ČEBELE IN VAROA POZIMI IN ZGODAJ SPOMLADI
prof. dr. JOŽE RIHAR
Odločilnega pomena za uspeh v vsem letu je njegov začetek, oziroma koliko bomo v začetku leta zmanjšali razmnoževalni potencial zajedavca varoe. Zato bomo obravnavali odnos med čebeljo družino in populacijami varoe pozimi in zgodaj spomladi, da bi vedeli, kaj, kdaj in kako moramo v tem obdobju ukrepati.
Tako kot čez leto je tudi v zimskem in zgodnjem spomladanskem času življenje varoe podrejeno življenju čebelje družine. Zajedavec se prične spomladi razmnoževati istočasno z razvojem čebelje zalege. Na splošno lahko rečemo, da na obseg za-leganja čebelje družine vplivajo letni časi, število čebel v plodišču, dotok hrane in kakovost matice kakor tudi to, da je od vseh naštetih dejavnikov odvisno tudi razmnoževanje varoe. Pozimi je razvoj družine omejen le na manjše okolje v gruči. Tudi razmnoževanje zajedavca je omejeno na manjši prostor, vendar nanj v tem času vplivajo svojevrstni dejavniki.
Glede na novejša dognanja si oglejmo razvoj čebel in pojasnimo, kaj vpliva na razmnoževalno sposobnost zajedavca, da bi odkrili njegove ranljive točke.
Najprej poglavje iz biologije čebelje družine.
Za mnoge žuželke je dognano, da na njihovo razmnoževanje vpliva zimski in poletni sončni obrat. Kaže, da to velja tudi za čebele. Painova s sodelavci (1 972) in Avj-tabile (1978) sta ugotovila, da je daljšanje dneva eden od dejavnikov, ki povzroči začetek prehoda iz obdobja mirovanja v obdobje porasta zaleganja in naglega razvoja čebelje družine. Avitabile je namreč dognal, da so matice v zadnji dekadi decembra - po zimskem sončnem obratu - začele zalegati. Nasprotno pa s skrajšanjem dneva po poletnem sončnem obratu, tj. po kresu, matice zaleganje zmanjšujejo. Painova je našla prvi višek pridelava matiči-nega feromona v juniju, drugi, nižji višek pa pa v decembru. Na ta način bi zmanjšanje številčnega stanja čebelje družine v času od jeseni do pomladi posamezni čebeli omogočilo, da prejme od matice več feromona, kar vzpodbudi zaleganje. Čebelja družina se tako usposobi, da se z daljšanjem dneva krepi tudi sama, kar ji omogo-
či, da izkoristi zgodnje paše. Posledica postopnega zmanjševanja zaleganja poleti in jeseni pa je, da se število članov čebelje družine-kakor tudi poraba hrane-zmanjša še pred usahnitvijo mednih virov.
Število čebel (polna črta) in število celic z zalego (črtkana črta) pri čebeljih družinah v Connecticutu v treh zimah (1971 - 1974) - po Avita-bileju 78.
Avitabile je svojo domnevo dokazal z beleženjem zaleganja od novembra do marca. V letih 1971-1 974 je vsako zimo, vsak teden, zaplinil po eno čebeljo družino. Na tak način je vsako zimo usmrtil po 1 8 družin, zadnjo zimo pa dodatno še 1 6. Tako je v treh zimah preiskal 70 čebeljih družin. Vsakič je štel jajčeca, žerke, bube, celice z obnožino ter tehtal odrasle čebele. Opazovanja je opravljal v državi Connecticut v ZDA, na nadmorski višini 300 m.
Novembra in v prvi polovici decembra zalege ni bilo. (Izjema je bila le zima 1972, ko je bila pri štetju 24. novembra zalega v vseh stadijih.) Pri štetju konec novembra oz. prve dni decembra pa nobeno leto ni našel zalege. Pač pa so vsa leta matice začele zalegati konec decembra, tako da je prvi teden januarja našel v vseh družinah zalego v vseh treh stadijih. Zalega v vseh stadijih se je odtlej ves čas obdržala in širila. Matica je januarja dnevno odložila povprečno po 110, februarja pa po 161 jajčec.
Novembra so imele poskusne družine po 21.000 čebel. Pripomniti velja, da so poskuse opravljali na družinah italijanske čebelje pasme, zato je število zazimljenih čebel tolikšno. Če bi poskuse opravljali s
kranjsko čebeljo pasmo, ki gre v zimo manj številčna, bi družine novembra ne imele povprečno 2 kg čebel, temveč za tretjino manj. Z večletnimi opazovanji naše čebele je namreč Foti (1981) dognal, da so imele družine oktobra v panju po 1,5 do 2 kg čebel. Takšno številčno razmerje med našo in italijansko čebelo velja tudi še marca. Število čebel se je v Avitabilejevih raziskavah v zimskih mesecih zmanjševalo povprečno za 72 čebel na dan, tako da so imele družine, ki so jih pregledali marca, povprečno še 12.000 čebel. Pozno pozimi so stare čebele odmirale, obseg zalege pa se je večal. Hkrati z večanjem obsega zalege so se pozimi manjšale zaloge hrane.
