Miha Kobalež: Resolucija V bukvah ni zapisano, kje se je rodila in ob kateri priliki je zaplahutala nad svetom, narodno izročilo pa pravi, da so jo poklicale v življenje tegobe naših dni. Pravi narodno izročilo, da se je zgodilo že približno ob stvarjenju sveta. Bog je delil dobrote, bil je radodaren, reveži in bogatini -so se gnetli ckoli njega, pa se je košara zmeraj bolj praznila. Kar je bilo kaj vrednega. so že drugi pobrali. Vzeli so vsak svoje, Čeh visoko plačo. Francoz politično svobodo, Anglež stalnost in demokracijo, Nemec avtomatično napredovanje, ko se je pa Slovenec prerinil do korita, je že.vsega zmanjkalo. Boga je zaskrbelo, pogledal je po svojih pomočnikih angelih in vzdihnil: »Kaj pa sedaj? Da se mi je moralo kaj takega primeriti!« Neka.j časa je prcmišljeval, tudi angeli so iskali, kako bi sc rešili iz zadrcge in nekomu je prišlo na misel: »Veste kaj? Slovenec je skromen. Če samo sanja o lepih stvareh, je že zadovoljen. Vsega je že zmanjkalo, dajmo, ustvarimo resolucijo in mu jo dajmo.« In so precej ustvarili resolucijo, lepo prijazno resolucijo precej rejene sorte. Slovenec jo jc prcvidno pograbil, pobožal jo z bogaboječimi očmi in se ponižno zahvaljeval, zahvaljeval se je vso pot in šc doma je zmolil tri očenaše. Mogoče ni bilo čisto tako, a narodno i/.ročilo navadno ne !aže. Rcs se je od tistih dni resolucija precej izpremenila. Dobila jc lepo obleko, svečan plašč, za vsako priliko drugačen. Tako sc oblači še zdaj. Kcr so krojači počasni, zato navadno zamudi zborovinje in pridc šolc na koncu, ko že večina ljuui odide. Sicer ji za ljudi ni nič kaj posebno. Leto za letom vidi iste obraze, priklanjajo sc ji na isti način — to mora postati že dolgočasno. Zato se posveča bolj sebi in svoji obleki. Krojači so marsikdaj resno v zadregi, ko ji šivajo različne trakove in dodatkc, zakaj resolucija bi ne bila resolucija, če bi ne imela pisanih trakov. Sploh da veliko na modna vprašnja. Njeno polje udejstvovanja je zelo široko. Včasih kaj zahteva, drugič ugotavlja, nato spet opozarja, največkrat pa ponižno prosi. Zahteva le malokdaj, že zaradi olike ne. Zahteva le kaj takega, kar se ne da zlahka doseči in ostane najmanj sto let aktualno, n. pr. zedinjeno Slovenijo ali pa povišanje uradniških plač. Seveda, zdaj resolucija nima več tistega ugleda, kot njega dni. Preveč se je že razmnožila, raste ko gobe po dež.ju. To je ncrodna stvar, ki napravlja nove izdatke, treba je več košev in več papirja. Zdaj so segli že otroci po njej. Napravijo resolucijo in zahtevajo kruha, napravijo resoluci.jo in zahtevajo zgodovino namesto računstva — sploh — izrabili so visoko svetost resoluciic za nizkotne namenc. Zato je trcba na vsak način reforme, velike reforme. Vsi kot en mož bi se morali postaviti v enotno fronto za obrambo starih pravic. Predvsem naj se uvede poenotenje v smislu splošno veljavnih zakonov. Zaradi boljšega prcgleda naj se posebne resolucije prepovedo, uvede naj se ena sama i enotnim besedilom. Besedilo naj sestavi kak višji uradnik, ki ima že zadosti življenjskih skušenj in razume, kaj je potrebno in kaj ne. V tem enotnem bcsedilu naj se pa na vsak način izpusti vse, kar razburja ljudi. Izraža naj samo neomajcno zaupanje in mogoče še željo po boljšem vremenu. Kvečjemu naj še ugotavlja, da se je življcnjski standard izboljšal. Zaradi hitrejšega dela bi bilo najboljše, če sc za to enotno besedilo uvedejo kratkomalo tiskovine. Založi naj jih pa država, da bo imela od resolucij kako korist. Potem bi se lahko uvedli posebni statistični obrazci o številu resolucij, mogoče tudi periodična mesečna poročila. Vse to naj bi pa vodil poseben urad za resolucije s samostojnim referentom. Kar se tiče kredita za vzdrževanje tega urada, bi ne bilo trefea čakati na novo proračunsko leto, dobili bi ga iz prostovoljnih 1% odtegljajev državnega uradništva. Na vsak način se mora pomagati resoluciji spet do časti. Ne vem, če bi ne bilo dobro, napraviti kako veliko ljudsko 2,borovanjc z narodnimi nošami in mogočnimi napisi. Vsekakor se bližajo odločilni trenutki. Če bi resolucijo ukinili, bi nastalo na svetu čudno stanje. Resolucija je hrana modernega človeka, ventil, ki napravlja pot za odmeve in odmevčke ponižnih teženj, kar jc vse treba upoštevati, že zaradi demokracije in napredka. Če bi že vse drugo odpovedalo, naj sc resolucije uporabljajo vsaj za centralno kurjavo, ne pa, da leže leta in leta v koših ter izgubljajo svojo toploto. Bodo vsaj indirektno koga ogrele. Drugače so pa neobhodno potrcbnc in bo leta 1995. zanimiv naslov disertacijc na Ijubljanski univerzi »Učiteljske resolucije v prvih dvajsetih lctih Jugoslavijc«.