plakatu) in 1893 (ko je zaživel muzej, ki na plakatu še n! omenjen). Plakat je razdeljen na tri dele. V zgornji polovici je upodobljeno mesto z jugovzhodne strani, tokrat iz ptičje perspektive. Kasimir je z neverjetno natančnostjo, ki je zanj značilna, upodobil vsako podrobnost. Naslikal je mesto, Dravo, preko katere vodita oba mostova, pogled pa seže še daleč med vinorodno gričevje. Kasimir je pridal upodobitvi nekaj velemestnega utripa, kar je gotovo moralo ugajati naročnikom, tujcem pa je prikrilo pravim cialnost kraja. V spodnjem delu plakata so predstavljeni novo kopališče ob Dravi, prav tako posneto iz ptičje perspektive, vzhodna stran mestnega stolpa z vzidanimi rimskimi spomeniki iin povsem desno Orfejev spomenik. Besedilo je razporejeno v več skupin In oznanja (v prevodu): Ptuj / Južna štajerska / postaja južne železnice na glavni liniji Budimpešta — (Pragersko. // Zdravo, poceni bivanje v mestu / Kasimir — plakat Ptuja Oleina stanovanja- v Okolici) / milo podnebje — proti severu zaverovana tega // krog liin- krog vinorodni griči — grozdna ikura. / Mikavni, s-snč-nali sprehodi v Mestni pank nal dravskem obrežju / v Ljudski vrt v gozdiček ob ribniku, na z brajdami porasle strmine Mestnega vrha, / na Grajski hrib {prekrasen razgled) etc. etc. / izleti na gradove Vunbeng, Bori, Trakoščan / na Pohorje, Donačko goro Itd. // Obvestila dobite pri TujiskoHprometnem liin olepševalnem društvu v Ptuju // Priporočamo / hotele, kavarne, restavracije / Gimnazija, 5-irazredna ljudska šola, otroški vrtec / Glasbena šola Glasbenega društva / {javni koncerti) / Društva Kazinoj pevsko, telovadno lin druga / Mestno gledališče // Kopališče Gradbenega društva / Dravske kopeli / v / odprtem toku / v / umetno ogrevanem / bazenu / parne kopeli / tuši / kopeli v kadi / medicinske kopeli / (Pionirska plavalna ©olla) / na desnem bregu Drave // Temperatura vode 16—22°:R // (Spomeniki Iz rimskega časa — izkopavanja«.37 Plakat je kvalitetno delo, ki so ga (Ptujčani lahko brez zadrege pošiljali v tuje kraje, fidino, kar moremo plakatu očitali, ije prenatrpanost z besedilom. (Premalo so zaupali prličevdlnosti im privlačnosti slike, zato so v besedilu povedali vse, kar je mogoče videti v Ptuju, vmes tudi kaj takega, kar tujcev najbrž ni zanimalo. Zato ije osnutek plakata, ki še mirna vpisanega besedila, likovno neprimerno boljši od končne variante. Še en plakat je bi izdelan v zadnjih letih 19. alili ma začetku 20. stoletja. Vabil je k ogledu Ptujskega mestnega — Ferkovega muzeja v stavbi Višje gimnazije cesarja Franca Jožefa. Besedilo predstavlja obisk muzeja kot prvo znamenitost liz ptujske dvatisočletne zgodovine. Vabilo velja tudi za ogled prvega mitreja na Spodnji Hajdini lin rimskih spomenikov, vzidanih v mestni stolp. Po sredini plakata so druga pod drugo razvrščene trni upodobitve — kopija Viisoherjeve vedute Ptuja iž leta 1681, sodoben pogled na mesto z desnega dravskega nabrežja in Orfejev spomenik. Vse tri so delo Alojza -Kasimfira (im so sposojene iz leta 1895 izdanega priročnika Ptuj in njegova okolica. Ob straneh so nalepljene štiri razglednice, ki prikazujejo posamezne dvorane muzeja: lapidarij, sobo z .mliiliitarijaml, rimnsiki oddelek liin sobo s Ferkovimi kulturnozgodovinskimi in naravoslovnimi zbirkami. Besedilo nas seznanja z vsebino muzejskih zbirk, pa tudi z odpiralni m časom liin ceno vstopnic ter s tem, kje je lente mogoče kupiti. 'Posamezne Sličice so obrobljene z dekorativnimi trakovi. V primerjavi: z mestnim je muzejski plakat hudo skromen. Naročniki so se zadovoljili s tistim gradivom, ki jitz leta 1895 pa je predstavljeno število ptujskih gostišč kot pomanjkljivo. Vseh skupaj jih je bilo osemnajst, to la Pri jagnjetu in Pri črnem orlu so gostom lahko ponudili dostojno prenočišče. Kavami’ sta bili v mestu dve ter po ena ina Bregu in v Kaniižf. Na Bregu je bilo devet gostiln, v .Kanližl pa osemnajst,127 ven- dar so se v teh gostiščih ustavljali predvsem prevozniki lin okoličani, ki so prihajali v mesto.128 Nekaj boljše je bilo ieta 1895, kakor opisuje stanje Felsnerjev priročnik. Vsega je naštel štirideset gostišč. .Nekaj .boljšega je bil hotel Osterberger, sobe pa je bilo mogoče najeti še v hotelu Woisk ter v gostiščih Reicher in Pri jagnjetu. Kavarne so bile tri: v hotelu Osterber-ger, posebej pa Evropa in Styria. Pivnica Pri zlati zvezdi je bila v gbstil-ni Weiss v takratni Bahnhofstrasse.129 Prvo ohranjeno statistično poročilo o tujskem prometu v Ptuju je prav tako iz leta 1895, vendar kaže drugačno podobo. Hotelov in gostišč, ki so oddajali sobe, je bilo po tem poročilu šest, v njih pa je bilo tujcem ;n.a voljo 87 postelj,130 Do leto 1898 je ostalo šest gostišč, število postelj pa se je zmanjšalo na 80.131 šele (leta 1900 poročajo, da je hotelov lin gostišč s prenočišči .sedem, verjetnega povečanja števila postelj pa v statističnem poročilu Iz tega leta ne omenjajo.132 Za pospešen razvoj tujskega prometa In letoViščarstva je bilo konec 19. stoletja v Ptuju premalo prenočišč. Po eni strani so člani Olepševalnega lin tujsko-prometnega. društva razmeroma uspešno .razglašali prijetnosti in prednosti letovanja v Ptuju, po drugi strani pa so morali goste odklanjati, ker jliim niso mogli zagotoviti ustreznih bivališč, leta 1891 so se člani resno lotili dela In poskusili najti sobe, predvsem pa stanovanja, ki bi jih bili privatni lastniki voljni prepustiti tujcem za krajši čas. V Pettauar Zeitung iz oktobra leta 1891 lahko preberemo listo osemnajstih praznih stanovanj.. Najemnina zanje je bila ocenjena med deset Itn dvajset florimti. Prijave o praznih stanovanjih je zbiral zlatar Gspaltl.133 Tujci, ki so se želeli zadržati v Ptuju dlje časa, so dosti več spraševali po manjših stanovanjih kot po hotelskih sobah, iskanje stanovanj lin prizadevanja gospoda Gspaltta pa vendar miso prinesla zaželenega uspeha. V poročilu društva za leto 1894 je poudarjeno, da stanovanj primanjkuje.134 Vse več je bilo povpraševanja po stanovanjih z vrtovi, mnogi tujci bi si manjše hišice z vrtovi radii tudi; .kupili, da b!i v njih udobno letovali. Vsem tem pa odbor za tujski promet ni mogel ustreči.135 Spomladi je (Peittauer Zeitung skoraj v vsaki številki objavil oglas društva, ki poZiva k oddajanju .stanovanj, a Je teh oglasov v.eč kot tistih, kti stanovanja ponujajo.136 če prelistamo statistična poročila o tujskem prometu, ugotovimo, da so leta 1895 zasebniki .oddajali petnajst postelj,137 leta 1898 in 1899 le štirinajst,138 šele na začetku 20. 'stoletja se je 'število teh postelj dvignilo, .najbolj 'leta 1904, ko jlih je bilo 88. Adaptacija hotela v nekdanji Gosposki ulici Z zasebnim oddajanjem sob torej ni bilo mogoče rešiti ene osnovnih težav pni' razvoju tujskega prometa lin. ietoviščarstva ina iRtuju. Največ gostov (je še vedimo prenočevalo v hotelih. Med hoteli je imel največji ugled Osterberger v nekdanji Gosposki ulici. Odiliična lega v središču mestai, v oliai, iki je takrat še valjaHa za •najbolj ugledno', Sin opremiljeinoist prostorov sta zagotavljala hotelu prednost med sicer skromnimi tekmeci. Josef Felsner je v svojem priročniku namenil hotelu Osterberger daljši opis, v katerem poudarja elegantno opravo, čistočo, udobnost lin nizke cene.140 iLeta 1895 je blillo v hotelu na volje štirideset isob.141 Resničnost tega podatka je nekoliko vprašljiva. Leta 1907 je [bile v tem hotelu zaznamovanih le 22 sob za tujce, v katerih je prenočilo '(verjetno leto poprej) 1041 goistov,142 dve leti kasneje pa poročajo le o dvajsetih sobah.143 Z limenom hotela Osterberger se pn/iič srečamo januarja 1888, ko je lastnik gostil člane Olepševalnega društva na občnem zboru.144 Leta 1890 enonadstropna stavba očitno ml več ustrezala potrebam lin podjetni lastnik jo je povišal za eno nadstropje lin preoblikoval fasado v neobaročnem stilu.145 Razpored prostorov, kakršen je M zasnovan leta 1890, je ohranjen še danes, široko stopnišče, prostorne avle, smotrno razporejene tujske sobe, prehodne sobe in večja dvorana dokazujejo, dai Felsnerjeva hvala rt bilia pretirana. Hotel Osterberger je prenehal delovati na začetku druge vojne, a je nekaj časa po osvoboditvi še služil svojemu namenu z imenom Hotel Jugoslavija.146 Misel na obnovo stavbe, ki bi ji vrnila hotelski značaj, žal rt zaživela. Gostiln na 'Ptuju res mi manjkalo, a le mallo jih je dosegih nivo, ki bi bili zanimiv za zahtevnejše goste. Josef Felsner je nekaj več besed mameinliil restavraciji ob kopališču,147 med lokali z vrtovi1 pa je bila najbolj ugledna gostilna Novi svet, kjer so poleti poskrbeli za glasbo na prostem.148 Potem so bilia tu še gostišča v ptujski okoltoi, do' katerih ©o vodili domačine priljubljeni sprehodi, opisani v Faismerjevem vodiču tudi kot prijetno razvedrilo za tujce.149 (Najbolj obiskano shajališče take vrste je bila Švicar! ja v Ljudskem vrtu, priljubljena izletniška točka pa je bila gostilna Hintze na Vičavi, do' katere je peljala pot skozii prijeten senčnat gozd.150 Hotel Woisk v Ptuju Tuji gostje v Ptuju Takoj ma začetku moramo in avesti podatek, ki tujskemu pnoimetu i n letoviščarstvu v Ptuju ni ravno v čast. V vseh ohranjenih statističnih poročilih o tej dejavnosti je pod opombo navedeno, da is e ije več kot dve tretjini gostov zadrževalo v Ptuju zaradi trgovskih poslov.151 Poslovneži so ostajali v mestu He ikrateik čas, maljveč sedeim dimi. Med gosti so prevladovali domačini. V Ptujskem listu večkrat srečamo listo tujcev za telkočti meisec ai teden. Gostje, ki so prenočevali ;po pesa-mezemiiih hotelih lim gostiščih, so mavedeimi poimeinsko, zapisan je tudi kraj mjiiihoveiga stailo ega bivališča, tu im tam tudi' poklic.152 Letovanje je v takratnih časih trajallol seveda precej dlje kot dandanes, navadno več tednov. Teh gostov pa v Ptuju ni bilo ravno veliko. Število in struktura gostov, ki so se zadrževali v Ptuju med leti 1895 lin 1900: druge dežele domačini Avstro-Ogrske tuje dežele skupaj 1895 800 574 16 1390 1898 385 276 13 674 1899 420 408 8 836 1900 450 390 58 898 Dolžina letovanja v Ptuju: do 3 dirti 3—7 dni nad 7 dnli 1895 960 357 73 1898 618 40 16 1899 760 47 29 1900 773 82 43 Zanimivo je, da je bito število gostov leta 1895 v primerjavi z naslednjimi lieti zello visoko. Občuten padec je zabeležen za lieto 1898, sledita dve leti rasti, leto 1901 pa je bilo spet zelo slabo. V Ptuju so prenočevali! ile 603 tujdi.153 šele leta 1903 se je število spet dvignilo na 1474154 in postopno raslo. Leta 1907 je v Ptuju prenočevalo 2588 gostov.155 čemu smemo pripisovati tako različno uspešnost posameznih sezon? Morda tudi aktivnosti Olepševalnega im tujskopnometnega druš- tva. V prvih letih delovanja ©o bili člani izrazito prizadevni. Med leti 1890 tim 1895 je društvo opravilo vrsto del, ki so prispevala k lepšemu videzu mesta im prijetnejšemu bivanju v njem. Tudi odbor za tujski promet je deloval z vso prizadevnostjo. Težko je danes presoditi, ali lahko tolikšno aktivnost pirliipiišemo Ile predsednikom, res pa je, da poročila o delu društva močno usahnejo po letu 1896, ko je mordi oboleli trgovec Kasimir prepustiti vodstvo društva drugim.156 Kot da se je med člane naselila 'ravnodušnost in ni bilo več vneme, s katero- foli podprli in sprejeli zamisli, kot je bila na primer gradnja kopališča leta 1890, nastop na graškil razstavi tujskega prometa leta 1894 alili dvakratna gradnja švicanije. Sommerfrischler in Ptuj im 19. Jahrhundert Pt«}, gehört zu den kleinen Städten mit Wielen Attraktivitäten für die Fremden. Iin einster Reihe sind das die Külturhiistorischen Denkmäler, die an die reiche Vergangenheit dieser alten Stadt deuten. Dieser Telili des touristischen Angebotes wiiird durch die schöne Lage und schöne Umgebung der Stadt noch zusätzlich ergänzt und bereichert. In der Stadt war die Besinnung darüber schon im vorigen Jahrhundert, als das Fremdenverkehr ami Beginn seiner Entwicklung gewesen war, auf einem hohen -Niveau. Dii© ersten Bestrebungen, für die Beschleunigung desi Fremdenverkehrs m Ptuj sind schon Hin der Mitte des 19. Jahrhunderts bemerkbar, sind aber viel stärker nach der Gründung des Varschöinerungs- und Fremdenverkehirsveriiens im Jahre 1886 geworden. Die Tätigkeit des Vereines ist besonders Hin dein ersten zehn Jahren stark bemerkbar. In jener Zeit wurden mehrere Objekten, die nicht nur für die Einheimischen sondern auch für die Fremden bestimmt waren, erbaut. Leider kann man da von keiner grosser Form-qualität sprechen. Wenn Wir hierzu auch die Objekten an der im Jahre 1860 erbauten Eisenbahn Pragersko —- Velika IKaniiža zuzähien, ist dabei di© Biisenbahnbrüdke mit der eleganten überfeinerten Eisenguss — Konstruktion Sicher eine Ausnahme. Nachdem diese Brücke lim Jahr© 1945 von Deutschen zerstört wurde, ist die frühere Konstruktion durch eine robuste und rohe Variante umgetausobt. Di© Eisenbahnstation Ilm sogemantan Schweizerischen. Stilli 1st jn Ihrer Art ein durchschnittliches Objekt. Das Schwimmbad an der Drava war aus hölzernem Lauben und Einrichtungen, deninen schwer etwas mehr als eine handwerkliche Gewissenhaftigkeit zuges ehrt eiben worden 'konnte. Etwas mehr anspruchsvoll wurde das Schweizerische Haus in Ljudski vrt erbaut, obwohl sich dieses an eine 'Reihe von gleichen Häusern überall Um Mitteleuropa erbaut, öinsohiliiesst. Schöne eingerichtete Umgebung des beliebten Parks hat viel zu der Lieblichkeit und Leichtheit dieses Gebäudes beigetragen. Unter Beherbergengsobjekten tritt Hotel Ostenberger mit neo-baroken Fassade besonders aus. Die Grösse des Gebäudes und das Reichtum der Fensterdekoratiion geben diesem1 Hotel eine starke Betonung unter den anderen Häusern im Prešernova Gasse, früher Herrengasse. Gross© Bedeutung für, die Entwicklung des Fremdenverkehrs Iin Ptuj hatte tiim Jahre 1895 herausgegebenes Josef Felsners Büchlein »iPettau und seine Umgebung«. Bet dem! Entwurf des Textes, bei der Verteilung der Kapiteln nahm der Autor an den älteren Plüj — Beschreibungen. und. bei den ähnlichen Publikationen, für die anderen Orte Beispiel. So entstand eine verhältnismässig qualitative Airbeit, die bis heutigen Tage keinen gleichwertigen Nachkommen beikommen hat. Einen besonderen Reiz gaben dam Büchlein, die Illustrationen von Alois Kasimir, der für das Verein auch das Ptuj — Plakat und im Auftrag der Sparkasse Ptuj auch die grosse Ptuj — Vedute, die eine Grosse Aufmerksamkeit auf der Framdemve'rkehirsaussteliung iin, Graz :iim Jahre 1894 erregte, entwarf. Atolls 'Kasimir {1852—1930) gehört als Maier zu dem Bürgerrealiismuis. Er basass einen grossen Siininj für das genaue Dokumentieren. Seine Motive liin Zeichnungen, Graphiken oder in Leinwand verwirklichte er immer im solchem Blickwinkel, dass damit die Schönheit des Gestaltetem am stärkstem betont wurde. Mit seinen Farben konnte er eliine angenehme Stimmung, die er mit weicher Beleuchtung noch steigerte, schaffen. Es ist sicher nicht ungewöhnlich, dass sich die Mitglieder des Vereines an ihn. wendeten. Oie wussten, dass Sie damit ein qualitatives und leicht empfängliches Erzeugnis bekommen wurden. Deswegen sind Kasimirs Bilder aus Felsiner Buch an verschieden Ansichtskarten wie am Museumplakat und auch in Anzeigen zu finden. Alle arideren Ansichtskarten aus jener Zeit sind leider nur oberflächliiiche Nachahmungen von Kasimirs Werken. Alle Bestrebungen und Erfolge des Verschönerungs- und Fremdenverkehrs Vereins wurden aber mit einem grossen Hindernis begrenzt. Die Beherbergungskapazitäten liin iPtuj waren zu gering. So konnte Ptuj auch nicht eine bekannte Sommerfrische werden. War vielleicht das die Ursache für immer kleinere Aktivität des Vereines Iin letzten Jahren des 19. Jahrhunderts oder war es umgekehrt? Verzeichnis der Schwierigkeiten, die auch heute die Entwicklung des Fremdenverkehrs iin iPtuj hemmen, ist fast gleich dem aus dem 19. Jahrhundert. Einige guten Bestandteile des Framdenverkehrsangabotes vonj damals sind heute leider verloren, obwohl einige Tätigkeiten, die auf diesem Gebiet wWken, iim 20. Jahrhundert professionalisiert wurden und obwohl einige neue Objekte erbaut wurden und einige neue Veranstaltungen organisiert Wurden, die 'Ptuj für den Fremden immer mehr (interessant machen. Übersetzung: M. Cigleneßki Opombe: 1 Definicijo je sprejela mednarodna zveza turističnih ekspertov (AIEST). Bolj razčlenjena, a smiselno podobna je definicija, ki* jo je sprejele Društvo narodov leta 1037. Dopolnili so jo še na konferenci OZN o turizmu in mednarodnih potovanjih, ki je bila v Rimu leta 1963. Hunziker W. m Krapf K.: Grundriss der alilgemeioen Fremdenverkehrslehre, Zürich, 1962, str. 21. Dr. Mirko Bunci-Tržna ekonomika in marketing turizma, Ljubljana 1974, str. 12, 27-29. 2 K. Krapf: Beiträge zur FremdenverkehrsI ehre und Fremdenverkehrsgeschichte, Bern 1941, str. 57-71. Dr. Mirko Bunc: o. c., str. 25, 26. '3 René Duchet: Le tourisme à travers les äges, se place dans la vie moderne. Pariz 1949, str. 21BL131. Srdjan in Zora Markovič: Osnove turizma, Zagreb 1967, str. 1-8. Dr. Mirko Bunc: o. c., str. 92-94. 4 Jože Curk: Razvoj ptujske mestne vedute, Ptujski zbornik II, Ptuj, 1962, str. 231, Jože Curk: Vedute štajerskih trgov in mest, ČZN NV 5, Maribor 1969, str. 313. Marjeta Cigle-nečki: Ptuj na starih vedutah (katalog razstave), Ptuj 1983, str. 13, 14. 5 Omenimo le najpomembnejše. Carl Schmutz: Historisch — topographisches Lexicon, Gradec 1322. A. A. Schmidi: Das Kaiserthum Oesterreich, Stuttgart 1639. Karl Jauker: Das Herzogthum Steiermark, Dunaj 1879. J. A. Janisch: Topographisch — statistisches Lexicon von Steiermark, Gradec 1885. Die Oesterreich-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Steiermark, Dunaj 1890. 6 Ferdinand Raisp: Pettau, Steiermarks älteste Stadt und ihre Umgebung, topographisch-historisch geschildert, Gradec 1858. 7 Ferdinand Raisp: Erinnerung an die Orient — Eisenbahn von Pragerhof bis Gross — Kani-scha, Gradec 1860. 8 Zgodovinski arhiv Ptuj (nadalje: ZAP) fond mestne občine (nadalje MO), škatla štev. 12, akt štev. 1539 -l|l 1886 9 ZAP, fond MO, šk. štev. 52, akt štev. 15 — 1893 10 ZAP, fond MO, šk. štev. 12, akt štev. 1529 — f886 11 Pettauer Zeitung (nadalje PZ), I. letnik, 21. april 11890, št. 13, str. 2 12 PZ, I. letnik, 1. maj 1890, št. 14, str. 3 13 ZAP, fond MO, šk. štev. 29, akt štev. 3779 — 5 14 ZAP, fond MO, šk. štev. 40, akt štev. 29230- 15 — 1891 15 PZ, V. letnik, 8. julij 1894, št. 2 16 ZAP, fond MO, šk. štev. 5Ì2, akt štev. 15 — 1693 17 ZAP, fond MO, šk. štev. 62, akt štev. 337 — 15 — 1895 18 ZAP, fond MO, šk. štev. 67, akt štev. 756 — 15 — 1895 19 ZAP, fond MO, akt štev. 243 — 15 — 1898 20 ZAP, fond MO, akt štev. 32815 — 1899 21 ZÄP, fond MO, šk. štev. 12, akt štev. 1539 -7- 1886 22 ZAP, fond MO, šk. štev. 15, akt štev. 2680 — 1887 23 ZAP, fond MO, šk. štev. 32, akt štev. 2852 — 15 — 1890 24 ZAP, fond MO, šk. štev. 40, akt štev. 2218 — 15 — 1891 ’ZAP, fond /MO, šk. štev. 52, akt štev. 3035 — 15 — 1893 ZAP, fond Mo, šk. štev. 52, akt štev. 1317 — 1Sr-f- 1,893 25 ZAP, fond MO, šk. štev. 29, akt štev. 3779 — 15 r- 1890. Poročilo o plesu v maskah, ki je bil 29. feb. 1892 v dvorani strelišča, PZ, leto III., 11. marec 1892, št. 8, str. 4. Poročilo o uspeli loteriji, PZ, leto V., 1. julij 1894, št. m str. 3. V času med 5. julijem in 31. avgustom 1896 je bilo napisanih več dopisov med društvom, občinsko upravo iti finančnim ministrstvom v Gradcu, ki sp obravnavali željo društva, da . bi septembra organizirali veliko veselico s tombolo. Izkupiček so nameravali uporabiti za gradnjo Franc-Jožefovega razglednega stolpa na Mestnem vrhu in za postavitev mostička v Ljudskem vrtu, ki bi povezoval Švicar) jo s sosednjim gričem. Ministrstvo^ je odreklo dovoljenje za veselico s takšnim namenom. ZAP, fond MO, šk. štev. 69, akti štev. 3384 — 5 — 1896, 3671 35 — 1896, 4286 - 5 Ì 1896 in 19953 |5 - 1896. 26 Poročilo o občnem zboru, M je bil 25. maja 1895 v gostilni Reicher. PZ, leto VI, 2. junij 1885 št 22 Str. 3 27 ZAP,’ fond MO, šk. štev. 27, akt štev. IV/8 — 2538 — 1888 (vabilo na občni zbor, ki je bil sklican 16. jan. 1888 ob 7. uri zvečer v hotelu Osterberger). 28 Prvič je novi predsednik podpi-san na prošnji za dodatno finančno pomoč občine pri urejanju Ljudskega vrta, ki so se. ga lotili v letu f889. ZAP, fond MO, šk. štev. 23, akt štev. II/5 — 4761 M 1889. 29 Gspaltl je kot tajnik prvič podpisan na prošnji za zvišanje subvencije, ki so jo naslovi M na občino leta 1890. ZAP, fond MO, šk. štev. 32, akt štev. 2852 — 15 — 1890. 30 Poročilo o dokaj burno potekajočem občnem zboru 14. junija 1894 v švicarlji je objavljeno v PZ, V. letnik, jjf julija 1894, št. t, str. 3. 31 PZ, leto VII., 24. maj 1896, št. 21, str. 3 32 Na primer oglas za gostišče Blaschitz, ki je nudilo tudi »čiste in lepe sobe za 50 kron«. PZ, leto I., 21. april 1800, št. 13, str. 4. Hotel Woisk je vabil na pokušino klobas in na dobro pivo. PZ, leto VI., 20. jan. 1:895, št. 3, str. 8. Zakupnik in restavrater hotela Woisk je želel privabllli goste tudi z nedeljskimi koncerti. PZ, leto VI., 25. dec. 1895, št. 50, str. 3. Posebno pozimi so organizirali plese. PZ, leto Vlil. 7. feb. 1897, št. 6, str. 4. Poleti so plese zamenjali vrtni koncerti, velikokrat V gostilni Novi svet. PZ, leto Vlil. 20. junij 1897, št. 26, str. 5. 33 Prvič najdemo oglas natisnjen v PZ, leto II., 1. feb. 1891, št. 5, str. 6, In drugič v istem časniku, leto lil., 21. feb. 1891 št. 8, str. 6. 34 ZAP, fond MO, šk. štev. 40, štev. akta 2923 — 15 — 1891 s 35 ZAP, fond MO, šk. štev. 40, akt štev. 3832 — 1'5 — 1894 36 Poročilo z občnega zbora Olepševalnega in tujsko-prometnega društva, ki je bil 25. maja 1895 v gostilni Reioher, PZ, leto VI., 2. junij 1895, št. 22, str. 7. 37 Primerek plakata je shranjen v Pokrajinskem muzeju Ptuj pod inv. štev. G 1028 g. V muzeju je shranjena tudi originalna Kasimirova lavirana risbapr- osnutek z inv. štev. G 1026 s in odtisnjen izvod, ki pa še nima vtisnjenega besedila (inv. štev. G 1029 g). . 38 Primerek muzejskega plakata hrani pokrajinski muzej (inv. štev. UO 1597 - dp). 39 PZ, leto V., 15. julij 1:894, št. 3, str. 5 40 ZAP, fond MO, šk. štev. 59, akt štev. 3096 — 15 — 1894 41 Marjeta Ciglenečki: Ptuj na starih vedutah (katalog razstave), Ptuj 1983, str. 23 42 PZ, leto V., 4. nov. 1894, št. 10, str. 4 43 PZ, leto V., 8. julij .1894, št. 2 44 PZ, leto VI.,'21. april 1895, št. 16, str. 5 45 PZ, leto VI., 22. dec. 1895, št. 51, str. 9. Oglasi, ki ponujajo knjižico, se vrstijo tudi v naslednjih številkah lista. 46 Omeniti velja še eno publikacijo, ki se na Ptuju žal or ohranila, imamo pa podatke, o njej. 27. nov. 1891 je bil z občine poslan dopis nadporočniku v pokoju g. Karlu Grossu, v katerem se mu občinski svet zahvaljuje za brošuro o olepšariju mesta In o dvigu tujskega prometa na Ptuju. Iz mestne blagajne so za natis 500 izvodov izplačali W. Blankeju 35 fl, avtorju pa so poslali 20 Izvodov. ZAP, fond MO, šk. štev. 35, akt štev. 5747 — 5 -— 1891). Morda smemo to brošuro povezati z brošuro istega avtorja z naslovom »Ein Zukunftsplan für Pettau. Eine Studie zur Verschönerung und Vergrösserung der Stadt«. Prodajali so jo prl Blankeju In pri Kasimiru po 10 kron. O izidu je na kratko poročal PZ, leto II., 21. dec. 1891, št. 38, str. 2. 47 Felsnerjevo delo je mogoče primerjati z delom dr. Ernesta Hilariusa FröÜicha: Bad Rohitsch und die Rohitsoher Sauberbrunnen, ki je leta 11865 izšla na Dunaju kot 6. In dopolnjena izdaja. Priročnik ima 219 strani teksta, nima pa ilustracij. 48 PZ, leto Vili., 23. maj 1897, št. 21, str. 4 49 Fototeka kulturnozgodovinskega oddelka Pokrajinskega muzeja Ptuj štev. F 2111, 2112, 2163, 2181, 2182, 2183, 2231, 2239, 2240 50 Fototeka kzg. odd. PMP štey. F 603 51 Fototeka 'kzg. odd. PMP štev. 2209 52 Fototeka kzg. odd. PMP štev. 2206 53 Fototeka kzg. odd. PMP štev. 2215 54 Fototeka kzg. odd. PMP štev. 1922 55 Fototeka kzg. odd. PMP štev. 1867 56 Fototeka kzg. odd. PMP štev. F 1943, 2199, 2202 In 2208 57 Fototeka kzg. odd. PMP štev. F 1942 58 Original hrani ZAP, kopija v fototeki kzg odd. PMP štev. F 1944 59 PMP hrani več originalnih fotografij in nekaj preslikav-.. 60 Carl Schmutz: Historisch — topographisches Lexicon, Gradec 1822, III. del, str. 124 ,6t Josef Felsner: Pettau und seine Umgebung, Ptuj 1895, str. 5—10 62 šepec Karl: Ob 60-ietnici Muzejskega društva v Ptuju. Ptujski zbornik I (1893—4953), Ptuj, 1953, str. 7 Jože Curk: 80 let Pokrajinskega muzeja Ptuj, Ptujski zbornik IV, Maribor 1973. Blagoj Jevremov: 90 let Pokrajinskega muzeja v Ptuju, livodni članek v katalogu k razstavi Nakit skozi arheološka obdobja, Ptuj 1983. Muzejsko društvo v Ptuju 189®—^1956, Zgodovinsko društvo v Ptuju 1956—1983. Jubilejna publikacija Zgodovinskega društva v Ptuju, Ptuj 1983 Marjeta’Ciglenečki: 90 let Muzejskega društva v Ptuju in muzejske zbirke, Argo, Teto XXII, Ljubljana 1983, str. 78 63 F. Raisp: Pettau, Steiermarks älteste Stadt, Gradec, 1858, str, 18 . 64 J. A. Janisoh: Topographisch0 statistisches Lexicon von Steiermark, Gradec 1885, II. ■ del, str. 465 ; 65 J. Felsner: Pettau und seine Umgebung, Ptuj 1895, str. 45 66 J. Felsner: o. c., str. 45, 46 67 PZ, leto 1., 2t. april 1890, št. 13, str. 2 68 PZ, leto I., 11. julij 1890, št. 2t. str. 4 69 Fototeka kzg. odd. PMP, štev. F 2194 70 PZ, leto !.. 21. juli] 1890, št. 22, str. 4 71 PZ, leto II., 1. jan. 1891, št. 1:, str. 3 72 ZAP, fond MO, akt štev. 2706 - 5 -1891 73 PZ, leto VI, S. maj 1895, št. 18, str. 4 74 F. Raisp: o. c., str. 18 75 J. A. Janisch: o. c. str. 456 76 J. Felsner: o. c. str. 46 77 Iva in Jože Curk: Ptuj, Ljubljana 1970, str. 12® 78 F. Raisp: o. c., str. 1S 79 Iva In Jože Curk: o. o., str. 129 80 ZAP, fond MO, šk. štev. 12, akt štev. 1I539 81 ZAP, fond MO, šk. štev. 27, akt štev. IV/8 - 2538- 1888 82 Tudi Olepševalno in tujsko.promet no društvo Je 10. avgusta 1890 priredilo v Mestnem parku vrtno veselico, da bi tako povečali proračun društva. ZAP, fond MO, šk. štev. 29, akt štev. 3779 - S -1890 .................. • . _ 83 14. Junija 1894 je bil v Svicarijj občni zbor Olepševalnega In tujeko-prometnega društva, na katerem ie predsednik Omig poročal o delu v preteklem Jetu. Omenil ie tudi 8 koncertov. PZ, leto V., 1. Julij 1894, str. 3, št. 1 84 PZ, leto VI, 12. maj 1895, št. T9, str. 3 85 Iva InJože Curk:o . o., str. 129 86 ZAP, fond MO, šk. štev. 67, akt štev. 1383 - 16 - 1895 87 ZAP, fond MO, šk. štev. 23, akt štev. M/S - 4781 -1889 88 ZAP, fond MO, šk. štev. 32, akt štev. 1317 - 1S - 1893 ... 89 Poročilo o delu društva za leto 1893. PZ, leto V., 1. Julij 1894, št. 1, str. 3 90 PZ, leto VI., 15. Julii] 1894,št. 3, Str. 3 92 ZAp!efond MO, šk^ štev4 el! akti štev. 3384 - 9 -1896, 3671 - 5 -1896, 4286 - 5 -1896, 19953 - 5 - V1896 |C gtr 2 93 Poročilo o seji 'izvršnega odbora Olepševalnega društva, PZ, leto I., 11. Julij 1890, št. 21, str. 7 94 PZ, leto V., 23. dec. 1894, št. 26, str. 5 95 Poročilo o občnem zboru In delu Olepševalnega in tujsko-prometnega društva. PZ, leto VI., 2. Junij 1i895, št. 22, str. 3 96 PZ, leto V., 22. Julii 1894, št. 4, str. 5 97 PZ, leto V., 23. sept. 1894, št. 13, str. 3 98 ZAP, fond MO, šk. štev. 59, akt štev. 4805 - 15 - 1894 PZ, leto V., 14. okt. 1894, št. 16, str. 4 PZ, leto V., 4. nov. 1894, št. 19, str. 4 PZ, leto V., 25. nov. 1894, št. 22, str. 4 99 PZ, leto VI., 4. avgust 1895, št. 31, str. 2 100 PZ, leto VII, 5. jan. 1896, št. 1, str. 4 PZ, leto VII., 12. Jan. 1896, št. 2, str. 4 PZ; leto VIL, 26. jan. 1896, št. 4, str. 2 101 J. Felsner: o. c., str. 95 , 102 Prvič je objavljena v PZ, leto VIL, 22. marec 1896, št. 12, str. 8. Ilustrirani reklami za Svlcarijo so namenili celo stran v Felsnerjevem »Ptuju In njegovi okolici« v dodatku z reklamami. 103 PZ, leto VII L, 3. okt. 1897, št. 40, str. 3 104 Ibidem 105 F. Raisp: o. c., str. 16 F. Raisp: Erinnerung an die Orient — Eisenbahn von Pragerhof bis Gross Kanlscha, Gradec 1860, str. 41 106 J. A. Janisch: o. c., str. 464 107 J. Felsner: o. c., str. 155 108 Poročilo o delu društva v letu 1893. PZ, leto V., 1. Julij 1894, št. 1, str. 3 109 Iva In Jože Curk: o. c., str. 132 110 Glej opombe od štev. 46 do 57! $?1 ZAP, fond MO, akt štev. 867 - 12 -1902 1112 Vabilo na ples v maskah, ki ga je priredilo Olepševalno In tujsko-prometno društvo 1. marca 1897 v kazinski dvorani. PZ, leto Vlil., 17. jan. 1897, št. 3, str. 2 1113 J. A. Janisch: o. c., str. 464 114 PZ, leto VI II, 7. feb. 1897, št. 6, str. 4 US PZ, leto VII/L, 20. junij 1897, št. 26, str. 5 116 J. Felsner: o. c., poglavje »Izleti v ptujsko okolico«, str. 100—135 117 J. A. Janisch: o. c., str. 4S3 118 PZ, leto VI., .12. maj 1895 š,t 19, str. 3, 4 119 Jože Gurk: Urbanistični načrt Ptuja, tekstualni del J. Felsner: o. c., str. 41, 42 120 F. Raisp: Pettau, Stelermanks älteste Stadt und ihre Umgebung, Gradec 1858, str. 14 In 17 121 Zgodovina gradnje železniške proge Pragersko — Velika Kaniža je podrobno opisana v prvem poglavju knjižice F. Ralspa: Erinnerung an die Orient — Eisenbahn von Pragerhof bis Gross - Kanlscha, Gradec 1860. 122 Več o tem glej: Marjeta Clglenečki: Ptuj na starih vedutah (katalog razstave), Ptuj 1983, str. 15 123 J. Felsner: o. c., str. 3r—12 In 58 124 J. Felsner: o. c., str. 59, 60 125 F. Raisp: Pettau, Stelermarks älteste Stadt und ihre Umgebung, Gradec 1858, str. 14 126 F. Raisp: o. c., str. 17 127 J. A. Janisch: o. c., str. 464 128 Iva in Jože Curk: o. c., str. 128 129 J. Felsner: o. c., str. 1i54, 155 t30 ZAP, fond MO, šk. štev. 67, akt štev. 5493 - 16 - 1895 131 ZAP, fond MO, šk. štev. 87, akt štev. 5072 - 16 - 1898 132 ZAP, fond MO, šk. štev. 101, akt štev. 736 - 16 - 1900 133 PZ, leto l’L, 1. okt. 1891, št. 30, str. 4 PZ, leto IIL, 1(1. marec 1891, št. 8, str. 6 134 PZ, leto V., 1, Julij 1894, št. 1, str. 3 135 PZ, leto VI., 2. Junij 1895, št. 22, str. 3 136 Leta 1890 so ponudili v najem ilepo stanovanje celo lastniki ptujskega gradu. PZ, leto L, M. Junij 1890, št. 18, str. 3 137 ZAP, fond MO, šk. štev. 67, akt štev. 5493 -16 - 1895 138 ZAP, fond MO, šk. štev. 87, akt štev. 5072 - 16 - 1898 139 Statistično poročilo o tujskem prometu za čas od 1. 1. do 31. 12. 1904. ZAP, fond MO, akt štev. 852- 16-05 140 J. Felsner: o. c., str. 155, 156 141 Reklamni oglas v dodatku z reklamami v J. Felsnerja: o. c. 142 Seznam gostišč s prenočišči za tujce v Ptuju, 4. marec 1907 ZAP, fond MO, akt štev. 1041 -10 -1907 143 Seznam gostišč s prenočišči za tujce v Ptuju ZAP, fond MO, akt štev. 1929 -12 - 1909 144 Vabilo na občni zbor 16. Jan. 1888 v hotelu Osterberger ZAP, fond MO, šk. štev. 27, akt štev. IV/8 - 2538 145 Datirana fotografija, ki dolcumentlra gadmjo, Je v fototeki kzg. odd. PMP pod štev. F 2160 146 Podatek Je posredovala arhlvistka v ZAP Marija Hemja — Masten, za kar se ji zahvaljujem. 147 J. Felsner: o. c., str. 46 148 Eno takih vabil za Novi svet Je objavljeno v PZ, leto VIII., 20. Junij 1897, št. 26, str. 5 149 J. Felsner: o. c., str. 131, 132 150 J. Felsner: o. c., str. 132 151 Statistična poročila za sezone: 1895 — ZAP, fond MO, šk. štev. 67, štev. akta 5493 - 16 - 1895 1898 — ZAP, fond MO, šk. štev. 87, akt štev. 5072 -16 -1898 1899 — ZAP, fond MO, šk. štev. 94, akt štev. 5523 - 16 - 1899 1900 — ZAP, fond MO, šk. štev. 101, akt štev. 736 -16 - 1900 Enako opombo srečamo tudi v poroči lih za čas od 1900 do 1914 (vse ZAP, fond MO) 152 Prva takšna lista Je objavljena v PZ, leto II., 2L okt. 1891, št. 32, str. 5. Za leto 1894 za cas od 9. do 13. junija 1894. PZ, leto V., 15. julij 1894, št. 3, str. 5 In za čas od 14. do 20. Junija 1894 PZ, leto V., 22. julij 1894, št. 4, str. 6 153 Statistično poročilo o tujskem prometu za čas od 1. maja do konoa septembra 1901. ZAP, fond MO, akt štev. 57Ö8 -16 - 901 154 Statistično poročilo o tujskem prometu od 1. Januarja 1903 do 31. decembra 1903. ZAP, fond MO, akt štev. 547 -16 - 04 155 Statistično poročlilo o tujskem prometu za leto 1907. ZAP, fond MO, akt štev. 1019 - 5 - 07 156 Vodstvo društva prevzame maja 1896 občinski svetnik in kavarnar Ignaz Rossmann. PZ, leto VIL, 24. maj 1896, št. 21, str. 3 Marija Hernja Masten VEČSTOLETNA TRADICIJA USNJARSTVA V PTUJU Vemo, da se je človek že pred tisočletji oblačil v živalske kože in jih s primitivnim postopkom obdelal, da so ostale mehke in da niso razpadale. Zato lahko trdimo, da je usnjarstvo oziroma strojarstvo obrt, ki spada med najstarejše 'človekove dejavnosti. Tudi ta obrt je kakor druge doživljala različna obdobja razvoja. Način usnjarskega déla se je v teku stoletij le počasi razvijal. Mojstri so uporabljali stare, iz roda v rod podedovane metode dela. šele z iznajdbo novih strojil in sodobnih strojev je ta obrt ob koncu 19. stol. počasi prerasla v industrijo. Agrikulturna in živinorejska okolica Ptuja, ugodna geografska lega mesta ob vodi, ki so jo usnjarji vedno potrebovali, in zagotovitev potrebne čreslovine, ki so jo dobivali iz raznega lubja dreves, vse to je zagotavljalo dobre pogoje za razvoj te obrti v Ptuju.1 V Ptuju je ta obrt imela več kot 600-letno tradicijo in se je iz majhnih obrtnih delavnic razvila v industrijo. V Zgodovinskem arhivu nimamo ohranjenega gradiva za to obrt v taki meri, da bi nam dalo celostno podobo o usnjarski dejavnosti, njeni razsežnosti in pomembnosti. V pričujočem sestavku želim nakazati le nekatera dejstva, izhajajoč iz virov, ki so mi bili na voljo. Dejstvo, da nam je kot prvi listinsko izpričani del mesta znan VICUS CERDONUM — usnjarska četrt iz leta 1291, kaže na stoletni obstoj te obrti v Ptuju.2 Še danes stoječe usnjarske hiše v Muršičevi ulici (št. 4 z letnico 1684) in na Hrvatskem trgu št. 4 dokazujejo, da se je ta četrt raztezala na rečni terasi pod nekdanjim dominikanskim samostanom, tja do današnjega Hrvatskega trga. Na teh hišah so upodobljeni strojarski znaki, strojarski čeber z dvema strojarskima nožema, ki so vklesani na sklepnih kamnih v sredini portalnih lokov.3 V statutu mesta Ptuja iz leta 1376 so členi o trgovini, ki so veljali tudi za usnjarje. Na tržne dneve se je v Ptuju smelo prodajati tudi rezano usnje, ki so ga trgovci pripeljali v Ptuj. Svoj prispevek 3 šilinge so ptujski usnjarji morali poravnati ob svečnici in na Mihaelovo.4 Statut iz leta 1513 je poleg tistih določil, omenjenih v prejšnjem statutu, določal še dodatne obveznosti za usnjarje. Od vsakega voza kož, ki so ga izvozili iz mesta, je bilo potrebno plačati mestu 12 denarjev.5 Ptuj je bil v tistem času razdeljen na štiri mestne četrti. V prvi je bila le ena hiša, last dedičev po usnjarju Petru. V drugi in tretji usnjarjev ni bilo. V četrti so imeli svoje hiše usnjar Peter, Karl, Narra, Tomaž, Jernej, Pongrac in Boštjan. V primerjavi z drugimi obrtniki so bili usnjarji v tistem času v mestu močno zastopani. Mesto je imelo: 12 mesarjev 11 čevljarjev 9 pekov 7 usnjarjev 5 krojačev in jermenarjev 4 nožarje in zidarje 3 kovače, ključavničarje, krznarje, kositrarje 2 lončarja, steklarja, zlatarja in sodarja 1 irharja, sedlarja, padarja, brivca, škarjarja, slikarja, mizarja, tkalca in kramarja6 O živahni uvozno-izvozni in tranzitni trgovini z usnjem in kožami v 16. stol. nam priča carinski in mitninski zapisnik iz leta 1597. Iz Madžarske so v mesto uvozili 100 kožuhov, iz mesta pa so izvozili en voz kož na Koroško, v mesto so uvozili različno kožuhovino in usnje.7 Usnjarstvo kot proizvodna stroka je veljala za tisto, kjer je bilo cehovstvo v manjšini in je bila v večini kmečka in prosta necehovska obrt.8 To za Ptuj ne velja, saj je ptujskim usnjarjem pravila potrdil cesar Ferdinand II. 15. februarja 1603., v obliki kakor njegov oče pa jih je ponovno potrdil 24. decembra 1638 cesar Ferdinand III.9 Na dan Janeza Evangelista (ob božičnih praznikih), ki je bil usnjarski zaščitnik, so se zbrali vsi člani ceha ter poravnali obveznosti. Opravili so tudi volitve novega ali potrdili starega, glavnega cehovskega mojstra. Cehovski mojster je na ta dan podal finančni obračun dohodkov in izdatkov ceha. Ceh je bdel nad tem, da se v mesto niso nekontrolirano priseljevali novi mojstri, čeprav v pravilih število mojstrov ni bilo določeno. Učna doba vajenca je trajala tri leta. Prvi dve leti je mojster moral dati vajencu dva polovična predpasnika ali enega nepremočljivega, dve hodni srajci, eno usnjeno suknjo ali en gulden v denarju ter dovolj čevljev. Vajenec pa je moral delati ne le v delavnici, temveč je bil dolžan pomagati pri vseh hišnih opravilih in na mojstrovih poljih. Pomočnik je lahko postal mojster, ko je opravil mojstrsko delo. Po predložitvi rojstnega lista in učnega pisma je moral na svoje stroške kupiti tri neobdelane volovske kože, tri kravje, pet svinjskih, pet telečjih in pet ovčjih kožuhov. Vse kože so morale biti od domačih živali ter prvovrstne kvalitete. Kupljene in neobdelane kože so si ogledali mojstri, nato jih je moral pomočnik ustrojiti. Po ponovnem pregledu in ocenitvi je moral plačati dvanajst funtov ter pripraviti pojedino, kakor je bilo v navadi, šele nato mu je bilo izdano mojstrsko dovoljenje, šterarje (beseda izvira iz nemške der Störer, motilec, šušmar) in kramarje je morala gosposka oblast najstrožje preganjati v obsegu dveh milj okrog Ptuja. Ti niso smeli prodajati kož. če so takega kramarja dobili, so mu bile kože odvzete. Leta 1770 so odvzeli kupčevalcu »kramarju« z usnjem Matiji Brolihu 69 kosov kordovanskega usnja in so se pri tem sklicevali na določeni člen rokodelskih pravic.10 Šest let pozneje je v Ptuju poskušal prodati 82 kosov podobnega usnja Tomaž Zupan iz Tržiča na Gorenjskem. Tudi njemu so blago od- vzeli na pritisk ptujskih usnjarjev, čeprav se je upravitelj tržiškega gospostva Ivan Peter Kumerdej skliceval na to, da mu jih ne smejo vzeti zato, ker je ptujski trg svoboden trg.11 Usnjarji so kupovali surove kože pri domačih mesarjih, dobivali pa so jih tudi od drugod. Prekupčevanje s kožami je bilo prepovedano, prav tako nakupovanje po višjih cenah, kakor so bile določene. Pri nakupu kož ni smel nihče imeti predkupne pravice. Kože so se smele prodajati le preko usnjarskega ceha, tako da so jih lahko kupili revni in premožni po enakih cenah. Leta 1792 se je usnjarski ceh pritožil mestnemu magistratu, ker so mesarji kupovali surove kože po deželi in s tem posegali na področje usnjarjev, ti pa so se čutili ogrožene.12 V tem času so postali cehi že zavora za razvoj obrti in razumljivo je, da jih oblast ni več ščitila v taki meri. Iz tistega časa najdemo mnogo prošenj pomočnikov za opravljanje samostojne obrti v različnih krajih ptujske okolice. Ceh jih je odločno zavračal, gosposka oblast pa jim je te pravice potrdila, saj se je tako odpiralo več novih delavnic, zaposlilo se je več delovne sile in usnje je prihajalo po konkurenčnejših cenah na tržišče. Prihodek ceha so tvorile pristojbine mojstrov, pomočnikov, prispevki ob izučitvi in podelitvi mojstrske pravice, kazni itd. Vsakoletni obračun je potrdil komisar, ki ga je določil magistrat. Iz letnih cehovskih obračunov je razvidno, da se je ceh trdoživo držal še po letu 1830, ko si je oblast na vso moč prizadevala, da bi končno odpravila cehovsko tradicijo. Od leta 1765 do 1785 je bilo število mojstrov stalno, med 6 in 8. V letih 1800 do 1810 se je število povečalo, saj je bilo leta 1810 že 11 mojstrov, trije so na novo pridobili mojstrska dovoljenja, sprejeti so bili trije vajenci. Za obdobje od leta 1830 do 1850 pa nam stanje prikazuje tabela. Pripisani so tudi cehovski mojstri.13 Mojstri Novo izuč. Novo spr. Imena cehovskih mojstrov 1770 Lorenz Graff 1830 8 4 4 1774 1777 Johann Georg Martin Rutter 1835 10 2 2 1779 1781 Lukas Koscheina Gotfridt Gruber 1840 10 5 — 1783 1811 Peter Gerssgrasser Frantz Schrafl 1845 13+1 novi 2 4 1824 1837 Joseph Goriupp Anton Janeschitsch 1850 6+2 2 2 1842 1845 Johann Strauss Johann Lerch V letu 1829 je delalo pri 8 mojštrih trinajst zaposlenih. V seznamu navedeni mojstri so bili lastniki tako imenovane realne obrti. Ta je temeljila na tem, da je smel obrtnik opravljati obrt takrat, ko je s koncesijo vred kupil določeno nepremičnino s premičnim premoženjem vred. Ker je bila nepremičnina vpisana v zemljiško knjigo, je bila za osnovo pri odmeri davka v času reguliranja davkov v 18. stol.14 Na podlagi gubernijske odredbe z dne 18. novembra 1835 in okrajnega odbora z dne 9. novembra 1835 je bila realna obrtna pravica odpisana od nepremičnin ptujskim obrtnikom. Poslej se je lahko odkupila in ni bila več vpisana v zemljiški knjigi pri posameznih nepremičninah, marveč se je za obrti vodil posebni obrtni register.15 V Ptuju so bile to naslednje hiše: ŠT. 4 Kekh Anton JAKOB ROITZ je kupil 2. 9. 1797 z vrtom, lopami in zemljiščem ter »REALEN LEDERERGERECHTSAME« realno usnjarsko pravico od vdove Terezije Kökin za 1600 FT. VALENTIN ZAPP in njegova žena sta hišo odkupila od vdove Cecilie Roitz skupaj z realno obrtjo. V letu 1833 sta dala svojo posest oceniti, ker sta zgradila novo usnjarsko delavnico. RiTTOPER JOHANN in njegova žena Klothilda, roj. Zapp, sta obrt pridobila leta 1870. Leta 1872 je obrtna pravica ugasnila. ŠT. 5 Plautschak Georg KASPAR RESMAN in njegova žena Ana Maria sta lastnika hiše od 1811. leta, hkrati pa tudi realne usnjarske obrti. Prejšnji lastnik je bil Georg Plauček, po katerem je obrt prevzela sedanja Resmanova žena. Na vrtu sta zakonca Resman zgradila novo usnjarsko delavnico, ki je bila dokončana 1811 in ocenjena na 4000 Fl. Druga Resmanova žena Dorothea se je v drugo poročila z usnjarjem Johannom Lerchom, ki je prevzel po ženi vse imetje. Po njem je prevzel obrt leta 1863 sin Ferdinand. ŠT. 6 JOSEPH SCHEUKOVITSCH in žena Josepha sta 1786 hišo prevzela z realno usnjarsko obrtjo. Spomladi 1818 je hišo in obrt podedoval po Josephi usnjarski mojster JOHANN STRAUSS. Ta je hišo zamenjal z Mario Binder za hišo št. 203, v katero je prenesel obrt. ŠT. 74 Kerschgraser Peter JANESCHITZ ANTON in Julijana sta lastnika hiše od leta 1810 in v Dravski ulici k tej hiši pripadajoče usnjarske delavnice ter realne us- njarske obrti z orodjem vred. V letu 1819 je bila celotna posest ocenjena, med drugim tudi pri Dravi stoječa usnjarska delavnica, na 2500 Fl, realna pravica na 100 Fl. Janežičeva druga žena je imela obrt od leta 1845. Leta 1848 jo je od nje kupil sin Ignatz Janeschitsch. ŠT. 179 Gottfried Gruber THERESIA GRUBER, por. llosehna, je imela realno obrt, ki je bila pripisana k tej hiši in jo je odkupila od Josefa Gruberja. ŠT. 180 Georg Goriup ŠT. 193 Franz Schrafel JOHANN SCHRAFL je bil lastnik realne obrti pri tej hiši, ki jo je podedoval po očetu. Leta 1845 je sin Carl nadaljeval z obrtjo. L. 1847 sta jo odkupila Valentin in Marija Zapp. Ritoper Johann in Klotilda, roj. Zapp, sta jo po njenih starših podedovala, obrt je prenehala leta 1872. ŠT. 203 JOHANN STRAUSS in Theresia sta imela realno usnjarsko obrt. V letu 1850 je obrt po možu prevzela žena, ki jo je leta 1876 prodala Johanu Perku. ANTON in MARIA SCHRAFL sta bila lastnika realne obrti, ki sta jo kupila I. 1826 od Schmigotz Andreja. Od vdove Marije sta to realno obrt s hišo vred kupila Johann in Emma PIRICH.16 Fotografija: Usnjarje, ki so jih včasih imenovali mrharje, so počasi izrivali iz mesta zaradi smradu, ki so ga širile neprimerno urejene delavnice, in umazanije. Ta je bila dejansko pogost gost v njihovih delavnicah.17 Zato ni čudno, da so bili spori z meščani pogosti. Leta 1834 so prebivalci Zg. Brega napadli usnjarje, ki so namakali kože v Studenčnici. Mojstri so se pritožili na magistrat. »Ker je zemljišče ob levi strani-Studenčnice pretežno v lasti občine ali meščanov Ptuja, velja dogovor, da lahko prebivalci mesta uporabljajo eno polovico potoka. S svojo dejavnostjo pa vode ne smejo kvariti ali onesnaževati, tako da bi s tem delali škodo. Volovske kože vlagamo na takih mestih, kjer ne morejo priti do njih ne ljudje in ne živina. Voda za napajanje živali pa ni okužena. Kože moramo že vrsto let vlagati v Studenčnico, ker je Drava poleti preveč blatna, pozimi pa zmrznjena. S kož najprej operemo kri in sokrvico, nato jih damo v znojiine komore, da se segrejejo. Nato se z njih odstrani dlaka. Kože se zatem vložijo v tekočo vodo, da nabreknejo. To ni nič škodljivega. S kož ne gre nobena gniloba, ki bi širila smrad, še manj pa kvari vodo. V prejšnjih časih nas pri tem delu ni nihče oviral, samo v strašnih letih kolere I. 1831 bi naj bila omejena možnost, da bi usnjarji okuževali zrak. Tega sedaj ne bomo raziskovali, lahko pa zagotovimo, da so bile takratni predmet sanitarnih raziskav tudi tiste, še surove kože v apnu, kar pa danes ni primer.« Tako so zapisali v svoji pritožbi. Mestni zdravnik je po preiskavi dovolil, da se vlaganje kož v Studenčnico sme opravljati tudi v naprej, vendar morajo biti kože brez dlak, oprane in brez apna.18 Ob koncu 19. stol. so se pričele razmere naglo spreminjati. Cehi so bili razpuščeni. Usnjarski so bili združeni z mesarji, sedlarji, krznarji, barvarji, milarji, tkalci, vrvarji.ter z drugimi v obrtnem združenju. Združenje je prevzelo le nekatere funkcije, ki so jih prej opravljali posamezni cehi. Izmed ptujskih usnjarjev sta se razvila predvsem dva, Potočnik in Johann Pirich, kasneje pa Paul. Pirichovo usnjarno je leta 1860 ustanovil Ivan Pirich. K manjšim delavnicam je dograjeval nove objekte, večje strojilne jame ter posodabljal proizvodnjo z modernimi stroji. Leta 1899 je mestna občina Ptuj želela odkupiti usnjarsko delavnico Amalije Pirich ob Dravi, da bi jo porušila in zavarovala dravsko nabrežje. Pirichova delavnice ni prodala, nasprotno, še jo je širila. V letu 1905 je zgradila zaščitni 43,20 m dolgi zid ob delavnici.19 Usnjarna je bila stisnjena v ozki Gornji dravski ulici, kjer ni bilo možnosti za širitev. Že leta 1907 je Pirich obvestil mestno občino, da bo kmalu preselil svoj obrat na Breg.20 Na Sp. Bregu sta že leta 1898 Marija in Josef Pirich kupila večje zemljišče s hišo, ki ga je prejšnji lastnik Blaž Erhatič, posestnik in mlinar iz Formina, moral prodati.21 Leta 1908 je Pirich sporočil mestni občini Ptuj, da je kupil nov parni stroj, težak 13.790 kg. Zaradi velike teže ga ni mogel prepeljati preko Dravskega mostu in je zaprosil, če lahko stroj prepelje preko Studenč-ničnega mosta na Bregu. Občina mu je dovolila, da prepelje stroj do tovarne na Bregu, vendar mora sam poskrbeti za podpornike na mostu in za popolno varnost.22 Ker nimamo natančnega podatka, kdaj je bila zgrajena tovarna na Bregu, lahko po tem podatku sklepamo, da je bil leta 1908 del tovarne že zgrajen. Franc Potočnik je prav tako želel leta 1911 Ob delavnici postaviti velik parni stroj za posodobitev usnjarne. Komisija je ugotovila, da lokacija ni primerna zaradi utesnjenosti. Potočnik stroja ni kupil. S tem pa je počasi pričel izgubljati tekmo z napredkom, čeprav ga v letu 1920 najdemo kot sodružabnika pri tovarni usnja na Bregu, za katero je odkupoval kože v trgovini na Minoritskem trgu 323 Pirich je leta 1916 za dobo 10 let sklenil zakupno pogodbo z dr. Ettingerjem, odvetnikom z Dunaja, ki je bil znan organizator usnjarskega kartela. Pri tovarni se je zanj vpisala opcijska pravica, po kateri je lahko tovarno vsak čas prevzel. Po 1. svetovni vojni se je dr. Ettinger te pravice posluži! in prevzel tovarno, ki je pričela delati leta 1920. Slovenci so protestirali in zahtevali, naj se ta vknjižna pravica razveljavi. Ker to ni bilo mogoče, je bila tovarna nacionalizirana. Ustanovila se je delniška družba.24 V letu 1919 je bila sklenjena pogodba med delničarji, ki je bila leta 1923 tudi zemljiškoknjižno izvedena. Delničarji so bili dr. Ivan Fermevc, odvetnik iz Ptuja, dr. Markus Ettinger, odvetnik z Dunaja, Josip Pirich, usnjar iz Ptuja, Franc Hutter, trgovec iz Ptuja, Franc Potočnik, prav tako trgovec iz Ptuja. Tovarna je pričela delati pod imenom Prva jugoslovanska tovarna za usnje in čevlje Breg pri Ptuju.25 še v letu 1936 je tovarna, ki je delala tedaj pod imenom Petovia, izdelovala poleg usnja še drugo usnjeno galanterijo ter čevlje. Mesečna kapaciteta je bila 12.000 parov usnjenih čevljev in 12.000 parov copatov in sandal, čevlje so prodajali pod imenom Piaa in Humanik. Tovarna je večino surovin nabavljala doma, le najkvalitetnejše usnje, ki ga pri nas ni bilo mogoče dobiti, so uvažali. Imela je 24 lastnih prodajaln, v kate- rih je bilo zaposlenih 50 prodajalcev. V sami proizvodnji pa je delalo 156 delavcev.26 Leta 1937 je Petovia usnjarska industrija z Brega prodala usnjarju Pavlu Pirichu vse premičnine in nepremičnine na Bregu. Tovarna je bila zadolžena in je bila v likvidaciji, saj je imela neodplačan kredit v višini 1,500.000 din ter 104.033 dinarjev zaostanka pri plačilu davka. Vendar je delovala tudi med 2. svetovno vojno. Usnje je bilo potrebno za oskrbo vojske. Po 2. svetovni vojni je bil za tovarno na podlagi odloka AVNOJA z dne 21. 11. 