Ugotovil je tudi, da je bilo v družinah z mlado matico povprečno dvakrat več zalege kot v družinah s staro matico.
Kadar se temperatura ozračja v zimski dobi dvigne na 10-1 2“ C, včasih pa že pri nižjih temperaturah, čebele izletavajo in se trebijo. Po čistilnem izletu matica nekajkrat razširi krog zaleganja. Na dnu panja pogosto najdemo voskovne luskice, ki so odpadle čebelam z razvitimi voskovnimi žlezami, ker pač niso imele prilike za gradnjo satja.
Zimske čebele se razlikujejo od poletnih v fiziološkem pogledu in po obnašanju. Imajo večja tolščobna telesa, nižjo raven juvenilnega hormona in daljšo življenjsko dobo. Brežmatične družine ta čas rade sprejmejo dodano tujo matico. Družine tudi z lahkoto združujemo. V tem času se dogaja, da se čebele iz slabiča preselijo v drugo, živalno družino.
V	času, ko se obseg zalege naglo širi, to je marca in aprila, propadajo čebele zimske generacije, torej tiste, ki so se izlegle septembra in prebile zimo. Deloma jih nadomestijo spomladi izležene mladice. Število odraslih čebel se v tem obdobju najbolj zniža. Preostale čebele sedijo na zalegi, izletavajo malo. To je ponavadi v času, ko cveti sadno drevje. To je kritično obdobje, ko se število članov čebelje družine manjša v večji meri, kot je na novo izleženih mladic. Ko se dnevno izleže toliko mladic, kot odmre starih čebel, se vzpostavi ravnotežje. Po tem odobju, ki je kratko, se čebelja družina začne večati, rasti.
Proti koncu januarja najdemo pri nas povprečno 1 do 2 dm2 zaležene ploskve. Ko smo leta 1972 spomladi dvakrat merili
obseg zalege v čebeljih družinah z maticami različnega porekla, so imele bolje razvite družine 3. aprila 25 do 27 dm2 zalege, slabše pa tudi samo 4 dm2 zalege.
Rekli smo, da številčno stanje čebelje družine vpliva na obseg zalege, dodamo pa naj še, da številčno stanje čebelje družine vpliva tudi na razmnoževanje varoe. Pri šibkih družinah v zimskih mesecih temperatura precej niha, konec zime pa ni višja od 33 "C. Nizka temperatura zaleženega gnezda v slabičih odločilno vpliva na samice varoe, saj se razmnožujejo počasneje kot v živalnih plemenjakih. V živalnih družinah je temperatura v gnezdu pozimi nekoliko nižja in manj niha, ko pa se pojavi zalega, se dvigne na 34-35°. Takšna temperatura je za razvoj zajedavcev optimalna in seveda ugodno vpliva na njihovo razmnoževanje.
Na splošno pa se varoa spomladi razmnožuje počasneje kot poleti, kar velja tako za slabiče kot za živalne družine.
Zmanjšano zalegalno sposobnost samic varoe v zimski in zgodnjespomladanski dobi pojasnjujejo raziskave Hänela (1 986), ki slonijo na spremenljivi ravni juvenilnega hormona v celicah s čebeljo zalego med letom ter na opazovanjih Pilec-kaje (1 988), ki je na koncu zime, v prvi pokriti čebelji zalegi, ugotavljala, koliko jajčec so odložile samice in koliko potomcev se je izleglo iz njih. Ugotovitvi obeh raziskovalcev sta še zlasti zanimivi, ker se medsebojno potrjujeta oziroma dopolnjujeta in sta zato trdna podlaga za čebelarsko prakso.
Pileckaja, ki dela na ukrajinskem zoološkem inštitutu, je izhajala iz dognjanja, da odloži samica varoe eno do šest jajčec v čebeljo in trotovsko celico. Vprašala se je, koliko jajčec odloži samica varoe konec prezimovanja, to je v prvo pokrito zalego.