1944 o prehodu sovražnega imetja v državno lastnino in o upravljanju z imetjem odsotnih oseb izveden razlastitveni postopek. V tistem času je delovala tovarna pod nazivom Paul Pirich, tovarna usnja v likvidaciji. Leta 1945 je bilo ob popisu več hidravličnih stiskalnic, stroj za mehčanje, poliranje, cepljenje, postrgavanje kož, več strojev za čiščenje in krtačenje kož, za iztiskanje vode iz njih, stroj za mehčanje boksa, 8 strofinili sodov po 7000 hi, polnih svinjskih kož, ter vsi pogonski stroji in precejšnje količine strojil in kemikalij. V čreslovini pa je bilo še 832 celih govejih kož, 1923 svinjskih celih kož ter 3197 svinjskih korponov (samo hrbtni deli kože), ki so bile neobdelane.28 Tovarna je bila likvidirana leta 1948, stroji pa odpeljani v druge tovarne. Z likvidacijo usnjarne se je končala večstoletna tradicija usnjarstva v Ptuju. Mehrere Jahrhunderte der Tradition des Ledergewerbes in Ptuj Ledergewerbe hatte in Ptuj 600-jährige Tradition. Aus kleinen handwerklichen Werkstäten entwickelte es sich zu einer ziemlich starken Industrie. ln den alten Dokumenten wird ein Gerberwiertel schon im Jahre 1291 als vicus credonum erwähnt, das sich vom Ufer der Drau, von der heutigen Strasse »Muršičeva ulica« bis zum heutigen Platz »Hrvatski trg« verbreitete. Die beiden mittelalterlichen Statuen der Stadt Ptuj aus dem Jahr 1376 und 1513 enthalten schon Bestimmungen über Gerber. Lederhandel blühte und schon im Jahr 1603 bestätigte der Kaiser Ferdinand II. die Rechte der Ptujer Gerber. Die Zunftregeln enthielten die Bestimmungen über die Arbeitsbeziehung zwischen den Meistern, Gesellen und Lehrlingen, die Ausbildung, Rechte und Pflichten im Rahmen einer Zunft. Diese Regeln aber griffen auch in andere Gebiete des damaligen Lebens ein. Die Zunft hielt sich sehr hartnäcking auch nach dem Jahr 1830 auf. Die Ptujer Gerber besassen ein so genanntes reales Ledergewerberecht. Aus dem Grundbuch sind die Häuser, nach den Hausnummern ausgeschrieben, in denen Lederproduktion ausgeführt wurde. Am Ende des 19. Jahrhunderts veränderten sich die Bedingungen für Gerber. Unter ihnen entwickelten sich vor allem zwei Gerber: Potočnik und Pirich. Pirich gründete seine Fabrik schon im Jahre 1860, dann erweiterte und modernisierte er sie immer wieder. Um sie weiter zu verbreiten, übersiedelte er sie im Jahre 1907—1908 auf das andere Ufer der Drau — auf Breg bei Ptuj. Nach dem 1. Weltkrieg entstand daraus eine Aktiengesellschaft unter dem Namen »Prva jugoslovanska tovarna za usnje in čevlje Breg pri Ptuju« (= Die erste jugoslawische Fabrik für Leder- und Schuhproduktion). Im Jahre 1939 wurde die Fabrik liquidiert und das Grundstück mit allem beweglichen Gut wurde vom Pavel Pirich abgekauft, der wieder nur Lederproduktion einführte. Diese Fabrik arbeitete bis zum Jahr 1945. Nach dem 2. Weltkrieg, im Jahre 1948, wurde sie liquidiert. Damit endete die jahrhundertlange Tradition der Lederproduktion in Ptuj. Übersetzung: M. H. Masten 1 Zgodovinski arhiv Ptuj (dđlje ZAP), Gospostvo ptujski grad, fascikel 52. Pristojbina za voz čreslovine je bila leta 1663 v Mariboru 112 krajcarjev »Für einen Wagen mit Lederer Lohe 12 kr.« Tarif der für die Stadtgemeinde Marburg mit hohem k. k. Statthalterei Erlasse vom 15. 10. 1863, genehmigten PIatzsammlungs Standrechts -und Viehmarkts Gebühren. 2 ZAP, Fototeka, neg. št. 391/6, Listina, v kateri meščan Tomaž proda dominikancem zemljišče pod mestnim zidom v usnjarski četrti. 3 ZAP, Fototeka, neg. št. 29/6. Najlepši strojarski znak je imela hiša št. 2 v nekdanji Gornji dravski ulici, danes v Muršičev!, kjer ima skladišče Dinos. Hiša je bila med 2. vojno 1944 porušena. Nad vhodom je imela kamnitega leva na podstavku. Na njem je bil vklesan strojarski čeber z letnico 1590, iz čebra pa je gledal Turek z dvema strojarskima nožema. Anna Wittul a opisuje v družinskem romanu »Das Gerberhaus« tragedijo usnjarske družine, ki je živela v tej hiši. Pisateljica je verodostojno opisala življenje usnjarjev v takratnem Ptuju. 4 ZAP, Fotokseroteka šk. št. 27, statut mesta Ptuja iz I. 1376, člena 15 in 41. 5 ZAP, Rokopisna zbirka, sign. R-69 Statut mesta Ptuja iz I. 1513, člen 1117. 6 ibidem, čl. 174: »Mesto je dolžno dajati letno v knežjo komoro 62 funtov remanenčnega ali običajnega davka, kar dobi z naslova zemljarlne, običajnega davka od obrtnikov in drugih davkov.« Nato so našteti lastniki hiš po mestnih četrteh, ki plačujejo prej omenjeni davek. Ker pri vseh meščanih ni naveden poklic, ki so ga opravljali, so podatki o številu obrtnikov le približni, vendar je iz njih moč ugotoviti vsaj delno razmerje usnjarjev proti drugim obrtem. 7 Raisp Ferdinand, Pettau Steiermarks älteste Stadt und ihre Umgebung, Graz 1858, str. 214. 8 Sonn Jože, Začetki industrije na Slovenskem, Maribor 1084, str. 95. 9 ZAP, Cehi, sign. CR — 3, cehovski red usnjarskega ceha, ki ga Je potrdil cesar Ferdinand lil., dne 24. 12. 1638. Določila pravil navajam v tekstu brez navedb členov. 10 Isto delo kot v op. 8, str. 97. 11 Isto delo kot v op. 8, str. 96. 12 ZAP, Cehi, cehovski spisi, sign. CSU 5/979. 13 ZAP, Cehi, cehovski spisi, sign. CSU 3, Računski zaključki usnjarskega ceha od I. 1769—1850. 14 Isto delo kot v op. 8, str. 70. 15 ZAP, Stara zemljiška knjiga za sodni okraj Ptuj, sign. 501/a, Register realnih obrti od ok. I. 1820—11848. 16 ZAP, Stara zemljiška knjiga za sodni okraj Ptuj, sign. 1175 do 1179, Zemljiške knjige za magistrat Ptuj. Imena lastnikov hiš, pisana s poševnimi črkami, so Jz fonda Arhiv mesta Ptuja, šk. št. 18, mapa 45, ov. 130, Kataster, seznam hišnih posestnikov za mesto Ptuj od hišne št. 1—203 Iz leta 1785. 17 ZAP, Cehi, sign. CR-3, člen 23. »Prepovedano je ubijati živali, pse, mačke ali predelovati kože poginulih živali. Druženje z mrhovinarji in konjačl Je članom ceha prepovedano.« S tem členom so želeli! usnjarji čuvati svoj ugled, ki pri someščanih ni bil vedno na najboljšem glasu. 18 ZAP, Cehi, cehovski spisi, sign. CSU 3/814 Iz I. 1834. 19 ZAP, Mestna občina Ptuj, spisf št. 7876-2-1905. 20 ZAP, Mestna občina Ptuj, spis št. 7571-7-1907. 21 ZAP, Zbirka listin okrajnega sodišča Ptuj, DN št. 853/1898. 22 ZAP, Mestna občina Ptuj, spis št. 43081 11-12-1908. 23 ZAP, Mestna občina Ptuj, spis št. 3516-8-19111. 24 Ljudska In študijska knjižnica Ptuj, Ptujski Ust št. 27, z dne 4. 7. 1920. 25 ZAP, Zbirka listin okrajnega sodišča Ptuj, DN št. 2727/1923. 26 Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937. 27 Temeljno sodišče Maribor, Enota Ptuj, Zemljiška knjiga — zbirka listin, DN št. 2969/37. 28 ZAP, Narodna imovina, fase. št. t in 10. Kristina Šamperl Purg PTUJSKI GRAD DANES IN GOSPOŠČINA PTUJ V 17. STOLETJU Ptujski grad že leta in leta stoji v vsej svoji mogočnosti na grajskem hribu in obvladuje mesto pod seboj. Ta mogočni grajski kompleks je bil izoblikovan v 17. stoletju. Tisoči in tisoči m2 zidov, debelih ponekod tudi 2 metra in več, ogromne površine streh, razkošni hodniki z arkadami, žitnica v ozadju, vse to nam da misliti, koliko sredstev je bilo potrebno, da so ga sezidali v teh razsežnostih. Koliko sredstev je bilo potrebnih za vzdrževanje, da se je obdržal in še vedno stoji tu, naš, v skupni lasti. Danes1 je v gradu muzej s 3589 m2 razstavnih prostorov, 641 mJ depojev in še nekaj sto kvadratnih metrov drugih prostorov. Zgodovina gradu in njegovih direktnih in indirektnih lastnikov je zamikala že marsikoga, ki je o gradu pisal s tega ali onega vidika, nas pa samo zanima, kako in od koga so lastniki gradu pridobili tolikšna sredstva, da so v 17. stol. razširili grad in ga pozneje tudi vzdrževali. Ali je stavbni kompleks ptujskega gradu le odraz gospodarskega oziroma ekonomskega stanja gospoščine, ki so ga oblikovale dajatve podložnikov s področja2 severno, severovzhodno in vzhodno od Ptuja po dolinah Grajene, Rogoznice in Pesnice, po obronkih Slovenskih goric in po spodnjem Ptujskem polju, kjer je gospostvo Ptuj imelo svojo posest? Ali so prihajala sredstva tudi iz drugih virov, npr. od posameznih manjših gospoščin, ki so spadala pod ptujski grad znotraj in zunaj meja SR Slovenije? Ob tem nas posebej zanima, kaj je naše podeželje moralo in zmoglo dati zemljiškemu gospodu. Zavedati se moramo, da ni bil edini fevdalec; tu sta bila še samostana, tu so bili drugi fevdalci in tudi mesto Ptuj, ki je sicer večino dohodkov dobilo od trgovine, obrti, sejmov, cerkvenih ustanov,... To je bil tudi čas kmečkih uporov. Vzroki le-teh tičijo v glavnem v povečanih zahtevah zemljiških gospodov in kmetje so se borili za staro pravdo, za tiste dajatve in količino, ki so bile zavedene že v 14. stoletju3. Zemljiški gospod je potreboval vedno več denarja in te potrebe prevračal na ramena podložnikov v obliki izrednih davkov. Tudi na našem območju ni bilo drugače. Ptujski grad in Leslieji Ptujski grad4 ima do Lesliev dolgo predzgodovino. Na grajskem griču so bila odkrita slovanska grobišča iz 8. stol., leta 907 so grad porušili Madžari, salzburški nadškof Konrad pa ga je v začetku 12. stol. pozidal. Gospodje Ptujski so upravljali grad od 1160 do 1438. 1479. leta so ga ponovno zavzeli Madžari, osvobodil pa ga je cesar Maksimiljan, ga zastavil Salzburžanom, ki so ga 1573 dokončno izgubili. Cesar Ferdi-nad II. ga je prodal Eggenbergom (1636—1642), potem je bil v lasti zagrebških jezuitov in leta 1656 ga je kupil Walter Leslie. 1802. leta so Lesliem sledili Dietrichsteini. Leta 1858 je prišel v last Terezije Herberstein. Tega leta je namreč grofica izdražila grad proti ptujskemu županu, ki je imel z njim svoje načrte — preurediti ga v kamnolom. Rodbina Leslie Rodbina Leslie5 naj bi izvirala iz Madžarske, od koder so šli na Škotsko, si pridobili velike posesti in se v času Cromwella zopet vrnili na kontinent. Grb rodbine je viden npr. na Peruzzijevem portalu, in sicer predstavlja ščit s tremi sponami in napisom »Grip Fast« — zgrabi trdno. Leslievi predniki so, po pripovedovanju, rešili iz boja angleškega kralja oziroma iz vode angleško princeso. Walter Leslie je bil rimski državni grof, kraljevi feldmaršal, tajni svetnik in vojaški poveljnik, vitez španskega zlatega runa, poslanik na papeškem in turškem dvoru — v imenu Leopolda I. je sklenil mir s sultanom Mohamedom IV. po porazu pri St. Gothardu. Bil je tudi eden od morilcev Walen-steina. Poročil se je s Frančiško grofico Dietrichstein. Izoblikovala se je fideikomisna posest Ptujski grad. Po izumrtju Lesliev je prešla nazaj na Dietrichsteine, kar se je leta 1802 tudi zgodilo. Walter Leslie je umrl 1667 in je pokopan v tako imenovani škotski cerkvi na Dunaju.6 Gre za ortodoksno veroizpoved, ki se je izoblikovala v naslonitvi na kalvinizem. Po smrti Walterja Leslia je posest in grad Ptuj prevzel bratov sin Jakob, ki je ravno tako kot njegov stric imel visoke vojaške časti, v glav- •u, 1- ri siti n liri- ka žitnica 3. Z&tiodr..,. piraji sk 4. Južni sl( >lp 5. Verdeno1 / stolp 6. Zaporni stolp # + Grajsko ni ■ 8. Severni B. Južni Lt 'sliejcv 10. Grajski vodnja' nem zaradi uspešnih bojev proti Turkom. Posest Lesliev7 je po Schmutzu obsegala gospostvo Ptujski grad, Bäreneck na Muri, Rogatec, Strass, Ehrenhausen, Placarovci, Burgstal, posest in desetino Breitenau in hišo z vrtom v Gradcu (Joanneum). Osnovni vir — urbarji Kot osnovni vir za prikaz gospodarskega in ekonomskega stanja 17. stoletja nam bo služil urbar iz leta 16778. Za primerjavo bomo vzeli urbar iz leta 1597, ker je zanimivejši in natančnejši, oziroma pojasni več stvari. Beseda urbar9 je srednje visoko nemška in pomeni popis zemlje, ki daje donos, rento. Urbar — Buoch pa pomeni seznam takih zemljišč in rent. Urbarji10 so nastali kot rezultat prizadevanj zemljiškega gospoda, da bi imel vpogled v dajatve in njihov pregled. Kot taki so bili tudi dobra osnova poslovanja gospoščinskih pisarn. Urbarji so poleg deželne deske, imenjskih cenitev, raznih mestnih in cerkvenih knjig, predhodniki Zemljiške knjige in kot taki imajo, kot vsaka stvar, dva plati — fevdalčevo in kmetovo. Fevdalec je imel v urbarjih pregled nad dohodki in rento, kmet pa uzakonjene dajatve, na katere se je skliceval zlasti, ko je zemljiški gospod uvajal nove ali večje. Urbarji11 so nastajali vse od 13. stol. pa do 18. in še v 19. stoletje. Vse dajatve in služnosti podložnikov so bile okrog 1500 že skrbno popisane in kot ugotavlja npr. Klasinc12, sta bili količina in vrsta dajatev, ki jih je zahteval zemljiški gospod, v tesni zvezi z njegovimi potrebami in s sposobnostjo zemljišč za določeno kmetijsko proizvodnjo. Zahteve zemljiškega gospoda so se spreminjale s potrebami tržne potrošnje in z vplivi splošne trgovine. Okoli leta 1500 opažamo tudi13 nastanek oziroma že razločujemo več vrst urbarjev. Osnovni urbar, ki je služil daljši čas za odmero in kontrolo dohodkov, so nazivali temeljni, oziroma matični (Stockurbar). Sledili so reformirani urbarji, ki so nastali zlasti na deželno knežjih posestvih, ko so kontrolirali, popravljali, dopolnjevali in usklajevali podatke z dejanskim stanjem. Za tekoče poslovanje, posebej za pregled dejansko oddanih dajatev, je bil priročni urbar (Handurbar). Urbar kot tak ne daje nobene zanesljive podobe o posestni strukturi zemlje, ki jo zajema, ker vsebuje samo dohodke posameznih posestnikov, ki pa so lahko bili podložni več zemljiškim go- Grb Lesliev spodom. Nas tokrat ne zanima toliko posestna struktura, pač pa obseg in vsebina dajatev. Urbar iz leta 1597 in 1677 Pokojni prof. Klasinc14 je natančno transkribiral in prevedel urbar gospostva Ptuj — Urbarium der Herrschaft Pettaw iz leta 1597 z vpisi do leta 1607. Gre za knjigo formata 20,5x30 cm. ki je danes že restavrirana. Urbar ima 232 popisanih papirnih listov v gotici. Nastal je v obdobju, ko so Habsburžani kot deželni knezi štajerske dajali gospoščino v zakup. Zakupniki so se naglo menjavali. Urbar gospostva Ptuj,15 nedatiran, iz okoli leta 1677, ima zelo velik format: 30,5x43 cm, s trdimi, v usnje vezanimi platnicami, na katerih so vtisnjeni okraski, v sredini pa je znak IHS s križem. Rokopis je kot celota dobro ohranjen. Strani od 1 do 99 so naknadno oštevilčene, od strani 108 do 233 so originalno oštevilčene. Vmes in na koncu je izrezanih več listov. Platnice rokopisa spominjajo na obdobje, ko so bili lastniki zemljiškega gospostva zagrebški jezuiti, in sicer od 1642 do 1656, med tekstom pa se pojavljajo letnice 1660, 1666, 1672, 1677. V tistem času so bili lastniki gradu in gospostva grofje Leslie, ki pa v urbarju niso nikjer omenjeni. Urbarja sta si nasploh precej podobna. Urbar iz leta 1677 ima na začetku sicer indeks vasi in gorskih vrhov, nato pa v obeh sledi popis podložnih vasi in poimenski seznam podložnikov, ki so vsi dosledno pisani z imenom na prvem in s priimkom na drugem mestu. Ti podložniki plačujejo in oddajajo dajatve ter opravljajo tlako za hasnovana zemljišča. V starejšem urbarju sledimo tlako od podložnika do podložnika, v mlajšem pa sploh ni omenjena, oz. se spremeni v denarno dajatev, imenovano robotnina (Robathgelt). Ptujski zemljiški gospod je, ravno tako kot po svetu, spreminjal pridvorno gospodarstvo v blagovno denarno. Župani vasi, mlinarji, strelski dvorci, uradi ... so I. 1677 popisani pri vsaki vasi na koncu, kjer najdemo tudi popis dajatev za celo vas, in sicer količino kolov za gorice, vožnje gnoja in lesa ter I. 1597 takoimenovani plug, oziroma oranje ter brananje. V mlajšem urbarju pluga ne najdemo in tudi ne v denar preračunanih voženj gnoja, lesa, oranja, kolja za gorice. Gospoščina je leta 1597 obsegala naslednje vasi: Grlinci, Janežovci, Vintarovci, Jiršovci, Dolič, Desenci, Levanjci, Zgornji in Spodnji Ve-lovlek, Podvinci, Pacinje, Mezgovci, Prvenci, Sobetinci, Zagojiči, Bukovci, Nova vas, Spuhlja, Zgornja in Spodnja Hajdina, Mostje, Gabernik, Trnovec, Lovrenc na Dravskem polju, Zagorci, Oblaki, Sv. Lovrenc v Slovenskih goricah, Bodkovci, Bratisiavci, Slomi, Žamenci, Strejaci, Strelci, Na polju in Placar16 Leslie so ga kupili že 1656. leta. Spodnje in Zgornje Hajdine ne zasledimo v urbarju iz leta 1677. Do leta 167617 je bila last Breunerjev in Lesliev in istega leta prodana. Prav tako ne zasledimo vasi Drstelja — Tristi dorf, Turniška nova vas (Tumische Neudorf), Svetinci (Swetinzen), Ločič (Lotschitsch) ter Formin (For-meindorf) in Gorišnica (Gorischanzen). Njeni lastniki so bili od leta 1659 Sauerji. Svetinci18 — dvorec je prešel v posest Lesliev leta 1676. Urbarja posebej navajata dajatve od travnikov, njiv, vrtov in hiš izven mesta in v njem. Naturalne dajatve podložnikov se v 80. letih niso spremenile, razen v štirih vaseh, ki so bile naknadno priključene. Za primer si oglejmo podložnika cele kmetije iz leta 159719 in 167720 iz Grl inčev, ki dolguje 4 merice pšenice (Kasten Görz), 8 meric ovsa, 4 kokoši, 20 jajc, 4 dni tlake. V urbarju za I. 1677 zasledimo popolnoma enake dajatve, le denarna dajatev se je povečala od 1 funta na 1 funt in 3 šilinge. Tlaka ni vpisana. Vas kot celota je dolgovala zemljiškemu gospodu 1000 kolov v vrednosti 1 funta, 1 šil. in 10 kraj. za gorice v obeh urbarjih, enako 3 vožnje lesa in 2 vožnji gnoja. V starejšem urbarju so za celo vas zavedeni 4 plugi, ki so vredni v denarju 4 šilinge. Po žitnih merah sledijo gorski vrhovi, ki so se od 1597 do 1677 povečali od 40 na 72 in sogorniki od 780 na 830. V mlajšem urbarju ne zasledimo dajatev prosa. Remanenca — davek mesta zemljiškemu gospodu je znašal 90 funtov in se ni spreminjal. Tudi mitnina je pripadala gospoščini in se je pobirala po tarifi, določeni za vsak artikel posebej, število artiklov se je povečalo od 100 na 110. Spremenjen je vrstni red in uvodno besedilo. Leta 1677 je znašala mitnina za štartin (524 I) vina 24 krajcarjev, kar je približno cena 6 kilogramov govejega mesa, mitnina za izdelan suknjič je znašala 4 kr. oz. 1 kg govejega mesa, za 1 svinjo pa le 3 kr. Navedeni so tudi pomaranče, žafran, pivski kozarci, milo, poper, tkanine,... Sledi popis meja deželskega sodišča, ki pa ni enak v obeh urbarjih. Leta 1677 navaja kamnite mejnike z grbom lastnika gospostva in le redko bukova drevesa z vsekanimi križi. V dveh primerih je na mejnih kamnih vsekana letnica. Urbarja sta zaključena z vpisi pogodb med gospostvom Ptuj in Luko Zagglom iz leta 1589. Naturalne dajatve v Urbarju gospostva Ptuj iz leta 1677 Dajatve v naturi so v celem urbarju enake, tudi denarne, razlike so v merah. S seštevkom vseh dajatev v naturi poskusimo ugotoviti, kolika je bila denarna vrednost in koliko bi to znašalo danes. Osnovni problem so mere, kajti te so bile včasih različne od enega do drugega izemljiškega gospostva. V 17. stol.21 je sicer izšlo že precej uredb o enotnih merah, vendar je med drugim tudi Ptuj22 še v 18. stol. uporabljal svoje stare mere. Problem je tudi v tem, ker so posamezni zemljiški gospodje povečevali (različno) količino dajatev, vendar tako, da so povečali prostornino mer in ne njihovo število. Drugi, še večji problem je finančno ovrednotenje. Vprašanje je namreč, ali lahko te dajatve obračunavamo po današnjih cenah artiklov in katere cene naj vzamemo — ali nabavne ali prodajne. Danes je namreč razlika med obema izredno velika. če gledamo s stališča, da je del presežkov v naturi prodal, moramo upoštevati prodajno ceno. Računali bomo po cenah, ki so bliže kupnim kot prodajnim. Pri cenah žit bomo upoštevali izključno kupne cene. Podložniki so dajali žitarice v mericah, imenovanih korec (Görz).23 To je mera slovenskega izvora, oziroma štajerska pramera, ki vsebuje okoli 39 lit. Korci so se razlikovali po količini npr. korec24 ptujske mestne mere je znašal 39,36 I, korec25 kot mera v kašči pa 32,80 I. Po tej kaščinski meri so obračunane dajatve ptujskih podložnikov. V urbarju je na prvi strani regulacija kaščinskih mer, in sicer: 1 graški četrtnik = 50 bokalov 126 bokal = 1,64 I kaščinski korec = 20 bokalov, oz. 32,8 I. 30 vasi je v enem letu oddalo: 1118 kr. pšenice, kar znaša 36670 I oz. 2860327 kg, oz. 1029708,00 din. Ogromno so v tistem času pridelali ovsa, saj so posamezne večje kmetije morale dati 4 do 10 meric, kar znaša: 3165 korcev, oz. 103812 1, 51909 kg, 2335905,00 din Dajatve v rži so bile izredno majhne, in sicer: 106 korcev, 34771, 2434 kg, 97350,00 din Prvih 10 vasi je moralo dati tudi vino, in sicer v vedrih28 (ok. 501) 76 veder, 3800 1, 570000,00 din Zelo popularna je bila mala pravda: kokoši, jajca, kopuni, povesmo. 1121 kokoši, 2242 kg, 448400,00 din 5250 jajc, 105000,00 din 114 kopuni, 342 kg mesa, 102600,00 din Kopuni so skopljeni in pitani petelini, težki 3 kg in več. Kopune so dajali mlinarji, župani in sogorniki. V celotnem urbarju zasledimo 360 povesem — finančno trenutno neopredeljeno. Vse vasi skupaj so morale dati: 21000 kolov za gorice — 1 kom. 25,— din 525000,00 din Slede še vožnje gnoja 69-krat in vožnja lesa 68-krat. Teh 137 voženj Stran Iz Urbarja z lastno vprego in lastnim vozom bomo ocenili zelo pavšalno, npr. 2000,00 din. Skupaj: 274000,00 din. Dajatve v denarju Tako kot smo imeli probleme z različnimi vrstami mer in količinami blaga, imamo tudi probleme z denarnimi dajatvami, oz. s pretvarjanjem denarnih enot in iskanjem paralel z današnjim denarnim sistemom. Vsi podložniki, ne glede na velikost kmetije, enako mlinarji, župani, upravniki strelskih dvorcev, uradov, domcev so dajali tudi denarne dajatve. Zraven denarnih dajatev zasledimo tako imenovano robotnino (Robath-gelt), ki je bila v primerjavi z ostalimi dajatvami izredno visoka. Kmetje so se z denarjem odkupovali od tlake29, saj je ta okoli Ptuja znašala 4 dni za celo kmetijo30 (12 —15 ha) in je predstavljala veliko obremenitev. Pa tudi zemljiški gospod je sčasoma zahteval več denarja kot nature. Za primer si oglejmo polovično kmetijo Jurija Schoryja iz Mostja (Prikhendorf, Brücken dort) na str. 55. Kmet je moral dati 6 funtov za robotnino in le 7 šilingov za davek, ter 1 merico pšenice, 4 merice ovsa in 1 kokoš. 6 funtov je predstavljalo vrednost31 1 bika. Kg govejega mesa32 je bil vreden 4 denariče, kg kopunovega mesa33 pa 3 denariče. 1 denarič je 30. del šilinga in 240. del funta (1:30:240}34. Za 6 funtov si torej lahko kupil 360 kg govejega mesa ali prodal (po današnjih cenah) skoraj enkrat težjega bika. Denarne dajatve in robotnino je plačevalo 30 vasi (tri vasi tukaj niso upoštevane, ker so dodane pozneje) s 157 celimi in 198 polovičnimi kmetijami. Poleg omenjenih so denarne dajatve dajali tudi mlinarji in lastniki domcev (manjših kmetij). Samo na Vičavi jih je bilo 40 in še 20 v ostalih vaseh. Placarovci, Strejaci (Žamenci) in Strelci so imeli skupaj 11 strelskih dvorcev — dajatve v denarju in kopunih. Vsaka vas je imela tudi župana, ki je bil oproščen tlake in večine dajatev razen ovsa in kopunov ter malega denarnega prispevka. Mlinarji (16) so dajali do tri kopune in denar. Denarne dajatve je zemljiški gospod dobival tudi od vrtov, hiš, njiv, travnikov v Ptuju in izven njega. Le v primeru Gyerpruna (domec proti Rogoznici) je pobiral tudi štiri kopune. Denarne dajatve —• 513 funtov Robotnina — 658 funtov, vpisana v urbarju Robotnina — 1318 funtov, ni vpisana posebej, pa tudi število dni tlake ni vpisano, zato smo tudi za te vasi preračunali robotnino, in sicer za 80 celih kmetij po 8f. in 113 polovičnih kmetij po 6f. Denarne dajatve torej skupaj z robotnino znašajo 2489 f. oz. 44802000,00 din Dajatve pozneje priključenih vasi: Denarne: 61 f. 1098000,00 din Naturalne: 179 zajemalk (Schäfl — nova mera35) ovsa in 77 zajemalk pšenice, 125 veder vina. Zajemalka je 39,51. Robotnina: 37 f. 666000,00 din Vrednost naturalnih dajatev: Pšenica: 77 zajemalk je 3021 I, oz. 2356 kg 84829,00 din Oves: 179 zajemalk 70701, oz. 3535 kg 159075,00 din Vino: 125 veder je 62501 1250000,00 din Sledijo dajatve za- 838 vinskih vrhov, oz. sogornikov, ki so dajali vino, denar in kopune. Denarne dajatve so v primerjavi s podložniki na polju izredno nizke, precej več pa so morali dati kopunov. V urbarju je na str. 108 regulacija vinskih mer, iz katere izvemo, da je celo gorninsko vedro (perkh Emer) vsebovalo 16 bokalov, oz. Tisch-viertl, ki je enak 1,64 I. Polovično vedro je vsebovalo 12 bokalov četrtinsko vedro je vsebovalo 8 bokalov Ptujsko vedro (Pettawer Stadtmass) je vsebovala 20 bokalov in tako znaša gorsko vedro 26,24 I ptujsko vedro pa 32,80 I Sogorniki so odrajtovali dajatve v vinu z gorskimi vedri. Pri kmetijah, ki so bile tudi dolžne odrajtovati vino, smo uporabili za vedro količino 50 litrov. Namreč, nič ni posebej opredeljeno, za katero vedro gre. Na ptujskem območju so uporabljali vedro, ki je merilo tudi 52 l. Hasnovalci gorskih vrhov so na leto oddali okoli 2500 gorskih veder vina, kar znaša 65600 I. če bi kmet prodal to količino danes samo po 150,00 din, bi iztržil 9840000,00 din. Zraven vina so oddali tudi okoli 250 kopunov, težkih vsaj tri kilograme, kar znaša 750 kg mesa, ki je bilo bolj cenjeno kot kokošje in ga zato ovrednotimo s 300,00 din 225000,00 din. Denarne dajatve so bile minimalne, in sicer 3100 denaričev, kar je približno 13 f. oz. vrednost dveh bikov 310000,00 dim Sumarij Poskusimo približno ugotoviti prihodke zemljiškega gospoda. K pod-ložniškim dajatvam bi morali prišteti tudi dohodke od pravice do lova in ribolova, razne izredne davke, ki niso posebej vpisani, pravice do gozda..., in seveda še dohodke od lastne posesti, za katero pa v 17. stol. nimamo točnih podatkov o obsegu. Tole ugotavljanje prihodkov gospostva je ena plat medalje, druga plat pa tiči v bogatem in natančno vodenem arhivu (žal nepopolno ohranjenem, predvsem za starejše obdobje), kjer po raznih knjigah od strani do strani sledimo natančnim vpisom vseh vrst izdatkov. Pregled le-teh in primerjava z vsemi prihodki bi dala kolikor toliko realno oz. jasnejšo sliko tako imenovanega »dobička«, s katerim so gotovo lahko povečali grad, ga bogato opremili s štukom, pohištvom, gobelini, portreti ... Sprehod po gradu nam odkriva njihov grb (tri spone na pasu) na vsakem koraku. Vsega tega bogastva Leslieji niso zmogli ustvariti v času, ki ga obravnavamo, temveč v času, ko so bili na Ptuju. Grad jim je uspelo tudi vzdrževati in obdržati. Ptujski grad potrjuje tudi danes, da je bilo zanj nabranih in tudi porabljenih veliko sredstev, veliko tudi za njegove prebivalce. Žal za razmerja med tema dvema postavkama ne vemo. Pri razmišljanju, kako najbolj objektivno predstaviti prihodke gospostva, se je porodila misel, da bi naturalne in denarne dajatve pretvorili v današnje denarne vrednosti. To smo tudi storili. Vendar se je že med delom pokazala nerealnost takega pristopa, namreč, nekaj cen se je v tem kratkem času že spremenilo in tudi težko primerjamo 1 bika iz 17. stol., ki je po grobih izračunih tehtal 360 kg in bika danes. Danes so biki mnogo težji in tudi hitreje zrastejo. Skoraj nemogoče je finančno ovrednotiti in primerjati kokoši danes in pred tremi stoletji. Možna je le nominalna primerjava. V srednjem veku so namreč v vse pridelke in v vzrejo živine vložili več časa in več dela, danes pa vlagamo manj časa in manj dela, vendar pa več sredstev, kot so umetna krmila, umetna gnojila, herbicidi, nafta ... Po grobem izračunu je gospostvo Ptuj36 dobilo v enem letu 2563 f. denarnih dajatev in za 708 f. naturalnih dajatev, torej skupaj 3271 f. Ne glede na še tako velike prihodke je ta vsota izredno majhna, če vemo, da je Leslie kupil grad (še ne razširjen) in posest leta 1656 za 66 000 funtov. Ali so Lesliem zraven podložniških dajatev in dohodkov od lastnih posestev prinašale še toliko dodatnih sredstev diplomatske službe, vojskovanja, časti, rodbinska blagajna, finančne spretnosti, sposobnost pridobivanja in prelivanja sredstev ali še kaj? Verjetno vse to skupaj in delo ter dajatve podložnikov je omogočilo gradu razširitev in življenje. Ugotovili smo torej dokaj realno stanje vrst in količine dajatev in tlake podložnikov, ni pa nam uspelo najti ključa, po katerem bi pretvarjali naturalne dajatve, denarne dajatve in tlako v današnje ekonomske oz. finančne pokazatelje. Ključa še nismo našli, grad pa še vedno dokaj trdno stoji, vendar je sredi razvitejše in širše okolice kljub vsemu problem za vzdrževanje. Ptujer Schloss von heute und Herrschaft von Ptuj im 17. Jahrhundert Das Schloss von Ptuj beherrscht in seiner Mächtigkeit und Ausdehnung schon einige Jahrhunderte die Stadt. Tausende von Quadratmeter der Dachfläche und die dicken Mauern lassen und denken, wieviel Geld in vergangenen Jahrhunderten nötig gewesen ist um das Schloss zu erbauen und zu erhalten. Im Jahre 1656 has das Schloss der wohlhabende und einflussreiche schottische Graf Walter Leslie gekauft, der das Schloss vergrössert hat und ihm die heutige Gestalt gegeben hat. Nach dem Urbar aus 1677 und im Vergleich mit dem Urbar aus 1597 haben wir festgestellt, was und wieviel konnte und musste unser Land zum Bedürfnis des Schlosses und natürlich zum Bedürfnis des Grundherrn beitragen. Das Urbar bietet uns ein interessantes Bild von Abgaben für ein Jahr. Es hat einige Probleme mit Massen und dem damaligen Zahlungssystem gegeben. Doch am Ende ist uns gelungen, es festzustellen, dass die Mitteln, die vom Lande und von der Fron der Untertanen zugeströmt sind, nicht genügend gewesen sind, sondern im Gesamteinkommen auch der eigene Besitz, untertane Dominien, Leslies Diplomatendienst, Kriegführungen und anderes eingeschlossen gewesen sind. Alle obenerwähnte Einkommen hat der Landherr überlegt einteilen müssen und so ist es ihm gelungen, das Schloss zu erweitern und teils auch einzurichten. Die Urbare haben und nur eine kleinen Teil der Einkommen belichtet, andere Einkommen können wir nur vorsehen, es fehlen uns doch die Ausgaben der Herrschaft. Diese sind nicht unmöglich festzustellen, denn man hat eine genaue Übersicht von Ausgaben und Einkommen geführt. Das Archiv für alle Zeitabschnitte ist leider nicht erhalten, insofern es aber erhalten ist, wartet es auf jemanden, der auch das feststellen wird. Das überrechnen von Abgaben in Naturalien und von der Fronarbeit in den gegenwärtigen Geldeswert ist nicht real, so sind wir lieber bei Kilogramm, Liter und Stück der Abgaben in Naturalien geblieben, welche damals wie in jeder Zeit ihren Wert gehabt haben und haben werden. Das Schloss von Ptuj ist heute ein Problem wegen der Erhaltung, man sucht eine Lösung. Möglicherweise müssen wir mehr ins Weite gehen und zwar was die Erwerbung der materiellen Mitteln angeht und was die mehr positive Einstellung gegenüber dem Nachlass der Vergangenheit angeht. Übersetzung: N. Jurkovič Opombe, viri in literatura: 1 Marjeta CIGLENEČKI: Ptujski grad — bolnik nad mestom muzejem; 7 D, 10. 4. 1985 2 Anton KLASINC: Haloze v boju za staro pravdo; Ptujski zbornik, Maribor 1975, str. 26 3 Mil:ko KOS: Srednjeveški urbarji za Slovenijo; Viri za zgodovino Slovencev 1. knjiga, Ljubljana 1939, str. 54-61 4 Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 523 5 Josef Andr. JAN1SCH: Topographisch-Statistisches Lexikon von Steiermark, II. Band L-R, Graz 1885, str. 481 6 Gutenberg-Konversations Lexikon K-S, Leipzig 1930/1031, str. 487 7 Carl SCHMUTZ: Historisch Topografisches Lexicon von Steyermark, II. del, Graz 1822, str. 416 8 Urbar gospostva Ptuj iz (okoli) leta 1677. Zgodovinski arhiv Ptuj (v nadaljnjem besed. ZAP), Rokopisna zbirka, sig. R-1 9 Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog II., Ljubljana 1980, str. 172 10 Sergij VILFAN: Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1961, str. 135-186 11 Glej opombo 9 12 Glej opombo 2, str. 38 13 Glej opombo 9 14 Urbar gospostva Ptuj iz leta 1597, regest in podroben vsebinski pregled -r- prof. Klasinc; ZAP, Rokopisna zbirka, R-23 15 Glej opombo 8, regest-prof. Klasinc 16 Jože CURK: Fevdalna arhitektura na področju ptujske občine; Ptujski zbornik, Maribor 1975, str.-181 17 Ibidem, str. 186 18 Ibidem, str. 1'85 19 Glej opombo 14, str. 1-3 20 Glej opombo 8, str. 7-8 21. Robert Baravalle: Zur Geschichte der steirischen Masse; Zeitschrift des HIstor. Vereines für Steiermark, Graz 1935, str. 13 22 Ibidem, str. 15 23 Ibidem, str. 48 24 Ibidem, str. 57 25 Ibidem, str. 56 26 ibidem, str. 29 27 Opomba: 1 liter rži tehta 0,7 kg; 1 kg rži stane 40.00 din 1 liter ovsa tehta 0,5 kg; 1 kg ovsa stane 45.00 din 1 liter pšenice tehta 0,8 kg; 1 kg pšenice stane 36.00 din Teža 1 kokoši je 2 kg, cena za 1 kg pa 200.00 din Teža 1 kopuna je 3 kg, cena za 1 kg pa 300.00 din 1 jajce — cena 10.00 din; cene so iz aprila 1085, gre za zaokrožene nakupne cene. 28 Glej opombo 2, str. 36 29 Glej opombo 2, str. 41 30 Glej opombo 2, str. 42 31 Jože KOROPEC: Zemljiške gospoščine med Dravogradom in Mariborom do konca 16. stol., Maribor 1972, str. 109 32 Jože KOROPEC: O urbarju gospoščine Slivnica pri Mariboru Iz leta 1608; Zgodovinski časopis, Ljubljana 1965/66, str. 235-241 33 Glej opombo 3, str. 59 34 Ibidem 35 Glej opombo 21, str. 57 36 pšenica rž oves kokoši jajca povesma kopuni vino koli za gorice vožnje lesa in gnoja denarne dajatve, robotnim 39691 i 30959 kg 1114624.00 din 3477 I 2434 kg 97350.00 din 110882 I 55444 kg 2494980.00 din 1121 kos. 2242 kg 448400.00 din 5250 kos. 360 enot 54500.00 din 394 kos. 1092 kg 327600.00 di n 75650 1 11660000.00 din 21000 kos. 925000.00 din 137 X 274000.00 din tlaka 59736000.00 din 76732354.00 din dr; Sergej Vrišer DONESKI K BAROČNI PODOBI MINORITSKE CERKVE V PTUJU Minoritska cerkev v Ptuju se je dvakrat pomembno zapisala v zgodovino umetnosti .na slovenskih ti ©h; prvič kot značilna zgodnjegotsika arhitektura beraškega minoritskega reda, drugič skupaj s samostanskim koimpliaksom kot eden naših najlepših baročnih spomenikov. V zgodovino se je vtisnila tudi tretjič in zadnjič, ko je končala pod bombami v drugi svetovni vojnii. Gotiko tin barok, arhitekturo, slikarstvo, lim kiparstvo te oerkve so doslej obdelale že številne umetnostnozgodovinske razprave in ob sedanji strokovni vednosti ibi brzda težko dodali kaj bistveno novega. To bi veljalo tudi za, pričujoči sestavek: namenjen je kratkemu povzetku o baročni umetnosti minoritske cerkve, nemara bolj povezovanju nekaterih starejših in poznejših ugotovitev kot povsem novim odkritjem, obenem pa tudi nekoliko razširjenemu razmišljanju ob stoer že znanih pa vedno znova vabljivih umetnostnih prvinah, ki so obarvale ta dragoceni lin žal izgubljeni spomenik. Kar je nekoč pritegovalo pogled na zunanjščini minoritske cerkve, je bila v prvi vrsti njena razgibana fasada. Iz arhivskih podatkov izvemo, da je nastala v letih 1688/91, dela pa je vodil stavbenik Dioniis Merino Iz Lugana. Leta 1699 so izdela® bakrorez, ki kaže ves kompleks minoritskega samostana in precej nadrobno tudi značilnost! fasade. Če vzporejamo to risbo s fotografijo (iz let malo pred drugo vojno, ugotovimo, da je fasada vse do konca ohranila ne le osnovne stavbne elemente, marveč zvečine tudi nadrobnosti, kot so reliefi, ornamentika in podobno. Fasado so monumentalno podčrtavali in nakazovali njen vzgon v višino štirje masivni stebri s kompozitmimii kapiteli. Stebri so rasli iz diamantno rezanih kvadrov rustike in se nad kapiteli umirjali v razčle- njenem in nad srednjim poljem umaknjenim ogrodjem. Osrednji del fasade so sestavljali pravokoten portal, nad njim balkonska trifora z balustrade im niša s kipom Imakulate. Na bakrorezu je Videti, da je okoli niše razgrnjena- zavesa, pred njo pa nekaj angelskih glavic iin dva klečeča angela. Fotografija pripoveduje' nekoliko drugače: zaveso pridržuje kar šest puittov, več je tudi angeislkih glavic. V ozkih deiih fasade med stebri so od spodaj navzgor po en relief s figuro putta, na levi bržkone s papeško mitro, na desni s knjigo, nadalje niši s patromoma cerkve, na levi sv. Petrom, na desni sv. Pavlom, nad njima pa kartuši, levo s simbolom beraškega reda iN? prekrižanima rolkama, na desni z atributoma obeh svetnikov — ključem in mečem. Kaže, da fasada v osrednjem delu mi doživela nobenih sprememb. Tudi pas pod ogrodjem, okrašen z akantovo ornamentiko, angelskimi glavicami in medaljonom s sv. Duhom, ki je na risbi dobro zaznaven, bi ustrezali temu, kar nam kaže fotografski posnetek. Pač pa so fasado precej spremenili v atiki, ki jo razčlenjujejo štirje pilastri, robita voluti in zaključuje trikotno čelo. Vse to in štiri vaze s plameni zasledimo na obeh upodobitvah, bakrorez pa prikazuje še nekaj več, namreč tri niše. Minoritska cerkev V njih sta bila očitno kipa dveh svetnikov redovnikov, med njima pa, tato 8© zdi, figura sedeče žene z oitnolkom, bržkone deklico, tar b,i govorilo morda za kip sv. Ane z malo Marijo. Ker se bakrorez in fotografija dovolj dobro ujemate, mi razloga, da bi dvomili v Jo, da so prvotne niše s kipi v aitiiki pač pozneje zazidali! Najbrž se je to zgodiiilo nekje v 50. letih 18. stoletja; za te čas bi> namreč govorila plitka roikokojska ornamentika, ki poživlja steno med pilastri. Sočasno s cerkveno fasado so dokončali tudii loretamsko kapelo, levo od cerkvenega vhoda, če upoštevamo bakrorez, je bila nekoč na čelni strani kapele med plastni reliifna podoba loreteinske Matere božje z detetom. Morda jo je pozneje nadomestilo okno, kot ga kažejo fotografije. Nad oknom se je obranila kartuša z napisom, v atijki kapele pa figure v prizoru Oznanjenja, klečeča Manija, angel in nad njima sv. Duh ter poprsje Boga Očeta z zemeljsko kroglo. Grafite nam kaže med figurami še heraldično kartušo, nedvomno z grbovnimi znaki grofa Jurija Friderika Sauenja, ki je dal postaviti kapelico. Samostanski portal, desno od cerkvene fasade, je predstavljal po arhitekturi iin figuraliki nekak pendant k taretaniski tapeti. Nad pilastri sta klečala na podstavkih dva angela lin se obračala k osrednji figuri— svetemu redovniku. Bakrorez nas prepričuje še o kartuši z grbom (?], na fotografiji pa tega Okraska ni več im tudi figuro redovnika so v teku časa bržda zamenjali. Če se najprej pomudimo pri. arhitekturnem delu fasade, veil ja ponoviti, kar so zapisali že preučevalci pred menoj. Omenili so njeno plastičnost, vlogo pročelja kot slikovite kulise im miso, prezrli balkonske trifore — za sakralno arhitekturo nekoliko nevsakdanjega osrednjega elementa, ki da Si ga je arhitekt izposodil pri posvetnem stavbarstvu. V slovenskem umetnostnem prostoru nimamo arhitekture, ki bi jo bilo moč primerjati s ptujsko. Sorazmerno blizu se jii zdii nemara fasada pavlinske samostanske cerkve v Lepogiavl, vendar le, ter zadeva osnovno členitev, biforo nad portalom lin oblikovanje atiike, Hrvatski zgodovinarji ugotavljajo, da je lepoglavska fasada vplivala na zunanjščino cerkve pri Svetem Petru u Šumi v Istri. Obe fasadi očitno nimate nič skupnega s ptujskim stavbenikom Medinom, morda le talite, kolikor so naštetim itn sorodnim stavbam korenine pač v skupnih Italijanskih vzorcih. O kipih s fasade moremo danes soditi le po fotografiji in nekaterih fragmentih, shranjenih v ptujskem muzeju. Figure imakulate lin svetnikov Petra in Pavla so bile ob bombardiranju uničene, posnetek pa teže, da je bila v konceptu in razgibanosti najboljša Marija, medtem ko sta Notranjščina minoritske cerkve svetnika razodevala značilnosti v nišo utesnjene plastike lin tudi precejšnje telesno nesorazmerje. Tudi za ostale figure bi veljalo, da so bile v blok zajete im arhitekturi podrejene Skulpture, vendar pa dovolj markanten lin poživljajoč naglas v fasadni celoti. O kiparju samostanska kronika molči, ugibanja o mojstru pa nas doslej niso pripeljala do takih rezultatov. Ali bi ga kazalo iskati v bližini stavbarja Mediiina, med domačimi ptujskimi mojstri ali kar^ v širšem štajerskem krogu? Od ustvarjalcev, ki Jih omenjajo zapisi, najdemo mariborskega mizarja Hermana Schiiiza in rezbarja Franca Reispa; prvi je izdelal mize, drugi izrezljane mizne podstavke za refektomij. Najbrž so z Reispom imeli v mislih kiparja Franca Krištofa Rsiissa, ki je z mizarjem Sultzom gostoval tudi drugod, npr. v frančiškanski cerkvi v Varaždinu. Znano je, da je Reiss kiparil tudi v kamnu, izdelal je npr. plastike za portal žličke kartuzije in ne bi se zdelo nemogoče, če bi ga bili povabili tudi ptujski minoriti. Vendar so videti figure s fasade šibkejše od ohranjenih Reissovih del. Kiparja Reissa je poskusil povezati s Ptujem že Avguštin Stegenšek, in sicer ob Marijinem znamenju, ki je stalo pred minoritsko cerkvijo (kip je danes v muzeju). V obeh primerih, pri fasadni plastiki in znamenju, pa se moramo bržkone ozirati za drugim mojstrom. Bakrorez nas seznanja še z nekaterimi likovnimi nadrobnostmi, ki so poživljale samostanski kompleks. Na dvorišču vidimo kamnit vodnjak z železnim ogrodjem za škripec in figuro, morda Mamijo v svetniškem siju. Simbol minoritskega reda in atributi svetnikov patnonov cerkve so krasili na treh vogalih tudi ostrešje samostana, O harmonični baročni notranjščini minoritske cerkve, ki ji je odločilen pečat vtisnila kiparska oprema, sem nekajkrat pisal. Naj na tem mestu samo ponovim, da so bili v sozvočje ujeti veliki oltar in oitarja ob slavoloku, nemir poletavajočih figur pa sta povzemala še prižnica in Križev oltar. Našteta dela je povezovalo tudi to, da je bilo ohišje oltarjev temno, plastike ipa bele. Veliki in stranska oltarja so bili zasnovani po vzorcu najpogostejšega tipa baročnih oltarnih nastavkov. Stebri in pilastri z močnim ogredjem so se razmikali za oltarne podobe, ob njih so stale bolj ali manj umirjene figure, nad ogredjem pa se je figuralika razživela v akoijah figur na oblakih In spremljajočih jih puttov. V atiki velikega oltarja je kipar postavil v venec oblakov gotski kip Marije z detetom. Emilijan Cevc je s strokovnim očesom dognal, da so kip za baročne potrebe precej predelali. O tem pripovedujejo gube, ki 'brazdajo Marijino telo drugače, kot je bilia to navada pri gotski plastiki, pa tudi obličji razodevata prej baročne kot gotske črte. Sam sem že zapisal in ponavljam, da sta obraza! s poudarjenimi velikimi očmi presenetljivo sorodna baročnim obrazom, kot jiih srečujemo pri avtorju tega oltarja in nasploh pri delih kiparja Jožefa Strauba. Očitno je torej Straub gotsko Madono z otrokom preoblikoval in prebarval do te mere, da se je bolje podajala baročnemu okolju. Štirje svetniki — redovniki minoritskega reda z velikega oltarja sodijo med najizrazitejše stvaritve, ki so nastale na kratki, a plodni Strambavi umetniški poti. Kot je znano, je kipar z enako spretno roko obvladoval 'miniaturno plastiko kot nadnaravno velike figure. Leta 1750 je nastal velilki oltar v cerkvi v Studencih pri Mariboru, nedvomno Straubovo najbolj znano delo] Dve lieti pozneje pa je z enako mero monumentalnosti zasnoval minoritski oltar .v Ptuju, v pravem pomenu besede pendant studenški kompoziciji. V obeh delih je plastika odločno preglasila oltarno ohišje, ne le ker figure po svoji velikosti tekmujejo s stebriščem, marveč, ker so tudi odločilni nosilci razpoloženja. V enem in drugem delu Izžarevajo obrazi z zanosnim izrazom nevsakdanjo notranjo moč. Ta je prešinila figure v celoti: zrcali se v ekstatičnih pogledih, napol odprtih ustih, Štirje svetniki — redovniki minoritskega reda v igri rolk liin težkih, s premislekom nabranih gubah. Medtem ko sita v Studencih prispevala k učinkovitosti inkamat in pozlata, posebej učinkovite so tudi velike, naslikane oči' se je v ptujskih kipih radoživost obiliilk uveljavljala v svetlobnih različicah belo pobarvanih figur. Ohnisi zajetnih likov ©o se v Studencih Izgubljali v iluzionistični barvni mige-tavosti, plastičnost .belih ptujskih kipov pa Je klicala v spornim soirodna dola v kamnu In s tem sugerirala tudi vtis teže kamna im klesarske veščine. V razponu Straubovih del zavzemajo sorazmerno precejšnje števiio kipi isvetnliikav — redovnikov, ki ph je kipar uresničili za samostanske cerkve im druge naročnike. Tudi v tej vristi, iiimaijo minoritske plastike samosvoje mesto im prvenstvo, isaj ©o posamezni liki Ob skupnih znakih Straubovega sloga bolj kot drugod zaznamovani še z individualnimi črtami, !ki se z obrazov prelivajo v drže lin igiibe figur. Za anigole im putte bi' iahiko rekli, da ©o ©orodni' fiiiguram z drugih Straubovih oltarjev. Kiparjeva značilnost je, da razmešča na ogredju sorazmerno velike figure v labilnih, padajočih položajih, v plavajoči drži, z zleknjenim telesom ©e mam vrh Oltarja prikazuje tudi Bog Oče, ki ga sicer običajno ©rečujemo sedečega na oblakih. Ko že omenjamo nadzemske vizije v Straubovih kompozicijah, 'kaže povedati, da je prav ta »pOletavajoča« figuralika najmočneje približevala minoritski veliki oltar ornima v slavoloku. Osrednji figuri v aittikah obeh stranskih oltarjev sta bilia angela z razpetimi, perutnicami v iknogu pultov, angelskih glavic im oblakov, prav gotovo pa je kipar mjuni akciji preračunano vključil v celostni učinek, ki se! mam je razkrival ob po-giediu proti prezbiteriju. Posebej diimamlična je bila ©cena na desnem oltarju) kjer je vojiščak Mihael 'bojevito Vihtel meč nad pogubljenim Luciferjem. Opus Jožefa Strauba lin z njim minoritski oltarji ©o bili deležni nadrobnejšega proučevanja šele po drugi vojni, se pravi potem, ko je od opreme te cerkve ostalo fe nekaj, fragmentov lin ©o za pomoč pni opredeljevanju poleg skopih podatkov mogle rabiti le še fotografije. Ko ©o pred vojno veliki oltar restavrirali, je dr. Frarncè Stelè fotografiraj kipe minoritskih svetnikov, obranili ©o ©e tudi! posnetki velikega oltarja v oeloti im notranjščine oarkve. Stranski oltarji im prižnica rtiso biili posneti © tolikšno pozornostjo kot glavni citar. Desini1 ©lavoJočmi, to je Florijanov oltar, ©e mam je obranili ma ne povsem ostril fotografiji, ostala rezbarska dela pai je moč razbrati samiO' s fotografije cerkvene notranj-ščiine. Ker ©e 'kompoziciji ©lavoločniih oltarjev močnio približujeta velikemu oltarju, ©orodno uglašenost lim enotna bela barva pa sta pove- zovaiii tud« kipe na teh oltarjih j se zdii razumljivo, da ©e je pri opredeli je-vanju po fotografijah utrdlilo mnenje, da ©o stranski oltarji prav taiko Straubovo delo. Kakor je znano, pa je kipar Jožef Straub na hrbtni strani prižnice zapisali, da je lieta 1T52 postavil v tej cerkvi veliki oltar im prižnico. Ostalih del ni omenil, pripisali pa simo mu jliih v mnenju, da jih ije utegnili narediti pač pozneje. Vnovična proučevanja kiparskih fragmentov in fotografij bi, tako se mi dozdeva, dopuščala tudi inekoiiiko drugačno formulacijo. Rodoba je, da je poileg velikega oltarja lin prižnice nesporno Straulbov tudi Križev oltar v ‘ladji. Novo vprašanje pa ©e mi zastavlja pri silavolločnib oltarjih. Zasnova teh del je prav gotovo takšna, da bi jo mogli' pripisati Straubu, nekateri detajli, npr. ohranjena figura sv. iRoka, analitičnejše vzporejan j e puttov !iin angelskih glavic, seveda po fotografiji, pa. bi lahlko govorilo tudi za drugo roko. Rni tem se zdi' vabljiva misel, da bi omenjena oltarja, zasnovana v Straubovem duhu, Izgotovili pač nekdo >iz njegove bližine. Morda delavnica Olii njegov masiediniik Jožef Hoilzim-ger? V nekaj primerih je bito' moč tako domnevo podpreti z dokaj prepričljivimi! slogovnimi primerjavami, pri ptujskih oltarjih pa je oprijemljivejših dokazov žal premalo. -Figura v vencu oblakov v atilki prav gotovo ni neka posebnost delavnice Straub — Holzinger,1 pač pa precej pogosta Ikonografska značilnost .svojega časa, tj. ©rediime lin druge polovice 18. stoletja. Pri Straubu se v atiki najpogosteje pojavlja Bog Oče, o čemer sem že oisal v razpravi o velikem oltarju pri Sv. Jožefu nad Slovensko Bistrico. Figuro angela, vendar bolj statično kot sta angela na ptujskih ©iranskih oltarjih, najdemo na Straubovem angelskem oltarju v cerkvi v Spodnji Kungoti pni. Mariboru. Tudi. Jožef Holzinger se je pri atiikahl pogosto po©luževal motiva s figuro v celi postavi: Od tistih, lki: Ibi nas mogle zanimati v zvezi z uigiilbanjli' okoli minoritskih del, je omeniti Holzinger-jeva .stranska oltarja na Poienšaku v Slovenskih goricah, kjer posebej priteguje pozornost lik nadangela Mihaela, čeravno gre v Ptuju za •izredno razgibano In plavajočo, na Rdlenšaku pa vzravnano figuro, se zveza 'med injiima, če sodimo po kostumu in opravi, ne zdli povsem nemogoča. Dlje ikot smo vzporejali,| bi ob razpoložljivem gradivu ne kazalo razglabljati. Zato bi ugibanja sklenili z mnenjem, da je ténor pri motrartjiij opremi minoritske cerkve vsdkalkor Straubov, njegov je nesporno tudi večji del rezbarske opreme. Kjer pa ©e nam dozdeva, da bi moglo biti1 po sredi tudi delo druge kiparske roke, se ta bržkone ni 'izneverila konceptu, ki ga je uravnaval veliki, torej. Straubov oltar in si ga je morda tudi v oeloti' zamisli! kipar sam. Relief rojstva Zdi se mi, da je Ma v ©orodnem, če že ne kar istem duhu, zasnovana ostali® irežbarSka| oprema te cerkve. V mislih imam opremo v zakristiji, kältere ansambel so Sestavljale zakristijske omairiej spovednica lin povezujoče jih .leseno ostenje. Rokolkojska ornamentika določno -izpričuje čas inastanka te opreme, tj. drugo pollovico 18. stoletja. Težje bi se ibiiilio izreči za mizarja, pozlačeni reliefi na -suprapoirtah s prizoroma Rojstva in Vstajenja ter Marijo in angelom v Oznanjenju na obeh straneh spovednice pa opozarjajo, da je bili na delu spreten rezbar. O vsem tem danes sipet lahko razmišljamo ile ob fotografijah. Za primerjavo pa se nam ponujata Itili dve spovednici liz cerkve na Ptujski goni iz sredine 18. stoletja, Ikateriih kupolasta zaključka, a tudi rokokojski okraski' se močno približujejo minoritski zakristijski spovednici. 'Na Ptujski gori ista vrh kupol pqprsjii sv. Petra in Marije Magdalene, ki ju upravičeno pripisujemo Jožefu Holziingerju. če sta ptujSkogorski spo- vednici sorodni ptujski po mizarski piati, seveda še ne pomeni, da je bili pri enih lin drugi udeležen tudi .Isti rezbar. Gotovo pa je mikavna misel, da bi ibiil avtor minoritskih reliefov Hioilzimger. Reliefi so vsekakor na -ravni kiparjevih del, kakršna nam je zapustil na številnih prižnicah iiin hrbtiščih kormiih klopi v mariborski stolnici'. S ptujsko minoritsko cerkvijo smo 'izgubili enega najboljših spomenikov našega 'baroka. Podobno usodo je v mlilnulli vojni doživeilo .nešteto spoimenliikov po Evropi . Mnoge od teh so v povojnih lletih z velikim trudom in strokovno zavzetostjo- obnovili. Tudi talke, ki. so kot ptujski, povsem zgrmeli v prah iiin je manije ostal 'le spomin na starih risbah im fotografijah. Odločujoče prii tem je pač bilo, kakšen odnos limajo lijudje do izgubljenega spomenika in ali je izguba tolikšna kulturna škoda, dà jo je smiselno zapolniti, pa četudi z rekonstrukcijo. Posebej so ©e za ponovno pozidavo zavzemali tam, -kjer je bili prizadet del netkega celostnega -spomenika. -Najbrž ni -dvoma, da bi se -naša spomeniška Služba v zvezi- z minoritsko arhitekturo dandanašnji odločila drugače, kot se je takrat, ko je dovolila zapolniti vrzel v minoritskem samostamškem. ikompleksu s pozidavo -neustreznega 'in arhitekturno medlega poštnega poslopja. Obžalujemo lahko predvsem, da| mi prišlo do rekonstrukcije slikovite fasade, kajti tudi to ne bi bil ob ohranjeni dokumentaciji in današnji zmogljivosti naših restavratorjev nerešljiv problem. Od uničene opreme j-e -ostalo le nekaj, -kipov, -med temi trije redovniki z -velikega' -oltarja. Nevsakdanje ekspresivni, monumentalni' lin markantni Straubovi silaki, -umetnine, kakršnih Imamo le -malo- lin bi se j'ih .ne -sramovali- tudi v deželah, Ikjer Imajo umetnostnega bogastva, na pretek. Več -kot štirideset let stojijo ti- kipi nepopravljeni na odmaknjenem samostanskem hodniku lin čakajo J da jih ponovno uvrstimo med pomnike -Strauibove -ustvarjalnosti in priče ptujskega baroka. Vedeti m-oramio namreč, da usoda baročnemu kiparstvu v 'Ptuju ni bilia kdove kako naklonjena. Že v 18. stoletju so po razpustu redov prodallii na Hrvatsko oltarje nekdanje dominikanske cerkve, med njimi veliki oltar s podobno impresivnimi kipi, kot so bili Stna-uho-vi. Minula vojna je nato zabrisala še drugo pomembno sledi baročne -umetnostne vneme v tem -mestu. Č-eg ®§j izteka tudi baročnemu Florijainovemu znamenju sredi ptujskega trga ... Ali ne bi bila potemtakerp dolžnost iPtuja in .nas vseh, -da bli ©e .zavzeli za ti-stih nekaj baročnih ostalim in jii-h obnovljene postavili na primerno mesto? Kjerkoli bi že stale, bi pričale o bogati umetnostni -dediščini 'in tudi o tem, da se mesto te dediščine zaveda. Zum Barockbìld der Minoriteli Kirche in Ptuj Die Minoritenkirche in Ptuj gehört zu den nennenswerten Denkmälern der slowenischen Kunst. Sie war wegen ihrer frühgotischen Architektur berühmt, gleichfalls aber wegen der späteren Barockisierung. Der Minoritenklosterkompiex ist noch erhalten, die Kirche wurde im zweiten Weltkrieg Bomben fast völlig zerstört. Der Artikel ist dem Barockbild dieser Kirche gewidment und verbindet einige ältere und neuere Festellungen im Zusammenhang mit der Barockfassade und der Innenausstattung. Der Autor des Artikels bleibt zuerst an einem Kupferstich aus dem Jahre 1699 stehen, der den Klosterkomplex darstellt, und vergleicht die gezeichnete Kirchenfassade mit dem Foto des Kirchenäusseren aus der Zeit kurz vor dem Krieg. Es ist zu sehen, dass die Fassade im 18. Jahrhundert einige Änderungen erlébt hat, im grossen und ganzen hat sie aber bis zu ihrer Zerstörung die Hauptcharackteristika bewahrt: die Säulen, das Portal, Nischen mit Plastiken und die Reliefdekoration. Die Kirche wurde in den Jahren 1688/91 vom Baumeister Dionis Merlino aus Lugano gebaut, von dem Bildhauer ist uns aber nichts bekannt. Im weiteren ist die Rede von dem Kircheninneren. Der Hochaltar und die Kanzel wurden von dem Mariborer Bildhauer Jožef Straub im Jahre 1752 aufgestellt. Es ist typisch, dass er zumm Altar auch die gotische Statue Maria mit dem Kind eingeschlossen hat, die er dem Barockgeschmack gemäss etwas umgearbeitet und umgefärbt hat. Die vier Statuen der Minoritenheiligen, die sich an diesem Altar befindengehören zu den ausgeprägsten Werken dieses Meisters. Zwei Altären neben dem Kirchenehrenbogen zeigen ähnliche Züge wie die Werken von Straub, sind aber diesem Bildhauer nur zugeschrieben. Da die Altären nicht mehr erhalten sind, kann man sie nur nach den bewahrten und Fotos bestimmen. Beides schliesst aber durchaus nicht die Möglichkeit aus, dass sie nach dem Entwurf von Straub ein anderer Bildhauer angefertigt hat, vielleicht jemand aus Straubs Werkstatt oder sein Nachfolger Jožef Holzinger. Es bleibt aber allerdings bei der Bestellung, dass Straubs Werk dem Kircheninneren den entscheidenden Ton gab, dem sich aus die beiden erwähnten Altären unterordnen. Nennenswert ist weiter die Ausstattung der ehemaligen Sakristei, besonders die Reliefen an den Supraporten und an dem Beischtstuhl. Der erinnert stark der Form nach an die zwei Beichtstühle in Ptujska gora, die bildhauerisch von Jožef Holzinger geschmückt wurden. Der Schicksal war den Barockstatuen in Ptuj nicht besonders gesinnt. Bereits im 18. Jahrhundert wurde anlässlich der Auflösung der Klöster die Barockausstattung der Dominikanerkirche nach Kroatien verkauft, der letzte Krieg verwischte noch die zweite bedeutsame Spur der Barockkunst in dieser Stadt. So wäre es richtig für die Erneuerung des Restbestandes von Straubs Werken aus der Minoritenkirche zu sorgen, obwohl beschädigt, sind sie bedeutsame Zeugen unseres Barocks. Übersetzung: M. Koltak Literatura L. Peöko, Geschichte des Miinorltenklosters u. von der Ffanre St. Peter u Paul zu Pettau, 1861 A. Remec, K zgodovini prezidave minoritske cerkve In samostana v Ptuju ob ikoncu 17. stoletja, ČZN XXVIlil/2-4, 1933, str. 189/198 S. Vrišer, Baročno kiparstvo na slovenskem štajerskem, Maribor 1Ö83, str. 89, 160/161 E. Cevc, Srednjeveška plastika na Slovenskem, Ljubljana 1063, str. 49/50 S. Vrišer, ßarocno kiparstvo (Ars Sloveniae), Ljubljana 1967, str. XIX, 05, Lil N. šumi, Baročna arhitektura (Ars Sloveniae), Ljubljana 1969, str. XXXII, XXXIII Minoritska cerkev in samostan v Ptuju, po bakrorezu Iz I. 1699 TemplvmätMonasteiuvm RR.PP.Minoiutakvm PETTovy anno jbgó Completa dr. Jože Koropec MED DRAVO IN DRAVINJO V 16. STOLETJU Za kraje sedanje (1985) ptujske občine med Dravo in Dravinjo so zgovornejši viri na razpolago najzgodneje za 16. stoletje. Začnimo kar z urbarji konec 15. stoletja. Takrat so oblasti skušale prvič ugotoviti davčno moč prebivalstva, zato so zemljiška gospostva morala spisati nove urbarje. Prej so bili urbarji le zasebna zadeva zemljiških gospodov, nastajali so po njihovi volji in potrebi. Tako se je šele konec 15. stoletja pojavilo mnogo urbarjev naenkrat in precej jih je tudi ohranjenih. V zvezi z državno davčno politiko so se javljali v 16. stoletju in v prvi polovici 17. stoletja različni, še večinoma ohranjeni popisi prebivalstva in njegovega imenja. To so bili: 1527 seznam odraslih oseb Leibsteuer 1530 seznam odraslih oseb Leibsteuer 1542 seznam podložniških gospodarjev in njihovega imenja Gültschätzung 1568 seznam odraslih oseb Leibsteuer 1571 seznam sogornikov Bodengeld 1572/4 seznam ognjišč Rauchgeld 1603/8 seznam hiš Hausgulden 1632 seznam odraslih oseb Leibsteuer 1640/48 seznam ognjišč Rauchfanganschlag Poleg njih se je ohranilo za te čase tudi nekaj priložnostnih zasebnih urbarjev zemljiških gospodov in vrsta listin. Ker so matične rojstne-krstne, poročne in mrliške knjige začele množično nastajati šele v drugi polovici 17. stoletja, so ohranjeni davčni seznami in urbarji iz 16. stoletja in iz prve polovice 17. stoletja še bolj dragoceni. Večinoma so edini vir za zgodnje spoznavanje naših prednikov iz tistih časov. Pokojni, zelo zaslužni ravnatelj profesor Anton Klasinc je oskrbel za svoj Zgodovinski arhiv Ptuj preslikave za večino teh urbarjev in seznamov kakor tudi za listinsko gradivo. Apače V vurberškem urbarju so 1496 popisali 24 večinoma apaških družin v »Maydburgu«. Načeloval jim je župan (Supan) Janšo. S priimki so bili zabeleženi le Libhart, Majcen, Mate, Mursel, Peiser, Šmid, Štern, Šuster in Veber, ostali le z imeni. Podložnik Juri je bil iz Sel. Družina je oddajala letno v grad praviloma po 6 škafov rži, 2 škafa ovsa, merco (masi = okoli 16 litrov) zdroba in ob košnji 10,5 srebrnika. Leta 1532 so Turki kraj upepelili. Leta 1535 je dajalo za pusta zemljišča 9 družin — Andrej Amtman, Gütlich, Kasa, Libhart, Lube, Maurer, Šmalc, Tursin, Velosorinč — skupaj 50 ptujskih korcev (korec = okoli 40 litrov) ovsa, vedro vinskega mošta in 20 kopunov, za travnike pa posebej 200 srebrnikov. Tu okrog je grad posedoval še vinogradiče in dobival zanje od 25 koristnikov 32,5 vedra (vedro = 23 litrov) vinskega mošta. V času imenjske cenitve 1542 je bilo tu v »Maydenburgu« le 14 vurberških družin: Ambtman (2), Gundec, Konip, Krajnc, Maurič, No-besec, Regina (2), Remšak iz Sel, Stojko, Supan, Toman, Vezjak. Po 3 družine so bile kočarske in velikokmečke, 8 jih je bilo srednjekmeč-kih. Posedovale so 10 konj, posamezna družina do 13 (povprečje 6) govedi, svinj do 6 (2), nepremičnin od 7 do 11 (9) imenjskih goldinarjev. Tu v Abstorfu (= Amtmansdorf — Amptmansdorf =; Apače) je živelo tudi 15 majšperških družin — 5 kočarskih, 9 srednjekmečkih, 1 veliko-kmečka: Cimerman, Harinč, Jakobec, Kapelšek (2), Krabat, Osenak, Paukneht, Reis, Remperšek, Satler, Supec (2), štole, Turk. Posedovale so nepremičnin od 4 do 25 (11) imenjskih goldinarjev, skupaj 2 konja, vsaka do 8 (4) govedi in do 9 (4) svinj. Leta 1572 so tu (Ambtmanstorff) popisali 30 majšperških družin: Cebek, Fric, Harbat, Kastelšek (3), Kave, Kosec, Kral, Majer, Miierič, Ošnik (2), Poheršak, Pracon, Preložnik, Reis, Reš, Remperšek (2) Satler (2), Supanc, Supec, Šnajder, Štole (2), Turk, Verlak, Vezjak. Zemljiški gospod Janez Lamberg je imel tu še svojo pristavo za posesti v Apačah, Bolečki vasi in Lovrencu. Vurberg ni imel v Apačah ničesar več. Barislavci Barislavci (Warislauetz) šo bili 1535 vurberška posest. Tu je živelo 7 podložniških družin: Amtman (2), Kočer, Krump, Kurandrič, Novosec, Prelc. Družina je oddajala v grad 10,5 srebrnika, 6 škafov rži, 2 škafa ovsa, merco zdroba, 2 kuri in 15 jajc. Seznam iz leta 1572 je poznal tu (Barislauetz oder Marnberg) le 5 vurberških družin, živečih na domcih: Jurko, Nared, Senečko (2), Toman. Leta 1604 Barislavec ni bilo več med vurberškimi podložnimi naselji. Bolečka vas V majšperški župi Bolečka vas (Poliettendorff) je bilo 1542 popisanih 13 družin — 4 kočarske, 5 srednjekmečkih, 4 velikokmečke: Janže, Jensingnek, Kozoderc, Krup, Luka, Malko, Molgo, Pavel, Plolešnek (2), Pulosnek, Reis, Saler. Premogle so 1 do 10 (6) imenjskih goldinarjev nepremičnin, 11 konj, do 9 (5) govedi in do 8 (4) svinj. Leta 1572 je Janez Lamberg prijavil kar 38 svojih bolečkih družin. Pisale so se Arne, Blasipen, Cebek (4), Dajka, Desa, Gurkman, Kernic, Kočer, Lasuba, Mihelič (2), Modisna, Nikloš, Piberie, Pošlušak, Puklič (2), Remperšek (3), Roter (2), Sambier, Selešnik, Senica (2), Span, Steric, Supec, šerlešak, Šuster, Toplak (2), Vezjak (2). Breg Leta 1533 je prodal Gašpar Zöbinger po vladarjevi volji ptujskemu mestu svoje imenje pri Ptuju, med drugim tudi na Bregu. Posedoval ga je že 54 let. Leta 1542 so bili otroci njegovega umrlega sina Janeza mladoletni. Njihov varuh je bil Jurij Herberstein. Kar 39 družin je imelo tu Zöbin-gerjeve posesti: dvojno njivo, 35 domcev, 3 dvojne domce. To so bile družine: Cimerman, Engel, Gašpar v »Sterzngasse«, Gerčer (2), Gutlih, Hofšuder, Jakob, Jurij v »Sterzngasse«, Kinig, Kočanas, Kočenak, Kos-mak, Kunrad, Lantere, Lederer, Martin v »Egckh«, Martin Suhi, Moser, Mulner (2), Nedelko (2), Pagač, Repič, Rupreht, Ruspaher, Sabotar, Sodec, Steklas, Šerg, Šmalc, Šmid, Šmid v »Renngasse«, šnajder (2), Valh, Veber, Zundak. Oddajale so od 18 do 340 (100) srebrnikov, 2 do 6 kur, kakšnega kopuna, do 30 jajc. Tu je takrat imelo posesti še 20 ormoških družin: Damastan, Galič, Glanič, Kosmak, rihtar mlinarski mojster Martin, Nedelko, Petrovič, Ra-kičnak, Rešn, Sajler, Sedmak, Sek, Sodec (3), Šmid, Vajncerl, Veber, Veniš, Vulkojanec; 7 hrastovških družin: Cingiser, Gurlik (2), Hanišer, Šmalc, šnajder pri ribniku, špitalski mlinar; 3 družine ptujskega špitala: čep, Janše, Popetler; 2 Ratmansdorferjevi družini: Blaž, Petrič. Imenje Zöbingerjevih družin ni znano. Druge družine so imele nepremičnin za 6 do 136 (31) imenjskih goldinarjev, vse le 11 konj, posamezne govedi do 16 (6), do 15 (3) svinj. Okoli 1565 so ormoške družine (23) bile: Behemiš, Bofrovič (2), Drajkrajcar, Fošnerič, Friš, Galič, Kajzersperg, Lepoglavam, Petrovič, Puksenmaher, Seg, Sodec (2), Srakoper, Šmid, šnajder, Vajncedl, Veber, Vezjak, Vokonič, Vokrovič, Zednak, že leta 1572: Bekenic, Čednik, Drajkrajcar, Flajšaker, Friš, Galič, Goličič, Hercko, Hercog, Ivan, Juvanko, Kajžar, Lepoglava, Petrovič, Piksenmajster, Šmid, šnajder, Šuster, Veber, Vencerl, Vezjak (2) in družina v špitalski pristavi. Živele so na 14 dom-cih, 5 dvojnih domcih, 2 trojnih, 1 četvernem in 1 peternem domcu. špitalske družine so tokrat bile Jurij, Lukač, Pofoher. Mestu Ptuj je bilo podrejeno 17 družin, to so bile nekdanje Zöbingerjeve: Bruk, Divjak, Frošen, Glaubič, Gosnik, Gutlih, Krabat, Lajh, Nedelko, Regina, Repič, šerg, Šmalc, šnajder, Vizjak (2), Vrodkovič. Turnišče je kot naslednik Treuna pri Vidmu posedoval 1573 Luka Szekely. Od dedičev njegovega sina Jakoba je to zemljiško gospostvo kupil 1592 David Idunspeug (Idunspeug pri Dunaju). Obsegalo je pristavo, mlin pri Vidmu, pomirje in deželsko sodstvo, mitnico v Tržcu, grajske gozdove, dvetretjinsko cerkveno desetino v haloškem uradu Leskovcu in po zgornjem Dravskem polju, ribolov v Dravinji in Polskavi, podložnike od Lovrenca do Žetal, urad Hajdino, dvorec Pfistefhaus v Ptuju s posestmi na Bregu. Cirkovce Pod konec 15. stoletja so bile Cirkovce v velikem štatenberškem zemljiškem gospostvu. Takrat je bilo v vasi 17 njegovih podložniških družin, s priimki le Bratec, Fišer, Mulner, Paver, Siber, Srobošič, Šuster, Vergans, Vunker, vse druge le z imeni. Za svoje posesti in njim priključene pušče so oddajali v grad najbolj po 80 srebrnikov, 6 škafov (škaf = 40 litrov) rži, 6 škafov ovsa, 2 čehulji prediva, 3 kure in 10 jajc. Fišer je dajal za ribolov 32 srebrnikov, Mulner za mlin 600 srebrnikov in 6 kopunov, osebenjek (podložnik brez nepremičnin) 24 srebrnikov in 2 kopuna. Letno je bilo potrebno opraviti po dva dneva tlake in plačati zanjo še po 120 srebrnikov. Leta 1527 je živel v Cirkovcah tudi studeniški podložnik Lorene s hčerko Zofko in njenim možem Valentinom. Ob imenjski cenitvi 1542 so iz Štatenberga prijavili kot salzburški fevd 16 svojih podložniških družin — 1 kočarsko. 8 srednjekmečkih, 7 velikokmečkih — v Cirkovcah (Schlainden): Juduš. Jurak, Kancler, Krabat (3), Riher, Slepič, Stropotič, Torkrabic, Tue, Vančič, Vanič, Veber, Vola. Nepremičnine so bile ocenjene z 11 do 33 [24) imenjskimi goldinarji. štatenberški Cirkovčani so redili 28 konj, posamezna družina do 14 (8) govedi, svinj do 8 (4), vsi skupaj 79 ovac. Že 3 leta kasneje ni bilo več priimkov Jurak, Riher, Slepič, Torkrabic, Vančič, Vanič, zato pa novi Cipek, Hruškovič, Pavlič, Pohar, Pusak, Vavpotič, Venko, Zamuda. Leta 1555 že ni bilo več priimkov Hruškovič, Krabat, Pavlič, Pohar, Pusak, Stropotič, Tuč, Vavpotič, Veber, Volan, Zamuda, a že novi Bernard, Gigic, Porkeser, Pucalt, Puksarek, Stipčič, Štrafarič, Valenti, Vanek, Velavč, Vreš. Leta 1572 je bila Koroščeva družina podložna konjiškemu gradu. Doklece Leta 1542 najdemo 12 dokleških (Tockhlern) družin — 1 kočarsko, 9 srednjekmečkih, 2 velikokmečki M s priimki Dole, Gulaš, Kral, Mul-ner-mlin, Nirdič, Supan, Šnajder, Vabne, Vric v zemljiškem gospostvu Dobrna. Na Janškem Vrhu je bilo v tem gospostvu še 10 gorninskih vinogradov. Videti je, da so Doklece prišle k Dobrni prej zaradi sorodstvenih vezi zemljiških gospodav kakor pa na osnovi razprodaje samostanske zemlje. Podložniki so redili le 2 konja, posamezne družine 5 do 14 (7) govedi, 2 do 15 (7) svinj. Davek za posamezno družino je znašal 26,5 do 90 (44) krajcarjev (krajcar = 4 srebrniki). Dragonja vas Studeniška priorica je prijavila 1527 za obdavčitev v Dragonji vasi (Drassinganawess) 9 podložnih družin: Jurko, Komačan, Krabat (4), Kranič, Matija, Trepic. Pri teh družinah je še živelo četvero pridruženih družin in troje hlapcev, ženske v vasi so klicali z imeni Agata, Ana, Helena, Katra, Liza, Lucija, Marina, Marjeta, Neža, Urša. V vasi je bilo takrat tudi 6 družin — med njimi Krabat in Mlinar — podložnih vladarju, ki pa jih je oddal v fevd plemiču Breunerju. Leta 1535 je moralo biti v vasi kar 19 družin. Cerkveno desetino so oddajale v vurberški grad. Leta 1542 so za Breunerji gospodovali tu (Drasendorf) 7 družinam Fuchsi. S priimki so se pisale (5): Bernhard, Krabat (2), Milner, Veber. Njihov činž je nanesel za vsako družino 365 srebrnikov. Studeniški podložniki — 1 kočar, 8 srednjih kmetov — so se tu (Transganabeis) tokrat pisali Gercin, Gladič, Homotar, Horvat, Lorenci, Lorenčič, Marko, Novak, Trepec. Njihove nepremičnine so bile vredne 18 do 30 (25) imerijskih goldinarjev, redili so vsega 6 konj, 37 govedi in 8 svinj. Te studeniške družine Komotar, Kravat (3), Kropeč, Luban, Supan so že 3 leta kasneje veljale za štatenberške. Vurberški grad je dobival še leta 1590 dvetretjinsko cerkveno desetino — preostalo tretjino studeniški samostan — od 17 družin s priimki (13): Gerečin, Humator, Krobat, Kursner, Lauh, Nabas (2), Siter (2), švanc, Trepec, Vraučič (2). Draženci Med 24 vurberškimi podložniškimi družinami 1496 v »Maydburg« je bilo gotovo nekaj njih iz Dražencev. Pred 1530 so Draženci bili obnovljeni kot nova vas 12 vurberških hrvatskih domčarskih družin: Krabat (7), Krajner (2), Radič, Supalič, Šnajder. Leta 1530 so začele oddajati pravdo po 10,5 srebrnika, 6 škafov rži, 2 škafa ovsa, merco zdroba, 2 kuri, 15 jajc. Leta 1542 je bilo tu 11 vurberških družin na 2 kmetijah in 9 domcih —j 2 kočarski, 6 srednjekmečkih, 3 velikokmečke: Krabat (7), Sibila, Supelič (2), Žunko. Vse so premogle skupaj 6 konj, posamezne do 10 (6) govedi, svinj skoraj da ne, drobnice do 40 (11). Takrat je živelo v (Spodnjih) Dražencih 14 betnavskih družin — 1 kočarska, 9 srednjekmečkih, Mlinarič, Sigačan, Simon, Veranič (2). Konj je bilo vsega 8, na družino 4 do 11 (6) govedi, do 10 (3) svinj. Trinajst let kasneje so se te družine pisale (13): Cipek (2), Iban, Jurko, Krobat (2), Kursner, Mlinarič, Noniselic, Sigeša, Veranič (3). Oddajale so po 40 srebrnikov za les, 9 škafov rži, 8 škafov prosa, 2 merci zdroba, 2 čehulji prediva, 5 kur, 10 jajc. Leta 1572 so bile vurberške družine (10): Franko, Krajnc, Modrosič, Parišlak, Surše, Serec, Tokovič, Verad, Vezjak, Vraučič v (Zgornjih) Dražencih: betnavske (8): Cipek (2), Jurko, Grešeč, Panič, Paranič, šešgiš, Veliverič v (Spodnjih) Dražencih, tu tudi 4 vurberške družine: Doklarič, Juro, Modrosič, Vstaric. Okoli 1590 je živelo v (Zgornjih) Dražencih 11 vurberških družin, med njimi ena v mlinu: Doglobič, Kundek, Moderošič, Sodec (2), Vahič, Venko, Vezjak (2), Vurk. Leta 1604 niso bile več vurberške. Gerečja vas V vurberškem urbarju 1535 je bilo zapisano, da so v Gerečji vasi živeli Hrvati. Pred 1542 je gospodarilo tu 5 hrastovških podložnih družin na 2 kmetijah — Klavž Kravat, Gregor Vekovič — in na 3 dvojnih kmetijah — Ivanov sin Jurko Kravat, Ozvald, Mate Turk. Dajali so za vsako kmetijo goldinar (= 240 srebrnikov) in po 3 korce ovsa za dravski ribolov. Leta 1542 je bilo podrejenih hrastovškemu gradu 6 družin. Poleg 5 prejšnjih družin je prvič omenjena Finžgarjeva na dvoru. Le Turkova družina je bila velikokmečka, druge srednjekmečke. Finžgar je bil brez živine. Turk je gojil 13 glav govedi, drugi od 5 do 8. Svinj so premogli 3 do 9 (6), ovac štirje 14 do 70 (pri rejcih 40). V Gerečji vasi sta 1542 živeli tudi družini Kolerhofer in Krabat. Njun zemljiški gospod je bil Luka Gembs z gradu Vodriž južno od Slovenj Gradca. Plemiču Maksu Kühnburgu sta 1572 bili podložni družini Šmajhlič. Leta 1603 je živelo v vasi 10 ravnopoljskih družin — 1 na kmetiji, 9 na dvojnih kmetijah, 1 na trojni kmetiji: Marčič, Nerkto, Šmarč, Šofčic (3), Turk (2), Vater, Vurvic. Hajdoše V vurberškem urbarju 1496 je pisar zabeležil tu 4 podložniške kmetije. Dve sta oddajali po marko (= 160 srebrnikov) pravde, 24 srebrnikov za košnjo, drugi dve pa po 4 oziroma 8 škafov ovsa, 6 škafov rži, 24 oziroma 30 srebrnikov za košnjo. Vsaka družina je dajala še merco zdroba in bob. Hišni gospodarji so bili župan Volf, Martin, Jura, Andrej Puher. Leto 1535 so posedovali vurberški podložniki Lenart Volf iz Skorbe 3 kmetije, po 1 kmetijo Jernej Puher in Jurjev naslednik Matjaž Bradač. Denarno pravdo sta oddajala Volf za 2 kmetiji in Puher za svojo posest. Poleg obveznosti iz konca 15. stoletja je bilo kmetiji treba oddajati še po 6 kur in 20 jajc, za stroške poslovanja po 2 škafa rži in ovsa ter 3 škafe prosa. Po vurberškem desetinskem seznamu je bilo treba oddati vsaki ipetih domačij po 2 škafa prosa, od česar je dobival hoški župnik tretjino. Pred 1542 sta bili tu hrastovški podložni kmetiji. Kotnik in šaunišer sta oddajala zanjo po 212 srebrnikov. Leta 1542 je Kotnikovo posedoval Breznik, drugo pa še vedno ptujski meščan Matija šaunišer. Njune nepremičnine so oceniji po 5 imenjskih goldinarjev, živine nista gojila. Leta 1542 so bile tu še 3 Zöbingerjeve kmetije. Posedovali so jih Andrej iz Skorbe, Kosanek in Štern. Andrejeva je morala plačevati 160 .srebrnikov in opravljati letno 3 dni tlake. Drugi sta oddajali po poldrugi četrt rži, 3 korce ovsa, mernik boba, 10 povesem prediva. Ptujskemu špitalu sta bili podložni 2 posestvi. Miklič je imel hišo, ocenjeno z 1 imenjskim goldinarjem, konja, 12 govedi in 4 svinje, Gregoračevo posestvo je bilo pusto in je imelo tako kot Mikličevo za 5 ornih dni njiv in travnikov za 2 dneva košnje. Plemiču Luki Gembsu z gradu Vodriž so bile leta 1952 podložne 3 velikokmečke družine: Ozimik (2) in šešriko. Slednji je imel tudi 6 panjev čebel. Leta 1573 so živele tu družine čak (2), Nemec, podložne ptujskemu špitalu. . Leta 1589 zvemo, da je nekdanjo (1535) Volfovo kmetijo posedoval Vovk iz Skorbe. Na 1’ vurberški kmetiji je živel Sušič. Poleg prejšnjih obveznosti je bilo treba oddajati v Vurberg še po 1 obroč ali 8 srebrnikov. Leta 1603 so bili ravnopoljski podložniki (10): Lauter, Motrobič, Sušic, šunter, Turk, Vavpotič, Veg, Voduvec, Voha (2). Jurovci Sredi 15. stoletja so bili Jurovci podložniška posest ptujskega minoritskega samostana. V njih je takrat bilo 9,5 kmetije. Podložniška družina je oddala letno menihom 18 srebrnikov, po 3 mernike pšenice in rži, 6 mernikov ovsa, 4 kure in 11 jajc. Opravila je dan tlake. Vaška skupnost je morala oskrbeti samostan s 4,5 kozliča. Tudi sredi 18. stoletja so bili Jurovci minoritska last. Kungota pri Ptuju Leta 1572 je v okviru vurberškega gospostva že živel dvor Ravno Polje. Ob njem je stala pristava. Dvor je bil podružnično središče vurberških posesti na Dravskem polju. Leta 1589 so bližnji luteranski plemiči želeli, da bi prav Ravno Polje postalo versko središče protestantizma namesto že predvidene Betnave. Ob razkroju vurberškega zemljiškega gospostva konec 16. stoletja je postalo Ravno Polje jedro novega samostojnega zemljiškega gospostva. Leta 1603 je v njem živelo blizu 160 podložniških družin po Dravskem polju pa tudi v levobrežni dravski soseščini, tako v krajih: Gerečja vas, Hajdoše, Jablane, Mihovci, Ptujska gora, Skorba, Slovenja vas, Starošince, župečja vas pa tudi Dogoše, Duplek, Loka, Rošnja, žitečka vas s soseščino. Lancova vas Devet podložniških družin v Lancovi vasi je bilo 1542 podložnih majšperškemu gradu. Njihovi hišni očetje so bili kočar Antol, kočar Benedikt, srednji kmetje Kuhenak (2), Turk, Urban, veliki kmetje Kesibe, Presiček (2). Nepremičnine so bile vredne 6 do 10 (8) imenjskih goldi- narjev. Redili so do 2 konja, 2 do 10 (5) govedi, do 10 (4) svinj. Urban je redil tudi 4 koze. Tu je že pred 1590 stal Lančji dvor, središče posebnega deželnoknežjega fevdnega majhnega zemljiškega gospostva 45 imenjskih funtov. Do 1590 ga je imel v fevdu mariborski Janez Khiesl, za njim Volf Paradajzer. Lešje Majšperski Miklavževi cerkvi sta bili 1534 podložni kmetija in domec. Posestnik kmetije je bil Janž iz Koritnega, domca upokojeni cerkovnik Andrej. Janže je letno oddajal 40 srebrnikov, po 4 korce pšenice in ovsa, pol mernika zdroba, povesmo prediva, 4 kure in 25 jajc, Andrej le 120 srebrnikov in 3 kure. Leta 1542 je bilo v župi Lešje 9 in v Glivnem 8 majšperskih družin: v Lešju Debelak, Fel, Filip, Kremec, Marjeta, Peht, Prednik, Suht, Valent: v Glivnem —- Fišer, Jakob, Jurij, Matej, Lang, Miha, Petek, Tomaž, Veber. Njihove nepremičnine so ocenili do 10 (7) imenjskih goldinarjev, le Langove z 20 imenjskimi goldinarji. V Lešju sta imela le 2 po 1 konja, v Glivnem skoraj vsi. Redili so do 7 (3) govedi in do 11 (4) svinj. Leta 1572 je imel Majšperk v Lešju 7 družin: Golun, Kopše, Krulič, Petek (2), župan škervič, Vratonič, v Glivnem 6 družin: Fric, Jurij, Petek, Supan, Valpot, Visar, leto kasneje tudi družini Krulic in Peter. Troje družin — Fuksi (2) in štihti — v Lešju je bilo podložnih majšper-skemu župniku. Lovrenc na Dravskem polju Leta 1490 so bile tu 3 štatenberške podložne družine še brez priimkov. Oddajale so po 2 škafa rži, 8 oziroma 14 škafov ovsa, povesmo prediva in srebrnike za travnike. Pri Lovrencu so sogorniki hasnovali 16 vinogradov in oddajali zanje 5 do 14 srebrnikov, kuro ali kopuna. Leta 1542 je tu znanih 7 štatenberških družin — 2 kočarski, 4 sred-njekmečke, 1 velikokmečka: Arbaser (2), Gašpar, Kočevar, Kot, škare, Švare. Nepremičnine so bile vredne 3 do 24 (15) imenjskih goldinarjev. Redili so vsega 3 konje, posamezne družine do 8 (4) govedi in do 4 (2) svinje. Med 17 sogorniki bližnjih štatenberških gorninskih vinogradov je bil tudi Arbaser. Hišni očetje 16 majšperskih družin — 3 kočarskih, 8 srednjekmečkih, 5 velikokmečkih — so bili: Felas, Jerpinko, Jurij, Kranec, Lotene* Obat, Pavel, Piglek, Probst, Rajnperšek, Ribič (2), Sko-šis, šerberk, Veber, Živko. Nepremičnine so bile vredne 5 do 25 (15) imenjskih goldinarjev. Imeli so 9 konj, posamezna družina do 14 (6) govedi in do 10 (4) svinj. Ptujskogorski podložniški družini sta bili obe Šeginovi. Oddajali sta vsaka po 1 goldinar. Nepremičnine so bile vredne po 10 imenjskih goldinarjev. Redili sta po 2 oziroma 5 govedi, 3 oziroma 8 svinj, ena še 8 koz. Betnavški sta bili Cipekova in Galičeva družina z nepremičninami 13 oziroma 15 imenjskih goldinarjev, 1 konjem, 2 oziroma 13 govedi, s 4 oziroma 6 svinjami. Velikonedeljske so bile Patriarhova in 2 Ferkovi družini s hišami 5 oziroma 6 imenjskih goldinarjev, njivami 6 oziroma 7 ornih dni, travniki 3 oziroma 4 dnevov košnje, z 11,9 in 4 govedi, s 6 oziroma 4 in nič svinjami. Župnik je bil gorninski gospod 24 vinogradov v bližnjih goricah. V štatenberškem urbarju so 1545 popisali 6 družin: Arbaser (2), Kočner, Kot, Kumer, škorič, že 10 let kasneje 13 družin: Arbaser (2), Košiča, Kot, Kotnik, Nedolg, Peterkovič, Priol, Sipec, Stipilčič, škorič, štandl, Šuster. Sredi stoletja je Štatenberg kupil od lovrenškega župnika 4 podložne družine, tu je bil grajski gozd, tu 3 grajski travniki. Leta 1545 je Viltuš veljal za odvetnika lovrenške cerkve. Leta 1555 so bile tu tudi 3 betnavske družine: Cipek, Komater, Rak. Viltuški grad je imel tu hrastov log. Leta 1572 so se majšperske družine (16) pisale: Gerup, Grubnik, Harbat, Koroščič, Obad (2), Reš, Rešerk, Ribič, Socec, Staneko, škasiš, šnajder, Sturbai, Unverdorben, Vodeb in velikonedeljske (5): Ferk (2), Patriarh, Rakoveš, Trošt; betnavska Niklič. Majšperk Na gradu je 1508 s Hartmanom izumrl rod Holleneških. še za življenja njegove vdove Amalije je nastal 1534 za 10 družin urbar Miklavževe cerkve. Od njih je župnik letno prejemal dobra 2 goldinarja (vrednost vola) v denarju, 12 korcev (po blizu 40 litrov) pšenice, 11 korcev ovsa, korec zdroba, 26 kur, 2 kopuna, 110 jajc, 3 povesma prediva, 6 veder (po blizu 27 litrov) vinskega mošta in še cerkvene desetine 18 korcev pšenice, 16 korcev rži, 15 korcev prosa, 8 korcev ovsa in 2 štartina (po okoli 500 litrov) vina od vseh župljanov. Amalijo so nasledili bratranci Lambergfip Ob imenjski cenitvi 1542 je bila pri gradu pristava z grajsko zemljo, vinogradi, gozdom, ribniki. O posebnem majšperškem naselju viri 16. stoletja molče. Medvedce Leta 1534 sta tu (Pernschiess) živeli družini Judešic in Zamuda na 2 domcih, podložnih majšperski Miklavževi cerkvi. Vsaka je oddajala po 64 srebrnikov, 3 kure in 10 jajc. Osem let kasneje so nepremičnine Zamudove koče veljale 18 imenjskih goldinarjev, gojila je konja, 2 go- vedi in 5 svinj. Judešicevo kočo je posedoval Turner. Njena gospodarska moč je bila enaka Zamudovi. Leta 1572 so tu popisali majšperske družine (6): Amtman, Kave, Pehar, šlahtič (2), Turšek, nadalje družini majšperskega župnika: Galun in Madko. Mihovce Leta 1535 je 21 kmetij oddajalo po korec prosa in 2,5 srebrnika cerkvene desetine. Delil'! so si jo vurberški grad, borlski grad in lovrenški župnik. Za imenjske cenitve je živelo 14 majšperskih družin — 2 kočarski, 8 srednjekmečkih, 4 velikokmečke: Krajfnes, Kraj, Lorber, Pavrič, Pu-rišnik, škorec (2), šolman, Štefan, Trebeč, Vasel, Vabič (2), Vran, nadalje nekaj raških družin. Nepremičnine majšperskih družin so ocenili za 8 do 28 (19) imenjskih goldinarjev. Konj so redile 15, posamezna družina do 17 (5) govedi, do 8 (5) svinj. Le pri eni hiši so imeli 15 ovac. Tu je posedoval dvor, ocenjen s 300 imenjskimi goldinarji, z 2 travnikoma iri vinogradom, ocenjenim s 24 imenjskimi goldinarji, mariborski meščan Janez Fuks. Nedavno je to kupil od Gnaserja. Trideset let kasneje je bilo tu 17 majšperskih družin: Aplič, Jurek, Kral, Krajnc, Lantener, Letina, Oplos, Pehar, Peršuh (4), Sorč, šmidko, Tukošak, Vaher, Vhansun; četvero betnavskih družin Hvale (4). Leta 1590 si je Vurberg tu delil cerkveno desetino od 28 družin: Ablos, Hvale, Hrastnik, Jurek (2), Kovač, Krabat, Kral, Krajnc, Kravšl, Ločeč, Marina, Osi (2), Paršuh (2), Pehar, Poterič, Rus, Sladec, Šuster, švanc (3), Trepec, Vanič, VauhI, Vrečko. Videti je, da je okoli 1600 Majšperk izročil Ravnemu polju polovico svojih družin. Leta 1603 so bile ravnopoljske družine (8): Fakin, Galin, Hvale (2), Pehar, Talen, Sladec, Vučič, majšperske pa naslednje leto (8): Hvale, Osi (2), Paršuh, Predikaka, Sajger, Tihošek, Vanše. Njiverce Leta 1542 sta tu živeli raški srednjekmečki podložniški družini Podavšak. Poleg svojih kmetij sta obdelovali še po eno puščo. V maj-šperskem gradu so takrat poznali 8 svojih njiverskih (Khneblstorf) pod-Iožniških družin.— velikokmečko, 4 srednjekmečke, 3 kočarske. Njihovi hišni očetje so bili Klavž, Krabat, Maček, Presiček (2), Rajnperšek, Rajs, Sigric. Njihove nepremičnine so bile skromne, 4 do 15 (8) imenjskih goldinarjev. Poleg govedi in svinj so radi gojili drobnico. Trideset let kasneje se je že kar 11 majšperskih družin pisalo takole: čar, Ešan, Krabat (3), Primož, Rajs, Remperšek, Remšnak, Velun, Vezjak. Ešan je živel v domcu, Remšnak in Jernej Krabat na polovičnih kmetijah, Rajsova polovična kmetija je bila pusta, prav tako Velunova in Vezjakova posest. Vsi drugi so živeli na kmetijah. Iz leta 1604 so znane majšperske družine Čest, Serab, Valpotič. Nova vas Leta 1496 so v vurberškem urbarju popisali tudi 20 podložnišklh družin v Mali Novi vasi in okolici. To so bile družine: Adam, župan Gregor, Joric, Judas, Keler, Kese, Klement, Kneseblin, Mate, Medal, Remplec, Simon, Šiška, Sube, Vikel, Viš, Vrečič, Vrejc, Vretina, Vrsek. Skoraj vse družine so živele na kmetijah, le po ena na polovični kmetiji oziroma domcu. V grad so oddajale za pravdo 44 do 240 (185) srebrnikov. Leta 1535 je živelo v sami Mali (Novi) vasi 11 vurberških družim Benedikt, Berčič, Brnušek, Filip, Jebek, Lube, Rosman (2), Suvčič, Šmalc (2). Oddajale so v grad po 160 srebrnikov, 2 kuri in 10 jajc, le ena nekaj več. Vaška skupnost je oddajala za pritegnjene pušče 8 kopunov. Imenjska cenitev 1542 je poznala v Mali (Novi) vasi 12 vurberških družin: Benedikt, Berčič, Brunšek, Cerek, černico, Filip, Jebek, Rosman (2), Satler, Šmalc (2). Cerek in Jebek sta živela na polovičnih kmetijah, drugi na celih. Pri večini družin so imeli konje. Govedi so redili 1 do 11 (7), svinj 2 do 10 (6). Tri družine so bile velikokmečke, ena kočarska, druge srednjekmečke. Trideset let kasneje je bilo v Novi vasi 13 vurberških družin: Caplu-ta, čenic, Gordo, Jeste, Lipšanek, Prunušek, Purčič, Rosman (2), Šmalc Turk, Vezjak (2). Okoli 1590 so poznali v Novi vasi (Neudorf) le še 6 vurberških kmetij. Pleterje V Račah so zapisali 1542, da živi 7 njihovih družin v Mlhovcah in Spodnjih Pleterjah. V samih Pleterjah je takrat živelo tudi 7 betnavskih družin — 2 srednjekmečki, 5 velikokmečkih: Bratina (2), Cipek, Krabat (2), Krofič, Vračko. Gojile so 13 konj, vsaka 3 do 17 (10) govedi, 3 do 12 (5) svinj. V Majšperku so tudi ločili Spodnje (Unterpletria) in Zgornje Pleterje, V Spodnjih Pleterjah so živeli (11): Galun, Kriveg, Krabat (4), Miha, Sitar, Solar, šnajder, Vošnak, v Zgornjih Pleterjah (13): Goričan, Jurij (2), Korošak, Korošic, Krabat, Kuršik, Madersprah, Pavel, Šalamun, šniderko, Vogane, Vrečko. Od 11 spodnjepleterskih družin so bile 4 velikokmečke, druge srednjekmečke, od 13 zgornjepleterskih družin 1 kočarska, 7 srednjekmečkih, 5 velikokmečkih. Skoraj pri vsaki hiši so imeli konja. Govedi so gojili do 14 (7 v Spodnjih Pleterjah, 5 v Zgornjih Pleterjah), svinj do 10, drobnico pa le izjemoma. Leta 1555 so se betnavske družine pisale: Bratina, Cipek, Gros, Korošic, Kundek, Radvajn, Šuster. V grad so oddajale najbolj po 10 krajcarjev, 4 tlačene škafe rži, 2 tlačena škafa ovsa, 3 povesma prediva, 10 jajc. Škaf je meril 77 do 79 litrov. Leta 1572 je bilo v Spodnjih Pleterjah že 17 majšperskih družin: Cigan, Krabat, Luka, Meršak, Simes, Sitar (3), Škorc, Šuster (2), Tuličič (4), Vošnik (2) in v Zgornjih Pleterjah 16 družin: Benedikt, Cipek, Fakin, Goričan, Juras, Krabat, Kurčak (4), Supan (2), Šalamun, šniderko, Šorc, Turšek. V Spodnjih Pleterjah je bil šušterjev domec že pust, drugi Šuster je živel na polovični kmetiji. Simes je poleg svoje posesti obdeloval še puščo, štiri od zgornjepleterskih družin so živele na dvojnih domcih. Betnavske družine (5) so bile: Cipek, Dragosič, Gros, Radvajn, Vratina. Leta 1603 so živele v Spodnjih Pleterjah majšperske družine Majce-nič, Nikolič, Toličič (2), Varasic, v Zgornjih Pleterjah družine Fakin, Goričan, Jarc, Kotnak, Pišek, Šalamun, Turšek, Vranič. Pobrežje V Borštu (Forstl) in morda tudi na Pobrežju je živelo 1496 10 vurberških družin: župan Janše, Lovrenc, Martin, Tomaž, Sinko, Mate, Urban, Janže, Mate, Peter. Ena družina je imela poldrugo kmetijo, 6 družin kmetije, 3 družine polovične kmetije. Oddajale so po 120 in po 240 srebrnikov. V urbarju 1535 je popisanih 14 vurberških družin na Pobrežju (Kapla) in v Borštu: župan Pavel Kaplar, Kosnak, Urbanc, Križe, Simonič, Kodrič, Bradnak, Pajma, Škofič, Miha Jakobov sin, Frišer, Hadn, mlinar Moščan iz Ptuja, mlinar Amtman. Poleg denarne pravde so oddajale še po 1 ali 2 kuri, skupnost za pušče 11 kopunov. Mlinarja sta oddajala samo po 6 kopunov in gos, oziroma 8 kopunov. Večina družin je morala plačevati tudi 5 srebrnikov za tlako. V imenjski cenitvi 1542 so poznali le 11 vurberških družin na Pobrežju (Khaplarn): Kauc (2), Kodrič, Konšek, Kosnak, Krajner, Simonič, Škofič, šišek, Šmalc, Vezjak. Pet jih je živelo na polovičnih, 6 na celih kmetijah. Dve družini sta bili velikokmečki, 2 kočarski, druge srednje-kmečke. Konji so bili redki, govedi so redili do 10 (6), svinj do 8 (4). Trideset let kasneje je imel Vurberg na Pobrežju in v Borštu (Capeln und Vörstl oder Pobersche) 13 družin: Glišak, Grisec, Jabok, Kostnik, Krajner, Marenc, Rab, Simanic, Šmalc, Šuster, Veber (2), Vedrič. Sedem jih je imelo le polovične kmetije. Okoli 1590 je bilo na »Pobersee« 13 vurberških družin: Blažičkovič, Cafuta, Černigo, Morene, Pohar, Rab, Rosman, Sterčka, Šmalc, Šuster, Turk, Veber, Vezjak. Podlože Ptujski dominikanski samostan je imel 1542 v Jurovski vesi (Joergn-schiess) 7 podložniških družin — eno velikokmečko, druge srednje-kmečke: Andrej, Domaš, Pradec, Puci (2), Puhi, Šuster. Njiv so imele za 2 do 3 orne dneve, travnikov prav malo. Vse so redile konje, govedi 2 do 7 (4), svinj do 8 (4). Jurovska ves si je sredi 16. stoletja s pravdanjem znižala na polovico svoje ribiške obveznosti do samostana. Odslej je bilo treba letno prinesti menihom le po 50 rakov v poletnih tednih, pozimi pa skledo rib štirinajstdnevno. Majšperskemu župniku so bile na Podložah podrejene družine: 1534 družina Petelinec, ki je oddajala za domec 40 srebrnikov, 3 kure, 15 jajc, 1542 3 srednjekmečke družine Fuksi, Šuster, Veber. Grad Majšperk je imel 1542 v župi Savinsko (Supp Sawiach) 17 družin — 7 kočarskih, 7 srednjekmečkih, 3 velikokmečke. Le 6 jih je bilo poimenovanih s priimki: Brumec, Dvel-dek, Senšek, Snješko, Supan, Šnajder. Govedi so redile do 8 (3), svinj do 11 (5). Le redke družine so premogle konja in nekaj drobnice. Po Zgornjem Savinjskem (Ober Sawinsko) se je raztezalo 69 majšperskih gorninskih vinogradov, ocenjenih s 3 do 25 (7) imenjskimi goldinarji. Med sogorniki je bil tudi černaduša. V župi Podlože je takrat bilo tudi 18 majšperskih družin — 2 kočarski, 9 srednjekmečkih, 7 velikokmečkih, le 10 s priimki: Grandi, Hafner, Jurič, Majer, Pehar, Petrabica, Plos, Šmid, Šuster, Veter. Konj je bilo v župi več kot družin, govedi so redile 1 do 18 (6), svinj do 22 (6). Trideset let kasneje so zabeležili v davčni prijavi naslednje majšperske podložniške družine (14) na Podložah (Podlass im Paumbgart): Brandi (2), Frajhofer, Hasner, Jamer (2), Kolašan, Korošic, Mate, Rehar, Radnir, Resak, Rodina, Turnšek, dalje družino Veber, podrejeno maj-šperski cerkvi. Leta 1604 so živele tu majšperske podložne družine (10): Brandi, Cipek, Jamer (2), Kašel, Kovačič, Kralec, Novak, Pehar, Vedlin. Pongrce Leta 1527 je Scot Gnaser zapisal svoji mami Regini Breunerjevi iz očetove dediščine 6 vladarjevih fevdnih kmetij v Dragonji vasi in Pongrcah. Ena pongrskih družin se je takrat pisala Krabat. Za imenjske cenitve 1542 sta imela tu družine Martin Fladnitz in mariborski meščan Fuchs, slednji 3, kupljene od Friderika Breunerja: Gamlic, Lišnik, Nusdoric. Velikonedeljski samostan je imel takrat tu 11 družin: Berhartinčič, Fideršek, Lubšič, bivši župan Marko, Minkovič, Nikoliča, Saric, Vajs, Velcer, Vernic, Vusderic. Z izjemo ene so bile vse te družine velikokmečke. Marko je obdeloval z brati kar 3 kmetije. Njiv so imele za 7 do 20 (11) ornih dni, travnikov za 3 do 13 (6) koscev. Konj je bilo v kraju okoli 20, družina je gojila 6 do 12 (9) govedi, svinj 3 do 12 (8). Le pri eni družini so imeli 3 ovce. Trideset let kasneje se je 13 velikonedeljskih družin pisalo: Bernard, Faleš, Hudanit, Mikinič, Soličar, Sorič, Vajč (2), Velica, Veranič (3), Vrečic. Popovci Popovci so bili 1542 hrastovški. V njih je živelo 8 družin — 2 ko-čarski, 2 srednjekmečki, 4 velikokmečke: Dvoršek v dvoru, Majcen, Petrič, Pungaršek, Racer (2), mlinar Romperšak, Rosman. Gojile so nekaj konj, do 16 (7) govedi, do 13 (6) svinj. Nad krajem je bilo še 5 gorninskih vinogradov. Svojemu zemljiškemu gospodu so 3 Popovčani oddajali za kmetijo po 17,5 srebrnika, 4 škafe pšenice in ovsa, kozliča, 2 povesmi prediva, 3 kokoši, 20 jajc, drugi pa v denarju 160 do 640 srebrnikov, največ seveda Dvoršek. Leta 1591 so na osnovi zamenjave Popovci postali vurberški. Ptujski župnik je bil 1603 zemljiški gospod 6 družinam na domcu, polkmetiji in 4 kmetijah. Ptujska gora Na vurberški Ptujski gori je 1456 živelo 31 trških družin: Blaž iz župečje vasi, Cimerman (2), Cipek, Dobic (2), Dräsine, Flajšaker (3), Gvalc, Hader, Hafner (2), Kotnik, Martin, Mehak, Osenik, Petek, Pondek, Rihter, Simon, šavsiah, Šmid (2), šnajder (2), Šuster (3), Veber, Posedovale so 2 polovična domca, 15 domcev, 3 poldruge domce, 8 dvojnih domcev, poltretji domec, trojni domec in polpeti domec. Od domca se je plačevalo 60 srebrnikov. Leta 1534 je moral ptujskogorski kaplan oddajati del gornine majš-perski cerkvi. V vurberškem urbarju 1535 so popisali 24 ptujskogorskih posestnikov. To so bili: Cimerman, Flajšaker (2), gospod Peter Kočevar, Korneš, Kovač, Krajner, Krobat (2), Maurer, Pader, Pihler, Puhlač (2), Simonič, krojača Šmida, Šuster (3), Tajfl, Tirošak (2), Veber. Posedovali so 3 poldomce, 3 hiše z vrtom ali njivo, 10 domcev, poldrugi domec, 6 dvojnih domcev, poltretji domec. Leta 1542 je imel Vurberg 30 trških (Bürger) družin. Njihovi hišni očetje so bili: Brautič, Cergav, Cimerman (3), Flajšaker (2), Hafner, Huber, Hudalnik, Koprinek, Košiča, Kraner (2), Krevs, Kursin, Padenič, Pader, Pizdej, Puhlberg, Romeser, Špis, Šmid (2), Šuster (5), Zlodi. Posedovali so 7 poldomcev, 2 hiši, 15 domcev, poldrugi domec, 4 dvojne domce, četverni domec. Njihove nepremičnine so ocenili s 4 do 20 (11) imenjskimi goldinarji. Redili so 11 konj, družina do 7 (1,5) govedi, do 14 (3) svinj. Istega leta je bilo 8 družin podrejenih Majšperku: črnadušnik, Hafner, Krampuš, Kuršner; Marko, šnajder, Štefan, Šuster. Tudi domca kaplanov Jeronima in Pankraca sta bila uvrščena mednje. Le 3 od teh 10 posestnikov so redili 1 aii 2 kravi, vsi razen 1 od 1 do 5 svinj. Ptujskogorski imenji 1542 in 1544 povesta za kaplane Ulrika Mavera, Gala Vackoviča in Pankraca Velnerja, da jim je poleg cerkvene desetine prinašalo dohodke 54 njihovih podložniških družin in sogorniki okoli 160 njihovih gorninskih vinogradov, najbolj v Halozah. Skupno ptujskogorsko imenje je naneslo blizu 41 imenjskih funtov. Letno se je nabralo od desetine in od tega imenja okoli 210 veder (vedro je okoli 18 litrov) gornine, 74 veder (vedro je okoli 20 litrov) vinske desetine, okoli 16 goldinarjev, okoli 70 posod (posoda je okoli 24 litrov) žitaric, okoli 150 kokoši, okoli 540 jajc. Župnikov sin je bil štatenberški podložnik. Ptujskogorski kaplan Boštjan Vokalič je 1572 gospodoval 12 družinam. Tokrat so se ptujskogorske vurberške trške družine (30) pisale: Bravdič, Cimerman (2), Fefer, Fegengast, Ferlak, Flajšaker, Fuksi (2), Hvalič, Kenstajn, Kidenek (2), Kniše (2), Košiča, Malek, Martin, Mei, Pintar, Remperšek, šerlenšek, Štravs, Šuster (2), Švare, Tomerli, Vokula, Zlodi. Posedovale so polovični domec, 21 domcev, poldrugi domec, 6 dvojnih domcev, trojni domec. Ptujskogorske majšperske družine (7) so se takrat pisale: Krajnc, Sauser, šniderko, Šuster (2), Tibaus, Veber. Tudi kaplan Janez Miškant je posedoval eno majšpersko podrejeno posest. Prej so jo imeli dediči gospoda Gallena. Ptujskogorski cerkvi je bilo podložnih 43 družin, vendar izven trga. Iz časa okoli 1590 je od 25 vurberških družin znanih po priimkih 14: Cimerman, padar Flajšaker, Fleger, Hriberšek, Knidernik, lončar Krajnc, tkalec Krisl, Križan, Martin, Pinter, šort, Šuster, Turk, Zorčič. Opravljati so morale tudi po poldrugi dan tlake v letu. Ravnopoljske podložniške posesti (25) so posedovali 1603: Brandič, Cajgler, Dival, Fišer, Fuksi, Gašpar, Gvalič (2), Jans, Kindenik (2), Krišl (2), čevljar Lah, Molin, Pogorič, Ratigonik, Rentoš, šrat, Švare, kaplan Unger, Vert, Volončič, Vortner, Vosnik. Tukajšnje (Seladorff) vurberške podložniške družine (13) so 1535 bile: Krajnc (2), Lončar, Mavrič, Rajs, Rogina, Sabusiplas, Sibila, Sunčko, Sunečko, Stojko, šviben, Urban. Živele so na domcih in oddajale zanje po 10,5 srebrnika, 6 škafov rži, 2 škafa ovsa, merco zdroba, 2 kuri, 15 jajc. V imenju 1542 so v »Maydennburgu« poleg barislavskih družin popisali na koncu 7 vurberških družin iz Sel: Krajnc, Mavrič, Regina (2), Renšak, Stojko, Vezjak. Po 3 so bile kočarske oziroma srednjekmečke, ena velikokmečka. Gojile so 5 konj, vsaka do 9 (4) govedi, svinj do 5 (2). Trideset let kasneje so to bile družine (10): Brabič, Krabat, Krajnc, Kraner, Kravs, Mahorec, Mulner, Seničko, Šibila, Šuster. Okoli 1590 je Vurberk posedoval v Dražencih in na Selah le 9 družin, med njimi družine Krabat, Krajnc, Seničko, šibila (2). Leta 1604 so bila Sela že v posesti Turnišča. Sestrže Sestrže so bile majšperske. Leta 1542 je živelo tu (Suph zu Neuhoffen, 1603 Neuhoffen oder Sesterschedorf) 25 podložniških družin: Anton, Baltažar, Fakin (3), Judas, Kral, Martin, Mate, Novak (2), Peher (2), Polh, Reher, šlahtič, šlepec (2), Štefan, Traner, Turnus, Veber, Ve-denak, Vuca in bivši župan. Velikokmečkih družin je bilo 7, kočarska 1, druge so bile srednjekmečke. Gojile so 29 konj, družina do 11 (5) govedi, do 8 (5) svinj. Trideset let kasneje so bile tu (Neuhoffen) družine (14): Fakin (5), Fišer, Gajdnec, Glavač, Kral, Novak, Pinter (2), Slepec, Tur. Leta 1604 so to bile družine (15): Fakin (3), Fišer, Godec, Novak (3), Pankrac, Pomdir, Senica, Vindiš, Vnuk (2), Zemlak. Skorba Leta 1542 je ptujski špital prijavil v Skorbi 10 svojih podložniških družin — 2 kočarski, 3 srednjekmečke, 5 velikokmečkih: Bračko, Ga-špar, Gregorač, Gribič, Kasi, Miklič, Pinter, Prodak, Višer, Volf. Njive, so merile 6 do 12 (8) ornih dni, travniki do 3 (1) dneve košnje. Redili so 8 konj, družina 1 do 10 (5) govedi, svinj do 5 (3). Leta 1603 sta tu živeli ravnopoljski podložni družini Boročnik na 2 dvorih. V Slapah (Schlegendorf) sta 1534 živeli družini Benedičič in šnajder, podložni majšperski Miklavževi cerkvi. Za svoja domca sta oddajali letno po 32 srebrnikov, 3 kure in 10 jajc, šnajder za dodatni domec še 6 veder vinskega mošta. Leta 1542 je tu (Schlegn) živelo 5 majšperskih družin — 2 kočarski, 2 srednjekmečki, 1 velikokmečka: Kramarič, Milner, šmigman, Vajnfart, Veber. Govedi so imele 2 do 8 (4), svinj 2 do 7 (4). Veber je gojil tudi 15 koz. Trideset let kasneje so to bile družine: Kozoderc, Mulner, Sigman, leto kasneje še Arbiser in Gičak, družini majšperske cerkve pa Kapitan, Šuster. Slovenja vas Na Vurbergu so 1535 zapisali v svoj urbar od tod 16 družin: Blaž (2), Erjavec, Kalašnik, Knapič, Kolar, Lovrenc (2), Mate, Novak (2), Sibec, Supan, Tomaž, Volf (2). Za svoje kmetije so oddajale po 6 škafov rži, 8 škafov ovsa, merco zdroba, merco boba, 30,5 srebrnika za košnjo, 5 kur, 30 jajc. Dve sta dajali le po 160 srebrnikov. Prosene cerkvene desetine je oddajala kmetija po 2 korca, uradnine 7 škafov žitaric. Tretjino desetine je užival hoški župnik. Leta 1542 so to bile družine (14) na 6 kmetijah, poldrugi kmetiji, 7 dvojnih kmetijah — 1 kočarska, 6 srednjekmečkih, 7 velikokmečkih: Amtman, Lovrenc, Matjaž, Modlic, Mori, Novak, Sibec, Supan, šerkih, šošek, Tomaž, Urban, Volf (2). Konj so redile 31, posamezna govedi do 18 (10), svinj do 10 (5). Trideset let kasneje je tu zaznavnih 20 vurberških družin: Fališ, Kolar (3), Krajnc, Marče, Mate, Metličar (3), Petek. Račič, Simon, Susič, Štefan, Šuc, Tomaž, Vagran, Volf, Vodosovec. Iz leta 1590 je ohranjen zapis o 9 družinah v Hajdošah in Slovenji vasi, med njimi o družinah Metličar (3), Susič, Štefan, Tomaž. Poleg starih dajatev so morale oddajati še obroč ali 8 srebrnikov. V vasi je bilo 1603 kar 21 ravnopoljskih podložniških družin: Čic, Hirnic, Kolar (4), Krajnc, Metličar (2), Mlakar, Račič, Ribič (2), Soraš, Supanič, Susič, Šraml, Vuk (4). Spodnja Hajdina Leta 1490 sta tu živeli štatenberški podložni družini 2 Martinov. Leta 1495 je bilo tu podložno ptujskemu gradu 10 družin: Gregor na Bregu (rayn), Janšec, Kolar, Kranic (2), Novak, Pogladič, Sladkonoga, Supan, Šmid. Leta 1542 sta bili srednjekmečki družini Šuster podložni ptujskemu špitalu. Trideset let kasneje je posedoval špitalski podložnik Krištof 2 dom-ca. Tokrat sta bili družini Kos in Martin podložni Veliki Nedelji, družine Gosnik, Majcen in šek plemiču Maksu Kiihnburgu. Leta 1592 je bil urad Hajdina že del zemljiškega gospostva Turnišče. Spodnje Jablane Štatenberg je bil 1490 tu (Gablarn im veld) zemljiški gospod dvora in 14 podložniških družin: Brezinger, ribič Gluhak, Janžic, Jorg, Majcen, Martin, Metlikar, Supan, Šmid, Tancer, Turk, Vagner, Vrate, Zorko. Za svoje posesti so podložniki oddajali najbolj po 60 srebrnikov, po 8 škafov pšenice, rži in ovsa, za dvor 320 srebrnikov, za 2 mlina po 1 marko, za ribolov 70 srebrnikov, 10 skled rib in 600 rakov. Leta 1502 je bil tu protiturški utrjeni tabor. Leta 1542 je živelo tod le 10 prijavljenih štatenberških družin — ko-čarska, 7 srednjekmečkih, 2 velikokmečki: Andrej, Baltažar, Gašpar, Pankrac, Repec, Slode, Supan, Turk, Turšič, Urban. Gojile so 15 konj, posamezna do 15 (6) govedi, svinj do 10 (4). Tu v Spodnjem Jablanju je takrat živelo tudi 15 konjiških podložniških družin — 3 kočarske, 6 srednjekmečkih, 6 velikokmečkih: Damigo, Fišer, Goričan, Grajšek (2), Hauber (2), Hvale, Korošic (3), Matol, Ribula, Veber, Vratko. Gojile so 13 konj, posamezna govedi do 22 (7), do 15 (5) svinj. Leta 1545 je bil Štatenberg tu gospod dvoru in 14 domačijam: Andrej, Hurk (2), Iban, Kasandrič, mlinar Milner, Peter, Repič, Šmid, Valdhauzer (2), Zajc, župan (2). Deset let kasneje so bili tu štatenberški dvor, ki je bil prej tabor, pristava, mlin in še 7 družin — Cigan, Kozobok, amtman Šmid, Turk (3), Zajc. Konjiški podložnik Janže je smel tu v »Sturmholzu« ribariti. Leta 1572 so bili konjiški podložniki (14): Grešak, Grošek, Hauber (2), Napast, Pernhart, Poteršnek, Sasina (2), Šmid, Šuster, Veber, Veter, Vratko. živeli so na 3 domcih, 10 kmetijah in na kmetiji s puščo. Na prošnjo dravskopoljskih županov je 1576 ostal na svojem mestu dotakratni tukajšnji štatenberški pristav. Stanečka vas V minoritski ptujski urbar so sredi 15. stoletja popisali od tod 11 tukajšnjih družin. Letno so oddajale v samostan po 17 srebrnikov za pravdo in žetev, po 3 mernike pšenice in ovsa, 2 merci zdroba, 3 kure, 15 jajc, za cerkveno proseno desetino 2 posodi ovsa, čehuljo prediva in kokoš. Župan je dajal le po 3 mernike ovsa in kozliča. Starošince Vurberški grad je 1535 imel pravico do dvetretjinske cerkvene desetine od prosa — ostalo tretjino je dobival studeniški samostan — tu (Staroschinetz) od 4 kmetij in do enotretjinske desetine od kmetije, podložne zgornjemu mariborskemu gradu. Vsaka je dajala po 3 korce prosa, kuro ali namesto.nje 3 srebrnike. Leta 1542 so tu znane 4 družine — Janže, Lenart na pušči, Luka, Ravhar na pušči — podložne spodnjepolskavski cerkvi, in 2 raški srednjekmečki družini Ifan Matjaž, Žumer. V vurberškem desetinskem seznamu iz časa okoli 1590 je zapisano, da se tu pobira dvetretjinska cerkvena desetina od pšenice, rži, ovsa, ječmena, prosa in perjadi od 19 obveznikov: Čar, Čuc, Heršič, Husar (2), Lah (2), Pavlec, Skrobl, Starasnik (2), štrafuc. šuber, Švare, Varaš (3), Vater. Pripomba o tem, da so le začasno oproščeni te desetine zaradi požigajočih Turkov, kaže, da je bila prepisana iz nekega desetinskega seznama po letu 1532. Ravnopoljskih