Ugotovila je, da prva zalega zgodaj spomladi ne predstavlja ugodnih pogojev za razmnoževanje zajedavca. Po pravilu je februarja oz. marca le malo - okrog 200 -pokritih čebeljih celic in le redkokatera celica je tudi napadena. Samic varoe ni bilo ali pa so bile v največ 4 odstotkih pokritih celic. V celicah so bile varoe v različnem stadiju razvoja, nekaj pa jih je poginilo v stadiju prehoda iz ličinke v predbubo. V celicah z normalno' razvito zalego 40 do 1 00 odstotkov samic varoe sploh ni imelo po-
tomstva ali pa je potomstvo poginilo. Opazila je tudi, da odložena jajčeca niso bila sposobna za razvoj, nimfe pa so poginjale.
Aprila se začenja toplo ustaljeno vreme, čebele vnašajo v panje zadostne množine cvetnega prahu in nektarja, mikroklimatski pogoji v gnezdu postajajo stabilni, obseg pokrite zalege se poveča, vse to pa je ugodno za razmnoževanje varoe. V takih pogojih se začnejo varoe aprila normalno
razmnoževati. Posamezna samica varoe je aprila odložila povprečno 3,67 jajčec v eni in 3,52 jajčec v drugi poskusni družini. Rodovitnost samic postane enaka njihovi rodovitnosti v poletni sezoni. Posledica tega je, da se že ta čas poveča tudi odstotek napadenosti čebelje zalege.
(Nadaljevanje prihodnjič)
ČEBELE IN VAROA POZIMI IN ZGODAJ SPOMLADI
prof. dr. JOŽE RIHAR (Nadaljevanje in konec)
Raziskovalci v Zahodni Evropi (Hänel, Wille idr.) so se najprej vprašali, zakaj ima varoa po napadu na čebelje žerke naše domače čebele medarice potomce, nima pa potomcev, če napade čebelje žerke t. i. indijske čebele Apis cerana. Pri tej čebelji vrsti so našli samice varoe tudi v čebelji zalegi, nikdar pa pri nobenem njenem razvojnem stadiju niso našli tudi potomcev. Hänel je ugotovil, da količina juvenilnega hormona (v nadaljevanju j.h.) v krvi iztegnjene žerke odloči, ali bo samica začela odlagati
jajčeca ali ne. Pri naši čebeli je v času pokrivanja celice razmeroma mnogo tega hormona tako v trotovski kot v čebelji celici, pri indijski čebeli pa je v tem razvojnem stadiju mnogo hormona le v trotovski žer-ki, ni pa ga v čebelji. To mu je bila odskočna deska za nadaljnje raziskave pri naši čebeli. Navedli smo že, da imajo zimske čebele nizko raven in da so dolgožive. V poskusu so varoe ostale čez zimo na čebelah, prešle pa so v čebelje celice z žerkami, če je vanje dodal j.h. Sklepal je, da je ta
hormon tisti, ki odloča, ali bodo samice začele odlagati jajčeca ali ne. Nadaljnje raziskave (1986) so pokazale, da raven j.h. v zaleženih čebeljih celicah prek leta močno niha in da je od količine tega hormona odvisno, ali bo čebelja zalega bolj ali manj napadena.
Predstavljajmo si življenjski ciklus varoe, kot ga ponazarja crtež Ramirez-Otisa (1986). Ko varoa prileze iz celice, se hrani s hemolimfo odrasle čebele. Raziskave so pokazale, da v krvi čebele gostiteljice ni vedno enako j.h. Količina prejetega hormona bo odločila, kako bodo zorela jajčeca varoe in kako bo varoa iskala primerno čebeljo žerko. Če sesa varoa hemolimfo na zimski čebeli, dozori v njej malo jajčnikov, tako da ima potomce le okrog 8 odstotkov samic. (Ko pa sesajo samice na odraslih poletnih čebelah, ki imajo v hemolimfi visoko raven j.h., poraja potomce 76 odstotkov samic.)
Ko samica varoe najde celico s primerno žerko, se spusti na dno celice in obmiruje. V tem času pokrita čebelja žerka po-užije vso hrano, ki je na dnu celice. Ko je dno celice izpraznjeno, se varoa ponovno aktivira: prebode kožico žerke, nimfe in/ali bube ter se hrani z njeno krvjo. Če se je naužila dovolj krvi, odloži prvi dve jajčeci. Tudi v tem obdobju ima količina j.h. odločilno vlogo. Če je njegova raven nizka, tj. nižja od 4 mg/ml, se pri nastajanju varoi-nega jajčeca ne izoblikuje rumenjak ali pa se, vendar nepopolno. Iz takih jajčec se varoe ne razvijejo, populacija zajedavcev se ne razmnožuje. Iz tega razloga se pri in-
Zimske čebele imajo nizko raven juvenilnega hormona.
dijski čebeli Apis cerana v čebelji zalegi varoa ne razmnožuje. Na tej odločujoči razvojni stopnji ima indijska čebela v krvi celo manj kot 1 mg/ml j.h.