podložnikov je bilo 1603 tu 7: Hauser, Husar, Jurij, Lah (3), Veber. Stogovci Raškemu gradu je 1542 bilo tu (Stogldorf) podložnih 14 družin — 3 kočarske, 11 srednjekmečkih: Abajt, Andrej, Blaž, čusek, Dora, Gregor, Mihi, mlinar Milner, Pesjak, Supan, Vadun, Vatnuš, Velin, Venko. Živele so na pušči, mlinu in 12 kmetijah. V vasi je bilo le troje konj, družine so gojile 1 do 8 (5) govedi, do 7 (4) svinj. Stražgonjca V Stražgonjci je 1527 živelo 7 studeniških podložniških družin: Anton, Krabat (4), Küster, Unuk. Tu je 1535 dobival Vurberg cerkveno proseno desetino od 8 kmetij po 3 korce, kuro ali namesto nje 3 srebrnike in od 6 domcev po 1 srebrnik. Vsakokratni župan je je bil oproščen. Leta 1542 so živele tu 3 raške družine — kočar, srednji kmet, veliki kmet —; Ernac, Flajšaker, Veber; 7 betnavskih družin — 4 kočarske, 2 srednjekmečki, 1 velikokmečka: Jurko, Klement, Krabat, mlinar Mulner, Šuster, Tancer, Vizjak; 9 studeniških podložniških družin — 3 srednjekmečke, 6 velikokmečkih: čelofiga (2), Dragonič, Haročič, Ple-bešak, Sašpan, Teranek, Vaje (2). Gojile so 27 konj, posamezna do 12 (5) govedi, do 10 (5) svinj. Leta 1545 je bil Štatenberg zaščitnik 4 družin: Krabat (2), Muhič, Šuster. Betnavskih 8 domčarskih družin se je 1555 pisalo: Arne, Krobot, Mulnèr, Pucold, Šmid, Šuster, Tancer, Vezjak. Oddajale so po 32 srebrnikov, le mlinar 120 srebrnikov in 24 škafov prosa. Leta 1572 so bile betnavske družine (7): Cimerman, čorklišič, Frandiaš, Metired, Mulner, Plederšek, Šuster. Vurberg je poznal 1590 tu 23 obveznikov — 16 kmetov, 7 domčarjev —; cerkvene prosene desetine po 3 korce in kuro: Bernard, Celanija (2), Dalič, Damjan, Draganič, Hor, Iban, Jakob, Nitiret, Pankrac, Pleboš, Pleteršek, Ploderšek, Regal, Šuster (2), Vajč (2), Vatar, Vuk, Vusta-rič (2). šikole Vurberg naj bi tu 1535 dobival dvetretj insko cerkveno proseno desetino od 4 kmetij po 3 korce in kuro ali namesto nje 3 srebrnike. Leta 1542 je živelo tu 18 družin: 1 konjiška — veliki kmet župan Napast, 2 štatenberški — srednjekmečka, velikokmečka: Napast (2), 6 raških — 1 srednjekmečka, 5 velikokmečkih: Frandiaš (4), Krabat, Potočnik, 6 betnavskih — mlinar, 5 srednjih kmetov: Frandiaš (3), Jorgl, Pleteršek, Tancer, 3 majšperske — kočarska, 2 srednjekmečki: Krump, Rađena (2). Gojile so 28 konj, posamezna govedi 1 do 16 (7), do 12 (6) svinj. Leta 1555 je bilo tu 7 betnavskih družin: mlinar Frandiaš, Krištof, Pleteršek, Šmid. Šuster (2), Turk. Kmetije so oddajale po 25 srebrnikov, po 3 škafe pšenice, rži, ovsa, 2 povešmi prediva, 4 kure, 10 jajc. Leta 1572 so živele tu 3 konjiške družine Napast in 2 betnavski družini Balaš, Turk. Leta 1590 je Vurberg pobiral tu po 2 korca dvetretjinske cerkvene prosene desetine od 10 obveznikov: Husar, Iban, Kave, Kozobrc (2), Novak (2), Ratan, Tancer, Turk. Leta 1604 so živeli tu 3 majšperski podložniki Fabjan, Radina, šer-belic, leta 1640 kar 16 raških družin. Šturmovci V vurberškem urbarju iz leta 1496 so vurberški podložniki iz štur-movec popisani pri Novi vasi. Leta 1535 je bilo v Šturmovcih (Primeyssldorff) 15 vurberških pod-ložniških družin: Benedikt, Grizek, Jucak, Krabat (3), Lopšicer, Remer, Rinšek, Rupreht, Simčič, Span, Sunič, špilak, Vič. Dve družini sta živeli na domcih, 3 na puščah, druge na celih kmetijah. Kmetije in pušče so oddajale ipo 240 srebrnikov, kmetije tudi po 22 srebrnikov za košnjo, 9 srebrnikov za predivo, 4 kure in 20 jajc, domca po 42 oziroma 160 srebrnikov. Vaška skupnost je oddajala za skupne pušče še 9 kopunov. Večina družin je morala plačati še po 5 srebrnikov za tlako in oddati po 2 korca cerkvenodesetinske rži. Na kar 18 vurberških družin naletimo v imenjski cenitvi leta 1542. To so bile družine — 8 kočarskih, 9 srednjekmečkih, 2 velikokmečki: mlinar Amtman, Curbiak, Grizek, Klinc, Kodrič, Krabat (2), Krajnc, Novak, mlinar Piring, Rener, Rinšek, Rupreht, Simčič, Sunič, špilak, Vezjak (2). Samo Sunič je živel na domcu, drugi na kmetijah oziroma v 2 mlinih. Skoraj vsaka druga družina je redila konje, posamezna do 10 (5) govedi, do 7 (3) svinj. Trideset let kasneje je bilo tu 15 družin zvečina z drugimi priimki: Frešer, Gedric, Grizek, Kodrič, Murec, Pavlarič, Rener (2), Repnik, Ricik, Rosman, Simon, Trakoštajnar, Vater. Leta 1574 se je Vurberg pravdal zanje z Breunerji, gospodarji Markovcev. Okoli 1590 je 9 vurberških družin poleg že znanih obveznosti moralo oddajati še po 2 korca rži, 5 srebrnikov za uradovanje in 10 obročev. Družine so se pisale: Frešer, Kodrič (2), Lopnak, Preložnik, Reiso, Simon, Sninar, Zeniger. Trnovec Leta 1542 je živelo tu (Suph Ternetz) 25 majšperskih podložniških družin — 1 kočarska, 11 srednjekmečkih, 13 velikokmečkih: Andrej, Florjan, Forstner, Janže, Jurij (2), Krajner, Kranir, Lovrenc, Mate, Miha (2), Peter (3), Podhunic, Prednik (2), Supan, Šac, šnajder (2), Šuster, Tomaž, Urban. Gojile so 36 konj, posamezna do 12 (7) govedi, do 11 (5) svinj, 4 družine 27 koz. Trideset let kasneje so to bile družine (11): Forstner, Krajnic, Marko, Mihelko (2), Lovrec, Nuk, Supan, Štefan, Veber, Vorše. Leta 1595 so bile 4 družine podložne Borlu, 1603. leta 10 družin podložnih ptujskemu župniku. Leta 1605 je Windischgrätz prodal dvor Trnovec gradiču Dravinjeku (Dranneck) pri Tržcu. Tržeč Dravinjek (Dranneck) pri Tržcu je vladar izročil 1525 v fevd Krištofu Windischgrätzu. V Dravinjeku je 1542 bilo 11 hrastovških podložniških družin — 3 kočarske, 7 srednjekmečkih, 1 velikokmečka: mlinar Dazel, Jug, Koke!, Miholec, šnajder, šoper, Tišler, Turk, Zänker (3) na mlinu, 3 dom-cih, 5 kmetijah, 2 trojnih domcih. Nepremičnine so bile vredne 4 do 10 (9) imenjskih goldinarjev. Redile so 3 konje, posamezna družina do 7 (3) govedi, svinj do 7 (3). Eni so oddajali po 3 četrtov pšenice, 2 četrta ovsa, 2 čehulji prediva, 3 kure, 10 jajc, drugi po 160 srebrnikov, eden le 8 veder vinskega mošta. Hrastovec je tu imel tudi 17 gorninskih vinogradov. Leta 1542 je živelo v Tržcu 27 družin in četvoro osebenjkov kot ormoških podanikov: Donišek, Funk, Grizi, Jajek, Kačonik, Kapenis, Karšonik, Kedek, Kohe, Lopat, Lube (2), Mucek, Pavlinko, Ploj, Polanec, Rihter, Sajko [2j, Senf, Sernec, Seršen (2), Serf, Šeruga, Šlih, šmas, Šmid, Turk, Vezjak, Vid. Družinske hiše so ocenili z 1 do 17 (7) imenj-skimi goldinarji. Njive so bile velike do 32 (11) ornih dni, travnikov so posedovali bore malo. Gojili so le 6 konj, posamezniki govedi do 11 (5), do 8 (3) svinj. Okoli 1565 so bile ormoške družine (24): Čurin, Dermelec, Erjavec (2), Franc, Jagek, Kalcovic, Klis, Lepard (2), Lisjak (2), Luben, Poharc, Sejko, Seršen (2), Sodec, Solin, Turk (2), Vurc, Zafuta, Zuri, leta 1572: Erjavec, Frico, Gera, Hlišani, Jager, Kolar, Kolmanič, Kozi, Leopard (2), Lisjak (2), Lišlek, Lofert, Lubec, Sodec (2), Soločak, Šmid, Šumič (2), Turk (3). Leta 1591 je Dravinjek postal vurberški. Naslednje leto je Turnišče kupilo mitnico pri Tržcu. Leta 1595 je veljalo 5 domčarjev v Tržcu za borlske podanike. Leta 1603 je bil Tržeč še vedno ormoški. Videm pri Ptuju Župniku Gregorju Višnjegorskemu je 1501 sledil Janez Ulrik Gemut. Leta 1534 je imel spodnjepolskavski župnik pri 1532 požganem Vidmu 2 kmetiji — Andrej, Vračko — in 4 domce — Andrej, Kuršner, Peter, Supan. Domci bi morali oddajati po 15—70 srebrnikov, kmetiji po 60 oziroma 70 srebrnikov. Domovi vseh teh domačij so bili požgani. Leta 1542 so imele Rače tu pri dvoru 2 družini — srednjekmečko in velikokmečko: Grivec, Vurnec; Bori odvetništvo in patronat nad tukajšnjo hoško podružnico Vidovo cerkvijo; domači župnik 3 osebenjke, 18 podložniških družin, 17 gorninskih vinogradov v »Maannpergu« in tretjino vinske cerkvene desetine od ptujskogorske kaplanije, kar je pomenilo skupaj prek 18 imenjskih funtov. Podložniški posestniki in osebenjki so bili: Centriga, čednak, Enrišic, Glaj, Korošic, Marčinko, Mikola, Oprec, Pavlovič, Prelec, Samec, Slinavec, Sotlar (2), Stojko, Šnajder, šupec, Šuster, Turk, Vajsman, Vezjak. Hiše so bile ocenjene do 16 (4) imenjih goldinarjev, njiv je bilo do 8 (3) ornih dni, majhnih individualnih travnikov prav malo. Redili so le 3 konje, družina do 9 (3) govedi, do 8 (3) svinj. Tudi 2 osebenjka sta imela 1 oziroma 2 govedi, vsi trije osebenjki so bili tudi sogorniki. V neposredni lasti župnišča je bilo njiv za 9 ornih dni, travnikov za 15 koscev in dvoje vrtov. Leta 1568 je župnik Janez javil, da ima 8 služinčadi ponajveč s hrva-tskimi imeni, 4 osebenjke in 22 podložniških družin: Baltažar, Danijel, Fridaver, Fursek, Gidnijak, Grizej, Ivanušek, Kolar, Kontrigovica, Korošic, Kovak, Krajnc, Langer, Lodec, Pičovar, Sep, Sotler (2), Stojko, Supec, Terčko, Turk, Zamah, Zapetel, Zavh. Okoli 1565 je živelo tu v »Podgraddorff oder Sannt Veitt« 8 ormoških družin: Kliš, Paulinko, Placmajster, Posirc, Sapetek (2), Vran, Vuk: Leta 1572 so to bile družine na domcu, poldrugem domcu, 2 dvojnih domcih, 2 trojnih domcih, polčetrtem domcu, četvernem domcu: Glik, Pavlinko, Pesnic, Placmajster, Safran, Sapelšek, Sapetek, Ungek. Leta 1592 je pri Vidmu tekel turniški mlin. Leta 1641 je župnik prijavil kot podložnike svojega videmskega župniškega gospostva 8 koč, 6 polkmetij in 16 kmetij. Zgornja Hajdina Ptujskemu gradu je bilo 1495 podložnih tu 7 družin: Esek, Jurko, Mežnar, Supan, Smerline, Tomaž, Vezjak. Mariborsko župnišče je že na začetku 16. stoletja blizu cerkve razpolagalo s 3 kmetijami, ki so jih Turki 1532 požgali in so zatem ostale proste. Baron Luka Szekely se jih je pred 1550 skušal polastiti, a brez uspeha. Leta 1571 je župnikov urbar poznal tudi že 4 svoje pustole. Iz leta 1542 so tu znane 4 raške srednjekmečke družine: Gotvik, Padavšek, šikarič (2). Redile so 5 konj, družina 6 do 9 (7) govedi, 1 do 4 svinje, 2 do 5 (4) koz. Trideset let kasneje je bilo tu 6 družin podrejenih Ormožu: Erjavec, Jankovič, Jurij, Kajzer, Slani, šererkmaher. Živele so na 2 domcih in 4 dvojnih domcih. Zgornja Pristava Sred| 15. stoletja so ptujski dominikanci zapisali, da so v njihovi Zgornji Pristavi domec, polovična kmetija in 9 kmetij. Za domec so dobivali letno 18 srebrnikov. Polovična kmetija je bila na razpolago županu. Podložne družine na kmetijah so oddajale po 15 srebrnikov, po 4 mernike pšenice in ovsa, 4 kure in 10 jajc. Zgornje Jablane Leta 1535 je Vurberg tu pobiral po 2 škafa prosa in kokoš ali 3 srebrnike za cerkveno proseno desetino od 7,5 kmetije, ostalo tretjino studeniški samostan. Leta 1542 je živelo to 9 betnavskih družin — srednjekmečka, 8 ve-likokmečkih: Bratec, Cigal, Cipec, Lavter, Petriah, v mlinu Podrejsal, Poseser, Pleteršek (2). Gojile so 22 konj, družina 5 do 17 (12) govedi, do 16 (9) svinj. Tri leta kasneje so te družine oddajale od 8 kmetij po 15 srebrnikov, 9 korcev pšenice, po 4 korce rži in ovsa, merco boba, 4 kruhe, 2 sira, 6 kur in 15 jajc, od 2 polkmetij pol manj. To so bile družine (10): Bratec, Cigal, Cipek (2), Heršic, Plederšek (3), Poderšal (2). Leta 1590 so oddajali (11) Vurbergu proseno cerkveno desetino: Cigi, Cipek (2), Gabčič, Heršič, Pleteršek, Ploderšek, Potersel, Poter-šek (2), Vergles. Leta 1603 je živelo tu 10 ravnopoljskih podložnikov: Cigol, Cipek (3), Kunter, Pleteršnik (2), Podrešak (2), Turk. Župečja vas V štatenberškem urbarju 1490 so bile družine (4) Mate, Šuster (2) in Zorko dolžne oddajati po 16 do 20 srebrnikov, 10 škafov rži, 8 škafov ovsa, 2 čehulji prediva, 7 kur in 10 jajc, v takratnem vurberškem urbarju družine (7) Dräsine, Jebec (2), Luka, Mate, Otic, Vičajnar po 9 škafov rži, 8 škafov ovsa in merco boba. Leta 1535 so se vurberške družine (8) pisale: Jerič (3), Majcen (2), Otič, Peterko, župan Šmid. Živele so na 2 polkmetijah, na 5 kmetijah in na poldrugi kmetiji. Poleg že znanih dajatev so oddajale še po 6 kur in 20 jajc. Leta 1542 je živelo v vasi 17 podložniških družin: 9 vurberških — 2 kočarski, 5 srednjekmečkih, 2 velikokmečki — Jerič (2), Majcen (2), Otič, Petarko, Šmid (3); 4 štatenberške — 2 srednjekmečki, 2 Velikokmečki — Peter, Vavpotič (3); 4 družine plemiča Khüenberga. Redile so nad 22 konj, družina do 17 (6) govedi, do 26 (5) svinj. Deset lét kasneje se namesto štatenberške družine Peter pojavlja družina Škrajnerik. Pred Gubčevim uporom je 1571 blodil po vaseh slepec, Pavel Jurkovič, Tahyjeva žrtev iz Župečje vasi. Leta 1572 so bile družine Halošnik, Orlešnik, Rajnčič in Rogač podložne plemiču Maksu Khüenbergu. Vurberške družine (10) so se takrat pisale: Krabat, Lah, Lukašlč, Mades, Otič, Petek, Peterc, Šmid, Tančič, Valpotič. Družine Lah, Pečen, Petek, Šmid in Tančič so še 1590 živele tod. Leta 1603 so nekdanje vurberške družine že bile ravnopoljske (10): Breznik, Krobat, Marčič, Materko, Otiš, Predikaka (3), Regajs, Vavpotič. Takrat je živelo tu tudi nekaj družin, podložnih ptujski župnijski cerkvi. V Ptujskem zborniku IV, 1975 sem objavljal Imenjsko cenitev leta 1542 in Dravsko polje na straneh 195—199. Zato bodo tako naslednje zbirne ugotovitve tu bistveno krajše. V 16. stoletju je bilo v obravnavanem sestavku obravnavanih okoli 45 krajev, med katerimi so nekateri prvič omenjeni. Trgi so bili Breg, Ptujska gora in Tržeč. Sedeži župnij so bili v krajih Lovrenc, Spodnja Hajdina in Videm. Podružnične cerkve so stale v krajih Cirkovce in Kungota. Domače središče svetnega zemljiškega gospostva je bil na začetku 16. stoletja le Majšperk. V drugi polovici 16. stoletja so se mu pridružili Lančji dvor v Lancovi vasi, Ravno polje severozahodno od Kungote in Turnišče na Bregu. Težki časi zadnje tretjine 15. stoletja so se še nadaljevali v prvi četrtini 16. stoletja. Nato so se življenjske razmere izboljševale, prebivalstvo se je znova množilo, gospodarstvo obnavljalo. Ob koncu 16. stoletja smemo slutiti v vseh krajih do 950 družin, kar bi pomenilo okoli 4800 ljudi. Sedaj bi tod našteli blizu 15.000 ljudi. Med podložniškimi družinami izven trgov je bila šestina kočarskih, polovica srednjekmečkih in tretjina velikokmečkih. K porastu prebivalstva je precej prispevalo naseljevanje priselcev s hrvatske strani. Razodevajo jih imena in priimki. Oznaka človeka samo z imenom je bila na začetku 16. stoletja še pogostna, konec stoletja že prava izjema. Pri priimkih bi opozoril na vedrino ljudi, saj so svoje krajane označevali tudi takole: Črnadušnik, Husar, Kajzer, Kapitan, Kral, Lepoglava, Patriarh, Predikaka, Probst, Slokonoga, Srakoper, Zlodi. Velikost dajatev je bila odvisna od gospodarske moči obveznikov in se znatneje ni razlikovala med zemljiškimi gospostvi. V teku 16. stoletja je opaziti težnjo spreminjanja naturalnih dajatev v denarne obveznosti, kar je seveda pomenjalo večje vključevanje podložnikov in gospode v trgovino. Tlake je bilo prav malo. Kmečki upori obravnavanega sveta niso posebej pretresali. Je pa pokrajina vse do leta 1532 trpela od Turkov. Sledovi luteranstva so bili neznatni. Zwischen der Drau und Dravinja im 16. Jahrhundert In der Publikation »Ptujski zbornik« IV. 1975 wurde die Vermögenschätzung aus dem Jahr 1542 und das Drauer Feld auf den Seiten 195 bis 199 veröffentlicht. Deswegen wird die folgende Zusammenfassung wesentlich kürzer. Im 16. Jahrhundert wurden im vorhandenen Text cca 45 Orte behandelt, einige darunter sogar zum ersten Mal erwähnt. Märkte waren Breg, Ptujska gora und Tržeč. Ein Pfarrsitz fand in Lovrenc, Majšperk, Spodnja Hajdina und in Videm statt. Je eine Tochterkirche hatten Cirkovce und Kungota. Das heimische Zentrum der kirchlichen Grundherrschaft war, am Anfang des 16. Jahrhunderts, Majšperk. In der zweiten Hälfte des 16. Jh. gesellten sich noch der Lancer Hof (= Lančji dvor) in Lancova vas, Ravno polje nordwestlih von Kungota und Turnišče auf Breg dazu. Schwere Zeiten des letzten Drittels des 15. Jh. setzten sich im ersten Viertel des 16. Jahrhundert fort. Dann verbesserten sich die Lebensbedingungen, die Einwohnerzahl vergrösserte sich. Die Wirtschaft erneuerte sich. Am Ende des 16. Jahrhunderts vermutet man, dass in allen Orten, bis 950 Familien bzw, cca 4800 Einwohner existierten. Jetzt befindet sich hier cca 15.000 Einwohner. Unter den Fronarbeiterfamilien ausser den Märkten gab es ein Sechstel davon Häusler, eine Hälfte Gemeindebauern und ein Drittel Grossbauern. Die Einwohnerzahl vergrössert sich auch wegen der Zuwanderung aus Kroatien. Das bekunden kroatische Namen und Vornamen. Benennung eines Menschen nur mit seinem Vernamen war, am Anfang des 16. Jahrhunderts noch häufig, am Ende des 16. Jh. aber schon eine Seltenheit. Bei den Namen ist auf gute Laune der Menschen zu weisen, denn ihre Landsleute bezeichneten sie auch so: Schwarzseeie (črnodušnik), Hausar, Kaiser, Kapitän, König (Kral), Schönkopf (Lepo-glavec), Patriarh, Predikaka, Probst, Schlankbein (Slokonogec), Dorndreher (Srakoper), Teufel (Zlodi). Die obligatorische Abgabe der Grundherrschaft war von der wirtschaftlichen Position der Landarbeiter abhängig; es gab keine wesentlichen Unterschiede unter den einzelnen Grundherrschaften. Im Laufe des 16. Jh. ist die Tendenz ersichtlich, die Naturalabgaben durch die Geldabgaben zu ersetzen, was also immer grössere Entwicklung des Handels zwischen den Landarbeitern und Herrschaft bedeutete. Fronarbeit gab es wenig. Bauernaufsände erschütterten dieses Gebiet nicht besonders, sondern es litt seit dem Jahr 1532 wegen der Türkenangriffe. Spuren der lutheranischen Bewegung waren kaum wahrzunehmen. Jože Curk TRIJE GRADOVI — TRI USODE V širši ptujski okolici stoje trije gradovi, katerih preteklost je močno različna, prihodnost pa precej podobna : življenje jim je obrnil o hrbet in zato bodo le s težavo preživeli sedanjost. Dobesedno »preživeli«, kajti take stavbe, kot so gradovi, imajo svoja »življenja«, ki so deli njihovih zgodovinskih usod. Morda je vrednotenje teh usod čustvenega značaja, vendar je prav to tisto, kar bogati naše pomenske predstave In s tem naša, z doživljaji napolnjena življenja. Usoda gradov ©e ne meri z desetletji kot usoda stanovanjskih blokov po mestih, temveč s stoletji. Njihova arhitektura, čas nastanka in lega niso proizvodi planirane funkcionalnosti, ki nekaj generacij služi svojim uporabnikom, temveč je vedno bila iznad njih, saj je pogosto vplivala nanje in jih sooblikovala. Gradovi niso nikoli predstavljali samo prehodnih stanovanj, ampak so bili vedno trajna bivališča, v katerih so živele rodbine, ki so se pogosto po njih imenovale, se oblikovale, imele grbe in rodovnike, imele tudi na kupe slabih lastnosti, vendar so ij'iim prav gradovi s' svojimi okolji navadno zagotavljali določeno vzvišenost nad vsakdanjim povprečjem. Ta izjemnost pogosto ni bila odlika njihovih prebivalcev, ampak gradov samih. S tega zornega kota moramo tudi danes gledati na te stavbe, če ne, se pred našimi očmi spremene v nefunkcionalna poslopja, zanemarjene objekte, sklope mogočnih, a nesmiselnih zidov, simbole tisočletnega fevdalnega družbenega reda Ipd., namesto da bi v njih videli priče davne preteklosti, mit zgodovine, mik izjemnosti, pogojen v njihovi časovni, lokacijski in oblikovni svojevrstnosti itd. Še bi lahko naštevali pogojnike za njihovo obstojno smiselnost tudi v 21., 22. in nadaljnjih stoletjih, toda vrnimo se raje k našim trem gradovom, ki verjetno še tega stoletja ne bodo preživeli, če se ne bo zanje zavzela naša družba. Graščina Ravno polje je 'kot iz narodne pesmi. Belli grad sredi ravnega polja! Nekoč bel, sedaj zapuščen in napol razvailjen, zato mu je ta zapis verjetni rekviem. Sedanja graščina iz 16./17. stoletja ni prva na svojem mestu, že leta 1265 se tu omenja pristava vurberškega zemljiškega gospostva, ki je tostran Drave posedovalo sedem vasi. Ta pristava se je med leti 1572 in 1586 osamosvojila kot samostojno gospostvo z lastnim višjim sodiščem, pod katerega je v 18. stoletju spadala tudi Ptujska gora. Njegovi lastniki so Mii do leta 1438 Ptujski gospodje in do leta 1622 Studenbergi. Nato so se njegovi gospodarji naglo menjavali: Welzerjii, Tanhausni, Khiesl, Mamledo, Gailerjii, Breunerjii, dokler ga niso leta 1681 kupili Sauemjii, da bi ga posedovali do leta 1802. Tudi v zadnjih dveh stoletjih so se lastniki Ravnega polja naglo menjavali. Gleissbachom so sledili Romiiatovsky, tem Ierbai 1847 Bramdisi in po letu 1876 razni lastniki. Med Jeti 1017-1932 so ga imeli Herbersteini, med leti 1932-1945 Museki, po letu 1945 pa je postalo SLiP. Sedalj je v napol razpadli stavbi le še dvoje strank. Graščina je bila od osamosvojitve leta 1586 dalije sedež velike gospoščine, ki je leta 1754 štela 373 podložniiških hiš (družin) in biilaj sedež deželskega sodišča,, pod katerega je spadal tudi trg Ptujska gora. Danes predstavlja Ravno polje veliko graščino pravokotnega tlorisa s stimimi traikti ih notranjim dvoriščem. Trakti so pretežno podkleteni, nadstropni lin večinoma opremljeni s podstrešno poletažo. Vhodni traikt hrani ruatioirain, polkrožno sklanjan portal z močnima, (kapiteloma in temenskim Isklepnliikom z letnico 1670. Ta trakt je najbolj demoliram, streha deloma sesuta, podi nagniti, stropi vdrti. Skozi široko, banjasto Obokano triosmo> vežo se pride na obširno dvorišče velikih dimenzij, ki ga obdajajo 10- in 11-osni arkadni hodniki. Arkadne loke pretežno opirajo v pritličju opečni slopi, v nadstropju kamniti stebriči, hodnike same pa pokrivajo v pritličju in nadstropju knižnogrebenasti oboki. V arkadnih oseh so okenca', ki osvetljujejo podstrešno etažo. V stranske prostore pritličja vodijo kamniti, delno ravno, delno polkrožno sklenjeni portali z novejšimi vratnicami. V nadstropje vodita dve stopnišči: prvo iz vhodne veže, drugo iz arkadnega hodnika nasprotnega trakta. Prvo privede na hodnik prvega nadstropja skozi kamnoseško bogateje oblikovan poznorenesančni portal, drugo na hodnik desnega trakta, ki ima na koncu renesančen portal z ravno preklado, okrašeno z reliefno upodobljenima, vsaksebi obrnjenima kačastima zmajema in čepečo žensko v sredini. Večinoma podkletena graščina je dvofaznega nastanka. Na zunanjščini je še ohranila Okna s kamnitimi poznorenesančnimi okviri, v notranjščini arkadne hodnike. Mlajši posegi so se omejili Je na predelavo nekaterih oken in vrat. Graščino obdaja opustel .park. Vischer nam jo na svojem zemljevidu iz leta 1678 kaže kot 10x6-osno pravokotno stavbo s kletno, visokopritlično im nadstropno etažo, s čebulasto pokritim stolpičem v sredini iin obzidanim dvoriščem z ogalnim stolpičem na desnici. V tipografij'i iz leta 1681 /je predstavljena tot velik, deloma z zidom, deloma s plotom ograjeni kompleks z vrtom in sadovnjakom zadaj ter dvoriščem s 15x15-osoim priti ion m pravokotnim gospodarskim poslopjem na levi m nadstropnim 17x12-osnim graščinskim poslopjem na desni, spredaj. To poslopje, ki ga z zunanje strani členijo preproste trietažine fasade, z notranje pa stebriščne aiikade, ima severno fasado poudarjeno s kamnoseško bogatejšim portalom in čebulasto zaključenim strešnim stolpičem, južno fasado pa dopolnjuje s partovno geometrijo okrašeni vrt. Pritlično gospodarsko poslopje s po tremi členjenimi, polkrožno sklenjenimi dvoriščnimi portali v vsaki stranici, je dostopno le skozi uvozno vežo in preko velikega kvadratastega notranjega dvorišča. Sto petdeset let mlajša Kaiserjeva veduta iz leta 1832 nam kaže graščino skoraj nespremenjeno. Njeno na pristavo spominjajoče poslopje je 19x13-osno, nadstropno, z manjšimi pravokotnimi' okni v pritličju, večjimi v nadstropju in trnastimi v podstrešni etaži. V daljši severni fasadi ima v sedmi osi polkrožno sklenjen vhodni portal, nima pa več strešnega stolpiča. Desno od graščine je veliko pritlično gospodarsko poslopje, levo stoji cerkev sv. Kunigunde, ki jo sestavljajo zvonik s piramidasto streho, ladja in nekaj nižji, 3/8 sklenjeni prezbiterij. Karl Reichert v svojem litogtafiiranem Albumu štajerske iz leta 1864 Ravnega polja ne prikazuje. Severozahodno orientirana graščina ni enotnega liva, kot meni Ivan Stopar, ampak kaže že po svoji funkcionalni namembnosti in tlorisu na dvojno,' renesančno in poznorenesančno poreklo. Starejši del graščine sestavljata nadstropen jugozahodni in naknadno za podstrešno poletažo dvignjeni jugovzhodni trakt, ki sta oblikovala prvotno pristavo ključastega tlorisa (Lj s še ohranjenim stopniščem v južnem kotu dvorišča in stebriščnim arkadnim hodnikom ob jugozahodnem traktu. Ta pristava je nastala med leti 1572 im 1586 za časa Stubembergov. K njej je Hans Kristijan Galler, potem ko je opustil dvorec v Šentjanžu ('Staršah) prizidal do leta 1670 mlajši, gospo® koštano vanjski del graščine, sestavljen iz dveh traktov in pol, ki sta daljša, širša In za pol etaže višja od starih. Ker ju je postavil zroalno na že obstoječo pristavo, je z njim zaprl veliko pravokotno dvorišče, kl ga je obdal z že opisanim arkadnim hodnikom, potekajočim tudi ob starem jugovzhodnem traktu. Nastala je graščina, ki nima eksaktno spojenih traktov, kar je posebno očitno na zahodnem stičišču, ker se trakta stikata samo z ogloma, in je zaradi tega tu arkadni hodnik prekinjen, kot je tudi ob dvoriščnem stopnišču, kjer ga nadomešča leseni ganik. Prav arkadni hodnik pa daje objete varljivo podobo enotnega nastanka, čeprav tudi ta ni popolna, saij je jugozahodni' trakt ostal le nadstropen, medtem to so jugovzhodnega dvignila za pol etaže in z nekoliko nerodno strešno konstrukcijo višinsko Izravnali z njegovim mlajšim stanovanjskim delom. Medtem ko ima ta pet okenskih osi, jih ima stari šest, sestavljenih iz podolžnih okenskih lin, značilnih za gospodarska poslopja. Ta del fasade namreč ni bil reprezentančen (zakrivalo ga je ob njem stoječe petoisno, nadstropno gospodarsko poslopje), kot tudii rti biil jugozahodni trakt, ki je služil domestikalnim graščinskim potrebam. Oba mlajša trakta (severozahodni in severovzhodni), ki sta s svojima zaključkom oblikovala vse tri najpomembnejše graščinske ogle (severnega, zahodnega iin vzhodnega), sta bila gosposka (daminiikalna). Njuni 16-in 13-osni fasadi sta reprezentirali graščino na obeh najbolj vidnih straneh, obrnjenih proti smerem cest, ki so se z Dravskega volja stekale k njej in se nadaljevale skozi bližnjo vas Kungoto proti; jugu iin jugovzhodu. Od 18. stoletja do okoli leta 1860 je bila najvažnejša med njimi tista, ki je potekala iz Frama preko Rač (od leta 1846 železniška postaja za Ptuj), Brunšviika, Kungote iin Spodnje Hajdine v Ptuj. Po realizirani kmečki odvezi okoli leta 1850 se je graščina spremeni la iz sedeža gospoščine v središče veleposestva, ki je uspevalo vse do zadnje vojne, kar ji je zagotavljalo kolikor toliko redno vzdrževanje. Po vojni nacionalizirana iin s tem odtrgana od svojih gospodarskih virov, je zgubila svoj obstojni smisel in začela propadati J Ta proces je že tako daleč, da se vpričo nas spreminja v ruševino,' ki nudi svojo življenjsko nevarno streho le še dvema strankama. V podobnem stanju Je ostanek parka pred njeno vhodno fasado, bolje pa sta ohranjena drevoreda v bližnjem trikotnem križišču cest, vodečih proti Prepoilju, Brun-šviku in Kungoti. Graščina Turnišče ima kljub podobni usodi precej drugačno preteklost kot Ravno polje. Tudi ta je nastala najprej kot pristava, ki so jo ustanovili deželnoknežji fevdniki Dravinjski gospodje, potem ko so ustvarili na račun Madžarom leta 1091 priključene Hrvatske onkrat Dravinje veliko aiodialno posest, ki je v teku 12. stoletja zajela celotni haloški svet tokraj dravskega razvodja. Dravinjske so leta 1255 nasledili Ptujski, te pa leta 1441 Schaunbergi. Tega leta se Turnišče prvič omenja kot stoi-pasti dvor Tuernes. V 16. stoletju je bil v posesti- Szeikelyjev oziroma njihovih dedičev, ki so ga leta 1592 tot pristavo Turnliscba prodali I-duingspeugom, ti pa pred letom 1626 posredovali sorodnim Herbersteinom. Leta 1650 so jo prek baronov Vetter von der Lilie dobili Breuner-ji, od teh pa leta 1676 kupili Thurni-Valsassina. Grofici Suzani Eleonori je isti edii! sim Janez Maksimilijan, ki je zgradili sedanjo graščino jin ostvarili veliko gospoščino -skoraj stare srednjeveške vejjikosti, vendar je njegov sim Rudolf z 'izdatki pretiraval lim zato bankrotiraj. Prezadolženo gospoščino j e zas egli a Dežel a in jo leta 1729 pro dal a baronom Fleischmannom, /ki so jim naglo- sledili Heilsteirp, Grammi, Gaisrucki, Jeta 1768 samostan Neuberg, leta 1786 verski sklad In po letu, 1826 zopet v naglem zapoiredju: Schönfeldi, Wdltensikirohnl, ptujska 'kreditna ban-ika, Helilenbacbi, Mayer]!, Löwemste/ini 'im med leti 1884 imi 1945 baroni Warren-liiippiti. V nacionalizirani graščini, obdani z obsežnim parkom, je bila med leti 1953—1980 poijedelsko-živinorejska šola z internatom, od njene preselitve v Ptuj pa je stavba brez funkcije iri naglo propada. Graščina, kakor jd je pozidal maršal J. iM. Tbunn-A/ailsassIna med leti 1687-1694, ©e seveda ni. ohranila v prvotni poidiobi, saj je doživela prezidave že po lastniškem nastopu grofa A. Schöinfejda leta 1827, nato baroma J. Mayenja 1876-1878 im 'končno baronov hippiitov po iletu 1884, ki ©o tu ustanovi®- znamenito konjušnico. Stavbno usodo graščine se da najbolje zasledovati po startih vedutah. G. M. Viecher -jo je upo-dobil dvakrat. Na zemljevidu štajerske iz leta 1678 še gledamo prejšnji dvorec: čokato dvonadstropno grajsko jedro v obliki Štoka, obdano z obzidjem in dvema ogainima nastropnima stolpoma. Bakrorezna veduta, ki je izšla leta 1681 v Gradcu, pa mam predstavlja idejni projekt stavbe, ki je nastala šele deset let pozneje in je seveda popolnoma drugačna. Zato sicer domiselna, vendar nestvarna interpretacija dr. N. Šumija (Arhitektura 17. stoletja na Slovenskem, 'Ljubljana 1969 p. 137-146] ih njena delna ponovitev s strani dr. 1. Stoparja (Gradovi, graščine in dvorci na slovenskem štajerskem, Ljubljana 1972 p. 545-548) ne držita, šumijeva rekonstrukcija predvideva pet ogalno postavljenih kvadratastih paviljonov, ki jih povezujejo samo križajoči se arkadni hodniki, In so zato kot bivališča praktično' komaj uporabni. Dejansko je idejni osnutek predvideval 12-kotno gradbeno- jedro, obdano s šest paviljoni, vrisanimi v šesterokotnik, ki je pogojil zalome njihovih prednjih stranic in s tem njihove peterokotne enakostranične tlorise s po 4 okenskimi osmi v vsaki stranici paviljonov in s po 4 v vsaki od vmesnih stranic stavbnega jedra. Stavbno jedro iin| paviljone naj bli, pokrivale nekake potlačene kupolaste strehe, paviljone krasili po 3 ogalni in en latemast osrednji stolpič, grajsko jedro pa večji Jaternasti stolp. Vseh stolpičev bi bilo 25, kar bi graščino že vizualno označevalo kot domovanje grofov Tburnov. Vendar je bil ta inačrt, ki' bi zahteval sorazmerno- velite, izvedbeno zahtevno Im zato drago arhitekturo, za Tburne prevelik Investicijski zalogaj. Kar je nastalo, je bilo precej manjše in manj zahtevno. To mam nekoliko poenostavljeno kaže neznani šleZijec na svoji riisbii iz leta 1713. To je kvadratasta, 4x4 al 5x5-osna /stavba (z dvodelnimi okni), ki jo na oglih obstopajo enako visoki enoosni kvadratasti stolpi. Stavbno jedro in stolpe pokrivajo potlačene kupolaste strehe, ogle stolpov in osrednja stavbinih stranic krasijo čebulasto pokriti (morda pomolasto Izstopajoči) stolpiči, temena kupol pa enako oblikovane laterne, od katerih je osrednja seveda večja In višja od ostalih. Vseh stolpičev lih latern je bilo 21, kot jih omenja tudi1 K. Reichert v svojem Albumu Štajerske. J. F. /Kaiser leta 1832 In K. Reichert leta 1864 nam kažeta graščino približno-tako, kot je danes, kar govori za to, da je svoje ostrešje s stolpiči zaradi dragega vzdrževanja zgubila že ob prvi obnoVi leta 1827. Že na veduti( iz leta 1678 obdaja dvorec obzidje z dvema ogainima stolpičema, na tisti iz leta 1681 obzidje, v katerega je na levi Vključeno nadstropno upravno- poslopje! s /tlorisno obliko črke T, na veduti iz leta 1713 nizko obzidje z malimi ogalnimi stolpiči, na tisti 'iz leta- 1832 je levo od nje veliko- pritlično gospodarsko- poslopje z nadstropnim žitnim skladiščem v tlorisni obliki črke T, na veduti iz leta 1864 pa spremnih poslopij lih .obzidne ograje nii videti'. Pri- Vischer-ju so vsi deli fasade -po 4-osni, zunanje stranice členijo horizontalno zidci, vertikalno baročno bogate okenske osi, notranje stranice pa spremljajo po. štiriiločne stebriščne arkade. 'Dejansko 'ima nadstropna graščina že od vsega začetka tlorisno- obliko črke H, odpirajoče se v smeri vzhod-zahod. Sestavljena je iz osrednjega trakta, oblikovanega /iz treh kvadratnih prostorskih sestavin, lin 4 prečno postavljenih podolžnih traktov, ki po dva lin dva oklepajo proti vzhodu 'im zahodu odprti dvorišči. Dvorišči obtelkajo triistrami sloipasti arkadni hodniki, tisti na vzhodnem dvorišču, kii igra vlogo oouir d-h-oinmeura (sprejemnega! dvorišča), se podvaja. Medtem ko so krilni trakti po 4x3.5-osni, sta stranski prostorski enoti osrednjega trakta po 3 x 3.5, osrednja po 3 x 3-osna. Ta obsega veliko vežo, kil jo pokriva 9 križnih obokov, počivajočih na 4 slopih iim 8 polslopih s pripadajočimi opnogami-. .Ker danes doživljamo stavbo samo še v injenii podolžni osi, zbuja vtis, da predstavljajo krila njeno glavno sestavino, ki' jo prečnii trakt le povezuje. Dejansko pa predstavlja glavna veža s stranskima prostorskima enotama osredje zasnove, ki ©o ji poznejše prezidave to funkcijo močno zabrisale. Zaradi omejenega obsega sestavka se seveda ne moremo spuščati niti- v deskripcijo objekta niti v analizo njegovih detajlov, inaš namen je le, da opozorimo na kompozicijski mehanizam celote In da ga pokažemo v njegovi temeljni funkcionalni povezavi., če si ga deduktivno predstavljamo, pridemo do spoznanja, da je njihova pravokotna, 11 x 10-osna zasnova (3-3-4 in 3.5-3-3.5) sestavljena tako,,da se funkcionalna po ÌLezìjcu 1713 po Cucku 1984 In vizualna os pravokotno križata in s tem kompozicijsko 'izravnavata. Zunanji, čisto vizualni vtis dveh podolžnih traktov, v sredi povezanih s prečnim, se v notranjščini spremeni v funkcionalnega s prevlado prečnega osredja kot stavbnega jedra, katerega krila se povezujejo z njim preko efilad in arkadnih hodnikov, čeprav se torej objektova izvedba ne more primerjati z njegovo zamislijo, vendar govori za pomembnega arhitekta, /k)i je ustvarili eno najzanimiivejšiih zgodinjebaračnlih graščin pri nas. če k sedanji podobi dodamo še lomljene strehe s 16 ogal-nimi stolpiči in 5 laternami, dobimo podobo, ki je prevzela šiezijskega risarja, a je zaradi kompliciranosti' strešne konstrukcije pozneje mii znal več reproducirati. Prav kompozicija streh pa (je tudi vizualno razčlenjevala stavbo v njene primarne sestavine, ki jih sedanje mnogo preprostejše ostrešje enostavno zabrisuje s tem, da z obema vzporednima po-dollžnicama poudarja stavlbiino simetralno os. Simon Povoden v drugem delu svoje Meščanske čitalnike (iz tete 1625 opisuje dvorec (graščino) še pred njegovo obnovo lete 1827. Pravi, da je zgrajen v »orientalskem slogu«, da ima v nadstropju visoko, poslikano dvorano, ki jo krase upodobitve 163 rimskih cesarjev od Julija Cezarja do (Karla VI. in da iz dvorane; (kot arhitektonskega središča gradu vodijo vrata v ostai© prostore, razmeščene v njegovih štirih kritih. V naknadno pripisani opombi še omenja, da je graščino leta 1826 kupil od verskega Sklada za 150.000 fl kv. d. grof Adolf Schönfeld, ki jo je naslednje leto močno spremenili in med drugim odstranili tudii galerijo cesarjev. Ker J. F. Kaiser leta 1832 kaže graščino že v približno sedanji podobi, je jasnoi, da j© takrat zgubila tudi dobršen del svojega »orientalskega sloga«. Gre za ostrešje in njegovo okrasje, obsegajoče 16 ogalnih in 5 latemastih stolpičev s čebulastimi strehami. Ti stolpiči nliisio bili Zidarski del stavbe, ampak tesarski del ostrešja, zato oi njih na podstrešju ni sledov. Kot se liz shematične rekonstrukcije poslopja vidi, so bili geometrično razporejeni na oglih posameznih stavbnih oziroma strešnih enot, ki so pokrivale prečni lin vse štiri krilne trakte z enako visokimi arkadnimi hodniki vred, od katerih je le dvojni na vzhodnem dvorišču imel svojo lastno pultasto streho. Strešna temena kril so nosiila 4 manjše, sleme prečnega trakta pa večji latemasti ©tolp. Schönfelld je db obnovi graščine zasnoval liin zasadi tudii njen sedanji še dokaj dobro ohranjeni park. Leta 1877 je graščina zamenjala svojo originalno', a dotrajano- baročno fasadno členitev s sedanjo skromnejšo nedbaročno. Po letu 1884 pa je doživljala m še gospodarske, ne pa arhitektonskih sprememb. Slabše se, ji je godilo po vojni, ko je zgubila svojo ekonomsko bazo in postala sedež kmetijske šole. Zato so alesiti njena .gospodarska poslopja doživljala razne predelave v smislu kmetijske modernizacije, še slabše pa se ji godi po letu 1980, ko je ostala brez uporabnika in nezadržno propada, talko da se je strop arkadnega hodnika na zahodnem dvorišču že na dveh mestih udrl. Z nljo pa propada tudi ena naših najpomembnejših centralno zasnovanih >in po geometričnih načelih komponiranih graščin, nel oziraje se na to, da je že leta 1827 zgubila svojo razgibano zgodnjebaročno strešno krono in leta 1877 svojo bogato fasadno členitev. Ostali sta ji namreč njeni glavni vrednoti : plastična izraznost njene stavbne gmote lin skladno razmetìje njenih proporcev. Nadomestilo prvotnih zalomljenih (ne kupolastih!) streh s sedanjimi zatrepastlmi, jo je sicer kompozicijsko poenostavilo, ker je zamenjalo prečno os s podolžno, vendar jo z uvedbo simetrale ni disharmoniralo, saj ji je dalo novo, sicer konceptualno nekoliko skromnejšo, a še vedno kvalitetno vizualno vrednoto. Zato ne moramo biti ravnodušni do njenega sedanjega stanja im pjena bodoča usoda nas mora resnično skrbeti, posebno še, če jo primerjamo š sijajno rešitvijo njene stilne posestrine Zemona v Vipavski dolini. Tretji od gradov je Bori, ki se po konceptu iin legi razlikuje od prvih dveh, saj ista ga oblikovala vojaški (lega na skali nad Dravo) in prometni (rečni prehod) vidik. Ker je njegov nastanek pogojila imenitna strateška lega na meji dveh držav, je po lokaciji in po ohranjenem stavbnem zametku mnogo starejši od Ravnega polja in Turnišča, ki Imata svoja začetka v srednjeveških pristavah oziroma dvorih. Kdaj je Bori nastal, je stvar domneve. Ko se leta 1255 prvič omenja, Ije bil po dobrih 50 letih zopet madžarski, a ti so ga imeli ves srednji vek za svojo posest in fevd. Iz tega sledi, da so ga tudi ustanovili. Kdaj? Vsaj v 12. stoletju. Kajti okoli leta 1200 ISO ga osvojili Dravinjski gospodje In prevzeli njegov grb, narobe obrnjeno sidro. Dravinjski so vse 12. stoletje polagoma prodirali preko haloškega ozemlja proti vzhodu in potiskali svojo posestno mejo, s tem pa tudi mejo štajerske oziroma nemškega cesarstva vedno bolj proti vzhodu, dokler niso okoli leta 1200 prodrli preko Boria in Zavrča do Dubrave, kjer se je hn/aškoHslovemska narodnostna oziroma madžarskonnemška državna meja dokončno ustalila. Stoparjev® domneva, da je Bori nastal šele ob svoji prvi omembi, je historično nevzdržna, saj je Bori zagotovo že v 12. stoletju služil Madžarom kot obrambni antipod OnaViinjeku. Ko so se Madžari leta 1258 tod mimo umikali iz štajerske, je Boriyn (kraj ob vodi-Berlin), madžarski Bornyi, nemški Ankenstein, obstajal že najmanj sto let, saj je čuval važno antično cesto, ki je za njim prečkala Dravo in tekla skozi Varaždin v Zagorje in Podravino. Zaradi fevdalno nejasnega statusa je veljal Bori Skozi ves srednji veik za alodiallmèga, visoko svobodnega 'in eksteritori-ainega, saj njegovo zemljiško gospostvo ni služilo ne nemškemu cesarju ne madžarskemu kralju, torej ni pripadalo ne eni ne drugi državi. Za Dravinjskimi gospodi so ga posedovali Ptujčani jim za rtjiiml od leta 1441 Schaunbergi. Tik pred izbruhom vojne z Madžari sii ga je leta 1478 pridobil cesar, a ga že tri leta nato zgubil na račun madžarskega poveljnika Viljema Fettauenja, ki je premagal cesarjevo borisko posadko pod poveljstvom Bernarda Breumerja. Leta 1488 so postali lastniki gradu Koirvlnovi sorodniki Szekeilyjii, ki so ga po nekaj začetnih zapletih posedovali, čeprav po letu 1579 obubožani, vse do leta 1595. Nekaj let pred-tem je bil Bori trikrat osvojen (1446, 1481 in 1491) ter posebno tretjič dodobra izropan in požgan. Za silo obnovljen je leta 1542 veljal 800 ft pf, leta 1597 pa le 4000 gtd. Po 40 letih raznih lastništev so ga leta 1639 kupili baroni Sauer ji, ki so ga imeli do leta 1801 im se začeli po njem imenovali Borlski. V 19. stoletju so grad najdlje posedovali Wurm-braindi, v 20. stoletju pa pred prvo vojno baroni Kiibeclki, med obema vojnama delniška družba Barlin iz Maribora in Zora Weissova iz Zagreba. Med vojno je bilo v njem izseljensko In politično taborišče, po vojni pa je postal SLP. Najprej je bilo tu okrevališče, nato gostišče in končno hotel. Od leta 1981 je brez uporabnika in zato v oskrbi Zavoda za spomeniško varstvo Maribor, kar pa za grad seveda rti trajnejša rešitev. Iz kratkega zgodovinskega orisa je razvidno, da je ime! Boni razgibano preteklost. Ta je povzročila kompliciran stavbni razvoj, ki ga je pogojila grajska lokacija na Obrambno izbranem, vendar gradbeno ne posebno ugodnem vrhu skalnega pomola. 'Kot se lahko razbere iz starih vedut in sledov na terenu, je njegova prvotna gradiška zasnova obsegala vse sleme griča od točke, kjer je dosegla stara cèsta njegov plato na vzhodni, pa do grajskega jedra na zahodni strani. Ta gradiška, pozneje kot predgradje obzidana utrdba, je služila za preprečevanje zbiranja oblegovalcev na samem gričevem slemenu, torej na južni in vzhodni strani grajskega jedra. To jedro je razpadalo v dva dela; starejšega in višje ležečega zahodnega ter mlajšega in nižje ležečega vzhodnega, ki ju je od ostalega predgradja ločeval obrambni jarek z dvižnim mostom. Obrambni jarek ali vsaj jama z dvižnim mostom se je ponovila tudi pri prehodu z vzhodne v zahodno polovico grajskega jedra. Osrednji Im najstarejši del sedanjega gradu je prav gotovo njegova zahodna polovica. Ta je klijaste, od severa proti jugu usmerjene oblike, ki jo na jugu zaključuje mogočen obrambni stolp, na severu pa razgledna ploščad (z nekdanjo gloriato), ki je leta 1778 nadomestila od- shranjeni zaključni trakt, ®aj je kazalo, da se bo stkala pod njim zrušila. Na trapezastem «otiranjem dvorišču lje vsekana v isikallo Cisterna z okoli 320 m3 prostornine {lokoti 4x4x20 m), opremljena S [kamnitim vencem In kovanim nastavkom. Kratek ©ri|s: V sedanji grajski komplelks ®e pride ©kozi portal v zapornem zidu, ki z južne ©trans zapira zunanje dvorišče. Zid je opremil jen s klljučaistimli strelni cajni liin cinami. Desno od Vhoda je manjši nadstropen stollpilč z neogotskima pravokotnima liimama. V njem je stopnišče, ki vodi v nadistropen dnmastikalein vzhodinli trakt. Ta ise pra-vokotno «tilka s severnim traktom, opremljenim z baročno členjeno fasado, za katero se v pritličju iskriva nekdanja cerkvena ladja, v nadstropju pa viteška dvorana. Odlikujejo jo okna s segmentnimi in trikotnimi čelii, v pritličju pa je portal ranobarečmiih olblk, okrašen z bisernim nizom. Nad njim je napisna plošča z angelskima glavicama, id pravi, da 'sta Jurij Friderik Sauer fn žena Marija Barbana Trautmanns-dorf zgradila leta 1675 ta trakt skupaj s cerkvijo sv. Trojice. Na levi strani' 'dvorišča se dviga poliigonalen glavni stolp, ob njem je vhod na notranje dvorišče. 'Portal je renesančen, ruističen, nad njiiim je v vsaki od obeh etaž po ena preprosta bifora z ravno preklado, oprto s pravokotnimi stebričem. Skozi ta portal pridemo na notranje dvorišče, ki ima obliko potegnjenega trapeza. Dvorišče je 'na obeh krajših lin vzhodni daljši stranici opremljeno z arkadami, ki so v pritličju oprte na slogaste obzidane stebre, v nadstropjih pa na enkrat gosteje postavljene 'Stebriče. Prostore v zahodnem traktu povezujeta lesena ganlka s trebušastima železnima ograjama. V vseh traktih so v vseh etažah ohranjeni poznorenesančni pantalll, v zazidanem loku južnega arkadnega hodnika tik 'stolpa pa je vzidano neogotsko okno, usločeno na oslovski hrbet. Na steni zahodnega trakta je vzidana spominska plošča iiz leta 1957 v spomin na leta 1941-1943, ko je bilo tu politično taborišče, na steni severnega trakta pa aliančni grb neznan eg a.porekla. Grajsko jedro, ki je v pritličju večinoma obokano' in pod vzhodnim traktom podkleteno, hrani več 'gradibenozgodovinsko in umetnostno zanimivih prostorov. Najpomembnejši je glavni stolp, ki je v tlorisu Iregularen mnogokotniik, klinasto obrnjen proti' smeri napada. Obleka ga delno obranjen priistrešen talni' zidec. Vzpenja se tri etaže visoko, četrto etažo zaseda ranobairočen stolpič s prvotno čebulasto, sedaj piramidasto streho. Precej plastoviita zidava iz iomljencev jel opečno pokrpana, ogale sestavljajo klesanci v obliki šivanih oglov. Njegova obodna stena je navzven skoraj povsem kompaktna, redke odprtine pa so zarastle z bršljanom. Zanimiva sta zasnova in razvrstitev stolpov!h prostorov, 'ki' ©e po etažah 'navzgor množe: im s tem zmanjšujejo njegovo zidno maso. V pritličju ista dvamanjša prostora, v .obeh nadstropjih pa po štirje večji. Talko iahkci ugotovimo, da 'je imaisa pritličnega zlidu v klinastem delu stolpa debela kar okoli 12 metrov, v nadstropjih pa ©e ©tanjša na »samo« 3 do 4 metre. To je gotovo naj masivncjša srednjeveška zgradba ;ma Slovenskem' kar govori za mjerno strateško pomembnost in vojaško izpostavljenost. 'Med drugimi grajskimi prostori je omembe vredna zlasti baročna kapela v severovzhodnem kotu zunanjega dvorišča. Kapela je pravokotna in obsega dve etaži. V stenah so na treh straneh polkrožno zaključene niše, na vrhu okrašene s štukom, prav tako pa je okrašen tudi vrhnji pas sten. Prostor krase baročne medalljomsike freske s poprsjii 12 'apostolov, napolnjuj" pa ga kvaitetna baročna oprava. Kapela, iki je medi leti 1675 iiin 1684 nadomeščala žiprno cerkev sv. Barbare v Cirkulanah, je skupaj i\ obema pnitllilčnlima sobanama predstavljala grajsko cerikev isv. Trojice, medtem ko je viteška dvorana nad njo omogočala dostop na pevsko] arnporo v sami kapel, Ob kateri je obstajala] tudi precej prostorna zakristija. V zahodnem traktu grajskega jedra so v prvem nadstropju trii sobe s štuklranliirrtl stropi lin delloma iintarziranim pariketom, sicer pa grad ne premere več kakih posebnih kulturnozgodovinskih vrednot. Zato je zanimivo primerjati njegovo sedanje stanje s tistim, ki nam ga posredujejo opiši1 liz 19. stoletja. F. Raisp poroča leta 1858, da so grofje Sauerji zgradili viteško dvorano, gledališče, kapelo iiin grajska vrata ter da hranil grad mnoge dragocenosti'. Podrobnejši' opis nam posreduj© 20 let pozneje J. A. Janlitech v svojem leksikonu štajerske. Takrat je dostop do gradu še zapiralo predgradje nepravilne štirikotne oblike. Vanj ©o voldlilla velika uvozna vrata, okrašena z ahančnlm grbom grofov Sauer-Trauttmanns-dorf, obdajala so ga poslopja za razne gospodarske potrebe in senčila parkovno odbrana drevesa. Naslednja vrata z enakim grbom iin sledjo nekdanjega dvižnega mostu so vodila na srednje dvorišče, kjer je stala cerkev s štukom v prezbiteriju, paramenti v zakristiji ter glavnim in 3-stnanskiiml oltarji. Nad cerkvijo je ležala neuporabljena viteška dvorana, ki je omogočala dostop na leseno pevsko oziroma molilno emporo v kapeli.. Vzhodni trakt je obsegal upravne prostore iiin stanovanja uslužbencev, v stolpiču nad glavnim stolpom pa ©o viSeild trije oenkveni zvonovi. Izza stolpa ©o vodila vrata na notranje dvorišče z vodnjakom, obdano z gosposkimi prostori v 1. iiin 2. nadstropju okolnih traktov, napolnjenimi z lepo opravo. Nanje se je opirala pokrita terasa s čudovitim 'razgledom preko Drave na Ptujsko polije. Grajske, trakte okoli zumai- njega lin srednjega dvorišča je z jugovzhodne istrami obdajala velika terasa z vrtom iiin vhodom v klet, kjer ije stal znamenit sod iz leta 1853, ki je držal 465 veder vina. Kot se razbere iz opisa, je bil grad pred dobrimi1 sto leti še staraj intaktan, čeprav so mu že manjkali' nekateri zunanji dal, ki jih še kažeta Andrej Trost (in Matija Greisoher v Vi-©charjevi topografiji' liz leta 1681. G. M. Viišoher nam v svoji1 Topografiji (Gradec 1681, CZ Ljubljana 1971] predstavlja poglede na grad z zahodne, južne in severne strani. Pri pogledu z zahodne 'Strani se zadaj' na desnii! prikazuje Zavrč. Grajsko jedro ©taji na skali nad Dravo, obzidano predgradje pa ©ega na levo do konica njegovega platoja, kjer ga zaključuje nadistrepno ©itollpasto poslopje, opremljeno s strešnim stolpičem. Grajsko jedro sestavljajo dvonadstropni1, v obliki dvojne kljuke postavljeni trakti, ki jih zaključuje enako Visoko posilopjie srednjega grajskega dvorišča, stoječe za etažo pod njimi. Grajsko jedro preisega čebulasto pokrit (stolpič glavnega ©tolpa, od katerega je viden ©armo strešni del. Na stiku zunanjega trakta iin obzidanega preidgradja stoji okrogel obzidni stolp. Od dveh poslopij predgradja Se vidijo samo strehe. Pri' pogledu na grad z juga ©e zadaj Vidijo iMuiretindi, pravokotna, nadstropna graščina s 4 enako visokimi oglatimi ogalnimi stolpi. Zahodno od dovozne ceste na grad se razprostira- grajski vrt z ograjio, Iki. jo predira v vsaki stranici po troje vhodov. To ograjo krase na ogiih in sredinah stranic okrasni stolpiči oziroma portali, v sredini vrta pa stoji osemkoten paviljon.. Vrt je tipičen, geometrično urejen renesančni vrtnarski proizvod s pravokotnimi gredami. Zadaj se mimo vrta vije cesta na grad, ki pod vrtom z mostičem preskoči potok, izlivajoč se nekoliko nižje v Dravo. Nasproti vrta se od ceste odcepi pot, Iki vodi' skozi stranska vrata naravnost v predgradje. Grajsko jedro predstavlja že znana gmota dvonadstropnih traktov skupaj z glavnim, s stolpičem zaključenim stolpom. Pred gradom, na robu platoja, stoji obzidje, ki se na konceh končuje z bastijskim oziroma stollpastim oporiščem, v sredini pa Obsega Viisotoprittliičnio, verjetno 'Stražarsko hišo z glavnim vhodom v predgradje. ilz predgradja vodi ograjena pot k vhodu na srednje grajsko dvorišče. Glavni stolp podpira z zahodne strani visok zid, ki ga povezuje z bastijsko Zgradbo pod njim, zapirajoč s te strani predgradje. P,ri pogledu ina grad s severne strani so za njim Vidne večinoma z gozdovi pokrite Haloze s cerkvijo sv. Ane iin več zidanicami! na vrhovih. Bo Dravi pod gradom se vozijo čolni', šajlke in splavi. Izza zahodnega vznožja grajskega griča priteka potok, idb njem je v ozadju na desni viden vrtni' paviljon, ima vzhodnem obronku grajskega griča pa stoji grajska pristava z obzidanim dvoriščem. Sam grad kaže zopet kljukasto jedrn s čebulasto pokritim stolpovim strešnim stoilpiičem, trinadstropni tralkt ob srednjem dvorišču z vhodom v klet lin obzidje predgradja, učvrščenega na grajski strani z oglatim stolpičem, na drugii pa z večjim stolpom z leisenliim gartkom, ki ga kaže tudi prejšnja veduta. V predgradju stojita vzporedno postavljeni pritlično in nadstropno gospodarsko poslopje. Kot na prvi veduti se tudi na tej pojavlja obzidje, ki opasuje grajsko jedro s severovzhodne strani. Opremiljeno je s portalom, ki' omogoča dostop do majhne ravnice pred trinadstropnim traktom ip do vhoda v njegovo’ klet. Mnogi oporniki govore o plazovitem oziroma krušljivem terenu, na katerem stojii grad. Omeniti velja tudi, da je vhodna stranica srednjega grajskega dvorišča zaprta z visokim traktom, skozi katerega je vodii dostop nanj. Danes dvorišče s te strani zapira preprost zaporni zid. Gr ad na severnem koncu zaključuje trakt, ne pa razgledna ploščad, ki je nastala šele leta 1778. Za proučitev gradbene zgodovine Boria ista manj pomembni veduti, prva iz stare Kaiserjeve suite iz leta 1832, ki prikazuje grad le v ozadju Muretiincev, lin druga iz Reichertovaga Albuma liz leta 1863, ki kaže več ali manij sedanjo podobo severozahodne strani gradu z močno pod-zidano iln še pokrito razgledno ploščadjo nad Dravo. Mnogo zanimivejša pa je kolorirana parorisba, signirana CN, narejena po grafični predlogi v 2. četrtimi 19. stoletja. Kaže nam pogled na grad z južne strani. Grajsko osredje obvladuje glavni stolp s čebulasto pokritim strešnim stolpičem im visokim opornikom, na katerega se na severu naslanjajo trakti, ki zapirajo notranje dvorišče, na zahodu nižji prizidek, na jugu ozek nadstropen trakt, na vzhodu pa poslopje, ki obkrožajo srednje dvorišče: trakt s cerkvijo in dvorano, trakt z upravnimi prostori in vhodni trakt z dvema rizalitoma, ki ga kaže že Vischer, a ga sedaj ni več. Sledi obsežno predgradje, ki oklepa vso južno stranico grajskega kompleksa In razpada v dve coni, zunanjo .in notranjo. Zunanjo cono, ki jo je prečni ziid delili v dve polovini, je obdajalo močno, napol eskarpasto Obzidje, notranjo, ki se je delila v dve podcomi, pa sta omejevali dolgi gospodarski poslopji in vmesni zid z dvoramnim stopniščem. Na jugovzhodu je predgradje zapiral vhodni stolp, na vzhodu pa nadstropen in pritličen trakt, ki sta deloma še ohranjena. Predgradje je parastlo z drevjem in grmičevjem, kar velja tudi za grajsko pobočje, po katerem se vije steza iz doline levo proti grajskemu vhodu desno, kamor vodi tudi vozna pot po Slemenu grajskega griča. Blizu obeh poti stojita večji gospodarski poslopji, eno zidano, drugo leseno. Iz doslej povedanega izhajata dve nesporni ugotovitvi: 1. da je grad večfaznega nastanka lin 2. da v svojem sedanjem gradbenem sestavu ne hrani stavbnih ostalin izpred 13. stoletja; Vendar je utrdba tu gotovo obstajala že prej. Za to govori poleg obmejne lokacije in strateške lege predvsem dejstvo, da so ga madžarski kralji imeli za svoj fevd, torej so ga tudi ustanovili pred letom 1200. Kdaj? Verjetno v 12. morda pa celo že v 11. stoletju zaradi čuvanja bližnjega rečnega prehoda in obrambe pred Dravinjskimi gospodi, ki pa so ga konično vendarle osvojili. Gotovo je šlo za utrdbo, giradiiškega tipa, ki je služila kot manjši vojaški stactonartj. Tudi v času dravinjske posesti v 1. polovici 13. stoletja ta utrdba verjetno ni doživela svoje grajske preobrazbe, saj so bili zanjo Dravinjski gospodje gospodarsko prešibki. To se je moralo zgoditi šele, 'ko je postala utrdba leta 1255 kot madžarski fevd posest Ptujskih gospodov. Ko so ti zgradili Ormož im Središče, sp postavili tudi Bori, da bi zaščitili' svojo posest pred neljubimi vzhodnimi sosedi. Nastal je mogočen stolp z obzidanim dvoriščem in cisterno za seboj. Ker je imel izrazito utrdbeni značaj, ga niso izgrajevali v smislu bivalnega gradu. Zato grad., ki je bil leta 1481 in 1491 močno, poškodovan, še leta 1542 ni veiljal več kot 800 ft (Ormož na primer 2.000) in leta 1597 komaj 4000 gld (... alles baufällig und zum Teil eingefallen). Kljub temu pa je srednjeveški grad morali poleg stolpa obsegati tudi še poslopje ob zahodni stranici dvorišča., za kar bi govorila označba gesloss, ki se pojavi 'leta 1464 poleg starejših castrum, vest, ki ©o ga označevale predvsem kot utrdbo. Ko so ga leta 1494 dobili Szekelyji v svojo izključno last, so Pkoli notranjega dvorišča zgradili' tri trakte, katerih zahodni se je naslonil na stolp, vzhodni puščal ob stolpu prost dostop na dvorišče, severni pa služil za njuno povezavo in grajsko opazovalnico. Z lastniškim nastopom baronov, pozneje grofov Sauerjev (1639— 1801) se je šele začela velika izgradnja Boria. Najprej so nastali dvonadstropni stebriščni arkadni hodniki ob severni, vzhodni in južni stranici notranjega dvorišča skupaj z vhodno steno s portalom in obema biforama. Sledila sta južni podaljšek zahodnega trakta in pravokotni prizidek vzhodnega, ki je prevzel dvoetažno viteško dvorano. Sredi stoletja je začelo nastajati srednje dvorišče s tem, da so v dveh fazah zgradili vzhodni :in južni trakt, ki je Obsegal tudi vhod na to dvorišče, okrašen z ailiančmim grbom Sauer-Tirautmamnsdorf. Jurij lin Marija Barbara Sauer sta do leta 1675 uredila v prečnem traktu tudi cerkev, tako da sta za njeno ladjo porabila obe sobani pod viteško dvorano, za njen prezbiterij dvoetažno kapelo z zakristijo v prizidanem vzhodnem traktu, za zvonik pa stolpič s cerkvenimi zvonovi na .glavnem stolpu. Prav ta dva sta. poleg opisane vzhodne polovice gradu postavila oziroma zgradila tudi predgradje nepravilne štirikotne oblike, ki je obsegalo več gospodarskih poslopij, ,teraisast vint pod glavnim stolpom, velik uvozni portal z njunim aliančniim gmboim iin stolp Coglat ali okrogel?) ob stičišču predgradja z jugovzhodnim grajskim oglom. Pred južno stranico predgradja ista postavila še predzidje iklliinaslte oblike, ki je ustvarilo nekalk cvinger kot dodatno obrambo gradu z njegove najlaže napad-lljiive istrari. Mo je grad leta 1706 pogorel, je stavbni Izvedenec Janez Mengin Iz Ptuja ocenili nastalo škodo na 2866 gld. iPo' tem letu so začeli grad postopoma obnavljati ih ga opremljati. v baročnem smislu. Mo je okoli leta 1770 zagrozila nevarnost zrušitve severnega skalnega pomola, so ta del gradu; da bi ga razbremenili, podrli lin do leta 1778 uredili sedanjo razgledno ploščad' z gllodieto. Grad je še dolgo v 19. stoletje ohranjal svoj stavbni sestav, ki' nam ga J. A. Janisch v svojem 'leksikonu še leta 1878 precej podrobno opisuje, šele v tem stoletju je postopoma zginilo predgradje z večino spremnih .poslopij, pa Itudlil trakt s prehodom na srednje dvorišče, kit ga je nadomestil sedanji hiistorizira-joči grajski' vhod. Obenem je zginilo tudii obzidje, ki je oklepalo grad s severovzhodne strani. Danes je grad ohranjen le še v svojem gradbenem jedru, ki obsega obe dvorišči in trakte okoli njih, razgledno ploščad Iz leta 1778 'in bistoriiiiirajoče vhodno obzidje iz začetka našega stoletja. Njegovo podobo pa še vedno obvladuje osrednji glavni stolp, katerega zgodlnjefoaročni stolpič nas po enli strani spominja na nekdanji pomen grajske kapele, po drugi; pa vabi k ogledu tega gradlbeno lin tudi pokrajinsko zanimivega grajskega objekta. Drei Schlösser — drei Schicksale In der breitem Umgebung von Ptuj stehen drei Schlösser, die in ihrem Bestehen sehr bedroht sind. Es handelt sich um die Schlösser Ravno polje und Turnišče und um die Burg Boni. Die beiden Schlösser sind aus mlitoteilaliteriliichen Meiereien ibzw. Höfen entstanden:, beim Entstehen von Bori waren aber die militärischen und verkehrlichen Gesichtspunkte massgebend. Ravno polje 1st zwischen 1572—1586 als der Sitz dimer salbsltäindliigen Herrschaft, dessen Gerichtsbarkeit sogar biiis Ptujska gora reichte, entstanden. Mit der Bedeutung der Herrschaft ist auch ihr Verwaltungszentrum als Schloss gewachsen. Sein Gebäude Ist aus zwei Teilen zusammengestellt: der Sö und SW Bauflügel sind vor 1586, der Nö und NW aber vor 1670 entstanden. Zwischen den beiden Schlosshälften existieren bauliche und stilistische Unterschiede, die der Zeit ihrer Entstehung, der Hoch — und der Spät-Renaissance entsprechen. Jetzt ist das umfangreiche Schloss eden in seiner jüngeren Hälfte mehr zerfallen als in seiner ältern, die noch zur Wohnung zweier Familien dient. Ähnliches Schicksal betrifft auch Turnišče, nur dass dieses Schloss zwischen 1687—1694 entstanden ist und wegen seiner Anlage und seiner architektonischen Qualität zur unseren interessantesten frühbarocken Architektur zählt. Das Schloss ist ein zentralI projektierter und nach geometrischen Grundsätzen komponierter Bau, der im Jahr 1827 seine Dachkrone und im Jahr 1877 seine originäie Fassadenflächen verlor. Er bewahrte aber seine wichtigsten architektonischen Vorzüge, den plastischen Ausdruck seltner Baumasse und die ausgewogene Harmonie ihrer Verhältnisse. Das Ersetzen des ursprünglichen, reich mit Türmchen dekorierten Daches mit jetzigem Walmdach hatte zur Folge die Vereinfachung dessen Bauanlage, weil die Längsachse des Baues die Querachse üb ertönte. Das disharmonierte allerdings nicht den Bau, wellil es iihm einen neuen, zwar koozepitusl einfacheren aber noch Immer wertvollen optischen Wert gab. Und endlich list da noch Bori, der als ungarische Grenzfestung Sicher sehen Im 12. Jahrhundert entstand, doch ln seinem jetzigen Bau milcht vor die Mitte des 13. Jahrhunderts reicht. Weil er schon am Anfang eiinen. ausdrücklichen Festungsoharaikter ibeikamm, war er lim Laufe des Mittelalters nicht weiter als eine Wo'hmbung ausgebaut. Trotzden enfaltete er neben des Hauptturmes und des Hofes mit der Zisterne auch den westlichen Trakt des jetzigen Baukeenes. Diesen Kern haben die Szekely (1494—1595) Im 16. Jahrhundert auegeihautJ Die umfang- reichsten Bauvergröaserrungen aber erlabte Bori erst zur Zeit der Grafen Sauer (1639—1801). Die haben zwischen 1640—1680 die östliche Hälfte der Burg und den grössten Teil der Vorburg angelegt. Von der Verbürg 1st leider fast nichts mehr erhalten gdbtielban. Die Burg war mit diesem Erweiterungen in einen umfangreichen Baukomplex, giru-piert um drei Höfe, die auch eine Steigerung der Burgverteidigung vorstellten, umgewandelt. Erst im jetzigen Jahrhundert schrumpfte die Burg wieder auf ihren Kern zurück, der die beiden inneren Höfe mit umliegenden Trakten, die Nordterasse aus 1778 und histortstische Bim-gangspartie aus dem Anfang das 20J Jahrhunderts umfasst. Das Bild der Burg beherrscht noch Immer der Haupturm, der uns mit seiner wehrhaften Erscheinung auf ©eine bewegte Geschichte erinnert, die ©r als eiine wichtige und viel umstrittene Grenzfestung verbrachte. Übersetzung: J. Curk Viri in literatura: — Nace šumi: Arhitektura 17. stoletja na Slovenskem. Ljubljana 1960 p. 137—146 — Jože Curk: Fevdalna arhitektura na ozemlju ptujske občine. Ptujski zbornik IV. Maribor 1975 p. 179—194 —» Emilijan Cevc: Vedute slovenskih krajev iz začetka 18. stoletja. Kronika 7/1959 p. 77—89 — Ivan Stopar: Gradovi, graščine in dvorci na Slovenskem Štajerskem. Ljubljana 1982 — Ivan Stopar: Grajski objekti na območju Slovenske štajerske na VIscherjevem zemljevidu Iz leta 1678. CZ 1971/72 p. 369-434 — Simon Povoden: Bürgerliches Lesebuch li. Pettau 1825, ZAP — Hans Pirchegger: Die Untersteiermark im der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München 1962 p. 88—92 — Vladimir Bračič: Vzhodni del Haloz v luči cenilnega zapisnika gospoščine Bori iz leta 1542. ČZN N V 3/1967 p. 25—74 — Vladimir Bračič: Zunaj Haloz ležeča posest gospoščine Bori v luči Imenjske cenitve iz leta 1942. ČZN NV 5/1969 p. 403—409 — Kraj evinti leksikon Dravske banovine. Ljubljana 1937 — Krajevni leksikon Slovenije IV. Podravje In Pomurje, Ljubljana 1980 IH G. M. Vischer: Topographia Ducatus Styriae. Gradec 1681. CZ Ljubljana 1971 — J. F. Kaiser: Lithographierte Ansichten der Steyermänkischen Städte, Märkte und Schlösser. Gratz 1832 — Karl Reichert: Einst und jetzt I—III. Gratz 1863—1865 — J. A. Janisch: Topographisch—statistisches Lexicon von Steiermark I—III Graz 1878—1885 * ' ! . . . : Mit; ... ... ■ ||| p|| -ye« tvh ifii I önM f, Ct 4tt dr. Sergij Vilfan SREDNJEVEŠKI ROKOPIS PTUJSKEGA STATUTA — OHRANITEV, NAHAJALIŠČE IN POT DO PRVE OBJAVE Ptujski statut iz leta 1376 nam je ohranjen v enem samem prepisu, napravljenem kmalu po nastanku statuta, torej v zadnji četrtini 14. stoletja. Rokopis hranijo v biblioteki vojvode Avgusta v (danes) dolnjesa-škem mestu Wolfenbüttel, ležečem le nekaj kilometrov južno od okrožnega mesta Braunschweiga (v nadaljnjem uporabljamo za nas praktič-nejšo mednarodno obliko Brunsvik). če tega edinega rokopisa ne bi bilo, danes ne bi-vedeli ničesar o vsebini enega izmed najobsežnejših pravnih spomenikov, nastalih v poznem srednjem veku na slovenskem ozemlju, torej v slovenskem zgodovinskem okolju — to pa je v tem času edino objektivno, zanesljivo merilo za slovenskost nekega pravnega pojava, le da s tem seveda ni izključen njegov delno tudi mednarodni značaj. Ne samo vsebina statuta — tudi način, kako se nam je ohranil njegov edini nam znani rokopis, je del kulturne zgodovine srednje in zahodne Evrope. Ko je Ferdinand Bischoff na podlagi wolfenbüttelskega rokopisa objavil besedilo statuta, je o njegovi ohranitvi zapisal tole: »Po sporočilu gospoda bibliotekarja naj bi bil ta rokopis nabavil ustanovitelj wolfen-büttelske biblioteke vojvoda Avgust mlajši brunsviški za 4 državne tolarje«.1 Skopi podatek pove ravno toliko, da vzbuja radovednost: odkod bibliotekarju ta podatek in ali se ne bi moglo ugotoviti nekoliko več o čudni poti Ptujskega statuta v malo nemško rezidenčno mesto, kakršnih je Nemčija premogla kar precejšnje število — tudi precej večjih in bolj uglednih? Ker sem imel septembra 1984 opravka v severneje ležečem mestu Lüneburgu, sem na povratku namenil dva dneva wolfen-büttelski knjižnici in rokopisu Ptujskega statuta.2 • • • Vojvodstvo Brunsvik-Lüneburg je bilo ob koncu srednjega veka deželna kneževina rimsko-nemškega cesarstva, največkrat razdeljena na več linij vojvodske rodbine. Tako imenovani srednji »hiši« (liniji) je pripadal leta 1528 rojeni Julius, ki je zavladal 1568, preložil svojo rezidenco v Wolfenbüttel in kmalu na svojem ozemlju izvedel reformacijo. Bil je zbiralec knjig. Deloma z nakupi in deloma s knjigami okrog leta 1572 razpuščenih Samostanov je zbral knjižnico, ki jo je sin in naslednik Heinrich Julius (umrl 1613) še dopolnil. Kot najbolj dragoceno pridobitev poslednjega štejejo nakup knjižnice Matije Vlačiča (Matthias Fla-cius lllyricus), zagovornika strogo luteranske smeri protestantske reformacije. Sin tega vojvode, Friedrich Ulrich (umrl 1634) je prepustil dotlej zbrano knjižnico univerzi Helmstadt, od katere je glavnina šele znatno pozneje prišla nazaj v Wolfenbüttel. Medtem je v neznatnem gospostvu Dannenberg živela stranska linija brunsviške rodbine, v kateri se je leta 1579 vojvodi Heinrichu rodil sin Augustus — v nadaljnjem bom pisal kar Avgust —, ki je študiral in pridobil naslove na raznih univerzah, nato popotoval in vmes začel zbirati knjige v svojem sedežu Hitzacker ob Labi. Ko je wolfen-büttelski vojvoda Friedrich Ulrich umrl brez potomcev, je Avgust 1635 uveljavil po njem svojo pravico do dednega nasledstva. Tridesetletna vojna pa je bila tedaj v polnem razmahu, mesto v rokah cesarskih čet in šele leta 1643 je lahko protestantski knez Avgust brunsviško-IOne-burški po separatnem miru uveljavil v Wolfenbüttu svojo oblast, nakar je v naslednjem letu začel tja seliti svojo knjižnico.3 Mesto je pod njim dobilo novo podobo. V starem delu še danes prevladujejo lepe, dokaj enotne predalčne hiše. Svojevrstnega pečata pa mestu ne dajejo toliko te hiše, kot ga dajeta renesančna cerkvena arhitektura in renesančni — čeprav večidel v prikriti predalčni konstrukciji zgrajeni — vojvodov grad. Svojo knjižnico je vojvoda Avgust spravil v nadstropje nad konjskim hlevom, kjer je pod njegovim osebnim vodstvom vztrajno naraščala, tako da je ob njegovi smrti leta 1666 (umrl je v svojem 88. letu!) obsegala okrog 135.000 spisov v 31.000 zvezkih, med njimi nad 2500 rokopisov, in je bila tedaj baje največja knjižnica na svetu.4 šele pod Avgustovimi nasledniki, v začetku 18. stoletja, je knjižnica dobila svojo lastno stavbo, katere osrednji del je bil visok, okrogel prostor — rotunda, s policami ob stenah. Pravijo, da je ta zgradba prva, ki je bila v časih po antiki zgrajena izključno za bibliotečne namene. Leseno stavbo so pred sto leti nadomestili s sedanjo klasicistično. Wol- fenbüttel je drugo svetovno vojno preživel brez rušenj in s tem tudi Biblioteka vojvode Avgusta brez izgub. Danes velja wolfenbüttelska biblioteka predvsem za bogato nahajališče redkih knjig iz 16. in 17. stoletja, pa tudi mnogih rokopisov (danes jih je že kakih 11.700, od teh 3.000 srednjeveških),5 med katerimi nas v nadaljnjem zanima le Ptujski statut. * * * Odkod je bibliotekar pred sto leti dobil podatek, da je rokopis Ptujskega statuta kupil sam vojvoda Avgust za štiri državne tolarje, mi ni bilo težko dognati: Cena je zapisana na platnicah same knjige,6 in to s pisavo, ki se ujema z vojvodovo pisavo v drugih dokumentih biblioteke. Temu se pridružuje več drugih znamenj, da je bil rokopis v knjižnici že v dobi vojvode Avgusta: etiketa na hrbtu knjige je sicer močno oguljena, vendar jo je — podobno kot etikete na drugih tedaj obstoječih zvezkih —■ očitno napisal vojvodov komorni pisar Heinrich Julius Willershausen.7 Signatura 55.2 je originalna.8 Na tej podlagi je bilo moč kmalu preveriti, da je bila vest o nabavi rokopisa v dobi vojvode Avgusta pravilna in na čem je slonela. To pomeni, da je do nabave z gotovostjo prišlo pred letom 1666. — Vse to pa zmanjšuje verjetnost, da bi bil bibliotekar pred sto leti imel v rokah še kak drug dokument o izvoru rokopisa, tem bolj, ker je bibliotekar Heinemann še leta 1903 zapisal, da sta izvor in zgodovina rokopisa neznana.9 Nekaj več pa je bilo vendarle mogoče dognati, namreč leto nabave. Že sam vojvoda Avgust je namreč sam ali po svojih pisarjih sestavil in vodil katalog knjig. Vanj je najprej lastnoročno vpisal obstoječi knjižni fond, razporejen po vsebinskih skupinah knjig, in s tem prišel do strani 1531. Odtlej naprej pa je pod naslovom Razne knjige (Libri varii) vpisoval nove nabave po njihovem časovnem zaporedju, kar pomeni, da je katalog od te strani naprej toliko kot akcesijska knjiga.10 Vodstvo rokopisnega oddelka mi je po svojem indeksu k tej knjigi dalo podatek, dà je rokopis pod že ugotovljeno signaturo vpisan na strani 4171 Avgustovega kataloga. Vpis v tem katalogu — gre za IV. zvezek, v katerem so vpise pod vojvodovim nadzorom opravili njegovi tajniki — je vse prej kot pravilen. Rokopis Ptujskega statuta je označen kot »Policijski red nadškofa Pilgrima salzburškega iz leta 1376.11 Ni pa nikakega dvoma o tem, da je mišljen prav Ptujski statut, saj se ujemata signatura in letnica, nadškof Pilgrim pa se v rokopisu res na začetku omenja. Nabava rokopisa je vpisana med nabavo raznovrstnih knjižnih enot, večidel tiskanih in objavljenih v najrazličnejših letih. Po njihovem zadnjem datumu lahko ugotovimo, da je bil Ptujski statut kupljen leta 1652 ali kvečjemu še na začetku leta 1653.12 Od koga -— tega podatka v katalogu niso nikjer vpisovali. * * * S tem so izčrpane danes razpoložljive možnosti za ugotavljanje zgodovine rokopisa, morda pa bo kdaj pozneje mogoče dognati še kaj več. Ohranjena je namreč še nadaljnja dokumentacija: seznami pridobitev13 in vojvodova obsežna korespondenca s svojimi zastopniki. Vojvoda Avgust je namreč nabavljal knjige tako, da je imel po raznih mestih Evrope (npr. v Augsburgu, Rimu, Parizu, Stuttgartu, Niirn-bergu in štrasburgu) svoje agente.14 Ti so mu pošiljali seznam knjig, ki so bile na prodaj, on pa jim je na tej podlagi dajal naročila. Dopisi zavzemajo kaki dve polici in so jih v biblioteki uredili po imenih agentov. Na tej podlagi so začeli izdelovati indeks rokopisov, vezan na signature, vendar pri tem doslej na rokopis 55.2 (Ptujski statut) niso naleteli.15 Videl sem več dopisov agentov, vendar nikjer ni bilo najti navedb o prodajalcih. Tako pri seznamih pridobitev kot pri korespondenci gre za obsežno, nepregledno gradivo, ki bo dajalo odgovore na detajlna vprašanja le, ko bodo izdelani natančni pripomočki — to pa bo še zelo zamudno delo. Ko bo to delo opravljeno, naši potomci najbrž ne bodo zvedeli kaj prida več kot to, kateri agent je v katerem kraju nabavil rokopis. Pot iz Ptuja do tega posrednika tudi tedaj najbrž ne bo pojasnjena. * * A Ko sem imel v rokah original16, sem si zapisal tudi glavne podatke za opis knjižice, ki bodo prihajali v poštev pri novi objavi teksta. Ti opisni podatki se v mnogočem ujemajo z Bischoffovim opisom iz leta 188617 in z opisom bibliotekarja Heinemanna iz leta 1903,18 vendar je treba oba še precej dopolniti in nekoliko popraviti: Rokopis obsega 6 pergamentnih pol, zloženih v mali oktav (18 x 13,5 cm). Prva pola obsega 12 listov, preostalih pet pa po osem listov, kar daje skupaj 52 listov. Prvi in zadnji sta prilepljena na platnico, tako da je prostih listov 50; od teh prvi in zadnji nista ne oštevilčena ne popisana (pač pa so na zadnjem začrtane vrstice).19 Ostane torej 48 popisanih in oštevilčenih listov. Oštevilčenje je izvedeno s pisavo, ki je poznejša od izvirne. Pole so z vrvico prišite na tri usnjene trakove, ki povezujejo pole med seboj in s platnicami. Platnici se po velikosti ujemata z listi, ki jih torej ob robovih ne presegata. Sta leseni in ob zunanjih robovih precej široko posneti (t. j. proti robu stanjšani). Skupaj s hrbtom sta vezani v rdeče, zdaj že nekoliko oguljene usnje. (Na poškodovanem mestu je videti, da ne gre za pergament, kot je mislim Heinemann). Knjiga se zapira z dvema medeninastima sponkama, ki imata nekaj drobnih zakovic in nista okrašeni. Poškodovani sklep je podložen in spojen z usnjenim trakom. Hrbet nosi papirnato nalepko, ki je sicer nekoliko oguljena in ji nekaj delov manjka, vendar napisa ni težko rekonstruirati: Po[lizey] Ordn[ung] Erz Bischof Pilgerims von [Salzburg] a[nno] 1376 55 — 2 Ms. Po obliki, signaturi in besedilu je jasno, da gre za etiketo, napravljeno ob prihodu rokopisa v Avgustovo biblioteko leta 1652/53. Ker pa je Avgust nove pridobitve (posebno pravkar tiskane knjige) kupoval po možnosti nevezane in jih dal sam vezati v bel pergament (ter nato opremiti z enotnimi rokopisnimi nalepkami, kakršna je pravkar opisana), je očitno, da je vezava v lesene platnice in rdeče usnje nastala pred prihodom v Wolfenbüttel, verjetno že kar ob izdelavi rokopisa. Debelina listov znaša skupaj 11—12 mm, debelina celotne knjige, t. j. s platnicami vred, pa pribl. 30 mm. Na tistem listu, ki je prilepljen na notranjo stran prednje platnice, je levo zgoraj zapisana signatura Aug. 55.2. 4°, na sredi s poznejšo pisavo »Enthaltend 48 BI.« (vsebuje 48 listov), levo spodaj pa — kat že omenjeno — z Avgustovo pisavo 4 Rthller. Tekstni del je pisan zdržema, tako da Heinemannova beležka80 o historičnih zapiskih na začetku in o dodanih dveh listinah na koncu ne sme zavajati v zmoto: gre za uvodni del statuta in dodani listini, kakor jih je objavil že Bischoff kot besedilo statuta. Tudi te sestavine so pisane zdržema in v enaki pisavi kot osrednji del statuta. * * * Kako je bil Ptujski statut odkrit? Napačno opredelitev rokopisa kot Pilgrimovega policijskega reda je najprej popravil že pisatelj-bibliotekar Gotthold Ephraim Lessing, ki je 1770—1781 deloval v Wolfenbüttlu.21 V svojih (šele pozneje tiskanih) Kolektaneih ga je označil kot mestno pravo Ptuja, pripadajočega, salzburškemu škofu na Spodnjem štajerskem.22 V pravniški literaturi je statut, kolikor je doslej znano, prvi v tisku navedel Otto Stobbe leta 1855.23 Ko je Janko Babnik kot dunajski študent zbiral gradivo za svoje Sledove slovenskega prava,24, je -— najbrž prav po Stobbeju — zvedel tudi za rokopis Ptujskega statuta. Mislil je, da bi v njem lahko našel gradivo za svoje Sledove in je poprosil štajerski deželni arhiv za pojasnila o tem rokopisu. Arhivski ravnatelj Zahn je Babnikove poizvedbe dal naprej Ferdinandu Bischoffu,25 ki je bil 1865—1897 redni profesor pravne zgodovine v Gradcu.26 To je dalo Bischoffu povod, da si je dal rokopis dostaviti v Gradec. Po podatkih wolfenbüttelske biblioteke je bil rokopis posojen Univerzitetni biblio- Vojvoda Avgust Brunšviško-Lijneburškl v svoji biblioteki, nameščeni nad konjskim hlevom v Wolfenbüttlu. Okrog 1650 »Knežji grad v trdnjavi Wolfenbüttel«, prva pol. 18. stol. Puščica kaže na tedaj že posebej sezidano biblioteko. Desno od nje orožarna, v kateri Je danes tudi del biblioteke. teki v Gradcu 8. marca 1884 in vrnjen 29. aprila istega leta. Dopisov, ki so nedvomno nastali v zvezi s to izposojo, mi doslej niso našli v nobeni izmed imenovanih knjižnic.27 Toda že datuma izposoje in vrnitve dokazujeta, da je Bischoff svoj posrečeni prepis napravil v izredno kratkem času. Babnikovi Sledovi so izšli prej, preden je bil statut dostopen v Gradcu. Bischoffova opomba, da je Babnik hotel iskati v Ptujskem statutu sledove slovenskega prava,28 naj bi morda bila nekoliko zafrkljiva. Res je bilo malo verjetno, da bi se v mestnem pravu iz 14. stoletja našlo kaj prida takih sledov, toda ne zato, ker bi bilo tako pravo nujno v celoti »germansko« (kar je v gotovo mislil Bischoff), temveč zato, ker so mestna prava samo po sebi poznosrednjeveška kategorija, ki je ni moč razporejati ne po kriterijih starejših plemenskih ne po kriterijih novejših nacionalnih prav. Mitelalterliche Handschrift des Ptujer Statutes — ihre Aufbewahrung, Fundstätte und der Weg zur ersten Veröffentlichung Die Wolfenbütteler Handschrift des Ptujer Statutes ist die einzige erhaltene Handschrift dieses Rechtes, war aber zur Zeit seiner Entstehung nicht die einzige Handschrift. Die zweifellosen Zeichen — die man noch im Zusammenhang mit dem Text selbst analysieren muss —■ erbringen den Beweis, dass die Wolfenbütteler Handschrift als eine Abschrift einer anderen Handschrift entstand, bei der die Gliederung zweifellos graphisch anders dargestellt war. Die Hauptfestellungen über die Erhaltung, den Findeort und die erste Veröffentlichung des Ptujer Statutes resümiere ich folgender-massen: wann und wer die Handschrift aus Ptuj wegtrug ist nicht bekannt. Wahrscheinlich nahm sie jemand mit, der aus wirtschaftlichen Gründen oder in der Gegenreformationszeit aus Ptuj auswanderte. Gegen die Mitte des 17. Jahrhunderts wurde auf den Statut einer der Einkaufsagenten des braunschweigischen-wolfenbüttelischen Herzogs August aufmerksam, der die Handschrift im, Jahre 1652/53 für vier Talar kaufte. Die Ausarbeitung der ausführlichen Indexe in der Wolfenbütteler Bibliothek wird vielleicht einmal später die Feststellung ermöglichen, wer und wo war der Agent, äusserst klein ist aber die Wahrscheinlichkeit den Verkäufer zu ermitteln. Nach der Ankunft in die Bibliothek bleib der Einband in seiner Originalform, der Handschriftscharakter wurde auf dem Anklebezettel sowohl wie im Katalog falsch bezeichnet. Später gab Lessing der Handschrift eine genauere Bezei-chung, noch weiter blieb sie aber unauffällig oder kaum bemerkbar, bis sie im Jahre 1855 in einer kleinen Bemerkung von Otto Stobbe erwähnt wurde. Wahrscheinlich forderte Janko Babnik gerade diese Spur auf, dass er vor mehr als hundert Jahren die Aktion auslöste, die ziemlich schnell zu der Bischoffs Veröffentlichung des Ptujer Statutes führte. Im Frührjahr 1984 waren genau hundert Jahre als Bischoff die Abschrift anfertigte. Übersetzung: M. Koltak Opombe: 1 Ferdinand Bischoff, Das Bettauer Stadtrecht vom Jahre 1376, v: Sitzungsberichte der philosophisch-historischen Classe der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften, 110. Bd. Wien 1886, 695-744. 2 S stroškom bivanja je prispeval Zgodovinski arhiv v Ptuju, za kar se temu zavodu in njegovi ravnateljici Kristini šamperl-Purg lepo zahvaljujem. — Obisk v biblioteki sem njenemu vodstvu vnaprej napovedal. Vodja rokopisnega oddelka dr. Wolfgang Milde mi je vnaprej sporočil potrebna obvestila. Sodelavci rokopisnega oddelka so mi ustrežljivo sproti odgovarjali na vprašanja Im prinašali gradivo. Vsem gre moja vljudna zahvala. 3 Historiat je povzet zlasti po knjigi Otto v. Heinemann, Die herzogliche Bibliothek zu Woifen-büttel 1090—1093, Wolfenbütei 1894, reprint Amsterdam 1969. Prim. tudi Museum — Herzog August Bibliothek Wolfenbüttel Braunschweig 11980, zlasti str. 8, in razstavni katalog Eckhard Schinkel, Sammler Fürst Gelehrter — Herzog August zu Braunschweig und Lüneburg, Woifen-büttei 1979. 4 O prejšnjih štetjih prim. Heinemann (kot v op. 3), 286. O stanju ob smrti zlasti Museum (kot v op. 3), 8. 20, 50. 5 Museum (kot v op. 3), 19/20. 6 Leva notranja platnica, levo spodaj. 7 Heinemann (kot v op. 3), 66. Prim. opis nalepke, ki sledi v tekstu. 8 Danes Je signatura le nekoliko dopolnjena, vendar ob ohranitvi izvirnih številk: Cod. Guelf. 55.2 Aug. 4°. 9 Oto v. Heinemann. Die Handschriften der herzoglischen Bibliothek zu Wolfenbüttei, Zweite Abth., Die Augusteischen Handschriften ii, Wolfenbüttel 1903 (Kataloge der Herzog-August-BibUothek Wolfenbüttel, Oie alte Reihe, Nachdruck der Ausgabe 1884—19113, Achter Band, Die Augusteischen Handschriften 5 . .. Beschrieben von Otto von Heinemann Codex Guei-ferbytanus 35.1 Aug. 4° bis 117 Augusteus 4°. Augusteische Handschr. V: Die Weissenburger Handschriften). — Na str. 711 Je Ptujski statut opisan takole: [zapor, štev.:] »3680 [sign.:] 55.2. Aug. 4to, Pergam. 18 x 131/2 cm, 48 BI. Mit rothen Überschriften. — Oas Stadtrecht von Pettaw (iPettau), erlassen zur Zeit des Erzbischofs Pilgrim von Salzburg (Pilgrim II. 1365—1396) i. J. 1376. Vorauf gehen (f. 1-4’) einige historische Notizen und angehängt sind: a) f. 46-47’. Die Bestätigungsurkunde des Königs Heinrich VII. d. d. Nürnberg 1224, Juli 23. b) f. 47’-48, desgleichen der Herzoge Albrecht und Leopold von Österreich d. d. Wien 1366, Mai 12. Vom Herzog August für 4 iRelchstaler erkauft. Prov[enienz] u. Gesch[!chte] —. Ebd.: Holzdeckel mit roth gefärbtem Pergament überzogen; zwei Messing-Schi lessen.« — O vsebini tega bibliotekarjevega zapisa Iz leta 1903 bomo v tekstu še obsežneje govorili. 10 Maria von Katte, Herzog August und die Kataloge seiner Bibliothek, v: Wolfenbütteler Beiträge Bd. 1/1.972 (Franicfurt a. Ml), 168-199. 11 Vpis v kataiogu-akcesijski knjigi na str. 4171 se glede Ptujskega statuta glasi: »LVII. Mss. In 4t In membr. vid. p. 4212 g» Policey Ordnung Ertzbischoffs Pilger! (...) Saltzburg. Anno 1376.« Rimsko številko je treba brati 552, kar Je signatura rokopisa. Poziv na str. 4212 ml ni povedal ničesar. 12 To se ujema tudi z datacijami, ki jih rekonstruira Maria von Katte (kot v op. 10) Jn z datacijo, ki mi jo je navedlo tudi vodstvo rokopisnega oddelka na Isti podlagi. 13 »Erwerbungslisten« po Izjavi bibliotekarke rokopisnega oddelka še niso evidentirane. 14 Heimemann (kot v op. 3), str. 69. Novejši priročni rokopisni seznam v izdelavi obsega kakih sto imen. 15 Pojasnilo bibliotekarke rokopisnega oddelka. 16 Besedilo Ptujskega statuta uporabljamo že od nekdaj po Bischoffovl objavi (kot v op. 1). Obliko statuta poznamo po fotokopijah Zgodovinskega arhiva v Ptuju. Original je Imel v rokah Božo Otorepec, ki si ga Je dal posoditi v dunajsko knjižnico proti koncu 50-tIh let. Otorepec je predvsem kolacionlral besedilo z Bischoff ovim prepisom. — 1. 9. 1960 je rokopis v Wolfenbüttlu Imel v rokah Milko Kos, ki si Je tedaj prepisal Helmemannov opis (kot v op. 9), ugotovil dobro ohranjenost In dejstvo, da ni nikaklh notic ((Zapuščina v SAZU), šlo mu je tedaj očitno za zbiranje pripovednih virov in zaznamkov. — Bilo je tudi več uporabnikov, ki niso Iz Slovenije. 17 Bischoff (kot v op. 1), 699/700, Opis se glasi: »Sie (namreč rokopis) besteht aus 52 Pergamentblättern in Kleinquartformat, von denen die beiden äussersten an die Innenseiten der mit rothem Leder überzogen Eimbandholzdeoken angeklebt sind. Die Blätter 2-48 sind fünfzehnzeilig liniert und der ganzen Breite nach, jedoch mit Freilassung breiter Ränder mit einer schönen, grossen, scharf eckigen, gothiischen Minuskel (nicht cursiv) beschreiben. Das erste und das letzte Blatt 1st unbeschrieben. Für die rothen Artikelüberschriften wurden keine besonderen Räume freigelassen, sondern diese — wie es scheint — erst nachträglich In die vom Texte nicht ausgefüllten. Zeilenreste eingetragen, sind daher zumeist sehr kurz, oder, wie die längere Überschrift der drei ersten Artikel, auf die leeren Zeilenreste mehrerer Artikel vertheilt.« (Pri tej razlagi razmestitve rdečih podnaslovov se Bischoff po mojem mnenju moti.) »Der Codex Ist sehr gut erhalten und zeigt fast gar keine Gebrauchsspuren.« 18 Gl. op. 9. 19 Na tem listu je na hrbtni strani spodaj navplk z obledelo pisavo 16. stol. napisano »Dem ersamen«, kar pa je očitno le peresna vaia. 20 Gl. op. 9. 21 Pri Museum (kot v op. 3). 114-115, in vodnika: Herzog August Bibliothek — Lessinghaus; Herzog August Bibliothek — Museale Räume, oba s. d. 22 Natančnejši citat navaja Bischoff (kot v op. 1), 699. 23 Otto Stobbe, Zur Geschichte des deutschen Vertragsrechtes, Drei Abhandlungen, Leipzig 1855, 218, op. 5. V tekstu obravnava določila saškega zrcala (Ssp. lil. 5. § 3) o Uničenju deponirane reči brez depozitarjeve krivde. Kot eno Izmed analognih določil navaja Stobbe v opombi: »Stadtr. v. Pettau v. J. 1376, imgedr.; nach einem Wolfenbüttler Manuscript fol. 9 b.« 24 Janko Babnik, Sledovi' slovenskega prava, v: Letopis Matice Slovenske 1882-83, 64-96. 25 Bischoff (kot op. 1) 699> 26 Oto Fraydenegg-Monzello, Liste der Proffesoren und Dozenten der Juridischen Fakultät der Karl-Franzens-Universität In Graz 1778-4984, v: Recht und Schrift (katalog), Graz 1984, 109. 27 V graški univerzitetni biblioteki sam poizvedoval 25. in 26. sept. 1984. 28 Bischoff (kot v op. 1), 699. RIMSKI ZLATI NAKIT IN SOLZNICE IZ SKELETNEGA GROBA, OBLOŽENEGA S TUBULI NA OBMOČJU SREDNJEŠOLSKEGA CENTRA V PTUJU. Mira Strmčnik Gulič RAZISKOVANJE PRAZGODOVINSKIH OBDOBIJ V PTUJU Obsežna zavarovalna izkopavanja so trajala od leta 1977 do vključno 1983 s posameznimi daljšimi presledki na prostoru srednješolskega centra v Rabelčji vasi na Ptuju. Arheološke raziskave so bile zaupane Zavodu za spomeniško varstvo Maribor in so bile etapno vključene v okvir priprave zemljišča za gradnjo novega srednješolskega centra (dalje SŠC) — I. 1977, parkirišča — it 1980, 1981, tehničnih delavnic — I. 1982, dveh kontejnerjev in remize I. 1983. (priloga 1) Na podlagi izsledkov sondiranja v letu 1976 je bila odločujoče nakazana struktura ostalin in usmeritev nadaljnjega izkopavanja na zemljišču, ki je pretežno ilovnata terasa, rahlo padajoča proti Grajeni.1 Naslednjo pomlad smo začeli z zaščitnim izkopavanjem znotraj tlorisne zasnove objekta SŠC, kjer smo s frontalnim izkopom na severno zahodnem delu odkrili rimske žgane grobove s posameznimi, v plasti najdenimi odlomki prazgodovinske keramike, pripadajoče ostankom uničenih prazgodovinskih grobov po rimskih vkopih. Ob tej priložnosti smo lahko rešili še osem grobov iz obdobja kulture žarnih grobišč in posodo iz groba, ki ga je uničil vkop rimskega groba. Po kratkem časovnem premoru je gradnja parkirišča za potrebe SŠC zopet izzvala potrebo po predhodnih izkopavanjih, medtem ko so bile leto poprej raziskave usmerjene predvsem v rimske ostaline. Prispevek teh se odraža v glavnem v vedenju o obsegu prazgodovinske poselitve in manj v samih najdbah, ki jih je rimska civilizacija skoraj v celoti uničila. Posebej je treba poudariti, da smo na prostoru parkirišča odkrili doslej verjetno najstarejše naselbinske ostanke na ravninskem območju Ptuja. Plast je ležala v globini od 0,60—0,90 m in spada v obdobje poznega neolita — alpski facies iengyelske kulture — z nadaljevanjem naselitve preko časa bronaste dobe v mlajša zgodovinska dogajanja. Strnjena neolitska plast v velikosti kakšnih 60 m2, ki mogoče zaokroža neke stanovanjske enote, se je pojavila kot poglobljena v okolju za 20—25 cm. Vsebovala je močno žganino s kronološko oprijemljivo keramiko, med katero najdemo nekaj redkih primerkov v oblikovnem zakladu slovenskih najdišč sploh. Vmes je v žganini ležalo preprosto kamnito orodje od raznobarvnih artefaktov, strgal in praskal do kamnitih sekir in tolkač. žal ni uspelo v celoti izslediti obsega te eneolitske postojanke, ugotovili smo le njeno nadaljevanje proti jugovzhodu v smeri današnjega pokopališča. Kot že omenjeno, je bil ploden ravninski prostor privlačen tudi za kasnejše rodove kovinskih obdobij. Od preprostih lesenih koč so ostale le lise oziroma odtisi v zemljo zabitih kolov hiš ali drugih objektov in jame za shranjevanje živil. Okrogle in podolgovate lise si sledijo v določenem zaporedju in jih bomo lahko v pretežni meri povezali v neko logično arhitekturno sosledje, pri čemer se bomo morali naslanjati na izpovednost globin jam in na njihovo vsebino (keramika, hišni lep kot ostanek premaza sten, oglje). Na severnem in zahodnem obrobju naselbine so posebno pozornost pritegnili sledovi štirih kurišč oziroma peči, ki so bili poševno vkopani v rumeno ilovico s sprednjim delovnim prostorom. Dvoje od njih je uničil širok rimski jarek še neznanega pomena, eno pa rimski grob. Glavnina bronastodobne naselbine (približno 1300 m3) je bila raziskana pred gradnjo tehničnih delavnic med parkiriščem in že obstoječim objektom SŠC. 'Kulturna plast je ležala v globini 1,20 m na nepropustni čisti rumeni ilovici, obilno deževje tega leta pa je močno oteževalo terensko delo.2 Raziskave so pokazale širok razpon poselitve, kar je še posebej potrdila zadnja etapa raziskav v zvezi z vgraditvijo dveh kontejnerjev za vnetljive snovi jv. od šolskega poslopja in remize na vzhodni strani delavnic3 (priloga 2 — z linijami sledov stojk). Na rahlo položnem terenu proti Grajeni smo v plasti rumene peščene ilovice zasledili jz. rob najstarejšega obdobja bronastodobne naselitve, ki jo nekako zaključuje že omenjeni rimski jarek v smeri Rabelčja vas — Grajena. Prav na tem delu izkopišča je bila naselbinska plast posebno izrazita, jame so bile v primerjavi z drugimi presenetljive velikosti (do 1,40 m šir. in do 40 cm gl.). Večinoma so vsebovale močno plast hišnega lepa in oglja, tu in tam tudi kamenje ter številne keramične odlomke bro-nastodobnega posodja.. Običajni ornament predstavlja vtisnjeno rebro ali gladek rob pod vratom, večidel sivih in rjavo rdečih sten in temnih prelomov. Povsem drugačna pa je bila situacija na drugi strani izkopa — za remizo, kjer smo ugotavljali mlajšo srednjo bronastodobno naselitveno fazo in obenem navezovali njen obseg na lanskoletna izkopavanja. V skupnem pogledu so izsledki odlično dopolnili časovno vrzel naselbine. V južnem profilu smo odkrili še en žarni grob Ha B stopnje, ki ga bomo v sklopu grobišča vključili v obravnavo. Če lahko strnemo nekaj zaključnih misli, ugotavljamo, da se je naselbina širila na kakšnih 4000 m2 velikem prostoru na plodnih ravninskih tleh, kar priča za ustaljeno in gospodarsko utrjeno poljedelsko prebivalstvo. Nadaljevala je razvoj prvotne enolitske postojanke nad Grajeno (v času nekako med 2200 in 1700 pr. n. št.) in se postopno širila.najprej ob omenjeni nizki rečni terasi, pozneje pa proti današnji Volkmerjevi cesti, v mlajšem obdobju bronaste dobe pa od tod dalje proti sev.-vzhodu. na teren današnjih novogradenj Ziherlove ploščadi. In prav ti prebivalci so po vsej verjetnosti pokopavali svoje rajne prav na prostoru že opuščene in zakrite prej le nakazane naselbine. Prekrili so jo sloji zemlje s svojo večno skrivnostjo dogajanj, žalosti in veselja, hotenja in smrti, skratka — življenja. Preteči je moralo dolgo obdobje približno 3500 do 4000 let, da je človeku zopet dano razvozlati nepopisan list nekih davnih dogajanj, ki izžarevajo v sedanjost, in ga bomo morali izročiti dalje, preden potone v temi neznanega. In nehote se mi vsiljuje vprašanje, kdo si pravzaprav drzne prilaščati pravico uničevati te krhke in nemočne sledove v moderni družbi tega vsemogočnega 20. stoletja!? Da ne bomo zašli predaleč, pa se zopet povrnimo v 1. tosočletje pr. n. št. k že prej omenjenim žarnim grobovom, ki bodo v naši obravnavi podrobno zajeti in v svoji celovitosti prvič predstavljeni na enem mestu. Doslej smo v teku vseh akcij rešili skupno 15 žarnih grobov, od tega pade glavnina na raziskave iz I. 1977 (10 grobov), ki so že objavljeni v Razpravah Narodnega muzeja v Ljubljani.4 Tako jih bomo v našem prikazu samo tabelarno predočili in vključili v kronološko razčlenitev, ostale pa bomo interpretirali v podrobnostih. L. 1982 smo na prostoru tehničnih delavnic med ostanki bronasto-dobne naselbine odkrili štiri grobove, ki se vključujejo v kulturni krog I. 1977 odkritega grobišča. Grob 1 (T. 4, sl. 1). Grobna jama v vel. 48x45cm je bila prosto vkopana v plast rumeno-rjave ilovice 1,10 m pod današnjo površino. Žganina s kostmi je bila 12 cm debelo nasuta na dno grobne jame, v katero so pridali samo dva odlomka keramične posode: 1. fragment ustja latvice z uvihanim ustjem iz svetlo rjavo žgane gline (T. 4:1). 2. nedoločljiv drobec rjavo žgane posode. Grob 2 (T. 4, sl. 2). Mala grobna jama rahlo ovalne oblike v vel. 30x33 cm je bila prosto vkopana kot zgornja. Ob stran so položili latvico, vanjo pa nasuli nekaj žganine s kostmi, ostalo pa potrosili po grobni jamici 5—7 cm debelo. 1. Poškodovana latvica iz neenakomerno sivo rjavo žgane prečiščene gline z rdečkastimi lisami in s hrapavo neizglajeno površino. Na prehodu iz ramena na največji obod je okrašena z neenakomernim nizom kratkih vertikalnih vrezov, ki se zaključijo s kratkim bradavičastim nastavkom. Viš. 5,4 cm, pr. ustja 9,2 cm (T. 4:2). Grob 3 (T. 4, sl. 3, 4). V rahlo ovalno, 1,10 m globoko vkopano grobno jamo vel. 52x49 cm so nasuli do 17 cm debeli sloj žganine s kostmi. Nanj so postavili žaro in vanjo položili tudi nekaj žganine z odbranimi kostmi. Med pepelom so ležali še trije fragmenti velike posode, nesestavljivo. 1. Kosi ostenja posode iz dobro žgane gline. Prelom kaže znotraj oker, zunaj temno sivo barvo. Zunanja površina je skrbno zglajena. Vel. najv. fragm. 3,5 x 2,8 cm (T. 4:3). 2. Poškodovan kroglasto bikonično oblikovan lonec z izvihanim ustjem iz sivo žgane gline in neizglajeno površino. Na spodnjem delu ostenja je okrašen z neenakomerno potekajočim vtisnjenim razčlenjenim rebrom. Viš. 23 cm, pr. u. 18,4 cm, pr. najv. o. 23,8 cm, pr. dna 12,8 cm (T. 4:4). Grob 4 (T. 4, sl. 4). Okroglo oblikovana grobna jama v vel. 38 x 39 cm je bila vkopana 1,15 m pod današnjo površino. Žganina s kostmi, od tega je bilo nekaj nedogorelih večjih koščkov, je bila do 15 cm debelo nasuta po celotni jami. Pridana žara — po obliki amfora, ni bila več v celoti ohranjena. Pokrita je bila s tremi odlomki večjega lonca. 1. Poškodovana amforasta žara iz neenakomerno rdečkasto rjavo žgane gline s hrapavo površino. Višji konični vrat z izvihanim ustjem prehaja po komaj naznačeni kaneluri v bikonični obod z rahlo vboklim dnom. Viš. 12,8 cm, pr. u. 9,1 cm, pr. najv. o. 14,8 cm, pr. dna 5,6 cm (T. 4:5). 2. Trije fragmenti lonca z izvihanim ustjem in okrasom razčlenjenega rebra. Ker gre za malo ostankov, je rekonstrukcija lonca lahko le približna (T. 4:6). Leta 1983 smo na izkopu za remizo odkrili le en sam grob. Grob 1 (T. 4/1983). Grobna jama okrogle oblike v vel. 40x40 cm je bila prosto vkopana v plast sivo rumene ilovice 100 cm pod rušo. Vanjo so nasuli 15 cm debeli sloj žganine s kostmi, slednje so bile bolj skoncentrirane v severo-zahodnem delu grobne jame. Grob je bil brez vsakršnih pridatkov. V okviru raziskanih grobov ugotavljamo, da so bile to preprosto v zemljo vkopane jame brez kakršnekoli grobne konstrukcije, (sl. 1) Tako niti v enem primeru ni bila grobna jama obložena s kamni ali pa z njimi prekrita, kar je sicer običajno v tistem času na bližnjih grobiščih kot so Ruše, Maribor-Pobrežje,... Najpogosteje so na dno skromno nasuli pepel z ostanki sežganih kosti, večinoma pa je bil položen v žaro ali pa hkrati razsut po jamah, redkeje pa so ga zbrali samo v žaro. Pridane posode, bodisi kot žare ali spremni pridatki, so bile prostoročno izdelane iz prečiščene gline, mešane z drobnim peskom. Prostoročno postopno modeliranje je bilo osnovni izdelovalni način, tako da so najprej iz enega kosa izoblikovali dno in ga na robovih zasukali navzgor in stene dozidavah z glinenimi svaljki. Edino malo posodje so lahko izdelovali iz enega kosa gline. Opažamo skrbno izdelavo, zunanjo površino pa so na nekaterih posodah estetsko obogatili z glajenjem O 50 cm GROB Tla o 50cm 4 GROB 15 GROB 13 50 cm GROB 12 legenda grobni sip žganina sežgane Človeške kosti flgsal ilovica 1 GROB 9 NAJDBA 1 in s preprostim ornamentalnim vzorcem. Večina ornamenta je izdelana na preprost način od vrezane črte, žlebljenja, vtisnjeno rebro, plitve kanelurer ki v enem primeru nastopajo v trilimijskih vzporednicah (T. 1:3). Posebej je treba opozoriti na pazljivo izveden okras na žari v gr. 13 (T. 2:3) z drobnimi poševnimi cikcakastimi vrezi, kar je bila nasplošno zelo pribijubijena ornamentalna prvina tistega časa. Izvedba ornamenta v mehke stene posod v tehničnem pogledu verjetno ni bila tako zahtevna: podobno tudi glajenje, le da so pri tem ostenje deloma že posušili. Za glajenje so uporabljali leseno deščico in mokro krpo ali kožo, za popolnejšo izdelavo na manj dostopnih delih pa kar golo roko.5 Povedati je treba še nekaj besed o žganju posod, saj je le to predstavljalo najpomembnejšo fazo izdelave. Opažamo, da so vse posode bolj ali manj neenakomerno žgane, kar je odvisno od višine temperature in od strukture gline pri preprostem postopku žganja z oksidacijo. V tistem času so že poznali lončarske peči, vendar pa je prav neenakomerno žganje najboljši dokaz, da se je postopek odvijal na prostem na grmadi. Zaradi neenakomernega gorenja je bila razžarjena lončenina Izpostavljena različnim temperaturam, kar je povzročalo lisasta ostenja.6 Prav na osnovi takšnih posod skušamo prodreti v široko kulturno zgodovinsko podobo določenega obdobja. To pa nam omogoča znanstveno vrednotenje posameznih keramičnih tipov, v kolikor jih spremlja še kovinsko gradivo, pa v skupnem nastopu dobimo dokaj trdno kronološko oporo. Splošno rečeno, tipi posod na našem grobišču v svoji celovitosti ne izstopajo iz že ustaljenega tipološkega okvira posodja v podravskih žarnih grobiščih Ha B stopnje, (sl. 2, 3) Zaradi skromnega števila odkopanih grobov nimamo nekaterih tipičnih zvrsti karakteristične keramike, znane iz sosednjih najdišč. Tako nimamo za Podravje značilnih in trdno zakoreninjenih velikih bikoničnih in vedrasto oblikovanih žar,7 dalje priljubljenih in na široko uporabnih vrčev različno oblikovanih profilov, katerih razširjenost sega proti jugovzhodu, kjer upravičeno iščemo njihovo tipološko poreklo.8 V tem pa se nam nakazujejo stične točke z dobovskim najdiščem in nekoliko pojasnjujejo odnose Podravja do sosednjih žarnogrobiščnih skupin.9 Med dosedanjim gradivom se težko odločamo v detajlno kronološko razčlenitev. Med karakteristično keramiko starinskih oblikovnih potez spada posoda na T. 3:2, ki spominja na pobreški primer in se uvršča med najstarejše najdbe Ha B 1 stopnje.10 Iz tipološke analize sklepamo, da žari na T. 1, sl. 2 in T. 3, sl. 1 s svojo nerazčlenjenostjo kroglastega ostenja in široko razprtega ustja spada verjetno med najstarejše tipe, kakršni se družijo na Pobrežju z dvoročajno skodelico, očalasto fibulo Tipični amfori na T. 1, sl. 1 in T. 2, sl. 6 predstavljata pogosto obliko izrazito bikoničnih žar mlajše Ha B stopnje, kakršne z nepomembnimi odstopanji družijo sosednja podravska grobišča13 s tistimi v Posavini in Bosni, dalje v zahodni Madžarski, na Češko-Moravski idr.14 Amforo z bolj pokončno oblikovanim cilindričnim vratom (T. 4:5) spremlja lonec, ki je podoben žari v gr. 3 (T. 4:4), kjer pritegne okras razčlenjenega nazobčanega rebra. Rebro predstavlja v bistvu zelo preprosto obliko plastičnega okrasa žarnogrobiščne keramike.15 Povezava tega okrasa v Podravju z Ljubljano se omejuje predvsem na najmlajši dei podravskih nekropol in na stopnjo Lj. Il b. V Podravju vključno s Poštelo pride okras do izraza predvsem na loncih, ki pa že izražajo težnjo novega časa.16 Pogost je tudi v sosedstvu n. pr. v Obsolbju in naprej do juga Moravske, kjer se nadaljuje v Ha C obdobje.17 V primerjavi z Dobovo nudijo prav amfore trdejšo povezavo med skupinami, ki se izraža bolj v tipu posod kot v samih podrobnostih oblikovanja trupa in vratu.18 Na koncu moramo omeniti še posodo iz gr. 13 (T. 2:3), ki je svojstven primerek na našem grobišču in dosedaj — razen Hajdine— nima ustreznih analogij na podravskem teritoriju. Kovinsko gradivo zastopa samo skromna najdba treh bronastih zapestnic (T. 2:4, 5), ki so bile položene v žaro. Kljub temu ne smemo prezreti njihovega kronološkega in teritorialnega širjenja na sosednja najdišča, kjer s spremnimi najdbami izpričujejo nekoliko starejšo časovno pripadnost. Ne smemo pa zamolčati, da se v našem grobu ne oddaljijo od kronološko že opredeljene žare, saj jih v tipno podobnih 'različicah v profilu in okrasu drobnih vrezov najdemo tudi v mlajši žarnogrobiščni stopnji.19 Po tem zgoščenem prikazu lahko zaključimo, da pripada ptujsko grobišče vrsti planih žarnih nekropol t. im. dobovsko-ruške skupine, ki zajema bogato kulturo pozne bronaste dobe v Sloveniji. Z novo naj-diščno točko znatno dopolnjuje zemljepisno razprostranjenost obsežnega kulturnega kroga. Gradivo se vklaplja v že dane kronološke okvire H. Müller-Karpejeve Ha B 1-3 stopnje, t. j. v grobem zaobjeto med I. 1000—800 pr. n. št. Spričo nepopolne raziskanosti grobišča jih ni mogoče ozko razdvojiti, čeprav analiza notranje kronologije le govori za pripadnosti različnim stopnjam v okviru navedene tristopenjske delitve mlajše kulture žarnih grobišč. Na ugibanje pa smo primorani do dokončnega odgovora, ki je zaenkrat ali pa za vselej skrit v zemlji. Nemočni obstanemo pred velikim vprašanjem! Erforschung der urgeschlchtHchen Epochen In Ptuj Umfangreiche Schutzausgrabungen auf dem Areal vom Mittelschulzentrum — Rabelčja vas in Ptuj wurden unter der Leitung von dem Institut zum Denkmalschutz aus Maribor vom Jahr 1977 bis zum Jahr 1983 durchgeführt. In der Zeit wurden Ansiedlungsreste vom Ende des Neolithikums und der Übergangszeit mit der Ansiedlungskontinuität ins Bronzezeitalter entdeckt. Man vermutet, dass die ganze Ansiedlung cca. 4000 ms umfasste, was auf wirtschaftlich feste Ackerleute deutet. Wegen der eigenartigen Bauweise der einzelnen Objekte konnte aber der gesamte Ansiedlungsumfang nicht erforscht werden. In der Zeit der Urnengrabstätte wurden aber die toten Einwohner aus der naheliegenden Ansiedlung (Ziherlova ploščad) hier auf diesem Gebiet begraben. Es wurden 15 Urnengrabstätten entdeckt, ein Teil davon wurde schon dargestellt, die anderen umfasst diese Abhandlung. Die erforschten Grabstätten zeigen einfache, in die Erde eingegrabene Gruben, ohne eine Grabkonstruktion. Das dazugegebene Geschirr, so Urnen wie auch anderes Zubehör, bleiben im typologischen Rahmen des Geschirrs der Drauer Urnengrabstätte der Ha B Stufe. Kurz gesagt, Ptujer Grabstätten gehören zu den im Freien stehenden gebrannten Nekropolen der Dobovaer-Rušeer Gruppe. Die neue Entdeckung ergänzt wesentlich die Ausbreitung dieses umfangreichen Kulturkreises. Das Material reicht in den Zeitrahmen der H. Müller — Karper Ha B 1—3 Stufe, die umfasst die Zeit vom Jahr 1000 bis zum Jahr 800 vor unserer Zeitrechnung. Wegen der mangelhaften Erforschung der Grabstätte, können sie nicht genau getrennt werden, obwohl die Analyse der inneren Stufen im Rahmen der angegebenen dre-stufigen Teilung des jüngeren Zeitalters der Urnengrabstätten zeigt. Opombe 1 Zavod SRS za varstvo naravne In kulturne dediščine pod vodstvorn dr. I. Curk opravlja konservatorsko raziskovalno nalogo, ki s,o ji tema Osnove za spomeniško valorizacijo znotraj . večjih naselbinskih aglomeracij iz posameznih arheoloških dob, Del. sev. in vzh. roba zemljišča je bil vključen v sondiranje leta 1976. 