Dognanja Pileckaje in Hänela lahko povzamemo z naslednjim zaključkom. Samice varoe so v zimski dobi praktično neaktivne, jalove, saj jih v tem času v pokriti čebelji zalegi na splošno ni ali pa so največ v 4 odstotkih pokritih celic, potomstvo se torej razvije le iz 8 odstotkov odloženih jajčec. To nam pove, da je februarja in marca 92-96 odstotkov čebelje zalege povsem zdrave. In še to! Če varoe že odložijo jajčeca v celice, le-ta večinoma niso sposobna za razvoj, saj v različnih razvojnih stadijih propadejo.
Za prakso je nadvse pomembna ugotovitev: pokrita zalega, ki jo najdemo v gnezdu že prvi teden januarja in ki se odtlej obdrži in širi, je praktično zdrava oziroma le malenkostno napadena. Iz tega sledi, da je povsem na mestu skoraj splošno uveljavljeno priporočilo, da varoo prvič v letu zatiramo zgodaj spomladi.
To je pomembno zato, ker dajejo nekateri drugačna priporočila. Navedel bom dva takšna primera. Eno je objavljeno v »Zdravstvenem varstvu čebel«, knjižici, ki so jo brezplačno prejeli vsi člani Zveze čebelarskih društev Slovenije leta 1987, drugo pa v strokovnem čebelarskem listu »Pčelar« decembra 1988, v časopisu, ki ga upoštevajo tudi mnogi naši čebelarji.
Ker je spomladansko ravnanje pri zatiranju varooze temeljnega pomena za vso čebelarsko sezono, se velja pri tem vpra-
šanju nekoliko pomuditi!
Leta 1984 je bila v Slovenskem čebelarju objavljena Melnikova razprava, v kateri je med drugim rečeno: »Konec zime in v začetku pomladi, ko cvetni prah še ne prične v velikih množinah prihajati v panj, so na čebelah praktično vse varoe, ki so v gnezdu«, kar pove, da varoe do tega obdobja ne gredo v zalego. V 1. in 2. izdaji knjižice »Varooza čebel« (1985, 1987) so k tej navedbi dodane izkušnje kmetijskega inštituta v Odesi, kjer so ugotovili, da gredo samice varoe v čebeljo zalego šele takrat, ko začnejo tamkaj cveteti višnje, jablane, hruške in da jo je zato treba zatirati pred tem obdobjem.
Na str. 40 Zdravstvenega varstva čebel je navodilo o »žrtvovanju - odstranjevanju vse čebelje zalege zgodaj spomladi« in je rečeno, »da pokrito zalego odstranimo in zažgemo. To ponovimo še enkrat ali dvakrat. Tako odstranimo večino starih samic, ki so prezimile«.
Morda bo kdo rekel, čemu tolikšne podrobnosti. Zdi se nam nujno na to opozoriti čebelarje. Prav tako je zmotna trditev S. Rakite (Pčelar, 1988/12), ki med drugim pravi: »Prvo spomladansko zatiranje ne le, da ni potrebno, temveč je neuspešno, rezultat pa je bolj škodljiv kot koristen. Pre-
živeli zajedavci bežijo v prvo zalego in že tedaj, ko zatiramo, jih je zanesljivo 95 odstotkov zavarovanih v zalegi.«
Kot smo videli, so raziskave v zadnjih letih potrdile svoječasne ugotovitve Melnika in drugih. Zato naj velja kot temeljno pravilo naslednji zaključek.
Obdobje pred menjavo zimske generacije čebel v letno, to je čas preden varoe preidejo v zalego, je odločujočega pomena za uspeh zatiranja v vsem letu.
V	času pred cvetenjem sadnega drevja, tj. nekako v drugi polovici marca, je za osrednjo Slovenijo pravi čas, da skušamo kar najbolj znižati začetno število populacije zajedavca oziroma ga z dolgo delujočimi sredstvi povsem iztrebiti.
Ko se v zgodnji pomladi odločamo za zatiranje varoe, za podlago vzemimo navedbo Liebiga (1 986), da se število zajedavskih samic varoe od marca do oktobra lahko vsak mesec podvoji. Če je marca v gnezdu 50 zajedavskih samic, se jih bo čez leto namnožilo toliko, da jih bo septembra 6400. In dalje, če jih je marca 1.300, jih bo jeseni več kot 1 6.000. V prvem primeru bo družina ogrožena, v drugem pa bo zanesljivo že pred jesenjo propadla. Zato gre za vsak odstotek, za vsak stoti del zajedavcev, ki jih izločimo v začetni dobi.