2 Ročne izkope so v veliki meri pomagali opraviti dijaki SSC In se vodstvu šole na tem ‘ mestu zahvaljujem za razumevanje. 3 Zaradi neusklajene gradnje objektov in tako občasnih potreb po sprostitvi arheološkega terena žal nismo mogli raziskati naselbine sistematično, kar je nepopravljiva škoda. 4 M.Strmičnik Gulič, Situla 20/21 (1980) 61 ss. 5 J;. Dular, Halštatska keramika v Sloveniji, Dela SAZU 23 (1982), 146 ss. 6 J Dular, o.‘c., 149. , . 7 Nipr. S. Pahič, Drugo, žarno grobišče v Rušah. Razprave I. razr. SAZU 4/3 (1957) T. X : XVII. Odslej citiram Pahič, Ruše. Isti, Pobrežje. Arh. kat. in monograf. 6 (1972), T. I : 15, 2 Idr. Odslej-: Pahič, Pobrežje; G. Wurmbrand, Das Urnenfeld von Maria-Rast; posebni odtis Iz Archiv für Anthropologie 11, 1979, T. I : 1-3, 7, 8. 8 Primerjaj razne tipe pr? S. Pahič, Ruše T. I : 5, IV : 4, VIII : 5, 6, XI : 4, XIV : 4; Isti, Pobrežje T. 5 : 8, 9 : 1; 15 : 18 idr.; za Maribor : H. Müller-Karpe, Beiträge zur Chronologie der Urnenfelderzeit nördlich und südlich der Alpen (Römisch-Germ. Forsch. 22, 1959), Odslej citiram Chronologie, T. 121 : 1-7; Ptujski grad: J. Korošec, Predzgodovinska naselbina na Ptujskem gradu (1961) sl. 21, 22, 26 a; sedaj še B. Teržan, Ruška kronika (1984), 85; za Dalj: Hoffilleri CVA. Yougoslavie 2 (1938), VI Cc, pl. 18/9, 21/6. 9 J. Dular, Arheol. vestnik 29 (1978) 36 ss s 'kombinacijsko in kronološko tabelo. 10 S. Pahič, Pobrežje, T. 8 : 5-13. C. Eibner, Archaeologia Austriaca Beiheft 12 (1974) T. I. : a; 12 : a, c, idr. 11 S; Pahič, Pobrežje 15, T. 3. : 9, 7 : 12, 11 : 15, 21 : 1. 12 K. Vinski-Gašparini, Kultura polja sa žarama u sjevernoj Hrvatskoj (Zadar 1973) T. 24.: 4. 13 M. Strmčnik Gulič, o. c., op. 1*1 s podrobnimi primerjavami. 14 V. Hoffiller, o.,'c., pl. 10/5, 6; 14/4, 8. K. Vinskl-Gasparini, o. c. 150 ss, T. 24,4 z nadaljnjo literaturo in podrobnejšim ovrednotenjem. I F. Ctare, Dobova, Posavski muzej Brežice, knjiga 2 (1975). Dalje cit. Dobova. F. v. Tempa, 24/25. Ber. RGK. 1934^5, 105 in tabele K. v. Miške. Die prähistorische Ahsjedlung Velem-St. Vid, IBd (1908). S. Fpltlno, Veiemszentvid, Ein Urzeiliches Kulturcen-trum ,In Mitteleuropa (Wien 1958) 20 ss. J. Rihovsky, Pamatky Arch. 49. 1958, 80 ss. 15~Starè, Ilirsko grobišče pri Dobovi, Razprave 1. razr. SAZU 3 (1953) T. 19 : 2. T. 22,3 3 idr, I; Puš, Žarnogrobiščna nekropola na dvorišču SAZU v U., Razprave 1. razr. SAZU (1971) T. 4 : 1, T. 6 : ‘1 idr. T. Knez, Arheol. vestnik 17 (1968) T. 5 : 2, T. 6 : 5, T. 7:3 Idr. F. Stare, Prazgodovinske Vače, Arheološki katalogi Slovenije 1 (1955) T. 86 : 51. 16 H- Müller-Karpe, Chronologie, T. 113 : K 1, G, T. 114 : 11 (Ruše); T. 116 : 30 (Hajdina); T. 121 : 12 (Maribor). Š. Pahič, Časopis za zgod. In narodop. n. v. 10 (1974) 4 ss, op. 17, r T. 7. C. Dobiat, Das hallstattzeitliche Gräberfeld von Kleiklein und seine Keramik, Schild von Steier, Beiheft 1 (Graz 1980). 17 S. Pahič, o. c., 56, öp. '17 i nadaljnjo literaturo In op. 189; na tem mestu tudi podrobneje osvetljuje izvor tega ornamenta. 18 Starè, Razprave 1. razr. SAZU 3, 1953, 111 ss. Npr. T. I. : 1, IV : 1, V : 1 In isti, Dobova, razne tabele; J. Dular, o. c., 40. 19 H. Müller-Karpe, Chronologie, T. 118 : 38, 39. S. Pahič, Pobrežje, T. 2 : 15, 16 idr. M. Tomanič Jevremov SSjf"*- POSELITEV PTUJA INJ NJEGOVE OKOLICE V PRAZGODOVINI Načrtna raziskovanja prazgodovinskih najdišč na območju Ptuja so bila do leta 1946 dokaj skromna. Ta so se pričela šele leta 1906 in 1907, ko so raziskovali poznobronasto grobišče na Zg. Hajdini in gomile v Sp. Podložah. Na Hajdini je prvo leto vodil izkopavanja mr. Pollak, druga pa F. Ferk, ki navaja v Tagesposte (26. 7. 1907), »da so že maja 1904 pri gradnji hiše g. Metrich na njenem vrtu naleteli na posode in bronaste okraske.« Isto leto je Muzejsko društvo iz Ptuja raziskovalo .gomile v Sp. Podložah pod Ptujsko goro. Leta 1907 pa je eno izmed manjših gomil raziskovalo Zgodovinsko društvo iz Maribora, šele po 34 letih presledka je W. Schmid pričel z raziskovanjem v Forminu, kjer so že v letih 1935—1939 pri kopanju gramoza slučajno odkrili najdbe iz latenskih in zgodnjerimskih žganih in skeletnih grobov. Tako so bile mnoge najdbe izpred vojnih in medvojnih let odkrite le slučajno pri raznih zemeljskih delih in le nekaj od teh jih je v ptujskem muzeju. Kot antične so tudi prazgodovinske najdbe do ustanovitve Muzejskega društva v Ptuju, pa tudi pozneje, pošiljali v graški muzej in muzej na Dunaju, nekaj najdb je v Pokrajinskem muzeju v Mariboru, v privatni lasti ali pa so izgubljene. šele v povojnem času, predvsem pa v zadnjem desetletju, so bile odkrite, lahko bi rekli, najdbe iz skoraj vseh prazgodovinskih obdobij, s katerimi se Ptuj nedvomno uvršča med naša najpomembnejša najdišča. Pridobljena so bila s sistematičnim raziskovanjem ali pri topografiji. Najstarejšim najdbam so se pridružile posamezne najdbe kamnitega orodja in sekir, odkrite slučajno pri raznih delih v Juršincih,1 Gaberni-ku,2 Strmcu pri Polenšaku,3 Vitomarcih,4 Stojncih,5 Hvaletincih,6 Vidmu pri Ptuju,7 Zarriušanih,8 Gorišnici,9 iz okolice Ptuja10 in Podlehnika. Leta 1946/47 sta bili raziskani eneolitska in bronastodobna naselbina na grajskem griču, odkrite tudi najdbe iz latenskega obdobja,11 leta 1949 pri izkopavanju na Panorami najdene nekaj latenske keramike,12 leta 1951 odkriti bronastodobni grobovi v Turnišču pri Ptuju,13 leta 1950 so odkrili ter leta 1955 in 197114 sondirali poznobronastodobno naselbino na Sp. Hajdini. Leta 1971 so prav tam pri raziskovanju antičnih ostalin odkrili keltske novce,15 leta 1975 pa med drugim peč ža žganje keramike in keramiko iz latenskega obdobja.16 Leta 195917 in pozneje leta 1970,18 ko smo opravili tudi manjše sondiranje, so pri širjenju gramoznice v Brstju odkrili keltske predmete iz žganih grobov. Leta 1961 je bilo v Forminu odkritih tudi nekaj najdb iz latenskega obdobja,19 leta 1973 in 1974 pa pri zavarovalnih izkopavanjih dva poznobronastodobna grobova.20 Leta 1973 smo pri sondiranju in nadzorih nad individualno gradnjo odkrili sledove poznobronastodobne naselbine v Rabelčji vasi, na prostoru današnje Ziherlove ploščadi,21 kjer so pozneje v letih 1974—1980 pri zaščitnih sistematičnih izkopavanjih odkrili razen že prej omenjene naselbine tudi »jantarjevo cesto«, najdbe starejše železne dobe in najdbe iz latenskega obdobja,22 nekoliko vzhodneje od te pa so na prostoru današnjega srednješolskega centra usmerjenega izobraževanja v letih 1977 in 1980—1982 odkrili eneolitsko zgodnjebronastodobno in srednje-bronastodobno naselbino ter nekaj grobov iz pozne bronasti dobe.23 Ob Potrčevi cesti v Ptuju, na prostoru današnje stavbe Mesokombinata Perutnina Ptuj, so leta 1977 odkrili žgane grobove iz prehoda srednje v pozno bronasto dobo.24 Isto leto so s sondami ugotovili sledove eneo-litskih naselbin v Podvincih in Bratislavcih.25 Leta 1981 so ugotovili 21 gomil iz starejše železne dobe na Sp. Savinskem,26 leta 1982 pa so sondirali gomilo v Sp. Podložah pod Ptujsko goro.27 če sklepamo po najdbah kamnitega orodja in sekir (karta razprostranjenosti), ki jih lahko pripišemo najstarejšim obdobjem poselitve, lahko z gotovostjo rečemo, da je bilo območje Ptuja in ptujske občine dokaj gosto naseljeno. Vendar imamo do danes odkritih in zaznamovanih le nekaj naselbin, in to predvsem na območju Ptuja. Vzrok temu je gotovo neraziskanost terena, saj ni bilo na območju Haloz niti na območju Slovenskih goric, kjer so te najdbe najštevilnejše, opravljenih skoraj nobenih raziskovanj. Kovačič in Pollak sicer omenjata neolitske naselbine v Halozah v Zavrču, na Borlu ter v Slovenskih goricah v Strejacih in Slomih, vendar brez dodatnih raziskovanj ostanejo to zaenkrat le domneve. Doslej so bile ugotovljene le štiri eneolitske naselbine, in to: v Podvincih, Bratislavcih, dve na Ptuju. Ena izmed teh je na grajskem griču, druga neko- liko severovzhodno od te na zemljišču današnjega srednješolskega centra usmerjenega izobraževanja. Naselbina na grajskem griču je bila odkrita na naravno utrjenem prostoru pri arheoloških izkopavanjih slovanskega grobišča na nekdanjem turnirskem prostoru v letih 1946/47. Zaradi poznejših intenzivnih posegov v to zemljišče tako v različnih arheoloških kot tudi poznejših obdobjih, ni bilo moč zaslediti nobenih gradbenih ostalin, pač pa le keramične in kamnite izdelke za vsakdanjo rabo, ki pripadajo kulturnemu krogu »alpskega faciesa lengyelske kulture« po Korošču,28 »Polshalsh-Strappelkogel« po Pittioniju29, »lasinjski« po Dimitrijeviču30 ali »škocjansko-lasinjski kulturi«.3! Nekaj keramičnih izdelkov pa pripada poznejši »vučedolski« oziroma »slavonski« kulturi, ki se je okrog leta 1800 pred n. št. iz Slavonije razširila tudi v naše kraje.32 Tako se življenje na tej naselbini konča okrog leta 1700 pred n. št. Naslednjo poselitev tega prostora lahko zasledimo šele po prihodu novih prebivalcev in sodi časovno v pozno bronasto dobo ali t. im. kulturo žarnih grobišč. Sledove druge naselbine, ki je za razliko od prve, s katero je tudi živela istočasno, bila odkrita na ravnini, so odkrili v letih 1980—1982 na prostoru današnjega srednješolskega centra usmerjnega izobraževanja. Sodeč po najdbah jo uvrščajo v »alpski facies lengyelske kulture«.33 Medtem ko naselbina na grajskem griču preneha s slavonsko kulturo okrog 1700 pred n. št., pa se le-ta nadaljuje še v zgodnji in srednji bronasti dobi in preneha okrog leta 1300 pred n. št.34 V pozni bronasti dobi, ko so naselbino na grajskem griču ponovno obljudili, pa so ta prostor uporabljali za grobišče. Takratni prebivalci so si izbrali za življenje zemljišče nekoliko vzhodneje od grobišča, na prostoru, kjer je danes zgrajena nova stanovanjska soseska, Ziherlova ploščad. Seliščni ostanki v Podvincih in Bratislavcih so bili odkriti leta 1977 pri sondiranju trase plinovoda. Zaradi pičlih sredstev so bila sondiranja omejena le na samo traso. Odgovor na to, kakšen obseg sta imeli naselbini in koliko časa sta le-ti živeli, bodo dala poznejša raziskovanja. V Podvincih so sondirali na p. št. 731; 699/3, 7; 707/1; 709/1 in 706, vse k. o. Podvinci. Fragmente keramičnih izdelkov za vsakdanjo rabo (T. 1; 6, 7), ki pripadajo tej ravninski naselbini, so ugotovili 40 cm pod površino v plasti rjave ilovice.35 V Bratislavcih so na padcu griča na pare. št.: 350/8 k. o. Bratislavci, na gl. ca 40 cm v rjavi ilovici odkrili fragmente keramičnih izdelkov za vsakdanjo rabo (T. 1; 1-5), med katerimi je tudi fragmentirana zajemalka.36 V ptujskem muzeju je tudi nekaj fragmentov eneolitske keramike, ki so bili odkriti leta 1942 na Vičavi v antičnih ruševinah rimske vile.37 V graškem Joaneumu pa je iz okolice Ptuja bakrena sekira z luknjo. Sekire take vrste daje R. Pittioni v čas eneolita in v kulturni krog tipa »Polshals-Strappelkogel«.38 Času teh poselitev je po letu 1700 sledila bronasta doba. Najdb iz tega časa je izredno malo. Seliščni ostanki so bili odkriti le v Ptuju, na zemljišču srednješolskega centra usmerjenega izobraževanja, saj se je eneolitska naselbina nadaljevala še v zgodnji in srednji bronasti dobi. V ta čas spadajo tudi trije skeletni grobovi, odkriti leta 1951 v Turnišču pri Ptuju, ki sodeč po najdbah, sodijo v začetek srednje bronaste dobe in časovno v 16. stol. pred n. št.,39 ter bronast meč iz Moškanjec.40 V graškem Joaneumu je tudi skupno 19 prazgodovinskih in rimskih posod ter 27 kovinskih izdelkov, ki pripadajo skupini južnopanonske in-krustirane keramike in rimski dobi vse do 4. stol. V graških poročilih iz leta 1900 so te najdbe uvrščene med najdbe na štajerskem. V kolikor ne gre za predmete, ki jih je po raznih krajih zbral kak zbiratelj, bi najdba lahko izvirala iz Ptuja, ki je bil dolgo poseljen v prazgodovini in antiki. Časovno jo uvrščajo v čas po letu 1600, torej v dobo, ko se tod začne uveljavljati kultura srednjebronastodobnih gomil.41 Izrednega pomena za spoznavanje prazgodovinskih obdobij Ptuja so vsekakor leta 1977 odkriti trije plani žarni grobovi ob Potrčevi cesti, na pare. št. 1441/1, 1444/1 in 1445 vse k. o. Ptuj pri raziskovanju zemljišča, namenjenega gradnji upravne stavbe Mesokombinata Perutnine Ptuj.42 Grob 1 je bil odkrit na gl. ca 190 cm in vkopan v plast mivke, mešane z rumeno ilovico. Grobna jama ni bila z ničimer obložena. V njem sta bila dva lonca (T. 2; 1, 2). Dvoročajni lonec s plastičnimi izboklinami na največji površini je služil kot žara. V njem so bile kalcinirane kosti. Posamezne kalcinirane kosti so bile tudi okrog žare. Grob 2 je bil prav tako vkopan v mivko, mešano z rumeno ilovico, na gl. ca 200 cm. Tik ob njegovi severovzhodni strani je bil večji recentni vkop, ki je grob poškodoval. Žara (T. 2; 5), ki je ohranjena le do največje periferije, je bila zapolnjena s sežganimi kostmi ter z nekaj žganine in mivke. Okrog žare so bile druge razbite posode: skodela (T. 2; 6), spodnji del lonca (T. 2; 7), ustje in ostenje dvoročajnega lonca in nekaj drugih manjših fragmentov. Fragmenti keramike in kalcinirane kosti so bili odkriti po vsej južni površini kvadranta. V južnem profilu tega kvadrata je bil na gl. ca 195 cm odkrit grob 3, vkopan v isto plast kot ostala grobova. Grobna jama je imela premer 70 cm in je bila obložena z oblicami. Sežgane kosti so bile v enoročaj-nem loncu s plastičnimi bunčicami na največji površini (T. 2; 3), ki je bil pokrit s keramičnimi fragmenti in obložen s peščencem. Nekoliko južneje od žare je bila na vrhu skodela (T. 2; 4), obrnjena z ustjem na- vzdol. Okrog grobne jame ni bilo nobenih kalciniranih kosti, niti oglja. Sodeč po najdbah v grobovih, ki v tem primeru pripadajo le keramičnim izdelkom, lahko prištevamo le-te v t im. »virovitičko skupno«, ki jo K. Vinski Gasparini uvršča v čas 1. faze kulture žarnih grobišč v severni Hrvatski in jo datira od prehoda Bd C v Bd D. Njeno zgornjo mejo postavlja nekako na konec 14. oziroma na začetek 13. stol. pred. n. št., spodnjo pa v čas zadnjih desetletij 13. stol.43 Pogrebni običaji te skupine se manifestirajo izključno s sežiganjem in ravnimi planimi grobovi. žara je ponavadi obložena s fragmenti keramike, kot pri grobu 2, ponekod je pokrita s skledo, z dnom, obrnjenim navzgor, pri grobu 3 le s keramičnimi fragmenti. Morda je bil pokrit tudi grob 2, ki je bil poškodovan s poznejšim vkopom. Razbijanje keramike nad grobom in oblaganje žare z njenimi fragmenti je specifično za virovitičko skupino.44 V Sloveniji so iz tega časa znani le grob iz Kamnika ter grobovi iz grobišča Bled-Žaie. Verjetno gre pri tem le za najstarejše grobove, ki jih bomo lahko vključili na začetek ljubljanske, oziroma dobovsko-ruške skupine.45 Istemu času bi lahko pripisali igli z makovo glavico, ki sta bili najdeni v ruševinah antične vile na Vičavi.45 V 13. in 12. stol. pred. n. št. se namreč v Evropi uveljavlja nova kultura ljudstev z žganimi grobovi, s katerimi so povezani veliki premiki. Dokaz tega nemirnega obdobja so številne založne najdbe, odkrite v Sloveniji in predvsem v severovzhodni Hrvatski. Na območju ptujske občine je znana le ena izmed teh, odkrita slučajno leta 1898 pri sajenju sadnega drevja v Pridni vasi pri čermožišah v Halozah, od katere je 79 predmetov v graškem Joaneumu, štirje so v Pokrajinskem muzeju v Mariboru, nekaj pa jih je v zasebni lasti.47 V celoti H. Müller Karpe pripisuje ta depo v obdobje Ha A, časovno torej v 12. in 11. stol. pred n. št.48 Tem najdbam se je pridružila leta 1983 odkrita bronasta plavutasta sekira (T. 1; 8), ki so jo odkrili delavci pri strojnih delih na gozdni cesti pri čermožišah na območju Maclja.49 Ali gre pri tem le za osamljeno najdbo ali pa lahko morda v bližini prejšnjega depoja pričakujemo še en depo, zaenkrat še ne vemo. Okrog leta 1000 pred n. št. se je v naše kraje z vzhoda po dolinah reke Drave in Mure naselilo novo, za sedaj še brezimeno ljudstvo, ki so ga doslej imenovali tudi Venete, Ilire, oziroma Protoilire.50 Temu valu je sledilo razmeroma mirno obdobje, ki zajema celotno obdobje Ha B po srednjeevropski kronologiji (1000—750 pred n. št.) in se konča s t. im. trakokimerijskim vpadom. Največ najdb z območja Ptuja pripada prav temu obdobju. Nastale so nove naselbine na ravninskih predelih ob vodah, kjer so bile stare prometne poti še ohranjene, o čemer nam pričajo odkrite naselbine v Ptuju, na grajskem griču, na današnji Ziherlovi ploščadi v Rabelčji vasi, njej pripadajoče grobišče na prostoru današnjega srednješolskega centra usmerjenega izobraževanja; naselbina na Sp. Hajdini ter njej pripadajoče grobišče na Zg. Hajdini, odkrita grobova v Forminu ter posamezne najdbe v Gorišnici in Juršincih, kjer je prav tako moč pričakovati odkritje novih naselbin. Odkrito gradivo pripada kulturnemu krogu »ruške«51 ali »dobovsko-ruške« skupine.52 Grobišče na Zg. Hajdini je bilo raziskano že leta 1906 in 1907. Njemu pripadajoča naselbina v ravnini je verjetno zavzemala večjo površino na robu nekdanje dravske terase.53 Naselbina na grajskem griču je bila na naravno utrjenem prostoru, od koder so znane najdbe iz eneolitskega obdobja. Raziskana je bila v letih 1946/47. Razen keramičnih izdelkov za vsakdanjo rabo, izdelkov iz kamna, kosti in brona so bili odkriti sledovi dveh hiš, ena v velikosti 5,2 X 3,3 m. Ostanki stavb so bili slabše ohranjeni zaradi poznejših posegov v ta prostor. Hiši sta bili po vsej verjetnosti zgrajeni na vodoravnih brunih, saj ni bilo odkritih sledov jam od stojk. Bili sta pravokotne oblike in orientirani v smeri vzhod-zahod. V notranjosti je bilo ognjišče. Razen teh so odkrili še 20 ognjišč, za katera domnevajo, da so bila vsa znotraj hiš. Bila so različno grajena: včasih so zemljo premazali z glino, nekatera so imela na robu posamezne oblice, pri drugih pa je bila pod premazom podlaga iz keramičnih fragmentov in posameznih oblic. Tej naselbini še ni bilo odkrito pripadajoče grobišče.54 Prve sledove naselbine v Rabelčji vasi, ki je bila prav tako na ravnini, smo zasledili leta 1973 pri gradnji sedanje ceste Borisa Kraigherja ter pri izkopih za individualno gradnjo. Tem so se pridružile najdbe iz obsežnih zaščitnih izkopavanj v letih 1974—1980 na prostoru današnje Ziherlove ploščadi. Razen sledov pravokotnih stavb, ki so bile usmerjene v smeri JZ—SM in S—J, so pod traso rimske ceste odkrili prazgodovinsko t. im. »jantarjevo cesto«, ki poteka tudi preko Ptuja. Stavbe so bile odkrite severno in južno od nje. Zgrajene so bile na navpičnih gredeh, o čemer nam pričajo odkrite jame — ostanki lesenih stojk. Razen gradbenih ostalin, hišnega lepa, so našli tudi keramične izdelke za vsakdanjo rabo (T. 3; 1—^10), bronaste izdelke in nekaj kamnitega orodja, predvsem sekire. Prazgodovinsko plast in njene gradbene ostaline je precej poškodovala poznejša rimska gradnja, ki je bila posebej intenzivna prav na tem območju. Do sedaj je bilo ugotovljeno, da je naselbina severno zavzemala prostor pod individualnimi stavbami ob sedanji cesti Borisa Kraigherja, na jugu je segala skoraj do Potrčeve ceste, na zahodu pa do potoka ob sedanji Volkmerjevi cesti, ki je bil v srednjem veku zasut. Kako daleč je segala na zahodu, ne vemo. Zadnji sledovi le-te so bili odkriti na izkopišču bloka 5. Verjetno se je v tej smeri širila še naprej, vendar je pri sondiranju in izkopavanju proti vzhodu niso odkrili.55 Tej naselbini pripadajoče grobišče je bilo odkrito zahodneje, in to na zemljišču današnjega srednješolskega centra usmerjenega izobraževanja, kjer so potekala raziskovanja v letih 1977 in 1980—1982. Odkritih je bilo nekaj žganih grobov, in to na prostoru, ki je bil naseljen že v eneolitski, zgodnji in pozni bronasti dobi.56 V časopisnih člankih zasledimo, da je minoritske njive tik za mestnim pokopališčem raziskoval že leta 1898—1899 V. Kohaut in našel 26 skeletnih in 159 žganih grobov ter druge najdbe, leta 1913 Saria ter leta 1937 Abramič, ki je med drugim odkril ostanke žganih grobov in skeletne grobove, ki pa so skoraj vsi brez pridatkov, le eden je imel železno sulico, drugi pa prstan in preprost bronast obesek.57 V Forminu so pri zaščitnih izkopavanjih v zvezi z gradnjo elektrarne Srednja Drava II v letih 1973 in 1974 odkrili med drugim tudi dva žgana grobova iz tistega časa58 V sosednji vasi Gorišnica je bila odkrita bronasta sulična ost, omenjena v poročilih graškega Joaneuma že leta 1875.59 Nekaj slučajnih najdb pa je znanih iz Juršincev v Slovenskih goricah, kjer so pri gradnji šole odkrili skodelico. Verjetno je bila na tem območju najdena tudi kamnita sekira, že leta 1864 je graški muzej od tod dobil bronasto tulasto sekiro.60 Po vsej verjetnosti je tu moč pričakovati odkritje naselbine. V Lovrencu na Dravskem polju in župečji vasi omenja Slekovec v »Župniji Sv. Lovrenca« leta 1885 žgane grobove, vendar bi le-ti lahko pripadali tudi rimskemu obdobju, saj so bili ti kraji v rimskem času dokaj obljudeni. V 8. stol. so ponovno nastopili nemirni časi. T. im. trakokimerijski vpad je sprožil zopet večje premike in prinesel bistvene spremembe, ki so v veliki meri spremenili naselitvene in kulturne razmere. Vendar se je žarnogrobiščna poselitev oblikovno nadaljevala še v poznejšem času. Neposredno nadaljevanje lahko zasledimo prav v Rabelčji vasi, na območju današnje Ziherlove ploščadi, v bližini t. im. »jantarjeve ceste«, kjer sta bila med drugim odkriti bronasta dvozankasta vozlasta (T. 3; 11) in čolničasta fibula {T. 3; 12). čolničasta fibula je bila odkrita tudi v Placarovcih. Prav pojav dvozankastih fibul je povezan s t. im. trakokimerijskim vpadom, ki pomeni začetek novega razvoja — začetek železne dobe. Pojav te v »ruški« skupini potrjuje domnevo, da ta skupina še živi, ko se že uveljavljajo čiste halštatske kulture.62 Starejšo tradicijo kažejo tudi najdbe iz uničenih planih žganih grobov na Savinskem pri Ptujski gori leta 1907.63 Leta 1980 pa so v neposredni bližini tega planega grobišča ob topografskih ogledih odkrili »izropane pred- rimske gomile«. Ugotovili so 21 gomil, od katerih jih je nepoškodovanih le četrtina.64 Nedaleč vstran so v ravnini znane gomile iz Sp. Pod-lož,65, ki so jih raziskovali leta 1906, 1907 in pozneje 1982. V ravninah ob obronkih Haloz so še gomile v Sp. Jablanah in Stražgonjcih.66 Na slednjo se namreč nanaša Abramičeva omemba »prazgodovinska bivališča s pripadajočo gomilo pri Pragerskem«.67 Sodeč po gomilah v Sp. Podiožah, planih im gomilnih grobovih na Savinskem, bi takšno naselbino lahko pričakovali na Ptujski gori,68 saj so se v tistem času naselbine z ravnin ob Dravi .umaknile na vzpetine, ki so, bile bolj utrjene. Verjetno pripada tistemu času utrjeno gradišče v Krčevini pri Ptuju, kjer so znane le neznatne najdbe.69 V Blatt Ptuj so omenjene tudi gomile na Zg. Hajdini, ki pa so danes zravnane, in najdba železnodobne keramike na območju griča pri cerkvici Sv. Roka na Sp. Bregu, vendar je bil grič nasut v 17. stol. Starejša železna doba torej tukaj ni zapustila tako bogatih in številnih najdišč, da bi ji po koncu žarnogrobiščne »ruške« skupine lahko pripisovali tak pomen. Najdbe iz tega območja pripadajo po Gabrovčevi razdelitvi halštatske kulture Slovenije v tretjo skupino,70 imenovano »Weis-Martijanec«71 »Klein-Glein-Martijanec«.72 Verjetno so ob koncu 3. stol pred n. št. vdrli iz vzhodne strani Kelti, ki so se prav tako kot ljudstva v času pozne bronaste dobe, naselili na ta območja vzdolž rek. Na našem območju kot tudi v Podravju ni najdb, ki bi dokazovale naselitev pred 3. stol. Iz zgodnjelatenskega časa poznamo le ranolatensko fibulo tipa miinsingen, za katero vemo le, da je bila odkrita nekje v okolici Ptuja, kaže pa prej na keltske vplive, ki so prišli k nam po trgovskih poteh.73 V tistem času je bil Ptuj z okolico zopet močneje naseljen, vendar imamo razen nekaj novcev znane najdbe predvsem iz ravninskih predelov ob rekah, tako grobišče iz Formina, Stojncev, Skorbe, Pleterij74 in Brstja.75 Vse te najdbe so bile odkrite slučajno pri raznih delih. Posamezne keltske ostaline pa so najdene tudi na arealu antične Poetovione, tako na ptujskem gradu, Ziherlovi ploščadi in Panorami, na Sp. Hajdini pri Ptuju in v Forminu pa tudi seliščne najdbe. Torej povsod tam, kjer so odkrite poznobronastodobne seliščne ali grobne najdbe. Razen teh so znane tudi najdbe posameznih keltskih novcev, ki kažejo nedvomno na prometne in trgovske poti. šest keltskih srebrnikov so odkrili na Hajdini pri Ptuju, od tega štiri na Sp. Hajdini, v bližini je opekarska peč, zlatnik v Markovcih pri Ptuju, po en srebrnik pri cerkvi Sv. Ožbolta v Ptuju, na Turškem vrhu pri Zavrču in v okolici Ptuja. V literaturi se tudi omenja najdba keltskih novcev iz Gomile pri Ptuju.76 Sledovi utrdbe v suhozidni tehniki in fragmenti keramike so bili odkriti na grajskem griču, torej na prostoru, kjer je bila eneolitska in poznobronastodobna naselbina.77 Fragmenti keramike in nekaj bronastih izdelkov je bilo odkritih v Rabelčji vasi na današnji Ziherlovi ploščadi, torej zopet na prostoru, kjer so bile poznobronastodobna naselbina ter najdbe iz starejše železne dobe.78 Kovinske in keramične najdbe na Panorami so bile odkrite slučajno leta 1938 pri sajenju sadnega drevja in leta 1949 pri izkopavanju nekropole.79 Seliščni ostanki na Sp. Hajdini so bili odkriti pri zaščitnih izkopavanjih na p. št.: 1070/3 k. o. Hajdina leta 1975, in to zopet na prostoru, odkoder so znane najdbe iz pozne bronaste dobe. Pod antično kulturno plastjo so razen fragmentov keramike odkrili dve vkopani kurišči ovalne oblike in pravokoten prostor v velikosti 190 x 120 cm, v katerem je bila pripravljena ilovica za izdelovanje lončarskih izdelkov. V neposredni bližini je bila odkrita okrogla lončarska peč s premerom 105 cm. Na rešetu, ki je delilo peč v zgornji in spodnji del, je bilo polno keramike, lahko bi rekli cel servis skled enakih oblik in različnih velikosti. Zgornji del peči je bil ohranjen do višine 10—15 cm. Spodnji del ali kurišče pa je bil razdeljen v simetrični polovici in enako širok pred pečjo.80 Morda je bila prav tu naselbina, kateri bi lahko pripisali grobiščne najdbe, odkrite v Skorbi leta 1906 in ki vsebujejo: železni meč, železno sulično ost, fragmentirano železno ščitno grbo, bikonično in sodčasto žaro, skledo, fragment sklede in fragmentirano železno sulično ost.81 Prav tukaj odkrita skleda je enake oblike, kot so sklede, odkrite na rešetu peči. Ta je datirana v srednjelatensko obdobje, na prehod 2. v 1. stol. pred n. št.82 V Forminu je W. Schmid leta 1941 poleg nekaj žganih in skeletnih grobov odkril tudi ostanke treh stavb v velikosti 4,2 x 7,6 m, postavljene v prazgodovinski tehniki.83 Prva naj bi bila rimska, drugi dve pa morda iz latenskega obdobja.84 Vendar je vprašanje, ali pripadajo te stavbe latenskemu obdobju, saj med srednjelatenskimi grobovi, ki so bili odkriti v Forminu pri kopanju gramoza v Kolaričevi gramoznici v letih 1935—1939, s poznolatensko-ranoantično naselbino ni prave povezave. Nekaj najdb iz grobov je datiranih v poznolatensko obdobje.85 Verjetno lahko nekje v neposredni bližini pričakujemo tudi poznobronastodobno naselbino, o čemer nam pričata žgana grobova iz tistega časa. V neposredni bližini Ptuja so razen grobnih najdb v Skorbi bile te odkrite še v Stojncih, kjer so prav tako pri kopanju gramoza leta 1937 odkrili skeletni grob s pridatki.86 V bližini tega groba so ostanki zgod-njeantične stavbe na zemljišču, imenovanem »staro mesto«.87 Morda je tudi tu, podobno kot v Forminu, moč pričakovati seiiščne ostanke iz latenskega obdobja. Grobne najdbe v Brstju so bile odkrite leta 1959 pri širjenju gramoznice. Odkriti predmeti so verjetno pripadali žganemu ženskemu grobu. Sodeč po bogatih pridatkih pripada grob ženi enega izmed vojščakov, ki so1 bili po Filipu predstavniki t. im. viteškega sloja v keltski družbi in je časovno postavljen v poznejšo C 2 stopnjo, t. j. okrog 2. stol. pred n. št.88 Julija 1970 so delavci pri širjenju gramoznice našli: dve žari (T.4; 2, 3), lonec (T. 4; 4), zvit železni meč z ostankom bronaste na-nožnice fT. 4; 1) in železno sulično ost z dolgim tulcem. Po njihovem pripovedovanju so odkrili še nekaj keramičnih posod, ki so jih razbili. O najdbi smo bili obveščeni naknadno. Pri nadaljnjem nadzoru terena, ko so intenzivno črpali gramoz za nasutje vaške poti, smo našli še velik, rdeče črno žgan lonec (T. 4; 5) in nekaj fragmentov keramike. Odkrite najdbe so pripadale žganim grobovom. V mesecu oktobru smo sondirali južni rob gramoznice ter odkrili še nekaj najdb.89. Za sulično ost in keramiko imamo najbližje analogije v Forminu, za slednjo pa tudi v Skorbi.90 Najdbe iz tega območja uvršča S. Gabrovec v »mokronoški horizont«, ki sodi v čas srednjega latena in katerega nosilci so bili Kelti iz plemena Tauriskov.91 Keltska naselitev, ki je prinesla s seboj novo tehniko v železarstvu, izdelovanje lončarskih izdelkov na lončarskem kolesu in denar kot izraz denarne trgovine, je pustila močne sledove tudi še v rimskem obdobju, kar lahko zasledimo pri nekaterih keramičnih in kovinskih izdelkih, saj je ravno na območju Ptuja, predvsem v 1. in 2. stol., močno prisotna noriško panonska noša; na kamnitih spomenikih, kot so noriško panonski volutni okrasek in onomastični podatki; v negovanju kultov raznih keltskih božanstev. Izrazita ostalina keltske duhovne kulture, ki se je ohranila še v rimskem času, pa so spomeniki iz svetišč Nutrices.92 LEGENDA : • NAJDIŠČA KAMNITIH SEKIR IN ORODJA (£ ENEOLITSKA NASELBINA GU ZGODNJA BRONASTA DOBA NASELBINA (D SREDNJA BRONASTA DOBA NASELBINA Q) SREDNJA BRONASTA DOBA GROBIŠČE O SREDNJA BRONASTA OOBA POSAMEZNA NAJDBA [3 POZNA BRONASTA DOBA KULTURA ŽARNIH GROBIŠČ NASELBINA €> POZNA BRONASTA DOBA KULTURA ŽARNIH GROBIŠČ, GROBIŠČE ■ POZNA BRONASTA DOBA KULTURA ŽARNIH GROBIŠČ, POSAMEZNA NAJDBA (S) HALŠTATSKA DOBA NASELBINA (S) HALŠTATSKA DOBA GROBIŠČE Ä HALŠTATSKA DOBA NAJDBA C®j) LATENSKA DOBA NASELBINA C13 LATENSKA DOBA GROBIŠČE ® LATENSKA DOBA NAJOBA A LATENSKI NOVCI ♦ DEPOJI Menlo 1 1 130 000 »fr» . , . t » H"» *7 Ansiedeln von Ptuj und seiner Umgebung in der Urgeschichte Mit der Forschung der urgeschichtlichen Fundstätten auf dem Gebiet der heutiger Ptujer Gemeinde wurde im Jahre 1906 und 1907 begonnen als Mg. Fr. Pollak und Prof. Franc Ferk spätbronzezeitalterli Grabstätten in Zg. Hajdina bei Ptuj, Museumverein aus Ptuj und Geschichtsverein aus Maribor aber Gräber in Sp. Podlože forschten. Die nächsten Ausgrabungen folgten erst im Jahr 1941 als W. Schmid in Formin arbeitete. Erst in den Nachkriegsjahren, vor allem aber in letzten Jahrzehnt wurden auf dem Gebiet von Ptuj umfangreiche archeolo-gische Ausgrabungen unternommen, wobei Funde aus fast allen archeologischen Zeitaltern entdeckt wurden und damit zählt man Ptuj zu unseren wichtigsten Fundstätten. Nach den Ausgrabungen der Werkzeuge und Äxte (Karte der Verbreitung) kann man behaupten, dass das Gebiet von Ptuj in den ältesten Siedlungszeiten sehr dicht angesiedelt war. Trotzdem gibt es bis heute nur vier Ansiedlungen aus dem Eneolyter Zeitalter und zwar: zwei in Ptuj 11,33 und in Podvinci und auch in Bratislavci 35 (T. 1, 1—7). Diese gehören zum Kulturkreis, genannt »Alpen — facies — lengyel — Kultur 28« oder »Polshalsh — Strappelkogel 29« oder »Lassiner« oder »Skocian — Lassiner Kultur 31«. Als das Leben in der Ansiedlung auf dem Schlosshügel ungefähr um das Jahr 1700 vor unserer Zeitrechnung endete, mit so genannten Vucedoler bzw, Slavoner Kultur; setzte sich das Leben der anderen Kultur, entdeckt auf dem Areal des heutigen Mittelschulzentrums der berufsbezogenen Bildung in das Früh — und Mittelbronzezeitalter fort und endet um das Jahr 1300 vor unserer Zeitrechnung.35 In dieser Zeit fallen auch Gräber aus Turnišče39 und in Mo-škanjci gefundenes Schwert aus Bronze. Ein wenig jünger sind Urnengräber, entdeckt an der Strasse Potrčeva cesta in Ptuj (T. 2),42 die wir zur Viroviticer Gruppe zeitlich zum Übergang vom 14. ins 13. Jahrundert vor unserer Zeitrechnung43 zählen. Zum 12. und 11. Jahrhundert gehört das Lager aus Čermožiše43 und Flossaxt aus Bronze (T. 1,8), entdeckt auf dem Gebiet von Macelj. Die entdeckten Ansiedlungen und Grabstätte so: Ansiedlung auf dem Schlosshügel, Ansiedlung (T. 3, 1—10) und Grabstätte in Rabelčja vas; Grabstätte in Zg. Hajdina und der dazugehörige Ansiedlung in Sp. Hajdina, zwei Gräber in Formin58 wie auch einzelne Funde aus Gorišnica59 und Juršinci60 beweisen, dass das Ptujer Gebiet in der Zeit Ha B 1 sehr dicht angesiedelt war. Material aus der Zeit gehört dem Kulturkreis der Rušeer oder Dobovaer — Rušeer Gruppe.52 Die sollte mit dem so genannten trako- kimmerischen Eingriff enden, den Beginn des Eisenzeitalters bedeutet. Doch die Urnengräbersiedlung reicht noch in die spätere Zeit. Eine unmittelbare Fortsetzung deren ist gerade in der Ansiedlung Rabelčja vas und Ziherlova ploščad in der Nähe der »Bernsteinstrasse« (T. 3, 11, 12) zu beobachten. Auf die ältere Tradition weisen auch Funde der vernichteten Gräber in Sp. Savinska bei Ptujska gora,63 wo noch 21 Gräber64 entdeckt wurden. Gräber aus der Zeit wurden noch in Sp. Podlože,65 Sp. Jablana in Stražgonjci, eine Ansiedlung in Krčevina bei Ptuj entdeckt. Funde gehören zur Kulturgruppe »Weis ff- Martijaner«71 oder »Klein Glein -ip Martijaner«.72 Am Ende des Eisenzeitalters wandertén in unser Land Kelten ein. Ausser einiger Geldstücke kennt man aus der Zeit keramische und Metallerzeugnisse, die auf dem Areal der Antiker Poetovione entdeckt wurden wie auch Gräberfunde aus Formin, Stojnci, Skorba, Pleterje und Brstje (T. 4) und Siedlungsfunde aus Formin und Sp. Hajdina bei Ptuj, wo unter anderem auch ein Töpferofen entdeckt wurde, also überall dort, wo es die Ansiedlungen schon im späteren Bronzezeitalter, in der so genannten Urnengräberkultur gab. Funde aus diesem Gebiet gehören zum mittellaternen Zeitalter, zu dem so genannten Mokronoger Horizont, dessen Träger die Kelten aus dem Stamm der Taurisken waren, Kelter Ansiedlung hinterliess aucK starke Spuren in der Antiker materiellen wie auch geistigen Kultur. * 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 Opombe 1 V Pokrajinskem muzeju Ptuj je kamnita sekira, odkrita na šolskem okolišu v Juršincih (Inv. št. P. 30.708) 2 S. Pahič, Varstvo spomenikov (odslej VS), 7, 1958—59, 312 s, T. MI, 4 3 Isti, VS 7, 1958—59, 317 s, T. Ill, 6 4 Isti, VS 7, 1958—50, 295 s, risba 3 5 Iva Mikl-Gurk, VS 7, 1958—59, 316 s, T. IX, 2 6 S. Pahič, VS 10, 1965, 192 s, T. I, 6 7 J. in P. Korošec, Prazgodovinsko in staroslovansko grobišče pri Turnišču v bližini Ptuja, Razprave 1, razr. SAZU 3, Ljubljana 1953, 181 s 8 S. Pahič, VS 7, 1958-^59, 3117 s 9 Isti, VS 8, 1960—61, 223 s 10 S. Gabrovec, VS 7, 316 s, T. I, 1 11 J. Korošec, Prazgodovinska naselbina na ptujskem gradu, Dela SAZU 6, Ljubljana 1951; Isti, Neo- in eneolltski elementi na ptujskem gradu, Poročilo o raziskovanju neolita In eneolita v Sloveniji 2, Ljubljana 1965, 13 ss; isti The castle Hill of Ptuj from the prehistoric times to the middle age, Archaeologi 813, 1955 12 P. Korošec, Slovenske najdbe zgodnjega srednjega veka na Panorami v Ptuju, Arheološka poročila 1, Ljubljana 1950, sl. 45 13 J. in P. Korošec, op. 7 14 M. Tomanič-Jevremov, VS XVI/I—XIX/1, Ljubljana 1074, 109 s 15 Z. Šubic, VS XVII—XIX/1, 1974, 207 ss 16 B. Jevremov, VS XXI, Ljubljana 1077, 266 s; Isti, Ptuj, antični Poetovium, Arheološki pregled 20 (odslej AP), Beograd 1978, 50 ss 17 I. Mikl-Curk, VS 7, 1958—59, 327 s 18 M. Tomanič-Jevremov, VS XV, Ljubljana 1972, 145 s 19 Vi Mikl-Curk, VS 8, 1960—61, 235 ss 20 Ista, VS XIX—XIX, 1974, 196 s; Ista, La nécropole de Formin, Inventarla archaeologica, fascicule 10, 1975; Milena Jerman, Dva prazgodovinska grobova Iz Formina, Arheološki vestnik 27 (odslej AV), 1976, Ljubljana 1977, 184 ss 21 M. Tomanič Jevremov, VS XVII—XIX/I, Ljubljana 1974, 165 s; Ista, VS XXI, Ljubljana 1977, 247 s, Z. Šubic VS XVII—XIX/1', Ljubljana 1074, 208 s 22 B. Jevremov, VS XXI, Ljubljana 1977, 247 ss; Isti, VS XXII, Ljubljana 1979, 295 ss; isti, VS XXIII, Ljubljana 1981, 249 ss, Isti, VS XXIV, Ljubljana 1982, 232 ss, Isti, Ptuj, antični Poetovium, AP, 1978, 59 ss .. ... 23 Iva Miki Curk, VS XXII, Ljubljana 1979, 307 ss; M. Strmčnik — Gulič, VS XXV, Ljubljana 1983, 193 ss, ista, VS XXVI, Ljubljana 1984, 199 ss 24 B. Jevremov, VS XXII, Ljubljana 1979, 294 ss; isti, AP, Beograd 1979, 59 ss 25 Isti, VS XXII, Ljubljana 1979, 277 s 26 S. Pahič V,S XXV, Ljubljana 1983, 210 ss ,sl. 27 27 I. Tušek, VS XXV, Ljubljana 1983, 204 ss 28 J. Korošec, Neolitiona naselbina v Drulovkl pri Kranju, AV 7, 1956. 14 ss; isti, Drulovka, j Zbornik FF 3/4, Ljubljana 1960; Isti, Neo- in eneolitski elementi na ptujskem gradu, Poročila o raziskovanju meolita in eneolita v Sloveniji 2, Ljubljana 1965, 13 ss 29 R. Pittioni, Urgeschichte des österreichschen Raumes, Wien 1S54, 12 ss 30 S. Dimitrljevič, Problem neolita in eneolita u sjeverozapadnoj Jugoslaviji, Opuscula archaeologica 5, Zagreb 1962, 22 ss; isti, Argo 3, Ljubljana 1964, 1 ss , „ , _ 31 S Pahič K predslovenski naselitvi Slovenskih goric in Pomurja, Svet med Muro m Dravo, Maribor 1968, 165 s, op. 22 (odslej Svet med Muro in Dravo, 1968) 32 S. Pahič, I. c., 176 s; P. Korošec, Eneolitik Slovenije AV XXIV. Ljubljana 1975, 180 ss; J. Korošec, Prazgodovinska naselbina na Ptujskem gradu, Dela SAZU 6, Ljubljana 1951; Isti. Neo- in eneolitski elementi na ptujskem gradu, Poročilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji 2, Ljubljana 1965, 13 ss 33 Mira Strmčnik Gulič, VS XXV, Ljubljana 1983, 1'93 s 34 M. Strmčnik Gulič, I. c. 35 B. Jevremov, VS XXII, Ljubljana 1979, 277 s 30 B. Jevremov, y§ c. . 37 V inventurni knjigi je pod štev.: P 3.842 inventarci rani h nekaj neolitskih fragmentov posod 38 S. Pahič, Svet med Muro in Dravo, 1968, 177 s, op. 130 39 P. im J. Korošec, Prazgodovinsko in staroslovansko grobišče pri Turnišču v Ptuju, Razprave SAZU 3, Ljubljana 1953, 181 ss 40 S. Pahič, Svet med Muro im Dravo, 179 s 41 S. Pahič, I. c., 178 s, op. 137 APk _ . c_ 42 B. Jevremov, VS XXII, 1979, 294 ss; isti, Ptuj Antični Poetovium, AP, Beograd 1978, 65 s; 43 K. Vinski-Gasparini, Kultura polja sa žarama u sjevernoj Hrvatskoj, Zadar, 1973, 24 ss; v ista, Virovitička skupina, Praistorija jugoslovanskih zemalja, Bronzana doba, Sarajevo 1983, 551 ss, ista, Srednje i kasno brončano doba u zapadnoj Jugoslaviji, Vjesnik arheološkog muzeja u Zagrebu, 3. serija, sv. V. Zagreb 1971, 4 ss; ista, Osvrt na istraživanja kasnog brončanog i starijeg željeznog doba u sjevernoj Hrvatskoj, Arheološka istraživanja u sjeverozapadnoj Hrvatskoj, Zagreb 1078, 129 ss 44 K. Vimski-Gasparini, Virovitička skupina, Praistorija jugoslovanskih zemalja, Bronzana doba, Sarajevo 1983, 559 s , 45 S. Gabrovec, Kasno brončana doba (Kulturna polja sa žarama), Praistorija jugoslovanskih zemalja, Bronzano doba, zvezek IX, Sarajevo 1983, 70 ss, T. IH. 1—3 46 S. Pahič, Svet med Muro in Dravo, 1988, 182 s , A%, Wl/, 47 A. Smodič, Bronaste depojske najdbe v čermožišah in severovzhodni Sloveniji, AV VI/1, Ljubljana 1955, 82 ss .48 H. Müller-Karpe, Beiträge zur Chronologie der Urnenfelderzeit nördlich und südlich der Alpen, Röm. Germ. Forschungen 22, Berlin 1909, 108 s, T. 133, 134; S. Pahič, Svet med Muro in Dravo 1968, 181 ss; Vitko Pahič, Zakopna najdba iz Pekla pri Mariboru, AV XXXIV, 1983, Ljubljana 1984, 106 ss - 49 Dipl. inž. Kovačič iz Gozdnega gospodarstva Ptuj je 30. 12. 1983 prinesel v muzej sekiro, ki so jo odkrili že avgusta pri gradnji gozdne ceste 50 50 S. Pahič, Svet med Muro in Dravo, 1968, 183 s, op. 168 51 R. Pittioni, I. c., 174 s 52 F. Stare, Ilirsko grobišče pri Dobovi, Razprave SAZU 3, Ljubljana 1953, 140 ss 53 M. Tomanič-Jevremov, Kovinske najdbe iz žarnega grobišča na Zg. Hajdini pri Ptuju, Poetovlo Ptuj 69—1969, Ptujski Zbornik 3, 16 ss; ista, Ptuj, Rešena arheološka dediščina Slovenije 1945—1980, Ljubljana 1980, 97 ss; Ista, VS XVII—XIX/1, Ljubljana 1974, 109 s 54 J. Korošec, Prazgodovinska naselbina na ptujskem gradu, Dela SAZU 6, Ljubljana 1951 55 B. Jevremov, AP 20, Beograd 1978; 59 ss 56 j. Mikl-Curk, VS XXII, 1979 , 398 ss; Mira Strmčnik-Gulič, Žarno grobišče Iz Rabelčje vasi v Ptuju, Situla 20/21, (Gabrovčev zbornik), Ljubljana 1980, 61 ss; ista, VS XXVI, Ljubljana 1984, 199 ss 57 Slovenec, lit. 9. 1937, Starorimska izkopavanja v Ptuju, Arheološka izkopavanja za mestnim pokopališčem im na Panorami 58 M. Jerman, I. c., 184 ss 59 S. Pahič, Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana 1975 (odslej ANSI., 1975), 316 s 60 S. Pahič, I. c., 318 s, to je tudi prva prazgodovinska najdba, odkrita na območju Ptuja 61 S. Pahič,3.1, c., 316 s 62 S. Gabrovec, Dvozankaste ločne fibule, Godišnjak, knjiga Vlil, Centar za balkonološka Ispitavanja, knjiga 6, Sarajevo 1970, 5 ss 63 S. Pahič, L c., 316 s; isti, Svet med Muro in Dravo, 1968, 187 s 64 S. Pahič, VS XXV, Ljubljana 1983, 210 ss, Sl. 27 65 M. Tomanič-Jevremov, Železnodobne gomile iz Sp. Podlož pod Ptujsko goro, Ptujski zbornik 4, Maribor 1975, 103 ss 66 S. Pahič, Najdišča starejše železne dobe v Podravju, AV XXIV, 1973, Ljubljana 1975, 521 ss 67 S. Pahič, ANSI. 1975 , 309 s 68 S. Pahič, Svet med Muro in Dravo 1968, 193 s; isti, Najdišča starejše železne dobe v Podravju, AV XXIV, 1973, Ljubljana 1975, 521 ss 69 S. Pahič, I. c., 521 ss; isti, VS IX, 1962—64, Ljubljana 1965, 172 s 70 S. Gabrovec, Halštatska kultura v Sloveniji, AV XV—XVI, 1964—65, 25 ss; isti, Halštatska kultura v Sloveniji. VI. kongres arheologa Jugoslavije, Beograd 1965 , 25 ss 71 S. Gabrovec, Problem SZ področja Miirovt Posebna izdaja Nauonega društva BiH 4, Centar za balkanološka ispitavanja, Sarajevo 1964, 215 ss 72 S. Gabrovec, Grob s trinožnikom iz Novega mesta, AV XIX, Ljubljana 1968, 172 ss 73 S. Pahič, Keltske najdbe Podravja, AV XVII, Ljubljana 1966, 275 s 74 A. Smodič, Nove latenske najdbe na Dravskem polju, Časopis za zgodovino in narodopisje, XXXV. 1—2, Maribor 1940, 1 ss; S. Pahič, I. c., 271 ss S. Pahič, I. c., 271 ss 75 S. Pahič, I. c., 271 ss; Iva Mikl-Curk, VS, 7, 1958—59, 327 s; M. Tomanič-Jevremov, VS XV, Ljubljana 1972, 145 s 76 S. Pahič, I. c., 304 ss; P. Kos, Keltski novci Slovenije, Situla 18, Ljubljana 1977 77 J. Korošec, Prazgodovinska naselbina na ptujskem gradu, Dela SAZU 6, Ljubljana 1951; S. Gabrovec, Srednjelatensko obdobje v Sloveniji, AV XVII, Ljubljana 1966, 174 s 78 B. Jevremov, AP 20, Beograd 1978, 59 ss 79 A. Smodič, I. c., 1 ss; P. Korošec, Slovenske najdbe zgodnjega srednjega veka na Panorami v Ptuju, Arheološka poročila 1, Ljubljana 1950, sl. 45; S. Pahič, I. c., 290 s. in op. 95 80 B. Jevremov, VS XXI, Ljubljana 1977, 266 s; isti, AP 20, Beograd 1978, 59 ss 81 S. Pahič, I. c., 314 ss, T. 14 82 S. Pahič, I, c., 292 s, 314 ss 83 S. Pahič, I. c., 301 ss 84 S. Gabrovec, I. c., 173 s 85 S. Pahič, I. c., 306 ss, T. 2—12 86 S. Pahič, I. c., 278 s, op. 29 (v tej opombi je navedeno, da je bilo takrat odkritih več grobov), 316 s, T. 15 87 S. Pahič, ANSI., 1975, 319 s; Slovenec, 22. 7. 1937 88 S. Pahič, Brstje pri Ptuju, Rešena arheološka dediščina Slovenije 1945—1980, Ljubljana 1980, 48 s; isti., Keltske najdbe v Podravju, AV XVII, 288 s, 278 s. V op. 29 navaja tudi Ferkov zapisek: »Brstje«. Pri Vnuku so bili na njivi in dvorišču najdeni mnogi grobovi 89 M. Tomanič-Jevremov, VS XV, Ljubljana 1972, 145 š 90 S. Pahič, I. c., T. 7, 12; T. 12, 1, 4, 5 91 S. Gabrovec, I. c., 182 ss; M. Guštin, Relativna kronologija grobov »mokronoške skupine«, Keltske študije, Brežice 1977, 67 ss 92 I. Mikl-Curk, Keltski sledovi v duhovni in materialni kulturi antičnega Poetovia, AV XVII, Ljubljana 1966, 417 ss; M. Abramič, Poetovio, Ptuj, 1925 , 37 ss dr. Iva Miki Curk ARHEOLOGIJA ZADNJIH DESETLETIJ O POSEBNOSTIH RIMSKEGA PTUJA V minulih 'le®h je bito arheološko raziskovanje .rimskega Ptuja nekajkrat jabolko spora. Prerekali smo se tisti, ki cenimo pomen proučevanja preteklosti tudi' ikot osnovo za graditev sedanjosti Im pnihiodooistii, z drugimi', ki v želji po hitrejšem napredku odklanjajo visa navidezna stran-pota iin zgodovinarsko zvedavost, češ da odvrača od koristnih ciljev ali vsaj upočasnjuje pot k takim ciljem. Dilema je seve lažna — družba, ki se normalno razvija, potrebuje oboje: dejavnosti, katerih pozornost velja materialnim dobrinam Sin njih pridobivanju, pa tudi določeno negovanje zgodovinskega spomina. Temu spominu pa služi arheologija in njeno raziskovanje s pomočjo stvarnih sledov časov z malo ali' inič pisanimi viri. V Ptuju ima arheologija že desetletja domovinsko pravico, že sto liin več tet; saj stoji Ptuj na oddavna kulturnih tleh. Arheološko raziskovanje v Ptuju je od vsega začetka sodobne arheološke vede v srednji Evropi del te vede. Že spočetka! j,e presenečalo z bogastvom epi-grafskega arheološkega gradiva in drobnih najdb, s stavbnimi sledovi, z mozaiki. V pomembne prelomnice evropskega arheološkega raziskovanja je vgrajeno npr. ptujsko arheološko gradivo, povezano z Mitravi m kultom ali s kultom traških konjenikov, skupina vojaških in kolegijskih nagrobnikov. Dejstvo, da v Ptuju poznamo dokaj izjemno celo ime neke mestne četrti, preseneča kot poznoantično grobišče na Zg. Bregu.1 Abra-mičev vodnik,2 ki je več kot vodnik, in objave izkopavanj iz časa okrog prve svetovne vojne, so služili do naijnovejšega časa utemeljevanju izsledkov drugod po. Evropi3. Po drugi svetovni vajini se je arheološka veda v Evropi im v svetu zelo razvila. V Ptuju je razvoj najprej Pokrajinskega muzeja, pozneje pa še Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine, zagotovil stalno prisotnost arheologovega dela, pa tudi razvoj čisto arheoloških organizacij v Sloveniji je omogočili prej meslutem razmah arheološke dejavnosti. To moramo po treznem razmisleku vsi priznati, četudi se nam, tistim, ki se bolj ali manj neposredno ukvarjamo z rekonsitrulkaijo zgodovine v rimskem času, včasih zdi, da so možnosti premajhne. Možnosti so v primeri z obsegom naloge resda majhne, včasih jih dodatno še zapravimo zaradi nerodnosti, nemarnosti, nesposobnosti ali zaradi Višje sile, a sodeč po številu objav pri nas In po reakciji v strokovni publicistiki doma In po svetu, je svet napredek arheoloških raziskav v Ptuju ustrezno sprejel. Raziskovanja rimskega Ptuja ne moremo Izbrisati Iz raziskovanja rimske dobe v Evropi. Hkrati pa se moramo jasno In z vso resnostjo zavedati dejstva, da strokovni svet, ki šteje raziskovanja rimskega Ptuja za svoja; postavlja tudi neizprosne zahteve po 'kvaliteti tega raziskovanja. V rimskem imperiju je bilo v času cvetenja Poetovione gotovo nad sto mest enake velikosti' lin podobnega gospodarskega, političnega lin kulturnega pomena, zgrajenih na podobno živčnih strateških In prometnih vozliščih kot Poetovio ob srednjem toku Drave. Vprašajmo se danes, po čem ije bilo mesto, ikjer so živeli Spuriuis Seneca, Deuso ali Valerli4 lin mnogi drugi, enkratno v tej družini mest. Mestna posebnost, eimkratnoet so najprej njegovi ljudje. Prav gotovo je Imelo vsako mesto po šiirnem Imperiju svojsko prebivalstvo, svoje dostojanstvenike In svojo revščino; svojo folkloro, svoje originale, žal so nam pota do mnogih posebnosti te plati mestnega življenja stare Poetovione za vselej neprehodna. Pot do tega vodil namreč le preko besednega izročila, pisanega zgodovinskega ali epigrafskega Vira. Teh je sicer o poetovijslkih prebi vaici h precej.5 A to je posebnost našega Ptuja, našega raziskovanja, ki tako več ve o socialni in etnični pripadnosti poetoviijšklh prebivalcev, rii pa posebnost irlimske Poetovione In njenega mesta v Imperiju. Posebnosti so* bile, zdi se, v dejstvu, da so precej vpliva v mestu kmalu dobili ali obdržali domačini.6 Druga zanimivost je dejstvo, da so dolgo igrali v mestu pomembno Vlogo skoro izključno pripadniki rodbine Valerijeev7. Dejstvo, da najbrž kulturni iin socialni miVoj meid rimskimi državljani v mestu sprva ni bil posebno Visok, do določene mere spet posebnost, nam kažejo številni upokojeni legionarji' — veterani'. Razmerama strogo ločenost posameznih slojev mestnega prebivalstva kaže velika raznolikost strukture pridatkov iin sploh tipologija mestnih grobišč.8 Mogoče je domneva o tej' posebnosti zgrešena, a za zdaj se nam tako kaže. že vedno spet pa je arheološko raziskovanje opozarjalo, da 'joj mestu, Zlasti od 3. stoletja dalje, dajal svoj pečat precej velik odstotek Orientalcev, ki so v njem prebivali.9 Druga lastnost, v kateri se do določene mere odraža enkratnost kakega mesta, so značaj lim oblika stavb, vedute, naravno okolje, v katerem mesto diha in živi. Gotovo je imela Poetovio tudi na tem področju nekaj adUc-to posebnosti, dasi je ni bilo moč šteti med velika mesta antike. Še manj je sodila med njena velemesta, bla pa tudi mi »katerokoli provincijsko mestece«, kot bi se mogli izraziti s parafrazo na ruski roman. Poetovio je označeval najprej njen Obseg. Od koderkoli se je kdo napotil v mesto, da mu je bilo treba po opravku na drugo stran, je moral prehoditi kar 3 ali 5 km (2 ali 3 millia passusj. Ta »obcestna« struktura je že posebnost mesta, ki je sledilo neravninom tako kot ceste In pota tudi s svojimi četrtmi. Mesto je tako zadobilo na določen način zvezdasto obliko — od ceste daleč »v polje« zazidava navadno ni segla.10 {'Navadno segajo tlorisi stavb le 150—250 m vstran od oeste. Tam, kjer segajo dalj — vzhodno od 3. mitreja, na Vičavi ali pri Dijaškem domu onkraj Grajene, se je na glavno prometnico priključila cesta od strani.) Da je taka struktura mestna posebnost, so videli že rodovi raziskovalcev pred nami. A napredek raziskav drugod nam omogoča videti, da je bila izrazito obcestna struktura lastnost nešteto matih naselij po imperiju, pa tudi manjših naselij po provinci Panoniji11. Poetovio je bila mogoče vmes med zgolj obcestnim naseljem lin med gosto zazidanim pravokotnikom ali mnogokotrti kom italskih in velikih mest, in to zaradi svoje vmesne velikosti itn zaradi značilnega prepleta urbanističnega izročila raznih delov v imperiju. Zanimivo pa je, kot kažejo zlasti novejša raziskovanja, ki so delno še v teku lin slone na skrbnem kartiranju vseh razpoložljivih načrtov In; podatkov o najdbah,12 da so bili posamezni »kraki« tega zvezdastega tkiva vendarle strogo organizirani s pravokotno ulično-iinsuloo mrežo, kot je to pri rimskih mestih na splošno v navadi. V nekaterih dobah je bilo mesto (npr. čas od srede 3. stol. do zgodnjega 4. stoletja zanesljivo13) prostorsko celo skoro v celoti organizirano v enako orientiranem koordinatnem sistemu, pravilnem sistemu smeri cardo iin daoumanus. To samo po sebi ni posebnost. Verjetno pa je posebnost, ki jo je narekovala tudi Izoblikovanost >tal, da so bili posamezni deli mesta med seboj tudi optično točeni. (O njih različni vsebini bo takoj govor.) »Staro mestno jedro« na dravskem levem bregu je gotovo označeval, tako kot mnoga »stara mestna jedra« 'nekoč .in danes, splet raznih gradbenih tehnik in verjetno tudii .gradbenih stilov, saj so tu stole trajnejše zgradbe, bilo pa je tudi komunalno skrbneje urejeno. Do tega prepričanja nas vodi arheološka Situacija na začetku Vičave,14 kjer je videti: večja prezidavanja predvsem v prvem stoletju pa v poznem času (v 4. 'Stoletju iiin pozneje). Ostati deli mesta so morda nekaj bolj sledili modi iiin zlasti v Dtokleci- anovem času (295—305) in času vladavine Konstantinove družine (prva polovica 4. stoletja) so v njih zrasle obsežne palače, bolj velikopotezne po svojem videzu kot solidne po gradbenem materialu.15 Tudi poslovne stavbe so se spogledovale z njih podobo, saj so stavbe pri sedanjem Zdravstvenem domu, na katerih dvoriščni strani so delovale lončarske delavnice v velikem obsegu, imele na cestno stran prostore z apsida-mi, stebri, stensko slikarijo in mozaičnim podom.16 Nam bi bii nenavaden, Rimljanom pa ni bil (zato ga med posebnosti ne smemo šteti) zunanji videz mesta: v ulicah so se vrstile ali puste fasade v notranjost obrnjenih stavb ali' spuščene naoknice — hkrati pulti živahnih delavnic — trgovin bazarskega tipa. Prava individualnost mesta so tudi njegove funkcije. Gotovo je gospodarska vloga vsakega mesta zelo pomembna, včasih je kar odločilna. Poetovio je dobila status rimskega vozlišča in skoro gotovo je v pradavnimi tudi nastala zaradi svoje poudarjene strateške im prometne vloge. A do svojega največjega pomena se je prav gotovo razrasla tudi zavoljo gospodarske vloge. Vsako rimskodobno mesto je opravljalo pomembne naloge v upravnem, socialnem, strateškem ustroju države, a delovanje aparata je slonelo na lokalnem gospodarstvu, samooskrbi. Kolonije in veteranske dedukcije so nastajale na osnovi začetnega ‘kapitala, ki ga je naseljenec dobil ali v denarju ali v zemljišču. Poetovio je imela obsežno kmetijsko zaledje in o obsegu njenih površin bi morda mogli imeti nekaj pojma, če so pravilna za zdaj drzna ugibanja, da bii začetek pravilne oblikovanosti paroelnih sklopov po obcestnih delih Dravskega in Ptujskega polja potisnili v rimski čas.17 Poetovio pa je imela brez dvoma prav gotovo živahen trg, čeprav o tem nimamo prav dosti arheoloških dokazov ali pisnih podatkov. V mestu so se zelo razmahnile nekatere obrti; njihovi izdelki so dosegli zavidljivo raven. Že starejši. raziskovalci ©o vedeli za fiblauto-rion patabionikon, volneno oblačilo, imenovano po Poetovioni iz Diokle-cianovega edikta o cenah.18 Vse to v arheološkem raziskovanju ni novost naših desetletij.' Logično je, da je mesto imelo take dejavnosti in da jiih je tudii razvijalo. Novo terensko raziskovanje, pa tudi delna interpretacija teh najdb, kolikor je že premoremo,19 kaže, da gre za izjemno velik obseg vsaj nekaterih od teh dejavnosti. Lončarstvo se je npr. izredno razvilo zaradi obilice kvalitetne gline in tudi zaradi domiselnosti in poguma oblikovalcev, ki so ponesli mnoge oblike lončene, pa tudi steklene in kovinske posode, kot so jo videli ali prinesli od drugod. Dalj v prostor je poetovijsko lončarstvo zanesljivo prineslo in posredovalo vsaj nekaj tehnoloških novosti.20 Vendar je to lončarstvo v dokajšnji meri še živelo v sozvočju z utripom domačega trga, če- prav so nekateri specialni -izdelki, npr. lustiiniamove me Imi ce, -dasi morda celo v vojaški prtljagi, -potovali ikair daleč, tja do -izliva Donave.21 Povojna raziskovanja pohorskega prostora22 pa so precej prispevala k domnevam, da je moral gospodarski potencial Poetovione (in s tem posebnosti mesta) vsaj delno sloneti na pomenu pohorskih kamnolomov, -ne glede na to, da ©o UM ti verjetno vsaj delno v državni lasti. Že pred vojno je B. Saria opozoril na dejstvo, da kažejo napisi, kako so ©e mestne četrti razlikovale po funkciji med seboj. Novejše preverjanje lin- novi podatki nam dovoljujejo vse -bolj misliti,23 da je bilio res tako. Na zahodnem delu Zg. Brega (od 3. mitreja na zahod) ©o mogoče bile 3, 4 velike Insule prizorišče cesarske plati mestne uprave, tudi -bivališče visokih cesarskih 'uradnikov adii samih cesarjev, ko jih je pot vodila skozi -mesto. Na osrednjem delu Sp. Hajdine j-e bil vious Fortu-m-ae prostor uradov lin skladišč (pa še bivališč uradnikov) ilirske carine, ki ©p molili v prvem in drugem mitreju. Okrog muzeja, pod Gradom in Panoramo je bilo tržno lin upravno središče klasične mestne samouprave. Na Gradu in Panorami24 sta domovala pretežno kult (tudi grobišče — na delu Panorame — -sodi na področje kulta) iim strateška obramba mesta. V Rabelčji vasi je bila doma poslovnost. Bivališča meščanov ©o se nanizala olb rob posameznih četrti, funkcionalno ločenih mestnih enot, na Vičavo, na M-uzejsIki trg, na -vzhodni del Zg. Brega in na vzhodni del Sp. Hajdine. Vsaka mestna četrt je imela zgolj zase ali pretežno zase tudi grobišče v bližini-. Mogoče je bila antična Poe-toviio privlačna (miniaturna) različica tistih sodobnih velemest, ki so lepa zlasti' tam, kjer so skupek med seboj povezanih manjših mest. Na prvli pogled bi rekli, da h kulturni podobi 'Poetovione raziskovanje zadnjih štirih desetletij ni dosti' -primaknilo. Saj že dolgo vemo, da je bila Poetovio res nekaj posebnega zaradi svojega mitraizma, zaradi obsega še nekaterih drugih kultov, pa tudi zaradi pomembne vloge svojega škofa sv. Viktorina v starem krščanstvu (im sploh pri- razvoju poznoantične misi li), ki' j-e najopaznejša dediščina Evrope Iz antike-. Pa vendar se nam tudi v zadnjih desetletjih kaže mitraiZem v še bolj plastični govorici novlih najdb.25 Najnovejše raziskovanje osvetljuje tudi Viilktorimovo Vlogo vse drugače in kaže, da je bil izviren mislec.26 Skušali smo razumeti nenavadno število gradbenih elementov starokrščanskih cerkva ali oltarjev po mestu (grški poznorimski napis s Panorame, izkopan L 1952 pa je dokazal več V seriji podatkov o pomenu grštva v poznorimski Poetovioni, ker je tudi večkrat omenjen Viktorin bolje sukal pero V jeziku izobraženega Vzhoda, torej grščini, kot v latinščini27). Vse te izjemnosti- skupaj, pa še tiste, ki jih prispeva s svojim svojeglavim potekom In brezsrčnim podpiranjem, omejevanjem in spajanjem raznih okoliščin čas, sol stkale zgodovino rimskih stoletij Ptuja. Toda nismo se namenili govoriti o vseh posebnostih. Želeli smo ostati le pri filetih odtenkih, na katere, smo- navadno manj pozorni-, saj so- plod delovanja mekih trajnejših (v veliki- metli -bi rekli kar naravnih) zakonitosti v življenju nekega mosta. Ko smo našteli take, -moremo sestavek skleniti z mislijo-, da j-e Ptuj po eni strani dokaz za to, 'kakšen »topiilniik posebnosti« je bil rimski imperij, ki- je združeval mnoge izjemnosti- na skupni imenovalec. Po drugi strani pa je seveda 'Ptuj tudi' pomemben dokaz za to, da so si (krajevn-e posebnosti In staro -izročilo- uspele utreti pot tudi skozi reže pretehtanega Sistema skupnih praivli-I ravnanja In vedenja v rimskem cesarstvu. Posledica tega j-e brez dvoma privlačna-. Prepričani moremo biti-, da so ©e tudi svetovni popotniki, ki so- šli v Siirrmilj ali Oglej-, -radii spomnili na- zlato poigravanje žarkov jesenskega sonca ima opečnih strehah in stenah, pa m rumenkastih zidovih; iz slovenjegor-iškega kamna -na dravskih bregovih, alli| pa so z naslado prisluhnili cvrčanju lastovk v kristalnem zraku poznega poletnega popoldneva-, ko so šlii čez dravski -most v Poetovioni. Dva obraza Ptuja: Fotografija (I. Tušek) kaže pogled na mestno središče v zimi 1984—1985, risba Cinz. A. Lopatič) pa, kakšen je mogel triti isti pogled v poznorinrskem času, pred 1500 leti. I y I ., I r ,, v/ A STAROKRSC. NAGROBNI KI BAZILIKA TERME PORTIK POKRITA TRŽNICA 3 AZI LIK A GROBNE KAPELICE STANOVANJSKE HIŠE MOST FORUM R03 VIŠJE TERASE NA S BREGU J 3REG STOPNICE K DRAVI Die archäologische Forschung der letzten Jahrzehtne über die Besonderheiten Poetovios Nach dem zweiten Weltkrieg konnte dlie archäologische Tätigkeit in Rtuj beträchtliche Entdeckungen, die zum Telile auch entsprechend ausgewertet worden sind, machen. Aufgrund dessen kann man heute die Individualität Poetovios auf folgende Weise wiedergeben: Die vorrömische Bevölkerung ist jedenfalls genug einflussreich geblieben, in der Nobilität der Stadt hat die Familie der Valerii eine beachtenswerte Rolle und in der Spätzeit besonders die Orientalen gespielt. Die Verschiedenheit der Gräberfelder kann für eine relativ strenge Teilung der Bevölkerung der einzelnen Stadt eile und Sozialstrukturen zeugen. Nach dem Grundriss 1st Poetovio eine Zwischenstuffe zwischen einem entlang der Strasse aufgelegten pannoiniilsohein Kleiinurt und einer lim kompakten Rechteck oder polygonal verbauter Grosstadt gewesen. Aber das Ganze war dessen ungeachtet doch immer wieder In einem grundsätzlich befolgten oando-deoumanus System aufgelegt {Anm. 13). Es gab grösszügiiig entworfene Gebäude. Weiter kann man mit immer mehr Klarheit beobachten, wie die einzelnen Stadtteile auch der Funktion nach streng untengeteilt worden sind {Anm. 23). Die Stadt ist also In der Römenzelt genug beachtenswert gewesen. 1 Navajam zgolj razprave in poročila v znanstveni publicistiki. Kdor se bo hotel na poljuden način poučiti o rimski dobi pri nas in o Ptuju tedaj, bo segel najprej po prispevku P. Petru ja v Zgodovini Slovencev, Ljubljana 1979, 17—93, naidalje po knjigi I. Curk, Rimljani na Slovenskem, Ljubljana 1976, tudi I. in J. Curk, Ptuj, Ljubljana 1969. Th. Mommsen, uvodni prikaz v Corpus Inscriptionum Latinarum lil, p. 1746 In dalje, Komen- tarji k posameznim napisom; A. Conze, Rom. Bildwerke einheimischen Fundorts In Oesterreich, Denkschriften der Akademie, Wien, phH. hist. Klasse XXIV, 1876—1877; F. Cumont, Téxtes et monuments figures relatives aux mysteres de Mythras, Bruxelles 1896—1899. T, 159. 171. 2 M. Abramić, Poetovio, Ptuj—Wien 1925. 3 Ptujsko gradivo je pomemben del v tematskih obdelavah rimskih oljenk, fibul zgodnjerlmske keramike, žigosane opeke, terre sigillate, bronastih posod In emajliranega okrasja v pomembni seriji disertacij — monografij Dissertafciones Pannonicae, ki Je izhajala v Budimpešti med leti 1936 in 1943. 4 Imena, omenjena na napiisih, npr. CIL iil 4030, in HofNIer-Saria, Antike Inschriften aus Jugoslavian, Zagreb 19Q8, št. 279, 287, 288, 379. 5 Navedeni v citiranem Corpusu CIL lil, nadalje AIJ, tudi A. J. šašel, Inscriptiones Jugosla-viae, Situla 19,. 1978. 6 A. Mócsy, Die Bevölkerung von Pannonien bis zu den Markomarmenkriegen, Budapest 1059. 7 G. Alföldy, Arheološki vestnik 15—16, 1964—65, 137 ss. 8 Izsek iz enega dela — dokaj enotnega tipa — vzhodnih nekropol podaja Z. Kuj und ji <5, Poeto-vijske nekropole, Katal. monogr. 20, Ljubljana, 1982; o raznorodnosti zahodne nekropole I. Miki Curk, ČZN (časopis za zgodovino im narodopisje) 55 NV 20, 181 ss. Temelje, ki bi mogli služiti za arhitekturo v grobišču italskega tipa, so našli tudi dokaj daleč ob glavni cesti na zahod na Zg. HajdiniErr- B. Jevremov, Varstvo spomenikov XXI, 1977, preliminarna poročila 278. Lokaoija je blizu lokacije gomil, ki so jih razorali v minulem In v začetku tega stoletja. Razlage takega pojava so lahko različne. Najbolj verjetna je tista, s katero, moremo domnevati, da je pred nami družinsko grobišče nekega primestnega zaselka z zahodne Zg. Hajdine, zaselka, v katerem Je domovala katera od pomembnih domačih rodbin, ki se je bolj ali manj tendenciozno romanizirala in skušala s tem dokazati svojo lojalnost. Morda kateri od Deusoivlh prednikov in sorodnikov ni mogel mlrroodušno gledati rimskih zemljemercev, ki so po Dravskem polju merili njegovo zemljo za naseljence . . . 9 M. Abramić, Poetovio 162 ss. 10 Dobrega sodobnega arheološkega zemljevida za Ptuj še ne premoremo; še najdalj zemljevid — pri loga Arheol. vestnik 29, 1978, za str. 408. 11 S. In P. Petru, Neviodunum, Katal. monogr. 14, 1977, zemljevid 12 V teku Je raziskava pri Institutu za arheologijo ZRC SAZU. 13 I. Miki Curk, Archaeologia Jugoslavia 20—21, 1980—81, 112; Ista, Varstvo spomenikov 24, 1982, 23 ss. 14 I. Curk, I. Tušek, Arheol. vestnik v tisku 1'5 I. Miki Curk, Arheol. vestnik 115—16, 259. 16 Situaoijo reproducira vrsta obdelav posameznih pojavov, tudi posameznih najdb: P. Korošec, Arheol. vestnik 3(1., 1980, 18 ss., 38 ss, 95ss; Ista, Arheol. vestnik 33, 1983, 13 ss, 44 ss; ista, Varstvo spomenikov 22, 1979, poročila 30 ss; B. Jevremov, prav tam 299 In zbirni načrt prav tam 311; B. VIČIČ, Arheol. vestnik 31, 13 ss; Darja Batlstlč-Popadič, prav tam 25 ss; J. Emeršič, prav tam 23 ss; M. Horvat, Arheol. vestnik 33, 47 ss; J. Emeršič, praV tam 40 ss. 17 I. Miki Curk, Arheol. vestnik 34, 1984, 353 ss. 18. Edictum Diocletian! de pretils 19, 07, ed. Lauffer. 19 I. Curk, M. Gulič, I. Tušek v Studien zur römischen Keramik, München 1984, 61 ss:, I. Curk, referat v Oxferdu 1984:; I. Tušek, Arheol. vestnik 35, 1984, 225 ss. 20 E. Boris, Folla Archaeol. 14, 1961', 23 ss. I. Miki Curk, Arheol. vestnik 20, 1969, 125 ss; Ista; Arheol. vestnik 24, 1973, 883 ss. 21 C. Baluta, I. Serban, Acta RGRF 19—20, Paris 1979, 205. 22 P. Petru v Aufstieg und Niedergang der römischen Weit (Temporlni-Haase) II, Berlin 1977, 523; S. Pahič, Arheol. vestnik 30. 1979, 388 ss; Isti, Bistriški zborniki, Slov. Bistrica 1982, 39 m ss 23 I. Miki Curk, Archaeol. Jug. 20—21. 24 Domnevo, jasno definirano v I. Miki Curk, Arheol. vestnik 29, potrjujejo tudi najnovejša izkopavanja, I. Tušek, Varstvo spomenikov 25, 1984 poročila 241 ss. 25 A. Vermaseren, Corpus inscrlpt. et m on. religlonis mythrlacae, Hague 1956; L. Zotović, Mitraicizam u Jugoslaviji, Beograd 1974; B. Pere, Beiträge zur Verbreitung ägyptischer Kulté auf dem Balkan und In den Donauländern zur Römerzelt 46 ss. 26 R. Bratož, Zgodovinski časopis 37, 1883, 259 ss. 27 R. Bratanlč, Arheol. vestnik 4, 1953, 284 In 7, 1956, 137 ss; A Sovre, Arheol. vestnik 6, 1956, 36 s; tudi J. Miki Curk, Arheol. vestnik 29, 408 s. Ivan Tušek: ZLATI NAKITNI PREDMETI V RIMSKIH GROBOVIH NA PTUJU Ptuj je s svojo izredno lego ob robu Panonske nižine in ob reki Dravi, prehodom čez reko in križiščem poti od zahoda proti vzhodu, strateškim položajem in rodovitno okolico, pričel nepretrgan zgodovinski razvoj že v pozni mlajši kameni dobi, naselbina ob jantarjevi poti pa je dobivala svojo polno veljavo v rimskem provincialnem mestu, na razvalinah katerega je nastajalo novo, s slovanskim prebivalstvom naseljeno srednjeveško mesto. Skozi ves ta čas se je v mestu ohranil marsikateri spomenik, ki nas popelje v preteklost, daje pa tudi podobo mestu današnjih dni. Rimski Poetovio nam je ob tem izrednem položaju zapustil največ ohranjenih, tako zapisanih kot s poznejšimi arheološkimi izkopavanji odkritih podatkov za urbano, obrtniško, trgovsko, prometno, vojaško in kultno zgodovino prebivalcev tega območja, pa naj si bo staroselcev ali rimskih priseljencev. Arheološka zaščitna izkopavanja Zavoda za spomeniško varstvo Maribor1 v letih 1978—1985 v Ptuju so dala veliko število pomembnih najdb, ki so znatno prispevale k poznavanju in razširjenosti rimske dejavnosti v Ptuju in njegovi širši okolici. V tem prispevku sem se zato odločil, da dodam k rimski zgodovini Ptuja za oko najbolj privlačne in tudi cenjene rimske zlate nakitne predmete iz žganih In skeletnih grobov. Rimske zlate nakitne predmete smo ob drugih pridatkih našli v naslednjih grobovih: grob 1/80 na Centru za srednješolsko usmerjeno izobraževanje (CSUI) v Ptuju: grob 5/81, grob 37/81, grob 29/81, grob 110/81, vsi severno od Ceste 2 v Rabelčji vasi — zahod; grob 1/82 v Mežanovi ulici v Ptuju; grob 41/83 v kareju »A«, blok B-3 v Rabelčji vasi — zahod in grob 1/84 ter grob 3/85 v izkopu za gradbeno jamo prizidka k Domu upokojencev v Ptuju (priloga 1). Ob teh zlatih nakitnih predmetih v grobovih pa smo leta 1981 našli kot slučajno najdbo zlati rimski novec (aureus)2 v materialu, ki so ga dovažali za zasipna dela na parkirišču pri CSUI v Ptuju. Novec je bil nepoškodovan in kovan ob jubileju rimskega cesarja GALERIUS-a VA-LERIUS-a MAXIMIANUS-a. Na aversu je portret cesarja z napisom MAXIMIANUS CAES (294—303, RIC 5b), na reversu pa je okoli oboda novca venec, ki ga v spodnjem delu povezuje orel, v vencu pa je napis VOTX CAESS (Slika 1). Opis grobov in najdb: GROB 1/80: pravokotna grobna jama velikosti 156x76 cm, vkopana do 40 cm globoko v rumeno ilovico, je imela na dnu 5 večjih opečnatih plošč, na katerih robove je bilo pokončno postavljenih 18 tubulov: 2 pri glavi, po 6 ob vsaki strani in 4 ob prstih nog (Slika 2). Vrh groba je bil takoj pod orno humusno površino na globini ca 25 cm in sodeč po kosih opečnatih plošč v zasipni plasti v grobu, je bil s podobnimi pio ščami, kot smo jih našli na dnu, grob tudi pokrit. V grobu so se ohranili ostanki glave in le sledi ostalega ženskega skeleta (T. II). Grob je bil usmerjen SV—JZ. Pridatki: 1. Zlata verižica, težka 11,5 g in dolžine 53 mm, ima 75 členov iz dvojne zlate žice, zvitih in zasukanih osmič ter sponko za zapenjanje. Kavelj sponke je izdelan iz zlate žice okroglega preseka, medtem ko je obročasto zaprta zanka iz zlate žice razširjena in na razširjenem delu trikrat profilirana (T 1,4). 2. Dva zlata uhana s skupno težo 2,7 g imata v valovito obdelanem okviru iz zlata pritrjeno perlo iz zelene steklene mase. V okvir sta perli pritrjeni s tanko zlato žico, ki poteka skozi eno perlo vodoravno, skozi drugo pa navpično. Na zadnji del okvira je pritrjena zanka v obliki črke S, spodaj pa je na okvir pritrjena pravokotna, valovito obdelana zlata ploščica, na katero so z zadnje strani pritrjene tri zlate S zankice (T 1,1,2). 3. Zlat prstan polkrožnega preseka s težo 3,9 g se proti vrhu razširi do širine 9 mm, nanj je pritrjen zlat elipsasti obroč višine 2,5 mm, v katerega je vdet neprozoren rdeč dragi kamen (karneol) z vrezano predstavo hrošča. Na razširjenem delu prstana sta na vsaki strani po dva podolžna in po šest prečnih vrezov (T 1,3). 4. Balzamarij iz prozornega modrozelenega stekla s cilindričnim vratom, močno izvitim ustjem, stožčastim trupom in vboklim dnom. Na sredi vboklega dna ima sploščeno stekleno kapljico, ki ne presega oboda dna. Viš.: 7,6 cm, šir. dna: 2,8 cm (T II, 2). 5. Balzamarij iz prozornega belega stekla z rahlo poševnim cilindričnim vratom, rahlo izvitim ustjem, kroglastim trupom in rahlo vbo-čenim dnom. Viš.: 8 cm, šir. dna: 1,8 cm (T II, 3). 6. Balzamarij iz prozornega belega stekla s cilindričnim vratom, izvitim ustjem, stožčastim trupom in vbočenim dnom. Viš.: 7,6 cm, šir. dna: 2,6 cm (T II, 4). 7. Balzamarij iz prozornega belega stekla s cilindričnim vratom, rahlo izvitim ustjem, kroglastim trupom in rahlo vbočenim dnom. Rekonstruirana višina: 6,8 cm, šir. dna: 1,6 cm (T II, 5). 8. Balzamarij iz prozornega modrozelenega stekla s. cilindričnim vratom, rahlo izvitim ustjem, stožčastim trupom in vbočenim dnom. Viš.: 8 cm, šir. dna: 2,8 cm (T II, 6). 9. Zelo obrabljen bronast novec, sesterec, s slabo vidnim portretom cesarja COMMODUS-a (180—192). GROB 5/81: grobna jama skeletnega pokopa na globini 100 cm je bila prosto vkopana v gramozno plast. Skelet pokojnika je bil viden le v sledovih in usmerjen J—S. Desna stran skeleta je bila poškodovana s poznejšim vkopom. Velikost grobne jame je bila 180x85 cm, globina pa 20 cm (T III). Pridatki: 1. Uhan, težak 0,7 g, je izdelan iz zlate žice okroglega preseka, na katero je spredaj pritrjena okrogla iztolčena zlata ploščica s premerom 8 mm in ima na sredini granulirano zlato kroglico. Kaveljček za zapenjanje je speljan skozi sploščeno okroglo zanko in zavit nazaj (T 111,1). 2. Balzamarij iz prozornega modrozelenega stekla z visokim cilindričnim vratom, močno izvihanim ustjem, stožčastim trupom in rahlo vbočenim dnom. Viš.: 11,5 cm, šir. dna: 5 cm (T lil, 2). GROB 37/81: grobna jama skeletnega pokopa na globini 90 cm pod humusno plastjo je bila elipsaste oblike, vanjo pa je bil položen skelet v leseni skrinji velikosti 100x45 cm, katere sledovi so bili lepo vidni v rumeni ilovici. Otroški skelet je bil ohranjen le v sledovih in usmerjen J—S (T IV). Pridatki : 1. Dva uhana s skupno težo 0,59 kg (0,26 g in 0,33 g) sta izdelana iz zlate žice okroglega preseka in sta delno deformirana. Pri obeh poteka kaveljček skozi sploščeno zankico in je zavit nazaj (T IV, 5 in 6). GROB 29/81: grobna jama skeletnega pokopa na globini 80 cm pod humusno plastjo je bila pravokotne oblike v velikosti 140x60 cm in vkopana v rumeno ilovnato plast. Skelet je bil viden le v sledovih In usmerjen Z—V (T IV). Pridatki: 1. Dva uhana s skupno težo 0,9 g (0,5 g in 0,4 g) sta izdelana iz zlate žice okroglega preseka, rahli podolžni žlebi na žici pa so posledica tordiranja in cizeliranja zlate žice. Stanjšan kaveljček poteka skozi sploščeno okroglo zanko in se za njo zvija v obliki črke S (T IV, 1 in 2). 2. Ogrlica je bila izdelana iz niza jagod iz črne steklene mase. Okoli jagod v obliki kolobarjev in krajših cilindrov so beli vrezi, zraven smo našli še eno daljšo, vèndàr tanjšo črno cilindrično jagodo, jagodo iz modre steklene mase v obliki kvadra in jantarni obesek z vrezi tako na ušesu za obešanje kot na samem obesku. Obesek je na obeh krajih poškodovan, na izrezljanem delu pa je še vidna prevrtana luknja za dodatni obesek, ki pa ga nismo našli (T IV, 3). 3. Balzamarij iz belega prozornega stekla s cilindričnim vratom, pkroglim trupom in vbočenim dnom ima viš.: 10,6 cm in širino dna 3 cm (T IV, 4). GROB 110/81: žgani grob v globini 20 cm pod humusno plastjo ima grobno jamo elipsaste oblike v velikosti 72 x40 cm in globino 15 cm ter je vkopan v rumeno ilovnato plast. V grobni jami so bili poleg žganine in kalciniranih kosti tudi fragmenti tegul (T III). Pridatki: 1. Dva zlata obročka, ki sta bila močno deformirana, imata skupno težo 0,35 g. Večji ima na sredini okoli oboda žleb, od katerega potekajo prečni vtolčeni vrezi proti robu obročka m se na obeh straneh z žlebom zopet zaključijo. Odprtina obročka je na eni strani večja kot na drugi (T ill, 4). Manjši obroček je močno poškodovan in je bil v Srednjem delu kovan v obliki kocke, ki ima na zunanjih ploskvah okroglo poglobitev, na robovih pa se krožno zoži (T lil, 3). 2. Zapestnica iz črne steklene mase se je v ognju stopila in deformirala, vendar smo med žganino našli nekaj cilindričnih jagod z belimi vrezi (T lil, 5). GROB 1/82: skeletni grob z dvojnim pokopom matere z otrokom (Slika 3) je imel pravokotno grobno jamo, katere dno je bilo pokrito z večjimi opečnatimi ploščami (40 x 40 cm) v dveh vrstah, na te pa so bile sestavljene stene grobne konstrukcije iz manjših opek kvadratne oblike (18 X 18 cm) pet vrst v višino. Na vrhu konstrukcije smo našli na kvadratnih opekah pri glavi skeletov še dve vrsti rahlo zamaknjenih velbnikov, kar kaže na velbasti pokrov groba. Kljub poškodovanemu zgornjemu delu grobne konstrukcije sta bila skeleta dobro ohranjena. Usmerjena sta bila v smeri Z—V. Grobna konstrukcija je ležala takoj pod humusno plastjo, grobna jama je bila vkopana v rumenorjavo peščeno ilovico in imela velikost 208 x 106 cm (T VII). Pridatki: 1. Zlata verižica, težka 3,8 g je sestavljena iz 31 členov, treh jagod iz svetlozelene steklene mase v obliki šesterostraničnih prizem in sponke, členi, na obeh koncih v krog zvite zanke, so iz tanke zlate žice okroglega preseka. Kavelj .sponke je iz zlate žice okroglega preseka, medtem ko je obročasto zaprta zanka iz zlate žice sploščena in na tem razširjenem delu ima po sredini plitev podolžen žleb (T Vil, 5). 2. Uhan s težo 0,4 g je zvit iz tanke zlate žice okroglega preseka. Kaveljček poteka skozi sploščeno okroglo zanko in je zvit nazaj, žica pa ima sledove tordiranja in cizeliranja (T VII, 1). 3. Srebrni prstan ima polkrožni presek, ki se od poudarjenih ramen naprej rahlo razširja in konča v sredini s poljem, na katerem se dviguje glavica (T Vil, 3). 4. Amulet iz jantarja ima obliko sploščenega valja, ki ima na zgornjem koncu še vidne sledi polkrožnega ušesa (T Vil, 6). 5. Fragment koščene igle okroglega preseka je dolg 4,2 cm (T Vil, 7). 6. Slabo ohranjen in kronološko neoprijemljiv bronasti novec, as, verjetno VESPASIANUS (69—79). 7. Slabo ohranjen in kronološko neoprijemljiv bronasti novec, as, verjetno DOMICIANUS (81—96). GROB 41/83: na globini 130 cm je bil v rumeno ilovico vkopan skeletni grob v leseni skrinji velikosti 130x50 cm. Otroški skelet je bil viden le še v sledovih in usmerjen Z—V (T V). Pridatki : 1. Dva uhana s težo 0,8 g (0,45 g in 0,35 g) sta zvita iz tanke zlate žice okroglega preseka. Vsak ima kaveljček speljan skozi sploščeno okroglo zanko in konico zavito nazaj (T V, 1 in 2). 2. Steklenička iz prozornega belega stekla z okroglim trupom, rahlo vbočenim dnom, koničnim cilindričnim vratom, na trupu in vratu ima okras iz krožnih vodoravnih plitvih vrezov (T V, 8). 3. Prstanasto dno steklene posode premera 8 cm je vloženo v na-rebreno svinčeno oblogo z vbočenim dnom — predstavlja neke vrste medaljon ali del toaletnega pribora (mešanje barvil; T V, 10). 4. Nepravilni osmerokotni odlomek tankega prozornega stekla (T V, 6). 5. Koščki belega stekla nepravilne oblike so ostanki debelejšega razbitega dna večje steklene posode (T V, 7). 6. Nedoločljiv fragment brona — pasni okov (T V, 9). 7. Fragmentirani železni žebelj okroglega preseka (T V, 3). 8. Fragmentirani zgornji del rdeče žgane skodelice s premerom ustja 8,4 cm (T V, 5). 9. Fragmentirana sivočrno žgana posodica vrčaste oblike z okro-glasto stisnjenim trebuhom, ozkim visokim vratom, rahlo izvitim ustjem in ozkim, rahlo razširjenim dnom. Dno je rahlo vbočeno. Višina posodice je 12,4 cm, največja širina 9,8 cm in širina dna 3,8 cm (T V, 4). GROB 1/84: na globini 180 cm je bil v rumeno ilovnato plast vkopan skeletni grob. Grobna jama je imela dno tlakovano s kvadratno opeko (20 X 20 cm) v dveh vrstah. V pravokotni, z opeko obloženi grobni jami, je bila svinčena krsta in v njej slabo ohranjen otroški skelet. Grob je bil usmerjen SZ—JV in imel velikost: 160x86 cm, zunanje mere svinčene krste pa so 114 x 37 cm (T VI). Pridatki: 1. Dva uhana, zvita iz tanke zlate žice okroglega preseka. Uhana sta težka 0,45 g (0,20 g in 0,25 g) in vsak od njiju ima presegajoče konce zavite okoli zlate žice (T VI, 1 in 2). GROB 3/85: na globini 25 cm pod rušno plastjo je bil v rumeno mivkasto ilovnato plast vkopan močno poškodovan žgani grob. V 10 cm globoki grobni jami pravokotne oblike (90x40 cm) so bili ohranjeni le še ostanki grobne konstrukcije, žganina in nekaj kalciniranih kosti. Na dnu je bila opečna plošča (42x31 x5cm), ob njej in na njej pa so bili le še kosi tegul, katerih ohranjeni robovi ob plošči kažejo na pokončno grobno skrinjo (T VI). Pridatki: 1. Uhan, težak 0,45 g, je zvit iz tanke zlate žice okroglega preseka s kaveljčkom speljanim skozi sploščeno okroglo zanko in konico zavito nazaj, žica ima sledove tordiranja in cizeliranja (T VI, 3). Nakit predstavlja posebno obliko duhovne in materialne kulture nekega naroda zaradi njegove uporabne (kot sestavni dei obleke, načina oblačenja ali kot izraz individualnosti nosilca, njegovega položaja v družbi, vojski, verski ali družinski skupnosti) in duhovno estetske narave (kot izraz človekove duhovne ustvarjalnosti, kot potreba po zaščiti v strahu pred smrtjo, mračnimi silami onostranstva, zlega in nepoznanega). Vsako obdobje ga oblikuje po svoje z določitvijo stilnih elementov, izbiro materiala, načinom izdelave, tehniko okraševanja, motivi in vzorci okrasa. Na njem odsevajo vsa dogajanja tako v okviru enega kulturnega kroga, kot tudi različnih kulturnih sredin. Tudi rimski imperij je vsrkaval vrednote kultur, kultov in umetnosti pokorjenih narodov, predvsem na vzhodu, kar se odraža tudi na nakitu, ki je, poleg domačih oblik v provincah, prežet s helenističnim duhom Grčije in Orienta. Tako so vidni tudi pri nakitu v grobu 1/80 elementi vzhodnih provinc3, ki so prišli v Poetovio z močnim naseljevanjem vojnih veteranov in njihovih družin v 2. in 3. stoletju, kar se ujema z datacijo zlate verižice (T 1, 4)4 in zlatih uhanov (T I, 1, 2),5 kakršne najdemo tudi v Štrbincih pri Đakovu v grobu 2 in datirajo v 3. stoletje.6 Ob tem je še posebej zanimiv motiv hrošča-skarabeja na rdečem dragem kamnu v zlatem prstanu (T I, 3), kar ves nakit povezuje z vzhodnimi rimskimi provincami. Ne gre pa pozabiti, da je lahko vsaj zlato verižico, ki ni posebno zapleteno delo, napravil tudi domač zlatarski mojster. Zlata verižica s tremi zelenimi perlami iz steklene mase (T VII, 5) iz dvojnega groba 1/84, je sorodna verižicam, ki so jih našli v naselju Bratov Reš v Ptuju v grobu 1, ki je datiran v konec 2. stoletja,7 v Ribnici pri Jesenicah na Dolenjskem v grobu 15, ki ga novec cesarja Avrelijana postavlja v konec 3. stoletja,8 in v Intercisi, ki sodijo v 3. stoletje.9 Srebrni prstan v grobu je po F. Henklu datiran v 3. stoletje.10 Pri nas so bili podobni prstani najdeni v zakladni najdbi leta 197611 na izkopišču za kotlovnico v Rabelčji vasi — vzhod. Enostavni, iz zlate žice izdelani uhani s sploščeno okroglo zanko in vanjo speljanega kaveljčka (T IV, 1, 2, 5 in 6, T V, 1 in 2, T VI, 3, T Vil, 1) so bili v rabi skozi vso rimsko obdobje12 in jih časovno opre-delujejo ostali grobni pridatki ali način pokopa. V ta časovni krog spada tudi tip uhanov, pri katerih se presegajoči konci ovijajo okoli zlate žice (T VI, 1 in 2). Tako lahko zlata uhana v grobu 41/82 datiramo s kroglasto steklenico z rahlim konično cilindričnim vratom in okrasom vodoravnih plitvih vrezov (T V, 8) v 3. stoletje.13 Zlata uhana tega tipa iz groba 29/81 pa s stekleničko s kroglastim trupom (T IV, 4) datirata v 4. stoletje.14 Drugačen od ostalih je uhan iz zlate žice v grobu 5/81, na katero je pritrjena okrogla zlata izbočena ploščica, ki ima na sredini granulirano zlato kroglico (T lil, 1). V grobu je bil balzamarij z dolgim cilindričnim vratom, izvitim ustjem in stožčastim trupom, ki ga š podobnimi datiramo v konec 1. in začetek 2. stoletja.15 Zlata obročka in fragmenti črne steklene mase iz žganega groba 110/81 predstavljajo del nakita, ki pa je zaradi načina pokopa nejasen (lahko so ostanki zapestnice ali ovratnice) in kronološko nedoločljivi.16 Balzamariji v grobovih (predvsem v grobu 1/80) se zelo razlikujejo po oblikah, velikosti in celo barvi stekla. Na osnovi primerjav17 sodijo balzamariji (T II, 2, 3, 4, 5 in 6) v čas 3. stoletja. Bronasti novci v grobovih so tako močno obrabljeni ali poškodovani, da je njihova določitev vprašljiva in so zato kronološko neoprijemljivi. Kljub temu pa, da so bili verjetno že vzeti iz uporabe, so svoje mesto našli še v grobovih in se na njihovo časovno opredelji-vost ni mogoče zanesti. Po nakitu, balzamarijih in tudi novcih sodeč lahko omenjene grobove opredelimo v čas 2. in 3. stoletja. Nekaj starejši je grob 5/81, ki sodi v čas 1. in začetek 2. stoletja in nekaj mlajši je grob 29/81, ki datira v začetek 4. stoletja. Rimski auerus cesarja Galerius-a 50cm grob 110 grob 37 50 cm 6 7 Goldene Schmuckstücke in den romichen Gräbern von Ptuj In Ptuj haben wir in den Jahren 1978—1985 bei den archeoiogischen Schutzausgrabungen der Anstalt für Denkmalschutz in Maribor römische goldene Schmuckgegenstände in sieben Skeletgräbern und in zwei Brandgräbern gefunden. Unter anderen Grabbeigaben waren goldene Gegenstände in dem Skeletgrab 1/80 auf CSUI in Ptuj (eine Goldkette, zwei goldene Ohrringe mit Glasperlen, ein goldener Ring mit einem roten Edelstein, fünf Balsamflaschen und eine bronzener Sestertius), in den Skeletgräbern 5/81 (ein goldener Ohrring und eine Balsamflasche), 37/81 (zwei goldene Ohrringe), 29/81 (zwei goldene Ohrringe, ein Halsring mit schwarzen Glaskorallen und einem Bernsteinbehang und ein Fläschchen), und in dem Brandgrab 110/81 (zwei goldene Ringe, ein Armband aus schwarzer Glasmasse), die sich alle auf der Strasse 2 (Cesta 2) in Rabelčja vas — West befinden, in dem doppelten Skeletgrab 1/82 (eine Goldkette, ein Goldohrring, ein Silberring, ein Bernsteinamuiett, ein Fragment der knochigen Nadel und zwei schlecht erhaltene bronzene Asse) auf der Strasse Mežanova ulica in Ptuj, in dem Skeletgrab 41/83 (zwei Goldohrringe, ein Fläschchen, ein ringförmigen Glasboden eines Gefässes in einem gerippten Bleibelag — ein Medaillon oder ein Teil des Toilettenzeug, Glasstücke, Bronzestücke, ein Eisennagel, eine fragmentierte rote Tonschale und ein grau-schwarzes Tongefässchen) aus dem Karee »A«, Block B-3 in Rabelčja vas — West, in dem Skeletgrab 1/84 (zwei Goldohrringe) und in dem Brandgrab 3/85 (ein goldener Ohrring) in der Ausgrabung für das Anbaugebäude für das Altersheim in Ptuj. I Die erwähnten Gräber können wir nach dem gefundenen Schmuck, den Balsamflaschen und den Geldstücken in die Zeit des 2. und des 3. Jahrhunderts datieren, ein wenig älter ist das Grab 5/81 aus dem Ende des 1. und aus dem Anfang des 2. Jahrhunderts und ein wenig jünger ist das Grab 29/81 aus dem Anfang des 4. Jahrhunderts. 1 Za pomoč pri terenskem delu in preparacij! predmetov Iz grobov se ob tej priložnost! zahvaljujem preparatorju Stanku Gojkoviču, za vse izrise materiala na tabelah in skice arheologinji Mariji Lubšina-Tušek in za določitev numizmatičnega materiala mag. Petru Kosu. 2 Zlati novec sedaj hrani numizmatični kabinet Narodne banke v Ljubljani. 3 dr. Edit B.-Thomas: Die Römer Archaeologische Funde in Ungarn, Budapest 1956, str. 242; odslej dr. Edit B.-Thomas. Maria R. Alföidi: Schmucksachen, Intercisa II, SN XXXVI, Budapest 1957, str. 430, odslej Maria R. Alföidi. 4 dr. Edit B.-Thomas, o. c., str. 242 in slika na str. 243. 5 Maria R. Alföidi, o. c., str. 430 ss, T LXXIX, 1 in 7. 6 Branka Raunig: Dva kasnoantička groba iz okolice Đakova, Vjesnik arheološkog muzeja u Zagrebu, Zagreb 1979/80, str. 163 ss, T IV, 5 In 6, odslej Branka Raunig. 7 Zorka Šubic: La Nécropole Romaine a Poetovio, Inventarla Archaeologica, Fascicule 14, 1972, Y136.1. 8 Sonja Petru: Najdba zlatega nakita v Ribnici pri Jesenicah na Dolenjskem, Dolenjski zbornik, Novo mesto 1961, str. 223 ss. 9 Maria R. Alföidi, o. c., str. 440 ss, T LXXXI, 1, 2a, 2b, 3 in 7. 10 F. Henkel: Die römischen Fingerringe der Rheinlande und der benachbarten Bebiete, Berlin 1913; Kristina MihovHić: Prstenje i naušnice rimskog doba Slovenije, Arheološki vestnik XXX, Ljubljana 1957, str. 228 ss, T II, 9, odslej Kristina MihovHić. 11 Blagoj Jevremov: Nakit v rimskem obdobju, Katalog razstave »Nakit skozi arheološka obdobja«, str. 20 Katalog razstave »Rešena arheološka dediščina Slovenije 1945—1980,« str. 43, si. 6. 12 Kristina MihovHić, o. c., str. 320. 13 Zorka Šubic: Tipološki in kronološki pregled rimskega stekla v PoetovionI, Arheološki vestnik XXV, Ljubljana 1976, str. 49, T V, 40, T M 24, odslej Zorka Šubic. 14 Zorka Šubic, o. c., str. 49, T IV, 36 in 37. 15 Ivan Mikulčić: Antičko steklo iz Scupi-a i ostali makedonski nalazi, Arheološki vestnik XXV, Ljubljana 1976. str. 194 s, T V, 380; Ivo Fadić: Antičko staklo u arheološkoj zbirci franjevačkog samostana u Sinju, Cetinska krajina od prethistorije do dolaska Turaka, sv. 8. Sinj 1980, str. 136, si. 4, št. 33; Mirko Bulat: Antičko staklo u muzeju Slavonije, Arheološki vestnik XXV, Ljubljana 1976, str. 88 ss, T ili, 6. 16 Podoben zlati obroček je bil najden v grobu 2 v štrblncih pri Đakovu, Branka Raunig, o. c., str. 164, T V, 5. 17 Zorka šublc, o. c., str. 40 s, T II; Aleksandrina čermanović-Kuzmanović: Oblici I hronologija rimskog staklenog materiala iz nekropole municipija S ..., Živa antika XXI, Skopje 1971, str. 287 ss. ptéjpiff -E' MS - " 'ì lo » ■* ’l. ■ v, Blagoj Jevremov NOVOSTI O OBRTNIŠKIH DEJAVNOSTIH IN NEKAJ DROBCEV IZ ARHEOLOŠKIH IZKOPAVANJ V LETIH 1970—1980 Spričo ugodnejših pogojev za gradnjo so se iz leta v leto večale potrebe po predhodnem arheološkem raziskovanju terenov. Tako so se v letih 1970—1980 vrstila arheološka izkopavanja in nadzori pri zemeljskih delih za gradnjo na arealu rimskega provincialnega mesta Poeto-vione, ki se je raztezalo od obronkov Mestnega vrha v smeri Orešje— Skorba na severu, do južnih obronkov Hajdine in Budine na jugu, in od Rogoznice na vzhodu, do odcepa potke s ceste Kidričevo—Pragersko proti Kungoti na zahodu.1 Ob tem imperativu je muzejsko arheološko delo preraslo v terensko, prejšnja sondažna zaščitna izkopavanja2 pa v sistematična in raziskovalna. Razen nekaterih nalog, ki so potekala v okviru konzervatorsko-restavratorskega projekta3 in raziskovanje obrtniške dejavnosti,4 so imeli vsi nadzori in izkopavanja, ki so jih opravljali muzej5 z zunanjimi sodelavci6 ali pa Republiški in regionalni zavod za spomeniško varstvo,7 zaščitni značaj. Taka in zelo obsežna izkopavanja so potekala v vzhodnem delu Ptuja, ki je v strokovni literaturi znan kot suburbani del antične Poetovione. V tem delu so se leta 1973 začela raziskovanja v dotlej skoraj nenačetem in neraziskanem območju, ki je omejeno s Peršonovo ulico na severu, Potrčevo na. jugu, Ljudskim vrtom in Zupančičevo ulico na vzhodu ter Volkmerjevo ulico na zahodu. Tistega leta (1973) so s sondami poskušali ugotoviti obseg opekarskih peči, saj so pri gradnji sedanje ceste Borisa Kraigherja zadeli na eno peč in sondirali na izkopu bloka I. Naslednje leto smo raziskovali na ugotovljenem obsegu peči na trasi nove ceste na sedanji Ziherlovi ploščadi in nadzorovali širjenje Volkmerjeve ceste. Leta 1975 smo začeli raziskovati na izkopu za Združeni zdravstveni dom in ponovnem izkopu za blok 1. Do leta 1980 so bili tukaj raziskani izkopi za blok II, III, V, za kotlovnico, trgovino in tripleks garaže ter presondirani In delno raziskovani izkop za blok VI, Vil, Vlil, IX. Po odkritjih in najdbah v letih 1974—80 lahko sklepamo, da je bila tukajšnja poselitev skoraj nepretrgana od pozne bronaste dobe vse do časa preseljevanja. Odkrita rimska (in pod njo prazgodovinska) cesta, ki teče skoraj po sredini tega območja, in to v smeri JZ—SV, nam je postala izhodišče za ugotavljanje razsežnosti posameznih stavb in naselbine severno in južno od nje. Gradbene ostaline in posamezni gradbeni elementi severno od ceste nam kažejo, da imamo opravka z izredno velikim, če že ne z osrednjih objektom na tem območju. V tej stavbi so bila stanovanja, gospodarski prostori in dvorišča. Stanovanja so bila ogrevana in so imela mozaična tla in tla iz estriha ali tlakovcev ter dekorativno poslikane in pobeljene stene. Gospodarski prostori so bili v delu stavbe, ki je bil najbližji cesti. Nekatera dvorišča so bila z lopami, druga brez njih. V nekaterih prostorih stavbe so bile posamezne lončarske peči, delavnice za obdelavo marmorja in kovin ter ogrevane sušilnice za žitarice in druge vsakdanje potrebščine. Po dosedanjih ugotovitvah lahko rečemo, da so tukaj v gospodarskih delih stavbe, na dvoriščih in zunaj na prostem opravljali razne obrtniške dejavnosti, ki so izpričane z raznimi odkritimi delavnicami, nedokončanimi izdelki, delovnim orodjem in drugimi pripomočki za delo ter s surovinami. Od vseh naštetih sta bili lončarska in opekarska dejavnost najbolj izpričani. Nanju so opozorila sondiranja iz leta 1920.8 Poznejša odkritja v letih 19739—198010 pa so te obrti v celoti potrdila. Razen dveh lončarskih peči na Spodnji Hajdini11 in nekaj opekarskih iz Ptuja12 so bile vse odkrite peči koncentrirane v vzhodnem delu Ptuja na današnji Ziherlovi ploščadi in ob njej. Doslej smo tukaj ugotovili in raziskali več kot 50 opekarskih in lončarskih peči. Lončarske peči so bile okrogle, ovalne, pravokotne ali kvadratne. Okrogle in ovalne so bile izdelane iz ilovice, so manjših dimenzij in z rešetom razdeljene na zgornji in spodnji del. V zgornjem kupolastem delu peči so žgali lončevino. Kupola je bila navadno večja od premera rešeta. V spodnjem delu so kurili, zato ta del imenujemo tudi kurišče. To je bilo ponekod razdeljeno na dva dela in je bilo navadno toliko visoko, kot je polmer rešeta. Pravokotne in kvadratne peči so zgrajene iz opek ali iz ilovice in so večjih dimenzij. Pri njih se samo vrh zgornjega dela končuje kupolasto. Višina zgornjega dela pri teh pečeh je navadno enaka ali višja od podolžne stranice rešeta. Višina kurišča je različna. Včasih je enaka polovici podolžne stranice, navadno pa je enaka ali manjša od krajše stranice rešeta. Lončarske peči najdemo posamično, skupaj z opekarskimi ali v skupinah kot samostojne obrate. Pred kuriščem imajo vkopan ali obzidan manipulativen prostor. Ta je včasih skupen za dve ali več peči. Zelo nenavadna je bila lončarska peč iz izkopa za blok lil, ki smo jo našli v rimskem dvorišču z lopami. Novost pri tej je 130 cm dolgo obokano kurišče, kot ga imajo navadno opekarske peči. Da je bila to lončarska peč spričo tako obokanega kurišča, nam kaže lončevina, ki so jo žgali v njej. To spoznanje kaže še, da ne moremo postavljati nobene ostre meje med majhnimi opekarskimi in večjimi, pravokotnimi ali kvadratnimi lončarskimi pečmi, ali bolje rečeno, da šo v takih pečeh lahko žgali lončarske ali opekarske izdelke. Peč je bila s kuriščem dolga 450 cm, brez njega 320 cm in široka 325 cm ter omejena z zidovi iz oblic in peščenca, kurišče pa z zidovi iz oblic in opek. Spodnji del obokanega kurišča je bil višji od spodnjega dela peči, kjer so bili zidaki, na katerih so bili pokončno postavljeni tubusi. Ti so bili postavljeni najbrž zato, da bi z njimi uravnavali toploto. V ta. namen so v peč speljali še vodo, ki je pritekala z južn« strani skozi kanal in odtekala čez vodoravno položen tubus skozi zahodni zid peči v jarek, vkopan v rumeno ilovico. Najdbe v pečeh, kuriščih, odpadnih jamah, manipulativnih prostorih in razni kalupi za izdelavo sigilatnih posod, za oijenke ali nalepke za neokrašene posode in pečati za pečatenje izdelkov in okraševanje kalupov opredeljujejo ta del Poetovione kot center za izdelovanje in žganje raznovrstne lončevine. Med najštevilnejše izdelke vsekakor sodijo lonci, vrči, skodele, trinožniki, meinice, oijenke in posode, ki predstavljajo imitacijo sigillatnih oblik DRAG. 35, 36 in 37, med redkejše pa sigillarne posode tipa DRAG. 37. Od loncev so najpogosteje zastopani temnorjavi ali sivorjavo žgani bikonični lonci z navzven zavihanim ustjem, enoročajni bikonični lonci s trakastim ročajem in širokimi horizontalnimi kanelurami na vratu in ramenu (T. 1; 9] in »cvetlični«. Enoročajni vrčki so najštevilnejši. Ti so sivo, rjavo, rjavorumeno in rumenordečkasto žgani, so z izlivom in kanelurami na ramenu (T. 1; 8), z ravnim ustjem in kaneluro na ramenu, ali brez nje z izvihanim ustjem (T. 1; 4). Skodelice so polkroglaste s prstanasto nogo (T. 1; 2) ali bikonične z ravnim dnom in rjavorumeno pobarvane (T. 1; 3), pogosteje so sivo žgane in črno, sivo ali plavkasto pobarvane in premazane s firnisom, ali pa so sivorjavo žgane in pobarvane z rjavo, rumenkasto ali rdečo barvo. Ptujski lončarji so se radi spogledovali na sigillatno obliko DRAG. 37. Te posode so navadno okrašene s koleščkom. Rdeče žgane in temnordeče pobarvane so okrašene po celi površini v pasovih (T. 1.; 5, 7), 'rjavordeče žgane so rdeče pobarvane in imajo plastično rebro, okrašen vrat in notranjo stran dna posode (T. 2; 3). Zelo priljubljene so bile tudi posode, ki predstavljajo imitacijo sigillatnih oblik tipa DRAG. 35 in 36. Sivo žgane so navadno temnosivo ali črno pobarvane in so s firniso-vim premazom ali brez njega (T. 1; 1). Temnorjave in rjavo žgane pa so temnorjavo, rjavo ali rdeče pobarvane in so brez premaza firnisa. Med številne izdelke s tega območja uvrščamo: sivo in sivorjavo žgane trinožnike (T. 2; 1); sivo, rumenorjavo in rumenordečkasto žgane pokrove z gumbastim držajem (T. 2; 2); sivo žgane in rjavordeče pobarvane krožnike ali pladnje (T. 2; 8) in meinice. Nekatere meinice imajo žig z retrografnim napisom AEMILIVS ob izlivu (T. 1; 6) druge so brez njega ali pa je na izlivu s sprednjimi vdolbinami in s stranskimi vrezanimi očmi upodobljena svinjska glava, žig Emil in pianta pedis najdemo tudi na notranji strani deformiranega, oranžno pobarvanega pladnja (T. 2; 9). Tukaj so izdelovali še iončevino z apliciranim reliefnim in pečatnim okraskom. O tem nam pričajo najdeni kalupi za izdelovanje nalepk, sigillarne posode tipa DRAG. 37 in pečati. Na kalupih za nalepke za neokrašene in reliefne posode so plastično odtisnjene živali in listi raznovrstnih rastlin (T. 3; 2, 3). Med dele Kalupov za izdelovanje sigillatnih posod tipa DRAG. 37 spada del kalupa, na katerem so med stebrički odtisnjeni posamezni podolgovati listi, stebrički na podstavkih, pod katerimi je odtisnjena še vrsta jagnjet in pod njo dvolistna kita (T. 3; 1). Okras na kalupu je odtisnjen v negativu. Za okraševanje z odtisnjevanjem ali pečatenjem posameznih okrasnih elementov na modelih, kalupih ali na samih posodah so modelarji in lončarji uporabljali tudi raznovrstne pečate. Takšen je pečat z listom (T. 3; 7), podoben onemu na kalupu (T. 3; 1), ki ima držaj in obliko spodnjega dela noge, in pečat s stebričkom na podstavku (T. 3; 6), ki ima še na zgornjem delu držaja prstanast pečat, prejkone za omejevanje ali oblikovanje medaljonov na reliefno sigillatnih posodah, kot jih najdemo v delavnicah v Rheinzabernu. Poleg omenjenih kalupov lahko uvrstimo še kalupe za izdelovanje oljenk, ki so z žigi (T. 3; 4) ali brez njih (T. 3; 5). Iz vsega doslej povedanega se da ugotoviti, da sežejo dokazljivi začetki obrtniške dejavnosti na tem območju v konec 1. in v začetek 2. stoletja. O tem pričajo še izdelki iz lončarskih peči, ki smo jih našli skupaj z Dominitijanovim in Trajanovim novcem. Mednje lahko uvrstimo skodele, ki posnemajo sigillatno obliko DRAG. 35/36 (T. 1; 1).13 skodelice {T. 2; 3),14 skodelice — posnetke sigiilatne oblike DRAG. 37 (T. 1; 5, 7), enoročajne lonce (T. 1; 9), »cvetlične« lonce, enoročajne vrče (T. 1; 8; T. 1; 4),15 melnice (T. 1; 6),16 pladnje (T. 2; 8),16a trinožnike (T. 2; 1)16& in druge izdelke. Po obliki lista s kalupa (T. 3; 3), ki je pogosto odtisnjen na posodah tankih sten17 bi lahko domnevali, da so take okraske uporabljali pri izdelovanju tovrstnih posod ob koncu 1. in v začetku 2. stoletja. Kdaj so začeli z izdelovanjem sigillatnih oblik na našem območju, zaenkrat ne vemo. Toda, če bi se omejili samo na kalup (T. 3; 1), ki bi ga po okrasnih značilnostih uvrstili v krog delavnic iz Rheinzaberna, bi lahko začetek izdelovanja takih posod tipa DRAG. 37 dali v čas druge polovice 2. in v začetek 3. stoletja, kakor bomo opredelili tudi sigillatno posodo (T. 3; 14).18 Tudi pečat za odtisovanje medaljonov sodi v isti krog (T. 3; 6).18a Da so oljenke izdelovali in žgali tudi na Spodnji Hajdini, pričajo sprimki oljenk, skaženih med žganjem. Med njimi so z žigi: FORTIS, OCTAVI, APRIO F, COMV (NI ali STIj in z žigom CASSI, ki imajo na disku prstanast ročaj ali ušesce za obešanje in ob njem reliefno upodobljena laboda ali goski (T. 3; 12). Za takšne oljenke meni Loeschcke, da so galskega izvora in da so jih izdelovali ob koncu 1. in v začetku 2. stoletja ter jih uvršča v posebno varianto oljenk tipa VI.19 Da so v vzhodnem delu Ptuja žgali še opekarske izdelke, nam kažejo ugotovljene in raziskane tovrstne peči. Te so zidane, pravokotne in kvadratne ter imajo tlakovana, obokana ali neobokana kurišča. V njih so žgali zidake, opeke za oblogo stropov, tlakovce, strešne opeke in sle-menjake. Na enem fragmentu slemenjaka je bil tudi žig SEVE (Merci, Vepri Severi ali Severini), kar kaže, da so take izdelke žgali ob koncu 2. in v začetku 3. stoletja.193 V neposredni povezavi z lončarsko-opekarsko dejavnostjo so bili prejkone vodnjaki in nabiralniki za vodo, saj smo jih najpogosteje našli skupaj s pečmi. Po doslej raziskanih vodnjakih lahko ločimo dve vrsti, in sicer vodnjake, vkopane v ilovico, ter zidane iz apnenca ali peščenca. Nekateri vkopani vodnjaki se proti dnu stopničasto zožujejo in imajo navadno z deskami ali bruni obloženo dno. Zidani vodnjaki so bili od vrha do dna enako široki. Za razliko od vodnjakov so bili nabiralniki za vodo nasplošno širši, vkopani v ilovico in brez oblog na dnu. Poleg lončarsko-opekarske dejavnosti je bilo na tem območju ugotovljeno tudi klesarstvo. Za obdelavo marmorja so imeli posebne prostore, ki so imeli z ilovico, peskom in gramozom nabita tla, na njih pa je bilo najdeno dosti marmornatih okruškov, nedokončanih kapitelov, postamentov idr. Nedokončane izdelke smo našli še na Spodnji Hajdini pri nadzorih za privatno gradnjo. Da so tukaj opravljali še razna kovaška opravila, je opozoril del nagrobnika iz srede 2. stoletja. V odbitem delu napisa je omenjen najbrž oče, katerega obrtno-delovni simboli (kladivo, nakovalo, klešče) so upodobljeni pod napisom. Iz njega se da razbrati, da je bil oče kovač, ki je dal za časa življenja postaviti nagrobnik zase, za oba otroka, za umrlo 4-letno vnukinjo in za živega vnuka M. Metilija Donutiana. Da so talili še kovine in iz njih z vlivanjem v kalupe izdelovali razne kovinske izdelke, pričajo številni topilniki (T. 3; 8) in kalupi (T. 3; 11) za izdelovanje pasnih spon in raznih okrasnih okovov. Delavnice za izdelovanje raznih kovinskih izdelkov so ugotovljene tudi na Vičavi in Spodnji Hajdini, kjer so, sodeč po kalupih (T. 3; 9) in polizdelkih (T. 3; 10),20 izdelovali fibule s trakasto odebeljenim lokom, ki sodijo v skupino fibul z močno profilirano in odebeljeno glavico ter mandeljnaste okove za noriško-panonski pas. Velika množica amorfnega stekla na izkopu kotlovnice, Bloka V21 In drugih izkopiščih nas je opozorila na steklarsko dejavnost na tem arealu, kjer so pridobivali še steklovino za izdelovanje raznih steklarskih izdelkov. Amorfno steklo je najdeno še na Panorami in Spodnji Hajdini, kjer smo ugotovili še 6 steklarskih talilnih peči. Po obliki peči, ki smo jih pripeljali v muzej, lahko domnevamo, da so na eni strani, kjer sta temna glazura in steklena žlindra, pridobivali steklovino, na drugi pa so z vlivanjem v kalupe s pomočjo pihanja ali samo s pihanjem izdelovali razne izdelke, saj so na tej polovici peči sprimki modrozelenkaste steklovine. Poleg naštetih najdb in odkritij, ki so tako ali drugače izpričala obstoj raznih obrti, smo na tem območju v naselbinskih plasteh našli še dosti drugih keramičnih najdb. Nekatere spominjajo na prazgodovinske oblike (T. 4; 3),22 druge pa so povsem rimskih oblik, npr.: oljenke tipa I. po Loeschckeju, ki imajo na disku reliefno upodobljene živali v teku (T. 3; J13) ali Herakleja s kijem in levjo kožo preko levice (T. 2; 4), oljenke tipa III. po Ivanyiju (T. 4; 1).23 Med uvoženimi sigillatami posodami ali med njihovimi posnetki najdemo najpogosteje posode tipa DRAG. 17, 24/25, 33, 35, 36 in 37. Od prvih naj omenimo posodo tipa DRAG. 37 (T. 3; 14), ki je bila prejkone izdelana v delavnicah v Rheinz-abernu in sodi v izdelke kroga Cerialis B,24 od drugih pa posodo tipa DRAG. 17, ki je rjavordeče žgana, rdeče pobarvana in z žigom MOD in pianta pedis (T. 2; 10)'.25 Po doslej povedanem se vsiljuje še vprašanje o začetkih rimske poselitve na tem območju. Ob upoštevanju ugotovljenih sledi poznobro-nastodobne naseldbe26 in najdb iz starejše železne in latenske dobe,27 bi lahko najstarejše in najgloblje naselbinske plasti iz rimskega obdobja, ki sežejo od 110—520 cm v globino, opredelili z republikanskimi novci in novci Avgusta, Tiberija, Ciavdija, Vespazijana idr. Od drugih najdb, ki izpričujejo tukajšnje življenje po rimski okupaciji, so še nori-ško-panonske fibule, fibula tipa NAUHEIM, najdena z republikanskim novcem, ročno izdelani lonci, okrašeni z metličastim ornamentom, lonci, katerih oblika je prazgodovinska (T. 4; 3) in taki, ki jih v literaturi poznamo kot izdelke ptujskih delavnic,28 sigillatne posode tipa 24/25, izdelane v Padskih delavnicah od časa Avgusta do časa Flavijcev,29 oljenke z žigom FORTIS idr. Med zanimivejšimi najdbami iz zgornjih naselbinskih plasti naj omenimo še: del sivo žganega kalupa za okraševanje slavnostnih kruhkov, na katerem je po vsej verjetnosti upodobljena za-ščitnica mesta in blaginje Poetovione, saj ima na glavi krono in v desnici rog izobilja (T. 4; 2), stilistično upodobljenega Mercurja (T. 2; 5), emajlirano fibulo s stilizirano živalsko glavico na nogi (T. 2; 6) in kolenčaste fibule s cevčasto profiliranim »ohišjem« za peresovino, kot je iz groba 2, najdena pri izkopu za tripleks garaže (T. 2; 7). Pri izkopavanjih in nadzorih na območju Poetovione smo našli še žrtvenike, nagrobnike, pepelnice, posamezne grobove ali zadeli na dele doslej neznanih grobišč, katerih obseg še ni ugotovljen. Na žrtveniku iz Vičave je napis: MARMOGIO / HEVTYCHVS / LAMYR1 / V. S. L. M. Omenjenega keltskega boga Marmogia so enačili z rimskim bogom Marsom in častili predvsem v Noriško-Panonskem prostoru v 1. polovici 2. stoletja. Ara je zaradi upodobljene nožnice na levi in strele na desni stranici nekam nenavadna, saj je upodobitev strele navadno na žrtve-nikih, posvečenih Jupitru. Na nagrobniku z Zgornje Hajdine je napis: L. ANNAEVS L. F / CLA(udia Tribun) SURUS CELEIA / MIL(es) LEG(ionis) XIII GEM(inae) / ANN(orum) XXX STIP(endiorum) H(ic) S(itus) E(st) T. f. I. (Testamento fieriiusit), ki nam v prostem prevodu pove, da je bil pokojni vojak iz Celeie, po rodu iz Severne Italije in da je v Poetovioni umri kot vojak legie XIII. Gemine v 18. letu službovanja. Napis datiramo v konec 1. stoletja. Na delu pepelnice z Vičave so v profiliranem okviru niše zgolj še prekrižane noge stoječega genija, ki se opira na navzdol obrnjeno baklo in ima napis: AELIVS MARINVS DE(c) (URIO) COL(oniae) POETOV (ionensium) EQ(vo) PVBL(ico) PRAEF(ectus) COH(ortis) II. HISPA-NORVM ET. / P. AELIVS MARCIANVS / DEC(urio) GOL(oniae) EIVSDEM / EQ(vo) PVBL(ico) PRAEF(ectus) COH(ortis) I. GERMANORVM / PA-RENTIBVS PIENTISSIMIS. Iz tega se da razbrati, da sta brata pokopala starše, saj ima zato pepelnica dvojno širino. Brata sta bila člana mestnega Poetovionskega sveta. Zaradi njunih perspektivnosti, sposobnosti ali iz kakršnih drugih podobnih razlogov jima je vladar naklonil izbra- nega vojaškega konja (vzdrževalnino), kot so ga včasih prejeli mladi plemiči, namenjeni za oficirsko vzgojo. Kot plemiča sta po šolanju postala načelnika AQVISILIARNE kohorte. Cohorta I. Germanorum Civium Romanorum je bila v 2. polovici 2. stoletja, kamor spada naš napis, stacionirana v trdnjavi Capidara (danes Topalu) v Meziji inferior. Cohorta II. Hispanorum Scutata Cyrenaica pa v provinci Dacie Porolisensis (SV Dakija) v trdnjavi Resculum (danes Bologa).30 V grobišču ob rimski stavbi na izkopu bloka II, na današnji Ziherlovi ploščadi, smo našli z oblicami v plasteh nabite podlage za nagrobnike, spodnji del nagrobnika in peščeno pepelnico, skupaj z žganimi grobovi, ki so bili iz strešnih opek iz siemenjakov. Grobni vkopi so bili tukaj, kot na celotnem območju Poetovione ovalni, okrogli ali pravokotni in bolj ali manj ožgani. V bolj ožganih je bila žganina debelejša, pri manj ožganih pa tanjša. Po ožganosti sten in dna jam in debelosti žganine v njih bi lahko domnevali, da je bilo sežiganje pokojnikov pri bolj ali močno ožganih vkopih kar tam, pri manj ožganih pa, da so bili ostanki pokojnika prineseni v jamo šele po sežiganju. Grobovi iz strešnih opek so bili v obliki skrinje ali strehe. Grobovi iz dveh siemenjakov pa so bili valjasti in narejeni tako, da je bil najprej spodnji slemenjak obrnjen in položen na ilovico. Potem, ko so vanj dali ostanke pokojnika, so ga prekrili z drugim slemenjakom. Vkopano pravokotno jamo 180x80 cm z močno ožganimi stranicami je imel grob št. 5, odkrit na izkopu za gradnjo Gasilskega doma. V njem smo našli keramične, steklene, bronaste, železne, koščene in jantarjeve pridatke. Rumeno žganemu pladnju (T. 5; 17), konične oblike z ravnim dnom ustreza pokrov z držajem v obliki gumba (T. 5; 16), rjavo-žgani in rjavočmo pobarvani kroglasti skodelici s prstenasto nogo in z znotraj profiliranim ustjem (T. 5; 2) pa pokrov z visoko profiliranim »baročnim« držajem (T. 5; 1). Pladnje take oblike, ne le na našem območju, ampak tudi drugod, najdemo skozi vse rimsko obdobje,31 kroglaste skodelice pa ob koncu 1. stoletja.32 Podobne pokrove z držajem v obliki gumba najdemo pogosteje na loncih ali žarah z novci od Claudija I. dalje, z »baročnim« držajem pa so redkejši. Najbolj podoben našemu je pokrov, najden v Vindonissi33 Zanimiva sta tudi oba rjavo pobarvana dvoročajna vrča (T. 4; 9), ki se valovito razširjata proti dnu. Podobne tem najdemo med pridatki iz zgodnjeantičnih grobov na Zgornji Hajdini, ki sodijo v zgodnje itaisko obliko vrčkov.34 Sivorjavo žgana oijenka (T. 4; 4) ima žig AT1METI, okrašen s tremi vzporednimi kanelurami. Take oljenke uvršča Loeschcke v tip IX.35 Rdeče pobarvana oijenka s štirilistno rozeto na disku (T. 4; 7) sodi v skupino volutastih oljenk, ki jih ivanyi uvršča v tip I varianta III36 kamor spadajo še fragmenti oljenk s Heraklovo ali Bacckovo masko na žrtveniku (T. 4; 6)37 ali s tragično masko (?) (T. 4; 5) in žrtvenikom T. 4; 8).38 z zelenomodrega in sveti ožel enega stekla sta balzamarija z dolgim valjastim vratom, navzven izvihanim ustjem, kroglastim trupom in ravnim dnom (T. 5; 20) oziroma valjastim vratom, odebeljenim in poudarjenim ustjem, neenakomerno izobčenim trupom in vbočenim dnom (T. 5; 21), kakršne datira C. Isings v 2. polovico 1. stoletja in jih uvršča v tip 28 b oz. 26.39 Slednjemu je podoben balzamarij iz antične gomile v Miklavžu pri Mariboru in ga S. Pahič datira v leto 95—110.40 Iz konca 1. in začetka 2. stoletja so tudi fragmenti balzamarijev, kakršne uvršča C. Isingsova v tip 28 A.41 Poleg tega sta bila še fragmenta stekla, deformirana pri sežiganju, za katera ne vemo, kakšni posodi pripadata. Prav tako ne vemo, ali je imel pokojnik falere (T. 5; 5, 6) pripete na oprtač, kot odlikovanje ali ne. Od bronastih pridatkov smo našli še: obročke, obroček z zakovico, ornamentiran zapah, ročaj vedrice ali skrinjice, obroček s pletenino, dele pletenine, ornamentirano pločevino, ključ, novca Claudija I. in Trajana ter votli apliki (T. 5; 4) z upodobljenim moškim. Apliki sta bili zapolnjeni s svincem in sta imeli železni zatič. Na apliki upodobljen moški ima z vrezi nakazane lase, gube na čelu, obrvi, oči, usta in brado. Brada je razdeljena na sedem neenakih pasov, ki tečejo od enega do drugega ušesa. Take in podobne so upodobitve silena na oljenkah in sigiliatnih posodah. Po vsej verjetnosti je tudi na naši apliki upodobljen silen, podoben tistim, ki jih najdemo na sigii-latnih posodah.42 Ob fragmentih obdelane kosti, ki so najverjetneje deli okrasne lasnice, smo od drugih kovinskih pridatkov našli še: pravokotno ogledalo, železno pravokotno ploščico, 134 celih in fragmentira-nih železnih žebljev in žebljičkov, kar bi nam ob ožganosti sten in dna grobne jame ter debelosti žganine potrdilo domnevo, da je bil pokojnik sežgan kar tam. Toda med najzanimivejše grobne pridatke spadajo jantarjevi izdelki. Poleg obdelanega kosa, ki je z vrezi oblikovan kot golob in preslici z nanizanih ploščatih perl (T. 5; 22), so še gladki in okrašeni prstani. Med prve sodita dva fragmentirana (T. 5; 12, 13) in eden s sploščenim in razširjenim zgornjim delom (T. 5;3). Ob prstanu, oblikovanem s sedmimi sploščeno-okroglimi odebelitvami (T. 5; 18) in drugim, okrašenim z uvitimi kanelurami po zunanji površini, ki ima okroglo vdolbino za vložek (T. 5; 10), so vsi ostali reliefno okrašeni. Reliefna ali plastična upodobitev na prstanih je različna. Na enem je upodobljena ležeča žival, po vsej verjetnosti volkulja (T. 5; 9), ki leži na desni strani in ima sprednji nogi iztegnjeni v levo, zadnjo levo skrčeno, desno nogo pa pod trupom. Za kakšno upodobitev gre na frag- mentnem prstanu (T. 5; 19), se ne da ugotoviti. Na fragmentu prstana (T. 5; 7) sta upodobljeni človeški glavici, obrnjeni naravnost. Na glavici imata nizki pokrivali v obliki avbe. Ker sta obraza enako oblikovana, bi lahko domnevali, da sta bila na prstanu upodobljena dvojčka. Lepo in ubrano je upodobljena ženska glavica na prstanu (T. 5; 8), ki ima s prečo na sredini lase počesane nazaj in valovito ovite okrog obraza. Take pričeske so bile zelo priljubljene že v času Julijcev in jih najdemo tudi na nagrobnikih iz 1. polovice 1. stoletja.43 Goli deček z dolgimi lasmi, ki so počesani nazaj in ob koncu zaviti navzven ter s krilci na ramenih, in panovo piščaljo v rokah je upodobljen na prstanu (T. 5; 15). Upodobitev nagega dečka ali Erosa oz. Amorja z ali brez krilc, piščali, venca in drugega, je bila zelo priljubljena in jo najdemo pogosteje na oljenkah in drugih sigiliatnih posodah. Na noriško-panon-skem prostoru so bile zelo priljubljene še plastične predstavitve Amorja in Psiyche.44 Takšno upodobitev najdemo tudi na prstanu (T. 5; 14). Na njem sta upodobljena objemajoča se moški in ženska. Moški je nag, s krilci na ramenih in ima lase. počesane gladko nazaj. Z desno roko objema žensko okrog ramena, z levo pa okrog pasu. ženska je oblečena v tuniko in stoji nasproti moškemu. Lase ima počesane nazaj in spletene v vozel. Z glavo je rahlo obrnjena v levo, v ramenih zasukana v desno in z desno roko drži ali boža moškega po licu. Podobne ali enake upodobitve Amorja in Psiyche najdemo v zatrepih nagrobnikov45 ali v terakoti,46 na sigiliatnih posodah47 in na jantarjevem prstanu iz Dalmacije. Sodeč po pridatkih in bežno podani dataciji za posamezne najdbe, lahko domnevamo, da je bil pokojnik sežgan v času Trajana. Neuigkeit über Gewerbetätigkeit und Einiges aus dem archeologischem Ausgrabungen von 1970 bis 1980 Im vorhandenen Artikel sind nur einige Entdeckungen und Ausgrabungen aus dem Gebiet von Poetovione dargelegt, worauf ich im 1970 -—1980 bei der archäologischen Aufsicht und bei dem Ausgraben traf. Darunter sind die Entdeckungen der Handwerkstätigkeit im östlichen Teil von Poetivione, das ist an und in der Ansiedhung Ziherlova ploščad, besonders bedeutsam. Die entdeckten Werkstätten zum Töpfergeschirr und Ziegelbacken, zum Marmor- und Metallbearbeitung, zur Glasproduktion und andere varen wichtig für die Entwicklung und den Wohlstand der damaligen Stadt. Obwohl nur ein Teil der Töpferprodukte T. 1; T. 2; 1-3; 8-10) der Öllampenformen (T. 3; T. 4; T. 5), der Sigillatgeschirre (T. 3; 1) oder der Ankleber (T. 3; 2, 3) für ungezierte und Sigillatgeschirre oder für Dünnwandgeschirre (T. 3; 3) und der Siegel zum Siegeln der Produkte oder zum Zierabdruck des Sigillatformen (T. 3 6, 7) behandelt ist, stellt das eine grosse Manufakturproduktion dar, deren Beginn am Ende des 1. und am Anfang des 2. Jahrhunderts zu verfolgen ist. Zu dieser Zeit gehört noch die Öllampe mit einem Ringgriff oder einer Öse zum Aufhängen; daran sind zwei Schwäne oder zwei Gänse gestaltet (T. 3; 12). Sie wurde zusammen mit FORTIS, OCTAVI, APRIO F, COMV (NI oder STI) gestempelten Öllampen gefunden. Nach der Formverzierung (T. 3; 1) zur Si-gillatgeschirrproduktion Typ DRAG. 37 und nach dem Siegel (T. 3; 6) zum Siegeln solcher oder ähnlicher Modelle, das für Werkstätten aus Rheinzabern charakteristisch ist, kann man vermuten, dass solche Produkte im östlichen Teil von Poetovione in der zweiten Hälfte des 2. und am Anfang des 3. Jahrhunderts erzeugt worden sind. Am Ende des 1. und am Anfang des 2. Jahrhunderts wurden auf dem Gebiet von Poetovione auch verschiedene Metallprodukte hergestellt. Davon zeugen die Modelle (T. 3; 9) und Halbprodukte der Fibul (T. 3 10) mit einem streifenverdickten Bogen, die in die Fibulgruppe mit einem stark profilierten und verdickten Kopf gehören. Wann man im östlichen Teil von Poetovione mit Metallschmelzen und Giessen der Formen (T. 3; 11) oder mit Produktion der Gürtel- und anderes Schmuckbeschlags begann, konnte bis jetzt noch nicht festgestellt werden. Ebenso nicht weiss man vom Anfang der hiesegen Glasgeschirrproduktion, denn unter eine Menge von Amorphglas wurde kein Geschirr gefunden, obwohl es bekannt ist, dass die spätantiken Gläser aus Grünglas in Poetovione hergestellt worden sind. Von den einzelnen Ausgrabungen, die auf verschiedene Handwerkzweige in diesem Gebiet oder auf urgeschichtliche Traditionspflege weisen, habe ich die Grabstätte eines Schmiedes und den Opferaltar, dewidmet dem Gott Marmogia erwähnt. Ausserdem habe ich einige Beerdigungsarten und Ausgrabungen aus dem Ernengrab 5 und aus der Ausgrabungsstätte des Feuerwehrheim (T. 4; 4-9; T. 5), aus der Traianer Zeit, dargestellt. Opombe 1 Elaborat o valorizaciji, kategorizaciji, varstvenih režimih, raziskovanju in prezentaciji na območju ptujskega arheološkega kompleksa; Pokrajinski muzej Ptuj, Regionalni zavod za spomeniško varstvo Maribor in Republiški zavod za spomeniško varstvo SRS Ljubljana; februarja 1'976. 2 dr. Iva Mikl-Curk; Varstvo spomenikov XV, Ljubljana 1Ö72, 159 ss, (odslej VS); Zorka Šubic, VS XV, Lj. 1972, K60 s.; B. Jevremov, VS XV, Hj. 1972, 159 s, 162 ss. 3 dr. Iva Miikl-Curk, VS XXI, Lj. 1977, 247 s. 4 B. Jevremov, VS XXII, Lj. 119179, 299 ss; iati, VS XXIill, Lj. 1981, 248 ss. 5 Zorka Šubic, VS XV, Lj. ,1972, 158 ss; ista, VS XVM—XIX/1, Lj. 1974, 1<42 ss, 153 ss, 162 ss, 207 ss, 211 ss; B. Jevremov, VS XXI, Lj. 1977, 247 ss, 250 ss, 265 ss, 279 ss; isti, VS XXII,Lj. 1979, 292 ss, 313 s; Isti, Arheološki pregled XX, Beograd 1978, 59 ss (odslej AP); isti, VS XXIII, Lj. 1981, 247 ss, 258 ss; isti, VS XXV, Lj. 1983, 232 ss; M. Tomanič-Jevremov, VS XV, Lj. 1972, 145 s, 171 s; ista, VS XVI* 1 2 3 4 5 * 7 8 9!—XIX/1, Lj. 1974, 109 s, 164 ss, 184 ss; ista, VS XXI, Lj. 1977, 247 s. 0 dr. Paola Korošec, VS XXII, Lj. 1979, 301 ss; Martin Gabrlčević — Zlika Kojundžlć, VS XXII, Lj. 1979, 303 ss; ZM'ka Kojundžlć, VS XXIilJ, LJ. 1981, 254 ss. 7 dr. Iva Mikl-Curk, VS XXII, LJ. 1979, 307 ss; Mira Strmönlk-Gulic, VS XVII—XIX/1, LJ. 1974, 209 s; ista, VS XXI, Lj. 1977, 217 ss, 247 s,252 s, Ivan Tušek, VS XXI, Lj. 1977, 251 ss; isti, VS XXIiV, Lj. 1982, 175 ss; isti, VS XXV, Lj. 1983, 231 ss. 8 A. Smodič, Dve rimski keramični peči. Arheološki vestnik IX/X, Ljubljana 1959, 39 ss (odslej AV) 9 Mira Strmčnlk-Gulič, VS XVII—XIX/1, Lj. 1074, 209 s; Zorka Šubic, VS XVII—XIX/t, LJ. 1974, 208 s. 10 B. Jóvremov, VS XXI, LJ. 1977, 247 ss, 250 ss; Isti, VS XXII, Lj. 1979, 292 ss; Isti, AP XX, Bg. 1978, 59 ss; isti, Obrtniška dejavnost na območju rimskega Poetovla, Ptuj 1981. 11 M. Strmčnik-Gulič, VS XXIV LJ. 1977, 218 ss 12 Z. Šubic, VS XI, Lj. 1967, 126 ss; ista, Nov prispevek k poznavanju suburbanih predelov Poetovla, Ptujski zbornik III, Maribor 1969, 37 ss (odslej PZ). 13 dr. Iva Mikl-Curk, La nécropole de Formin, Inventaria archaeologlca, fascicule 19; 1975; Y 181'(2), 4; Y 182, 3; Y 183, 4, 5; Ista, Novo Iz Formina, AV XXVII, LJ. 1976, 135 ss, T 3, 6; T 4, 2; T 5, 3; T 7, 2; T 8, 4, 5; T 9, 2, 4, 6; T 11, 13; T 13, 4; T 16, 2-4; T 17, 1, itd. Podobne so še Iz zgodnjeantičnega grobišča na Zg. Hajdini. Take V. Kolšek, Vzhodni del antične nekropole v Šempetru, Ljubljana 1979, T. 27, sl. 6—9, datira v čas Trajana. V antični Duklji so uvrščeni v tip IV/ta In so datirani od 120—160. leta; Aleksandra Cermanovlč-Kuz-manovič, Olivera Vellmirovič-žižlč, Dragoslav Srejovlć, Antička Duklja, Nekropole, Cetinje 1975 14 Eva von Bonis, Die Kaiserzeitliche Keramik von .Pannonien, Diessertatlones Pannonicae, Ser. II, iNo. 20, Budapest 1942, T XXI, 29, datira v konec 1. stol., kl dosežejo svoj razvoj v 2. stol.; Mathilda Grünewald, Die Gefässekeranrik des Legionslagers von Carpuntum, österreichischen Akademie der Wissenschaften, Heft XXIX, Wien 1979, T XIV, 2; 29 s, datira okrog leta 200. 15 Eva von Bonis, o. c., T 26, 3; S. Pahič, Antične gomile v Slovenskih goricah, časopis za zgodovino 'In narodopisje, Nova vrsta, 1. letnik, Maribor 1965, 10 ss., T 3, 8. 16 dr. Olga Brukner, Rimska keramika u Jugoslovanskom delu Provincije Donje Panonije, Beograd 1981, T. 60, t, 7; A. Schörgendorfer, Die römerzeitliche keramik der Ostalpenländer, Band XIII, Brünn-München-Wien 1942, T 7, 90. 16 a S. Pahič, o. c., T 5, 3, 4, 5. 16 b S. Pahič, o. c., T 5, 8; A. Schörgendorfer, o. c., T 9, 130, 131; T 10, 133, 137, 145, 146; dr. Iva Mikl-Curk, Novo iz Formina, AV XXVII, Lj. 1976, T9, 3. 17 Podobna oblika lista je na posodi tankih sten iz groba 7/75 Iz zgodnjeantičnega grobišča na Zg. Hajdini, ki je najdena skupaj s skodelico (glej op. 13) in oijenko tipa j (po Loeschokeju), tipa I. varianta 3 (po Ivanyl), Dora Ivanyi, Die Pannonlschen Lampen, DIssertationes Pannonicae, Series 2, No 2, Budapest 1935, T 8, 9. Datirajo iih v 1. In 2. stol.;_dr. Ljudmila Ples-ničar-Gec, Keramika emonskih nekropol, Ljubljana 1977, T 1, 36; A. Schörgendorfer, o. c., T I, 14’; T 2, 20. 18 dr. W. Ludevici, Die Bilderschüsseln der römischen Töpfer von Rheinzabern, Darmstadt 1942, T 76, 14; dr. O. Brukner, o. c., T 30, 76 a; T 29, 70; T 26, 41; E. Gose, Gefästypen der römischen Keramik in Rheinland, Rheinischen Landesmuseums, Beiheft 1, der »Bonner Jahrbücher«, Bonn 1950, T 1, 10. 18 a dr. O. Brukner, o. c., T 31, 85; dr. W. Ludevici, o. c., T 80; T 81. 19 S. Loeschcke, Lampen aus Vindonissa, Zürick, 1919, 233 (45) s. 19 a J. Szilägyi, inscriptiones tegularum Panonicarum, Budapest 1933, 110 s, št. 60, T XXXII, 60; M. Abramič, Poetovio, PtuJ 1925, 67 s. 20 Za dovoljenje za to objavo se najlepše zahvaljujem kolegici Zorki Šubic. 21 dr. Paola Korošec, VS XXlll. Lj. 1979, 301 ss. 22 Eva von Bonis, o. c„ T I; T IX, 3, 4, 5; T XIII, 12, 14. 23 D. Ivanyi, o. c., T XX, 3; T XXIII, 8; T XXII, 1. 24 dr. W. Ludevici, o. c., T 76, 14; E. Gose, o. c., T 1, 111 dr. O. Brukner, o. c., T 30, 76. 25 E. Ettlingen und Ch. Simonett, Römische Keramik aus dem Schutthügel von Vindonissa, Basel 1952, 62 s, Abb. 19, 17. 26 M. Tomanič-Jevremov, VS XVH-XIX/1, Lj. 1974, 165 s; Ista. VS XXI, LJ. 1977, 247 s; Zorka Šubic, VS XVII-XIX/1, Lj. 1974, 208 s. 27 B. Jevremov, VS XXI, Lj. 1977, 247 ss; Isti, VS XXII, Lj. 1979, 295 ss; isti VS XXIII, Lj. 1981, 249 ss; Isti, VS XXV, Lj. 1983, 232 ss; Isti, AP XX, Bg. 1978, 59 ss. 28 Eva von Bonis, o. c., T XVI, 12, 17. 29. H. Dragendorff, Terra sigillata (Ein Beitrag zur Geschichte der griechischen und römischen Keramik), Bonner Jahrbücher, Heft XCVI u. XCVII, Bonn 1895, 87 ss. 30 Za podatke in pomoč pri razlagi obravnavanih spomenikov se najlepše zahvaljujem dr. Jaroslavu Sašlu. 31 E. Gose, o. c., 21 s., od Vespazijana dalje, In opomba 16 a. 32 A. Schörgendorfer, o. c., T 1, 45. 33 E. Ettlinger und Ch. Simonett, o. c., 27 s, T 9, 160. 34 Eva von Bonis, o. c., T 28, 30, 15. 35 Siegfried Loeschcke, imeli kot pridatke nože. Od teh bo jih le pri sedmih oz. šestih [gr. št. 162, 163, 247, {262), 297, 299, 305] opredelili za pravo orožje.2 Tu naj bi predstavljali bojne nože s pomenom skramasaksov. Večji del teh najdb je za razliko od manjših nožev (nekateri med njimi so samo dobro ohranjeni), zaradi rje zelo korodirani (kot primera v grobu 163 in 247); zato pri večini ni bilo mogoče dognati prave velikosti in do potankosti tudi prave oblike.3 Po ugotovljenih podatkih pri izkopu je njihova dolžina variirala od 20—30 cm, šir. pa od 2,5—2,9 cm. Da so ti noži prepričljivo predstavljali orožje, kažeta — ikot je že omenil J. Korošec — idva primera (gr. št. 163 in 297), v katerih so našli ostroge, pri enem pa je imel nosilec noža na lobanji zaraščeno frakturo od meča alii bajnega noža;4 torej pojavi, ki dokaj zanesljivo opredeljuje umrlega ikoit bojevnika. Ugotovljeni bojni noži se razen v velikosti po obliki niso razlikovali od navadnih nožev, tj. rezilo se je ostro ločilo od trna za nasajevanje navadno lesenega ročaja. Imelo je raven hrbet in ostrino, ki se je v zadnji tretjini zvijala proti vrhu. Od tega tipa je delno odstopal nož iz groba št. 297, ki je bil nekoliko krajši, hrbet in ostrina pa sta se zvijala v zadnji tretjini proti vrhu. Na prehodu trna v rezilo je bil ta nož nekoliko odebeljen, kar pr; konzervaciji predmeta ni pustilo nobene sledi. Zato lahko samo domnevamo, da je ta odebelitev sodila k robu ustja nožnice. Po vsem sodeč je bil bržkone primarno daljši oz. je bila ohranjena dolžina pri najdbi sekundafna. Po rji v ohranjenih ostankih lahko sklepamo, da so skoraj vsi imeli nožnico Metano liz lesa In nato prevlečemo z usnjem (gr. št. 163, 247). Ali je nožnica imela še kaikšno okovje, k! naj bi' obnobtjalo njen vrh in ustje, je danes težko dognati. Gotovo je, da ni bilo iz brona. V grobovih so bojni noži ležali ob levem boku umrlega, razen primera iz groba št. 162, ki je sicer imel ročaj pri levem boku, a rezilo je bilo položeno čez noge, tj. čez stegnenico.5 Bojne nože so poleg že omenjenih ostrog v grobu spremljala tudi kresila (gr. št. 247 in 299). Glede na vse okoliščine in najdbe, ki so bile v splošnem v grobovih je gotovo, da so bojne nože nosili obešene za navaden pas; ta ni bil spet s pasno spono in bržkone je bil izdelan iz blaga ali usnja. Ker je bilo poleg noža, kot smo omenili, v posameznih primerih tudi kresilo, lahko domnevamo, da se je nož v nožnici lahko nahajal v neki vrečki, obešen za pas skupaj s kresilom, ali da je ločeno viisbl na pasu, kresilo pa je bilo v vrečki ob njem. O tem bomo govorili nekoliko pozneje. Trenutno nas zanimata bojna noža iz grobov št. 162 in 305, ki sta se poleg že omenjene lege (v gr št. 162) razlikovala od ostalih po svoji vzdolžni kamelurli za odtok krvi.6 iNa tej nekropoli je imel podobno lego kot nož iz groba.št. 162 tudi nož v grobu št. 249. Pri izkopu je meril v dolžino samo 1 cm manij od že omenjenega noža iz groba 297.7 'Podobno vzdolžno kantìluro Je im 01 tudi nož m gr. št. 155, ki' je pri izkopu z nekoliko odlomljenim vrhom rezila lin trna ročaja meril 18,5 cm In sadil med večje može te nekropole.8 Enaka kanelura je ugotovljena tudi pri: zelo zarjavelem nožu iz groba št. 159, ki je pril iZkopu meliti 19.0 cm. čeprav ©o omenjeni noži imeli komaj za spoznanje ožje rezilo, kaže, da ni dolžina, že zaradi korodiranosti posameznih primerov, zanesljivo kazalo za opredelitev moža Ikot orožje. Do sedaj je bilo malo pisanega o bojnih nožih s področja jugovzhodnih Alp. Zaradi enostavne oblike so uvrščeni med atipične predmete materialne kulture za kronološko in za kulturno opredelitev. Hkrati pa imamo premalo podatkov za dokončno rešitev teh problemov, če pustimo ob strani kresilo tipa lire, ki je v slovanskih kulturnih krogih (zelo dolgo v rabi,9 so edino ostroge, ki dajo zaradi' oblike nekaj več podatkov, čeprav tudi njih ne spreminjajo drugi pridatki (gr. št. 123 in 149), ki- bi kazali na bolj zanesljive kronološke podatke. Na ptujsko-grajski nekropoli so odkrili 11 ostrog: od tega štiri pare v grobovih, dva z bojnimi noži in dva brez kakršnihkoli drugih pridatkov. Ostale predstavljajo slučajne najdbe zunaj grobov. Vse sodijo po obliki deščice za pritrjevanje na obutev k dvema osnovnima tipoma, tj. s štirioglato deščico s šestimi zakovicami in z deščico v obliki palmete s tremi zakovicami.10 Tudi ostroge so med vzhodnoalpskimi grobnimi pridatki zelo redke. S Področja Slovenije poznamo par z nekropole iz Starega trga pri Slovenj Gradcu brez grobnih pridatkov ter ostrogo iz groba št. 7 nekropole v Brezjah nad Zrečami.11 Ta je bila najdena skupaj z večjim nožem, kresilom tipa lire, šilom in majhnim jezičastim okovom za pas. Pri obdelavi tega zadnjega pridatka, ki se na področju čehoslovaške pojavlja — čeprav ornamentiran -fe v spremstvu meča tipa Petersen X, datira grobno celoto v četrtino IX. in na začetek X. st. Po dataciji tega groba lahko postavimo v isti časovni razpon tudi naše ostroge oz. grobove, ki so poleg ostrog imeli tudi bojne nože. Ali v to obdobje sodijo tudi ostali bojni noži, nam lahko za enkrat okvirno pomagajo zaradi odsotnosti drugih podatkov za kronološko določanje, samo določene povezave s pojavi že omenjenih večjih »navadnih« nožev te nekropole. Med take moramo gotovo na prvem mestu šteti primer iz gr. št. 155, ki ga kljub nekoliko ožjemu rezilu povezuje z bojnimi noži vzdolžna kanelura. Poleg tega se je pri njegovi toinzemvadijl izkazalo, da je bil damasciran. Prav to prepričljivo govori, da pri tem nožu ne gre za navadno orodje, marveč za orožje, zlasti ko vemo, da se je tehnika damasciranja uporabljala samo za orožje. Torej ima naš nož zazdaj analogije samo s tipom orožja imenovanim noži-stileti s področja Poljske. Avtorji' njihov pojav povezujejo s trgovino, ki iso jo z vzhoda vodili arabski trgovci. Totda če primerjamo način damasdranja našega noža s severnimi priimeri, obstajajo v izvajanju te tehnike določene razlike.12 Ptujski nož je namreč izdelan iz dveh delov. Medtem ko je zgornji narejen v obliki sploščene palice z ravnimi robovi, je spodnji na zgornji strani, tj. tam, kjer se spaja z zgornjim, nazobčan v obliki žage. Nato je bil nož prevlečen s plastjo železa in potem kovan. Takšna tehnika damasciranja nožev ni znana pri Germanih, pri katerih so zelo pogosto damascirali meče (toda na sakse in skramasakse) tja do konca 7. st. Na podlagi teh in nekaterih drugih podatkov smo naš nož tudi prelimini-rano datirali v zgodnejše obdobje. V obrambnem rovu gradtiščaf v Klučovu (čehoslovaška) so odkrili predmet v obliki nazobčanega noža, ki ga je avtor opredelil kot ža- gico. Primer je, čeprav dokaj korodiran, želo podoben ptujskemu nožu, le da sodi nazobčana stran k zgornji polovici predmeta. iKlljufo razlikam ni izključena domneva, dai gre tudii tu za del podobno damasciiranega noža, kajti avtor za ta primer mi našel nobene analogije. Fragment je najden skupaj s kresilom starejšega tipa, ki časovno pripada zgodnejšemu obdobju, tj. enako kot naš nož.13 Na koncu naj omenimo še eno najdbo, lici bi lahko dala nekaj podatkov za določanje časovnega okvira nožem z vzdolžno kaneluro. Na nekropoli v Judemdoirfu pri Villlachu so namreč odkrili majhno skupino pokopov, ki po svojih pridatkih kronološko predstavljajo celoto. V grobu št. 3 Ije najden čez levi' toliki železen mož z enako obojestransko vzdolžno 'kaneluro. Po ohranjeni šiMmi rezila 'je sodil med večje nože, bržkone bojne. V grobu je ta nož spremljala pasna spona, podobna sponam iž groba št. 86 lin 87 s ptujistograjske nekropole, ki sta iz predslo-vaniskega obdobja. V gr. št. 2 je skelet Imel ob levem, kolku fragment večjega noža z ostanki nožnice, po kateri se tudi ta uvršča med bojne nože. Tretji' grob št. 1 pa je imel poleg majhnega lončka še dva zlata uhana po katerih je avtor upravičeno datiral vso skupinico' v čas na prehodu 5./6. oz. 6./7. st.14 Po teh primerih je razvidno, vsaj po podatkih, ki so na razpolago, da je bila vzdolžna kanelura na nožih z manjšimi izjemami bolj značilna za zgodnejše slovansko obdobje, tot so na naši nekropoli s pomočjo ostrog datirani noži brez nje. Pri tej ugotovitvi bi lahko rekli, da naš netolllko moti Inventar gr. št. 305, pri' katerem je bojni nož s široko kaneluro spremljalo kresilo llraetega tipa, enako kot v grobu št. 29 nekropole v Brezju pri Zrečah.15 Na tej nekropoli je še nekaj inventarjev, ki bi bili zanimivi za vprašanje o tem tipu orožja. Talk grob ja št. 24, kjer so poleg noža odkrili še fragment železne pločevine, bržkone okovja nožnice, pasno spono ter železno puščico s krajci';16 v grobu št. 29 je imel nož obojestransko vzdolžno kaneluro in je bil v spremstvu lončka ter kresila lirastega tipa.17 Veliki, nedvomno bojni nož iz groba št. 38 je bil v spremstvu kresila lirastega tipa, pasne sporne D tipa, koščenega glavnika ter cevčice za ligie starejšega tipa.18 Ta del grobišča je avtor datiral okvirno v desetletja okoli leta 800.19 Najbližja ptujski je nekropola 's Turnišča pri Ptuju. Ta je dala tudi nekaj zanimivih bojnih nožev. V gr. št. 8 j© bil poleg kresila, lončka' in kosti pernate živali (goloba?), tudi bojni nož z usnjeno nožnico, okovano z železnim okovom, ki je bil pritrjen z bronastima zakovicama.20 Naslednji primer z vzdolžno kaneluro je Iz gr, št. 25; ležali je pod desnim kolkom okostja brez druglih pridatkov. Tudii ta nekropola je bila okvirno datirana 'na konec 8. oz. začeiteik 9. st.21 Ne da i>i naštevali še druge grobne inventarje, v katerih se pojavljajo bojni noži, je že iz danih primerov razvidno, da so bili noži z vzdolžno kaneluro, ki so se lahko nosili v nožnici ali brez nje, značilni za zgodnejše obdobje, tj. od 6. st. dalje in so bili v rabi, čeprav bolj redko, še do konca 8. st. Med njimi ostaja iz te skupine za zdaj nož iz groba št. 155, če imamo pri tem primer iz Kiučovega res za žagico, brez analogij. Drugo skupino tega tipa orožja pa predstavlja skupina, k)i je na tej nekropoiii datirana e pomočjo ostrog. če upoštevamo zadnje obdelave odkritega gradiva s ptujskograjske nekropole, je razvidno, da tukajšnji pokopi ne sodijo, kot je bilo svojčas opredeljeno k tim. belobrdskemu krogu, marveč k večjemu številu kultur, iki segajo od anitiike pa vse do konca 11. st.22 S ito ugotovitvijo pa se seveda pojavlja vprašanje, h kateri od tu zastopanih kulturnih skupin sodijo grobovi z bojnimi noži in z njimi tudi oni z ostrogami. Ostroge z naše nekropole sodijo k tipu, ki se je pritrjevali z zakovicami na jermena za spenjanje okoli obutve ali pa neposredno na njej. Glede na to in na dejstvo, da v grobovih niso poleg njih najdene običajne spone za spenjanje jermenov,23 so se primeri iz naših grobov pritrjevali neposredno na obutev. Po ohranjenem opisu karantanskega oblačila v vrinku Švabskega ogledala, vemo, da sq. imeli Karantanci tip obutve bolj podoben opanki oz. mehkemu obuvalu, spetemu z (rdečimi) vezalkami. Zato je te grobove težko pripisati karantansko-ketlaškemu krogu24 Enako tudi belobrdska skupina v svojih inventarjih ni ppznala ostroge. Spričo tega in glede na najdbe s .področji Moravske, kjer ise najbolj pogosto pojavljajo, je gotovo, da se vežejo na velikómoravski krog, ki je na tej nekropoli zastopan z zelo bogatimi grobovi — pripadali so bržkone ljudem višje družbene plasti, med katere so nedvomno sodili tudi bojevniki.25 S to domnevo ne mislimo vse grobove oz. bojne nože pripisati samo temu kulturnemu krogu, ker so značilni, seveda brez ostrog, za karantanski 'in za bellobrdski krog in kolt kažeta omenjena groba št. 86 in 87 tudi za predisilovanslko obdobje.26 .Pojav obravnavanih najdb tovrstnega orožja na ptujski nekropoli je nedvomno tesno 'povezan z značajem, ikii ga je imel 'Ptuj 3in predvsem najvišja točka njegove grajske kopice v času vse svoje zgodovine, zlasti pa v zgodnjem srednjem veku. Zaradi njene (izredno ugodne 'lege predstavlja po eni strani pomembno točko pri nadzoru poti, ki so potekale s prehodom čez Dravo z zahoda na vzhod in od severa k jugu,27 po drugi pa pni obrambi proti narodom, ki so z vzhoda čez Panonijo silili na zahod. Med njih moramo v zgodnjem srednjem veku šteti Avare in Madžare. Da je bilia grajska kopica res vabljiva točka, tudi za napadalce v najbolj razgibani zgodovini teh področij, govorita staromad-žarska groba iz časov prvih vdorov teh plemen v Panonijo28 * 13 1 J. Korošec, Staroslovansko grobišče na ptujskem gradu, Dela 1 SAZU, 1950, 98 s. J. Elsner. Rukovet slovanske archeologie, Praha 1966, 422 s., kjer prinaša vse podatke o noži!!, med ostalim tudi o bojnih. 2 J. Korošec, o. c., 98 s. 3 V zvezi z obravnavanimi noži te nekropole moramo omeniti, da Imajo danes v glavnem po-popolnoma drugačno obliko, kot so jo imeli pri najdbi, zaradi razpada zarjavele kovine, delno pa zaradi konzervacij, ko je bila vsa zarjavela plast odstranjena. 4 J. Korošec, o. c., 98. 5 Ibidem, 160. 6 Ibidem. 160, 199, SI. 22 a. 7 Ibidem, 188. 8 Ibidem, 158 s. 9 Ibidem 105 s. 13 Ibidem, 100 s. 11 J. Korošec, Staroslovenska grobišča v severni Sloveniji, Celje 1947, 45 6., SI. 43—44. S. Pahič, Naši kraji v zgodnjem srednjem veku, 720 let Ravne na Koroškem, Ravne na Koroškem 1968, 34 s., P. Korošec, Zgodnjesrednjeveška arheološka slika karantanskih Slovanov, Dela 11/2 SAZU 1979, 66, T. 85: t, 2. 12 P. Korošec, Tehnika damasciranja na slovanskem nožu z nekropole na ptujskem gradu, Zgod. čas. 19—20, 1965-1966, 95 s. 13 J. Kundrač, Vyzkum slovanskeho hradište u Kiučova, Arch, rozhledy IV/5, 1952, 397, SL 204. 14 H. Dolenz, Neue urgeschlchtliche und frühmittel ater Hohe Funde aus Villach und Umgebung, Neues aus Alt Villach, 3 Jahrb. d. Stadtmuseums 1966, lil 8, Sl. 3—6. 15 S. Pahič, o. c., 254 s. ter opom. 85. 16 Ibidem, 240 s, T. 0: 9-42. 17 Ibidem, 24I1 s, T. 9: 13-414. 18 Ibidem, 245, T. 9: 15—18, Sl. 18. 19 Ibidem, 264. 20 P. Korošec, Grob slovanskega bojevnika na Turnišču pri Ptuju, Arh. vest. II/1, 1951, 18 8, SI. 3, 5, 7. 21 J. Korošec, P. Korošec, Predzgodovinsko In staroslovansko grobišče pri' Turnišču v bližini Ptuja, Razprave 3 SAZU, 1953, 234 s. 22 P. Korošec, Zgodnjesrednjeveška nekropola na ptujskem gradu, Zgod. čas XXVI, 1962, 13 8. V pripravi za tisk je tudi katalog gradiva te nekropole. 23 V. Hruby, Staré Mèsto, VelkomoravSké pohrebište »Na valach«, Monum. Archeoi. III, Praha 1955, primerjaj T. 30: 4^—6, T. 31: 11—2, T. 62: 5—8, ter str. 452 s. 24 B. Grafenauer, Ustoličenje koroških vojvod In država karantanskih Slovencev, Dela 7 SAZU, 1052, 173. 25 P. Korošec, Problem der grossmährischen Elemente auf dem Gräberfeld auf der Burg von Ptuj, Zbor. Narod, muzea 20/1, 2, Praha 1966, 179 s. 26 P. Korošec, 1962. 27 V zadnjem času je odkrit nek dokument v Nemčiji, v katerem se omenja, da Je čez Ptuj šel v 9. st. nek velik tovor. Podatek mi je posredoval pok. kolega P. Petru. 28 Pri tem gre za grob št. 13 in 262. P. Korošec, Ungarische Elemente aus der Nekropole auf der Burg zu Ptuj, Arh. vest. 36 v tisku. Waffe aus den slowenichen Gräbern der frühmittelalterlichen Nekropole im Ptujer Schloss in Ptuj Die Autorin behandelt in dieser Schrift die Auffindung der Kampfmesser, die als Waffe in slawischen Gräbern der frühmittelalterlichen Nekropole auf der Burg zu Ptuj erscheinen. Neben den sieben bzw. sechs Messern definiert als Kampfmesser, meint die Autorin, dass als Waffe auch andere grössere Messer betrachtet werden können, insbesonders diejenigen, die Blutrinne wie einzelne Kampfmesser haben, obwohl diese eine Messerscheide haben, die gewöhnlichen aber keine. Diese Behauptung ruht auf der Tatsache, dass einige von ihnen damasziert waren. Obwohl die allgemeine Meinung sagt, dass zur chronologischen und kulturellen Bestimmung die Messer als atypischer Element betrachtet werden, kommt die Autorin mit der Analyse des Materials, das diese Gräber begleitet (Sporen im Grab Nr. 163 und 297) und mit Vergleichen jjes ähnlichen Inventars aus anderen Nekropolen (Judendorf bei Villach, Brezje bei žreče, Turnišče bei Ptuj) zur Behauptung, dass die Messer mit Blutrinne in Ostalpenland in früherer Phase d. i. von 6., 7. Jh. weiter, in einzelnen Fällen bis Ende des 8. Jh., erscheinen. Die Inventare mit Sporen datieren die Messer am Ende des 9. Jh. und ’weiter. Mit Bezug darauf, dass in Nekropole auf der Burg zu Ptuj die Begrabungen längere Zeit stattfinden und dass in den Gräbern die Träger mehreren verschiedenen kulturellen Kreise anwesend waren, ist die Autorin der Meinung, dass die Gräber mit Kampfmesser und Sporen zur grossmährischen Gruppe zählen, die in dieser Nekropole mit bestimmten Zahl der Gräber anwesend ist und dessen Verblichene zur oberen gesellschaftlichen Schicht gehörten. Die anderen gehörten dem karantanisch — kötlacher und Belo Brdo Kreise dieser Nekropole. In Grabinventare mit Messr als Waffe sondert die Autorin die Gräber Nr. 86 und 87 als Inventare der vorslawischen Zeitabschnitt und den Grab Nr. 262 als frühungarisch. Die Autorin stellt die Anwesenheit der Kämpfer in der Nekropola auf der Breg auf der Burg zu Ptuj im Zusanimenhang mit wichtiger Lige, die Ptuj mit der Umgebung and mit dem Schlosshügel in frühmittelalterlichen Geschichte hatte. STUDIJSKI ODDELEK KAZALO Ivan Potrč: Beseda o zlatih ljudeh............................... 5 Franc Tetičkovič: Ptujskih štirideset let........................ 7 mag. Anton liec: Razvoj industrije od leta 1965 do 1984 .... 21 Zvonka Kneževič: Kmetijstvo v občini Ptuj........................33 Janko Mlakar: Kmetijska prostorsko ureditvena dela v občini Ptuj................................................... 44 mag. Anton Skaza: 700 let ptujskega kletarstva in vinske trgovine............................................... 47 Martin Berden, Slavko Brglez, Jakob Butolen, Tone Čeh, Andrej Kovač, Erih šara in Franc Vraber: Perutnina Ptuj — 80 let tradicije in kvalitete...................................53 Filip Dolinar: Emona Kmetijski kombinat Ptuj.........................69 Dragica Novak: Nastanek Delte — tovarne perila in konfekcije in njen razvoj v letih od 1920—1972 ......... 75 dr. Vladimir Bračič: Prebivalstvo občine Ptuj v letih 1961—1981 ............................................ 81 Marjan Berlič: Urbana rast mesta Ptuja v času \/ od druge svetovne vojne do danes............................... 91 Janez Belšak: Urbanizacija vasi......................................99 Metka Korošec: Obrt v ptujski občini po vojni................... . 109 dr. Mitja Mrgole: Razvoj ptujskega zdravstva od leta 1974—1985 ..................i.117 Milica Lugarič: Razvoj predšolskega otroškega varstva v ptujski občini.........................................% . 123 Pavlina Majnik: Osnovno šolstvo v občini Ptuj po 7 . šolski reformi leta 1958 ................................ /. . 131 Vladimir Korošec: Ptujske srednje šole nekoč in danes . . \ . 141 Jože Gregorc, univ. prof.: Kulturno življenje tik pred II. svetovno vojno in prva leta po njej v Ptuju . . . |||| . 159 Nada Jurkovič, Peter Malec: Ptujsko gledališče............... 175 Anton Purg: Gostinstvo in turizem...........................^ . 181 dr. Štefka Cobelj: Umetniška prizadevanja na ptujskem območju po drugi svetovni vojni.............................189 Franc Fideršek: Od Našega dela do Ptujskega tednika..............201 Ivan Rau-Branko: Haloška četa....................................205 Vlado Horvat: Dejavnost komunistične partije v ptujskem okraju v obdobju administrativnega socializma...............209 Ivan Lovrenčič: Agrarna reforma leta 1945 ....................... 225 Diana Bohak: Delovne akcije mladih ptujskega okraja v letih 1945—1950 ....................................... 229 Ljubica Šuligoj: Nemštvo na ptujskem območju med obema vojnama............................................. 241 Marija Vedernjak: Ptujska mladina v desetletju pred vojno . . . 261 Jože Rozman: Viničarji v boju za nov in pravičen viničarski red............................................. . 271 Peter Klasinc: Septembrski dogodki 1908 (s posebnim poudarkom na arhivskih dokumentih iz štajerskega deželnega arhiva v Gradcu....................................281 dr. Janko Juračič: Akademik dr. Anton Slodnjak in njegov kraj................................................293 Franc Golob: Ptujski živinski sejmi na prehodu iz 19. v 20. stoletje............................................301 Marjeta Ciglenečki: Letoviščarstvo na Ptuju v 19. stoletju . . . 309 Marija Hernja Masten: Večstoletna tradicija usnjarstva v Ptuju.......................................................325 Kristina Šamperl Purg: Ptujski grad danes in gospoščina Ptuj v 17. stoletju................................331 dr. Sergej Vrišer: Doneski k baročni podobi minoritske cerkve v Ptuju .................................. 339 dr. Jože Koropec: Med Dravo in Dravinjo v 16. stoletju .... 345 Jože Curk: Trije Gradovi — tri usode...............................359 dr. Sergij Vilfan: Srednjeveški rokopis ptujskega statuta ;«f*# ohranitev, nahajališče in pot do prve objave..............371 Mira Strmčnik Gulič: Raziskovanje prazgodovinskih obdobij v Ptuju...............................................377 Marjana Tomanič Jevremov: Poselitev Ptuja in njegove okolice v prazgodovini....................................... 387 dr. Iva Miki Curk: Arheologija zadnjih desetletij -— o posebnostih rimskega Ptuja..................................399 Ivan Tušek: Zlati nakitni predmeti v rimskih grobovih na Ptuju.....................................405 Blagoj Jevremov: Novosti o obrtniških dejavnostih in nekaj drobcev iz arheoloških izkopavanj v letih 1970—1980 . . . 419 Pavla Korošec: Orožje iz slovanskih grobov zgodnje srednjeveške nekropole na ptujskem gradu v Ptuju .... 431 Janko Bezjak, Dijana Bohak, Vladimir Bračič, Ivan Bratko, Iva Curk, Cvetko Doplihar, Alojz Gojčič, Jože Glazer, Branko Gorjup, Vlado Hon/at, Edi Kupčič, Milan Lacko, Stanko Lepej, Dragica Novak, Slavica Pičerko, Franc Potočnik, Ivan Potrč, Anton Purg, Ivo Rau, Ivan Rojs, Franc Simonič, Lojzka Stropnik, Ljubica Šuligoj, Franc Tetičkovič, Martin Učakar, Nataša Vodušek, Anton Zorec. Pri tabeli na str. 215, ki ponazarja mesečno statistično poročilo, je pravilno zaporedje kategorij: število izključenih, število OPO in ne obratno. V tabeli na str. 216 o partijski izobrazbi je pravilna kategorija: do 8. razredov srednje šole in ne: do 8. razreda osnovne šole. Na str. 220, 2. stolpec, 23. vrstica: pravilno KP ne SK. Pravilni podnapis k fotografiji na str. 312 je: Alojz Kasimir: Osnutek za mestni reklamni plakat, lavirana risba, okr. 1890. Hrani Pokrajinski muzej Ptuj (PMP), (inv. štev.: G 1026 s), fototeka kzg. odd. PMP F 1794. foto: Mišo Koltak. Pravilni podnapis k fotografiji na str. 313 je: Pozdrav iz Ptuja, razglednica s Kasimirovimi motivi iz Felsnerjevega vodnika, 1898 ali prej. Hrani PMP (fototeka kzg. odd. PMP F 2209]. Pravilni podnapis k fotografiji na str. 314 je: Dvorana z orožjem -r- razglednica Mestnega Ferkovega muzeja, konec 19. stol. Hrani PMP (fototeka kzg. odd. PMP F 2239], foto: Johann Winkler. Pravilni podnapis k fotografiji na str. 317 je: Ptujsko kopališče, zunanji bazen in kabine. Hrani PMP (fototeka kzg. odd. PMP F 2194 a), foto: Ferdinand Witzinger, 2. okt. 1890. Pravilni podnapis k fotografiji na str. 317 je: Alojz Kasimir, Ljudski vrt s Švi-carijo, 1895, ilustracija iz Felsnerjevega vodnika (fototeka kzg. odd. PMP F 1901), foto: Mišo Koltak. Pravnilni podnapis k fotografiji na str. 319 je: Adaptacija hotela Osterberger v Gosposki ulici, 1890 (fototeka kzg. odd. PMP F 2185. foto: atelje »Melanie Portrait«. Pravilni podnapis k fotografiji na str. 319 je: Hotel Woisk, v ospredju most čez Grajeno, kmalu po 1886 (fototeka kzg. odd. PMP F 2549). Na str. 327 manjka podnapis pod fotografijo: Del načrta mesta Ptuja po katastrski mapi iz leta 1894. S temnejšo barvo so označene usnjarske hiše. Na str. 329 manjka podnapis pod fotografijo: Oglas usnjarske industrije Peto-via, Spominski list septembrskih dogodkov v Ptuju leta 1933. Na str. 332 manjka podnapis pod fotografijo: Načrt ptujskega gradu, Jože Curk: Ptujski grad I., Zbirka vodnikov 57, Ljubljana 1975, str. 18—19. Na str. 333 sodi podnapis Grb Lesliev pod fotografijo Podnapis k fotografiji na str. 335 se v celoti glasi: 25. stran iz urbarja gospostva Ptuj za leto 1677 — popis podložnikov s celimi kmetijami v Zgornjem Velovleku. Podnapis k fotografiji na str. 339 se v celoti glasi: Minoritska cerkev in samostan. Po fotografiji iz časa pred drugo svetovno vojno. Podnapis k fotografiji na str. 341 je: Jožef Straub, kipi z velikega oltarja minoritske cerkve v Ptuju, 1752. Podnapis k fotografiji na str. 343 se v celoti glasi: Relief rojstva v zakristiji minoritske cerkve v Ptuju. Manjka podnapis k risbi na str. 393: 1-5 Bratislavci; 6,7 Podvinci; 8 Čermožiše. Vse 1/2. Manjka podnapis k risbi na str. 394: Ptuj. Najdišče za upravno stavbo Meso-kombinata Perutine Ptuj; 1,2 grob 1; 5-7 grob 2; 3,4 grob 3. 3, 4, 6, 7 = 1/2; 1, 2, 5 = 1/4. Manjka podnapis k risbi na str. 395: Ptuj. Rabelčja vas — današnja Ziherlova ploščad. 1, 5-12 = 1/2; 2-4 = 1/4. Manjka podnapis k risbi na str. 396: Brstje. 1 =1/2, ostalo 1/4.